TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. b. b.
LETNIK XIII. / ŠTEVILKA 12	CELOVEC, DNE 18. MARCA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
„lm Brennpunkt“:
Die Karntner Slowenen
Einige notwendige Klarstellungen
Am 11. Marž strahlte der Osterreichische Rundfunk in seinem Er sten Programm im Rahmen der Sendereihe „Im Brennpunkt" einen Beitrag zur Problematik der Karntner Slozvenen aus. Man mufi sagen, dafi im Rahmen der knappen 45 Minuten ein relativ breites Panorama des Problems in histori-scher Sicht und mit aktuellen Gegenzvarts-beziigen geboten wurde. Der nicht oder nur oberflachlich informierte Horer konnte doch ein einigermafien anschauliches Bild jener Grenzlandvolksgruppe gewinnen, die seit dem Herbst 1970 nicht nur in den Mittel-punkt der Karntner Landespolitik geriickt ist, sondern auch dariiber hinaus auf offene und ungeloste Probleme 16 Jahre nach der Unterzeichnung des Staatsvertrages aufmerk-sam machen konnte.
In der Sendung kamen Vertreter der Volksgruppe, der Karntner Heimatdienst, Bund und Land sowie der international an-erkannte Volkerrechtler Dr. Veiter zu Lllort.
Und gerade zu die s en Gesprachen sind einige kritische und teilweise harte Bemer-kungen durchaus angebracht.
Unser Blatt hat schon anlafilich eines um die Jahreszvende vom Osterreichischen Fern-sehen wiedergegebenen lnterviews mit Au-fienminister Kirchschldger mit Befremden festgestellt, dafi der Aufienminister die Griin-dung des Bundesgymnasiums fiir Slozvenen als eine iiber die Staatsvertragsverpflichtun-gen hinausgehende Leistung Osterreichs dar-gestellt hat und im ubrigen erklarte, dafi der Artikel 7 in einem Mafie erfulit sei, das ein friedliches Zusammenleben der Volksgrup-pen gezvahrleiste. Letzteres hat Kirchschldger nun frischfrohlich zviederholt. Soli das eine Aufforderung an die Adresse der Karntner Slozvenen sein, Unruhe zu stiften, damit auch das Restliche er f ulit zver de? (Nach Kirch-schlagers irriger Meinung stehen nur noch die topographischen Aufschriften aus, aber er zvird ja von Dr. Veiter eines besseren be-lehrt). Ein Aufienminister, meinen wir, solite in der Kenntnis des Osterreichischen Staatsvertrages etwas sattelfester sein.
Unfafibar scheint es uns, dafi Landeshaupt-mann Sima in der Sendung ganz offen črki ar t, e s zvare kaum moglich, eine Aktion zur Anbringung der zzveisprachigen Aufschriften von Landesseite her zu unterstutzen, zveil man eine Mehrheit gegen sich habe. Hat man sich am Arnulfplatz schon iiberlegt, dafi eine Minderheit schon der Natur nach in der Minderheit ist und daher die Mehr-heit gegen sich hat? Ob er internationale Verpflichtungen — so meinen wir — gibt es doch keine Diskussion. Oder soli die Mehrheit nachtraglich entscheiden, ob es richtig zvar, den Staatsvertrag mit dem Artikel 7 zu unterschreiben? Und zvo bleibt der vielstra-pazierte Dialog mit der slozvenischen Volksgruppe?
Wir — und nicht nur zvir, sondern bei-spielszveise auch die Klagenfurter „Kleine Zeitung“ — hab en zviederholt dar auf hin-gezviesen, dafi man mit den Vertretern der Volksgruppe in ein Gesprach eintreten solite. Der Effekt:	Der Minderheitenausschufi
schlaft beharrlich den Schlaf des Gerechten, und auch sonst riihrt sich in der Karntner Landespolitik im Hinblick auf mogliche Lo-sungen offener Probleme recht zvenig. Bet ernsthafter Befassung mit dem Problem mufite auch dieser Teufelskreis, zvie ihn Landeshauptmann Sima nennt, iiberzvunden zver den konnen. Unser e Vorschlage liegen vor. Es zvird am Unterzeichner des Staatsvertrages, am osterreichischen Staat liegen, endlich zu realisieren, zvas zu realisieren er sich verpflichtet hat.
(Nadaljevanje na 5. strani)
Šovinistični izgredi pri demonstraciji kmetov
Zadnji torek so demonstrirali v Celovcu kmetje zaradi težav, ki vse bolj tarejo kmetijstvo. Demonstracijo je organizirala kmečka zveza (Bauernbund, OVP). Višek teh demonstracij bo v petek na Dunaju. Napovedujejo, da bo vdrlo tja kakih šest tisoč traktorjev. Glavna vzroka teh pohodov sta previsoka cena za plinsko olje (dizel) ter prenizka odkupna cena za mleko.
Celovške demonstracije se je udeležilo precejšnje število naših ljudi z Zilje, Gur, iz Roža in predvsem iz Podjune.
Na pobudo OVP-ejevske kmečke zveze so sklicali tudi izredno sejo Kmetijske zbornice. Pohod je šel od sejemskega razstavišča mimo deželne vlade proti poslopju Kmetijske zbornice. Tam so kmetje poslušali po mikrofonih dogajanja pri izredni seji. Seji je predsedoval Sodat ter ugotovil sklepčnost. Za Goessom, ki je predložil razne zahteve kmetov, je predsedstvo Kmetijske zbornice predalo besedo zastopnikom posameznih frakcij. Kot prvi je spregovoril v imenu Skupnosti južnokoroških kmetov zbornični svetnik, naš izvoljeni zastopnik Mirko Kumer, pd. črčej z Blata. Podprl je pobudo, ki jo je predložilo predsedstvo (Sodat in Goess). Izrazil je skrb Skupnosti zaradi težav, s katerimi se morajo biti naši kmetje. Nato je prebral, prav tako v nemščini, 5 zahtev skupnosti. Ker pa je bilo med kmeti lepo število naših ljudi, je tudi spregovoril v slovenščini in prebral teh pet zahtev:
»Skupnost južnokoroških kmetov zahteva:
•	Povišanje odkupne cene za mleko za 15%.
•	Pobarvano plinsko olje naj se uporablja po isti ceni kot kurilno olje za pogon poljedelskih strojev.
•	Pogodbo med zdravniki in Kmečko bol-
niško blagajno z istimi pogoji kot veljajo za druge poklice.
•	Ljudje, ki dobivajo dodatno rento, naj dobivajo kmečko penzijo.
•	Naselitev industrije vsepovsod, kjer so potrebni mali kmetje dodatnega zaslužka."
Komaj je naš zastopnik izjavil v nemščini, da bo spregovoril slovensko, je nastalo med demonstranti negodovanje, začeli so mrmrati, vpiti, žvižgati, culi smo „fuj“ in podobno, nekateri so dali duška z izrazi kot „partizan", „titovec“, »komunist". Tarnanje je trajalo do konca slovenskega govora.
To je bil hkrati prvi višek demonstracije. Izgledalo je, kot da bi prišli nekateri kmetje protestirat proti slovenščini, ne pa proti kmetijski politiki vlade.
Čestitamo našemu izvoljenemu zastopniku, ekonomskemu svetniku Mirku Kumru za to pogumno in značajno potezo.
Demonstracijo je organizirala OVP-ejev-ska kmečka zveza. Gotovo si niso mislili, da bo spregovoril naš zastopnik tudi v slovenščini. Zahtevamo od organizatorja, da obsodi take nemško-šovinistične izgrede. Med kmeti je bilo dosti zavednih Slovencev, naš zastopnik se je posluži! samo tega, kar mu zagotavljajo izrecno razni zakoni, ne nazadnje tudi državna pogodba. Upamo samo, da so bili ti včerajšnjaki le redki posamezniki in da bo vedela večinska kmečka organizacija tudi ustrezno postopati proti takim razdiralcem miru v deželi, proti takim grobarjem sožitja in sodelovanja.
Daljše poročilo bomo prinesli v prihodnji številki NT.
Ob koncu samo še čestitamo dnevnikom „KZ“, „KTZ“ ter „VZ“ za izredno informativno poročanje o tem izgredu. To za nas koroške Slovence ni nikakršna »malenkost". Zavedajmo se tega!
Občinska seja v Galiciji
Propadel predlog
Zadnja seja gališkega občinskega odbora je bila prejšnjo soboto zvečer. Dnevni red je obsegal 12 točk, od katerih je zvabila prav enajsta točka največ poslušalcev v občinsko sejno dvorano.
Najprej je župan Kraiger (socialist) odprl sejo ter pozdravil poslušalce in zastopnike tiska. Še pred obravnavo raznih točk se je javil odbornik Adolf Kanzian, izvoljen na listi ljudske stranke, ter protestiral proti formulaciji enajste točke, ki se je glasila: „An-suchen um Anschaffung slov/enischer Bu-cher in die Gemeindebucherei". Pismena prošnja, ki jo je naslovil Adolf Kanzian na gališko občino, se je glasila:
»An den Gemeinderat Gallizien.
Die Gemeinde Gallizien hat eine Gemeindebucherei. An mich vvurde die Bitte ge-stelit, dali aus dieser Biicherei auch einige siovvenische Biicher ausgeliehen vverden konnten. Ich ersuche den Gemeinderat, dieser Bitte zu entsprechen.
Achtungsvoll Kanzian Adolf."
Njegovemu protestu se je pridružil tudi podžupan J. VVutte (ljudska stranka), ter vprašal, če so zavestno izpustili pri sestavljanju dnevnega reda besedo »einiger slo-vvenischer Bucher". Če je to bila samo napaka, je odpustljivo. Če pa se je to zgodilo zavestno, potem to ni pravilno. V imenu svoje frakcije je zahteval, da bo zasedalo v prihodnje občinsko načelništvo pred sestavitvijo dnevnega reda. Če ne bo, bo njegova frakcija zapustila sejno dvorano.
Na ugovor župana Kraigerja, če je ravno ta besedica „einiger“ tako pomembna, je
za slovenske knjige
odvrnil VVutte, da so se prav zaradi te točke pojavile zadnji čas številne in različne razlage ter podtikavanja, tako da je beseda „einiger“ izrednega pomena.
Sledil je redni dnevni red.
Občinski odbor je soglasno sprejel računski pregled (preglednik računov F. VVuttej, Ij. str.), ureditev športnega igrišča, razpustitev javne telefonske govorilnice v Obri-jah, vzel na znanje proračune za ureditev javnega kopališča, odobril denarni obračun za leto 1970 ter izrekel županu soglasno raz-rešilnico, privolil tisku skupnega turističnega prospekta za občine južno od Drave, občinskemu predlogu za obvoz Galicije ter prošnji gostilničarke Barbare Hirm iz Apač za ureditev ceste mimo njene gostilne.
Pod točko 12 je sklenil odbor soglasno postavitev javne telefonske govorilnice v Encelni vasi. Odbornika F. VVuttej in J. Plan-teu (oba Ij. str.) sta zaprosila za javno govorilnico na Beli oz. v Klančah; tudi za Apače naj bi se našla možnost za javno govorilnico. Na predlog župana je občinski odbor tudi sklenil, da bo poiskal možnost za javno telefonsko govorilnico v Galiciji.
Najzanimivejši sta bili točki 10 in 11.
Pod točko 10 je odbor sklenil soglasno, da bo podaril častno občanstvo slikarju VVernerju Bergu, ki mu je pliberška občina že pred leti izkazala to čast. VVerner Berg je z nekaterimi slikami sooblikoval sejno dvorano v gališki občini.
Točka 11:
Župan Kraiger je najprej prebral pismeno prošnjo odbornika Kanziana. Kanzian je u-temeljil upravičenost tega predloga, ker je
Sima zur Minderheitenfrage
Eine Stellungnahme des Rates der Karntner Slovvenen
Landeshauptmann Sima hat auf der SPd-Bezirkskonferenz Klagenfurt-Land am vergangenen Sonntag unter anderem in seinen Ausfiihrungen zur Minderheitenfrage dem Rat der Karntner Slovvenen einseitige Aktionen vorgevvorfen und ihm unterstellt, er tue nichts dagegen, daB der Landespolitik Priigel vor die FiiBe gevvorfen vverden.
Dazu mussen vvir in aller Eindeutig-keit feststellen: VVir haben uns immer be-muht, die Leistungen offizieller Stellen anzuerkennen, vvir konnen aber nicht um-hin zu betonen, daB in der Frage der Karntner Slovvenen vvenig Konkretes ge-schieht. Die Befriedungspolitik reicht dazu nicht aus. Ein einseitiges Agieren vvird der Herr Landeshauptmann dem Rat der Karntner Slovvenen kaum nach-vveisen konnen.
Mehr als eigenartig aber mutet es an, vvenn der Landeshauptmann in offen-sichtlicher Anspielung an die konkreten Vorschlage Prof. Veiters in der Rund-funksendung „lm Brennpunkt" erklart, daB die Landespolitik dann „all den Blod-sin ausbugeln miisse".
Izrael se ne bo umaknil na meje pred letom 1967
Predsednica izraelske vlade gospa Golda Meir je izjavila skupini poslancev izraelske laburistične stranke, da je Izrael pripravljen umakniti se „na gotove meje, priznane in sprejete, nikoli pa se ne bo umaknil na meje izpred šestdnevne vojne". Nato je poudarila: „To je in ostane stališče izraelske vlade. Potrebno je, da je to vsem popolnoma jasno, da se izognemo kateremukoli nesporazumu. Predsednik El Sadat je dejansko zavrnil U Tantov poziv in njegove izjave pomenijo oboroženo grožnjo." Gospa Golda Meir je zaključila: »Ameriška vlada dobro ve, da je Rogersov načrt za Izrael danes nesprejemljiv, kot je bil nesprejemljiv leta 1969."
Izjave izraelske predsednice vlade so izraz politične napetosti, ki vlada v Izraelu po govoru egiptovskega predsednika El Sadata, ki je zavrnil podaljšanje premirja. Hkrati pa ima Egipt sedaj v svojih rokah diplomatsko pobudo, ker je pozitivno odgovoril na Jar-ringov predlog in izjavil, da je pripravljen skleniti mirovno pogodbo z Izraelom, pod pogojem, da se le-ta umakne z vseh zasedenih arabskih področij.
v občini kakih 80 odstotkov ljudi, ki govorijo slovensko. Gotovo se bodo našli ljudje, ki bi radi brali slovenske knjige. Vrhu tega so v občini tudi ljudje, ki ne znajo nemško brati, pa bi radi brali slovenske knjige. Župan je odgovoril, kolikor on ve, ni vprašal nihče po kaki slovenski knjigi. Upravitelj občinske knjižnice je uvrgel, da do zdaj ni bilo nobenega povpraševanja po slovenskih knjigah. Odkar pa je vložil Kanzian svojo pismeno vlogo (dobesedno: aber jetzt, nach-dem der Antrag eingebracht vvorden ist), sta prišli dve osebi, ki sta vprašali po slovenskih knjigah.
Resnica pa je, da so ljudje že prej povpraševali po slovenskih knjigah.
Odbornik J. Planteu je predlagal, naj bi občinski odbor sklenil prav tako z istim soglasjem, kot v prejšnjih točkah, naj občina nabavi nekaj slovenskih knjig, ki bi bile se-(Nadaljevanje na 5. strani)
V današnji in prihodnji številki NT prinašamo bistvene dele radijske oddaje o koroških Slovencih:
Im Brennpunkt
Die Karntner Slovrenen. 31, 11. III. 1971
„lm Brennpunkt stehen heute Begriffe wie Ressentiment, Unversohnlichkeit, Nichtver-gessenkonnen, Nichtbegreifenvvollen, Nicht-verstehenwollen. Aus diesen Begriffen ist im Laufe der Menschheitsgeschichte immer wieder Streit, immer vvieder Konflikt, immer wieder Krieg entstanden. Und diese Begriffe sind heute noch, in einer Zeit, die sich so gerne als tolerant, als aufgeklart, als diskussionsbereit verstehen mochte, die VVurzeln ali der unseligen Konflikte, ob sie nun politisch oder mit Waffengewalt, ob sie mit physischer oder psychischer Unterdruk-kung, mit physischem oder psychischem Terror ausgetragen werden. Dafur gibt es Beispiele in allen Kontinenten, in nahezu allen Staaten der Welt. Auch in Osterreich, genauer in Karnten, existieren Ressenti-
ORF: Herr Minister Dr. Kirchschlager, der Artikel 7 des tisterreichischen Staatsvertra-ges behandelt die Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheit in Osterreich. Wieweit ist dieser Artikel 7 bereits erftillt?
