Ljubljanski Zvon d> ' O'mifi UT> HÖH fl3hlK'f» . . .«*) Zaradi ogromne razsežnosti mesta moraš vsak čas sesti na iz-voŠčika, katerih je tukaj na tisoče in ki niso dragi. Tramvaj pa vozi po mestu, žalibog tudi konjski, s polževo hitrostjo. Električna železnica vozi samo od Triumfalnih vrat na zapadni strani do Petrovskega parka preko Chodynskega polja 'pol ure daleč. V Pe- s) Sluh o meni se (nekdaj) razširi po vsej veliki Rusiji in nazival me bo (izgovarjal bode moje ime) vsak jezik, ki se govori v njej .. . trovskem parka stoji lep carski grad, tam je tudi več restavracij. Chodynskoje polje pa vzbuja žalostne spomine. Tukaj je bilo na veselici za časa kronanja sedanjega carja poginilo okoli 1500 ljudi v gneči. Na južni strani mesta se dvigajo ob reki Moskvi »Vrabčji hribi«, po priliki tako visoko ko ljubljanski Rožnik, kamor vozi iz predmestja kratka lokalna železnica. Na teh gorah je stal nekdaj Bonaparte, predno je vdrl s svojimi armadami v Moskvo. Kdor hoče živo videti pred seboj tisti čas, ko je prišel Napoleon v Moskvo, ta naj čita Tolstega gigantski epos »Vojna in mir«. Iz te pesnitve izveš več nego iz učenih zgodovinskih knjig. Poleg tega romana pa si oglej še slike Vereščaginove: »Napoleon na Ruskem«. Razgled z VrabČjih hribov na mesto je zlasti ob solnČnem zahodu bajevit. Par gostilnic stoji na tej višini, med njimi se razteza naraven park. Sedel sem na neki verandi, pil čaj in gledal tja in gledal na orijentalsko, rusko-slovansko fantazijo — pisano Moskvo... Še bolj nego v Peterburgu opazuješ lahko v Moskvi pristno narodno življenje. Zato so tukaj v tem oziru zanimive tudi krčme. Mednarodne gostilnice imajo tudi tukaj napis restaurant v ruski transkripciji pcctopahi», a pristno ruske krčme se zovejo trakt i r (Tpainwh). Niti v restorane niti v traktirjc se ne jemlje v jedilni salon s seboj vrhnja obleka (površnik), tudi ne palica, dežnik ali klobuk. Vse to se pušča v nalašč za to urejeni garderobi, kjer stoji na straži poseben sluga, ki ti da, ko te je slekel, znamko s številko. Razume se, da mu mora dati gost potem pri odhodu za to »na čaj«. V jedilnih salonih je vse jako snažno. Natakarji (natakaric nisem videl nikjer na Ruskem!), ki jih gostje kličejo prosto: »čelovjek«! (t. j. človek), imajo narodno, čisto belo obleko, vsaj pa bel predpasnik, »Pri buffetu« si lahko sam izbereš, kar hočeš jesti ali piti, kajti tu je razstavljenih v segretih posodah najraznovrstnejših jedi, zlasti močnatih, med njimi razne »pirožki«. Skoro v vsakem traktirju stoji večji ali manjši, orglam podobenj muzikalni avtomat (orhestrion), ki igra gostom za zabavo razne ruske in zapadne arije. Namesto v cerkvah imajo torej Rusi orgle v — krčmah! Kadar sem tako-le sedel v kakem traktirju in opazoval okoli sebe razne goste: kupce, študente, profesorje i. dr., spominjal sem se nehotč raznih tipov, ki jih opisujejo ruski novelisti . . . Ne samo v privatnih hišah, tudi v vsakem javnem lokalu, v kavarnah, prodajalnah, da, celo v kolodvorskih čakalnicah visi kje v kotu ikona (podoba kakega svetnika), pred katero gori vedno luč.. Predzadnji dan svojega pohajkovanja po Moskvi sem bil nesel pozdrav Zmitkov neki ruski slikarici-diletantki, stanujoči pri svoji materi. Dami sta me sprejeli jako prijazno ter me povabili na čaj. Moral sem jima praviti o naših krajih in ljudeh. Na mizi pa je stal velik srebrn samovar, iz katerega mi je natakala Julija Mihajlovna s svojo belo roko čašo za čašo sladkega dišečega čaja. Da, da! Poleg ruskega jezika, pravoslavja in ruskega catja-samodržca je samovar bistven atribut ruskega narodnega življenja . . . Ravno teden dni sem prebil v matuški »belokamennoj«. Slovo ni bilo lahko. Na elegantni ulici »Kuzneckij most« (= Kovaški most), kjer pa ni nobenega mostu, sem si kupil nekaj najbolj značilnih fotografij Moskve. Kadar mislim nanjo, jih vzamem v roke in jih ogledujem. In vsakikrat se me polasti neko domotožju podobno čuvstvo . . . Vožnja iz Moskve do Kijeva traje od poludne do večera drugega dne. Ze v Moskvi sem imel v svojem popotnem načrtu - — Leva Tolstega. Ko pa smo prispeli proti večeru v Tulo, izvem na postaji, da se je slavni pisatelj pred dobrim tednom odpeljal v Krim. Prva postaja od Tule je Kozlovka in odtod je samo 31/., km do Jasne Poljane. Moj dnevnik in seveda tudi moj potopis sta vsled tega izgubila najaktualnejšo stran. Po večerji sem legel, vdan v svoj fatalizem. Tudi ves drugi dan sem na vožnji preko neskončne Ukrajne skoro prespal v kupeju. Namesto duhomorne ravnine sem gledal v sanjah Rjepinovo sliko, katere original sem videl v Moskvi. Okoli hrastove mize sede in stoje junaki, ukrajinski brkasti kazaki, in eden piše muhast odgovor nadutemu turškemu sultanu — ne vem, kateremu — ki jim je bil zagrozil z vojno. Ilahaha! Vsi se držijo za trebuhe in ne morejo se nasmejati toliki predrznosti! Le pridi, če te srbi hrbet, turški pes! Mi ti ga že namažemo! Hahaha! Taki junaki so bili Zaporožci! To sliko gledam in moram se smejati še jaz. Moja dva sopotnika, dva jaroslavska trgovca, hočeta vedeti, zakaj se smejem. In ko jima povem, smejali smo se potem vsi trije do Kijeva . . . * Ako me vprašate, kje bi najrajši živel: v Varšavi, v Peterburgu, v Moskvi ali v Kijevu, odločil bi se za poslednje mesto. Kijev leži blizu sto metrov nad Dnjeprom, ,ki nosi tod že parnike. Ob reki sami se širi mestni okraj Podol, na višini pa so drugi okraji. Pa niti tu gori ni vse ravno, nego samo najlepša in najži- vahnejŠa ulica Kreščatik, ob kateri stoje velike bogate trgovine, razne palače, poŠta in hoteli, je ravna. Druge ulice se vijejo po gričih in preko njih. Vsled tega je lega Kijeva tako zanimiva in dražestna. Na vsakem koraku se ti odpre po njegovih holmih nov razgled — kakor v Rimu. Kijev je zelo star; njegova zgodovina se začenja že v 9. stoletju, zato ga imenujejo Rusi »mater« — boljše bi bilo reči očeta — vseh ruskih mest ali pa tudi ruski Jeruzalem. V X. veku je vladal tukaj znani knez Vladimir, ki je, sprejemši sam vero Kristusovo, tudi svoje ljudstvo dal pokrstiti. Na nekem griču ima sredi krasnega parka ta slovanski svetnik svoj monument, odkoder gleda tja preko Dnjepra po svoji Ukrajni. Razgled odtod je pa tudi v resnici čudovit ne samo za kneza Vladimira, nego za vsakega turista. Vseučilišče stoji ob botaniškem vrtu na Bibikovskem buljvarju na griču. Tukaj je tudi več gimnazij, gledišč in umetniških zavodov. Skoro ravno nasproti vseučilišča pa se dviga impozantna nova katedrala sv. Vladimira, ki je močno podobna Spasitcljevi v Moskvi. Ima sedem pozlačenih kupol. Notranjščina pa je pravzaprav galerija najkrasnejŠih slik, ki so jih po stenah in po stropu ustvarili prvi ruski umetniki, med njimi meni najbolj znani Vasnecov. Nisem se mogel dovolj načuditi krasoti te cerkve, ki je res pravi umotvor. Sploh pa sem se že na prvem svojem izletu v Rusijo prepričal, da so ruske (pravoslavne) cerkve najlepše — vsaj za Slovana. Ogledal sem si seveda tudi znani kijevski samostan »Pečersko Lavro«, ki se razprostira na nekem griču nad Dnjeprom. Ta samostan je najuglednejši na vsem Ruskem, in tisoči in tisoči romajo vsako leto semkaj, molit na grobeh starih puščavnikov, katerih ostanki leže v podzemeljskih celicah. Med njimi je pokopan tudi znani kronist Nestor. Menih, ki prodaja pred vhodom v katakombe svečke, me je vprašal, če si hočem tudi jaz ogledati grobove svetnikov, pa sem ponudbo hvaležno odklonil. Hodnik je tako ozek, da se more preriniti po njem samo po ena oseba. Kupil sem si potem pri vhodu v Lavro pri nekem drugem menihu nekaj svetinjic (»odpustkov«) za spomin na »Lavro«. Mož je bil jako zgovoren in šegav, brez dvoma Malorus. Ko mu povem — kar pa je menda že sam uganil — da sem Jugoslovan iz Avstrije, mi reče šaljivo : »Aha, seveda, prišli ste k nam v Rusijo samo zato, da se boste potem doma smejali nad nami in našimi starokopitnimi običaji! . . .« Pa Kijev sam na sebi je najmanj starokopiten; celo jako za-paden se mi je zdel. Prijetno me je iznenadil tukaj novi električni tramvaj, ki ga niti Varšava, niti Piter, niti Moskva nimajo. Zvečer sem bil šel k dramatični predstavi v neko malorusko gledišče. Toda — jako malo sem razumel, kar so govorili na odru, dočim sem v Moskvi vse razumel, kar so govorili v velikoruskem jeziku . . . Kijev je dražestno, poetično mesto, kjer se da brez dvoma prijetno živeti. Nerad sem sedel na izvoščika, da me odpelje na kolodvor. Predno pa ostavi popotnik Rusijo, treba mu je zopet paziti na neke birokratične ceremonije, ki se pa opravijo brez težav. Ze dan poprej sem bil povedal v hotelu, da se povrnem iz Kijeva naravnost v Avstrijo. Zato so poslali moj potni list na policijo in ta je zapisala vanj, da »ni nikakega zadržka mojemu odhodu iz Rusije« ter da smem prestopiti rusko mejo . . . Iz Kijeva sem se vozil do Voločiska na gališki meji vso noč. Ruski vlak vozi do gališke postaje Podvoločiska, kjer nas je prevzel zjutraj avstrijski brzovlak. Ko pogledam v Podvoločisku skozi okno vagona, je bilo prvo ime, ki so ga zagledale na neki hiši moje srečne oči, Samuel Gold-lust & Comp.! . . . II. Odesa. — Po Črnem morju. — Sevastopol. — Jalta. — Kerč. — Poti. — Batdm. Ni še bilo preteklo izza prvega izleta mojega na Rusko leto dni, že me je peljal izvoščik po Široki Puškinski ulici v Odesi v h6tel »Evropa«. Bil je vroč, soparen dan 3. julija, ko sem bil dospel z brzovlakom od Podvoločiska. Na tem drugem izletu sem hotel videti južno Rusijo: Krim in Kavkaz. Krim in Kavkaz! Dve imeni, polni vztočne poezije! Kdor je videl samo severno Rusijo, ta je ne pozna vse. Impozantne so Švicarske planine, toda Kavkaz jih presega. Krasna je francoska Riviera, toda južno obrežje Krima je nemara še lepše, vsaj izvirnejše je, in pa vztočni čar leži na teh obalah . . . Pa — ne segajmo za sedaj predaleč! Danes smo še v Odesi; oglejmo si najprej to mesto v največji naglici!» Od svojega hötela imam samo par minut hoda do Nikolajev-skega buljvarja in tukaj šele vidim, kako divno leži Odesa. Ko stopim na rob buljvarja, zasveti se pred menoj brezkončna planota Črnega morja. Tam doli kakih 50 m pod menoj leži obširni pristan odeški s svojimi daleč v morje segajočimi moli, s svojimi skladišči, agencijami, s svojo železnico, s svojimi kopališči in drugimi pristanskimi poslopji. In koliko ladij je zasidranih tam: parniki vseh držav iz vseh delov sveta! Saj je Odesa — Rusi izgovarjajo: Adjesa — največje in najbogatejše trgovsko mesto ob Črnem morju. In vendar je ta Adjesa skoro za sto let mlajša od svojega severnega brata Peterburga. Leta 1794. je stala tukaj še umazana tatarsko-turška vas Hadžibej, iz katere so Rusi po inicijativi carice Katarine II. ustvarili do danes eno najlepših evropskih mest, katerega široke, ravne in elegantne ulice se križajo vse pravokotno in so tlakovane z granitnimi kockami. Skoro vse širje ulice imajo po dve vrsti drevoredov. Hiše so večnadstropne, zidane v najmodernejšem slogu. Prodajalne sijajne, velemestne. Moderno opremljeni hoteli, impo-zantna javna poslopja, kakor: dve gledališči, univerza, pošta, tržnica in borza. Izkratka: Adjesa jc povsem moderno, veliko primorsko mesto, ki šteje danes že blizu pol milijona duš. Prebivalstvo je zelo pisana zmes raznih narodov: Rusov, Poljakov, Grkov, Judov, Nemcev, Armencev, Tatarov in drugih orijentalcev. Ravno vsled mešane krvi je odeško pleme lepo, posebno med ženskim spolom srečaš baš na Nikolajevskem buljvarju dopoludne in proti večeru pravih krasotic. To izprehajališče ni ravno dolgo, ker ni bilo več prostora zanj, pa najlepše je v vsej Adjesi. Vse, kar jc imenitnega, lepega in elegantnega, šeta po drevoredu ali poseda v senci po klopeh. Drugi pijo v modernem restavracijskem paviljonu čaj in druge pijače, čitajo Časnike, poslušajo vojaško godbo, ki koncertuje tukaj ob ugodnem letnem času vsak dan, ali pa flirtujejo ... O, Adješani so bogati pa znajo živeti! Z Nikolajcvskega buljvarja prideš doli do pristana lahko po žičasti želcznici-vzpenjači ali pa greš po znamenitih širokih stopnicah, ki jih je bil dal napraviti bivši guverner odeški, vojvoda Richelieu, ki ima sredi buljvarja svoj spomenik. Na zapadnem koncu tega šetališča pa stoji kip Puškinov. Nasproti monumenta se dviga, z razgledom na morje, mestni magistrat (,iy>ta), blizu njega pa stoji »Publičnaja biblioteka i muzej«. Ogledal sem si bil oboje. Muzej sicer ni posebno bogat, ima pa nekaj krajevnih redkosti, ki jih drugod ne najdeš. Vhod v knjižnico je brezplačen. Tu so dvorane z omarami za knjige, sobe za uradnike ter velika čitalnica, kjer si ti je treba samo oglasiti pri gospodični bibliotekarici, sedeči na ka- tedru, in povedati, kaj želiš — in sluga ti prinese na mizo zahtevano knjigo ali Časopis. Javnih knjižnic ima vsako količkaj važno rusko mesto po več. V tem oziru smo mi v Avstriji daleč zadi za Rusijo. In kjerkoli sem prišel v takšno publično biblioteko, povsod sem našel vselej dovolj čitateljev. Uradniki so prijazni in so mi z veliko vljudnostjo dajali vsakršna pojasnila. Cerkve odeške niso tako znamenite kakor v severni Rusiji, dasi jih je več zanimivih. Ker je bila neznosna soparica, sedel sem na izvoščika ter mu zaklical: »VLanžeron!« To je morsko kopališče na zapadni strani mesta. Vozeč se po Puškinski ulici, sem videl enonadstropno staro hišo, na kateri je vzidana marmornata plošča z napisom: »Tukaj je živel A. S. Puškin 1. 1823.