P. b. b
svetovnih in domačih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfnrt 2. g LETO XIII./ŠTEVILKA 23.
CELOVEC, DNE 8. JUNIJA 1961
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
CENA 2.- SELINGA
Prisrčen koncert Slovenske gimnazije
Pogumno v nove čase!
Velika dvorana Koncertnega doma v Celovcu je bila premajhna, da bi sprejela vse, ki so prišli minulo nedeljo na koncert državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu. Bila je to že četrta zaključna prireditev tega učnega zavoda, ki ima sedaj šest letnikov s skupno 230 učenci. Prišli so starši in sorodniki učencev, pa tudi prijatelji šole iz vseh naših dolin, da vidijo, kako naša mladina raste in napreduje v modrosti in vednosti.
Med številnimi častnimi gosti so bili: deželni glavar W e d e n i g s soprogo, državni poslanec dr. inž. W e i s s, prelat dr. B 1 ii m 1, kulturni referent deželne vlade dr, R u d a n s soprogo, deželni šolski nadzornik dr. Arnold, strokovni inšpektor za glasbo dr. Schmidt s soprogo, kanonik Z e c h n e r, predsednik Sveta za kulturo in prosveto republike Slovenije Kocijančič in generalni konzul Trampuž s soprogo, nadalje predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. I n z k o s soprogo, generalni tajnik dr. Vinko Z w i t te r s soprogo in številna čč. duhovščina.
Ravnatelj zavoda, višji študiijsiki svetnik dr. Joško T i s c h 1 e r, je na govornišketa odru, okrašenem z avstrijsko državno zastavo, v svojem pozdravnem nagovoru izrazil zahvalo Častnim gostom, da so se odzvali vabilu ter se tako na lastne oči pre-ipričajo o vzgoji in duhu, ki vlada na šoli. Izrazil je predstavnikom oblasti zahvalo za razumevanje in ipodiporo, ki so je bili zavod in učenci1 deležni, ter izrazil upanje, da bodo oblasti v tem duhu tudi v bodoče urejevale zadeve tega učnega zavoda. Poudaril je, da si profesorski zbor prizadeva, vzgojiti državi zveste in dobre državljane, ki bodo ostali povezani s svojim ljudstvom.
Nato je pod izkušenim vodstvom nadvse požrtvovalnega, a tudi strogega profesorja za glasbo, dr. Franca C z i g a n a, ki je pripravil ves glasbeni del programa, nastopil najprej zborček drobnih dekličic, ki je ljubko in čisto zapel Simonitijevo »Uro«, iPremrlovo »Spet prišla je vigred« in »Tratica zelenela« Matije Tomca. Potem je tretješolec Merkač korajžno recitiral Levstikovega '»Ubežnega kralja«. Deški zbor je zapdl Kuharjevo pesem »Listje trepeče«, nato pa slovaško narodno pesem v priredbi Franceta Marolta »Pasel Janko« ter Maitije Tomca »Tudi kos«. Z recitacijo Vodnikovega »Zadovoljnega (Kranjca«, ki jo je podal v splošno zadovoljstvo, se je postavil petošolec Koncilija. Sledil je mladinski zbor, ki je zapel dve Pregljevi (»čriček« in »Preko polja«), nato pa je v nemščini tretješolec A r b e i t s t e i n recitiral »Ballade von lieben Augustin«, F. K. Ginzkeya. Prcdmašanje je bilo ne le vsebinsko zelo ustrezno,	am-
pak tudi jezikovno v redu. Vedre pesmi so že med poslušalci ustvarile veselo razpolo-ženje, ki ga je stopnjeval še naisitop »Veselih godcev« pod spretno taktirko šestosol-ca Smoleta, ki utegne prekositi celo slovitega Karajana, vsaj glede teatralnosti,
ki — kot je bistri studiosus pravilno po-gruntal — spada med najvažnejše rekvizite nekaterih dirigentov.
V drugem delu so malii, a podjetni učenjaki iz prve 'šole, Rutar Marija, M a k Srečko, Budi Jurij in Velik Ferdo mično podali Aškerčevo balado »Mejnik«.
Že kar moško je donel zbor višješolcev, ki so najprej zapeli Slovensko narodno pesem iz naših Podgorij, v zapisu in harmonizaciji dr. Franca Gzigana, »Oblaki so ru-deoi« in Žirovnikovo harmonizacijo narodne »Bom šel ma planine«, nato v nemščini Beethovnovo »Hymne an die Naoht«, potem pa spet našo veselo Sclnvabovo »To sladko vince« in 'prelepo Aljaževo »Kadar zora«, pri kateri je sodeloval kot solist dr. A. F e i n i g . Imel je očitno dober dan, kajti njegov mehki bariton je polno in globoko zvenel. Za svoj nastop sta tako zbor kot solist žela zasluženo odobravanje.
Prešernovega »Apela« pa je šestošolka P r a p e r Mojca brezhibno (podala, ima pa tudi prikupen nastop!
Višek prireditve pa je predstavljal lepo uglašen, a krepak mešani zbor, ki je združeval vse, od ljubkih malčkov iz prvega do doraščajdčih fantov in deklet iz šestega razreda. Ubrano je zapel v nemščini Hayd-novo »Komni, holder Lenz« nato pa slovensko narodno v dr. CziganoVi priredbi »Lepo mi .poje«, Sclhwabowo »Mirko, vlak je« ter odlomek iz Adamičevega oratorija »Letni časi«. Dobro se je izkazala kot (klavirska spremljevalka šestdšolka Travnik Breda. Za konec pa je zbor zapel »(Slovenec sem«. Na besedilo te priljubljene pesmi, ki so jo prepevale že mnoge generacije slovenske mladine na šolskih in izvemšolskih prireditvah, je sivolasi skladatelj msgr. Stanko Premrl, ki je pred kratkim praznovali 80-letnico in ob tej priložnosti prejel visoko papeško odlikovanje, zložil za to zaključno prireditev naše gim-
Koncert Slovenske gimnazije: Mešani zbor poje. —
nazije v Celovcu novo melodijo, ki je vsem segla v srce in nas navdušila. Prof. I n z k o Franc, ki je skrbel za ipovezavo med posameznimi točkami, j,e sto lepo, prisrčno prireditev zaključil (Z besedami pesnice Pavle Preradovič iz avstrijske državne himne: Pogumno štopamo v nove čase, svobodni, z veseljem do dela, polni upanja in zaupa-nja!
Letošnja prireditev je pokazala, da seme, ki je bilo vsajeno pred 4 leti živo klije in že rodi kleno klasje iz leta v leto. V državni pogodbi predvidena Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence, s slovenskim učnim jezikom, pa predstavlja tudi — kot že sedanja izkušnja prepričljivo kaže, plodni poskus nove poti k združevanju dveh narodnih kultur ter enako usposablja mladino v popolnem obvladovanju obeh jezikov. Obenem pa jo vzgaja k medsebojnemu spoštovanju ter jo usmerja k širšim obzorjem sožitja in prijateljstva med narodi. Na koncu je predsednik Društva staršev, dipl. trg. U r a n k , izrazil popolno zadovoljstvo staršev nad uspehi, ki jih dosega ta šola s svojim sedanjim učnim programom. Profesorskemu zboru, posebno pa zaslužnemu gospodu ravnatelju, ki mu je želel še mnogo let plodnega dela, pa je izrekel prisrčno zahvalo. »Starši smo vam zaupali, kar nam je najdražje, naše otroke, vi ste pa nam vračali najdražje, to je ljubezen do naše mladine,« je zaključil.
Državna realna gimnazija
in gimnazija za Slovence
OBJAVA
Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji za Slovence bodo v soboto, dne 8. julija t. L, to je prvi dan velikih počitnic.
Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole.
Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarne šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 14. do 18. ure ali pa pismene do 1. julija 1961. Pismene prijave je treba kolkovati s (6 šil. Prijavi pa je treba priložiti rojstni list in dokument avstrijskega državljanstva. Šola, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, naj pošlje »Schiiler-beschreibung« direktno na ravnateljstvo šole, Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22.
Na dan izpita (pa mora učenec predložiti zadnje spričevalo, katero bo dobil 7. julija 1961. S seboj naj tudi prinese copate.
Glede izpitov za višje razrede pa dobite podobna pojasnila v šolski pisarni vsak dan popoldne.
Ravnateljstvo
Nemška priznanja naši gimnaziji
Pevski koncert slovenske gimnazije je naletel na ugoden odmev tudi v nemški javnosti, kot pričajo poročila koroških nemških dnevnikov.
»Volkszeitung« z dne 6. junija iporoča, da je bila prireditev »v polno zasedeni veliki dvorani Koncertnega doma«, kjer je ravnatelj dr. Tischler v svojem Otvoritvenem nagovoru »ipoudaril, da si šdla in njen učiteljski zbor prizadevata, vzgaja/ti zaupane jim učence za dobre državljane ter z ljudstvom povezane in značajno trdne ljudi.« ■List nadaljuje: »Pod vodstvom marljivega učitelja glasbe prof. dr. Gzigana so dekliški, fantovski in mešani zbori izvajali slovenske narodne pesmi ter dela slovenskih in nemških skladateljev, med njimi Beethovnovo »Hymine an die Nacht« in Hayd-novo »Komni, holder Lenz«. Zbori od nežnih dekliških pa do krepkega mešanega zbora so pokazali znatno raven, ki priča o temeljiti glasbeni vzgoji. Posebej pa velja omeniti solistični nastop dr. Antona Feiniga, ki .poučuje na zavodu. V slovenskih in nemških recitacijah so nato mladi studiosi pokazali svojo veščino v obeh jezikih. Povezovalne besede je spregovoril
prof. Franc Inzko. Prijetno zveneče, vedre in živahne slovenske melodije, ki so jih prepevali očitno vneti, a tudi disciplinirani dečki in deklice, so dali tej prireditvi prijetni značaj družinskega praznika«.
Naslednji dan je tudi »Neue Zeit« prinesla obširno poročilo, ki pravi, da je nedeljska prireditev »bila pravcati pevski praznik slovenske mladine. Poleg dobro izbranih žborških skladb, tudi to pot pod tenkočutnim, a obenem živahnim vodstvom prolf. dr. Gzigana, je bilo na programu več recitacij med njimi tudi F. K. Ginzkeya »Ballade von ilieben Augustin«, ki so jih učenci in učenke raznih razredov predna-šali z naravno gotovostjo.« Nadalje omenja, da so poleg časltnilh gostov bili med obiskovalci številni »svojci, nekateri tudi iz najbolj vzhodnih obmejnih predelov Koroške« ter da je ravnatelj dr. Tischler, k i J e »mladino in goste pozdravil v slovenščini in nemščini, pri tej priložnosti izrekel deželni vladi zahvalo za izkazano podporo in za štipendije učencem, pri tem pa poudaril, da ta šola vzgaja mladino v pristni domovinski ljubezni in za dobre državljane.«
i&v 0» t
Odličniki pozorno poslušajo petje naše mladine
Politični teden
Po sveto
Kennedy in Hruščev v taktu lipicanske parade na Dunaju
S kratkim, le 50 besed obsegajočim uradnim 'poročilom je bilo minulo nedeljo končano srečanje dveh danes najmogočnejših mož na svetu, ameriškega državnega predsednika Johna F. Kennedyja in ministrskega predsednika Sovjetske zveze Nikite Hru-ščeva. Oba državnika sta imela »daljše razgovore o Laosu, o Nemčiji in atomski razorožitvi«. Razgovori se bodo nadaljevali, To je pičel rezultat nad 20 ur razgovorov, med katerimi je bil celo en razgovor med štirimi očmi, ki je trajal dolge štiri ure.
Več sto novinarjev pa je na vse kraje sveta razposlalo dolga poročila, ki pa seveda niso mogla nič več povedati, kot kratki uradni komunike. Zato so pa toliko bolj gostobesedno poročali o slovesnih večerjah, gledaliških predstavah in konjskih paradah v znameniti španski dvorni jahalni šoli.
Dva dneva sta Vsekakor prekratka za odstranitev sedanje mednarodne napetosti, še bolj pa seveda za ureditev tega zmešanega povoj nega sveta. Čeprav, kot vse na zunaj kaže, dunajski Sestanek ni prinesel nič novega, pa je srečanje obeh mož, v katerih rokah je na koncu konca mir in usoda sveta, 'pomembno, štiriinštiridesetletni ameriški 'milijonar iz rodu nekdaj revnih irskih emigrantov, ki se je ne le s pomočjo denarja svojih staršev, ampak tudi zaradi lastnih političnih sposobnosti povspel na vodilno mesto največje gospodarske in politične sile sveta, se je sestal z dobrih 20 let starejšim kmečkim isinom rz Ukrajine, ki se je z bistrostjo in zvitostjo po težki' in nevarni šoli v Stalinovi službi polastil njegove dediščine in stoji na čelu druge največje sile sveta. Pa danes je že težko reči, katera izmed obeh velesil. Združene države in Sovjetska zveza, je močnejša. Vsekakor pa je gotovo, da je ena kot druga tako močna, da lahko pahne svet v uničenje atomske vojne.
Zakaj sta Kennedy in Hruščev sploh prišla na Dunaj
»Hladna vojna«, ki zadnja leta divja med obema vzhodnim in zapadnim taborom, nas je zadnje tedne privedla na rob vroče vojne. Sovjetski zvezi je uspelo pridobiti si nekaj prednosti v Laosu in na Kubi, kar je pomenilo Istočasno poraze za mladega ameriškega predsednika. Pravzaprav ne zanj toliko osebno, kajti končno je on moral prevzeti dediščino po 'svojem predhodniku.
'Propagandni hrušč »hladne vojne« glede Berlina je postal že oglušujoč, v Laosu pa je grmelo orožje, streli' na Kubi in nemiri v Afriki pa so svet spravili v napeto, nemirno pričakovanje. Druga svetovna vojna je bila preveč strašna in nam je vsem še preblizu, da bi si državniki mogli privoščiti že sedaj kako novo krvavo avanturo. To je bil menda odločilni razlog, ki je nagnil oba vodilna svetovna politika k temu, da se sestaneta. Billa je to tudi prva priložnost da se osebno spoznata.
Tako na Zapadu 'kot na Vzhodu so dunajski sestanek gledali z nezaupanjem. Evropski zavezniki Amerike so se bali, da jih Kennedy ne »proda« za skledo leče Hru-ščevu. Da te strahove razprši, se je Kennedy na poti na Dunaj ustavil' v Parizu ter se pogovoril z De Gaullom. Takoj po zaključ ku sestanka s Hruščevim na Dunaju pa je ameriški ’jx>dtajnik v zunanjem ministrstvu odletel v Bonn, kjer ga je za Berlin zaskrbljeni Adenauer nemirno pričakoval. Kcn-nedy sam pa je poletel v London in se sestal z britanskim premierom Mc Milla-nom. Posebno nevoljni so zaradi dunajskega »sestanka v dvoje« bili Angleži, kajti oni so doslej vse napore za amenško-sov-jetski sestanek preprečili oz. spremenili v sestanek »štirih« ali več, tako da so pač oni tudi bili zraven. Pod Eisenihovvcrjevim predsednikovanjem je njegova medvojna povezava z Anglijo, ko je on bil .poveljnik zavezniških vojsk s sedežem na Angleškem, še bila tako močna, da je med evropskimi zavezniki ohranila položaj prvega prijatelja. S sedanjim sestankom na Dunaju je bila ta praksa pokapana. V dvoje je menda pač lepše!
Pa tudi na Vzhodu ni šlo vse tako gladko, kot na zunaj izgloda. Hruščev se je na svoji vožnji z železnico nekam čudno dolgo mudil po vzhodnoevropskih državah, im posebno pa v Bratislavi, kjer je kljub vsem uradnim zanikavanjem menda vendarle
prišlo do vrhunskega posvetovanja Vzhoda. Zaradi vedno ostrejšega spora s Kitajsko mora v zadnjem Času moskovska vlada v večji meri upoštevati tudi mnenje in interese svojih vzhodnoevropskih vazalov, da tako ohrani Skupaj svoj imperij. Svarilni zgledi Jugoslavije leta 1948, ko se je ta otresla podložništva Moskve ter Albanije, ki se je lani ob sporu med Moskvo in Pekingom priključila Kitajcem, silijo Hrušče-va k previdnosti.
Kitajci in »nevtralci« v skrbeh
Posebno poglavje je seveda komunistična .Kitajska, ki se je za časa dunajske konference zavila v skrivnosten molk, ki oči-vidno kaže njeno negodovanje, da se oba »največja« razgovarjata brez nje. Presenetila je sprememba 'potnega načrta sovjetskega zunanjega ministra Gromika, ki bi se moral po dunajski konferenci vrniti v Ženevo, da 'sodeluje pri tem že skoroda omrtvičeni konferenci o Laosu. Namesto v Ženevo je Gromiko potoval s Hruščevim na zaj v Moskvo. V oči je padlo tudi, da si je Hruščev za prihod na Dunaj izbral počasno železnico, vrnil pa sc je naglo z letalom. Nadaljnji potek ženevske konference o Laosu bo pa 'pokazal, ali se je kaj spremenilo, ne le v razmerju med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, ampak tudi ali
'Peking končho vendarle sledi Moskvi.