Kirchschlager: Ich glaube, dieser Artikel des Staatsvertrages ist in einem MaBe erfullt, der ein gutes und harmonisches Zu-sammenleben der Minderheiten gevvahrlei-stet. Ich komme zu dieser Oberzeugung auf Grund der Erfahrungen der letzten 10 Jahre.
ORF: VVerden dennoch immer wieder an-dere Staaten vorstellig wegen dieses Ar-tikels?
Kirchschlager: Es wird gelegentlich von jugoslawischer Seite, und gerade in der letzten Zeit haufen sich die Vorstellungen, darauf aufmerksam gemacht, daB der Ab-satz, der tiber die topographischen Be-zeichnungen in Slowenisch und in deutscher Sprache spricht, noch nicht erfullt sei.
ORF: Wieso gibt es eigentlich Schvvierig-keiten vvegen der topographischen Auf-schriften.
Kirchschlager: Hier sind Empfindlichkei-ten auf beiden Seiten aus frtiheren Zeiten maBgebend, tiber die ich nicht im Detail sprechen mochte.
ORF: Ist es nicht tiberhaupt ftir den oster-reichischen Staat schvvierig festzustellen, wo diese Minderheiten leben? Die Minder-
ments, gibt es diesen Begriff der Unversohnlichkeit, der immer vvieder zu Konflikten fuhrt. Sicherlich ist das AusmaS des Konflik-tes dieser Auseinandersetzungen ver-gleichsvveise unbedeutend, doch die VVurzeln, die Symptome sind uberall dieselben. Es vvurden Kriege gefuhrt, es gab Sieger und Besiegte, und ubrig geblieben sind neben ali dem anderen Menschen, die plotz-lich nirgendvvo mehr zu Hause vvaren, die plotzlich zu einer Minderheit in einem ver-anderten Staatsgefuge gevvorden vvaren. Unser Beispiel: Die Slovvenen in Karnten."
Es folgt eine Darstellung der historischen Ereignisse, die zum 10. Oktober 1920 gefuhrt haben, und die Umstande rund um die Karntner Volksabstimmung.
heitenfeststellung ist doch eines der Probleme, das immer vvieder besprochen wird.
Kirchschlager: Ja, aber ich glaube, daB eine Minderheitenfeststellung doch das gu-te Klima des Zusammenlebens, das bis vor kurzem zvvischen Minderheit und Mehrheits-volk geherrscht hat, trtiben konnte, denn zvvangslaufig erfordert eine solche Minderheitenfeststellung eine gevvisse VVahlvver-bung ftir das Feststellungsverfahren, und durch eine solche Wahlwerbung allein schon konnten die nationalen Geftihle auf beiden Seiten zu stark vvieder gevveckt vverden.
Offfene Fragen
Herr Professor Veiter, Sie ken-nen den Standpunkt der osterreichischen Bundesregierung, daB der Artikel 7 des Staatsvertrages mit Ausnahme der Bestim-mungen iiber die zvveisprachigen topographischen Aufschriften erfullt vvurde. Die Slovvenen sind nun ganz anderer Meinung. VVas sagen nun Sie als Staats- und Volkerrecht-ler, der sich vorvviegend mit den Problemen der Minderheiten beschaftigt, zu dieser Mei-nungsdifferenz.
Veiter: Obvvohl der Bundesminister ftir Ausvvartige Angelegenheiten zur Frage, ob der slovvenischen Minderheit in Karnten
samtliche im Staaisvertrag zugestandenen Rechte gevvahrt vverden, bejahend antvvor-tete, ist eindeutig das Gegenteil der Fali in Bezug auf die Amts- und Gerichtssprache und in Bezug auf die topographischen Aufschriften. Beztiglich der Vervvaltungsamts-sprache gibt es zwar Erlasse zvveier Landes-amtsdirektoren von 1955 und 1968 an die Bezirksvervvaltungsbehorden im gemischt-sprachigen Gebiet und drei vveitere Behor-den, vvonach in slovvenischer Sprache ver-faBte Eingaben angenommen und ins Deutsche tibersetzt vverden mtissen und auf An-trag auch die Erledigung schriftlicher Eingaben auf Amtskosten aus dem Deutschen ins Slovvenische zu tibersetzen ist und diese Ubersetzung der deutschsprachigen Erledigung auch beizuschlieBen ist. Bei mtindli-chem Vorbringen in slovvenischer Sprache ist erforderlichenfalis ein Dolmetscher bei-zuziehen. Eine ahnliche Regelung gab Lan-deshauptmann Sima 1968 als Empfehlung an die Btirgermeister der gemischtsprachi-gen Gemeinden hinaus. Eine volle Erftillung der Verpflichtungen Osterreichs in Artikel 7 des Staatsvertrages von 1955 kann dies al-les nicht darsteilen, da es sich um nicht kundgemachte, ja um lange Zeit hindurch sogar streng geheim gehaltene Erlasse han-delt und durch diese Erlasse der Slovvenische auch nicht etwa zusatzlich als Amts-
Heribert Jordan, der Obmann des laut eigenen Angaben etvva 60.000 Mitglie-der zahlenden Karntner Heimatdienstes, eines Dachverbandes, unter dem sich Vereine vvie das Karntner Bildungsvverk und ver-schiedene Abvvehrkampfervereinigungen und der Karntner Kameradschaftsbund zu-sammenschlieBen, Heribert Jordan also ver-tritt hier die Meinung seiner Gefolgsleute.
Jordan: Die Slovvenenftihrung vveiB, daB sie sehr schvvach ist in Karnten. Und daher versuchen sie mit allen Mitteln ihr slovveni-sches Territorium zu bekommen. Das heiBt: 5000—6000 Slovvenen oder noch vveniger, die Slovvenenftihrung, wili 80—100.000 Stid-karntner beherrschen. Das geht nicht, das ist unmoglich. Das vvtirde zu Unruhe ftihren und das vvtirde sich die Karntner Bevolke-rung nicht gefallen lassen, obvvohl sich die Karntner sehr viel gefallen lassen und sehr tolerant sind. Es muB doch die Bevolkerung selbst sagen: Ich bin Slovvene oder ich bin
sprache zugelassen vvird, vvie Artikel 7 dies verlangt. Es handelt sich somit nur um eine gewisse Erleichterung. Was die Gerichtssprache anlangt, so hat das Karntner Ge-richtssprachengesetz das Slovvenische nur bei drei Bezirksgerichten, namlich Eisen-kappel, Bleiburg und Ferlach, und auch dies nur in einem sehr eingeschrankten Umfang zugelassen. Die Bezirksgerichte Klagenfurt, Hermagor, Villach, Rosegg, Eberndorf und Volkermarkt, in deren Sprengeln es viele Gemeinden mit zum Teil sogar mehrheit-lich slovvenischer Bevolkerung gibt, sind von diesem Gerichtssprachengesetz nicht erfaBt. VVas die Schulsprache anbelangt, ist den Verpflichtungen Osterreichs gemaB Artikel 7 des Staatsvertrages durch das Karntner Schulsprachengesetz im vvesentlichen entsprochen, auch wenn einige slovvenische VVtinsche, die vielleicht berechtigt sind, noch offen sind. Uberhaupt nicht erfullt hat Oster-reich nur den Satz 2 des Absatzes 7, wo-nach in den gemischtsprachigen Bezirken die Bezeichnungen und Aufschriften topo-graphischer Natur sovvohl in der Sprache der Minderheit vvie in Deutsch zu verfassen sind.“
Danach zeigt die Sendung zu dem letzten Monaten von slovvenischer Seite erfolgte zu-satzliche Anbringung slovvenischer Aufschriften in gemischsprachigen Orten.
Deutscher. Also ich meine das Bekenntnis ist das Entscheidende. Ein slovvenisches Territorium, das gevvisse Kreise planen, bringt mit sich, daB sich in Karnten mehr und mehr Eztremisten sammeln. Und das ist ftir Karnten eine groBe Gefahr: Denken Sie an Ungarn, denken Sie an die Tschecho-slovvakei, denken Sie an Polen und denken Sie daran, daB der Kommunismus auf kei-nen Staat verzichtet, der schon kommuni-stisch ist. Die akute Gefahr kommt von seiten der Slovvenenftihrung, die das slovvenische Territorium vvtinscht, und die zvveite Gefahr ftir Osterreich ist, daB vvir allzusehr auf die internationalen Verpflichtungen schauen und die zvveite Gefahr ist die Schvvache unserer politischen Parteien, die zu tolerant sein, einfach alles tolerieren, al-les zugestehen, was diese kleine Gruppe auf Kosten der groBen Mehrheit vvtinscht und verlangt.
Eine harfe Geschichtsentwicklung
Ein „Teufelskreis“
In VVindisch Bleiberg vvird an Kand von Intervievvs mit zwei Einheimischen gezeigt, daB sich die staatspolitische Orientierung in der Gemeinde VVindisch Bleiberg inner-halb eines halben Jahrhunderts gevvandelt hat. „Schon in der Zvvischenkriegszeit be-gann sich das Ressentiment deutschnatio-naler Kreise auf das Selbstverstandnis der Karntner Slovvenen auszuvvirken. Mit dem Odium des Landesverrates behaftet schien es ihnen immer vveniger opportun, das Bekenntnis zu ihrer Volksgruppe zu betonen. Bei der Volkszahlung des Jahres 1923 be-kannten sich immerhin noch mehr als 37.000 Karntner zur slovvenischen Umgangs-sprache, 1934 vvaren es bereits rund 10.000 vveniger. Die Gegensatze verscharften sich nach dem AnschluB Osterreichs an Hitler-Deutschland im Jahre 1938. Ein ErlaB des Fuhrers und Reichskanzlers zur Festigung des deutschen Volkstums vvurde zur Grund-lage einer systematischen Germanisierungs-politik. Die Besetzung Jugoslavviens durch die deutsche VVehrmacht im Jahre 1941 ver-half dann der massiven Vergeltung ftir die jugoslavvischen Aggressionen von 1918/19 endgultig zum Durchbruch. 300 slovvenische Bauern aus 30 gemischtsprachigen Gemeinden des Karntner Unterlandes vvurden aus-gesiedelt. Politisch auffallige Slovvenen, vor-nehmlich aus der Geistlichkeit und Lehrer-schaft, erhielten Gauverbot oder kamen ins KZ. Mit dem Zusammenbruch des Dritten Reiches setzte dann eine nicht minder radikale slovvenische Gegenaktion ein. Die Partisanenverbande Titos erhielten aus dem Karntner Unterland zunehmende Unter-stutzung. Slovvenische Freischarler von beiden Seiten der Karavvanken terrorisierten deutschsprachige Karntner Gemeinden, die im Zusammenhang mit der nationalsoziali-stischen Germanisierungspolitik als belastet angesehen vvurden. Zum dritten Mal inner-halb von 30 Jahren kam es zu Verschlep-
pungen und politischen Morden. Dies sovvie die Tatsache, daB Jugoslavvien neuerlich Gebietsforderungen steilte und auch vvieder militarische Besetzungen versuchte, fuhrte zu einer Reaktivierung der Abvvehrkampf-stimmung der Jahre 1918/19, diesmal unter dem Vorzeichen des Antikommunismus. Derartige Affekte beeinflussen noch heute das politische Klima Karntens.
Heimatdienst in „Abwehrstellung“
Heribert Jordan, der Obmann des Karntner Heimatdienstes, uber die Aufga-ben seiner Organisation:
Unsere Ziele sind sehr einfach gesagt — vvir — vvir — unsere — der.Heimatdienst ist eine reine Abvvehrorganisation. Wir haben keine Angriffsgeltiste, sondern vvir sind da-ftir da, daB vvir Dinge aufzeigen, die unserer Heimat schaden konnten, und daB vvir uns mit den offentlichen Propagandamitteln da-gegen wehren. Aber vergessen Sie nicht, daB die Karntner wachsam sind, hat ja seine Grtinde. Sie vvissen ja: 1918—20 Abvvehr-kampf, Volksabstimmung. Dann kam das Jahr 45. Trotz Anerkennung der Grenzen seinerzeit durch die Siegermachte vvaren die Partisanen schon wieder da und haben furchtbar gevvtitet in Kamten, und das mag vvohl auch mit ein Grund sein, vvarum die Slovvenen mehr und mehr an Anhtinger ver-lieren, denn das, was damals geschehen ist, laBt sich in VVorten nicht schildern."
Jugoslavvien hat mit dem Beitritt zum Staaisvertrag von 1955 die Grenzen aner-kannt. Die Karntner Landespolitik hatte unter dem EinfluB der britischen Besatzungs-macht eine ausgesprochen minderheiten-freundiiche Politik eingeleitet. Der Artikel 7 des Staatsvertrages schien auBerdem den Minderheiten geniigend Schutz zu garan-tieren.
ORF: Herr Landeshauptmann Sima , im Jahre 1955 hat sich Osterreich ver-pflichtet, im gemischtsprachigen Karntner Gebiet zvveisprachige topographische Aufschriften anbringen zu lassen. Nun, inzvvi-schen sind nahezu 16 Jahre vergangen und man findet in Karnten keine einzige zvveisprachige Ortstafel. VeranlaBt Sie dieser Umstand nicht, etvvas zu unternehmen, um diesen potentiellen Konfliktstoff aus der Welt zu schaffen.
Sima: Warum man gerade auf diese Frage so einen besonderen Weri legt, um die In-teressen der Minderheit zu vvahren, ist mir nicht ganz klar. Denn eine Aufschrift allein ist ja noch nicht sehr vvesentlich meines Erachtens und entscheidend ftir die Erhal-tung des slovvenischen Volkstums.
ORF: Nun ist es aber doch offensichtlich so, daB gerade diese Streitfrage im Augen-blick hochgespielt vvird. Ich vervveise auf die Aktionen der Ortstafeiiibermalung in einigen Orten Unterkarntens. MuBte man nicht schon auf Grund dieser Vorkommnisse sich jetzt doch ernstlich Gedanken machen, vvie man dieses Problem lost.
Sima: Gedanken machen vvir uns seit vie-len Jahren dartiber, aber gegen den VVillen einer groBen Mehrheit vvird es kaum mog-lich sein, hier eine MaBnahme von unserer Seite her zu untersttitzen. Solite sich die Bundesregierung dazu entschlieBen bzw. die Bundesgesetzgebung, die ja letzten En-des diese MaBnahmen festlegen mtiBte, ist es ihre Sache. Wenn man vveiB, daB die Minderheit jeden Gedanken an eine Minderheitenfeststellung ablehnt, so muB man auch erkennen, daB es nicht sehr leicht ist, das Kriterium zu finden, nach vvelchem man bei der Festiegung der topographischen Aufschriften, also der zvveisprachigen Aufschriften, vorgehen konnte.
ORF: Ohne Minderheitenfeststellung vvird es also keine konkreten Schritte in dieser Richtung geben.
Sima: Ich will das nicht sagen, denn es muB auch zur Kenntnis genommen vverden, daB die Minderheit geschlossen, nicht nur die paar extremistischen Sprecher, eine solche Feststellung ablehnt, und ich habe schon immer vvieder darauf hingevviesen, daB man der Minderheit eine derartige Ak-tion nicht aufoktroyieren kann. Aber eines mtiBte von Haus aus vvohl klar sein: DaB das Territorium niemals identisch sein konnte mit dem Territorium, in dem die slovvenische Volksgruppe die Moglichkeit hat, und zwar nach freiem, eigenem Ermessen, einen zweisprachigen Unterricht ftir ihre Kinder in Anspruch zu nehmen. Und daher kommen vvir immer vvieder auf dasselbe zurtick. Es ist ein Teufelskreis. Wer vvird das Territorium, und nach vvelchen Kriterien soli es der Fali sein, festlegen? Wir vverden immer vvieder bereit sein mtissen, und sind dazu auch bereit, in standigem Dialog der betei-ligten Krafte nach einem Weg zu suchen.“
„ Dr. Joško Tischler: Wir haben schon genug Minderheitenfeststellungen ge-habt. Wir brauchen keine zvveite Volksabstimmung vvie im Jahre 20, vvir brauchen keine zvveite Aussiedlung, vvie im Jahre 42. Man hat genau gevvuBt, wo die Slovvenen sind, von Schvvabegg und Lavamtind bis Hermagor, von Diex bis in die Karavvankengra-ben. Bei der Aussiedlung hat man gevvuBt, und jetzt vvill man es nicht vvissen. Und dann war bei der Unterzeichnung des Staatsvertrages das Gebiet als zvveisprachiges Gebiet bekannt.
