Nekoliko o čitanji. Umetnost, svoje misli in občutke vidljivo pokazati, je v rpsnici biser darov, ktere smo prejeli od stvarnika nebes in zpmlje. Tako nam je mogoče soznaniti se s povestnico pervih časov in prisvojiti si marsiktero cvetico na znanstvenem polji vseh vekov. Kar so namreč naj učenejši, naj bistroumniji možje kdajpisali, to moremo prpmišljevati. Skušnje njihove postanejo naše, in tako se morenio ravno s čitanjem povzdigaiti na ono stopnjo omike, na ktero bi nikdar ne dospeli brez gori omenjpne umetnosti. In ta umetnost je jako koristna za vsakega človeka. Pa kakor je koristno čitanje, ravno tako je tudi mogoče, da je zeld škodljivo mladini, posebno v našem veku, v kterem se nahaja toliko slabih in nenravnih knjig, da se blato iz njih dela. Paziti je torej zeld treba, kaj se da mladini v roke. Učitelj se pa ne sme pustiti zappljati, akoravno ima ta pa ta knjiga lep napis, olepšan z lppinii podobami in s poveličevavnim predgovorom; tudi jo morebiti marsikteri priporoča, ampak prepričati se in prevdariti mora poprej sam, ali je sposobna za mladino, ali ne? Pripetilo se je že mnogokrat, da je bila knjiga, skoraj bi rekel, do zadnjih strani dobra |in zadosti nravna, pa čuda! ravno na koncu ji je pripravljen strup, kteri je mladini zelo škodljiv, in toliko bolje potem, ker je knjiga v začetku lepo pisana, sukaje se le okoli lepih gradov, ali okoli uniclnih vertov i. t. d. in se je čitatplju jako prikupila, sicer tako, da jo nerad iz rok dene. Dalje mora učitelj vedno pred očdui inu-ti, da nikdar ni ,,vse za vse", in le on ima pervo dolžnost, da pregleda in prevdarja, kaj izroči' mladini. Ako je mlado sptcp napolnjeno s kpršanskim duhom in jp olepšano s pravo, npdolžno Ijubeznijo, poteni se tudi večidel požlahtni in donese brez zaprek sad pravega napredka za čas in za stan. Ako pa je serce pusto, nerodovitno in iner/Jo, tudi ne bo rodilo dobrpga sadja. Vselej naj učitelj niladpnču, kteri zapusti šolo, za slovd podari lepi svpt, da naj sc vedno in povsod varuje njpuiu npznanih pisateljev, in da naj vspIpj za svpt praša bolj izvedene in učene ljudi. S slabim čitanjem se zgubi' marsikterikrat vera, ktpra je vendar le pervi biser v vsakem narodu, zgubise nedolžnost, lepa angeljska obleka, lepše lesketeča, ka- kor solnce, vrednejša od zlata in srebra. 10* Potem je pa tudi treba, da se učenci obvarujejo pred nveliko čitanjein". Kdor veliko čita, in vse, kar inu pride v roke , skoraj bi rekel, poje, gotovo tudi naleti na slabe knjige, in ker vse le poverhno pregleduje, pridobisi Ie malo koristnega, inenak je onemu človeku, kteri toliko je iu si tako želodec nabaše, da ni za nobeno rabo, jenjati uiora torej prpbavljati hrano iu nasledek nezmernosti je gotova bolezen; ravno taka je tudi 8 takini, kteri preveč knjig prebira, in sicer toliko, da jih ne more dalje prebavljati, in na zadnje ima pri vsein tein lc malo dobrega zerna. Muramo pa lc toliko čilali, kolikor suio si gotovi, da zmagamo; nc veliko, auipak to, kar se čita, uiora se dobro prevdarjati in prcduhtati; zmislimi moramo vedno slediti pisatelja in si dobro zapomniti lepe nauke, krasne izraze, izverstne besede i. t. d. Ravno dandanasnji je veliko čitanje enanaj hujših bolezni in zeld nevarna, treba je torej, da se učenci kmali privadijo počasi iu razumljivo čitati, sicer tako, da veduo morejo v mislih slediti pisatelja in bolj imenitne oddelke si zapomniti. Zarad tega ne zadostuje, da učenec enkrat prečita knjigo, auipak ponavljati jo je treba in mnogokrat zapomnjene reči prevdarjati, da mu je tako sčasoma koristna in imenitna. Sli.šal sem praviti imenitnega moža, kteri je zeld debelo knjigo 40 krat prečital, in da jo še sedaj rad čita, akoravno ga žc starost obtežuje, rekši dalje, da čitanje je ravno tako, kakor popotnik. Ako človek pride pervič v ptuje mesto, le nialo najde zanimivega, drugo že več i. t. d. Ravno taka je s čitanjeui: človek enkrat prebere knjigo, si večidel le malo zapomni, pozneje že več, in poslednjič se mu knjiga tako prikupi, da jo nerad zapusli, in plačilo je gotovo izverstno. Pri bolj odraščeni mladini bi bilo učiteljem treba paziti, da si zapomnjene reči zapisujejo, da se tako njih um širi iu rodi sad, kakoršnega niore vsak pričakovati od oruikanega človekii. Kdor dobre knjige prebira, je tudi gotovo pobožen kristijan, dober deržavljan in vnpt domorodec; nasproti pa, kakor sem že onienil, od slabih knjig je le pričakovati slab sad. Oe se vedao tiči v romanih, postane čitatelj sani roiuau, in nauiesti, da bi uiu dobre inisli po glavi vladale, pričae blesti, in blede tako dolgo, da zaspi, pa kako?! nesramno; večkrat se pripeti, da se sam uniči, — mislinjegove so tako zamotane, pamet in uoi njegov tako oslabljen, da sam sebe ne more kro- titi, in ker je cilal v kakem romanu, da se je ta ali uni limoril, ker ni dosegpl svojih žplj, poskusi tudi on to gnjusno delo. Lahko torpj, dragi slovenski čitalelji, iz tega vidite, kakošni so nasledki slabpga čitanja, in ravno dandanašnji je neznaao veliko samomorov; vsaki dan se lahko čitajo taki zgledi puhle ošabnosti in zagorele neumnosti. Zatorej pozor, dragi učitelji, tudi v tej zadevi! j. Vaški.