Tretji, ki so jih dunajski razgovori tete-a-tete (po slovensko: stikanje glav) skrbeli, so bili afriško-azijski nevtralci, ki se na pobudo maršala Tita te dni sestanejo v e-giptoviskem Kairu. Jugoslovanski predsednik je namreč na svojem nedavnem potovanju po zapadni Afriki Sprožil načrt velike konference nevtralistov. Pri svojih gosti,teljih v Ghani, Maliju, Togu im Gvineji je naletd na poslušanje voljna ušesa, prav tako mu je pritegnil njegov stari egiptovski prijatelj Nasser. Pač pa je indijski predsednik Nehru okleval, ki se mu je druščina zdela preveč rdeče pobarvana in premalo nevtralna. Zato je predlagal vključitev evropskih nevtralnih držav, kakor Švice, Avstrije in švedske. Dunajski sestanek in Strah, tla si jih velika dva enostavno ne porazdelita med seboj za zaprtimi vrati, je zelo koristil Titovemu načrtu in tako kaže, da bodo našli kompromisno rešitev, ki bo vse — tudi Indijo — zadovoljevala. Da bodo njihove skrbi trajale še naprej, pa nas zagotavlja sporočilo z Dunaja, da se bodo v 'bodoče kontakti med obema vodilnima državnikoma nadaljevali. Upajmo, da še naprej v ritmu lahkotne kavalerijske parade, ki je ob slovesnostih na robu razgovorih zopet zaživel v Španski jahalni šoli slavnih konjev iz slovanske Lipice in ne ob mrkem gramu bojnih bobnov. Skregani državniki se še med seboj obiskujejo in .pogovarjajo. Tako dolgo pa mirujejo rakete in molče topovi.
in pri nas v Avstriji
Študentovska stavka končana, a kulturna revščina še traja
»Kulturni boj«, kot je dobila ime študentovska stavka, se je minuli teden počasi polegla, študentje so se zopet povrnili v učilnice in profesorji si prizadevajo, da zopet vzpostavijo svojo avtoriteto in s tem avtoriteto oblasti nad študenti, ki so na kratko okusili zlato svobodo. Debate med njimi za in proti stavki (ki se nehate spreminjajo v prepiru: iti v šolo ali ne) bodo bržkone trajale — do počitnic, ko bodo postale brezpredmetne.
Vsekakor dogodki poslednjih tednov niso pripomogli k boljši vzgoji mladine, a zmotno bi bilo naprtiti krivdo za to šolarjem. Vzroki leže mnogo globlje. Ostane namreč dejstvo, da sredi največjega blagostanja, ki nima primere v zgodovini (morda 'kvečjemu s časi, ko je veljal rek »et tu, felix Auslria nube«), država, ki se imenuje '»Kulturstaat« nima denarja za kulturo, tako da se mora celo pristojni minister zateči k poulični agitaciji, da svoje kolege v vladi prepriča o 'potrebnosti izdatkov za vzgojo, to je za oblikovanje mladine, ki velja za bodočnost te naše »kulturne države«. Toliko se danes govori o zmaterializirani mladini, toda ali naj bo drugačna spričo zgledov Onih, ki nosijo odgovornost za našo skupno u'sodo? Vedno Slišimo o novih investicijah v 'to in ono industrijo, o milijonih za to in ono cesto, za investicije v duhovno 'bodočnost pa ne ostane več denarja. Mnogi
šolarji morajo po vsej Avstriji hoditi popoldne v šolo, mrgolijo zastarela šolska poslopja, med ‘tem ko tovarniški dimniki rastejo kot gobe po dežju.
Zahteve po poviških od vseh strani
Kulturni škandal zadnjih tednov je zelo skalil koalicijsko Ozračje, ki se bo v kratkem menda še bolj zatemnilo. Kmetje so odločeni doseči ‘]x>v!išamje odstotka maščobe in s tem 'povišanje cene mleka; kot vsako leto tudi letos zahtevajo gradbeni delavci povišanje mezd. Koalicijski odbor se bo v teh dneh bavil z obema zahtevama in azgleda, da utegne priti do kravje kupčije. Socialisti bi pristali na zvišanje odstotka maščobe mleka, če OVP pristane na povišanje stavbinskih mezd. Finančni minister, ki še ni mogel najti denarja, da zadovolji najnujnejše zahteve prosvetnega ministra, pa maje z glavo, kajti njegova želja po u-ravnovesenem proračunu in zdravem denarnem gospodarstvu se oddaljuje vse bolj v daljavo.
Da pa bosta obe stranki imeli še en kamen spotike, je te dni Oton Habsburški podal izjavo, da se odreka vsem svojim vladarskim zahtevam ter da se želi kot navaden republiki lojalen državljan vrniti v Avstrijo. Kot smo že večkrat poročali, si OeVP energično prizadeva za vrnitev potomca habsburških vladarjev, socialistična stranka se pa prav tako energično njegovi vrnitvi upira.
K U L T U R N
Riko Debenjak v Galeriji 61
I OBZORNIK
Pred krakim smo poročali v naiem listu o Galeriji 61 v Kolodvorski ulici v Celovcu in o bogatem programu, ki ne samo obeta, temveč dejansko nudi obiskovalcu pravo umetnost. Po usjieU razstavi Arnolda Clementschitscha je predstavil koroškemu olzčinstvu svoja grafična dela slovenski umetnik Riko Debenjak.
Umetnik, ki je po poklicu docent na akademiji z.a upodabljajočo umetnost v Ljubljani, je ne samo znan širom sveta, temveč si je pridobil priznanja in odlikovanja na raznih razstava doma in v inozemstvu. In zdaj je prilika videti v Celovcu nekaj njegovih grafičnih del in si morda tudi pridobiti pravo umetnino v originalu.
Predmet razstave je dvajset barvnih odtiskov pod naslovom „Zidovi”. Pri naglem tempu, ki ga danes diktira življenje, človek skoraj nima časa, da bi se ogledal po okolici in odkrival njeno lepoto. Pa pride umetnik in pričara življenje že ob pogledu na star, morda na pol razpadli zid. Zid, ki so ga gradile pridne roke in nadalje oblikovali otroški prsti, zid, ki je doživel dobre in slabe čase, daje slikarju inspiracije za originalne umetnine in nudi hkrati okvir za sliko. Dva elementa slikarske umetnosti uporabi umetnik — črto in barvno ploskev, z različno krepkimi vtisi poudarjeno, in človek se čudi, da vsega tega že ni prej sam odkril. Saj to, kar pokaže umetnik, je v neposredni bližini, nekaj vsakdanjega, vendar — ali pa pravzaprav zato — domačega in toplega. Nič ni kričečih barv, kot jih tudi na izpranih zidovih ni,
temveč so hannonično izbrane in neposredno podane. Tak je zid, ki se ponekod ruši, ko omet odpada in kjer otroci včrtavajo trenutna navdah-njcnja. In to je vtis, ki ga je dobil umetnik in ga poživljenega podal kot konjenika morda iz kakega Scottovega romana ali kot zastrto sonce ob deževnih kapljali, ko s cveticami na stolu opominja k razmišljanju ali z. muhavostjo fantazije oživlja mladostne spomine na Montmartre.
Domače vzdušje galerije prav prijetno približa vsebino slik in vpad svetlobe podkrepi njih plastičnost ter poživi tudi temnejše barve. Prijetni prostori pa kažejo slike, kot da bi visele na domači steni.	k.
„Ecole de Pariš" v Celovcu
V „Galeriji VVulfengassc” razstavlja skupina 11 mladih abstraktnih slikarjev iz Pariza svoja dela. Kljub temu, da pripadajo umetniki k miselno enotni generaciji, pa njihova dela kažejo poleg mladostne svežine tudi nastavke k razvoju v individualnost. Tehnike, ki jih uporabljajo, so različne in — razumljivo — različna je tudi kvaliteta razstavljenih del. Dmžba je pisana tudi po narodnosti, saj so poleg Francozov v njej Grk Danil, Spanec Rite, v Kairu rojeni Italijan Picciotto, Ame-rikancc Luboski (?). Razstava je dolrer vpogled v stremljenje mlade pariške slikarske generacije in priča, da je „la vilic lumičre” (mesto luči) še vedno središče razgibanega sodobnega umetnostnega življenja.
Razstava sodobne slovenske likovne umetnosti
Sloventka svojstvenost in svetovljanska širina
Minuli petek je bila v Umetniškem domu v Celovcu slovesno odprta razstava sodobne slovenske likovne umetnosti, ki jo prireja kulturni referat koroške deželne vlade v okviru svojega programa kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo. Dc-žebii glavar VVedcnig je dejal, da sc je pred 7 leti začela kulturna zamenjava med Koroško in Slovenijo. V tem okviru so se doslej vrstili medsebojni obiski gledaliških in koncertnih ansamblov, ter razstave koroških likovnih umetnikov v Ljubljani in slovenskih slikarjev ter kiparjev v Celovcu. Z veseljem odpira to razstavo, kajti ustvaritve likovnih umetnikov vsebujejo občeveljavne izpovedi, ki gredo — preko jezikovnih in političnih meja — od srca do srca. — Deželni kulturni referent dr. Rudan je poudaril, da je doslej kulturna izmenjava med Koroško in Slovenijo nudila javnosti obeh sosednjih dežela pomembne kulturne vrednote. Posebej pa velja ob tej priliki poudariti tiste prireditve, ki so utrle pot temu medsebojnemu kulturnemu spoznavanju. Med temi je — z ozirom na tedanje napete razmere — bila gotovo pomemben mejnik razstava koroškega slikarja Bcrga v Ljubljani. — Predsednik sveta za kulturo in prosveto republike Slovenije Roris Kocijančič je pa orisal v kratkih potezah razvoj slovenske umetnosti iz njenih trdih začetkov pa do danes. Umctnostno-kritični prerez razstave pa je podal dr. Zoran Kri-žišnik, ravnatelj Moderne galerije v Ljubljani, — Na otvoritvi je bilo lepo število povabljenih gostov, kar priča, da zamisel kulturnih srečanj med sosedi zajema vedno širše kroge. Zaman smo pa med njimi iskali nekoga, ki je bil med pionirji te lepe zamisli v času, ko je ta bila manj popularna.
Če je pa zunanji okvir slovesnosti običajen, pa je bila neobičajna kvaliteta in raznolikost, ki sc je razodela gledalcem v 43 slikah, 17 slikarjev ter 11 skulpturah 8 kiparjev iz zadnjih petdesetih let likovnega ustvarjanja na Slovenskem. Segajo od še po Jakopičevem impresionističnem razkošju navdahnjenega ekspresionizma v Tratnikovi Rdečelaski”, Jakčevem „Pevskem koncertu”, in zasanjanih liričnih Pavlovčcvih pokrajinah prek modernejših izraznih struj v poudarjeno najnovejšo abstraktnost. Kljub različnosti izraza pa jim je skupna neka pristno naša, rekli bi romantična nota, pa naj gre za v slovenski folklori in mistiki zakoreninjene motive figurativnih jkkIoI) Miheliča, Zornika in Sedeja, ali pa za abstraktne, a barvno bogate sinfonijc Staneta Kregarja, ali pa za elementarno silovitega Itcmika, pa tudi za Marija Preglja. Brez dvoma je ta mojster dobil marsikatero pobudo pri Picassu. Toda zdi se, da vprav za nežnimi barvnimi odtenki (Kvartopirci), ki so pri njem prav tako zgovorni kot ostre barve, živi — skoroda v podzavesti — zasanjanost slovenske duše. Naš stari znanec je Gojmir Anton Kos, čigar najnovejše podobe prepričujejo v izčiščeni barvni in likovni kompoziciji. Zelo posrečeno karakteristiko umetnika in obenem vedre slovenske življenjske nature pa predstavljajo tri slike Franceta Kralja. Omersa vnaša v razstavo blesk v mediteranskem soncu ožarjene barvitosti. Veno Pilon pa prinaša francoski navdih.
Tudi kiparstvo zadnjih petdeset let kaže velik razpon. Od »Petnajstletne”, Borisa Kalina z naravnost grško klasično jasnimi Unijami, prek skoroda baročne »Figurice” Frančiška Smerduja do ljubkega »Pastirca” in salonskih »Otroških iger” Zdenka Kalina in samovoljnih ustvaritev Karla Putriha spoznamo oblikovno izčiščeno generacijo, ki kljub poznejšim letnicam nekaterih del spadajo v »dobo med obema vojnama”. Povojni rod pa predstavljata Stojan Batič, morda med mladimi najbolj čistokrvna kiparska natura, in monumentalni Tršar. Svojevrstna so železa Janeza Boljke, dejali bi ribniški motivi v skorajda bizantinskih linijah.
Pred dobrim pol stoletja so inpresionisti pod vodstvom preroka in očaka Jakopiča s svojim nastopom slovenski likovni umetnosti utrli novo samostojno smer iz zaspanega provincializma v svetovljansko širino. V kratki dobi enega samega človeškega življenja je nova generacija slovenskih umetnikov premerila veliko pot ter se kot dozorela in enakovredna vključila v sodobno umetniško ustvarjanje v svetu. Vprav pred nekaj tedni so Bernik, Mihelič, Pregelj, Batič, Tršar in drugi pred naj-bolj kvalificiranim mednarodnim forumom, na razstavi v Tatc Ga11cry v Londonu, doživeli polno priznanje.
Še in še bi lahko naštevali, toda to bi šlo prek okvira, ki naj |>oda le nekaj značilnih dojmov. Vsekakor ta razstava predstavlja galerijo in močnih samobitnih umetniških osebnosti. Označujeta jo izčiščenost in formalna dovršenost zunanjega izraza, ki je vseskozi na sodobni evropski ravni, obenem pa vsebinsko ohranja slovensko značilnost. Zato je ta umetnost narodno slovenska in svetovljanska obenem; njena izpoved prav tako prepričljiva v Parizu in Londonu, kot je v Celovcu, Ljubljani ali v kaki slovenski vasi. Priznanja, ki jih žanje v tujini pa ne veljajo zgolj njeni formalni dovršenosti temveč še bolj njeni slovenski izvirnosti, katere vrelci so bogati. Zato smo je na Koroškem dvakrat veseli. Razstava je odprta do 2. jul. (a. 1.)
Ljudska kultura jugovzhodne Evrope
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■aHBMHHBEiaHMa
Od 23. do 27. V. je »Siidosteuropa-Gesellschaft«, ki ima svoj sedež v Miinchenu in ji stoji na čelu dr. Rudolf Vogel, poslanec v zapadnonemškem parlamentu, njen poslovodja pa odvetnik dr. Theodor v. Uzorinac Kohary, v sodelovanju z dunajsko »Arbcitsgemeinschaft Ost« priredila v Salzburgu štiridnevno zborovanje, ki je bilo posvečeno ljudski kulturi narodov južnovzhodne Evrope.
'Kot predavatelji so nastopili najboljši strokovnjaki iz Zapadne Nemčije in Avstrije, pa itudi 'predstavniki znanosti iz držav j užnOv/.hodnc Evrope. V Koncertnem domu je bila prirejena razstava stare dalmatinske ljudske umetnosti, ki jo je pripravil kustos dr. Mais, gojenci Mozarteuma so podali igro »Izgubljeno pismo«, ki jo je spisal romunski pisatelj Jon Luca Gargiale.
■Predavanja so bila vsa na izredno visoki ravni in jih je odlikovala stvarnost ter znanstvena objektivnost. Med njimi velja posebej omeniti izklesani esej glavnega urednika monakovskega dnevnika »Sud-deutsche Zeitung«, Hermanna Proebsta, ki je segel nazaj na potni dnevnik Ladv Mon-tague iz leta 1712 ter na »Fragmente iz Orienta« pred 100 leti umrlega briksenške-ga kmečkega sina Fallermayerja, čigar predstave Vzhoda injegovi sodobniki niso razumeli. Enako nerazumevanje je pokazal tudi Bismarck. Zanj je bil Vzhod vreden zanimanja v toliko, kolikor je mogoče z njim trgovati. Te zmote so, ikot je pokazal govornik, zapadni narodi morali poplačati z bridkimi razočaranji.
V kratkih nekaj dneh je bila v sliki in besedi obdelana ogromna snov mnogolične in bogate ljudske kulture narodov jugovzhodne Evrope. Prof. Gultekin Oransay iz Ankare je orisal turško kmečko narodno glasbo, prof. dr. Emanuel Turczvnski iz Miinchena je analiziral romunsko ljudsko umetnost. Prof. Eleuterios Platiš iz Aten je govoril o grški ljudski pesmi ter prikazal nekaj karakterističnih primerov na glasbenem traku. Dr. Robert Schwanke z Dunaja je kritično analiziral albansko narodno pesem, njegova izvajanja pa je dopolnil na zelo prefinjen način prof. Maloki, Albanec po rodu, ki poučuje v Gradcu.
Prof. Leopold Kretzenbacher, prej na univerzi v Gradcu, sedaj pa v Kielu, je obravnaval ljudsko pesem v nemško slovanskem obmejnem prostoru. Analiziral je nastanek in vsebino znane slovenske »smled-niške legende« in na tem primeru prikazal kulturno povezavo med slovenskim in nemškim in romanskim svetom, ki se izraža tudi v motiviki slovenskega ljudskega pesništva. Pri svojem vseskozi stvarnem in znanstvenem predavanju pa je našel tudi zelo lepe besede o Slovencih, ki jih je na-zval »mali, a nenavadno nadarjeni narod«. Ugotovil je tudi značilnost, da pri Slovencih prevladuje lirična in nabožna pesem, pri Srbih in Hrvatih pa epska.
Dr. Zoran Konstatinovič iz Beograda je ■v prevodih recitiral narodne pesmi južnoslovanskih narodov ob spremljavi ustreznih glasbenih trakov in plošč. Toda za edino kratko slovensko peisem ni bilo plošče.