ORF: Namlich jenes Gebiet, in dem die zvveisprachigen Schulen bestanden.
Tischler: Ja. Auf dieser Grundlage hat dann der Staat die Verpflichtungen tiber-nommen im Artikel 7.
ORF: Sie vvurden also sagen, man solite ein gevvisses Territorium, dessen Grenzen bekannt sind, auch in den Jahren vor 1955, als zvveisprachiges Gebiet erklaren.
Tischler: Ja.
Der Artikel 7 erfullt!
Heimatdienst: Slowenen Wegbereiter des Kommunismus
Dr. Valentin Inzko:
Veiterjeva knjiga in koroški Slovenci
Theodor Veiter: „Das Recht der Volks-gruppen und Sprachminderheiten in Osterreich", 692.— šil. (VVilhelm-Braumuller-Verlag, Wien).
Pri diskusiji o koroškem manjšinskem vprašanju, ki jo je prenašal avstrijski radio v četrtek, dne 11. marca 1971, je sodeloval tudi univ. prof. dr. Theodor Veiter. Njegov prispevek je bil tehten, stvaren, znanstveno utemeljen. Dr. Veiter se je opiral pri izvajanjih na svoje skoraj 900 strani obsegajoče delo „Pravo narodnostnih skupin in jezikovnih manjšin v Avstriji". Delo, ki ga je izdala založniška in knjigotržna družba VVilhelm Braumuller na Dunaju, je izzvalo že takoj po izidu močne diskusije. Razumljivo, saj se dr. Veiter ni izognil v svoji knjigi nobenemu »vročemu železu", temveč se je lotil kot izredno dober poznavalec koroških razmer in kot mednarodno priznan strokovnjak manjšinskih vprašanj in prava narodnostnih skupin vseh problemov, ki so povezani z manjšinsko zaščito tako v nekdanji Avstro-Ogrski kot v republiki Avstriji.
Posebno v sedanji situaciji, ko se nahajamo manjšinsko-politično gledano v deželi v precejšnji krizi, je potrebno, da se seznanimo po bliže z doslej najobsežnejšim in najaktualnejšim delom o zgodovinskem razvoju in pravnem položaju v Avstriji živečih manjšin ter z njihovim trenutnim manjšin-sko-političnim položajem.
Kakšen duh preveva Veiterjevo publikacijo, je razvidno že iz uvoda, v katerem je avtor zapisal: „Das Jahr 1970 ist das Jahr, in vvelchem sich zum 50. Male am 10. Oktober, das groBe Ereignis der Karntner Volksab-stimmung jahrt, ein Ereignis, das fiir die po-litische Einheit nicht nur Kamtens, sondern der Republik Osterreich entscheidend ge-vvesen ist. Es ist betriiblich und fiir die Ungelostheit des Karntner Minderheiten-problems kennzeichnend, da!3 die volks-bewuBten Slovvenen, auch der katholische Volksrat, sich aus wohlerwogenen Grunden veraniaBt sahen, von einer Teilnahme an der Abstimmungs-Jubilaumsfeier in Klagenfurt am 10. Oktober 1970 abzusehen. Deutsche und slovvenische Karntner haben sich 1920 mit Mehrheit tur Osterreich ausgesprochen, dem fast niemand eine Lebenschance gab. Dieses Buch ist meine Gabe auch an Karn-ten aus AnlaB dieser Jubelfeier, mit dem VVunsche, daB Osterreich sich rasch und rechtzeitig entschlieBe, seinen Volksgrup-pen und Sprachminderheiten einen rechtli-chen Status zu geben, der es ihnen ermog-licht, fiir Dauer erhalten zu bleiben."
Veiter želi torej poudariti: Precejšen del koroških Slovencev je glasoval leta 1920 za Avstrijo. To dejstvo je treba priznati. To tembolj, ker manjšinsko vprašanje v Avstriji ni rešeno. Avstrija mora zagotoviti manjšinam tak pravni položaj, da bo njihov narodnostni obstoj zagotovljen. Hkrati poudarja dr. Veiter potrebo, da se naj to vprašanje uredi „hitro in pravočasno'1. »Osterreich kann und soli in einer Zeit, in der in Europa, allen bitteren Erfahrungen zum Trotz, der Gedanke eines Europa der Volker zerredet wird..., durch sein Beispiel zeigen, was Toleranz gegeniiber Anderssprachigen, was ethnische Demokratie ist.“
V koroški dnevni politiki se pojavlja spet in spet zahteva po ugotavljanju manjšine. Dr. Veiter zavrača v svoji knjigi tak način reševanja manjšinskih vprašanj ter opozarja v tej zvezi na gradiščanske Hrvate. Zastopa namreč stališče, da so tako koroški Slovenci kot gradiščanski Hrvatje omenjeni skupno v istem členu 7 avstrijske državne Pogodbe. Vendar — pravi Veiter — na Gradiščanskem »nikoli niso obstojali kaki dvomi o tem, kdo pripada h hrvatski jezikovni manjšini in koga je treba prištevati h hrvatski narodni skupnosti. Na Gradiščanskem se nikoli ni postavljalo vprašanje ugotavljanja manšine."
Vzroke za to, da igra to vprašanje ravno na Koroškem posebno vlogo, vidi avtor v tem, ker se je nemški večini posrečilo, cepiti Slovence na Koroškem v »narodnozaved-ne Slovence" in „Windischarje“. Poleg tega Poizkuša večina deliti še »narodnozavedne Slovence" v »(relativno) bolj zveste Korošce in boljše Avstrijce", kadar gre za skupino krščansko usmerjenih Slovencev, medtem ko difamira socialistično usmerjene Slovence kot »titokomuniste", kljub temu, da se Priznava ta skupina Slovencev že dolgo »k
državotvorni SP0“. Dobesedno pravi nato dr. Veiter: „Auf dem Umweg uber die Auf-spaltung wurde in Kamten nachhaltig der Versuch unternommen (und wird es noch heute), mit der amtlichen Minderheitenfest-stellung zum Ergebnis zu gelangen, daB es keine Slovvenen mehr gibt". Za dr. Veiterja je na podlagi člena 7 (§3) avstrijske državne pogodbe glede realizacije manjšinskih določil merodajen kot kriterij izključno le »jezik", nikakor pa ne priznavalni princip.
Tako je razumljivo, da zanj ne obstaja problem, kako uresničiti na Koroškem vprašanje uradnega jezika in dvojezičnih napisov. Za podlago tovrstnega reševanja odprtih vprašanj naj služi tudi glede dvojezičnih napisov ljudsko štetje iz leta 1951, izvedeno pred podpisom državne pogodbe. Gre pri tem skoraj za vse občine dvojezičnega ozemlja od Brda v Ziljski dolini do Pliberka ter za občine med Djekšami in Železno Kaplo.
Namenoma smo se ustavili podrobneje ravno v zvezi z vprašanjem ugotavljanja manjšine pri Veiterjevi knjigi. Pokazati smo hoteli, da je Veiter glede tega, kako naj
V knjigi »Koroška znamenja" so pohvalili Katoliško prosv. društvo, ker je lani priredilo kar tri igre. Pa tudi letos zasluži pohvalo, saj igralci celo zimo neprestano vadijo in igrajo. Ta živahnost je zasluga na-
šega novega režiserja, kaplana Petra Šti-kerja. Že v Pliberku je z farno mladino opravil zgledno kulturno delo, tu v Šmihelu pa mu je uspelo obdržati za odrske nastope tudi že dolgo poročene zakonce. Skupno z mladino so naštudirali zahtevno igro »Za pravdo in srce". Igra ima 30 igralcev. Besedilo je zloženo v verzih, zato ga je treba dobro znati in ne gre, da bi sam kaj zraven pristavljal, če bi se zamašilo.
Šli smo jih gledat in ugotovili, da so se dobro postavili. Bilo je tako tiho v dvorani, da bi miš čul. Še glasno dihati si ljudje niso upali, da bi le ne zamudili ničesar na odru. Sočutili smo bridke krivice, ki so jih nalagali graščaki kmetom in zato razvneli odpor. Imeli so kmetje modre vodnike, ki so jih privedli do začasne zmage. A dobro oboroženo plemstvo je končno le zadušilo upor in se hotelo maščevati nad uporniki. Ker pa so bili kmetje po svoji začasni zmagi obzirni do grajščakov, so tudi ti le pokazali človeško uvidevnost in bivšim upornikom prizanesli. Torej ne samo za staro pravdo, ampak tudi za srce gre.
V igri se prepleta ljubezenska zgodba mlade lepe hčere slepega bivšega borca proti Turkom z sinom uporniškega poglavarja in pozneje z grajskim sinom Erazmom. Dekle stoji med dvema kamnoma in postane žrtev krvave ljubosumnosti.
Vsi igralci so igrali res dobro in naravno. Največjo vlogo je imela mlada Katarina, nato njen oče, slepec. Našemu učitelju Pavlu se je vloga Erazma zelo podajala. S strahom nas je navdajala zloba valpeta Dizma. Veselili smo se pravične kazni zanj.
Davidovi gospodinji moremo za vlogo graščakinje Barbare samo čestitati. Si je res
Avstrija uresniči člen 7 in manjšinska določila, povsem stvaren in Slovencem pravičen. Avstrija je s tem delom pridobila na veljavi in ugledu tako na znotraj kot na zunaj. Knjiga pomeni močan apel napram vladnim krogom na Dunaju in v Celovcu, naj rešijo manjšinsko vprašanje pravično, kot to odgovarja pravni državi.
Naj zaključimo naša izvajanja z opozorilom na oceno, ki jo je podal v dunajski »Presse" Felix Ermacora. To pa zaradi tega, ker se zavzema v njej znani avstrijski strokovnjak za vprašanja mednarodnega prava za stvarno rešitev manjšinskih problemov v Avstriji. Ermacora pravi v Veiterjevi knjigi: »Nalogo, ki si jo je Veiter stavil, je občudovanja vredno rešil, Veiter pokaže javnosti dejstva, kot jih zmore poznati samo temeljit poznavatelj tozadevne snovi, samo zavzet zbiratelj virov. Ta dejstva... bi morala vzbuditi pozornost... Delo dokazuje, kako potrebno je v državi drugim narodnostnim skupinam (ki ne govorijo nemško) omogočiti primeren položaj, da se začnemo tako čimprej navajati na resnične probleme Združene Evrope".
prizadejala. Pohvaliti je treba tudi, da je poslikala kulise in ozadje za odrske prizore.
Veselilo nas je, da smo videli na odru čez polovico mladih igralcev, novincev. So se kar postavili kot stražarji, vojščaki in kmeč-
ka mladina. Le vadite se, da postanete mojstri glavnih vlog!
Igralci so igrali v Šmihelu dvakrat in gostovali še v Št. Jakobu v Rožu, v Pliberku in Železni Kapli. Spravljajo se še na gostovanje v Št. Lenart v Slovenskih goricah. In pozneje morda še kje na Koroškem. Jih je vredno iti pogledat!
Uspeh Bilčovščanov v Št. Primožu
Voglova dvorana je sprijaznila že mnogo obiskovalcev-poslušalcev z društvi, ki so gostovala v njej. Dvorana bi že veliko vedela povedati o srečanjih, o navdušenih aplavzih, o pesmih, ki so na mah zajela publiko in o dramatskih scenah, ki so potopile gledavce v napeto tišino.
V soboto, dne 6. marca 1971, zvečer, smo se pobliže spoznali s kulturnimi udejstvo-valci iz Bilčovsa. Hvaležni smo vselej, ako se predstavijo na našem odru tudi domača, koroška društva. Na žalost smo si postali med seboj že skoraj tuji in zato želimo več srečanj. Čeprav nas tarejo iste skrbi, vendar prikaže vsak kraj svojega, originalnega človeka.
Radovedni smo bili na Bilčovščane, kajti dolgo jih že ni bilo med nami in vrhu tega so nam obetali igro, ki jo »stare ženske že znajo pol na pamet."
Problem igre »Bele vrtnice" je že starejši: ubog in bogat mladenič si stojita zaradi neke deklice v smrtnem boju nasproti. Zdi se, da je režiser tudi takrat vedel spraviti nemir in napetost na oder, kadar bi se igra sama skoraj dolgočasila. Presenečeni smo bili nad čisto izgovarjavo, kar po navadi pogrešamo pri podeželskih igravcih. S svojim gurškim akcentom so igravci še bolj poživili dogajanje in se zaradi tega tudi lažje vživeli v igro. Nočemo omenjati posameznih igravcev, čeprav bi zaslužili. Bolj začudeni smo bili nad homogenostjo, ki so jo tvorili vsi nastopajoči in se s tem tudi približali jedru drame.
Da človek z Gur ne »poje" samo v govorici, ampak tudi v svoji domači pesmi, je dokazal pred igro moški zbor »Bilka" pod vodstvom Foltija Kapusa. Preprostost in domačnost je izpričevala njihova melodijoznost, a vendar je bila tako prijetna in ogrevajoča, da bi jo še poslušali.
Po nastopu so se domačini pogovorili z Bilčovščani, tako v domači govorici kot pesmi.
»Še pripeljite te fletne ljudi med nas", se je nekdo odrezal izmed gledavcev. Temu se pridružujemo tudi mi, kajti pevna govorica in domač humor Bilčovščanov sta nas prevzela.
Hvala in srečno!
JUGOSLOVANSKA POPEVKA ZA DUBLIN
V jugoslovanskem finalu za izbor popevke, ki bo 3. aprila zastopala Jugoslavijo v irskem glavnem mestu Dublinu na pesmi evrovizije, je v Domžalah zmagala popevka »Tvoj fant je žalosten" v interpretaciji pevca Krunoslava Slabinca; glasbo je napisala Ivica Krajač, besedilo Zvonimir Golob (2010 glasov).
Majda Sepe, ki je pela popevko Atija Sossa in Gregorja Strniše »Regrat", je na 6. mestu. Bele vrane s popevko Moj-rnira Sepeta »Od srca do srca" na 8. mestu. Ditka Haberl in Doca Marolt s pesmijo Jožeta Privška »Pesem za otroke" na 9. mestu.
VABILO
Obe kulturni organizaciji koroških Slovencev vas vljudno vabita na drugi del
ZBOROVODSKEC/A TEČAJA
ki bo v soboto, 20., in v nedeljo, 21. marca 1971, pri Rutarju v Dobrli vesi.
Na tečaj so vabljeni vsi zborovodje in pevci, pa tudi tisti, ki želijo ustanoviti svoj pevski zbor ali kakorkoli delovati na pevskem področju. Posebej so vabljeni tudi učitelji. Ker je seminar prirejen tako, da predstavlja vsak del zaključeno celoto, se drugega dela lahko udeležijo tudi taki, ki prvega dela niso obiskali. Tako kot prvi del tečaja bodo tudi drugi del vodili priznani glasbeni strokovnjaki in sicer prof. Radovan Gobec, prof. Branko Rajšter in dr. Valens Vodušek.