« Kmalu sem se pripeljal v obširni Aleksandrovski park in odtod je samo še par minut do Lanžerona. Kopališča so prvega, drugega in tretjega razreda. Kabine, postavljene na pilotih nad morjem, so narejene kakor pri nas. Pri blagajnici se shrani lahko denarnica, ura in druge take stvari. Se boljše pa je, če denar, kar ga ne potrebuješ, pustiš doma v hotelu. Ko sem zahteval pri blagajnici, oziroma pri perici kopelnih hlač, me je začudeno pogledala, češ, da se tukaj moški kopljejo navadno v Adamovem kostimu. Ko sem rekel, da nisem tukajšnjec, dobil sem po dolgem iskanju hlače. V morju sem se prepričal, žal, na svoje oči, da se v Adjesi — pa tudi še drugod ob Črnem morju — kopljejo moški takšni, kakršne jc Bog ustvaril. Ce se tudi ženske kopljejo tako, kakor se je kopala svoje dni Afrodita Anadyomene, pa nc vem, ker je žensko kopališče popolnoma ločeno od moškega. Prve trenotke, moram reči» človeka, ki ni navajen gledati svojega brata po Adamu nagega, ti »modeli« nekoliko ženirajo. Kmalu pa se privadiš golega človeškega telesa in skoro te je sram, da te je bilo sploh — sram zaradi tega. Kultura nas je odtujila prirodi, zato se je nekako »bojimo«. V našem spominu nam je ostalo iz mladih let, da je golo telo »grdo«. Nepravilno zraslo ali bolno telo seveda ne more biti lepo. Da bi bilo pa normalno, močno in zdravo človeško telo samo na sebi brez vsakršne obleke »grdo«, je predsodek, ki izvira iz srednje večnega nenaravnega asketizma. Dandanes smo čimdalje bolj prepričani, da rii nič lepšega nego priroda sama na sebi. Kaj je starogrška prosveta drugega nego kult večnomlade, večnolepe priroder Zakaj je starogrška plastika še danes vzor vsem umetnikom? Zato, ker je odsev nage prirode. In starogrška poezija z očetom Homerjem na čelu — kaj je drugega ko priroda, ko idealizirani realizem? Neprirodni, abnormalni in bolni asketizem je bil ko naval Vandalov pokopal vso to staro in vendar večnomlado lepoto. Šele r enesanca nam je zopet odkrila pojem helenske lepote. Ta preporod človeštva v XIV. in XV. stoletju je največje važnosti za kulturni razvoj sveta na zdravi, naravni podlagi. Renesanca je epohalnega pomena v evropski zgodovini. Kaj bi bili dandanes vsi krščanski narodi, ko bi ne hodili v šolo k starogrškim in starorimskim »paganom«? Barbari! . . . S takimi »filozofskimi« mislimi sem plaval po lanžeronskem zalivu ter se hladil v njegovih mehkih, slanih valovih. Predno sem se ločil od Adjese, ogledal sem si še najbližji »liman« Kujaljnickij. S kolodvora odeškega pristana sem se peljal po železnici proti severovzhodu do postaje Kujaljnickij liman. In kaj je tukaj? Na prvi pogled jezero, ki pa je pravzaprav rokav Črnega morja, samo da je odrezano od njega z 2 km širokim peščenim presipom. Poleg te velike slane »luže« je zgradilo mesto velikansko zdravilišče v ruskem slogu, kjer dobijo gostje stanovanje in vso oskrbo ter se morejo kopati po predpisih zdravnikovih. Okoli in okoli palači podobnega, iz rezanega peščenca zgrajenega zdravilišča je zasajen obširen park, tako da najde človek tudi v največji vročini senčnat kot. Kopališki vlaki so zmerom polni izletnikov, kajti v Kujaljnickem limanu ni nikoli dolgčas. Vsak dan so v sezoni koncerti in druge veselice . . . Toda mene je čimdalje bolj mikalo Črno morje, ki sem ga gledal z Nikolajevskega buljvarja. Sel sem bil gledat, kaki parobrodi kaj stoje zasidrani tam doli v takozvanem Praktičnem pristanu. In ko sem zagledal ponosno in veliko belo ladjo »Veliki knez Konstantin«, je bil moj sklep gotov. Kupil sem si biljet naravnost do Baturna ter naštel za prvi razred 39 rubljev; s tem je bila plačana vožnja in hrana. (Dalje prihodnjič.) fanatizem. Vaška slika. Spisal Fr. Strnad. oznalo se mu je, da ne bo dolgo . . . Šestindvajset let je Šele štel, pa mu je bil že vtisnjen pečat smrti na licu . . . Kosti v obrazu so se ostro očrtavale . . . Cc je izpregovoril ali če je jedel, se je natanko razločeval sklep njegove zgornje in spodnje čeljusti. Očesni jamici sta bili otli in veliki. Zdelo se je, kakor bi se oči potapljale v jamicah . . . Žila na vratu mu je bila napeta ... Iz prsi mu je prihajal slaboten, hropeč glas... Usta so mu bila vedno odprta, kakor bi se mu bile ustnice usušile . . . »Jetičen !« . . . so si šepetali ljudje ter skomizgali z ramami. A on bi še tako rad živel! . . . Vse, kar mu je kdo svetoval, prav vse je poskusil . . . pelin in slanino... da, zlasti slanino!... »Slanina mehča prsi in redi!...« so mu rekli in on je verjel. Vsak dan jo je moral jesti in naj se mu je tudi že upirala! Če bi je ne bil, mislil bi bil, da mora umreti! . . . Zdel se je vselej sam sebi tako pokrepčanega, kadar jo je jedel! . . . Bilo je petek popoldne sredi poletja. Komaj se je priplazil še do prodajalnice. Hrbtenica se mu je bila nekamo skrivila in roke so mu segale daleč črez kolena doli. V prodajalnici je bila gospodinja in nekaj pivcev, ki so si preganjali neznosno žejo z — žganjem .. . »Daj, daj mi malo slanine! . . .« »Kaj — ali danes? ... Si pozabil, da je petek? . . .« Gospodinja seje zgrozila . . . Bila je še mlada in čedna ženska. Primožila se je bila semkaj in vzela postarnega vdovca. A dasi so vsi vedeli, kako je njeno življenje, dasi je bilo vsem znano, kaj se godi med njo in edinim odraslim sinom njenega moža, dasi so si pripovedovali po tihem o njej mnoge nelepe reči, se vendar nihče ni čudil njenemu zgražanju! . . . Seveda, petek, pa mesna jed! — »Od kdaj pa si tak brezverec? . . .« »Ah, bolan sem in moram . . . moram ... če nočem, da . . .« »Kaj — bolan! . , . Nič nisi bolan! . . . Če bi bil bolan, nc bi pohajal. Doma bi bil in na smrt bi mislil, pa ne . . .« »Daj mi, daj, res morami... Če ne bi jedel tega, bi umrl!. ..« »Saj boš tako tudi, hahahal« Te surove besede, ki so prihajale iz ust razcapanega žganjarja, so bolnika pretresle . . . Nekaj kakor srd se ga loti . . . Vendar ne odgovori ničesar nato. Pač pa zaprosi gospodinjo še enkrat: »Za dva krajcarja mi je daj, no — čisto malo! . . .« »Nič! . . . Ven se mi poberi! . . Nemarnež ti! . . Bolnik se razsrdi še bolj. Lica mu pobarva nenaravna rdečica. Žila na vratu se mu začne dvigati hitreje . . . burneje . . . »Zakaj ven?« vpraša s hropečim glasom. »Zakaj ven? . . . Ali nimam ravno tako pravice kakor ti — drugi ? . . « »Ne maram takega človeka, takega brezbožneža pod svojo streho! ... Le spravi se! . . .« »Sama pojdi ven, pa bo zrak čist!« zahreŠči naenkrat bolnik. Premagala ga je jeza . . . Pivci so zazijali. Nihče ni Črhnil besedice... To jim je ugajalo. »Aha, zdaj pa zvemo kaj!« so si mislili. Gospodinja pa plane razjarjena k bolniku ter zakriči: »Kaj ? Ti si upaš! . . . Ven, ven! . . .« Bila je krepka in močna ženska. Pograbi ga in zdajci je bil skozi vrata . . . Revež je priletel ob kostanj, ki je rastel pred hišo. Drugače bi se bil zvrnil nemara po tleh . . . Hudo je zastokal . . . Vse prsi so se mu pretresle. Onemogel se zgrudi na klop, ki je stala pod drevesom. »Kaj je?« so izpraševali ljudje, ki so bili slučajno zunaj. »Zakaj to . . . e ? . . .« »Pomislite, ljudje božji, slanine je hotel imeti — danes ... v petek! . . . Človek se boji, da bi ne treščilo v hišo! . . . Ker mu nisem hotela dajati potuhe, je bil pa še grob! . . .« »O ti grdin, ti! . . .« »Takov je kakor dogorela luč, pa se še ne boji Boga! . . . Ves bolan, pa . . .« »Nič ni bolan, nič, lc hudoben je! . . . Sama jeza ga suši tako! ... Ali vidite, kako se napihuje ? . . .« Bolniku so se res čudno dvigale prsi ... In res ga je navdajal tudi srd, da so bili taki ž njim . . . Seveda, bil je revež! ... S kom drugim bi bili počenjali drugače morda . . . Bila sta sama, čisto sama, on in njegov brat — in imela nista nikakega premoženja. Njijno jc bilo samo to, kar sta si sproti prislužila ... In on je delal prenaporno, zato so mu pošle moči, zato je obolel . . . »Pomagajte!« vzklikne hipoma s slabotnim glasom. V prsih ga je zabolelo . . . Čutil je, da se nekaj pripravlja v njih . . . A nihče ni pristopil. Nekateri so se celo smijali. Mislili so si nemara: »Čim preje, tem bolje!... Še občina bi ga morala živeti!...« »Ti grešnik, ti! . . . Torej slanino je hotel jesti danes?« so vzklikale ženice, ki so ga bile obstopile. »Zato sem ga vrgla venkaj!« je odgovarjala prodajalničarka. »Prav si storila!« Bolnik se je tresel . . . Roke, s katerimi je bil oprt v klop ob obeh straneh života, so se mu šibile. Bilo je videti, kakor da se zdajpazdaj zgrudi na tla . . . Od nekod prisopiha njegov brat. Povedal mu je bil nekdo, kaj se godi . . K njemu skoči in ga prime za glavo . . . »Kaj je, Matic, kaj ? . . .« »Priletel sem na prsi in pretresel sem se!« je odgovarjal s komaj slišnim glasom. »Pomagaj — oh! . . .« »Kaj naj storim, povej! . . .« »Oh, pomagaj, pomagaj — moli . . . moli . . . moli!« -- Videlo se je, kako bi rad zatrl, preprečil nekaj — a ni mogel. . . Nagnil se je in kri mu je bruhnila iz prsi . . . Nekaterim se je zdaj zasmilil, ker so videli, da jim ne bo več v nadlego. Toda srce jim takoj zakrkne zopet, ko izpregovori nekdo: »Bog ga je kaznoval! . . . Kaj menite, petek, pa ... Če ni to kazen božja . . .« »Očitna! . . .« »Tako je, vidite, kdor se Boga ne boji! . . .« »Da, Bog je oster sodnik! . . . Prizanaša dolgo, toda kadar je mera polna . . .« »Po gospoda naj gre kdo, no, prosim vas lepo!« Bratu so se usipalc curkoma solze po licih, ko je govoril te besede. Nihče ni odgovoril. Bilo je videti, kakor bi si vsakdo mislil: »Čemu? . . . Njega ne reši nihče več! . . . Prodal se je sam hudiču! . . .« Toda nekdo je vendar še imel toliko sočutja, da je skočil po duhovnika. Bilo ni daleč do njega in prišel je kmalu, a vendar prepozno ... » »Zakaj niste prišli prej pome in zakaj ga niste položili v posteljo ?« je vprašal okoli stoječe. Zopet je vse molčalo. Nekateri so imeli toliko sramu, da so povesili oči, drugi so zrli ravnodušno predse . . . Bolnik je izdihnil . . . Brat ga vzame v naročje ter se napoti ž njim proti domu . . . »Ali je umrl Matic?« so povpraševali ljudje, ki so ga srečavali.. . »Revež! . . . Kdo bi bil mislil, da ga stisne tako naglo! . . .« Brat ni odgovarjal. Vedel je, da so to same mrzle besede ... A ihtel je naglas, ko je nosil s sabo njemu drago breme . . . Okrog prodajalnice pa so še vedno postajali ljudje in ugibali: »Če ni tega kaznoval Bog, potem še ni nikoli nobenega! . . . Kaj menite, brez volje božje se ne umrje kar tako . . .« -----«<■•- — flič, ljubica, nič . . . Ü^molknil sem ... In težko glavo na prsi sem sklonil ti . . . In vprašala si me z bojaznijo, kaj v duši se pač mi godi. — Nič, ljubica, nič . . . To bil je samo za trenotek bolesten nemir. Jaz zopet sem čil, jaz zopet sem zdrav in iti čem novo tir. Glej, tam nad goro, nad daljno goro mogočno zarja rdi — In krog zarje te — znanilke luči — pač tisoč junakov stoji. In vabijo me in kličejo me za prosveto in svobodo v boj — Ah glej, po poljanah se že je razlil mogočnih žarkov nebroj . . . Nič, ljubica, nič . . . To bil je samo za trenotek bolesten nemir. Jaz zopet sem čil, jaz zopet sem zdrav in iti čem novo tir. V. S. Fedorov. Trenotki iz učiteljskega življenja. Spisal Josip Dolinar. IV. očitnice. Idolnik je zadnje tedne šolske dobe vedno hrepenel po njih. Zaželel si jih je kakor Izraelci obljubljene dežele. V šoli je bilo soparno, otroci navadno izmučeni in zaspani, apatični proti vsakemu pouku. A solnce je stalo visoko na nebu, kakor bi bilo pribito, kakor ne bi hotelo nikdar več za obzor. Po klopeh so lazile muhe, semtertja je učenec zamahnil po njih, zaropotalo je, da so drugi začudeno privzdignili glave. Po dolgih dneh, polnih napora in velikega truda, si vsak učitelj želi onih dni, ki bode v njih sam svoj gospod, ko mu ne bode treba šteti vsake minute. Ko so bila razdeljena šolska naznanila in so otroci odpeli cesarsko pesem, se je Idolnik oddahnil, z lahkim srcem je stopal iz šolske sobe. In zdaj je bil prost. A to prostost je hotel tudi porabiti. Hribi in doline, travniki in gozdovi, studenci in potoki, vse je bilo njegovo, vse je obhodila njegova noga. A ko je zvečer legel k počitku, je zaspal sladko in trdno, kakor zaspi zdrav otrok. In njegova lica so pordela, njegova glava ni bila več tako sklonjena in njegova hoja je bila bolj elastična. Kako je hrepenel, da bi mogel iti kam daleč, da bi si ogledal tuje, neznane kraje, ki jih je dosedaj poznal samo iz knjig, a ki mu jih je njegova domišljija pričarala pred oči v najjasnejših bojah, da mu je srce vztrepetavalo ob mislih nanje. Toda z golo roko se ne love gadi, s praznim žepom se ne pride daleč. Z veliko energijo je potlačil take pojave v svoji duši vselej, ko so pretili, da bi ga preplavili kakor valovi, ki z nebrzdano silo pljuskajo Črez bregove. Tolažil se je z bodočnostjo: morda, morda se njegove želje še kdaj izpolnijo, morda zasijejo tudi njemu v tem oziru boljši in milejši dnevi . . . Tisto leto se je naselilo v Vrbju nekaj letoviŠčnikov. Bili so Tržačani. Govorili so laško, a za silo so lomili tudi po naše. Povsod jih je bilo dovolj; kjer si hotel ali ne hotel, si jih srečal, pri nobenem koraku nisi bil varen pred njimi. Idolnik se je seznanil z družino, ki je pravzaprav izvirala iz Vrbja. Stari oče se je bil naselil pred leti v Trstu, imel je majhno trgovino in pomagal si je na noge, da mu ni bilo treba v Vrbju »Ljubljanski Zvon* 9. XXIII. 1903. 