Prof. Wolfram z Dunaja je v na široko
zasnovanem predavanju obravnaval ljudski ples kot kulturni Izraz narodov jugovzhodne Evrope Med drugim je prikazal običaj »Zelenega Jufiija« v Sloveniji. Predavanje so dopolnjevali 'izbrani filmi. Predavatelj je prišel do zaključka ter ugotovil, da predstavlja narodna kultura vrednote visoke estetske in etične vsebine, pred katero je treba imeti spoštovanje. Z obžalovanjem pa ugotovil, da tudi v jugozapadni Evropi pristna ljudska kultura izumira ter da so na delu celo sile, ki jo zavestno uničujejo. Isto velja ®a harmoniko, radijsko lahko glasbo in »popevke«.
Za konec je prof. Mati iz Gradca podal svoja naziranja glede strokovnega raziskovanja kulture narodov Jugovzhodne Evrope. Navezal je na tradicijo, ki so jo začeli Herder, Goethe in Grimm, obravnaval je sedanjost ter odpili perspektive bodočnosti. Zavzel se je predvsem za celot-nostno obravnavanje kulture narodov Jugovzhoda, ljudske kulture, ki spada med najkvalitetnejše v Evropi, je dejal. Treba se je tudi otresti predsodkov preteklosti, predvsem pa napuha, češ ,mi smo pametnejši, kar itak ni ros’. Nadalje je ugotovil, da so si med tem ustvarili narodi jiužnovzhod-ne Evrope tudi visoko umetno kulturo ter da so njihove ustvaritve postale splošna evropska kulturna svojina prek prevodov, ki jih bo treba še razširiti. V tej zvezi je omenil Cankarja in druge slovenske pisatelje, med maj nove j Šimi dosežki pa je imenoval tudi slovensko kulturno revijo »Med-dobje« v Buenos Airesu. Poleg tega je pa treba v povečani meri gojiti študij jezikov teh narodov, ker znanje jezika je neob-hodno potrebni pogoj za znanstveno delo na tem področju.
Kot prvi inozemski gost na Dunajskem festivalu je minuli teden nastopil pevski zbor Slovenske filharmonije iz Ljubljane z malim očk estrom pod vodstvom svetovno-znanega dirigenta Lovra Matatčiča. Izvajal je Gallusove pesmi »a-capella« ter izbrane pesmi skladateljev južnoslovan. narodov. Med njimi je bilo znatno število nabožnih pesmi. Koncert je bili probojen uspeh slovenskih pevcev in je zelo dostojno predstavil glasbeno ustvarjanje skladateljev narodov »južnoslovanskega prostora«, kot pravi dunajski »Express« v svoji nadvse pohvalni kritiki z naslovom »To je popolnost.« Med drugim piše: »Zbor je izvrsten, da -si ni kaj več želeti. Izvajana dela se pa odlikujejo po izvirni muzikalično-sti. Nič pretiranega, nič teoretičnega, nič
Tako smo na tem sestanku Slovenci prišli do izraza v zelo lepi luči, vendar v glavnem le v besedah znanstvenikov nem-ško-avstrijiskega jezikovnega prostora, kar je dokaz, daduh Herderja, Goetheja, Grimma in drugih še živi. Nameravan je (bil sprva sicer koncert pevskega zbora Slovenske filharmonije iz Ljubljane, kasneje pa baletna predstava ljubljanske opere, toda zaradi i»tehničnih ovir«, ki ne leže pri prirediteljih, sta obe prireditvi morah odpasti. Namesto nje pa je prišla skupina pevcev, godcev in plesalcev »Dalmacije« iz Zagreba. Prvi d d programa je odgovarjal zasnovi celotne prireditve, posebno lepo in eksaktno so bile podane baletne točke in narodne pesmi.
Ko so pa v drugem delu isti pevci nastopili z naravnost kabaretnim programom popevk, pa so s tem sicer nehote, a zato toliko bolj prepričljivo dokazali, da so tam doli res na delu sile, ki zavestno kvarijo prosvetno ljudsko kulturo. Krona vsega pa je bil napovedovalec, kateremu slabo nemščino zlahka oprolstimo, ne pa slabih,nedanih dovtipov. Tako je bila iz »tehničnih razlogov« dobra priložnost za dostojno glasbeno predstavitev kulture južnoslovanskih narodov zopet izkoriščena za temeljito blamažo, in to pred izbrano — pretežno naklonjeno — mednarodno publiko okrog 200 strokovnjakov ter polne dvorano glasbeno zelo razvajene publike, saj so salzburški letni festivali svetovno znani. V prvem delu programa ni bilo nobene slovenske točke, da je pa ni bilo v drugem, kabaretnem delu, pa nam je bilo naravnost v dlajšanje. Tudi beseda »hrvat-ski« ves večer ni bila niti enkrat izgovorjena.
Prireditve se je udeležilo več koroških Slovencev, med njimi naš znani narodopi-sec prof. dr. Pavle Zablatnik, iz Trsta pa je prišel odvetnik dr. Branko Angelatto.
Ob zaključku sta predsednik dr. Vogel in zastopnik avstrijskega prosvetnega ministra univ. prof. dr. F. Schmid izrazila željo za dober uspeh bodočih prizadevanj za spoznavanje narodov južnovzhodne Evrope.	A. Lipovšek
kakorkoli izumetničenega. V tej glasbi je močan občutek, Slikovita prešernost in svetla barvitost, ki prepričuje, privlačuje in osrečuje.«
»Kurier« pravi: »Petinsedemdeset dam in gospodov iz Ljubljane predstavlja mogočen, vseskozi discipliniran in glasovno enovit zbor, ki z očarljivo gotovostjo združuje v sebi eleganco in lahkotnost s slovansko glasbeno živahnostjo.«
»Presse« ugotavlja, da je znal dirigent Malačič iz zbora izviti vselej »napeto izvajanje« tlel, kar priča o »okusu in znanju«. Koncert sicer ni bil predobro obiskan, toda »aplavz je upravičeno donel tako močno, kot da bi bila dvorana popolnoma zasedena.«
Dom krščanske prosvete v Trstu
V	vsaki fari je za razvoj kulturnega dela nujno potreben 'tudi zadovoljiv prostor; to je poleg 'nekoliko večje sobe za sestanke in vaje tudi primerna dvorana. V njej se odigrava vse večje in obsežnejše kulturno udejstvovanje, s katerim se kulturna družina bavi. Zato je v vsaki delavni kulturni skupini ena izmed prvih želja, da si pripravijo potrebne prostore, zlasti pa udobno in prostorno dvorano. In res moremo z veseljem ugotoviti, da se je že mnogim župnijam posrečilo (postaviti si lep kulturni dom z dvorano ali pa vsaj preskrbeti za svoje delovanje večje prostore.
(Pri nas na Koroškem smo zadnji čas dobili zopet lep Ikulturno-prosvetni dom, na katerega smo zares lahko ponosni. To je novi farni dom v Skooijanu, ki je bil blagoslovljen na kvatrno nedeljo in ki je eden naj lepših na vsem slovenskem pod-ročjiu Koroške. Poročilo o tem smo čitali v zadnji številki našega tednika.
Na isto inedeijo pa 'so v Trstu, kjer živijo Slovenci v močnih skupinah zlasti v predmestjih, tudi blagoslovili velik kulturni dom, katerega isi je (postavila ta-mtošnja Marijina družba. V predmestju Rojan, kjer stalno deluje 'poleg italijanske duhovščine tudi slovenski kaplan, ki Skrbi za vernike 'Slovenskega jezika, že nad 50 let deluje močna Marijina družba. Ta družba je bila v vsej tej dolgi dobi osnovna katoliška organizacija, ki nima velikih zaslug samo za versko življenje v rojanski župniji, temveč je tudi zelo 'požrtvovalno delovala in še deluje na kulturno-prosvet-nem polju. Vsako leto pripravi več prireditev za Slovence, čeprav so se do sedaj morali stiskati v tesne 'prostore skromne hiše. S postavitvijo novega doma je dana družbi možnost, da bo to svoje delo mogla še v veliko večjem obsegu vršiti.
V	mestu graditi novi kulturni dom, brez vsakih podpor in rednih virov, s prihranki in darovi mestnih služkinj in 'preprostih 'ljubi tel jev slovenske kulture, ob današnji silni draginji, to je nekaj zelo velikega, Skoraj nekaj predrznega. In tega 'podjetja so se lotili pred petimi leti v Rojanu. Gospod kaplan Zorko se je lotil s pomočjo delovnega odbora tega velikega (podjetja in začel z zbirkami in v petih letih so zbrali nad 20 milijonov lir, kar bi veljalo v našem denarju Skoraj milijon šilingov. Kmalu so začeli tudi z deli in danes imajo 'postavljen veličasten Marijin dom z dvorano z 208 sedeži in velikim odbrom ter številnimi prostori za sestanike in stanovanja.
■Slovesno blagoslovitev je opravil sam tržaški Škof msgr. Sardin, iki je rojanski Marijini družbi čestital k uSpehu, da si je 'postavila tako Idp in mogočen Dom krščanskega apostolata. Ob tej priliki je pa bila v novi dvorani tudi slavnostna akademija, pri kateri so nastopale vse Skupine katoliške mladine v rojanski fari.
K temu uspehu naših bratov po krvi in veri na Primorskem prav iz srca čestitamo tudi mi in jim želimo mnogo blagoslova božjega.
Uspeh zbora Slovenske filharmonije na Dunaju
FRAN ERJAVEC:	314
koroški Slovenci
(III. del)
Tedaj je H i 11 e r sklenil pregnati Francoze še iz poslednjih (predelov Koroške. Ker je bilo levo krilo njegove armade medtem zavzelo že tudi Ljubljano in potisnilo Francoze proti Goriški, je nastala za Francoze, ki so bili še na Koroškem (Skupno le kakih 9000) nevarnost, da bi jim mogel biti umik sploh odrezati. Glede na to so kmalu zapustili celo svoje utrjene postojanke ob črti HraStiPodkoren in se umaknili prav v Kanalsko dolino med Trbiž in Naborjet, ena njihova brigada pa je na PrCdilu varovala njihov bdk.
Toda obdržati se niso mogli niti tu, kajti Killerjeve čete so jih že dne 7. X. napadle kar od štirih strani in jih skušale 'kratko in malo zajeti. Prvi, najmočnejši oddelek (8 bataljonov in 4 eskadroni) je na desnem krilu začel prodirati že 5. X. iz Stebna prdko Bistrice na Zilji skozi Tinji log v smeri proti Žabnicam, da bi tam odrezal Francozom umik, vendar se je tem posrečilo, da so zaustavili AvStrijce že na višinah pri Tinjem logu. Močna avstrijska kolona (4 bataljoni in 1 eskadron) je •napadla tudi na 'levem krilu iz gornje Savske doline preko Bele peči, obenem je imela nalogo, da se združi s tretjo avstrijsko 'kolono, ki je začela dne 7. X. prodirati po obronkih iz Podkloštra, nakar bi krenili obe proti Rutam. Ti dve koloni sta svojo nalogo sicer izvršili, vendar ne dovolj hitro, da bi mogli Francozom zapreti pot čez Predi 1 na Bovec. Četrta kolona (4 bataljoni z 2 baterijama) pa je imela nalogo ob glavni cesti frontalno napasti francoske utrdbe pri Rokovi.
Ker so dosegle avstrijske čete medtem na jugu že Sočo in bi mogle od tam sploh preprečiti francoski umik,
a v Kanalski dolini so se čutili sedaj ogrožene od vseh strani in od mnogo močnejših avstrijskih sil. so že ponoči izpraznili še Trbiž. Ker so 'padale velike zgodovinske odločitve čisto drugod, daleč od naših krajev, Francozi itudi niso imeli nlobenega večjega interesa še braniti Kanalsko dolino, zato so se umaknili še dalje po dolini Bele proti Italiji in dne 11. X. 1813, teden dni pred usodno »bitko narodov« pri Leipzigu, so zapustili še zadnji Francozi koroška tla. S tem so bile vojne operacije na Koroškem zakljiučone. Tudi Millerjev glavni stan se je bil medtem že preselil v Spital, od koder je usmeril potem glavni del svojih čet proti Južni Tirolski na pomoč avstrijskim četam, ki so začele prodirati že tudi na Tirolsko.
Podobno so napredovali Avstrijci tudi na Kranjskem. Kakor smo videli, je bila zadnji čas, to je od druge polovice meseca avgusta do sredine oktobra 1. 1813, glavno francosko južno bojišče naša južnozapadna Koroška. Že dne 19. Vili. pa so tudi Avstriji trajno zvesti srbski graničarji pri Karlovcu zapustili Francoze in začeli s črte Karlovec—Brežice prodirati na Novo mesto in od tod še dalje proti Ljubljani. Ker je bila večina francoskih čet zbrana na koroškem bojišču in niso imeli s čim braniti fronte ob Savi ter niso mogli zaustaviti niti avstrijskega sunka preko Ljubelja na Kranj, so se morale vse, v vzhodni Kranjski razmeščene francoske čete pomakniti proti Ljubljani. V teku meseca septembra so bili potem številni manjši, a ogorčeni boji po raznih krajih osrednje Kranjske, a ker je konec tega rpeseca začel groziti avstrijski vdor iz Tirolske v Gornjo Italijo, je podkralj Evgen že dne 28. IX. sklenil izprazniti vso Ilirijo. Odšel je s svojim glavnim stanom iz Ljubljane proti Vrhniki in naslednji dan so se začele potem počasi umikati proti Soči tudi njegove čete. Zadnja, šibka francoska 'posadka '(250 mož) na ljubljanskem Gradu se je držala sicer še do 5. X., toda ostale posadke so bile že konec
meseca septembra na kranjsko-goriški meji. V naslednjem tednu se je umaknila francoska armada potem že za Sočo, po kateri je tekla tedaj meja med Ilirijo in Italijanskim kraljestvom.
Zadnji ilirski guverner, znameniti policist J o s. Fouche, ki je zasedel svoje mesto v Ljubljani dne 29. VIL 1813, je vsekakor moral vsaj jasno slutiti, da je prišel pravzaprav le — likvidirat francosko oblast v naših deželah. Prvič je po vsej verjetnosti vedel, da je bil že Napoleon sam pripravljen vrniti Ilirijo Avstriji. O tem je govoril Napoleon sam že 20. IX. 1810 celo Metterni-chu, a pred vojno z Rusijo jo je hotel zamenjati za Galicijo, da bi še to priklopil k nameravanemu poljskemu kraljestvu. Ker do tega ni prišlo iz strahu, da ne bi predčasno in preveč razburjal Rusije, zato tudi do te zamenjave ni prišlo, a po vojni z Rusijo je hotel Napoleon z Ilirijo kupiti avstrijsko nevtralnost. Drugič je bil pa Fouche tudi prebister, da ne bi čutil, tla se je po katastrofi v Rusiji do temeljev zamajal ves francoski impe-
rij'
Spričo zgoraj očrtanih vojnih dogodkov, ki so se začeli že tretji teden po njegovem prihodu razvijati v Iliriji in s katerimi je postala tudi Ljubljana preveč izpostavljena bojem, je Fouche dne 31. Vili. 1813 premestil sedež ilirske vlade v Trst, dočim so blagajne in arhive spravili tja že poprej, sam pa je bil zapustil Ljubljano dne 25. VIII. Toda zaradi neprestanega francoskega umikanja ter avstrijskega pritiska iz Notranjske in iz Istre je postal že v nekaj tednih tudi položaj v Trstu nevzdržen. Glede na to so začeli Francozi že v drugi polovici meseca septembra spravljati vse stvari še naprej v Gorico, a kot zadnji Višjih francoskih uradnikov je končno zapustil Trst še Fouche, čisto sam, brez spremstva. Tudi v Gorici so se mogli Francozi držati potem samo še nekaj dni.
(Dalje prihodnjič)
SELE
(Poroka)
Že od lanske jeseni ni ibiilo ipri nas nobene poroke, zato je pa zdaj zbudila tem večjo pozornost. V ponedeljek, 29. maja, je namreč stal brhek parček pred poročnim oltarjem: ženin je bil 274etni fant Jožef Urabl, žagar v Homelišah, nevesta pa 20-letna dekle Helena Čertov, pd. Scnčnilko-va. Oba sta si dobro zapomnila nauk iz župnikovega 'poročnega nagovora, da mora v družbi biti mož glava, žena srce, otroci pa zaklad za oba. Potem pa sta drug drugemu nataknila prstan zvestobe, si jasno zatrdila voljo za zakon, (podala desnici, prejela cerkveni blagoslov in bila pri poročni masi že kot prosvečena mož in žena.
Ženin je znan kot marljiv delavec in je veselje svojih staršev. Nevesta pa se je za svoj poklic izšolala v gospodinjski šoli šolskih sester v Št. Jakobu. Letos v postu je v igri » Junaške Rlejike« dobro pogodila vlogo verne in odločne Maruše. Prepričani smo, da bo 'tudi na odru zakonskega in družinskega 'življenja na pravem mestu.
Ko so se dopoldne zbirali številni svatje, je močno lilo, po (končani 'poroiki pa se je z neba že ismehljalo sonce. Naj to pomeni bogastvo družinske sreče!
VOGRČE
(Srebrna maša našega župnika č. g. Vinka Zaletela)
V nedeljo dne 11. junija 1961 obhajajo č. g. župnik Vinko Zaletel 25-letni mašniški jubilej, to je srebrno sv. mašo. Začetek slovesnosti bo ob 9, uri. Da se dragemu jubilantu za ves njegov požrtvovalni trud na verskem in kulturnem polju oddolžimo, vabimo vse, od blizu in od daleč, da se te izredne slovesnosti udeležite.