Krščanska kulturna zveza	Slovenska prosvetna zveza
URNIK IN PREDMETNIK TEČAJA Sobota, 20. marca
15.00—	16.00 prof. Branko Rajšter: Osnove vokalne tehnike
16.00—	18.00 prof. Radovan Gobec: Zborovska literatura
20.00—	22.00 prof. Branko Rajšter: Obdelava znane pesmi (V snegu), sodelovanje mešanega
pevskega zbora
Nedelja, 21, marca
13.00—	15.00 dr. Valens Vodušek: Koroška narodna pesem, predavanje s posnetki
15.00—	16.30 prof. Branko Rajšter: Študij nove pesmi (F. Venturini: Lovska)
16.30—18.00 prof. Radovan Gobec: Obdelava znane pesmi (vasovalec), sodelovanje moškega pevskega zbora
V	V
Živahna odrska dejavnost v Šmihelu
Igralci igre: »Za pravdo in srce" KPD v Šmihelu pri Pliberku
HI
Občni zbor SPD »Danica" v Šf. Vidu
Lep življenjski jubilej
15. marca 1971, je obhajal svojo 60-let-nico g. Jože Hočevar, korektor v Mohorjevi tiskarni v Celovcu in sourednik našega lista. Ko rektorsko službo opravlja v tej tiskarni že skoraj dvajset let. Takoj po zadnji vojni, ko je prišel na Koroško, pa je postal eden prvih sotrudnikov, sourednikov in korektor „Koroške kronike" in otroškega lista „Mladi Korotan". Če bi ga vprašali, koliko ..tiskarskih škratov" je v tej dolgi dobi v svoji skrbni natančnosti že ujel, bi nam najbrž ne mogel povedati. Tudi bravci vidijo pač samo tiste, ki so mu kljub vsej pazljivosti ušli...
Posebno skrbno korektorsko delo je moral gospod Jože Hočevar opraviti pri drugi izdaji Turnškovega Rimskega misala, ki ga je Mohorjeva izdala leta 1961 ob desetletnici obnovljene Mohorjeve tiskarne v Celovcu, pri več natisih svetega pisma in pri drugih obsežnejših izdajah. Poleg ko rektorskega dela pa opravlja jubilant mnogokrat tudi posle urednika raznih periodičnih in knjižnih izdaj Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Rodil se je 15. marca 1911 kot tretji izmed petih sinov očeta mlinarja na Blatu pri Grosupljem. Klasično gimnazijo je obiskoval pri cistercijanih v Stični in nato v Ljubljani, po maturi pa se je posvetil pravnemu študiju. Služboval je kot davčni uradnik v Šmarju pri Jelšah in kot tajnik zdraviliške občine Rogaška Slatina. Že prve dni po zasedbi Jugoslavije so ga Nemci kot zavednega Slovenca in vnetega prosvetnega delavca zaprli in izselili. Po vojni si je ustvaril nov dom na Koroškem.
Ob odgovornem poklicnem delu, kateremu se posveča z vso vnemo zavednega ljubitelja materinega jezika, je jubilant znan tudi kot navdušen pevec in zgovoren družabnik.
Skrbnemu sodelavcu našega lista se zahvaljujemo za ves njegov dolgoletni trud in mu želimo v imenu bravcev, da bi še naprej uspešno bedel nad lepoto in čistoto te naše slovenske besede. Bog naj nam ga ohrani pri dobrem zdravju, to je naša iskrena želja, ko mu kličemo: Še na mnoga leta!
Pisma foat/cet/
EN PREDLOG
V skladu za podporo družin z otroki se je tekom časa nabralo 600 milijonov Šil., ki se niso porabili za izplačilo normalnih otroških doklad. Zvezni kancler Bruno Kreisky je predlagal, da naj bi se ta denar porabil za povrnitev stroškov vsem onim šoloobveznim otrokom, ki se morajo posluževati raznih prevoznih sredstev, da pridejo do njih šol. Ta predlog je zelo hvalevreden, ker na ta način bi se denar v celoti porabil za stvar, za katero je bil namenjen: pomagati staršem pri vzgoji otrok. S sprejemom tega predloga bi se vsaj gmotno izravnal nedo-statek, katerega imajo otroci, ki stanujejo v kraju šole.
Kako pa je z otroki, ki bi morali pod enakimi težavami ali še hujšimi okoliščinami hoditi v šolo, a so jih starši rešili tega s tem, da so jih poslali v kakšen dijaški dom? Njih vzdrževalni stroški so še neprimerno večji in jih starši še težje zmorejo, kot oni, katerih otroci se v šolo vozijo.
Vem, da jim stroškov za internat ne bo povrnil nihče, a pravično bi bilo, da bi jim država iz sklada, iz katerega bo plačevala vožnje, povrnila vsaj v toliko, kolikor bi dijak stal, če bi se vozil od doma v najbližjo srednjo šolo. Npr. dijak iz Pliberka bo za vožnjo v Velikovec izdal X šil. in jih bo dobil povrnjene. Isto vsoto naj dobi tudi dijak iz Pliberka, ki stanuje v Celovcu.
Delovanje društva „Danica“ iz Št. Vida je že skoraj vsakemu znano. Posebno v zadnjih letih se je društvo zelo opomoglo in si utrlo pot do najbolj plodovitega društva na slovenskem Koroškem. To pričajo številni nastopi po Koroškem, Sloveniji in Tržaškem.
Zadnjo soboto, dne 13. 3. zvečer, je bil pri Voglu v Št. Primožu občni zbor SPD Danice. Občni zbor naj ne bi bil samo zadovoljiv pogled v preteklo delovno leto, marveč tudi bodrilo, se še z večjo vnemo vključiti v delovanje. Ne bi se hoteli odpočiti od dela in obsedeti na priznanjih, ampak z novimi idejami poživiti delovanje in pripraviti nastope še bolj okusno.
Po pesmi je predsednik M. Hobel pozdravil člane, posebno še gosta, dr. Pavla Apov-nika, ki nam je med občnim zborom predaval. Predsednik se je zahvalil vsem, ki sodelujejo pri petju ali pri igrah, hvaležni pa smo tudi njim, ki nas vedno obiskujejo, nam dajejo poguma in moralne opore.
Z začudenjem smo prisluhnili poročilu tajnice, ki nam je popisala številne nastope, tako igro „Metež“ kot z mnogimi koncerti. Tu se človek res vprašuje, ali je mogoče, da je navaden, preprost podeželski človek, ki je zaposlen doma na kmetiji, ali v lastnem obratu, v trgovinah in tovarnah, še pripravljen na večer in to brezplačno kulturno sodelovati? Dela in vztrajnosti ne moremo plačati, pripravljenosti ne popisati. Največ izpovesta še besedi, ki veljajo šentviškim kulturnikom „hvala" in še »nasvidenje z vami!"
Prav tako vestno, kot pri svojem delu, je poročal blagajnik o dohodkih in izdatkih.
Pomembno je, da sta odslej dve društvi in sicer „SPD Danica", ki zajame širšo kulturno delovanje (igre, knjižnica in druge izobraževalne skrbi) in »Pevsko društvo Danice", ki zaposluje svoje pevce.
Izvoljena sta bila sledeča odbora:
SPD „DANICA“: predsednik E. Hobel, podpredsednik J. Habernik, blagajnik in tajnik F. Polcer, namestnik Folti Rupic, knjiž-
V nedeljo, dne 14. marca, je Slovensko prosvetno društvo »Srce" v Dobrli vesi spet prvič po 13. letih imelo svoj občni zbor, katerega sta se kot gosta udeležila tudi predsednik Slovenske prosvetne zveze ter 1. podpredsednik Krščanske kulturne zveze.
Dosedanji predsednik društva, Franc Rutar, je podal poročilo o delu v zadnjih letih, ki je v glavnem bilo omejeno na plesne tečaje, veselice ter predavanja g. Vinka Zaletela. Po dva člana sta se udeležila režiserskega tečaja v Ljubljani ter tečaja za pro-svetaše na Jezerskem. Večje dejavnosti ni bilo, in sicer po sklepu zbora, ki je zastopal mnenje, da nima smisla delati konkurence farni mladini, ki je razvila izredno aktivnost.
Zdaj pa je mladina prirastla in bi se tudi v širšem okviru hotela kulturno udejstvovati.
Do danes se še ni slišalo, da bi naši politični predstavniki predlagali kaj temu predlogu podobnega. Pozno je sicer že, a če pohitijo, mogoče se le še da doseči, da bi dijaki tudi v internatih prišli do podpore, ki bi jim po vsej pravici pristojala, če bo ta zakon sprejet.
Dr. Luka Sienčnik, Dobrla vas
ničar St. VVakounig, režiser M. Marko, namestnik M. Jernej, preglednika dir. F. Sadnikar in Nacej Polcer.
PEVSKO DRUŠTVO: predsednik A. Rutar, podpredsednik V. VVakounig, tajnica H. Wu-tej, namestnik St. VVakounig, pevovodja in blagajnik H. Kežar, namestnik M. Marko.
Po volitvah nam je predaval naš rojak dr. Pavie Apovnik o »Ljudskem štetju", ki je trenutno pereče vprašanje, posebno še za Slovence. Opozoril nas je na nevarnosti in pasti, v katere bi brez pomisleka lahko zabredli. Želeli bi, da bi se še druga društva zanimala za to predavanje. Menimo, da je pismena razjasnitev po naših tednikih pomanjkljiva in šele osebni pogovor pouči preprostega podeželca.
Na tem občnem zboru smo se posebej zahvalili dolgoletnemu blagajniku g. Matevžu Artaču. Nad dve desetletji je bil »dušica" materialnih zadev in je vedel razpolagati z denarjem. Zato se ne čudimo, ako je s svojim premišljenim ravnanjem prihranil društvu lepo vsoto. G. Artač se s svojim tihim delom nikoli ni oponašal, marveč je mirno zbiral pri vseh prireditvah. S svojim vedno nasmejanim obrazom je ta vrli mož vedel »izsiliti,, od obiskovalca tudi prostovoljni prispevek, preden si je le-ta ogledal predstavo. Odbor je g. blagajniku obljubil, da se mu bo še na drug način oddolžil. Boglonaj vam, g. Artač in vas prosimo, da nam odslej dajete še posebej opore in vzpodbude.
Za dober in zrahljan konec je skrbel M. Jernej s svojim filmom (njegov produkt) o »Koroški"; seznanil nas je s tistimi kotički in utrinki koroške narave, za katere se navadno umrljiv človek v svojem sprehodu po naravi skoraj ne zmeni.
Oba predsednika sta se nato zahvalila za obisk in vse poklicala k delovanju.
Nočemo z velikimi parolami v bodočnost, kot to delajo tudi številna slov. koroška društva, marveč vedno upamo, da bomo še nadalje z istim prepričanjem delali za našo stvar.
Zato naj bi poživili društveno življenje. Prva naloga, ki si jo je društvo stavilo, je ustanovitev moškega pevskega zbora, katerega vodstvo je prevzel Jože Urban.
Zelo razgibana debata se je vnela ob vprašanju članstva. SPD »Srce" je včlanjeno v Slovensko prosvetno zvezo. Ker pa so ravno mladi prosvetaši, ki izhajajo iz farne mladine, dali prosvetnemu življenju novega zaleta, so predlagali, da bi se društvo včlanilo tudi v Krščansko kulturno zvezo; za nekatere sodelovanje v društvu celo zavisi od tega koraka. Predsednik SPZ je dvojno članstvo odločno zavrnil, ker to po statutih SPZ ni dopustno. Zastopnik KKZ pa je pripomnil, da v enem primeru že obstaja dvojno članstvo, da pa je o tako osnovnem problemu treba najprej razpravljati v koordinacijskem odboru.
Končno je bil izvoljen še novi odbor: predsednik je postal dr. Luka Sienčnik, podpredsednik Tine VVastl, tajnik Jože Pasterk, blagajnik pa Jože Prunč. V resoluciji, ki jo je predlagal novi predsednik, je poudarjena potreba po čim tesnejšem sodelovanju KKZ in SPZ, v društvu »Srce" pa hočejo tako sodelovanje v bodoče — ne glede na različna svetovno-nazorna gledanja — v korist skupne stvari prakticirati.
^=Naše prireditve.—
ŠT. PRIMOŽ
Farna mladina v Dobrli vasi vabi na igro GENOVEVA
v nedeljo, 21. marca, ob pol osmih zvečer pri Voglu v Št. Primožu.
Hranilnica in posojilnica Šmarjeta v Rožu vabi vse svoje člane na
REDNI OBČNI ZBOR
ki bo v nedeljo, dne 21. marca 1971, ob 10. uri v prostorih hranilnice.
Ob zaključku kulturni prispevek domačega moškega pevskega kvinteta.
Slovenska prosvetna zveza obvešča, da bo v soboto, dne 20. marca 1971, ob 20. uri na Bistrici v Rožu slovenski celovečerni film
LUCIJA
Kot predfilm boste lahko videli barvni film o slikarju »Božidarju Jakcu" in film o »Ziljskem štehvanju".
Ljubitelji slovenske filmske umetnosti prisrčno vabljeni!
Slovencem na Koroškem ob smrti dr. Franceta Cigana
Dr. Fr. Cigana ni več med nami! Med drugimi sta poslala na uredništvo »Našega tednika" g. Tensundern ter državni svetovalec dr. Drago Štoka dve žalni pismi, ki se glasita takole:
BOŽIDAR TENSUNDERN,
dušni pastir vestfalskih Slovencev
4401, Norvvalde, dne 8. marca 1971.
Kot dušni pastir vestfalskih Slovencev sem seveda v dobri zvezi s koroškimi Slovenci, dobivam »Naš tednik" in se zanimam za vse slovenske zadeve in dogodke na Koroškem. Četudi nisem nikdar osebno spoznal gospoda profesorja glasbe dr. Cigana na Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu, sem vedno in že davno spoznal, da je bil on izvanreden mož, izvrsten vzgojitelj na glasbenem področju in da je bil velik dobrotnik slovenskega naroda.
Ne samo profesorji in učitelji Državne gimnazije, ampak vsi Slovenci na Koroškem obžalujejo smrt tega velikega glasbenika in velikega Slovenca. Vsakega učenca osebno je učil, vse je učil zborno izvanredno stare pesmi, pa tudi moderne, lepe in krasne slovenske pesmi. Triumf njegovega delovanja je bila vsako leto šolska akademija. Leta 1969 sem imel srečo, da sem se udeležil take izvanredno lepe slovenske akademije Ivanu Cankarju na čast. Ne samo slovenski, ravno tako nemški časniki so občudovali visoke glasbene uspehe.
Svoje odkritosrčno sožalje izrekam Vam, predragi Slovenci, cenjenemu profesorskemu kolegiju in vsem učencem Državne gimnazije za Slovence v Celovcu, in želim, da bosta duh in zgled tega velikega slovenskega glasbenika še v bodočnosti v korist slovenskemu petju in v veselje ne samo Slovencem, ampak tudi drugim.
Krasno slovensko petje vpliva globoko na človeško srce.
Bog živi slovenski narod!
Tensundern, I. r. konz. svetnik ljubljanske nadškofije in mariborske škofije, župnik v pokoju.
Dr. Ciganu v spomin
Spoštovani!
Zelo mi je bilo težko, ko sem zvedel za smrt prof. Franceta Cigana. Poznal sem ga osebno in cenil v njem velikega človeka, neutrudnega delavca, zglednega duhovnika, zavednega Slovenca in velikega prijatelja mladine.
Koroški Slovenci ste z njim zgubiti veliko in boste to tudi občutili, toda prepričan sem, da bodo njegova dela, njegove iniciative obrodile stoteri sad! Takšno delo ne more iti v pozabo ali v anale. Prišli bodo novi ljudje pokojnikovih vrlin na njegovo mesto in delali po njegovih stopinjah v blagor naroda in naših verskih idealov.
V tem prepričanju Vam vsem izrekam res globoko občutene izraze sožalja.
Dr. Drago Štoka deželni svetovalec
TEČAJ ZA KNJIŽNIČARJE
Obe kulturni organizaciji koroških Slovencev, sta letos z velikim uspehom priredili vrsto tečajev za naše kulturne delavce. Zato sta se Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza odločili, da bosta priredili še tečaj za knjižničarje in sicer v nedeljo, 28. marca 1971, v študijski knjižnici v Ravnah.
Tečaj bodo vodili priznani strokovnjaki na področju knjižničarstva, ki nam bodo dali praktični in teoretični pogled v sodobno urejevanje in poslovanje knjižnic.
Prosimo, da vsako društvo in kulturna skupina farne mladine, pošlje svojega knjižničarja in po možnosti še druge, ki se zanimajo za knjižničarstvo. Vsekakor pa računamo, da se bosta tečaja udeležila vsaj dva zastopnika vašega društva.
To vabilo, pa je namenjeno tudi našim učiteljem, ker smo prepričani, da vas bo že zaradi poklica dejavnosti na tem področju ta tečaj gotovo zanimal.