35 orati in kopati. Šlo mu je precej dobro in pridobil si je nekaj premoženja. Bil je značajen mož, ki ni nikdar zatajil svojega jezika in si je med tržaškimi Slovenci pridobil mnogo simpatij. Toda že njegovi sinovi so se potujčili in toliko bolj so se potujčili vnuki. Le z veliko silo in skrajnim naporom so lomili slovensko. V tej družini je bila tudi gospodična, ki je štela morda kakih štiriindvajset let. Bila je sloka in suha, a imela je izredno lepe, bujne temne lase, ki so se izpreminjali na modro. In v okviru teh las je bil tudi njen bledi, podolgasti obraz interesanten, zlasti kadar je široko odprla svoje velike, sanjave oči. Ime ji je bilo Mirni. Ta družina se je bila nastanila pri gostilničarju, ki je k njemu včasi zahajal tudi Idolnik. In tu se je seznanil z Mirni. Spoznal je, da je precej izobražena, da je mnogo čitala, a o slovenski literaturi ni imela niti pojma. Začel ji je posojati knjige in prepričaval se je, da je kmalu v slovenščini napredovala. Idolniku je Mimi jako ugajala. Bila je tiha, mirna in krotka in zelo ljubezniva. Toda, da bi jo utegnil morda še kdaj ljubiti, mu ni prišlo na um. Mimi je zahajala celo v šolo, a najčešče sta se razgovarjala na vrtu za gostilnico ali pa na izprehodu po rebri. In tedaj se je tudi zgodilo, da je Mimi začela Idolnika ljubiti. Vsaka njena misel je bila pri njem, v vsakem njenem pogledu je kipela ljubezen, vsaka njena kretnja je bila podobna kretnjam njegovim. Nehote ga je posnemala. Ko je sedevala popoldne v vrtni lopi sama, so bile njene oči vedno vprte na vhod, njene ustnice so bile napol odprte in na njih je trepetalo njegovo ime. A ko je zaslišala njegove korake, se je vselej zdrznila, zardela je do las in le z veliko težavo je mogla skrivati svojo zadrego. Ko je pa sedel zraven nje, ko ji je govoril z zvonkim svojim glasom prepričevalno in s temperamentom, tedaj je bila vsa srečna; ura je potekala za uro hitro, kakor bi jo podil, in nagnil se je dan, da niti ni opazila. A v sanjah je bil slednji večer poleg nje, sedeval je pri njej tesno, da so se dotikale njune roke, da so se družili njuni lasje. A Idolnik je slutil, kaj se godi v njej, in se je prestrašil. Očital si je, da je bil premalo pazljiv ter ji je sam dajal povod, da se je v njej razvil tako naglo in nenadno ta čut. In razmišljal je, kako bi to popravil, kako bi vse še pravočasno preprečil. Toda nič pametnega mu ni hotelo na misel, nikamor se ni mogel odločiti. Prav v tem času pa se oglasi v šoli neki sorodnik Mimin, ki je stanoval v Vrbju in ki je bil prav dobro znan z Idolnikom. Po dolgem uvodu, ki mu je bil glavni namen, da bi prepričal Idolnika, kako koristna in potrebna bi mu bila ženitev, je dejal: »Gospod učitelj, vidite, najlepša prilika se vam nudi sedaj. Mirni bi bila kakor nalašč za vas. Tisoč goldinarjev ima dote in ti bi vam prav prišli, da bi ž njimi morda pridobili še več. Pomislite, tisoč goldinarjev ne priženi vsak učitelj. A vam jih privoščim!« Idolnik je bil kakor na trnju. V svojem idealizmu ni dozdaj še nikdar niti slutil, da bi se v take zadeve vmešavala tretja oseba. Ljubezen mu je bila presveta, da bi se onečaščala z mešetarstvom. Zato so ga te besede zadevale, kakor bi ga kdo tolkel po glavi, in zgražal se je nad tako brezobzirnostjo. »Kdo vas je poslal k meni ?« je dejal resno. »Nobeden, sam sem si mislil, da bi tako bilo prav.« »Govorite, ali vas je poslala Mimi?« je viknil Idolnik. »Ne, Mimi o tem nič ne ve,« je dejal oni skoro prestrašen po glasu Idolnikovem. Idolniku je nekoliko odleglo. Samo da nima ona nič pri tem, si je mislil. Oni pa je silil še vedno vanj. »Le pomislite, take partije ne bi se branil nihče. Ah, koliko jih je imela Mimi, pa nobenega ni hotela. Bili so bogati, celo neki bankir je bil vmes, pa vse je odklonila. Vas pa, mislim, ne bi se branila. In tisti tisočak bi vam pomagal še do večjega ugleda.« Idolnik je bil mehek kakor vosek. Nobenega si ni upal žaliti, vsakega si je mislil takšnega, kakršen je bil sam. Tudi sedaj je odgovoril mirno, dasi je bil užaljen do dna duše: »Oprostite, to ne gre tako hitro. Stvar hočem še natanko premisliti, predno vam morem kaj določnega odgovoriti. Z Bogom za sedaj!« Oni je odhajal, toda na pragu se je še obrnil. »Pa dobro premislite . . .« Ko je bil Idolnik sam, se je zamislil. Kar se mu je zdaj pripetilo, mu je bilo skrajno neljubo, ga je razburilo kakor že dolgo nobena reč. Najbolj ga je nadlegovala misel, da je morda vendar vmes tudi Mimi. Ako je to res, potem se je motil v njej, potem je bila tudi ona ženska, kakršnih tava po božjem svetu nebroj. Toda ne, tega si ne more misliti. Kaj naj stori? Ali naj gre še kdaj k njej, ali naj takoj pretrga vsako občevanje? To bi bilo pač najbolje. Morda bi jo to zabolelo, toda rana bi se kmalu zacelila in vse bi bilo dobro. A tedaj mu je stopila pred oči obupana in potrta in ni se mogel odločiti. Zasmilila se mu je. In šel je zopet k njej in hodil je potem redno zopet vsak dan. In sam ni vedel, kdaj in kako se je zgodilo, da je i v njegovo srce padla iskra ljubezni. Rodila se je iz usmiljenja. A tedaj so tudi ljudje po Vrbju začeli že ugibati to in ono, govorilo se je že javno, da se Idolnik oženi. In o tem sta zvedeli tudi mati in sestra. »Torej zapustiti naju hočeš,« je dejala mati nekega dne sinu. »Toda kaj bi se žalila, enkrat pač mora priti tako!« Stopila je korak nazaj ter se obrnila. Idolnik je videl, kako je njena roka prijela predpasnik in ga nesla proti očesu. Skočil je za njo, položil ji roke okoli vratu ter jo poljubil na čelo. »Ne, mama, ne sme še priti, vsaj tako hitro še ne,« je dejal, toda tiho, komaj slišno. Ona ga je pogledala in je videla, kaj se godi v njegovem srcu. »Ne, sin moj, odpusti mi, saj nisem mislila tako hudo! Tvoja sreča, moja sreča . . .« Tačas se je pa v Vrbju pripetilo še nekaj drugega. Idolnik je imel v cerkvi tudi mešan zbor. Med pevkami je bilo tudi kmetiško dekle, Anica po imenu. Bila je majhna, nekoliko pri-huljena, a dosti čednega obraza. Oblačila se je vedno napol gosposko in na roki je nosila prstan. Njeni starši so bili med imovitejšimi v vasi in govorilo se je, da bode imela petsto goldinarjev dote. Pri pevskih vajah je imela oči vedno na Idolniku, niti v cerkvi jih ni obrnila od njega. Pela pa je svoj sopran lepo in z občutkom. Nihče ne bi bil domneval, da tiči pod tako navadno zunanjščino tak temperament. Anica je bila veselo dekle, nagajivo in šegavo. Povsod je imela prvo besedo, njene sovrstnice so bile daleč za njo. A sedaj je Anica že nekoliko dni povešala glavo. Pri pevskih vajah je gledala razmišljeno, brezizrazno. Nje oči so bile večinoma obrnjene skozi okno ter so strmele tja v daljavo, a bile sa prazne, vodene. Le redkokdaj in samo za hipec se je ozrla od strani v Idolnika. Ako je nenadoma kaj omenil, kar se je tikalo njenega petja, se je prestrašila, videti je bilo, da je duševno odsotna. Njeno hrbtišče se je še bolj skrivilo, njen obraz se je podaljšal. Najraje je prečepala doma, sedela je v kakem kotu nepremično ter opazovala svoje kratke, nekoliko debele prste. Molčala je neprestano. »Naša Anica je bolna,« je dejal nekega dne oče Repovš Idolniku. »Poklicati bom moral zdravnika.« »Tudi meni se vidi zelo izpremenjena,« je rekel Idolnik. »Glejte, da ne zamudite I« Repovš je samo majal z glavo ter Šel dalje . . . Anica je hirala vedno bolj. Polti je postajala prozorne, oči so se ji večale. Ako je hodila, je lazila kakor senca. Preteklo je komaj nekoliko dni in že jo je tako vzelo. Nekega dne je šla Anica zjutraj iz cerkve. Po noči je bil dež in zdaj je bilo hladno. Listje na veliki lipi pred cerkvijo je po-drhtevalo v sveži sapi, luže na poti so se svetlikale. Anica je zrla v tla in stopala je s kratkimi, negotovimi koraki. Ko je stopala po stopnicah navzdol, je srečala Mirni, ki je šla v cerkev. Anica se je zdrznila ter obstala. Oči so se ji vsesale v Mimi. Dvignila je roke visoko ter stopila korak proti Mimi. Obraz ji je zardel, oči so se zabliskale. Toda ko je stala pred Mimi, so ji upadle roke, kri je izginila iz njenih lic in glava ji je klonila na prsi. Počasi in kakor nezavestna se je obrnila ter stopila dalje. Njena hoja je bila zibajoča, neenakomerna. Mimi je zrla za njo, dokler ji ni izginila izpred oči. — Drugi dan je Idolnik okoli poldne stal ob oknu svoje sobe ter čital. Ko se je slučajno ozrl na pot, je videl, kako je šla Anica proti šoli. Ko je dospela bliže, se je ustavila ter zrla v šolo. Kmalu nato je zapazila Idolnika. Nasmehnila se je ter pokimala z glavo v pozdrav. Videti je bila mirna in Idolniku seje zdelo, da se je popravila. Pomolil je glavo skozi okno ter vprašal: »No, kako je, Anica?« »Kmalu bo bolje,« je odgovorila. Ustnice so se ji pregibale, kakor bi imele nekaj povedati, toda premislila se je ter dejala ob kratkem: »Z Bogom.« Idolnika je ta »z Bogom« dirnil čudno. Izgovorjen je bil z nekim posebnim naglasom in slišal se je, kakor bi prihajal od daleč, nekako tako kakor skozi plast prsti. Nekaj tesnega mu je leglo na dušo, ko se je umaknil v sobo . . . Proti večeru pa je nastala v Vrbju čudna živahnost. Ljudje so letali črez pot, šepetali ter stikali glave skupaj. Stare ženice so sklepale roke nad glavami, otroci so gledali preplašeno, možje so molčali. Gori po poti pa so nesli na nosilnicah — Repovševo Anico. Ribič Andrej, oni mali,zabuhli pijanček, jo je pravkar potegnil iz vode. Idolnik je vprav hotel obiskati Mimi, ko je naletel na žalostni izprevod. Stopil je k nosilcem ter hotel vprašati, kaj je. Tedaj je pa stari Repovš stopil k njemu. Prijel ga je trdo za ramo ter rekel osorno: »Tukaj nimaš ničesar opraviti, poberi se!« Idolnik se ni mogel premakniti, tako so ga zadele te besede. A videl je Anico, kako je ležala trda in nepremična na nosilnicah. Zavrtelo se mu je v glavi, tema je nastala okolo njega . . . Še tisti dan se je po Vrbju raznesel glas, da je Repovševa Anica skočila v vodo zaradi Idolnika. Našli so bili v njenem žepu Idolnikovo sliko, zavito v listič papirja. Na njem je bilo baje črno na belem, zakaj da umre. Nastale so razne govorice, ki pa ni bila nobena v prilog Idolniku. Kakor pena je hkratu izginil Idolnikov ugled, vse je kazalo s prstom za njim, vse je pljuvalo na njegovo čast. Obsojen je bil. — Idolnik si ni upal iz sobe. Trpel je grozne muke, ki so se še povečale, ker mu je mati žalosti zbolela. Vedela je, da je vse laž, kar se govori, poznala je svojega sina, a vedela je tudi, kako mu je to hudo. In to jo je potrlo. Sestra pa je lazila nema in tiha po hiši, niti stopati si ni upala glasno. V teh žalostnih dneh se je Idolniku pristudil ves svet. Samo dve duši je imel, ki sta ga razumeli, a tudi (i dve sta bili zdaj uničeni ž njim vred. Tedaj se jc pa spomnil Mimi. Ali je mogoče, da bi tudi ona čutila ž njim? Oj, kako bi mu bilo lahko pri srcu, ako bi vedel, da ga ona ne obsoja. Da, obiskati jo mora, prepričati se mora! Težko je prestopil prag. S sklonjeno glavo je hitel črez pot tja doli proti gostilni. Čutil je poglede za sabo, neznosno mu je bilo. A ko je dospel do gostilne, je zvedel, da je Mimi z vso družino odpotovala. Gostilničar ga je gledal, kakor ne bi ga bil nikdar videl. Nekaj porogljivega je ležalo na njegovem obrazu. Idolnik je naglo bežal iz gostilne. Hitel je tja gori do onega sorodnika, ki mu je ponujal Mimi. Našel ga je doma. »Kje je Mimi? Kaj pravi ona?« je hitel. »Revica, kako vas je rada imela! Silno težko je odšla. A saj razumete, starši vendar ne morejo dati hčere takemu človeku, ki —« stavka ni dokončal, a pristavil je kmalu: »Morala je takoj od tukaj!« Idolnik ni poslušal več. Noge so se mu šibile, v glavi mu je razbijalo, ko je hitel proti domu . . . Zaječal je in se zgrudil na posteljo. 0 gozda in nekaterih njegovih ljudeh. Načrtal dr. H. Dolenec. (Dalje.) e je šla kuna v tla in je dognana, potem nastopi prava prilika za sposobnost izvežbanega kunarja. Iz tal se prežene kuna z dimom. Nastanejo sedaj vprašanja, v katero smer drži podzemeljska votlina, koliko odduškov ima, pri katerem je zakuriti, pri katerih je sake in železa nastaviti, katere je zabiti ? Pri tej priložnosti kakor prej pri šupljih drevesih imajo navadno prvo besedo starejši lovci, ki so jim na daleč in daleč znana gozdna tla in drevje in ki so na istih mestih kuno že preganjali. Po krajšem ali daljšem posvetovanju se možje odločijo. Železa se nastavijo v večjo votlino, ki se proti svetlobi založi, in se na rahlo pokrijejo z listjem. Sak se nastavi pri ozkem izhodu, ki se, ako ga popolnoma ne obseže, obloži še s kamenjem. Potem, ko se zakuri in dim z vetrnico ali s sapo poganja v votlino, je paziti, kje naokrog se iz tal kadi. Po dimu se spozna obseg votline in določijo tudi še mesta, ki jih je treba založiti ali pa zastaviti. Ko je vse to po najboljšem preudarku storjeno, nastane za kunarja mučno ugibanje, se li ni trudil zaman tri in še več ur, da je kuno dognal; jo li prežene izpod zemlje in skoči li žival na železa ali pa v sak in ne odide po nezavarovanem mestu, ali se pa sploh ne da pregnati iz votline, ker je preobširna in ni mogoče na vse kraje vanjo nagnati dima. Vrste se možakarji, ki prihuljeni pihajo v listje in mah. Ta tvarina pa ne sme biti presuha, sicer ne dela dosti ostrega dima. Dim pa sili le nazaj in pihalcu v oči in dušnik. Za pihalnik ni pravega prostora, ker je vhod, pri katerem se kuri, v tesnobi. Ves solzan in zasopel vstane kurilec in prepusti ta posel tovarišu. Pihalnik se napravi iz jelovih vejic in se imenuje futalo. Tisti, ki niso pri ognju, zvesto pazijo na zastavljene in zamaŠene odduške. Večkrat kateri nastavi tudi uho na tla, da posluša, Če živali ne preganja že dim in se ne sluti, da že prehaja po votlinah. To je na vsak način dobro znamenje in tisti, ki kuri, dobi izpodbujo z besedami: »Le futaj, le futaj, se že premiče!« Kar šklempne. Železa so se sprožila. Težko, da bi držala, preveč jih je bilo slišati. Vendar se hitro pogleda v votlino, v kateri je bilo nastavljeno. V resnici ne drže. Žival je stopila le na kraj ali na držalo in ni je prijelo. To je vselej slabo. Kuna je še bolj preplašena in se izkuša zariti kamorkoli mogoče in noče nikakor več na dan, večkrat raje zadahne. Železa se prestavijo, kajti k tistemu oddušku, kjer so bila nastavljena, žival ne gre več. »Vidiš jo? Na celem si je prekopala!