Farani iz Vogrč
ŠTEBEN - MALOŠČE (Iz farne kronike)
Že konec aprila je bila birma pri nas. 'Kljub dežju, (ki je bil tedaj za polja zelo potreben, je bil obisk nadpastirjev lepo doživetje za otroke in farane.
Smrt je v zadnjih tednih žela med nami. Teta Johana, tako smo imenovali nad 90 let staro Johano Samonig iz Malošč, so nas po 'kratki bolezni zapustili. Z njimi smo še 'poslovili od »starega časa«, ki še ni poznal motorjev in strojev, elektrike, radia in drugih modernih naprav.
Prve dni majnika so nenadoma zaspali Feichter Jožef, pd. Prontič iz Malošč. Rajni posestnik je bil dolga leta skrben cerkveni (ključar.
Iznenadila nas je tudi smrt 29-letnega Filipa Hammerja, očeta sedmerih še ne oskrbljenih otrok.
Po dolgi in težki bolezni so umrli Marija Fritz, pd. Tresnikova mati v Zagoričah. Občudovali smo njeno vdanost v teh mesecih trpljenja. Velika množica jih je na binkoštni ponedeljek spremila na zadnji poti.
'Prve dni junija pa smo 'pokopali Ano 'Samonig, iPapelnjakovo mamo. Dolga desetletja so stanovaili pri Kapelnjaku na Škocijanu. šele zadnja leta so se preselili v Malošče. Bog jim je odvzel težaik križ, ki so ga zadnja leta tiho in boguvdano nosili.
'Porok pa je bilo v zadnjih tednih kar dosti doma in izven bare. Doma je bila na binikoštno nedeljo poroka Urschitz Bruna in Jožefine Tomaschitz. Na binkoštni 'ponedeljek pa je bila v škocijanu poroka našega cerkvenega pevca Matevža Muschet in Alojzije Hrovath iz Št. Lenarta pri sedmih studencih. Mladim zakoncem želimo božjega blagoslova in sreče!
Vsak teden prihaja vedno več gostov k nam. Občudujejo lepo naravo in obiskujejo naše lepe izletne točke: Stari grad, Š/kocijan in Rute.
iz ^Podjune
Pišejo nam:
Eichmannov proces v Jeruzalemu nam spet kliče v spomin grozote, ki jih počasi že pozabljamo, kot bi jih ne bilo. In vendar je bilo še pred nedavnim dejstvo, da si je en narod sredi Evrope, sredi dvajsetega stoletja domišljeval, da je nekaj več 'kot so vsi drugi in si vzel pravico, iztrebiti druge narode, 'ki mu niso bili po volji. To se mu je pri Židih deloma posrečilo, šest milijonov Židov, to je skoraj toliko, kot ima Avstrija prebivalcev, je moralo na 'krut način pustiti življenje.
Komu se naj ne bi zganilo srce pri poročilu francoskega univerzitetnega profesorja pri procesu v Jeruzalemu, iz katerega zve-
mo, da so v Franciji imeli štiri tisoč židovskih otrok od drugega do dvanajstega (leta samo v enem taborišču! Razmere v njem so bile tako neusmiljeno krute, da si je 200 otrok v obupu vzelo življenje.
Prošt Heinrich Gruber, ki je sam bil v iKZ-u, pravi, da najhujše, kar se je za zidovi KZ-ov in njihovih bunkerjev dogajalo, se ne ve in se nikoli ne bo zvedelo, ker nobeden tega ni preživel.
Nam vsem je znano, da bi za Židi prišli na vrsto tudi Slovenci. Saj so na višku nacistične slave že začeli z masovnim izseljevanjem, konfiniranjem ter uničevanjem slovenskega 'življa. Toda zaradi odpora vseh svobodoljubnih sil sveta je »tisočletni rajh« prej propadel in ni utegnil izvršiti svojih načrtov.
Da tudi pri nas ni šlo za posameznike, ampak za uničenje naroda sploh, vidimo iz tega, da so bili tudi pri nas prizadeti vsi — stari in mladi, možje An žene, duhovniki, kmetje in delavci, brez 'izjeme, samo eno »napako« so morali imeti: da so bili Slovenci.
Vsem tem in celemu narodu se je zgodila velika krivica. Vsi ti in celotni narod čaka še danes na zadoščenje za preslano trpljenje in krivice.
BRNCA
(Ljudstvo je jasno spregovorilo)
Naša občina je zadnje čase zopet stopi-da v ospredje javnega zanimanja. Prišli smo zopet v časopise, vendar ne zaradi tega, ker bi bilo pri nas kaj novega zgrajenega ali postavljenega, čeprav še marsičesa potrebujemo, temveč zato, ker 'so nekateri vneteži, ki preteklosti ne morejo pozabiti, s proslavljanjem dogodkov pred 40 leti, ko so razpadale Stare države in nastajale nove, hoteli pod firmo manifestacij »zvestobe domovini« netiti narodnostno sovraštvo med našim ljudstvom.
Proslavljanje zgodovinskih dogodkov in izkazovanje časti padlim v vojnah, je vsekakor na mestu. Toda dejstvo, da iso pri ^pripravah za to proslavo bili vodilni ljudje, ki so nekoč kot nacistični ilegalci spodkopavali Avstrijo in se po prihodu nacizma šopirili kot Pg. ter celo bili udeleženi pri izseljevanju slovenskih družin iz naše občine, je zbudilo nezaupanje in zgražanje tako pri slovenskem kot tudi pri nemškem prebivalstvu. Ti novopečeni avstrijski pa-triotje hočejo sedaj vsakogar, ki noče trobiti v njihov rog, označiti kot »sovražnika domovine«, ki »škili preko Karavank«. Zadostovalo je nekaj plakatov in letakov, ki so prikazali v resnični luči glavne akterje proslave. Naenkrat so začele prihajati odpovedi. čeprav imamo v občini lastno godbo in pevski zbor, sta oba udeležbo odpovedala. Tako so prireditelji morali pripeljati godbo iz rudarskega 'Bleiberga, prepevat so pa prišli trgovci iz Beljaka. Ker je večina prebivalstva stala ob strani, si s tem pač niso napravili posebne reklame, Župan je ta dan imel nujnejše opravke drugod. Tudi domači gospod župnik je spoznal pravo razpoloženje ljudstva ter ga ni bilo zraven, tako da so si prireditelji
morah pripeljati duhovnega gospoda od drugod. Obžalovanja vredno je, da je ta tujec dal s tem prireditvi, na kateri so na-stqpili ljudje, ki so znani nasprotniki vere, neke vrste cerkveni žegen.
'Prireditev se je seveda nemoteno odigrala po programu, toda ni vredno ispuščati se v 'podrobnosti že znanih in vedno istih izvajanj raznih govornikov, kor domačega ljudstva povečini ni bilo na prireditvi.
Tako je pogumni .nastop naših vrlih brnških Slovencev, posebno pa naše mladine, dokazal, da 'ljudstvo ni na strani tistih, ki netijo sovraštvo med obema narodoma v deželi, ki si oba želita mirnega sožitja. Hujskači so bili razkrinkani in osamljeni. Brnški primer pa kaže, da pri ljudstvu odkrita in odločna beseda tudi pravo mesto najde.
BILČOVS
(Iz farnega družinskega, verskega in kulturnega življenja)
Tudi pri nas smo imeli materinsko proslavo. Stari ih mladina so napolnili dvorano pri Miklavžu. Napeto smo pričakovali, (kaj so se naši malčki naučili pod skrbnim vodstvom g. Ogrisa. Najprej so pozdravili mamice z 'ljubkimi 'deklamacijami in petjem, nato pa sta Miklavževa štiriletna Anica in Gassarjev petletni Franci izvrstno podala igrico »Bogatih«. Gledalci so bili tako navdušeni, da sta mlada igralca morala igro celo ponoviti. Kako prav je in koliko je vredno, če otrokom že v zgodnji mladosti privzgojimo smisel za odrsko nastopanje An jih pripravljamo za kulturno delo! Prav iz srca se Miklavževemu ateju zahvaljujejmo za ves trud.
Dne 29. maja smo imeli dan češčenja. Naš dobri Oče, ki je v nebesih, je pač vedel, da bi bila cerkev prazna, ako bi bil ta dan pustil sonce sijati. Ddlo se nam kar samo ponuja na vseh koncih in 'krajih 'sedaj, ko je tako malo ljudi na deželi. Taklo pa je naš GOspod dal na ta dan rositi blagodejni dež na naša polja, dal je pa 'tudi roso za naše utrujene duše. Colo dopoldne smo se farani zbirali okoli oltarja pri sv. mašah in tudi pristopali k sv. zakramentom. O, da bi vedno čutili potrebo po tistih blaženih dneh, ko se moremo pogovarjati z ljubim Bogom! Najbrž je bil med nami kdo, ki se prihodnje leto tega dneva ne bo mogel več udeležiti, saj neznana je ura, ko nas bo Gospod poklical k sebi na obračun!
V nedeljo, dne 3. marca smo pa iimeli veselo ženitovanje. Jančičev Tomi si je začel misliti: Mami so začele pešati moči in vsega dela pri kajžii sami ne bodo več zmogli. Zato jim bom pripeljal pomočnico! — Izbral si je za življenjsko družico Tonico Kropivnik iz Bilčovsa. 'Poroka je bila ob 4. uri popoldne z ženitovanjsko sv. mašo. Nato je sledila vesela žičnimi na pri Miklavžu, kjer so se zbrali številni gostje, da ta dan z njima veselo praznujejo. Ob dobri postrežbi in radostnem petju je čas hitro mineval. Lep je 'bil prizor na plesišču: ko so godci odšli na večerjo, so se ženinovi in nevestini prijatelji, fantje in dečle,
pa tudi mladi zakonci, postavili v krog in zapeli znano in priljubljeno pesem »Rože je na vrtu plela« tako lepo, da se je v vsakem izmed nas zbudil spomin na tisfta lepa mlada leta, polna hrepenenja, ljubezni in veselja. Ženin in nevesta sta pa bila tudi marljiva prosvetna delavca. Obema se za požrtvovalno 'sodelovanje iz vsega srca zahvaljujemo, Obenem pa upamo, da nam bosta tudi vnaprej pomagala pri prosveti. Želimo mladima zakoncema zvrhan koš zakonske sreče! Božji blagoslov naj vaju spremlja skozi vse življenje! Ostanita vedno zvesta Bogu in maiterini govorici!
Dne 6. maja pa se je poročil Pepi Drave na Vesevi. Pripeljal si je pridno nevesto Mioijo Kolnik na svoj novopozidani kmečki dom. Tudi njima želimo obilo neskaljene sreče, da bi vedno živela složna v božji ljubezni Ah zadovoljstvu!
Moji vtisi iz južne Tirolske
2c dolgo je bila moja želja, videti lepoto južne Tirolske, spoznati ljudstvo, njih običaje, življenje in težave. Še posebno pa sem si želel videti Tirolsko kot koroški Slovenec, v prvi vrsti razmere v katerih živijo. Prvo, kar me je prijetno presenetilo, ko sem na Vzhodni Tirolski prestopil mejo med Avstrijo in Italijo, je to, da so vsi napisi povsod v dveh jezikih, to je v nemškem in italjanskcm jeziku. Peljal sem sc skozi Pustertal. Levo in desno sem videl lepe cerkve, postavljene na najbolj viden kraj, in kar je najlepše, kot mi je rekel tamkajšnji duhovnik, ne samo lepe, ampak tudi lepo obiskane so te cerkve in lepo oskrbovane. Zanje Tirolec daruje vse, kar je potrebno, cerkev mu je nekaj njegovega, na kar je ]M>noscn kot na svoj lastni tirolski lepo urejeni dom. Dospel sem v škofijsko mesto Brixen. Tudi po vsem mestu sem videl samo dvojezične napise, zastonj bi iskal samo italijanski napis, pa naj bi bilo to pri navadni trgovini ali na uradnih javnih poslopjih. Najprej sem imel nujni opravek na pošti v Brixnu. Postregel mi je uradnik, po rodu pravi Italjan, v gladko tekoči nemščini. Ko sem prišel pred veličastno stolno cerkev sem zagledal napise pred cerkvenimi vrati. Tudi tu sem videl vsa oznanila in vse druge plakate v ol>eh jezikih. Že iz oznanil sem dobil vtis, da je za oznanjevanje božje besede lepo poskrbljeno v obeh jezikih. Premišljeval sem o vseli tcžavali križevega pota nemškega naroda na Tirolskem v času fašizma. Niti beseda v domačem materinskem jeziku ni bila dovoljena, da bi jo izgovoril nemški otrok v državni šoli. Govoril sem z gospo, ki je obiskovala vseh osem let tako ljudsko šolo. Kckia mi je, naš domači materinski jezik smo se naučili samo doma pri staršili in v naših cerkvah. Tisti težki časi so za nas, hvala Bogu, minuli, je rekla a iz dneva v dan postaja naš položaj spet vedno težji. Naši kraji se spreminjajo vedno bolj in bolj in dobivajo vsaj na zunaj že ne več nemško, ampak italijansko lice. To nas boli. -
Da je zaskrbljenost vodilnih mož na tem lepem Tirolskem zares velika, sem spoznal ko sem prešel v osebni stik z ljudstvom in z njimi izmenjal nekaj misli. Oh razpadu velike Avstroogrske monarhije je prišla južna Tirolska v italijansko državo. Bila je tako odtrgana od svoje materne domovine, znašla sc je v drugi veliki in močno obljudeni državi kot manjšina. Italija je dala v teli zadnjih 40 letih južni Tirolski novo lice. Začela jc graditi z svojim kapitalom novo industrijo in to predvsem v večjih tirolskih mestih. Za vse to so ji bile dane velike možnosti, ker je Tirolska bogata po gozdovih, katerih Italija nima, kot tudi na vodnih tokovih, ki jih država zajema in na njih gradi velike električne centrale. Te oskrbujejo severno Italijo s potrebnim električnim tokom. Smo pač v času tehničnega napredka in bi moral vsakdo vse to pozdraviti. Za izgradnjo industrije, ki sc je močno razvila, zlasti v glavnem mestu Bocnu, pa je Italija potrebovala delovnih moči. Te pa jc Italija sama dala. Tako je postalo glavno mesto Tirolcev na jugu že v veliki večini italijansko. Domače ljudstvo pa tudi ni moglo dati teh moči v industrijo, kajti družine Tirolcev so maloštevilne. Spoznal sem resnični položaj Tirolcev, da postajajo ne samo v veliki državi Italiji manjšina, ampak postajajo celo manjšina v posameznih večjih mestih in krajih lastne dežele. Dotaknil sem se v stiku z uglednimi kot tudi preprostimi ljudmi vprašanja, kaj oni pričakujejo od razgovorov med avstrijsko in italijansko vlado. Dobil sem po večini naslednji odgovor. „Ti gospodje lepo govorijo in lepo pišejo, a predno vse to pride do nas, je pozabljeno in nam tudi neznano. Življenje pa gre svojo staro običajno pot tudi v teh tako kočljivih in potrebnih vprašanjih narodnosti.”
Še eno, Tirolci imajo sedaj svoje nemške šole, tako da otroci uživajo v osnovni kot tudi srednjih šolali pouk v maternem jeziku. Učijo se pa tudi italjan-skega jezika, kajti potreben jim jc povsod.
Bi mogel še veliko povedati o mojih v tisih na Tirolskem. Toda moja želja je ta, da malo primerjamo južno Koroško z južno Tirolsko.
(Dalje na 5. strani)
S koncerta Slovenske gimnazije: „Veseli godci” pri veselem delu. (Vse slike: Domanjko, Borovlje)
mladina in pvosj%eta Socialno vprašanje nekoč in danes
Ojerilo a zalui oo
Na 'knjižnem trgu najdemo mnogo takih knjig, ki nas razvedrijo in nam nudijo 'prijetno zalbavo. To so največ povesti in romani, pa Hudi v mesečnih listih je največ zabavnega berila. Poleg tega nam prinašajo razne ilustracije skoraj izključno le snov, ki naj hranijo našo fantazijo.
V koliko so taka berila 'koristna in priporočljiva, bomo Skušali povedati ob tej priliki. 'Prav nobenega dvoma ni, da so nam bolj koristna in ‘potrebna kot prebiranje romanov in 'povesti druga berila, zlla-sti taka, ki razširjajo naše duševno obzorje in strokovno znanje ter 'plemenitijo našega duha. Vendar pa ne smemo trditi kar v naprej, da bi tudi prebiranje romanov in povesti ne utegnilo koristiti vsaj v neki meri.
Povesti in romanov je v raznih jezikih 'brez števila. Dan za dnem pisatelji izdajajo nove. Pregleda čez vise te literarne proizvode nihče ne more imeti. Povesti in romani morejo imeti umetniško vrednost, seveda v različni stopnji) ali pa so brez nje. Eni kakor drugi morejo biti versko in moralno neoporečni ali pa ne. če je tak spis z moralnega stališča slab, ga zaveden katoličan ne bo bral, pa naj' ima tisti literarni proizvod še tolikšno umetniško vrednost. Saj mu je škoda na poštenju več kot največji umetniški užitek.