Na tečaj se lahko prijavite v pisarnah Slovenske prosvetne zveze, 9020 Celovec, Gasometergasse 10 in Krščanske kulturne zveze, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26, potom prijavnic do najkasneje 23. marca t. I.
Slovenska prosvetna zveza	Krščanska kulturna zveza
Občni zbor SPD »Srce" v Dobrli vesi
To je pa res plajberški duhovni obzor!
Janko Malle, Slovenji Plajberk, zavzel stališče k oddaji im „Brennpunkt“
V oddaji „Brennpunkt“, ki je v avstrijskem radiu pred kratkim poročala o koroških Slovencih je med drugim prišlo do izraza tudi nekaj — kot je to pri nas v zadnjem času že precej v navadi — nemarnih obrekovanj, vrhu tega pa ne izostanejo laži in pod-tikovanja. Intervju, ki ga je dal predsednik tako imenovane „Windisch Bleiberger Dorf-gemeinschaft" pove svoje:
Reporter: „Wie kommt es, daB hier in Win-disch Bleiberg zwei verschiedene Faschings-veranstaltungen durchgefuhrt vverden, eine von der slovvenischen, eine von der deutsch-sprachigen Bevolkerung? VVarum konnen die beiden Gruppen nicht gemeinsame Ver-anstaltungen durchfiihren?“
Dobesedno Lausegger H. odgovori: „Bitte es war, bis jetzt war es eigentlich so, daB wir meistens oder zusammen oder zwei Ver-anstaltungen vvaren, oder im selben Gast-haus und auch die slovvenischen Gaste uns besucht haben, daB auch die Slovvenen uns besucht haben."
Reporter: „Und wieso ist es heuer nicht der Fali gewesen?“
Lausegger H.: „Bitte ich weiB es, daB weiB ich einmal vvirklich nicht, es ist da ganz plotzlich dazugekommen, unser Herr Hoch-vvurden hat das, glaube ich in die Wege ge-leitet."
Reporter: „lst er ein Slowene?“
Lausegger H.: „Er ist, er stammt von Ju-goslawien.“
Reporter: „Und welche Interessen, glau-ben sie, hat der Pfarrer, diese Stimmung hier herein zu bringen?"
Lausegger H.: „Der Pfarrer, der ist also praktisch von der slovvenischen Seite und er unterstutzt hauptsachlich die slovvenische Kultur und ist dazu nur mehr fur die da und er soli sich nicht also mehr nicht um die Politik kummern, sondern mehr um seine Seelen."
Reporter: „Es wird von slovvenischer Seite behauptet, es sei so gevvesen, daB in den letzten Jahren immer nur slovvenische Ver-anstaltungen hier stattgefunden hatten und heuer oder seit einem Jahr ist es so, daB die deutsche Seite gesonderte Veranstal-tungen durchfiihrt? Ist das richtig?"
Dom v Tinjah vabi
NA GOVORNIŠKI TEČAJ
ZA MLADINO IN MLADE ODRASLE
od sobote, 20. marca, ob 19. uri do nedelje, 21. marca, ob 16. uri.
Vodja tečaja: g. župnik Lovro Kašelj, Hodiše, predsednik Krščanske kulturne zveze.
Pesnik se rodi, govornik se mora izšolati!
A tudi govornik ne postaneš od danes na jutri. Potrebno je tudi teoretično znanje in predvsem so važne vaje.
Ta strokovni tečaj hoče nuditi udeležencem čimveč konkretnih pripomočkov in navodil za različne govore in nastope.
Lausegger H.: „Jawohl, das stimmt, ich glaube, das Bildungsvverk hat zvvei oder drei Jahre hindurch also die Veranstaltungen ge-macht und sie sind auch sehr gut besucht gevvesen."
Reporter: „Was bezvvecken sie mit dieser Neueinfuhrung?"
Lausegger H.: „Das Bildungsvverk hat ei-nen neuen Verein gegrundet, also eine neue Ortsstelie, die befaBt sich also eben mit der Kultur."
Reporter: „Was ist das Ziel jetzt in Bezug auf die Slovvenen, was ist das Ziel der Or-ganisation hier in diesem Ort?"
Lausegger H.: „Unser Ziel ist es vveiter, also mehr solche Veranstaltungen zu ma-chen."
Reporter: „ln deutscher Sprache?"
Lausegger H.: „ln deutscher Sprache."
Reporter: „Nun ist es aber so, daB dieser Ort iiben/viegend slovvenischsprachig ist. VVarum soli man jetzt unbedingt hier deutschsprachige Veranstaltungen durch-fiihren?"
Lausegger H.: „Bitte der iiben/viegende Teil, er ist also, deutsch sprechen kann je-
der herin, also zu Hause reden die meisten natiirlich doch slovvenisch. Aber ich glaube, daB die Slovvener natiirlich, sondern nicht in ali so groBer Zahl direkt vorhanden sind, also vvie man da annimmt."
To je vse. Črno na belem torej, kar je vedel in znal povedati eden izmed tistih, ki hoče gojiti v Slovenjem Plajberku tujo kulturo, ker pač z njegovo lastno nekaj ni v redu, tisto kulturo, o kateri je govoril v takšni spake-drani nemščini, da se še bolj jasno pokaže ves duhovni obzor enega zatiravca svojega lastnega materinega jezika. In vsi ti krogi okoli „Dorfgemeinschaft“, ki so zrasli skoraj docela v slovenskem gnezdu, se danes drznejo vsiljevati v absolutno slovensko vasico gojitev takšne „urdeutsche Sprache", na vaškem odru, kot smo jo slišali iz intervjuja.
Da ni vse tako, kakor je dejal predsednik „Dorfgemeinschaft" v intervjuju, naj pojasnim nekaj k nedostatkom in neresničnim izjavam v intervjuju. Nikoli v Slovenjem Plajberku nismo prirejali skupnih odrskih nastopov. Bili so doslej trije nemški, toda slovenske besede ni bilo slišati na odru nikoli! Take izjave so očitno laži, in to lahko potrdijo vsi trezno misleči Plajberžani. In če nadalje Lausegger ugotavlja, da niti ne ve, zakaj letos ni prišlo do ..skupnega" kulturnega nastopa, v istem hipu pa takoj aplicira na župnika, kot da bi bil on tisti, ki je napravil konec našim ..skupnim" nastopom in je zato začel z agitacijo slovenske odrske dejavnosti, potem moram reči, da je vse nesramna laž in to poudarjam kot prireditelj slovenske pustne zabave, ki je bila pri Se-
reinigu 21. 2. 1971. Še bolj nesramni ter neznosni so očitki, da naj se župnik nikar ne vmešava v politiko, raje naj skrbi za duše, trdi pa tudi, da zgolj podpira slovensko kulturo. Katero pa naj podpira? Katero pa naj podpiramo mi? Na žalost v Slovenjem Plajberku nemške kulture ni in je nikoli ni bilo. Kar smo, smo, zato je čisto nestvarno misliti, da se je lahko kar čez noč znebimo ali pa nadomestimo z drugo. Ali je podpiranje lastne kulture, svojega lastnega materinega jezika, vmešavanje v politiko? Celo če bi odkrito želeli podpirati tujo, bi se tradicija ohranjala v nas podzavestno, proti naši volji in zavesti, zato pa v tembolj sprevrženih nenaravnih ali pa že čisto patoloških oblikah (tipično za nacionalnega histerika iz Slovenjega Plajberka); zdi se, da se prav to dogaja s tistimi, ki se slovenski duhovni tradiciji odpovedujejo z vidika katerekoli potrebe (klečeplazništva Nemcem v deželi), spričo katere naj bi bilo vsega slovenskega na mah in za zmeraj konec — to je tudi ves notranji izraz intervjuja.
Hvalevredno je vsekakor priznanje, da večina govori le slovensko, toda, da pretežni del zna tudi nemško ni vzrok za postopno germanizacijo; tisti, ki govorijo tudi nemško niso Nemci, so pa Slovenci tisti, ki jim je gobec „po slovensko zrasel".
Ob vseh takšnih peripetijah in diferenciacijah, bomo odprti in tolerantni, toda, to ne pomeni, da moramo spremeniti svoja duhovna spoznanja, nasprotno, naša duhovna spoznanja bodo vedno stopila v tvoren kontakt z drugače mislečimi, toda nikoli z obrekovalci in podtikovalci.
Tschuschi in Waldheim
Kandidat za zveznega predsednika dr. Kurt VValdheim (OVP) je v okviru svojega vo-livnega boja pred kratkim obiskal tudi mesto Pliberk. Govoril je o raznih rečeh; tako na primer o potrebi po nadstrankarskem poslovanju zveznega predsednika, ali: da bo skušal dodati svoje k mirnemu sožitju evropskih narodov. Govoril je prepričljivo, da celo tako prepričljivo, da so mu pliberški purgarji kar dobesedno vse verjeli in to s koroškim apetitom požrli v njihove evropske želodce.
Toda ne vsi. Med navzočimi so se med drugim nahajali Slovenci, koroški Slovenci. Slišali smo besede o mirnem ter bratskem sožitju narodov na evropskem kontinentu, toda čudili smo se, da ni omenil nas koroških Slovencev. Morda pa ni poslancu VValdheimu znano, da še eksistirajo koroški Slovenci in odprta slovenska narodnostna vprašanja ter da je tudi naloga zveznega prezidenta dodati svoj delež k reševanju teh problemov? Hoteli smo slišati na to vprašanje jasen odgovor — in smo mu zaradi tega stavili nekaj vprašanj.
Da, šli smo k njemu ter stavili vprašanja, ki pomenijo nam perečo ter življenjsko važno, za pliberški Grencštadt pa očividno jako kočljivo zadevo. Nismo se zadovoljili z han-tišitln, ker dobro vemo, da s takšnim postopanjem ne bomo rešili koroškega manjšinskega vprašanja. In VValdheim nam je zagotovil, da bo v primeru izvolitve za državnega predsednika skušal po svojih močeh realizirati določbe glede člena 7 državne pogodbe. Potem se je poslovil ter je nadaljeval svojo pot volivne propagande.
Ali višek Pliberškega volivnega zborovanja je šele prišel.
Za to so poskrbeli domovini zvesti Pliberk ter — Slovenci, pardon: tčuschi. V očeh vsemogočnih ter svetohlinskih purgarjev nismo več bili Slovenci, temveč (zopet) tčuschi. Tako je menil eden ter je menil drugi, tretji pa je dejal: „Naj gredo ti smrkavci s Titom diskutirat ter ne z (UNO-poslancem; op. p.) dr. VValdheimom!"
Slišali smo še več podobnih opazk od janusevskih (dvoobraznih) graditeljev Pliberške Evrope. Vsekakor se je razvila vroča diskusija, kajti razburkani duhovi pliberških vsevednežev so zopet enkrat videli v upravičenih zahtevah koroških Slovencev stremljenje po slovenizaciji tisočletnega koroškega nemštva marke Pliberk. Njihovih argumentov ne bomo naštevali. Nam vsem so dobro znani; in če nam bi bili tudi neznani, bi jih ne navajali, ker v tem primeru ne moremo govoriti o argumentih, temveč kvečje-
mu o nemško-koroški jalovosti. Kljub temu pa smo imeli edinstveno priložnost spoznati gledanje raznih Pliberčanov glede slovenske problematike. Videli smo, kako je omogočila nemško-nacionalna masovna psiha (duša) marsikaterim, ki sicer drugače kaj radi skrivajo svoje resnično mnenje o koroških Slovencih, razkrinkati njihove prave obraze. Vsaj vemo, pri čem smo in s kom imamo opravka. Spoznali smo te odprte patriote ter jih bomo vsekakor obdržali v tisočletnem spominu!
Janko Kulmež
„lm Brennpunkt“ .. .
(Nadaljevanje s 1. strani)
Ein ganz besonderes Gustostiickerl fur Chauvinisten und solche, die es noch werden zvollen, aber zvaren die Ausfiihrungen des Herrn Heribert Jordan, der angeblich im Namen von 60.000 Kdrntnern gesprochen hat. Heimatdienstes Ziel ist die Abzvehr! Dies wenigstens erklarte im Brustton der Uberzeugung der Obmann. Bleibt nur die Frage: Ist auch die Karntner Landsmann-schaft, sind auch die Elternvereinigungen der Mittelschulen, ist auch der Turngau, ist auch der Sangerbund eine Abzvehr or gani-sation? Laut Karntner Tageszeitung nimmt der Heimatdienst eine extrem deutsch-nationale Haltung ein. Das ist eine erstaun-liche Feststellung, da in der Landsmann-schaft zum Beispiel, die dem Karntner Heimatdienst angehort, alle politischen Landes-farben vertreten sind, natiirlich in ausrei-chendem Mafle auch die der Mehrheitspartei. Sozialistische Deutschnationale? Und dann kommt Jordans rote Katze. ZJUir sind die letzten, die dem Kommunismus das Wort reden. Unsere zveltanschauliche Position ist klar, Aber fur Siidkarnten gleich den tsche-chischen 21. August oder die brutale Unter-werfung des polnischen Aufstandes durch die Sozvjets zu beschwdren, ist doch aufierst primitiv. Dieser Antikommumsmus Jordan-scher Pragung existiert doch wirklich nur noch in heimatdienstlichen Gefilden.
Aber es kommt noch besser: Diese Gefahr des Kommunismus beschwbrt die Slozvenen-fiihrung. Die Slozvenen als ZUegbereiter des roten Imperiums — das ist aus Grofimutters Mottenkiste, lebt aber immer noch.
Eine Erklarung Jordans schldgt aber dem Fafl wohl den gut karntischen Boden aus: Osterreich begibt sich in Gefahr, weil es zu sehr auf internationale Verpflichtungen schaut. Dor Jahren wurde der Chefredakteur dieses Blattes auf Grund einer Klage des Heimatdienstes verurteilt, weil er erklart
Katoliška prosveta V četrtek, 25. marca, ob pol osmih zvečer, ponovi na željo mnogih v Mohorjevi hiši v Celovcu g. Vinko Zaletel predavanje:
KOROŠKA — II. del Življenje in običaji 310 barvnih slik ob zvočni spremljavi!
Obžinska seja v Galiciji
(Nadaljevanje s 1. strani)
veda vsebinsko neoporečne. To bi bilo gotovo pravično in tolerantno do Slovencev. Druge občine imajo prav tako slovenske knjige.
Podžupan J. Wutte je nato omenil, da ima tudi šolska knjižnica slovenske knjige, ki se ne uporabljajo izključno za pouk. Otroci si jih lahko izposodijo ter vzamejo domov. Ko je nabavila šola slovenske knjige, ni bilo takega razburjenja kot zdaj. Zdaj se je celo zgodilo, da so razni ljudje zmerjali nekatere pripadnike njegove frakcije kot partizane. Župan je odgovoril, da šola mora imeti slovenske knjige, ker je še vselej dvojezična.
Podžupan E. Markoutz (soc. stranka) je odvrnil, da ne vidi nobenega smisla, da bi kupovala občina slovenske knjige, ker ni bilo nobenega povpraševanja. A. Kanzian mu je odgovoril, da ljudje niso mogli ničesar zahtevati, česar ni bilo v občinski knjižnici. Pozneje pa se je, kljub zanikavanjem večinske frakcije, izkazalo, da so ljudje povpraševali po slovenskih knjigah a jih niso dobili. Podžupan E. Markoutz je nanovo pripomnil, da ne vidi nobenega smisla v tem, zakaj naj bi občina kupila 10 ali 20 sloven-skhi knjig, češ kaj naj bi začeli s temi knjigami.
Tudi svarilo odbornika J. Planteua, da bi ne bilo v interesu sožitja in sporazumevanja med obema narodoma, ako občina reče „Ne“, ni zaleglo ničesar. Pri glasovanju „ali naj občina kupi nekaj slovenskih knjig", je vseh 5 odbornikov Ij. str. glasovalo za slovenske knjige. Socialisti so se vzdržali glasu, nakar jih je podžupan J. Wutte opozoril na določilo splošnega občinskega zakonika, da je vzdržanje glasu hkrati nasprotni glas. Izrecno je zahteval, da tajnik to zapiše v zapisnik seje.
