List 20.
Gospodarske skušnje.
(M edle ali k 1 a verne sadne drevesa poživiti} priporoča baron Fil. Menilmontant v „Ver. Fr. BI." sledeče: Tam pa tam se nahaja na vertu kako drevo, ktero hira in kmali vsahne , ker mu ne priteka potrebnega soka dovelj. Mislil in mislil sem, kako bi se dalo temu pomagati, kar si izmislim : kako bi bilo , ako bi korenine ravno tako n are z al, kakor se narezuje deblo, da bi jih tako spodbodel, da bi še več koreninic naredile.
v
In res se je poterdilo, kar sem mislil. Ze dolgo tako ravnam in vselej mi je po sreči šlo. Dela ni veliko, truda pa še manj, takole: Ce imaš drevo, ki ti noče veselo poganjati in rasti, odkopa j mu korenine, poišči naj debe-leje in na več krajih jih nareži z žago precej globoko; berž potem pa pokrij spet vse korenine lepo z naj boljo vertnarsko zemljo. Prihodnje leto bo drevo nad zarezami pognalo veliko majhnih koreninic, ktere pridno popivajo iz zemlje $ok, kterega mu je poprej premalo dohajalo.
Vsak umen sadjorejec me bo pa razumel, da pod medlimi in slabimi drevesi le take zapopadam, kterim prave rastne moči manjka, ne pa starih in že izmolzenih, ker takih tudi obilen sok ne more oživiti.
(Kako dolgo se ohrani kaljivost jabelčnih in hruševih pešk?) Po mnogih skušnjah 25 do 30 let. Predlansko spomlad je Lud. Koch, kmetovavec v Dusbahu, sejal jabelčne peške, ktere je njegov popolibrat pred 8 leti nabral in v hramu založil, v tem pa umeri. Ne ena peška ni kalila pervo poletje, tako, da je gospodar že mislil , da ne bo nič ž njimi — al drugo spomlad (lani} se je prikazalo vse polno mladega drevjiča.
(Ali je bolje krompir zgodej ali pozno saditi?) Prof. Pistori je v zboru teltovske gospodarske družbe svetoval zgodej ga saditi, ker to je po njegovih skušnjah naj imenitniši pomoček zatreti krompirjevo bolezen; tudi je rekel, da se ga dvakrat več pridela; tak krompir, ki je že kalil, ko ga je sadil, je tudi veliko hitreje rastel raemo takega, ki ni se kalil.
(Žito mola obvarovati). V naj novejšem zvezku „Dingl. Jour." se bere za kmetovavce in žitarje dober svet, kako naj hranijo žito, da mu ne bo mol škodoval. Ta pomoček je poterjen po obilnih skušnjah na Francozkem, se lahko izpelje in ne prizadene posebnih stroškov. Ta-le je: Cisto in suho žito naj se berž po pridelku v sodce spravi; zgornje dno sodca naj se proč vzame in namesto njega se naredi ravno tako velik pokrov, kteri se potem s težkim kamnom obloži. Tako stoji žito v stopah in trikrat več prostora je za žito v žitnici. Zitnica se ve da mora suha in temna biti, za to naj bojo oboknice zaperte. Francozki žitar Dufour, kteri že 20 let tako ravna, pravi, ,,da nikoli ni mola imel v obilnih svojih žitnih zalogah, — da nobena miš in podgana ga ni nadležvala, — da se žito nikoli ni sparilo ali zatuhnelo, ampak da je vselej čisto bilo in lepe farbe, in za moko kakor za seme posebno dobro. Kupci veliko raje kupujejo v sodcih spravljeno žito kakor po žitnici razsuto".