« Za vitki životek zadostuje mala luknjica, da gre le glavica skozi, život se kar za njo potegne. In ves trud je bil zaman. Seveda najbližji še skoči za njo in jo izkuša s pasjim lajanjem spraviti na drevo. Tudi puška, ako le mogoče, še poči za njo, ali kuna je nagla ko blisk in na grdem svetu in v gošči se lahko prav ne pomiri. Nič ne pomaga; ako je dneva in časa za to, pobero se stave in druga priprava in hajdi naprej po drugi sled in novo krajdo! Toda po največkrat se kuni ne posreči uiti, ko jo dim jame preganjati in mora na dan. Najimenitnejši prizor je ta, ko telebne z vso silo v sak. Predno se utegne obrniti, že plane najbližji na njo. Če pade s celim životom po njej, se ne briga, ako ga poprime za roko, s katero jo pritisne, gorje pa mu, ako bi odnehal — pregrize mu celo prst! Hitro je zadavljena, sak se odstavi in v zrak privzdigne, da vsi vidijo, da je zaželjena sreča v rokah. Za momentno fotografijo bi si želel ta prizor, ko se kuna zakadi v sak in so lovci vsi nagnjeni proti njej, da bi jo potlačili. Iz saka gre iz roke v roko. Vsak jo pretehta in pregleda, ali je velika, stara ali mlada, ali je temnožolte podlankc in črne rese, kajti bolj ko je koža temna, tem več je veljavna. Če dnevna doba dopušča, so lovci hitro na nogah, da si poiščejo še drugega sleda, ako ne, se obrnejo proti domu. Tudi ena kuna zaleže za dober zaslužek in pot. Dolga in mučna je pa pot proti domu, ako je bil trud brezuspešen. Lovci se navadno razidejo in obhodijo druge kraje, ki jim niso bili na potu, ko so šli v gozd. Ako ne zaslede drugih lovcev, je še zmerom nekoliko nade, da se nazaj grede Še kaj obsledi. Če pokažejo stopinje, da so že drugi lovci hodili za sledom, ali pa če ni nič živali slediti, onda se pretrga zadnja rešilna nit vedno upajočega lovca, in kunarji se pogubijo drug od drugega in klavrno pa, kolikor je mogoče, na skritem se potaknejo vsak na svoj dom. Kdor je sam svoj in dela, kar hoče, se okrepča, kakor more, in leže za peč ali na klop in zaspi, ne da bi ga bilo treba zibati. Toda lovec, ki ima ženo in družino doma, ta še ni prestal vseh nezgod slabega lovskega dneva. Žena, ki se suče po veži, ki je ob- enem kuhinja, že na prvi pogled ukrene pravo istino, da je bil zaman celodnevni trud. Mesto dobrega večera ga pozdravijo besede: »Ves dan prehajaš, jaz pa se naj ubijam sama doma z otroki, pa naj opravljam Še živino. Čas bi bilo, da bi se spametil!« Utrujenec čuti pikrost besed, ali ni mu, da bi odgovarjal. Stopi v sobo, v kateri sede otroci okrog štirioglatc mize. Culi so materino besedovanje in starejši že vedo, kaj da pomeni. Tiho se odmaknejo od mize, da naredijo očetu prostor. Ali najmlajši se oglasi izza peči in vpraša zvedavo: »Oče, kaj ste prinesli?« — »Kaj ti bom nosil, spat pojdi!« odgovori oče, ki je vrgel malho raz sebe, ne da bi jo bil obesil na svoj prostor. Pomakne se na klop pri mizi, izvleče pipico iz žepa in jame kaditi, da bi mu dim odnašal zlo voljo. Vsi molče. Starejša hči si najde na hitro kaj opravka, obesi tudi na skrinjo vrženo malho in odide k materi. Oče so se dima naveličali, posebno ker želodec že silno nagaja, tudi so se za toliko okoristili, da se jim zdi potrebno nekoliko pokazati, kdo je pravzaprav gospodar v hiši, in zatorej reko s precej osornim glasom proti starejšemu fantiču: »Reci materi, naj dado večerjo na mizo!« Že med vrati sreča fantič sestro, ki postavi obilno skledo na mizo in zraven nje položi lesene žlice. Mati so ostali v kuhinji. Ko hitro so se oče najedli, se spravijo na posteljo in se pritisnejo prav k zidu in nekako take misli jim rojijo po glavi, da gozd jih tako hitro več ne vidi. Ali že ob petih zjutraj potrka nekdo na okno in zakliče Janeza. Namesto Janeza se oglasijo mati in to precej glasno: »Kaj bože zopet? Janez spi!« Toda Janez ne spi in se je tudi prebudil in spoznal Karu to v glas. Tudi Karu ve, da ga je Janez začul, in ne da bi se zmenil za materino osornost, izpregovori nadalje: »Ravno toliko snega je zapadlo, da je včerajšnji sled pokril. Pri Hlepovih v Danah te čakam.« Kaj pomaga, da se mati z vso silo odrežejo: »Le pojdi, kamor hočeš, naš ima doma delo!« Micka je že pokoncu, ker ve, da oče ne odnehajo, in jim je treba dobrega zajutreka, predno odidejo. Oče pa stopijo črez dolnji konec postelje na skrinjo in po skrinji do peči, da posežejo po osušene obujke. »Nikamor ne pojdeš!« se mati še enkrat zagrozijo, potem se pa zabrnejo proti zidu, ker dobro vedo, da očeta ne ustavi nobena sila, ako je Karu zvabilec. Karu je bil orjak. Ob svojem času je služil za dragonca. Dasi posestnik in gospodar in že črez Šestdeset let star, je bil še zmerom fant. Sestro je imel pri sebi za gospodinjo 'in ko hitro je jeseni pospravil polje in nekoliko nastila pripravil k hiši, je jel pohajati po gozdu za polhi, ako je bilo leto za to. Brž ko je zapadel sneg, je pa hodil okolo stav in za sledom, s pušo in brez puše. Nihče bi ne bil prisodil Karata šestdesetih let. Lase je imel črne ko kavran, kar izpreminjali so se, zobe pa tako lepe, -bele in enakomerne, da takih ne prej ne slej nisem nikdar videl. Oči so bile temne in žive, in kadar je Karu pripovedoval, se ga nisem mogel nagledati in naslišati. Karu je vselej govoril resnico in ni bil gostobeseden, toda v pravem društvu je bil rad in kar je bilo zanj, temu jc vselej prikimal, nasmejal se in pokazal krasne zobe. Se takrat, ko sem ga jaz spoznal, je veljal za najjačjega v vasi in v svojih mlajših letih je bil strah vsem zabavljivcem. Sam ni prav vedel in nikdar nisem mogel prav dognati, kako se piše. Tone mu je bilo ime. Pri hiši se je reklo pri Karovih in tudi pri Karlovih sem slišal reči, nisem pa slišal, da bi bil kdo rekel: Karla sem videl, vselej le: Karuta. Jaz sam pri sebi sem ga obsodil za potomca Uskokov. Kaj da je Karu zmogel, naj pove sledeča dogodba, ki tudi dokazuje, kaj je vse prestati kunarjem. Nekega dne v zimskem času je bilo snega že obilo in še je medlo. Šel sem za vodo na race. Utrujen in upehan sem dospel do Dan, vasi, pri kateri voda, ki se pretaka po Loški dolini, ponicuje v zemljo. Prav dobro mi je delo, ko sem pri mlinu stopil zopet na trda tla in šel po dobro utrjeni poti v bližnjo vas in v dobro Kan-daretovo gostilno. Oče Andrej so sedeli v prostorni sobi, ki je imela posebno lep lesen strop, za mizo in so me prijazno pozdravili kot dobrega znanca. Rad sem prisedel. Še dva moža sta bila pri tisti mizi; Znidaršiča iz Obločic sem poznal. Ne dolgo za mano je prišel pepelar Kukec, tudi strasten lovec in dostikrat moj spremljevalec. Seveda se je pogovor vrtel okrog zime in debelega snega in Kukec je omenil, da vkljub velikemu snegu in težki hoji so šli Podcerkovci v gozd za kuno. Tudi oče Kandare je bil ob svojem času hud lovec in midva sva se skupaj po gozdu prehajala. Naravno je torej, da smo bili takoj v gostem razgovoru o lovskih težavah v debelem snegu, in Kukec je omenil kunarjev, ki so tisti dan šli v gozd, in pristavil: »Da bi se jim le taka ne prigodila kot Karutu, ki je pred petimi leti tri dni taval po gozdu in ni imel s seboj drugega živeža kot pet jabolk.« Kandare je vedel za to in med drugim dostavil, da se je pri njem že marsikdo zopet ohrabril, ko je prišel v snegu in hudem vremenu s Pivke črez gozd ali pa z lova. Jaz sem prosil Kukca, naj pove, kako se je Karutu godilo, in on je pravil: »Iz naše vasi jih je šlo petero za kuno. Karu je bil med njimi. Kasno na večer sta prišla le dva domov in sta povedala, da so se s tovariši v hudem metežu in megli razgubili in da je sneg v gozdu že do pasa visok. Ker tudi drugi dan ni bilo nikogar ostalih treh dopoldne domov, smo se zbrali v vasi, da jim gremo na pomoč. Šlo nas je šestero in vedno premenoma smo rinili visoki sneg proti Velikemu vrhu. Ko gremo navzgor mimo Kozarjevca, začujemo glas na pomagaje. Jaz in Lužarček se odcepiva in greva za glasom in našla sva le malo še živega moža, ki je od truda obležal v snegu. Pretresla sva ga in ga nekoliko okrepčala, potem pa z velikim trudom spravila sem do Kandaretovih. Nisva ga izpraševala, kdo in odkod da je, in hitela sva nazaj za tovariši. Srečala sva jih vračajoče se. Pravili so nama, da niso našli drugega sledu nego gaz človeka, ki je pod Kozarjevcem obležal, in da so se z Velikega vrha docela utrujeni vrnili. Noč je že bila, ko smo prigazili domov. Tretji dan nismo šli nikamor, ker je bilo obče mnenje, da, če se niso zaostali trije vaščani rešili kam na Pivko, so pa gotovo že poginili, ker smo vedeli, da živeža nimajo s seboj. Prehajati po gozdu in iskati jih po tolikem snegu pa ni bilo mogoče. Lahko si mislite, kako tarnanje je bilo po vsej vasi, in vedno smo hodili od hiše do hiše, če se ni še nihče povrnil in ako bi se slišala kaka vest o izgubljenih. Že pozno na večer je počil glas, da se je Karu malo živ povrnil, ostalih dveh pa da ni in da on zanja ne ve.« Med tem pripovedovanjem se je pridružil tudi Štorov Matevž, črevljar, ki me je videl iz svoje vzvišene hišice, da sem lazil za vodo, in ki ni mogel odnehati, da je v mraku popustil delo in prišel h Kandaretu na en maseljček. Kako da se je Karutu godilo, povem kesneje, kajti večkrat sva se pomenkovala o tem. Vprašali smo pa Kandareta, kdo da je bil Človek, ki sta ga Kukec in Lužarček rešila gotove smrti. Tudi ta ni vedel drugega povedati, kakor da se je človek nekoliko odpočil in okrepčal, potem pa odšel, da bi njegovi ljudje ne bili v prevelikih skrbeh. Nato pa se oglasi Znidaršič in pove, da je tudi on bil pred nekaj leti po opravku na Pivki in ga je zadelo hudo vreme, da so ga ljudje na Juršičah še svarili, naj ne hodi črez gozd, on pa da si je mislil, poskušal bom vendar, in je odšel. »Ze sem se mislil vrniti,« je pravil nadalje, »kar zagledam gaz, ko pridem v KrŠičevec in na gozdno pot. Ej, sem si mislil, poti ne morem več zgrešiti in po gazu bom že zmagoval. Gaz je bila pa le do Kobiljaka in še ta tako zametena, ker je le vedno snežilo, da sem bil že docela upetan. Kaj storiti? Vedel sem, da nazaj do JurŠič več ne zmagam. Da le še pregazim na Veliki vrh, doli proti Danam morda še zmagam. Z največjim naporom sem si pomagal naprej proti Velikemu vrhu, večkrat sem obležal in le skrb in misel na ženo in otroke sta me zopet spravila na noge. Na Velikem vrhu me je zapustila zavest. Se dandanes ne vem, kako sem si naprej pomagal. Le to pomnim, da sem se še enkrat obudil in jel klicati na pomagaje, in v resnici so prišli do mene ljudje, ki so me spravili na noge in potem tu sem do Kandareta.« Pogledovali smo se in enak sum je vsem krožil po glavi. Kukec se prvi oglasi in jame Žnidaršiča izpraševati, koliko let je minilo, odkar se je to godilo, potem za dan, in vse se je ujemalo. Ravno Znidaršič je bil tisti mož, ki sta ga Kukec in Lužarček pod Kozar-jevcem otela smrti in spravila do Kandareta. Gaz, ki jo je Znidaršič v Kršicevcu zapazil, je bil sled dveh tovarišev Karutovih, ki sta prebila noč v gozdu in potem, ko sta prišla na pot, šla le naprej in se rešila na Juršice, od koder sta se vrnila Šele črez nekoliko dni. Ko sta stopila z gozdnega pota in iz Kršičevca, sta po krasah naprej tavala do Juršič in se z Znidaršičem nista sešla v tej raztreseni vasi. Rekel bi kdo: »Saj po sledu se vendar pozna, pelje li naprej ali nazaj?« Ne, v prhkem, velikem snegu se le pozna gaz in še ta le na potu, nje smer pa ne, ker se stopinje ne vidijo. Tudi pri živali se loči smer sledu šele potem, ko stopi pod kako veliko, košato drevo, pod katerim je le malo snega in so torej stopinje vidne. (Dalje prihodnjič.) -—— Obljuba. Jz^ares sem sinoči obljubil, na starega leta dan, da nič več ne bodem te ljubil, več nosil te v duši zaman. — Da laske bom zlate pozabil in tvoje jasne oči, poiskal si ljubico drugo, ki tak neusmiljena ni. A danes sem zjutraj pri maši spet videl tvoj bajni smehljaj, in sklep moj je splaval po vodi — bolj ljubim te nego kedajl — — V. Vesnin. Potresna povest. Spisal Podlimbarski. f) je strašno, Peter! Ali si nisi morda sam izmislil, ali si pa napak slišal?« »Kaj si bom izmišljeval? Vsa vas je govorila o tem. Opoldne je Cijazovčev Tone zlezel v kozolec.« »Kakšnega gruma je iskal tam ?« je zavpil bolnik z ozlobljenim glasom in divje zroč v tesarja. »Denarja je iskal. Lakomnost ga je zvabila. Pogledal je za streho . . .« »Za streho?« je siknil bolnik in k steni se je primeknil, da bi bil dalje od tega hudobnega Krulčevega Petra. »Za streho je gledal, tja noter za križ, pa razen podgan ni dobil ničesar.« Andrej je globoko segel po sape in stisnil ozke skopuške ustnice. Nekakšna svetloba je za hip šinila po njegovem ozkem obrazu, kakor bi se bil odvrnil sovražnik, ki mu je pretil zasaditi nož naravnost v srce, kakor bi mu bilo odleglo gorje, ki mu je morilo dušo. Precej pa je nabral lice v skrbne gube, megla je legla na njegovo oko in skoraj mirno je dejal: »I kako, da si zlomek upa lesti na tak praznik v kozolec! Ali ne ve, da se ob Veliki noči, Nebohoda dan in Šmarne dni ne sme lesti na drevje, ne v kozolec in ne na streho? Če ni kače tam, so pa druge nevarnosti. Študiran je, vsega pa le ne ve in ne premisli.« »Vrag je premotil fanta z denarjem; to je največja izkušnjava. Dopoldne je našel tolar.« »On tudi?« »Tudi, tudi. Zato je pa zvečer tako moško sedel pri Smoletu za mizo.« »Tri torej! Bog ve, koliko so jih pa utajili. Poznam jaz ljudi in njih požrešnost in lakomnost. In vse bodo zapili. To je žlahta!« Tako je govoril stric kakor sam zase. Polastil se ga je zopet grozen nemir. Solze so mu stopile v oči. Temni oblaki so se mu prepe-ljavali po obrazu in dajali gubam še odurnejši izraz. Obračal se je na desno in levo, polagal roko na znojno čelo, z nogama je vlekel odejo s sebe, z rokama jo pritegal; naposled je urno sedel, kakor bi ga bilo hipoma dvignilo v postelji. »Peter, prijatelji* je zaklical milo in s slabim glasom. Tesar je brzo dvignil glavo, ker nekaj posebnega je pričakoval po takem nenavadnem nazivu. »Peter . . . midva sva bila vedno prijatelja . . .« »Bila, Andrejka, bila,« je pritrdil tesar. »Le na pustno nedeljo zvečer sem ti pa zameril, ko si me tako ozmerjal in mi očital, da vse zapijem, in si me tako trdo poterjal za najemnino.« »Odpusti, Peter, in pozabil Takrat si bil res malo siten. Pijan si bil prišel iz Blagovice. Tam se vselej napiješ.