Vprašanje je le, kako ugotoviti, da je povest ali roman slab. Povsem je mogoče to ugotoviti šele, ko knjigo preberemo. Takšna ugotovitev pa je prepozna. Zato so sestavili o večini bolj znanih 'pisateljev nekake moralne vodiče, ki nam označijo, koliko je z verskega stališča vredno kako literarno delo. Zlasti v Franciji in Ameriki obstajajo taki literaimi vodiči že dalj časa. Pri nas in v Nemčiji pa so začeli s podobnimi ocenami pred dobrim letom in v ta namen izdajajo tudi (poseben časopis. Pa tudi katoliške revije so začele prinašati tozadevna navodila in imenike pisateljev, katere naj katoličan Odklanja ali jihi čita z veliko previdnostjo. Posebej pa velja pravilo za knjige, o katerih nimamo nikakš-nega seznama za ocenjevanje, pa jih hočemo brati, da smo previdni in če nismo mogli vprašati izkušenega mentorja, da odložimo knjigo, kakor hitro začutimo, da bi nam mogla škodovati.
Tudi z romani, ki jih ni mogoče obsoditi z moralnega ali verskega stališča, naj bi bili previdni. Veliko je med nami takih, ki nimajo prav nikake vrednosti. Na prvi pogled se jim pozna, da jih je pisatelj pisal 'površno in naglo ter le za denar. Svet in življenje prikazujejo v neresnični luči. Je to nezdrava literatura, ki množice zastruplja. Kdor se je navadil takega branja, je kakor zapit delavec, ki se je predal 'žganju. Vedno mora ždeti nad tovrstnimi romani, katere lahko štejemo med navadne »šund-romane«. Realno življenje v svetu je čisto drugačno kot tilsto, ki ga opisujejo take 'povesti in romani ali predstavljajo filmi. Pod njih vplivom postanejo či-tatelji tudi sami neresni in nezmožni, da bi v vsakdanjem življenju vzeli svoje dolžnosti resno in z dolžno odgovornostjo.
Ko si torej izbiramo čtivo, ki naj nas razvedruje, bomo predvsem pazili, da bo moralno neoporečno in imelo vsaj nekaj umetniške vrednosti. Sund-avezlke in podobne tedenske izdaje kriminalnih romanov ne bomo jemali zlahka v roke; saj je škoda naše duhovnosti in tudi časa za tako prazno branje. Ko pa je toliko lepega in razvedrilnega ter literarno vrednega, da pač ni vzroka, da bi se hranili z ničvrednimi odpadki.
Razume se, da po-dnevnem napornem delu, ko smo potrebni oddiha, ne bomo segalvpo knjigah, ki zahtevajo novega truda in velike pazljivosti. Pa saj je dovolj knjig, ki tudi niso brez literarne vrednosti, a so kljub temu lahko razumljive in prijetne. Pri branju takih del se duh odpočije in dvigne. Ko tako delo preberemo, se počutimo olajšane.
Človekova izobrazba se ne meri po tem, koliko knjig je prebral, marveč po tem, kako jih je predelal. Zahteva se torej kakovost in ne kolikost. Če velja to za vsako branje, velja to 'potem še prav posebno za branje leposlovnih knjig. Tu je namreč nevarnost večja kot drugod, da bralec kar hlasta za koncem, da bi tako čim prej zvedel, kako se zgodba konča. Pravi užitek 'bomo imeli le tedaj, če bomo brali s premislekom; obenem bomo pa od takega bia-nja imeli tudi največ koristi.
V raju ni socialnega vprašanja
Prav gotovo v raju rii bilo socialnega vprašanja. Človek je bil takrat vse popolnejši in je v najvišji meri živel po zapovedih ljubezni in pravičnosti. Socialno vprašanje pa nastaja v družbi tedaj, če nastanejo med ljudmi krivičnosti, nasilja in izkoriščanje. To so neredi v človeški družbi, katere 'povzroča sebičen človek, ki si hoče pridobiti nadoblast nad slabotnejšim. Tako si nekaj mogoonejših, bogatejših ali nasilnejših prilasti gospodarsko in politično nadmoč in Itako brezobzirno izrablja odvisne, nezaščitene in brezpravne. Tedaj torej nastane »socialno vprašanje«, ali vprašanje, kako te nerednosti odpraviti iz družbe.
Vsaka doba v zgodovini človeštva ima svoje socialno vprašanje. Največje zlo človeškega sožitja v predkrščanskih dobah je bilo brez dvoma 'suženj s t v o. Veliko število sužnjev je tvorilo popolnoma ali Skoraj popolnoma brezpravno maso, ki v ničemer ni bila vključena v človeško družbo. To so bili nekaki izobčenci družbe, katerim se obče ni priznavalo človeških pravic in človeškega dostojanstva. Suženj je bil le nekako »oživljeno orodje«, kakor ga je imenoval eden naj večjih modrijanov poganske dobe — Aristotel.
Res, da je krščanstvo tekom stoletij preoblikovalo družabno sestavo m odpravilo suženjstvo, je vendar bilo tudi pozneje še mnogo vprašanj, ki so povzročala večkrat hude družbene pretresi j aje. Bili so to razni upori kmetov v srednjem in novem veku in revolucije meščanstva in delavstva. Vse to kaže, da so v teh dobah krivičnosti vladajočih dosegle tolike mere, da so tlačeni morali seči po skrajnih sredstvih, da so prišli do svojih upravičenih zahtev.
Kaste in rase
(Svojevrstno socialno Vprašanje obstoji že tisočletja v Indiji. Tam je namreč prebivalstvo še danes razdeljeno v kaste, po katerih so pripadnikom določenih kast priznane gotove predpravice. Nižjim kastam je zabranjen pristop v družbo višjih kast In tako je vse prebivalstvo razdeljeno v več vrednostnih stopenj.
Pravtako svojevrstno socialno vprašanje obstoji tudi v raznih deželah Afrike iri Amerike zaradi plemenskih n a -s p roti j med prebivalstvom. To so rasna in plemenska zapostavljanja, ki so danes najbolj pereča v južni Afriki in v nekaterih zveznih državah USA. Da so take rasne diskriminacije silno zlo v družbenem življenju, smo doživljali pred kratlkim v Evropi ob Hitlerjevi teoriji germanskega nadčloveka in ob grozotah nacističnega antisemitizma.
Stroji mesto človeka
Toda moderno socialno vprašanje, ki
povsem zasluži to ime, je nastalo šele v zadnjem stoletiju, v dobi tako imenovanega
industrijskega kapitalizma. Pred*dobrimi sto leti so namreč začeli proizvajati s stroji in to je povzročilo v socialnih odnosih temeljite spremembe.
Uvedba industrijskega gospodarstva se je ukoreninila najprej v gospodarsko naprednejših državah Evrope in Amerike. Polagoma pa je zajelo ves svet m danes smo nekje pri višku industriadizma z vsemi finesami mehanizacije in visokih delovnih norm.
Do konča 18. stoletja se je proizvodnja vršila na obrtniški način. Iznajdba strojev ipa je iprevrgla ves dotedanji! način gospodarjenja. Industrijsko pridelovanje izdelkov je človeško delo prestavilo iz mojstrskih delavnic na domačem domu v tovarne, kjer so tekli stroji. Tako se je razbila družinska skupnost mojstra im .pomočnikov in nastali iso le še mogočni delodajalci — lastniki tovarn in delojemalci — delavci, ki so bili popolnoma brezpravni in imeli le delovno silo svojih rdk. Vsa družba se je začela deliti v dva razreda, med seboj hudo skregana —: kapitalistični lastniki tovarn in delodajalci, ter velike delovne mase, ki so bile izpast avl jen e izkoriščanju in mili volji gospodarjev. Ker je bilo vedno več delavstva, ki se je boril za delo in košček kruha, so kapitalistični delodajalci lahko našli dovolj delavcev in začeli še slabše plačevati delo in jih izkoriščati. Tako so delavci postali pravi proletarci', to je nezaščiteno ljudstvo, ki dela in trpi za revno plačo in je brez pravic. On dela v tuji službi in s tujimi stroji za revno plačo.
»Delavsko vprašanje«
To stanje je bilo nevzdržno in za človeka nečastno. Tako je nastalo moderno socialno vprašanje, ki ga imenujemo tudi »delavsko vprašanje«. Pri tem gre predvsem za to, kako priti do znosnejših razmer in delovnih pogojev. Doseči je treba zadostno in častno plačo ter delavcu zagotoviti neko stalnost dela; za slučaj bolezni in onemoglosti pa tudi zavarovanje.
Pa tudi kapitalistični lastniki in delodajalci so si morali staviti vprašanje: kaj je treba storiti, če se delavstvo upre; to pa je treba preprečiti, toda kako? Tako so se tudi ti morali baviti z »delavskim vprašanjem« in premišljevati v kakšni meri naj delavskim zahtevam ustrežejo.
Da sta nastala v sodobni družbi dva nasprotujoča si 'razreda: kapitalisti in delavci, je kriv industrijski način dela. Mnogo pa je pripomoglo, da so delodajalci tako brezobzirno izkoriščali delavstvo, brezbožna filozofija, ki je razglašala neki liberalizem, po katefem ima vsak pravico, da nekaznovano izkorišča drugega, kolikor ga pač more. Vsak naj gleda le na sebe in išče svoje koristi v privatnem življenju in tudi v gospodarstvu. Tako se je rodil individualističen liberalni kapitalizem, ki je delavca do skrajnih mej ponižal. V tem je pa tudi jedro sodobnega socialnega vprašanja.
Moji vfisi iz južne Tirolske
(Nadaljevanje s 4. strani)
Na južnem Tirolskem so vsi javni napisi dvojezični, zastonj iščeš urade s samo italijanskim napisom; Vse šole so vendar nemške za nemško prebivalstvo, v vseh uradih se govori nemško, pa naj bo uradnik po rodu Italijan ali nemški Tirolec. Vse vloge, to sem dobro informiran, se oddajajo v obeh deželnih jezikih in tudi rešujejo. Na zunaj sem imel vtis, ko sem videl po mestu Brixnu ljudi, da sem v Avstriji, saj govore nemško. Toda iz mojega pisanja ste že mogli spoznati veliko nevarnost za obstoj nemške jezikovne manjšine. In to je osrednje vprašanje Južne Tirolske.
In pri nas? Primerjajte malo našo dvojezičnost, pa naj bo to v javnih napisih, ki jih žal zaman iščete po lepi koroški deželi. Če bi Južni Tirolec prišel na obisk k nam, bi dobil na zunaj vtis, kot da tu ni sploh nobene manjšine, prav tako je težek položaj po naših šolah na deželi, zlasti pa na naših občinah. Če pa greste po vsej jrokrajini Bočen, boste zaman iskali eno samo občino, v kateri bi bil samo državni italijanski uradni jezik in bi v njej sedel tajnik, ki bi z nemškimi Tirolci govoril samo v državnem jeziku, to je italijanskem. Pri nas pa imamo občine v katerih se govori 80% ali celo 90% v domačem materinskem jeziku, a v uradu vsi ti ljudje ne morejo in si celo ne upajo spregovoriti besedo po domače. Vse je nemško kot v času najhujšega nacizma. Koliko se je že pisalo pri nas o ureditvi dvojezičnosti, koliko se je že obljubljalo. Celo v državno pogodbo, ki jo je podpisalo toliko evropskih držav so vstavili poseben člen 7. ki pred vso Evropo in svobodnim svetom zagotavlja koroškim Slovencem ne samo enakopravnost ampak tudi zaščito narodnostnih pravic. '
Pogajanja med italijansko in avstrijsko vlado glede južne Tirolske so sc v Celovcu zaključila brez kakega konkretnega rezultata. Prav tako pa je bilo tudi z razgovorom med predstavniki koroških Slovencev z avstrijskim zunanjim ministrom dr. Krei-skym. Čeprav imajo Južno Tirolci marsikaj, kar mi nimamo, a bi nam po vsej pravici pripadalo, kot manjšina razumemo njihove težave in skrbi za narodnostni obstoj ter jim želimo, da bi dosegli izpolnitev svojih zahtev. Avstrijska vlada res ne šte-di z napori za ureditev položaja manjšine na Južnem Tirolskem in to je prav. Menimo pa, da bi naj avstrijska vlada Italiji in svetovni javnosti najprej pokazala, da se ona sama drži mednarodno prevzetih in ustavno zajamčenih obveznosti s tem, da uresniči člen 7 državne pogodbe v duhu- dobre vere in v sporazumu z manjšino.
Janko Tolmajcr
Preveč napreden
Zgodilo se je 'nekemu železniškemu 'sprevodniku. Bil je [posten in vesten železničar; saj je že 61 let star, a je le moral pred sodišče. Bil je obtožen goljufije ipri izvrševanju svojega poklica.
Železničar Jožef je nCki gospe moral izstaviti dopolnilno karto. Gospa pa je bila doma iz Grčije in ni imela šilingov, marveč le amerikanske dolarje. Ko je tuja gospa hotela plačati zahtevano vsoto, je iponudila sprevodniku Jožefu bankovec desetih dolarjev. Toda Jožef ni bil zadovoljen, zato mu je gospa dodala še en 10-dolarski bankovec. Pošteni Jožef je mirno »zamenjal« dolarje talko, da jih je ipo svoji najboljši vesti zaračunal in preostanek 15 šilingov vrnil grški gospe.
Toda gospa ni bila zadovoljna in je slučaj prijavila sodišču. Pošteni Jožef se je moral zagovarjati. Saj se pa tudi ni zavedal krivide. Trdno pa je bil prepričan, da taisti 10-dolarski bankovci veljajo enako kot 10-šiling bankovec.
Sodnik kar ne more verjeti, saj danes že vendar vsak otroik ve, koliko je vreden dolar. Zato ga vlpraša sodnik: »Ali vi ne čitate časopisov, da še tega ne veste?« Pa mu preprosto Jožef odgovori: »Jaz ne či-tam nobenega Časopisa, tudi radio le redkokdaj poslušam; pač pa vsak dan gledam televizijo.«
Sodnik je 'priznal zagovoru upravičenost in ga je oprostil.
Italijanska študija o Prešernu
Italijanski literarni zgodovinar prof. Bartolomeo Calvi je pred kratkim izdal knjigo „Fonti italiane e latine nel Prešeren Maggiore” (Italijanski in latinski viri v velikem Prešernu), ki obsega 250 strani ter obravnava vire, iz katerih je svetovno razgledani naš največji pesnik tudi črpal snov ter jih potem samosvoje obdelal v svojih ustvaritvah. Knjiga je zelo zanimiva kultnima študija o našem pesniku, obenem pa tudi prikaz povezanosti slovenske kulture s splošnimi evropskimi kulturnimi tokovi. Seznanja pa tudi italijansko kulturno javnost z ustvaritvami slovenskega genija. Calvi je med drugim tudi prevedel v italijanščino celotni Prešernov Krst pri Savici, Sonetni venec, Sonete nesreče in večino Gazel. Svojo knjigo o Prešernu je posvetil „dtthu dobrega sosedstva med obema narodoma ob Jadranu”.
Bogoslcrunstvo mladeniča
O silni moralni stiski današnje mladine priča dogodek, ki se je nedavno nega dogodili v italijanskem mestu Bologna. Znano je, da jie prav v tem delu Italije brez-IrožJna komunistična vzgoja mladine že skozi desetletja žela najbolj pogubne uspehe. Saj je v nekaterih krajih ob Apeninskih gorah onemogočeno duhovnikom, da bi vzdrževali stike z mladino; onemogočen jim je celo verouk V ljudski šoli, ker jim občinske oblasti, ki so v komunističnih rokah, to preprečujejo. V povojnih letih se je v balonski provinci dogodilo že več slučajev strašnega bogoskrunsitva mladositrnkov.
V župni cerlkvi Grespdllano v Bologni (srednja Italija) je neko nedeljo pri sveti maši pristopil k svetemu obhajilu 'tudi mladenič, star 19 let. Po svetem obhajilu se je vračal na svoje mesto; visi verniki pa so z grozo opazovali fanta, kako je vzel iz ust sveto hostijo, jo zmečkal v rokah in jo vrgel med klopi.
Ogorčenje v cerkvi je bilo veliko. Tudi se je z vso naglico razneslo o tem bogo-skrunjenju po mestu, kar je vzbujalo mnogo obsojanja. Kardinal Lercaro je 'takoj pozval vernike, da naj naslednjo nedeljo vse mesto da v javni spravni 'pobožnosti zadoščenje Bogu za 'ta zločin. Te eadostilne pobožnosti se je zares tudi udeležilo več de-settisoč vernikov. Ob 'tej priliki je tudi govoril kardinal in obsodil ne toliko nesrečnega mladeniča, marveč vse one, ki so današnjo mladino pripeljali pod geslom neomejene svobode do take propalosti; kajti to je le sad brezboSnosti, v kateri raste mladina.
Zločinsko bogoskrunstvo pa je pretreslo tudi mladeniča samega. Spoznal in priznal je svoj Zločin; bil 'je sprejet pri kardinalu, kjer je iskreno obžaloval svojo zablodo. Kardinal Lacaro mu je ponudil roko dobrega pastirja, da bo našel pat nazaj k Bogu in v krščansko družbo.
Poznamo poročila o nesrečah, ki leto za letom iprihaijajo itočno v določenih mesecih in z njimi v zvezi lahko opazujemo, da gre vsako leto pravzaprav za iste nesreče. Poglejmo, kaftere nesreče so to?