Predlog, naj bi občina kupila v svojo knjižnico dodatno k nemškim tudi nekaj slovenskih knjig, je torej propadel s pet proti šest...
hatte, der Heimatdienst verstofle gegen die Staatsinieressen. Heute erklart derselbe Heimatdienst, sicher gezvorden durch das dama-lige Urteil, unverfroren, Osterreich sei in Gefahr, weil es auf internationale Verpflichtungen sehe. Wir miissen neuerlich und mit aller Eindringlichkeit auf Absatz 5 Artikel 7 des Osterreichischen Staatsvertrages hinzvei-sen, der die Tatigkeit von Organisationen verbietet, die den Slowenen ikre Eigenart nehmen zvollen.
Wir tun das, obwohl zvir wissen, dafi dem Heimatdienst nichts geschehen zvird, und zvenn er auch noch drgere Dinge sagt. Ein solcher „Machtfaktor“ im Lande darf zvoki nicht angeruhrt zver den!?
Ausdriicklich und anerkennend wollen wir festhalten, da/l Prof. Dr. Theodor Veiter trotz der beschzvichtigenden und teilzveise falschen Erklarungen der Vertreter von Bund und Land in klaren und eindeutigen VOorten die Probleme und vor allem auch — was bedeutsamer ist — Losungsmoglichkeiten aufgezeigt hat. 16 Jahre nach Unterzeich-nung des Staatsvertrages ist es nun am Ge-setzgeber, den ZVorten Taten folgen zu las-sen.
Der vom ORF verfafhe Zwischentext zzvi-schen den einzelnen Gesprachen gab ein moglichst objektives Bild der Verhaltnisse und entsprach im zvesentlichen (bis auf ei-nige Unrichtigkeiten) auch den herrschenden Verhdltnissen.
Besonders anschaulich die Reportage aus ZVindisch Bleiberg, zvorin sich der Bildungs-zverkler selbst demaskiert, indem er zugibt, dafi die Bevolkerung dort uberzviegend slo-zvenisch ist. Wozu also gezielte deutsche Kul-turveranstaltungen? Der Schreiber dieser Zeilen schatzt die deutsche Kultur viel zu hoch, als dafi er sie unzvidersprochen zum Germanisierungsmotor degradiert zvissen mochte. Fur kleine Geister ist das allerdings nicht verstandlich. Sie sind in „Abwehrstel-lung“.
Wie lange schon? Wie lange noch?
Korošci,
vaša usoda, vaša bodočnost!
5.
KMETI!
Kje bodete vašo blago kupovali? Z visokimi coli bi bile za vas cene oblek, črevljev in orodja strašno visoke. V ljubljani bote morali blago tri do štirikrat tako drago plačati kakor na Nemško-Avstrijskem. Danes že košta kg soli v Mariboru črez 10 kron, užigalice 80 helarjev. Obleke pa skoro ni dobiti. Vsega tega imate na Nemško-Avstrijskem dovolj. Bote prodajali vaše produkte, vašo živino, vašo žito Kranjcem in Hrvatom, ki so že pred vojsko tlačili vaše cene? Ne bote več imeli na Spodnje-Koro-škem večjega živinskega semnja. Ali se mislite z vašo zelenjavo peljati v Ljubljano? Kdo bo vam tota plačal voznico? Na Hrvaškem in Slavoniji je zemlja bolj rodovitna in zdatna: V Serbiji se spitajo svinje skoro brez dela in stroškov z želodom. Mislite vi konkurirat s temi kmeti? če se zedinite z Jugoslovanskim, bi oilo kmalu čisto uničeno vaše poljedelstvo, poginilo bi.
KOMENTAR: Kako si bister, vsevednež, priča že to, da je enkrat Jugoslavija revna kakor cerkvena miš in na robu propada, drugič pa bogata tako, da bi uničila vse male kmete na Koroškem. Poslušajmo ga dalje, kaj nam ima povedati:
Poslušajte glas bistrega in pametnega Slovenca! V „Slovencu“ piše 29. junija t. I. Jožef Rustin o obstanku slovenskega kmeta: „Meso in žito našega kmeta ne bota našla kupovalca, ker vsak tam (V Slavoniji, v Banatu) kupi, kjer je doberkup. Ta nevarnost je dobro znana našemu kmetu; on ve, da mora pri takih razmerah poginiti. Kmet bo moral popustiti poljedeljstvo in drugje si poiskati zaslužka ali pa premeniti način svojega dela."
A ne samo kmetom in gospodarjem bi se uničilo blagostanje, tudi mali kmet, kajšlar in posli, hlapci in dekle, bi prišli na nič. Če pa ostanete pri Nemško-Avstrijskem, bote dalje doberkup v Celovcu in Beljaku kupovali in tam lahko in priročno oddali vaše reči. Nemško-Avstrijsko se bo dalje poseb-
no prizadevalo, povišati poljedelstvo. Pri-skrbovanje vozne živine in poljedelskih mašiti se bo posebno olajšalo. Na Nemško-Avstrijskem vendar vemo, kaj je ravno Spod-nje-Koroško trpelo zaradi homatij zadnjega leta. Oziralo se bo na revščino teh krajev pri plačilu štajrov, pri oddaji premoženja in živine ali pa se bo dovolil za nekaj časa po-polen popust. Velike zemljiško posesti bomo razdelili. Pri nas na Nemško-Avstrijskem velja načelo: Zemlja sliši temu, ki jo obdeluje!
KOMENTAR: To obljubljeno gospodarsko pomoč koroški Slovenci še danes čutimo, tako izdatna je bila. Dovolil se nam je popoln popust pri davkih zaradi ropanja Volks-wehra po slovenskih kmetijah. Zato ni čuda, da smo koroški Slovenci tako bogati, in dandanes sploh ne potrebujemo gospodarske pomoči.
ROKODELCI
Če se pridružite Jugoslovanom, ne bo samo poginilo kmetstvo tudi blagostanje obrtnikov, rokodelcov bi bilo uničeno. Kjer so revni kmetje, tam ne more rokodelc bog ve kaj zaslužiti, tam je nepotreben trgovec. Rokodelc bo še posebno teško delal, ker bo moral vsa orodja in večji del materijala na Nemško-Avstrijskem kupovati. Na svobodnemu Koroškem pa bojo v kratkem času trgovina, rokodelstvo in občevanje tujcev močno razcvetela. Koroško je zdaj dežela prevožnje in kupčije prve vrste.
Industrija Spodnje-Koroškega samo v zvezi z industrijo Nemško-Avstrijskega more živeti. Polfabrikate in materija! dobiva iz Nemško-Avstrijskega. Ločitva bi jo čisto uničila. To velja posebno za prevredne izdelke puškarske industrije v Borovljah. Najmanj je ta visoka industrija oddala njene izdelke črez Karavanke. Puškarji bi se, kakor že danes pravijo, izselili na Nemško-Avstrijsko, če bi bila njih domovina zedinjena z Jugo-goslovanskim.
KOMENTAR: Vse kaže, da so imeli Korošci samo dve možnosti: Voliti Avstrijo — neizmerno bogastvo in blagostanje ali Jugoslavijo — neizbežen pogin zaradi lakote.
DELAVCI!
Vas hočejo slepiti Jugoslovani, da vam dajo dobrkup kruha! Vi bi meli to pa naravno samo tako dolgo dobivati, dokler bi oddali vaše glasove za Jugoslovane. Potem pa bote padli v enako revščino in brezpra-
vičnost nazaj kakor delavci v Ljubljani in Belgradu. 1. maja je bilo velavcem v Sarajevu prepovedano, den praznivati, srbski vojaki so streljali na delavce. Srbi bi vas kot sužnje, kot sklafe izkoristili. Srbi še najpr-votnejšega oskrbovanja za delavce nimajo, nimajo zavarovanja (frsihinje) za nezgode, bolnike in starost. Mislite, da bo ta država za vas socialno skrbela? Na srboslovan-skem dvoru gospoduje najbolj temna reakcija dinastije Karageorgevičev. Nemško-Avstrijsko pa je svobodna demokratična republika s svobodno ustavo. Samo ta svobodna narodna država obvaruje prosto delavno moč. Vodnik delavcev stoji na vrhu države. Vsi delavci glasujejo zato pri glasovanju ljudstva za svobodno narodno državo Nemško-Avstrijskega, kakor so že storili vsi organizirani delavci v Celovcu in Beljanu.
LJUDSTVO SPODNJE-KOROŠKEGA!
ROJAKI!
V vaših rokah leži usoda za vas, za vaše otroke in otročiče in za našo lepo domovino! Preudarite vse vaše interese vaše koristi, najte govoriti na samo vaš um, ne, tudi vašo koroško srce! Nas zedini tisočletna, skupna zgodovina in kultura, skupne žalosti, skupno veselje od časov naših praočetov, skupna ljubezen do dežele in skupne pesmi. Spominjamo se naše dolžnosti, deželo naših očetov ohraniti nerazdeljeno! Koroško sliši vselej samo Korošcem! Ne bojte se dalje generala Majstra in njegovih bričev! Odklonite, zavrnite one duhovnike sovraštva, držite se duhovnikov, ki se samo držaj o Kristusovih in ljubezen in sporazumljenje pridi-
ŠE ZMEROM ŽRTVE ATOMSKE BOMBE
Za posledicami atomske bombe, ki so jo Američani vrgli na Hirošimo konec druge svetovne vojne, je lani v tem mestu umrlo 70 ljudi. Mestna bolnišnica je sporočila, da je večina umrla za rakom in levkemijo.
LIBIJA ŽELI ZBLIŽANJE Z AMERIKO
„New York Times" poroča iz Tunisa, da se libijska vlada upira prizadevanju Sovjetske zveze, da bi Libija dala sovjetski mornarici na razpolago pomorsko oporišče; poleg tega zahteva Moskva, da lahko odpre v Tripolisu kulturno središče. Libijski predsednik polk. Kazafuy se temu upira, ker nasprotuje širjenju komunizma v Libiji, češ da je mohamedanstvo nasprotno komunizmu.
jlvanhoe 1
bv 53	fummm
»Častiti oče,« je rekel preceptor Goodal-riški, »nikaka ukletev ne more vplivati na bojevnika, ki stopi na plan, da bi se boril v božji sodbi.«
»Prav praviš, brat,« je dejal veliki mojster. »Albert Malvoisin, daj 'ta bojni zastavek Brianu de Bois-Guilbertu. — Naložimo ti, brat,« je nadaljeval, ohračaje se k temu saimemu, »da se boriš moško in brez vsakega dvoma o zmagi dobre stvari. Tebi, Rebeka, pa določimo rok treh dni, da najdeš 'borca, ki te bo zastopal.«
»Za tujko, ki ni vaše vere,« je odvrnila Rebeka, »je to kaj kratek rok, da najde moža, kateri naj stopi v 'boj in 'tvega zanjo življenje in čast zoper viteza, ki ga imenujejo preizkušenega vojaka.«
»Ne moremo ga podaljšati,« je odvrnil veliki mojster; »boj mora biti izbojevan v naši prisotnosti, a razni važni posli nas kličejo čez štiri dni od tod.«
»Božja volja naj se zgodi!« je dejala Rebeka. »Vanj zaupam, ki mu en sam trenutek prav tako zadošča v rešitev, kakor celo stoletje.«
»Prav si rekla, dekle,« je odvrnil veliki mojster; »a vedi, da dobro poznamo njega, ki se rad dela angela luči. Ostane nam samo še, da določimo primeren kraj za boj, in če tako nanese, 'tudi za izvršitev smrtne obsodbe. Kje je preceptor te hiše?«
Albert Malvoisin, ki je še vedno držal Rebekino rokavico v roki, se je zelo resno, a tiho razgovarjal z Bois-Guilbertom.
»Kaj!« je rekel veliki mojster. »Ali noče sprejeti zastave?«
»Hoče — sprejme jo, prečastiti oče,« je
dejal Malvoisin in spravil rokavico pod svoj lastni plašč. »Zastran kraja pa mislim, da bi bila najbolj primerna jezdarna pri svetem Juriju, ki spada k temu precepto-riju in nam služi za bojne vaje.«
»Dobro,« je rekel veliki mojster. »Rebeka, na tem borišču moraš postaviti svojega borca; in če ne storiš tako ali če bo tvoj borec premagan v 'božji sodbi, tedaj si obsojena, da umreš kakor čarovnica. To našo sodbo spišite in jo nato glasno preberite, da se ne bo nihče izgovarjal, češ, nisem je poznal.«
Eden izmed kaplanov, ki sta opravljala v kapitlju pisarske posle, je neutegoma zapisal ukaz v veliko knjigo, ki je vsebovala razprave templjarskih vitezov, kadar so se slovesno zbrali na takih shodih; in ko je bila spisana, je drugi glasno prebral sodbo velikega mojsitra. Če jo prevedemo iz nor-mainske francoščine, se jie glasila takole:
»Rebeka, Židinja, hči Izaka iz Yorka, obtožena čarodejstva, zapeljevanja in drugih zlih nakan zoper viteza svetega reda Zion-skega templja, zanikava svojo krivdo in trdi, da so izpovedbe prič, ki so se danes o-glasile zoper njo, lažne, krive in nepoštene; in ker ji njen spol brani, da bi se sama borila zase, ponuja, da bo poslala viteza, ki se bo boril za njeno stvar, in to na njeno nevarnost in njene stroške. V to je podala svoj .zastavek. In ko so predali zastavek plemenitemu gospodu in vitezu Brianu de Bois-Guilbertu, bratu svetega reda Zion-skega templja, jie le-ta dobil nalog, da stopi v ta boj v imenu reda in samega sebe, kot tisti, ki mu je obtoženkino početje prizadejalo krivico in škodo. V to je prečastiti oče in mogočni lord Luka Markiz de Beau-imanoir izrekel svoje soglasje in določil, da 'bodi boji čeiz tri dni na jahališču pri Svetem Juriju, 'blizu preceptorija Temple-sitovve. In veliki mojster nalaga obtoženki, da se tam zglasi s svojim vitezom, pod smrtno kaemijb 'kot oseba, ki ji je dokazano čarodejstvo in zapeljevanje; prav tako se mora postaviti branilec, pod kaznijo, da ga
proglasijo in obsodijo kot odpadnika, če ga ne bi bilo; in plemeniti lord in prečastiti oče odreja, da se bo boj vršil v njegovi navzočnosti, z uvaževamjem vsega, kar je v takem primeru priporočljivo in koristno. Bog naj pomaga pravični stvari!«
»Amen!« je rekel veliki mojster in vsi zborovalci za njim.
Rebeka ni rekla ničesar, le v nebo je pogledala, sklenila roke in stala tako nekaj trenutkov, ne da bi se ganila. Nato je ponižno spomnila velikega mojstra, da bi ji morali zdaj omogočiti svobodno občevanje z njenimi prijatelji, da jih obvesti o svojem položaju in si, če bo mogoče, dobi borilca, ki jo bo zastopal.
»To je pravično in zakonito,« je dejal veliki mojster; »izberi si sla, ki mu zaupaš, in dovolili mu bomo svoboden dostop v tvojo jetniško celico.«
»Ali je kdo tu,« je rekla Rebeka, »ki bi, bodisi zaradi dobre stvari, bodisi za bogato plačilo, prevzel poslanico nesrečnega bitja?«
Vsi so molčali, zakaj nikomur se ni zdelo varno, da bi v navzočnosti velikega mojstra pokazal kako zanimanje za obrekovano jetnico in se tako izpostavil sumnji, da ga vleče k Židom.
Nekaj trenutkov je sitala Rebeka v nepopisni tesnobi. »Ali je res tako?« je vzkliknila naposled. »Ali je res, da moram na angleških tleh opustiti še ta poslednji up rešitve, ki mi je ostal? Ali mi res nihče ne izkaže usmiljenja, ki ga niti najhujšemu zločincu ne bi odrekli?«
Nazadnje se je oglasil Higg Snellovič in rekel: »Pohabljenec sem, a za sleherni gib, ki ga še zmerom napraviti, sem dolžnik njene usmiljene pomoči. Opraviti hočem tvoje sporočilo,« je dodal, obrnivši se k Rebeki, »kakor dobro ga le more tak po-kvečenec, in srečen bi bil, če bi bili moji udje dovolj brzi, da bi popravil zlo, ki ga je zakrivil moj jezik. Oh, ko sem hvalil tvoje usmiljenje, nisem niti slutil, da te spravljam s tem v nevarnost!«
gajo! Govorite in nabirajte glase za neraz-deleno domovino od hiše do hiše, čakajte mirno in potrpežljivo na dan rešitve, na den ljudskega glasovanja. Vsak kraj stavi svoj ponos na to, da še eden ne da svoj glas SHS-državi!