« »Kako bom pijan! Štiri svinjske lonce sem nesel iz Blagovice, dva za Cijazovko, dva pa za Smolevo in vse štiri sem cele prinesel v Gabrovec. Pa bom pijan? Oh, pustiva minljive reči, prijatelj!« »Takrat sem se res bal, da ti kdo ukrade denar, ki ti ga je odštel Martan za delo. Dobro sem ti hotel. Jaz sem bil vedno v skrbeh zavoljo tebe in rad sem te imel. Ko si pred tremi leti ležal bolan, ker je bruno padlo nate, ko si pri Cijazovcu pod prepahnil... ali ti nisem postregel takrat ?« »Pusti, Andrejka, kar je bilo! Dobrote so zapisane pri Bogu. Ali nocoj sem bil pa malo jezen nate. Bog tako tepe svet, ti pa vem, da nisi izmolil očenaša nad navadno mero.« »Oh, molil sem, prijatelj moj, molil. Za verne duše v vicah sem molil in za sovražnike,« je odgovoril ravnodušno Andrej; rahlo je položil glavo nazaj na blazino, nepremično zroč v strop, kakor bi imel misli, ki še niso dospele do odločne namere. »Ves večer sem molil ... in premišljeval sem ... in domov sem te želel, ljubi moji« »In ven sem te klical kakor kokla pišče, ti pa nisi prišel,« je rahlo pokaral tesar. — »Ali slišiš, kako to zopet vrši na nebesih in v zemlji? Usmiljeni Kristus nam prizanesi! To je glas trobente božjega sodnika. Oh, to so tista znamenja!« Prijatelja sta se pokrižala in Andrej je zlezel s postelje ves tresoč se. »Grozovita noč je nocoj in res je najbolje pod milim nebom,« je govoril prijatelju. »To te prosim, Peter, da mi stražiš kočo, jaz moram precej k Cijazovcu.« »Kaj boš po noči hodil, saj še po dnevi ne greš!« je ošteval tesar. »Brat je le brat. Svojega sina je poslal k meni, in jaz bi tudi rad pogledal, kako se mu godi in če ne trpi Škode. Le posluhni me in straži! Obresti ti odpustim za pol leta za tisto, kar si mi dolžan.« Peter ni dosti maral za tako velikodušnost, ker je bil prepričan, da se več ne bodo plačevale obresti na tem svetu. »Sam ne moreš iti, ko si bolan,« je dejal tankočutno, da bi pokazal, da ga je ganila Andrejeva bratoljubnost. »Dobro se oblečem in sam pojdem z božjo pomočjo in oprt na palico.« »Jaz bi šel s teboj, da ti pomagam, če te posilijo slabosti. Vkup sva živela toliko let, pa še skupaj stopiva pred večnega sodnika.« »Ne, Peter, sam pojdem. Ti idi v svoj konec po kožuh in če si moj prijatelj, pazi na dom, dokler nazaj ne pridem. Hodi pred kočo gori in doli in tudi okrog voglov poglej včasi! Ne zaspi nikar! Le kar idi, tukaj bom zaprl!« Ko je Andrej tako odslovil svojega prijatelja, je segel v slamo pod vzglavje, izvlekel od tam zamazano knjižico, zavito v višnjevo ruto, pogledal plaho na okna, potem v knjižico, ali niso odletele kako iz nje njemu dobro znane številke; potem je odklenil težko skrinjo, ki je stala poleg postelje, in globoko pod obleko je vtaknil vanjo knjižico. Skrbno je pretipal vse stvari, spravljene v skrinji, in ko se mu je zdelo vse v redu, je zopet zaklenil. Tudi ni pozabil poskusiti, če so okna še dobro zataknjena. Potem je oblekel sivo suknjo, nadel polhovko na glavo in potipal v žep, če ima vse ključe. Še enkrat je pomikastil krov od skrinje in ko se nič ni podal, je vzel palico. Stopil je v vežo in zaprl duri; trikrat je povrtal s ključem. Pred kočo ga je že čakal Peter. Ko ga je še enkrat poučil, kako naj straži dom, je stopil na izglajeno stezo, ki je vedla k Cijazovcu. In počasno se je premikala med ozelenelimi njivami upognjena Andrejeva postava. Peter je bistro gledal za sključenim, mračnim prijateljem, pletočim se v črni noči po polju. Ko je ta zaprl za seboj leso Koritnikove vrzeli in izginil v temi, je tesar nevoljno zmajal z glavo ter rekel sam sebi: »Kam gre skopuh drugam nego pod kozolec iskat vražjega denarja, če se ga je kaj nakapalo po noči! Pregrešni mamon ga je izvabil. Bog bodi milostiv njegovi duši!« XVI. Ko je Cijazovec, po opravkih grede okoli hiše, zagledal zopet svoj voziček pod kozolcem, se ga je obveselil kakor mati novorojenega deteta. Šel je oprezno bliže in bliže in ko je stal poleg vozička in je videl, da je narejena in uležana na njem kaj pripravna postelja od sena, je rekel: »Viž ga, tudi hudir rad po mehkem iztegne svoja kosmata bedra. Še moj koc si je prinesel iz hleva. Navajen je peklenske gorkote, pa ga je zeblo na zemlji.« In ko je otipal v senu tolar, začudil se je čudom in strahom ter govoril: »Čisto brez srca pa tudi ni hudir: tolar mi je pustil na vozu za nagrado. Tu leži pa še eden in tukaj še eden! Gotovo se je kam daleč peljal, da je imel toliko denarja s seboj, morda na Dunaj po tistega ministra, ki jemlje naše sinove k vojakom in jih pošilja daleč po svetu, kjer pogube dušo in telo, če ne pa onega, ki nam naklada davke in zatira našo slovenščino. Pa tolarji naj le čakajo do jutra; sedaj se jih ne dotaknem. Če bodo zjutraj celi, onda jih vzamem v božjem imenu, dam po Devsovem nasvetu gospodu župniku vse, kar jih je tukaj in doma, vse jim ponesem; naj se berejo svete maše za rajne starše in pa za tiste duše, ki so naše priprošnje potrebne, pa za cerkvene potrebe naj se obrnejo.« Po tem bogoljubnem samogovoru se je hotel vrniti nazaj za hišo, pa zdajci je zapazil, da gre nekdo po trati proti kozolcu. V došlecu je spoznal sina Toneta. Cijazovca je veselje zaradi najdenega voza do kraja raziriehčalo: nobene jeze ni čutil več do sina. Ogovoril ga jc mehko, kakor bi ne bilo nikdar nasprotja med njima. Ko je Tone videl očetovo dobro voljo, jc začel preganjati njegovo zmoto glede antikrista in hudirja in vse mu je odkrito povedal, kako se je zgodilo z vozičkom, in tudi mu je natanko razložil svojo teorijo o potresih. »I povej mi, Tone, kaj je pa s tolarji?« je vprašal Cijazovec, ko se je nekoliko potolažil glede potresa in antikrista. »Ta stvar Še ni popolnoma jasna. Najbrž je kdo ukraden denar skril v našem kozolcu in jaz sem včeraj opoldne prepovršno pogledal za križ. Menda se je zemlja že včeraj kolikor toliko tresla, le mi nismo čutili lahnega gibanja, ki je bilo že toliko močno, da je stresalo tolarje izza križa. Ta skrivnost se še danes popolnoma zjasni, le meni verjemite. Tudi v tem ni nikakršnega čudeža. Ko se zdani, nam pride marsikaj v drugačno luč. Kakor so se tolarji usuli s kozolca, tako se sipljejo podzemeljske plasti, če izgube ravnotežje.« To teorijo o potresih je čital Tone v knjigah in silno mu je ugajala; čimdalje bolj se je vglabljal vanjo. »Torej meniš, da je denar dober?« je tiho vprašal Cijazovec. »Denar je dober, le ukraden je po mojih mislih. Na vozu je gotovo še več tolarjev, ki so padli s kozolca. Sicer se bo pa o tem danes še več govorilo po vasi, nego se je včeraj.« »Kaj pa naj počnemo z denarjem?« je vprašal Cijazovec še bolj tiho. »Razglasimo, da se je našlo toliko in toliko. Tat se ne oglasi, tisti pa, komur je bil ukraden.« »Ko bi se pa tudi ukradenec ne oglasil? Morda je že umrl,« je dejal skrbni gospodar. In dvignil je pogled k oblakom, ker sveti raj je zaželela njegova duša onemu nepoznanemu bitju. »Onda je menda denar naš, ki smo ga našli. — Oče, jaz moram zdaj kmalu zapreči Smoletovo kobilico in se peljati v Ljubljano po profesorja. Ko se vrnem, pride vse na dan ... še danes.« »Smole te je že iskal pri nas,« je dejal Cijazovec in oba sta šla na zelnik za hišo. Spotoma se je Cijazovec s prsti počesal po tilniku, ker mu je postalo žal, da je malo poprej ves oni denar obljubil za maše in za cerkvene potrebe, kajti naš možanec je zelo tesnosrčen glede onega blaga, za katerim se peha kristjan in ne-kristjan. In sklenil je, da pride kmalu preiskat posteljo na vozu, da ga kdo drug ne prehiti. Ukrenil je tudi, da se ona bogoljubna obljuba ni nanašala na vse tolarje, ampak samo na tista dva, ki ju je otipal na vozu, in na ona dva v omarici, ker tolarjev, ki zanje še vedel ni, ni mogel obljubiti. In sploh — kako je mogel obetati one štiri, ko niti vedel ni, ali so njegovi ali ne? Ce ostane denar njemu, že da, kar je prav, tako je bila pa obljuba prenagljena, torej neveljavna. — Stvar se je zasukala precej tako, da ogretemu Cija-zovcu ni bilo treba ukrepati, kam obrne ono blagodat. Nista se oče in sin še dobro ogrela kraj ognja na zelniku, ko je prihitela izza hiše Lenka vsa zasopla. »Oče,« je klicala, »oh, poglejte h kozolcu . . . pripeljal se je nazaj!« »Kdo ?« »Antekrist . . . Voziček ima zopet pod kozolcem.« »Beži, baba neumna!« se je razjezil Tone. »Voziček sem jaz pripeljal. Antikrista nikoli ni bilo in ga tudi sedaj ni.« »I kdo pa leze v naš kozolec ?« »V kozolec leze kdo?« sta vprašala obenem oče in sin ter se spogledala. »Viž ga, satana, še kozolec nam bo odnesel v pekel,« se je razjezil gospodar. Pa precej je umolknil. »Tega antikrista bi jaz rad poznal!« je kliknil Tone in v razmahu se je zagnal okoli hiše proti kozolcu. . Cijazovec je stal poleg ognja ves bled in prepadel. Zopet se mu je vtesala v dušo težka misel, da tisti denar le ni pošten in da »Ljubljanski Zvon« 9. XXIII. 1903. 36 mu je menda Bog poslal peklensko pošast zopet na vrat, da ga kaznuje, ker je tako hitro snedel bogoljubno obljubo. Ko je pritekel Tone na sprednjo stran hiše, je zapazil, da se pomika neka temna postava po kozolčevih prečnicah navzdol. Pospešil je korake, da ne bi mu ušel ponočni gost. Skokoma jo je ubral po trati in baš je bil pri znamenju, ko telebne ona prikazen s kozolca na tla. Slišal je težak rohneč in grgrajoč glas, kakor bi težko umiral človek na trati. Trdo bi bil prijel ponočnega gosta, ki pride morda po krivičen denar, da ni slišal iz temne mase, vijoče se pred njim, tako žalobnega stokanja. »Ce si kristjan, povej, kdo si in kaj iščeš tod r« je vprašal Tone skoraj grmeče, in oni na tleh je s pojemajočim glasom odgovoril: »Bog in vsi svetniki mi pomagajte! — Jaz sem, Tone.« Neprijeten čut je izpreletel mladeniča po vsem životu, ker po glasu je spoznal svojega strica Andreja. Postalo mu je jasno, da se je tu zarad pogubnega mamona ponesrečil stric. Da leži pred njim kakšen tujec, ne bi bil mislil morda na hitro pomoč, zahteva! bi bil brez posebnega sočutja od trpečega človeka točnega odgovora na svoje vprašanje. Tako ga je osvojilo ono nelepo in mračno čuvstvo, ki ob pojavu nizke pohlepnosti hipoma pade v idealno mla-deniško dušo. No, stricu Andreju je trebalo brze pomoči. »Oče, pomagajte!« je zaklical proti hiši, kjer so izza ogla gledali Cijazov-čevi nanj, na srčnega korenjaka. Gospodarja se je polastila hrabrost in polahkoma je tekel sinu na pomoč. (Dalje prihodnjič.) Ostal je kras . . . In zdaj mi tuj je tvoj obraz, kot zdel sem tuj se tebi jaz. Pogleda tvojega čarobna sila vso prejšnjo moč za me je izgubila. Medenih ust ne bo smehljaj pričaral dni, ne ur nazaj. Krasan si še moj cvet, a suh, ostal je kras, izginil duh! . . . Lojz. 0 fiapoleonotfi Iliriji. Priobčil dr. Fran Ilešič. do je Napoleonu narekoval ime »Ilirija«, to dognati je stvar zgodovine. Lastil si je to čast z dosti naivno domišljavostjo ogrsko-srbski rodoljub Sava Tekeli. Sava Tekeli (* 1771. 1. v Aradu, tamošnjega županstva beležnik, pridvorni tajnik in poročevalec v ilirski pisarni na Dunaju, pozneje zopet v domovini do smrti 1. 1S42?) je napisal obširno avtobiografijo (ki je objavljena v 119. in 12Q. knjigi »Letopisa« novosadske Matice Srpske) in v njej poroča tudi o svojih načrtih o Iliriji po milosti Napoleonovi. (Prim. Kulakovskij, Illi-riznrfo, 151.) Ker so nam inoslovanske knjige še vedno redko pristopne, zato podam tu »Zvonovim« čitateljem dotične odlomke Tekelijeve avto-biografije. Letnice je Sava Tekeli pomešal. * * * »1803. godine. smislim, gdi su Francuzi bili osvojili Dalmaciju i Horvatsku, da jim dam projekt, da bi načinili ot onih provincija osobljivo kraljestvo, no ponježe tu su Horvati, Kranjci, Dalmatinci i pr., to da ne bi jedan ili drugij narod sebe uvredjena ili podložena drugome mislio, da tome kraljestvu mete se ime Illirija, i tako ja predstavljenije napišem francuskim jezikom, podpišem se Ivanovič, otac bo mi se zvao Joan ili Ivan, i otnesem francuskome Jelčii Šampanji, *) onda u Beču suščemu; on je sedio s svojim sekretarom pri astalu. Ja mu predadoh pismo zapečateno tim prošenijem, da ga pošlje Napoleonu Imperatoru i nehotevŠi pustiti se u razgovor, nego omah poklonivši se izidem. Kakva je moja radost bila, kad sledujušče 1805. godine Napoleon proglasi Iliričesko kraljestvo. Da je taj projekt moj tako velikij muž primio i proizveo, kto bi to rekao; da je to iz moje glave proizišlo, a ne iz ženijalnago pronicateljstva Napoleona ili koga velikoga ministra, čudila se Evropa nit je mogla providiti uzrok vozdviženija Iliričeskago kraljestva; mnogo su no vine pisale o tom ') poslaniku Champagni. ne izvestnim delu, a meni se duša radovala, kad sam čitao taj nemir Evrope u doznanju povoda i namčrenija Napoleona i nadao sam se, da če za Srbiju ottuda pomoč javno ili tajno biti. Ono je moj cel bio, a ne Francuze protivo Rossie i Austrije opolčiti. (Str. 23. do 24. v 120. knjigi Letopisa). 