Ponesrečenec je 'bil doma zaposlen z brušenjem nožev kosilnice pri čemer mu je nenadoma odskočil drobec v oko. Drobec železa ali brusilnega kamna mu je poškodoval roženico levega ali desnega očesa. Seveda se je moral 'ponesrečenec nemudoma podati k zdravniku, da mu je nudil prvo pomoč. Pogosto se je pripetilo, da so taki drobci povzročili težke in zelo hude očesne poškodbe.
Nikakor ne smemo takih virov poškodb podcenjevati in 'pozabljati na najnujnejšo nalogo, ki je iv tem, da zavarujemo oči, ki so najbolj občutljiv in najdragocenejši organ človeškega telesa, pred poškodbami z drobci.
Pri brušenju nožev kosilnice in uporabi smirkovih kolut (SChmiergelscheiben) moramo natakniti zaščitna očala. Znano, žalostno dejstvo je, da uporabi človek zaščitna očala le tedaj, če visijo v neposredni bližini brusilnice. Marsikateri kmet je doživel nesrečo, ki ga je stala oko, samo zato, ker mu je bila pot, ki bi jo imel napraviti, da poišče očala, predolga, ali se mu ni zdelo to potrebno.
Morda pa niti nimate takih zaščitnih očal? No, skrajni čas bo, da si jih nabavite. Seveda morajo biti prava, se pravi, da jih bo treba kupiti v strokovni trgovini!
Žene na področju raziskavanja atomov
Živimo v atomski dobi in Znanost nas vedno znova preseneča z novimi odkritji na področju raziskovanja atomov. Vrsto imen znanstvenikov že poznamo, prav malo pa smo še slišale o znanstvenicah, ki jih mi malo in je njihovo delo prav talko pomembno in ga v znanstvenih krogih po svetu tudi močno cenijo.
Avstrijska znanstvenica na področju atomov profesorica Berta iKarlilk je bila naj-ožj.a sodelavka znamenite znanstvenice Marie Curie, ki je, kot znano, s svojim možem odkrila radij. Na|j omenimo tudi svetovno-znano angleško biologinjo dr. Helen Por-ter. Raziskovala je vpliv radioaktivnih elementov na rastlinstvo. Njena dognanja so vzbudila veliko zanimanje v znanstvenih krogih po vsem svetu.
Med n aj ']>o mem bn e j š e ameriške raziskovalce atomov prištevajo Lauro Fermi, ki je italijanskega rodu. Bila je asistentka pri svojem možu, znanem atomskem strokovnjaku.
Pomembna odkritja o uporabi radioaktivnih elementov v medicini in poljedelstvu so zasluge romunske biologinje Aliče Lavuldscu.
Sovjetska znanstvenica F a te jeva pa proučuje uporabo radioaktivnega fosforja in radioaktivnega uatrija pri srčnih 'boleznih in motnjah krvnega obtoka.
Nekaj drobnih iz ženskega sveta
Lepotična kopel s sadnimi sokovi je naj-novejše kozmetično sredstvo sodobne Amerikanke in vedno bolj izpodriva mleko, kavo in podobno. Zlasti jagode, breskve in marelice oživljajo in pomlajujejo kožo. Žena si lahko danes talko kožno kopel pripravi na dva načina. Lahko kupi poseben koncentrat sadnih sokov za kožno nego v konzervi in ga potom razredči' z ustrezno količino vode. Ti koneentrati se razlikujejo od sadnih sokov, ki so namenjeni želodcu, po tem, da so jim primešane razne kopalne soli in parfumi in zato ti sokovi niso užitni. Druga možnost priprave lepo-tične kopeli je pa v tem, da si žena pripravi sok sama.
#
Da imajo med 42 milijoni prebivalcev Francije sedaj ženske z 22 milijoni jasno večino, je precej znano. Zanimivo pa je, da živi sedem milijonov francoskih žena samih, to je brez moškega varstva, in dva milijona od njih vzgaja skupno 5 milijonov otrok. 20 odst. francoskih žensk je redno v službi pri vseh industrijah m zaposlitvah v deželi. Ženski tesarji in zidarji niso v Franciji danes prav nič posebnega. Ženski odstotek pa je najmočnejši med Ijudskošolskim učiteljstvom, kjer je od okoli 167.000 učnih moči 108.000 učiteljic. Tudi v političnih gibanjih je udeležba žensk znatna.
Za mat denar si boste ohranili najdražje — svoje oči! Stari rek: »Kar danes lahko storiš, ne odlašaj ina jutri!« je glede nakupa zaščitnih očal še prav posebno na mestu.
Dalje! — Številne kmetije, ki obdelujejo parcele na rebrih, rade uporabljajo kosilnice na motor. Med košnjo se kosilm gredlji (Mahbalken) pogosto zatrpajo in, ko čistijo kositne nože, pride često do nesreč, do .poškodb rok. Jasno je, da smemo čistiti kosilne nože samo, če stroj stoji!
Motorna kosilnica je izredno visoko razvita tehnična naprava in je za upravljanje tega stroja treba imeti primemo tehnično znanje, če naj gre ddlo z njim neovirano in hitro Od rok.
Navodila tovarne so vedno znova prava
Topli dnevi poletja se bližajo. Žal pa ni vsaka gospodinja tako srečna, da bi imela hladilnik. Najbolj občutljivo živilo pa je meso. Vsaka gospodinja bi ga rada obdržala vsaj nekaj dni svežega. Zato nekaj nasvetov, kako to dosežemo.
Meso spustimo za nekaj minut v vrelo vodo, da zunanja stran zakrkne. Voda ne sme vsebovati ne soli in ne dišav.
Meso na hitro opečemo in takoj položimo na krožnik.
Zrezke natlačimo v pološčeno ali porcelanasto skledo tesno skupaj, tako da ni zraka vmes, nalijemo čez nje nezavreto mleko, ki naj za centimeter prekrije meso. Skledo ;položimo na hladen in temen prostor. Tako pripravljeno meso zdrži tudi tri dni. Ko meso rabimo, ga dvignemo iz mleka, vendar ni več tako rdeče, ker mu je barvo odvzela mlečna kislina. 'Po okusu pa je boljše in mehkejše.
Stara resnica je, da je ženska tako dolgo mlada, dokler se mlado počuti, dokler ne odvrže puško v koruzo v boju proti staranju.
Spričo boljše nege in naravnejšega načina življenja imamo v primeri z našimi prababicami najmanj dvajset let žvljenja več pred seboj. Še v dobi romantike je veljalo 25-letno dekle za »Se zmeraj mlado«, s tridesetimi pa se je že začela drama zrelosti in — staranja. Dandanes doživlja ženska pri tridesetih letih šele svojo pravo mladost, čas svojih največjih uspehov, pred seboj pa ima še najmanj 25 let, preden se bo mogla odpovedati prepričanju, da je »še zmeraj mlada«. Razumljivo pa je, da je vse, kar smo povedali, možno samo zavoljo boljše nege. In zraven nege, ki jo terja telo ne glede na starost, je potrebna za vsako starost še dodatna nega telesa.
IPo 40-tem letu postane za ženo najhujša nadloga utrujenost. Skrbite za vašega duha prav tako kakor za prožnost vaših obraznih mišic: Predvsem se varujte živčnosti. V tej dobi potrebujete zadostno mero spanja in sprostitve pa navdušenja in optimizma. Pomembna pa je tudi vaša prehrana: kdaj pa kdaj si privoščite kakšno dieto. Mislite mladostno, živite mladostno in pazite na svojo linijo. Naj ste po rojstnem listu stari 40, 50 ali 60 let vedno se vipraSajite: »Kako istara sem videti, ko hodim?« če je vaša postava vitka in hoja
zakladnica novih spoznanj in tehničnega znanja, spričo česar je pametno, da jo čim-večkrat preberete in na ta način izpopolnite svoje znanje o Strojni kosilnici.
Toda tudi način, kako delamo z gorivom po predpisih, je lahko dragocen doprinos k varnemu in uspešnemu opravljanju dela. Pri nalivanju bencina ali olj a je kajenje prepovedano, razen tega pa je dovoljeno nalivati gorivo le, če motor stoji. Prazne in na pol praizne posode ne smejo ležati dalj časa kot je potrebno na soncu, ker je izhlapevanje bencinskih hlapov zelo nevarno.
Ob koncu pa še to, da motornih kosilnic ne smete zaganjati v zaprtih prostorih, ker so izpušni plini strupeni.
Čisto, izprano krpo namočimo v kis in vanjo zavijemo meso ter postavimo na hladno. Kislina ubrani dohod bakterijam in varuje meso pred razpadom.
Divjačino položimo v kvašo in jo pustimo na miru tudi tri dni.
Če nam ni do tega, da bi štedili vodo, napravimo takole: meso tesno zavežemo v nylonsko vrečico, da ni zraka vmes. Privežemo jo na rob sklede in pustimo teči preko nje vodo.
Če pa hočemo z vodo štediti, pa se po-služimo sledečega navodila: Meso denemo v majhno kozico, ki jo pokrijemo in postavimo v večjo posodo, v kateri je toliko vode, da ne uhaja v kozico, kjer je meso. Slednjo pokrijemo s krpo tako, da segajo ogli krpe v odo. Na ta način kroži vlaga in vzdrži meso sveže.
prožna, če vas imajo v mraku še za 25-let-nico, ste lahko pomirjeni: ste še mladi.
Prvi pogoj je seveda, da ste se navadili vsaj na četrt ure dnevno telovadbe in da ste ostali tej navadi zvesti. Samo tako si 'lahko ohranite gibčnost, lahkotnost in zanos, ki so simboli mladosti.
Od 40-tega lota dalje se ne ukvarjajte s športi, ki zahtevajo preveč moči, ki so preveč utrudljivi. Primerne so vaje, ki terjajo urnost, gibčnost in voljnost. Nikoli se ne utrujajte čez mero — prenehajte, brž ko dosežete mejo med dobrim počutjem in trudnostjo.
Povešeni kotički, motne oči in ugasel obraz, to so slabi znaki. Vaš obraz naj bo poln življenja, v očeh naj vam vedno tli nasmeh. Za to vam priporočamo dve sredstvi. Prvo: ohranite si optimizem in življenjsko moč. Nikoli si ne jemljite 'poguma in dobre volje z vzdihi, češ, »sem pač stara«. Srce naj vam bo mlado, dobro, odprto vsem lepim mislim in navdušenju.
Drugo sredstvo je nega obraznih mišic. S tem se boste izognili nevarnosti, da se vam povesijo kotlički ust in vam postanejo ustnice ozke in nagubane. Usta se sicer ne postarajo najprej, toda ko se, je žena stara. O krepitvi mišic obraza na splošno in o krepitvi ustnične mišice posebej so strokovnjaki že marsikaj napisali, posebno v sestavkih o lepotnih grimasah.
Šoferski kotiček
Kaj lahko pomenijo razni šumi?
Izkušen vozač za volanom ne napenja samo oči, ampak tudi ušesa. Ne samo zato, da bi slišal trobljo tistega, ki prihaja izza ovinka, ali onega, ki ga misli prehiteti, ampak tudi zato, da sliši vse šume svojega vozila. Tak vozač takoj zazna vsako najmanjšo spremembo pri vozu. Pretikanje »z ■ušesi« je tako rekoč pravilo, ki velja še prav posebej za vozila z manjšim številom konjskih sil. Kdaj je treba pretakniti v nižjo brzino na klancu, ne pokaže izkušenemu vozaču zmanjšana hitrost vozila, temveč drugačen glas motorja. Ti opozarjajoči glasovi, ki juh lahko izključimo s pravočasno menjavo brzine, nam pomagajo štediti z gorivom in prizanašati vozilu.
Prav tako važno pa je tudi stalno nadzorovanje vseh šumov na avtomobilu, kajti različni toni šumov že lahko izdajo, kje more biti vzrok nenavadnega šuma. Najmanj hudo je še šklepetanje, katerega vzroki so skoro vedno kje na karoseriji ali na šasiji. Največkrat zadostuje, da privijemo nekaj vijakov ali pustimo zvariti kak šiv. Čim prej tako stvar napravimo, tem manj nas stane. Če je motor 'bolj glasan ali če bolj pogosto »strelja«, je verjetno glušnik izpušne cevi pokvarjen ali zrahljan.
Težje vrste okvar so pa motnje v motorju. Posebno nevarni so tisti vzroki, zaradi katerih postaja motor, ako ga pospešimo na večje število vrtljajev, glasnejši in bolj vroč. Če je zvok bolj jasen, so verjetno manjši deli motorja krivi, kajti 'bolj zamolkli glasovi prihajajo od večjih delov v motorju, če ne dela en bat, se to opazi na spremenjenem ritmu motorja, na zmanjšani storilnosti. Nekateri šumi v motorju nimajo pravzaprav niti nevarnih vzrokov.
Stvar zase so ležaji, ki se s časom izrabijo. Pravzaprav ima vsak voz napako, da počasi' začne dajati od sebe nenavadne glasove. To je posledica staranja in treba je pač iti na iskanje vzrokov teh nenavadnih glasov. Glasovi ležajev postajajo vedno močnejši pri vožnji navzdol ali pri majhnem številu vrtljajev ob istočasni močnejši obremenitvi ali nasprotnem vetru. Mnoge okvare ležajev niso posebno resnega značaja. če pa se poveča poraba olja, bo pa že treba izmenjati obrabljene dele.
*
V Združenih državah Sev. Amerike so izdelali novo sredstvo proti rji, ki baje ščiti hladilnik avtomobila pred rjo vso življenjsko dobo avtomobila. Seveda smatrajo v Ameriki življenjsko dobo avtomobila za znatno krajšo kot pri nas. To novo sredstvo proti rji ima še to prednost, da izgubi svojo rdečo barvo in se obarva rumeno, če pridejo v hladilni sistem plini zaradi okvarjenega tesnila. Ko je bilo tesnilo izmenjano, moramo izmenjati tudi sredstvo proti rji, ker je izgubilo svojo zaščitnd moč.
ZVITI GOSTILNIČAR SE JE SAM UKANIL
Kot v mnogih angleških gostilnah je nabito tudi nekje v Bournemouithu, da daje gostilničar pijačo in jedačo na up le nad 80 let starim ljudem, ki pridejo tja v spremstvu staršev.
Nekega dne sta se v gostilni zglasila dva stara možaka, ki sta krepko jedla in pila. Ko je pa bilo treba plačati, sta privlekla na dan rojstne lislte. In gostilničar je ostal z dolgim 'nosom. Šlo je res za očeta in sina. Prvi je imel 103 leta, drugi, pa 81 let.
Hladilnike, pralne stroje, električne motorje in vse električne predmete pri
Johan Lomšek
št. Upi, Tihoja, p. Dobrla ves
Plačila tudi na ugodne obroke
Kako obvarujemo meso v vročih dneh?
Pomembnost zelenjavnih sokov
Sadni sokovi so izelo zdravi in koristni za pravilni razvoj organizma. Vrh tega nam pomagajo ohraniti vitko linijo. Pripraviti jih je kaj enostavno, a vendar jih ne zna vsakdo pripraviti. Za kuro z njimi zahtevajo predvsem veliko samodiscipline. Uporaba zelenjavnih sokov je seveda odvisna od letnega časa 'in od tega, kako jih kdo prenese.
iSokove pripravimo ali iz ene same vrste sadja odnosno zelenjave ali pa iz mešanice. Priporočljivo je, da organizem nanje nava-jamo s samo enim sokom In da šele kasneje pričnemo z mešanico. Mešamo tako, da prevladuje okus, katerega lažje prenesemo.
Za te vrste sokov uporabljamo samo svež material. Sadje in zelenjava morajo biti kar najskrbneje očiščeni. Jagodnato sadje operemo pod tekočo vodo in pustimo dobro odcediti. Odstranimo peclje in muho, koščice in nagnite dele. Umito sadje položimo na čisto krpo, listnato zelenjavo položimo iza uro v slano vodo v razmerju:
žlica soli na vsak liter vode. To zaradi tega, da se pokončajo morebitna jajčeca črvov, ki so zležena na listih. Sele potem jih operemo pod tekočo vodo in pustimo odcediti. Gomolje temeljito okrtiačimo pod tekočo vodo. Paradižnike potopimo za nekaj minut v vrelo vodo, da jih laže Olupimo.
Če imamo sadno stiskalnico, je priprava soka lahka, če pa te ni, pretlačimo jagodnato sadje skozi cedilo. Korenje, jabolka hruške itd. pa zbiramo in precedimo skozi izprano, čisto platneno krpo.
Da postanejo sokovi okusnejši, jih mešamo na različne načine. Na primer: pripravimo sok 4 korenov, dveh jabolk, pol gomolllja zelene in nekaj limoninega soka. Ali pa koren, 10 dkg špinače, jabolko, šopek peteršilja, žličko limoninega soka. Ali: dve rdeči pesi, jabolko, -sok pomaranče, tri žlice mleka in žlico meda. Raznih kombinacij ne manjka. Seveda pa moramo v svoji iznajdljivosti paziti na okus.
Otadim f) mlade
P 4* | * S *	* N ** O * B * R * /\ ^ fs! k* J ^ E
PAUL HAREL:
rphu(' g&ifi&da župnika
Pred ločitvijo Cerkve od države je 'bil gospod Hribar, župnik pri Sv. Marjeti, veličasten in zelo ugleden duhovnik, kajti snežnobeli lasje so obdajali njegov polni obraz, ki je 'bil svež in rožnat. Gospod Hribar je bil apostolske duše, izvrstnega srca in širokogrudnega duha ter zelo izobražen. Njegova beseda je bila vzvišena, obenem pa tudi versko prepričevalna. Bil je usmiljen in natančen, treznega, časih celo strogega življenja, a kadar je sprejemal, je kazal vedno nekako gospoščino, obilje in prisrčnost.