Enoglasno se spoznavaj celo ljudstvo Spodnje-Koroškega na dan glasovanja brez razlike stana in partaje, vere in Šprahe za nerazdeljeno deželo koroško v svobodnem Nemško-Avstrijskem! Potem bojo zapustili Kranjci in Srbi našo domovino! Pozabljeno naj bo med Korošci vso sovraštvo, pozabljen ves prepir zadnjega leta, pri mirnem delu bojo ozdravele vojskine rane, Koroško bo na novo scvetelo kot domovina veselih, srečnih ljudi.
KOMENTAR: Petdeset let so imeli Nemci na Koroškem časa prijeti za ponujeno roko, ki so jo ponudili pri plebiscitu Slovenci. Vse obljube so bile prazne fraze! Po plebiscitu so začele goreti slovenske hiše, pretepali so zavedne Slovence, mnogo duhovnikov je moralo zbežati, skoraj vsa slovenska Koroška inteligenca, ponemčevalni stroj je začel delovati s polno paro. V Saintgermain-ski pogodbi popisane točke o zaščiti manjšine še danes niso izpolnjene. V tretjem raj-hu so se tako imenovani domovini zvesti poslužili najradikalnejše metode se znebiti Slovencev na Koroškem. Treba jih je izseliti in uničiti. Da še zmeraj hočejo iztrebiti Slovence, pove jasno list KHD „Ruf der Hei-mat“ v oktobrski številki leta 1970. Naj živijo Slovenci, saj jih bomo kmalu ponemčili!
J. H.
Te dni se je v Tunisu mudil Kazafuy ter izrazil tunizijskim vladnim predstavnikom željo, da bi Libija zopet navezala stike z Združenimi državami Amerike.
POLET APOLLA 16 — MARCA 1972
Znana je posadka, ki bo z apollom 16 poletela na Luno marca prihodnje leto. Poveljnik odprave je mornariški kapetan John Young, 40 let, četrti polet v vesolje (z apollom 10 je prvi obkrožil Luno). Komandni modul bo pilotiral Thomas Mattingly, 34 let, ki bi moral leteti že z apollom 13, pa je zavoljo domnevnih rdečk moral ostati na tleh. Lunarni modul bo pilotiral Charles Duke, ki bo prvič poletel v vesolje. Na Luno bosta izstopila Young in Duke.
»Vse je v božjih rokah,« je rekla Židinja. »On more tudi z najbolj šibkim orodjem končati Judovo jetništvo. Da opravi njegovo sporočilo, je polž enako zanesljiv sel kakor sokol. Poišči Izaka iz Yorka — evo ti denarja za konja in moža — in daj mu to pisanje. Ne vem, ali je to, kar me prevzema nebeško navdahnjen j e, a trdno sem prepričana, da ne bom umrla take smrti in da mi bo vstal branilec. Zbogom! Tvoja naglica odloča o mojem življenju in moji smrti.
Seljak je vzel list, na katerem je bilo samo nekaj vrstic v hebrejščini. Marsikdo izmed množice bi mu bil rad odsvetoval, naj se ne dotakne tolikanj sumljivega pisanja; a Higg je bil odločen, da ustreže dobrotnici. »Ona mi je rešila telo,« je rekel, »in trdno se zanesem, da ne misli spravljati moje duše v nevarnosti. Izposodil si bom dobrega konja svojega soseda Buthama pa bom v Yorku, kakor hitro le moreta priti človek in žival.«
A naneslo je, da mu ni bilo treba jahati tako daleč, zakaj četrt milje od preceptorija je zagledal dva jezdeca, ki je po njuni obleki in njunih visokih žoltih kučmah videl, da sta Žida; in ko se jima je bolj približal, je v enem izmed njiju spoznal svojega bivšega delodajalca Izaka iz Yorka. Drugi je bil raibi Ben Samuel; zvedela sta bila, da je veliki mojster sklical kapitelj na obravnavo proti neki čarovnici, in se približala preceptoriju, kolikor sta vobče upala.
»Brat Ben Samuel,« je rekel Izak, »moja duša je nemirna, sam ne vem zakaj. Že mnogokrat so se poslužili očitka čarovnije, da so znjimi prikrili zle namene zoper naše ljudstvo.«
»Bodi miren, brat,« je rekel zdravnik; »ti se lahko pogajaš z nazarenti, ker imaš dovolj ‘krivičnega mamoina, da jo moreš odkupiti kar/ni; zakaj mamon vlada divjim diušam teh 'brezbrižnih mož, kakor je pečatnik mogočnega Salomona slovel, da vlada
Kmetov Joža:
Večerna impresija
Ti sama bila v senci si platane; tvoje rože v zarji so gorele; tvoje misli kakor želje
v silni prošnji so drhtele ...
Ko v moje lepa vsa stopila si sobane, mesec je kot sanja v vejah starega kostanja trudno blodil...
Zavese rdeče v temi so molčale, kot zvezde v dalji, nade so sijale. Nad mano lepa vsa si se nagnila in me kot dete — mati — poljubila . ..
Senatorjev tajnik sem bil...
Zdaj nisem več tajnik gospoda senatorja. Dva meseca sem strokovnjaško opravljal svojo službo, potem pa ni več šlo, ker so se pokazale posledice mojega delovanja. Takole se je zgodilo:
Moj gospodar me je nekoč prav zgodaj zjutraj poklical. Ko se mi je ob sestavljanju njegovega proračunskega govora posrečilo vanj vplesti nekaj prav uspelih šal, sem se odpravil k njemu.
Samoveznice si še ni zavozlal, lase je imel vse kuštrave in le s težavo je skrival
MARK T W A I N
razburjenje, ki ga je kar kuhalo. Vsaj zdelo se mi je tako. V roki je imel kup pisem, tako da sem takoj vedel, da je že dobil jutranjo pošto.
»Mislil sem, da ste zaupanja vredni," mi je dejal za pozdrav.
»Prav tako mislim, kakor vi,“ sem kratko odvrnil.
»Naročil sem vam, da sestavite namesto mene pismo za volilce v državi Nevadi, ki zahtevajo poštni urad na Baldvvinovi ranchi. Prosil sem vas, da prepričate te ljudi spretno po ovinkih, da jim pošte prav nič ni treba."
„To sem tudi storil."
»A?... In kako dobro! Vaš lastni odgovor vam bom prebral:
.Gospodu Smithu, Jonesu itd.
Dragi gospodje! Kaj hudiča vam je treba poštnega urada na Baldvvinovi ranchi? Kaj boste z njim? Če pridejo tja pisma, jih tako ne znate brati in poleg tega se mi ne zdi prav nič verjetno, da bi denarna pisma, ki bi šla skozi ta urad, prišla tja, kamor bi bila namenjena. In mi bi imeli s tem le obilo sitnosti.
Ne! Pustite to! Prepričan sem, da bi bilo blazno. Veste, česa potrebujete? Poštene kaznilnice, velike in trdne! In pa šole. Oboje bi vam utegnilo koristiti. Le to vam manjka do sreče.
V senatu bom vložil primeren predlog.
Vaš vdani
senator James W. N.’
To je bil vaš odgovor! Ljudje mi pišejo, da me bodo obesili, če prestopim še kdaj mejo njih volilnega okrožja. In prepričan sem, da mislijo resno!"
»Pri moji veri, gospod senator, nisem mislil tako hudo. Le prepričati sem hotel ljudi ...“
»Saj ste jih prepričali, pa še kako! In zdaj drug primer. Izročil sem vam več prošenj iz Nevade, kjer so nekateri volilci prosili, da bi se potegnil za priznanje metodistov-ske verske ločine. Želeli so, da bi bila njih vera všteta med državne. Kaj sem vam naročil? Pišite jim, da bi se to ne dalo izvesti, ker bi obrnilo državne zakone pri temelju ... In kaj ste vi odgovorili?
.Gospod reverend Halifax & Co!
Dragi gospodje! Obrnite se s svojo neumnostjo na državni svet! Kongres se ne zanima za verske zadeve. Toda ne mudi se še. Vaš predlog je smešen. Vaše verne duše so sirote na duhu. Pustite svoj predlog! Z njim ne boste imeli sreče. To je moje mnenje. Svojo prošnjo sklepate z besedami, da boste večno molili. Zdi se mi, da vam je to prekleto potrebno.
Vaš vdani
senator James W. N.’
To duhovito pismo me bo v očeh volilcev docela uničilo. In da bi me politično sploh umorili, ste odgovorili še na spomenico občinskih svetnikov iz San Francisca. Ti možje so prosili, da bi jim kongres priznal lastninsko pravico nad morsko obalo. Prosil sem vas, da jim napišete dvoumno pismo, kjer ne bo nikakršnega namigovanja na to vprašanje. In vi ste napisali tole:
.Gospoda moja!
Georges VVashington, prevzvišeni oče našega naroda, je mrtev. Svojo čudežno pot uspehov je dokončal za večno. Umrl je 14. decembra 1799. In vi prihajate zdaj s svojo lastninsko pravico nad obalo?
Kaj je slava? Slučaj? Sir Isaac Nevvton je videl, kako je jabolko padlo, in pri tem je iznašel težnost. To odkritje je bilo samo po sebi neumno vsakdanje, toda njegovi starši, ki so imeli odlične zveze, so vse razkričan in Isaac Nevvton je skoraj mimogrede postal slaven. Tega se spominjajte!
Spoštovanja vredne okamenine! Pišite mi kmalu spet. Nič ni za zdravje tako koristno kakor prijateljsko dopisovanje. Zmeraj bom serčen, kadar bom lahko poslušal vaše žvrgolenje.
Vaš vdani
senator James W. N.’
Vaše pismo je zame usodno!"
»Gospod senator, zelo mi je žal. Zdi se mi pa, da se je pismo vendar zelo spretno ognilo vražjemu vprašanju lastninske pravice nad obalo!...“
»Glejte, da izginete! Moje potrpežljivosti je konec! Ti nesrečniki mi ne bodo nikoli odpustili. Da vas ne bom nikoli več videl!..."
Te besede sem smatral za skrit namig, da mojih uslug ne potrebuje več. Nikomur se ne vsiljujem. Zato sem ga prosil za odpust. Človek takim ijudem ne more nikoli ustreči. Ničesar ne razumejo in ne znajo ceniti dela, ki ga ima človek z njimi...
POZABLJENA OBLETNICA
(Srečanje z vsakdanjostjo)
Vsa žalostna je prišla k meni sestrična Mara in je bila kaj redkih besed. Videla sem, da ji nekaj leži na srcu, pa nisem silila vanjo. Bo že sama povedala, kako in kaj. Postregla sem ji s Šilcem brinovčka, ki se ga nikoli ne brani. Ob brinovčku in prigrizovanju slanih keksov je začelo le prihajati na dan, kaj jo teži. Takoj sem vedela, da potrebuje samo poslušalko, ki ne bo zinila besede, kajti ona je govorila in govorila, spraševala in si sproti odgovarjala.
»Veš, zdajle je bila desetletnica najine poroke. Že vnaprej sem računala, da bomo letos, ker je pač takole okrogla obletnica, pro-
slavili nekoliko bolj slovesno, čeprav je padla na delavnik. Pripravila sem slavnostno kosilo: fino kokošjo juho z možganovo zakuho, krompir na francoski način, pečenko, rdeč radič v solati in čudovito kremo s piškoti.
Ko je Janez pozvonil, je bilo že vse na mizi. Še šopka nisem pozabila.
,No, danes pa nisi posebno varčevala z denarjem," je bilo prvo, kar je rekel mož, nato pa se je slastno lotil jedi. ,Veš kaj, pa je vseeno dobro, da je malo spremembe.’ In se je zadovoljno pretegnil ter takoj po kosilu zasmrčal kar za mizo.
zlim duhovom. A kdo je ta ubogi pohabljenec, ki se mirna bliža oib berglah, kakor da bi hoitel nekaj govoriti z menoj, se mi zdi? — Prijatelj,« je nadaljeval zdravnik, obračaj e se k Higgu Snelloviču, »pomoči srvoje umetnosti ti ne odrečem, a vedi, da nimam niti beliča za take, ki beračijo po cestah. Kar dalje =e spravi! Če si v nogah mntvouden, delaj z rokami, da se preživiš, če nisi poraben za brzega sla ali skrbnega pastirja ali za vojno ali za službo neučakanemu gospodarju, so vendar še druga o-pravila, ki-----a kaj ti je brat?« je preki-
nil svoj ogovor in se ozrl na Izaka, ki je bil komaj pogledal na list, katerega mu je Higg pomolil, in še tisti hip je omahnil s svojega mezga ter nekaj itrenutkov kakor mrtev ležal na tleh.
Rabi je ves vznemirjen razjahal in brž uporabil vsa sredstva svoje umetnosti, da bi obudil tovariša k zavesti. Hotel mu je celo puščati, ko je predmet njegovega strahu in skrbi nenadoma oživel; a prvo, kar je storil, je bilo to, da si je strgal kučmo z glave in si posul sive lase s prahom. Zdravnik je izprva mislil, da je ta nepričakovana in silna razburjenost 'posledica blaznosti; še vedno misleč na svoj prejšnji namen, je jel znova pripravljati orodje. Toda Izak ga je kmalu prepričal, da se moti.
»Dete moje skrbi,« je vzkliknil, »Benoni bi te morali imenovati, ne pa Rebeko! Zakaj naj spravi 'tvoja smrt moje sive kodre v grob? Zakaj naj v grenkobi svojega srca prekolnem Boga in umrem!«
»Brat,« je rekel rabi ves presenečen, »oče si v Izraelu, pa govoriš take besede? Nadejam se, da dete tvoje hiše še živi?«
»Ona živi,« je odvrnil Izak, »a tako, kakor je Daniel, ki so ga imenovali Beltežacarja, živel v levnjaku. Jetnica je teh Belialovih sinov in oni bodo nasitili nad njo svojo okrutnost in ne bodo prizanesli ne njeni
mladosti ne njeni ljubki milini. Oh, bila je venec palmovega zelenja na mojih sivih laseh, in zdaj mora oveneti v temi kakor Jonova dinja! O, dete moje ljubezni, dete mojih starih dni! O, Rebeka, Rahelina hči! Temna senca smrti te je obdala.«
»Daj, preberi ves list,« je rekel rabi; »morda pa vendar še najdeva kako rešilno pot.«
»Ti beri, brat,« je odvrnil Izak, »zakaj moje oči so kakor studenec solz.«
Zdravnik je bral v hebrejskem jeziku tole:
»Izaku, sinu Adonikamovemu, ki ga pogani imenujejo Izaka iz Yorka. Mir in blagoslov obeta naj se pomnožita nad teboj! — Oče, obsojena sem, da umrem zaradi zločina, o 'katerem moja duša ničesar ne ve — zaradi zločina čarodejstva. Oče, če bi bilo moč najti krepkega moža, ki bi se z mečem in kopjem postavil zame v boj po načinu nazarencev, to pa na templestovvskem borišču, čez tri dni od današnjega dne, morda bi mu dal Bog naših očetov moč, da ubrani nedolžnost in pomaga njej, ki nima nikogar, da bi ji pomagal. Če pa tega ne bo, naj device našega ljudstva žalujejo za menoj kakor za mrtvo, za jelena, ki ga je lovec zadel, in za cvetko, ki jo je odsekala koščeva kosa. Zato se ozri, kaj moreš storiti in kje bi bila še rešitev. Nekdo je med nazarenskimi vojaki, ki bi utegnil nadeti orožje zaradi mene, namreč Wilfred, Cedricov sin, ki ga pogani imenujejo Ivanhoeja. A mogoče je, da še ne prenese teže svojega oklepa. Vkljub temu, oče, pošlji mu to vest; zakaj prijatelje ima med močnimi svojega ljudstva, in ker je bil najin tovariš v hiši jetništva, bi morda našel koga, da bi se boril za mojo pravico. In povej mu, prav njemu, prav temu Wilfre-du, Cedrieovemu sinu: Rebeka, naj ostane živa ali naj umre, bo živela in umrla popol-
noma nedolžna krivde, katere so jo obtožili. In če jle božja volja, da izgubiš svojo hčer, ne 'obotavljaj se, stari mož, v tej deželi krvoprelitja in okrutnosti, ampak odpravi se v Kordovo, kjer varno živi tvoj brat v senci prestola, prav v senci prestola Saracena Boalbdila; izakaj, mainj okrutne so o-krutnosti Mavrov nad Jakobovim rodom, nego okrutnosti nazarenskih Nazarencev na Angleškem.«
Izak je dokaj, zbrano poslušal Bena Samuela, dokler jle bral pismo, a nato je iz-nova pričel z žalnim mahanjem in vzklikanjem po jutnovski navadi, si trgal oblačila, si posipal glavo s prahom in vzklikal: »Moja hči! Moja hči! Meso mojega mesa, kri moje krvi!«
»Ohrabri se, Izak,« je rekel rabi; »to žalovanje ti nič ne pomaga. Opaši si ledja in poišči tega VVilfreda, Cedrioovega sinu. Morda ti bo pomagal s svetom ali dejanjem; zakaj mladenič je v milosti pri Rihardu, ki ga naizarenci imenujejo Levjesrčnega, in vesti, da se je ta vrnil, nočejo utihniti v deželi. Nemara da lahko dobi od njega pismo s pečatom in ukazom, naj ti krvo-ločneži, ki se imenujejo po Templju in ga s tem onečalščajo, opustijo svoje hudobne namene.«
»Poiščem ga,« je rekle Izak, »zakaj dober mladenič je in sočuten do Jakobovih izgnancev. Oklepa pa on ne more nasiti, in kateri drugi kristjan se bo boril za zatirano donsko hčer?«
»Ne, veš kaj?« je dejal raibi, »ti govoriš, kakor da ne bi poznal poganov. Z zlatom boš kupil njihovo hrabrost, prav tako, kakor kupuješ svojo varnost za zlato. Bodi dobre volje in odpravi se, da najdeš tega Ivanhoeja. Tudi jaz se bom vzdignil in delal, zakaj velik greh bi bil, če bi te zapustil v tvoji nesreči. Hitel bom v mesto York, kjer je zbranih obilo vojakov in močnih
Nisem zinila besedice, ker sem čakala, da se bo do večera že še spomnil, zakaj je bilo tako kosilo. Pa se ni, niti ne do večera in ne drugi dan. Zlate gumbe, ki sem mu jih kupila, sem seveda spravila, mi pa ob drugi priložnosti ne bo treba kupovati darila."