1805. godi ne u zaključeniju mira otuzme se Horvacka ot mora do Save, tako i Dalmacija, Istrija, Karintije i Karniolie velika čast do Klagenfurta i naimcnuju se ove zemlje za osnov iliričeskago kraljestva. Grof Julaj, bivši ban, zaključio taj mir, (Str. 25.) Godine -1813. kad je Napoleon izgnan bio iz Rossie, mislio sam, da bi se moja ideja o vozdviženiju Illirskago kraljestva moti(r) sasvim u dejstvije proizvesti, a ne samo u imenu. Zato sam načinio bio sledujuŠči projekt dati Napoleonu; hoteo sam spet predati jelčii francuskome, da ga pošlje, ali s druge stranc vidio sam, da je vreme kratko, jeli na proleče če se opočeti opet vojska. Dok bi se ono poslalo, dok bi se tamo primilo, dok bi se iztraživalo nuždno, sve mi se činilo dugo vreme; zato sam bio namislio sam iti u Pariz, ali sam se spet sumnjao ot brata moga, koji neprestano meni zlo želio i da je mogao, sve bi mi uzeo . . . J) u razmišljeniju tamo i svamo prošlo vreme. Napoleon došao u Saksoniju k vojsci, a da sam bio otišao, bog zna što bi bilo i ot mene i ot kraljestva Illiri-českoga, koje meni tako na srcu ležalo; da bi vidio svoga roda opet slavu, ovo je bilo načinjeno pismo, da predam Jelčii ili Napoleonu. Kad je Napoleon onaj prvi projekt ot 1805. bez svake nužde primio, kto može reči, da ne bi ovaj primio u nuždi, u kojoj se 1813. godine nahodio, pak što bi bilo onda ot nas! Ne bi se joŠčc onda Serbija sojedinila s Ilirijom, dokle nisu Turci bili pokorili(?) i kada su Turci bili u sojuzu s Francuzi, i kad bi drugij čovek upravljao sa sojedinitim narodom ilirskim, koji bi imao više sposobnosti, šta bi bilo do sad; meni teke ta uteha sada ostaje, da sam ja bio, koji sam tu ideju dao Napoleonu, koju Nemci u svojih žur-nalih i novinah nisu mogli pronjati i pitali se: zašto je Napoleon vozdvigao Ilirsko zaboravljeno kraljestvo, u ono vreme, kad je bio nepobedim? No velikij muz znao je uvažavati svašto, koje u bu-duŠče imati može sledstvija, ako mu i nije njegov minister predložio. Istina, kako mi višče (vice?) išpan mošonjske varmedje Nemetszegy publično pri ručku kazivao, da je feldrnaršal Davoust, kad su Francuzi bili pod Požunom, razpitivao, ima li kto ot Tekeline ili Rakocine ') To so njegove zasebne razmirice, o katerih govori Tekeli prav obširno. familije, da mu je Napoleon naložio to uznati. Ja sam čutio (šutio ?) i malo nasmejao, misleči u sebi, da znaš ti, što ja znam; on jošč jedanput s kletvom Isten ügy segčljen, da je Davoust pitao, pak reče meni: Vi mi niste pali na pamet, hotja smo se poznavali. Mislio sam u sebi: ej moj brajko! da sam ja imao u bratu brata, znao bi se bio i bez tebe pokazati, ali tako riskirati nišam hoteo.« Str. (36. do 37.) Tekeli je bil pozneje izmed onih redkih Srbov, ki so sprejeli Gajevo ilirsko idejo, in je zagovarjal ilirsko ime kot občejše; tako je grajal Srbe, da so se na cerkvenem zboru leta 1837. v pismu do cesarja podpisali »gr. non uniti«, a ne »fidelissima natio illyrica«. Leta 1841. pa piše: »Mesca Aprila čitao sam raspru izmedju srbski i horvatski, ovaj sve južne Slavjane hoče da pod imenom Ilira sojedini, a ovaj pod imonom Srbljina; ovde moram spomenuti pred-stavljenije moje črez Bonaparta odobreno, vozdvigši kraljestvo; ja onda se nišam mogao nadati, da bi se Horvati, Krajnci i pročii rimo-katolici Slavjani mogli pod imenom Srbalja sklopiti u sojedi-nenje, a Srbiji su sve pod imenom Ilira; tako je bila za Srbije de-putacija, kancelarija, daže i sobor iliričeskij, dakle ja sam se nadao Srbije skloniti moči pod ime Ilira. Čto sad se priznalo knjažestvo srbsko, mislim, da je slabo čto proizvesti, za to bi ja svetovao, da Srbiji ne viču na ime Ilira niti da Horvati presiljavaju Srbije na ime ilirsko; da (ja?) se ne mogu razkajati dovoljno, čto se nišam pol-zovao Bonapartinim odobrenjem i neču prežaliti, osobljivo 1810. i 1811. godinu, čto nišam daljše predstavljenije učinio, da sebe pre-poručim, ponježe ime familije nosim, kakvo je Bonaparte tražio, a kod Srbalja primljen i kod Horvata bi bio, ali kako sam kazao, da u slučaju neŠčastija brata sam se bojao, koji mi vrlo zavidio a ne-prijateljovao, a i to me udržalo, čto je Bonaperte uzeo carjevu kčer za ženu i mislio sam, da me neče poslušati, neče izdati(?).« (Str. 94.) * * Najsi je res ali ne, da so Tekelijevi načrti Napoleonovemu kraljestvu dali ime, toliko je istina, da je Tekeli s svojo mislijo bil prednik Gaju in vrstnik Vodniku. -^pF'Književne novosti O — Zofka Kvedrova: I z naših krajev. V Ljubljani 1903. Založil L. Schwentner. Zopet nova knjiga od naše marljive pisateljice! Ko dočitaš to knjigo, se ti zdi, da si bil doma, tam nekje v vasi, kjer pojo in vriskajo fantje, glas domače govorice ti doni na uho, pozdravljajo te domači obrazi, med svojci si, doma. — Pristno kmetsko življenje v pravi luči in temi! In prav originalne obraze sre-čavaš med potjo: To ti je Meta, ki zida kapelico v slavo božjo in v čast sv. Jožefu, da bi Bog rešil vse uboge in nesrečne župljane nadlog in bolezni in vsega hudega — zabi pa zlatega reka Kristusovega: »Kar ste storili enemu izmed teh, ste meni storili.« — Črtica: »V oblasti teme« se mi ne zdi dovolj jasna: Ali je pijanost nesrečnega Žana z življenjem razvita strast, ali je posledica kontrastov med obema zakoncema ? Mladi Žan se spominja očeta in lepih časov svoje mladosti, ko so hodili v gozd in na pašnik in ko so vriskali med potom i. t. d., in pisateljica pravi na strani 31.: »Že takrat je pil, o da. Ali redkokedaj in po noči. Žan ga takrat nikdar ni videl pijanega, spal je že prej. Samo drugo jutro ga jc videl bolnega, zlovoljnega in bledega.« Sin dijak dojde na počitnice in najde očeta v blazni pijanosti. In nato vprašuje dijak samega sebe: »Kdo je to naredil iz mojega očeta?« — Krepko zasnovana in lepo izdelana pa je črtica »Doma«. Kolikokrat in kako različno so že pisatelji in novelisti rabili ta sujet v naši literaturi — pa ta črtica je nekaj čisto novega! Berite n. pr. tisti mojstrski dialog na strani 62. in 63. Zdi se nam, da smo v sobi in poslušamo razgovor med trdim očetom in sinom. Mnogo grenke tragike veje v teh vrsticah — pisateljica je ubrala elegične strune o življenju naših dijakov. To črtico bo marsikdo rad bral v drugič, v tretjič... V ciklu »Hrvata rji gredo« je mnogo živahnega pripovedovanja in dejanja ... odlomek iz življenja naših delavcev! »Vsakdanja tragedija« je živa slika socijalne bede; to jc ono pereče vprašanje, apostol ljubezni, Tolstoj, ga polaga malone v vse svoje novejše spise . . . Jezik teh črtic jc krepak in bi bil tudi blagoglasen, da ne rabi pisateljica toliko tujk! Želimo, da nam nadaljuje zbirko »Iz naših krajev«, in ko hodi in nas izprevaja po naših vaseh, naj črpa iz žive narodove govorice, ki je tako bogata lepih izrazov! Pripovedovanje je neprisiljeno, pisateljica vidno napreduje ... Po pravici še lahko pričakujemo jako mnogo od nje. Knjigo priporočamo tudi tistim bralcem in bralkam, ki načeloma nc bero del mlajših pisateljev .. . Čas je že, da se otresejo vseh neutemeljenih predsodkov, ki so znamenja — slabe volje! — Knjiga je na zunanje prav lična, kakršnih smo sploh vajeni v Schwentnerjevi založbi in Seberjevi tiskarni. M. P. Nataša. Slovenska Matica. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. Uredil L. Pint ar 1902. — Nedavno se jc nekdo pritoževal, da se naša znanstvena literatura ne razvija vzporedno z živahnejšim gibanjem na literarnem polju vobče, ki se je v zadnjih desetih letih v resnici veselo poživilo. To pritožbo so hlastno pobrali nemški listi ter slastno prežvekovali neslane trditve, da Slovenci niso zmožni za znanstveno delovanje i. t. d. Da se producira pri nas razmerno malo znanstvene literature, to jo resnica, a to je povsem naravno. Povsod so torišče znanstvenega delovanja bogato dotirane akademije, ker se od trgovcev-založ- nikov nc more zahtevati, da zalagajo dela, za katera je pričakovati le malo kupcev. Mi pa nimamo niti ustanov, niti društev, ki bi podpirala znanstveno delovanje, in tudi naša Matica je dobila državne podpore bornih 1000 K, dočim znaša običajno najmanjša podpora sličnim društvom vsaj 6000 K! Zato pa iz razmerno skromne znanstvene literature ni izvajati sklepov, da Slovenci nimamo moči in zmožnosti za tako delovanje. Krive so tega pač obče razmere, v katerih živimo, deloma pa morda tudi splošna letargija, ki se jc polotila slovenskih krogov iz raznih razlogov in za katero je skrajni čas, da začne ginevati ter se umikati pomlajenemu navdušenju. Tako je torej »Zbornik« zopet skromen spomenik našega znanstva, dasi bi mogli in morali napolniti vsaj deset takih zbornikov s temeljitimi spisi. To mi prizna izvestno tudi »Zbornikov« urednik, kateremu se je posrečilo za letošnjo izdajo zbrati raznovrstno, tudi za širše sloje zanimivo gradivo. Pričakovati je bilo, da privabi izdaja »Slovenskih narodnih pesmi«, ki dela nekaterim ljudem toliko nepotrebnih skrbi in preglavic, marsikoga, da začne proučevati v njej nabrano tvarino. Lani je priobčil urednik »Slov. narodnih pesmi«, prof. Štrekelj, sam kratko študijo »Prešeren in narodna pesem«, letos pa je napisal Ivan Prijatelj zanimivo študijo »Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi«. Naslanjaje se na A. N. Vese-lovskega slični spis o psihologičnem paralelizmu, vidi Prijatelj njegov osnovni znak v naivnem pogledu na prirodo, v katerem se shajata prvotni človek in pesnik. Človek stavlja svoje duševno razpoloženje vzporedno poleg sličnega procesa v prirodi. Psihologični paralelizem je iskanje soglasja, iskanje osebnega v prirodi ter je velik pripomoček poeziji, ki ji daje plastiko. Po splošni označbi psihologičnega paralelizma razpravlja Prijatelj en primer iz slov. narodnega pesništva, namreč motiv o cvetlicah, ki zrasteta iz groba dveh ljubimcev in se združita nad njim. Ta motiv jc porabil tudi Drag. Kette v VI. sonetu cikla »Tihe noči«. Pojasnjujoč prvotno simboliko tega motiva, navaja Prijatelj različne paralele iz narodnega blaga srbskega, maloruskega in velikoruskega, nemškega, bolgarskega, švedskega, raadjarskcga, portogiškega, novogrškega, brc-tanjskega i. t. d. in pravi, da se nahaja ta motiv skoro pri vseh narodih, da pa jc nastal vkljub veliki sličnosti samostojno in da so bili vplivi možni samo pri sosednjih narodih. Ivan Šubic je priobčil životopis slav. fizika dr. Josipa Štefana, bivšega profesorja dunajskega vseučilišča, in nekaj odlomkov iz Štefanovega dnevnika. Zanimivo jc čitati te odlomke, ki kažejo, kako gorko jc čutil učenjak za svoj narod, kako je taval med pesništvom in znanstvom ter celo sanjaril, da postane slaven pesnik, pa jc postal slaven fizik. Zanimivi so tudi odstavki, ki jih je zapisal Štefan slovenski o svojih znanstvenih študijah in ki nam pričajo, da bi bil mogel Štefan tudi slovenski pisati svoja učena dela. Pesmi se čitajo gladko in prijetno, nekaj je zloženih tudi v narodnem duhu; iz vseh pa veje ljubezen do ljubice in do domovine. Zanimivejši so zapiski v prozi. Značilen je izrek, ki ga je zapisal 10. dec. 1857. leta: »Vsi me vabijo, da bi clclal ž njimi, pa še nobeden mi ni rekel, da bi jedel ž njim«. Njegovo zanimanje za slovensko slovstvo kažejo tudi naslednji stavki. Po študiju slovanskega narodnega pesništva je zapisal leta 1855.: »Damit sind aber auch meine slavischen Studien geschlossen, überhaupt endet mit dem Winter zugleich die Thžitigkcit auf diesem Gebiete und zwar ganz«. In ko je naštel svoje natisnjene slovenske spise, pravi: »Ieh entsage nun ganz dem Felde heimischer Littcratur, ich schuf nichts und beachtete auch nichts von dem Geschaffenen . . . doch will ich keineswegs für immer von diesem Felde Abschied genommen haben«. In oziraje se na leto 1857. pravi: »Ausserdem presste die Liebe zu meinem Vatcrlande manches Liedchen im heimischen Dialekte aus meiner Brust und es geht sogar vorwärts auf diesem Gebiete« .... »Vielleicht wird dieses Jahr ob der Entstehung des Glasnik mich mehr auf diesem Gebiete pruducicren sehen, denn auch an diesen werfe ich mich mit derselben Gluth, wie an jede neue derartige Erscheinung im Slovenischen«. Zgodovino zastopa Iv. S tek lasa s svojim spisom »Franc Karol Turjaški, karlovški general«. Steklasa pripoveduje po Lopašičevih »Spomenikih hrvatske Krajine« in po Smičiklasovi hrvatski zgodovini par zgodovinskih dogodkov, zlasti boje okoli Bihača, v Krajini in v Senju. Franc Karol Turjaški ne stopa nikjer določno v ospredje in njegovo delovanje ni slikano dovolj jasno, kakor bi ustrezalo naslovu spisa, po katerem bi pričakovali natančno obrisane podobe Turjačanove, a ne samo splošne zgodovine. Spis nc temelji na samostojnih raziskavah virov ter nima posebne znanstvene vrednosti. Letos je zastopano v »Zborniku« tudi pravoslovje. Dragotin Wenger, c. kr. dež. sodni svetnik, jc priobčil svoje javno poljudno predavanje »Pravo-sodstvo nekdaj in sedaj«. Spis je pisan res poljudno, lahko umljivo in vendar vseskozi zanimivo. Strokovnjakom seveda ne pove mnogo ali nič novega, lajiki pa ga bodo brez dvoma čitali z velikim zanimanjem. Peter Bohinjec jc priobčil spis »Semeniška slovenska knjižnica«, ki ga imenuje donesek k zgodovini slovenske književnosti. Da je bila ustanovitev semeniške slovenske knjižnice, ki so jo osnovali leta 1840. slovenski bogoslovci, velikega pomena za tedanje literarne razmere, se nc da tajiti. Zato mi je žal, da Bohinjec ni posegel globlje v to snov ter nam ni obširno naslikal te dobe slovenskega literarnega gibanja. Z naštevanjem raznih imen mož, ki so poslovali za knjižničarje in blagajnike, ter raznih drugih številk nam je pač bore malo pomagano. Po zapisnikih in drugih spominih sestavljena slika tega gibanja in idej, ki so vodile tedanje bogoslovcc, to bi nas bolj zanimalo! Nekoliko nejasno je, ko piše Bohinjec: »dijaki ... so prišli iz karlovške gimnazije in od tam so prinesli s seboj tudi Gajevega ilirskega duha. Boj za pravopis in narečje slovensko v tistem času odseva iz društvenih zapiskov«. Gajev ilirizem in boj za narečje slovensko sta si nasprotni stremljenji, ali pa se jc Bohinjec nejasno izrazil. Tudi bi bilo bolje, oziroma natančneje reči, da je bilo društvo slovenske knjižnice osnovano z ilirskim imenom, ne s hrvatskim, kakor kaže ime samo »slavo-ilirsko«. (Konec prihodnjič.) Dr. Vidic. »Jugoslavenska akademija znanosti i umetnosti« nam je poslala sledeče knjige: I. Ljetopis »Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti« za go-dinu 1902., 17. svezak. II. Rad »Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti«. Knjiga 152. Razredi historičko-filologički i filologičko-juridički, 59. III. Sbornik za narodni život i običaje južnih Slave na, knjiga VIII. svezak 1. Urednici dr. T. Maretič i dr. D. Boranič. Cijena 250 krune. Natančnejšo oceno teh knjig prinesemo pozneje. Živko Bertič: Ženski udesi. Tri pripovijesti. Zabavna knjižnica Matice Hrvatske, svezak 260.—261. U Zagrebu 1902. Cena 1 K. »Ženski udesi« — ženska usoda ? Previsoko doneč naslov je to za one tri povesti! Iz treh slučajev še nc sledi »udes« in to tem manj, če so slučaji očitno enostranski ter omejeni na sclsko življenje. »Udesi seljačke žene« — tak naslov bi vsaj po obsegu bil točen, po vsebini pa niti to ne! One tri povesti1) kažejo sicer lep pripovedniški talent, ostro opazovanje in dovzetnost istotako za mehkočutno sentimentalnost kakor za debelo brutalnost, za dve lastnosti, ki se često res čudno prešinjujeta v življenju in čuv-stvovanju seljaka. — Razvoj dejanja se vrši pač po dušcslovnih, tuintam globoko pojmovanih zakonih, ali ti zakoni učinkujejo preradikalno, preneposredno. Mirna tišina se prehitro prevrže v orkan; vendar moramo pohvalno omeniti, da se tak prevrat pojavlja že prej po znakih, vidnih za pazljivega motrilca, dasi je bilo mogoče, ostro označeno tendenco, ki leži v splošni označbi »ženski udesi«, izvesti v okviru razmerno kratkih povesti le z glavnimi potezami, nc pa v klasiškem umotvoru. V prvi povesti »Paraš kina sreča« se na Paraski, deklici »mladi, friški (sic!), omaleni i okrugli kao lopta«, kaže »ženska usoda«. Ona je bila »sirota djevojka«, ali vendar bi rada stopila malo v svet; zato je »jedva do-čekala Janoša, da jo izbavi iz te sirotinjc«. Ta Janoš! Mlad pastir jc, ki ga jc oče držal trdo; ko pa oče umrje, pa kakor bi konja izpustil: vsem deklicam dvorjani, vse ga imajo rade — ali kmalu spozna, da ga ne bi hotela nobena za moža, ker je pastir — »sluga«. Zato vzame ljubko, pa ubožno Parasko. Hej, to je bilo potem življenje med njima — čitajte II. poglavje, ljubko idilo! »Oba lepa, oba mlada!« Vsa okolica jc govorila o njuni sreči. — Ali na mah pride strašen preobrat — pri njem. Črez dolgo časa zaide Janoš v gostilno in pri kupici ga zbadajo sodrugi, da »preveč ženo sluša, da on ni več gospodar v hiši«. Pijan prespi noč pred hišo, brez slovesa odide zjutraj za teden dni na pašo. Pač se oglaša včasi vest v njem, ali zaman! Paraskinc sreče ni več, nastopila jc »usoda«; s podvojeno skrbjo ga izkuša ona privabiti k sebi, misli celo, da jc vsega kriva le ona. Zaman! Odslej je ona angel, on zver. Ne zameri mu v svoji nedolžnosti, ko ga najde pijanega v gostilni pri ničvrednih ženskah, on pa jo pobije na tla . . . Ko Paraska drugo jutro rodi mrtvo dete, tudi to ne gane zbcsnelca. »Medju njima je bilo sve svršeno . . . Janoš je njoj i dalje dolazio ... a ona mu bila pokorna«, češ, to ji je usojeno. Janoš pa je pil in pil, pretepaval Parasko in ji očitava!, da pije za svoje; delal ni nič. Dala se je tolči in je delala zanj leta in leta. Neko noč pa so ji ga prinesli mrtvega, ubitega... Ženska usoda! Ubita je zlata sreča, ubito otroško veselje nad življenjem; da, često določuje usodo v človeškem življenju le zlobna, zavistna frivol-nost — kdo je tukaj oče te frivolnosti —} Moški! On je — »ženski udes«! — Drugačno ozadje je v drugi povest »Sirota«; že naslov ga nam pove: »uklet je od neba in zemlje, kdor se je rodil kot siromak«. Siroto Kristo je hudobni Kreša nekje pobral in jo vzel za ženo; ali črez nc dolgo časa jo je izkusil ob belem dnevu umoriti — odurna slika, nepotrebna za dosego namena te knjige. Le slučaj jo reši. Kreša umrje v zaporu, ona pa živi sama zase, plaha in ponižna. Tu se prične zopet idila — baš te se posrečijo pisatelju iz-borno —: poštenjak Joško, sam postaren, vzame postajno Kristo za ženo, lepo življenje jima vzklije, celo otročica dobita, dasi pohabljenega. Ali — »ženski udes«! Kmalu stopa Krista za pogrebom svojega moža in kmalu pokoplje sinčka. *) Tujk jc v njih mnogo več nego v naših slovenskih knjigah! Dobra realistična slika je tretja povest »Udala se«. Tu se je pisatelj okanil vsakega pretiravanja, nasprotno pa je razvil vse svoje vrline v slikanju odnošajev, pomakajoč syoje pero nekoliko tudi v redko tekočino, v humor. Nemara se bo sploh povest komu zdela ironija na naslov »Ženski udesi« . . . Kaka ženska usoda se tu uveljavi? Prav suhoparno: usoda, da se omoži! S to usodo ženstvo — baje — navadno ni nezadovoljno, torej se to ne more imenovati »usoda« v onem ožjem pomenu besede. Taka pač postane, kadar se možitev vsiljuje; vse kaj drugega pa je, kadar se deklica, kakor krasotiea Evka v naši povesti, hoče omožiti — zato, ker so vse njene vrstnice že omožene. V njenem položaju je to pač neke vrste »udes«: na razpolago ji je namreč le eden »momak«, Aleksa, siccr dobra duša, ali grd, pregrešno grd in neroden ter umazan, čeprav premožen! Tako pride punčka v škripce: omožiti se mora in hoče — ker je najstarejša devojka v vasi, pred Aleksom, edinim, ki bi jo rad, pa se ji gnusi. No, smili se nam Evka, ko je postala žrtva predsodkov, starih šeg; po svojem srcu bi rada izbirala, ali godi se ji, kakor se je njeni materi, ki ji zdaj prigovarja: »Tudi jaz nisem tvojega otca baš, kakor se pravi, ljubila, ko sem ga vzela; pa glej, hvala Bogu, srečno sem ž njim živela. — Kaj je ljubezen — to je le enkratna norost, ki kratko traja ... Od ljubezni nikdo ne živi.« — Evka pač vidi uspeh, ali razlogi ji ne gredo v glavo. Vsaj enkrat bi rada okusila slast ljubezni — »enkratna norost«! In najde jo hipno pri lepem desetniku Miletu, potem pa sledi svojemu Aleksu, ki jo sprejme z veseljem, dasi ga je v svoji nezavestni razkošnosti varala z Miletom . . . Eh, so tudi — moški udesi! Dr. Jos. Tomiušek. Fran Milobar: Izabrana poglavlja iz narodnoga gospodarstva (političke ekonomije). Napisao —. Zagreb. Naklada »Matice Hrvatske«. 1902. Str. VIII -f-248. — Dasi je narodnogospodarska veda izmed najmlajših, se vendar opaža, da razmeroma naglo prodira v čimdalje širše sloje, da je prodrla že dokaj globoko v zavest socijalnih bitnosti. Naravno! Saj je ni vede, ki bi neposredno toliko lahko vplivala na človeštva spas in pogubo kakor ravno nacijonalna ekonomija. Ker pa je ta veda še mlada, je zopet umevno, da se je treba lotiti dela z veliko pozornostjo. Ako posezeš po napačnih sredstvih, hoteč si izpopolniti znanstveno podlago za nadaljno, podrobno raziskavanje v okviru narodnogospodarske vede — si že grešil in Često potem potrebuješ mnogo let, da spoznaš hibo, popraviš in nadomestiš zamudo s potrojenim delom. Osobito nevarno je, ako se lotiš narodnogospodarske vede poln predsodkov, bodisi, da si zavzet za sedanji družabni ustroj in ga smatraš za nedotakljivega, bodisi, da se navdušuješ za izpre-membo sedaj veljavnega socijalncga reda in za nadomestitev z novim, boljšim, čeprav nejasnim, ker doslej še cmbrijonalnim, — ali pa si želiš nazaj v stare čase in hvališ srednji vek kot zlato dobo vsega človeštva... A pred vsem je treba imeti prosto misel, sicer ne spoznaš, in ker ne spoznaš, oceniš neugodno, netočno. Če se prezgodaj daš vladati kakšnim — pa bodisi še tako radikalnim, ker navadno agitatorskim geslom; če prezgodaj oddaš dušo kakšni znanstveni struji, ne vedoč, kakšno je bistvo te vede: ne boš mogel delovati pozneje produktivno. Če ne znaš razlikovati teoretične narodnogospodarske vede od praktične, nikdar ne postaneš strokovnjak ni v prvi ni v drugi; ni mogoče. Tu je pa največja nevarnost za začetnika: čim hlastno prečita ugaiajočo mu, n. pr. socijalnopolitično razpravo ali celo knjigo, takoj začne sam pisati razprave in knjige — navadno seveda s praktičnega stališča, kar je vse še bolj konfuzno. Taki diletantje niso nepodobni neki vrsti liričnih pesnikov, ki se jim končno ena pesem natisne, da vsled tega preplavijo redakcijo s povodnjijo novih . . . In končno — če se vztrajno ne zakoplješ v študij nacijonalnoekonomskc vede, bo tvoje znanje vedno lc fragmentno; najmanj jasno ti bo vprašanje o metodi študija. Brez metodičnega znanja pa nisi nič. Kaj ti pomaga, čc nemetodično delaš še toliko, a gradiva nc moreš urediti, torej tudi ne obseči, še manj pa prebaviti! Škoda časa! Ako si predočiš vse to, priznaš, da je treba zanesljivega, točnega in — razumljivega vodnika — bodisi strokovnjaka ali pa dobre knjige. Osobito je treba takega vodnika v naših slovenskih razmerah — zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar dajč med ljudi o narodnem gospodarstvu sploh in o posameznih panogah te vede posebej; ko imamo že kar četvero časopisov, ki se skoro izključno pečajo z nacijonalno ekonomijo z raznih stališč in z raznimi uspehi, in ko si še vsi drugi časopisi slovenski prisvajajo pravico, bolj ali manj apodiktično govoriti o narodno gospodarskih zadevah. Sicer se nam pripravlja tudi že slovenska knjiga o narodnem gospodarstvu — a bojim se, da bode zopet tako pristranska, kakor jc »Socializem«. Začasno bi pa nc bilo odveč, proučavati Milobarjeva »Izabrana poglavja iz narodno ga gospodarstva«, ako se že ne bi hoteli natančneje informirati baš iz hrvaške literature o tej vedi. Še vedno jc vredna knjiga pokojnega prof. B. Zorkoviča, da jo človek čita in premišlja. Še večje vrednosti— dasi je cenejša — pa je knjižica prof. dr. Jurija Vrb a nič a, »Kratka uputa u narodno gospodarstvo«. Ta dva pisatelja sta obdelala teoretični del nacijonalnc ekonomije v hrvaščini. Praktično plat so pa razpravljali mnogi pisatelji — bodisi v izvirnih razpravah, ali še več s prevodi iz drugih literatur. Prav lepe narodnogospodarske stvari prinaša zlasti »Hrvatska Misao«, organ mladih hrvaških realistov. Poleg tega jc pa še nekaj strogo narodnogospodarskih časopisov hrvaških . . . Najnovejše delo iz narodnogospodarske stroke so Milobarjeva »Poglavij a«. Pisec je s to knjigo hotel podati sistematiško delo — znanstveno po svoji naravi, a po obliki popularno. — Doslej je izšel prvi občni del. Ta zvezek razpravlja o zgodovini narodnega gospodarstva, o narodnogospodarski vedi in njeni zgodovini, o temeljnih pojmih, o produkciji in nje pogojih, o pomožnih sredstvih narodnega gospodarstva, o razdelitvi narodnogospodarskih imetkov ter v dodatku o populaciji. Drugi zvezek bo obsegal razmotrivanja o poglavitnih vrstah narodnogospodarske produkcijc: o agrarstvu, velikem in malem obrtu in o trgovini — torej vrlo interesantno tvarino. Prvi zvezek sicer onemu, ki se bavi z narodnim gospodarstvom intenzivno, ne prinaša mnogo novega; ne snuje nobenih problemov in jih nc rešuje — a tega v popularno pisani knjigi tudi ni mogoče zahtevati. Toda kot popularno pisana knjiga popolnoma zadošča svojemu namenu, svoji nalogi. In zato jo bo čital vsakdo z veseljem in zanimanjem — strokovnjak in priprost lajik. Ta lahko črpa pravilne pojme o vedi, ki mu je bila doslej neznana, in zajema mnogo naukov za prakso; oni pa se divi v istini popularnemu slogu in lahkoti, s katero Milobar o vlada ogromno tvarino narodnogospodarske vede. Med najzanimivejša poglavja prištevam odstavka o izseljevanju in o populaciji. Ima pa knjiga še po drugi strani nekaj značilnih potez, katerih ne smem prezreti. Karakteristične so za pisatelja in za hrvaške razmere; n. pr. pisateljevo stališče napram socijalnemu vprašanju in socijalni demokraciji. Ne morem odobravati, ako g. Milobar trdi, »da je socializam u prvoin redu pitanje kruha.« (pag. 117.) Nekaj podobnega jc trdil že davno metodistični župnik Stephens (leta 1838.) v Menčestru na nekem shodu: »Kartizem (ki se je takrat na Angleškem istovetil s socijalnim vprašanjem) je vprašanje nožev in vilic . . .« A socijalizem pomenja nekaj vzvišen ej šega, idcalncjšega, socijalizcm je v nekih ozirih najidealnejše stremljenje nove dobe. Sicer pa je nazor pisatelja o soci-jalizmu dokaj ugoden ter ne ošteva socijalne demokracije tako, kakor je na Hrvaškem v navadi. A kako se opravičuje radi tega! Skoro poldrugo stran je porabil za to. Priznavam: če bi se Slovenec drznil tako simpatizirati s socija-lizmom, bi se moral opravičevati najmanj na treh straneh! Ant. Dermoid. W' Glasba Novi akordi, 6. štev. II. letnika (maj) in 1. štev. III. letnika (julij). Zaključen jc drugi letnik in pričet tretji letnik glasbenega našega zbornika. Žal, da se ne more ponašati lepo podjetje dra. Gojmira Kreka s tolikšnim številom naročnikov, kakor si zasluži kot zbornik, ki ga je toplo priporočati in glasno hvaliti kot izdajo, goječo le dobro, okusno in zanimivo izbrano muziko. Če pomislimo, da podajeta prva dva letnika mnogo pravih glasbenih biserov, je tožno čitati v predgovoru k III. letniku, da hira podjetje ob nebrižnosti občinstva, ki ne mara podpirati dobre volje, s katero sc je založništvo poprijelo »Novih akordov«. Uro lepega razvedrila podaje vsak dosedanjih 13 sešitkov »Novih akordov«, zakaj jih torej ni več, ki bi se hoteli osrečiti s plemenito zabavo, ki jim jo nudijo ti sešitki z izbrano raznovrstnostjo? Koliko zadovoljstva budi že dejstvo, da se širi krog sotrudnikov v »Novih akordih« in da so prebudili le-ti naše skladatelje k intenzivnejšemu delovanju na polju glasbenega skladanja! Spoznavati naše skladatelje, spoznavati naraščaj skladateljski in se zanimati za razvoj v slovenski glasbeni literaturi je pač tem hvaležnejša naloga vsakega, ko je vendar glasba najprikupljivejša vseh umetnosti, umetnost, ki drami naj-učinljiveje naša čuvstva in ki nam jo je zato posebno ceniti. Zadnja dva sc-šitka podajeta posebno mnogo pianistom. Dr. Benjamin I pa vi c je zložil dve ljubeznivi fugeti, dr. Gustav Ipavic kadriljo, Viktor Parma je priobčil v koračnici odlomek iz svoje operete »Amazonke«, Risto Savin skladbo na napev narodne »Pobiči mi po cest' gredo«, Srečko Albini pa salonski valček »Se-renata« iz zbirke svojih »Arlekinad«. Srečno muzikalno misel nahajamo v Emila Adamiča »Zimski kmetski pesmi«, kratka, a presenetljiva je dr. Gojmira Kreka smela napitnica »Na Tvoje zdravje, Berta«. Prelepa dva samospeva sta Josipa Prochazke »O ljubica« in »Tak si lepa«, ob čudoviti lahkotnosti odseva iz njiju sladko razvneta melodija. Ponočni spev blestečega čara, v katerem žari in se ziblje magiška moč, podaje Karel Hoffmeister v dvospevu »Nocturno«. Isti skladatelj objavlja v mešanem zboru »Ko zaspal bom v smrti« vzor kon-ciznega nadrobnega dela. Mešan zbor j c tudi dr. Gojmira Kreka »Zvečer«, zborček, ki hoče vplivati ob mirnem, finem izvajanju s svojo nežnostjo. Moški zbor jc podal Vilko Novak v skladbi »Ti mirna noč«. —oe— --^—_. »^Upodabljajoča umetnost Umetniške razstave v Pragi. (Konec.) »Jcdnota Umelcü v^tvarnych« je priredila po zimi pred Božičem izložbo Jana No\vopackčga. Njegovo ime jc bilo neznano na Češkem, šestdeset let je bil na tujem. A zdaj jc prišel, 81 let star, z belimi lasmi, da pokaže rojakom doma sadove svojega življenja. Dolgo jc čakal slave, priznanja. Ob strani je stal molče in šele zdaj, na koncu svojega pota se jc oglasil. Ginjcni so bili vsi, ki so gledali njegova dela, stare, davne risbe iz Dalmacije in Italije in poznejše s Slovaškega, zakaj dobre so bile in brez one romantične maniriranosti, ki je bila takrat njegov čas v modi. Spletli so mu lavorike belolasemu starčku, pozno, ali zato odkritosrčne in zaslužene. V Rudolfmu sta razstavila svoja dela Vaclav Janša in Emil Orlik. Prvi je znan po svojih slikovitih akvarelih stare Prage, ki so izšli tudi v prav dobri reprodukciji pri znanem češkem založniku Kočiju. Pred kakimi petnajstimi leti jc bil Janša zelo slavljcn in veliko so si obetali od njega, danes pa so ga prekosili drugi, mlajši. Emil Orlik jc ponos praških in sploh čeških Nemcev. Njega imenujejo, kadar je govor o mladi, zmagoslavni češki umetnosti, ki so ji tudi na Dunaju sami Ncmci pripoznali velik napredek pred njeno češko-nemško tovarišico. Osobito bogati nemški praški židje so si izvolili Orlika za svojega posebnega ljubljenca. Oljnate slike, perorisbe, lesoreze, kovoreze, navadne in barvaste, vse vrste kinskega načina, vlaganje draguljev v lak in zlato, one posebne kinske akvarele brez senc — povsod jc mojster, vse ustvarja z graci-jozno clcganco. Toda premalo osebnega jc v njegovih delih, premalo individualne posebnosti. V njem ni one notranje topline, one duševnosti, ki šele umotvor oživlja, ogreva. Njegova razstava jc bila inače jako bogata in intere-santna, osobito je zanimalo, kar se jc naučil od Italijanov za svojega daljšega bivanja v njih solnčni deželi. * O izložbi Češke umetnosti mi ni treba mnogo novega pripovedovati. Mislim, da so bile večinoma vse stvari razstavljene na Dunaju v Hagenbundu, in jc »Zvon« o njih žc objavil obširen referat iz peresa gospoda Vavpotiča. Samo o nekaterih koloriranih risbah Svabinskcga dvomim, da so bile razstavljene tudi tamkaj, ker bi jih bil drugače g. Vavpotič gotovo še posebej omenil. Nemogoče jc, predstaviti si neizmerno delikatnost in »sladko krasoto« — kakor jc nekdo dejal, ki jc razlita preko teh risb. Enako frapira velika oljnata slika »Pri stavu«, ki jc videti, kakor da jc risana s peresom, a ne s čopičem. Tudi Uprka ima tu nekaj novih slik, ki so posebno zanimive s svojimi zastrtimi, jesenskimi barvami. Tu ni več onega vriskajočega rdečila, ki jc bilo tako karakteristično na vseh njegovih dosedanjih slikah. In reči se mora, da je s temi slikami iznenadil tudi one, katerim je s svojimi prejšnjimi jasnimi, gorečimi toni postajal že skoro malo maniriran. Čehi so pa bili tudi v »praškem salonu« v Rudolfmu zastopani častno kljub temu, da je bila v istem času odprta posebna razstava češke umetnosti na Kynskem vrtu. Čehi niso v Rudolfmu nikoli radi razstavljali, ker veje tam Nemcem mnogo milejši duh nego njim. Osobito letos so češki Nemci napeli vse sile, da pokažejo najboljše, kar imajo. Gre za galerijo, v kateri hočejo imeti Nemci enake pravice s Čehi. Ali vsak objektiven človek iz-lahka spozna, da so jim Čehi v umetnosti ne le sploh, ampak tudi na tej Ru-dolfinski izložbi za nekoliko naprej, čeprav niso niti, kvantitativno niti kvalitativno na izložbi zastopani tako, kakor bi lahko bili. Najlepših čeških imen manjka. Josip Schusscr je izložil nekaj dobrih portretov, ali slika praškega kardinala in slika nadvojvode Franca Ferdinanda sta nekako fotografijsko trdi, brez pravega življenja. Tudi Ondrušek, Pollak in Böttinger imajo dosti dobre portrete, poslednji je presenetil z lepo, delikatno sliko »Narava v ženski obleki« vse svoje občudovatelje. Alegorije že dolgočasijo, ali ta je prekrasna. Vse okrog zlatorjavo v prelepih niansah, a ravno tako je lahen zavoj, ki pokriva drobno dekliško telo. Simon je še) v Benetke; ali čudno, ni mu za stare, stokrat porabljene beneške sujete — v kak kot sede in študira čudovito italijansko mesečino, ki tako trdo in hladno osvetljuje tiho, zapuščeno dvorišče. Pred veliko sliko »Kopana« (Fussball) se skoro vsak ustavi in začudi; živahna je in neposredna. Nje avtor jc Miloš Jiranek, ki je bil dozdaj znan kot trd in neokreten krajinar. Kalvodove slike z onimi njegovimi dekorativnimi oblaki in enakomerno in mirno češko krajino so znane. Krajinarjem Karlu Liebscherju, Slabemu in tudi Engelmüllerju,-ki so starejše šole, vsem manjka tistega, kar Nemec imenuje »Stimmung«. Izmed Nemcev stoji Orlik na prvem mestu. Poleg Orlika najbolj zanimajo njih radirarji. F. Hegcnbart ne ovlada le svoje tehnike iz-borno, ampak kaže v svojih listih mnogo filozofske globine, August Brömse mu je podoben. Feschner ljubi pravljice, Hugo Steiner ustvarja v svojih litografijah stare, včasi malo pitoreskne idile. Interesantni so Korzendörferjevi portreti-Jakesch vpliva s svojimi bogatimi toni veselo in radostno. Od krajinarjev zanimata skoro največ dve slikarici: Ii. Ginzkeyjeva in Kubi'novä. Ta reprezen tativna češko-nemška skupina je povsem precej uboga. Kolekcija krajin Belgijca F. Courtenza imponira ne le po velikosti njegovih slik, ampak tudi po izredni njegovi realistični tehniki. Tudi on ljubi mrak in mesečino, ali na njegovih slikah ni nič sanjavega in fantastnega. Tisti njegovi pristavi, predmestja in kanali imajo vsi nekaj velikega, a njegova simpatija za sive in žolte boje daje njegovim slikam nekaj resnega in zamišljenega. Skupino Dancev znači prava umetnost. Njih krajine nas iznenadijo na prvi pogled. Tako je vse sočno, cvetoče, rodovito! Pravi impresionisti so Nils Skovgaard, Thorwald Niss, Jachim Skovgaard. Eden izmed prorokov moderne smeri je Paulsen, a tu so še Ana in Mihal Aucher in mnogi drugi. Danci so se mnogo naučili od Francozov, ali ohranili so si svojo narodno originalnost, in te hiše s širokimi okni, kmečki vrtovi, sobe z onim tipičnim pohištvom imajo tudi svojo narodopisno interesantnost. Najbolj oblegane so bile Böcklinove slike. Trinajst jih je bilo razstavljenih, ali žalibog skoro sama nedovršena dela, ali prekrasno je bilo tudi to negotovo. Je še mnogo slavnih umetnikov vseh narodnosti. Ali premnogo jih je, da bi vse naštela. Nekateri so stari moji znanci, ki jih ugledam vselej z novim veseljem. Izmed teh je oni čudoviti poet duše, Sascha Schneider, ki je s svojimi radirankami znan morda tudi komu doli pri nas. Samo eno sliko ima na razstavi, »Noč«, ali ta je taka, da se oči nehote razširijo kakor pri pogledu v globoko, tajinstveno vodo. Poljakinja Olga Boznanska ima »Sestri«, pretresljivo sliko o delavski bedi. Dekletce s starim, izsušenim obrazom, držeče na rokah v cunje zavitega otročiča. Osobito oči so izrazovite, kakor bi govorile. Kakor je Olga Boznanska znana kot slikarica delavske bede sploh, tako slovi Francoz Const. Mennier kot kipar dela, kot kipar delavcev, njih napora, težav in trpljenja. Izmed plastike so njegove stvari najlepše. Sploh zastopajo plastiko skoro samo Francozi: znani Charpcnticr, Gardet s svojimi levi in tigri Injalbert s svojim španjolskim pastirjem in mnogo drugih. Od Rusov je izložil knez Trubeckoj jako lino portretno statueto svojega brata. Tudi Hrvat Rendič ima nekaj poprsij, ali mislim, da ta dela niso njegova najboljša. Pa dosti za sedaj! O Josipu Manesu in njegovi izložbi drugič. Saj se obetata Pražanom za letošnj e leto še razstavi Worpswedskih umetnikov in mona-kovske »Secesije«. Zofka Kveder. -šfrcKsr-—- Dr. Simon Šubic. Dne 27. julija je umrl v Gradcu v 73. letu svoje starosti vseučiliščni profesor dr. Simon Šubic. Rajnik je bil rojen v Poljanski dolini na Gorenjskem, iz katere je izšlo že toliko bistrih glav in razboritih mož. Simon Šubic je bil odličen matematik in fizik, a poleg tega neutruden slovenski pisatelj. Njegovih člankov in razprav, izmed katerih so zlasti zvezdoznanske zanimive, je veliko število. »Ljubljanskemu Zvonu« je bil zvest sotrudnik in ima uredništvo šc zdaj več njegovih rokopisov, ki doslej niso mogli priti na vrsto. Brez dvojbe bo tudi v njegovi zapuščini kako delo, kajti rajni Šubic je bil delaven do zadnjega vzdihljaja in bi služil baš v tem lahko mnogim izmed nas v posnemo. Bodi vrlemu možu, čigar natančnejši životopis prinesemo v eni prihodnjih številk, blag spomin! Znameniti mrtveci. V Neapolju je umrl maja mescca znameniti ruski romanopisec Stanj ukovič, ki je bil nekaj časa tudi urednik liberalnega mesečnika »Djelo«. Največjo slavo si je pridobil s svojimi pomorskimi novelami. Njegov oče je bil admiral in on sam je opravljal službo pomorskega častnika, zato jc dobro poznal življenje, ki ga opisuje v omenjenih novelah. — Istega mescca je preminil v Moskvi vseučiliški profesor Kirpičnikov, mož obsežnega znanja. Predaval je in tudi pisal mnogo o ruskem, nemškem, francoskem, angleškem, laškem in španskem slovstvu. — V Peterburgu je dalje dne 25. junija umrla v starosti 65 let Ana Nikolaje v na Engelhardt, ki jc preložila mnogo del Spiclhagnovih, Zolovih, Maupassantovih, Bret Ilartovih itd. na ruski jezik. — Nemcem je umrl pred kratkim v visoki starosti 74 let plodoviti in nekdaj mnogo čislani romanopisec Gregor Sama row, čigar pravo ime je Oskar Med ing, a Angleži obžalujejo smrt dne 11. julija preminolega pesnika in kritika William a E. H c nie}'a. Henley je bil navdušen častilec Burnsov in Byronov. —i— Nekaj statistike iz naših srednjih šol. Po poročilih o šolskem letu 1902.;'03 je bilo ob sklepu na 5 kranjskih gimnazijah 1577 učencev, med temi 1401 slovenske narodnosti, na obeh kranjskih realkah 602 učenca, med temi 337 Slovencev, ali posamez: Ljubljana: I. državna gimnazija 571 učencev, med temi, 471 Slovcncev, II. drž. gimn. (7 razr.) 340, oz. 340; Kranj: 362, oz. 357; Novo Splošni pregled mesto: 224, oz. 213; Kočevje: (nižja gimn.) 80, oz. 20; Ljubljana: drž. realka 514, oz. 250; Idrija: mestna realka (2 razr.) 88, oz. 87. Na izvenkranjskih srednjih šolah, koder študirajo tudi Slovcnci, je bilo razmerje sledeče: Trst: drž. gimn. 534, oz. 139; Gorica: drž. gimn. 481, oz. 247; Pazin: drž. gimn. (4 razr.) 154, oz. 23; Pulj: drž. gimn. 187, oz. 11; Celje: višja drž. gimn. 282, oz. 76; Celje: slov. vzporednice 185, oz. 185; Maribor: drž. gimn. 473, oz. 332; Ptuj: dež. gimn. 190, oz. 29; Gradec: I. drž. gimn. 490, oz. 5; Celovec: drž. gimn. 386, oz. 86; Beljak: drž. gimn. 236, oz. 18; Št. Pavel: benedikt. gimn. 189, oz. 14. Na realkah pa: Trst: drž. realka 475, oz. 78; Gorica: 372, oz. 110; Pulj: mornar, nižja realka 112, oz. 2; Maribor: 235, oz. 8; Gradec:1) drž. realka 534, oz. 4; Celovec: 317, oz. 8. Vseh skupaj je bilo na teh 25 zavodih 2566 slovenskih gimnazijcev in 547 slovenskih rcalccv, torej pride na lOO gimnazijcev Slovencev le 21 rcalcev Slovencev, ali okroglo razmerje 5 : 1. Te številke res jasno in glasno govore, da jc pri nas vse premalo zanimanja za realne študije. Starši bi morali uvidevati, da je njih sinovom odprta široka pot tudi po dokončani realki. Če že inžener, arhitekt, kemik itd. ne dobi primernega mesta v domovini, saj mu je odprto tudi drugod po svetu polje za njegovo delovanje. To med nami vobče ukoreninjeno mnenje, da obetajo mlademu človeku edino gimnazijske študije lepo bodočnost, bo treba izpremeniti. Poglejmo, kako vse drugače je pri Čehih, ki so nam vzor žilavega, podjetnega, inteligentnega naroda! V srednjih šolah v kraljestvu Češkem s češkim učnim jezikom, kjer so skoro vsi učenci češke narodnosti, je bilo v šolskem letu 1901./02. 9378 gimn. in 8431 realcev; torej pride ondi na lOO gimnazijcev SO realcev, ali okroglo 10 : 9, na Moravskcm (tudi na čeških zavodih) pa 5037 gimn. in 3270 realcev ali lOO : 65. Torej nas tudi v tem pogledu Čehi daleč nadkriljujejo. Seveda imajo oni srednje šole s povsem češkim učnim jezikom, mi Slovenci pa imamo le na gimnazijah nekoliko pouka v domačem jeziku, realke pa so vse nemške razen idrijske. A kljub temu bi pričakovali ugodnejšega razmemega števila, ne pa 5 : 1! To nezdravo razmerje se kaže že na ljubljanski realki, kjer je komaj polovico učcnccv slovenske nurodnosti (250 : 514), in to v deželi, ki ima 95% slovenskega prebivalstva. Še bolj nenaravno je razmerje na Štajerskem: tam je vseh rcalccv Slovencev 12, reci »dvanajst«, v deželi, ki ima skoro toliko slovenskega življa ko cela Kranjska. Korošci imajo 8 slovenskih rcalcev, a deželjanov jc ena tretjina Slovencev. Odkod vse to, zakaj tako? Ker naše ljudstvo premalo pozna sestav našega srednjega šolstva in meni, da realka ne vodi in ne pripelje do tistega blagostanja, ki ga želi svojim sinovom. To pa malokdo vpošteva, da trajajo realne študije le sedem let in da vprav latinščina in grščina, ta dva glavna predmeta, često ovirata in cclo onemogočita uspešno napredovanje učencev, ki imajo za realne predmete siccr dovolj zmožnosti in tudi veselja. Naj bi torej ljudskošolski učitelji vplivali na to, da bi učenci, ki se kažejo nadarjene za realne nauke, prehajali na realke, in naj bi si dali starši takih učencev dopovedati, da niso edino »latinske« šole pogoj sreče, ki je žele svojim sinovom J J. IV. Nova poljska opera. Poljski komponist Statkowski je zložil novo opero »Philo en is«, ki je bila na mednarodnem tekmovanju v Londonu odlikovana in ki se vprizori prihodnjo sezono ondi v Caventgardenskem gledišču. — a — 1) Na graški deželni realki ter tudi na II. in III. drž. gimn. ni bilo nobenega dijaka slovenske narodnosti.