Dokler je trajal konkordat, je nosil gospod župnik vedno talar iz finega blaga in 'prepasan je bil s širokim pasom, na katerem so se v majhnih valovih spreminjale barve. iPozimi si je pa nadeval sijajen širok plašč, čigar zaponke so bile iz starega srebra.
Njegovo župnišče je bilo obdano z visokim grmičjem in v sadovnjaku je rastlo osemdeset jablan s košatimi kronami. Nedaleč od konca zelenjadnega vrta je stala uta, v kateri je gospod Hribar časih molil svoj brevir, če se ni povzpel, željan širšega ozračja, na majhen griček, ki je gospodoval nad njegovim cvetličnjakom.
Pri šmarjetskem gospodu župniku je bilo vse izbrano, toda to ni pri njem prav nič zmanjševalo ne smisla za siromaštvo, ne za usmiljenje in niti ne za gospodarstve-nost, kajti vse, kar je močno in dobro ter skrbno vzdrževano, traja dolgo časa.
Če si je gospod Hribar privoščil od časa do časa izdatek za dobro knjigo, za kosmat klobuk ali za sodček boljšega vina, še nikakor ni pozabljal določevati redno prav lepega dela vseh svojih dohodkov za u-božce.
In tako je vzdrževal v svojem življenju najplemenitejše ravnotežje. S svojo dobrotljivostjo, gorečnostjo, zgovornostjo in bogoslovjem je bil šmarjetski gospod župnik gotovo pravi evangeljski in gosposki delavec v vinogradu Gospodovem. Župnija, ki ga je spoštovala in se mu laskala, mu je sicer sledila, toda le bolj od daleč, radi česar je gospod Hribar še povečal svoja prizadevanja.
»Zakaj se mi neki ne približajo bolj, saj jih imam rad?« se je izpraševal gospod Hribar. »Dosegel bi rad vso svojo čredo z roko. Toda sedaj jih je več, ki jih niti ne poznam, železniških delavcev, nameščencev iz mlekarne, zadnjih posestnikov in novih zakupnikov. Vsi so mi zelo dragi. Morda bi pa moral vse obiskati? Toda imam osem in šestdeset let in moja fara meri nad tri tisoč hektarov! Kaj naj storim? Če bi kupil majhnega osla? Ali kak star avtomobil? Toda ta ni preveč pripraven za stranska
pota; s kaplanom bi se lahko še zvrnila...«
Do takih zaključkov je bil prišel šmarjetski gospod župnik, ko je Francija odpovedala konkordat s Sveto stolico. Dogodki so gospoda Hribarja izprva močno vznemirjali, toda ko mu je škof sporočil, da bo potrebnih le po petdeset stotink na prebivalca, se je zopet pomiril. »Mojim pobiralcem ne bo težko dobiti tega zneska,« si je mislil. Res so ga našli, toda le s težavami. Povzročilo je v župniji precej pomišljanja in celo nekaj namrdovanja.
Gospoda Hribarja je to posebno bolelo, a ko so dvignili cerkvene dajatve celo na poldrugi frank na glavo prebivalstva, se je vnovič kar zgrozil. Sv. Marjeta je morala zbrati tisoč šest sto in osemdeset frankov; to je bilo pa že nekaj.
Župnik je poklical enega svojih pobiralcev.
»Povejte mi odkrito: zakaj se moji farani upirajo dajati?«
»Ali bi radi vedeli, gospod župnik? Ali res?«
»Da!«
»Torej dobro: vsi ali skoraj vsi so pripominjali, da imate lepe talarje, lepe klobuke, lepe dohodke od cerkvenih opravil, lepo župnišče, lep vrt, lep sadovnjak in da ste zato bogatejši nego oni. Le težko smo jim odgovarjali, da ste vi, ako se ne oziramo na nekako gospoščino, o kateri pa oni nikakor niso poklicani soditi, najdobrotljivejši duhovnik na svetu. Le težko smo jim dopovedovali, da nikakor ne gre le za našo šmarjetsko faro, temveč za vso škofijsko skupnost; tega nikakor niso hoteli razumeti. Oče Burja iz Vražje rebri je šel celo tako daleč, da je dejal: »če .gospod župnik nima denarja, naj pa proda svoj lopi plašč!...«
»Hvala,« je pripomnil župnik, »sedaj vem, kaj moram storiti.«
Naslednjega dne je šel pobirat gospod župnik Hribar sam, oblečen v zakrpan in tako star talar, da je bil že kar zelenkast.
»Tu je Kristusov berač,« je rekel, ko je prihajal v hiše. i»Če bi radi od mene kakih pojasnil ali pa imate proti meni kake očitke, govorite sedaj!«
To je bilo nekaj izrednega.
Zvečer, ko je gospod župnik prešteval nabrani denar, je ugotovil, da je prinesel sto srebrnikov iz nekega okoliša, kjer ni dobi! njegov naj marljivejši pobiralec več kot dva in štirideset frankov. Gospod Hribar se ni mogel premagati, da se ne bi nasmehnil in da bi mu ne stopila v glavo majhna niče-murnost, kajti uspel je brez posebne priprošnje na ljubo Gospo.
Vendarle se je vprašal: »Odkod ta velikodušnost mojih faranov? Od kod ta njih
vzhičenost? Od mojega zakrpanega talarja ali od mojih belih las? Od tega, da sem šel sam do njih in jim stisnil roke? Ah pa ne prihaja to morda vendarle od tega, ker čutijo, da ljubim vse enako, brez razlike stanu ali imetja?«
Naslednji dan se je župnik odločil oditi navzlic nasprotovanju svoje služkinje in svojega vrtnarja zopet po maši.
Povsod so ga lepo sprejemali in v teku dopoldneva ga je petindvajset faranov vabilo na obed.
Sprejel je pri nekem revežu.
Vrnil se je pod večer ves blaten, toda navzlic svojim oseminšestdesetim letom lahek kot pero. Brevir in druge svoje molitve je zmolil že po poti; toda preden je legel, je vendarle hotel še prešteti nabrani denar, da bi Videl, če se seznam ujema s torbo za denar.
Bilo je pravilno: osem sto dvaindvajset frankov.
'»Som že na polovici,« je vzkliknil in padel na kolena. »O moj Bog, kako si dober! Najrajši bi se zjokal.«
'Zjokal se je res, toda samo v nedeljo raz prižnico, ko se je zahvaljeval svojim veli-kodušnim faranom. »Vi ste občudovanja vredni,« je vzkliknil. »Da bi mi prihranili trud, so prinesli nekateri celo sami, toda jaz jih bom vseeno obiskal, ker bi rad poznal vse, kajti jaz vas imam rad.« In je še pristavil: »Imam že več kot šestnajst sto frankov!« Odšel je s prižnice! Bil je presrečen.
Preostala mu je ena sama vas še, da jo obišče. Toda kakšna vas! Tista, kjer je prebival oče Burja, Vražja reber, s peklenskim imenom.
»Ako 'bi sploh ne hodil tja? Toda to bi bilo strahopetno,« je mrmral... »Ta oče Burja je strašen človek in pravi (poseb-
než ... Pojdimo, treba je poguma!« se je končno odločil.
Prišedši iz vasi je zagledal velik oblak, ki se je kopičil nad Vražjo rebrijo. Začela je padati toča in tej je sledilo treskanje.
Služkinja gospoda Hribarja je planila iz župnišča, stekla za svojim gospodom in ga rotila, da je oblekel svoj plašč, ki mu ga je bila prinesla in ki mu ga je s tresočo roko sama zapenjala, rekoč:
»Gospod župnik bi v takem ne smeli hoditi: to ni pametno!«
Toda govorila je gluhim ušesom.
Spotoma si je mislil: »Toda v tej obleki ne more priti k očetu Burji; morda bi me celo pognal. Ker mu je moj plašč tako napoti, ga bom iskril; obesil ga bom na kako 'jablano, preden dospem do vražje rebri.« Toda toča se usipa vedno huje ...
'Krenil je na stezo, ki se je vzpenjala v vijugah z nekega pašnika. Na vrhu je ležala Vražja reber. Župnik je dospel na graben in od tam je hitro spoznal Burjevi-no, staro poslopje, na katerem se je kadilo iz velikega dimnika. Gospod Hribar je odšel vzdolž trnjeve žive meje in je upal, da najde v njej kak prehod. Našel je pa le ozek predor, ki ga je skušal razširiti s tem, da je dvignil viseče veje. Pokleknil je na mokro zemljo, se oprl z rokami na travo in rinil z glavo skozi odprtino. Ko se je k rameni že prerinil skozi luknjo — resk! — se je plašč pretrgal na desni strani, ker se je 'bil zataknil na trnje, ki ga gospod župnik ni bil opazil. Zdihujoč radi nezgode je zaslišal nekaj korakov proč glas:
»Joj, gospod župnik, vi ste se pa zataknili!«
Bil je glas očeta Burje. Dobričina je bil prišel, da bi si ogledal opustošenje, ki ga je povzročila toča na njegovem drevju.
(Dalje na 8. str.)
Ofartna Polajnarica
(Koroška narodna)
V starih časih je pogosto strašilo. Tudi umrli so hodili nazaj in nadlegovali ljudi. Pozneje je papež Gregor vse strahove in duše umrlih 'zagovoril za sto let in s tem rešil ljudi vseh Strahov.
Tudi na Poljani, med Mežico in Prevaljami, so imeli poprej hude nadlege. Polajnarica je bila ničemurna ženska. Imeti je morala najlepšo obleko, spodnje krilo je imela vedno poškrobljeno in zlikano, da je šumelo po vsej hiši, zgornje krilo je pa moralo biti vedno iz najboljše svile. Kadar je nosila vino iz kleti, je vrč tako malomarno držala, da ga je največkrat razbila. Kar ji je ostalo jedi, je vrgla v pomije. Polajnarja je tako ravnanje razjezilo in v jezi je udaril ženo po litou. Kmalu potem je Polajnarica nanagloma umrla.
Že prve dni po njeni smrti so vsak dan našli v pomijah veliko žabo. Ni bilo pomoči, vsako jutro je bila ista žaba v pomijah. Polajnar pa je večkrat videl ženo v kleti, ko je razlivala vino ali pa slišal šumenje njene obleke. V sili se je zatekel k župniku, ki je sklenil zagovoriti Polaj-narico pod prižnico podružnice na Poljani. Župnik je slonel na prižnici in zagovarjal iz debelih bukev, Polajnar je pa pogledava! izza oltarja, ker je moral po naročilu iti 'trikrat po kolenih okoli njega. Bil je bled in pot mu je od samega strahu curkoma tekel po obrazu, ker je videl, kako se je njegova žena branila priti pod prižnico. Da bi nikdo ne stopil na prostor, kjer je Polajnarica zagovorjena, so ves prostor pod prižnico ogradili z železno o-grajo, ki stoji še dandanes.
Visoška kronika
44.	Dr.IvanTavčar
Ko smo pojužinali, je odšla družina po opravkih in ž njo tudi grajska hlapca. Zdelo se mi je, da jima je Schvvaiffstrigkh nekaj pokimal, nakar 'sta se hitro vzdignila. Pri oknu som videl, da sta z družino, ki je odhajala z Agato na polje, hodila tudi biriča in da sta imela pri sebi dolgi svoji helebardi.
Mihol je hotel nekaj z mano govoriti. Pričel je:
»Kalko je? Si kaj prida pridelal lansko leto?«
Odgovoril som, da ne preveč, da letina ni posebna.
»Pa je že kaj ostalo,« me je zavrnil kratko, posegel po svoji bisagi ter jo 'položil pred me na mizo. »V mestu smo reveži: mi ne orjemo in ne sejemo im tudi ne žanjemo.«
Takrat som že vedel, da mi ima nekaj posebnega povedati in da to, kar je govoril, ni bilo še tisto, kar je hotel 'povedati. Bal sem se, da bo kaj hudega.
Zopet je pričel:
»Čudni časi so. Pregrehe se gode, in gorje nam, če bi na gradu ne bilo pravice!«
Resno je gledal in nekako mimogrede še omenil: »Svinjsko gnjat bi kupil, če bi se dobila kje tod, in nekaj moke. Bogve, da sem je 'potreben!«
Vedno dajati in le dajati — tega se naveliča najimovitnejši gospodar! Schtvaiff-slrigkh je opazil, da mi njegove besede niso všeč, in se ni dotaknil prejšnje zahteve. Pri oknu je pogledal ter izpregovoril: '
»Čas bo, da se odpravimo, če hočemo priti v Loko še pri dnevu. — Agato 'pokliči!«
»Čemu?!« som vprašal in že so se mi šibila kolena.
»Z nami bo morala,« je odgovoril Mii hči suhotno. »Na gradu jo hočejo imeti. Pa mislim, da ne bo nič hudega.«
V strahu sem pograbil Schtvaiffstrigkho-vo bisago, drl z njo na kaščo ter jo napolni! z vsem, kar je preji hotel imeti.
Prosi! sem in mož mi je tudi obljubil, da bo z dekletom v ječi človeško ravnal.
Jurija sem poslal po Agato. Ž njo je pridrla v hišo vsa družina, in ko se je zvedelo, da hočejo Agato odpeljati, je vse jokalo. .Samo deklica je bila mirna in še tedaj, ko so ji hlapci zvezali roke, ni 'izgubila poguma. Deklam je dajala ukaze, da naj ne pozabijo na to in ono, da naj ne porabijo preveč masla, da naj skrbe, da bodo Jurijeve in moje reči ob pravem času oprane in pripravljene.
Zase je le malo skrbela. Nekaj cunj je bila nabrala v culo, in to je nosil Jurij, do-cim sem nosil jaz nabasano Schvvaiffstrigk-hovo bisago. Spremljala sva jo do Loke, ker se mladega dekleta ne more puščati v rokah surovih hlapcev, ki v samoti in v mraku niso zdržljivi.
Koder smo hodili, so prihajali ljudje iz koč in vsi so papraševali: »Jezus — kaj je naredila?« Sramota je hodila z nami in le malo smo govorili na tem žalostnem izpre-hodu.
'Moledoval sem pri Schvvaiffstrigkhu, da naj z Agato lepo ravna in da naj ji v ječi ne napravlja posebnih težav. Obljubljal mi je in ponavljal: »Izidor, ne delaj si skrbi! Kaj more biti? Kaka malenkost, kaka laž-njiva čenčarija poljanskih babnic, če bi bilo kaj hujšega, včruj mi, da bi mi ne 'bilo ostalo neznano, kor mi gospod glavar vse pove, kar je imenitnejšega.«
Po kratkem premolku je še dostavil: »Ko si pa ravno v Loki, ne bo napačno, če stopiš h gospodu baronu, da naj mehko ravna z Agato!«
Ali ni mi hotelo v glavo, da bi prosjačil okrog »Flekteta«, ki me je vrgel v klado. Tako močna je bila takrat v mena posvetna ošabnost!
Se to naj zapišem: Ko smo prišli do prvih hiš v Zminjcu, se je stemnilo nebo in kar v hipu se je usula toča, debela ko kurja jajca. Komaj smo zbežali pod streho. Toči pa je razbila polje in zeleno drevje od Brodav do loškega mesta. Žita, ki so lepo kazala, jc stolkla v zemljo, in marsikomu je vzela kruh, da je potem stradal v zimi.
Pil temni noči smo oddali Agato na grad. Jaz sem takoj odrinil domov, Jurij pa je oistal v mestu. Schvvaiffstrigkh mi je potem pripovedoval, da jc brat drugi dan prišel h grajski glavarini ter jo na kolenih
prosil, da bi se zavzela za revno deklico in jo branila pred surovimi hlapci. Jurij mi o tem ni ničesar povedal, pač pa se je gospa v resnici brigala za dcklicč.
Živeli smo v grozdih časih! Jezus Kristus pa mi je bil prva in zadnja tolažba!
XI.
Nad mojo hišo je ležala Gospodova roka! 1 rda kakor železo in težka kakor skala, ki tiči v trebuhu gore, odkar je bila ustvarjena! Molili smo, udeleževali se božje službe — ali Gospod se ni omehčal, ker ni mogel pozabiti Jošta Schwanzkoblerja krvave smrti! In tako se je srdil, da je tri otroke obeh in otrok otroke, ker sta bila oba velika grešnika, tako Polikarp Khallan 'kakor Jošt Schwarzkobler!
Ne vem, koliko tednov pozneje je bilo, ko se je sosed Debeljak na poti iz Loke ustavil pred mojo vežo. Videl sem, da bi rad govoril z mano. Tedaj smo sosedje živel! med sabo v ljubezni: kar je bolelo enega, je sevetla občutil tudi drugi, in če je ta jokal, se prvi ni smejal, kakor je to v Nemcih menda v navadi. Od takrat, ko so nam Agato odpeljali, se prir meni ni veliko delalo. Le toliko smo gledali, da živina ni stradala In da ni žeje trpela; v drugem pa smo roke križem držali ter si skrivoma brisali oči. Tudi gospodar ni bi drugim v vzgled, postopal je, kakor je postopala družina.
(Dalje prihodnjič)
^ptale go spoda župnika
(Nadaljevanje s 7. strani)
»Ne ganite se!« je vzkliknil ter segel po svojem velikem nožu, s katerim je porezal trnje in veje, ki so župniku zavirali prehod.
»Sedaj, gospod župnik, mi pa podajte roko, 5e drugo, tako, sedaj gre, ste že pokonci.«
»O, kako ste prijazni!« je hitel gospod Hribar.
»Ej, ob takem času se je treba ;jx>žuriti pod streho,« je momljal Burja in kazal na svojo hišo.
iKo sta stopila v kuhinjo, je šel kmet dvakrat okoli župnika:
»Le kako se 'to odpne?«
»'Plašč?«
»Da.«
»Takole.«
»Dajte mi ga,« je dejal Burja, »ga moram pogledati.«
In radovedno ga je ogledoval znotraj 'ter pričel šteti:
»Eden, dva, trije, štirje, pet, šest, sedem, osem žepov... Pravili so mi!... A nisem mogel verjeti. Osem žepov! Torej sem notri nalagate kruh in meso, ki ju že tako dolgo nosite revežem. Nisem hotel verjeti, toda sedaj ... Glejte no, ta pa še diši po mesu ... in tu majhen prostor za kavo... in tu majhen usnjen žep, ta bo pa za vino, je ves okrogel... Sedite vendar, gospod župnik, glejte, ravno prihaja moja žena; spili bomo čašo dobrega vina. Opravljate težak posel, morali bi vas podpirati.«
Oče Burja je skočil na dvorišče nasproti svoji dobri ženi:
»Ali imaš kaj piškotov?«
»Zakaj, ne! Zakaj bi jih pa rad?«
»Gospod župnik je pri nas.«
Dobra žena je pohitela.
iStopiia ije v kuhinjo in pomežiknila:
»O, gospod župnik, se bo že našlo nekaj piškotov, že.«
»Toda, draga gospa, saj nisem potreben ničesar.«
»Da, da, Burja bi mi pojedel vse, če bi mu pustila. Skoro ni dneva, da bi mi ne rekel: »Ne počutim se dobro, daj mi piškot.« Zato jih skrivam. Poglejte, gospod župnik, tu so piškoti, ipotreseni s sladkorjem; prav dobri so.«
Vrnil se je tudi Burja iz buteljko v roki.
»Toda ne bom ne pil in ne jede1!,« je hitel gospod Hribar.
In potem je še pristavil: »Saj prihajam ravno od mize.«
»Ne piti in ne jesti, le poglejte, kaj takega!« je odvrnil kmet, odmašil buteljko in natočil kozarce.
»iPoskusite vendar, gospod župnik, poskusite!«
Gospod Hribar se je vdal. Prav prileglo se mu je. Zdajci se je vzbudil v njem celo najboljši tek. Podržal je čašo pred svojim nosom ter tlesknil z jezikom:
»To je pa znamenito vino!«
Iz doline v
Ljuba Špela!
Tejku, da sa Ti ugvasim, či Ta glih ne puiznom. Tista pa viem, da si dvara žjana z Roža, jas pa Tvaja suseda, Podjunčan-ka. Vi mote Gure, mi pa gvare, kkr Komi, šmarjeta, Rišprh pa Rute.
Ti pa moš bisiedu — še Uniegovega Petra strucaš. Van si kor zinit venč ne upa, udkor mu šribjemu. Rojtam, da mu je sqpe zmajnkovu, bol pa mo tuj tistu novu buliozh, da ne more venč brat ne šribat. Riače se je »motoritiis«, boli »autoritis«, bol pa »kinorilDis«. Saj je vseanuva, kiera je, vsoka p’č na mužgone vdoiija.
Luba Špela, tiste pa kne misli, da bi sa biu Petr za niemca pudšribov. T’ik djalč ga tista buliezn gvišnu ni prpravuva. Tk neum’n pa ni, da bi misluv, da unz tiča more p’sa narad’t. Za vindišaiija sa rojtam • tuj kni mov pudšribat. Saj je Svovejc, kkr
„Friesacher Burghofspiele“ se pripravljajo za novo sezono
Na pripravljalnem razgovoru s predstavniki ko-roSkega časopisja je minuli petek arh. S a n d 1 e r, marljivi vodja igralske druiinc v Breiah, razložil program letošnjih prireditev na romantični grajski razvalini Petersberg, ki sc dviga v nebo nad starodavnim mestecem z dolgo in zanimivo zgodovino. Že v 11. leto gredo te prireditve, ki so postale ustaljen del kulturnega dogajanja poleti na Koroškem in njih odmev sega tudi preko deželnih meja. Breže štejejo danes 3500 prebivalcev, a že prvo leto je Schillerjev „Wallenstein” privabil 3000 obiskovalcev. To število je potem iz leta v leto naraščalo ter doseglo lani 30.000 oseb. Ce računamo, da je poleg vstopnine (povprečno 25 Šilingov) vsak obiskovalec izdal še nadaljnjih 20 šil. (jedača, pijača itd.), je prišlo v mali kraj skupno 1,330.000 šil., dočim nudi občina igralski družini podporo le 40.000 šil. letno.
Vendar bi bilo zmotno misliti, da je bil tujski promet tisti, ki je prispeval levji delež obiskovalcev. Statistika pove, da je okrog 60 odst. obiskoval-
cev bilo iz bližnje okolice Koroške in štajerske, nadaljnjih 20 odst. prispeva Celovec in končnih 20 odst. odpade na tujce. Igralski družini je namreč uspelo zbuditi zanimanje za gledališče tudi pri preprostih ljudeh. Tako so lani med gledalci bile tudi dekle in hlapci, ko so bile na sporedu Shakespearove „Vcsclc žene vvindsorske”. S tem so sc tudi ti sloji prebivalstva seznanili s klasično odrsko umetnostjo. Igralska družina namerava po tej poti nadaljevati, posebno, ker si je tudi med delavstvom in nameščenstvom bližnjih koroških in štajerskih tovarn ustvarila stalen krog obiskovalcev, ki si predvsem želi.klasičnega programa.
Letos sta napovedana Kleistov „Razbiti vrč” (Der zerbrochene Krug) v proslavo 150-Ietnice smrti pisatelja ter spet Shakespeare, in sicer tragični „Kralj Lear” eno izmed najzahtevnejših del tega velikega angleškega dramatika. Dosedanje izkušnje z breško igralsko družino, ki se iz leta v leto izpopolnjuje, nam zagotavljajo, da bosta tudi letošnji predstavi skrbno pripravljeni.
Vsem sorodnikom, znancem in prijateljem sporočamo žalostno vest, da nas je 2. junija 1961 ob 3. uri popoldne zapustila naša dobra sestra
Marija Lučovnik
v starosti 57 let, pripravljena s tolažili svete vere.
Pokojna je umrla na Dunaju v Franz-Josef bolnici na posledicah težke operacije, po kateri je znova upala doseči svoje zdravje.
Z Dunaja so pokojnico 7. junija prepeljali v Borovlje, kjer je dne 8. junija ob 4. uri popoldne bila položena k večnemu počitku.
šmarjeta v Rožu, dne 8. junija 1961.
V neizmerni žalosti:
ŽALUJOČE SESTRE in SORODNIKI
»Ali res?«
»Da! Jaz mimam boljšega.«
»Ej, ej, gospod župnik ...«
»Prav zares.«
»To pravite zaradi lepšega.«
»Nikakor ne. Kakšna izborna kapljica!«
In gospod župnik je zvrnil svoj kozarec.
»iPovejte,« je dejal nato Burja, v katerem se je vzbujala vedno večja naklonje-nonost. »Ali gre dobro z vašim pobiranjem?«
»iNe more iti 'bolje, dragi gospod Burja.«
»No, to me pa res veseli... koliko vam še manjka?«
»Oh, le kakih štirideset frankov še ...«
»Ne več?«
»Ne več.« .
On oče Burja se je počehljal iza ušesi.
»Poglejmo,« je povzel, »koliko vam dolgujem jaz? Poglejmo: prvo 'leto je bilo po deset novčičev na glavo, drugo leto po dvajset, sedaj je pa po trideset novčičev; morda bo 'povišano še na štirideset?«
»Ne. Končano je.«	(Dalje prih.)
planino...
pa niidflii. Saj vija, da su nas pre k’kda niamci, pa namišleni niemci zmirjali »vin-dišarje« — zdaj su sa pa s’mi za vindišar-je krstili, štk sa ani llidi predevujeju pa pu vetru sučejiu.
Utroči, sa mli zdi, su bol pom’tni. Jim še p’č mišar ni pometi zmiešov. P umisli: Je pa prišva h moje Lojzi ta mih’na 'Farnika L. puvijadet, ,,da su očej p’r volkscelingi za-šribali, da ta mih’ni Mihej — nemšku mor-nje — ha, ha, zravnu pa še momvat zno kor!’ Jaz sm pa riakva, je pč tk, k’kr je tisti cirkuški direktor putuhtov, ku je svoj-ga dbija leti storega pobeja sj'abe na ku-lena pusodu, pa lid’m reku: Dajte mi vsak a n šiling, vam bo pa moj pobe j cajtnge h rov. Ku je direktor šilinge od lidi puhrov, je pobeju ca'jt’nge v roke dov. Lidi su na-patu pušušali, k’k bo pobej brov — no, ku pa ni ud isljobe gvasu dov, je naslova med lidmi rabuka, da je vse vpivu: »Ugailfov si nas, šilinge zot!«
Direktor sa ije pa smejov, pa reku: »Ja duibi moji, moj sin brat ži zno, pa mornvat še kor.«
No 'Špela, gvaj, štlok cirkus je še tuj v nošeh cajteh. Lidi pa pušušajo, kom vetr piha. Lej, tista štora pesem prav puvia: »iMihn je čvavek pa vlak kvabuk, ku vetr puitane, pa njase Vse kup.«
K’k pa je še kaj pr vais? Aj žita lopu kožeju? Majnik je p’r kroju. Kuk ujca noma z Kojzu t’k lopu kuka— čistu k hiši pride. Bujim sa, da bo začeva pjat: »Kruh kupuj, kruh kupuj!« Tida bo pa koj jojmene!
Tjabe pa vse naj bule želim pa lopu ta puzdrav’m.
Lojzna moti.
Športni kotiiek
NOGOMET
Minulo nedeljo je bilo končano nogometno prvenstvo Avstrije. Naslov državnega prvaka si je osvojila dunajska Avstrija pred Vienno in WAC. Najboljši nedunajski klub GAK je zasedel peto mesto. Iz lige so izpadla moštva VVackcr, Austria Salzburg in Dornbirn. Najresnejši kandidati za vstop v prvo ligo so moštva Wacker Innsbruck in Kapfcnl>erg, katerega je v predzadnji prvenstveni tekmi katastrofalno porazila celovška Austria s 5:0 (2:0). Koroški ekipi sta v srednji regionalni ligi dosegli velik uspeh. Celovška Austria je takoj za Kapfenbergoin in graškim Sturmom na tretjem mestu, četrto mesto pa je osvojil Raden-thcin. V zadnji tekmi igra Radenthcin s Sturmom, Austria pa z ekipo Eisenerz.
V	soboto ob 17. 30 sc bo koroška reprezentanca pomerila v mestnem stadionu v Celovcu z. izbrano ekipo Gradiščanske. Dan pozneje pa bo avstrijsko nogometno zastopstvo v Budimpešti nastopilo proti Madžarski. V avstrijskem časopisju vlada pred tekmo zmeren optimizem, vendar bo neodločen rezultat za avstrijsko moštvo že velik uspeh. Madžarska reprezentanca se nahaja v izredni formi. Tekmo bo v celoti prenašala tudi avstrijska televizija. Začetek prenosa bo ob 17.20.
V	kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo je v Beogradu Jugoslavija premagala Poljsko z 2:1
Na mednarodnem turnirju v Madridu je celovški velemojster Robatsch dosegel do sedaj svoj največji uspeh. Skupno z Jugoslovanom Miličem je zasedel prvo mesto in pustil za seljoj Belgijca Kellija in Jugoslovana Pirca.
PEVSKI ZBOR GALLUS!
Ker je pevovodja zbolel odpade vaja v soboto, 10. junija in tudi nastop 18. junija.
MALI OGLAS
Novozgrajena enodružinska hiša na severovzhodni strani Celovca naprodaj. Naslov v upravi lista.
Titmi
Bistrica v Rožu. — Sobota, 10. 6.: Das fiinfte Gobot (IVa). — Nedelja, 11. 6.: Schick deine Frau •nicht nach Italicn (III). — Veseloigra o dveh ženah, ,ki uideta svojim možem. — Sreda, 14. 6.: Die Pliinderung Roms (V).
Borovlje. — Sobota, 10. 6.: LaB die Finger von der Dame (IVa). — Vohunski film. — Nedelja, 11. 6.: Idi zahle taglich meine Sorgen (IV). — Muzikalni film z mnogimi popevkami. — Tordk, 13. 6.: Der Hund von Baskcrville (IVa). — Kriminalni film. — Četrtek, 15. 6.: Umzimgelt (IVa). — Naseljenec brani življenje in dom pred roparji.
Miklavčevo. — Nedelja, 11. 6.: Woriiber man nicht spridit (V). — Četrtek, 15. 6.: Madeleinc, Tel. 136211 (VI). — Kriminalni film najslabše vrste, ki ga je treba odklanjati.
Pliberk. — Sobota in nedelja, 10. in 11. 6.: Prin-zessin Olimpia (IVb). — Veseloigra z nespodobnimi prizori. Le za odrasle z resnim premislekom. — Torek in sreda, 13. in 14. 6.: Die Schmuglcr von Ler-inos (IVb). — Kriminalni film. — Četrtek, 15. 6.: Elfenbeinjager (III+ ).
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
SOBOTA, 10. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 11. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. - PONEDELJEK, 12. 6.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Poskočne viže in vesele pesmi. — 18.00 Pota k smislu življenja. — TOREK, 13. 6.: 14.15 Poročila, objave. — Kramljanje o fantovskem življenju na vasi. — SREDA, 14. 6.: 14.15 Poročila, objave. — Za našo vas. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 15. 6.: 14.15 Poročila, objave. — domače pesmi. — PETEK, 16. 6.: 14.15 Poročila, objave. — Glej, ne izgubi svetle smeri. — SOBOTA, 17. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 Luna sije... — NEDELJA, 18. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
QLEDALI$ČE V CELOVCU
Petek 9. junija: Die Falle, kriminalna igra. — Sobota 10. junija: Einc etvvas sonderbare Dame, ikomedija. — Nedelja 11. junija: 1001 Nacht, opereta (poslednjič). — Sreda 14. junija: Der Ltigncr, komedija. — Četrtek 15. junija: \Viener Blut, opereta (poslednjič). — Petek 16. junija: Der Fiirst von Monterosso, opereta (premiera). — Sobota 17. junija: Baletni večer plesne šole T. Haslinger — T. Hoffmanu. — Nedelja 18. junija: Der Fiirst von Monterosso, opereta. — Baletni večer bo ponovljen v torek dne 20. junija. — Začetek vselej ob 19.30.
Iz politike:
Vretje na Balkanu
že dalj časa napovedano potovanje jugoslovanskega zunanjega ministra Popoviča v Moskvo je bilo nenadoma »odloženo«. Dejstvo samo, da hi naj do obiska prišlo, kaže, da se je razmerje med Moskvo dn Beogradom nekoliko izboljšalo. To je tudi videti v jugoslovanski zunanjepolitični liniji, ki kljub izdatni ameriški gospodarski pomoči, v vseh bistvenih vprašanjih svetovne politike, kot Nemčije, razorožitve, Kube, Konga v glavnem soglaša s sovjetsko (palitiko, čeprav Moskva še vedno vztraja v svoji obsodbi jugoslovanskega revizionizma. Resni mednarodni opazovalci pravijo, da je do odgoditve Popovičevega obiska prišlo na pritisk Pekinga in vzhodnoevropskih satelitov. Ti so baje protestirali, da bi jugoslovanski »uporniki« s takim obiskom dobili javno zadoščenje, vsi tisti, ki so pa v času odprtega prepira med Beogradom in Moskvo ohranili zvestobo Moskvi, zato bili 'poplačani z moralno klofuto.
Vzrok za jugoslovansko sovjetsko žbliža-nje p aje iskati v albanski Tirani. Albanska vlada se je namreč pni internih sporih med Moskvo in Pekingom postavila na stran Pekinga. Tako je iz nekdanje sovjetske predstraže ob boku Jugoslavije na Jadranu postala Albanija predstraža Kitajske v Evropi, kar seveda Moskvi ni bilo posebno všeč, še manj pa Jugoslaviji. Naenkrat so odšli 'sovjetski 'strokovnjaki iz Albanije pred kratkim pa so bili v Tirani obsojeni štirje '»vohuni«, češ da so delali v prid Jugoslavije. V tej zvezi je zbudilo tudi pozornost potovanje jugoslovanskega ministrskega podpredsednika in medvojnega specialista za »konspiracijo«, Rankoviča v Atene. Kardelj pa se jc šel v London — zdravit. Albanski tisk je znova začel obtoževali Jugoslavijo in Grčijo, da kujeta načrte, kako bi »pobasali« Albanijo in si jo — razdelili-Načrti o delitvah Albanije so pa prav tako stari, kot ta 1,6 milijonov prebivalcev bro-ječa državica na jugu Jadrana. Vendar ta dežela ne maka nikogar zaradi svojih zakladov, saj spada med najrevnejše in najbolj zaostale v Evropi, ampak zaradi njenega strateškega položaja ob vhodu v Jadransko morje. V Tirani se zato vedno vznemirjajo, kadar se izboljšujejo prijateljski stiki med njenima sosedama Jugoslavijo in Grčijo.
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: ,,Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno šil., letno 80. šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrelcc. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Fel. štev. uredništva in uprave 43-58.