Mari je šlo na jok. Da je mož pozabil na tako pomembno družinsko obletnico, to ji ni šlo v glavo. Meni pa tudi ne. Deset let skupnega življenja, skrbi in težav pa konec koncev le zasluži kanček pozornosti, kljub vsej zaposlenosti in dirki današnjih dni.
»Kaj, vi še vedno beračite? Slišal sem, da ste namreč na loteriji zadeli milijon!«
»Da, res je! Toda recite mi, ali naj zaradi tega lenarim?«
* * *
»Gospod profesor, zdravnik je prišel. Hoče k vam.«
»Ah, vedno me kdo moti! Nikogar nočem videti! Recite mu, da sem bolan.«
i
* # #
Dobro ga je zavrnil. — Slavni pridigar Abraham a Santa Clara je imel veliko sovražnikov. Nekoč ga je nekdo hotel zbosti v živo in je dejal: »Skrbel bom, da bo postal pridigar tisti od mojih sinov, ki bo najbolj zabit.« — Abraham a Santa Clara pa se mu nasmehne in hitro odgovori: »Skoda, da ni bil teh misli že vaš oče.«
mož, in ne dvomim, da najdem med njimi koga, ki se bo hotel bojevati za tvojo hčer; zakaj zlato je njih bog in za bogastvo bodo zastavili sivoja življenja, kakor zastavljajo svoje zemlje. Ali boš izpolnil vse, kar jim obljubim v tvojem imenu, brat?«
»Seveda, brat,« je odvrnil Izak, »in Bog 'bodi zahvaljen, da mi je poslal tolažnika v moji bedi. Vendar jim pa ne obljubi na prvi mah vsega, kar bodo zahtevali, zakaj iprepričal se boš, da je lastnost tega prekletega ljudstva, zahtevati funte, ko jih nemara lahko z unčami zadovoljiš. Toda ravnaj, kakor sam hočeš, jaz ne vem v tej stvari ne kod ne kam; in kaj mi pomaga moje zlato, če izgubim otroka svoje ljubezni?«
»Zdrav ostani,« je dejal zdravnik, »in naj bi se ti zgodilo, kakor tvoje srce želi.«
Objela sta se in krenila vsak svojo pot. Pohabljeni seljak je stal nekaj časa na mestu in gledal za njima.
»Ta židovska psa!« je rekel. »Nič bolj se ne zmenita za svobodnega rokodelca, kakor če bi bil nevoljnik ali Turek ali pa Obrezan Hebrejec! Vendarle bi mi lahko vrgla kak srehmjaček ali dva. Saj nisem bil dolžan prenašati njihovega nesvetega čečkanja in se izpostavljati nevarnosti, da me začarata, kakor mi je že marsikdo pripovedoval. In kaj mi je mar tistega bore zlatnika, ki mi ga je dala deklina, ko me bo pri velikonočni izpovedi duhovnik navijal zaradi tega in mu bom moral dati dvakrat toliko, da se pogodim z njim, in se razen tega lahko zgodi, da me bodo do smrti pitali z judovskim tekačem? Zdi se mi, da me je dekle res začaralo, ko sem stal pred njo! A tako se je od nekdaj zgodilo vsakomu kdor se ji je približal, Židu kakor kristjanu: nihče ni strpel na mestu, če je bilo treba zanjo kam stopiti. Še jaz, če le pomislim nanjo — delavnico in orodje bi dal, da ji rešim življenje!«
(Dalje prihodnjič)
R Ul TR Dobrla ves
nudi
NOVOI Pohišfvo vseh vrsf
zavese, posteljnino, preproge
Velike možnosti za dobitke!
Pazite na naše ponudbe!
V PODJUNSKEM TRGOVSKEM CENTRU PRI RUTARJU V DOBRLI VESI, EISENKAPPLER STRASSE 10, TELEFON 0 42 36 — 281
Za Jožefov sejem
20. marca 1971
so po zelo ugodnih cenah naprodaj naslednje stvari:
OPREME ZA STANOVANJSKE SOBE
Televizorji, oblazinjeno pohištvo, svetila.
* OPREME ZA SPALNICO
Preproge, karnise, zavese, žimnice, posteljno perilo, prešite odeje, blazine, stenske slike, ogledala, žalusije (vetrnice), garderobe, talne obloge (tudi polaganje), oljne peči.
OPREME ZA KUHINJO
Štedilnike — električne in na premog, hladilniki, skrinje za globoko hlajenje, radioaparati, kuhinjski stroji, noži, štedilniki za centralno kurjavo, kopalne kadi, kopalniške peči in tlak, elektrobojlerji, pralni stroji, električne peči, stroji za pomivanje posode.
ZA HIŠO IN GOSPODARSTVO
Elektromotorji, motorne žage, vrtalni stroji, rokodelsko orodje, okovje, vodovodne potrebščine, vrtni ploti, betonski mešalniki, samokolnice, prevesna in kletna vrata, sesalniki za prah, vrtno pohištvo, tratne kosilnice, brzoparilniki za krmo, korita za skubljenje prašičev, žeblji, vijaki, pločevina, žlebi, cevi, strešna lepenka, izolacijski material, okensko steklo.
ELEKTROINSTALACIJSKI MATERIAL
BARVNA PRODAJA
n. pr. Durlin-laki in barve vseh vrst, slikarski valji, tapete, čopiči vseh vrst, sredstva za nego tal.
ZA ŠPORT IN ŽIVLJENJE
......................posteljice za otroke in stajice za vajo v hoji (hodalje),
ročna vozila, športne priprave, kape za sušenje las, papirnati možnarji, rakete, razni glasbeni inštrumenti, razna darila.
Poleg tega imamo dobro sortirano zalogo mrtvaških krst in posojamo opremo za mrtvaški oder brezplačno. — Dostava vsak čas (nočna služba 0 42 36 — 292).
SO V PODJUNSKEM TRGOVSKEM CENTRU V DOBRLI VESI
sledeča presenečenja:
5. dobitek: Telefunken-lmperial televizor ali skrinja za globoko hlajenje 270 litrov „Linde“, polno avtomatsko elektronsko usmerjana;
4. dobitek: K. usnjena oblazinjena sedežna garnitura ali 20 m2 INKU talna preproga (barva na izbiro);
3. dobitek: „Tirolia“ dvojnati stroj za pomivanje posode s podstavkom ali „Pro-gress" iztepalnik za preproge z 2 motorjema;
2. dobitek: ena garnitura vzmetnih žimnic ali ena prešita odeja, ena blazina in ena garnitura posteljnega perila;
1. dobitek: predsobna stena (garderoba) ali pristna oljnata slika z okvirom.
50 dobitkov za tolažbo.
Večji dobitki pri vsakem nakupu
v Podjunskem trgovskem centru priTRUTARJU vDobrli vesi
Vsi zgoraj omenjeni dobitki so zdaj razstavljeni v Podjunskem trgovskem centru.
Žrebanje bo javno. Vsak, ki je oddal srečko in je pri žrebanju osebno navzoč,
lahko dobi en dobitek. Številka in ime bosta trikrat izklicana. Če dotična oseba
ni navzoča, bo klicana naslednja srečka, prejšnja pa izgubi veljavnost.
KUPITE PRI RUTARJU — TO PRINESE VEDNO DOBIČEK!
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KUTTMANNSDORF
tel. 0 42 22—7911 17
ES

■	BETONSKO PODJETJE
■	VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
..GOST 71" ZOPET VABI
Nove tujskoprometne atrakcije od 20. do 28. marca — ..Hotelska vizija11 — Mednarodno tekmovanje mladih kuharjev
Letošnjo pomlad že tretjič vabi celovška veie-sejmska uprava na 3. koroški strokovni velesejem za gastronomijo in tujski promet (na kratko tudi „Gost 71“ imenovan), ki obeta biti še bolj zanimiv od dosedanjih dveh.
Tokrat razstavlja 467 raznih, v to stroko spadajočih tvrdk, od teh 201 iz inozemstva — torej približno isto število kot lani, to pa zaradi tega, ker je uprava morala številne interesente odkloniti zaradi pomanjkanja prostorov, ki morajo po izkušnjah vremenskih razmer ob priliki prvih dveh tovrstnih razstav biti na vsak način ogrevani. Zato je tudi letos vladalo načelo, da je bolj važna kvaliteta kot pa kvantiteta razstavljenega materiala.
S temi podatki je med drugim seznanil pretekli petek na tozadevni tiskovni konferenci navzoče zastopnike tiska, radia, gostinstva in gospodarstva velesejmski ravnatelj g. dr. J. Kleindienst. Nadalje je poročal še o drugih posebnostih letošnje razstave. Namesto lanskega prikaza „Gost
INALLEN EINRICHTUNGSFRAGEN FtiHREND
STADLER GMSjtIMtL EXKLUSIV
KLAGENFURT • THEATERGASSE 4 ■ TEL.71 4 31
mobel passage atadler
KLAGENFURT • ST.VEITER STRASSE 4 - TEL. 71 4 31
STADLER 0^0©[l][lL VILLACH
VILLACH • TRATTENGASSE 1 .TEL.244 69. KOSTENLOSE FLANUNG DURCH EIGENE ARCHITEKTEN
KLINKER PLOŠČE (OPEKO) — kupiti je stvar zaupanja. Brezobvezne nasvete pri:
gosta!'1, ki jo prireja Koroški zavod za pospeševanje gospodarstva. Omembe vredna je tudi razstava Osrednjega združenja arhitektov, ki prikazuje, kaj vse je potrebno, da gostinski obrat res odgovarja čimbolj svojemu namenu.
Letošnja posebnost je tudi primerno aranžirana razstava umetniških slik slikarjev-članov Umetniškega društva za Koroško. Da bo celotni vtis letošnje razstave „Gost 71“ čimbolj učinkovit in prijeten, bodo poskrbeli tudi koroški vrtnarji in cvetličarji, ki bodo po vsem razstavišču uredili 'cvetlične aranžmaje.
Še posebna letošnja privlačnost pa bo mednarodno tekmovanje mladih kuharjev, in sicer iz Bavarske (21. in 22. marca), in Furlanije — Julijska Benečija (Italija) (23. in 24. marca), iz Slovenije (25. in 26. marca) in iz Koroške (27. in 28. marca). Najboljše moštvo bo dobilo kip pozlačenega kuharja, drugo pa posrebrenega. (Kipi so lično izdelani po osnutku znanega koroškega kiparja H. Golla.) Vsak udeleženec tega natečaja pa bo dobil v spomin moderno bronasto plaketo, predstavljajočo krožnik in žlico. To tekmovanje si je vodstvo razstave „Gost 71“ zamislilo in uresničilo tudi zato, ker se zaveda, da je dobra kuhinja v vsakem tujskoprometnem obratu eden najvažnejših činiteljev za zadovoljitev gostov.
Razstava „Gost 71", ki je zanimiva zlasti za lastnika tujskoprometnih (gostinskih) obratov, je odprta od 20. do 28. marca dnevno od 9. do 18. ure, restavracijski obrati pa do 22. ure. Vsem interesentom obisk toplo priporočamo.
Darujte za tiskovni sklad!
KLAGENFURT, ROSENTALERSTRASSE 46
70 — velesejmskega hotela" je letos urejen vzoren hotel z 800 m2 površine v hali 12 pod geslom ..Hotelska vizija". Obsegal bo vse važnejše, vzorno urejene hotelske prostore, tako zlasti razne restavracijske prostore in zastekleno moderno kuhinjo.
Druga zanimivost bo posebna razstava „Vse za
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem
FERLACHER BETONWERK J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27 /375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
Slovenska prosvetna zveza obvešča, da bo v petek, dne 26. marca 1971, ob 20. uri na Čajni v Ziljski dolini, celovečerni slovenski film
LUCIJA
Kot predfilm boste lahko videli barvni film o slikarju »Božidarju Jakcu" in film o »Ziljskem štehvanju".
Ljubitelji slovenske filmske umetnosti prisrčno vabljeni!
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 21. 3.: 7.00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 22. 3.: 13.45 Informacije — Po sledeh starih šeg in navad. — TOREK, 23. 3.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Komorna glasba. — SREDA, 24. 3.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. — ČETRTEK, 25. 3..: 13.45 Informacije — Koroški kulturni pregled. — Oton Župančič: Veronika Desenlška — 2. (3. dejanje). — PETEK, 26. 3.: 13.45 Informacije — Našim mladim poslušalcem — Iz koroške literarne delavnice: Iz pesniške zbirke A. Kokota »Ura vesti".
__ SOBOTA, 27. 3.: 9.00 Rubrika za jugoslovan-
lavnice: Iz pesniške zbirke A. Kokota »Ura vesti", do pesmi — od srca do srca.
JUGOSLOVANSKI KOVANCI
PO 2 IN 5 DINARJEV
Narodna banka Jugoslavije je v petek, 5. marca 1971, dala v obtok kovance po 2 in 5 dinarjev redne in priložnostne izdaje.
Obe vrsti kovancev sta izdelani v litini baker — nikelj — cink in sta srebrnkaste barve. Kovanec za 2 dinarja je težak 5 gr ima premer 24,5 mm, kovanec za 5 dinarjev pa je težak 6,75 gr in ima premer 27,5 mm.
Priložnostna izdaja kovancev za 2 in 5 dinarjev z označbama „fao“ (kratica organizacije za prehrano in poljedelstvo pri Združenih narodih — v angleščini) in „flat panis“ (v prostem prevodu iz latinščine: kruh vsem) je pripravila Narodna banka Jugoslavije v zvezi z akcijo OZN za borbo proti lakoti.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave 82-64». - Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,- šil., letno 100.- šil. Za Italijo 3400.- Ur, za Nemčijo 24.- DM, za Francijo 30.- ffr., za Belgijo 300,- bfr., za Švico 25,- šfr., za Anglijo 3.- f. sterl., za Jugoslavijo 60.- N. din, za USA in os tak države 7.- dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev - Odgovorni urednik: Janke Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. - Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik