LOVEC LIST ZA LOV, KINOLOGIJO IN R1BARSTVO Glasi lo Lovskega sveta LR. Slovenije Kinološkega ud razenja in Ribarstva LETNIK XXXI 19 4 8 Uredila Ing. Mirko Šušteršič Dr. Janko Lokar Ljubljana 1948 i Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani VSEBINA »LOVCA« 1948 Članki: Bevk Stanko dr.: Dr. Ivan Lovrenčič — sedemdesetletnik .................66 Spolovna kost...............185 Lisičje zgodbice 313, 380 O jelenih in njihovem rogovju 475 Confidenti Peter: Nekaj načelnih misli o donaša-nju.........................182 Coenkel France: Na merjasca .................... 270 Cvetko Ferdo: Naboj za šibre in njegovi sestavni deli...............122, 198 Cvirn Otmar: Naša jesen..................40 Tovariš, ne streljaj tako daleč 305 Černač Anton: Kako sem krmil merjasca in še kaj......................... 317 Houtnrt baron Albert: Jugoslovanska kinofilija 570 Jakil Vence: Prehrana in reja psov . 365, 412 O pasjem nosu.................. 466 Jalen Janez (Podskokar): Sončne sence (lovska povest) . 92 148, 209, 257, 321, 384, 426, 529, 584 Jesih Polde: Mladina.................. 329 Kapus Anton (Podorečar): L.okma, Biljak, Studen . • 143, 205 Na Solunsko glavo 431, 481, 520, 580 Kelih Miloš: Kako zvežemo gamsov čop . . 393 Kralj Janez: Lovski spomini in doživljaji . 309 Lampreht Robert: Pogled v bodočnost............... 7 Lavrič Janko dr.: Šolanje in preizkušanje brakov 11 75, 135, 187, 249 Načrtovanje, evidenca, statisti- ka in lov . . . ...... 70 Preizkušanje brakov v 1. 1947 129 Prodam udomačeno srno . . . 410 Kinološki dnevi so za nami . 505 Lokar Janko dr.: Divja svinja . 371, 419, 470, 509, 574 Makarovič Ado: Strel ob sončnem vzhodu 26, 82, 139 192, 253 Marenčič Rajko: Mali in veliki....................338 Miklavc Ciril: Vidiš li, lovski tovariš ... 242 Novak Franc dr.: Nova municija za šibre — raketni naboji..................540 Pirc S. Anton: Po Afriki 37, 102, 157, 217, 273, 332 395, 438, 543 Pleničar Vladimir (Dinkoj: Iz tistih in današnjih dni lovca 243 Predan Drago: Po sedmih letih zopet svobodno lovimo.....................32, 87 Steiner Stefan: V Sloparici 1943 ............... 245 Šušteršič Mirko inž.: Pregled.............................20 Vončina Ciril: Spomini............................597 Iz lovskega oprtnika: Oglasi: 43, 106, 161, 221, 278, 340, 396 441, 490, 548, 601 Iz lovske organizacije: 47, 110, 168, 226, 286, 346, 400 444, 495, 553, 604 Kinološke vesti: 47, 112, 168, 226, 288, 551, 445 495, 556, 608 112, 288, 352 Razno: Splošni zakon o lovu ..... 2 Klub ljubiteljev brakov (pasemski znaki balkanskega braka) . . 267 Navodila lovskim družinam za delovanje v okviru petletke • ■ 362 Resolucija.........................564 Pozdravljeni.......................458 Mednarodna kinološka zveza • 459 Pravično izvajanje lova .... 487 VSEBINA RISARSKEGA VESTNIKA Članki: Beok Stanko dr.: Kaj naj vsak ribič ve in zrna 54 113, 169 Dernoošek Janko dr.: Borba za naše vode...............557 Herfort-Michieli Tilda: Življenjski pogoji rib v naših tekočih vodah .... 229, 291 Jeraša J.: Savinja..........................613 Lokar Janko dr.: Svatovanje rib . . • 449, 499, 562 Več pravega duha ................289 Za našo obnovo....................49 Munda Aogust dr.: Misli o novi ribarski zakonodaji 353 Simončič Anton inž.: Jezerska zlaiovčica v Bohinj- skem jezeru.....................609 Nekaj smernic o bodočem deliu ribarski h zadrug.................51 Posledice suše za ribarstvo . . 401 Smuč in njegov pomen za slovensko ribarstvo...............296 Soča in njena soška postrv . . 358 Scliaup S. dr.: Moj' ribiški krst 454 Šircelj Karel: Zlato v blatu .......................497 Šulgaj Alojzij: Nekaj o šarenki.................235 Požrešnost postrvi.............. 58 Iz ribiške mreže: 63, 118, 177, 237, 301, 405, 502 566, 614 Iz naših vrst: 304, 568 Obvestilo zadrug: 64, 240 Književno poročilo: 120 Mali oglas: 408 Splošni zakon o lovu L Splošne določbe. 1. člen. Divjad tia ozemlju Federativne ljudske republike Jugoslavije je splošna ljudska imovina. Država upravlja lovstvo kot vedo narodnega gospodarstva in skrbi za njegov načrtni razvoj in pospeševanje. Pravico do lova in do izvrševanja lova ureja država. 2. člen. Državni organi, ki so pristojni za gozdarstvo, državna gozdna gospodarstva in dtžavna kmetijska podjetja morajo na svojem področju posvečati vso pažnjo gojitvi, varstvu in ohranitvi divjadi ter ukreniti vse potrebno za povzdigo in pospeševanje lovstva. 5. člen. Za organizacijo in izvrševanje lova se določijo lovišča. Lovišča obsegajo kopno in vodno površino. Lovišča so lahko državna lovišča ali lovišča lovskih organizacij. Državna lovišča upravljajo pristojne državne ustanove in podjetja, kakor tudi posebna državna podjetja in ustanove, ki se ustanove za izvrševanje lova. Država prepušča lovskim organizacijam upravo lovišč in pravico izvrševanja lova v loviščih, ki so jim dodeljena. 4. člen. Državne ustanove in podjetja kakor tudi lovske organizacije upravljajo lovišča po lovskem načrtu, ki je del gospodarskega načrta. 5. člen. Predmet lova more biti le divjad. Katere vrste živali so divjad, določijo zakoni ljudskih republik. Ostale vrste živali niso predmet lova po tem zakonu. 6. člen. Divjad je zaščitena in nezaščitena. Zaščitena divjad se ne sme preganjati, loviti in streljati v času lovopusta ali na nedovoljen način in s sredstvi, s katerimi se množično uničuje. Lovljenje žive zaščitene divjadi se sme dovoliti izjemoma v znanstvene namene, za razplod in za zverinjake. Zaščitena divjad se sme loviti samo z lovskimi puškami. Republiški minister za gozdarstvo določa n soglasju z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ, katera divjad je zaščitena. Določene vrste nezaščitene divjadi sme vsakdo pokončevati na svojem zemljišču. Katere so te vrste divjadi, določi republiški minister za gozdarstvo v soglasju z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ. ?. člen. Zaradi ohranitve redkih in zredčenih vrst zaščitene divjadi se sme predpisati poleg lovopusta tudi prepoved lova za določen čas. Odstrel divjadi, ki se za določen čas ne sme loviti, se sme izjemoma dovoliti za znanstvena raziskovanja ali če se ugotovi na njej nalezljiva bolezen ali iz drugih opravičljivih razlogov. Odločbo o začasni jrrepovedi lova kakor tudi o odstrelu divjadi izda minister za gozdarstvo ljudske republike. JI. Lov v državnih loviščih. 8. člen. Državna lovišča se praviloma ustanove na območju državnega gozdnega gospodarstva in državnega kmetijskega posestva. Ustanove pa se lahko tudi na drugih površinah, ki so državna last. Državno lovišče se lahko ustanovi tudi na nekem območju ne glede na to, kdo je lastnik zemljišča. 9. člen. Državna lovišča so splošnega državnega, republiškega. pokrajinskega, oblastnega ali lokalnega pomena. Državna lovišča splošnega državnega pomena določa minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ. Državna lovišča splošnega državnega pomena, ki obsegajo del državnih posesti v upravi republiškega, pokrajinskega, oblastnega ali lokalnega organa ali podjetja ali pa zasebno in zadružno posest na območju ljudske republike, določa minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ v soglasju z ministrom za gozdarstvo ljudske republike. Natančnejše predpise o državnih loviščih splošnega državnega pomena izda minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLR J. 10. člen. Državne ustanove in podjetja morejo dovoliti lovskim organizacijam, da izvršujejo lov v državnih loviščih, ki so v njihovi upravi. Pravilnik o tem predpiše pristojni minister za gozdarstvo. lil. Lov v loviščih lovskih društev. 11. člen. Osnovne lovske organizacije so lovska, društva. Lovska društva so prostovoljna združenja državljanov FLRJ. Lovska društva imajo posebno nalogo, da skrbe za pravilno sestavo in izvrševanje lovskega načrta, za pospeševanje lovstva, za organiziranje in strokovno izpopolnitev lovcev, za razvijanje lovske discipline in pravilnega odnosa lovcev do lova, kakor tudi za propagiranje in pravilno izpolnjevanje nalog in pravnih predpisov o lovu. 12. člen. Vsa lovska društva se združujejo v zveze (podzveze). Lovska zveza in podzveze se ustanove na območju ljudske republike. lvovske zveze ljudskih republik se združijo v Glavno lovsko zvezo, ki obsega vse področje FLRJ. 15. člen. Lovske organizacije morajo imeti svoja pravila. Dovoljenje za ustanovitev lovskih organizacij na območju ljudske republike daje na podlagi predloženih pravil minister za notranje zadeve ljudske republike v soglasju z ministrom za gozdarstvo te republike. Dovoljenje za ustanovitev Glavne lovske zveze daje na podlagi predloženih pravil minister za notranje zadeve FLRJ v soglasju z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ. Delovanje lovskih organizacij je pod nadzorstvom pristojnih državnih organov. 14. člen. Lovišče lovskega društva obsega praviloma zasebno in zadružno posest na območju enega ali več krajevnih ljudskih odborov v istem okrajnem ljudskem odboru oziroma na območju mestnega ljudskega odbora ali pa na vsem območju okrajnega ljudskega odbora, pa tudi državno posest na tem območju, ki je ■ne obsega državno lovišče. Ustanovitev lovišč lovskih društev, kakor tudi določitev njihovih meja, odobruje minister za gozdarstvo ljudske republike na podlagi predloga izvršilnega odbora pristojnega ljudskega odbora. 15. člen. Vsakemu lovskemu društvu se dodeli eno ali več lovišč. Lovišča dodeljuje na predlog izvršilnega odbora, okrajnega oziroma mestnega ljudskega odbora, gozdnega gospodarstva ah državnega kmetijskega posestva minister za gozdarstvo ljudske republike. Izvršilni odbor, gozdno gospodarstvo ali kmetijsko posestvo sklene z lovskim društvom pismeno pogodbo, s katero se določajo pravice in dolžnosti lovskega društva. 16. člen. Državljani FLRJ smejo loviti samo, če so člani lovskih društev in če imajo lovsko dovoljenje. Lovsko dovoljenje izda izvršilni odbor okrajnega ali mestnega ljudskega odbora. Lovsko dovoljenje se more izdati vsakemu državljanu FLRJ razen onemu, ki je pod skrbstvom ali ki je s pravomočno sodbo sodišča obsojen za težja kazniva dela. Z orožjem smejo loviti samo tisti člani lovskih društev, ki dobe tudi dovoljenje za rabo lovskega orožja. IV. Določbe o povračilu škode in kaznovanju. 17. člen. Državni organi in podjetja, ki upravljajo lovišče, in lovska društva morajo povrniti škodo, ki jo povzroči zaščitena divjad v mejah njihovega lovišča na odprtih zemljiščih, pod pogojem, da je lastnik oziroma posestnik tega zemljišča podvzel vse potrebne varnostne ukrepe. Kdor lovi, je dolžan povrniti škodo, ki jo napravi pri izvrševanju lova, kakor tudi škodo, ki jo pri lovu napravijo njegovi pomagači. Prijava za povračilo škode se vloži v osmih dneh potem, ko je bila škoda odkrita, a najpozneje v treh mesecih potem, ko je bila napravljena. Gclločbo o povračilu škode izda izvršilni odbor okrajnega ali mestnega ljudskega odbora, če škoda ne preseže zneska 2500 clin. Če pa škoda presega znesek 2500 clin, je za postopek o povračilu škode pristojno okrajno sodišče. 18. člen. Z denarno kaznijo do 3000 din se kaznuje: 1. kdor prepusti drugemu lovno dovoljenje: 2. kdor lovi o državnem lovišču ali v lovišču druge lovske organizacije, če nima za to dovoljenja; 3. kdor namerno ovira izpolnitev lovskega načrta; 4 kdor namerno da nepravilne podatke o lovu in o stanju divjadi v lovišču. Ako ima prekršek iz sprednjega odstavka težje posledice, se more zoper storilca izreči tudi odvzem lovnega dovoljenja za določen čas ali za trajno. 19. člen. Z denarno kaznijo do 50.000 din, ali s poboljševalnim delom do šestih mesecev, ali z odvzemom prostosti do šestih mesecev, se kaznuje: 1. kdor lovi brez lovnega dovoljenja; 2. kdor proda lovno dovoljenje; 3. kdor lovi redke ali zredčene vrste divjadi, katere je prepovedano loviti, ali pa živali, ki niso predmet lova; 4. kdor lovi ji a način in s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje; 5. kdor lovi zaščitejio divjad mecl lovopustom. Ako ima kaznivo dejanje iz sprednjega odstavka težje posledice, ali je storjeno v povratku, se storilec kaznuje s poboljševalnim delom do enega leta ali odvzemom prostosti do enega leta. Razen kazni iz sprednjih odstavkov sme sodišče glede na okoliščine dejanja in lastnosti storilca izreči tudi odvzem lovnega dovoljenja za določen čas ali za trajno, kakor tudi odvzem lovskega orožja in pribora. V. Končne odredbe. 20. člen. Ljudske republike izdajajo v skladu s posebnimi lovskimi razmerami na svojem območju na podlagi in v okviru načel tega zakona svoje zakone o lovu. Dokler ne bodo izdani zakoni ljudskih republik, se bodo v vsej FLRJ neposredno uporabljale določbe tega zakona. Dokler ne bodo izdani zakoni o lovu ljudskih republik, smejo vlade ljudskih republik urediti posamezna vprašanja o lovu s svojimi uredbami. 21. člen. Minister za kmetijstvo in gozdarstvo FLRJ je pooblaščen, da izda v soglasju s predsednikom vlade FLRJ natančnejše predpise za izvajanje tega zakona. 22. člen. Z uveljavitvijo tega zakona prenehajo veljati vsi i>redpisi o lovu, kolikor so v nasprotju z njegovimi načeli. 25. člen. Ta zakon velja od dneva razglasitve v Uradnem listu FLR Jugoslavije. Beograd 5. decembra 1947. V. št. 2577; Uradni list FLRJ št. 769/105 od 10. dec. 1947. Foto Andrej Ogrizek, Kranj Lampreht Robert Pogled v bodočnost Odložil sem knjigo lovskih spominov in doživljajev, kar mi naj bo preteklost. In to zato, ker mi misli in želje le vse preveč uhajajo v bodočnost. Naj ne bo preteklost tisto, kar je bilo dobro, kar je slonelo na zdravi podlagi in dolgoletnih izkustvih. Preteklost je zame vse tisto, kar je bilo krivično, pristransko in sebično. Če pogledamo samo za deset let nazaj, bomo videli, kdo je tedaj upravljal oziroma izkoriščal obsežna in razmeroma bogata lovišča. V prvi vrsti so bili velikaši, grofje in knezi, za temi lastniki samolastnih lovišč, v kolikor jih niso oddajali za visoko zakupnino tistim, ki so imeli že itak vsega prijetnega v izobilju. Na svoj račun pa so prišli tudi tisti, katerim so vabila na lov prihajala v taki množini, da vsem niti ustreči niso mogli. Poleg vseh teh je stal navaden zemljan, sicer oborožen z vsemi dokumenti za lov, toda brez žlahte, ki bi ga lahko uvrstila med svoje vzvišene člane. Vsega tega ni več. Poteptana je krivica in z njo vred pristranost. Vse to je odpravila ljudska oblast s tem, da nam je dala moderen in demokratičen zakon o lovu, pred katerim smo vsi člani zelene bratovščine enaki. Z mirnim srcem bomo vrgli v koš pozabljenja vse, kar ni bilo za nas. Z vsemi močmi pa se bomo morali oprijeti in trdno držati vse, kar smo si priborili in osvojili v spoznanju, da si sami kujemo boljšo in srečnejšo bodočnost. Leto dni je za nami, odkar je izšel zakon o lovu. Nič manj časa ni preteklo, odkar so se ustanovile lovske družine, ki tvorijo temelj vsemu bodočemu lovskemu udejstvovanju. Ali bi ne bilo na mestu, da se pri tem vprašamo, kako kaj delujejo oziroma se razvijajo posamezne lovske družine. Čisto gotovo je na tem vprašanju zainteresirana naša ljudska oblast. Naj navedem samo primer-Poznam družino, ki si je za svojega starešino izvolila človeka, ki še nikdar ni nosil puške, tem manj da bi bil kdaj lovec. Kako naj takšni ljudje tolmačijo ostalemu članstvu prelom med starim in novim, oziroma med slabim in dobrim, ko so se pa hote ali nehote oprijeli nečesa, za kar bodo mogoče šele po dolgih letih sposobni ali pa sploh nikoli. Da takšne družine ne bodo nikdar uspevale, je treba iskati krivdo tam, kjer je. Glavno in najvažnejše delo take družine je opravljeno s tem, da vnesejo v izkaz visoko pretiran stalež divjadi, od katerega pričakujejo potem ogromen odstrel. So pa tudi družine, katerih vodstvo stoji povsem pod vplivom posameznih ali združenih članov bivših samolastnih lovišč, katerim pa novi način izvajanja lova noče nikakor v glavo. Za takšne ljudi bi bilo bolje, da bi bilo ni ih članstvo v družini že pred rojstvom umrlo. Vodstvu take družine svetujem, da pokaže celega moža s tem, • da zna in bo znalo obvarovati pridobitve novega časa, na drugi strani pa odpraviti vse, kar teži po osebnih koristih. Vse premalo uvažujemo besedo oziroma naziv »Lovska družina«, to pa zato, ker se ne zavedamo pridobitev in sicer v smislu, da je posameznik nič, skupnost vse. S tega vidika moramo mi vsi, ki se tega zavedamo in nosimo ime lovec v današnjem smislu usmeriti bodoče korake, da bomo vredni tega, kar nam je zaupala ljudska oblast, da bomo zvesti čuvarji narodnega premoženja. Prva naloga lovskih družin oziroma vodstva naj bo, da iz posameznih članov stvori eno samo veliko skupnost, v kateri bi zavladala samo ena misel, misel skupnega delovanja v vseh vprašanjih lovskega udejstvovanja. Poglavje zase pa bi naj bila lovska sebičnost, rakova rana. ki gloda v marsikaterem telesu na videz dobrega lovca. Tudi ta rana se bo zacelila na izkustvih in spoznavanju skupnih dobrin. Umakniti se bo morala splošnim koristim. Ko bomo vse to predelali, bomo šli korak naprej in vzeli v pretres gojitev divjadi. Mnogo črnila je bilo že prelitega na tem vprašanju, zato se vanj ne bom spuščal podrobneje. Svetoval pa bi vsaki družini, da si naj nabavi knjižico »Gojitev srnjadi« ing. Šušteršiča. V njej bodo našle družine na kratko vse, kar je bistvo tega vprašanja. In ko bomo z vsem tem prepojeni, vsaj teoretično, potem se bo šele izkazalo, kaj zmoremo praktično. Od požrtvovalnosti, samozatajevanja lovske strasti, od interesov skupnosti in končno od poštenosti vsakega posameznega od nas je odvisno, kakšna bodo naša bodoča lovišča. Prizadevati si moramo, da bomo vse, kar smo teoretično in praktično za dobro spoznali, prenesli v dejanje. Z dejanji bomo pokazali, kaj hočemo in kaj zmoremo. In ko bomo nekoč že dosegli vidne uspehe v naših opustošenih loviščih, in to v pogledu količine kakor kakovosti, potem šele naj pride do izraza beseda odstrel. In ko sem slednjič po teh ovinkih prispel do odstrela, naj povem še tole: Za vsak trud in požrtvovalnost naj sledi tudi plačilo. Plačilo za vse to, dragi tovariši lovci, pa bo obstajalo v tem, da bomo v doglednem času zopet lahko uresničili pregovor, kdor seje, ta žanje ali, bolje rečeno, kdor je gojil, bo lahko tudi streljal. In šele tedaj bo poplačan naš trud v celoti, ko se bo zopet razlegel pok pušk preko dolin in planin in ko se bomo sklanjali nad lepo trofejo, ki je lovcu glavno plačilo, in to brez škode za lovišča ter v korist naši lovski družini oziroma skupnosti. Mogoče si kdo misli, da je s tem stvar že končana. 'Poda še bo preteklo nekaj časa, preden se bomo tako visoko povzpeli, da bomo sposobni za odločanje tudi v tisti zadevi, ki še danes krati pravemu lovcu njegove pravice, to je: pravica svobodnega odločevanja o odstrelu. Dotaknil sem se tega vpra-nja zgolj zaradi tega, ker hočem predočiti nekaterim lovskim družinam nujno potrebo po preobrazbi njenih članov v prave, odkritosrčne in poštene lovce, na drugi strani pa prikazati nujno potrebo dviga naših lovišč na to stopnjo, da nam bodo v čast in ponos. Ko bomo vse to že dosegli, tedaj šele bomo sposobni in upravičeni vzeti v pretres zgoraj imenovano zadevo. Prenesli jo bomo tja, kamor spada, v lovsko družino. Tovariši lovci, komu so poverjena današnja lovišča, kdo bo vršil nadzorstvo nad njimi, kdo bo krmil divjad, kdo bo ugotavljal stalež divjadi, in končno, kdo nosi odgovornost za pravilno upravljanje zakupnih lovišč. Lovska družina! Vse to mora družina vršiti v okviru splošnega načrta, v katerega je vključen tudi lovski načrt in ki seveda postavlja perspektivo odstrela, kar ni in ne more biti le zadeva posamezne družine. Da je še danes tako, ni krivda na nas in tudi ne pri oblastvu, krivdo na tem nosi preteklost. In zato so nastale lovske družine, da popravijo to, kar je posameznik zakrivil. In ko bodo enkrat naše lovske družine tisto, kar od njih zahteva in pričakuje ljudska oblast, potem bo to vprašanje samo od sebe odpadlo in šele tedaj bodo lovske družine lahko svobodno odločevale v vseh zadevah lovskega udejstvovanja. Mogoče še bo kdo na tem vprašanju spotaknil in rekel, da je tako tudi drugod in ne samo pri nas. Dotič-nemu rečeni: Ko si bodo tudi drugod priborili in osvojili to, kar smo si mi in si še bomo, potem ne bodo mogli več kazati na druge. Ne bomo se ozirali na to, kaj imajo drugod, marveč bomo šli po poti, katero smo si začrtali sami. Razni predpisi, ki so še danes potrebni, bodo s časom odpadli, nadomestila jih bo prava lovska zavest, ki edina nas lahko dovede do zaželenega cilja. Ker sem ravno pri odstrelu, omenim še drugo, bolj komplicirano vprašanje. Razvrstitev velike divjadi v kategorije. Ni to samo moje mnenje, ampak mnenje mnogih dobrih lovcev, katero hočem v kratkih besedah predočiti. Do izraza naj pride izrek: Vse, kar je lepo in prav. Z mirno vestjo lahko rečem, da niti tisti ljudje oziroma lovci, ki so privlekli na svet to kočljivo zadevo, ne zmorejo tega, kar se drugim nalaga. Vzemimo na primer: Srnjaka delimo v 4 kategorije in to: 1 a močni, 1 b potrebni za odstrel, 2 a brez napake, 2 b potrebni za odstrel. Na papirju bi jih lahko razdelili še v več vrst, toda v naravi je drugače. Praktično vzeto se kaže povsem enostavno. Vse, kar ne spada v lovišče, se odstreli, vse drugo pa se pusti za razplod. S to ugotovitvijo imamo samo dve kategoriji, kar za pravega lovca popolnoma zadostuje. Za laika jc pa še to preveč. Enako je z gamsi, kjer je razvrstitev še težja. Zanje naj velja isto načelo kakor za srnjad. Povedal sem to v kratkih obrisih in mislim, da bo večina lovcev soglašala s tem. S tem bo odpadel nepotreben papir, odpadle bodo številke in črke, katerih pa žal srnjaki in gamsi nočejo nositi na vidnem mestu. Odpadlo bo skratka vse. kar smo v tem pogledu podedovali. Ostali pa bodo pravi, pošteni in nesebični lovci, kateri bodo v čast in ponos lovskim družinam. I)r. Janko Lavrič Šolanje in preizkušnje brakov Po uspeli razstavi in smotrah, ki jih je priredilo Kinološko združenje za LR Slovenijo, je Klub ljubiteljev brakov želel preizkusiti v jeseni 1947 čim več brakov glede njihovih lovskih sposobnosti. Pri tem je imel klub namen, zanesti med širše lovske množice, ki po pretežni večini love z braki, smisel za pouk braka in pokazati, kaj vse brak s pravilnim poukom zmore. Da večina slovenskih lovcev lovi z braki, potrjuje dejstvo, da je bilo od osvoboditve do 1. decembra 1947 vpisanih v rodovno knjigo 200 brakov, 43 ptičarjev, 15 brakov jazbečarjev, 31 jamarjev in terijerjev ter 48 športnih psov, skupno 537. V posebnem poročilo o preizkušnjah brakov pa moremo videti uspehe, ki so jih dosegli posamezni psi, ki so bili letos vpisani v knjigo izučenih brakov (JIB). V dotičnem poročilu je omenjeno, da so sodniki na preizkušnjah pridobili zase precej izkušenj, videli so torej marsikaj• lepega, pa tudi slabega, in je prav, da ta opazovanja vržemo na papir, da jih morejo brati tudi oni, ki jim ni bila dana priložnost, da bi od blizu videli vsaj eno teh preizkušenj, pa tudi za pouk onim, ki so na tekmah sicer bili, pa niso vsega pravilno razumeli. Namen tega članka je tudi, da si osvežimo spomin glede določil pravilnika o preizkušnjah lovskih sposobnosti brakov, ustregli pa bomo tudi onim, ki tega pravilnika nimajo, ker ga niso imeli prilike dobiti, med katere moramo šteti mlade lovce, posebno pa še naše Primorce, prav tako pa bomo ustregli onim, katerim je okupator uničil stare »Lovce«, v katerih je bil govor o pouku in preizkušnjah brakov. Za preizkušanje lovske sposobnosti brakov velja pravilnik, ki je bil objavljen y 9. številki »Lovca« leta 1939. Ta določa, da moremo preizkusiti lovske sposobnosti brakov na tekmah in izkušnjah. Tekme so preizkušnje, ki jih priredi Klub ljubiteljev brakov (K LB) ali z njegovim privoljenjem kdo drug, d očim so izkušnje preizkušnje brakov v domačem lovišču. Tekme je treba pravočasno objaviti v kinološkem glasilu »Lovcu«, da imajo rejci brakov čas, da se k tekmam prijavijo. Predhodna prijava je potrebna zato, da klub pošlje na tekmo zadostno število sodnikov. Pomisliti moramo namreč, da trajata samo iskanje in gonja posameznega braka od trenutka, ko je izpuščen za iskanje, do tedaj, ko je po uspešni gonji navezan, navadno eno uro. V enem dopoldnevu je torej možno oceniti samo v iskanju in gonji komaj pet psov, dočim popoldne pridejo na vrsto ostale veščine. Nato sledi posvetovanje sodnikov, ki tijaja za vsakega psa približno četrt ure, tako da je mogoče razglasiti rezultat šele v mraku. Ako je tedaj za preizkušnjo prijavljenih več ko pet psov, je treba za iskanje in gonjo razdeliti sodnike in tekmovalce na dve skupini, sicer preizkušnje ne moremo izvršiti v enem dnevu. Na to smo pri jesenskih tekmah premalo pazili in se bomo morali v bodoče poboljšati. Brakov pa ne preizkušamo samo na tekmah, ki so navadno v tujem lovišču, temveč tudi na izkušnjah doma, v domačem lovišču. Ako ima posameznik ali lovska družina enega ali več brakov, za katere želi ocene v delu, more to svojo željo sporočiti KLB, ki sporazumno s prijaviteljem določi čas izkušnje, na katero pošlje primerno število sodnikov. Lahko tudi svojega zastopnika, da izkušnji prisostvuje. Pravilnik določa, da gredo stroški na tekmah v breme kluba, na izkušnjah pa v breme prijavitelja. Smatram pa, da bi bilo treba pravilnik dopolniti z določilom, naj plača klub tudi stroške onih izkušenj, na katerih so preizkušeni vsaj trije braki. Soditi smejo samo sodniki, ki so za to posebej izprašani, za kar jim vrhovna kinološka organizacija v državi izda posebno izkaznico. K preizkušnji more biti pripuščen le brak, ki je izpolnil 18 mesecev, ki je last člana KLB in katerega mora na preizkušnji voditi tudi član kluba, dalje mora ustrezati pogojem za vpis v rodovno knjigo, to je doseči v telesni oceni najmanj red »dobro«. Ker je potrebno, da se ugotovi starost prijavljenega braka, dalje telesna ocena, če jo pes že ima, dalje številka vpisa v rodovno knjigo brakov (JRB) ali vzrejni register brakov (VRB), dalje če sta lastnik in vodnik člana kluba, bi bilo prav: L obenem s prijavo poslati tudi članarino kluba za dotično leto in sicer za lastnika in vodnika, če ta še ni plačana; 2. določiti obrazec, na katerem naj se izvrši prijava. Ta obrazec naj bi služil na eni strani kot prijavnica, na drugi strani pa strokovnemu poročevalcu, ki bo po preizkušnji vpisal na obrazec glavne podatke o oceni in bo s tem prijava postala priloga za vpis v JIB. Seveda morajo biti podatki, ki jih da prijavitelj, resnični, sicer je prijavitelj lahko kaznovan z odstranitvijo psa od preizkušnje, psu se ocena razveljavi, prijavitelj pa je lahko tudi izključen iz KLB. Samo po sebi se razume, da je preizkušnje mogoče izvršiti samo v lovnem času. V gonji preizkušamo vsakega braka posebej, in sicer samo na zajca. Ako pes goni kako drugo divjad, n. pr. srno ali lisico, se to njegovo delo ne more ocenjevati v predmetu »čas gonje«, pač pa si more sodnik ustvariti mnenje glede iskanja, glasu, poštenosti, poslušnosti in vsaj deloma tudi načina gonje. Isto velja tudi, če pes presedla z zajca na kako drugo divjad. Zaradi tega je prav, da strelci, ki stoje na stojiščih, po najbližnji poti opozore sodnika, če opazijo, da pes ne goni zajca, temveč kaj drugega; če pa tega sodniku ne morejo sporočiti, naj si zapomnijo ali zapišejo psa, ali vsaj natančen čas, kdaj so to opazili, in javijo sodniku, ko se z njim sestanejo. Ker je torej mogoče gonjo ocenjevati le na zajcu, je treba izbrati za preizkušnje tak del lovišča, kjer so zajci, kjer je lisic le malo, srnjadi pa nič. V tej lovski seziji je bil stalež lisic izredno velik, tako da ni bilo tekme, da ne bi tekle tudi lisice; zgodilo se je celo, da je pred štirimi tekmujočimi psi na isti tekmi v enem dopoldnevu prav blizu hiš padlo 6 lisic in le 2 zajca. Kako je mogoče, da bi bili v tem lovišču zajci, če je toliko lisic. Psi so na preizkušnji spuščeni posamič in po vrstnem redu, ki se določi pred preizkušnjo z žrebom; vsak vodnik dobi za vsakega psa izžrebano številko, katero mora ves čas preizkušnje nositi na vidnem mestu. Vodniki morajo biti med preizkušnjo pokorni sodniku, sicer jih more sodnik od preizkušnje odstraniti; s seboj morajo imeti lovsko puško, streljati pa smejo le tedaj, kadar jim sodnik dovoli. Ko pride pes na vrsto za preizkušnjo, ga vodnik na sodnikov poziv izpusti na odrejenem mestu. Sodnik tedaj začne ocenjevati iskanje. Pravilnik glede iskanja določa: »Dober brak razlikuje med nočnim sledom, ko se je prišel zajec past, in jutrnjim sledom, ko je odšel v lož. Nočni sled pusti, jutr-njega pa prime in skuša dognati, kje zajec leži. Če ni več svežih sledov, ker je recimo rosa že izginila, potem pes ne sme iskati kar na slepo, marveč mora vodnikovo okolico preiskati smotrno, po možnosti v krogu; ako nič ne najde, mora priti k vodniku, da ga popelje drugam, ali da mu ukaže iskati v širšem krogu. Nekateri psi iščejo z visokim, drugi z nizkim nosom; je to močno odvisno od občutljivosti nosu, nekoliko pa tudi od navade. Pes, ki se je v mladosti učil goniti v jutrnjih urah ali celo ponoči, bo iskal z nizkim nosom, oni pa, ki je v mladosti prihajal v lovišče, ko že ni bilo več svežih sledov, bo nosil nos više in po okolici šaril. Pri iskanju ni tako važno, ali pes išče z visokim ali nizkim nosom, glavno je, da hitro najde; kako — to je njegova stvar. Pač pa je visoki ali nizki nos važen za način gonje, ker nizki nos daje psu neprimerno več jamstva, da ne bo sledu izgubil. Na krvnem sledu pa je samo nizki nos zares uspešen. Dokler je v jutrnjih urah sled še sveža, bo pes z nizkim nosom prej našel divjad, visoki nos je pa bolj uspešen v suhem vremenu. Seveda se pes ne sme ogibati goščave in trnja, nasprotno, dobrega iskača goščava še bolj mika, tako da se skuša prevleči skozi vsak grm. Pes, ki krvavi na konici repa, je vedno priden iskač. Ni pravilno, da se pes med iskanjem drži preblizu vodnika, prav tako pa je napačno, če se preveč oddalji od njega; pes sme' iti od vodnika le tako daleč, da ga vodnik lahko vsak čas odpokliče, bodisi z glasom ali z žvižgom ali z rogom. Vodnik sme psa spodbujati k iskanju z žvižganjem, s klici ali z rogom. Po preteku nekaj časa se mora pes, če ni nič našel, vrniti k vodniku. Težko je postaviti pravilo, v kakšnem času naj se pes vrne; sodnik naj ta čas, če pes ničesar ne vzdigne, upoštevajoč vreme, teren, dnevni čas in delo psa, določi sam med preizkušanjem in ukaže psa odpoklicati, če se ni že sam vrnil. Praviloma pa naj veli sodnik psa po 15 minutnem brezuspešnem iskanju prizevati ter mu dovoliti popravo na drugem kraju. Škulj Anton iz Hudega konca, član lovske družine Sodražica, s PIK-om. jRB 615, JIB 28, ki je bil na letošnjih preizkušnjah brakov najbolje ocenjen Brak mora pri iskanju pokazati, da išče čisto, tako da dobi sodnik vtis, da na prostoru, ki ga je brak preiskal, ni divjadi.« Tako pravilnik! In kako so delali naši psi na preizkušnjah? Nekateri so bili prav dobri, drugi zopet ne. Po večini so se preveč držali vodnika, kar je opravičljivo v toliko, ker so tekmovali večinoma mladi psi, ki so prvič prišli v tuje lovišče in od vodnika kar niso hoteli. Le malo jih je bilo, ki so se pri iskanju od vodnika oddaljili predaleč, kar se je zgodilo samo pri starejših psih. Nekateri braki niso vajeni iskati sami, temveč v družbi z drugimi psi: v tem vidimo osnovno napako lastnika pri pouku, ker je mladega psa kar spustil v družbo z drugimi in ga s tem razvadil, mogoče za vedno, da ne zna delati samostojno. Velja vedno pravilo, da psa prvo leto, ko je sposoben za delo, ne spuščaj skupno z dragimi, temveč lovi z njim samim! Pa tudi vodniki so grešili. Vodnik se mora zavedati, da tudi na preizkušnji dela z brakom podobno, kakor brakir na brakadi, t. j. vzpodbuja ga k iskanju, in sicer z glasom, žvižgom ali rogom. Po večini pa so vodniki stali tiho. ne da bi psa bodrili k delu ali mu sicer kaj pomagali, s čimer pa seveda nočem reči, da bi njihova pomoč šla tako daleč, da bi vodnik spodil zajca, ne pa pes, kar ni dopustno. Pri iskanju se pes ne sme vrteti samo okrog vodnika ali okrog grmovja, temveč mora v grmovje, pa naj bo še tako gosto. Ko pride pes na sled, začne vrteti z repom in je posledica tega, da dober iskač krvavi na konici repa. Na Krasu so ponekod začeli brakom repe krajšati zato, ker so z repom tolkli ob kamenje in se tako obtolkli, da jim je odpadla koža prav do repnih vretenc. Pasemski znaki brakov to prepovedujejo; mogoče bi bilo zaradi tega potreba v pasemskih znakih dovoliti, da se sme v posebnih okoliščinah brakom repe nekoliko skrajšati, ker to narekuje nujna potreba. Pri iskanju sodnik ne presoja samo te veščine, ampak tudi nos. poslušnost in poštenost. Da si more ustvariti pravično oceno ClCO. JRB 614, JIB 26, na delu po krvnem sledu na jermenu v iskanju, nosu in poslušnosti, mora sodnik delo braka pri iskanju videti. Poudarim to zaradi tega, da prireditelj preizkušnje izbere za iskanje tak prostor, ki je vsaj deloma pregleden, ker na zaraščenem svetu načina iskanja in nosu, ki ga mora brak pokazati, ni mogoče presoditi: ravno tako sodnik ne vidi, ali brak išče čisto, ali se vrača k vodniku in ali posluša vodnika, ko ga pokliče, da ga pošlje v' drugo smer iskanja ali da ga naveže. Glede gonje postavlja pravilnik tale pravila: »Pri gonji moramo razlikovati, koliko časa brak goni in kako goni; zato je gonja razdeljena na dva posebna predmeta — čas in način gonje. a) Č a s gonje štejemo od trenutka, ko pes zajca vzdigne, pa do zadnjega glasu po svežem sledu. Čas, ki ga potrebuje pes, da se vrne po gonji k vodniku, ne štejemo v gonjo. Tudi napovedi, to je javljanja psa, da je na svežem sledu in da bo kmalu vzdignil, ne štejemo v čas čiste gonje. Koliko časa mora pes goniti zajca, da zasluži odlično oceno, zavisi od več okolnosti. Tako je važen dnevni čas, kdaj je pes spuščen; zjutraj v rosi je laže slediti divjadi kakor opoldne ali popoldne. Veliko vpliva tudi vreme, ker v suhem je težje delo kakor v vlažnem; tudi dež in sneg pri gonji psa ovirata. Splošno pravilo pa je, da mora brak prignati zajca nazaj do tam, kjer ga je vzdignil. Za redovanje tega predmeta naj služijo smernice, da: odličen red dobi oni pes, ki je gonil vsaj 50 minut, za prav dobro goni oni pes, ki je držal zajca 20 minut, dobro zasluži brak, ki je držal zajca najmanj 15 minut, zadostno, če je gonil vsaj 10 minut. Te smernice veljajo le za normalno vreme in srednje vlažna tla. Id) Način gonje. Gonja bodi gladka; čim manj se pes ustavlja, toliko več velja. Če se psu gonja zatika, je to vedno znak, da pes nima bogve kako dobrega nosu. Izjema je le pri mladem zajcu, ki ga najboljši brak ne pripravi, da bi gladko tekel. Seveda je gonja zelo odvisna od vremena in tal. Pravilno je, da pes sledi divjadi stopinjo za stopinjo, ne da bi sekal loke ali prestrezal. To si more dovoliti, če goni srno, ki ima izredno močan dah, ne pa pri zajcu, sicer ga prehitro izgubi. Psi, ki hitro gonijo, to se pravi, da brze z bliskovito naglico po sledu, ga ne morejo tako zanesljivo držati kakor psi, ki gonijo počasi. Razen tega divjad pred psom, ki goni počasi, bolj zanesljivo pride lovcu na strel. Divjad pušča, ko teče, za seboj brazdo svojega daha, podobno kakor dela brazdo čoln, ko drči po vodni gladini. Nekateri psi gonijo v brazdi, drugi zopet ob brazdi. Kateri način je uspešnejši, je povsem individualno. Pes si to uravna po občutljivosti svojega nosu. Ob brazdi gonijo po večini psi, ki nosijo nos visoko. Kar se tiče drže nosu pri gonji, smo že zgoraj omenili, da ima brak, ki goni z nizkim nosom, več jamstva, da sledu ne bo izgubil in da bo kljuke laže razvozljal in izdelal. Ko sodnik ocenjuje način gonje, naj upošteva, da le tisti pes, ki ves čas goni gladko in ki zajca ne izgubi že pri prvi kljuki, je res dober gonjič. Čim bolj se psu gonja zatika, tem večkrat bo zajca izgubil in bo seveda tem slabše redovan.« Splošni predpisi pravilnika glede gonje pa so: »Na delo braka vplivajo dnevni čas, teren in vreme, na kar se mora sodnik pri vsaki preizkušnji ozirati. Zato je upravičen, da zniža predpisani čas gonje in da zviša čas iskanja itd. Sodnik lahko čas zniža oziroma zviša za vse pse, ki sp rta preizkušnji, sme pa to storiti tudi za posamezne pse, če to zahteva dnevni čas preizkušnje. Tako če je n. pr. na dan preizkušnje zjutraj slana, nato pa sončno vreme z močnim vetrom, bo sodnik tak dan znižal čas gonje, zvišal pa čas iskanja za vse pse. Če pa je zjutraj rosa in mimo vreme, proti poldnevu pa se rosa suši, bo sodnik to določal postopoma za vsakega psa posebej, ker ne more biti isto merilo za psa, ki je na vrsti ob 7. uri zjutraj, kakor za onega psa, ki pride na vrsto okoli poldneva ali celo popoldne. Seveda lahko združimo oboje, ker tudi v nenormalnem vremenu niso razmere ves dan v raznih terenih enake, n. pr. znižamo določeni čas gonje pri vseh psih za 5 minut zaradi vremena, pri posameznih psih pa. ki so prišli na vrsto v poznejših urah ali v težjem terenu, še za nekaj minut.« Pri letošnjih preizkušnjah so imeli sodniki najtežje delo pri presoji časa in načina gonje. Suša in vetrovno vreme sta delala psom veliko preglavic. Mnogo pa so zakrivili tudi na preizkušnji sodelujoči vodniki in lovci. S preizkušnjo je treba začeti čimbolj zgodaj zjutraj, tako da je prvi pes spuščen takoj, ko se razvidi. Pred preizkušnjo mora sicer biti smotra psov, da dobe telesno oceno, izžrebati je treba vrstni red, iti nato v lovišče, kjer se morajo strelci postaviti na stojišča. In to je trajalo navadno skoraj dve uri. Psi so bili spuščeni prepozno in niso mogli pokazati vsega, kar znajo in zmorejo; njihovo delo je bilo otežkočeno. Sodniki so bili skoraj pri vseh tekmah že prejšnji večer na kraju tekme, a ni bilo mogoče izvršiti žrebanja že zvečer, ker ni bilo zanesljivo ugotovljeno, kateri psi bodo tekmovali, in niso bile v redu prijave. Zaradi tega tudi ni bilo mogoče dognati, kateri psi so že dobili telesno oceno, kajti s tem se lahko pohiti pri onih psih, ki so nedavno pred tekmo bili ocenjeni. Na dan tekme so vodniki s psi in strelci prihajali prepozno, čas je tekel in zadnji psi zaradi vremenskih neugodnosti niso mogli priti na zajca; huda burja je mnogokje psom zamašila nosove. V bodoče je torej treba pravo- "">]j I3 h Lovec 1948 fKadar brak goni, ne laja, ampak zvoni. Zato želimo, da ima brak zveneč glas in da goni s tekočim glasom. Nekateri psi gonijo sunkoma, drugi zopet v presledkih, kar ni tako prijetno za lovčevo uho kakor tekoča, prelivajoča se gonja. Tudi barva glasu je važna; raskav glas ni tako blagoglasen kakor čist glas; dalje se čuje visok glas, zato pa globok prijetneje zveni kakor žvižganje.« Te predpise pravilnika so sodniki razlagali tako, da so najbolje ocenili one brake, ki imajo čist, močan, daleč razlegajoč se glas; splošno imajo naši psi glasove, ki odgovarjajo določilom pravilnika. Pri iskanju in gonji se pokaže poštenost braka. Pošten je tisti pes, ki se oglasi šele takrat, kadar spodi žival; le tak pes je popolnoma pošten. Nekateri psi se oglašajo tik preden spode; to imenujemo napoved (aviso). Pes čuti, da je divjad prav blizu, samo skočiti noče. Vendar tak pes ni povsem pošten, čeprav se oglaša z drugačnim glasom kakor na svežem sledu. Ako pes da napoved in sled tudi izdela, se mu to ne šteje v tako veliko napako, kakor če najavljeni sled pusti. Pes, ki se oglaša na starih sledovih, zlasti nočnih, je k r e s a č , Srbi mu pravijo »lažnivec«. To je grda lastnost in ji izvora ne vemo. Nekateri menijo, da je temu kriv preobčutljiv nos, in res so psi, ki hudo krešejo, večkrat tudi strastni gonjiči. Da se mlad pes rad oglaša po sledu drugih psov ali po sledu svojega vodnika, je znano; začetniku se to spregleda, odraslemu pa zameri. Ako se pes le tu pa tam oglasi, še ne kreše; pač pa je kresač oni, ki prične goniti na prazno, to se pravi, goniti po starem sledu z enakim glasom kakor po svežem sledu, ko je divjad pred njim. Če goni pes v nasprotni smeri, kakor je divjad tekla, pravimo, da goni protismerno (narobe); to je huda napaka, ki jo opažamo pri psih, ko se postarajo, včasih pa tudi pri mladih, ki se po navadi hitro obrnejo v pravo smer. Ker se zajec večkrat vrača po prejšnjem sledu, je treba biti pri presoji protismernosti zelo previden. So pa tudi psi, ki gonijo tiho; taki psi ne love za lovca, temveč zase. Kresanje in tiha gonja se rada podedujeta. Kresač in tihi gonjič zaslužita samo strel; treba ju je brezpogojno odstraniti od preizkušnje ter črtati iz rodovne knjige, če sta. morebiti že vpisana. Na preizkušnjah smo videli, da imamo precej popolnoma poštenih brakov, nekaj pa jih je, ki so se, preden so dvignili, bolj ali manj oglašali, vendar z drugačnim glasom kakor pri gonji na svežem sledu. Vendar pravi kresač nobeden ni vpisan v JIB. (Se nadaljuje.) š. Pregled Leto osvoboditve 1945/46 je bilo za lovstvo prehodno. Staro se je zrušilo, novega še nismo zgradili. Nastopila je doba sproščen ja. Lov se je odprl širokim lovskim množicam, individualni zakupni sistem dražb z žvenk etan jem denarja je šel v preteklost. Da damo poudarek za prehod oblasti na ljudstvo, smo lovci spočetka uvedli prost lov, da je vsak lovil povsod. Torej nek regalni sistem, ki ga je določil odlok o začasnem izvršenju lova od 3. septembra 1945. Čeprav sta s tem lovska disciplina in morala trpeli in v ne manjši meri divjad, vendar je ta senčna stran imela tudi svoj dober in pozitiven učinek. Spoznali smo in to ne samo lovci, da bi tak sistem pomenil likvidacijo divjadi in lova. To nevarnost smo zajezili z začasnim lovskim zakonom, ki je stopil v veljavo 24. julija 1946. (Uradni list LRS št. 181/50), pa tudi s pravilnikom za lovsko organizacijo na podlagi tega zakona in sicer 5. avgusta 1946, s katero smo dobili temelje sodobne lovske organizacije v duhu naše osvobodilne borbe. Veliko je bilo težav, dela, nerazumevanja, kritike, prepričevanja, pa tudi neznanja pri graditvi svobodnega in ljudskega slovenskega lovstva in njene organizacije. Preglavice je delal pojem lova oziroma divjadi kot skupna lovska dobrina. Mnogim ni šlo v glavo, da če te dobrine ne varujemo, temveč jo uničujemo, da smo se pregrešili nad ljudsko imovino in smo zlorabili zaupanje ljudskih oblasti, ki so nam dale lovsko karto in orožni list pod pogojem, da pravilno in pravično lovimo. Divjad ni torej last nas lovcev, temveč zgolj nam lovcem zaupana ljudska lastnina, ne zato, da jo uničujemo, marveč da jo varujemo in gojimo. To, kar lovimo in uplenimo, je samo plod našega gojitvenega dela. Ne pozabljajmo, da smo prevzeli kot lovci nase sveto dolžnost, da to ljudsko imovino varujemo in večamo. Mnogi se niso znašM v lovskem kolektivu v obliki lovskih družin. Nekateri so vztrajali pri neki »stari pravdi« glede meja lovišč in so branili »v domačih šegah« utrjene navade, ne zavedajoč se, da je novi čas zlomil preteklost in da stopamo v svobodno bodočnost brez predsodkov in brez dediščine zastarelega in obrabljenega. Mnogokaj še ni tako, kakor si želimo. Toda danes smo šele pri prvih korakih. Medtem smo dobili splošni (okvirni) lovski zakon FLRJ, ki nam, kot kaže, daje širok in trden temelj za obnovo in izgraditev našega lovstva in lova. Izmed vseh republik smo si naj prvo slovenski lovci ustvarili začasni lovski zakon in vidi se po splošnem zakonu, da v pravem duhu, kajti splošni zakon se v temeljnih načelih in določbah praktično malo ali nič ne razlikuje od našega začasnega lovskega zakona. Zato ne ho težko naš zakon prilagoditi splošnemu, ker bo v bistvu le izpopolnjen in z neko prehodno dobo lahko kmalu uveljavljen. Kaj smo na podlagi našega začasnega zakona do sedaj ustvarili? Predvsem so bila lovišča po sodobnih lovskih načelih odmejena oziroma razmejena, seveda z nekimi napakami, ki jih bomo lahko popravili. Za zakupna lovišča so se osnovale lovske družine in izvršil se je zakup vseh lovišč. V mejah bivše dravske banovine (brez Primorske, ki je bila priključena šele proti koncu leta 1947. na podlagi mirovne pogodbe) obstajajo danes lovišča po priključenem izkazu. Lovske družine štejejo skupno okoli 7000 članov, medtem ko je naročnikov »Lovca« 7500. Mnogi, ki se lovsko ne udejstvujejo, ali se ne morejo, so vseeno ostali zvesti lovstvu. Lovske družine kot kolektivne enote so v lovsko organizacijo povezali okrajni lovski sveti, te pa Lovski svet LR Slovenije kot vrh in vodstvo te organizacije. Tudi v tem pogledu je bilo mnogo nerazumevanja, l oda zdrav duh nove demokracije je tudi to premagal. In lovci so z dobro voljo in požrtvovalnostjo zgradili to našo novo in sodobno zgradbo. Velika težkoča pri izgraditvi lovske službe je še danes občutno pomanjkanje lovskega orožja in lovske municije. Zato le stežka obvladujemo roparice in divje svinje, pa tudi nelegalen lov. Roparice ogrožajo stalež zaščitene divjadi zlasti v krajih, kjer se je razpasel volk. Polja pustošijo divje svinje, nekoliko tudi jelenjad, ki se je ponekod naselila, kjer je prej ni bilo. Zato je teritorij vse Slovenije do nadaljnjega proglašen za ogroženega po volku in divji svinji in so za uplenitev volka razpisane nagrade po 1000 dinarjev, za divje svinje pa po 500 dinarjev. Mnogokje podivjani nemški ovčarji (volčjaki) na račun volkov, potepinski psi in klateče se mačke pa v breme lisice desetkajo divjad. Priključen izkaz za lovsko leto 1946/47 (1. aprila 1946 do 51. marca 1947) podaja število uplenjene divjadi, ki je bila prijavljena. Izkaz je seveda jako pomanjkljiv, ker mnogi plena niso navedb, veliko zaradi nezakonite uplenitve. Pozabljati ne smemo, da je lov gospodarska panoga in vključen v plansko gospodarstvo. Vendar je zanimiva primerjava uradnih izkazov iz predaprilske Jugoslavije, ki so bili priobčeni v raznih letnikih »Lovca« in v knjigi »Naš lov«. Lovska statistika, ki je važen del lovske službe, je še močno majava in pri tem ne delajo izjeme državna lovišča. Lovska morala pač še ni na višku. Morda nam ravno v lovski stroki najbolj primanjkuje strokovnjakov s potrebno teoretično in prak- Izkaz plena (odstrela) od 1. aprila 194-b Jele- njad Gamsi Srnjad Ostala dlakasta jeleni košute kozli koze srnjaki srne zajci planinski zajci divje svinje volkovi divje mačke lisice jazbeci kune zlatice kune belice dihurji podlasice kepeni vidre Ljubljana mesto in okolica 1 6 6 561 1 1 319 28 3 8 12 Grosuplje 528 4 311 1 9 2 Jesenice 17 4 2 156 89 6 4 Kamnik 4 1 7 5 208 1 254 51 2 2 4 1 Kranj 5 6 9 11 27 38 210 125 6 3 1 3 Rakek 7 342 3 2 70 5 9 Školja Loka .... 1 48 45 154 183 2 1 Celje mesto in okolica . . 16 14 910 3 599 25 1 1 15 19 2 Slovenske Konjice .... 1 8 5 226 196 2 2 3 2 Mozirje 3 19 26 205 226 15 9 1 2 4 Šmarje pri Jelšah .... 355 153 11 1 4 4 12 Trbovlje 5 7 159 3 189 13 1 1 Črnomelj 367 5 2 13 176 25 5 48 9 2 Kočevje 3 83 6 1 2 45 2 4 4 2 Krško 3 1 930 3 3 283 29 2 8 4 Novo mesto .... 1 303 19 1 7 332 12 4 1 Trebnje 283 1 378 8 2 7 Maribor mesto in okolica . 3 1 37 32 1143 6 232 5 2 11 20 1 Dolnja Lendava .... 740 35 1 9 13 1 Ljutomer 795 112 1 1 Murska Sobota . . . 2127 185 5 9 1 Prevalje 1 1 2 65 53 386 282 31 8 11 Ptuj 1218 289 3 12 9 Gornja Radgona .... 225 63 1 12 7 Slovenska Bistrica .... 304 87 1 2 2 9 Skupaj . . . 10 13 39 19 242 198 12.918 7 47 4 29 5021 266 33 24 194 82 8 54 1 Povprečje 1924/33* 80 400 3000 30.000 50 5 50 2000 400 250 350 550 35 | * Iz uradnih podatkov za desetletje je podano enoletno zaokroženo povprečje za primerjavo. za lovsko leto 1946/47 do 31. marca 1947 divjad Pernata divjad veverice polhi klateči se psi klateče se mačke pižmovke veliki petelini ruševci fazani jerebi belke kotorne poljske jerebice prepelice kljunači kozice divje race divje gosi vodne ptice močvirniki sokoli kragulji, skobci kanje, lunji, škarniki vrane, srake golobi 91 5550 47 114 3 . 65 26 292 35 847 44 7 5 133 256 742 42 127 548 15 25 1 20 4 152 17 52 186 1 30 16 29 2 5 6 2 16 29 1 4 16 195 36 17 45 1 2 156 1 107 11 2 7 102 399 15 23 75 3 2 7 6 56 1 38 4 1 5 17 30 393 29 7590 3 10 3 205 17 3 26 183 27 151 18 49 3 41 2 45 2 62 8 3 48 306 348 211 140 185 i 4 29 1 58 344 43 10 4 24 14 186 1220 11 63 85 42 8 10 6 9 3 8 1 24 186 3 5 54 79 1 3 12 20 70 36 2 62 536 22oj 150 29 37 6 1 16 11 2 3 61 327 141 i 10 148 52 14 3 59 1 1 36 20 428 90 j 3450 ! n 15 170 16 19 18 51 285 16 4 2 16 5 4 5 3 158l 152 j 120 170 3 6 91 502 105 49 2 64 253 1287 10 441 5566 66 58 2 5 337 41 36 98 566 66 24 26 17 2 1 66 25 1 3 8 76 129 415 105 158 2 129 1 37 138 2 4 2 5 7 101 1440 5 | 54 26 250 8 11 9 497 114 22 1 5 58 298 ! 25 52 562 65 377 10 571 369 59 40 270 1 60 7 137 19 2 69 57 88 i 65 15 5 55 ■ 8 3 6 61 453 424 : 59 195 153 1 1 27 1 628 18 6 1 29 112 2045 852 10 45 75 58 154 2 2 602 34 61 20 4 2 20 19 5 4 5 35 739 5627 22.785 1209 1557 i 22 11 1265 228 11 57 993 49 5025 552 130 19 47 397 1697 11.821 2111 8000 ? ? ? ? 250 80 4500 1500 50 10.000 2000 1200 300C 300 100 4500 23.000 > Izkaz lovišč in površin po okrajih Okraj Število okrajnih zakupnih lovišč Skupna površina ha Število državnih lovišč Skupna površina ha Število državnih rezer- vatnih lovišč Skupna površina ha Celje 35 79.200 2 7.245 Črnomelj 21 54.618 1 2.000 — — Dolnja Lendava 16 25.000 5 5.000 — — Gornja Radgona 14 31.535 — — — — Grosuplje 19 57.000 2 1.120 — — Jesenice 19 62.844 8 26.000 1 12.500 Kamnik 18 48.500 1 760 1 7.000 Kočevje 10 38.000 1 50.000 1 40.000 Kranj 16 40.500 — — 5 13.524 Krško 32 79.658 6 8.240 — — ' Ljubljana 6 15.200 — — — — Ljubljana okolica 32 95.500 4 5.850 — — Ljutomer 9 29.065 — — — ' — Maribor 40 73.530 3 12.730 — — Mozirje 16 59.195 4 10.600 — — ‘ Murska Sobota 33 64.222 1 500 — — Novo mesto 23 60.409 8 21.500 — — Prevalje 27 67.255 6 13.500 — — Ptuj 35 76.388 3 3.100 — — Rakek* 17 50.120 1 2.000 1 2.400 Slov. Bistrica 18 51.620 3 4.500 — — Slov. Konjice 10 28.355 2 6.000 — — Škofja Loka 17 49.936 2 2.214 — — Šmarje pri Jelšah 15 35.189 4 4.900 — — Trbovlje 13 31.425 2 2.100 — — • Trebnje 13 46.504 i 920 — — 522 1.330.000 68 169.000 7 75.000 Opomba: Številke so zaokrožene. * (ca. 14.000 preko bivše jugoslovanske meje). lično lovsko izobrazbo in z organizacijskimi sposobnostmi. Lovski tečaji so šele v skromnih poskusnih začetkih, ker nam nedostaja dobrih in zmožnih predavateljev. Posebej naj omenim še, da so tovariši ribiči po tolikih letih molka v našem glasilu zopet izbrali »Lovca« kot svoje glasilo. S tem se bo obseg glasila znatno povečal in bo po vsebini postal zanimivejši in pestrejši. Naklada bo prekoračila mesečnih 10.000 izvodov. Gotovo se bo tega dogodka razveselil vsak lovec in bralec. Lovci navdušeno pozdravljamo ribiče v našem glasilu, saj sta obe panogi veji enega drevesa. Upajmo, da nam bo splošni lovski zakon dal široko in trdno podlago, da si bomo lahko izgradili slovensko lovstvo tako, da bo vzor sodobnega in modernega lovstva, kakor si ga pravi lovci želimo, ter da bo tudi kot del ljudskega gospodarstva opravičil svoj obstoj. Ado Makarovič Strel ob sončnem vzhodu (Lovsko-kulturno jedro bajke o »Belem konju«) jedro bajke o »Zlatorogu«, ki jo je napisal Deschmann (1. 1868,). sem označil v »Lovcu« (1. 1936./37.) kot »lovsko-prakulturno«, ker sodi v dobo prvobitne zajednice. Verske predstave, ki so zgradile to jedro, kažejo na matriarhalno obliko družbe, gospodarsko na lovce z lokom, etnološko na današnje prakulturnike, nosilce teh predstav, Pigmejce. Kulturna areja pa vključuje danes Afriko, evropsko Sredozemlje, Sprednjo Azijo in Sibirijo. I. Pokazal sem, da je Zlatorog vrgel trentarskega lovca v prepad s tajnostno močjo svojega »zlega pogleda« (»Lovec«, 1. 1940.). Prav ta vera pa je značilna za lovsko prakulturo, katere oblike še žive v Afriki (Frobenius: Kulturgeschichte Afrikas, Mahalbikultur), t. j. strah pred pogledom svete predtotemske, prepovedane živali. Izvor totemizma je v posebnih lovsko-gospodarskih interesih, katerih posledica je nastanek novih ali prilagoditev starih verskih nazorov, ki garantirajo pravilno izvajanje skupnega lovskega gospodarstva. V našem primeru imamo čuvanje določene vrste (belega divjega kozla) in odstopanje od prepovedi uboja zopet zaradi gospodarskih interesov; vedno pa na podlagi istega verskega nazora, ki se poslužuje zato tudi magije. Magija sama ni verstvo, izhaja pa iz njega, kakor mag iz duhovna. Vera v zli pogled je nujna, da se očuva določena žival; kadar pa je potreba po mesu in kožuhu, očuva mag lovca pred tem pogledom. Določena gospodarska oblika lovstva je nastala pred tem verstvom, brez njega pa bi sc sama ne mogla uveljaviti, da, verstvo »s svoje strani vpliva na ekonomski razvoj« (Ostrovitjanov). Gospodarski motiv je zahteval najprej čuvanje bele živali sploh (oblika predtotemizma), pozneje pa določene vrste (totema). Živali bele (in presvetle) barve so danes med divjadjo velika redkost, več jih je med domačimi živalmi, ki potrebujejo več zaščitne barve. V bleščeče beli, rumenkasti pokrajini je bela barva varovalna (n. pr. severnega medveda). Geološke razmere so se v Evropi že davno spremenile, ko so živali nosile še bele kožuhe. Človek jih je lahko zasledoval in pobijal. Belih eksemplarjev pa je bilo vedno manj, zato jih je bilo treba zaščititi. To je bilo mogoče, ker so se obarvane živali medtem bolj nemoteno razmnožile. Belih živali je postalo človeku žal, na drugi strani pa je rastlo povpraševanje po lepem belem kožuhu. Bela žival je po posredovanju duhovnika po- stala sveta, predstavnica starejšega pokolenja. Bližja sorodnica pra-samca in prasamice svoje vrste, končno njuno utelešenje, ki sta medtem postala praoče in pramati človeškega rodu in lovskega plemena. Beli samec je postal naravnost zemeljska podoba, inkarnacija nebesnega samca, zvezde ali mesca, posebno kot rogata žival. Na tej stopnji je nastala naša bajka (po vplivu novodošlih Slovencev) o belem kozlu z zlatimi rogovi po svojem nebesnem vzorcu. Prvotna bajka pa je predtotemistična. Ker pa človek ubija dalje, se morajo posvetiti vsi samci, in to je" šele pravi totemizem, kakor ga mi poznamo. Na tej stopnji se spet pokaže potreba po mesu. Človek iznajde magijo, da z njeno pomočjo brez krivde in brez škode lahko ubije prepovedano žival. Kako, to nam pokaže lov Pigmejcev na gazelo in naša bajka o belem konju, ki jo je napisal Tonejec — Samostal. Zlatoroga čuvajo Vile, prvotno Vila, v drugih, paralelnih bajkah čuva »morska deklica Dagana« (= Diana) »zlato srno« (prvotno srnjaka), »Čarovnica« pa martuljkovega kozla za Akom, ki je že črn in bel (s »srebrnimi perutnicami«), itd., vedno in povsod pa je tu neko žensko polbožansko bitje, ki čuva vse te živali. Gibljemo se v matriarhatu. To polbožanstvo je predstavnica boginje lovke — matere sonca. V »Lovcu« (1. 1940.) sem že omenil, da je pralovec smatral zvezde za antilope in je v antilopah vjdel zvezde na zemlji. Zaradi tega tudi ni razbijal njih lobanj in ni lomil mozgastih kosti, ker je verjel, da je življenje v mozgu, ampak jih je shranjeval na drevesih in na posebnih odrih, od koder se je po njegovi veri vračalo življenje iz možgan in mozga na nebo, kjer je nova zvezda povzročila rojstvo nove živali na zemlji. Vse to, da bi žival ne izumrla, a tudi iz spoštovanja do živega bitja. Ta vera je vsekakor starejša od vere, da je življenje v krvi, ki je vpliv žene duhovnice. Gre pa v bistvu za isto: ohraniti življenje ubite živali. Sonce je torej nekak lovec na zvezde, torej tudi na živali. V matriarhatu je sonce Pramati —- lovka. Dalje se tu ne bomo spuščali v mitologijo lovca iz matriarhata, ampak poglejmo našo bajko o belem konju za Triglavom. II. Napisal jo je Samostal (Tonejec) v Stritarjevem »Zvonu« leta 18,z9. (str. 561—565), torej 11 let po Desclunannu, pod naslovom »Zaklad za Triglavom«. Tudi ta žival čuva zaklad kakor Zlatorog. I o je poznejša, slovenska mitološka pritiklina, ki pa je pripomogla, da se je ohranila prvotna lovska vera na prepovedano žival. To-nejca navajam tukaj dobesedno. Vse sem podčrtal jaz. Reza: »Med Triglavom in Veršacem je dolina polna peska in kamenja, sega gori do Šmarjetne glave, in v tej dolini je bogastvo skrito. Štiriooglata plošča devet čevljev dolga in sedem široka pa tri čevlje debela pokriva zaklad. Okrog in okrog je daleč vse golo. sam pesek in kamen, na desno in levo visoke skaline. Ni trava ni kako zelišče ne zraste tu. Marsikatero' leto celo vse poletje ne skopni sneg tukaj. Tedaj ni mogoče prostora najti, čeravno bi bil sicer človeku svet še tako dobro- znan. Le malo dni je torej v letu, da bi mogel človek priti do zaklada, ko bi ga iskal, ker skoraj vse leto sneg zemljo pokriva tu gori. Divja žival, brzonogi kozel ima tu svoja pota, ko beži pred lovcem. Druge žive stvari ni sem. Poskusili so že pastirji, da bi bili našli ploščo in izkopali zaklad, ali nikedo ga še ni premaknil kamenja do zdaj.« Jernej: »Šla sta nekdaj skozi Kermo gori dva človeka iz Doline. Eden izmed njiju je bil star lovec, drugi je bil pastir. Bila sta že blizu pravega prostora. Bilo je neko nedeljo meseca aDgusta. Predno se dela lotita, hotela sta malo počiti na pesku, ki se melje, doli od Triglava. Kar čujeta čudno bobnenje ob skalovji; zdelo se jima je, kakor da bi bil močan veter potegnil ono stran skaljin, zasikalo je: Zemlja se je stresla pod njima, kamenje se je valilo z vi'lwv in pesek jima je bežal izpod nog. Obeh je bilo strah in groza in še bolj potem, ko sta zagledala belega konja tu v strašnih krajih. Hipoma je stala čudna žival na prostoru, kjer sta hotela kopati. Na zadnje pa ju je zakrila še gosta megla; šla sta ne vede kam, konj je bil vedno pred njima, kakor sta se obrnila. Na desno in na levo so bile same skalnate stene in prepadi. Čez dalj časa pa sta se znašla verhu kamenitega herbta, od koder se je videlo na Velo — polje. Konjske prikazni ni bilo več. Kako in kam je zginila, nista vedela, tudi steze nazaj koder sta hodila ne bi našla več. Srečna sta bila, da sta prišla iz neznanega kraja. Komaj sta zlezla s skale doli v raven, in prišla sta preplašena, spehana in bleda, kakor bi se bila s smrtjo borila, na planino do koč in pastirjev.« Reza: »Celo lovcem, ki so zašli v ta kraj, godilo se je že slabo, čeravno niso imeli namena, zaklada kopati. To sem večkrat slišala praviti. Tako je starega lovca, ki je vedel za vsako stezico, za vsak prostorček in za vsako skalo tam gori v gorah, jelo voditi, ko je nekdaj prišel tja blizo tiste plošče, pod katero zaklad leži. Zmešalo se mu je, da ni vedel kam bi se obrnil. Hodil in iskal je na kateri kraj leži Kerma in šele čez dolgo časa se našel na nekem hrbtu, kjer se mu je znan svet odperl. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi bil sam pogledal pod ploščo rumeno zapeljivo zlato. Jernej: »Enkrat pa bode prišel eden, ki bode tako srečen, da ga vzdigne: tako mi je pravil Baklar, ki marsikaj ve in tako so pripovedovali stari lovci in pastirji. Rekli so, da bode moral biti izversten strelec, človek brez bojazni in strahu. Se Šmarjetne glave bode moral streliti na belega konja, varuha zakladovega. V glavo ga bode moral zadeti s pervo kroglo, drugače bi bilo slabo za človeka. Že jn-ed prvim sončnim svitom mora strelec čakati na svojem prostoru, in ko obsijejo sončni žarki belo grivo čarobne živali, mora puška počiti. Strelec mora pred konja videti, kot konj njega. V lastni krvi bode žival poginila, smertno zadeta bode izkušala še človeka zmotiti in mu pamet zmešati, toda obnemogla bode obležala. Zaklad se bode smel izkopati in odnesti. Toliko se bode zlata dobilo, da ljudje ne bodo vedeli kam z njim. Iz kapelj konjeve krvi bodo zrastle cvetice goličavaricam podobne in se bodo zasejale po vseh golih robovih, po vseli kotlih, izpod snega bodo poganjale in cvesti jele ko bode komaj zemlja kopna. Rejena bode živina, ko jih bo na paši jedla, in zdrava bo ostala po njih. Ljudje jih bodo trgali in pri sebi nosili, ker sreča ga bode spremljevala, kedor si je sam poizkal in potergal prijazno cvetoče cvetice.« Bajko ima tudi Kelemina v »Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstva« (1930, št. 76, str. 127) skoraj neizpremenjeno, izpustil pa je pripovedovanje Reze o lovcih, ki jih je »vodilo«. Vse, kar zahteva ta bajka, je Trentarski lovec opustil. To je edino pravilni uvod v bajko o Zlatorogu in po tem bo vsakemu umevno, zakaj se je Trentar na tem lovu ponesrečil. Kako pa lovi prakulturni Pigmejec? — Frobenius (»Kultur-geschichte Afrikas«, str. 127/28) poroča o tem takole: Leta 1905. sem srečal v pragozdovih med Kasaajem in Leu-bom zastopnike tistih lovskih plemen, ki so bila potisnjena s planote v skrovišča Kongoškega pragozda in ki so postala kot pigmejska tako slavna. Nekaj Pigmejcev, trije moški in ena ženska, so spremljali ekspedicijo nekako en teden. Nekega dne proti večeru — medtem smo se izborno spoprijateljili — ko smo bili v veliki stiski s hrano, sem prosil te tri možice, naj bi nam še istega dne ubili gazelo, kar je njim kot lovcem lahka stvar. Na te besede so me pogledali, očividno začudeni, in eden med njimi je končno planil v odgovor, da mi bodo zelo radi ustregli, da je pa to danes seveda popolnoma nemogoče, ker niso za to izvršili potrebnih priprav. Po zelo dolgih pogajanjih so izjavili, da bodo izvršili priprave jutri ob sončnem vzhodu. S tem smo se ločili. Ti trije možje so hodili potem iščoč okrog in so šli na neko vzvišeno mesto na bližnjem griču. Ker sem bil zelo radoveden, v čem bodo obstajale te priprave, sem vstal že pred sončnim vzhodom in se splazil v grmovje k prostoru, ki so si ga možički izbrali prejšnji večer za svoje pri- prave. Že ob prvem svitu so prišli možje, toda ne sami, ampak z žensko. Možje so počenili na tla, otrebili trave majhen prostor in ga zravnali. Za tem se je eden izmed mož sklonil k tlom in risal s prstom nekaj v pesek. Medtem so vsi mrmrali neke formule in molitve. Sledilo je tiho čakanje. Sonce se je pokazalo na obzorju. Eden izmed mož, s puščico na napeti tetivi, je stopil k otreblje-nemu prostoru. Še nekaj minut in sončni žai'ki so osvetlili risbo na zemlji. V tistem trenutku se je dogodilo z bliskovito naglico sledeče: Žena je dvignila roke proti soncu, kakor da ga hoče prijeti, in vzkliknila nekaj meni nerazumljivega, mož je izstrelil puščico: žena je zaklicala še nekaj; potem so možje s svojim orožjem planili v goščavo. Ženska je ostala tam še nekaj minut in odšla potem v taborišče. Stopil sem iz grmovja in zagledal na izravnanih tleh nekako štiri pedi veliko risbo antilope, v katere vratu je tiščala izstreljena puščica. Med odsotnostjo lovcev sem se hotel potem vrniti na tisto mesto, da bi fotografiral risbo. Žena pa, ki se ni oddaljila od mene, mi je to branila in me najvztrajneje prosila, naj tega nikar ne storim. Odpotovali šmo. Popoldne so nas dohiteli lovci s krasno moško antilopo (Buschbock). Puščica je pogodila žival v vratno žilo. Možički so oddali svoj plen in odšli potem z nekaj ščepci dlake in polno skledo antilopje krvi na tisto mesto na griču. Šele drugega dne so nas spet dohiteli in zvečer, pri šumečem palmovem vinu, sem lahko tvegal razgovor o tej stvari z enim izmed njih, ki mi je bil najbolj zaupljiv. Že starejši mož, vsekakor najstarejši med njimi, mi je tedaj kar povedal, da so tekli nazaj na tisto mesto, da bi risbo gazele z dlako žn krvjo pomazali, izdrli puščico in potem izbrisali sliko. O pomenu formul ni bilo mogoče ničesar spraviti iz njega. Pač pa je rekel, da bi jih kri antilope uničila, če bi tega ne naredili. / udi izbrisan je risbe se je moralo izvršiti ob vzhodu sonca. Zelo me je prosil, naj ženi ne povem, da je o tem govoril z menoj. Opazil sem, da se zelo boji posledic svojega klepetanja, ker drugega dne so nas človečki zapustili, ne da bi se poslovili od nas.« Ta dogodek sem že na kratko opisal v »Lovcu« 1957 (št. 15. str. 522/523), spregledal sem pa glavno značilnost tega lova: strel n trenutku sončnega vzhoda, kar pa je tudi napaka Frobeniusa, ki se je zanimal za samo risbo, ne pa za lov, ki se je tudi moral izvršiti v ravnini v trenutku, ko je prvi sončni žarek padel do vratu nekega kozla. Na to me je opozorila bajka o »Belem konju«, ki je takrat sploh nisem upošteval, ker se mi ni zdela lovska že zaradi konja in ker tako poudarja iskanje zaklada. Danes pa vem. da je to bajka, ki je ohranila pri nas najstarejše sporočilo o lovski prakulturi. (Se nadaljuje.) Na pohodu Predan Drago Po sedmih letih zopet svobodni lovimo Pet dolgih, trpljenja in težkih preizkušenj polnih let, h katerim moram prišteti še dve srečni leti v novi svobodi, je minulo, odkar sem bil poslednjič klical srnjaka. V dobi, ko so zločinski okupatorji in opričniki — domači izdajalci — množično iztrebljali naše narode, je tudi divjad po naših goščavah silno trpela. To velja zlasti za lovske revirje na Štajerskem, predvsem za one, ki leže v bližini večjih centrov, koder še naši hrabri partizani prve čase niso povsem kontrolirali terena. Tukaj je okupator brezsrčno iztrebljal tudi divjad. Posebno je trpela perjad, tako da naletimo danes le redkokje na posamezne kite poljskih jerebic in še redkeje na fazane. Kljub temu pa stalež divjadi, predvsem parkljaste, le ni tako katastrofalno padel, kakor je bilo to po tolikšnem besnenju vojne vihre v slehernem kotičku naše dežele pričakovati. K temu razveseljivemu dejstvu je pač v veliki meri pripomogla naša narodnoosvobodilna vojska, ki je znala, ceneč visoko gospodarsko, moralno in etično vrednost lova in gojenja divjadi, preprečiti vsakršno samovoljno uničevanje divjadi. Posledica tega je, da je kljub posamičnim pojavom krivega lova, ki se v neki meri razbohoti po sleherni vojni, parkljaste divjadi po naših logih razveseljivo mnogo. Zaradi tega ni presenetljivo, da je naša ljudska oblast že dve leti po osvobojenju dovolila lovskim družinam gojitveni odstrel srnjadi, kar je tudi mene in moje lovske tovariše napotilo na letošnji zalaz in klic rogatih lepotcev v goščave Koteč-nika in bližnjih hribov. Prvič smo se podali v začetku junija s tovarišema Radom in Tarzanom na bližnjo Brnico. Oba sta bila v partizanih, kjer so ju tudi primerno preimenovali. Vedno dobrodušen in nasmejan Rado ni mogel dobiti primernejšega imena. Že meseca julija 1941., ko se je po skrivnih poteh vrnil iz Srbije, kamor je bil nekaj tednov prej izseljen, si je poiskal domovanje v goščavah pod Gozdnikom in Kotečnikom. Od tedaj dalje, pa vse do osvo-bojenja je partizanil po Štajerskem in Kranjskem; zato upravičeno nosi na levi prsni strani partizansko spomenico. Drugi, izredno visok in širokopleč tovariš je čisto po pravici dobil ime Tarzan. Tudi on je izredno dobrega srca, vendar zelo razdražljive nravi. Ustaši so mu, ko jih je hrabro preganjal in podiral, za vselej pokvarili desno roko v zapestju. Še sedaj pobesni, kadar se spomni nanje. Rado je predlagal, da bi nočili na seniku Peretove mame, pri kateri je za časa borbe prenekaterikrat našel varno zavetje in vselej pogrnjeno mizo. Zaradi tega jo je opravičeno imenoval partizansko mamo. Ljubeznivo, kakor za časa partizanskih let, nas je sprejela in postregla. Toda sedaj je bila vse bolj razigrana in razpoložena, saj je takoj ob našem prihodu izjavila, da se Švabov ni bati, da diha vse naokoli po hribih, doleh in gozdovih sama zlata svoboda, da lahko pojemo, ukamo in se veselimo po volji. Izzvala nas je. Takoj smo zapeli in zavriskali, da je odmevalo daleč tja po šmohorskih in zagrebenskih dolinicah in grapah. Tudi ona nam je pomagala. Saj je tolikokrat, ko so fašistični krvosesi križarili tod okoli, trepetala za naše fante. Tako rada jih je imela; zato je bila vsa presrečna, ker smo jo obiskali. Ko smo si pod košato obršo mogočnega češnjevega drevesa, ki ga je bil kdo ve kdaj nekdo izmed prednikov tukaj vsadil in čigar veje so se šibile pod težo temnordečih zorečih češenj, nekoliko odpočili, smo šele partizanski mami obrazložili namen našega obiska. Na mah se je zresnila in nam začela pripovedovati o »starem partizanu«, kakor imenujejo ona in njeni sosedje kapitalnega srnjaka, ki domuje v gostih goščavah južnega pobočja Brnice, ki dela ogromno škodo na fižolu in kateremu ne more nihče do živega. »Saj so mu stregli po življenju že partizani in prebrisani divji lovci, toda nikomur se ni posrečilo dokopati se do n j ego vega prekrasnega šopka, ki ga tako ponosno nosi na svoji, od starosti že osiveli glavi. Tudi vi ga ne dobite, pa čeprav ste dobri strelci,« je prepričevalno zaključila vrla žena. Takoj smo napravili bojni plan. Tarzan bo čakal v grapi pod Žmajdetom, Rado tamle ob parobku gozda, od koder je lep razgled na veliko gozdno jaso, ki leži v nasprotnem bregu, jaz ga bom skušal prestreči kar pod Peretovo hišo, kamor zelo rad prihaja mulit sladko travo in si gasit žejo k bistremu studencu, kakor je pravkar dodala Peretova mama. Kmalu smo se razšli, želeč si dober pogled. Besede naše gostiteljice so nas zresnile. Še celo vedno zgovornemu Tarzanu so šle k srcu. Nič več si ni domišljal, da se bo jutri v dolini pobahal s prekrasnim rogovjem, ki ga je še nekaj minut pred tem že videl viseti v svoji sobi na najvidnejšem mestu. Partizanska mama je govorila resnico. Na zalazu ga nismo mogli dobiti pred puškine cevi niti zvečer niti zjutraj, dasiravno nas je v strmem bregu nekolikokrat izzival s svojim zamolklim in tajinstvenim »bov, bov ...« Drugič smo šli na Kotečnik na klic. Poleg Tarzana in mene je bil še rdečelični Prekmurec Jože. Bilo je lepo nedeljsko jutro prve dni avgusta. Spenjali smo se po raztegnjenem hrbtu podolgovatega srednjegorskega masiva in na komaj vidnih sedlih klicali. Dolgo ni bilo nič. Potem pa je okrog desete ure takoj po tretjem klicu nenadoma zašumelo v goščavi nad Zagrebenem. Med debelimi bukvami se je v precejšnji oddaljenosti pojavila rdeča lisa in se previdno približevala. Zdajci je obstala. Pogledam skozi daljnogled. Lep šesterak se ozira naravnost proti nam in nemara kaj sluti. Previdno spuščam daljnogled, da bi ga zamenjal z risanico. Toda v tem trenutku že odjekne rezek strel iz Tarzanove puške. Vsi smo se spogledali. Srnjak je po strelu odskočil za kakih deset korakov v levo, zopet obstal in nas začudeno gledal. Že je Joža dvignil risanico, da bi strel ponovil, ko je skočil Tarzan nenadoma na noge in zavpil: »Dobil je. dobil, vam pravim!« in se je zapodil nizdol po strmini. »Kam bežiš, bik, saj vendar vidiš, da srnjak zopet stoji,« pol-tiho zakliče Joža. Tarzan je obstal pred bližnjo bukvijo in dvignil puško, toda srnjakove potrpežljivosti je bilo konec. V elegantnih skokih se je spustil na desno proti vrhu Kotečnika. Na na-strelu smo se prepričali, da je Tarzan srnjaka, ki ga je danes streljal prvič v svojem življenju, popolnoma zgrešil. Previdno smo nadaljevali pot proti vrhu. Tarzan, ki je hodil ves poparjen na čelu, nenadoma obstane. Na slabo shojeni poti tik nad navpičnimi zagrebenskimi stenami se greje v klopčič zvit debel gad. Tarzan seže po revolver. Toda nevaren plazilec urno zleze med mahovje pod mogočno peč. Tarzan se gadov bo j i. čeprav ga varujejo pred takimi nevarnimi golaznimi visoko skrojeni škornji. Krenili smo dalje. Še smo klicali na dveh prikladnih mestih, vendar je opoldanska pripeka ohladila srnji eros v taki meri, da nismo več priklicali, zaradi česar smo se polagoma spuščali v dolino in potlej proti domu. Pet dni za tem, ko se je nebo pod večer preteče stemnilo, in je na zahodnem horizontu blesteče bliske prekinjalo mogočno votlo grmenje, ki je obetalo bližajoče se neurje, je na dvorišču tik pod mojim kuhinjskim oknom pojemajoče ugašalo brnenje motorja. »Kdo neki išče zavetje v tem temnem večeru?« sem se vprašal. In že je tudi sledilo močno trkanje na priprte oknice: »Drago, odpri, hudiča, jaz sem!« »Glej ga no!« Tarzan je stal med vrati. »Kaj te nosi zlodej ob tej uri tod okoli?« ga vprašam, ko si na pragu seževa v roke. »Bi lahko prenočil tu pri tebi? Jutri zgodaj pojdemo klicat srnjaka, saj greš tudi ti, ne? Motorno kolo bom spravil tjale pod kozolec.« Vse to je povedal Tarzan v taki vročični naglici, kakor je to pač njegova navada. Seveda sem mlademu, nemara prevročekrvnemu tovarišu zelene bratovščine rade volje ugodil. Nisva še dobro zaklenila hišnih dveri, ko se je neurje razbesnelo v vsej svoji veličastnosti. Ob silnem nalivu in neprestanem bliskanju in treska-nju sva se spustila v prijeten pomenek o jutrišnjem pohodu. Šele sedaj sem opazil, da je Tarzan ves umazan in zanemarjen. Vzrok mi je bil kmalu jasen. Dasiravno litru jen, neumit in neprespan, je postajal Tarzan vedno zgovornejši. Pripovedoval mi je, kako je že od včerajšnjega popoldne zdoma, da je sinoči čakal na srnjaka zgoraj na planini, pod sedlom med Kotečnikom in Gozdnikom, kako je pri kmetu Planinšku slabo spal, kako je danes zjutraj zalezoval kapitalnega srnjaka, kako je potem klical po vsem grebenu kopastega Kotečnika. kako mu je prišel lep vitar prav pred nos, ki ga pa ni hotel streljati itd. Čeprav naš Tarzan rad večkrat pretirava in je veščak, četudi še mlad in neizkušen lovec, v lovski latinščini, je bilo v njegovem živem pripovedovanju zelo mnogo verjetnosti. Rezultat razgovora je bil tak, da sem sklenil zjutraj v primeru lepega vremena kreniti z njim in z nečakom Bojanom, ki je bil pri meni na oddihu, na Kotečnik. da poizkusimo skupno lovsko srečo. Zbudili so nas brigadirji — mladinci, ki so že ob pol štirih veselo prepevajoč korakali s krampi in lopatami na delo. Pogled skozi okno nam je razodeval, da bo vreme lepo in ugodno za klic srnjaka. Kmalu smo bili nared. Oprtani z vsemi lovskimi rekviziti smo zasedli srednjetežko motorno kolo, ga zažgali in zdirjali v sveže, polnorosno jutro. Po izprani cesti so mežikale po kotanjah velike luže, ki smo jih v hitri vožnji neusmiljeno rezali, da je umazana voda široko škropila cestišče. Nečak Bojan, ki je sedel na bencinskem tanku, je venomer vpil na Tarzana, naj vendar vozi počasneje, češ da bo zdaj pa zdaj padel v nezavest. Jaz sem kramentil, kolikor se je dalo. zakaj kalna voda iz cestnih kotanj me je bila že vsega oškropila. Tarzan pa ni zinil niti besedice in je vozil, kakor da nam vrag kuri za petami. Kmalu smo bili pod Kotečnikom. Obstali smo pri lovskem tovarišu Vidu, razsedlali pobesnelega jeklenega konja in takoj krenili v breg, ki se začenja kar nad hišo. Pri kmetu Jernaču je lep razgled v senožeti pod planino. Tarzan išče skozi daljnogled kako rdečkasto liso. »Glejta, ondi v skrajnem kotu velikega pašnika sredi goščav dve rdečkasti lisi. Dva kosa se paseta, toda za zalaz je že kasno,« ugotovimo soglasno in nadaljujemo pot. V dobri pol uri hoda smo dosegli kmeta Boštjana, ki je štirideset let s svojo družinico v potu svojega obraza garal in obdeloval veliko planinsko kmetijo petokolonaške pobegle fa-šistke Jeschovnikovice. Od dolgoletnega trpljenja in izkoriščanja iznemogli Boštjan in njegov sin Janez, ki je bil odličen partizan, sta dobila od nove ljudske oblasti z njunim znojem prepojeno težko zemljo v trajno last. Zadovoljna in hvaležna sta, takisto pa so hvaležni tudi Boštjanova mama, simpatična snaha in četvero vnukov in vnukinj. Vsi nas veselo pozdravijo in še celo ovčarju podoben pes ne renči več na nas, marveč se sramežljivo umakne v svojo hišo. Prva nas ogovori Boštjanova mama: »Ali ste prišli na srne':' Le jih, le, kar več jih spravite v kraj, ves fižol so nam uničile, mrhe. Po sedem se jih pase tamle pod goščo. Tule sva z Jožkom pobirala oni dan črvivo sadje. On pa je bil kar ondile v krompi-rišču. Mlad fižol je objedal. Še zmenil se ni za najino vpitje.« Vprašam: »Kaj pa psa, ali se ga nič ne boje srne?« »Kaj še, lani bi jo bil skoraj skupil. Tamle ob robu gozda je bilo spomladi kar pet srn, pa smo naščuvali našega »Luka« nanje. Približal se jim je že in jih hotel pregnati. Kaj mislite, pa se mu postavi velik srnjak po robu. Glavo je nosil prav pri tleh, prednji nogi je imel široko razprti, tiste rogovile pa je molel kar naravnost naprej in čakal. Ko se mu je bil »Luka« preveč približal, se je grdavš zapodil vanj in ga z roglji tako zdelaval, da se je pes kar valjal nizdol po bregu, potem pa žalostno cvileč pribežal tjale v parno, kjer si je še dolgo potem lizal dobljene rane. Od tedaj dalje se srn boji in izogiblje.« Nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali, ko se je že oglasil Boštjan: »Pred kakima dvema mesecema sva šla z Lojzkom po deteljo. Z nama je bil tudi »Luka«. Na deteljišču se je pasel srnjak. Ali mislite, da je mrha zbežala? Malo se je prestavil, potem pa je kar naprej obiral sladko deteljo. Pes pa ni maral dalje. Zarenčal je in se zapodil naravnost domov. Šele tedaj se je srnjak počasnih korakov napotil proti goščavi.« Nemara bi nam bili Boštjanovi še marsikaj zanimivega povedali, toda nam se je mudilo v planino. (Sledi konec.) V.o ddŽKCki Anton S. Pirc Zaščita divjadi v Keniji in Sudanu Lovski zakon v Keniji in Sudanu, približno enako tudi v ostali Afriki, vsebuje stroga in v časi kair drakonična določila. Domačinom je v splošnem prepovedana posest strelnega orožja. Dovoljen pa jim je lov z običajnim orožjem v vsaki obliki, razen s strupenimi puščicami in sulicami ali z ognjem. Posebno lov s pomočjo ognja povzroča neznansko opustošenje. Pri tem je ta vrsta lova zelo preprosta. Na stotine hektarov pokriva tri do pet metrov visoka trava, ki nudi' veledivjadi, posebno slonom, nosorogom in bivolom idealno zaklonišče. Proti koncu poletja, kratko pred velikim deževjem, se vsa trava posuši in humozna zemlja je globoko razpokana. Če domačini u go to v e čredo slonov v tej visoki travi in če je veter ugoden, zažgo stepo na več krajih hkrati in živali poginejo, obkoljene od ognja, v strašnih mukah, potem ko so zaman poskušale na vseh straneh prebiti ognjeni zid. Tak kraj je znan ob gornjem Nilu in, čeprav se je usodni »lov« vršil pred več ko dvajsetimi leti, še zmeraj leže po stepi kosti, kadar v jeseni zažgo travo, da bolje požene mlada trava in da tako stepo poceni’ pognoje. Tej vrsti lova je kriva lakomnost domačinov po slonovini. Tako jo sicer dobe, toda razvrednoteno zaradi požara. Pri nekaterih plemenih je priljubljen tudi lov s zastrupljenimi puščicami' ali sulicami, ki ga še vedno izvršujejo, čeprav je strogo prepovedan Zamorci uporabljajo strup k urar e, ki deluje na celoten živčni sistem. Majhna žival pogine v nekaj trenutkih, dočim velika divjad podleže šele po več dneh. Domačini čakajo skriti' ob stečinah v visoki travi ali pa se slonovi čredi približajo v deževnem času, ko se slon s svojo ogromno težo včasih do trebuha pogreza, človeka pa močvirna tla drže. Iz oddaljenosti nekaj metrov izstrele v trebuh ali bedro živali zastrupljeno puščico, ker je na teh mestih koža tanjša. Puščice ali drobne, nalašč zato skovane sulice imajo zazoblce in ostanejo v koži zadete živali. Navadno jih slon iztrga z rilcem, toda strup je že v telesu in začne delovati. Čreda zbeži in z njo tudi zadete živali. Takega lova se udeleži večja skupina črncev, ki potem ranjeno žival zasleduje, včasi tudi po več dni. Če se ranjena žival ustavi, počivajo tudi preganjalci, ki se trudijo, da ostanejo v vidu svoje žrtve. Tenkoslednost, morda bi celo rekel voh, teh divjili plemen je čudovita in jim v veliki meri olajša preganjanje, ki se nadaljuje uro za uro, dan za dnevom, dokler se velikan ne zgrudi in začne umirati. Takrat pa se množice domačinov vržejo nanj kakor mravlje na gosenico. Z neverjetno spretnostjo izluščijo truplo i‘z debele kože, režejo meso s kosti in ga goltajo surovega, dokler jim niso trebuhi napeti ko boben. Ko pa v želodce ne gre več, preostalo meso razrežejo v tanke rezine in ga posuše na soncu. Po nekaj urah ostanejo samo še gole kosti, ker smatrajo črnci čreva, želodec in drobovino za največjo slaščico, jo kar surovo požirajo. Če imajo sekire in žage s seboj, razbijejo še kosti, da dobe mozeg, ki vsega izsesajo. Mrhovinarji ne najdejo nič več užitnega, edino hijena in marabu se še za silo napolnita z majhnimi kostmi. Kazni za prekršitev lovskih predpisov so izredno stroge in tudi Evropejci ne uživajo protekcije. Še ni dolgo tega, ko so poklicne lovske tatove in uni- čevalce veledi vjadi obsojali’ na smrt, zdaj jih obsodijo na velike denarne kazni in na prisilno delo v močvirnih področjih. Cela vrsta divjadi je popolnoma zaščitena, tako na primer beli nosorog, ki je v Južni Afriki že iztrebljen in se drži samo še v severnem Sudanu in ob izvirkih Nila, potem marabu, orel kačar, divji osel, slonove samice in mladiči in še nekatere druge živali. Za žirafe in neke bolj redke vrste antilop še dobi odstrel le za en ali dva kosa. Izjeme so dopuščene, toda samo v primeru samoobrambe. Dogodi se namreč, da karavano napade slon ali nosorog in tako žival je seveda treba odstreliti, preden naredi večjo škodo. Divja perutnina v stepi ni zaščitena, prav tako ne uživajo zaščite roparice vseh vrst. Na koncu lovske ekspedicije mora lovec na častno besedo prijaviti točno število ustreljene divjadi', nakar se mu dovoli izvoz trofej. Seveda se najdejo sumljivi streljači, ki resnico prikrijejo, toda laž ima kratke noge tudi v Afriki. To zveni' sicer čudno, je pa resnično. Nikdo ne bi verjel, da se v Afriki vse prav hitro izve, kar koli Evropejec počne. Tako je navadno nadzorna oblast o rezultatih lova obveščena, še preden lovec odda svoje obvezno ]x>ročilo. Če je podal lažno prijavo in se dokaže s pričami ali' kako drugače, da je prekoračil dovoljen odstrel, ga oblast brez usmiljenja strogo kaznuje. Posledice strogega izvajanja lovskih predpisov so vidne. Divjad se redno množi in lovec, ki obišče afriška lovišča, se me bo vrnil brez lepih trofej in izkustev. Prvi lev Kolonialni uradnik Bar opisuje zelo nazorno lov v afriški stepi. Nisem še bil dolgo časa na svojem novem službenem mestu v srednji Keniji in lahko rečem, da sem se hitro vživel. Vročino sem z lahkoto prenašal. Leva še nisem videl v svobodi in tudi druge divjadi malo. Prva dva meseca me je služba zelo okupirala, pozneje sem delal manjše in večje izlete, ki sem jih navadno povezal s kakim inšpekcijskim potovanjem. Tako sem organiziral za veliko noč večdnevni lovski »safari« v stepo, ker so mi zamorci, poklicni lovci iz okrajnega mesta, obljubili, da pridemo skozi kraj, kjer so levi pogosti in je tudi druge divjadi v obilju. Travna stepa je kmalu menjala izgled. Vedno več gozdov, posamezno grmovje in močvirja so nam otežkočali potovanje. Divjadi je bilo zmeraj več. Ne prehodimo niti sto metrov, da ne bi zagledali gazelo. Zelo mnogo je oribi-gazel, ki niso mnogo večje od zajca. Mnogo je tudi ariel-gazel, ki jih že zdaleč opazimo, ker so skoraj bele. Da bi imel boljši razgled, grem z enim od črncev cel kilometer pred karavano, ki nam počasi sledi. Ker se ne držimo ceste, ki pa je tudi samo naznačena in jo malokdo uporablja, moramo paziti, da ostanemo v stalnem kontaktu. Izza gostega in precej visokega grmičevja se nenadno pojavi osem velikih antilop. Po rogovih jih spoznam, da pripadajo vrsti ren-antilop, ki dosežejo težo do 600kg. Visoka griva na vratu jih dela spredaj mnogo višje. Kaže, da nas še niso opazile. Naglo se uležem, moj črnec je počenil /e prej. Počasi lezem skozi visoko, gosto travo bliže, zdaj pride grmovje in končno sem dve sto korakov pred antilopami, ki so že postale pozorne. Moja risanica, kalibra 9,5 mm, je. vroča, da se cevi skoraj ne morem dotaknili. Cev je razširjena zaradi vročine, podstrehi bom. Držim na pleče močnega samca in vžgem. Samec naznači strel z rahlim poklekom, toda hitro se vzravna in gleda v mojo smer. Trop zbeži; preden morem oddati drugi strel, se je kozel že priključil ostalim in beži, kalkor da se ni nič zgodilo. Grem na nastrel. Mnogo svetle krvi je tu, torej pljuča. Po sto metrih ni več krvi, trop pn ravno izgine v oblaku prahu daleč v stepi. Gledam jih, vsi so skupaj. Slabo razpoložen se vrnem h karavani. Ker je kraj primeren, se odločimo, da bomo na tem mestu postavili šotore. s Noč je mirna. Zgodaj pospravimo šotore in nadaljujemo pot. Divjadi je mnogo, toda vse beži že kilometer pred nami'. Zdaj opazim, da nam piha veter v hrbet. Do večera ne pridem do strela, pač pa z lahkoto dobim ob skoraj izsušeni mlaki močnega ari el-kozla, is čimer rešim vprašanje mesa za najmanj dva dni. Naslednje taborišče postavimo pod košatimi sikomorami. Moji ljudje poznajo kraj in pripovedujejo, da je tu v bližini nekoliko luž. kamor prihaja divjad pit. Tudi' levov je v tem kraju precej. Takoj prvo noč me zbudi iz čvrstega sna kratko rjovenje, ki mu z druge strani odgovarja zamolkel uah... Noč je temna, ker mesečine ni, in jaz na novo zaspim z upanjem, da se bom kmalu srečal z levi. Navsezgodaj pregledam okolico našega taborišča za sledovi. Mehek pesek je zabeležil, da je pet sto korakov od nas levja družina prečkala korito izsušene reke v smeri našega taborišča. Takrat so morali naš ogenj zagledati in se posvetovali. Levinja je z dvema že Skoraj odraslima mladičema izginila v visoki travi, lev pa se je taborišču približal na sto metrov in ga obkrožal. Razen levjih je tudi več Sledov servalov, cibetovk in drugih manjših roparic. Pri vrnitvi mi uspe strel na lepega močvirskega kozla. Glavo s trofejo vzamem s seboj, truplo pa pokrijem s trnjem, da bi ga ne požrli orli-mrharji. Zvečer čakam pri eni' na pol izsušenih luž, kjer sem bil opazil dva dni stare sledove leva. Uspeha ni bilo. Ko se je zmračilo, se vračam počasi ob obali reke, ki ima do štiri metre visok breg. Za menoj koraka spremljevalec. Oba opazujeva luže, ki so še ostale v rečnem koritu. Na enem mestu sc neha grmovje,' razgled v korito je prost in jaz zagledam temno senco ob vodi. V teni hipu se zasvetita dve zeleni lučki in čez mojo glavo švigne velika senca. Ustrelim v letečo senco, ki izgine v visoki travi, ne da bi nakazala zadetek in brez glasu. Čeravno živali nisem dobro videl, sem imel občutek, da sem streljal v leva. Medtem je nastopila noč. Na zasledovanje ni bilo mislili v neizmernem morju visoke trave. Zlezem na termitski stolp, nič. Končno se odločim, da zlezem na visoko drevo ob obali. Komaj sem zgoraj, slišim čisto blizu srdito renčanje. Lev me je opazil in grozi. Ker je vsako zasledovanje brez smisla, se vrnem v taborišče in premišljam, kaj bi trenutno storil. Imam občutek, da sem zadel. Končno pa, ali ne bi lev zbežal dalje, če ni zadet, in se ne bi ustavil nekaj metrov naprej in tam grozil. Zgodaj pokličem vse svoje ljudi in grem z njimi na nastrel. Vsak prejme manjši-znesek za iskanje. Za moje ljudi predstavlja iskanje obstreljenega leva brez suma velik riziko. Pušk nimajo, s sulicami pa zverini gotovo ne bi imponirali. Lev je obstreljen, o tem zdaj nisem več dvomil, in bo vsakega napadel, ki se mu približa. Nagrada je storila svoje. Postavili smo se v strelce, drug od drugega pet metrov. S krikom in vikom smo se zagrizli v morje trave, jaz s puško v sredini. Disciplina je bila izredna, vsi' so korakali v ravni črti. Po preteku slabe minute je eden zamorcev zakričal, našel je levinjo mrtvo, otrplo. Bilo je veliko veselje pri zamorcih, jaz pa sem imel neko tiho, toda globoko zadoščenje, kajti to je bil moj prvi lev. Nekega jutra sem se odpravil k mlakam v koritu izsušene reke z namenom, da ustrelim nekoliko rac, ki jih je tam ob nekem času kar mrgolelo. Ko se približam obali na trideset korakov, skoči izpod gostega drevesa kapi- talen leopard in v treh, štirih skokih izgine v visoki travi, ki pa njegovih obrisov ne more skriti. Naglo streljam in zver izgine. Da bi imel boljši razgled, se postavim na termitski stolp. Trava, v kateri je leopard izginil, pripada o-zkemu traku olb reki, ki pa sto korakov dalje prehaja v neskončno travno morje velike stepe. Moj spremljevalec je mišljenja, da leopard ni več v tem pasu in da je že zdavnaj ušel v stepo, kjer je bil streljan. Medtem pa se le odločim, da pregledam ozki pas, in zato odredim, da gre moj črni pomočnik z desne, jaz pa z leve strani travnega pasu. Komaj sva (naredila pet korakov, skoči leopard rn se spusti v korito, da s čudovitimi mehkimi skoki doseže nasprotno obalo. Prvi strel je nizek, nisem vajen streljati na divjad, ki po mačje skače. Repetiram, drugi strel gre v mehko, tretji zadene pleče. Leopard pade meter pred visoko travo, pol sekunde pred rešitvijo. Počasi se mu približa črni lovec in dvigne lepo glavo velemačke, ki je v smrtnem boju izkopala globoke luknje v pesku. V najlepšem razpoloženju se vrnem v ‘taborišče. Od tam pošljem nekoliko mož z mezgom, ki prinesejo pisarno mačko. Truplo smo še isti večer položili v stepo, da vsaj za silo nasitimo hijene, ki nam po celo noč delajo koncert. Koža je hitro odrta in bo prekrasna trofeja. (Sledi konec.) O. C. Naša jesen Rr rr rr rr ... ko sveder se mi zažre v prebujajočo se zavest ropotanje budilko. Pozno sem legel sinoči, ko je mojega terijerčka Grabeža dajalo, da sem se bal zanj. Brž smuknem v obleko i'n okovanke ter pogledam v kuhinjo. Grabež bolno dvigne glavo in me očitajoče pogleda, češ »pusti me pri miru, gospodarče, s svojimi norčijami, saj vidiš, da mi je slabo«! Nekam hudo mi je ob misli, da bom moral na lov brez Grabeža. Saj ga jemljem s seboj na jesenske love, da nekoliko okusi opojnost svojega bodočega udejstvovanja, katerega se za enkrat udeležuje še kot opazovalec, pripet na jermenček. In danes pojdem na polje v Rače, kjer sem pred letom uplenil prvo lisico in okusil bridke sladkosti lovskega krsta. Skrbno izberem naboje, vtaknem v torbo nekaj malice, snamem puško s klina ter se tiho splazim k vratom, da bi ne motil spanja zakonske družice. Toda — tudi Grabež si je premislil. Pri vratih me čaka in medlo migne z repkom, kakor bi dejal: »Izključno, sam ne pojdeš nikamor!« Vesel snamem še jermen in složno odrineva na zborno mesto. Kamion nas skopo potegne v bližnjo Slivnico. Vesela družba nas pričakuje, večina lovcev me pozna iz lanske jeseni, ko so me svečano in po vseh pravilih sprejeli v svojo bratovščino. Kakih trideset se nas zbere okoli starešine. Krvavordeče vstaja sonce izza daljnega Boča, ko krenemo vedri na polje blizu postaje. Dravsko polje — sen mojih mladih dni, kako mogočno se razprostiraš s svojimi bogatimi njivami, gozdovi in travniki od Drave tja noter do Haloz. Neštetokrat sem te premeril po dolgem in počez, tri desetletja niso izpre-menila tvojega obličja. Nasmejano si i'n vedro danes, ko razliva sonce poslednje tople žarke po tvojih poljanah. Se li spominjaš mene z onih dni, ko sem truden lazil po tvojih prašnih cestah, na pol otrok, da v času vojne vihre uberem prgišče moke, vrečo krompirja, zavojček koruze od tvojega bogastva, da olajšam našo bedo? Se 11 spominjaš onega dne, ko so me tirali tuji možje v zelenili uniformah preko tvojih poljan v pregnanstvo? Pa onega dne, ko sem se vračal v svobodno domovino, ves pijan od najinega svidenja, in onega, ko sem v poseki za Skokami žel svoj prvi lovski uspeli? Ali me želiš danes sprejeti kot starega znanca, ko si se obdalo z vso krasoto sončnega jesenskega jutra? »Tovariš C., na desno krilo spredaj!« Povelje me iztrga iz sanjarjenja. Prikličem Grabeža, odkorakam na določeno mesto, nabijem morilno cev in čakam pričetka. V neskončno vrsto se razvrščajo tovariši. Kakor drobno piko vidim strelca na levem krilu. Nekdo zatrobi na puškino cev in vrsta se premakne. Urno šarijo pred lovci psi, moj Grabež pa nervozen nateguje jermenček. Napeto pričakovanje me navdaja, ko mi udari na uho krik gonjačev. Oblak dima puhne med vrsto strelcev in pok pretrga jutrnjo tišino. Iz gozdov se vrača odmev in se odbija od bližnjega Pohorja. Zajec jo urno cvre čez polje proti gozdu. Kmalu poči na drugem koncu in — dolgouhec se je umiril. Strel sledi strelu, »dum« se oglasi rezko — »drooom ... droooom ...« se vrača odmev. Počasi korakam dalje. Nisem na ugodnem mestu, kajti zajci ustajajo na vzhodu in beže od luči proti zahodu na levo krilo, ali pa se prefriganci rešijo med obemi krili v varno zavetje oddaljenega gozda. »Dum, dum, dum... drooom, drooom, drooom«... štejem 30 strelov in opazujem zajca, ki je ustal desno zadaj in beži ob vsej vrsti strelcev na levo krilo. Šele enaintrideseti strel ga pošlje v večna lovišča. Prispemo do gozda — zbor in razvrstitev plena — 14 zajcev v prvem pogonu, vsaj dvakrat toliko jih je šlo »skozi«. Po kratkem odmoru in okrepčilu se ponovno razvrstimo in krenemo skozi gozdove. Uspeh je slabši — le redko spregovori puška. Zajec je danes na planem. Ko prežim ob robu poseke, priskaklja iz gozda srna, ki me opazi in izgine v grmovju. Grabež pa se ves razburjen vzpenja ob jermenu. Še en pogon, nato opoldanski odmor. Ko se ravno zalagam z zajetno klobaso iz nahrbtnika dobrega tovariša, me pokliče drugi v gosto grmovje pred svežo lisino. »Pustite psa v luknjo, lisica je v njej,« me bodri. Toda moj Grabež je mladenič, rekel bi še na pol dojenček, saj še nikoli ni bil v luknji! Tesnoba mi leže na srce, ko mu snamem ovratnik in ga vljudno povabim, naj izvoli pogledati, ali ima tovariš prav. Osuplo me pogleda, ko pokažem v jamo z bodrečim »išči mačko«, češ »gospodarče, saj mačka je vendar na drevesu«! Vsi poizkusi so zaman, Grabež noče. »Pes je za eno figo,« se odreže nekdo in osramočen se odplazim. Toda tovariš, ki je odkril lisino, ne odneha. Gonjača Frančka napoti v Rače in v pol ure se ves zasopel vrne z lopato, krampom in sekiro. Okrepčani in radovedni se pridružimo tovarišu, ki se s krepkim pomagačem loti dela. Z dolgo palico drega v lisino, drugi pa z ušesom na zemlji ugotavlja, kje sc rov okrene. »Tu bomo prebili,« veli in kmalu zapojeta kramp in lopata. Sam obesim puško na bližnjo brezo in sedem z Grabežem ob vhod v jamo. Še enkrat hočem poizkusiti, ali ga pripravim na ogled lisičjega bivališča. Prijateljsko mu prigovarjam, brez uspeha. Vržem kamen v luknjo. Grabež oprezno zleze z glavo vanjo ter s šapico počasi kotali kamenček k sebi, ga pograbi in mi ga zmagoslavno prinese. Ušesa bi mu potrgal, smrkavcu, toda izbruh jeze zadržujem ter si domislim druge vabe. Odrežem dolgo vejo, ki jo oskubim in pustim na njej le zelen vršiček. V pričakovanju nove igre skaklja psiček okoli mene in hlasta za vršičkom, ki ga zdajci potisnem globoko v rov. In glej ga čuka — ko kafra izgine moj psiček v lisini. Utrip srca mi zastane ob misli, da utegne moj malček naleteti na starega lisjaka — v mislih vidim že samo dlako in kri. Tedaj začujem ropot, kakor bi vrtal v rovu pnevmatični sveder, in že opazim Grabeža, ki se vrača ritensko iz svoje prve ekskurzije v podzemlje. Kakor kepa peska se vidi. iz katere plamti le dvoje zelenih oči. Samo za hip me pogleda in že ponovno izgine v rovu in čuj, sedaj daje glas — naletel je na lisico! Vsi utihnemo, saj vsi vedo, da ima psiček komaj 9 mesecev — tovariš pa je že z ušesom na zemlji ugotovil položaj kotla. Tam ponovno zasadi lopato. Grabež se medtem vrača ves razburjen in besen, me ]>ogleda in ponovno izgine v rovu in tako zapira lisici izhod. Kmalu se zemlja pogrezne in že zavpije gonjač: »Glejte lisico!« Tovariš je pa miren, živo hoče ujeti zvitorepko, živo pokazati' gostom na lovski veselici popoldne. Z roko skrbno poveča odprtino, dokler ne zagleda lisice ob robu kotla, in tedaj bliskovito seže v zemljo in izvleče iz nje lisičji rep, na njem pa čednega lisjaka, ki besno hlasta okoli sebe. Vsi se umaknemo, da ne bi' koga zgrabil, toda v tem hipu se oglasi besen lajež iz podzemlja, iz luknje med lovčevimi nogami pa se ukrivi hrbet druge lisice, ki jo preganja Grabež in ki se skuša po tej poti izmuzniti. Z bliskovito odločnostjo stopi naš spretni tovariš na lisico in jo s težko oko-vanko pritisne k tlom. Brž odda lisjaka pomagaču, ki ga odnese na piano, sam pa pograbi za rep lisico in jo odnese za njenim drugom. Toda kljub vsej opreznosti mu je globoko zasadila zobe v koleno. Kmalu sta obe lisici zvezani, moj Grabež pa si zmagoslavno otepa pesek iz kožuha in besno renči na čudni »mački«, s katerima se je srečal prvič v svojem pasjem življenju. Še en pogon in za tem nas sprejme v svoje okrilje Raška graščina, nekdanje bivališče fevdalne gospode, danes torišče kulture, prosvete in družabnosti nekdanjih tlačanov. Obilno kosilo, dobra kapljica, odličen orkester nam pričarajo po prestanem naporu tako prijetno razpoloženje, da smo se le stežka odtrgali iz prijetne družbe pravili lovskih tovarišev. Na poti domov sc nam je smejala debela luna, mi pa njej, ko je brnel motor skozi mehko jesensko noč... Na kaj naj streljam? Na sredino! IZ LOVSKEGA OPRTNIKA Ob novem letu Začeli smo tretji letnik našega glasila po osvoboditvi. Mnogo je bilo te/.av in zaprek, pa zdržali smo. Zasluga gre zvestim sodelavcem. Toda liinogi okrajni lovski sveti niso v preteklem letu izpolnili svojih dolžnosti do glasila. Njihovi poročevalci so odrekli. Če hočemo, da nam ostane glasilo v enakem obsegu in da se dvigne njegova strokovno kulturna raven, je treba, da se bolj oklenemo glamla in se ne zanašamo na druge, češ, bodo že napisali. Zavedajmo se, da smo listi »drugič, mi vsi in le uredništvo ne, ki zgolj zbira in ureja to, kar prejme. Napačno je mnenje, da je urednik za to, da piše. Na ta način bi bil »Lovec« njegovo glasilo, ne pa glasilo vseh slovenskih lovcev. Glasilo se je v tem letu razširilo za ribnrski del, kar z veseljem pozdravljamo. S tem bo glasilo zanimivejše in popolnejše, kajti mnogo lovcev je tudi ribičev i?i narobe. Uredništvo za novo leto ponovno vabi vse tovariše, da pridno zalagajo glasilo, če hočejo lovskega znanja, razvedrila in zabave. Iz prazne sklede se ne da zajemati. Zatorej založite uredniško mapo, ker vsak mesec napolnili 48 tiskanih strani s pestrim in zanimivim čtivom, ni malenkost. A i prav in tovariško, da 10.000 slovenskih lovcev mnogokrat pušča urednika na cedilu. Slabo spričevalo bi si dali lovci, če bi v tretjem letu morali skrčiti obseg glasila, medtem ko vse drugo izgrajujemo, izpopolnjujemo in povečujemo. Zato naj čim več tovarišev stopi v krog sodelavcev. Vse, kar prispevate, gre za skupnost in s tem toliko več za vsakega posameznika. Glasilo naj postane torišče za izmenjavo misli in s tem izpodbuda za napredek. Če bomo napisali samo toliko vrst. kolikor nabojev izstrelimo, bo -Lovec* najpestrejša slovenska revija. UREDNIŠTVO. Kako smo leta 1947 uničevali škodljivce. V našem lovskem okolišu smo to leto dobro stopili na prste škodljivcem. Poleg polhov, veveric in jazbecev naj v prvj vrsti omenim lisico, ki je polna vragolij, da včasih prelisiči tudi človeka. Pri nas in pri sosedih je to leto lisica zelo strahovala perutnino. Pri mojem hlevu je zlezla doi kokošnjaka skozi neverjetno majhno špranjo pod vrati, ki so brez praga. Spal sem v bližini, ko me je zbudil kokošji vriše. Toda preden sem se znašel, je mrcina že odvlekla kokoš. Ne dolgo za tem je prišla v hlev po drugi poti, po stopnicah na skedenj, ki ni bil zaprt in od tod do kokoši. Zopet si je privoščila mastno večerjo. Tudi podnevi je bil mnogokrat alarm. Septembra pa sem imel srečo, da sem požrešnim taticam s svincem izgnal grešni duši iz telesa. To je prav redko naključje. Ko sem se nekega večera vračal s polja s puško, zagledam na kakih 100 metrov dve lisici, ki sta tekli druga za drugo preko sadovnjaka. Naglo stopim za bližnje drevo, da me nista opazili in si pripravim puško. Živali sta se v teku obrnili naravnost prodi meni ter se 30 korakov od mene med seboj zgrabili. Izkoristil sem priložnost in sprožil. Obe lisici sta na mestu obležali, zadeti v glavo. Imel sem šibre št. 4. Bili sta samec in samica. Nekaj dni za tem sem dobil še velikega lisjaka. Tudi veverice so bile v preteklem letu številna in škodljiva nadloga. Dokler še ni bilo orehov, so hotele uničiti vse hruške. Tako se je zgodilo, da sem na eni sami hruški, ustrelil kar sedem nenasitnih glodavcev. Ko so zoreli orehli, pa hajdi nad nje. Če bi ne uničevali veveric, bi nam odnesle prav vse orehe. To jesen smo uničili nič manj kakor 83 veveric. Da to ni lovska izmišljotina je dokaz 83 lepo shranjenih veveričjih kož. Posušil sem jih tako, da sem sleherno kožo nataikml na desko ter robove na gosto pritrdil z žebljički. Posušene kože sem zlagal med časopisni papir, juh z naftalinom zavaroval pred molji in nato obtežil. Vevericam so pri hruškah in orehih prav pridno pomagali ponočnjaški polhi. Teh sem ujel 53. Polšje kože sem shranjeval na isti način kakor veveričje. Naj dostavim, da sem omenjene škodljivce uničil samo na svojem posestvu, ki leži v bližliini mešanih gozdov. Ako bi bilo dovolj streliva, bi jih bili uničilii se vec. Sv. Jurij ob Taboiru, 1947, C. A. Nelovska zgodba z medvedom. V novembru 1918 sem se vrnil iz svetovne vojne in kmalu šel na lov, da pogledam, kaj dela moja srnjad, ki je je bilo tedaj toliko, da je bilo kar veselje. Pridem na hrib Volčja glavica in spustim zvestega Lisca ter čakam-Kmalu se pes oglasi, a srna gre v čisto drugo smer. Tedaj pa kakih sto korakov pred seboj zagledam, da se proti meni vali nekaj rjavega in sicer naravnost name. Kakih 15 metrov pred seboj spoznam kosmatinca, ki se ustavi, ker je menda zagledal v suhem listju miško in pri tem napravi mačji skok. V tem sem že namenil puško in sprožil. Toda v puški sem imel le šibre pp. Kosmatinec sede na zadnjo plat in, ko me opazi, pogodrnja. Gledava si iz oči v oči, kakor da bi se pogovarjala in kakor da mi medved očita, češ, saj ti nisem nič slabega storil, kaj me ubijaš. Čeprav sem bil dovolj korajžen, mi je vseeno postalo malo vroče. Zato se zavihtim po veji na veliko staro bukvo, ki je stala poleg mene. Brž sem bil med vejami in iskal prostor, kjer naj bi sedel in se pripravil za nadaljnji strel. V tej naglici se mi zlomi suha veja in telebnil sem na tla, pred medveda, ki je še vedno sedel in me debelo gledal, kaj počenjam. V puški sem imel en izstreljen naboj in zato sem hitel basati novega tako, da bi bil pripravljen z dvema streloma. Hotel sem namreč, ker sem imel samo šibre, medveda s strelom oslepiti. Ko pa sem zaprl pu- ško, se je medved vzdignil in spustil v beg. Velik kamen strahu se mi je odvalil od srca. Na strelu sem našel šop volne lin neka ji kapljic krvi; nisem pa imel korajže, da bi kosmatinca zasledoval. Pa tudi moj Lisko, ki se je medtem vrnil, ni imel veselja, da bi šel za medvedom. Odšel sem domov im to zgodim povedal staremu gozdarju, s katerim sva potem zasledovala medveda prav do meje lovišča. Ko stojiva na meji in se pogovarjava, da bi gospodarju sosednjega lovišča to sporočila, da bj se ranjen medved po nepotrebnem ne mučil, je počil kakih 300 metrov od naju proti dolini strel. Vrnila sva se domov, ker si misva upala zaradi strogosti graščinskega gos poudarja čez mejo. Toda še isti večer smo zvedeli, da je graščinski lovec ustrelil ranjenega medveda, ki je tehtal 84 kg. V pljučih je imel od mojega strela tri šibre. Moja vest se je ob tej novici pomirila, ker je na ta način ubogi ranjenec dotrpel. Ta dogodek sem otel pozab nos ti zato. da bi lovski naraščaj opomnil na nelovsko početje takega strela in kako pravilno je, če zakon prepoveduje veliko divjad streljati s šiibramii. Radej Jože, Predgrad ob Kolpi. Brniček 30 ur v jazbini. Sončna oktobrska nedelja je zvabila nekatere člane lovske družine St. Vid—Ljubljana v lovišče z namenom, da upihnejo kako zvitorepko. Družina si je v ta namen oskrbela med drugimi psi tudi jamarje, med katerimi zavzema odlično mesto psica Babi in nekaj nad leto dni stari Brniček, ki je bil že na dveh pasjih ocenah prav dobro kvalificiran. Brniček se je seznanil z jamar-jenjem letošnjo pomlad, ko se je prvič srečal v jazbini z jazbecem v Medanskem hribu. Takrat je Brniček smuknil korajžno v jazbino, a jo je začuden po prvem srečanju z jazbecem naglo zapustil. Kljub temu je poskusil še nekajkrat naskok, pa ni šlo. Zanj jv bil to življenjski dogodek, ki ga ni pozabil. Takrat je psica Babi po sedemurnem naskakovanju izgnala jazbeca. V nedeljo 5. oktobra 194? je pa Brniček mislil, da že lahko samostojno nastopi z jamarjenjem in je v Mali' Kamni Gorici smuknil v staro, že več stoletij obstoječo jazbino, nahajajočo se v skalnatem svetu. Brnička pa iz jame ni bilo in ni bilo. Kaj storiti? Ker je bil vhod v jamo pretesen, da bi se kdo splazil vanjo, so se lovci lotili dela, da rov razširijo in rešijo psa. Nakopali so za kaka 2 desettonska vagona materiala, preden jim je po 30 urnem odkopavanju uspelo zlesti do psa. Lovec je našel Brnička ležečega na polici, ki si jo je jazbec pripravil za svoje ležišče, vendar v takem terenu, da bi sam težko mogel na dan. Veselo je Brniček mahal z repom, ko je zagledal beli dan, hotel je pa takoj zopet smukniti v rov, kar mu je pa preprečil gospodar družine. Po pripovedovanju lovca, ki je bil v jazbini, je to zelo prostrana jama z neštetimi postranskimi izhodi in vhodi globoko v zemljo. Pri izkopu so ugotovili med materialom mnogo živalskih kosti in lobanj, ki so se v letih tam nabrale. Brniček je dokazal, da je neustrašen jamar. Kako je pa prav za prav obisk pri jazbecu potekel, ve le Brniček, ki tega ne izda. Vse priznanje gre tudi članom lovske družine, ki se niso ustrašili truda, dokler niso rešili psa. L. Z. Lov na volkove v Beli Krajini. V nedeljo dne 16. XI. 1947 se je vršil na območju krajevnega odbora Adlešiči, lovišče Zabukovje, prvi veliki lov na volkove v tem letu. Lov je priredila Lovska družina Adlešiči s sodelovanjem lovskih družim Črnomelj, Gradac, Vinica in Semič. Uspeh lova je bil 42 kg težka volkulja, ki jo je ustrelil predsednik O. L. S. v Črnomlju tovariš Nande K a p š. Uspeh lova bi bil še večji, če bi sodelovalo večje število gonjačev, bi so nam zadnji dan odpovedali zaradi važnega sestanka v Črnomlju. Vseeno pa se je pokazalo, da so množični lovi na volkove uspešni, če so pravilno organizirani im zlasti še v snegu, kjer se da to zverjad obslediti. Tukajšnje lovske družine so se obvezale za večje Love na volkove, ki delajo kmetom veliko škodo. J. Troha, Črnomelj. Kaj so praptiče? V 60 ih in 70 ih letih preteklega stoletja so bili najdeni na Bavarskem ostanki zanimivih živali, ki so bivale tedaj, ko na zemlji še ni bilo sesalcev, a so že bili plazilci. One ptice so dobile znanstveni' naziv »arheopteryx« oziroma »arhe-ornis«, in ker so jih smatrali za prednike naših ptičev, so jlih razen tega še poimenovali »praptiče«. Seveda ga ni človeka, ki bi bil kdaj videl te »praptiče« žive: človek se je pojavil na zemlji desetine milijonov let za njimi. Preučevanje bavarskih odkritij je dovolilo človeku dobiti pojem ne samo glede tega, kakšne so bile te živali na oko, marveč i o načinu njih življenja. »Praptiče« so bile čudna bitja, velikosti naše srake. V resnici jih še ni treba šteti med ptice, a jih je tudi' nemogoče uvrstiti med krkone. Imele so peruti, toda na njih so bili po trije prosti prsti s kremplji. Imele so perje, toda glavo iti vrat so verjetno pokrivale luske. Glava in možgani so bili kakor pri kuščarjih, kljuna niso imele, a v ustih so jim stali zobje. Po zgradbi svojega okostja, zlasti' zavoljo njegove slabosti in gibkosti, so bile »praptiče« mnogo bliže plazilcem kakor današnjim pticam, ki imajo čvrst iti malo gibljiv skelet. Zato njih telo ni bilo kdo ve kaj prikladno za letanje. Po vsej priliki »praptiče« niso mogle prosto letati, preletavale so samo z drevesa na drevo. Peruti so bile šibke, a precej dolgi rep je raje oviral nego podpiral letenje. V repu je bilo 20 vretenc in 20 dvojic peres, ki so štrlela na stran od vsakega vretenca. Sodeč po ustroju okostnice »praptič«, one niso mogle hoditi po nogah, ali sp vsekako dobro kolobarile po drevju, izrablajoč ne le noge, ampak tudi prste perutnic z njihovimi močnimi kremplji. V slojih zemlje, ki so bližji našemu času, se niso našle niikake živali, ki bi bile podobne »prapticam« in ki bi jih mogli imeti za potomce arlieopteriksa in arheornisa. Takisto niso najdeni ni-kaki ostanki, ki bi utegnili služiti kot prehodne oblike med »prapticami« in pravimi pticami. Vse kaže, da so »praptiče« bile posebna skupina živali, ki je pomrla brez potomstva. Današnje ptice — po mnenju večine znanstvenikov — se niso razvile iz njih. Ali zakaj so izmrle »praptiče«? Moremo si misliti, da je baš prehodni položaj teh živali' izpadel zanje ne-povoljno v onih časih. Izgubivši prednosti, ki so pomagale krkonom v njih borbi za obstanek, in v prvi vrsti izgubivši brzino gibanja spretnega in okretnega telesa plazilcev, spričo slabega letanja se niso mogle okoristiti s prostim poletom. Tako so jih ugonobile živali, bolje oborožene za življenjski boj. Vendar to niti malo ne zmanjšuje pomena najdenih ostankov »praptič« za vedo. Svojstva ustroja pričajo o njih bližnji rodbinski zvezi s krkoni in pticami, a to nas približuje k rešitvi vprašanja o poreklu ptic. Zanimivo je, da v Južni Ameriki — v Poamazonju — živi še dandanes čudna ptica, go a cin, čigar mladiči so v nekem oziru izredno podobni »prapticam«. Pri goacinčku se razvijajo peresa v perutih pozno, a njegove peruti imajo dobro razrito peščico s prostim prvim prstom. Dva prsta, prvi in drugi, imata krepke kremplje. Dolgo časa goacinček rabi svoje peruti ne za let, ampak za zve-ranje po drevju, čigar vej se oprijema s kremplji svojih kreljuti. Vsekako bi bilo prav lahkomiselno, sklepati na izvor goacinov iz »arheornisa« oziroma »arlieopteriksa«, posebno ker je odrasli goaciti pristen ptič, ki leta. Redin — A. D. Iz lovske organizacije t Dr. Marko Stajnko, starešina ljutomerske družine in predsednik Lovskega sveta ljutomerskega okraja, se je 5. X. 1947 preselil v večna lovišča. Pretresla nas je vest, da dobrega lovskega tovariša ni več. Pokojnik se je rodil 6. aprila 1881 v Vogričevc.h pri Ljutomeru kot sin kmetskih staršev. Študiral je v Mariboru, pravni študij je končal v Gradcu. Kot koncipient je nastopil službo v Celovcu, potem pa v Ljubljani, v letu 1913 pa si je ustvaril svoji dom v Ljutomeru. Kot zaveden Slovenec je v času germanizacije občutili njene udarce. Še ko je bil v Celovcu, so ga takratni oblastniki kaznovali zaradi rabe slovenskega jezika, in ker se je prti ljudskem štetju izdal za Slovenca. Ob zlomu Avstrije je bil leta 1918 komandant slovenskih čet na Murskem polju, kjer je s svojim spretnim vodstvom mnogo pripomogel k čimprejšnji normalizaciji razmer. Lovstvu se je posvetil po zlomu Avstrije in ga začel gojiti v ljutomerskem okraju. Bil je daleč znan kot lovec poštenjak in pravi lovski tovariš. Kot značajen mož je bil čislan ne samo v krogu svojih številnih prijateljev, temveč tudi med širšimi množicami ljudstva. Bil je velik prijatelj prirode, gojitelj divjadi in vedno navdan z zdravim lovskim humorjem. Piri vsakem lovu smo ga videli veselega obraza, nasmejanega, ter se je mnogokrat v zmogljivosti pomeril z mlajšimi lovskimi tovariši. Bil je dober družabnik, vesele prleške narave ter je marsikatero prijetno urico prebil na obronkih naših prelepih Slov. goric. Pokojnik je bil delaven kakor čebela, vzoiren gospodar, odličen vinogradnik, ki se je povsod posluževal naprednega obdelovanja zemlje. Lovci smo z njim izgubili svojega dobrega učitelja, voditelja in organizatorja. Nasa želja je, da bdi vsaj skušali slediti njegovim stopinjam in ustvariti tako lovstvo kakor ga je sam ustvarjal in da bi imeli — kakor on — lovski užitek tudi takrat, če divjad v revirju zgolj vidimo, ne pa samo takrat, kadar jo streljamo. Dragij nam starešina dr. Stajnko! — Zapustil si nas kakor pastir svoje ovce tor si legel k večnemu počitku pod zelenim Pohorjem, od koder so počile prve puške za naše osvobojenje, ki si ga v izgnanstvu tako težko čakal. Obljubljamo Ti, da bomo nadaljevati Tvoje delo na področju slovenskega lovstva v čast domovine in Tvojega spomina. Jenko Belec. Lovska družina Vel. Pirešica je iz-kl j učila iz svoje družine člana Vebra Ivana, posestnika iz Zavrha št. 3, pošta Žalec, ker je ustrelil v lovopustu srno. OLS Celje. Kinološke vesti______________ Sodniški pripravniki. Kinološko udru-ženje N. R. Srbije je s svojim dopisom št. 65 od 3. septembra 1947 prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev doktorja Dorda Radiča, pravnega referenta SNOJ-a v Odžaci (Vojvodina), Vojvode Potnika ul. 40. Klub ljubiteljev športnih psov r Ljubljani je prijavil kot sodniškega pripravnika za vse vrste športnih psov Draga Antoleka-Oreška, uradnika v Ljubljani, Albanska 4. Klub ljubiteljev športnih psov — 25 let. V proslavo 25 letnice ustanovitve se je vršil v soboto 15. decembra 19*7 ob 19. uri v gostinstvu MLO »Keršiče v Ljubljani članski sestanek z družabnim večerom. Med zbranimi1 so bili tudi dr. Lovrenčič Ivan, predsednik Mednarodne kinološke zveze, L ju Iran Zadnik, predsednik Kinološkega združenja LR Slovenije, dr. Lavrič Janko, podpredsednik Lovskega sveta LR Slovenije in predsednik Kluba ljubiteljev brakov, Zupan Ivan, tajnik in blagajnik Lovskega sveta LR Slovenije, Bab-šek Milan, tajmik okrajnega lovskega sveta za Ljubljano-okolico, dr. Dular Milan, ravnatelj Lovske zadruge, Škofič Jože, predsednik Društva ljubiteljev ptičarjev, Arko Vladislav, zastopnik Kluba ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev. Vsi so čestitali klubu k jubileju. Kinološki udruženji LR Srbije in Hrvateke sta poslali klubu pismene pozdrave in čestitke. Predsednik ing. Premelč Stane je med drugim orisal ustanovitev kluba 9. novembra 1922, iki je začel s sistematično vzrejo in vzgojo športnih psov in gojitvijo pravega kinološkega znanja. S tem delom so za trajno zvezana imena dr. Lovrenčiča Ivana, dr. Jamarja Toneta, dr. Pirca Maksa, veterinarja Šlajpaha Ignaca, veterinarja Tepine Lovra in Žmitka Petra, ki so stali tudi že ob zibelki kluba. To so možje, ki so prvi sirili idejo kinologije med nami ter položili klubu one zdrave in solidne temelje, na katerih stoji, iz katerih je črpal svoje življenjske sile in s pomočjo katerih je mogel pozneje postati vodilni vsedržavni klub ljubiteljev športnih psov. Uspešno delo našega in drugih kinoloških klubov v Ljubljani je dalo pobudo, da so se pojavile sorodne kinološke organizacije tudi po drugih centrih naše države. Iz teh organizacij je izšel Jugoslovanski kinološki savez, ki je uspešno zastopal kinologijo naše države tudi v mednarodnem kinološkem svetu. Saj je bil savez sprejet kot redni član mednarodne kinološke zveze v Bruslju in je njen sedanji predsednik naš kinološki prvak dr. Lovrenčič Ivan. Klub je priredil že leta 1924. prvo smotro športnih psov na tedanjem velesejmu v Ljubljani. Od tedaj dalje je prirejal smotre redno po vsej Sloveniji in ustanavljal domače psarne. Klubu gre zasluga, da je rešil izumrtja našega pristno domačega šj>ort-nega psa, lepega ilirskega ovčarja. Po osvoboditvi je moral klub znova graditi in obnavljati ter je njegovo delo v največjem razmahu. Iz poročila tajnika je razvidno, da je imel klub v 25 letih .6 predsednikov, 8 podpredsednikov, 4 tajnike, 4 blagajnike in 5 strokovnih poročevalcev. Klub ima sedaj vpisanih 630 psov 27 različnih pasem v Jugoslovanski rodovni knjigi športnih psov, 999 psov v vzrejnem registru in 35 psov v začasnem registru. Na prvi državna razstavi psov vseh pasem 7. septembra 1947 v Ljubljani je bil klub po številu psov udeležen le z 20%, toda pri ocenah za mednarodno prvaštvo je dosegel 50%, pri prvakih Jugoslavije 42% in pri prvakih Slovenije 22% od vseh udeleženih l»sov. R ostan Ivan — 75 letnik, športni kinologi so imeli v svoji sredi častitljiv jubilej 75 letnice rojstva, ki jo je praznoval 16. decembra t. 1. Ivan Rostan, fin. nadsvetnilc v pokoju. Jubilant je bil skoraj ob ustanovitvi našega Klul>a ljubiteljev športnih psov med prvimi člani. Bil je vselej resničen kinolog in poseben ljubitelj nemškega bokserja. Bil je vzoren predsednik kluba, sedaj pa podpredsednik. Še danes mladeniško prožnemu, čilemu in zdravemu mu je najljubša zabava klubovo delo. Njegovi kinološki prijatelji se pridružujejo številnim čestitkam. ki jih je prejel, in mu krepko kličejo: Še na mnoga leta pravega kinološkega veselja! Zvezni tajnik. o Št. 1 Januar 1948 . Leto VIII Za našo obnovo Vojni plesr ki je zajel leta 1941. naše kraje, je zatrl poleg premnogih drugih kulturnih dobrin tudi naš Vestnik. Ko se je začelo po vojni obnavljati naše gospodarstvo ter postavljati naše delo in življenje na nove temelje, smo se tudi slovenski ribiči z veseljem in s požrtvovalnostjo lotili obnove naših vod, ki jih je izpraznil deloma okupator, deloma pa tudi domači pohlepneži, katerim je uspaval vest športnika pohlep po denarju, kajti cena vseh vrst rib je med vojsko znatno poskočila. Na vsak način se mora v načrtno narodno gospodarstvo prav resno in z ljubeznijo do prirode vključiti tudi ribištvo, ki je v moderni državi mnogo večjega pomena, kakor se marsikomu ji a prvi pogled zdi. Res je, da priroda sama rada popravi, kar zagreši človek, toda ta poprava je kakor drugod tako tudi v ribarstvu uspešna le, če sodi človek pravilno o tem in vidi v njem bistven del skrbstva za naše gospodarstvo in našo prirodo. Izhajajoč s stališča, da je vodno bogastvo ljudska dobrina, katero je treba upravljati po načelih umnega gospodarstva, in da v državi demokratične enakosti ni več poedinih lastnikov vod in tudi ne njihovo življenje izkoriščajočih posameznih zakupnikov. so postavili slovenski ribiči svoje delo na zadružno podlago, ki povezuje ribiče - člane v skupnost in varuje najbolje enakopravnost članov. Ribarske zadruge so naš kolektiv, po katerem smo se vključili v splošno petletko, da bi za našo skupnost povzdignili naše ribarslvo kot gospodarsko važno panogo na stopnjo, ki smo si jo postavili za cilj. Dosedanji uspeh nam kaže, da smo na prani poti. V kolikor ne odgovarja temu, kar smo hoteli doseči, ni kriva naša zadružna organizacija in tudi nismo osebno krivi, ker nam ne manjka volje do nesebičnega, koristi naše skupnosti posvečenega dela, ampak je krivo bedno stanje, v katerem je zatekel naše vode naš politični preporod. Brez zadostnih ribogojnic in vališč je težko delo, ko smo navezani sami nase. Vendar gledamo že zdaj lahko z zadovoljstvom na storjeno delo. Kakor drugim vejam narodnega gospodarstva manjka tudi nam slovenskim ribičem dober kader. Doslej smo si ga skušali vzgojiti s predavanji. Da bi pa to vzgojo razširili čez vso slovensko zemljo, jo poglobili in pospešili, smo se odločili za oživi jen je Vestnika. Morda bi nanj iz materialnih razlogov morali še čakati, da nam niso priskočili na pomoč merodajni činitelji slovenskega lovstva, nas sprejeli kot dobri tovariši pod streho svojega Lovca ter nam tako omogočili izobraževanje in spopolnjevanje naših ribičev s tiskano besedo. Za na ta način poudarjeno važnost skupnega dela smo jim slovenski ribiči hvaležni. Naš Vodnik je zapel pri prvih zavestnih dihih slovenstva en nared vstaja, prerojen, ves nov'. Vestnik bo skrbel, da zrastejo med nami. prerojene vrste ribičev, ki bodo poživile naše vode, da bodo dajale to, kar pričakuje od njih naša skupnost, da bodo del našega prirodnega gospodarstva in vir naše ljudske prehrane. Gledal bo pa tudi, da se bo vršilo vse delo v tovariškem in športnem duhu. Z Vestnikom, po katerem bomo navezali prijateljske stike z vsemi ribarskimi organizacijami FNR Jugoslavije. hočemo preroditi sebe in vse, kar je z ribištvom v zvezi. Zato kličemo na delo v Vestniku vse, katerim je razvoj našega ribarstva pri srcu. Tudi tu je skupno, zadružno delo potrebno, nerganje ob strani pa škodljivo in neprimerno, ko dela ves narod za lepše življenje. Vse za obnovo našega ribištva! —^ Ing. Simončič Anton Nekaj smernic o bodočem delu ribarskih zadrug Glavno delo ribarskih zadrug v zadnjih dveh letih je bilo predvsem vlaganje ribjega naraščaja, ki so ga v glavnem dobile pri državnih ribogojnicah, izdajanje ribolovnih dovoljenj, čuvanje revirjev, zbiranje ribarslcc statistike in preskrba ribarskih potrebščin za svoje člane. Vseh teh nalog ribarske zadruge niso vršile tako, kot bi bile morale. Medtem ko so se nekatere zadruge zelo prizadevale, da z umetnim vlaganjem obogatijo svoje vode, so druge ostale pasivne, akoravno so imele denar za nabavo ribjega naraščaja. Prav tako tudi lanska ribarska statistika ni bila realna. Ne obsojam tu odbora zadruge, ki za vsakega člana ne more vedeti, koliko je ujel rib v letu, pač pa člane same. Prepričan sem. da so nekatere zadruge javile 30 do 50% rib manj, kot so jih člani dejansko ujeli. Mišljenja sem, da se člani boje prijaviti dejansko ulovljeno količino rib, češ da mu bodo drugo leto še karto vzeli ali pa je sploh ne bo dobil, če vse prijavi. Vsaka taka bojazen je popolnoma odveč, saj je vendar danes cilj, produkcijo rib čim bolj dvigniti, da dosežemo plan, ne pa zamolčati še one ribe, ki so bile dejansko ulovljene. Samo približna statistika ni dosti vredna, ker se da dejanska lov rib približno tudi oceniti. Zato nima smisla zbirati podatke, da dobimo lažno statistiko. V Sloveniji imamo 9 ribarskih zadrug. Industrija je razpredena razmeroma po vsej Sloveniji. Pritožbe o zastrupi jen ju rib pa so prihajale samo od treh zadrug, in sicer od Gorenjske, Celjske in Mariborske zadruge. Tudi drugod je bila povzročena škoda in vendar ni tega nihče javil. Čuvanje rib tudi ni bilo povsod dobro. Ko so se lansko leto spomladi drstile bele ribe v Pesnici in Mirni, ni nihče čuval rib na drsti, nasprotno so člani sami pridno pomagali loviti ikrnice polne iker, čeprav je po predpisih prepovedano loviti bele ribe na drstiščih. Ali naj tako početje štejemo med pospeševanje riba rstva? Ravno ti dve zadrugi imata najmanj postrvjih potokov in prav za prav nimata kaj vlagati. Človek bi pričakoval, da bosta čuvali vsaj naravno razmnoževanje rib, in vendar tudi tega nista storili. V letu 1947. je industrija s svojimi strupenimi odpadnimi vodami zastrupila nešteto potokov. Y mnogih so poginile vse ribe, celo žabe in vsa ribja hrana. V letu 1948. naj zadruge v vode, kamor imajo dostop industrijske strupene vode, sploh ne vlagajo ribjega naraščaja. Škoda je dragocenega naraščaja in denarja, da bi ga metali proč, zato naj se vlaga v take vode, kjer industrijske odplake nimajo dostopa, da bodo vsaj te vode bogate rib. V ostale vode bomo vlagali takrat, kadar bo industrija napravila čistilne naprave. Če jih ne bo, bodo itak poginile vse ribe, zato ne vlagajmo rib v vode, kjer jih čaka prej ali slej smrt. Kakor druge panoge gospodarstva, tako je tudi ribarstvo vključeno ,v petletni plan. Produkcijo postrvjih, lipanskih in sulčjih iker moramo dvigniti do leta 1951. od predvojnih dveh na tri milijone iker, produkcijo rib v ribnikih od predvojnih 50.000 kilogramov na 50.000 kilogramov, rib iz odprtih vod pa od predvojnih 170.000 na 300.000 kilogramov. To nalogo nam je postavilo Zvezno ministrstvo. Vendar bom kar zadovoljen, če bomo ostali na predvojni produkciji rib pri sedanjem uničevanju rib po industrijskih odpadnih vodah. Zato je treba vlagati v druge vode, da bomo dosegli maksimalni donos rib vsaj v nezastrupl jenih vodah. Za dejansko produkcijo rib nam je nujno potrebna realna ribarska statistika. Lažna ribarska statistika nam prikazuje nižjo produkcijo rib, kakor se je dejansko dosegla. Važnost statistike ni samo v tem, da vemo, kolikšna je bila odlov rib. ampak nam prikazuje tudi vrednost ribarstva kot narodne gospodarske panoge. Vrh tega je statistika še važnejša za zadruge same. Ako zadruga nima točne statistike o količini ulovljenih rib v posameznih revirjih, tudi ne more pravilno načrtno gospodariti. Zadruga težko določi, koliko dovoljenj naj izda za posamezne revirje, da ribarstvo ne bo trpelo. Na podlagi lažne statistike bo vlagala manjše število ribjega naraščaja. Pri tem imajo škodo ribiči sami, ker bo manj rib vloženih. Po drugi strani ne bo dosežena največja možna prirast rib, ako voda lahko preživi več rib, kot jih je dejansko v njej. Taki ribiči, ki zatajujejo dejansko odlov rib, ničesar ne prispevajo k ribarstvu, ampak celo ovirajo in sabotirajo plan. Poleg ribarske statistike naj bo v letu 1948. naloga vseh ri-barskih zadrug, da izdelajo za svoje področje ribarske karte. V teh kartah morajo biti popisane vse vode. Vsaka voda mora biti tako opisana, da ima ribič, ki še nikoli ni bil pri njej, jasno sliko revirja. Iz opisa revirja mora biti razvidna dolžina, povprečna širina in globina vode; dalje, ali ima revir dovolj tolmunov, jezov, ali je prihod dostopen in ribolov možna, katere vrste rib žive v vodi itd. Potrebno je vsaj približno navesti količino posameznih vrst rib v njej v odstotkih kakor tudi količino rib, ki je bila ulovljena v preteklem letu. Nadalje je treba opisati strugo vode: ali je dno skalnato, peskovito, glinasto, ali je poraslo s podvodnim rastlinstvom ali je brez njega. Pri določanju širine vode je treba upoštevati tudi obrežno grmovje, ker padajo z njega v vode muhe, mušice, hrošči itd., ki služijo ribam za hrano. Zato se smatra grmovje, ki sega nad vodo, za produktiven del vodne površine. Iz vodne površine lahko izračunamo na podlagi statistike, koliko je bilo prirasti na 1 ha vodne površine. Dalje moramo vedeti, kakšna je povprečna in maksimalna teža rib. Teh podatkov nimamo danes niti za eno vodo. Vemo le za Bohinjsko jezero, ki je ribje hrane siromašno, da da 3 kg na hektar. Blejsko jezero 14 do 17 kg, Dornava 30 kg, Ohridsko jezero 150 kg rib na hektar. Ne vemo pa niti za eno postrvjo vodo, kakšna je letna prirast rib na hektar. Za dobro postrvjo vodo smatramo ono, ki da na 1 km 25 do 50 kg rib. A ko je širina vede 20 m, bi znašala produkcija na hektar 12.5 do 15 kg postrvi. Dr. Siniša Stankovič piše v listu »Ribarstvo Jugoslavije«, da da dobra postrvja voda na 1 ha vsaj toliko, kolikor 1 ha dobre zemlje. Take vode v Sloveniji ne poznam. 1 ha dobre zemlje da 1500 kg pšenice v vrednosti 5250 din (po 3.50 din kg) ali 10.000 kg krompirja v vrednosti 35.000 din (po 3.50 din kg). Ako vzamemo za osnovo pšenico, ki daje najmanjše dohodke, bi morali imeti na I ha potoka 75 kg postrvi ali na 1 km 150 kg, če je voda široka 20 m. Take vode pri nas ni! Tudi Obrh, ki je najrodovitnejša postrvja voda, kolikor jih poznam v Sloveniji, ne da niti polovico te količine rib. Taki podatki, pri katerih danes še ugibljemo, bodo ne samo zanimivi, ampak tudi koristni pri planiranju v ribarstvu. V potoke hudourniškega značaja in v potoke, kjer ni drstišč. ker je dno blatno, je umetno vlaganje najbolj potrebno. Iz ribar-ske karte bodo take potrebe razvidne tudi za takega, ki vode osebno ne pozna. Drugo delo ribarskih zadrug naj bo, da popišejo točno vse one vode, kjer živi ščuka in kjer ni postrvi. Ščuko v nepostrvjih vodah bo treba zaščititi z lovopustom in z najmanjšo mero. Čemu ščuke uničevati v vodah, kjer je dovolj belih rib? Ščuka, dasi huda roparica, je športna riba. izkorišča bele ribe in jih pretvarja v meso boljše kakovosti. Dosedanja najmanjša predpisana mera 50 cm je na vsak način prenizka. Čeprav se ščuka z mero 30 cm, ki jo doseže v dveh letih, že drsti, vendar doseže s to mero komaj Vi kg težine. Taka riba ne nudi nikalcega športnega užitka. Vesel jo bo le začetnik, ki še ni nikoli nobene ujel. Ribarske zadruge naj same predlagajo, v katerih vodah naj se ščuka zaščiti. Predlagam najmanjšo mero 40 cm, lovopust pa od 1. 11. do 15. IV . v nepostrvjih vodah. V postrvjih vodah je treba ščuko iztrebiti. Nadalje bo treba iztrebiti sulca iz izrazito postrvjih in lipan-skili vod. Tam, kjer sta lipan in postrv glavni ribi, ni mesta za sulca! Ne bomo vlagali lipanov in postrvi v vode zato, da nam jih bo sulec žrl. laki Vodi sta Sora in Savinja a* gornjem toku. Ribarske zadruge naj organizirajo skupni lov na sulce in vse sulce izpod 70 cm prepeljejo v druge vode, kjer ima sulec dovolj belic na razpolago, uadmetrski sulci pa naj se vzamejo iz vode. S tem se bosta postrv in lipan hitreje razmnožila in produkcija vib bo večja. Petkilski sulec požre v enem letu preko 90 kg lipanov in postrvi in da prirast 1 kg mesa, ako računamo, da požre dnevno eno dvajsetino svoje teže. Vli je potem gospodarsko, da ga trpimo v postrvje-lipanski vodi? To je isto, kot bi lisico krmili s kurami, zato tla pozimi dobimo kožo od nje. Glavne smernice so nakazane, ribarske zadruge pa naj jih po možnosti izpolnijo! Dr. Stanko Bevk Kaj naj vsak ribič ve in zna Ribe so prilagojene življenju v vodi. Razen tistih, ki stalno žive na dnu, imajo ribe vretenasto truplo, ki je navadno z bokov sploščeno in zlasti spredaj koničasto, da laže reže vodo. Glava prehaja brez vratu v trup in ta v ožji rep, ki se končuje s pokončno repno plavutjo. Razen repne plavuti imajo skoraj vse naše ribe še dvoje parnih plavuti, namreč prsni in trebušni, in pa predrepno in hrbtno plavut. Ta je pri ostrižih dvojna; prednja je bodičasta, zadnja mehka. Pri salmonidih (postrvjih vrstah, sulcu, lipanu) je na hrbtni strani pred repno plavutjo še plavutasl izrastek brez ogrodja: tolsta plavut ali tolščenka. Ribo pokriva koža, ki ima dve plasti: vnanjo, sluzasto površ-uico in pod njo debelo usnjico. V to segajo krvne ždice in živčni konci. V usnjici tiče luske, ki so pri različnih ribjih vrstah različne velikosti in oblike. Kapelj in som jih nimata. Ogrodje ribjega telesa je hrustančasto ali koščeno. Od domačih rib imata hrustančasto ogrodje kečiga in piškur, vse druge naše ribe so kostnice. V glavi so najvažnejše kosti lobanje, ki odeva možgane, gornja in spodnja čeljustnica in pa škržni obloki, ki podpirajo škrge. Te pokriva in varuje ploščat škržni pokrovec. Od glave do konca repa se vleče gibljiva hrbtenica, sestavljena iz dvojno jamastih vretenc, ki so značilna za ribe. Vsako vretence nosi navzgor po en hrbtni trnek, navzdol v trupu po dve rebri, v repu pa po en trebušni trnek. Tudi v plavutih so kosti, na zunaj vidni trakovi (šibice), ki so ali enotni in bodičasti ali pa razčlenjeni, vejičasti in mehki. Po njih ločimo ribe kostnice v ostroplute in mehkoplute ribe. Razen teh kosti so med mišicami mnogih rib še tanke koščice, imenovane srti. Ribe brez srtov štejejo ribiči med plemenite ali žlahtne ribe, onim s srti pa so nadeli skupno ime bele ribe ali belice. Mišičevje ribjega telesa je krepko, zlasti v repu, kjer se bočne podolžne mišice združijo. Z repom in njegovima plavutim a se riba poganja, s prsnimi in trebušnimi plavutmi pa krmari in vesla: hrbtna plavut podpira ribi vzdrževanje ravnotežja, pri nekaterih ribah je tudi obrambno orožje. Od notranjih organov, ki so v telesni votlini, razločujemo: prebavno cev, vranico, jetra, ledvice, vzdušni mehur, krvno žilje in spolovila. Prebavna cev se pričenja v gobcu z usti in žrelom ter prehaja potem v želodec in tanko ter debelo črevo. Pri belih ribah želodec ni vidno ločen od črevesa. Zadnjica je na koncu telesne votline pred podrepno plavutjo, kjer sc pričenja rep. Nad želodcem leži temnordeča vranica, pod njim so jetra. Ledvice so sivkaste barve, po obliki pa podolgaste krpe, pritisnjene ob hrbtenico. Seč izpuščajo za zadnjico iz dveh odprtin. Med ledvicami in črevesom tiči obilen vzdušni mehur, ki je prozoren in napolnjen z -zrakom. Pri nekaterih ribah je enojen, pri drugih* prevezan v dva dela. Mehur veže pri eni skupini rib drobna cevka z goltom, pri drugi skupini pa take zveze, odduška. ni. I udi je več ribjih vrst, zlasti večina na dan jih, ki vzdušnega mehurja sploh nimajo. S tem, da riba vzdušni mehur polni ali prazni, izpreminja svojo specifično težo in uravnava tako vzgon. Če je manj zraka v vzdušnem mehurju, riba potone, če ga je več. splava navzgor. Kadar riba prilagodi svojo svojstveno težo svojstveni teži vode, ostane na mestu, sc ne dviga in ne tone. Odstranjevanje zraka iz vzdušnega mehurja ali dodajanje je pri ribah z odduškom kaj preprosto: po oddušku ga oddajajo ali požirajo. Če odduška ni, izstopa zrak v posebno vrečico vzdušnega mehurja, od koder ga posrkajo krvne žilice. Vanj pa prihaja zrak tudi iz krvi, in sicer iz gobaste žleze na vzdušnem mehurju, ki je polna najtanjših krvnih žilic. Te žilice oddajajo na poseben pobudnik precej hitro kisik in ogljikov dvokis, ki sta pripojena krvnim telescem. Od naših sladkovodnih rib so brez odduška n. pr. ostriž, okun, menek, zet, kapelj, oddušek pa imajo lcrapovci (belice), ščuka, jegulja, salmonidi (sulec, postrvi, lipan) i. dr. Krvno žil je prepleta vse telo. Kri je rdeča in samo za spoznanje toplejša od vode, v kateri riba živi. V telesu izrabljena, ražkisana kri se zbira v srcu, ki leži tik za škrgami sredi telesa ob grlu. Iz srca poganja kri njegov prednji del po štirih parih odvodnic v škrge, kjer se prečisti, t. j. odda ogljikov dvokis in se navzame kisika. Iz škrg razpeljejo očiščeno kri posebne žile v mišičasto telesno odvodnico, ki utriplje in goni kri zopet po telesu k posameznim organom. Razen žilja prepletajo ribje telo tudi živci, ki izhajajo iz možganov in iz hrtenjače. Možgani so varno spravljeni v lobanji, ki je ne polnijo popolnoma vse, hrbtenjačo pa oklepajo hrbtni izrastki hrbtenice. Iz hrbtenjače izvirajoči živci prvenstveno urejujejo gibanje, iz možganov prihajajoči pa oskrbujejo čutila. Čutilo za vid je oko. Ribje oko je ustvarjeno za gledanje na bližino. Za zrenje oddaljenejših predmetov mora riba očesno lečo s posebno mišico potegniti globlje v oko. Ribe vidijo predmete nejasno, v obrisih, vendar opazijo dobro in takoj vsako premikanje. Tudi barve razločujejo, vsaj nekatere. Sluh pri ribah ni dobro razvit ali ga celo ni. Uho je skrito v glavi in služi ribam bolj za občut ravnovesja kakor za sluh. Močnim zvokom, kakor zvonjenju, trobljenju, piskanju ali streljanju, se odzivajo, toda zdi se, da jih občutijo zgolj kot tresljaje. Sedež voha je v nosni votlini, ki leži pred očmi. Na njenem dnu so kožne gube z vonjalno sluznico. Nosnice so navadno štiri: skozi prednji prihaja voda v nosno duplino, skozi zadnji odhaja. Okusne brbončice, s katerimi riba okuša, so nasute v ustih in okoli njih. Pri mnogih ribah je okus zelo dobro razvit, za nekatere snovi celo mnogo bolje kakor pri človeku. Manj razvit je tip. Tipalnih občutnic je v koži primeroma malo; še največ jih je na ustnicah in tipalnicah (brkih). Posebno čutilo, ki je značilno za ribe in še nekatere povodne živali, je pobočnica. Navadno je vidno to čutilo kot temna podolžna črta na bokih. Vidne so prav za prav le odprtinice prav kratkih odcepkov ozke, nekoliko valovite cevi, ki je v koži pod luskami. Vsa cev z odrastki vred je polna sluzaste tekočine, na njenih stenah pa so med odcepki kupčki kroglastih in šopki paličastih občutnih stanic; v oboje segajo živčni končiči. Pobočnica je čutilo (šesti čut), s katerim občuti riba tudi najšibkejše vodne toke in vsako izpremembo vodnega tlaka na svoje telo. Zato se more riba postaviti proti toku in se ogniti tudi v temi predmetom, ki se ji približujejo ali ki se jim sama primika. Naše ribe so enospolnice, to se prati, da so poedinke ali samci ali samice. Poznamo pa med ribami tudi nekaj malega dvospolnic, torej takih rib, ki imajo obojna spolovila, n. pr. v jadranskem morju pisec (serranus scriba) in zlatica (chrysophrys aurata). Ribjim samcem pravimo semenjaki ali mlečniki, samicam pa ikrniee. Ob drstitvi spolovila močno narastejo in napolnijo telesno votlino; odpirajo se skupno z ledvicami. V tem času dobe mnoge ribe, zlasti samci, ki so navadno nekoliko manjši od samic, lepše in pestrejše barve, svatovsko oblačilo (n. pr. zlatovčica, pezdirek, podust, blistavec, pisanec) ali pa drstne bradavice (n. pr. ploščič, platnica, linj, klen, jez, krap). Za drst se ribe navadno zbirajo v večjem številu na primernih mestih, drstiščih. Samice ležejo ikre v vodo, semenjaki pa izlivajo nanje svoje seme in jih oplojajo. Pri tem se drgnejo ribe druga ob drugo ali ob kamenje in rastlinje, skačejo druga čez drugo ali se celo kakor pegunca postavljajo druga ob drugi na glavo. Najrajši odlagajo ribe ikre v plitvine in v rastlinsko goščo; nekatere jih prilepljajo na rastline (n. pr. som, ščuka), druge jih odlože v izbrskane jame (n. pr. sulec, postrvi) ali pod kamne (n. pr. kapelj) itd. Zet zgradi iz rastlinskih vlaken celo votlo, oblasto gnezdo, v katero naganja samice, da tam odlože ikre. Pezdirek ali grenčak polaga ikre v školjke med škrge. V ta namen zraste ikrnici ob drstitvi črvasto leglo, s katerim vsaja ikre skozi školjkico odtekalko v gabanično votlino, kjer so škrge, ki se na njih ikre izAale. Školjko izbere semenjak in goni samico k njej. Uslugo, ki jo školjka, sladkovodni škržek. izkazuje pezdirlcovemu zarodu, si poplača s tem, da njegove ličinke kot goslači zajedajo med drugimi ribami prav pezdirke, dokler se ne preobrazijo. Oplojena ikra se začne razvijati v ribico, ki se je na spodnji strani drži redilni mešiček, iz katerega prejema po žilicah hrano. Ko ta popolnoma izplahne, postane ribica samostojna in si mora hrano iskati sama. Mlade ribice so starim po obliki in ustroju povsem podobne. Le v nekih redkih primerih utegnemo govoriti o preobrazbi, kakor pri jegulji in piškurju, čigar ličinke »sveljčice« so dolgo časa šteli za posebno ribo. Kakor jegulje poginejo tudi piškurji, brž ko so se zdrstili. Za svoje potomstvo se ribe po večini ne menijo. Po naših vodah sta edina kapelj in zet, ki stražita oplojene ikre in izvaljene ribice ter jih branita pred manjšimi zasledovalci. Ikre so navadno obličaste in pri raznih ribjih vrstah različno velike. Tako ima jegulja skoraj nevidno drobne ikre, pisanec debele 1 mm, klen in krap 1 14 mm, podust in androga 2 mm, ščuka 1% mm, lipan in som 5 mm, zlatovčica in šarenlca 4 mm ter sulec in potočna postrv 5 mm. Tisoč postrvjih iker tehta 85 g. Daši je število iker skoraj pri vseh ribjih vrstah zelo veliko, cesto ogromno (postrv 500—1000, ostriž 250.000, kečiga milijon itd.), in si ribe za drstišča izbirajo, kolikor se da, varne prostore, se vendarle malo razmnožujejo. Pretežna večina iker se namreč ne oplodi, mnogo jih požro ribe same in drugi zalezovalci ali zaidejo z vodnim tokom na mesta, ki niso ugodna za razvoj, ter tam odmro ali splesnijo in zgnijejo. Umni ribiči vzgajajo zato ribji zarod v •valilnicah in vlagajo oplojene ikre ali še bolje mladice v svoje vode. (Nadaljevanje prihodnjič.) A. š. Požrešnost postrvi Krma in krmilne primesi so v ribogojstvu največjega pomena. Kakor hitro je krma predraga, že preti nesreča računu donosa. Na vse načine poskušajo zaradi tega zlasti pri kraparstvu. da bi pridobili krmilnih primesi, ki bi bile poceni in redilne. Vse to seveda ne briga ribogojca, ki mu uspevajo ribe le od naravne hrane. Njemu gre v izgubo edino to, kar mu pokradejo tatovi - ljudje in ona živalska zalega škodljivcev, ki živi na račun prirastka žlahtnih ribic mladic. Glede požrešnosti in napadalnosti rib je mnenje različno. Še biologi se najdejo, ki dajejo potuho postrvi, češ da je pohlevna. Toda v naših gorskih potokih to ne velja. Naše postrvi so roparice, in to že od mladosti, čeprav jim ne odrekamo, da se pode zlasti mlade za raznim nižjim živalstvom. Drugi zopet pretiravajo, češ da požre postrv7 vsak dan toliko drugih rib, kolikor je sama težka. To pravljico si je izmislil ribič, ki bi bil rad iztisnil oblastveno dovoljenje za mrežarjenje po postrvih, češ da je med njimi opazil ogromno postrv7, ki preti uničiti ves postrvji potok, če ne dobi dovoljenja. Če bi bila taka domneva utemeljena, in bi bilo v potoku le par velikih postrv jih požrešnic, že davno bi ne bilo več v potoku živega repa, ker bi naposled morala tudi zadnja zajetna roparica 'misliti na izselitev zaradi preteče lakote. Recimo, da imamo 10 km dolg potok, kakor so večinoma pri nas. Fu doraste 5 kg težka postrv. Ako požre na dan 3 kg po-strvic ali drugih rib, požre na leto 3 krat 365 ali 1005 kg. V potoku bi moralo mrgoleti potemtakem na vsak kilometer 109 kg rib. Ker pa računamo na vsak kilometer kvečjemu na 10 kg lo-vine in ostane v7 potoku le še kakih 20 do 30 kg ostalih manjših rib in zaroda, bi morala omenjena roparica že prvega pol leta pokončati vse. Ničesar ne bi preostalo v potoku. Kaj pa vidimo? [zginejo kvečjemu postrvice, razmnože se pa družine klinov. Pravilno je, da izropa posamezna roparica le svojo bližnjo okolico in morda še svojo sosesko. Poglejmo si naslednji račun! Zakon nas sili, da moramo vlagati. Na vsak kilometer postrvjega potoka nasadimo jeseni lcakili 100 enoletnic, po 5—7 cm velikih. Med drstjo in pozimi niso ogrožene in dorastejo spomladi do 10 cm ali na kakih 6 g teže. V enem kilometru kraljuje enokilska postrv. 5% lastne teže znaša 30 g. Vsak dan požre 5 mladic. V enem mesecu požre vse mladice. Ves nasad in ves trud in strošek naš je šel v nič. Polagoma uvide-vamo, da je ta račun pretiran. Ali pa ta primer: Namesto jeseni vlagamo že spomladi, toda zarod, ki 'zaleže glede naša jan ja toliko kot 10 ribic na eno enoletnico. Jeseni računamo, da imamo v potoku na kilometer kakih 200 do 300 enoletnic in z njimi prehrano za našo 1 kg težko postrv za 2 do 5 mesece. Toda s čim se je prehranjevala ostale mesece? Na pomoč nam pride narava s svojim mnogobrojnim živežem. Računi, ki jih doživljamo v ribniku, so drugačni kakor prostih, tekočih vodah. Še bolj izpodbija pravljico o požrešnosti postrvi na dan do mere lastne teže ta primer: 1000 enoletnic, 5 do 7 cm velikih, tehta povprek 2.5 kg. Dveinpolkilska postrv bi jih pospravila v enem samem dnevu, kilogramska postrv pa v 2 in pol dneva. Kdo naj to verjame? Navajam še en dokaz. Poskusoma so dognali, koliko hrane je treba ribi, da se zredi za vsak nadaljnji kilogram teže. To količino imenujemo pr ir e j no porast, prirej ni koeficijent ali prirejni kvocijent. Po starejših ugotovitvah se je reklo: za 1 kg prirastka potrebuje krap 5 kg hrane (umetne), postrv 3 do 8 kg (prirodne), smuč 12 do 15 kg (prirodne), ščuka 30 kg (prirodne). Če upoštevamo, da dobi riba v prosti naravi dosti prirodne hrane (mrčesa, žuželk, muh, glist, ličink, rastlinja) in da se loti celo svojega zaroda, znaša vse to nekako % hrane ali Vs kg na njenem prirastku. Zgornje številke nam je treba torej za Ji znižati in dobimo za postrv 4 do 5 kg hrane, za smuča 10 kg in /a ščuko 20 kg. Vzemimo primeroma, da znaša prirejni koeficijent pri mladi ščuki 3, kar znači, da tehta 1 kg težka ščuka, ko je požrla 3 kg rib, 1 kg več, torej 2 kg. Če požre dan na dan toliko rib, kolikor tehta sama, bi pridobila v 3 dneh 1 kg na teži. V 3 dneh potrebuje zaradi svoje sedanje dvokilske teže vsak dan 2 kg rib. Potemtakem tehta že po poldrugem dnevu I kg več, torej 3 kg. Zdaj ji je le še en dan treba, da doraste na 4 kg itd. Ne le na teži. tudi na dolgosti bi morala napredovati. In prav nobena umetnost ni, da bi se ne moglo izračunati, kdaj bo ščuka meter dolga. Iz vsega tega sledi, kaka budalost tiči v tem, če kdo trdi tja v dan, da požre riba vsak dan toliko kot sama telita. Bes se dviga prirejni ali krmilni kvocijent po starosti in teži. toda predvsem zaradi tega, ker porabi riba nekaj hrane tudi za življenje. Ta potreba je pa večja kot prirast. Vpliv na težo in rast obstoji tudi v tem, kako je ribi hrana dostopna. Kaj pomaga ribi, če je v vodi dosti lovine, dosti rib, ki ji teknejo, če jih pa more doseči le z največjo vztrajnostjo in z večnim preganjanjem. 1 ako gre že dobršen del hrane v izgubo. Riba mora celo stradati, l u nam je iskati vzrokov, da postrvi v naših potokih prepočasi uspevajo in pridobivajo premalo na teži. Poglejmo, koliko hrane lahko sprejme ribji želodec in kako naglo jo more predelati! Tudi tu pridemo do zaključka, da riba ne more kar zlepa požreti toliko, kot je težka. Saj so včasih izjeme. Postrv požre včasih do 20% ribje hrane. To seveda le izjemoma, ker se njen želodec upira taki razstegnitvi. Želodčna stena postrvi je precej močna in debela. Menek ima n. pr. tenko in skoraj prosojno želodčno vrečo, zato je naš naj večji ribji ropar in silno požrešen. Lipan pa ima obratno - mnogo manjši želodček in malo prostora v njem. Riba roparica sijajno prebavlja. Pomagajo ji ostri šoki, ki razkrojijo v kratkem času požrto ribo z glavo in kostmi vred. Pa tudi ti še tako jaki sokovi ne zmorejo tega dela vsak dan. Velikokrat se ujame postrv, ki ji moli iz gobca še repov del neprebavljene ribe, medtem ko je glava in osredje že popolnoma prebavljeno. S takim zamaškom v gobcu skoči še po črvu, kapiču in kobilici. Vendar ne vemo prav nič, kdaj se je pri njej začela tragedija ugrabljene ribice, ki jo je prebavila že do repa. V deželnem ribogojnem zavodu v Berlinu je poskušal dr. Mann, kako vpliva beljakovina živali, ki so v hrano raznim ribam, na porast rib roparic. Poskušal je na koresljih, linjih, rdečeokah, ostrižih, šarenkah in zetih. Poskusne postrvi so bile še mlade, prav tako pa tudi ostrižki iz časa, ko uživajo še male živalce. Dognal je, da so ribice prebavile povodne bolhe (daphne pulex) tekom 50 ur, ličinke, črve in školjkice pa različno, od 38 do 80 ur. Če vzamemo veliko postrv, ki se hrani pretežno od ribje lovine, moramo nizko računati vsaj s 50 prebavnimi urami ali pri-lično z dvemi dnevi, da si more znova želodec naphati. Seveda se to ne vrši hipoma. Če se priključimo naziranju, da znaša po-žrtna možnost največ 20% lastne teže, in če ugonablja naša postrv le ribe, dobimo še vedno le 10% največje roparske možnosti glede na lastno težo postrvi, povprek na leto pa gotovo ne več nego 5%. Vse to je pa ena dvajsetina tega. kar prisoja javno mnenje postrvi in njeni požrešnosti v primeru z njeno lastno težo. A tudi to je dovolj za presojo škode, ki jo napravi taka roparica v potoku. 5% pri 5 kg je 1 v dkg; dan za dnem nanese to nad 50 kg. Par takih roparic in rib je konec. Vsakdo zna in ve, da se tudi velika postrv ne hrani edinole z ribami. Tudi njej prihajajo prav črvi, ličinke in nižje živalstvo. Pa tudi bramor, povodna rovka in celo močerad ji tekne. Saj ni dolgo tega, ko so ujeli % kg težko postrv, ki je imela v želodcu 20 cm dolgo postrvco in še neprebavljenega krta. Vendar so to le izjeme. Ribogojec računa, da dobi od 8 do 10 kg krme 1 kg ribjega mesa. Postrv, ki se na leto zredi za 100 g, bi morala 1000 g požreti. Če naj pridobi 500 g teže, bi morala požreti 5 kg hrane. Teh 5 kg porazdelimo na letnih 565 dni, dnevna količina doseže komaj 15 g. Seveda se ne redijo vse ribe enako. Včasih stradajo, včasih bi pa požrle nič koliko. Da bi na dan požrle več, nego tehta riba sama, je nesmisel. Vse kaže na to, da lahko znižamo odstotek dnevno uplenjenih rib pri postrvi na 5. Vsako živo bitje, torej tudi riba, mora dober del hrane, ki jo prebavi, potrošiti za to, da vzdržuje silo premikanja, rasti in razgibanja pogonskih organov ter da nadomešča obrabljeno snov in vse ono, kar telo izloča. Hrana služi torej za pogon, za vzdrževanje in za rast. Riba v prosti naravi, ki ni navezana na umetno krmljenje, se živi od prirodne hrane. Kar dobi hrane, jo porabi za svoj obstanek, za svojo rast. To je naravni porastek. Prirejal kvocijent kaže torej težo prirodne hrane, ki jo ribje telo predela, da pridobi neko enoto na teži. Pirana je prav raznovrstna, Ribe nimajo rade, da bi bila miza vedno enako pogrnjena. Zlasti postrv in lipan rada izbirata: živa hrana poleg druge živalske hrane, odpadkov, raznih rastlinskih snovi, sadja ter poleg podobnega, vse pride ob svojem času prav ne glede na to, da planejo večje roparice rade tudi po žabah, miših in povodnih pticah. Krmilna vrednost in potem seveda tudi prirejni kvocijent se izpreminjata. Ribiča in ribogojca zanima največ prirejni kvocijent, ki ga nudi ribje meso. Roparice gotovo najbolj cenijo ribje meso, ki je odlično in izdatno hranivo, ker ima v sebi prav vse snovi, ki jih rabi riba za svojo rast. Prirejni kvocijent takega hraniva je posebno ugoden, t. j. nizek. S tem še ni rečeno, da je tak kvocijent gospodarsko vedno upravičen. Prav gotovo ni upravičen v tem primeru, kadar uspeva ščuka ali velika postrv na račun mladih postrvi, morda celo takih, ki smo jih s težkimi žrtvami sami nasadili. Prirejni kvocijent velja po svojem besednem pomenu le za primer porastka, torej v pozitivni smeri, izgublja pa pomen in vrednost, kadar gre za upadek ali izgubo na teži. Kritična točka nastopi tedaj, kadar zadostuje použita hrana ribi ravno še za to. da obdrži svojo telesno ravnovesje. Tedaj je porastek enak ničh. To opažamo prav lahko deloma v skromnih naših gorskih potokih, ki so po več mesecev odvisni od gole snežnice, dalje pa tudi v planinskih jezercih, kjer mora riba dobesedno stradati. Shirana postrvca tu tudi v več letih ne prerine na dolgosti nad kakih 15 cm. Spomladi je shujšana, da je drobna kot glista. Res se pozneje nekoliko opomore, odvisno pa je vse od hrane in vremena. To se ponavlja vsako leto, to so tako zvani krmilni odstotki, ki se dvigajo ali upadajo. Biologi dr. Mann, van tHoff in Cornelius so krmilne odstotke merili ter ugotovili pri temperaturi 5° do 15°, kakor .jo imajo naši gorski potoki, da more želodček preiskanih postrvic pridobiti na hrani kvečjemu kakih 5% celokupne ribje teže. Vse to drži le tedaj, če računamo, da žre postrv le ribice. Ker se pa to navadno ne dogaja, moramo znižati odstotek dnevno potrebne naravne hrane in se zadovoljiti s kakimi 5%. Življenjski boj je drugačen pri mladi in drugačen pri starejši ribi. Mlada ribica je vedno lačna in preneha s svojo požrešnostjo le pozimi. Odrasla riba prekine svojo lakot ob drsti skoraj popolnoma. V splošnem lahko rečemo, da požre postrv v normalnih razmerah na dan komaj in največ kake 3% lastne teže. /e, Ki&Lške Miaže, Za Vestnik namenjene spise in poročila pošljite uredniku dr. Janku Lokarju v Ljubljani, Mahničeva ul. 40. Po možnosti jiih natipkajte s širokimi vrstami zaradi morebitnih popravkov. Nikdo naj se ne straši pisanja, češ da ne obvladuje jezika. Bolj preprosto, bolj po domače je povedano, tem bolj jasno je. Za objavljene članke se izplača nagrada. Vrednost belih rib. Kakor hitro za-sučeš pogovor na bele ribe ali belice, že mrda z nosom ta ali oni. Pri lovi si imel lepo srečo, poln oprtnik belic imaš, toda včasih ni niti lahko, da jih porazdaš, kajpak za božje d-rožje. In vendar je v naših vodah toliko in toliko belic. Postrvi ginejo, belice ’se množe, ker jih cenimo premalo. Seveda vzlic temu drži, da je belica edina ribja hrana mnogih obrežnih Seljakov. Zakaj bi torej odklanjali belice na jedilnem sporedu? Vzemimo klina, ki ga zavrača ta in oni. Klinu pride to prav; šopiri se in množi, neprestano se suče v bližini postrvjega zaroda, išče ikre in mladice ter uživa priličen mir, dasi ga najmanj zasluži. Belice so res zlasti poleti nekoliko priskutnega duha, tudi je polno koščic ali srtov v belici. Toda za belico govori njeno okusno meso in cena, ki ni v nobenem razmerju s postrvjo. Duh in koščice prav lahko odpravimo. Niti najbolj razvajen izbirčnež ne razloči, kakšno ribo uživa, če smo mu ponudili na pravi način razluščeno belico. Meso samo je namreč brez dulra. Ta prihaja iz škrg, sluzavosti, luskin in plavuti. Vse to je treba odstraniti. Ribo iztrebimo, razluskamo je pa ne. S konico ostrega nožiča izrežemo ribi tik pod kožo kožo, luskine in plavuti. To je prav lahka zadeva, če smo izrezali ribi preji prsni plavuti. Nožič zataknemo pod kožo nekje na tilniku takoj za glavo. Hrbtna in repna plavut rasteta prosto iz kože in ju prav lahko odstranimo. Glavo in škrge zalomimo vznak in jih odtrgamo. Tako nam ostane najokusnejši kos ribe. Vidi se kot surovo meso. Če riboi ob hrbtenici vzdolž prerežemo, dobimo najkrasnejšo zarebrnico. Ker smo ribo prerezali vzdolž hrbta, smo že razklali tudi tiste nadležne, malo prirasle srti. Ko smo se povezovanju že dodobra privadili; se nam kmalu celo posreči, da izpulimo iz mesa celo [»bočne koščice. Ribo lahko zdaj jemo kot vsako drugo boljše vrste (pečeno, ocvrto, dušeno). Če ribo na mehko kuhamo, jo zamesimo z jiajcem in stepemo. Na ta način dobimo odlično juho, ki diši kot najboljša možganova juha. fe tu in tam ostane od obeda nekaj pečenih rib, jih zalijemo s kisom, dodamo običajnih dišav, in dobimo v nekaj dneli krasno marinado. Tako moramo delati tudi z manjšimi ribicami, z globočki, klejicami, ševnicami, pisankami i. dr. Vse lahko uporabimo. Nabodemo jih z vilicami in držimo nekoliko v vrelem disavnem kisu, naložimo jih v piskerček in, ko so se ribice raizhladlle, jih zalijemo s kisovo kvašo. V nekaj dneh dobijo okus kot sardine. Če le mogoče, izročajmo kuharici ribe že popolnoma otrebljene, da jih lahko dene kar v ponev, To je vsega priporočila vredno. Sprva je to delo sicer sitno, a se ga kmalu naučimo. Še v zabavo nam je, kuharici pa prihranimo mnogo nerodnosti in sitnosti, ki jih mora prenašati na račun športne strasti beličarjev. Z majhnim stroškom dobimo od belic zdravo in okusno jedačo. Za ribje gospodarstvo pomeni uživanje belic še ta dobiček, da se polagoma začno redčiti jate klinov v naših vodah, zlasti tam, kjer že primanjkuje postrvi. A. Š. Moda v akvariju. Pri akvarijskih ribicah se menja moda kot pri oblačilih dam. Do tega je prišel V. Shaum-berg, ki ima največjo ribogojnico za tropske ribice v Zed. državah Sev. Amerike in razpošilja redno tisočerim akvaristom svoje blago. »Ribe so v modi kot obleka«, trdi Shaumberg. V zadnjem času so kar porastla številna društva ljubiteljev majcenih ribic, ki uvajajo nove vrste lepotnih ribic. Kakor hitro iztaknejo kjer koli kako novo vrsto, jo že povsod zahtevajo, da se stekajo lepi novci v žep ribogojca, ki si je znal pridobiti parček takih ribic. Toda kmalu jamejo padati cene, ker pridejo skoro v promet ribice, ki so si jih kupci vzredili doma sami. In v trgovini akvarijskih ribic čakajo zopet novo ribjo modo. Shaumbergova ribogojnica tropskih ribic, ki obsega danes s svojimi 750.000 redkimi ribicami 1000 ribnikov, je nastala iz majhnega bazena na dvorišču. Shaumberg je bil še pred 20 leti navaden železničar. Po poklicu je moral biti vedno z doma. Njegova žena si je za kratek čas napravila na dvorišču malo kotlo za zlate ribice, ki so se hitro razmnožile. Mladice so kupoval; najprej bližnji sosedje železničarjeve soproge. Nato so prihajali po ribice ljudje od drugod in slednjič je to kratkočasje donašalo ženi tako čedne novce, da je sklenil Shaumberg sam pomagati svoji ženi. V kratkem je bilo dvorišče polno raznih majhnih posod, v katerih je plavalo na stotine zlatih ribic. Shaumberg je svoj poklic na kol obesil in razširil ribogojnico svoje žene v lepo podjetje. Danes ima v svojih ribnikih skoraj vse redke ribice in akvaristi vsega sveta se zatekajo k njemu dn povprašujejo po novih ribicah. Rdečkaste bojevnice sijajnih barv pomežikavajo prešerno črnikastim kroguljicam skozi steklene stene akvarijev. In rdeče, zlate in sinje svetlikajoče se platničke obkrožajo v mokrem soglasju elegantne kopren-ke. Prelestna je slika, ki se nudi obiskovalcem v tisočerih ribnikih in steklenih akvarijih železničarskega samouka. Dalmatinski ribiči kot učitelji v inozemstvu. Nekaj dalmatinskih ribičev so najeli, da poučujejo palestinske ribiče v ribolovu z mrežo-potezačo in seveda tudi v drugih ribolovnih panogah. Pliskavice ali delfini delajo ribičem velko škodo. V našem Primorju imajo ribiči ponekod težave z delfini. Ta močna morska riba plava namreč za drugimi ribami ter jih preganja. Če zaide delfin v mrežo, jo navadno raztrga. Tako nastane ribičem dvojna škoda: ribe gredo rakom žvižgat in drage mreže so pretrgane. Zlasti veliko delfinov je v okolici Hvara in Visa. Tukaj so ribiči najbolj prizadeti. Zato so prosili, naj bi jim oblasti dovolile puške zoper delfine. Dokazano je namreč, da je puška dobro sredstvo zoper te nadležne ribe. Obvestilo zadrug Ribarska zadruga v Ljubljani obvešča, da ima svoje poslovne prostore na Cankarjevem nabrežju št. 17 (bivša gostilna Maček) ter posluje vsako sredo in petek od 17. do 19. ure. Prosimo svoje člane, • ki so imeli ribolovna dovoljenja za lete 1947 in do sedaj niso oddali Statističnega izkaza, da store to čimprej-, da bomo oddali skupno poročilo pravočasno na pristojno mesto. Ako nimate tiskovin, jih dobite v zadrugi med uradnimi urami. Obveščamo članstvo, da smo dobili nekaj ribarskega pribora, ki je članom na razpolago po primernih cenah. Za lov belic se bodo izdajala dovoljenja za leto 1948 že januarja. Priskrbite si Ribolovilice in jih predložite v podpis! Dr. Ioan Lovrenčič — sedemdesetletnik Dr. Ivan Lovrenčič je v tem mesecu doživel zdrav in čil svoj sedemdeseti rojstni dan. Lovci mu k temu jubileju iskreno čestitamo. A ko govorimo Slovenci o lovstvu ali posebej o psoslovju, najsi je v kateri koli panogi teh znanj, ne moremo mimo imena dr. Ivana Lovrenčiča. Njegovo ime je v tako tesni zvezi z našim lovom in lovskim pomočnikom — psom, kakor stvar s stvariteljem. Pred dobrimi štiridesetimi leti se je pojavil v Ljubljani med tedanjimi lovci mladi dr. Lovrenčič Prišel je iz Prage, kjer je leta 1905. dokončal pravoslovne študije. Kar js videl pri ljubljanskih lovcih, mu ni ugajalo. Shajali so se sicer v majhnih družbah po gostilnicah na večerne pomenke, toda o kaki organizaciji, ki bi družila lovce v tovarištvu za skupno delo po enakih smernicah in jih vzgajala ter skrbela za dobre lovske pse, ni bilo ne duha ne sluha. In to je dr. Lovrenčič želel in hotel. Na papirju je sicer obstajalo Kranjsko društvo za varstvo lova, toda bilo je v rokah nemških veleposestnikov in denarnih mogotcev, domena in privilegij izbrancev, ki so predvsem budno pazili, da se med nje ne vtihotapi Slovenec, morda celo tak z žuljavimi rokami. Narodno zavedni, socialno čuteči dr. Lovrenčič je nastopil proti tem razmeram. Sprva je hotel z množičnim vstopom Slovencev dobiti Kranjsko društvo za varstvo lova v slovetiske roke. Ko pa to zaradi budnosti Nemcev ni šlo, je s svojimi somišljeniki ustanovil lastno lovsko organizacijo. Odločen, kakor je bil, ter praktično in teoretično v lovstvu izvežban je sestavil pravila in 16. oktobra 190? je bilo rojeno Slovensko lovsko društvo (SLD), sprva kot klub, pa že 19. marca 1909 prekrščeno v društvo. Leto dni kasneje (24. IV.) je bil dr. Lovrenčič izvoljen za predsednika SLD. Aktivno je ostal v tej funkciji brez prekinitve vse dotlej, da je SLD pre šlo z novim lovskim zakonom iz l. 1951 iz zasebnega značaja v oficielno organizacijo. Ta zakon je namreč predvideval ustanovitev jmluradnih lovskih udruženj, krajevna društva., banovinske zveze in osrednjo lovsko zvezo v Beogradu. »Čim zvije SLD svojo zastavo,« je dejal dr. Lovrenčič, »je moje delo pri njem zaključeno.« Slovo pa ni prišlo takoj, kajti novi zakon je stopil pri nas v veljavo šele 13. marca 1933, ko je izšla k njemu banovinska uredba dne 14. februarja istega leta. Ko je bil dr. Lovrenčič izvoljen za predsednika SLD, se je organizacija močno razgibala. Sestanki lovcev, prva razstava lovskih trofej in zlasti ustanovitev lastnega glasila so bila vidna znamenja tega delovanja. -»Lovec«, ki je s svojo prvo številko januarja 1910 zagledal beli dan, je postal vez med lovci, njihov posredovalec, učitelj in obveščevalec. Dr. Lovrenčič mu je bil več let urednik ter vseskozi do danes zvest sodelavec. Leta 1932. je SLD proslavilo svoj petindvajsetletni obstoj. Izdalo je posebno številko »Lovca« in imelo v ljubljanski magistralni dvorani slavnostno zborovanje, na katerem je dr. Lovrenčič kot predsednik zborovanja v mojstrsko zasnovanem govoru zlasti poudaril, da je »SLD eminentna domača organizacija in vsak, kdor hoče loviti, mora spoštovati slovenski značaj zemlje in demokratičnost slovenske lovske organizacije«. jSi a tem zborovanju je bil zaradi velikih zaslug za slovensko lovstvo soglasno izvoljen za dosmrtnega častnega predsednika. Od tovarišev lovcev se je poslovil predsednik dr. Lovrenčič na častnem večeru dne 28. marca 1936. Lovci so mu podarili spominsko knjigo z vpisano zahvalo za njegovo neumorno, uspehov polno delo za SLD. Po tem slovesu in z obljubo, da ostane zvest lovstvu, kar ni nič manj še danes, je dr. Lovrenčič osredotočil svoje delo na Jugo-slovenski kinološki sauez, ki je bil prav tako kakor SLD uspeh njegovega zavzemanja. Kakor je bil in je dr. Lovrenčič med prvimi lovci, tako je nedvomno prvi in vodilni kinolog v naši zvezni državi. Že letu 1903. je ustanovil lastno psarno s>Podgoro« za istrske brake in jo vodi še danes. Po ustanovitvi SLD je takoj priče! skrbeti za to, da se lovi z dobrimi psi, čiste krvi, in da se lovci izobrazijo tudi v psoslovju. V ta namen je dal pobudo, da so slovenski lovci že leta 1910. poslali nekaj psov na pasjo razstavo na Dunaju. On sam je dosegel tam za svoje istrske brake dve prvi in dve drugi oceni. Uredil in vodil je prvo tekmo fermačev dne 9. oktobra 1910 v Domžalah. Take tekme in smotre so se prirejale potem leto za letom, se razširile na druge pasme lovskih psov ter nam pomogle do vzreje čistokrvnih, v vsakem pogledu porabnih psov. Dr. Lovrenčič je bil pobudnik in soustanovitelj psorejnih organizacij, kakor Društva ljubiteljev ptičarjev, Kluba ljubiteljev brakov, jamarjev, brakov-jazbečarjev itd. Leta 1925. je udejstvil svojo zamisel osnovanja Jugoslovanskega kinološkega saoeza s sedežem v Ljubljani. Povsem umljivo je, da dr. Lovrenčičem) delo na področju kinologije ni ostalo za mejami naše domovine. Že v psoslovnem delu Leksikon za ljubitelje psov«, ki je izšlo leta 1956. v dveh zvezkih v Berlinu, beremo dr. Lovrenčičevo ime, kjer je med drugim rečeno: Dr. Lovrenčič Ivan, rojen (22. februarja) 1878 kot sin posestnika in lovca je lovil že kot deček z braki. Po končanih študijah na Dunaju in v Pragi je postal v Ljubljani odvetnik in ustanovil leta 1905. psarno »Podgoro« za pse jamarje, ilirske ovčarje (francoske basete), zlasti pa za istrske brake, ki so tam doma in katerih otetvi je odmenil in posvetil vse svoje delo. Leta 1907. je osnoval Slovensko lovsko društvo, katerega častni predsednik je, in ki je zastopalo vso kinologijo dežele dotlej, da ni ustanovil specialnih klubov . .. Vodstvo v lovstvu si je pridobil z mesečnikom Lovcem«, ki ga je osnoval leta 1910. in ki se zavzema tudi za obnovo lova z braki. Pripominjamo, da je dr. Lovrenčič edini Jugoslovan, ki je v tej knjigi omenjen, s čimer hočemo reči, da so privzeti vanjo le najboljši oziroma po svetu znani strokovnjaki iz kinologije. Prav nič ni tedaj čudno, če je bil Jugoslovanski kinološki sa-vez s tem predsednikom brez vsakega zadržka sprejet za člana FCJ (Mednarodna kinološka federacija). Ta federacija, v kateri so včlanjene kinološke organizacije iz 21 držav, je imela predzadnjo skupščino leta 1939. Na tej skupščini je bil dr. Lovrenčič izvoljen za podpredsednika. Leta 1940. bi imela biti skupščina v Budimpešti. Zaradi izbruha vojne se ta letna skupščina ni mogla vršili, pa tudi druge, ki bi ji sledile, ne, dokler je trajala vojna. Šele v preteklem letu 1947. so se skupščine mogle nadaljevati. Prva je bila v Bruslju. To skupščino (9. junija 1947) je vodil kot podpredsednik dr. Lovrenčič in bil na njej izvoljen za predsednika: prihodnje zborovanje FCJ leta 1948. bo zato v Jugoslaviji. Listina tajništva FCJ z dne 17. junija 1947, naslovljena na dr. Lovrenčiča, kaže, kako dobro je bila zastopana naša zvezna država na tej skupščini, ko pravi med drugim: »Čast mi je potrditi Vam, da Vas je glavna skupščina Mednarodne kinološke federacije soglasno poklicala na mesto predsednika ... S tem, da Vas je poklicala na to mesto, je ICJ hotela podati dokaz simpatije jugoslovanskim narodom, Jugoslovanskemu kinološkemu savezu in Vaši lastni osebi.. . Tolmačim izraze glavne skupščine, ko se Vam v imenu FCJ za- hvaljujem za velik trud, ki ste ga doprinesli kot podpredsednik, izvršujoč funkcijo predsednika, da bi spravili FCJ, odkar se je končala vojna, na noge, pa tudi za odličen način, kakor ste predsedovali glavni skupščini. ..« Kot pravnik je dr. Lovrenčič odločevalno sodeloval pri neštetih sestavah pravil, pogodb in zakonskih osnutkov. Lovski zakon iz 1. 1931. je po večini skupno delo dr. Zoričiča in njega. Kljub izredni zaposlenosti, ki jo je imel dr. Lovrenčič poleg svojega poklicnega dela z lovsko in kinološko organizacijo, je vendar našel še časa za pisanje lovskih člankov in kinoloških razprav. Svoje spise je priobčeval največ v »Lovcu« in priložnostnih publikacijah SLD, pisal pa je tudi za inozemske lovske in kinološke časopise, kajti jezikovna stran mu v tem pogledu ne dela ovir, ko zna rusko, češko, francosko in nemško. Posebtio pažnjo zasluži njegova študija Istrski brak, ki je v njej pisec pokazal, da je Kse-nofontov seguzijec istoveten z našim resastim istrijancem in da so ga Kelti dobili od Ilirov in ne narobe, kakor se navadno trdi. — Prav tako globoko strokovno zajeta je študija o Kraškem ovčarju, ki je izšla v reviji »Naši psi«. — V kinologijo spadajo tudi spisi: Jamarjenje, objavljeno v Našem lovu, potem članek Psoslovje (Lovec 1910), O lovu s psom jamarjem (1931), Pomladna vzgojna tekma ptičarjev (1933), Francoski baseti (1934), »Sjedi — pa slu-šaj!« (o brakih 1939), Ob zori kluba ljubiteljev ptičarjev (1940) i. dr. — Daljši članki splošno lovskega značaja so: Za kunami, Pri luninem svitu, Na prazno, Brakada, Ali napredujemo, Beli in zeleni listi, Zadel ali zgrešil, Sosed lovec, Po jazbinah, Velikonočno pismo, Lisičje itd., vsi v raznih letnikih »Lovca«. Vedno na straži za pravilno izvrševanje lova, braneč pravice poštenih lovcev in skrbeč za povzdigo lovišč je dr. Lovrenčič neustrašeno dvigal svoj glas vedno in povsod ter tudi mecl okupacijo, ko je jelo vojaštvo uničevati naša lovišča. Zato si je nakopal sovražnike, ki so poskrbeli, da se pazljivi čuvar domačih lovišč prežene v internacijo. Tega izgnanstva je bil pa dr. Lovrenčič rešen že po sedmih mesecih, ko se je vrnil v osvobojeno domačijo, kjer spet lovi, vzreja svoje istrijance in je spet srečen v družbi svoje zakonske družice ter lovskih tovarišev. Slovenski lovci želimo tovarišu dr. Ivanu Lovrenčiču iz vsega srca, naj mu ta sreča ostane neskaljena ves čas njegovega življenja, ki naj mu traja do skrajnih možnih meja! K sedemdesetletnici mu kličemo prisrčni lovski zdravo! S. B. L. J. Načrtovanje, evidenca, statistika in lov Splošni zakon o lovu je zgrajen na osnovi, da je divjad na ozemlju FLRJ splošna ljudska im o vina, zato je lov vključen v splošni državni gospodarski 'načrt (plan). Zakon o splošnem državnem gospodarskem načrtu z dne 25. maja 1946, ki je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ št. 302/45-46, določa: »S splošnim državnim gospodarskim načrtom odreja država smer razvoja vsega narodnega gospodarstva ali posameznih njegovih panog zaradi varovanja življenjskih koristi ljudstva, dviganja ljudske blaginje, pravilnega izkoriščanja in razvijanja gospodarskih možnosti in sil v FLRJ. Splošni državni gospodarski načrt se izda za daljšo dobo — perspektivni, dolgoročni načrt — ali za leto dni, oziroma za krajšo dobo — tekoči načrt. . Splošni državni gospodarski načrt obsega splošne gospodarske načrte vseh panog državne uprave, podjetij in ustanov, ki so pod neposredno upravo zveznih organov, a poleg tega obsega v glavnih postavkah gospodarske načrte ljudskih republik, avtonomnih pokrajin, avtonomnih oblasti in teritorialnih upravnih enot. Dolgoročni in tekoči splošni državni gospodarski načrti imajo moč zakona in so obvezni v vsem območju FLRJ za vse državne organe, državna in zadružna gospodarska podjetja in ustanove ostalih javnopravnih teles. Na podlagi splošnega državnega načrta izdajajo državni organi gospodarske ukrepe in nadzorujejo zasebni gospodarski sektor.c Besedilo zakona je tako jasno, da ne potrebuje nobene razlage. lemelj za načrtno gospodarstvo je dobro organizirana statistična služba. »Nikakega načrtnega dela, nobenega ustvarjalnega dela si ne moremo misliti brez evidence. Evidence si ne moremo misliti brez statistike.« (Stalin.) »Brez dobre statistike in evidence ne more biti stabilnega in uspešnega načrtnega gospodarstva.« (Tito.) Kaj je evidenca? Je ugotovitev nekega trenutnega dejanskega stanja v družbi, dočim je statistika znanost, ki zbira številčne podatke o mnoštvenih (masovnih) pojavih in skuša iz dobljenih številk sklepati na kakovost teh pojavov. Statistika zajema v številkah vse pojave živega in neživega sveta, vse pojave človekovega gospodarskega ustvarjanja, njegovega socialnega in kulturnega življenja. V teh številkah je mogoče seštevati in primerjati istovrstne pojave, ki se dogajajo v številnih različnih primerih. Če se neki dogodek večkrat ponavlja, moremo sklepati na pomen tega dogodka; ker se mnoštveni pojavi ponavljajo pod enakimi in podobnimi pogoji, moremo sklepati na njih zakonitost. Ta pa nam v praksi daje pobudo za izvajanje določenih gospodarskih in socialnopolitičnih ukrepov. Dober kmet pozna obseg svojega posestva, vedeti mora, koliko ima njiv, koliko travnikov, koliko gozda, koliko glav živine; kmet to nosi v svoji glavi, vendar ima nad svojim posestvom ter živim in mrtvim inventarjem evidenco. Kmet pa tudi ve, da na določenem travniku nakosi vsako leto približno enako količino sena, da na tej in tej njivi pridela gotovo količino žita ali krompirja, dalje da more od vsake krave približno vsako leto pričakovati eno tele; primerjava takih pojavov je statistika. Tudi država mora imeti pregled nad svojim ozemljem, nad številom prebivalstva, nad sestavom tega prebivalstva, nad površino orne zemlje in gozdov, nad pridelkom, nad potrošnjo hrane in industrijskih proizvodov, nad zmogljivostjo obrti, trgovine, industrije, skratka evidenco nad vso gospodarsko močjo, nad socialnim sestavom ter kulturnim življenjem prebivalstva. Enako mora država vedeti, kako, v kateri smeri se vse to izpre-minja. Podatke o vsem tem zbira statistika. Statistična opazovanja opišemo lahko v enkratnem izvidu dejanskega stanja, kar statističar imenuje popis, ali v statistič-* nih poročilih, ki se pošiljajo večkrat in v določenih dobah. Popise primerjamo s trenutnim fotografskim posnetkom, ker so vsi podatki ugotovljeni za določen trenutek. Da so popisi dobri, je treba popise izvršiti v najkrajšem času, po možnosti hkrati za vse ozemlje zbrati pravilen trenutek popisa, poleg tega pa se morajo opazovanja ponavljati po možnosti v enakih časovnih razdobjih. Statistična poročila sestavljamo na podlagi neposrednega ugotavljanja pojavov ali pa po odgovorih oseb, katerim je bilo vprašanje stavljeno. Poročila morajo biti enostavna, prikazati pa je treba v njih stvarno stanje, biti morajo torej resnična. Statistični popisi, dalje urejanje in obdelovanje statističnih podal kov, niso samo sebi namen, temveč vso njihovo vsebino opredeljujejo zahteve po načrtnosti narodnega gospodarstva. Brez mnoštvenih statističnih podatkov ni mogoče izgraditi gospodarskega načrta, zaradi česar ima statistika za načrtno gospodarstvo ogromen znanstvenopraktičen pomen. Najvažnejše naloge statistike v načrtnem gospodarstvu so: a) da zbira, organizira in uredi podatke, ki so potrebni za sestavo načrta. Vedeti moramo, kaj imamo, kaj nam je potrebno, v kakšnem času bomo mogli zadovoljiti potrebe, od kod bomo dobili sredstva za kritje teh potreb; b) da se bori za izvajanje načrta; ona mora spremljati tok proizvodnega razvoja, ugotavljati mora, če je prišlo do kakšnih težkoč pri izpolnjevanju načrta; c) da kontrolira izpolnjevanje načrta, kajti ugotovitev, kako je načrt dosežen, je osnova za bodoči načrt. V ta vprašanja sem namenoma posegel malo globlje zato, ker sem večkrat slišal ugovore, čemu toliko popisov in statističnih poročil. Iz obrazloženega pa vidimo, da je zbiranje statističnih podatkov osnova za naše načrtno gospodarstvo; načrtovanje v gospodarstvu je v kapitalističnem družbenem redu nemogoče, kajti tu vsak skriva, ker gleda vsak na svoje lastne koristi, ne ozira se na druge, posebno ne na skupnost, in divje izkorišča proizvajalne sile, da doseže čim večji dobiček zase. Nasprotno pa so v socialističnem družbenem redu prvo življenjske koristi ljudstva, dvig ljudske blaginje ter pravilno izkoriščanje vseh gospodarskih možnosti in sil. Kako bomo ta splošna pravila porabili pri lovu, da ga pravilno uvrstimo v splošni gospodarski načrt? Spoznati moramo svoje lovišče, kolikšno je, kakšne vrste divjad imamo in koliko in katere divjadi nam v lovišču manjka. Izvršiti je torej treba popis staleža divjadi, za kar je treba večkratnega temeljitega opazovanja. Mogoče najprimernejši čas za tak popis je v sveže zapadlem snegu, ko po sledovih divjadi preberemo v snegu, koliko je imamo. Teh ugotovitev ne more izvršiti samo eden. zadolžiti je treba več tovarišev, članov lovske družine, da ugo-tove stalež na odrejenem jim delu lovišča. Ti morajo opazovati dlje časa in ker se večina divjadi stalno zadržuje v istem okolišu, bomo dobili precej zanesljivo sliko o staležu. Opazovanja in ugotovitve si mora vsak opazovalec zapisati in pristaviti datum opazovanja; najprimernejša oblika za to so poročila na gospodarja družine in ti popisi bodo najboljša opora za statistična poročila, katera bo sestavil gospodar in katera bo morala družina dati preko okrajnega lovskega sveta okrajnemu izvršilnemu ljudskemu odboru, ki bo zbral popise za svoje ozemlje in jih poslal ministrstvu za gozdarstvo, ki si bo na podlagi teh poročil ustvarilo sliko o staležu posameznih vrst divjadi v republiki, zvezno ministrstvo pa za vso državo. Na podlagi tega bo mogoče napraviti načrt za odstrel in za gojitev, in sicer zvezno ministrstvo za vso državo, republiško ministrstvo za svojo republiko, OILO za svoj okraj, družina pa za svoje lovišče. Nekaj divjadi bo odstreljene zaradi mesa, druga zaradi kožuhovine, tretja pa zaradi tega, ker povzroča v lovišču škodo med divjadjo ali na poljskih in gozdnih pridelkih. V nekaterih krajih bo treba nekaj divjadi poloviti žive, da se proda v druga lovišča zaradi zasaditve, razploda ali poživitve krvi, lahko pa živo divjad prodamo v inozemstvo. Nekaj mesa iiplenjene divjadi se mora staviti na razpolago industriji za predelavo, dočim gre kožuhovina v predelavo doma ali za izvoz. To bo vseboval lovski gospodarski načrt. Da bomo videli, v koliko smo v posameznih loviščih načrt dosegli, bomo na koncu lovske sezije sestavili poročilo o tem, koliko posamezne divjadi je bilo uplenjene in tudi tako poročilo bo treba staviti na razpolago organom ljudske oblasti. Na statističnih poročilih temelji pravilen preračun, koliko lovske municije se potrebuje v lovišču, v okraju, v republiki, oziroma v vsej državi, dočim bodo oddane kože dobra kontrola nad resničnostjo poročil o staležu in uplenitvi divjadi. Sestava načrta pa bo možna le, če bodo statistična poročila osnovnih celic — lovskih družin — pravilna, natančna in resnična. »Delo statistike je tako, da posamezne panoge celote predstavljajo nepretrgano verigo, in če se le en člen pokvari, je ogroženo vse delo in se lahko vse pokvari,« tako je povedal Stalin. Iz teh besedi je jasno, kako važno vlogo igrajo pravilna statistična poročila. Pred več kakor 100 leti je napisal ruski statističar Žuravski, da je zbiranje in sestavljanje statističnih podatkov tako, da zahteva posebne natančnosti, bistrega razumevanja, pregleda in osebne kontrole nad natančnostjo in popolnostjo številk. Tega se moramo zavedati vsi lovci, vse naše lovske družine, da ne bo treba uporabljati strogih kazenskih določil, ki jih določa splošni zakon o lovu glede gospodarskega načrta in statističnih podatkov v lovstvu; v 18. členu je uzakonjeno določilo, da bo kaznovan z denarno kaznijo do 3000 dinarjev in celo odvzemom lovnega dovoljenja za določen čas ali za vselej oni, ki namenoma ovira izpolnitev lovskega načrta ali oni, ki namenoma daje nepravilne podatke o lovu in stanju divjadi v lovišču. Marsikdo bo rekel, da je tako opozarjanje odveč, toda izkušnje govore drugače. Lovski svet LR Slovenije je lani skušal posredovati nakup perjadi iz nekaterih krajev naše republike za zasaditev v druga lovišča. Obrnil se je na družine v onih okrajnih lovskih svetih, ki so v statističnih podatkih spomladi izkazale sorazmerno visok stalež in ki so tudi predlagale odstrel perjadi. Družine iz teh okrajev pa so v jeseni iznesle številne izgovore, da imajo perjadi tako malo, da je ne morejo prodajati, in v svojo utemeljitev navajale pretirano nizke številke, ki so bile seveda veliko nižje, kakor so jih dale družine spomladi, in ponekod niti niso dosegle onega števila, ki so ga družine predlagale za odstrel. Te družine so pokazale silno malo tovarištva, malo smisla za koristi skupnosti, pač pa veliko mero egoizma; lovcem v takih družinah gre samo za pobijanje, ne pa tudi za gojitev in za pomoč drugim. Vprav različne številke o staležu perjadi, ki so jih dale te družine ob dveh različnih priložnostih, so mi dale povod, da sem v tem članku zbral in zgostil določila o načrtovanju, evidenci in statistiki, da s tem opozorim vse člane lovske skupnosti, kakšne velike važnosti je to za naša lovišča, za naše splošno gospodarstvo in še posebej za državni lovski gospodarski načrt. Dr. Janko Lavrič Šolanje in preizkušnje brakov (Nadaljevanje.) Tako smo doslej pregledali vse predmete, ki se tičejo gonje v širšem smislu. Na preizkušnjah navadno pridejo na vrsto dopoldne, ko so sledovi še kolikor toliko sveži. Nadaljnje veščine pa se ocenjujejo popoldne. Navadno pride prvi na vrsto krvni sled na jermenu. Delo na krvnem sledu, ki je lahko naraven ali umeten, spada med obvezne predmete, ki jih mora do neke meje obvladati vsak dober brak. Brak mora smrtno ranjeno divjad po krvnem sledu poiskati, četudi je preteklo že več ur, kar je bila streljana. Ker pa za pouk po naravnem sledu navadno ni dovolj »priložnosti, si pomagamo, da braka tega dela naučimo z umetnim krvnim sledom, ki pa naj bo kolikor mogoče prilagojen naravnemu. Krvni sledovi na preizkušnjah morajo biti vsaj tri ure stari. Umetni sledovi naj bodo okrog 500 m dolgi, položeni vsaj 50 m drug od drugega, ne da bi se križali; vsak umetni krvni sled mora imeti najmanj dve pravokotni ali še bolj zaviti kljuki. Na koncu je položena neiztrebljena divjad; če je iztrebljena, mora biti brezpogojno zašita. Sodnik pokaže vodniku nastrel, ki je po navadi označen z nekoliko dlake, ne da bi mu na kak način izdal smer sledu. Vodnik pripelje psa na vsaj 5 m dolgem jermenu na nastrel in mu s poveljem: »kri, kri!« ukaže najti krvni sled in vodnika po tem sledu privesti do ranjene divjadi. Vodnik sme psa vzpodbujati k iskanju, pustiti pa ga mora, da sam išče; vsaka druga pomoč je nedopustna, ker mora pes voditi lovca in ne narobe. Če pes sled izgubi, naj ga vodnik pusti, da se sam popravi, česar sodnik psu ne šteje v napako; ako vodnik meni, da je pes le preveč zašel od sledu, naj ga pelje nazaj, kjer je pot njegovem mnenju pes sled izgubil, sme ga peljati celo na nastrel in pričeti znova. Seveda je tako iskanje sledu treba upoštevati pri končni oceni tega predmeta; vendar si mora biti sodnik na jasnem, koga zadene krivda, ali vodnika ali psa. Navadno je vodnik oni, ki ne verjame psu, ki sled pravilno izdeluje. Pes naj ostane ves čas navezan in čim manj se pri tem delu zmeni za zdrave sledove ali celo živo divjad, toliko več je vredno njegovo delo. Samo v zadnjih 30 do 40 m umetnega krvnega sledu sme vodnik po sodnikovi odredbi psa izpustiti zaradi preizkušnje vedenja ob mrtvi divjadi. Ako pes, ki izdeluje naravni sled, pride v bližino ranjene divjadi, kar pokaže s svojim nemirom, cviljenjem in podobnim, j ga sme vodnik izpustiti, da pes sam dokonča započeto delo s tem. da divjad glasno goni, ujame in zadavi ali jo vsaj lajajoč zaustavlja toliko časa, da pride lovec do njega. Pes, ki na mrtvo divjad laja, se imenuje oblajavec; takega psa pa, ki mrtvo divjad pusti na mestu, se vrne k lovcu in mu na svoj način pove, da je ranjeno divjad našel ter ga potem pripelje k njej in mu jo pokaže, imenujemo pokazavca. Pes oblajavec mora toliko časa lajati pri mrtvi divjadi, da pride do nje vodnik; vsak pes ne začne takoj lajati, zato je treba na preizkušnji počakati vsaj pet minut, da pes utegne pokazati, kaj zna. Če se ne oglasi ali začne še poprej trgati divjad, ga da sodnik odstaviti. Pokazavec pa mora priti po vodnika in ga prost peljati do divjadi: vodnik mora še pred pričetkom izdelovanja krvnega sledu sodniku povedati, po kakšnih znakih bo pri psu mogoče spoznati, da je prišel po vodnika z namenom, da -mu pokaže divjad. Ne moremo zahtevati od vsakega braka, da mrtvo divjad oblaja ali pokaže, zato se obla jan j e in pokazan je ocenjuje kot neobvezen predmet, dočim zahtevamo od vsakega braka na preizkušnji v obveznih predmetih, da poišče ranjeno divjad po krvnem sledu na jermenu. Ustreljeno ali obstreljeno divjad more najti vsak brak, ki ima količkaj dober nos. To smo videli tudi na vseh preizkušnjah; kajti večina brakov je letos svoj prvi krvni sled na jermenu izdelovala na preizkušnji in so nekateri pokazali skraja, da ne vedo, za kaj prav za prav gre in jih je le nos pripeljal do odložene divjadi. Vodniki so torej večinoma pripeljali svoje brake na preizkušnjo za ta predmet malo ali pa nič pripravljene. Izjemo dela le družina, ki je pripeljala na preizkušnjo največ psov, tem se je poznala šola in so v tej veščini skoraj za cel razred prekašali ostale tekmovalce. Iz tega vidimo, da moramo svoje brake učiti tudi v izdelovanju krvnega sledu na jermenu. Na naraven krvni sled jih denemo tam, kjer je bila divjad streljana in so vidni sledovi, n. pr. kapljica krvi. Pes bo v začetku študiral, v katero smer naj gre, kmalu pa bo nategnil jermen in lovca počasi, pa zanesljivo, pripeljal do divjadi. Pouk pa se začne z umetnim krvnim sledom, najprej v krajših, ravnih sledovih, pozneje v daljših, zavitih, vodečih skozi grmovje in tudi preko vode. Krvni sled napravimo s posebnimi čevlji, ki jih lahko napravimo sami doma s tem, da si na podlagi vzorca stešemo leseno dno (podplat), le pipico, skozi katero brizga kri, je treba najti, n. pr. od starega avtomobila ali podobno. Klub ljubiteljev brakov ima take doma napravljene čevlje na raz- polago in jih 1 ali ko posodi posameznim lovskim družinam za vzorec. Svojega braka moramo začeti učiti vsakega zase, zato so še bolj potrebni čevlji, sicer gre pes po vodnikovem sledu. Pa tudi na skupnih lovih pride poleg naravnega tudi umetni sled v poštev; ko opoldne pridemo skupaj, za zabavo lahko napravimo nekaj umetnih krvnih sledov z divjadjo, ki smo jo pred poldnem ustrelili. Preden odidemo v nadaljnji zagon, poizkusimo svoje pse na prej napravljenem sledu, seveda vsakega zase in vsakega na posebnem sledu. Poleg čevljev moramo imeli vsaj 5 m dolg jermen, sicer psu ni mogoče slediti, Pes se tega jermena tako navadi, da že vnaprej ve, kakšno delo ga čaka, ko mu pokažemo dolgi jermen. Na preizkušnjah navadno napravimo umetne krvne sledove s krvjo srnjadi; ker je na koncu umetnega sledu položen kos Ivanc Adolf iz Sodražice in njegova kratkodlaka istrska braka HITRA JRB 604 J1B 52 in IZTOK JRB 452 JIB 27 srnjadi, so nekateri mnenja, da to vpliva na brake in da potem postanejo ostrejši pri gonji srnjadi. Mogoče je res, da bo pes nekaj časa ostrejši na srnjad, vendar vkljub temu ta pomislek ni upošteven. Obstreljena in ranjena divjad pušča za seboj popolnoma drugačen dah kakor zdrava; tega marsikdo ne ve, drugi pa na to niti ne pomislijo. Drugi razlog, ki pobija pravkar omenjene pomisleke, je ravno tako važen; brak bo oster na srnjad le, če jo bomo pred njim streljali, ko goni zdravo. Če pa zdrave srnjadi pred njim ne bomo streljali, se bo brak, kateremu je gonja vsake divjadi v krvi, naveličal srnjad goniti, pognal jo bo mogoče nekaj sto metrov in jo pustil, sčasoma pa jo bo le oblajal ali nakazal. To smo mogli ugotoviti doslej pri brakih, pa tudi pri barvarjih, ki izhajajo iz brakov, zlasti pa pri brakih jazbečarjih, katerih očetje so tudi braki; brake jazbečarje močno uporabljamo za delo po krvnem sledu, a vkljub temu niso ostri v gonji na zdravo srnjad. Da pa je treba obstreljeno divjad zaustaviti ali jo goniti, dokler ne pade, je potrebno, pa naj bo to zajec ali lisica ali celo srnjad. Poznam brake, ki so bili letos na preizkušnji in nobeden od njih na preizkušnji ni gonil zajca pol ure; obstreljenega zajca pa so vsaj nekateri, med njimi Agič, Hitra in Razor, s katerimi sem pozneje lovil, držali preko ene ure. In ti psi so v splošnem na srnjad -— kratki! Zatorej velja: tudi brake bomo učili dela po krvnem sledu, kar se nam bo na lovu temeljito poplačalo. Pri pouku pa pazimo posebno na to, da bodo braki izdelovali krvni sled počasi, da ne bodo drveli po sledu, katerega bodo slejkoprej izgubili. To delo je zanesljivo le pri onem braku, ki izdeluje krvni sled Preizkušnja brakov v Sodražici: Opoldanski odmor počasi, s pametjo in premislekom. Opozorim pri tem na napako, ki sem jo letos zagrešil. Tovariš Saša je obstrelil lisico; na nastrel smo dali kratkodlakega istrijana Razora, o katerem gre splošen glas, da ima dober nos. Pes je z veseljem sprejel dolgi jermen, na katerega je bil že navajen, vendar le na umetnem krvnem sledu. Na nastrelu je pes dolgo časa študiral, nato pa potegnil skozi gosto grmovje, da mu nisem mogel slediti. Kmalu je začel izdelovati sled počasneje, korak za korakom je študiral, kam bo sled nadaljeval. Tako smo šli dalje kakih 300 m. Mnenja sem bd, da je pes sled izgubil, ker je šlo delo tako počasi od rok in sem psa odpeljal. V naslednjem zagonu pa so psi nekaj sto metrov vstran našli lisjaka, katerega nam je bil preje Razor tako lepo nakazal. Zatorej: verjemi bolj psu ko samemu sebi in ne bodi nepočakan, kakor sem bil ob tej priliki jaz. Na koncu umetnega krvnega sledu je položen kos mrtve divjadi, da se oceni nadaljnji obvezni predmet — vedenje ob mrtvi divjadi, ker navadno poprej na preizkušnji za to ni priložnosti. »Tudi braka moramo priučiti, da ne bo načel ali celo trgal divjadi. Na preizkušnji naj sodnik vedenje psa preizkusi na divjadi, ustreljeni pred psom, ako je to mogoče, sicer pa na divjadi, položeni na koncu sledu. Če tudi tukaj ni mogel biti redovan, naj se pes izpusti prost k ustreljeni neizčiščeni živali — iztrebljena mora biti zašita. Vodnik ne sme biti zraven, sodnik naj se pa skrije, da vidi, kaj pes dela, ne da bi imel pes občutek, da ga kdo opazuje. Lizati sme kri, sme tudi žival zagrabiti za golt, a ne za stegno ali jo daviti. Ne sme pa pes divjadi načeti ali trgati, pa tudi skube naj je ne, ker je to že znak Preizkušnja brakov v Sodražici: Opoldanski odmor trganja. Veliko je vredno, če pes ne pusti k mrtvi divjadi drugih psov ali tujih ljudi.« To so predpisi pravilnika. Vsakemu psu, tudi braku, je v večji ali manjši meri prirojeno, da ujeto ali obstreljeno mrtvo divjad načne in si jo tudi privošči. Ta od narave dana lastnost se da odpraviti le s poukom; kako, je stvar vsakega posameznika, večkrat je treba pri tem pokazati trdo roko, da bo pouk uspešen. Potrebno pa je, da brake odvadimo od trganja divjadi. Na preizkušnjah se braki v tem predmetu niso posebno izkazali, videlo se jim je, da niso bili v tem dosti šolani. Delna krivda je bila tudi v tem, da je bila odložena divjad večinoma odprta in ne zašita, kar so mogli sodniki ugotoviti šele na terenu, kjer divjadi zašiti ni bilo mogoče. Prireditelji pa vr tem pogledu niso bili zadosti poučeni. V bodoče se to ne sme več ponoviti. Povsod smo pse v tem predmetu preizkusili na divjad, položeno na koncu krvnega sledu. Radovedni vodniki so vse preveč silili za svojim psom, da vidijo, če bo njihov pes našel odloženo divjad ali ne. To ni bilo prav, kajti navzočnost vodnikova vpliva na psa. Res pa je tudi, da večinoma psi niso vedeli, da si ne smejo privoščiti divjadi, ki je tako vabljivo odložena, pa tudi vodniki o tem niso bili zadosti poučeni, ker niso natančno poznali določil pravilnika. »Po tem, ko smo videli delo braka pri iskanju, gonji in na krvnem sledu, si moremo ustvariti vsaj približno pravilno sodbo o tem, kakšen nos ima. Dober nos pri psu je sicer prirojena lastnost, kakor lep glas pri človeku, vendar je tudi nos enako kakor glas v veliki meri odvisen od vaje in prakse. Nos pravilno ocenimo le tako, da upoštevamo celotno delo psa, kako je iskal, kdaj je vzdignil, koliko časa in kako je gonil, kako je razvozljal kljuke itd. Pri tem je treba upoštevati vreme, kajti nos se ravna po vremenu. V suhem vremenu, zlasti v vročini, v mrazu in v zmrzlini nos kaj rad odpove, tudi burja ga ovira, dež ali sneg pa manj, kajti v dežju ali metežu pes le teže najde, goni pa laže, četudi morda ne tako gladko kakor ob vedrem, mehkem, južnem vremenu. Sicer je pa znano, da kak dan psi kar ne morejo goniti, čeprav zunanji znaki kažejo, da bi ta dan morala biti gonja lahka. Zato pomnimo: dobra gonja ne leži samo v nosu, ampak tudi v zraku. Stari lovci pravijo, da ima ob ščipu pes slabši nos kakor sicer. Prav tako je treba upoštevati kakovost tal. Po kamnitih tleh je teže slediti kakor po mehkih, najteže seveda po prašnih cestah. Upoštevati je treba tudi izvežbanost psa; pes, ki je veliko lovil, zlasti na zajca, lahko s prakso nadomesti, kar mu manjka pri nosu. Kakor že rečeno, moramo za oceno nosu upoštevati celotno delo psa; sodnik naj pazi na vse kretnje psa, ki so z nosom v zvezi, da more nos zanesljivo oceniti.« Predpisi pravilnika so tako temeljiti, da jim ni mogoče kaj dostaviti. Naši braki so na preizkušnjah pokazali, da imajo zares dobre nosove, saj ga med onimi, ki so dosegli pogoje za vpis v J IB, ni, ki bi ne bil redovan vsaj prav dobro. Vendar smo mogli opaziti, da so se oni psi, ki iščejo in gonijo z nizkim nosom, veliko bolje izkazali kakor oni, ki delajo z visokim nosom. Med obveznimi predmeti je tudi ostrost na roparice in pravilnik določa: »Brak mora biti oster na vsako roparico, zlasti na lisico, tako da si jo upa zagrabiti in zadaviti. Psa boš priučil k temu najlaže z mačko; pes, ki ne kaže ostrosti za mačko, navadno ni oster na roparice. Ostrost na roparice preizkušamo z lisico ali z mačko. Odlično ostrost pokaže le tisti pes, ki roparico zadavi; prav dobro, če jo zaustavi in drži na mestu ter zdaj pa zdaj zagrabi; dobro pa oni, ki jo le ustavi, ne da bi jo skušal zagrabiti, zadostno pa tisti, ki jo ustavlja.« Tudi ostrost na roparice je predmet, h kateremu moramo pse priučiti; vendar so tekmovalci na preizkušnjah dokazali, da so se s tem le malo pečali. Le nekaj psov je bilo, ki so prav gladko zadavili mačko, na kateri je bila preizkušnja izvršena. Res pa je, da je pogled na tako mrcvarjenje žive živali neprijeten in izgleda tako ravnanje nečloveško. Dalje moramo pomisliti, da je brak pes, čigar lastniki so po večini lovci z dežele, kjer poleg psa mora biti pri hiši tudi mačka. Zato so vsi sodniki mnenja, naj se ostrost na roparico kot obvezen predmet izloči in uvrsti med neobvezne predmete. Mišljenje, da pes, ki ni oster na mačko, tudi ni oster na lisico, ne drži; videli smo mnogo brakov, ki mačke niso zadavili, niti je niso zaustavili ali oblajali, pa so vendar gladko gonili lisico, jo zaustavljali, pa tudi lotili so se je. Kratkodlaki istrski brak Razor JRB 417, JIB 31, je n. pr. na preizkušnji mačko zadavil, čeprav je vsak dan istočasno z dvema domačima mačkama, a jedo vsak iz svoje sklede. Je pa ta pes zelo oster na lisico, razen tega prav dober jamar in je pognal iz jame ne samo več lisic, temveč tudi jazbeca, kar je mnogo težje delo. Ta primer mi je znan; prepričan pa sem, da je takih brakov še več. Vkljub temu pa soglašam z ostalimi sodniki, naj to veščino pri preizkušnjah še obdržimo, vendar kot neobvezen predmet. Nekaj brakov v ostrosti na roparico ni bilo ocenjenih, ker ni bilo na razpolago roparice. Zato sem mnenja, da je treba pravilnik dopolniti v toliko, da mora vodnik, ki želi, da je njegov pes ocenjen v tem predmetu, prinesti roparico s seboj ali jo sam priskrbeti. A do Makarovič Strel oh sončnem vzhodu (I.ovsko-kulturno jedro bajke o »Belem konju«.) (Nadaljevanje.) ITI. Žival je zaradi svoje redkosti postala tabu (»prepovedana«). Kaj pomaga povpraševanje po njenem (belem) kožuhu, če pa je ne smeš ubiti!? Tukaj pomore človeku magija. Žival je treba ubiti tako, da se božanska pramati-pra-samica ne bo maščevala nad lovcem. V matriarhatu je duhovnica pred duhovnom. Duhovnica-čarovnica je v stiku z duhovi. Znano je. da pračlovek ni imel jasne predstave o spočetju in je oploditev žene pripisoval duhovom. Prav tako so mu bile vse spolne značilnosti žene od dozoretja do menopavze tajnostni znaki poseganja duhov v žensko življenje. Žena, ki je v družbi imela glavno, odločujočo besedo, je to predstavo podpirala. Ona, duhovnica, j e torej morala sedaj rešiti vprašanje, kako je mogoče ubiti prepovedano žival, ker jo j e tudi ona sama prepovedala. In rešila ga je tudi odlično, z magijo. Žival (totem) je imela moč divjega, smrtonosnega pogleda. Treba je bilo torej zaščititi lovca pred tem pogledom. Božanska pros.linica in pramati plemena, ki je imela ta divji pogled, se je sama potom živali s tem pogledom maščevala lovcu. Rešitev je bila torej v tem, da dobi lovec posebno dovoljenje pramatere za uboj te živali. Pramati pa je dovoljevala kaj takega le potom posrednice, duhovnice, ki je torej morala tik pred lovom nastopiti kot magi j ka. Kakor sem že omenil, je videl človek v določeni kulturi v zvezdah živali in prav tako v mescu. Ko je bil praoče mesec, je morala biti pramati identificirana s soncem. »Žena, odeta s soncem, in mesec pod njenimi nogami«. Ta mesec pa je nujno zadnji krajec, ki ga sonce lovi in »ubije«. Tako ubije n. pr. v slovenski bajki Kresnikova žena (= sonce) svojega moža (razsekani mesec). Ubiti je torej dovoljeno podobo tistega, ki ga sama pramati (sonce) ubija, namreč podobo praočeta (mesca). Praoče (mesec) pa spet oživi in se prikaže kot prvi srp mesca. Tako pa mora tudi ubiti samec spet oživeti! Za to mora poskrbeti lovec po navodilih žene na ta način, da ne trati krvi ubitega samca, ker je v krvi življenje, ki ga je treba ohraniti, torej, da krvi z zasledovanjem ranjene živali ne r a z 1 i j a. Lovec tore j ne sme zasledovati ranjene živali, ker bi se mu ta za ta greh maščevala s svojim zlim pogledom. Kri mora izteči tam, kjer je začeta teči, na nastrelu. Zadeta žival se mora takoj zgruditi in izkrvaveti na mestu. Razen tega je treba kri spraviti, jo pokriti, izbrisati njeno sled na zemlji, sicer bi se kri maščevala. To je mogoče doseči takole: žival mora biti smrtno zadeta že s prvim strelom, da se mora na mestu zgruditi in je ni treba zasledovati. Ali je božanska samica sprejela tvojo prošnjo, ti pove tvoj prvi strel! Če se strel posreči, je s tem ubojem sporazumna, sicer ne. Pa tak strel za pralovca ni tako nemogoča stvar, saj je znano, kako natančno zadenejo strelci nekaterih še danes živečih lovskih plemen v svoj cilj. (Bajka o našem čarostrelcu Psu Marku je spomin na nekdanjo resničnost. Bajke o čarostrelcih, ki streljajo v bajne daljave in zadenejo v cilj, niso gole izmišljotine, ampak ostanek lovskih pripovedk. Bajke o Odiseju, Tein, kraljiču Marku so bajke le z oziroma na čas, v katerega postavljajo svojega junaka.) Prakulturnemu lovcu pa je naloga otežkočena še z ozirom na trenutek, v kalerem mora zadeti, namreč točno takrat, ko obšite prvi žarek sonca vrat prepovedane živali. Kakor da je prav za prav sončni žarek (sonce) ubil žival in ne lovec, ki je torej kakor neko orodje sonca. Žival bo mislila, da jo je zadelo sonce, in ne bo iskala z očmi pravega strelca, ki bo na ta način varen pred njenim pogledom. Sonce samo, pramater, pa je treba seveda prositi za to milost, ker tak strel, v momentu, ko prisije prvi žarek sonca, sprožiti lok, ne sekunde prej ali pozneje, Ki mora tudi zadeti v smrtno mesto (vratno žilo), seveda m malenkost. Prakultur-niku se posreči, ker veruje, da je sonce dovolilo ta uboj. JV. Nekaj takega poznamo pri uboju medveda pri Giljakih ob Amurju. Občudovanja vredna je spretnost, s katero mladi lovci skočijo za vrat velikanskemu medvedu in ga zgrabijo za goltanec (glava se ne sme poškodovati!). Ainu medveda zadavijo (da ne bi tekla kri), Giljaki ga pa ustrelijo s puščico v pljuča (Frobenius, 90), ko ga že držijo, da nastopi takoj smrt in se kri ne razi i ja. Schrenck opisuje uboj medveda pri Giljakih (istotam, 89/91) zelo podrobno. Iz tega opisa razvidimo, da tudi Giljaki odklanjajo pažnjo medveda od sebe s tem, da mu kažejo iz brezovega lubja izrezano silhueto krastače, češ, ona je zakrivila njegovo smrt. To podobo krastače prilepijo od zunaj na okno hiše, kjer se vrši pojedina medvedjega mesa, h kateri je tudi medved povabljen in ji prisostvuje, seveda kot glava in kožuh (glej medvedje modele v Montespanski jami!). Krastača torej ne sme za medvedom v hišo, ker je za medveda ona kriva njegove smrti, toda 1 e dokler sonce ne zaide. Medtem pa pripravijo ovoje, s katerimi ovijejo medvedovo glavo okrog smrčka in z istimi ovoji pritrdijo na smrček zopet — podobo krastače, tako da medved »ja« dobro vidi, kdo je kriv njegove smrti. In to figuro krastače pritrdijo spet točno v momentu, ko zaide sonce ! Ubogi medved joče nad svojo smrtjo in okrivi seveda krastačo in ne Giljake, ki ga »ljubijo«..Saj so ga slavnostno sprejeli, ga posadili na častno tribuno, ga slavili in mu gostoljubno predložili najboljše dele njegove pečenke, mu od-kazali v hiši posebno ognjišče, da se ogreje, preden sede za mizo, zopet na častno mesto, itd. To vezanje krastače na medvedov smrček in pritrjevanje ovojev pod očmi, ki naj na nek način tudi brišejo njegove solze, si razlaga Schrenck takole: Ker ob sončnem zahodu razrežejo srce in jetra, je s tem tudi njegovo življenje dokončno izgubljeno, in medved, ki to vidi, spozna, da je zanj vsega konec. Tudi Frobenius ni opazil, da taka razlaga ni verjetna, ker se to dokončno »spoznanje« godi prav v momentu zahoda sonca. Medvedje slavnosti se začnejo pred vzhodom sonca in medveda ustrelijo v pljuča, čeprav tega Schrenck ne omenja, zelo verjetno točno ob vzhodu sonca, kar je njim olajšano, ker ga že držijo. Če je namreč važno, da privežejo medvedu pred solzne oči (zli pogled!) krastačo točno ob zahodu sonca, je več ko verjetno, da je tudi trenutek vzhoda sonca odločujoči moment pri uboju medveda. Tembolj, ker mora krastača ostati do zahoda izven hiše in ji je vstop dovoljen točno v tem trenutku. Sonce = krastača ga je ubila ob vzhodu in ob zahodu, ko sonca ni več »zunaj«, pride v hišo k medvedu, ko je tudi on dokončno v onem svetu (v hiši). Krastača je podoba boginje sonca, ki je pramati medvedov. Krastača je namreč podoba maternice tudi pri nas, kar pričajo voščeni votivi. n. pr. krastača z Marijinim monogramom iz Karlovca (Rudolf Kriss: Volksreligiose Opfergebrauche in Jugoslavien, Etnolog 1930, leto IV., L). Indijanci ob Orinoku častijo krastačo kot sveto žival in jo prosijo, naj jim da dovolj sonca, ali dovolj dežja, kakor pač potrebujejo. V Abruzzih je krastača amulet proti hudobnemu pogledu (Kairo, Dizionario dei simboli; rospo). Kot žival, ki čuva pred zlim pogledom, pa velja krastača še tudi v južni Nemčiji, Švici, na Gornjem štajerskem in v Franciji ob Garonni (Seligmann, Der bose Blick, str. 125). V Nemčiji pa je ta vera še v zvezi s praznikom Marijinega vnebovzetja, torej prvotno z boginjo materjo. Krastača pred očmi jokajočega medveda čuva torej Giljake pred njegovim zlim pogledom. Kakor pri Indijancih krastača pripelje sonce, tako je pri Giljakih identična s soncem, kot sveta žival pramatere. Žal nisem mogel ugotoviti, kaj vse Giljaki verujejo o krastači, na vsak način pa se je boje in jo upodabljajo tudi izven slavnosti uboja in obredne pojedine medveda. Kako mislijo ruski znanstveniki o tej stvari, ne vem, kar pa pišeta 11 j in in Segal o tem (»Kako je človek postal velikane, str. 84), se z mojim mnenjem nekako strinja: »Pred glavo so mu (medvedu) položili nekaj podob jelena, napravljenih iz kruha ali z drevesnega lubja. To je bila žrtev, ki so jo prinesli medvedu. Medvedji gobec so okrasili s kolobarji iz brezovega lubja, na oči pa so mu položili srebrne novce. Nato so k zverini pristopili lovci in jo poljubili na gobec. To pa je bil samo začetek praznika, ki je trajal več dni, ali najbrž noči. Vsako noč so se ljudje zbrali okoli mrtvega medveda in peli in plesali. Lovci so si nadeli maske iz brezovega lubja ali lesa, pristopali k medvedu, se mu nizko priklanjali in začeli plesati, posnemajoč njegovo neokretno hojo.« Zanimivo je, da mislita 11 j in in Segal, da so se pojedine medvedjega mesa vršile ponoči, za kar imata gotovo v tem ali onem običaju dokaze. Napačno pa je mnenje, da bi bil »jelen žrtev. Tudi medvedje meso, ki ga Giljaki ponujajo medvedu, ne moremo imenovati žrtve, ampak počastitev in znak hvaležnosti, ker jedo njegovo meso, katere pravi namen je ta, da zavedejo medvedove »misli« na napačno sled, da niso oni tisti, ki so ga ubili, saj bi ga sicer ne gostili. Jelen pa ima isti pomen kakor pri Giljakih krastača, kot živalski simbol sonca. Škoda, da nam avtorja ne povesta, katero je to pleme, ki meče krivdo na sonce = jelena. Isti namen, skriti pravega krivca, imajo tudi maske, a spet ne izvemo, kakšne so. Najbrž jelenje. Pojedine so se vršile ponoči. Sonce je zašlo. Ubilo ga je sonce (dan), lovci pa ga/smejo pojesti in se mu za meso zahvaljujejo. Pokrivanje oči z novci pa je spet zavarovanje pred njegovim pogledom. Kjer je prvotni način obreda že porušen, da lovci ne krivijo več sonca ali sončne živali, tam pripovedujejo medvedu, da so ga drugi ubili in ne oni: Itelmi na Kamčatki zatožijo Ruse, Laponci pa mu razlagajo, da so prišli v deželo Švedi, Poljaki, Angleži, Francozi, češ, oni so krivi (Frobenius, 91). Tako dokazuje tudi naš lovec beli, totemski živali, da ga je ubila pramati in ne on! To najvažnejšo zahtevo pa je trentarski lovec zanemaril: ni streljal ob sončnem vzhodu, ampak (kakor bomo videli) mnogo pred tem trenutkom! Predan Drago Po sedmih letih zopet svobodni lovimo (Konec.) Krenili smo dalje. Predvsem smo ugotovili smer vetra. Od zahoda je rahlo valovilo. Torej bomo klicali od libojske proti gozdniški smeri. Polagoma se spenjamo po zložni planinski kolovozni stezi proti strmi rebri, ki drži od vrha gozdnatega Kotečnika navzdol, iz dolin se dvigajo bele megle in izginjajo pod sinje jutrnje sončno nebo, ali pa se plazijo pod vrhove Gozdnika in Mrzlice ter se nato trgajo v kosme in kosmiče in izginjajo kdo ve kam. Zgoraj v gostem lesovju grulijo grivarji. Zdaj pa zdaj se spreletavajo, glasno godrnjajoč: »Pojdi sem, ljubi moj, pojdi sem, ljubi moj, pojdi sem, pojdi« Tarzan hipoma obstane in nepremično zre v goščavo pod cesto. Rdeča lisa se je bila potegnila prek jase. Tiho šepne: »Smo že v območju srnjega kraljestva!« In se zadovoljno zareži. »Tu ne bomo klicali, prenizko je, in veter tod ni stalen, po grapah in doleh kaj rad kroži in izpreminja svojo smer,« spregovorim, nakar krenemo v strmo reber. Komaj dober streljaj nad cesto naletimo na prva srnja ležišča. Prav sveža so. Še ponoči so morale prijazne gozdne prebivalke počivati tod. Po številnih iztrebkih smo ugotovili, da domuje tukaj mnogo parkljaste divjadi. Previdno in tiho, da ne bi zrušili kakega kamenčka, oziroma zlomili trhlega bukovega vejevja, smo ubirali pot navkreber. Na vrhu poseke smo si oddahnili in nato izbrali primerno kritje. S Tarzanom, ki si je izbral prostor kakih trideset korakov nad menoj, sva pripravila risanici, Bojan pa si je poiskal kritje niže pod menoj za debelo bukvijo. Ko smo se dovolj umirili, in je zavladala vsenaokrog primerna tišina, sem dahnil v piščalko: »Piv, piv ..« Od časa do časa sem klice ponavljal. Grobno tišino je zdaj pa zdaj zmotilo enakomerno kljukanje pisanega 'detla, ki je spodaj pod nami vrtal v suho, tu pa tam že trohnečo bukev, globoke zareze in luknje. Visoko nad nami je krožil kragulj in prežeč kdo ve na katero svojo žrtev, venomer ponavljal svoj: »Fiu, fiu, fiu ...« Pravkar sem zopet zaklical... Pred nami je v gostem lesovju nekaj zaše- lestelo. Šelest starega bukovega listja je bil že za marsikaterega gozdnega prebivalca usoden. Prisluhnili smo. V prsih so nam srca burno nabijala. Po ponovnih klicih zopet šum. Naše oči so nepremično uprte v gosto grmovje pred nami. Kdaj se bo neki pokazal toliko zaželeni, toda trdosrčni gost. Postajamo nestrpni. Potem šum preneha. Morda nas je premetenec dobil v nos. Potem bi se kaj oglasil. Torej ne. Zapaziti nas ni mogel, saj smo bili dobro kriti. Tudi nismo slišali, da bi jo bil odkuril. Nemara pa preži izza kakega grma na nas. Zato smo mirni še nadalje. Po levi nogi, ki je nerodno skrčena in ki si je ne upam premakniti niti za milimeter, mi gomazijo mravljinci. Skoraj je ne čutim več. Dolgo ne bom mogel vzdržati tako. Premakniti, presesti se bo treba, si mislim, ko me reši iz mučnega položaja hudomušna in skočna veverica. Očividno je bila ona tista sila, ki nam jev taki meri vzvalovila kri. Iz tiste smeri, od koder je prihajal poprej tako prijeten šum in šelest, je bila priskakljala. Urno je bila na smreki, dasi nas ni bila opazila. V gobčku je nosila orešek, sedla na košato vejo na zadnji nožiči in ga načela. Ko je bilo delo opravljeno in so ostanki lupine popadali po tleh, se je s prednjima nožicama lepo umila, si uravnala brčice, z drobnimi črnimi očkami oprezno premotrila okolico in hotela odskakljati dalje v svoje bajno kraljestvo. Toda s sosednje smreke je v tem trenutku priplezala z vrha navzdol njena rojakinja, nemara celo sorodnica, v rdečkasto obleko oblečena rjavka, ki je lagodno preskočila z veje na vejo in že je bila blizu naše znanke. Toda črnka je ni čakala. Bliskovito se je zavihtela na drugo vejo, potlej pa v elegantnem skoku preskočila na vejo debele bukve, venomer brundajoč in godrnjajoč. Toda rjavka je le za trenutek začudena obstala, potem pa jo je ucvrla za črnko. Začel se je ples, poln igre in ljubezni, ki jima je sledilo zdaj pa zdaj tajinstveno pogovarjanje. Žal ga mi nismo razumeli, pa tudi časa ni bilo več. Naše misli so bile kljub lepoti prizora drugje. Da ne bi motili prelestne gozdne idile, smo iyav tiho, skoraj neslišno krenili dalje proti vrhu. Kakih dve sto metrov više smo se zopet ustavili. S Tarzanom sva se domenila, da bo sedaj klical on s svojo piščalko. Že na prve klice, ki so imeli za spoznanje višji ton od moje piščalke in je tudi barva tonov bila nekoliko temnejša, smo zaslišali v goščavi pred seboj toliko zaželeni šum in šelest listja. Imeli smo občutek, da nas sedaj ne bo več presenetila veverička, marveč da bo vsak hip pokazal iz grmovja svoj šopek oni, ki ga tolikanj želimo. In glej! Po ponovnih dveh klicih je šum že prav blizu. Da resnično! O Diana, ki si nam naklonila srečo! Že vidim kako se premika grmovje, takoj za tem pa se izlušči iz njega rdeča lisa. Trenutek motri okolico, potem pa krene previdno počasnih korakov proti meni. Kmalu za njo se preriva skozi gosto grmovje kozliček. Takoj mi je jasno: priklicali smo srno z mladičem. Naravnost proti meni ubirata pot. Mati je zelo oprezna. Zdaj pa zdaj obstane in visoko dvigne svojo glavico in s svojim črnim smrčkom voha po zraku. Potem pa na mah obstane. Ko vkovan obstane tudi kozliček. Začudena strmita nekaj časa naravnost vame. Nemara čutita nevarnost. Toda zopet sta se pomirila. Brezbrižno se mi približujeta in ko sta od mene oddaljena jedva kakih deset korakov, se mati visoko vzravna in me nepremično gleda. Skrit sem za debelo bukvijo. Barva obleke se le malce loči od barve bukovega lubja, zato me ne zapazi, dasiravno nekaj sluti. Še dihati si ne upam. Tako mine nekaj trenutkov. Zdaj bliskovito odskoči za kakih pet korakov nazaj, potem obstane kakor vkopana, njene blesteče se oči pa so zopet zapičene naravnost v moje. Kozlička že ni nikjer več. V trenutku, ko je mati odskočila, se je urno umaknil v bližnje grmovje in kdo ve, kaj je tuhtal v svoji mladi glavici v varnem skrivališču. Mati še nekaj časa nepremično stoji in me motri. Ko se končno prepriča, da ne preti njej in kozličku nobena nevarnost, okrene počasi glavo, povoha po zemlji, zastriže z uhlji, potem pa se počasnih korakov pomika v breg, naravnost k Tarzanu. Iz grma priskaklja tudi kozliček in jo v urnih skokih ucvre za materjo. Izginila sta mi izpred oči. šele sedaj sem se premaknil. Od bogatega doživetja sem bil ves prevzet in omamljen. Ozrl sem se na nečaka Bojana. Njegove velike in sinje oči so bile vlažne. iO krasota, krasota! Kaj takega še nisem doživel!« šepne komaj slišno. Ozrem se tudi na Tarzana. Miruje, kakor da je prikovan. Nepremično zre predse, kjer se nekaj korakov pred njim odvija tako božanstveni filmski trak. Kakih deset minut se odvija, potem pa mati in kozliček zgoraj nad njim prečkata greben in izgineta na libojsko stran Kotečnika. Tarzanu namignem s prstom, naj ponovno kliče. Tako naravni in srčnim izlivom zaljubljenih srnic podobni se mi zde njegovi klici. Previdno se obrnem k Bojanu in mu šepnem: »Boš videl, kmalu pride po isti poti tudi on!« Po tretjem klicu zaslišim ponovno šum in šelest listju v grmovju. Popolnoma sem miren. Puško držim v strogi pripravljenosti za strel. Ko pride, se ne bom smel prav nič premikati. Tako visoko držim risank o, da je treba le neznatno nagniti glavo in lice se bo dotaknilo kopita. Glej ga, je že tu! Iz grmovja je stopil natančno tam, od koder sta malo prej prišla srna in kozliček. Glavo ima pri tleli, ljubici je na sledu. Mnogo manj je oprezen. Le še kakih štirideset korakov sva vsaksebi. Moje oči se pasejo le na šopku. Šesterak je, toda rogovi niso kdo ve kaj bogati. Le za dolžino palca se mu dvigajo nad uhlji. Naravnost proti meni se je namenil. Kako bom streljal v prsi, od spredaj? Nemogoče, ne smem. Mora se obrniti in potem ... Le še petnajst korakov je od mene, ko zdajci obstane in prvič polagoma dvigne glavo. Na srečo se je obrnil toliko po strani in navzgor, da bo mogoč strel od strani. Pomerim točno v sredino lopatice in ukrivim prst. Rezek strel vznemiri gozdno tišino. Srnjak je v visokem loku skočil naravnost nazaj, bolestno zastokal in že tudi izginil v grmovje, od koder je bil malo prej prišel. Obsedel sem na mestu in poslušal. Razločno sem slišal še-lest listja, ki se je prav polagoma izgubljal v goščavi. Z Bojanom sva prižgala cigareti. Bleda sva bila oba. Začudeno sva se spogledovala. Ali je mogoče, da bi ga bil zgrešil? Tako blizu je bil in tako idealen strel! Tudi Tarzan se nama je približal. Strupeno je gledal izpod čela in me tiho zmerjal. Jaz pa sem bil tako miren, kakor da se ni nič zgodilo. Šele potem, ko sva pokadila cigareti, smo se napotili na nastrel. »O, hudiča, saj si ga, glej, vse je krvavo!« je zadovoljno smehljajoč se ugotovil Tarzan, ki je bil prvi na tistem usodnem mestu. Da, res, polno sledov zadetka. Svetlordeča peneča se kri mi je takoj razodela, da je dobil srnjak strel skozi pljuča. Potemtakem ne more biti daleč. Previdno se pomikamo za sledjo. Nekaj časa je vodila počez, potem pa se je obrnila pravokotno navzdol po strmini. V kotanji nad bukvijo je počival. Tu smo opazili posebno močno krvavenje. Po močno razbrskanem listju sodeč je srnjak od tukaj dalje že omahoval. »Glej ga, tamle pod debelo bukvijo leži,« zadovoljno zavpije Tarzan. Urno smo pri njem. Mrtev leži, z glavo obrnjen navzgor. Tarzan skoči k bližnji smreki, odlomi dve vejici in ju pomoči v srnjakovo kri. Eno vtakne mrtvemu ljubimcu v gobček, drugo položi na moj klobuk in skoraj ganjen spregovori: »Iz srca čestitam!« Pridruži se tudi Bojan, nakar vsi trije glasno za-ukamo, da odmeva daleč doli po dolinah in grapah. Ko smo izmenjali še nekaj besedi in sklenili, da ponesem srnjaka k Boštjanovim, onadva pa pojdeta klicat na drugo stran grebena, smo se poslovili in razšli. Pri Boštjanovih, kamor sem vzlic naporni in strmi poti ter ne prelahkemu bremenu kmalu dospel, sem srnjaka odprl in iztrebil ter na svoje veliko začudenje ugotovil, da mu je šla krogla naravnost skozi sredino srca. Skoraj neverjetno se sliši in nemara diši po lovski latinščini, toda resnica je, da je tako sijajno in smrtno zadet srnjak po strelu napravil še približno tri sto korakov dolgo pot. Ob sladkem letošnjem sadjevcu sva pod košato lipo čakala z Boštjanovim Janezom, v čigar žilah se tudi pretaka nekaj lovske krvi, na Tarzana in Bojana. Sonce je že na zenitu skoraj doseglo kulminacijo, ko je zdajci odjeknil visoko zgoraj pod vrhom Kotenika strel; kmalu zatem mu je sledil še drugi, nakar se je razlegalo po doleli vreščanju podobno vriskanje. Nehote sem se spomnil mladih let in mladinske povesti o »Tarzanu«, ki je v temnih džunglah klečeč na uplenjeni antilopi takisto vpil, rjovel in vriskal kakor naš Tarzan zdajle zgoraj v gori. Ko sva se z Janezom domenila, da postane naš lovski čuvaj, sta se kmalu pojavila na strmi senožeti, ki se dviga tik za Boštjanovo domačijo, Tarzan in Bojan. Tarzan je ponosno, kakor da je ves svet njegov, nosil uplenjenega srnjaka. Kmalu smo si pogledali v oči in se krepko rokovali. Krepak, močan vilar je bil. Levo zadnjo nogo je imel okvarjeno. Tik nad kolenom je imel odebelelo kost in s temnimi zagnojenimi čiri obsuto meso. Žrtev zločinskega divjega lovca! Seveda je Tarzan na dolgo in široko z njemu lastnim žargonom pripovedoval, kako je kmalu po prvih klicih iz z grmovjem zarasle poseke prišepal nesrečni ljubimec, kako ga je ujel na muho, kako je po strelu tajinstveno izginil, kakor pred dobrima dvema urama moj, kako mu je potem, ko ga je izsledil, podelil še milostni strel itd. Ko sta si tudi onadva utešila žejo in je v dolini pozvanjalo poldne, smo z dragocenim tovorom oprtani krenili v dolino, zasedli zopet jeklenega konja in zdirjali veseli proti domu. LOVSKA POVEST Podskokar Janez Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajša nega romana. Zapeti skopci. Pokljuko je znova zapadel sneg. Za ped na debelo se ga je bilo naletelo na staro, uležano, trdo premrzlo, čez koleno visoko podlago. Po vaseh v nižini je sneg komaj dobro pobelil strehe, tal se pa povsod še prijel ni. Tudi zgoraj v nepreglednih goščavah je skoraj več snega težilo obrše košatih smrek, kakor pa se ga je bilo porazgrnilo po posekah in presledjih, na senožet pri Mrzlem studencu in okrog gozdarske koče na Rudnem polju. Goreljek in Kranjska dolina sta spet vabila smučarje, zamočvirjena planjava v Črnem potoku pa je izgledala kakor zaledenelo in zasneženo gorsko jezero. Za Javornikom so se večerna okna starinskih stanov razgledovala po novih sledeh divjadi, kakor bi skušala uganiti, kam se je stisnil košatorepi čadasti lisjak, ki je bil snoči zaoral brazdo ob robu planine in spet zginil v goščo. Morebiti se mu je posrečilo, da se je rešil skopca in mačka in si že v varni lisičini liže rano na odtrgani nogi. Nad večernimi vrhovi so se pretrgali oblaki. Skozi jasno okno na nebu je medlo posvetilo zahajajoče zimsko sonce, vrglo po planini dolge sence stanov7 in posameznih dreves, v goščavah pa skušalo pogledati skozi zasnežene obrše in med visoko brezvej-niini debli prodreti prav do tal. Upehani in od bolečin opešani ujeti lisjak je popoldan kar skoraj povsem mirno preždel v mladem smrečju. Zdaj se je zopet zganil. Dvignil je smrček in priostril uhlja. Ujel je v nos dah po človeku, slišal podrsavati smuči in udarjati dvoje palic ob mehak sneg. Preplašen je odskočil in hotel pobegniti. Nategnil je verigo in zamajal z zapetim mačkom vrh mlade smrečice, v ujeti nogi pa so zaškrtale zdrobljene kosti. Čadež je jezno šavs-nil po razbolelem zlomu in kresnil z zobmi ob jekleni obod skopca. Od bolečin se je zvil, se prihuljil k tlom in se kolikor mogoče skušal prikriti pod vejevje. Prav takrat je pri pridvignjenih koreninah pred dvema letoma od viharja podrte smreke obstal gozdar Tomaž Stare. Deblo je bilo že davno razžagano v deske, štor pa je tičal skrit pod snegom. Na zavetno kopnjavo pod njim je bil Tomaž privadil lisjaka pobirat vabo. Da ne bi pretkanca motil duh železja, je že jeseni zagrebel v nalašč nanošeno iglici je staro podkev. Za božič, ko kožuhi zverjadi cveto, mu je bil pa nastavil skopec na stopalo. Pa se ni hotel in ni hotel ujeti. Sedaj pa — ostrovidni in lovsko izvedeni gozdar je že iz dokajšnje razdalje opazil, da je bila rahlo v igličje zasuta past odvlečena iz kotanjaste kopnjave v na novo zapadli sneg. Od blizu je pa po sledeh ugotovil, da se je bila ujela lisica ali lisjak, in sicer za desno zadnjo nogo. Bo že dan, dva od tega. Plena v bližini nikjer ni mogel spaziti. Tomaž je zataknil palici v sneg, odpel smuči in odvrgel oprtnik. Puško, ki jo je bil doslej nosil prek hrbta, je vzel v roke, jo odprl in pogledal skozi cevi, če ju ni morebiti zamašil z dtevja obletajoči se sneg. Bili sta v redu. Vsaka je dobila svoj naboj, leva šibre, desna kroglo. Pobral je še kratek, močan krepelce, si ga zataknil za pas, stopil na sled, v sneg zaorano razo, in glasno spregovoril sam s sabo, kakor je imel v svojih samotah večkrat navado: »Le kam ga je pes nesel?« S puško v rokah se je oprezno pomikal za sledjo in gledal bolj predse in okrog sebe, kakor pa pod noge. Bliskovito bi lahko dvignil orožje k licu in sprožil. Bil je pripravljen, da se bo lisjak z vso silo skušal odtrgati, ko zazna, da išče prav njega. Morebiti se je že in se je kam potuhnil. V obeh primerih — kakor hitro se dimač zgane, mora že počiti, če ne, bo ves njegov plen nekaj kože z omuljene šape. Gozdar Stare je prioprezoval na rob gošče, obstal in se razgledal. Planina Zajavornik s svojimi zapuščenimi stanovi, na katere je zviška gledala že kar gosposka sirarnica, se je kakor smejala v zadnjih sončnih žarkih zahajajočega sonca. Saj skoraj pritisne nočni mraz in se bo treba še tesneje zaviti v belo snežno odejo. Tomaž je preletel z očmi v sneg zaorano brazdo prek roba neporaščene ravnine. Pod mladim smrečjem se je zganilo nekaj rjavega. »Aha!« Skušen lovec je v hipu presodil, da strel ne bo potreben. Škoda, okvariti kožuh! Zavaroval je puško brezpete-linko, jo vrgel prek rame in dvignil daljnogled na oči: »Še te drži in kar dovolj trdno«. Daljnogled je spet spustil na prsi in potegnil izza pasa krepelec. Mladostno — prav nič se mu ni poznalo, da mu jih ne manjka več dosti do petdesetih — je pohitel Tomaž do mladega, v visokem starem in nizkem novem snegu skrivajočega se smrečja. Lisjak je dvignil glavo, raztogoteno zapihal in pokazal zobe. Težak čevelj mu je stopil za vrat in mu pritisnil glavo k tlom. Takoj na prvi udarec s krepelcem na smrček se je sesedel. Po nekaj naslednjih je zadrgetal, se stegnil in se povsem umiril. Gozdar Stare je razprl skopec in plen takoj prepoznal. Bil ga je izredno vesel. Posrečilo se mu je prekaniti starega lisjaka, ki se mu je že dve leti znal spretno izmikati. Ni ga mogel priklicati ne pred strel, ne zvabiti v past. Strup je menda že od daleč vohal. Sedaj pa leži njegov prekrasen kožuh pred njim. Bil je križanec med dolinsko in gorsko lisico, med zlatico in čadovko. Na gosti in dolgi zimski dlaki se je razločno odražal temen križ z daljšo prečko navzdolž po hrbtu in krajšo prek pleč. Izjemna posebnost je bil košati rep. Poleg izrazitega močnega cveta na koncu sta kaj kmalu nad njim drug za drugim obkrožala rep še dva bela obroča. Prvi skoraj dva prsta širok, drugi za polovico ožji. Ne! Take trofeje gozdar Tomaž Stare doslej še ni videl, bi tudi ne verjel, če bi mu kdo pripovedoval o njej, sedaj jo je pa sam uplenil. Zavriskal bi, če bi bil za desetletje, dve, mlajši, pa čeprav bi ga nihče ne slišal. Oh, ne! Na današnji dan bi se z vriskom grdo spozabil. — Poleg tega — gozdar Stare je videl ležati pred sabo mrtvega tistega lisjaka, katerega je dolžil, da mu daleč naokrog znižuje stalež gozdne kuretine. Prav v tem okolišu poje zadnja leta čedalje manj petelinov, pa čeprav jim z odstrelom skoraj povsem prizanašajo. »Tudi nekaj kozličev si drzno znal ugrabiti materam srnam, prevejanec prevejani!« Gozdar je s prstom požugal negibnemu lisjaku krasotcu. »In marsikateri zajček — ah, pa kaj!« Tomaž je sklopil žugajoči kazalec, povesil dvignjeno roko in končal svoja očitanja z besedami, ki jih je povzel kar po dveh pesmih, po kranjski in koroški: »Kaj moreš, sirota, za to, saj Bog je ustvaril tako.« In še je pristavil: »Tvoja smrt, prevejani in drzni krasotec, ni bila lahka. Ne zameri!« Planino Zajavornik je zagrnila večerna senca, oba Draška vrhova in Debelo peč so obsevali zadnji žarki, gladko zasneženi Triglav pa je žarel v rožni svetlobi. Gozdar Tomaž je odpel mačka — zapel se je bil zavoljo visokega snega skoraj v vrh mlade smrečice — pobral je še skopec in obesil železje z verigo prek rame. Lisjaka, ki je že otrpneval, je dvignil z desnico za zadnji nogi. Košat rep z izrednim cvetom se je povesil na temno progo vzdolž hrbta. Vračajoč se nazaj k smučem in nahrbtniku, se je pričel opravičevati mrtvemu roparju: »Veš, res ne smeš zameriti, da si trpel vso noč in ves dan. Vsako jutro sem hodil zdaleč gledat, če si že nastopil. Ob sobotah sem pa grede, ko sem odhajal domov, skopec vselej s kljukico zaklopih Zavoljo tebe in sebe sem ga. Da bi ti, če bi se ujel, predolgo ne trpel, in da bi jaz morebiti ne bil ob tvoj kožuh. Tokrat pa — tako neutegoma mi je prišel Tina sporočit, da umirajo moja mama. Pustil sem vse vnemar in sva s sinom kar padla na smučeh domov v Podhom. Še sem ujel mamine zadnje besede in njih ugašajoči pogled. Včeraj smo jih pokopali. Saj, saj —« Tomaž je stisnil prosto levico v pest — »saj sem dolga leta vlekel življenje za sabo kakor ti skopec, maček se pa le ni nikamor zapel. Zdaj se mi pa zdi, da se je.« Tomaž je obstal, odvrgel lisjaka in železje v sneg, se zravnal, se ozrl v vrhove zasneženih smrek in prav počasi, kakor bi zlogoval, izrekel: »Moja dobra mama —«. Ob materini smrti in pogrebu gozdar Tomaž ni jokal. Se skoraj ne spodobi za robatega gorjana. V zasneženi samoti visoke planote Pokljuke, med tihimi smrekami, so mu pa solze kar same začele polzeti po licih. Ni jih zadrževal. Ga ni bilo treba biti pred nikomer sram. Mrak je legel na Pokljuko. Prek doline Krme je potegnil sever in iz temnozelenih obrš se je usulo nekaj snega. Tomaža je zmrazilo. Zdrznil se je in si z robcem otrl zasolzeni, gladko obriti obraz. Naglo je pritrdil na oprtnik železje in lisjaka, si zopet navezal smuči in oddrsel. Kar skoraj trda tema je že bila, ko je gozdar Stare odklepal na Rudnem polju staro gozdarsko kočo. Sedaj je ni več. Požgala jo je med okupacijo nemška vojaška tolpa. Podklekovec je razjasnil nebo in se unesel. Čez Pokljuko je pa še vedno prek Rudnega polja proti Praprotnici vlekel mrzel veter, pil vlago iz novo zapadlega snega in ga sušil v zrnat pršič. Raz smreke ga ni mogel povsem otresti, mu je prezgodaj primrznil na igličasto vejevje. Vzšla je pojemajoča luna, pobledela goste, jasne zvezde, manjše v svoji bližini pa kar ugasnila. Nemoteno pa je še naprej svetilo nezagrnjeno okno gozdarske koče na Rudnem polju, Polknico je Stare nalašč pustil odprto, da je mogel vsak čas pogledati, če bi se morebiti utegnilo zunaj kaj zgoditi. Tomaž je privil svetilko nad mizo, da se ne bi ponoči raz-baklala in ne zakadila in zasmradila sobe. Naj gori za dušo rajn- ke mame. Bog ve, če je Johana prižgala sveče na grob, kakor ji je bil naročil. Najraje je pozabila. Kratke pameti je dovolj. Priložil je še nekaj polenc na ogenj, skrbno zaprl vratca železne peči, na kratko pomolil, se slekel in legel. O, kako se je prilegla postelja! Gozdar Stare zadnje dni ni skoraj nič spal. Samo mimogrede je za kako pičlo nro zadremal. In iz Podhoma na Rudno polje s težkim oprtnikom in puško na hrbtu tudi ni blizu. Posebno, če moraš več kakor pol pota nositi še smuči na rami. Kljub vsemu se Tomažu niti malo ni tožilo. Prej po tistem joku Zajavorom je bil pa tako čuden. Komaj se je še privlekel do koče. Zamikalo ga je že, da bi kar premražen legel v nezakurjeni sobi v mrzlo posteljo. Pa se je še pravi čas zavedel, da utegne stakniti pljučnico, kateri je podvržen. In če bi umrl. — Vsem trem otrokom bi ga bilo še škoda, najbolj pa Heleni. Zavrel si je hitro čaja, mu prilil dokaj žganja in pil tako vročega, da mu je kar sapo jemalo. Zdaj pa — noge počivajo in — Tomaž je naglo dvignil glavo in prisluhnil. Na okno je kakor potrkalo. »Nič ni. Veter je potresel polknico. Morebiti je celo skovika ali kakega drugega nočnega ptiča omotila svetloba, da se je zaletel v šipo.« Marsikoga bi utegnilo biti strah. Tako kmalu po pogrebu matere in v taki samoti! Tomaž je pa mirno položil glavo nazaj na blazino. Ni verjel v strahove, še manj pa, da se mrtvi vračajo. »O, ko bi le prišli, mama! Bi se vsaj malo pomenila, kako mislijo za naprej.« V peči je prasketal ogenj, zunaj je spet vse utihnilo. Spočetka hladna postelja se je bila ogrela. Tomažu je bilo prijetno pod odejo, skoraj nič manj, kakor je bilo otroku, ko je še kot majhen deček ležal pri mami. Zanj pri Jermanovih na Gorjušah, kjer je bila njegova mati doma, nikjer ni bilo prostora za lastno ležišče. Njemu je bilo to kar všeč, saj so ga razen mame vsi postrani gledali. Šele ko so ga začeli v šoli dražiti, da pri mamici leži in je Hudnikov Cenka, ki je padel v Galiciji, rekel, da je še vedno pri prsih — takrat ni vedel, kaj naj to pomeni, samo sram ga je postalo, bolj kakor najgrše kvante — tisti večer je zgrda ušel na skedenj v seno. Na zimo mu je v mrvi postalo premraz. Vrinil se je za peč. Tomaž si je prižgal cigareto. Ni se bal, da prej zaspi, preden ne dokadi. Bil je povsem buden. Njegova mama, Jermanova Lucija. Brhko dekle je morala biii, in na Koroškem, pri teti Rozali, se je bila naučila nemško in navadila kuhati tudi za gospodo. Zato so jo kar vselej, kadar so imeli goste, klicali za gospodinjo Za močilo, kakor se po domače pravi Mrzlemu Studencu. Doma ji niso branili. Plačali so ji dobro in dokaj postrežnine je dobila in — Rozalo je prav v taki službi spoznal njen mož, nadgozdar Laurintz. Iz navadnega gorjviškega dekliča je postala gospa. Klobuk nosi in njenim sinovom ne bo treba podirati in prežagovati smrek na Pokljuki in ne pretegovati in premetavati hlodov, hčeram pa še manj plani-niti po bohinjskih gorah. Stare je ugasnil ogorek in ga spustil na tla. »Gospa teta Rozala. Ha! Za klobuk je zatajila svoj rod. Izmed njenih otrok nobeden ne zna več slovensko.« Brhka Jermanova Lucija si pa ni prislužila klobuka in moža nemčurja, pač pa njega. Tomažka, nezakonsko dete. Zavoljo te nezgode je doma niso tepli in tudi ne podili od hiše. — Bohinj je Bohinj in planine so planine. Zdaj je, kar je. Triglav se zato še za las ne premakne. — Pestili so jo pa, naj pove. kdo je otrokov oče. Lucija pa nikakor ni hotela nikogar imenovati. »Tok, razodeni se!« je udaril oče Rok ob mizo. »Primorani ga, da te vzame.« »Me ne bo.« »Pa vsaj iztožim ga.« »Ne boste nič opravili.« Oče je vstal, dvignil roko, nameril in zasikal: »Si mar imela z vsemi vprek opraviti?« »Nisem vlačuga. Kdor je pa oče, skrbi bolj za otroka, kakor bi ga mogli prisiliti s katero koli sodnijo.« »Potem pa vrag vedi — .« Od tistega večera je imela mati mir. — Takrat je Tomažek že hodil. — Denarja je tudi imela več kakor za trdo silo. Gozdarstvo pri Mrzlem studencu je vestno pazilo, da je čim več zaslužila. Kar gosposko se je začela oblačiti. Samo —------- Sčasoma je vas zvoliala — Zgornje in Spodnje Gorjuše in še Koprivnik -—, da inženir Weiss, ki je živel ločeno od svoje žene, vsak mesec izplačuje Jermanovi Luciji desetak in zahteva za to potrdilo. Zvedeli so tudi domači in oče je hčeri zaničljivo oponesel : »Pa z oženjenim dedcem. Da te le sram ni!« »Kako se motite —.« Rok je še sam zase nekaj zagodrnjal, Lucija je pa mirno odšla po opravkih. Od takrat naprej — Tomažek je trgal že hlače — so se vedli domači proti njemu in materi, kakor bi ne bila več Jermanova in oba sta morala pogosto preslišati besedo pankrt. »Morebiti so pa le mama potrkali na okno. Saj se pogovarjava nič manj prisrčno, kakor sva se včasih v mojih zrelih letih, ko sem bil že oženjen.« Tomaž se je skobacal s postelje, znova naložil na ogenj, si za dobro voljo natočil iz čutarice kozarček žganja, spet zlezel pod odejo in v mislih odšel nazaj v svoja mlada leta. Spet so poklicali Jermanovo Lucijo Za močilo in inženir Weiss je naročil, naj pripelje tudi sinka s sabo, češ, tak fantič že lahko to in ono postori. — Tomažek je hodil že dve leti v šolo. — Tistih počitnic se bo menda še na smrtni postelji spominjal. Bile so najlepši čas njegovega življenja. Kratke irhaste hlače je nosil in rožaste zelene naramnice. Inženir VVeiss in mama sta že vedela zakaj. Mleka in belega kruha — kolikor si ga je bil poželel, in vsak dan. razen v petkih, je jedel meso, večinoma divjačino. Postrani ga prav nihče ni gledal, skoraj tekmovali so, kdo bo bolj prijazen z njim. Takrat tega ni razumel, danes mu je jasno. Služba je služba in nihče se rad ne zameri svojemu nadrejenemu. Prve dni si skoraj ni upal ganiti od koč. Pa mu je mama rekla, da bi ji nabral gob. »Ne upam si,« je boječe priznal mami. Drugemu bi ne. »Česa se pa bojiš?« »Volka. Če pride in me požre, kakor je Rdečo kapico. V te j gošči, ki je nikjer konca ni, bi komaj kdo izmed lovcev dobil grdega roparja, da bi mu prerezal trebuh in me rešil. To bi mu jaz nabasal kamenja v požrešni vamp,« je žugal Tomažek z drobno pestjo. »In trdo bi zašil. Še vstati bi več ne mogel, grdoba.« Mama se mu je smejala in mu dopovedala, da pri nas žive volkovi samo še v pravljicah za otroke. »In če se zgubim, ko se izpod smrek nikamor ne vidi, še nebo ne vedno —,« je pomišljal Tomažek. »Uh, tak velik fant, se pa boji,« ga je bodrila mama. »Če ne boš nikamor več videl, boš pa vsaj slišal kakšen zvonec. Saj vsepovsod zvonki ja j o po Pokljuki v poletnem času. Kar kakega tropa se primi. Te bo že planšarica zvečer s kravami domov prignala, teliček!« Rahlo ga je udarila na lice. O, je znala vzgajati njegova mama. Teliček Tomaž ni maral biti. Vsak dan dlje se je spuščal v goščave, se pasel na posekah na jagodah in borovnicah in kasneje na malinah in jih nosil domov. Gob pa je nabral toliko, da jih je mama morala sušiti, ni mogla vseh porabiti v kuhinji. Poki j u- ka je postala Tomaževa, Tomaž pa njen. In kadar doraste, postane gozdar na Pokljuki in nič drugega. V Mesnovcu se je oglasila sova, blizu tam, kjer je imel gozdar nastavljene kuni visoke statve. Snoči res ni mogel več iti pogledat. Če se je zlatica ujela in obvisela, mu jo utegne raztrgati sova? Pa naj jo. Od najlepših spominov ne bo vstajal in hodil ponoči iz gorke sobe na mraz. Ne muči se zverinica ne, jo je koj ubilo. liste počitnice, — vriskal je in pel, da se je razlegalo daleč naokrog po Pokljuki. Vsega ogorelega so dražili gozdarji, da je prav on tisti tirolski fantek, ki je bil tako živo naslikan na stenskem koledarju v koči, da si ga kar slišal jodlati. Nekaj dni pred velikim šmarnom so se pa Mrzli studenec in vsa gozdarstva vznemirila. Inženir Weiss je prišel povedat, da pride za nekaj dni na Pokljuko visok gospod iz ministrstva na Dunaju, višji gozdarski svetnik inženir Szwankowsky. Gozdarji in čuvaji so se ga še kar vsi spominjali izpred let. Malo moški je bil, siten pa ne, pa vendar —. S sabo pripelje tudi gospo. Jermanova Lucija je zardela, stisnila ustnice in odšla. Koj za Weis-som so pripeljali z Bleda dve postelji in nekaj oprave in mama je pripravila sobo. Pa tako čudno zamišljena je bila. Tomažek je kar nič več ni razumel, čeprav ga je venomer pogledovala. Na delopust sta pa prišla. Vse ju je sprejelo s takim spoštovanjem in uslužnostjo, da je postal celo inženir Weiss čisto majhen. Jermanova Lucija je pa ostala v kuhinji. Skozi zaprto okno je izza zagrinjala opazovala nova gosta. Tomažek bi si bil silno rad od blizu ogledal lepa konja in kočijo, ki je do takrat še nikoli ni videl, pa ga mama ni pustila ven. Kaj bo mar moral zavoljo teh dveh ministrovcev nekaj dni prečepeti samo pri materi? Proti večeru pa sta tujca prišla v kuhinjo. Prijazno sta obema podala roko, mami in njemu. Gospa mu je prinesla polno sladkarij, gospod pa leseno puško in še nekaj igrač. Obojega je bil silno vesel, nerodno mu je pa bilo, da sta ga gospod in gospa poljubila na obe lici. Da se menijo o njem, je vedel, razumel pa ni niti besedice. Z mamo sta Dunajčana govorila po nemško, med seboj pa ščebetala kakor komatarice, kadar izpeljujejo mladiče. Kakor komatarice — tretja zvrst naših lastovic. Gnezde na Koprivniku in Gorjušah. Zgrade rade po več gnezd skupaj, ki jih zgoraj pokrijejo. Krajnih peres v repu nimajo škarjasto podaljšanih in so tudi v zadnji konec hrbta bele. Zavoljo beline so dobile ime po komatarju, čeprav niso z njim nič v sorodu. Na praznik so gozdarji in planšarji in planšarice raznesli po stanovih na Pokljuki, da sta si inženir z Dunaja in Jermanove Lucije Tomažek podobna kakor krajcar krajcarju. In so razsodili: »Ponosna pa je Lucija. Dolžili so jo z Weisson, pa se še branila ni.« Tomaž je prisluhnil, spet zlezel s postelje, odprl narahlo okno. prislonil dlan k ušesu, poslušal in ugotovil: »Lisjaki kav-kajo, začela se je gonja. Dobro, da sem križanca prej ujel. preden bo imel bolj ali manj okuzman kožuh.« »Buuuh!« se je od mraza zdrznil Tomaž, zaprl okno in spet legel. Kot otrok — naslednje dni je moral skoraj vedno biti v družbi gospoda in gospe. Oba sta ga rada imela in sta ščebetala in ščebetala. Kakšno besedo so se kdaj pa kdaj že med seboj razumeli. Tomažek je kmalu zaslutil, da ga nameravata zvabiti s sabo na Dunaj. Predzadnji večer se je pa povsem spreumel. Ležala sta na senu in mama je mislila, da že spi. Pritisnila se je k njemu, ga objela in poljubila in zavzdihnila: »Ljubi moj otrok! Pusto bo življenje brez tebe!« Tomažek se je potuhnil in se nič ni hotel zbuditi. — Mama ga je še večkrat poljubila, on se je pa odločil, da ne gre na Dunaj, in če ga ko j postavijo za samega cesarja. Res je prišlo tako daleč, da so nazadnje vprašali otroka. Inženir Weiss je tolmačil. Obljubovali so mu, da bo imel sladkarij in pečenke in pogače na ostajanje, vedno bo hodil lepo oblečen in nekoč postane velik in bogat gospod, ki se bo lahko vozil v naj lepši kočiji z dvema paroma konj. In gospod inženir Szwankowsky mu bo za naprej oče in gospa mati. Tomažek pa v jok. Oklenil se je mame in kričal, da noče in noče in noče in hlipal, da bo gozdar na Pokljuki. »Soli er haben« — pa naj postane gozdar, je odločil višji gozdarski svetnik iz ministrstva na Dunaju in Jermanove Lucije nezakonskega otroka pravi oče. — Se ni lahko ustaviti solzam pridnega otroka. — Pa sta Szwankowska [trav zares želela Tomaža posinoviti. Sama nista imela otrok in tudi upanja ne, da jih kdaj dobita. Ljudje so Jermanovi Luciji osle kazali in domači so bili nejevoljni. Da gre, trola neumna, in zavrže tako lepo priložnost, Še njim bi lahko Tomaž kdaj kaj pomagal. Prava reč, če otrok veka. Saj še šiba novo mašo poje. Modro je razsodil oče Rok: »Mir jima dajte. Že sama vesta. Nikomur nista v nadlego. Samo, da ni z oženjenim dedcem —.« Od takrat Tomažek ni bil nikoli več pankrt. Sedaj je res gozdar na Pokljuki. Ni mu žal in zunaj v veži visi lisjak, kakršnega še ni videl Bohinj. Ne bi verjel, kako daleč je vlekel želez je, preden se je zapel. Tomažu se je zadremalo. V klamali je videl mater, kako trudoma vleče skopec za sabo. Ta skopec je bil on, Tomažek. Spretno se je znala izmikati, da se ni zapela, prav do zadnjega dne ne. Bog ji daj večni pokoj! Sanje so se preobrnile. V skopec je bil ujet on sam. Pravkar se je bil zapel. V smrtnem strahu je sunkoma odskočil in se prebudil. Veter je že povsem potihnil. Zunaj v mrazu in snegu so bevskale lisice in lisjaki. Še v spanju jih je slišal. Zjutraj z dnem je gozdar Stare v Mesnovcu snel izpod visokih statev lepo kuno zlatico. Na tla padlo vabo, nastavljeno veverico, je pa pobrala sova in jo na bližnji smreki požrla. Samo konec košatega repa je ležal na novem snegu. (Se nadaljuje.) Ivje v soncu po tipUki Anton S. Pirc Zaščita divjadi v Keniji in Sudanu (Nadaljevanje.) Prvi lev. Naslednji dan gremo v drugo smer. Mimogrede ustrelim blizu neznatne mlakuže dva krokodila, dolga po štiri metre. Tokrat me spremlja pet mož. Krokodi.om slečejo samo trebušno kožo, ki se da koristno porabiti. Vse drugo ostane na mestu. Mrharji vseh vrst bodo ostanke hitro pospravili. Malo dalje se zliva potok v reko. Tudi ta je izsušen v vročem poletnem času, toda v samem ustju je ostal skoro šest metrov globok, tri sto metrov dolg in dvanajst metrov širok jarek, ki je poln čiste vode. Kapitalni somi pr.bajajo vsak čas na površino, da zajamejo zrak, in veliki ostriži preganjajo neko vrsto belic, ki visoko skačejo iz vode, da bi se rešile požrešnih roparic. Ob tej sliki globoko obžalujem, da nisem vzel trnkarsko orodje s seboj, in si zab.čam, da tega prihodnjič ne pozabim. Pozneje sem se večkrat prepričal, da je trnkarjenje na trideset in večkilske ribe najmanj tako športsko kakor je lov na antilope. Vlažno zemljo je pokrila gosta sočna trava in mogočna drevesa kruhovcev zakrivajo razgled. Tu divjad hodi k odprtim lužam, ker bi sicer postala lahek plen leopardov. Za prežo so ta mesta naravnost idealna. Kljub temu uisem imel uspeha z dvema skopcema, ki sem ju nastavil. Niti hijena ni prišla. Še isti večer sem na kratkem sprehodu obstrelil močnega samca renanti-lope. Ker je trop stal brez kritja, se nisem mogel dovolj približati. Kozel je strel dobro nakazal in za tropom zaostajal. V visoki travi ga nisem mogel najti, ker se je naglo zmračilo. Drugo jutro me je že zgodaj našlo na mestu. Oprezno se pritegnem k robu maje, tako imenujejo stepo s kratko zeleno travo na požganih predelih in nizkim grmičevjem. Naenkrat zagledam leva, ki kakor brez cilja bega sem in tja. Veter je slab in zato sem primoran napraviti velik ovinek, da se zveri približam. Moram hiteti, ker se mi ne zdi verjetno, da bi lev dalj časa ostal pa tako izpostavljenem mestu. Kritja ni in zato se po trebuhu plazim proti grmu. ki stoji sam samcat na travniku. Po mojem računu bi moral biti lev kakih 20 do 30 metrov za grmom. Ne vidim, če je tam še kako grmovje, ker si ne upam vstati. Ves vboden od trnja in nizkih kaktej se končno priplazim na deset metrov pred grm. Oprezno se dvignem, da bi imel boljši razgled. Puško držim pripravljena za strel. Toda leva ne vidim nikjer, čeravno imam zdaj razgled čez grm in na obe strani. Naenkrat zbudi mojo pozornost nekaj, kar se v grmu premika in je podobno kači. Ostro opazujem in v senci temnega zelenja spoznam šele čez čas levov rep, ki nervozno biča listje. Lev me torej opazuje iz največje bližine, ne da bi dal glas od sebe. V trenutku je puška pri licu. Strel odjekne in vrže zver dva metra naprej, pred grmom obleži negibno. Krogla mu je prebila vratno arterijo in hrbtenico. Zver je malo manjša od prve levinje, samec, toda popolnoma odrasel, samo brez grive. Za njim v grmu leže ostanki antilope, katero je žri. To je moj sinočnji renkozel. Ker ga je lev načel s trebušne strani, najdem rano visoko na plečetu. Kozel je bil težko ranjen in lev ga je brez težave ujel. Moji ljudje so celo sceno opazovali iz oddaljenosti 500 korakov in zdaj prihajajo bliže. Pripovedujejo mi, da so zagledali desno od mene še enega leva. ki pa se je izmuznil, še preden sem streljal. Po enodnevnem počitku, ki smo ga koristno porabili za čiščenje orožja, opreme, živali in nas samih, nadaljujemo pot. Od medarjev smo izvedeli, da se tu nekje nahaja večja čreda bivolov. Močne kite pegatk se spreletavajo kričeč, opice beže in nas iz primerne daljave opazujejo. Na nebu kroži prvi jastreb mrhar in išče ostanke nočnih pojedin. Izgled pokrajine se po malem spreminja. Doslej smo hodili skozi predele z bujno tropsko vegetacijo, ki zdaj polagoma prehaja v ragpokano stepo z redko siromašno travo. Nenadno nas vzdrami suho zamolklo kašljanje, ki ga jutrnji svež zrak prinaša iz daljave. Bivoli! Hitro skočim na tla, karavana se ustavi. Ahmed, eden šikarijev, spleza urno kakor gibon na akacijo, pod katero stojimo. Takoj je spet doli in javlja, da stoji kakih 400 korakov levo spredaj med redkim mladim drevjem močna čreda bivolov. Naprej torej z vso opreznostjo! Vzamem risanico kalibra 9.5, preizkusim mehanizem in jo nabijem. Vse v redu. Hitro se bližam čredi pri ugodnem vetru. Že vidim črne sence med zelenini grmičevjem in s povečano pozornostjo grem naprej, za menoj Ahmed z drugo puško in strelivom. Dve sto korakov. Ustavim se. Skozi daljnogled opazujem krave, teleta, vsega vidim okrog dvajset kosov. Na desnem krilu močan kos, verjetno bik. Ostale živali so bolj zadaj in vidim le toliko, da se premikajo. Do črede ni nobenega 'kritja, treba bo torej čakati. Nenadno se prestavi krava, ki je najbližja. Nespreten skok in že se je obrn.la proti meni in opreza. Takoj nato so vse živali obrnjene proti meni, toda to traja le nekaj trenutkov, potem pa vsa čreda zbeži in izgine v oblaku prahu Po mojem računu jih je bilo okrog osemdeset. Veter se je bil obrnil, ne da bi jaz to opazil. Kaj zdaj? Če so bivoli vzeli motnjo resno, potem je vsako zasledovanje brez smisla. \ tem primeru izginejo kar najhitreje v neizmerni stepi in nikdo jih ne najde več v visoki travi. Ozrem se, malodušnost se me loteva. Za menoj stoji Ahmed, dva mezga vodi. Po dobrem sledu jahajoč se tolažim, da bivoli ne bodo dolgo izdržali ostrega tempa. Toda motim se. Zasledovanje traja že več ur, sonce stoji v zenitu in še zmeraj bivoli niso počivali. Spočetka so bežali z vetrom, potem so naredili velik polkrog in zdaj nadaljujejo beg proti vetru z neverjetno vztrajnostjo. Sled vodi naravnost v nepregledno rumeno morje visoke, suhe trave. Uspelo jim je torej. Utrujen in nerazpoložen sem ravno sklenil obrniti, ko zagledam nekoliko belih kravjih čapelj, ki so nekaj sto metrov pred nami zletele. Hkrati ugotovim skoz daljnogled, da je na prvi pogled kompaktno travno morje ponekod pretrgano in da so vloženi otočki brez vsake vegetacije, vmes pa redko grmičevje. Torej ne bom vrgel puške v koruzo! Toda če smo doslej z lahkoto sledili po pepelu pred kratkim zažgane prerije, kako bomo našli sled v brezštevilnih stezah in steč.nah, ki jih je divjad vseh vrst izgazila v travnem morju. Sklenem, da bom obiskal predvsem kravje čaplje, ki. se rade drže v bližini divjadi. Morda — saj si ne upam misliti do konca, da bi razočaranje preveč ne bolelo. Moji spremljevalci nočejo naprej. Mirno si moram priznati, logično mi dokazujejo, da bomo bivole v tej travi samo pregnali in da smo jim v primeru napada izročeni na milost in nemilost. Povrh pa v onem delu stepe ni niti enega drevesa. To je vse res, na uspešen beg ni niti malo upanja. Ampak danes nimamo opravka s poedinim bivolom-samotarjem, temveč s celo čredo, in jaz osebno še nikoli nisem slišal, da bi cela čreda napadla lovce, če sploh ni bila obstreljevana. Dogodi se sicer, da živali, ki žive v čredah, v gotovih okoliščinah izgube vsako razsodnost in beže v enkrat izbrani smeri kakor brez glave. To bi seveda pomenilo v našem primeru smrt. če se znajdemo na njihovi poti. Toda danes je veter ugoden in divjad beži zmeraj proti vetru. Končno mi le uspe pregovoriti moje ljudi, da gremo naprej. Kmalu prispem na malo bolj valovit svet, od koder imam nekaj boljši razgled. Zdi se mi, da je tam neskončno travno morje ponekod prekinjeno. Kravje čaplje se spreletavajo. Tja rinem, mezga pustim pri Ahmedu. Nekaj časa se previdno smukam skozi visokostebelno travo, potem se jame pogled odpirati. Trava postaja redka in pred seboj zagledam temno senco. Hitro odprem varovalko — trideset metrov' pred menoj stoji kapitalen ren-kozel, kakršnega še nisem videl. Počepnem za šop trave in opazujem žival. Veter pihlja od njega naravnost k meni, kljub temu gleda napeto v mojo smer. Gotovo je slišal kak šum. Nepremično čepim in premišljujem. Gotovo je, da so kravje čaplje nakazale ta kos in bivoli so že zdavnaj bogve kje. Uživam, gledajoč na tako majhno razdaljo krasno, silno antilopo, ki jo cenim na najmanj 600 kg teže. Gotovo je to kak samotar. Zdaj se je umiril in se spet začel pasti, toda povsem se še ne čuti varnega, ker večkrat dviga lepo glavo s kapitalno trofejo in pogleda na mojo stran. Ampak jaz moram naprej. Po moji cenitvi sem v sredi travnega kompleksa, torej raje naprej ko nazaj. Morda naletim še na kako drugo divjad. Počasi iztegnem roko in zasumi jam v suhi travi. Kozel stoji ko vkopan. Zacvilim kot prašič. On gleda in razločno vidim, kako se trudi, da bi ugotovil, kdo cvili. Ker še vedno noče bežati, pokažem glavo. Z glasnim, prestrašenim Pokanjem izgine z dolgimi, divnimi skoki v visoki travi. Pot je prosta. Malo naprej so spet mesta brez vegetacije. Kravje čaplje me spremljajo in dobro vem, da se divjad nanje zanese. Čez tri sto korakov zagledani nepričakovano bivole. Veter se je obrnil in piha od strani. To še ni slabo, če pa se še malo obrne, me zavohajo. Kaj naj storim? Ali naj streljam? Na beg ni misliti, če me bivoli napadejo. Visoka, trda in gosta trava ovira človeka pri bezanju, bivoli pa si skoz njo s svojimi masivnimi telesi z lahkoto utirajo pot. Toda zakaj sem pesimist? Da me zadet bivol ne bo napadel, jamčijo moji trdni živci. Še me niso opazili. Mirno se pasejo. Vidim le majhen del črede, večina je zadaj v visoki travi. Pregledujem čredo, krave, teleta. Med kravami je nekaj prav kapitalnih živali, silne babice. Končno zagledam desno v ozadju močnega bika. Ni ravno rekorden, toda lepo rejen in v polni moči svoje divje sile. Počasi dvignem puško in bik kvitira z mogočnim skokom zadetek v pleče. Kot elektrizirani se bivoli obrnejo proti meni. Iz ozadja se pojavljajo vedno nove in nove živali in se postavljajo v polkrog. V sredi med črnimi zlodeji mlada krava. Dobro vidim prestrašeno mežikanje vek, gobci visoko dvignjeni, rogovi leže čisto na vratu in uhlji nervozno mahajo. Vse to kaže vznemirjajočo sliko paničnega razpoloženja. Morda je moja usoda odvisna od tega, kam se bo prva žival obrnila. Vse ostale ji bodo slepo sledile. Zdaj uvidim, da scin preblizu. Živali se čutijo ogrožene. Tesnobni trenutki so to. Stojim nepremično s puško na strel. Nekaj se mora zgoditi. Zdaj izstopi ena žival iz sredine, naredi dva koraka proti meni. Odločilni trenutek je tu. V tem hipu odjekne moj strel, v vrat zadeta se zruši krava, ko da jo je blisk pobil. Napetost je minila, čreda oživi in desno in levo zgrme težke živali mimo mene, teleta tesno za kravami. Igro seon dobil. Toda kje je bik? Zadel sem ga v pleče, nato je izginil v visoki travi. Če pa krogla ni zadela tam, kamor sem jo namenil, potem je največja opreznost na mestu. Napadel me bo. Morda naredi krog, da me od zadaj preseneti. To je njihova taktika in marsikakega lovca je ranjen bik obšel, ga nenadno napadel in usmrtil. S puško, pripravljeno na strel, počasi stopim na mesto, kjer je bik dobil kroglo. Krvi nikjer. Streljal sem z votlim izstrelkom, ki žival ne prebije, v telesu pa strašno dejstvuje. Malo pred menoj zaslišim globoko grgranje, enkrat, dvakrat, potem nič več. Moj črnec mi maha, našel je bika in trenutek pozneje stojim pred svojim plenom, ki je pravkar izdihnil. Niti dvajset korakov ni bežal z razbitim srcem. Čez nekaj ča-sa stopim h kravi, katero sem na čelu črede podrl v usodnem trenutku. Močna žival, toda krava je. Ljubše pa mi je kljub temu, da sem ustrelil njo, ko da bi me čreda pri svojem brezumnem begu spremenila v kašo- Moji črnci so razpoloženi, mesa je za celo goro. Spretno trgajo kožo z živali in jo tovore na mezge. Na hrbtu doseže bivolja koža debelost prsta in primerno preparirana da odlične sandale. Drobovino, posebno jetra, zrežejo drobno, posole in papricirajo in kar na mestu pojedo. Iz ust se jim širi duh po divjih zvereh. (Konec sledi.) IZ LOVSKEGA OPRTNIKA Prostori za nastavljanje pasti lisicam. Drevo ali štor z dvema navzven segajočima koreninama daje v gozdu najboljši loviilni prostor za lisice. Vabe se polože okrog drevesa in med korenini v kot pri drevesu. Lisica vzame tako vabo brez kakega nezaupanja. Prav dobri loviilni prostori za pasti v gozdu so tudi suhi vodni jarki, obrežje ' odnih jarkov in visoki gozdovi. .še boljši lovilni prostor je pa prosto ixxlje, kjer je lisica manj nezaupna. V gozdu se rada izogiba človeških stopinj, kar je na polju manj opažu ti. Navadno je na prostem polju ž,e prvo noč uspeh. Kjer dopušča kraj, izberemo lovilni prostor na polju 50—200 metrov od gozdnega roba, Višiine so boljše kakor doline. Čim več je lovnih prostorov hkrati, tem več je upanja na uspeh. Priporočljive so na 1 km najmanj 3 pasti. Na polju strle ia poj deva še malo naprej, rad bi šel danes čisto gor na rob, na vrh.« »Če je Vam tako prav, meni tudi,« In sta odšla z očetom po strmini naprej, meni pa želela dober pogled. Okoli poldnevu sta se vrnila brez gamsa in precej utrujena. Sedla sta k meni na poseko, kjer je bil krasen razgled po vsej planini. Naenkrat mi položi oče roko na ramo in mi začne razlagati o lovu in pripovedovati lovske dogodke, ki jih je preživel na teh planinah. Kazal mi je skoro nedostopne skale, kjer je prevrnil marsikakega gamsa. Končno pa mi pravi ves otožen: »Veš, ljubi moj sin, mislim, da sva danes zadnjič tu gori skupaj in zato sem ti razkazal glavne predele in povedal vse važnejše lovske dogodke, kar moraš v tem kraju kot lovec poznati in da veš, kaj in kako sem do- življa! ta, zame lovski raj.« Krepko Se je uprl z roko na mojo ramo in vstal. Odšli smo v dolino. Za mesec dni me je dohitelo bratovo obvestilo, da je dragi očka za vedno zatisnil svoje blage oči. Korošec Anton. Divje svinje. V družinskih loviščih Birčna vas, Uršnasela in sosednjem državnem lovišču Radoha so stalne divje svinje. V minulem letu so se pomnožile na 50 do 70 živali razne velikosti. Pojavila sta se tudi dva volka. Posledica tega velikega staleža so preorane koše-nice okoli Pristave, kjer bo košnja na nekaterih mestih komaj mogoča. V poznem poletju so svinje ogrožale njive Jurne vasi-Mehovca in Birčne vasi. Zato so se člani lovskih družin Bična vas, Vavta vas in Uršna sela zavzeli, da čim bolj uničijo tega škodljivca. V jeseni so organizirali zalaz v večernih in jutrnjih urah ter je bilo pri tem uplenjenih šest svinj raznih velikosti. Priredili so tudi tri pogone s pomočjo sosednjih lovskih družin in je padlo pri tem 14 svinj in en volk, star približno 6 let. Glavna naloga omenjenih lovskih družim v tem letu bo, da čim bolj za-tro divje svinje. Rud. Smola, Novo mesto. Lov na race z bučo. Morda bo kateri tovariš zaradi tega zaječal kak »oho, pri vseh hudirjih, kako pa je to mogoče.« Pomirjen naj bo, da sta to novost vpeljala pri nas naša lovca Tobias in Sok iz Pacinja. Kdor njiju pozna, mora priznati, da sta zmožna še kaj drugega. Bahata se, da sta s svojim načinom lova na race iznašla nekaj novega. Vendar se varata; plemena ob reki Ama-conki izvajajo ta trik že od pamtiveka. Akoravno sta polna vsakovrstnih potegavščin, napravljata vseeno vtis, da je njiju na to idejo spravilo prav za prav pomanjkanje brezdimnega smodnika, ker sta ves čas s črnim race samo skubila. Teh pa je, kakor znano, v Pesnici nebroj. Če prihajata prazna domov, kolneta, da se kar praši za njima. Da bi pa vseeno prišla do zaželene račje pečenke, sta iztuhtala zvijačo z bučami, ki se je posrečila. Ko so se nekega dne race zagvozdile za ovinkom, pošlje Sok po vodi bučo, katere so se res ustrašile in odletele. Drugi dan poslanih dveh se niso hotele niti več izogibati, nadaljnje pošiljke pa so smatrale že bolj ali manj za naraven pojav. Čudno, edino racaki kot stražarji so bili budni in gledali, od kod se jemlje toliko svinjske hrane. Toda tudi oni so sc kmalu sprijaznili z rumenimi baloni. In to sta oba preve-janca ravno pričakovala. Da se zagotovita, pošljeta za vsak primer dve buči po vodi. Ker pa race niso več reagirale, si natakneta na glavo bučo, v kateri sta prej izvrtala nos in oči, ter zaplavata previdno med race. Razume se, da nista prizanesla niti eni, ki sta jo dosegla z rokami. Pojavila se je zadavljena čez čas na površju. Tako sta ob eni sami priložnosti nalovila okoli 23 rac, to je blizu 18 kg mesa. To so jima domačini tembolj zamerili, ker nista tvegala niti denarja za municijo. Najbrže bi bila ukana rac ostala njuna skrivnost, če bi ljudje marsikaj ne vedeli, včasih tudi preveč. Tako je prišlo v javnost. Da se nekako opravičita in da bi ne izglodalo kakor pohlep po mesu, katerega imata v omaki oba dovolj, sta bila primorana zadevo pojasniti. Po martinovem, ko je mošt zavrel in postal vino, ni kazalo drugega, kakor v večji družbi, ki je bila na tem najbolj zainteresirana, obrazložiti vse podrobnosti. Poslušali so seveda z odprtimi usti, zmajevali z glavo in rameni ter pritrjevali tej neverjetni in nemogoči lovski izvedbi. Da navzoče malce pomirita in ker sta po duši zelo dobra človeka, sta svetovala vsem, naj zaradi ljubega zdravja tega nikakor ne počenjajo, zlasti če jih muči protin, ker je lahko po njih in bi jih prej ali slej moral vrag vzeti... P. Maroh. Romanca Sredi zimskega dneva, ko sonce gorice ogreva, petelin na plotu prepeva; v gozdu lisica sameva in sonce ji kožuh ogreva. Petelina ko čuje, da poje, misli črne v glavi že snuje. Odpravi se proti višini, po grapi gre, ne po jasnini; tam teče voda, ob njej so pa mlini. Počasi se plazi in bliže prihaja, petelin na plotu še vedno razsaja in poje, ko kralj sredi raja. Ne vidi, da bliža se kožuh rjavi, ki kani, da petelina zadavi... Sredi zimskega dneva, ko sonce gorice ogreva, petelin nič več ne prepeva; bele kosti sonce obseva, v gozdu lisica sameva ... Pleško A. Dušan. Poročila iz lovišč postojnskega okraja. —■ Stalež divjadi je še dokaj po-voljen. Zajcev je bilo v seziji 1947/48 več kakor prejšnja leta, čemur je v veliki meni pripomoglo uničevanje lisic v zadnjih dveh letih. Zajčji lovopust smo omejili, in sicer od 1. oktobra do 15. januarja. Tudi srnjad si je znatno opomogla, predvsem v onih predelih, kamor ne zaidejo volkovi. Stanje jerebic pa je povsod žalostno ter so skoraj izumrle. Čeprav imamo vsa leta prepovedan odstrel, jih je vsako leto manj. Prva skrb vseli lovskih družin naj bo temeljito uničevanje vran in ujed. Druga glavna skrb nam bo paziti, da se ob košnji me uničijo jerebičja gnezda in da skrbimo za njih prehrano čez zimo. — Gozdnih jerebov je precej, a na klic so prav slabo pristajali. Skalnih jerebov (kotom) imamo vsega 3 kite v »Nanoškem gorovju« nad Razdrtim. Tudi za te je odstrel prepovedan. Kaže, da kotoma izumira. Za fazane je podnebje preostro- Divje svinje so se v zadnjih letih močno razmnožile in za enkrat jim lovci zaradi pomanjkanja primernega orožja niso kos. Tovariš Garza-roli iz Razdrtega je 20. decembra 1947 z dubleto ubil dve svinji nekaj e to metrov od vasi, ko jih je izsledil v novo zapadlem snegu. Ta dan je tudi Tine iz Rakulka ubil starega merjasca. Še isto noč so mu divje svinje, najbrže iz maščevanja, preorale vso z žitom posejano njivo. Ta dan je v dolenje-vaškem lovišču tovariš Jelerčič Franc iz Sežane ustrelil okoli 50 kg težko divjo svinjo. V pogonih je padlo 21 ščetina rje v. Ker lani ni bilo žira in želoda, preobračajo v večji meri travnike in z ozimino posejane njive. Volkovom lovci ne morejo do živega, ker ni snega. V minulem letu so volkovi uničili 62 ovc ter mnogo srnjadi in jelenjadi, tako da mladičev skoraj ni. Za božične praznike so našli pol ure od Postojne od volkov raztrgano, še gorko košuto- V decembru je ustrelil volkuljo gozdni čuvaj tovariš Zwolf Lojze, ravno ko je gonila srne. Tovariš Marinčič Franc iz Zagorja na Krasu je v decembru naletel v gozdu nad vasjo na krdelo sedmih šibkejših volkov, najbrže dveh lanskih legel. Po večini se lovske družine drže discipline. Druge pa kljub poslanim jim pravilnikom prirejajo pogone brez predhodnega obvestila okr. lovskemu svetu in Narodni milici. Tudi ne prirejajo nikakih posvetov, zlasti za lovsko izobrazbo začetnikom. Družine, ki ne vrše svojih dolžnosti, bo treba razpustiti. Med članstvom je nekaj mrharjev, ki menijo, da bodo živeli od lova, ne meneč se za predpise in disciplino. Mnogi ne upoštevajo določila, da sme vsak lovec na en dan ustreliti le po enega zajca. Zankarstvo je še vedno živo, pa upada. V decembru 1947 je vestni in marljivi lovski čuvaj tovariš Vilhar Ivan iz Vel. Otoka v zasedi pri zankah za- sačil starega zankarja Černača iz Zagona, ravno ko je hotel izvleči iz zanke za trebuh ujetega, živega srnjaka. Zaradi mile zime ni rac in gosi. To lovsko zabavo lovci zelo pogrešajo. Kljunače nam je prehitro pognala novembrska snežna nevihta. Tudi kozice pogrešamo to zimo. S. K. Popihal jo je. — Dne 10. januarja tega leta so se sešli že rano zjutraj trije lovci v vasi Sajevče, ker je tisto noč. deževalo in proti jutru za prst na debelo pobelilo, tako da se je za silo že razločeval sled divjadi. V kratkem so izsledili v bližini vasi v gozdu Loža največjega merjasca, ki se je tam okrog potikal, in ga v neki gosto zaraščeni dolini obkolili. Ta orjak je bil že večkrat v bojih s tamkajšnjimi lovci in so mu samo nasuli svinca v debelo kožo, a ne skoz njo, tako da je tudi s tem pridobil nekaj na teži. Pred psom, ki ga je oblajal, se je vzdignil in prišel na strel novopečenemu mlademu lovcu Janku iz Sajevč. Ta je ime! toliko prisotnosti, da je, ko je ščetinar odrival proti njemu grmovje, sprožil svoj pihalnik in merjasca posmodil naravnost v glavino. Kakor bivol se je zvrnil in ostal negiben na tleh. Janko je od veselja zavriskal. Ostala dva lovca sta takoj pritekla in mu hitela stiskati roko, saj so plen cenili na 180 kg teže. Presrečni Janko mu je skočil na hrbet din mu izruval šop ščetin, katere si je zataknil za klobuk kot uplenitelj. Ja„ez Dolenc, tudi iz Sajevč, in znani lovec na ščetinar je, se je brž odpravil po voz in da oglasi v vasi veselo novico. Medtem si je tudi njihov kužek privoščil nekoliko veselja in korajžno ščipal padlega merjasca. Naenkrat veliko presenečenje! V omotici ležeči ščetinar, ki je dobil od udarca šiber samo pretres možganov, je na lepem planil pokonci in izginil v grmovju. Osuplemu Janku ni preostalo drugega kakor kričanje za odišiim Janezom, da je zver pobegnila. Janez, ko sliši krik, se obrne in res vidi »mrtvaka«, kako dirja, ter mu še dvakrat zakuri v slovo. Tako so se junaki klavrno vračali proti domu ter se domenili, da stvar zamolče zaradi ljubih jezikov. Toda nič ni tako skrito, m zlasti med lovci, da bi ne bilo kdaj očito. Janko še vedno nosi za klobukom čop ščetin — pa tudi ščeftinast spomin. V tolažbo mu bo, da se tudi drugim in starejšim lovcem pripete podobne zabave, n. pr. postojnskemu lovcu, ki je streljal šest svinj na osem korakov z -— nenapeto puško; prestraneškemu lovcu, kateremu so se naboji zagvozdili v puški; tretjemu, ki mu odpove slaba munici-ja ali slabo orožje, itd. — vedno na veselje in zdravje divjih svinj. S. K., Postojna. Iz lovske organizacije f Tovariš Jurič Ivan. Mnogi lovci so poznali skoraj najstarejšega lovca v bližini Ljubljane. Dočakal je skoraj 80 let življenja, polnega trpljenja in samozaiajevanja. Kaj je pomenilo biti 50 let lovski čuvaj in ravno tako dolgo rečni paznik, je vedel samo on. Redke so bile prijazne besede nekdanjega zakupnika lova, dolga je bila pot v vsakem vremenu ob Savi od Senožet do Tacna, toda vse to je moral prenašati, ker doma je bilo pet lačnih ust. Prišla je svoboda, postal je tudi on član lovske družine, član kolektiva, v katerem je bila njegova beseda čislana, saj je govoril iz izkustva, vedno preudarjeno in odkrito. Ni mu bilo dano, da bi na stara leta užival težko zasluženi pokoj in se sprehajal po svojem lovišču. Odšel je v večna lovišča, od koder ni povratka. Njegovi lovski tovariši ga bomo obdržali v najlepšem spominu, saj nam je bil vzor lovca. Tovariši. t Tovariš Burica Anton ml. Prišli so prvi jesenski dnevi, ko je gozd dobil svojo lepo zlato barvo. Še nekaj dni nas je ločilo, da bo lovski rog zapel po Oljski gori. Ni zapel nam lovcem v veselje, temveč v žalost, ker smo položili k večnemu počitku našega lovskega tovariša. Mlad je še bil, še vse je bilo pred njim, saj je komaj začel živeti. Poln je bil življenja in njegova mladeniška bujnost je vnašala veselost v naše vrste. Ivan - Žane Breceljnik t. Dne 16. januarja t. 1. smo vrnili zemlji truplo zadnjega zastopnika pristne barjanske generacije lovcev in ribičev Žana Breceljnika iz Male čolnarske ulice tam v ljubljanskem Trnovem. Kdo starejših članov zelcue družbe ni poznal tega vedno vedrega tovariša, nad vse uslužnega in vedno pripravljenega, da te spremi peš ali v svojem čolnu na lov in ti pomore s svojimi bogatimi izkušnjami do uspeha? Poznali smo ga vsi ljubljanski lovci in ribiči, predvsem vsi tisti, ki smo lovili na race ali ribarili v Ljubljanici in Ižci; pa tudi radi smo ga imeli vsi. Žane je bil mož poštenjak, iskren tovariš, zavzet ljubitelj narave. Vedel je vse, kar se je tikalo lova v njegovem okolišu. Poznal je vse ptiče in ribe ter njihovo življenje in marsikatero ime je prišlo prav od njega v zadevno znanstveno slovstvo. Smrt nam ga je vzela prezgodaj. Baš zdaj, ko se na viseh področjih naravoslovja krepko ustvarja, bi mogel tov. Breceljnik iz svojega znanja in več ko polstoletnega izkustva prispevati marsikatere podatke. — Lovci in ribiči ga ohranimo v najlepšem spominu! S. B. Ni uam bilo dano, da mu podamo zeleno vejico ob uplenjenem srnjaku, ki mu ga je določil žreb, temveč smo mu jo [Kidali v grob kot zadnji lovski pozdrav. Lovski tovariši. Lovska družina Janžev vrh je izključila iz članstva F i š i n g e r Viktorja iz Janševega vrha št. 58, ker je bil pravnomočno obsojen na izgubo državljanskih pravic. OLS Maribor. Lovska družina Selce, p. Sv. Rupert v Slov. goricah, je izključila 2. decembra 1947 Zelenika Jožefa, posestnikovega sina iz Selc štev. 57, ker je samolastno izvrševal lov v družinskem lovišču in ni držal družinske discipline. OtLS Maribor. Kaznovanje. Lovska družina Duplek, je dne 8. novembra 1947 disciplinsko izključila člana Kukoviča Jožeta iz Sp. Dupleka št. 44. Imenovani je namreč izvrševal lov samolastno proti predpisom pravilnika lovske družine, se pregrešil zoper predpise lovskega kolektiva in predpise zakona o lovu. OLS, Maribor. Kinološke vesti I. I. državna razstava psov vseh pasem v Ljubljani — CACIB Sodniški zbor je predlagal za CACIB Ago Krimsko VRB 336, pol. 4. septembra 1946, pasma istrski brak, in Koro JRSp 589, pol. 21. junija 1946, pasma ilirski ovčar. Določbe o podelitvi mednarodnega prvaštva v lepoti in dela predpisujejo najnižjo starost 15 mesecev, Aga Krimska je bila za 3 mesece in 3 dni in Kora za 14 dni premlada. Gerenalni tajnik F.C.I. jes svojim dopisom z dne 29. decembra 1947 izjavil sledeče: »Zelo težko mi je, ampak sekretariat F. C. I. ne more napraviti izjeme od pravilnika. Taka izjema je bila večkrat zaprošena, posebno za pse, katerim je manjkal samo en dan. Vsaka izjema je bila vedno odklonjena .. .< Novi psarni: Kinološko udruženje NR Hrvatske prijavlja v zaščito sledečo psarno: »KRIJESNICE«, psarna za športne pse, lastnik dr. Dragutin Wiirth, veterinar in ‘docent veterinarske fakultete, Zagreb, Krijesnice 18. Društvo ljubiteljev ptičarjev prijavlja: »ČRNELO«, psarna za ptičarje, lastnik Alojz Keglovič, upravitelj državnega posestva Čemelo, p. Dob pri Domžalah. Zaščita teh psarn postane pravnomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Občni zbor Kluba ljubiteljev brakov bo dne 21. februarja 1948 v gostinstvu MLO Union v Ljubljani. Evidenca psov. — Pozivamo vse lastnike psov, da sporoče, katere pee in komu so jih oddali ali če so psi poginili. Navedejo naj pasmo, spol, ime in vpisno številko. Dopise na naslov: Kinološko združenje LRS v Ljubljani. Cesta v Rožno dolino 36. Kinološka literatura: Ftirerjeva knjiga »Brak-jazbečar, njegova vzgoja in uvedba« je razprodana. Dr. Lokarjeva knjiga »Ptičarji, njihova odreja in vzgoja« je še v omejenem številu v zalogi. Vezana 50 din, broširana 40din; poštnina posebej. Zvezni tajnik. Občni zbori. 14. februarja 1948 Društvo ljubiteljev ptičarjev; 28. februarja 1948 Klub ljubiteljev športnih psov in 6. marca 1948 Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev. — Vsakokrat v gostinstvu MLO pri Keršiču v Ljubljani, Celovška cesta, in sicer ob 19.30. Dnevni red običajen. Pomladanske vzrejne tekme ptičarjev. Društvo ljubiteljev ptičarjev bo letos priredilo dve pomladanski vzrej-ni tekmi ptičarjev, in sicer 11. aprila v okolici Maribora in 18. aprila v okolici Ljubljane. Oglas Izgubil se je lovski pes, kratkodlaki istrski brak, star 6 mesecev, ime »Pik«, na čelu ima rjavo piko, ušesa delno rjava, za plečetom in na stegnu desne noge ima na vsaki za dlan veliko bledo liso, v korenu repa pa dva rjava obročka. Temeljna barva je bela, je tudi močne rasti. Pogrešam ga od 1. januarja t. 1. Ako bi se zatekel h kateremu od lovcev, prosim, da me obvesti in mi ga vrne. — Petrič Ivan, Selšček 29, p. Begunje - Rakek. Dr. Stanko Bevk Kaj naj vsak ribič ve in zna (Nadaljevanje) Kot povodne živali dihajo ribe s škrgami, ki so nameščene pod škržnim pokrovcem na lokastih kosteh, škržnih oblokih. Kostnice imajo po štiri škržne obloke. Na vsakem sta dve vrsti nežnih škržnih lističev, ki so polni predrobnih krvnih žilic, lasko-vic. Riba zajema z usti vodo in jo poganja med škrgami ven skozi škržno razo. Pri tem odvzemajo laskovice vodi kisik, ki ga potem razpelje kri po vsem telesu. Zelo redke so izjeme, da dihajo ribe razen s škrgami tudi drugače, namreč z vzdušnim mehurjem ali črevesom. Med zadnje spada tudi naša činklja, ki živi v mirnih vodah z blatnim dnom. kamor se rada zakoplje. Ker je v takih vodah, zlasti kadar se ogrejejo, malo kisika, hodi činklja po zrak na površje in ga požira v črevo, od koder prehaja kisik v žilje. Če se njeno bivališče izsuši, lahko v blatu prebije več mesecev brez vode. Nekatere vrste rib potrebujejo več, druge manj kisika. Postrv n. pr. uspeva v vodi, ki ima najmanj 3 cm3 kisika v l 1, krapu ga zadostuje 1 cm3 ali pa še manj. Zato živi postrv samo v bistrih potokih, kjer se voda stalno meša z zrakom, krap pa izhaja tudi v leno tekoči ali celo stoječi vodi, ki se skoraj nič ne prezračuje. Takim vodam dajejo kisik zelene rastline, ki rastejo v njih. Posledica te različne potrebe po kisiku je, da žive tudi v raznih delih ene in iste reke različne ribe. Daljšo reko delimo po teh vrstah rib v več pasov ali odsekov in jih po njih imenujemo. Gornji pas s skalnatim in kamenitim dnom je postrvji pas. Značilna riba je potočna postrv. Razen nje pa se tu dobro počutijo tudi kapelj, pisanec, upiravec. Drugi pas je lipanski pas. Voda je čista, dno prodasto in deloma peščeno; poleg plitvin so tudi že globine. Vodilna riba je lipan; druge ribe tega odseka pa so klen, podust, globoček, bli-stavec. Tudi sulec se že pojavlja v tem pasu. Prva pasa imenujemo skupno tudi salmonidsko vodovje. Tretji odsek je pas mrene. Vodni tok se je umiril; dno je prodasto, peščeno. Voda ima značaj reke. Sulec ima tu obilno hrane. Poleg mrene žive v tem pasu po tekočinah platnica, podust, ogrica, pisanka, zelenika, na mirnih prostorih pa črnovka, ščuka, ostriž, menek, linj in tudi krap. Četrtemu pasu pravimo ploščičev pas. Voda teče počasno, dno je drobno peščeno ali blatno. Razen ploščica so za ta pas značilne ribe: som, črnooka, rdečeperka, smuč, okun, čep in kečiga. Ribe so požrešne živali. Nekatere se hranijo samo z ribami (roparice), druge pa tudi z manjšimi živalcami, kakor s črvi, polžki, rakci, žuželkami in njihovimi ličinkami. Mnogo hrane nudijo ribam drobne, često prozorne živalce, ki živijo plavajoč v vodi (plankton), in pa žuželke, ki letajo nad vodo blizu gladine. Nekatere ribe jedo tudi rastline, n. pr. krap, vendar se ne drže izključno samo take hrane. Izjemno goltajo neke ribe (ščuka) tudi žabe, rake in celo povodne ptiče. Večina rib požira plen cel, kvečjemu ga pretre z zobmi v ustih ali s trdimi nastavki v goltu. Redke so izjeme, ki trgajo od večjega plena kosce, kakor glasovita pisanka ameriških veletokov in pa naš globoček. Ta mala ribica se hrani sicer navadno z majhnimi pritalnimi živalcami, rada pa trga mrhovino in se loti i človeških utopljencev. Živi tudi v podzemeljskih tokih, n. pr. v Postojnski jami. Če ima riba dovolj hrane, raste zelo hitro. Pozimi, ko hrane primanjkuje, zastaja tudi rast. Če se toplina vode zniža, se zmanjša ribam tudi pohlep po hrani. Prav tako jih tudi drst prevzame s tako silo, da jim hrane ni mar. Ribe dosegajo visoko starost. Starost se more dognati po »letnicah« lusk ali ravnotežnih kamenčkov (statolitov) v ušesu. Nekatere ribe zimo prespavajo (krap, linj, jegulja). Skrijejo se v zavetja ali zakopljejo v blato. Ribe spe in se odpoči-vajo tudi dnevno, nekatere čez dan (ponočne ribe), druge čez noč (podnevne ribe). Mirno stoje v zatišjih, pod brežinami, med rastlinjem in podobnim. Naše sladkovodne ribe so vse užitne, v morjih pa živi več strupenjač, ki morejo povzročiti smrt človeku, če jih uživa. Sicer je tudi v krvi nekih domačih rib (linj, jegulja, piškur) precej močan strup, ki pa se s kuho ali peko povsem uniči. Tudi ikre mrene so strupene, saj žre ta riba vsakovrstne gnusne stvari. Ribe uživamo sveže ali posušene ali konservirane v soli, olju itd. Ribje meso je okusno in lahko prebavljivo, toda se rado pokvari. Če se že razkraja, vsebuje zdravju škodljive strupe. Zato je najbolje, da hranimo ribe žive do porabe. Salmonidom, ki potrebujejo mnogo kisika, moramo v vodo dovajati zrak ali še bolje svežo vodo. Bele ribe niso tako občutljive. Če jim dnevno del vode izmenjamo, jih moremo dolgo ohraniti žive v čebrili ali drugih posodah. Za ribe iz ribnikov in mrtvic je celo priporočljivo, da jih imamo dalj časa v čisti vodi, ker s tem izgube ne-všečni zadah po blatu. Kadar hranimo ribe dalj časa žive, jih moramo krmiti. Kruha jim ne dajaj, ker zakisa vodo. Ostanke krme moramo vsaj vsak drugi dan do čista odstraniti. Ribo najhitreje ubiješ, če jo udariš z lesenim betičem po lobanji ali ji ukloniš glavo navzgor, da ji zlomiš tilnik. Jeguljo primes z obema rokama in jo s silo treščiš ob ravna, trda tla. Ako naj ubita riba izkrvavi, jo zabodeš z nožem povprek pred repno plavut in držiš z glavo navzgor. Če ne gre takoj v kuhinjo, jo nato iztrebiš in izbrišeš s suho krpo. Mrtve ribe nikoli ne izpiraj, razen tik preden jo skuhaš ali spečeš. Če hočemo mrtve, iztrebljene ribe shraniti ali odposlati, zavijemo vsako posebej v suho krpo ali debel, propusten papir in jih vložimo v posodo, ki prepušča zrak, najbolje v košare. Kadar rib ne hranimo, ampak takoj pripravimo, jih prej oluskamo kakor izvzamemo. Če riba v roki polzi, jo pretaknemo z vilicami skozi rep. Postrvi, somov, jegulj, menkov, globočkov in kapeljnov ne luskamo, ampak samo dobro obrišemo. Dolgo pred uporabo se ribe ne smejo soliti. Škodljivci rib so mnogovrstni. Največ zaroda in iker pojedo ribe same, kajti iker ne zametuje nobena, zlasti nevarna pa sta jim lipan in kapelj. Mladim ribam preti nevarnost ne samo od rib drugih vrst, ampak tudi od večjih svoje vrste. Med sesalci so glavni uničevalci rib in njihovega zaroda: vidra, povodna rovka in pižmovka ali ondrata. Ta se je neverjetno naglo razširila na vse strani s Češkega, kamor so jo zaradi krzna 1. 1906. prinesli iz Kanade. Tudi domača mačka se rada privadi na ribe in prav tako stikajo za ribami, zlasti za krapi po ribnikih podlasica, dihur, povodna voluharica ter siva podgana. Od ptičev delajo veliko škodo po naših vodah domače race, siva in rjava čaplja, potem povodni kos in vodomec. Ponirki so manj nevarni, prav tako divje race, nedolžne pa niso razne vrane, ki kaj rade pobirajo ribe iz plitvin. Precej rib požreta tudi naši dve nestrupeni kači, namreč belouška in kobranka. Prav tako moramo zeleno žabo prištevati k ribjim škodljivcem, kajti ikre in mlade ribice ji diše. Izmed nižjih živali so razne pijavke in zajedal ni črvi, ki delajo škodo ribam, med hrošči pa v prvi vrsti obrobljeni kozak, zlasti njegova požrešna ličinka, ki napada celo večje ribe. Skoraj izključno z ribami se hranijo ribji orel, kormorani, čigre in galebi. Ti ptiči pa so v Sloveniji redki. Vse tu naštete živali zdaleka ne povzročajo tolikšne škode ribištvu kakor odpadne vode in odplake raznih industrij in tovarn. ki zastrupljajo ribje vode. Često uničijo že najmanjše količine strupenih snovi, ki so raztopljene v teh odplakah, vse ribe ali pa drobci v njih zatro ribjo hrano, kar ribe prežene drugam. Ribe žive skoraj v vseh vodah, tako slanih kakor presnih (morske in sladkovodne ribe). Žive v največjih morskih globinah in gredo v kopninskih vodah do 5000 m visoko. Med vsemi vretenčarji so ribe geološko naj starejše. Njihove ostanke nahajamo že v silurski tvorbi, medtem ko nastopajo oka-menine drugih vretenčarskih rodov šele pozneje, tako krkonov v devonu, plazilcev v permu, ptičev in sesalcev pa šele v triadi in juri. Takratne ribe so imele malo razvito notranje ogrodje, zato pa jih je pokrival močan oklep. Repna plavut je bila neso-merna, kakor jo ima n. pr. današnja kečiga. Po večini so živele v morju, kakor je še dandanes od 14.000 znanih rib tri četrtine morskih. Sladkovodne ribe poznamo v večji množini šele iz ter-ciara. Predniki somov nastopajo kot prve ribe že v siluru, prave kostnice pa šele v kredi. Mnoga ribja plemena so povsem izumrla, druga, zlasti iz devona, pa so se obdržala v potomcih do danes. V slovenskih potokih, rekali in jezerih živi kakih 75 različnih rib, med njimi nekaj malega, ki prihajajo vanje iz morja ob drsti. Znanstveno delimo te ribe v sledeče skupine: 1. OBLOUSTNICE (Piškur) II. HRUSTANČNICE (Kečiga) III. KOSTNICE A. Jegulje (Jegulja) B. Ostroplute kostnice 1. Glavači (Kapelj) 2. Ostrizi (Ostriž, okun, smrkež, čep. upiravec. smuč) C. Mehkoplute kostnice 1. S a 1 m o n i d i (Lipan, sulec, zlatovčica, jezerka, potoč. postrv, šarenka, glavatica) 2. Ščuke (Ščuka) 3. Č i n k 1 j e (Činklja, nežica) 4. K r a p o v c i (Krap, ogrica, ploščič, črnooka, androga, sabljarka, bolen, zelenika, pegunca, pisanka, pezdirek, podust, linj, črnovka, platnica, klen, klenič, blistavec, jez, rdeče-perka, pisanec, globoček, mrena, polira, koreselj) 5. Somi (Som, somič) 6. L u p a č i (Menek) * Marsikatere ribe, zlasti med krapovci, so si na vnanje zelo slične, da jih je težko prepoznati, katere vrste so/Pravi ribič pa naj pozna svoj plen in naj zna določiti, katere vrste je riba, če je ne pozna na prvo oko. V ta namen je često treba šteti luske, ši-bice v plavutih ali pregledati zobe v ustih in golt. Luske štejemo tako, da preštejemo na najvišjem delu trupla najprej luske nad pobočnico, nato one od glave do repne plavuti in potem še one pod pobočnico na najširšem kraju. Dobljena tri števila ločimo s pokončno črto. Za platnico bi dobili tako takle obrazec za luske: L. 7|44-49|4. Šibice v plavutih štejemo najprej v hrbtni plavuti (H), potem po vrsti v prsnih (Pr), trebušnih (T), predrepni (P) in končno v repni plavuti (R). Trde šibice štejemo posebej in ločimo njihovo število od števila mehkih s pokončno črto. Za mreno bi dobili tale obrazec: H 3/8-9, Pr 1/15-17, T 2/8, P 3/5, R 19. Nekatere ribe imajo lahko vidne vnanje značilnosti svoje skupine: salmonidi tolščenko, ostriži dvojno hrbtno plavut itd. Zaradi lažje določitve ribje vrste so v sledečem opisu, ki služi obenem za določevalni ključ, razdeljene ribe v skupine po vnanjih znakih, četudi vsi ne ustrezajo znanstvenim. Skupino so: L Ribe s tolščenko. II. Ribe z dvojno hrbtno plavutjo. III. Ribe s tipalnicami (brki). IV. Hrbtna plavut je nad predrepno. V. Hrbtna plavut je nad trebušnima plavutima. VI. Kačaste ribe brez trebušnih plavuti. VIL Ribe, pokrite s skleninastimi ščiti. (Konec pride.) J.2. hi&tike. mAcže Nekateri brezvestni mlinarji in žagarji povzročajo l-Lbarstvu veliko škodo. Nekateri mlinarji in žagarji zaprejo glavno ali stransko strugo, ko popravljajo rake, mlin ali žago, ne da bi o tem obvestili r ibarsko zadrugo, ki ima v zakupu vodo, ali njenega pooblaščenca. Tak primer se je zgodil 26. julija 1947. pri vasi Belca, kjer je mlinar zaprl strugo potoka Belce. Struga potoka je bila od 5. zjutraj do popoldne v dolžini 8 km popolnoma suha in so zato poginile vse postrvi, kolikor jih niso pobrali ljudje. Predvsem je poginil ves ribji naraščaj, ki ga ni nihče pobiral. Povzročena škoda znaša 18.000 din. Vsak posestnik vodne naprave mora ribarskega upravičenca ali njegovega pooblaščenca najmanj 48 ur prej obvestiti, kdaj namerava zapreti glavno ali stransko strugo (mlinščico, tovarniške ali druge odtoke). Če nastane nepričakovano nujna potreba, da se zapre glavna ali stranska struga, mora posestnik vodne naprave takoj, ko zapre vodo, obvestiti o tem ribarskega upravičenca ali njegovega pooblaščenca. Če stanuje ribarski upravičenec dalj kakor 6 km od vodne naprave, mora imeti zaradi obveščanja v okolišu 6 km od vodne naprave svojega pooblaščenca. Ribarski upravičenec je dolžan s [K) roči ti posestnikom vodnih naprav imena in bivališča oseb, ki se morajo obveščati po tem predpisu s priporočenim pismom ali se mora izdati o obvestitvi pismeno potrdilo. Čeprav so posestnikom vodnih naprav ti predpisi znani, zapirajo struge in odvračajo vodo, ne da bi obveščali ribarske upravičence ali njihove pooblaščence. S tem povzročajo ribarstvu veliko škodo. Državna ribogojstva se trudijo, da zvišajo proizvodnjo iker in ribjega naraščaja, ki ga oddajajo ribarskim za- drugam za vlaganje v naše vode. Stroški za to delo niso majhni. Z vzgojo mladih postrvic so znatne težave. Treba je vzdrževati draga ribja vališča in ribnike, plačevati ribiče in skrbeti za hrano postrvi. Za Vzgojo 100.000 postrvic do 6 ali 8 cm dolžine ne zadostujejo vse vranice telet, kolikor se jih danes pokolje v Ljubljani. Ribarske zadruge kupujejo od državnih ribogoj-stev ribji naraščaj in ga vlagajo v svoje vode, da bi se ribarstvo čim bolj razvilo. Ali naj bomft potem brezbrižni in prizanesljivi do posestnikov vodnih naprav, če z osušit vi jo struge uničijo na tisoče in tisoče postrvi, predvsem pa ribji naraščaj, ki smo ga vložili v vode? Stroški in težave za obvestilo upravičenca so malenkostni. Prepreči pa se velika škoda, ker bo ta pravočasno organiziral pobiranje in prenos živih rib iz ene struge v drugo. Tako bo rešil vsaj večji del rib, posebno pa ribjega naraščaja, ki nam ga še vedno primanjkuje. Uničevanje rib na opisani način ni le gola malomarnost, temveč tudi sabotaža, ker se tako povzroča škoda splošni ljudski imovini. V petletnem planu je določeno, da moramo do 1. 1951. dvigniti proizvodnjo postrvi in lipanskih iker od predvojnih dveh na tri milijone iker in tako obnoviti med okupacijo uničeno ribarstvo, proizvodnjo rib pa prekoračiti. Kako naj ribarstvo obnovimo, če bomo dopuščali, da bodo mlinarji in žagarji na ta način zapirali struge in uničevali ribe? Navedeni primer v Belci ni edin. Takih primerov je dosti tudi ob Kamniški Bistrici, kjer mlinarji in žagarji svobodno zapirajo vodo, kakor da bi za to ne bilo nobenih predpisov. Zato opozarjamo vse posestnike vodnih naprav, da se ravnajo strogo po predpisih o odvračanju voda. Kazni, ki jih določajo ti predpisi, se bodo v bodoče drogo uporabljale. Inž. S. A. Ali vpliva nevihta na nibe? Akvarist le predobro ve, da so ribice pred nevihto nemirne in hitreje sopejo. Tudi športnim ribičem je ta pojav znan. Postrv, jegulja, som so posebno nemirni in se radi ujamejo pred hudo uro. V razburjenosti pozabijo ta čas vse. Kdo ni že videL plavati mrtve ribe na vodi po hudi nevihti, dasi ni bilo opaziti poškodb? Ljudje sicer pravijo, da je ribe omamila strela, toda dokazano je, da je vzrok v spremenjeni vsebini kisika v vodi, ki ga zredčijo strele, ki' udarjajo v vodo. Jod. Morske ribe in živali so bogate joda. Tako ima dagnja, klapavica ali zagozdnica (Myimhis edulis, Miesmu-schel, Pfahlmuschel) 1.9 mg joda na vsak kg žive teže; ostriga (gryphea arcuata) 1.3 mg na 1 kg, izmed morskih rib pa trska, polenovka (gadus morrhua, Dorsch) 1.2 mg, slanik (Clu-pea harengus, Hering) 1.7 mg, skuša (scomiber scomber, Makrele) 0.3 mg, sardina (alosa sardina) pa 0.6 mg joda na vsak kg žive teže. Barve in ribe. Ribam ugaja rdeča barva. Na vseučilišču Nortwestern v Ameriki so dognali, da ima med ribami rdeča barva prednost. Za to pride zelena. Poskušali so v bazenu, skozi katerega je tekla električna struja. V vodo so spuščali razne barve po kapljicah in so določili za vsako ribo posebno barvo. Čim se je približala žival kapljici napačne barve, jo je zadela elektrika. Kmalu so se privadile ribe, da so razločevale razne barve. Pri tem so opazili, da je rdeča barva vsaki ribi najbolj ugajala. Starost rib v primeri z drugimi živalmi. Bober dočaka 15—20 let, zebra *5—20, čebela, delavka A, čebela matica 5, divj; prašič 15—20, domači prašič 25, galeb 40—50, golob 40—50, gos 80, jastreb 108, jegulja do 42, severni jelen 30, jeseter nad 100, kamela 40 do 50, kanarček 25, kit 100, kokoš 25, konj 40—50, krap 50—150, krastača 50, krava 15—20, krokar 100, krokodil 30. labod 100, lev 15—20, linj 8, lisica lD. losos 8—14, mačka do 10, medved 40 do 50, mravlja 1—15, mrena 12, orel 104. osel 40—50, ostriž 18, papiga 100, pe-trovka 15, pijavka 20—27, postrv 11 do 12, postrv izjemoma 40—45, povodni konj 40, raca 40—50, rečna bisernica do 100, sled 15—30, slon 150—200, sokol 100, som 65, šarenka 5, ščuka navadno 18—25, ščuka izjemoma do 250. štorklja 70, tiger 15—20, velika uharica 100, veverica 10—12, volk 12—15, vrabec 60, zajec divji 7—8, zajec domači 5—7, želva 200—300, žerjav 40 do 50. Organ notranjega ušesa rib je na pogled podoben belemu kamenčku. Na njem so jasno vidne posamezne črte, izmed katerih pomenijo jasnejšo preživelo zimo, motnejše pa poletje, torej približno tako kakor pri deblih dreves. Po njih lahko presodimo, koliko pomladi šteje kaka riba. Angleški prirodoslovec Stanley Flo-wer poskuša dognati iz ribjih luskin, kako stare naj bi' bile ribe. Seveda ne moremo govoriti o kaki popolnosti pri določanju ribje starosti. Preveč vrst rib je. Najprej drži ugotovitev, da raste riba neprestano. V tem oziru ne moremo govoriti, da zraste riba do te in te velikosti. Pri sesalcih in pticah je to drugače. Pri ribi pogrešamo vsako zvezo v razmerju med velikostjo in starostjo. Prehrana močno vpliva na rast ribe. Ščuka 10 kg ni treba, da bi bila starejša od ščuke 5 kg. Flower trdi v nasprotju z bajkami o stoletnih krapih, da doseže krap kvečjemu svojih 50 let. V londonskem živalskem vrtu imajo 59 let starega krapa. Postrv, velika ploča, sled in v a h n j a (Schellfisch) dočakajo 15 do 30 let. medtem ko sta trska in losos s 14 leti že dokončala življenjsko dobo. Jegulja, ki jo ima angleški prirodoslovec že 42 let ujeto in jo je kot malega črvička prejel v rejo, je komaj 40 cm velika. Najdaljo živita izmed sladkovodnih rib dva soma v obširnem jezeru Wobura. Dolga sta že po 2 metra, vložili pa so ju pred 74 leti. Precejšnjo starost doseže tudi k e č a v spodnjem toku Donave. Zelo malo časa žive na splošno žuželke. Muhi enodnevnici je usojeno živeti le nekaj ur. Mnogo vrst metuljev živi le nekaj dni in navadno poginejo, brž ko izležejo jajčeca. Žuželke žive v splošnem le v toplejših časih in nekatere odnese že prva mrzla sapa. Prav malo žuželk preživi eno ali več zim. Deset do petnajst let ostanejo pri življenju le samice nekaterih vrst mravelj. Pet let živi tudi matica čebel in termitov, medtem ko žive čebele delavke komaj 6 mesecev, še manj pa troti. Mrhobrbci žive lahko do 11 let. Pijavke se drže 20 do 27 let, trakulja pa celo 25 do 55 let. Brzina nekaterih rib in živali. Morski ježek 0.72 kilometra na uro, krap 1.4, želva 2.5, človek pešec 2.2 do 5, veverica 3, pajek 5.8, postrv 10 do 15, jegulja 12, linj 12, krap 12, človek tekač 15, poletaš 16, lišček 16, prašič 17, mrena 18, slon 18 do 39, vrabec 18 do 50, sloka 20, ščuka 23 do 27, lovski pes 35, žaba 26, strnad 26, losos 29, penica 29, skuša 32, šoja 32, drozg 35, kukavica 55, volk 36, hrt 40, ga vran, krokar 38, jastog 40, kragulji 40, raca 41, skobec 42, morska Lastovica 46 do 56, pelikan 48, galeb 50, div j; golob 51, žirafa 54, golob pismonoša 60 do 68, krivokljun 60, škrjanec 64, d vji osel 64, divji zajec 64 do 72, kolesarski svetovni rekord 65, dirkalni konj 68 do 90, avto povprečno 70, četverorog 70 do 75, divja gos 72, škorec 74, divja raca 75, srna 75, pliiskavica navadna ali delfin 80, morski volk 80, orel 80 do 86, velblod 80 do 86, kolibri 88, leteče ribe, poletavke 90, tun 90, fazan 96, orel navadni 96, vrana 96, gazela 96, sokol 99, losos na drsti 100, smučar na ravnem 100, sabljak 108, tar pori 120, noj 120, najhitrejši smučar 136, drseči čoln 172, orkan 193, lastovica 220 do 240, trdmotorno letalo v potni- škem prometu 230, rekordna motorna kolesa 279, sokol lovec 289, hudournik navadni 320, avto rekordni 438, smučar na pobočju 700, muha cephenomya. samica 988, muha cephenomva, samec 1316. Z ribolovom do pravice. Za časa Filipa Orleanskega (1830—1848) je živel prosvetni minister Salvandy, ki je neizmerno rad ribaril. Pod mostom Kon-kordije je iztaknil ob Seini sijajen prostor za svoj šport. Vsako jutro je prežal na tem mestu. Nekega dne pa čepi že nekdo drug tu. Tudi naslednjega dne ni bilo bolje. V svoji ne-volji ga Salvandy ogovori in vpraša, če nima nobenega boljšega opravka. »Na žalost ne,« se odreže neznanec, »bil sem rektor akademije, pa sem ipadel v nemilost. Ministra so slabo poučili o meni. Hotel sem ga o krivici sam preveriti, a do danes še nisem mogel priti predenj. Čakam in čakam, da pridem na vrsto, čas pa preganjam z ribolovom.« Salvandy se loči, odide v svoj kabi net ter naroči, da mu pokažejo rektorjevo prošnjo. Uvidel je, da so poštenjaka očrnili po nedolžnem. Mimi ster mu je krivico popravil in odslej je Salvandv nemoteno namakal trnek pod Konkordijo v Seini. Književno poročilo V V zalogi Državne založbe Slovenije je izšlo na jesen 1. 1947. Življenje našega Jadrana, ki sta ga spisala dr. M. Zei in dr. I. Zhanel. Knjiga obsega 210 strani in ima 9 barvnih prilog. Vsebina ji je zelo zanimiva, podana pa na preprost, poljuden način. Vredna je toplega priporočila. Marsikateremu obiskovalcu Jadrana bo odprla oči, da mu bo nudilo naše morje več zanimivosti, kakor jih je videl doslej v njem in ob njem kot letoviščar. Prepričan sem, da ne bo odložil tega vodiča skozi življenje Jadrana noben bralec brez zadovoljstva. Posebno veseli pa moramo biti knjige ribiči, ker nam pojasnjuje deloma tajne ribjega življenja. . *' ,■ ‘ ■ . . . ; - VfY\" vBšl ; . * Cvetko Ferdo: Naboj za šibre in njegovi sestavni deli Najstarejše lovsko orožje, ki nam je znano, za šibre in kroglo, se je polnilo spredaj. Smodnik, čep od papirja ali prediva s kroglo ali šibrami, so potiskali z leseno ali železno palico skozi ustje v nabojišče. Naboj se je vžigal z iskro, ki je bila proizvedena s kremenom ali prižiganjem smodnika, ki je bil v ponvici ob nabojišču. Skoraj sto let so se ljudje zadovoljevali s takšnim orožjem. Vžigalne priprave so mnogokrat odpovedale, tako da je mnogo nabojev ostalo gluhih. Največkrat je bil vzrok vlažen smodnik ali netilka ali raztresenje smodnika iz ponvice ali zgubljene kapice. Poleg tega pa je (vžigalna kapica) basanje samo zamudno in neokretno. Dolgo so si konstruktorji ubijali glave, da bi se dokopali do sigurnega orožja s hitrim basanjem in močnejšim učinkom, izdelali so končno naboj, ki ga je bilo treba samo potisniti v cev. • Francoski konstruktor orožja »Le Foše« je prvi izdelal tulec z iglo, vsajeno od strani v dno tulca in opremljenim z netilko. Vžiganje izvrši petelin z udarcem na iglo. Puške za te naboje so imenovali po iznajditelju »Le Foše« kakor tudi naboje. To je bilo prvo orožje za basanje od zadaj. Nekaj let pozneje izdela konstruktor »Lankaster« boljši način vžiganja naboja s centralnim vžiganjem, to je z netilko, ki je vstavljena v sredini tulčevega dna. Ta način vžiganja se je dobro obnesel in je še danes v rabi pri vseh vrstah strelnega orožja. S časom so puške petelinke zamenjale brezpetelinke — Ham-merles — ter polavtomatke in avtomatke. Vzporedno s tem se je izboljševal tudi tulec in konstrukcija netilke tako, da so gluhi naboji v brezhibni puški izključeni. Poleg brezhibnega orožja je pa treba tudi brezhibnega naboja. Elementi naboja so: tulec, netilka, smodnik, čep za smodnik in pokrovec za šibre. Tulec. Tulec, opremljen z netilko, sprejme naboj, to je neko količino smodnika, čep in šibre, in se kot naboj vlaga v cev. Za črni smodnik niso potrebni tulci posebne kakovosti, niti ni potrebna posebna notranja konstrukcija. Glavno je, da je tulec v dimenzijah normaliziran. Kočljivejša je stvar s tulci za brezdimni smodnik, toplota, ki jo proizvaja pri strelu brezdimni smodnik, je tako visoka, da bi sežgala papir stročnice v ležišču smodnika, če ne bi tulec imel kovinastega ali papirnatega vložka. Tudi pritisk plinov je tolik, da bi udrl izpod medeninaste netilke v nabojišče in odrinil papir otl sten cevi proti sredini. To se v praksi tudi dogaja, zlasti pri tulcih brez vložka. Najvažnejše pri tulcu je ležišče smodnika, oziroma notranja konstrukcija tulca. Za vsako vrsto brezdimnega smodnika je potrebno ugotoviti, kateri tulec ustreza smodniku. Na primer, »obiličevec«, ki je bil pred leti v rabi, zahteva tulec z ravnim dnom vložka. Vložek mora biti tako visok, da količina smodnika, ki je za kal. 12 2.15 g, za kal. 16 1.85 g in za kal. 20 1.33 g ne sega popolnoma čez zgornji rob. Vstavljen, parifiran ali osmoljen čep mora pokriti smodnik in ležati na robu vložka. Tak naboj z normalno težo šiber daje začetno hitrost (V°) okoli 360 metrov na sekundo (m/sek.) ob normalnem pritisku plina. Če je vložek višji, tako da ostane med čepom in smodnikom prazen prostor, vžig smodnika z nepopolnim izgorevanjem zakasni. Na tak način je prostor za smodnik večji in se najprej tam razvija plin, kar povzroča zmanjšanje pritiska in s tem upad začetne hitrosti, domet šiber in njihove probojnosti. Z večanjem tega prostora se večajo škodljive posledice. Podobno je v nasprotni smeri pri zmanjšanem prostoru. Če ima tulec prenizke vložke za normalno polnjenje, smodnik stopi čez zgornji rob vložka. S pritiskom čepa in z robljenjem tulca se stisne smodnik na manjši prostor. Posledica je razvijanje plina v zmanjšanem prostoru, kar veča pritisk, ki močneje deluje nazaj in v stran. Plini gube lastnost potiskanja naprej, temveč delujejo sunkovito nazaj, kar se čuti pri močnejšem od-sunku v ramo. Pojavi se deformacija (zmaličenje) šiber, z zmanjšano probojnostjo. in povečanim razsipom. Zakaj se izdelujejo tulci z vložki raznih višin. V pojasnilo naj navedem, da se danes samo v Evropi izdeluje čez sto vrst lovskih smodnikov za šibre, s prav toliko različnimi svojstvi. Vse te vrste smodnikov imajo bolj ali manj različne gravimetrij-ske teže (gravimetri jska teža je mera, ki odgovarja specifični teži in se uporablja za merjenje teles v nevezanem stanju), različno občutljivost vžiganja in različen učinek. Nekateri smodniki z manjšo količino imajo večji učinek kakor nekateri ob večji količini polnjenja. Nekateri n. pr. z 1.85 g zavzemajo več pro- štora kakor drugi z 2.2 g. Nekateri zopet prenašajo močnejši pritisk čepa in se lahko uporabljajo v tulcu brez vložka, drugi pa ne dovoljujejo, da leži čep na smodniku, temveč zahtevajo določen prazen prostor. Pri nekaterih je polnjenje n. pr. za kal. 12 1.2—1.3 g to so zelo brizantni nitroglicerinski smodniki, pri drugih je pa potrebno tudi več ko 3 g. Te raznovrstnosti brezdimnih smodnikov za šibre so povzročile potrebo za razne višine vložkov v tulcih. To pa ne pomeni, da je za vsako vrsto smodnika potreben specialen tulec, ker se vedno dobi več vrst smodnika, ki pri normalnem polnjenju potrebujejo isto višino vložkov. Smatram, da je višina vložka pri tulcu zelo važna in občutljiva stvar, ker se ravno pri tem danes dela največ napak. Najboljši so aluminijasti vložki, dobri so pa tudi železni, ali pa od dvojnega ali močnega kartona. Papir za tulce mora biti dovolj močan, žilav in elastičen in čim manj higroskopen, to je, da čim manj vpija vlago. Po mednarodno ustanovljenih normah dolžina tulca ne sme presegati 65 mm in ne manj od 64.5 mm. Kovinasta netilka mora biti dovolj prožna, najboljša je medena. Čim daljši je njen plašč, toliko boljši je tulec, zlasti za avtomatične puške. Netilka. Pri lahko .vnetljivih dimnih smodnikih način vžiganja naboja ni kompliciran. V času, ko se je za naboje uporabljal samo črni smodnik, je za vžiganje služila zmes kalijevega klorata. Za vžiganje vseh vrst črnih smodnikov zadošča netilka vsake vrste, dočim je za brezdimni smodnik stvar docela drugačna. Da z nabojem, polnjenim z brezdimnim smodnikom, dosežemo pravilen učinek v vsakem oziru, mora imeti netilka ono moč vžiganja, ki je potrebna za normalno, enakomerno zgorevanje smodnika. V nobenem primeru niso za to vžiganje uporabljive netilke, izdelane za črni smodnik. V skrajni sili to storimo tako, da na dno naboja denemo 0.1 do 0.2 g črnega smodnika, ki po-jači vžiganje. To dodajanje črnega smodnika mora biti enakomerno pri vseh nabojih, ker sicer nastaja nepravilno vžiganje z vsemi škodljivimi posledicami. V čem obstoji moč vžiganja netilke? Plamen, ki ga povzroči vžigalna zmes, mora biti tako močan, da v trenutku prodre v smodnik z ono močjo gorenja, ki je potrebna, da hkrati vžge ves smodnik v naboju oziroma v vložku. Če netilka nima te moči, oziroma da njen plamen ni dovolj močan, nastane zakasnelo vžiganje, nepopolno in neenakomerno zgorevanje smodnika, ki se nadaljuje v cevi, pa tudi izven nje. Zaradi tega upade pritisk in šibre ne dosežejo pravilne začetne hitrosti, dometa in prebojnosti. Če je netilka premočna, nastane prehitro zgorevanje smodnika in trenutno previsok pritisk plinov, kar povzroča močan odsunek, poškodbe cevi, na cilju pa večji raztros šiber. Netilna zmes. Do začetka prve svetovne vojne so vse tovarne izdelovale zmes, imenovano fulminat živega srebra ali kratko »fulminat«. S pristopom Italije v vojno na strani zaveznikov je bila Nemčija odrezana od dobave živega srebra, katerega rudnik se nahaja v Idriji. S tem je bila izdelava fulminata nemogoča in seveda vseh netilk za artilerijsko municijo, bombe, puške in torpeda. Ob nevarnosti, da Nemčija zavoljo tega v kratkem podleže, so njeni kemiki in pirotehniki po velikem trudu iznašli drugo vžigalno snov »svinčev azid«, kateri ne samo da je popolnoma zamenjal fulminat, temveč ga je v vsakem pogledu prekosil. Svinčev azid ima prednosti, da je zelo občutljiv za udarec, ne vpija vlage kakor fulminat, ne razpoka, daje enakomerno moč plamena, njegovi ostanki ne škodujejo kovini orožja, je zelo stabilen, da se lahko hrani več let. Vseh teh lastnosti fulminat v taki meri nima. Te netilke s svinčenim azidom poznamo pod imenom »si-noxid netilke«. Sama konstruktivna izdelava netilke mora biti taka, da normalna moč udarca igle sigurno izzove vžig. Po dimenziji in obliki izdelave razlikujemo več vrst teh netilk. Po konstruktivni izdelavi jih delimo v netilke, katere se izdelujejo posebej od venčka (ambosa), in v netilke, pri katerih je venček že dokončno pritrjen, kakor so naše »ževelo« netilke 5.45 in 6.45. Za izdelavo vseli vrst netilk uporabljajo mehko in dovolj elastično kovino. Temu najbolj ustreza čisti baker, v jiomanj-kanju tega pa tudi med. O smodnikih. Zgodovina streliva se v splošnem začenja z izumom črnega smodnika, ki se pojavi okoli leta 660 v obliki grškega ognja. Dolgo let se je grški ogenj (zmes voska, smole in žvepla) uporabljal le kot zažigalno sredstvo, kot strelna zmes se začenja uporabljati šele v 14. stoletju, vzporedno z iznajdbo prvega ognjenega orožja — puške in topa. Izum črnega smodnika pripisujemo znanemu menihu in alkimistu Bertholdu Schwarzu, ki je živel okoli leta 1300 in je z izumom topa začel uporabljati kot prvo razstrelilno sredstvo smes kalijevega solitra, žvepla in oglja, imenovano črni smodnik. Skozi vso dobo do danes se uporablja črni smodnik kot strelivo za ognjena orožja. Poleg tega so ga začeli v 17. stoletju uporabljati v rudarstvu. Leta 1845 iznajde Švicar Schonbein novo eksplozivno sredstvo. tako imenovano »nitrocelulozo«, ali praskavi bombaž, kar v praksi niso mogli uporabljati vse do izpopolnitve po švedskem inženirju Alfredu Nobelu, ki je 20 let po Švicarjevi iznajdbi dodal temu eksplozivu netilko. S topljenjem nitroceluloze v acetonu je Nobelu uspelo izdelati brezdimni smodnik, ki je v veliki meri zamenjal rabo črnega smodnika. V splošnem delimo streliva v dve skupini: smodniki in eks-plozi\i. To so kemične zmesi ali spojine, ki imajo lastnost zelo hitrega zgorevanja, z nastajanjem velike množine plinov (priti-tiska) ter visoke temperature. Ta njihova lastnost trenutnega razpadanja v plinasto obliko s pomočjo netilke je imela ogromne prednosti v rudarstvu in pri vseh vrstah ognjenega orožja. Za nas lovce so smodniki važnejša snov od eksplozivov, zato se bomo v glavnem zadržali le pri lovskih smodnikih. Razlikujemo črni ali dimni lovski smodnik in brezdimni ali malodimni (nitrocelulozni) smodnik. Kakor sem že omenil, je črni smodnik mehanična zmes kalijevega solitra, žvepla in oglja. Njegov glavni sestavni del je kalijev soliter, ki je glavni dobavitelj kisika, potrebnega pri zgorevanju v zaprtem prostoru. V manjši količini dopolnjujeta kalijev soliter žveplo in oglje, ki služita za kemično povezavo nastalih plinov in za enakomerno zgorevanje. K temu sestavu se dodaje še zelo majhna količina grafita, ki daje smodniku blesk, istočasno pa regulira njegovo enakomerno gorenje. Izdelava črnega smodnika izvira iz zelo važnega pridobivanja oglja, drobljenja zmesi žvepla in oglja na eni strani ter kalijevega solitra na drugi strani. Vse tri v prah zdrobljene snovi se mešajo v pravilnem razmerju, meljejo v posebnih mlinih, stiskajo v pogače na primerno gostoto, nato drobe v zrna, ki se presej a jo na situ na določeno velikost in končno gladijo, ponovno sortirajo in mešajo ter pakirajo v zaboje. Ves potek izdelave črnega smodnika gre po dolgoletni praksi delavstva in strokovnjakov, tako glede dobre kvalitete izdelanega produkta kakor tudi glede varnosti pri delu, na kar je potrebno polagati največjo pozornost. Črni lovski smodnik se izdeluje v obliki zrn velikosti 0,30 do 0,70mm. Zelo je higroskopičen (podvržen vpijanju vlage). Zaradi tega ga je potrebno hraniti na suhem prostoru. Na mokrem ali vlažnem prostoru hitro vpija vlago, katera v suhem prostoru hitro izhlapi. Pri tem se na zunanjosti zrna pojavi tenka plast belega solitra, čemur pravimo, da smodnik plesni. Takšen smodnik ni več uporaben in ga je treba uničiti. Od iskre je bolj vnetljiv kakor od plamena; posebno vnetljiv pa je njegov prah, ki nastane pri drobljenju suhega smodnika. Pri zgorevanju se popolnoma spremeni v plinasto obliko, zapuščajoč le malenkostne ostanke saj in pepela, ki se po izstrelu opazijo v cevi. Kakšna je kakovost posameznih smodnikov te vrste, je v veliki meri odvisno od čistoče izdelavnih surovin; posebno važen je pa način izdelave posameznih tvornic. Brezdimni smodnik. Pravilno ime mu je nitrocelu-lozni smodnik. Za nas lovce je z razliko od črnega smodnika praktično brezdimen, ker je tvorba dima pri oddaji strela tako malenkostna, da ga strelec komaj sam opazi. Na večjo razdaljo se dim sploh ne opazi. Ostanimo torej pri imenu brezdimni smodnik. Omenil sem, da je črni smodnik mehanična zmes kalijevega solitra, žvepla in oglja. Pri brezdimnem smodniku je pa sestav precej drugačen. To ni več zmes, temveč kemična spojina raznih kemičnih substanc. Za nas bo dovolj, če vemo, da je najvažnejša snov za njegovo izdelavo celuloza, ki se dobi bodisi iz lesa ali pa iz bombaža. Pod vplivom solitrne in žveplene kisline se celuloza spreminja v zelo eksplozivno snov »nitrocelulozo«, katera se v praksi uporablja za miniranje kot zelo brizanten eksploziv. Če nitrocelulozo raztopimo v acetonu, dobimo smodnikovo testo, katero se s pomočjo hidravličnih stiskalnic oblikuje v rezance ali palice. Na posebnih rezalnih strojih dobimo surov smodnik v obliki majhnih ploščic, kateri se večkrat prekuhava, stabilizira, grafitira in polira. Tako dobljeni smodnik imenujemo nitrocelulozni smodnik. Poleg tega poznamo še drugo vrsto brezdirnnega smodnika in sicer brezdimni nitroglicerinski smodnik ali navadno nitroglicerinski smodnik. Izdelan je na način kakor nitrocelulozni smodnik s to razliko, da je namesto acetona kot topitelj dodan nitroglicerin, ki je izmed najmočnejših eksplozivov v tekočem stanju. Pri izdelavi nitroceluloznega smodnika aceton kot topi-telj izhlapi, medtem pa nitroglicerin ostane kot njegov sestavni del ter s tem poveča tako imenovano brizantno moč smodnika. Takšen smodnik se po večini uporablja za orožja z močno konstrukcijo n. pr. v artileriji. Nekatere tuje države, kakor n. pr. Italija ga uporabljajo tudi za lovske namene. Nestrokovnjak ga na videz ne more razlikovati od navadnega brezdimnega smodnika. Zaradi tega se posebno v povojnem času ie vrste smodnik uporablja tudi v lovske namene, kar ima dostikrat za posledico nesreče, kakor raztrganje puške ali celo glave. (Sledi konec.) L. Preizkušnje brakov v letu 1947 Klub ljubiteljev brakov je priredil v jeseni 1947. leta na šestih krajih tekme za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov, in sicer: 5. 10. na Plešivici v lovišču Brezovica, kjer je tekmovalo 5 psov in so 4 dosegli 110 točk, ki so po določilih pravilnika za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov potrebne za vpis v Jugoslovansko knjigo izučenih brakov, dočim 1 tega števila ni dosegel; 12. 10. na Magdalenski gori v lovišču Grosuplje; tu je tekmovalo 7 brakov, pogoje za vpis je dosegel 1 brak, 6 pa ne; 19. 10. na Slivnici v lovišču Cerknica, kjer je doseglo pogoje za vpis 5 psov, 3 pa ne; 23. 10. na Kobili in v Stelnikih v lovišču Sodražica; tekmovalo je 11 brakov in jih je 9 doseglo pogoje, 2 pa ne; 9. 11. na Ahcu v lovišču Ilirska Bistrica, kjer je bilo 6 psov, od katerih so 4 dosegli pogoje in 2 ne; 26. 10. na Rakovniku v lovišču Št. Rupert s ponovitvijo 23. 11. na Malkovcu v lovišču Tržišče; tu so dosegli pogoje 3 braki in 5 ne. Poleg tega je bila klubu prijavljena ena izkušnja v domačem lovišču, ki je bila izvedena 1. 11. v Sodražici in je prijavljeni brak dosegel pozitiven rezultat. Preizkušenih je tedaj bilo 46 brakov in na podlagi ocene vpisanih v JIB 27, dočim je bil pri 19 brakih rezultat negativen. Na preizkušnje je bilo privedenih še več brakov, ki pa niso bili pripuščeni, ker niso dosegli telesne ocene vsaj »dobro«. Iz priložene tabele je razvidno, da je bilo od 27 brakov ocenjenih 9 s prvo, 13 z drugo in 5 s tretjo oceno. Za vsako veščino je pri posameznih brakih vpisan v zgornji vrsti red, ki ga je brak dobil v dotični veščini (4 — odlično, 3 — prav dobro, 2 — dobro, 1 — zadostno, dočim v ostrosti na roparico vsi psi niso mogli biti ocenjeni), v spodnji vrsti pa so vpisane dosežene točke, prisojene po IX. točki pravilnika; iz tabele je možno videti tudi mesto po skupni oceni, dalje število doseženih točk, telesno oceno in lastnika. Brake, ki so vpisani v JIB, priporoča Klub ljubiteljev brakov za plemenjake; lovci, ki love z braki, pa lahko tudi vidijo, kateri so lastniki izprašanih psic, da se obrnejo nanje pri nakupu mla- Preizkušnje lovskih sposobnosti brakov v letu 194? °J[[!A9)S pod alf A sidA 28 31 21 30 On OJ IA tJ* t4< «A —< OJ IA OJ OJ i 26 27 ON OJ to tA IA to OJ tA OJ O ti X S 'tA s ON tv. tv. IA 2 ZHSt 'I A 0[9p BZ 90990 s ‘II II =5 H d d d d ri rti g -ti rti ►ti d 3J90J l(lU9Z9S0p 0[iA9js oudnqg 173 170 169 168 159 156 150 150 150 154 147 146 1 zn 138 137 135 134 134 5 131 151 g 129 127 125 121 120 1 ^ njajjs qo )sou -JIIH ‘JS0Alj|Z0|pQ OJ IA tA ^ tA 2 M £ 4 14 10 4 16 4 15 11 tA 2! 4 13 3 12 ^J IA tA^ IA ^ A* 2 >*2 tA ^ oj to 3 12 tA 2 3 12 3 10 tA 2 tA2 tA 2 3 12 _d ju »A )sousn[soj >** 22 m 2 tA tA 12 4 18 4 18 4 20 4 17 4 16 tA 2! tA 2 ^ ® f ^ S 4 20 a»2 ia2 -*2 4 16 tA 2 tA 2 '-IIP 2 10 a*2 tA'2 tA2 At® oj 2 IA OOIJBdOJ Gu ;SOJ)SQ 4 17 4 17 2 10 3 15 4 16 3 15 4 20 4 20 tA £ tA 21 M- 2 tA ^ 1 1 >a2 2 10 >a2 1 1 N 2 2 10 ia2 1 1 1 1 tA 2 1 1 11 cd C no S0N 4 20 4 20 4 22 4 20 3 16 4 21 4 24 3 18 5 18 4 I 24 1 a* 2 t->2 tA® 4 24 ia2 tA 2 >a 2 4 24 3 18 «2 tA £ a»2 tA 2 tA2 tA® tA® -5 0) —H _c tA ipefAip lAJJUI qO 9fo9p9A m« 2 to ^ m< 52 tA on ^2? m< 21 m 2 ^io tA go 4 12 4 12 P) *£ tA hAt tA N* a»2 tA tv* IA tv. OJ ti OJ ti OJ tAN. Mi ^ tA X OJ O tA X tA X no naamiaf gq pajs iaAj^j '»S ^ ^§3 >*s ^2 '»n tA 2 *2 tA 00 IA N tA CN a*2 a* 2 tA hA. tA tv. a*2 OJ T* A* 2 tA X oj to A* 2 Af 2 4 12 a*2 >»2 CD > tA SBIO M tA 05 M ^ At - ■»- ■» 2 tA Oi >*0 -» pj tA ON tA O' > OJ tA On tA ON tA 00 tA On a»2 tA ON 4 10 tA On a*2 tA X A* 2 At 2 tA X At2 tA 9[U0S U13B^[ At 2 t-. 5i 2 a* 2 tACl A* 2 A*° ■» 2 tAN 4 12 A* 2 tA O' 12 1 4 10 tA A- Mi ^ 4 10 tA GO a*2 tA X tA On tA On IA X >*2 4 10 OJ sO tA X 00 9fao2 SB0 4 30 24 4 30 3 24 '»S tA 2 A« gj (A gl tA 2 tA 2; 2 16 20 tA 2 pi 2 t 2 t-x 2 At2 '*2 ia2 '*2 -»2 A* 2 tAO. tA 21 4 13 rt 2 tA ^ o >o o ti M rO -S >u -3 -5 J4 2 ti o -o 0) s a I I ! ! > o ti 2 -5 rti g >u Lastnik psa (psice) Škulj Anton Hudi konec-Ortnek dr. Lavrič Janko Ljubljana, Nunska 4 Klančar Anton Cerknica 16 Vesel Jože Zamostec - Sodražica dr. Lovrenčič Ivan Vrhnika Ivanc Adolf Sodražica dr. Lovrenčič Ivan Vrhnika Klun Ivan Ribnica Samsa Kristijan Vrhovo-II. Bistrica dr. Lovrenčič Ivan Vrhnika Fegic Bogomir Ribnica Ivanc Adolf Sodražica Henigman Karol Podklanec-Sodražica Kunstelj Alojzij Glince-St. Vid Vovk Slavko 11. Bistrica 140 Psarna Bibnica Pajnič Franc Sodražica Tor jan Jože Studena gora dr. Lovrenčič Ivan Vrhnika Rajčevič Nikola Rakek Lavrenčič Alojzij Cerknica Derenčin Franc Trnovo-11. Bistrica Bulc Ilenči Mokronog Zupančič jože Rakovnik-St. Rupert Zaviršek Anton Cikava-Grosuplje Ostanek Anton Vrhovo-Trebnje Bokavšek Martin Brezovica 43 r, Ivanc Adolf, Kristen Jož tbšek Milan. odlaki istrski brak, r. i. bu99o Bnsapj^ pd. odi. d. odi. pd. pd. odi. pd. d. odi. pd. odi. pd. pd. d. pd. odi. d. pd. odi. d. pd. pd. pd. pd. pd. pd. Teodo mik Bf ; kratk Ime psa (psice), pasma, številka vpisa v rodovno knjigo. (JRB) š š = $ i| ! ! g 5 g g| 2 g | | S g g? g Sf S g sl s 2 ^ >eo >o gN>0-agJ80£c8 _i; 7Š e § ’5b 'J 'v «P v ^ •§ 2 •5 ” ■- •-. •- ■- -■ i •- .3 / k. i. JRB «9 Bujko k. i. JRB 433 Burin r. i. JRB 595 Eks k. i. JRB 420 Lida k. i. JRB 601 Alga r. i. JRB 594 Boško r. i. JRB 610 Pelin Podgorski r. i. JRB 496 Pila Podgorska k. i. JRB 619 Rena pos. JRB 584 Lisko k.i. JRB 622 Kuni r j JRB 471 Vohun Parski k.i. JRB 599 Bobi Grosupeljski r. i. JRB 472 Piko r. i. JRB 608 Pazi Sodniki: Drenig pri prat Okrajšave: k. i. = B5HIA9JS B9oqax AAPltAAttnvDN-COOsO-AC., 130 „ 131 cd bp -S (ti p; ► o rti 2 ti rti S) 2 ■* rti E ^ it cZ PQ §.£ dičev. Za vsako od teli psic so namreč sodniki priporočili primernega plemenjaka, izbranega po večini izmed izprašanih psov. Tudi glede izbire psov-plemenjakov za druge, v rodovno knjigo vpisane psice bi bilo prav, da se njihovi lastniki obrnejo na klub. da nasvetuje pravega in odgovarjajočega psa - plemenjaka. Saj sodniki, ki so sodelovali na letošnjih smotrah in preizkušnjah ter na razstavo, poznajo vse brake, klub ima popis vseh psov. tako da bo lahko nasvetoval primernega plemenjaka tega ali onega spola vsakemu lastniku, ki bo sporočil ime svojega braka, za katerega želi imeti plemenjaka. Vse one pa, ki si žele nabaviti mladiče, pa klub poziva, da mu to sporoče še pravočasno na na slov: Klub ljubiteljev brakov, Ljubljana, Cesta v Rožno dolino št. 36, da bo klub posredoval nakup. Izkušnje, ki so jih sodniki na letošnjih preizkušnjah dobili, bodo obdelane v posebnem članku; za sedaj le toliko, da naj vsi rejci brakov pristopijo k pouku brakov, kajti ne pečajmo se z brakom samo v času lova, ko psa rabimo, temveč vse leto, da ga pravilno pripravimo za delo, za katero je ustvarjen. Dr. Janko Lavrič Šolanje in preizkušnje brakov (Nadaljevanje.) Prihajamo na poslušnost. Poglejmo, kaj predpisuje pravilnik! »Tudi od braka moramo zahtevati neko mero poslušnosti, čeprav ne toliko kakor od ptičarja. Razlikovati moramo ubogljivost in vodljivost. Ubogljivost pokaže brak s tem, da pride k roki, če ga pokličem, da gre iskat v smer, ki mu jo pokažem, da prime pokazani sled divjadi, ki sem jo pokazal ali streljal in morda ranil. Višek ubogljivosti pokaže pes, ki se da z besedo, žvižgom, piščalko ali rogom med gonjo odpoklicati, da pride k vodniku. Ubogljivost ocenjujemo glede na celotno delo braka, zlasti pri odpoklicu od iskanja ali celo od gonje in po končani gonji. Vodljiv pa je oni brak, ki gre navezan na vrvici ob levi strani vodnika, ne da bi vlekel naprej ali nazaj. Odličen red v poslušnosti more dobiti le brak, ki gre po lovišču ob vodniku nenavezan, ali pa oni, ki se da odpoklicati od gonje.« Poslušnost ocenjuje sodnik od trenutka, ko pride na zbirališče in si pse ogleda, dalje ko jih spremlja z vodniki na kraj preizkušnje, ko pes išče in goni ter je od iskanja ali gonje odpoklican, ko izdela krvni sled in ko je odložen. Zaradi tega bi morala biti ta veščina postaA-jjena v ocenjevalni preglednici prav na koncu, kajti šele tedaj, ko je sodnik videl vse delovanje in nehanje braka, si more ustvariti pravilno sodbo glede poslušnosti braka. Tako so sodniki na preizkušnjah tudi delali. Ubogljivost in vodljivost braku, kakor večini psov, nista prirojeni, k temu je treba braka priučiti. Ne bom pisal o vodljivosti v času, ko braka prvič navežemo na jermen, pa vse do dne. ko smatramo, da je brak goden, da gremo z njim s tropo ostalili brakov na lov; o tem dobimo polno lepih naukov v vseh knjigah, ki pišejo o osnovnih načelih vodljivosti in ubogljivosti vsakega psa. Eno bi pa le rad dostavil. Psa moramo navezati nase, pokazati mu, da nismo samo njegovi gospodarji, temveč tudi tovariši. Kdo daje tvojemu psu vsakdanjo hrano? Seveda ne ti, temveč eden od tvojih domačih. Vendar to ni prav, dajaj hrano svojemu psu ti sam, potem se bo pes zavedal, da je s teboj tesno povezan. Ko pride čas, da je treba psa nakrmiti, ni vedno na svojem prostoru, zlasti ne v mladih dneh. Tedaj vzemi rog ali drugo sredstvo, s katerim bodriš ti ali brakir brake na brakadi. Čeprav tvoj mladi brak v začetku ne bo vedel, za kaj gre, ga bo vendar do tebe prignala radovednost; in tedaj mu daj hrano, pa boš videl, da bo zaradi ugodja, ki mu ga nudiš, tudi pozneje na tak znak kmalu prišel do tebe in se bo tega klica privadil. S takim znakom ga pokliči tudi tedaj, ko ga pelješ na sprehod ter ga izpustiš, da se preskače, pa tudi pozneje, ko mu daješ priliko, da se privaja v iskanju in gonji; kajti na klic bo pritekel k tebi zaradi navade, ki se mu je že ukoreninila. Seveda ob takih prilikah ne smeš imeti praznega žepa in praznih rok, pa tudi s pohvalo ne smeš štediti, če ti je pes napravil, kar si od njega želiš. Tako navajajmo svoje brake k ubogljivosti, vendar moramo začeti že pri mladiču, sicer smo izgubili na času in morebiti na vsem. Pomnimo pa, da je pouk v poslušnosti osnova vsemu nadaljnjemu pouku. Sodniki in vodniki jgre-do po odmoru nadaljevat preizkušnjo brakov Pri psih smo na letošnjih tekmah mogli ugotoviti, da v poslušnosti niso bili dosti učeni, čeprav je polovica brakov dosegla odličen red, vendar so le dvema bile prisojene vse dosegljive točke. Sodniki so bili letos v ocenjevanju poslušnosti nekoliko preveč popustljivi, kajti čas za pouk v poslušnosti je bil pri večini že skoraj prepozen. Poglejmo, zakaj je Rena JRB 619, JIB 20, bila ocenjena v poslušnosti tako slabo? Je to psica srednjih let, ki je bila letošnje leto kupljena v srcu Istre in je poslušnosti ni mogoče več priučiti; naši tovariši v Istri pa na poslušnost polagajo kaj malo pažnje, glavna jim je gonja. Rena je strastno gonila zajca, saj je poleg Pelina Podgorskega edina dobila v času gonje vse dosegljive točke; psici je že potekel čas, določen ji za preizkušnjo v gonji, a kakor vsi psi v Istri, tako je tudi ona držala zajca dalje, ni se dala odpoklicati in šele popoldne jo je lastnik dobil k rokam. Kri je pač kri, katero moreš le deloma ukrotiti, vendar le s poukom v mladih letih, pozneje največkrat to ni več mogoče. Za redovanje v poslušnosti je pravilnik nekoliko pomanjkljiv, zato ga je treba dopolniti, da imamo natančna določila, kaj zahtevamo od braka, da je ocenjen prav dobro, dobro in zadostno. Da damo poudarek poslušnosti, jo moramo pri oceni in podeljevanju ocen uvrstiti v ono vrsto veščin, kakor gonjo; zato moj predlog, ki še sledi. Zadnji obvezni predmet jeodložljivost in mirnost ob strelu. Pravilnik pravi: »Čeprav je glavna naloga braka, da temeljito išče in dobro goni, ga moramo vendar učiti tudi v tem, da se da odložiti bodisi prost, bodisi privezan. Brak naj tudi straži ob predmetu, pri katerem smo ga odložili, ostane naj miren tudi, ko drugi psi gonijo. Sodniki in vodniki gredo po odmoru nadaljevat preizkušnjo brakov ■ ' S* j- ? > '4^ * ,§1 Vse to ocenjujemo pri odložijivosti. Odličen v tej veščini je oni pes, ki prost straži ob predmetu, ko se mu vodnik oddalji in skrije, ali ostane miren, ko drugi pes goni; prav dober je pes, ki privezan ostane na straži ali miruje med gonjo drugega psa, dober pa oni, ki se privezan ne trga ali ne cvili. Ob strelu brak ne sme pokazati bojazni; sme sicer z glavo pokazati smer strela, vendar mora ostati na mestu. Odličen je le oni brak, ki je ob strelu ostal pri miru, četudi je prost. Psu, ki iz daljave priteče, ko sliši strel, se to ne šteje v slabo, pač pa v dobro, vendar ne tu, temveč pri poslušnosti, toda le če ni s tem prekinil odložljivosti.« 'Tudi to je veščina, katere se pes da samo priučiti. Sodniki smo videli, da so starejši psi v tem pogledu bolj umirjeni kakor mlajši, zato bi bilo mogoče pri slednjih s poukom v odložljivosti in mirnosti ob strelu še marsikaj doseči. Če hočemo imeti zares uporabnega braka, ga moramo priučiti tudi v odložljivosti in mirnosti ob strelu. Kako prijetno je iti s psom v lovišče in ga, če je potreba, odložiti pri nabrtniku ali pri kaki drugi stvari, katero naj pes varuje in se ne da zavesti z odloženega mesta, četudi je padel bliže ali dlje od njega strel. Ali ni ugodna zavest, da lahko brez skrbi poleg svojega psa pustiš kar koli in se zaneseš nanj, da ti je ne bo nihče odnesel. Neprijetno pa je, če imaš na lovu psa pri sebi, četudi navezanega, ki cvili ter se trga, ko drugi pes goni. Pes teh lastnosti, ki jih želimo od njega, ne prinese s seboj na svet: odvadil ga boš prirojenih slabih in ga privadil na dobre lastnosti le s krepkim poukom. Kako, o tem boš našel zadosti dobrih nasvetov v vseh knjigah, ki pišejo o dresuri psa. Ni namen tega članka, da bi se spuščal v podrobnosti, ki so bile že večkrat napisane. Imamo pa dve prav dobri knjigi, ki vsebujeta pouk o poslušnosti, odložljivosti, mirnosti ob strelu, ki pišeta o pouku v ostrosti na roparico, o delu po krvnem sledu na jermenu in o vedenju ob mrtvi divjadi. Prva je knjiga »Ptičarji«, ki jo je spisal priznani naš lovski in kinološki strokovnjak dr. Janko Lokar. Osnovni nauki za pouk ptičarja in braka so eni in isti. Druga knjiga je »Brak — jazbečar«, ki jo je spisal Viljem Fuerer. Tudi ta knjiga vsebuje osnovne nauke o pouku braka-jazbečar ja, ki je našim brakom prav soroden, saj so braki njegovi predniki. Zato je pouk braka in braka-jazbečar ja tako soroden, da moremo tudi za braka porabiti navodila in napotila iz te knjige. Obe knjigi lahko naročimo pri Kinološkem združenju za LR Slovenijo, Cesta v Rožno dolino št. 56. Pregledali smo doslej, kaj določa pravilnik glede posameznih veščin, vedeti pa moramo tudi, kako sodniki delo psa ocenjujejo; pravilnik pravi: »Sodnik si po delu braka ustvari nepristransko sodbo, kateri red pes zasluži za vsako posamezno veščino. Redu j e se z redi: odlično (4), prav dobro (3), dobro (2), zadostno (1). Če pes v kaki veščini popolnoma odpove ali ni redovan po lastni ali vodnikovi krivdi, dobi red nezadostno (0). Prisojeni red pomnožimo z vrednostnim številom vsakega predmeta in rezultat da najvišje število dosegljivih točk za prisojeni red v tistem predmetu; sodnik pa more prisoditi psu glede na njegovo delo tudi nižje število točk, kakor jih kaže za vrednostna števila 2, 3, 4, 6, 7 in 8 ter rede 1—4 naslednja razpredelnica : Bed: zadostno (D dobro (2) prav dobro (3) odlično (4) 2 1 — 2 3—4 5-6 7—8 3 1 — 3 7—9 10 — 12 \ rednostno 4 Dosegljive 1 — 4 5—8 9—12 13 — 16 število 6 točke 1 - 6 7-12 13 — 18 19 - 24 7 1 — 7 8—14 15 — 21 22 — 28 8 1 — 8 9—16 17 — 24 2") — 32 Ako n. pr. doseže pes v predmetu z vrednostnim številom S red prav dobro (5), potem sodnik ni vezan na število 24, temveč lahko reduje med točkami 17 in 24; ali pri vrednostnem številu 4 in redu odlično (4) more sodnik dati od 13 do 16 točk itd. Na ia način je mogoča pravičnejša ocena. Tako ocenjuje sodnik v vseh predmetih. Če se redi ali prisojene točke več posameznih sodnikov v posameznih predmetih ne ujemajo in ni mogoče doseči soglasja, obvelja povprečje; ako se deljenje v takem primeru ne izide, se vzame nižje celo število. Tako na primer, če reduje en sodnik z 11, drugi s 14, potem ostane ocena 12 točk.« Sodnik v vsaki posamezni veščini da psu red 1—4, kakor je pač videl njegovo delo. Za vsako veščino je določeno posebno število (vrednostno število), s katerim pomnožimo prisojeni red, da dobimo osnovo za oceno oziroma za določitev točk, ki naj se psu prisodijo. Vrednostno število je odrejeno v pravilniku z ozirom na to, kakšno važnost polagamo na posamezno veščino; tako je n. pr. najvišje število določeno za čas gonje, s čimer hoče pravilnik poudariti, da največ velja oni brak, ki zajca dalje časa goni. Skupno število vrednostnih števil je 50. Ni pa nujno, da sodnik da psu za veščino, ki jo ocenjuje, ravno zmnožek reda in vrednostnega števila, temveč predstavlja zmnožek najvišje število dosegljivih točk za dotično veščino, prisodi mu lahko manj v smislu gornje preglednice. Potem, ko so določene točke za vse veščine, jih seštejemo in tako določimo, kakšno oceno je pes dosegel. Kako so bili redovani psi na letošnjih preizkušnjah, smo videli v objavljeni ocenjevalni preglednici, katero sedaj po tej obrazložitvi bolje razumemo. Na preizkušnje je bilo privedenih sicer več brakov, toda bili so nekateri zvrženi, ker niso dobili telesne ocene »dobro«. Pripuščenih jih je bilo na preizkušnje 46 in jih je 27 doseglo pogoje za vpis v J1B. Od teh je 14 kratkodlakih istrskih brakov (5 — 1. ocena, 7 — II. ocena, 2 — III. ocena), II. resastih istrskih brakov (3 s I. oceno, 5 z II. in 3 s III. oceno), 1 macedonski brak je dobil I. oceno, 1 posavski brak pa II. oceno. Zanimivo je, kako so bili vsi ti redovani v posameznih veščinah brez ozira na točke, prav tako zanimivo pa je, koliko psov je doseglo vse točke v kaki veščini; to nam kaže naslednja preglednica: odi. pd. d. Z. ne-ocen. vse tčk. dos. 1. iskanje 11 14 1 1 — 2 2. a) čas gonje 6 10 10 1 — 2 b) način gonje 15 11 1 — — 6 3. glas 15 12 — — — 8 4. poštenost 15 8 4 — — 14 5. krvni sled na jermenu 6. vedenje ob mrtvi 7 14 6 — 3 divjadi 10 11 6 — — 7 7. nos 11 16 — — — 4 8. ostrost na roparico 6 10 4 — 7 2 9. poslušnost 10. odložljivOst in 14 10 2 1 — 2 mirnost ob strelu 7 17 3 — — 1 Ocenjevanje po redih in v okviru vsakega reda še po točkah, kakor je razvidno iz prejšnje preglednice, se je izkazalo kot najbolj zanesljivo, kajti le na tak način je mogoče pravično oceniti delo vsakega psa za vsako posamezno veščino. (Sledi konec.) Foto Andrej Ogrizek, Kranj Ado Makarovič Strel ob sončnem vzhodu (Lorsko-kulturno jedro bajke o »Belem konju«.) (Nadaljevanje.) V. Po tej dolgi, a potrebni stranpoti se vrnimo v Afriko. Č e pramati dovoli uboj svete živali, je to vedno pod pogojem, da lovec poskrbi za njeno drugo, novo življenje. Iz krvi ubite živali zrastejo čudodelne cvetke, mogočne »Rože mogote«. Koze, ki jih zaužijejo, se laže plodijo, prav tako žene, ker ima ta zel lastnost, da vznemiri, vzdigne (diktam — dižen?) kri. Ta vera nam je znana s stare Krete. In orisal nam jo je že dr. Glonar (»Monoceros« in »diptamos«). Za prvotno vero pa se mi zdi ta lastnost diktama (d i p t a m a) prešibka in domnevam, da je po prvotni veri ta rastlina imela neposredno lastnost oploditve, t. j. da je samica, ki jo je zaužila, tudi že zanosila. Vsaj deviško spočetje se v stari veri predstavlja na ta način. Devojka. nekaj použije in zanosi. Použije neko zelišče (pozneje lahko samo povonja cvetico) in od tega zanosi. .To so znane stvari in se vanje tu ne moremo predaleč spuščati. Vprašanje pa je, ali nima vera v partenogenezotu svoj izvor: ali ni prvotna deviška mati — žival? Če je duša v krvi, in ta vera je neizpodbitno razširjena povsod okrog Sredozemskega morja, je morala obstajati tudi vera, da devica, ki je kri, zanosi od nje, namreč od »duše«, ki je v njej. Buddhova mati Maya je n. pr. povonjala cvetico (zraslo iz groba? iz krvi?). Po slovenski narodni pesmi (Štrekelj, III, 4750) pa je Marija spočela, ko je »podušala« (v varianti iz Kanala ob Soči pa »z a u ž i 1 a«) »g r o z d e k v i n a r s k i«. Vino je tu podoba krvi in prvotno smatrana kot resnična kri (Bahova, Dionizova, Kurentova). Tako si razlagam tudi božjo prepoved, jesti od »drevesa sredi vrta«, namreč od sadu s krvavordečim sokom. To drevo je mitološko identično s krvavordečim Haumoni (Hom, Aum), iz katerega se pripravlja krvavordeča kultna pijača, ki jo smejo piti samo duhovniki. To je tibetanski Ginzeng, rastlina s korenino, podobno človeškemu telesu, ki da kuhana krvavordečo zdravilno pijačo. To je slovensko kultno, prepovedano zelišče »krutova zel«, brusnica s krvavordečim sokom. To je mandragora, ki je nastala iz krvi, zrastla pod mučilnim stebrom, pozneje iz mrši pod vešali, itd. itd. To pomeni, da je obstajala vera, da so te rastline zrastle iz krvi in da je bila v njih »duša, življenje«. Isto vero imamo pri »Roži mogoti«, zrastli iz krvi belega kozla Zlatoroga. Koza, k i j e po užila to rožo, je bila s tem oplojena. Človek torej n e sme jesti k r v i in ne krvavordečega sadja, ali zeli s krvavordečim sokom, ker je ta kri namenjena živali. (To nam mogoče tudi pojasni, zakaj se kri ranjene živali ne sme raztresati; da bi pač »duša« ostala »skupaj« na enem mestu in vplivala močneje.) Še iz naše tradicije en primer: Jalovka mora piti »krv od zeca, ko ji je ubijen na Raspeti petak < (Kostič, Žena — pol, žena — čovek, str. 285). Problem parteno-geneze še ni rešen. Lahko pa ugotovimo tri vire oplodilcev: a) mozeg = možgani (mrtvaška glava), b) bela snov z neba (sneg. dež) in c) kri (iz srca, rastline ali sadeža). Vse to je namenjeno živali, da se ohrani, in zato je človeku prepovedano. VI. Streljanje v risbo antilope je magičen akt, ki nima drugega namena, kakor doseči popolnoma gotov zadetek v določeno smrtno točko in s tem po-vročiti takojšnjo smrt. Tudi naš lovec je poznal vero, da je s streljanjem v razpelo lahko dosegel gotove zadetke. Le zveza tega magičnega akta z lovom na sveto, prepovedano žival se nam je v tradiciji izgubila. Gotovo pa je lovec, ki strelja v razpelo, identičen z lovcem, ki ga imenujemo »divji lovec«, »zeleni lovec«, »nočni jager«, ki tudi v naši bajki o zlatorogu inštruira Trentarja, čeprav zlonamerno napačno. Saj je »divji (zeleni) lovec« kaznovan prav zato, ker ni lovil pravilno, in se mu je lov na prepovedano žival ponesrečil. Bajko o zelenem lovcu in Dagani moramo razumeti tako, da je Zeleni lovec lovil »zlato srno« (pravilno srnjaka), a svojega dejanja ni mogel prenesti na sonce (Dagana), ker mu boginja ni bila več naklonjena zaradi njegove ljubezni do zemeljske deklice, in zato sonca tistega jutra ni bilo. to je, žival sonca ne bi videla: »Kadila se je namreč tisto jutro huda megla in tako (Dagana) ni prignala ovčic na pašo« (Kelemina, št. 23.). Lovec bi moral streljati ob prihodu Dagane— sonca, a sonca ni bilo videti, zato je bil lov za tisti dan nemogoč. Bil pa je to lovec, ki je prinašal z gora »kakršen plen je le hotel, tudi največjo dragocenost sveta, zlato srno«, to se pravi, da je ta lovec že kdaj prej ulovil zlato srno, ker je bil pač ljubljenec sončne Dagane. 1 iste- ga dne pa tega ni mogel, ker ni bilo Dagane, da bi vzela nase ta uboj. Ker pa mu je kralj postavil rok do »jutri dopoldne«, je uvidel, da naloge ne bo mogel izvršiti, se vrgel sam v prepad in se ubil, kakor bi ga vrgla žival, če bi streljal ob takem vremenu nanjo. Ta megla, ki je onemogočila zelenemu lovcu uboj »srne«, obdaja značilno tudi »M e g 1 e n j a k a« (Gagern: »Cesta«), belega konja in Baumbachovega Zlatoroga. In umevno je, da ta megla čuva žival pred človekom, ker mora lovec streljati le v jasnem vremenu, v trenutku vzhoda sonca! Ob tej priliki naj popravim tudi svoje mnenje, napisano pred desetimi leti (v »Lovcu« 1937/38), da je razpelo, križ, v katerega je streljal lovec, »sončni znak«. Sicer ne gre tu za križ, ampak za razpeto božanstvo, ki je prvotno žival, in sicer lunarna in ne sončna. Takrat pač še nisem imel vseh niti v rokah. V mitologijo razpetega boga se pa tu ne morem spuščati. Omenim naj samo, da je tudi drevo — križ lunarni simbol, da je drevo sredi raja s krvavordečimi sadovi drugotno in da je prvotnejši greh pitje krvi prepovedane živali. V to napako me je zavedla mitologija Kelemine v »Bajkah«. Mnenje, da je križ sončni simbol in celo Triglav sončno božanstvo (Davorin Trstenjak), je ustvarilo veliko zmešnjavo v naši in v mitologiji sploh. Glavno krivdo ima pri tem nemška šola s svojim »sončnim« kljukastim križem, ki je v resnici lunarni znak. Napačno je torej mnenje, da je zlatorog »sončno« bitje. Kelemina je pravilno opozoril na zvezo med streljanjem v razpelo in streljanjem na Zlatoroga. Napačno pa je, da je eno in drugo simbol sonca. Kelemina razlaga uboj Zlatoroga kot uboj »starejšega brata«. Ta nazor, da je sonce mlajši brat starejšega mesca, srečamo tudi pri Slovanih. Ta mlajši brat pa razseka mesec, ker je nezvest ženi — soncu, torej je pozneje stopilo moško božanstvo na mesto boginje in zastopa njene interese (v Litvinski pesmi n. pr. razseče Perkun mesec, v slovenski bajki pa krivi Kresnik »razseče« Kresnika, smrt mu pa zada šele žena). Ta mlajši brat je prvotno temni mesec »kača« na drevesu sredi vrta, ki v bajki o Zlatorogu čuva zaklad v Bogatinu. Prvotni Perun (Keltski Keraunos z jelenom in kačo) postane sončno bitje po egipčanskem vzorcu z materjo »Perkuna teto« kakor Hor s llathoro. Vse to pa je mnogo poznejše in mlajše od prakulturnega nazora o soncu — boginji lovki! V naši bajki je slovenski Zlatorog prvotni, še lunarni Perkun (Keraunos z jelenom in kačo), upodobljen z jelenovim rogovjem in s kačo v roki. Njegova žena je sončna lovka, Djevica, Dje-vana, Dagana. Zato je razumljivo, da Divji lovec sovraži in se maščuje nad dobro lovko oziroma lovkami, čuvaricami divjadi, Žalkami, Vilami, jih trže in žre (glej »Lovski izvor dualizma v slovenskem bajeslovju« v »Lovcu« 1939), ker mu pač niso dovolile ubijati svetih živali. Slovanska stara vera nima enega lica, ampak je bog (praoče) najprej mesec, pozneje sonce, zato ni mogoče spraviti vseh dokumentov, ki jih še imamo, v eno mapo, ampak je nujno ločiti starejše od mlajšega. Slovanski dualizem je prvotno lunaren, kakor sem pokazal v navedeni razpravi, pozneje pa se kaže solarnega. Kresnik postane sončni bog in Djevana postane lunarna ter skače pred zlim lovcem v reko (Devin skok). Prvotno pa je prav ta boginja sončno bitje in zato imamo še dokaz pri zahodnih Slovanih, kjer je identična s hudobnim soncem, P o 1 -dnevnico. Spomin na poldnevnico imamo mogoče v imenu gore Ponča sak predmet, ki nosi naš vonj, ter nam ga donese. Od iznajdljivosti vodnika je odvisno, v kaki meri se bo koristil s sposobnostjo in znanjem svojega psa donašalca doma. Dr.Lokar v svojem delu o ptičarjih pravilno pravi, da je donašanje eno najdelikatnejših poglavij dresure in je pri tem treba mnogo ljubezni, razumevanja in čuta, kajti glavna umetnost vsake dresure je pravilno dojeti psa, svet njegovih predstav in njegov način pojmovanja okolice, ker vsi ti činitelji olajšajo sporazumevanje z njim. Donašanje pa je poglavje, ki nam v veliki meri nudi možnost, da se poglobimo v značaj psa, kar bi zelo koristilo tudi vodnikom naših brakov. Klub brakov-jazbe-čarjev je spoznal vrednost donašanja tudi za brake in zato Fiirer v svoji knjigi o braku jazbečarju obravnava donašanje in ga nujno priporoča tudi za brake. Kdor pozna našega istrskega braka, ve, da je dovolj inteligenten in močan, da bi manjšo divjad brez težave donašal. Glede na to, da mnogi od njih ljubijo vodo, bi se ga z uspehom uporabilo pri lovu na race. Vsekakor pa, čim več pametne dresure, tem bolj se razvije inteligenca, kar je samo v korist lovcu. Dr. Stanko Bevk Spolovila kost S skrivnostnim nasmeškom na ustnih je stopil tovariš Vlado k lovskemu omizju v kavarni in položil na mizo koščico z vprašanjem: »No, lovci, ki vse veste in vse znate in ima eden od vas celo lovski izpit, kaj pa je tole?« Drobna, nekoliko upognjena koščica je bila dolga za pol prsta. Na širšem koncu je prehajala v nekoliko hrapavo konico, na ožjem koncu pa se je iz malce stisnjenega vratu končevala v dve kakor sklepni glavici. Po eni strani je bila podolžno plitvo vglobljena, po drugi pa v vsej dolžini oblokasta. (Glej na sliki podobo 1!) 1 2 3 4 5 6? Kosti iz spolovnika v naravni velikosti (1 = vidra, 2 = jazbec, 3 — lisica, 4 = kuna belica, 5 = kuna zlatica, 6 = dihur, 7 = kepen [hermelin]) Koščica je romala iz rok v roke, oči omiznikov pa so se obračale v tovariša, ki je prišlec nanj cikal z izpitom, češ »reši nas, o gospod«. »No, redkost ta koščica ni,« je ta pričel, »dasi nam res le malokdaj pride pred oči. Je to kost iz spolovnika vidre, samca seveda. Ta kost, znanstveno imenovana os penis, je sama zase v telesu in prav tako kakor n. pr. jezičnica v korenu jezika ali okosteneli križec v srcu prežvekovalcev nima nobene zveze z glavnim okostjem. Kosti v spolovniku pa nima samo vidra, ampak vsi zastopniki naših kun, ki so: jazbec (pod. 2.), belica (4), zlatica (5), dihur (6), kepen (7) in podlasica, potem zastopniki psov (lisica, 3) in drugih zveri. Nahajamo jih pa razen pri pripadnikih tega sesalskega razreda še pri opicah, polopicah, pla- vutonožcih, prhutarjih ali netopirjih, žužkojedcih, gledalcih, ribakih ali kitih in vrečarjih. Prežvekovalci, kopitarji in redko-zobi je nimajo. Spolovna kost je v različnih živalskih skupinah kaj različno oblikovana. Niti v isti živalski vrsti niso te kosti pri vseh po-edincih popolnoma enake, vendar pa toliko značilne, da moremo po njih z vso zanesljivostjo vrsto ugotoviti. Podolgaste so skoraj vse, kar je glede na obliko spolovnika razumljivo. Te imajo tudi skoraj brez izjeme vse na eni strani globlji ali plitvejši žlebič, po katerem teče cevka za odvajanje seča. Kakor vse kosti je nastala tudi spolovna kost iz hrustanca; kjer je ta obsegal odvodno cevko za seč, je nastalo na kosti uho, kakor ga imajo spolovne kosti kun. (Slika.) Čudno je, da mnoge spolovne kosti niso popolnoma somerno zgrajene, kar bi pričakovali glede na somerno obliko spolovnika. Tako je na primer pri kepenu v sprednjem koncu desna stran močnejša od leve, nasprotno razmerje pa najdemo n. pr. pri vidri in dihurju. Lisica in jazbec imata to kost na obeh straneh enako močno razvito; pri njih kakor tudi pri psu se kost proti sprednjemu koncu oži, vtem ko je pri drugih imenovanih živalih ta konec kijast. Preseneča nas tudi močna razlika v dolžini med spolovilo kostjo kune belice in kune zlatice, ki sta v naših krajih vendar telesno skoraj enako veliki. Beličina kost je za kak poldrug centimeter daljša od zlatičine in tudi v vsem precej močnejša. Po svoji dolžini je zlatičina spolovna kost enaka dihurjevi, dasi je dihur navadno precej manjši od zlatice. Namen spolovne kosti je utrditev spolnika za lažje parjenje. Ko samec oplaja samico, mora opraviti tudi neko mehanično delo. To pa opravi tem laže, čim bolj tog je spolovnik. Togost da spolovniku večji priliv krvi v posebno votliničasto žil j e in ga obenem tudi poveča. Če je v spolovniku še kost. ki jo krvni pritisk uravna, je za izvršitev telesne združitve tem bolje preskrbljeno. Naj omenim še to, da je za uspešno paritev potrebna podobna utrditev spolovil tudi pri samici. In tudi pri teh je za pomoč krvnemu pritisku v nekih živalskih vrstah posebna koščica, ki se nahaja v ščegetalcu, spolovniku istoizvornem organu. Dr. Janko Lavrič Šolanje in preizkušnje brakov (Nadaljevanje.) , Od kje in čigavi so psi, ki so bili letos vpisani v JIB? Če pogledamo po nalili družinah, prvači daleč pred vsemi lovska družina Sodražica s 7 kratkodlakimi istrijani, kar je skoraj ena četrtina vseh letos v JIB vpisanih brakov. Pik, Razor, Agič in Hitra s 1. oceno ter Iztok, Bujko in Alga z II. oceno so last članov te družine. Dva psa in ena psica so letos importirani iz Istre. To družino moramo postaviti za zgled vsem drugim družinam, posebno še, ker goji le brake ene pasme, katere smo letos videli na razstavi. Druga po vrstnem redu je lovska družina ilirska Bistrica s 4 psi; Zoran (I. ocena), Eks, Boško in Lisko (II. ocena) so v lasti njenih članov; vidimo, da imajo tudi naši primorski tovariši smisel za učenje brakov in lovski družini prav toplo čestitamo z željo, da se drugo leto izkažejo tudi ostale družine v Slovenskem Primorju. Tretje mesto ima lovska družina Ribnica in je dosegel Jugo I. oceno, Čičo in Lida II. oceno; slednja dva kratkodlaka istrska braka sta bila importirana iz Istre. Lovska družina Cerknica ima dva v JIB vpisana psa, ostale družine pa imajo le po enega psa. Med posamezniki je na prvem mestu tov. dr. Ivan Lovrenčič z Vrhnike, naš učitelj v lovstvu in kinologiji, ki je dal preizkusiti 4 resaste istrske brake in sta dva dosegla I., Rva pa II. oceno. Kljub svojim 70 letom je sam vodil vse 4 pse in zasluži posebno priznanje. S tem je dal svojim učencem in vsem lovcem svetal zgled vztrajnosti in požrtvovalnosti, pri čemer je imel edino, sicer tiho željo, da bi ga posnemali ne samo njegovi najožji učenci, temveč vsi, ki love z braki. Ta njegova požrtvovalnost se posebno zrcali v dejstvu, da je skušal na preizkušnji pokazati mladostno čilost. Pri iskanju in gonji je spremljal svoje ljubljence s puško na rami, kakor je predpisano, in s pipo v ustih, česar sicer ni v predpisih, vendar je to njegova navada na lovu. Ko je bil na vrsti njegov Šajkač za izdelovanje krvnega sledu, mu je malo spodletelo, dr. Lovrenčiču namreč in ne Šajkaču. Sled je vodil preko jarka, ki je precej globok in širok; pes je jarek gladko preskočil in takoj poprijel krvni sled na drugi strani, ni mu pa mogel slediti vodnik, ki se je znašel na dnu globeli in iz nje ni mogel. Pes je kmalu začutil breme za seboj, se skraja malo obotavljal, nato pa potegnil jermen in z njim pomagal svojemu vodniku iz zagate. Naj mi tov. dr. Lovrenčič oprosti. da sem opisal to zanj neljubo nezgodo; hotel sem s tem samo pokazati njegovo veliko prizadevanje, da se ni strašil naporov, temveč je hotel pokazati, da tudi on svoje brake šola in da vzgled drugim, da tudi oni tako store, da pridemo do brakov, s katerimi se bomo lahko zares ponašali. — Drugi po vrstnem redu je njegov rojak in učenec tov. Ivanc Adolf iz Sodražice s svojo lepo, iz Dalmacije importirano Hitro, ki je na preizkušnji pokazala, da ni samo »zala«, kakor jo hoče imenovati njena krušna oskrbnica, temveč tudi odlična v lovskih sposobnostih; drugi je iz Istre importirani Iztok. Da se ne bodo lastniki brakov, ki so bili na podlagi letošnjih ocen vpisani v JIB, prevzeli in da ne bodo zanemarili nadaljnjega šolanja svojih psov, pa moram napisati še: S tem, da je brak, ki je iz obveznih predmetov dosegel visoko število točk. še ni rečeno, da je res najboljši pes med tekmovalci ali med braki sploh; prav tako ne moremo reči, da je najslabše redovani brak tudi najslabši med ocenjenimi psi, ali pa da so slabi oni, ki niso dosegli pogojev za vpis v JIB. To velja za vse pse in za redovanje vseh veščin. Sodniki namreč morejo presoditi samo to, kar vidijo v onih nekaj urah, ko preizkušnja traja. Kakšen pa je brak v splošnem, bi bilo mogoče izreči zanesljivo sodbo šele tedaj, če bi sodnik imel priložnost, da ga opazuje dalj časa pri delu. Vemo, da najboljši pes na preizkušnji ne more izkopati zajca, če ga v onem delu lovišča, ki mu je odrejen za iskanje, ni. Nasprotno pa ima lahko najslabši pes srečo, da kar po naključju naleti na zajca, posebno če se to zgodi v času, ko zajec noče skočiti iz loža, dokler pes tako rekoč ne stopi nanj. Na delo braka pa vpliva vsj polno okolnosti, o katerih smo premišljevali v tem članku. Vendar menim, da bi bila ocena kolikor toliko zanesljiva, če psa ocenimo vsaj na treh preizkušnjah. Vse to govori za to, da bomo morali že preizkušene brake še in še preizkušati in da moramo svoje četudi v JIB že vpisane pse neprenehoma učiti, kar velja tudi za one, ki letos še niso bili preizkušeni, pa bodo v bodoče, tako da bomo dobili zares preizkušene brake. Poleg obveznih poznamo tudi neobvezne predmete, v katerih vodniki lahko dajo preizkusiti svoje pse, kar pa ni predpisano, da jih morajo. Govorili smo že o ostrosti na roparico, dalje o ohlajanju in nakazanju mrtve divjadi. V splošnem pa govori pravilnik o tem tole: »Braka preizkusimo lahko tudi v neobveznih predmetih, n. pr. v prinašanju divjadi na kopnem ali iz vode, v ohlajanju in pokazan ju mrtve divjadi, v gonji lisice itd. Prijaviti je treba te predmete sodniku še pred preizkušnjo. Delo se ne ocenjuje po točkah, temveč z redi: odlično, prav dobro, dobro, zadostno. Te rede vpiše sodnik v poročilo o preizkušnji, vpišejo pa se tudi v diplomo, katero prejme lastnik vsakega v J1B vpisanega braka, n. pr. prav dober lisičar, odličen obla-javec itd. Na skupno oceno ti redi nimajo vpliva; odločilni so le tedaj če na tekmi dobita dva psa v obveznih predmetih enako število točk; v takem primeru doseže boljše mesto oni pes, ki je bil v neobveznih predmetih bolje redovan. Neobvezne predmete ocenjuje sodnik po svobodnem preudarku, upoštevajoč določila in navodila, ki veljajo za druge pas- Sodniki in vodniki gredo po odmoru nadaljevat preizkušnjo brakov me, kolikor jih je mogoče uporabiti pri delu brakov in kolikor niso vsebovana v tem pravilniku.« Do sedaj v neobveznih predmetih ni bil ocenjen še noben brak, začeti pa bo treba tudi s tem. Opozoriti moram le, da v pravilniku niso našteti vsi predmeti, ampak so še drugi, v katerih lahko damo svoj e brake oceniti. Tako smo spoznali glavna določila pravilnika za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov; videli smo,, da so nam preizkušnje v prejšnji jeseni, ko je bilo zajetih večje število brakov, prinesle precej novih dognanj, za katere smo obogateli. Ugotovili smo, da je sicer na preizkušnji prvo pes, vendar k preizkušnji nujno spadajo poleg sodnikov in vodnikov tudi strelci. Vsi ti morajo brezpogojno poznati določila pravilnika. Zato je prav, da smo pravilnik še enkrat predelali in pri tem primerjali, kako se je izkazal v praksi, pa tudi, kako so psi-tekmovalci delali v posameznih veščinah. Ugotovili smo dalje, da je pravilnik v nekaterih točkah pomanjkljiv, za veščino »ostrost na roparice« pa je prav, da jo izločimo iz obveznih in uvrstimo med neobvezne predmete. Še nečesa manjka v pravilniku med obveznimi predmeti. Vsakemu psu je prirojena gotova mera bistrosti, enemu več, drugemu manj. Te po sedanjem pravilniku ni bilo mogoče oceniti niti pri poslušnosti, kajti k tej moremo braka priučiti, pa najsi bo k vodljivosti ali k ubogljivosti. Bistrost psa opažamo med celotnim njegovim delom, torej tedaj, ko mu dajemo hrano, ko gre z nami v lovišče, ko ga spustimo za iskanje in gonjo, da nas pride od časa do časa pogledat; sodnik na preizkušnji pa opazuje braka od tedaj, ko ga ocenjuje v lepoti, pa vse do zadnje veščine na preizkušnji. Bere se mu iz oči, izraža se v njegovih kretnjah, v samostojnem vedenju, sploh v celotnem njegovem nastopu in bi se o njej najlaže mogli izraziti s tujko »inteligentnost« psa. Ako izločimo iz obveznih predmetov ostrost na roparice, izpade 5 vrednostnih števil; mnenja sem, da še v bodoče obdržimo skupno vrednostno število 50 in 5 preostalih damo drugim veščinam, ki doslej niso bile uvrščene med obvezne predmete ali pa so bile upoštevane prenizko. Ker je brak pes za glasen lov, mora imeti prijeten in močen glas; imeti mora dober nos, kajti če tega ni, ne more divjadi dvigniti, še manj pa slediti ji in jo glasno goniti. Poudarili pa smo že, da je temelj vsemu šolanju braka poslušnost. Zaradi tega bomo dali poudarek tem veščinam in dvignili za 1 vrednostna števila pri glasu, nosu in poslušnosti, na novo bomo uvedli veščino bistrost in ji določili vrednostno število 2. Rekli smo, da smo preveč zanemarjali šolanje braka v poslušnosti. Kako moremo reči o braku, da je šolan, da je izučen, če ga na lovu ne moremo dobiti k rokam, ker se ali sam vrne domov ali pa preganja divjad po domačem lovišču in preko meja »čez tri gore, čez tri dole«; odkar je bil zjutraj spuščen in je dvignil, smo ga nekaj časa slišali, videli pa tisti dan ne več, prišel je domov sam šele zvečer ali mogoče drugi dan. Od braka zahtevamo, da je dober zajčar ali vsaj lisičar. Zajec se kmalu upeha in začne delati kljuke, to je, začne poslušati, kaj gre za njim, in se polagoma vrača na mesto, kjer je bil dvignjen, kar se navadno zgodi čez približno pol ure, odkar je bil dvignjen. Lisica teče skraja naravnost, pa tudi ona kmalu začne zavijati, da bi speljala psa v krivo smer ali da bi našla skrivališče v luknji, kamor pes ne more. Drugače pa je s sr nad jo, ki teče naravnost in se tako hitro ne upeha. Od braka zahtevamo, da srnjadi sploh ne goni ali da je taka gonja čim krajša, pri čemer velja, da mora tudi gonja srnjadi imeti svoje meje. Ker se preizkušnje vrše ali vsaj vršile naj bi se v takih predelih lovišč, kjer srnjadi ni, te dobre ali slabe lastnosti braka po večini ne bomo mogli presoditi. Pač pa bomo mogli vsaj deloma to videti pri poslušnosti; pes, ki je ubogljiv in ki pride na nek znak k rokam, ki se bo zavedal, da ni sam v lovišču, ampak da je z njim še človek in da se mora od časa do časa prepričati, če ga človek še vedno čaka, bo opustil predolge gonje srnjadi. Po sedanjem pravilniku je bilo mogoče, da je mogel priti v J1B brak, ki je v nekih veščinah — tudi v poslušnosti — dobil nezadosten red. Da bi se to v bodoče ne zgodilo, naj se pravilnik popravi tako, da more dobiti III. oceno brak, ki je poleg drugih pogojev dosegel v poslušnosti vsaj zadostno (1), za II. oceno mora v poslušnosti dobiti vsaj dobro (2) in za I. oceno vsaj prav dobro (3). Seveda je treba postaviti malo natančnejša določila glede ocenjevanja poslušnosti. Ker ima pravilnik le navodila za red odlično, je treba v tem pogledu pravilnik dopolniti. (Sledi konec.) Plen pogona 22. febr. 1948 pod Dolgim brdom in Lubežem v Zasavju, ki sta ga priredili lovski družini Šmartno in Litija z drž. gozd. upravo. V hudem snežnem metežu, ko nihče ni pričakoval, sta žilavost in vztrajnost 27 lovcev želi lep uspeh. Ado Makarovič Strel ob sončnem vzhodu (Lovsko-kulturno jedro bajke o »Belem konju .) (Nadaljevanje.) VII. V naši bajki ni govora o risbi in invultiranju ali opustitvi tega magičnega dejanja. In tudi v bajki o Belem konju na Vršacu to ni omenjeno. V Tonejčevem zapisu pa je značilno rečeno, da mora lovec žival takoj smrtno zadeti. Četudi je torej ta magična miselnost odpadla, je ostala zahteva, da je treba žival takoj smrtno zadeti, ostal je strah pred živaljo. Fro-benius pravi, da se pri Pigmejcih risba gazele identificira z živaljo, ki jo je treba ubiti: »Slika živali se očividno istoveti s samo živaljo in prav tako strel s puščico s sončnim žarkom. Tukaj se mi zdi, da je rešljiva točka, ker to, kar je bilo navedenega o kultu medveda, kaže, da je boječe stremljenje te stare kultne miselnosti usmerjeno na to, da se podtakne dejanje in s tem krivda ubijalca nekomu drugemu« (128/129). Lahko torej domnevamo, da je tudi tukaj želja vriniti neko drugo silo kot strelca (»Als sittenbestimmend ). Po mojem pa se ni samo risba identificirala z živaljo in je potemtakem sonce, s tem da je »zadelo« narisano antilopo, vzelo greh uboja nase, ampak je bilo treba tudi živo antilopo zadeti v momentu, ko je prvi sončni žarek osvetlil njen vrat. Frbbenius je spregledal, da se je magično dejanje vršilo na najvišji točki griča, kamor najprej posije sonce, in da so lovci planili v gozd, da dosežejo čimprej ravnino in da tam zadenejo antilopo, ko bo tja prodrl prvi sončni žarek do vratu neke antilope. Končno je važna vloga žene, strah lovca pred ženo, da bi ne izvedela, da je o tem govoril s Frobeniusom, in odhod, da, beg od ekspedicije brez slovesa, ki ga je nedvomno zahtevala žena. Žena je tu predstavnica boginje sonca — lovke, kar pomeni, da pristaja na ta uboj. Od tod tudi vera pri afriških lovcih: če se lovec pregreši proti lovsko verskim predpisom, je kri, je ne izpusti ali izlije na zemljo, ali (pozneje) je ne shrani v svojem lovskem rogu, se mu napadena zver, lev, tiger, gepard izpremeni v lepo ženščino, ki ga zapelje in pogubi (Frobenius). Zato imamo iz poznega lovskega paleolitika toliko ženskih kipcev in skoraj nobenega moškega. Ti kipci predstavljajo žensko božanstvo lova. S tem je za naš namen etnološko in versko dovolj jasno označena scena, ki jo opisuje Frobenius. Poglejmo sedaj še Tone j čevo bajko. Na mesto Zlatoroga je stopil tu mitološki Beli konj, vse drugo pa je pristno in pra-kulturno. Ta žival čuva neki zaklad, kakor Zlatorog. Iz njegove krvi zrastejo čudodelne rože, kakor iz krvi Zlatorogove. Razlika med Tone j čevo in Deschmanovo bajko pa je v tem, da je Zlatorog izginil kot užaljen nad človeško predrznostjo, medtem ko Beli konj še ni bil napaden, ker ga je čuvala megla. Obe bajki pa sta enega in istega izvora, obe govorita o nevarnosti in težkočali lova na prepovedano žival. Če odmislimo čuvanje zaklada, ki je poznejši mitološki slovenski dodatek, imamo pred seboj v Tone j če vem zapisku pristno prakulturno vero, medtem ko je v Deschmanovem zapisku svojevrstno, a napačno uporabljena vera v moč Diktama, triglavske rože. Medtem ko v Tonejčevem zapisku lovec ne pride do streljanja svete živali, se po drugem zapisku slepo spusti v to nevarno podjetje. Če primerjamo vedenje prakulturnega Pigmejca na lovu s pogoji, ki jih našteva Tone j ec, vidimo tele važne paralele: I. Naš lovec mora biti izvrsten strelec, ki iz daljave točno zadene svoj cilj. Tako strelja iz daljave tudi Pigmejec, da bi ga žival ne ugledala. Strah pred jeznim, zlim pogledom živali je tu in tam prejasno viden. II. »Ko obsije prvi žarek belo grivo živali, bo morala počiti puška,« pravi naša bajka. Točno tako dela Pigmejec. Tonejec ima pa tu napako, ker pravi, da mora lovec zadeti v glavo, čeprav sam omenja pravilno grivo, torej vrat. Zadeti mora torej v vrat, kakor prakulturni lovec. Pravilno pa je spet rečeno, da mora zadeti s prvo kroglo. To se pravi, da ga mora s prvo kroglo tudi smrtno zadeti, točno kakor pigmejski lovec, ki je zadel antilopo s prvim strelom v tisto mesto, kakor je izstrelil puščico v risbo antilope. III. Strelec bo moral konja prej zagledati, kakor konj njega. To se pravi: žival ne sme zagledati lovca, preden ta ni izstrelil svoje smrtonosne krogle. Pigmejec pa se skrije tudi pred smrtno ranjeno živaljo iz strahu pred njenim zlim pogledom. Naš lovec kakor da se ne boji tega pogleda, ker pravi, da bo žival »še smrtno zadeta skušala človeka zmotiti in mu zmešati pamet«. Tukaj manjka poziv lovcu, naj se skrije tudi pred smrtno zadeto živaljo, namesto tega pa je tolažba: smrtno zadeta žival bo »obležala onemogla«. Samo če bi je ne zadel smrtno s prvo kroglo, bi bilo »slabo za človeka«, kar pomeni, da bi ga zmotila in mu »zmešala pamet«. Tistega groznega strahu, ki ga pozna pra- kulturnik, tukaj sicer ni več, ker naš lovec tudi ne ve več, zakaj mora počiti puška v trenutku, ko bo padel prvi žarek na vrat živali. Naš lovec se ne zaveda več, da se s tem, ko strelja v tistem trenutku, skriva za astralno lovko na to žival, ampak mu je prosto ubiti to žival, če izpolni ta pogoj, ki je za današnjega lovca vsekakor zelo težak. Mogoče pa je tudi to stališče nekako »prakulturno«, iz matriarhata. S tem ko Pigmejec ubije antilopo v trenutku sončnega vzhoda, izpolnjuje neko pogodbo med soncem in človekom, češ: če se ti posreči narediti vse tako, kakor sonce hoče, je znamenje, da je božanstvo s teboj, da soglaša s tem ubojem. V nasprotnem primeru pa ponesrečeni strel pomeni, da ti božanstvo ni naklonjeno in da ostane greh na tebi. Pomislimo, da se tak strel iz daljave in v nenadnem trenutku prvega sončnega žarka kaj lahko ponesreči. Žival potem ve, da je ni zadelo sonce, ampak človek. Če se pa strel posreči, pomeni, da je sonce s tem zadovoljno in da bo tudi »vzelo krivdo nase« in zli pogled nima več pravega učinka! V trenutku, ko bo zbrisana risba ob sončnem vzhodu, je s tem zopet isto sonce vzelo »kri« (— življenje) nase in bo poskrbelo, da se ta kri ne bo maščevala nad človekom, ampak da bodo iz nje zrastle nove antilope; kako, sem že povedal. To shranjevanje krvi, v kateri je duša, je podobno shranjevanju votlih mozgastih kosti in lobanj. Tvar, v kateri je sedež duše ali življenja, kakor hočete, ne sme služiti človeku v jed, ampak jo je treba shraniti in pustiti, da iz nje nastane zvezda, rastlina. Za prakulturnika pomeni eno in drugo novo življenje živali. Za našega lovca, ki ne pije več krvi ubite živali, mu sonce samo prikliče iz te krvi rože, ki bodo na nek način pospeševale razplod in zdravje vrste ubite živali. Zato pri Tonejcu ni besedice o kakem maščevanju krvi, če bi se strel ponesrečil. Nasprotno: iz krvi belega konja bodo zrastle cvetlice, srečonosne človeku in živali. Te rože pa ne bodo takoj zrastle iz krvi in ne bodo nič hasnile smrtno ranjeni živali, kakor je to napačno podano v bajki o Zlatorogu. Slovenci so naredili iz prepovedane živali (po svoji mitologiji) eno samo žival; v resnici so bili to beli kozli in koze, sveta čreda v varstvu vil. Mitologija novih došlecev pa je s prepovedano živaljo združila tudi bajko o zakladu, ki ga čuva več-glava (najbrž triglava) kača in čigar ključ je zlati rog enega svetega kozla. Tudi bajka o belem konju pozna samo eno žival. Škoda, da nam Vodnik ni kaj več povedal o Vršacu, kakor to, da je naš »Parnas«. Mogoče bi smeli sklepati, da so si predstavljali tega konja krilatega in da je mislil Vodnik na Pegaza. Na vsak način pa je ta konj slovenska mitološka figura. Ker slovenski došlec ni mogel razumeti, zakaj so te živali prepovedane in zakaj jih je tako težko ubiti, si je to razlagal po svoje. Sveta žival je postala konj, mogoče jezdna žival slovenskega Peru na Chorsa (s konjskimi kopiti). Ta srečna okolnost pa nam je ohr^ nila nazore prakulturnega lovca, kako je treba loviti prepovedano žival. Bajka o Zlatorogu je sicer ohranila prvotno žival, belega kozla, in nam pokazala, kako je trentarski lovec poginil na lovu nanjo. Izgubila se nam je pa razlaga, zakaj je moral dati svoje življenje, namreč ne zato, ker se je drznil loviti Zlatoroga, ampak ker ni upošteval predpisov, ki jih je nekatere prekrasno ohranila bajka o belem konju. Na drugi strani pa ima bajka o Zlatorogu ohranjeno važno potezo o božanstvu, ki to žival čuva. Ne kar vile so čuvale sveto čredo, ampak njih kraljica — »morska deklica« Dagana. Zeleni lovec in Trentar sta ljubljenca Dagane, a se zaljubita v zemeljski deklici. Ne briga ju več planinska boginja in njena naklonjenost, ampak le (nezvesta) deklica v dolini. V tem sta podobna in identična s kraljem Matjažem, mescem, ki ima Vilo (sonce) za ženo (»Rodila jo je jutranja zora«, torej je sonce), in vurberškemu Kresniku, ki postane nezvest svoji božanski ženi. Zato je tudi ta poteza poznejša od samega neupoštevanja boginje in njenega zakona, ker sodita kralj Matjaž in Kresnik v slovensko mitologijo. Prakidturno bajko, torej jedro bajke o Zlatorogu, kakršno mi poznamo, je treba torej rekonstruirati tako, da si predstavljamo, kako neki lovec pripoveduje drugemu (kateremu so znani predpisi, ki nam jih navaja Tonejec-Samostal): kakor da bi hotel podčrtavati lovčeve napake. Trentarski lovec je šel nad Zlatoroga, ne da bi se zairaroval pred »grehom«. Lovec ni zadel smrtno zlatorogega kozla. Dokaz je že to, da mu je žival ušla. To bi že lahko bila njegova poguba. Na samem je žival použila čudodelno rožo, zraslo iz njene krvi, na ta način popolnoma ozdravela in se vrnila lovcu naproti, da ga kaznuje. On bi po nesrečnem strelu lahko zbežal, a je, nasprotno, naredil drugo napako, da jo je zasledoval. Trentarski lovec je Zlatoroga sicer »s strelom pogodil« in potem sta (z Zelenini lovcem) »sledila težko ranjeni živali«, samo težko, a ne smrtno ranjeni živali. Napaka, ki jo je storil lovec, je prvič ta, da je streljal na Zlatoroga, ne tla bi bil popolnoma gotov, da ga s prvim strelom mora smrtno zadeti in podreti, in drugič, da je težko (ne smrtno) ranjeni živali sledil, torej se obnašal kakor moderni lovec. Lovec iz pra-kulture, ki bi imel nesrečno roko, da bi zgrešil smrtno točko, bo zbežal pred osveto ranjene živali, pred njenim pogledom, ki mu prinese gotovo smrt, zbežal bo pred osveto njene raztresene krvi, ki ga mora pogubiti. Ta osveta krvi je v naši bajki izražena mitološko, a ne pra-kulturno, ker je iz črede nastal en Zlatorog. Iz krvi svete živali je zrasla triglavska roža, ki je vrnila (isti!) ranjeni živali njeno moč. Tako se je maščevala nad lovcem prelita kri. Ta kri se pa prakulturniku maščuje drugače, in sicer kot življenje, ki je prešlo v drugo žival (roparico). Tukaj bajka ni pristna: Da je slovenski pripovedovalec tukaj izpremenil bajko, nam kaže sledeče: Ko je lovec sledil Zlatorogu po krvavi sledi, je Zlatorog bežal pred njim, dokler ni »pritekel do mesta, kjer so rastle krvavordeče triglavske rože, in jih je nekaj použil«. To pomeni, da je moral biti Zlatorog kot »edina« prepovedana žival že prej enkrat ranjen, saj so te rože žrastle iz njegove krvi. Pripovedovalec je bil torej jasno mnenja, kakor Tonejec-Samostal, da te rože ne zrastejo hipoma iz okrvavljenih tal, kakor je pesniško napisal Baumbach, ampak šele pozneje, kakor vsaka druga cvetka. Zakaj se je torej Zlatorog prav takrat tako razljutil, da je uničil gorski raj in odšel? Zakaj so bele žene prav takrat sklenile zapustiti Komno, in ne že takrat, ko je bil Zlatorog prvič ranjen? Bajka je torej tukaj očividno izpremenjena. Zlatorog je po tej bajki nesmrten, saj pravi, da »ako je Zlatorog použil le en list tega zelišča, je takoj ozdravel, pa najsi ga je lovec zadel v samo srce«! Potemtakem ne vemo, kako se je Zlatorog izlizal, ko je bil prvič ranjen. Pripovedovalec bi mogoče odgovoril, da je takrat zbežal, kamor strelec ni mogel do njega. A kje je potem kazen, ki mora zadeti lovca? To kaže, da je motiv čudodelne rože uporabljen napačno, ne v smislu prakulturnega verstva. Naš pripovedovalec je naredil iz diktama = divjega pola j a, čudodelno rožo, čudodelni »balzam«, torej zdravilo za rane. Pri tem pa je bil na srečo tako neroden, da je pozabil povedati, kako se je izlizal Zlatorog, ko je bil prvič ranjen. Če bi namreč cvetke pognale iz Zlatorogove krvi takoj v trenutku, ko je kaplja krvi padla na zemljo, bi Zlatorogu ne bilo treba bežati, ampak bi tako rožo použil na mestu, kjer je bil ranjen. Najboljši dokaz, da temu ni tako, pa je Tonejčeva bajka, ki pravi, da bo sveta žival poginila v lastni krvi. Diktam kot roža, ki je zrastla iz krvi ubite živali, ima samo ta pomen, da pomaga tisti vrsti do zdravja in razplojevanja, nikakor pa tako, kakor si je to izmislil naš pripovedovalec. Važno pa je, da je v tej napaki vendar dokaz, da je naš lovec vedel, da se prelita kri maščuje. V prakulturi izlije lovec kri na zemljo itd., kakor je že bilo povedano. Ta zakon pa ne zahteva samo ubita žival, ampak tudi zveri, ki napadajo pasoče se živali, torej v Afriki tudi lev. Kakor hitro namreč lovec ne bi izpolnil tega zakona, bi se mu maščeval prav lev ali kaka druga velika divja mačka. Interesantno pa je tudi mnenje lovcev kulture Mahalbi, da je lovec, ki se je ponesrečil na lovu v gorah, zapadel maščevanju prelite krvi. Tudi tukaj imamo stik te lovske kulture z našo bajko o Zlatorogu. (Sledi konec.) Kako si Janezek predstavlja naskok petelina Cvetko Ferdo Naboj za šibre in njegovi sestavni deli (Konec.) Kakšne so prednosti krezdimnega smodnika, bomo videli pri nadaljnjem opisovanju v zvezi s polnjenjem nabojev. Še bolj kakor pri črnem je pri tem smodniku potrebno razlikovati način in količino basanja za šibre in za kroglo. Brezdimni smodnik se teže vžiga kakor črni, v zaprtem prostoru hitreje izgoreva, razvija mnogo več plinov in večjo toploto. Potrebno mu je krepkejše netivo kakor črnemu smodniku, vendar mora biti netilka natančno prilagodena vsaki vrsti brezdimnega smodnika glede jakosti impulza. Za črni smodnik ni bistveno, s kakšno netilko ga vžigamo: izgorevanje in razvijanje plinov se ne menja mnogo. Brezdimni smodnik pa je v tem pogledu zelo občutljiv. Netilka, ki popolnoma zadostuje za črni smodnik, ne vžge dovolj energično brezdimnega in posledice tega so lažni ali zakasneli streli. Tudi premočna netilka je škodljiva, celo nevarna. Ena vrsta netilk, ki vžge neko vrsto brezdimnega smodnika pravilno, da popolnoma v redu izgoreva, lahko vžge drugo vrsto brezdimnega smodnika tako energično, da ta ne izgori več normalno, temveč da v celi količini detonira, t. j. da se že v nabojišču samem spremeni v visoko napete pline, ki lahko raznesejo puško. Taki primeri se posebno v današnjem povojnem času pogostoma dogajajo zaradi tega, ker nestrokovnjaki vršijo lahkomiselne poizkuse z neznanimi smodniki in municijo. Največkrat je slučaj ta, da se v naboj za šibre stavi brezdimni smodnik, ki je namenjen za vojaške puške. Ti razni smodniki so. kakor sem že prej omenil, lahko nitroglicerinskega sestava s hitrim izgorevanjem, ki v istem razmerju s pravim lovskim smodnikom proizvajajo veliko več plinov. Vloga smodnika je v sledečem: vžgan z netilko trenutno izgoreva in v ležišču naboja proizvaja plin pod zelo visokim pritiskom. Stene cevi in baskila (celina) s svojo odpornostjo preprečujeta širjenje nastalega plina nazaj in v stran, zato je edina možnost plinom, da odrinejo čep in šibre proti ustju puškine cevi. Če vzporedimo lastnosti dimnega in brezdimnega smodnika v pogledu njihovih učinkov, vidimo, da pri normalnem polnjenju plin dimnega smodnika proizvaja manjši pritisk od brezdimnega. Pri normalnem polnjenju proizvaja dimni smodnik v nabojišču tele pritiske: kal. 12 okoli 350 atmosfer, kal. 14 450 do 500 atm., kal. 16 500 do 550 atm., kal. 20 okoli 550 do 600 atmosfer. Z nadaljnjim prodiranjem plina v cev pritiska obeh plinov upadata, in to pri dimnem smodniku počasneje, pri brezdimnem hitreje, tako da ima na izstopu iz cevi plin dimnega smodnika večji pritisk od plina brezdimnega smodnika, kar je tudi posledica močnejšega poka in od sunka puške, čeravno je začetna hitrost kakor tudi domet in preboj šiber z brezdimnim smodnikom večji. Da bi se z dimnim smodnikom dosegla začetna hitrost šiber, ki bi bila enaka hitrosti, katero proizvaja brezdimni smodnik z normalnim polnjenjem, bi morali povečati količino dimnega smodnika. Iz navedenih razlogov bi bil pok puške še močnejši, odsunek puške pa neznosljiv. Zato je važno, da lovci, ki sami polnijo naboje, vedo, kakšen učinek ima dimni, kakšen pa brezdimni smodnik, če je basanje nad dovoljenim maksimom. To se najlepše razvidi iz sledečega primera: Normalno polnjenje za kal. 16 je 4,5 g dimnega ali 1,85 g brezdimnega smodnika (obiličevca) z 28 g šiber za obe vrsti smodnika. S to polnitvijo dimni smodnik proizvaja pritisk plina okoli 400 atm., a brezdimni okoli 500 atm. Ako dodamo polnjenju od 4,5 g eno desetinko grama več, to je 4,6 g smodnika, bo ta dodatek 0,1 g dimnega smodnika povečal pritisk plinov za okoli 10 atmosfer, t. j. na 410 atm., če dodamo 0,2 g, bo pritisk plinov 420 atm., z 0,5 g pa 450 atm. Če pa dodamo lg smodnika več, to je 5,5 g, se bo pritisk povečal na 500 atmosfer. V tem primeru je, kakor vidimo, povečanje pritiska pri črnem smodniku enakomerno premočrtno s povečanjem količine dodanega smodnika. Pri brezdimnem smodniku je drugače. Dodamo li normalni polnitvi od 1,85 g za kal. 16 brezdimnega (obiličevca), kateri proizvaja okoli 500 atmosfer pritiska, 0,1 g, to je, če nabašemo 1,95 g, se bo pritisk plinov povečal za 50 atm., to je na 550 atm.; dodatek od 0,2 g bo povečal pritisk za 170 atm., oziroma 2,05 g smodnika bo proizvedlo pritisk 670 atm. 2,15 g bo povečal pritisk na 480 atmosfer 2,25 „ „ 99 99 99 1080 99 2,55 „ 99 ,9 ,9 1370 9, 2,45 „ .9 ,9 1730 9, 2,55 „ „ 99 99 ,, 2170 9, 2,65 „ „ 9, 99 2700 99 2,75 „ 9, „ „ 99 3350 99 2,85 „ 99 9, ,, .9 4240 9, Iz tega je razvidno, da se pritisk plinov brezdimnega smodnika povečava skokoma v vedno večjih stopnjah. Če primerjamo lastnosti brezdimnega smodnika z dimnim, ugotovimo sledeče: če je polnjenje pri kal. 16 brezdimnega smodnika od 1,85 g proizvedlo 500 atmosfer, se bo z dodatkom 0,5 g pritisk plinov povečal na 1080 atm., to je na dvakratno; če pa polnjenju 4,5 g dimnega smodnika dodamo 0,3 g, se pritisk plinov poveča od 400 na 430 atmosfer, skupaj za 30 atmosfer. Zaradi tega storjena napaka pri polnjenju s črnim smodnikom za nekaj desetink grama, pa celo za cel gram ne predstavlja velike nevarnosti, medtem pa, ko napaka dveh do treh desetink grama brezdimnega smodnika predstavlja že veliko nevarnost za puško in lovca. Zaradi tega je pri odmerjanju brezdimnega smodnika potrebna velika opreznost. Navedel sem primer z našim brezdimnim obiličevcem. Obstajajo pa še brizantnejši brezdimni smodniki, pri katerih so skoki še večji in nevarnejši, pri nekaterih pa tudi narobe. Od kod izhajajo razlike v pritisku, začetni hitrosti in raztrosu šiber pri eni seriji izstreljenih nabojev, ki so polnjeni z miligramsko natančnostjo? Ta razlika v pritisku pri eni seriji od 10 nabojev znaša okoli 60 atm., v začetni hitrosti pa do 30 m/sek. Obstoja več razlogov. Pri izdelavi smodnika, kateremu se posveča največja pozornost, ni mogoče narediti vsa zrnca po svoji velikosti, debelini in količini grafitne plasti popolnoma enaka. Dokazano je, da drobna, tanjša in manj grafitirana zrnca hitreje izgorevajo kakor narobe. Poleg tega je zapiranje nabojev nemogoče izvršiti popolnoma enakomerno, tako da bi bil pritisk šiber in čepa docela enakomeren pri vseh nabojih. Tudi čepi niso vsi enako elastični in vsi enakomerno pritisnjeni na smodnik oziroma na pokrovček. Vse to so vzroki, ki povzročajo razlike, ki so v praksi brezpomembne in ki se v praksi ne dajo odstraniti. Važno je tudi delovanje brezdimnega smodnika pri različni temperaturi. Ugotovljeno je, da je pritisk pri nižji temperaturi slabši, pri višji temperaturi močnejši, kar je razumljivo. Pa tudi sama divjad je poleti laže oblečena in po večini mlada ter zato manj odporna kakor pozimi. Zaradi tega je potrebno, da razlikujemo dve vrsti polnitve, letne slabše in zimske močnejše. Ta razlika letnih in zimskih nabojev variira od pol do ene desetinke grama. Za one lovce, ki se ne žele spuščati v različna polnjenja za letni in zimski lov, naj služi naslednja* razpredelnica kot univerzalna za uporabo v vsakem letnem času: Za naboje s črnim smodnikom: Kal. 12 — smodnika 5,25 do 6 g — šiber 30 do 36 g „ 16 — „ 4,5 „ .5 „ — „ 27 „ 32 „ „ 20 — „ 4 „ 4,5 „ — „ 24 „ 26 „ Za naboje z brezdimnim smodnikom (obličevcem): Kal. 12 — smodnika 2,1 g -— šiber 30 g „ 16 — „ 1,85 „ — „ 27 „ „ 20- „ 1,55 „ - „ 23 „ Omenjam, da ta razpredelnica velja samo za naše smodnike. Pomniti pa moramo, da razne tovarne izdelujejo tudi razne vrste smodnikov, na katerih zavitkih vedno najdemo navodilo za polnitev, po katerem se je treba ravnati. Parafiniran ali osmoljeli pokrovček. Ta se stavlja v naboj na polnitev smodnika z namenom, da prepreči prodiranje vlage iz čepa v smodnik, kateri je sam po sebi higroskopičen. Pokrovec, ležeč na zgornjem robu vložka, tudi ne dovoljuje stiskanja smodnika v svojem ležišču po čepu ob polnitvi in zlasti pri robljenju tulca. Za dober uspeh naboja je glede trajnosti in samega učinka naboja parafiniran ali osmo-ljen pokrovec velikega pomena. V pomanjkanju tega lahko uporabimo navaden pokrovec, kateri pa vpija vlago. Klobučevinast čep. Za naboje z dimnim smodnikom uporabljamo navaden čep iz papirja; bolje je pa, da je na površini, s katero se dotika cevi, omaščen. Za brezdimni smodnik pa je potreben s parafinom napojen klobučevinast čep. Parafin služi v tem primeru kot dobro tesnilo, hkrati pa čisti saje in nastali sloj svinca od poprej izstreljenega naboja. Višina čepa ne sme biti manjša od 8 mm, ker se sicer lahko v cevi obrne. Za normalne tulce dolžine 65 mm ustreza višina čepa 12 mm, za daljše tulce od 70 mm dolžine pa 17 mm visok čep. V vsakem primeru je potrebno izbirati ono višino čepa, ki nam z normalno polnitvijo šiber ostane 5 do 6 nun tulca iznad pokrovca za zarobitev naboja. Čep ne sme biti preveč elastičen, pa tudi ne preveč trd. Če je preveč elastičen, zmanjšuje začetno hitrost, če je pa pretrd, poganja šibre z veliko hitrostjo iz mrtve točke, zaradi česar izzove močan udarec na šibre, ki se deformirajo, dobe nepravilen let in raztros. Ravno tako čep ne sme biti predebel. V tem primeru napihuje tulec in povečava odpor. Tudi preozek ne sme biti, ker slabo zapira in dovoljuje prehod plinov k šib ram. Dobro izdelan klobučevinasti čep mnogo pripomore h kvaliteti naboja. Svinčene šibre. Naloga šiber je v tem, da potisnjene s plinom izgorelega smodnika lete z veliko hitrostjo skozi cev proti cilju. Marsikateremu je nejasno, kako se ta hitrost v cevi razvija. Da bi to raztolmačili, razdelimo cev puške dolžine 70 cm na 7 enakih delov — sektorjev po 10 cm. V prvem sektorju je naboj. Pri strelu pritisk plinov od približno 550 atm. potisne šibre iz točke mirovanja (mrtve točke) v naboju z veliko hitrostjo naprej. Ob koncu prvega sektorja, to je pri 10 cm, znaša hitrost šiber 200 m v eni sekundi. V drugem sektorju se zaradi povečanja prostora pritisk plinov zmanjša, medtem pa hitrost šiber še nadalje raste, ali ne v tej meri kakor v prvem sektorju, tako da je hitrost šiber ob koncu drugega sektorja, to je pri 20 cm, okoli 290 m/sek. Pritisk plinov je padel od 550 atm. na približno 200 atm. Ob koncu tretjega sektorja je hitrost šiber okoli 328 m/sek., pritisk plinov pa še manjši. Na kraju četrtega sektorja naraste hitrost šiber na 348 m/sek., na kraju petega sektorja na 362 m/sek., na kraju šestega sektorja 372 m/sek. in na kraju sedmega sektorja, to je na samem izhodu iz cevi, okoli 380 m/sek. Pritisk plinov je tu zmanjšan na nekaj desetin atmosfer. To hitrost, katero imajo šibre pri izhodu iz cevi. imenujemo začetno hitrost. Če bi bila cev za 10,cm daljša, bi se povečala hitrost šiber za 5 m, pri podaljšku cevi za 20 cm, to je pri dolžini 90 cm. bi se začetna hitrost šiber povečala za 3 m, pri 100 cm dolgi cevi za 1 do 2 m, pri cevi 110 cm bi hitrost ostala ista in ne bi več rastla. Če bi pa bila cev daljša od 110 cm, bi se začelo upadanje začetne hitrosti šiber. Iz prednjega lahko zaključimo, da šibre, potisnjene z veliko hitrostjo iz naboja, postopoma povečava j o svojo hitrost skozi cev. Vidimo, da se pri 90 cm dolgi cevi začetna hitrost poveča le za 7 do 8 m in da vsako podaljšanje cevi ne koristi povečanju prebojnosti in dometu šiber. Zaradi tega je mnenje nekaterih lovcev, da imajo puške z dolgimi cevmi večji domet in večjo prebojnost, napačno. Nekoč je to mnenje tudi v praksi držalo. Pred 100 in več leti se je uporabljal samo dimni smodnik, ki je bil debelejši od današnjega, njegovo zgorevanje je bilo počasnejše. Zaradi tega je bila potrebna tudi daljša cev, da bi se pritisk plinov, ki se je počasi razvijal, popolnoma izkoristil ter dal šibram potrebno hitrost. Vrnimo se zopet na vlogo šiber. Količina šiber v naboju mora biti v razmerju s količino smodnika. Pri črnem smodniku je razmerje: J gram dimnega smodnika okoli 6,5 g šiber. N. pr., pri kal. 16 na 4.5 g smodnika okoli 28 do 29 g šiber. Pri brezdimnem smodniku je to razmerje različno, kar je odvisno od sestava in moči smodnika. To razmerje ustanavljajo vse tovarne in navodila za količino polnjenja podajajo na zavitkih. Pri nekaterih lovcih vlada različno mnenje o količini naboja šiber. Nekateri polnijo z manjšo količino, kakor bi morali, in to zavoljo povečane prebojnosti, ali pa zaradi prihranka. Oboje je napačno. Čim manj je šiber, tem večji je raztros in manjša verjetnost zadetka na cilju. Zmanjšanje količine šiber povzroča tudi manjši odpor plinov, zaradi česar smodnik nepopolno izgoreva in tako zmanjšuje pritisk. Kot posledica nastopi zmanjšanje začetne hitrosti in zmanjšana prebojna moč šiber. Tudi povečanje teže šiber, najsi bo z odstranitvijo pokrovčkov ali z zmanjšanjem debeline čepa v naboju, je škodljivo. Čim večja je teža šiber v naboju, tem večji je odpor napram plinom smodnika, zmanjšana začetna hitrost in končno zmanjšan tudi domet in prebojna moč šiber. Ravno tako je škodljivo tudi mešanje šiber raznih velikosti. Poizkusi so ugotovili, da je raztros šiber takšnega naboja vreliko večji kot pri naboju s šibrami ene vrste. Pri izstopu iz cevi debelejše šibre počasneje gube svojo hitrost in pri letu skozi drobnejše šibre te še bolj razprše. Po možnosti uporabljamo trde šibre, ker se z njimi dosežejo boljši rezultati kakor pa z mehkimi. Trde šibre ohranijo svojo obliko, medtem ko se mehke šibre pri letu ali udarcu laže deformirajo. Trde šibre imajo tudi večjo prebojno moč od mehkih, katere se pri udarcu v- gosto dlako ali perje rade deformirajo. Vrhnji pokrovec. Šibre v naboju pokrivamo s pokrovcem, ki pritiska šibre na čep, obenem pa s tem, da tulec zarobimo, preprečuje, da šibre ne padejo iz tulca. Pokrovec na šibrali mora biti čim lažji in tanjši, da bi povzročil čim manj odpora šibram pri izstopu iz cevi. Najboljši pokrovec je iz kartona ali riževe slame. Zarobljanje naboja. Za robljenje naboja pustimo 5 do 6 mm praznega prostora v tulcu. Zarobljeni rob tulca mora enakomerno pritiskati pokrovec na vsej površini. Takšen naboj se pri izstrelu hkrati odpira in omogoča šibram pravilen let. Če je zapiranje oziroma robljenje nezadostno, nastane tresenje šiber v naboju, zaradi močnega pritiska plinov pa nastopa povečano deformiranje šiber. Razen tega slabo zarobljen naboj ne daje plinom dovolj odpora ter zmanjša začetno hitrost šiber. Če je robljenje premočno, nastane znatno povečanje pritiska plinov, deformiranje tulca ter močnejši od-sunek puške z vsemi škodljivimi posledicami. Foto Andrej Ogrizek, Kranj Tone Podvrečar Lokma, Biljak, Siuden (Konec.) Popoldne sva dremala na jasi za hišo in se pripravljala na večerno sejo v »mizafirhane«, ker sva bila prepričana, da se bo pol vasi, namreč odraslih moških, zbralo pri Rahmanu na »mua-bet«, da zvedo novice in počaste v svoji sredini »kadiju« iz Kačanika. Tudi želodca sva si primerno podprla, seveda spet bolj na skrivaj, ker sva vedela, da bo za večerjo samo »bravetina in kakšna kokoš«, kar bi bilo sicer dobro, če bi bilo pripravljeno z mastjo ali presnim maslom, ne pa z lojem ali žaltavim kuhanim maslom ali celo slabim oljem. Zelenka s pristno bosansko je postajala vedno bolj prazna in ugotovila sva, da dolgo ne bova mogla več zdržati. Med potjo iz Kačanika in na lovu je krasila Ibrovo glavo nekaka čepica ali vsaj čepici podobno pokrivalo brez krajcev, umazanosive barve. Za večerni sprejem je izbrskal Ibro iz oprtnika lep rdeč fes, primeren njegovemu dostojanstvu pravega »kadije«. S pokrivalom se je spremenila tudi vsa njegova osebnost, postal je res dostojanstven, pravoveren zastopnik vzvišenega šeriata. Ibro, lovec in vesel družabnik, ki ni zametaval niti kavrinskih zemeljskih dobrot, je bil izginil kakor kafra. Težko sem se vzdržal smeha, ko sem ga opazoval pri pozdravljanju vaških verskih dostojanstvenikov, hodž vseh vrst, starih in mladih, pri važnih verskih razgovorih in obravnavanju drugih važnih zadev. Sedeli smo dolgo v noč ob »bravetini s pilafom, pile-tini in baklavi«, pili »kafu i šumski čaj« in večkrat so švignile moje pa tudi Ibrove oči po oprtnikih na zidu. Govora je bilo tudi o Islamu, a vsi navzoči so bili, vsaj na videz, prepričani, da je Islam lepo v Albaniji. Za sledeči večer smo bili povabljeni v Tanuševo na slavnostno gostijo ob priložnosti praznovanja obreda obrezovanja, ali kakor pravijo muslimani »sunet«, sina vaškega imama. Srnjak kot naš dar h gostiji je bil že odnesen. Noč po sedelki je bila soparna, zjutraj je deževalo. Dopoldne sva se dolgočasila z Ibrom s tem, da sva igrala marjaš na dvoje, potem pa »šnops«. Po kosilu, ki ga je Rahman pripravil spet preveč obilno, in po primernem obdarovanju otrok, smo v hudem dežju odrinili na konjičih proti Tanuševu. Premočeni do kože smo po dveurni ježi prispeli v Tanuševo in šli takoj na konak k imamu. »Odžak« je bil močno podkurjen. soba že polna gostov; iz mokrili oblačil in plaščev je puhtela sopara, gost dim od cigaret in iz čibukov se je vlačil po nizki izbi. Bilo je kar soparno in duhovi niso bili preveč blagodišeči. Svečano pozdravljanje in običajno izpraševanje o zdravju in zadovoljstvu gostov, družinskih članov in znancev, kar je pri nas prišlo že precej iz navade, a je tam doli še sestaven del prave dobrodošlice, in zleknili smo se po ležišču iz slame, pokrite z volnenimi, doma tkanimi preprogami, ter čakali nadaljnjih dogodkov. Ko se je zmračilo, je gostitelj prinesel v sobo še dve petrolejki, ki sta z brlečo lučjo še mnogo pripomogli k »zboljšanju« zraka. Okoli osme zvečer je prišel glavni funkcionar sunedžija« Alim. starec "Otih let s sivo brado, orlovskim nosom in bistrih oči. Njegov fes je prav tako krasila bela čalma, znak, da ni bil samo obrezovalni strokovnjak, ranocelnik, ki stavlja rožičke in pijavke, pušča kri in na kakšen drug način skuša spravljati ljudi na oni svet, ampak tudi hodža, torej duhovnega stanu. Vsi smo vstali in ga spoštljivo pozdravili, posebno pa še navzoči vaščani, saj je bil nekateremu od njih izvršil v mladih letih versko-higiensko operacijo na njihovi moškosti. Takoj za njim je sam gostitelj pripeljal še slavnostno žrtev, svojega 9let-nega sina v »krilu«, ker je pač operacija, izvršena dopoldne, zahtevala 'to previdnost in bi »čakšire« lahko povzročile neljubo vnetje. Fes je imel okrašen z malim zlatim in srebrnim debar-jem, na čelu in licih so se mu lesketale zvezde, napravljene iz zlate pene. Žrtev se je držala sicer, kolikor se je dalo, dostojanstveno. a na očeh se ji je poznalo, da operacija le ni bila brez bolečin. Od vsakega gostil je fantiček prejel primerno darilo in potem ga je oče spet odvedel. Pričela se je gostija. Postavljene so bile tri zofre, ob katerih so sedeli oziroma čepeli gostje in zajemali jedila iz skupnih skled. Midva z Ibrom sva bila pri zofri, kjer je predsedoval sunedžija Alim in, ko je bila posrebana gosta juha, lastnoročno delil meso — našega srnjaka v rižu — vsem sojedcem. Vljudnost je vljudnost in zaradi nje sva kazala zadovoljna obraza in hvalila jedi na vse pretege ter skušala tudi kolcati kakor vsi drugi, v znak splošnega zadovoljstva, čeprav so nama misli uhajale k že zelo zmanjšanim rezervnim zalogam v torbah. Žilavi srnjak je bil pospravljen, gosti so si oblizovali brkate ustnice po mastni piti in kolcali na pretek... V rebri pod imamovo domačijo so počili zaporedoma trije streli, potem še dva. Gosti so postali nemirni in skozi nizko okno, obrnjeno proti potoku Ključ, se je pokazal ognjeni sij. Vsi smo bili hitro na nogah in pred hišo. Kakih tri sto metrov pod nami je bila v ognju hiša in plamen je segal tudi že po hlevu. Gledali so, a nobenemu se ni mudilo, da bi hitel na pomoč. Midva z lbroni sva bila nekaj prehitra, pa je pristopil Rahman in rekel: »Javaš« polagano, to je Islamova posla i on jedva čeka, da bi mogao još koga ubiti u žaru vatre, pusti, to je osveta nad »Laramanom«. Nekaj nas je pa le šlo na kraj nesreče. Pomoč je bila prepozna, ker vode ni bilo v neposredni bližini, a do potoka je bilo najmanj še 200 metrov strmo navzdol, potok pa še plitek in zelo osušen. Vse je zgorelo do tal. Ko smo prišli na pogorišče, so prilezli oprezno iz goščave moški, star okoli 50 let, ženska z otročičkom v naročju in še dve deklici 10 do 15 let. Bili so gospodar in njegova družina, Človeškili žrtev ni bilo. Tarnanja in joka je bilo dovolj, a končno smo jih le toliko pomirili, da je gospodar povedal, kako in kaj se je zgodilo. Prej je živel v »Gornji Moravi« v bližini Letnice, znane božje poti katoliških Arnavtov. Pred nekaj leti je bil poceni kupil posestvo, ki mu ga je uničil požar. Prejšnji gospodar je bil neki sorodnik imama, našega gostitelja, ki pa jo je moral kot kačak in sodelavec Islama-Drenoglave pobrisati v Albanijo. Prebivalci Tanuševa ga niso preveč radi sprejeli v svojo sredino, ker so sumili, da je »Laraman« ali tajili katolik, a najbolj ga je sovražil ravno vaški imam. Pred dnevi je bil obveščen iz doline, da se je baje Islam vrnil iz Albanije in naj se pazi. Zaradi tega se je bolj držal doma, niti po drva ni šel 'v gozd in zvečer se je vedno zaklepal in pazil. Ta večer je vedel za gostijo pri imamu in je hotel priti z menoj v stike, da bi me o vsem obvestil, a ni našel priložnosti. Moralo je biti okoli enajste ponoči, ko je slišal pasje lajanje, a že se je posvetilo tudi skozi okno. ker je bila streha že v plamenu. Z družino je hitro planil na prosto, in sicer skozi , kapidžik«, zadnja vrata, proti gošči za hišo. Tisti hip je požigalec, za katerega je prepričan, da je bil Islam, oddal na njega tri strele iz repetirke in pozneje, ko je slišal šum v hosti, še dva. Z družino vred smo ga spravili do jutra v tujo hišo, a drugi dan je v spremstvu dveh orožnikov odšel k sorodnikom v dolino. Rahman mi je sveto zatrjeval, da prav nič ni vedel o mogočem prihodu Islama; sicer bi ga pa tudi nobeden ne obvestil, ker so ga imeli pač za »preveč prijaznega« napram oblastem. Kar pa tiče imama, našega gostitelja, je bil trdno prepričan, da je bil on o vsem obveščen in da je bila vsa stvar prav nalašč tako organizirana. Bilo kakor bilo, izdati se nisem smel napram imamu in zato smo se zjutraj nadvse prijazno poslovili in z Ibrom sva jo mahnila proti domu bolj kislih obrazov. Jutro je bilo lepo. ustrelil sem goloba duplarja, v mlakužah pod Studenom sva pregnala svinjo z mladiči, v leščevju sem priklical dva jereba, ki sta tudi obležala, in dobro razpoloženje se je spet vrnilo in to tem bolj. ker sva z ostanki alkohola poplaknila okus po slavnostni gostiji in njej sledečem dogodku. Raz-govarjala sva se o »Laramanih«, tajnih katolikih, ki so javno muslimani, prikrito pa opravljajo katoliške obrede. Spove jih katoliški duhovnik, pokoplje hodža: tipične razmere za obmejne albanske kraje. Sicer je pa tajnih katolikov v »Gornji Moravi« mnogo in se celo pokrajina na severozapadnih obronkih Lokme, Biljaka in Studena imenuje »Ljarman«. Najino versko razmotrivanje je bilo zelo liberalno in posvetno. Ležala sva pozno popoldne na bregu nad vasjo Blace in prav nič se nama ni mudilo proti domu. Sonce je bilo že za Lju-botenom in obsevalo »siriničko pokrajino«. Pod nama se je pasel čokat makedonski konjiček, ki ga verjetno ta dan gospodar ni potreboval za nošenje drv. Mulil je borno travo med kamenjem in se mu, kakor nama, ni preveč mudilo. Niže pod konjem je bila trnjeva gošča. Ravno ko se je pripasel do gošče, je hipoma odskočil, ker proti njemu se je bil pognal srednje velik volk. Obrnil se je proti volku, ki se pa ni dal pregnati, ampak obkrožal konja, da bi mu prišel od zadaj in ga zgrabil v mehko. Med nama in konjem je bilo kakih 100 do 120 korakov razdalje. Zgrabila sva puški in skočila po bregu, namesto da bi bil lepo pomeril in volku poslal kroglo; je prišlo pač vse prehitro. Na pol pota je lbro ustrelil in volk je zapustil bojišče. Očividno pa ni bil konjič izgubil volje za boj, ker je rezgetajoč pridrvel proti nama, tako da sva morala odskočiti. Medtem je prišel tudi gospodar, da odvede konja, in midva sva mu povedala, kaj se je bilo zgodilo. Povabil naju je na dom in nama postregel s pristno dreno-vačo, domačini proizvodom, kuhanim iz drena. V noči sva bila doma in naslednji dan sem napisal na višje po naročilu »proverite i izvestite«, seveda ne o srnjakih, jerebih in volku. LOVSKA POVEST Poskokar Janez Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajšanega romana. (Nadaljevanje.) Stari pretepač Na Pokljuki je pomineval zadnji sneg. Volčinovi grmiči so pognali krvavordeče, dišeče cvete — po njih vonju glava boli — in razživeli so se ptiči. Tudi petelini na rastiščih so se vpeli. Dva izmed njih je že stala zaljubljena pesem življenje. Inženir Srečko s starim pretepačem ni imel sreče. Pa je bil priznan petelinar in je poseko v Krašci dobro poznal, tako dobro, da gozdarja ni maral za spremljevalca. Trikrat je poskušal upleniti lepo trofejo, pa vsa tri jutra ni prišel do strela. Slišal in videl je pa petelina vselej. Starec je pel odsekano in pretrgano, se spreletaval z drevesa na drevo in po vsem videzu bolj izzival na pretep tekmece, kakor pa vabil kokoši na rastitev. Šef je nazadnje ustrelil drugega petelina, pa ne v Staretovem revirju, kjer sta samo še dva pela. Tomažu je pa naročil, naj starega pretepača odbije, kakor ve in zna, čeprav s polenom. »Pa bo komaj kaj,« je podvomil v uspeh inženir Srečko. Tomaž je skomizgnil z rameni: »Nič ne rečem. Lov je lov. Če vam ni pomedlo, utegne meni.« »Dober pogled!« »Hvala!« Inženir Srečko je odšel, Stare se je pa priveril, da pretepača mora dobiti, naj ga stane truda kolikor hoče. Ni mu bilo več toliko za škodo, ki jo je petelin povzročal, kakor pa za gozdarsko in za lovsko čast. Tomaž je začel razmišljati, kako naj se škodljivca loti. Petelin bo najraje zaskakan. Inženir ga je dvakrat, trikrat ali pa še večkrat prepodil. Tega seveda ni povedal. Gozdar je šefu le bol j iz oči bral, češ, težko se ti posreči, jaz že vem, kako je. Stare je iz izkušnje vedel, da so redki lovci, v katerih ni nič nevoščljivosti ob uspehu drugega in privoščljivosti ob neuspehu — najbolj pametno bo, da se petelinu nekaj dni ne skuša bližati. »Kaj pa, če si je zlomek celo prebral rastišče? Ta bo lepa. Pa ga že z voham.« Prikrit je tičal gozdar Stare pod noč v dnu poseke v Krašci in vlekel na ušesa. Drugi ptiči so že utihnili, le kos in drozg sta še jemala slovo od rdečkaste večerne zarje. V mladem nasadu onkraj stare gošče je zalajal srnjak. In spet in spet. »Najraje se dere kakšna koza. Jutri utegne biti dež,« je sodil Tomaž. F rrrrrr... Visoko prek gozdarja je prihrumel petelin in se spustil v gredi v stare obrobne smreke pod vrhom poseke. Preden se je umiril, se je še nekajkrat prestavil z velikim truščem in fofo-ta njeni. Večerna zarja je ugašala, med oblaki se je prikazala v ščip naraščajoča luna, na Pokljuko pa je dahnil iznad Bohinjskega jezera prek Uskovnice in Praprotnice gorak veter. »Res se napravlja k dežju,« je ponovil Stare. Telop! »Si že pravi,« je bil zadovoljen Tomaž. Petelin je malo po-klepal, na kratko podrobil, v škripanje pa ni prešel. »Tič si,« je priznal opreznemu prevejancu gozdar in se neslišno oddaljil proti Rudnemii polju. Dež, kije začel drobiti ponoči od petka na soboto, je Tomažu ohladil lovsko vnemo. Poležal je in se prespal. Potem si je skuhal žgance. Preden je odšel po najkrajši poti skozi staro Pokljuko v dolino, se je ozrl v Krašco in obljubil pretepaču: »Na svidenje prihodnji teden. Brž ko se vreme unese, zapleševa.« Zvedrilo se je. Na vrhove gora je bilo padlo nekaj snega, Pokljuke pa ni dosegel. Petelini so spet zapeli in lovci so jih znova zasliševali. Luna je še vedno rasla in noči so bile svetle. Ni bilo treba jemati luči s sabo. V sredo zjutraj je odšel gozdar Tomaž ko j kmalu po polnoči v Krašco. Navkreber po gošči, ne po poseki,, se je približal rastišču, kar si je najdlje upal tvegati. Že ves je bil premrl, preden se je petelin oglasil. Pel je v pravem kraju, v starih smrekah nad njim, prav kakor si je Stare želel. Pa kaj! Starec je klepal in drobil, tudi toknil je že, zabrusiti pa ni hotel. »No, vendar,« je dahnil Tomaž, prestopiti si pa ni upal. šele ko je ugotovil, da petelin izredno na kratko škriplje, komaj za korak časa, je pričel zaskakovati. Res se ni ves čas, pa še to redkokdaj, čez dvakrat prestopil. Nekajkrat je starec tako naglo odsekal začeto kitico, da je moral gozdar s pridvignjeno nogo obstati. Počasi in trudoma se je pomikal Tomaž naprej, nazadnje je pa le pogledal izza debla na že precej osvetljeno poseko. > Da se ne prenaglim,« je spomnil samega sebe, in se res ni ganil, dokler ni petelina spazil. »Še kakih deset korakov, pa boš dovolj blizu.« Iz goščave onstran poseke je stopila srna. Gozdarja je pogrelo, srna je pa mirno objedala poganjke grmovja in se pasla naravnost proti starim smrekam. Petelin je obmolknil, pritegnil peruti, sklopil in povesil rep ter stegnil vrat. Prej našopirjeno perje mu je oplahnelo, Tomažu pa vse upanje. Od negibnosti je postal kar trd. V vrhovih drevja je zašelestela rahla sapa. Srna je dvignila glavo in nategnila oslovsko dolga uhlja, hkrati pa morala dobiti v nos dah od Tomaža. Odskočila je in zgrmela nazaj v goščo. Tiho kakor sova se je odpeljal petelin prek doline v nasprotni hrib Mesnovec. Bolid- bdoo- bodo ... »Le deri se, prekleta koza neumna,« je glasno zabentil gozdar Stare: »Kar ustrelil bi te, trapa trapasta!« Nejevoljen je sedel na štor, srknil iz stekleničke požirek slivovke in si prižgal cigareto. »Za danes je podelano. Še dobro, da je petelina prepodila divjad in ne jaz.« Tomaž se je pomiril, vstal in odšel. Sonce je videl vziti že izpod koče na Rudnem polju. V V četrtek zjutraj. — Nebo je bilo na rahlo zamegleno, nočna Pokljuki pa tiha, dokaj svetla in kar nič hladna. Še pred svitom je Tomaž počasi in nadvse oprezno zaskakoval petelina. Trudoma se je pomikal naprej med istimi debli kakor včeraj. Po glasu je sodil, da starec poje nekaj niže od vrha poseke in ga bo mogel doseči s strelom že izza debla, za katerim je prejšn ji dan brezuspešno obstal, še nekaj korakov, pa ga ugleda. — »Naaa! Kaj je pa zdaj V« Stare je obstolbel in tenko prisluhnil. Petelin ni bil preplašen. Samo preletel se je skoraj v dno poseke in, če je prav slišal, je sedel na osamljeno smreko onstran jase. S te strani bo za strel predaleč, obiti ga bo treba. Težavno in kasno bo zaskakovanje navzdol. Dobro, da se že svita. Pot tudi ni kratka. Kar nič ne sme biti narobe, če hoče še dobiti bradača pred cev. Petelin pa petelin sta dve stvari. S kakim enoletni kom bi se tako ugodno jutro kar poigral. Star tolovaj je pa star tolovaj. Pa bo že kako. Tudi gozdar Stare ni več zelenec. Samo oglasi naj se spet, razbojnik. »Lej, kako brž me je ubogal,« se je ponorčeval Tomaž in znova začel zaskakovati. Kakor je predvideval, tako je tudi bilo. Še rajši za spoznanje slabše. Naporno in počasi, kakor še nikoli ne, se je pomikal navzdol. Kar zdanilo se je že, preden je prispel vštric petelina. Videl ga je, kako se šopiri in napihuje, pleše po veji in se priklanja in kleplje in brusi — pa kaj. Poseka je bila široka in smreka visoka. Prek jase si Tomaž ni upal tvegati, je starec preveč pazno oprezal na vse strani. Gak, gak, gak ... »Kure,« je vzdihnil Stare. Več ni imel časa. Petelin je spet zaškripal in Tomaž se je prestopil, da bi se skoraj razkrečnil. Niti trenutka časa in niti pedi daljave ni smel več zgubiti. »Satan peklenski!« Petelin se je speljal na tla. Na srečo je gozdarja krila za poldrugega moža visoka košata smrečica. * »Če bi ga s kroglo počil j al?« Stare je že pričel dvigati puško, pa se je premislil: »Nikar! Bom zgrešil, ko skače in pleše kakor norčav. Pa je videti, da mu za kokoši ni dosti. Doslej ni še nobene pokopčal. Najrajši bi se pretepal z babami, ko si noben petelin več ne upa blizu. Čakaj, beštja! Drugače te poskusim ukaniti!« Tomaž je zaklokal kakor kokoš. Sprva se stari še zmenil ni. Na ponovno oponašanje je pa le nakazal, da sliši. Enkrat je že celo kazalo, da se bo približal, pa je na poti naletel na eno izmed kokoši, najraje lansko jarčico. Čeprav ni zaplesal okrog nje, je kar sama od sebe počepnila. Tedaj se je petelin le spomnil, da je petelin. Stare je pa pridušeno zmerjal enoletnico: »Smrklja osrana! Kaj nimaš dovolj mladih fantov, da mi motiš tega starca.« Odslej se petelin ni več menil za Tomaževo klokanje. Vzšlo je sonce in kurja družina se je razšla na pasišča. »Ni čuda, da se me drži smola, ko na Pokljuki raste sama smreka,« se je pojezil gozdar in se kljub temu, da skoraj nič več ni upal na uspeh, previdno oddaljil od rastišča. Naslednje jutro je Tomažu zmotil petelina mladič, ki je od kdo ve kod priletel in starega samo podražil, v pretep se niti spustil ni. Kakor nedorasel fantin, ki izza vogla pozove fante na korajžo, potem pa steče, kar ga pete nesejo. Novincu se je dobro posrečilo raztogotiti v najmanj dvanajstletni skušnji prekaljenega starca. Divjal je naokrog in pihal in se preletal in iskal tekmeca, ki je bil morebiti že za deveto goro, da se je Tomaž moral smejati. Še bolj bi se bil, če bi mu bil dal petelin priložnost. da mu izpilme iz našopirjenega perja pretepaško dušo. Pa mu je ni hotel. Ukresal je pa lovcu izvirno misel: »Le čakaj! Jutri te skusim prevariti, kakor doslej še noben petelinar ni nikogar izmed tvoje črne žlahte.« Še preden je petelin nehal zganjati norčije, se je Tomaž vrnil v kočo, da pripravi ukano. Drugo jutro, prav za prav sredi noči, je gozdar Stare že •spet tihotapil po Krašci. Sicer je vedel, da petelin ponoči dokaj zdrži, — še z lučjo greš včasih lahko pod njegovimi gredmi pa ne odleti -— kljub temu staremu hajduku ni niti pol fige zaupal, nikar celo. Oprezno, da ni nobena vejica počila pod nogami, se je približal vznožju poseke, obstal in poslušal. Noč je bila svetla, luni ni več dosti manjkalo do ščipa. Vsenaokrog je bilo tiho, le v oddaljeni Bukovi rebri je vriskala sova. Tomaž se ni menil zanjo. Napenjal je ušesa v poseko in kmalu dognal po komaj še slišnem padanju iztrebkov, da petelin spet prenočuje v starih smrekah. V varstvu široke sence, ki jo je metala visoka gošča na spodnji rob prostorne podolgovate navkrebrne jase, je stopil na piano. V roki je držal ne več dosti vrednega nagačenega petelina. Povzpel se je na precej visoko skalo, stopil še na prste in dosegel razpotegnjeno spodnjo vejo krivenčastega gabra. Previdno jo je upognil in nekako na sredo pritrdil že dolgo vrsto let mrtvega vabljenka. Bolj na konec je pa privozijal tanek, pa čvrst motvoz in spustil vejo polagoma spet v višino. Neslišno se je začel odmikati, grede pa odvijal motvoz, napel j aval vrvico in skrbno pazil, da mu bo pozneje gladko tekla. Ogret bolj od skrbne pozornosti kakor pa od napora, ki ga prav za prav ni bilo, je gozdar dospel nazaj do še podnevi izbranega in urejenega zaklona. Motvoz je vrgel prek rogovile v višini prs, ga nategnil, mu napravil zanko, si jo nataknil na nogo in poskusil. Veja se je zazibala in skoznjo z žico, kakor doma v koči na nastavek pritrjen vabljenek se je pričel priklanjati. Še celo odmaknjene in povešene perutnice — doslej še nisem videl v drugačni drži nagačenega velikega petelina — se je zdelo Tomažu, da so se zazibale: »Kar dobro se razvnemaš, mrtvec,« je bil zadovoljen gozdar na Pokljuki, ki ga ni premamila zamočvirjena graščina v Galiciji. »Skozi mah ali cunje, ali s čimer koli imaš natlačeno grlo, res ne spraviš več glasu. Pa se nič nikalne boj. Zaljubljeno zapojem jaz, čeprav nisem več mlad. Najlepšo jarčico premotiva, če se nama pa posreči preslepiti onega starega razsajalca tam zgoraj, ki tako razkošno spušča in raz-metuje svoje cigare, kakor bi bil generalni ravnatelj ne vem katere banke, pa jaz tebe prav gotovo ne vržem še v ogenj, kamor že davno spadaš.« Stare je,sedel. Vedel je, da bo moral še dolgo čakati. Sova v Bukovi rebri se ni več oglašala. V mahu tik Tomaževe noge je zacvilila miš. Potem pa debelo uro ni bilo čuti od nikoder najmanjšega glasu. Tomaž sa je moral premagovati, da ni zadremal. Pa je le pričakal. Petelin se je otresel, spet očedil in telepnil. Za gozdarjeve namene je bilo še vse pretemno in je še in še čakal, poslušal petelina in druge ptiče, ki so kar po vrsti drug za drugim pričeli peti: komatar, taščica, drozg, kos, ščinkavci in seuice in celo nekaj pinož je tisto leto gnezdilo na Pokljuki. Luna je zašla, izza gora pa je vstajal dan. »Nič več ne smem čakati,« se je odločil Stare. Vstal je, pritrdil na nogo zanko motvoza, pripravil puško za strel, telepnil in zamajal vejo. Starec zgoraj je utihnil. Telop, telop... F rrr... Frfot perutnic je utihnil, isti trenutek pa je počila puška. Pretepač je visoko odskočil od tal, se prevrgel na hrbet, se spel postavil na noge in skušal pobegniti, pa mu je Tomaževa roka preprečila nakano. Trdo ga je pograbila za .vrat. Izveden lovec, ki je pobral že dokaj petelinov, ne bi vedel povedati koliko; je koj presodil, da bo starec kmalu strepetal in mu ni treba prebosti z nožem tilnika. Petelin je ohlapel. Ni bilo več življenja v njem. Stare ga je potežkal. »Okrog štirih kil boš tehtal.« Potem pa je koj. kakor vsak pravi lovec, svoj plen ocenil. V skoraj povsem bel, dolg in visok kljun sta bila od nosnic proti koncu vrezana dobro zaznavna žlebiča. Brado je imel nenavadno dolgo, rožo nad očmi lepo razpotegnjeno. Svetlikajoče se perje je bilo povsem temno, beli lisi ob zgibu peruti pa kakor dvoje ogledalc. Vseh dvajset repnih peres je bilo enako dolgih in izrazito prečrtanih z belim pasom. Obe krajni četrti peresi, o saprabolt, kakšna širjava. »Če nimaš dvanajst let,« je Tomaž še enkrat potežkal tršatca, »pa tudi jaz še nisem v oseminštiridesetem. Lovsko nad vse zadovoljen je Tomaž izpraznil puško in se obrnil, da pobere v zaklonu oprtnik in deščico, na kateri je sedel. Revmatizma, nadloge kar vseh starejših lovcev, se je Stare skušal, če že ne povsem, pa vsaj čimdalje ubraniti. »Lej ga zlomka,« se je zapel Tomaž z nogo v motvoz, »na vabljenka bi bil pa skoraj pozabil. Pa obljubil sem mu, da ga še ne vržem v ogenj.« — Res ga še nad deset let ni. Pokurili so ga šele Nemci s kočo vred. Nad vse zadovoljen je Tomaž v vsaki roki prinesel petelina na Rudno polje. V desni težjega, ustreljenega, v levi pa lažjega, nagačenega. »Le kaj poreče inženir Srečko? Da nisem ravnal lovsko, bo najraje spregovorila prikrivana neizogibna lovska zavist, ki je nihče, kdor je pameten, ne zameri. Kaj pa, če bi zamolčal, da sem pretepača z vabljenkom premotil. Figo! Še pohvalil se bom. Če ni moja zamisel stokrat bolj lovska, kakor pa kadar vodimo gospode in gospe in celo gospodične na skoraj privezane pete-line, pa tudi nič nočem. Marsikomu bi človek najrajši rekel kakor otroku, ki je komaj shodil: ,Daj rokco, da ne boš ap.‘ He! Mene nihče ne bo učil, kaj je lovsko in kaj ni lovsko. Sam predobro vem.« Gozdar Tomaž si je zavrel čaja in použil zraven za usta kruha. Žgancev se mu ni ljubilo kuhati. Ni bil nič kaj lačen in opoldne bo pri Franci v kantini petelin. Dela se mu tudi ni ljubilo lotiti. Za danes je že dovolj naredil. Legel je, da vsaj malo nadomesti neprespano noč. Sončnega vzhoda tisto jutro gozdar Tomaž Stare ni videl. V dolinah je odzvonilo poldan, Pokljuka pa nikoli ne sliši zvona, je predaleč od sveta. Okrog mize v kotu v kantini pri Mrzlem studencu sta sedla poleg Tomaža in Jaka še Bavant izpod Lipance in pa domači gozdar, precej obilni Matija. Za boljši tek in voljo so spili najprej kozarček žganja, Matija si je pa konjak privoščil. Juha z rezanci. Kako se je Tomažu in vsem prilegla. Kar obmolknili so. Potem pa sočna govedina s praženim krompirjem in narezano solato. Le kje je še dobila Franca v tem poznem času zeljnato glavo. Dobra gospodinja je, so jo vsi vprek hvalili, Franca se je pa samo muzala in postavila na mizo petelina, sicer razrezanega, pa je bil videti kakor cel. V nareži jan papir ovita, neoskubena glava se je ozirala nazaj po pečenem trupu in držalu v kljunu vršiček zelenega peteršilja. Ooo! Gozdarji so se začudili. Franca pa se je naglo zasukala in prinesla še skledo omake in cmoke in v okrogle kupčke oblikovan riž, vmes pa nekaj popraženih krompirjev kifelčarjev. I »Kar lotimo se,« je prvi nabodel na vilice kos pečenke Matija. »Petelina pa res znaš dobro pripraviti,« je pohvalil Tomaž Jaka. »Kajne, da je dober,« je previdno odgovoril Gorjušec. »Kaaj ? Ti, Jaka, da si tak mojster,« je podvomil Bavant. »Saj ne verjamem.« »Mar nisem obljubil?« »Obljubil si že, obljubil. Če si pa res tudi sam naredil, je pa drugo vprašanje.« Omizje si ni moglo priti prej na jasno, dokler niso poklicali gospodinje. »Ta bi bila lepa, da bi dedci šarili okrog mojega ognjišča in mi delali napotje v kuhinji,« se je odrezala Franca. Kakšen halo je nastal. Jaka je hotel kar pobegniti. Pa ne zares. Pobotali so se tako, da je moral pri priči plačati liter vina. Pa ni bil nič na škodi. So drugi tudi dali zanj. Dobra volja je rasla in gospodinja je morala prinesti še zase kozarec in prisesti. »Lej, Franca,« je trčil Tomaž s samsko gospodinjo, »na mojo rajnko ženo Lenko si me spomnila danes.« »Kako to?« »Prav tako si spekla petelina, kakor ga je znala ona.« »Saj sem se pri njej naučila.« V pogovor so se vtaknili še drugi in so kmalu Tomaža in Franco ženili. Spočetka kar tako, da beseda ni potekla, proti koncu je pa postalo že skoraj zares. In Franca ni več znala skriti, da je že davno njena skrita želja, postati Tomaževa žena. Gozdar Stare je pa skrbno pazil, da ni kaj določenega rekel. Zvečer pa, ko je Stare v luninem svitu nesel skozi Krnico svojega kapitalnega petelina, se mu je pa že kar pametno zdelo, če bi se s Franco vzela. Gospodinja je dobra in nekako pravih let je zanj; šest in trideset. »Kaj pa poreko otroci? Tomaž! Ne nori! Vino te greje.« V Gorjah je stopil v zadrugo, malo, da se postavi s petelinom, malo pa, da si s steklenico piva ugasi žejo. Kasneje na poti proti Podhomu se je razveselil misli, da bodo za veliko noč vsi trije otroci doma. Tudi Helena. -_____________________ po $4faiki ________________________________ Anton S. Pirc Srečanje z levi Frank je bil po poklicu kmet, farmar nekje v vzhodni Afriki. Obdeloval je obsežna polja in prideloval poleg tega tudi kavčuk. Bil je strasten lovec. Ni imel sicer časa, da bi se priključil velikim ali manjšim lovskim odpravam, safari imenovanim, toda puško je znal spretno rabiti. Kadar mu je delo dopuščalo, se je rad sprehajal v spremstvu herkuličnega zamorca Zenga, ki mu je nosil rezervno puško in strelivo. Rad je tudi jahal po svojem posestvu in daleč preko njegovih meja. Z mnogimi zvermi črnega kontinenta se je srečaval in doslej še vedno zmagal. Vestno je vpisoval v svoj dnevnik ustreljene leve, nosoroge, bivole, leoparde, piton kače, krokodile in drugo divjad. V njegovem domu so po vseh stenah visele trofeje. Brezsmiselnim pustolovščinam pa se je rad izogibal, čeprav se nevarnosti ni bal. Prič ni maral za svoja junaška dejanja, za katera ni iskal pohvale, rad pa je odkrito priznal, če je prišel pri srečanju s kako nevarno zverjo v zadrego. Ta njegova lastnost je bila vsekakor simpatična in ravno zaradi te odkritosti so mu radi verjeli tudi manj verjetna doživetja. Največji dogodek je Frank doživel, ko sc je nekega dopoldneva vračal z dela na svojo farmo. Bilo je okrog pol dvanajstih in sonce je pripekalo, ko da je v službi peklenščka. Obsežne kulture sisal agave ne samo, da niso vpijale, še podvojile so itak že neznosno vročino, odbijajoč jo s svojimi svetlozelcnimi listi. V tej podvojeni žegi so bolele oči in v sencih je kljuvalo. Tropska lahka čelada ni mnogo pomagala. Toda odložiti jo le za nekaj minut. / bi pomenilo kap, smrt. Medtem je Frank počasi prekoračil sisalovo polje in vstopil v kavčukov nasad. Tu bo vsaj malo sence. Toda upanje na ohladitev je bilo zaman. Zrak je bil gost, da bi ga lahko z nožem rezal in niti najmanjšega vetriča od nikoder. Frank je topo stopal naprej, proti domu. Čutil je žejo, vedno hujšo žejo, jezik se mu je lepil na nebo. In ravno danes ni imel termovke. Svojega črnega spremljevalca je bil zarana poslal z nekim naročilom domov, ta pa je odnesel termovko, v kateri je bilo še nekaj požirkov hladnega, nesladkanega čaja. Niti malo se ni počutil dobro. Saj je bil Frank navdušen Afrikanec, toda v takih stiskah se je le včasih vprašal, zakaj je neki prišel v ta vroči pekel, ki ne pozna zime, da bi se telo odpočilo in zbralo moči za prihodnjo setev. Res je to zemlja sonca, palm, modrega neba, ampak kolikokrat je že to neizprosno sonce preklel iz dna srca in ravno tako palme, ki ne dajejo sence. Kar je, je. Zdaj živi tu, privadil se je podnebju in vročina mu zdravja ni uničila. Toda danes je le prehudo. Frank je vzdihnil in si brisal oznojeno čelo. Puška mu je rezala brazde v ramo. Zakaj je le danes ostal brez boja. Bilo mu je, da ponori. Končno pa, kaj pomaga tarnanje. Bil je na poti proti domu, torej naprej. Stopal je, kakor da je senca samega sebe. Njegove moči so bile na koncu, medlelo se mu je. Možgani so kratko malo odpovedali službo. Najraje bi čelado vrgel stran, a to bi pomenilo samomor. Medtem je Frank izstopil iz gozdička in vkorakal v krčevino, ki jo je bil pred tedni požgal, po velikem deževju pa jo je mislil preorati. Iz požganih panjev je že sililo bujno grmičevje. Na desni je bila velika njiva z dozorevajočim prosom, last črncev iz sosedstva. Komaj zaznavna sapica je pihala proti njemu, žgoča, ko da prihaja iz krušne peči. Avtomatično pogleda Frank v to smer, topo, brez vsakega zanimanja. Tedaj pa obstane, ko da ga je kap, kakor da je zagledal strašno glavo meduze. Lasje se mu naježe pod čelado in hladen znoj ga oblije. Dvajset korakov pred njim leži devet levov. Na prvi, bežen pogled vidi, da so trije odrasli samci, dve samici in štirje mladiči. Ali ga preganjajo prividi? Pogleda še enkrat, zameži, levi so in devet jih je. V tem hipu se je Frank vrnil v stvarnost. Nič več ni čutil pekočega sonca niti peklenske vročine sisalovega polja in dušečega zraka pod kavču-kovci. Sveža kri je zaplala po Frankovem ožilju in vse je videl nekako jasno. Potrebna je bila nagla odločitev. Sicer pa je bila cela situacija obupna. Devet levov! Tega še ni doživel v vseh dvajsetih letih svojega bivanja v tej blagoslovljeni zemlji. En edini lev je že nasprotnik, vreden vsega spoštovanja, z dvema bi hladnokrven mož še nekako opravil, toda devet! To je preveč. Kaj naj stori? Nagel pogled mu je razodel, da ga zverine še niso opazile. Mladiči so se igrali in obe materi sta sede opazovali igro svojih ljubljenčkov. Ostali so mu obračali hrbte. Zavohati ga levja družina ni mogla, ker je lahen vetrič pihal od njih v smeri Franka. Ta okolnost je bila izredno ugodna. Kaj pa, če se veter v prihodnjem trenutku obrne? Položaj je bil tem bolj kritičen, ker so bili mladiči vmes. Lev zbeži pred človekom, levinja pa brez pomisleka napade, kadar vodi mladiče. V prvem razburjenju mu je šinilo v glavo: Streljaj! Prvemu levu poženem kroglo v glavo. Šest strelov imam in puška je zanesljiva. S šestimi streli se že nekaj opravi. Toda takoj je ta drzen načrt spet zavrgel. Čeprav bo dobro streljal, morda se iznebi dveh, treh. Za ostale pa bo malenkost, da ga v hipu raztrgajo. Da zleze na drevo? Najbližje drevo je bilo nekaj metrov bliže v smeri levje družine. In levi mu brez sumnje ne bi dovolili, da pred njihovim nosom telovadi po gladkem deblu. Kaj naj stori? Edina možnost je, izgubiti se v smeri, od koder je prišel. Tudi ta možnost je bila zelo, zelo majhna in neverjetna. Obe levinji sta medtem vstali in stoje nadzorovali igro mladine. Pri najmanjšem šumu se ena ali druga obrne in opazi smrtnega sovražnika. Najraje bi Frank ostal tam, kjer je. S tem pa bi samo zavlekel negotovost svoje usode. Živci po malem popuščajo, to je nemogoče še dolgo prenašati. Katastrofa je videti neizbežna. Nekaj pa je le treba ukreniti, in sicer takoj, tako mu je velel notranji glas. Kar koli stori, smrt mu sedi za vratom in najbolje bo, da tej nemogoči situaciji naredi hiter konec. Frank je v mlajših letih ljubil pozo. Da bi pa sam, brez prič, igral pred temi rumenimi beštijami vlogo antičnega trageda, ne, tega ne stori. Če pa bi heroično napadel devet levov in potem moško prenesel neizogibno smrt, to bi bilo junaštvo norca. Nenehno upirajoč oči v zverine se je Frank centimeter za centimetrom pomikal nazaj. Srce mu je zastalo pri misli, da bi mogla zdaj zdaj počiti suha vejica pod nogami, saj vendar ne vidi, kam stopa, in obrniti se bi pomenilo katastrofo. Vsak trenutek traja malo večnost in vsak korak nazaj pomeni junaštvo. Frank se čuti močnega, stoletja bi vzel na svoja ramena. Leviči se igrajo, vsi se dobro počutijo na vrelem soncu, mačji rod. Bila je prava idila miru in harmonije, očarljiva slika iz živalskega rodbinskega kroga, da si je lepše ne moreš zamisliti. Toda Frank ni imel v teh minutah niti malo razumevanja za poezijo živalskega življenja. Da bi bil prav on »krona stvarstva«, to se mu je zdelo pretirano. Dalje in dalje je stopal ritenski nazaj, dokler levov ni več videl. Vse njegove kretnje so bile kakor kretnje zveri, ki gre na rop. Zdaj utone v gozdu in v vreli senci kavčukovcev se počuti zelo, zelo prijetno. Tako svež je, kakor že davno ne. V širokem loku je Frank s precejšno zamudo prišel domov. Tako se je rešil iz krempljev smrti. Njegovega kolovratenja po vroči afrikanski zemlji še ni bilo konec. Lov Pod redkimi akacijami, ob robu s trnovim grmičevjem posejane stepe počiva levinja. Skozi svetlorumeno listje prodirajo neusmiljeno sončni žarki, toda to kraljice ne moti, še ugodneje se počuti v tem gorečem kotlu. Rumena kratka dlaka ji gori od vročine. K njenemu telesu sta se privila dva mladička, ki nista večja od odrasle mačke. Stara prede od zadovoljstva in od časa do časa dvigne glavo, da z ostrim jezikom obliže enega ali drugega svojih otrok. Pozno popoldne je in vročina še ni popustila, zrak trepeta nad izsušeno stepo in niti najrahlejši vetrič ne blaži ozračja. Ne daleč krožijo beloglavi jastrebi, mrharji se spuščajo in spet dvigajo. Pospravili so ostanke večerje levje družine od davi. Tudi marabu se jim je pridružil, da pogleda, če bi tudi on še našel kaj užitnega. Ko pa se bo znočilo, se bo priplazila hijena in očistila ostanke, zdrobila bo kosti, ki jim ptiči niso bili kos, in ne bo ostalo sledu o pojedini prejšnje noči. Mravlje bodo odnesle poslednjo dlako, dež bo opral kri in s tem zadnjo sled o debeli zebri, ki jo je kralj uplenil prejšnjo noč na tem mestu. Nič več ne bo spominjalo na tragedijo, katera se je tu odigrala. Leviča sta izpustila ohlapne seske. Sita sta in začneta se igrati. Ne daleč od matere z mladiči sc preteguje stari grivasti lev. Zbudil se je iz ‘trdnega sna in zaspano gleda v pokrajino. Oblizuje si šapo. Žeja ga. Sinoči je požrl ogromno mesa mastne zebre. Leno se dvigne in se prestavi k svoji ženki. Oblizuje ji glavo, vrat, ona je priprla oči in zadovoljno prede. Mladička sta se utrudila pri igri in iščeta materine seske. Potem se tesno privijeta k njenemu trebuhu in zadremljeta. Kmalu bo noč padla na stepo. V tropskih krajih ni prehoda med dnevom in nočjo. Ko sonce zaide, je tudi že tema na zemlji. Takrat po navadi zapiha lahen veter. Dnevna žival je zaspala in budi se novo, nočno življenje. Za enkrat je še vse tiho. kakor da je življenje zamrlo v široki stepi. To je čas, ko gre kralj na lov. Vstal je in pozorno opazuje široko ravnino, posluša, voha. Saj se mu ne mudi. Niti mnogo ne premišlja, kam naj bi se napotil za plenom zase in za svojo družino. Niti pol ure hoda ni do one mlake, ki se nikoli ne izsuši in ki jo obdaja gosto grmovje daleč naokrog. Iz grmovja pa se dvigajo visoka drevesa, ker jim vlaga omogoča bujno rast. Ta mlaka ne daje življenja samo rastlinam, temveč tudi mnogim prebivalcem stepe, da se napijejo po izdatni suhi paši. Toda ta mlaka predstavlja zahrbtno past. Velike, krvi žejne roparice oprezajo v njeni bližini. Sem hodi leopard, tu okoli se plazi hinavska hijena, lisica z velikimi ušesi prisluškuje in čaka na ostanke pojedine velikih. In semkaj pride tudi lev, kralj stepe. Toda njemu se ne mudi. Mesec razsvetljuje pokrajino, da je svetlo ko podnevi. Kaj se tam pomika, za onim redkim grmovjem? Zebre so, ki se oprezno tihotapijo bliže k vodi, da bi pogasile žejo, ki jih muči že vse popoldne. Na čelu jim je močan, isker žrebec, ki z visoko dvignjeno glavo in široko odprtimi nozdrvmi preizkuša zrak v smeri mlake, če ni kateri od nevarnih sovražnikov na preži. Veter je popolnoma utihnil in slišati ni ničesar drugega kakor cikanje grilov in petje cikad. Žrebec stopa naprej in ko je naredil nekaj korakov, se čreda desetih kobil in žrebet oprezno, skoraj neslišno pomika za njim, ena žival za drugo, v gosjem redu. Spet je žrebec obstal in opreza. Nozdrvi so mu krčevito napete in oči prepredene s krvavimi nitkami. On jamči za varnost svoje črede, kateri je gospodar. To svojo oblast si je izvojeval po težki borbi s prejšnjim, starejšim žrebcem. Ta si je v odločilni borbi zlomil nogo, ko je med ritanjem in grizenjem stopil v luknjo ježevca in se je v tem trenutku mladi žrebec z vso težino vrgel nanj. Takrat je mladi prevzel vodstvo črede, a starega, ki je odkrevsal na treh nogah, so gotovo že zdavnaj pokončali lev, leopard ali celo divji psi, tolpa stepe. Zdaj leži vsa od-govornost na mladem. Čreda je žejna in hoče vode. Nove sence se bližajo mlaki. Antilope so in nič se ne plašijo zeber, starih znancev iz stepe. Mlad kozel jih vodi. Bistro gleda v noč in ušesa strižejo, ne bi li ujele šuma bližajočega se sovražnika. Smrček vpija in preizkuša zrak. Ker ne ugotovi nič sumljivega, se požene nekoliko korakov bliže mlaki in se ustavi. Takrat pa prileti skozi noč nekaj ogromnega, črna griva pred prožnim mišičavim telesom, in podere močnega kozla. Strašni kremplji se mu zasade v telo in težka sapa ga udari po vratu. Z enim stiskom rumenih sekačev je vrat zdrobljen, še enkrat se razklenejo grozne čeljusti, da zaškriplje kost, in kozel je končal svojo pot. Lev vstane, visoko vzravnan stoji na plenu in zmagonosno rjovenje kralja zagrmi, da se strese zemlja. Enkrat, dvakrat in potem umira v grgrajočem mrmranju. Antilope, oropane voditelja, za trenutek stoje ko okamenele in čakajo na svojo usodo. Potem se pa sunkoma obrnejo in izginejo v oblaku prahu v širni stepi. Enako store zebre. Nocoj bodo ostale brez vode, ker je do prihodnje mlake trideset milj. Morda pa bodo naredile kakor trop z one strani mlake. Ko je zagrmel zmagonosni krik kralja, so bile že čisto blizu vode. Pretreslo jih je, toda počakale so še malo. Vedele so, da so varne, ker kralj ne ubija več, kakor potrebuje. Vedele so, da jim je za nocoj življenje varno. Zato so se spustile k vodi in pile z dolgimi, hlastnimi požirki, enkrat za štiri in dvajset ur. Lisica in dihur. Izreden doživljaj z lisico in dihurjem je imel lovec in gospodar »Lovske družine Žabnica« tov. Peter Porenta od Sv. Duha pri’ Škofji Loki. Že v poletju meseca julija leta 1947. je v tem okolišu lisica ropala in davila kokoši, da so se gospodinje upravičeno jezile in pošiljale k vragu vse lovce tukajšnje lovske družine. Ob enem s kokošmi' so ji izginjala tudi jajca iz gnezd. Posebno na muhi je imela zvitorepka ravno kokoši tovariša Petra- Njegova žena je podložila koklji, a čez nekaj dni, ko je pogledal, ni bilo ne koklje ne jajc, le nekaj perja. Podobno, le manj se je godilo tudi pri sosedih. V oktobru ji' je v enem tednu odnesla kar 9 odraslih piščancev in 2 kokoši. Marsikateri večer je tov. Peter žrtvoval s prežo na lisico, a vedno zaman. Zvitorepka se je znala dobro izmikati zasedam. Neke noči v oktobru pa zasliši pozno 'ponoči' nekak šum pod oknom, kjer je spal. Vstane, pograbi' puško in stopi k odprtemu oknu. Čeprav je bila temna noč, zapazi, da se nekaj prihuljeno plazi čez dvorišče. Pomeri, ustreli in 'ko gre gledat, pobere veliko lisico, zadeto ravno v glavo. Ko se vrne se še malo uleže, a ker ga je trgalo po udih (ima revmo) zopet vstane in se nasloni' na okno. Zopet zapazi neko žival, ki gre proti kokošnjaku. Zopet ustreli, to pot dvakrat in pobere — dihurja. Tolikokrat ju je čakal, a vedno zaman! To pot sta mu pa kar oba prišla pred puško. Lisica bila kurja je tatica, dihur pa jajčji tat; za plačilo za njun greh ju Peter odrl je na meh. To bodi v svarilo zverini, ki ukvarja s kurjo se tatvino! Tonja Franc, Sv. Duh, p. Škofja Loka. Lovci, pozor! Če bi se kateremu izmed tov. lovcev posrečilo, da bi ubil ščetinarja, ki bi imel puško trocevko, tvrdke Franc Ševčik. prosimo, da jo proti nagradi vrne Lovski družini Podnanos, ker je last njenega člana tovariša Franceljna iz Rakulika. Kako se je zgodilo, da je imenovanemu na lovu s tovariši velik ščetinar odnesel puško, nihče natančno ne ve, niti sam Francelj, ki je sicer strasten lovec. Ve le toliko, da mu je nesramna mrcina stopila grdo na nogo, da je od bolečin omedlel. Najverodostojnejša priča resničnega dogodka je vsekakor njegov novi škorenj, ki so ga lovci-čevljarji morali temeljito zašiti. Francelj pravi, da ga je strah, ki to pot ni bil votel, že minil, toda po puški bolestno žaluje. Dotlej je udarniško preganjal ščetinarje in jim ni pustil, da bi le malo poorali polja, in zato ga imajo kmetje in lovska družina radi — in ker je sploh priljubljen. Odkar pa nima puške, čepi le kar doma. in to ni zdravo. Srečni lovec, ki bi torej uplenil merjasca s Franceljnovo puško, naj jo nam brž vrne, kajti Francelj izvaja z njo petletni lovski plan. Člani lovske družine Podnanos. Šmartno ob Paki. V »Lovcu« 1947 sem čital članek »Tako se napravic. Pri tem sem se spomnil na dogodek nekako leta 1926. Šli smo na lov v Bezgovo. Če se ne motim, nas je bilo 6 lovcev. Če sta bila zraven tovariš Bogomir in Vojteh in če bosta ta članek čitala, se bosta tega gotovo spominjala. Bilo je meseca decembra, brez snega, pač pa zelo mrzlo. Vkljub temu, da psi niso imeli kaj prida sledu, smo dobili 3 zajce. Ob kaki 11. uri smo lov končali ter se domenili', da se gremo ogret k bližnjemu kmetu. Ko pridemo do kozolca, ki stoji tik ob gozdu in kakih 200 korakov od hiše, vidimo pod kozolcem nastavljeno brano za zajca. Brana je bila prepletena z bodečo žico. Pod brano od zemlje je bila palčica kakih 20 m dolga. Za tem konček korenja in mad korenjem do brane zopet 20 cm dolga palčica. Vse je bilo tako precizno narejeno, da bi pri najmanjšem dotiku korenja brana padla na zajca. Hipnima mi šine v glavo hu- dobna misel. Vzamem zajca, ki ni bil nič krvav in ga vržem pod brano, ki pade na zajca. Tovarišem sem rekel, naj se gredo ogret k dotičnemu kmetu, da pa prav nič o tem ne omenijo. Odšli so h kmetu, jaz pa v gozd in potem pio ovinku proti' kmetu. Čakal sem v grmovju nekaj minut. Kmet pride slučajno iz hiše, jaz pa stopim iz gozda in ga pozdravim in ga vprašam, če je kaj videl moje tovariše. »Ja«, pravi, »v hiši so, pa vstopite še vi.« Odvrnem mu: »Prijatelj, piojdi z menoj, bova videla nekaj zanimivega.c Ko mu pokažem zajca p*od brano, se je docela zmedel. Rekel je: »To ni mogoče, še pred pol ure sem bil tu, pa ni bilo zajca.c Vprašam ga, čigava je brana. »Moja«, odgovori. »Kdo ti jo je z ži'co prepletel?« Skesano je končno priznal, da je on nastavil. Rotil in prosil me je, da ga ne bi ovadil. Končno sem mu to obljubil. Peljal me je v sobo, kjer so me čakali tovariši. Radodarno nam je stregel. Ko smo se poslovili, me je še enkrat prosil za molk. Ves dan smo se zabavali nad to šalo, ki' je pa vzgojno učinkovala. Kmet brane nikoli več ni nastavljal. — Franc Klančnik. Zgodnji divji golob. Pri obhodu po lovišču na Sorškem polju sem 1. februarja 1948 opazil večjo jato divjih golobov. Izredno je, da so se tako rekoč sredi zime pojavili golobi v večjih jatah, medtem ko škorcev še ni in tudi pinož letošnjo zimo tukaj ni bilo, čeprav so pozimi navadno precej številne- Kajzer Peter, Virmaše 27, Škofja Loka. Iz dnevnika. S sosednjim tovarišem lovcem sva bila 2. februarja letos na lovskem obhodu. Na nekem robu, daleč od mene, zleti ptica v bližnje drevje. Nisem čakal pet minut, ko prileti dozdevni skobec naravnost proti meni. Pomerim, in glej spaka, ptica pade na tla v dvoje. Že sem se jezil na moje poskusne naboje, češ da sem jih polnil za preveč zgoščene zadetke, ko dvignem mrtvo ptico in vidim, da je sova cela, a ono drugo, ki je padlo od nje, je bil domač golob, ki ga je sova ukradla prejšnjo noč v sosednji vasi. V naši lovski družini imamo tudi tov. Minčeta, ki je star lovec. Ko je lansko leto čakal na lisico ter oponašal mišje cviljenje, jc bil docela zaprepaščen, ko ga je sova napadla, s perutmi oklofutala in po vrhu še klobuk odnesla 20 m daleč. Če ne bi trenutek pozneje videl odprhutati sove, bi mislil, da mu jih je primazal sam škrat. Tudi Hudman je kavelj, da nič takih, trepet zvitorepkam. Kako imenitno zna ravnati s kožuhi, nam priča dejstvo, da so lani kar vreli kupci za njim, ko je nesel kože lovski zadrugi v Ljubljano. Naš lovski čuvaj je pa mož na mestu, star lovec, ki ljubosumno čuva svoje varovance in se dobro spozna na lovsko latinščino, s čimer nas zabava na zadnjih pogonih. Vsi hočemo biti dobri lovci, če kdo ni, pa še bo. Pripomnim naj še, da so bili pri nas letos prvi zajčki skoteni že 15. februarja. Tudi tropo golobov sem že videl tiste dni. Zaradi mile zime smo letos brez rac. Kralj Janez, Radomlje. Izreden lovski plen. Čuvaj Simšič Jože iz Studenega pri Postojni je dne 25. febr. t. 1. pri obhodu lovišča naletel na 8 divjih svinj v globokem strmem jarku, ki ga jc snežna burja zametla. V globokem zametu si svinje niso mogle dosti pomagati. Čuvaj je izrabil ugodno priložnost in z vso vnemo uži-gal po ščetincih ter jih 6 na mestu usmrtil, sedmega, staro svinjo, pa težko ranil. Ta se mu je postavila po robu. Ker mu je zmanjkalo nabojev in zavoljo nastale noči, se je moral čuvaj umakniti domov. Naslednje jutro je dokončal tudi to. Le osmi svinji se je posrečilo, da je odnesla kožo, toda ne za dolgo. Takoj drugi dan jo je izsledil drugi čuvaj Vilhar Ivan iz Velikega Otoka in tudi to uničil. Čez tri dni so naredili pogon v lovišču Dolenja vas pri Senožečah, kjer so ubili še tri svinje, torej skupaj enajst v petih dneh. S. K. Postojna. Lizika Kaj vse ti, Lizika, si ne želiš! Če boš izbirala, s tabo bo križ. Hišo prav čedno bi rada imela, * bila bogata bi in pa brez dela. Jaz pa kaj takega malo cenim, v hišici gozdni ob lovu živim. Sebi primerne si iščem ženice, Liza, opusti vse svoje kaprice! Vzamem na svoj te dom, ako boš vrla, hodil bom jaz na lov, ti boš pa cvrla! Steiner Štefan. Lov na lisice. V decembru 1947 nas je pet lovcev selske lovske družine šlo na lov na zajce in lisice. Ko spustimo pse, se kmalu najstarejši pes brak, ki je strokovnjak za lisice, oglasi. Vedeli smo, da goni lisico in da bo šla v lisičino, kar se je tudi zgo- dilo. Pes nas je čakal pred vhodom in z nizkim glasom lajal. Ko smo se mu z njegovim gospodarjem približali, je smuknil v lisičino in takoj dal glas, ki se je čul, kakor da prihaja iz globoke kleti. Teren je bil strm in močno peščen, tako da se je rov, ki ga je pes s kopanjem razširjal, vedno pod-sipal in za njim zapiral povratek. Zbali smo se za tako zasutega psa, pa smo si v soseščini izposodili orodje in jeli kopati, da bi rešili psa, ako nam ne bi že bila namenjena lisičja koža. Po napornem delu smo izkopali jašek, po sreči ravno nad psom, ki nas je skozi prvo špranjo veselo pozdravil. Toda bil je docela izčrpan in v družbi dveh lisic na koncu svojih moči. Brž smo psa izvlekli. Pod njim smo zagledali lisičjo glavo in ji zastavili s krampom pot na svetlo. Tovariš je oddal na to lisico v rovu strel. Zaradi rahle zemlje se je rov zopet podsul in črn dim se je valil na vse strani iz zemlje. Znova smo kopali in ko se je pokazal kosmat lisičji rep in zadnji nogi iz gramoza, smo brž zvezali nogi in lisico potegnili iz rova. Imeli smo v rokah lepega lisjaka, ki ga je ena šibra oprasnila na koncu smrčka. Obesili smo ga na bližnje drevo in proslavljali uspeh. Pri tem pa je tovariš Konečnik, ki je ostal pri rovu, menil, da ima vsaka stvar svoj zaljubljeni par in da je mišljenja, da lisičina še ni prazna. Jel je z mačkom otipavati po lisičini in kmalu ugotovil nekaj mehkega, kar se ne da izvleči. Pritisne uho trdo k vhodu in sliši rahlo ječanje. Začeli smo na drugem mestu na novo izkopavati. Po velikem trudu smo končno prišli do lisjakove družice, ki je bila tako od gramoza zasuta, da je že poginjala. Mislim, da je bila lisica sama zadovoljna, da smo jo rešili, ker se mi je dala čisto pohlevno prijeti za ušesa in sprednji nogi, tovariši so pa mene z lisico vred, ker sem bil na glavo postavljen v rov, izvlekli na svetlo. Tudi lisici smo zvezali zadnji nogi in potem nad njo in lisjakom izvršili smrtno obsodbo. Pri tem se je nagnil dan tako, da smo lov s tem končali. Lah Anton, Sele v Sav. dolini. Živali kot zdravila. V srednjem veku so posebno radi porabljali živali za zdravljenje človeških telesnih nedo-statkov. Spomnimo se na tiste stare zdravniške priročnike, kjer govore o zdravilih: krastačje srce, zajčja kri, lisičja slezena ali vranica, medvedje obisti, kravjek, kri vsakovrstnih ptičev, zmajevi zobje, zmajeva kri. Poslednji izraz je pomenil vedomče-vo, vampirjevo alli premogovo kri. Ita-lijansko-slovenski slovar iz leta 1607 (Alasia da Sommaripa, Vocabulario Italiano e Schiavo) pravi zmaju: premog. Premogova ali zmajeva kri je pomenila svoj 'čas temnordečo smolo, kakršna se je nahajala v Jablanščeku pri Ržišču in naposled: oglen, oglen je, mohorovica, gorelka, premog. Gre torej za praznoverje, po katerem naj bi bil okameneli les — otrdela kri vampirjev. Podobno so babjeverni Aleman-ci imenovali premog: Tiirkenblutstein, kri ubitih Turkov (I. Koštial, ŽiS 1935, II., 138). Nadalje so srednjeveški občani menili, da električni stresi, izhajajoči od električnega skata, ugodno vplivajo na potek kake bolezni, ali da o polnoči ob ščipu razrezan živ kuščar, ako ga použiješ, gotovo pomaga pri sifilisu. Žive vrtne polže so često polagali na kužne bule. Nekatera teh zdravil so bila vprav kruta. Kadar se je komu voda zaprla, so mu stavili v scalo žive kr šel j e ali krpelje, češ da bo njih gomazenje zopet pognalo seč. Še danes uporabljamo živali za pripravljanje lekov ali se zatekamo k živečim živalim, da izpodbijamo kake nadloge. Za drugi primer se domislite le čebel, ki neredko plan ta jo, kadar se kdo bori zoper trganje, skrnino. Povod za to je dalo opazovanje, da čebelarji skoraj nikoli ne ohole za revmatizmom in da so revmatiki, če so jeli čebelariti, nenadno izgubili vse težave. To zdravljenje se vrši na ta način: skrninasti človek se da pičiti nekaterim čebelam in po »vcepitvi« čebeljega strupa ozdravi. V zadnjih letih se jemlje čebelam strup in se bolniku vbrizga pod kožo ali pa se rabijo maže, ki vsebujejo čebelji strup. Zopet in zopet slišimo, da muhe prenašajo bolezni. Tembolj boste ostrmeli, če zveste, da v Nemčiji goje muhe, namenjene za celitev ran, ki se nerade celijo, zlasti pri sušici. Žerke zapljun-karice služijo v 'tak namen. Najprej krmijo zapljunkarico z mesom in medeno vodo v posebnem letaiišču in nesišču. Na meso ležejo samice svoja jajčeca. Ta se nato po vseh predpisih pobero in spravijo v hladilnik, dokler jih ni zadosti, da se morejo predelati Jajčeca se sterilizirajo, nezarodni, jalovi zapljivki izležejo in kirurg, ki jih je zahteval, jih vloži v rano operiranemu jetičniku. Danes so na tem, da pripravljajo iz žerk zapljunkarice izvleček za celjenje ran: za bolnika je to okusnejši način. Poleg »živali-zdravik stoje take, ki le dobavljajo lek, n. pr. kače. V homeopatiji že dolgo služijo strupi, n. pr. modrasov (vipera ammodytes) bolj na vzhodu imenovani — poskok, v Srbiji pa kamen jarka ali grabarka. Njih strup teši bolečine, ki nastajajo pri rakastih obolenjih. Številni živalski organi dajejo dandanes razna zdravila. L. 1926 se je razvedelo, da se z jetri da zaustaviti nevarna slabokrvnost, zlasti v začetnem stadiju. Za to jemljejo surova telečja jetra. Danes imamo že ustrezne preparate, da ni treba jesti jeter. Svinjske trebušne slinavke dajejo surovino za izdelavo insulina, pripomočka, ki je neobhoden za sladkorno bolezen. Seč brejih kobil se uporablja za izdelovanje ženskih jajčnih hormonov, našle pa so se že rastline, ki nudijo iste hormonske snovi: soja, vrbove mačice, ožetki palmovih zrn. V srednjem veku so neporodnici dajali piti kobiljo scalino, vsekakor ostudna zadeva, toda dosegli so uspehe. Tako je sodobna znanost preiskala zveze in sredstvo jela uporabljati — samo na manj zoprn način. Proti davici, škrlatinki, omrtvičnem krču ter ušenu se vrši preprečevalno cepljenje. Potrebni serum se dobiva iz krvi konj, nedovzetnih za tako obolenje. A tudi človek je vir za leke. Kdor je imel otroško mrtvičnost in je ozdravel, nosi "v svoji krvi snov, koristno pri tej hudi bolezni. Okrevalci nudijo neznatne količine svoje krvi za izdelavo zdravilnega cepiva. Čudni se nam zde srednjeveški recepti. Nekateri so zgrajeni na pravilnem opazovanju narave. Sodobna veda jih je raziskala in prevzela za lečenje hudih bolezni. D—k. Ali je mogel Ikar leteti? Stara grška bajka pripoveduje, kako je po naročilu Minosa, carja na otoku Kreti, stavbenik Dedal sezidal zgradbo s tako zamotanim sestavom hodnikov, da človek, ki bi zašel v ta blodnjak, ne bi več našel venkaj. Ker je Dedal odkril skrivnost svoje stavbe, ga je hotel Minos ubiti. Tedaj je Dedal na-p/ravil peruti sebi in svojemu sinu Ikaru in oba sta zletela z otoka Krete. Ker se je med poletom Ikar povzpel previsoko, so sončni žarki raztopili vosek, s katerim so bile peruti zlepljene, in Ikar je padel v morje ter utonil. — Ta pravljica je mogla vznikniti samo v pradobi, ko ljudje niso skoro ničesar vedeli o ustroju ptičjega telesa, o tistih zanimivih svojstvih, ki omogočajo ptici leteti. Ni dovolj imeti peruti pa naj bodo še tako dobro napravljene. Ptice morejo letati, ker je njih okostnica toga in lahka, sprednji del pa, pretvorjen v peruti, gibljejo krepke mišice, ki so pritrjene na grebenu jako razvitega oprsja, na ramenu in na negibni, dolgi, sabljasti ključnici. Ptice morejo letati, ker ima njih telo svoj- ske vzdušnice, ki lajšajo njih -težo, a kosti so pnevmatične, t. j. napolnjene z zrakom, a ne z mozgom kakor kosti drugih živali. Ptice morejo letati, ker so njih velike mišice razporejene blizu središča njihovega telesa; to pa ustvarja trdnost ali stabilnost telesa pri letanju. Ptice morejo letati, ker njih dolge ogrodi služijo pri letu kot opora za notranje organe, teža nog pa je neznatna v primeri s težo telesa. Ptice morejo letati, ker so pokrite z lahko odejo iz puha in perjiča, koža pa jim je tudi lahka, tanka in brez žlez. Ptičje letanje po zraku za visi nadalje od njihove velike gibkosti, zato zahteva znatno porabo moči. Spričo tega je nujna pospešna obnova tvari, substance, ki se laže tvori pri visoki toplini in pri naglem krvnem obtoku. Zategadelj vidimo, da je toplota telesa pri pticah zares večja kakor pri sesalcih, a da ne govorimo o plazilcih, in za razliko s temi je stalna, t. j. skoraj neodvisna od zračne temperature. Znaša pogosto 42 do 45 stopinj, kar bi bilo človeku smrt. Hkrati je utrip srca znatno hitrejši kakor pri drugih živalih. Če je n. pr. za človeka pravilen utrip 70—80 udarov na minuto, znaša pri vrabcu 500, 600 in celo preko 800 utripov. Vse te in druge posebnosti organizma, a da ne govorimo o nenavadnem ustroju perutnic in repa, so se razvile kot pomagala za letanje. In ptiči so zagospodarili v zraku. Prejšnje domneve o silovitih razdaljah, ki so jih preleteli ptiči, so se sicer izkazale za netočne. Noben oper jenec ne more preleteti brez oddiha tisoč ali več kilometrov. Toda golob napravi brez odmora 500—600 km, neka pevčica, podobna slavcu, pa 440 km. V neki starinski knjigi je bilo rečeno, da za bebca ni nič na svetu enostavnejše kakor let ptiča, za modrijana pa nič bolj zahomotano. V tem izreku je brez dvoma precej resnice. Če ste imeli priložnost, opazovati skobče- vo vznašanje, naglo šviganje lastavic, lahne zamahe ogromnih čapljinih kre-1 j uti ali urne, kakor pri kačjem pastirju, trepetave kretnje peruti nekih drobnih krilatcev, n. pr. kolibrija, če ste obračali pozornost na vrtoglave obrate, vijugavo kretanje vran, ki se igrajo po zraku, na navpično vzletanje škrjanca, če ste imeli na pažnji, kako plane sokol na svoj plen, kadar stisne peruti dn pada liki kamen; če ste sploh kdaj razmišljali o razlogih za neskončno raznoterost oblik letanja ter se čudili preizvrstni, neprekes-ljivi gotovosti ptičev v zraku, — nikoli ne porečete, da je letanje nekaj preprostega. Razumljivo je, da nobene peruti ne bi mogle dvigniti v zrak človeka, ki ne bi imel vsaj del čudovitih ptičjih lastnosti, in vsi poskusi take vrste so se končali z neuspehom, dokler človek ni prišel na misel, napraviti si posebne pristroje. Preučavanje ptičjega ustroja ter opazovanje njihovega leta mu je pri tem neznansko koristilo. Zanimivo je, da celo ptice, ki nimajo tega ali onega pribora za letenje, slabo ali sploh ne lete. Slišali smo, da »praptiča'«: arheopteriks in arheoirnis nista letala, temveč edino preletala, to je z veje na vejo skaikutala, ker je njuna okostnica bila jako gibljiva, oprsje pa in perutne kosti — slabe, rep pa predolg. No tudi med današnjimi ptiči ne znajo vsi letati. Po zgradbi života se ptiči kaj očitno ločijo glede na to, da li letajo, plavajo ali tekajo, in te različne zgradbe se jasno ujemajo z njihovim načinom življenja. Redin — AD. Iz lovske organizacije t Trtnik Alojz. Dne 23. junija 1947 smo položili mnogo prerano k večnemu počitku svojega prvega starešino Trtnika Lojzeta, posestnika iz Zadvora. Sredi dela za našo družino je nenadoma odšel v večna lovišča in je njegova tragična "smrt vzbudila daleč na- okrog globoko sočutje. To je pričala pri pogrebu posebno velika udeležba lovcev in ljudstva sploh, ki je prišlo od vseh krajev. Kot zaveden kmet je odšel že 1. 1942. s svojimi tremi sinovi v NOV in s tem pokazal našemu ljudstvu pravo pot. Njegovo partizansko ime je bilo Oreh. Bil je vedno neustrašen in odločen. Eden njegovih sinov je padel malone v domačem kraju v zasedi, on sam pa se je zdrav vrnil in se po osvoboditvi zopet posvetil delu na svoji ljubljeni kmetiji in organizaciji lovstva v domačem in širšem okolišu. Do lova je imel veselje od mladosti in je v prostem času najraje zahajal v naravo. Tovariši smo ga izbrali ob ustanovitvi naše lovske družine za starešino. Bil je tudi član okrajnega lovskega sveta Ljubljana-okolica. Naši družini je bil neumoren vodja, njegova beseda je bila vedno preudarna in tehtna. Z lovci sosednjih družin Polje in Prežganje smo ga spremili do njegovega zadnjega počivališča. Vojaške in lovske puške so odjeknile in tovariš naše družine je spregovoril v slovo. Na njegovo krsto smo položili zelene vejice v trajen spomin dragemu lovskemu tovarišu, ki smo ga ljubili kakor on nas in ki nam je bil zvest prijatelj in vodnik. Lovska družina Dobrunje. VABILO na redni občni zbor Lovske zadruge z o. j. v Ljubljani, ki bo v nedeljo, dne 23. maja 1948 ob 9. uri zjutraj v Ljubljani, Poljanska cesta št. 21, salon mestnega gostinskega podjetja »Činkole«. Dnevni red: 1. Otvoritev občnega zbora, volitev zapisnikarja in dveh overovateljev zapisnika. 2. Čitanje in odobritev zapisnika izrednega občnega zbora leta 1946. 3. Poročila upravnega odbora. 4. Poročilo nadzornega odbora. 5. Razmotrivanje in sklepanje o raz-rešnici upravnemu in nadzornemu odboru. 6. Sklepanje o razdelitvi poslovnega prebitka. 7. Sprememba pravil. 8. Volitev upravnega in nadzornega odbora. 9. Predlogi. 10. Slučajnosti. Glasovalno pravico na občnem zboru ima po pet delegatov zadružnikov iz okoliša vsakega okrajnega lovskega sveta, ki jih izvolijo zadružniki na vsakoletnem okrajnem lovskem zboru, katerega sklicuje okrajni lovski svet. Skupščina je sklepčna, če je bila pravilno sklicana in če je zastopanih z vsaj po enem delegatom, ki ima glasovalno pravico, nadpolovično število okrajnih lovskih svetov. Za sklep, s katerim se spreminjajo pravila zadruge, mora glasovati polovica delegatov z glasovalno pravico. Če na občnem zboru ni toliko delegatov navzočih, se skliče nov občni zbor z istim dnevnim redom najkasneje v 15 dneh in zboruje ta občni zbor ne glede na število navzočih delegatov z glasovalno pravico. Podpredsednik: Predsednik: Fabiani Pavle 1. r. Dr. Dular Milan 1. r. Lovska družina Gomilsko je izključila iz svoje družine člana Krepela Vilka in Primožiča Antona. OLS Celje. Kinološke vesti Mednarodna kinologija: Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fe-deration Cynologique Internationale — F. C. I.), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila letos v Jugoslaviji, in sicer na Bledu, v ponedeljek, dne 13. septembra t. 1. Tej skupščini bo predsedoval dr. Ivan Lovrenčič, predsednik F. C. I. Ob tej priložnosti bo prirejena dne 11. in 12. septembra 1948 Mednarodna razstava psov vseh pasem v Ljubljani. Podeljevali se bodo naslovi: kandidat za prvaka (prvakinjo) FLR Jugoslavije in Slovenije — Ljubljana 1948 ter spričevalo sposobnosti za mednarodno prvaštvo v lepoti (C. A. C. I. B.), po pravilih, izdanih od Mednarodne kinološke zveze (FCI) v Bruslju. Kinologija drugod: Československv klub pro služebni ovčacke psy s sedežem v Brnu priredi svojo III. specialno razstavo preizkušenih ovčarskih psov dne 9. maja 1948 v Pisarkah. Osterreichischer Kynologen Verband priredi svojo II. mednarodno razstavo psov vseh pasem 29. in 30. maja 1948, Wien (na Dunaju). Kinologija v FLRJ. Občni zbori: Klub ljubiteljev brakov. Občni zbor je 21 februarja 1948 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik dr. Lavrič Janko, njegov namestnik Fabiani Pavle, tajnik Zupančič Franc, blagajnik Zupan Ivan, strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, gospodar Kosler Oskar in odborniki: Bulc Henči, Confidenti Fric, Hribar Avgust, Ivanc Adolf. Jager Valentin, Kralj Ivan, Lovrenčič Boris, Mikol Ivan, Plaznik Jože in dr. Pušenjak Stano. Nadzorni odbor: Breznik Venceslav, Jakil Venče in Kelih Miloš. Klub je založil /Pravilnik za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov in pravilnik za telesno ocenjevanje brakov«, broširana knjižica stane 20.— din. Klub ljubiteljev športnih psov: Občni zbor je 28. februarja 1948 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik ing. Pre-melč Stane, prof., njegov namestnik Smerkol Lojze, tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Vaši Ciril, gospodar Klemenčič Ivan in odborniki: Antolek Orešek Drago, Bulc Franjo, Kovačič Franc, Križman Alojzij in Rostan Ivan. Nadzorni odbor: dr. Blumauer Robert, Čebin Dominik in Pahor Julij. Klub ljubiteljev jazbečarjev in teri-jerjev: Občni zbor je 6. marca 1948 izvolil nov odbor, in sicer: predsednik Stare Hugo Bruno, njegov namestnik Caf Ivan, tajnik in strokovni poročevalec Drenig T. Teodor, blagajnik Klemenčič Ivan, gospodar Arko Vladislav in odborniki: Arko Stanko, Gregorič Benon, Kopač Leo, Pavušek Berislav in Vončina Vida. Nadzorni odbor: dr. Boh Alojzij, Nemec Vladimir in Verbič Josip. Pristojbine: Kinološke enote so sklenile na svojih občnih zborih sledeče pristojbine: enkratna vpisnina 50.— dinarjev (pri Klubu ljubiteljev brakov pa 25.— din), letna članarina 50.— din, letna podpornina 100.— din, prijava legla 20.— din, vpis v vzrejni register 30.— din, posamezni vpis pa 50.— din, vpis v JR 50.— din, posamezni vpis v JR 100.— din. vpis v JP 50,— dinarjev. dvojnik (duplikat) rodovnika 50.— din, psarna. zaščita za eno pasmo 200.— din, za vsako nadaljnjo pasmo 100.— din, ocena psa po sodniku 100.-— din. Sodniški izpit za sodnika oblike za vse vrste športnih psov je položil z uspehom dne 22. februarja 1948 pred komisijo, ki so jo tvorili predsednik dr. Lovrenčič Ivan, kot izpraševatelja Arko Stanko in Drenig d'. Teodor, zapisnikar ing. Premelč Stane, pripravnik dr. Wurth Dragutin, veterinar, predsednik KUH v Zagrebu. Ker so bili izpolnjeni pogoji čl. 14. pravilnika o sodnikih, ocenjevalcih in pripravnikih, se vodi omenjeni odslej v seznamu overovljenih sodnikov, kateri ima mednarodni značaj. Zvezni tajnik. Št. 4 April 1948 Leto VIII Tilda Herfort-Michieli Življenjski pogoji rib v naših tekočih vodah Malo jih je, ki zadostno cenijo važnost sladkovodnega ribištva. Zlasti prečesto pozabljamo, kako veliko vodno površino zavzema bogata in prostrana mreža naših rek, rečic in potokov in da je prav ta vodna- mreža pretežno naseljena z najplemenitejšimi ribami. Prav pogosto pozabljamo, da daje hektar dobre, pravilno izkoriščane vode skoraj toliko ko hektar njive. Da moremo naše vode pravilno izkoriščati, se moramo seznaniti z življenjskimi pogoji v vodah samih. Naše vode niso še v nobenem pogledu dosti raziskane, da bi mogli dvigniti njihovo prirodno proizvodnjo. Ribiške biologe čaka veliko polje dela, kajti praviloma bi morala biti vsaka voda pod njihovim nadzorstvom. Jasno je, da do podatkov, ki so nam potrebni za pregled omrežja rek, ne moremo priti na enostaven način. Za proučitev kake vode nam morajo biti n. pr. poznane geografske in geološke lastnosti tal. prek katerih reka teče, torej zgradba in sestav, nadalje globina, širina in količina ter hitrost vodnega toka, temperatura in kemijski sestav vode. Potrebni so biološki podatki o hranljivi favni in flori ter o razporedu ribjih vrst vzdolž vodne proge. Ti prepotrebni podatki nam za poznavanje rek zadostujejo le tam, kjer ne posega vanje noben drug činitelj, kjer so vode tako rekoč še naravne. Kjer pa je vrsta najrazličnejših činiteljev, ki vplivajo na značaj naših rek v negativnem smislu, je polje dela še večje. Pri nas je ribištvo premalo upoštevana panoga narodnega gospodarstva, ker ni bilo nikoli pravega razumevanja zanj tam, kjer bi moralo biti, in ker ni bilo za to na razpolago potrebnih sredstev, kajti raziskovanje je samo podlaga nadaljnjemu delu. Kakor ne moremo zdraviti bolezni prej, dokler nam niso znani njeni vzroki, tako voda ne moremo dvigniti na primerno višino, dokler ne poznamo vseh činiteljev, ki vplivajo nanje v pozitivnem in negativnem smislu. Od česa je odvisna večja ali manjša plodnost vode? Ribje življenje je vezano na prirodno hrano, ki jo sestavljajo male vodne živalce, kakor ličinke, rakci, črvi, polžki i. dr., zato je predvsem potrebno, da ugotovimo količino in kakovost te hrane v vsaki vodi. Ker se pa te male živalce hranijo z vodnim rastlinjem, tako z živim kakor z razpadajočim, moramo ugotoviti v zvezi s tem tudi, kakšen je značaj rastlinja v vodi, ki jo raziskujemo in v koliki meri je to rastlinje razvito. Pri reševanju prvega kakor drugega vprašanja, t. j. pri razpravljanju o mali vodni favni in flori, se moramo vedno vprašati, kakšni so pogoji, ki so dani za njen razvoj, in kakšni vzroki, ki ga preprečujejo. Če pogledamo razmere v gornjem toku naših rek, bomo videli, da je proti pričakovanju v hitro tekoči vodi bogato razvita favna in flora. Kamenje je na gosto poraslo z mahov jem in z algami. Tudi živalski svet je bogato razvit. Tu vidimo, da ima vodni tok pozitiven vpliv. Zakaj? V hitrem toku je površje organizmov vedno na novo v dotiki z novimi vodnimi delci. S tem tekoča voda ugodno vpliva na dihanje in sprejemanje hrane, čeprav ima enako vsebino kakor mirujoča, a je fiziološko kisika in hrane bogatejša. Zato vidimo, da se v takih predelih ribe rade zadržujejo — naravno zavoljo obilnejše hrane v teh predelih. Videli pa bomo nadalje v spodnjem toku rek, da tudi živahen tok sam ne more biti zadosten pogoj za uspevanje. Na množino flore in v zvezi s tem favne vpliva, kakor smo že omenili, tudi sestava tal: čim več imajo tla hranljivih snovi za rastlinje, tem ugodneje se to razvija. Če se pa nagrmadijo na dno rečnih korit razne odpadne snovi, kar prihaja v poštev pri večjem toku v bližini industrij, ne pomaga nič morebiten prvovrsten, ugoden geološki sestav tal. Za razvoj živalstva je potrebno, da ima voda dobra fizikalna in kemijska svojstva. Od fizikalnih smo že omenili vodni tok, od kemijskih pa je važna zadostna količina kisika. Tega dobiva od vodnega rastlinja, ki sprejema pri asimilaciji1 ogljik in ustvarja kisik. Ogljik dobiva iz ogljikove kisline iz vode, kamor prihaja pri dihanju vodnih živali in pri razpadanju živih snovi. 1 Asimilacija ali usvajanje ogljika je kemičen proces, pri katerem nastane iz ogljika in vode pod vplivom sončne svetlobe v zeleni rastlini škrob. Seveda se ta tudi porablja in se njegova množina manjša v vodi, kjer nastopa gnitje. Če se vrši to prekomerno, n. pr. kjer se odlagajo v reke vsi mogoči odpadki, ki gnijejo, ga lahko tudi zmanjka do take mere, da prično ribe poginjati. Ti odpadki škodujejo ribam tudi na ta način, da poškodujejo kožo, posebno liste škrg, po fizikalni ali kemični poti in poslabšujejo, kakor sem že dejala, s svojim gnitjem razvoj vodne flore in favne kot glavne naravne hrane, ker odvzemajo kisik. V tem pogledu škoduje mnogo kanalizacija, ker so po večini vsi kanali speljani v reke. Po njih prihajajo vanje odpadki, ki preprečujejo razvoj in obstanek sladkovodnih rib in branijo, da bi šle te ob drsti v večje tokove. S tem, da se odpadki sesedajo na dnu rečnega korita, zatrpajo ribje ikre z razno nesnago, da nima čista voda do njih dostopa. Z njo tudi nima dostopa kisik — zametek v ikri zato hitro pogine. Če pa je še toliko kisika, da se mladice razvijejo, so manjše, n. pr. pri količini kisika 4,4 do 6,7 cms na liter je mladež, ki pride iz iker, 19 % daljša in 7.5 % težja, kakor če je le 2,0—3,7 cm3 kisika na liter, najsi so ostali pogoji enaki. Razne odpadne snovi, tako suhe kakor mokre, ki prihajajo v naše reke iz vseh mogočih industrijskih obratov, zmanjšujejo množino kisika v vodi in povzročajo često množičen pogin rib, ki se zaduše, ker je dihalni medij, t. j. voda, pokvarjen. Da sprejemajo vse vodne živali kisik iz zraka, ki je v vodi raztopljen, vemo. Pri ribah se vrši dihanje tako, da riba sprejema vodo z razširjenjem ustne votline. Ko jo zapre, iztisne skozi škržne špranje vodo. Škrge so bogato vejnate. Na njih se spro-vaja zunaj dihalna voda, znotraj pa kri. Tkivo škrg, ki posreduje izmeno plinov, je bogato oskrbovano s krvjo. Predpogoj za izmeno plinov je nujen difuzijski proces1 na dihalnem površju. Da se ta vrši, se morata stalno izmenjavati kri in zunanji medij, t. j. voda. Izmeno krvi oskrbuje krvožilni sistem, Izmeno zunanjega medija pa dihalni gibi. Na škrgah prehaja torej dihalni tok. Škrge imajo respiratoričen epitel (dihalno po-vrhnico), ki je tanek in poln krvi, seveda samo v vodi. Potreben je vedno svež zrak, ki ga žival dobiva z vodnim tokom. Dihanje temelji na difuziji plinov. Kjer je dihalni medij pokvarjen, sledi zadušenje in pogin. Regulacija dihanja je pri živalih živčna in kemična. Pri njej igrata vlogo dva činitelja, in sicer: pomanjkanje kisika in preobilica ogljikovega dvokisa. Vse višje živali dajejo odgovor na 1 Pri difuzijskem procesu se medsebojno izmenjata dva plina skozi luknjičave stene. ta činitelja. V poštev prihajajo vse ventilacijske naprave, na primer: pri ribali škrge. Če je premalo kisika ali preveč ogljikovega dvokisa, riba sunkoma zajema zrak, t. j. prekomerno diha. S tem hoče organizem odstraniti prekomerni strupeni ogljikov dvokis. Torej gre tu — fiziološko objasnjeno — za zadušitev. Dihanje je sploh varnostna naprava, ki vzdržuje določeno koncentracijo vodikovih ionov1 v krvi in je obenem regulator za ogljikov dvokis. Pri nekaterih živalih, ki imajo kožno dihanje poleg škržnega (koža oddaja več ogljikovega dvokisa ko škrge), se izvrši zastrupitev po tej poti. Tretja pot je prebavni trakt, ker se dosti snovi resorbira ali posrka že v ustni duplini, nadalje v želodcu in ozkem črevesu, snovi pa gredo iz črevesa v kri. Tekočina prodre limfne prostore in se filtrira skozi črevesno steno. Takoj po resorbciji se snovi prenesejo in strup pride z ostalimi snovmi do" raznih organov, lako pride do zastrupitve vsega organizma. Dejstvo, da že pri celicah samih, katerih struktura je intaktna, ovirajo strupi dihanje in da zadostuje včasih že 1/ioooo mola1 2 na liter, jasno kaže, kako reagirajo organizmi na kemične dražljaje. To pa spada deloma že k ostalim zastrupi j enjem organizmov v pokvarjeni vodi. Naj omenim še, da kisik lahko v vodo le počasi difundira, če je porabljen. Ni pa čudno, da v kratkem času porabijo dosti kisika snovi, kakor so organske snovi, ki gnijejo pri razpadu po bakterijah. To prihaja v poštev pri odpadnih vodah, pri naplavljenem senu, gnoju itd., posebno še pozimi, ko se čez vodo napravi led. Ostanek kisika ne zadostuje več za dihanje rib. Kakor že omenjeno, so odpadne vode, in to iz sladkornih, škrobnih tovarn, pivovarn, celuloznih tovarn itd., najčešči vzrok pogina rib v tekočih vodah. Če je torej preveč'gnilobnih bakterij v vodi, je nevarno za ribe. Pri ostankih hrane, rastlin itd. imajo bakterije ugodna tla, da se hranijo in povzročajo s svojim delom pomanjkanje kisika. Vrnimo se k naravnim vodam, ki še niso v taki meri izpre-menjene! V vodi izvirov samih še ni zadostna količina kisika, 1 Ioni so atomi in atomske skupine, v katere se pod vplivom vode razkrajajo molekule. Te so najmanjši delci snovi, ki se z nobenim pripomočkom ne dajo razkrojiti, ne da bi spremenili svoje snovno svojstvo. Snovni delci, iz katerih sestoji molekula, so atomi. 2 Mol ali gramska molekula snovi je ona množina snovi, ki telita toliko gramov, kolikor znaša molekularna teža tiste snovi. N. pr. molekularna teža vode je 18. en mol vode je 18 gramov. ker je bila ta voda še premalo časa v dotiki z atmosferskim zrakom. Zato ni ugodna za uspevanje občutljivejših ribjih vrst. V Bohinju n. pr. se je pokazalo, da Ar bazenih ob jezeru, ki so napravljeni neposredno ob izviru, ne uspevajo mladice potočnih in jezerskih postrvi, ker ima voda pri merjeni temperaturi 8° C v curku ob dotoku 9,8 mg kisika na liter le 83 % možnega kisika, v bazenu samem pa 8,6 mg na liter, t. j. 74.7 % možnega kisika. Tudi ni tu temperatura vode najugodnejša za uspavanje jezerk in potočnih postrvi, saj ima komaj 8—9° C. Ko omenjam kisik, naj omenim še, da njegova množina ni v vsaki vodi ob vsakem času stalna, ampak se menja ne le iz vzrokov, ki sem jih že omenila, ampak še iz drugih. V naših vodah je 6—8 cm3 kisika na liter. Taka množina je za ribe ugodna. Seveda je nekaterim potrebno več, nekaterim manj kisika. V bazenih ob Bohinjskem jezeru uspevajo n. pr. mladice jezerske zlatovčice dobro. Seveda je odvisno tam uspevanje tudi od načina življenja. Zlatovčice obstanejo, ko rastejo, v zgornji plasti vode, potočne in jezerske postrvi pa gredo k dnu, kjer se jim škrge zatrpajo v bazenu z muljem. Nižinske vode imajo manj kisika ko gorske, zato so naseljene z drugačnimi ribami (imajo manj plemenite ribe kakor gorske vode). Nadalje ni poraba kisika po ribah vse leto enaka. Poleti, ko je temperatura vode višja, je poraba večja ko pozimi. Če se riba živahneje giblje, potrebuje tudi več kisika. Mimogrede omenjam, da je za proizvodnjo ribje hrane nujno potrebna svetloba. To potrebujejo vodne rastline za asimilacijo. Kjer ni dosti svetlobe, je proizvodnja ribje hrane v vodi revna. Dalje ne smemo pozabiti, da je toplota vode činitelj, ki ugodno ali neugodno vpliva na uspevanje živih organizmov v vodi. Če se temperatura zviša, se zviša pri ribah tudi potreba hrane, seveda do neke meje, ki ni pri vseh ribjih vrstah enaka. Najboljša toplota za uspevanje je pri naših vrstah okrog 13° C. Takrat ribe najrajši sprejemajo hrano in jo tudi najbolje prebavljajo. Če je temperatura višja od 13° C, ne prebavljajo dobro hrane, ampak le deloma; če je nižja, je sploh ne sprejemajo dobro. V zvezi s temperaturo je tudi razvoj in množina ribje hrane. Z ugotavljanjem starosti rib lahko spoznamo, če je hrana v vodi zadostno izkoriščena. Ribe ne prenašajo temperaturnih razlik, zlasti ne mlade. Pri temperaturni razliki več ko 12° C navzdol se poškodujejo rdeča krvna telesca, ne da bi ribe pri tem zmrznile. Rdeča krvna telesca postanejo okrogla, niso več ovalna. Pri temperaturnih padcih od 23° C na 2° do 4° izstopi jo rdeča krvna telesca iz stanic. Ribe izgube ravnotežje, motnje gibanja nastanejo. Pri 3° C preneha delovati srce. Temperaturna nihanja od 10° do J 2° C navzdol ali navzgor ne škodijo ribam. Škodljivo vpliva n. pr. na ribe krop, ki ga izpuščajo v vode elektrarne. K osnovnim podatkom, ki so nam potrebni za poznavanje življenjskih pogojev rib v kaki vodi, spada ugotovitev, kakšne množine ogljikove kisline nahajamo v njej. To ni važno le za vodno rastlinje, ampak menja tudi sestav vode same, ko se spaja z nekaterimi drugimi spojinami. Lahko povzroča kislo stanje vode, ki dela ribam škodo. V tako poslabšani vodi ribe poginjajo, toda le do določene velikosti in le nekatere vrste rib. Obolenje traja lahko več dni ali tednov, nato nastopi smrt. Posebno občutljive so v tem pogledu žlahtne ribe, n. pr. postrvi. Kjer teče voda prek tal, kjer je malo apnenca, je večja možnost, da je kisla, n. pr. na barskih tleh, prav tako tudi tam, kjer prihajajo v vodo odpadne vode iz rudnikov ali kjer je preveč organskih kislin. Obolenje zavoljo kisle vode se pokaže na ta način, da dobe ribe sive obloge na škrgah, katerih zunanji robovi porjave. Vrhnja plast kože se napihne, sluznice delujejo močno, podobno, kakor če manjka kisik. Zajedavci napadajo tako obolele ribe močneje. Koža se vidi mlečna, svetla, na trebuhu pordeči. Take ribe plavajo počasi ko po omrtvenju in počasi poginejo v normalni legi ob bregu. Če je voda prealkalna (alkalne1 odpadne vode), nehajo delovati koža in škrge. Pri tem so žlahtnejše ribe občutljivejše od drugih. Do sedaj omenjeni činitelji so glavni pogoj za uspevanje živih organizmov v vodi, tako vodnega rastlinja, od katerega se hrani drobni živalski svet, kakor rib, katerih obstoj je odvisen od tega. V splošnem so v naših vodah pogoji uspevati ja majhni. Ne mislim pri tem na zgornje toke naših vod, pač pa na vode, ob katerih stoje večja naselja in zlasti industrijske naprave. Stopnjo onečiščenja vode in velikost škode za ribištvo lahko ugotovimo, če raziščemo kemijski sestav vode in jo preiščemo v biološkem pogledu. Nesmiselno je vlaganje in poribljavanje tam, kjer vemo, da bo vsako življenje skoraj uničeno. (Konec prihodnjič.) 1 Alkalno imenujemo vodo, ki je lužnata. A. Šulgaj Nekaj o šarenki Nehvaležnost je, če zavrača človek darove, ki mu jih nudi narava. Tu mi je v mislih kalifornijska postrv, naša priseljena šarenka. Komaj začneš ribariti, že si priča zabavljanja čez ša-renko. V slast jim gre ščuka, tudi tolsti krap, še klina hvalijo, le šarenka ima čudno rdečkasto meso slabega okusa in se rada iznerodi v naših vodah. Skušnje o drsti šarenke so krajevno zelo različne. Ponekod mislijo, da se je šarenka v času uštela in jo je prav za prav speljal zgled potočnice do zgodnje drsti. Drugi trdijo, da se drst ravna po toplini vode, kakršna je pozimi, ter da mrzla zima drst zavlačuje, topla pa pospešuje. Predvsem moramo vedeti, da se drste mlade dve- in triletne Šarenke navadno pozneje ko štiri- in večletne, ki se drže stalne drstne dobe. Topla zima požene šarenko prej v drst, mrzla jo zavlačuje in zadržuje tudi plodnost iker. V mrazu vrši ribogojec smukanje svojih plemenk komaj vsakih štirinajst dni. včasih še ne. Če nastopijo topli dnevi, smuka lahko vsak teden, celo po dvakrat. Primerilo se je že, da so plemenke pri gorki predzimi drstno dozorevale že januarja. Človek bi mislil, da pojde vse v izgubo, če se bo drstila riba pod ledom. Toda mraz zadrži drst; če je zima huda, tudi za cel mesec. A ko so prvi zimski meseci mrzli, se zavleče drst tja v februar in marec. Zato se drsti hribovska šarenka redno zelo pozno, včasih celo v maju, pa tudi obratno, včasih celo že decembra, če je ostala studenčina topla. Umljivo je torej, da se drsti šarenka v više ležečih vališčih navadno pozno, včasih celo majnika, tam pa, kjer nima premrzle vode, že decembra. Šarenka je pomladna drstnica. Za dozoritev ikre in rumenjaka potrebuje mnogo manj časa kakor zimske drstnice. Te potrebujejo 410 do 440 dnevnih stopinj toplote za dozorevanje iker. Ta toplotna vsota je pri vseh pomladanskih salmonidskih drstnicah tem manjša, čim kasneje se drstijo. Pri šarenki doseže navadno 320 dnevnih stopinj. Tudi rumenjakova doba je pri šarenki do polovice krajša kakor pri potočnici. Tako skrbi že narava sama, da zavleče godnost salmonidskega zaroda tja do dobe, ko je konec zime in je v vodi hrana. V Švici pa tudi v Nemčiji stalno opazujejo in zasledujejo v ribogojnicah in vališčih drst šarenke. Pri opazovanju jemljejo v poštev povprečno temperaturo zraka mesecev novembra, decem- bra in januarja ter beležijo, kdaj se šarenka drsti. Tudi v naših krajih bi se izplačalo, da bi vsaj v ribogojnicah in v blizu tekočih vodah zasledovali drst šarenke ali žarnice, kakor jo imenuje prof. Franke. Prišli bi najbrž do zaključka, da se naj premakne oblastveno določena varstvena doba šarenke, ki je velike gospodarske vrednosti, v njeno korist za mesec naprej, t. j. v čas od 1. februarja do 30. aprila. Doslej je potrebovala šarenka, ki smo jo vložili kot zarod (okrog 2 cm velikosti), skoraj dve leti, da je dorasla na približno 20—25 cm. Ribogojcu Brumannu ob Ciriškem jezeru je uspelo, da je dosegel tak uspeh že po šestih mesecih. Jemal je le najlepše drstnice za odgojo. Že po pol leta je dosegla kot zarod vložena mladica šarenke dolžino 25 cm. Ribogojnica sama ni bila nič posebnega. Naraven ribnik v nadmorski višini 653 m. Postrvice tudi niso dobivale prav nobene umetne krme. Iz tega sledi, da je marsikdo sam kriv, če toži o slabi rasti postrvjega zaroda. Ple-menke treba odbirati, manjvredne izločiti. Kdor more, poseže še po dražjem sredstvu, kakor n. pr. pri nas pred leti Dragomelj-ska ribogojnica pri Domžalah, ki je naročila in prepeljala po Zeppelinu do Bodenskega jezera, od tam pa z brzim vlakom večje število zdravo došlih kalifornijskih iker, ki so se vse izvalile. Tako se pride do boljšega rodu šarenke. Da šarenka izpodriva potočno postrv, ne drži. Voda, ki ima dosti hrane, preživlja lahko obe. Če je danes v Krki več šarenk nego potočnic, je razlog v tem, da imajo potočnice večjo ceno in gredo bolje v denar. Zato so jih več lovili ko šarenke. Seveda ne smemo pozabiti, da gre številčno nadmočni šarenki mnogo mladih potočnic v plen. Da je sožitje med šarenko in potočnico mogoče, so dognali tudi v Švici in na Virtemberškem. Šarenka odplava navzdol često zaradi tega, ker se ne čuti domače v tej ali oni vodi. To je njena prirojena lastnost, ki je' v njej ukoreninjena od njene ameriške praikre. Ko doseže vodo, ki ji ugaja, ostane in se nerada umakne. Ponajveč dozori šarenka za plemenitev četrto leto. Značilno je, da gre šarenka na vado rajši ko potočna postrv. Razlagamo si to s tem, da je šarenka brezmejno požrešna in vedno lačna. Kdor hoče proučevati bistvo šarenke v svoji vodi, si mora v splošnem nabaviti zarod od samo enega zavoda. Zasajati mora najmanj dve leti, proučevati pa najmanj štiri leta. da dobi podatke, na katere se lahko z gotovostjo opira. 7-2. hi&ižka (ntiaže, Ščuke je z ohranjeno loviti od 1. II. do 15. IV. Pod 40 cm se sploh ne smejo loviti. Tudi za smuča je povišana lovna mera na 40 cm. Sestanek slovenskih ribarskih zadrug se je vršil 9. novembra 1947. v Ljubljani. Udeležile so se ga po svojih zastopnikih zadruge v Ljubljani, Celju, Kranju, Mariboru, Ptuju in v Trbovljah, medtem ko so opravičile svojo odsotnost zadruge v Črnomlju, Krškem in v Tolminu. Sklenil se je osnutek dogovora z Lovskim svetom Slovenije glede izdajanja Ribiškega vestnika kot priloge Lovca. Za pooblaščenca zadrug pri tem dogovoru se je določil tov. Janko Vičič. Člani ribarskih zadrug ne bodo plačali za prejemanje Lovca nobene posebne pristojbine. Druga točka dnevnega reda je bila ustanovitev Zveze ribarskih zadrug. Ker so imeli nekateri delegati pomisleke o tem, kako stališče bo zavzela v tej stvari merodajna oblast, so poverili zborovalci tov. Vičiču tudi nalogo, da pojasni na merodajnih mestih, da bi imela zveza samo to nalogo, da bi reševala notranje strokovne zadeve zadrug. Vsaka zadruga bi imela v Zvezi enega delegata, nad 200—400 članov dva itd. Predsednik, tajnik in blagajnik Zveze bi morali biti v Ljubljani. Kot najprimernejši kraj sestankov je predlagala večina Celje. Dosedanji delegati se smatrajo le za pripravljalni odbor Zveze. Tov. Majer (Kranj) in Pirc (Trbovlje) sta opozarjala na obupno stanje Save, katerega povzročajo odplake tovarn. Na predlog tov. Pihlerja (Ptuj) se sklene naprositi tov. Cotiča, da izdela načrt za ribiški znak. Sestanek je vodil predsednik Ljubljanske zadruge tov. Letnar. Ribarska zadruga v Mariboru je imela I. glavno skupščino 22. novembra 1947. Vodil jo je predsednik tov. dr. Ivo Senekovič. Iz poročil, podanih na skupščini, objavljamo sledeče: Zadruga je vzela v zakup nekaj ribnikov, med drugim dva postrvja v Tinju in dva v Cigoncih pri Slovenski Bistrici. Tako je za enkrat storila za preskrbo ljudske prehrane % ribami, kolikor je na brzo roko mogla. "V 1. 1947. je oddala dravskih rib za prodajo v svežem stanju 445.2 kg ter 379 kg za nasoljenje. Po oddanih statističnih polah je bilo v ' 1. 1946. ulovljenih 8965 kg rib, od tega 210 kg postrvi, 140 kg lipanov. 92 kg sulcev, 590 kg ščuk, 4313 kg belic, 210 kg krapov, 85 kg linjev, 3525 kg ostalih rib in 90 kg rakov. V lastnem vališču je izvalila zadruga 200.000 postrvjih iker ter vložila okoli 180.000 izvaljenih mladic v postrvje pohorske in kozjaške vode. L. 1947. so izdali za Maribor-mesto in Maribor-okolico 91 ribolovnic več kakor 1. 1946. Število članov je naraslo v 1. 1947. za 205. Območje zadruge obsega področje skoraj celotnega bivšega mariborskega okrožja s Prekmurjem z izjemo Ptuja, kjer je bilo ustanovljena 30. V. 1946. samostojna ribarska zadruga. Njeno področje se ne krije povsem s politič-noupravno mejo ptujskega okraja, ker sega mariborsko področje deloma v ptujski okraj, območje ptujske zadruge pa mestoma v okraj Maribor-okolica. Od bivšega celjskega okrožja spada k Mariboru večji del okraja Konjice z Dravinjo in njenimi pritoki. Spor, ki je nastal s ptujsko zadrugo zavoljo ribolovne pravice na desnem bregu Drave, je rešil Okrožni ljudski odbor v Mariboru tako, da poteka meja med obema ribarskima zadrugama na desnem bregu Drave — katastralna meja med k. o. Starše, ki pripadajo Mariboru, in k. o. Zlatoličje, ki pripada Ptuju. Tako gre meja od izliva Vurberškega potoka na levem bregu Drave v ravni črti na desni breg Drave. Da bi zadruga prihranila podeželskim ribičem trud in stroške, ki bi jih imeli s potovanjem v Maribor, je postavila svoje pooblaščence (v sporazumu z okrajnimi ljudskimi odbori) v Prevaljah, Dravogradu, Slovenjgradcu. na Ceršaku, pri Št. Lenartu v Slovenskih goricah, v Radgoni. Ljutomeru. Veržeju, Murski Soboti Dolnji Lendavi, Slovenski Bistrici in v Konjicah. Večinoma se je to zastopstvo obneslo. Mnogo truda in pisarjenja so povzročile zadrugi odplake raznih industrij. Ankete, ki jo je sklicalo v zadevi teh odplak 21. oktobra 1946. v Ljubljani ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, se je udeležil predsednik zadruge. Bila je pretežno informativnega značaja, da se sliši in ugotovi mnenje prizadetih činiteljev. Edini stvarni sklep, ki je bil na anketi sprejet, je ustanovitev posebne komisije, ki naj bi sestavila seznam vseh industrijskih podjetij, katera bi morala napraviti, odnosno obnoviti in vzdrževati moderne čistilne naprave. Kot zastopnik zadruge je vstopil v to komisijo predsednik zadruge. Na seji komisije dne 27. decembra 1946. je navedel vrsto industrij, zlasti usnjarn in tekstilnih tovarn, ki spuščajo svoje strupene odplake v javne vode, povzročajo množično poginjanje rib ter uničujejo ribjo hrano. Tudi to pot je ostalo posvetovanje le pri sklepu, da se prenese skrb za zdravstveno ureditev javnih vod na ministrstvo za ljudsko zdravje, kjer naj bi vodil to delo poseben strokovni svet. Zadruga pa nikakor ne drži rok križem, ampak skuša zlo omejiti, kolikor se da. Nekatera industrijska podjetja imajo za naše opomine gluha ušesa, druga se zavedajo važnosti ribarstva, a so pri svojih napravah vezana na petletni načrt. Upajmo, da naš zadevni boj ne ostane brez uspehov že v tej petletki! Tudi kraja rib, ki se je razpasla kot posledica dolgotrajne vojne, povzroča veliko truda in pisarjenja. Večina prijavljenih tatov je bila obsojena, nekaj tudi na povračilo škode. Še1 večjo škodo kot tatovi so nam delali zločinci, ki so ubijali ribe z ročnimi granatami, z dinamitom in s podobnim ter tako uničevali poleg odraslih rib tudi zarod. Za odpomoč smo se obračali ponovno na pristojne oblasti in poveljstva. Uveljavljati se je pričelo tudi povsem novo nagajanje ribičem, namreč obmetavanje s kamenjem. V tem pogledu kaže mladina žalostno vzgojo. Nadzorni odbor, ki je vestno gledal na delo uprave, je predlagal, naj se izreče odboru za trud in delo poleg razrešnice posebna zahvala, kar je bilo sprejeto. Nato je imel tov. Osojnik zanimivo predavanje o zadružni misli na splošno, zlasti pa z ozirom na ribarstvo. Pri sledečih dopolnilnih volitvah so bili soglasno izvoljeni: a) v upravni odbor: tov. Vokač Oton. dr. Drnovšek Janko, Šilc Jože, Močnik Franjo, Divjak Bogomir in Jedlovčnik Slavko, za namestnike: tov. dr. Kovačec Janko, Premužak Stane, Teras Karel, Klasinc Jože in Kranjc^ Ivan; b) v nadzorni odbor: tov. Tobias Bruno, za namestnike: tov. Zorjan Matija, Jurič Herbert in Nič Srečko. Skupščina je zaključila svoje delo v zavesti, da smo ribiški kolektiv in da mora vsak poedinec —- član zadruge podrediti svoje osebne koristi cilju celokupnosti in se potruditi, da prispeva svoj delež k ustvaritvi petletnega plana. Novo ustanovljena Ribarska zadruga v Ilirski Bistrici. V nedeljo, dne 1. februarja t. L, se je vršila v Ilirski Bistrici ustanovna skupščina ribarske zadruge za okraj Ilirska Bistrica in Postojna, ki bo upravljala revirje Reke z vsemi pritoki ter Pivko, Nanošco in Korotanko. Ker je Postojna dokaj oddaljena od Ilirske Bistrice, je sklenila skupščina, da se osnuje za Postojno in okolico poseben odsek zadruge, ki bo imel nalogo, da upravlja vse vode, ki pritekajo izpod Nanosa proti Postojni, po navodilih zadruge. Skupščine, ki je bila številno obiskana, se je udeležil poleg zainteresiranih ribičev tudi zastopnik ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo LRS tov. inž. Simončič in zastopnik Ribarske zadruge v Ljubljani tov. Vičič. Tov., inž. Simončič nam je poljudno predaval o zakonodaji ter dal vsa potrebna strokovna navodila in smernice za nadaljnji razvoj ribištva v našem kraju. Zastopnik Ribarske zadruge v Ljubljani tov. Vičič pa je podal skupščini referat o namenu, razvoju in cilju novo ustanovljene zadruge. Navzoči zadrugarji so sprejeli njegova izvajanja z odobravanjem na znanje ter soglasno sprejeli predložena pravila kakor tudi poslovnik zadruge. Za predsednika je bil soglasno izvoljen tov. Oprešnik Vide, za njegovega namestnika pa tov. Žnidaršič Andrej. Ker so bile vse naše vode, zlasti Bistrica in tudi Reka s pritoki, za časa vojne po okupatorju z bombami in drugimi razstrelivi silno opustošene, namerava novo ustanovljena zadruga že obstoječo ribjo valilnico na Bistrici povečati ter na ta način odpomoči uničenim vodam zlasti s postrvjim zarodom na ono razveseljivo višino, na kateri so bile nekdaj. Važen sklep. Dne 29. oktobra 1947. 1. je zadela Gorenjsko ribarsko zadrugo težka nesreča, in to v njenem glavnem toku — v Savi. Zastrupitev rib je trajala približno 12 ur in se je raztezala od Jesenic do Medvod. Uničeno je bilo vse vodno življenje. Nastala škoda znaša po cenitvi strokovnjakov 2,400.000 dinarjev. Ne bom razmotrival o vzroku niti o povzročitelju te nesreče. Po toči je škoda zvoniti. Nedvomno je, da je ljudska imovina hudo oškodovana. Potrebno se mi zdi obravnavati pozitivno stran posledic tega primera. Kako se naj onemogočijo take nesreče? Zaradi omenjenega dogodka se je na pobudo Gorenjske ribarske zadruge vršila dne 3. februarja t. 1. na Jesenicah anketa, na kateri se je poleg nastale škode v glavnem razpravljalo vprašanje sodobnih čistilnih naprav s kapaciteto, ki bo ustrezala tudi morebitnemu povečanju obrata. Razprave so se udeležili zastopniki uprave jeseniških železarn, Gorenjske ribarske zadruge iz Kranja, zastopnik ministrstva za kmetijstvo, zastopniki ljudske oblasti in Ribarske zadruge v Ljubljani. Razgovori so se vršili pri dobrohotnem razumevanju. Po vestnem in temeljitem pretresu, zavedajoč se važnosti industrije kakor tudi upravičenih teženj ribarstva, je prišlo do važnega sklepa, da se v tekočem letu pripravijo načrti za nove, najmodernejše čistilne naprave ter da se zahtevajo od merodajnih činiteljev potrebna sredstva. Naj navedem iz predmetne razprave nekaj zanimivih podatkov! Pred leti je bilo pod Jesenicami še dosti salmonidov, postrvi in sulcev, zlasti pa lipanov. Ko so pričeli razni Luckmanni, Westni in njihovi priveski zaradi velikih dobičkov povečavati obrate, so postale primitivne, svojemu namenu komaj ustrezajoče čistilne naprave premajhne, onečiščenje Save stalno in vedno večje. Posledica tega je bila, da so se pričele vodne živali strupom umikati. Tako je postala Sava tja do Blejskega mostu nerodovitna, še niže pa so bile ribe v obratnem razmerju z učinkom strupov. Tako je Sava hirala zavoljo nenehnega zastrupljevanja. V estetskem pogledu kvari umazanija pokrajinsko sliko. Namesto osvežujoče, temnozelene vode se pretaka od fenola temnorjavo barvana brozga, ki tudi za živino ni pitna. Zaradi gradenj elektrarn bo potrebna večkratna zajezitev Save, ki bo tako izgubila sedanji značaj. Nastal bo niz podolgovatih jezerc. Potrebno bo preusmeriti ribarstvo, vsaditi bo treba jezerskemu življenju prilagojene ribje vrste, kar se bo bogato izplačalo, če bodo do tedaj že zgrajene ustrezajoče čistilne naprave. To bo neobhodno potrebno tudi iz drugega razloga. Izmed snovi, ki uhajajd iz železarn, so tudi zelo jedke kisline, ki se lotijo kamna. Ako bo močno okisana voda polnila ta jezerca, bo sicer počasi, toda dosledno razjedala beton jezov. Gorenjska je turistična pokrajina, opevana zaradi svoje lepote. Zato ne moremo dopustiti, da bi se ta lepota kvarila z bazeni umazanije. Kmetje, ki pasejo svojo živino po savskih travnikih, jo morajo napajati doma iz vodnjakov ali studencev. Ako pa ti usahnejo, ji morajo vodo od daleč dovažati. In končno: ali ljudstvo, ki živi ob Savi tja do Kranja, nima pravice, da se v poletni vročini po trudapolnem delu ohladi v bistri vodi? Šircelj K. Ribja koža. Kapitan B. Helmose, uslužben v ribarskem laboratoriju v Kjobenhavnu, je prišel na prav zanimivo zamisel, da bi za izdelovanje čevljev uporabljal ribjo kožo. To idejo mu je vdihnil neki berlinski knjigovez, ki je že več let uporabljal ribjo kožo pri vezavi knjig. Strokovnjaki so kmalu začeli delati poizkuse z ribjo kožo in so se prepričali, da je za izdelavo čevljev zelo uporabna. Že po naravi namreč ne propušča vode, se da poljubno barvati in je mnogo cenejša, kakor n. pr. krokodilova, kuščarjeva ali kačja. Prve čevlje iz ribje kože je obula danska princesa Ingrida. Čez noč je nova moda zavladala. V mestu Mor-keju so zgradili tovarno in ribja koža je postala danski izvozni predmet. Norveška in Švedska sta že do tedaj kupovali na Danskem ribjo kožo, od tedaj jo kupujejo tudi druge države. Vpliv lune. Luna močno vpliva na življenje >rib. Presenetljiv je vpliv lune na nižja živa bitja. V Rdečem morju živi vrsta morskih ježev, ki se drste samo ob polni luni. Črv palolo v Črnem morju ima celo koledar v telesu. Samo dvakrat v letu — oktobra in novembra — v točno določenih nočeh pred polno luno se dvigne do morske gladine. Takrat love domačini te črve in jih uživajo kot posebno poslastico. Žabe. Splošno prevladuje mnenje, da žaba vodo čisti. Ljudje pravijo, da je voda do sv. Gregorja strupena in da se ne sme nihče kopati v njej. Na dan sv. Gregorja pa preide baje strup iz vode na žabe in potem je voda čista. Žabe so najzanesljivejše napovedovalke vremena. Če regljajo zvečer, bo drugi dan lepo. Ponekod verujejo, da bo toliko tednov po veliki noči brez dežja, kolikor tednov pred veliko nočjo regljajo žabe. Če regljajo na na sv. Gregorja dan, bo poletje vroče. Bolnišnico za ribe imajo v PTtsbour-gu (Pensilvanija). V njej ee zdravijo ribe raznih ribogojstev. Država ima namreč veliko skrb, da bi ohranila nekatere redke ribe, ki že izumirajo, jih razmnožila in spet poživila vodovje z njimi. Ugotovili so, da morska voda na izčrpane rečne ribe zelo blagodejno vpliva. Bolni krapi n. pr. se v slani vodi dobro zdravijo. Težko ranjene ribe, ki bi brez človeške pomoči gotovo poginile, so že rešili s pravimi operacijami. Največji uspeh je bil, ko so 18 funtov težkega slanika operirali in mu prerezali gnojni mehur. Obvestilo zadrug Ljubljanska ribarska zadruga je na novo določila za svoje revirje število ribičev in odlov. Ker je veliko novih članov, je potrebno, da se drže vsi ribiči strogo vseh določil. Proti brezvestnežem se bo postopalo brez obzira. Miklavc Ciril Vidiš li, lovski tovariš, kako sonce z dneva v dan poljublja s svojimi žarki naša polja in gozdove čedalje bolj prisrčno, mehko in sladko? Pomlad prihaja — kakor čudežno dekle zlatili kodrov, za katero vse cveti, poje in žari. Kakšen vtis napravi na tebe prvi zvonček, nežna trobentica, prvi metuljček ter prvi pozdrav vrnivše se kukavice? Ni besede za izraz tvojih čustev, le v neki toploti in mehkobi pije duša to nedoumljivo krasoto oživljene narave, ki ti vzbuja sladko zavest življenja. Se li zavedaš te svoje sreče? Saj jo tako lepo opevajo naši krilati pevci, cvetice, ki hite in hrepene iz zemlje, pa jo poje z dišavami in krase, kakor sanje bajno deželo. Iz topline pomladanskega sonca nam kličejo pozdrave polne ljubkosti in miline. Kakor dražestne znanke nam žele čez leto kinčati naše domove in naše glave, zlasti zelene klobuke planincev in lovcev. Pa tudi brhkim našim dekletom se rade stiskajo na prsi in jim dihajo v srce nade, čare in sladkosti, ki jih prede le mladost. Pa naši malčki, naša bodočnost, katerih si brez rožic in brez cvetja niti misliti ne moremo. Saj v teh brezskrbnih in nedolžnih dušah cveti največ sreče in veselja, po čemer se v poznejših letih premnogemu bridko toži, ko mu je življenje rodilo le trnje in trpljenje, v neprestani borbi za svoj kruh in obstanek. Ali ne kliče prerojena narava najbolj lovca v gozd, na polje, na planine? Neodoljivo ga vleče glas kukavice, neutešljivo hrepeni srce po svojih znancih in varovancih. Bil si lani naš gost, čuj, podvizaj se tudi letos k nam, tvoja družba nam je del življenja, varnost, ščebetajo ptice po vejah. Pridi! Naužij se miline sonca, nasrkaj se čistega planinskega zraka, pij z globokimi požirki sladkost, katere tvoji predhodniki niso bili deležni — pij zlato resnično svobodo, uživi se v pomen tega neprecenljivega blagra v kristalni kupi, ki so jo zbrusili strahotni napori in trpljenja naših najboljših sinov in hčera in jo poslikale solze in kri do pred kratkim tako tlačenega slovenskega naroda. Ali. ti sedaj ta zavest ne dela čela tako vedrega, dušo tako zdravo, a korak tako lahak? Čutiš li, lovski tovariš, da hoče narava biti s teboj kakor lani, kakor vedno bogata, pestra in vsa živa. Glej, tu ti je smuknil pod nogami gibčen martinček. Pognal se je po suhem listju, zdaj se ustavil, privzdignil je drobno glavico. Kako te vendar živo gleda, kakor bi te poznal še od lani. Nemara? Še nekaj korakov, pa je smuknila čez cesto ljubka veverica. Prasknila je na smreko, se ozrla ter pričela kakor v pozdrav svoje drzne akrobacije. Gledaš jo z nasmejanim licem. Še odhajajoč si se ozrl, spotaknil se morda celo ob kamen, v tebi je pa zadovoljstvo življenja. Pot se vleče; nič za to. Tam in tod se pokaže živalca, zajček morda, oglasi se z močnim bav, bav srnjak, ki ga je predramila tvoja stopinja. Srečno, zeleno Pohorje za lovca spomladi; kakor da bi se bili gozdni prebivalci zmenili in me prišli pozdravljat. Hvala Vam, tovariši. Praznično je v mojem srcu. Pomlad je tu, na skrivnostnem Pohorju je pomlad! Saj poje divji petelin in pleše ruševec, saj je tudi v naši svobodi — pomlad . .. Dinko Iz tistih in današnjih dni lovca Po več ko tisoč letih smo se Slovenci strnili na svoji zemlji kot njeni gospodarji v enotno življenjsko skupnost. Slovenski človek je postal resničen in sproščen. Gospodarska obnova dežele je sedaj najvažnejša naloga, ki se je začela načrtno izvajati. Slovensko gospodarstvo bo moralo dajati kruha več ljudem kakor pred vojno, ko je bila Slovenija še vedno tipično izseljeniška dežela. Da bo pa mogel vsakdo dobiti delo in kruh doma, bo treba prestreči vse prirodne sile in dobrine. V dosego tega velja za vse en velelnik, namreč da se vsi vključimo v načrtno gospodarstvo. Bolj kakor kdaj koli moramo danes prištevati lov med panoge narodnega gospodarstva. Če pomislimo, da je bil lov v starih časih, kakor je tudi še danes pri primitivnih narodih, življenjsko važen faktor za oskrbovanje prehrane in obleke, tedaj nam ne bo težko razumeti, da je lov ne glede na športni pomen tudi kulturnim narodom v gospodarskem oziru važna dobrina. Zato je tudi vključen v gospodarski plan s splošnim zakonom o lovu, ki v največji meri omogoča posameznim republikam, da urede lov na svojih območjih tako, kakor posebnim razmeram najbolje ustreza. Pri obnovi čakajo torej naše lovske družine in posamezne lovce velike gospodarske naloge. Uspeli bomo, če bomo naša lovišča, ki vsebujejo mnogo dobrin narodnega gospodarstva, zvesto gojili in čuvali pred vsemi domačimi in tujimi sovražniki. Slovenci lahko mirno rečemo, da imamo bogata lovišča ter velik kader izurjenih lovcev po lovskih družinah, ki bodo krepko pripomogli k izvršitvi petletke. \ naši ])reteklosti in polpreteklosti je posameznik izrabljal lov v sebične in grabežljive namene osebnega ugodja. Poznamo fevdalno gospodo in denarne mogotce, ki so bili gospodarji naših lovišč in vseli dobrin naše zemlje. Zato je bil lov v preteklosti samo sen, privid idealnih lovskih pisateljev in poetov široki h src in upanja, sanje malega delovnega človeka. Lovski zakupi so bili nekdaj po večini predmet špekulacije, sredstva za iztrebljanje in uničevanje gozdov in živalstva, orodje v rokali špekulantov za korist njegovih žepov in veselega življenja. Vsa drugačna pa je slika po naši narodni osvoboditvi, ko so se domači lovci iz vrst delavcev, kmetov in delovne inteligence jeli zbirati v lovske družine in prijeli za obnovo lovišč in lovskega športa v narodnem, demokratičnem duhu. Naše lovske družine, ki so se vključile v petletni gospodarski plan. se dobro zavedajo, da n. pr. pomeni dragocena kožuhovina narodni dohodek in so zato že pristopile k načrtnemu zbiranju surovih kož divjadi. Današnji lov je nedvomno verna podoba idealnega lovca in njegove notranjosti, da se v nji ne moreš ne zakrinkati in ne pretvarjati. Sodobni lovec ima značilen odraz novega človeka in današnji način njegovega lova ostane kljub ogromnemu gospodarskemu pomenu vendarle še vedno eden naj lepših športov in ljudska poezija hkrati. Prav zaradi tega me vodi radostna slutnja do novega slovenskega lovca bodočnosti, v kateri bo zatrto vsako sebično izkoriščanje lova, ki bo postal pravi plemeniti ljudski šport. S temi mislimi sem želel nakazati lovskim tovarišem podobo lovca nove dobe. za katerim moramo stremeti, če hočemo ohraniti čudoviti svet lovskega športa našim zanamcem. š. š. V Sloparici 1943 Sloparica je majhen gozd sredi prekmurskega Dolinskega. S svojim tihožitjem in mnogo divjadjo privablja posebno lovce v svoje okrilje. Širok in pester je njen razgled po idilični ravnini. Na severu se ji srečuje pogled s poskakujočimi grički, na katerih se v poldanskem soncu svetlikajo bela znamenja. Na nasprotni strani pa mami zanimanje širok trak obmorskih vrb, jagnedov in jelš. Podnevi je vsa polna življenja in skrbi kakor polja okrog nje, ki morajo dajati kruha tolikim svojim otrokom; v nočeh pa se često tajinstveno pogovarja s sosedo Muro. Ta ji odgovarja z monotonim, le zdaj pa zdaj razburljivim glasom, kakor bi se jezila nad jezovi, ki ji branijo preveč samovoljen pohod. Nad tem, od daleč skromnim gajem, v notranjosti pa tako bogatim, je imel nekako prednostno oblast Balažičev Jožek. Jožek je bil v mlajših letih divji lovec, kakor se je rad imenoval med prijatelji s ponosom in zanosom proti tistim, ki so mu kratili njegovo divje lovstvo in oblast v Sloparici. Bil pa ni divji lovec, da bi samo plenil, ampak je bil to v idealnem pomenu. Le poredko je ustrelil kakega fazana ali zajca. To pa navadno takrat, ko je bil pred vrati god njegovih prijateljev ali prikritih lovskih tovarišev. Drugače se je premagoval, čeprav je skoraj vsak večer zahajal v okolico vasi, največkrat v priljubljeno Štoparico. Pozimi je vedno nosil hrano lačnim jerebicam, kajti pravi lovci so se za to malo brigali. V naravo pa Jožka ni vlekel samo lovski nagon, ampak tudi ljubezen do narave. Posebno takrat se je ves vrgel v naravo, ko je doživel polom pri svoji črnooki, prvi ljubezni. Od tedaj ni našel več obstanka med ljudmi. Komaj je na večer končal z mnogim poljskim delom, se je že odprav il z — mojo —, kakor je imenoval svojo flobertovko, iskat utehe med valoveča polja in šelesteče gozdičke. Navadno je svoj pohod začel pri Zverinjaku, od koder je ob potoku Doblu nadaljeval obisk v Krtači in dalje preko Tiloša v svojevrstni Gomajni. Nazadnje je prišel v Sloparico, kjer se je ustavni dalj časa. Pri enem takih pohodov je Jožka spremljal prijatelj Števek. S Števkom sta se dobro razumela, predvsem zato, ker sta bila oba idealista in sta se oba zanimala za naravoslovje. Jožku je ugajalo Štev kovo prijateljstvo tudi zato, ker je bil Števek sin gozdnega čuvaja in si je tako obetal svobodnejše roke v lovskih stvareh. Vleklo pa ga je tudi notranje čustvo do tega razumevajočega fanta, posebno še, ko je z nesrečno ljubeznijo doživel razkol in je potreboval nekoga, komur je lahko zaupal notranje težave. Prešla sta ozki, globoki Črnec in se odmaknila iz senc jel-ševja. Zagazila sta na travnik, kjer se je svetlikalo nešteto rosnih kristalov. Jožek je trdno pritisnil orožje k sebi in se hitro razgledal po mesečni okolici, ni li kje kake nevarnosti. »Nikjer ni nikogar, česa se bojiš?« je spregovoril spremljevalec. »Vedno moram biti oprezen. Ob takih nočeh se marsikdo rad plazi okrog. In če se srečam s kakim mojstrom iz vasi, mi ne bo vseeno.« Po nekaj minutah sta prišla do Sloparice. Prosto sta se oddahnila. Tu sta bila doma in lovski špijoni si sem ponoči niso upali. Luna je že prižarela iznad panonske ravnine in z izkušeno roko slikala na zeleno podlago. »Hej, pozdravljena, stara!« se je jel udomačevati Jožek. Po stezici sta rinila v notranjost gozdiča. Pozdravile so ju visoke ohole akacije, za temi pa dobrohotni hrastki, pod katerimi so gosto naseljeni leskovi grmički, visoko šarje in praproti. To prijetno zelenje ju je spremilo v drugi ogon Sloparice, ki se ponaša z gladkimi brezami in baržunastim mahom. Ustavila sta se in nekaj trenutkov tiho občudovala lepoto sloparičine noči. Naposled se je Jožek oglasil: »Pojdiva dalje, med bukvami se bova odpočila!« Zapletala sta se v kopinje in mah jima je rahlo šumel pod nogami. »Tu sem večkrat čakal lisico,« se je spomnil Jožek in pokazal na veliko grabo. Nočni sij je božal korenine, ki so se prosto razraščale v grabi. Ne daleč od tu sta se zleknila po gostem mahu na hrbet. »Ali ne boš šel čakat fazane pod akacije?« je čez časek opomnil Števek. »Danes ne grem. Tako lepa noč je. Rad bi. da bi se kaj porazgovorila.c »Človeka res prevzame narava, vsega. Ko si sam med tem veličastjem, se ti zdi, ko da bi bilo vse to ustvarjeno zate, da si sam občudovalec vseh senc. svetlih lis, šelestečega listja, toplega ozračja, da je vse to tvoje daleč, daleč naokoli, kakor daleč sega oblast meseca.« »Lepo govoriš, Števek! V tej prekrasni noči bi ti rad razodel misli, ki me mučijo že dolgo časa. Ti me najbolj poznaš in me boš razumel. Ravno včeraj sva tudi z našim očetom o tem raz- pravijala. Siromak je jako potrt, včasih se tudi razjezi, ker so mu Madžari brez vsega odnesli puško.« »Ukradli!« je usekal Števek. »Da, oropali so mu jo. On pa, z dušo in telesom lovec, mora zdaj v onemogli jezi mirovati, kadar gleda naše ponarejene gospode in lovce, ki so se tako imenitno znali prikupiti madžarskemu notarju, hoditi na lov z zagrizenimi madžarskimi uradniki.« »Sijajno se razumejo. Morda zato, ker so eni preveč gospodovalni, drugi pa toliko bolj pasje ponižni. Tvojo Sloparico so tudi počastili s svojim prijateljstvom!« Jožek je takoj razumel, kam meri prijatelj. »Onečastili so jo s svojo lovsko prireditvijo. Cela banda muzikantov jim je igrala, ko so se pitali s pečenimi prašiči, z divjačino in lendavskim vinom. Jaz sem bil takrat v Krtači in sem od tam grozil. Toda še od tam me je pregnalo njihovo prekleto udarjanje na činele. Odšel sem si v Muro hladit jezo. Slo-parice sem se po tistem nekaj dni ogibal. Ko sem jo gledal od daleč, se mi je zdelo kakor da še vedno čujem tisto strašno muziko.« »Pa si kmalu odpustil svoji dragi sestri, da je trpela v sebi tvoje nasprotnike?« »Ne zbadaj, Števek! Sama je tako onemogla ko midva. Ko pa bodo prišli novi časi, bo zato z večjo gostoljubnostjo sprejemala naše lovske slavnosti.« Števek se je opravičeval: »Te že vidim, kako ponosno stopaš med njivami s puško na rami.« »\ idiš, kaj takega pa rad čujem. Kadar se včasih zamislim naprej, sem srečen ob tistem, kar mora priti. Takrat bomo mi lovci! Ne bo več take nadoblasti nad lovom, kakor so jo imeli nekoč grofovski uradniki in jo imajo zdaj notarjevi priliznjenci. Mi, pravi lastniki teh polj in gozdov pa smo A-edno prikrajšani, lake misli me mučijo tem bolj, čim nasilnejši so Madžari. Zakaj bi vedno samo tujci imeli oblast pri nas? Zakaj ne bi prešla ta pravica enkrat za vselej na nas?« »Povedal si bridko resnico. Vedno smo morali služiti drugim, in tudi takrat, ko smo mislili, da dobimo kar je našega, smo ostali razočarani. Danes je to suženjstvo tem hujše, ker je poleg gospodarskega še politično. Ta Arojna nam mora prinesti rešitev v vsakem pogledu! Tedaj boš tudi ti SAroboden lovec med svobodnimi gozdovi. Vendar mi še nisi razložil, kako si predstavljaš naše bodoče lovstvo?« »To je čisto enostavno. Ker smo vsi sinovi te zemlje, zato bomo imeli tudi do lova enake pravice.« »Torej bi bili vsi in nihče divji lovci. Ko bi se komu vzljubilo, bi začel streljati divjad. To bi imeli bogat zarod čez nekaj let!« »Nalašč me nočeš razumeti. Nikakor ne bi bilo tako! Imeli bi lovsko društvo, katere član bi bil vsak, kdor ima veselje do lova. Lovsko društvo bi urejalo lov, skrbelo bi za pravilno gojitev divjadi in lovskega terena, prirejalo bi tudi lovske prireditve. Tako ne bi imel nihče vzroka biti prikriti lovec, ker bi lahko svoj lovski nagib uveljavil svobodno in na bratski način. Če bi pa vendar še kdo kršil lovske zakone, bi proti njemu moralo nastopiti tudi lovsko društvo. Kaj pa ti misliš k teinu?« »Dobro si si zamislil, Jožek, zelo dobro! Popolnoma se strinjam. Le da bi to bog skoraj dal! Sloparica bo takrat najbrž glavno mesto naše lovske enote, ti pa ministrski predsednik lovske vlade!« »Kar norčuj se! Meni je vseeno. Saj veš, kako malo dam na vaške govorice o moji zaljubljenosti v Sloparico.« V razgovoru, polnem lepih upov, je hitro bežala noč. Proti polnoči sta si začela pripravljati ležišče. Jožek je skril flober-tovko pod mah, še enkrat ocenil okolico in se ulegel. Števek je tudi kmalu zadremal na mehki postelji iz mahu. Zjutraj ju je zbudil rani škrjanček s svojimi melodijami in blagoslov kapljajoče rose. Dr. Janko Lavrič Šolanje in preizkušnje brakov (Konec.) Na podlagi naših razmišljanj v tem članku naj se torej pravilnik za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov spremeni v sledečem: a) K V. točki pravilnika naj se doda kot zadnji odstavek: Za vsako preizkušnjo je treba brake pravočasno, vsaj pet dni pred preizkušnjo, prijaviti; prijavnica naj vsebuje te-le podatke: Prijavnica za preizkušnjo braka na tekmo, izkušnjo dne.......................... r, na...................................■............................ 1. Ime psa, psice 2. Pasma 3. Vpis v VRB št. ........, v JRB št.......... 4. Poležen(a) dne 5. Oče 6. Mati 7. Zadnja telesna ocena 8. Lastnik 9. Vodnik Prijavitelj: i ....................... 10. Sodniki na preizkušnji 11. Skupno število doseženih točk 12. Ocena na preizkušnji Pripomba: Podatke pod 1—9 vpiše prijavitelj; kdor da napačne podatke, je lahko izključen od preizkušnje ali celo iz KLB, ocena pa se razveljavi. b) K VII. točki se doda kot zadnji odstavek: Stroške, ki nastanejo z izvedbo izkušnje v domačem lovišču, nosi Klub ljubiteljev brakov, če so na izkušnji preizkušeni vsaj trije braki. c) Ostrost na roparice se izloči kot obvezen pre.dmet in uvrsti med neobvezne predmete; kdor želi, da se brak oceni v ostrosti na roparice, mora priskrbeti roparico sam. č) Veščina »Poslušnost« se v ocenjevalni preglednici uvrsti za veščino »Odložijivost in mirnost ob strelu«. d) LJvede se med obvezne predmete »bistrost«. Bistrost oceni sodnik prosto na podlagi splošnih vtisov. Bere se psu že iz oči, izraža se v kretnjah, v samostojnem vedenju brez ukazov, v vsem nastopu, skratka oceni se razumnost psa. e) Vrednostno število 5, ki ostane zaradi izločitve ostrosti na roparice iz obveznih predmetov, se razdeli takole: 1. pri glasu se zviša od 3 na 4, 2. pri nosu od 6 na 7, 3. pri poslušnosti od 5 na 6, 4. za bistrost se določi vrednostno število 2. VIII. točka pravilnika se torej glasi: Pri preizkušnjah brakov so obvezni naslednji predmeti (veščine) z vrednostnimi števili in dosegljivimi točkami: Vrednostno Dosegljive število točke 1. Iskanje..................................... 4 1—16 2. Gonja: a) čas gonje......................... 8 1—32 b) način gonje....................... 3 1—12 3. Glas....................................... 4 1—16 4. Poštenost................................... 3 1—12 5. Krvni sled na jermenu....................... 6 1—24 6. Vedenje ob mrtvi divjadi.................... 3 1—12 7. Nos......................................... 7 1—28 8. Odložljivost in mirnost ob strelu ... 4 1—16 9. Poslušnost . . . . :...................... 6 1—24 10. Bistrost................................... 2 1—8 V obveznih predmetih je dosegljivih največ 200 točk. f) X. točka se spremeni takole: Dosežene točke seštejemo in dobi: I. oceno brak, ki je dosegel vsaj 150 točk in v nobenem obveznem predmetu manj kakor dobro (2), v času in načinu gonje ter v poslušnosti pa ne manj kakor prav dobro (3); II. oceno brak, ki je dosegel vsaj 130 točk in v nobenem obveznem predmetu manj kakor zadostno (l), v času in načinu gonje, v poštenosti ter v poslušnosti pa vsaj dobro (2); III. oceno brak. ki je dosegel vsaj 110 točk, v času in načinu gonje, v poštenosti ter v poslušnosti pa najmanj zadostno (1). Brak, ki je dosegel na preizkušnji iz obveznih predmetov vsaj III. oceno, se vpiše v Jugoslovansko knjigo izučenih brakov (J IB). g) K določilom glede poslušnosti se doda: Prav dober v poslušnosti je brak, ki gre mirno ob levi nogi, četudi navezan, ki ostane miren, ko drugi pes goni, ki gre iskat v smer, ki mu jo vodnik pokaže in prime pokazani sled divjadi, ki na klic ali drugačen znak (žvižg, rog, strel) pride k vodniku in se da privezati, pa tudi pes, ki po končani gonji sam poišče vodnika in se da navezati. Red dobro zasluži pes, ki gorenjim zahtevam ugodi, če ne prav gladko in takoj, pa vsaj deloma in v takem času, da se zaradi njega preizkušnja ne zavleče, dalje da se ne trga in ne cvili, ko drugi pes goni. Z redom zadostno se oceni pes, ki je toliko vodljiv, da se ne trga na vrvici, ki se klicu sicer ne odzove, vendar ostane v lovišču v bližini vodnika in s tem, da je prost, ne ovira preizkušnje ostalih psov ter se končno da privezati, da more nadaljevati preizkušnjo v drugih veščinah. Nezadostno pa dobi pes, ki lovi na svojo pest ali ki zapusti vodnika in lovišče. Ko smo leta 1938. priredili prvo tekmo za brake na Slivnici pri Cerknici, nismo še imeli pravilnika za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov. Tedaj je sodnikom in pripravnikom tov. dr. Ivan Lovrenčič pripravil presenečenje, kajti prinesel je s seboj načrt takega pravilnika ter imel pravo kinološko strokovno predavanje o delu braka in o načinu ocenjevanja. Ta načrt je služil tudi za osnovo pravilniku, ki ga je leto pozneje izdal Klub ljubiteljev brakov in katerega smo obdelali v tem članku. Tov. dr. Lovrenčič je svoje predavanje končal z besedami, s katerimi končam tudi jaz svoj članek: »Brak išče z možgani, goni z nosom, teče s pljuči in drži s krvjo. To imej vsakdo, ki uči braka in presoja njegovo delo, pred očmi! Pes, ki ne i š č e z možgani, to se pravi, ki ne ve, kje je treba zajca iskati in kako ga je treba dvigniti iz loža, ne bo nikoli dober dvigač. Če pes nima dobrega nosu, ne more goniti, ker se spotakne že ob prvi kljuki, ki jo je napravil zajec. In samo odrasel zajec je tista divjad, pri kateri more brak pokazati svoje vrline. Glasna gonja je za vsakega psa naporno delo, pri čemer ne trpe toliko noge kolikor pljuča. Zato mora imeti vsak brak globoke prsi, da se pljuča lahko lagodno širijo. Če tega ni, pes prehitro opeša; zato pravimo, da brak s pljuči teče. Kri je tista pogonska sila, ki izpodbil j a psa, da divjad d r ž i. to se pravi, da ji sledi čez drn in strn, včasih po cele ure. Pes, ki nima zadosti lovske krvi v sebi, .prehitro popusti, četudi ne opeša. Vse te postavke pa morajo biti v pravem razmerju podane: s psom, ki ga ne spraviš z mesta, kjer samo domneva divjad, ali s psom, ki ima preobčutljiv nos in se ne more odtrgati od sledu, četudi ni ravno svež, ne boš uspešno lovil; prav tako ne s psom, ki drži divjad predolgo ali, kakor pravimo, ki ne zna pri gonji nehati. Tudi prenagla gonja ni priporočljiva, ker divjad pride pred takim »brzcem« v preostrem begu do lovca. Zato morajo biti vse prej navedene lastnosti podane v pravih mejah.« Ojstrica Ado Makarovič Strel ob sončnem vzhodu (Konec.) Vili. Trentarski lovec pa je naredil še tretjo, največjo napako s tem, da ni streljal Zlatoroga točno ob v zb od u sonca, kakor zahteva Tonejčeva bajka. Ni slučaj, da sta tudi v naši bajki trentarski lovec in Zeleni lovec šla zvečer zalezovat Zlatoroga. Iskala sta torej vso noč. Po Deschmannu sta ga zasledila »še (isto) dopoldne«, kar je premalo, da, napačno rečeno. Pred vzhodom ali po vzhodu sonca? Po Tonejcu in pra-kulturni praksi lovec po vzhodu ne bi smel več streljati. Na drugi strani pa pravi Deschmann, da se je v momentu, ko j e Zlatorog skočil naproti lovcu, zableščalo nje g,o v o rogovje v sončni luči. Iz teh besed, ki so pravilne, pa je jasno, da je šele takrat sonce vzšlo in da torej trentarski lovec ni streljal na Zlatoroga po sončnem vzhodu, ampak že pred sončnim vzhodom. Deschmannovemu zapisu tukaj nekaj manjka, a po njegovi krivdi. Njegov pripovedovalec pa polaga važnost prav na to trenutno vzžarenje zlatih rogov Zlatorogovih, ker hoče s tem poudariti, da j e takrat sonce vzšlo. Ta lovec ne pozna prave Zlatorogove moči, namreč njegov zli pogled, ki bi lovca lahko že prej (ob strelu) upropastil ali hoče poudariti vse napake Trentarja. To vzžarenje zlatih rogov nam govori, da si je pripovedovalec brez dvoma predstavljal ta dogodek v momentu vzhoda sonca, saj si je mogel misliti, da bi tudi žarenje zlatih rogov moglo že prej zmotiti lovca, da bi omahnil v prepad, če bi si moment dokončnega maščevanja predstavljal po vzhodu! Nesrečni Trentar je torej po tem pripovedovalcu streljal že pred sončnim vzhodom, in napaka je torej Deschmannova, ki malomarno pravi, da sta zalotila Zlatoroga »še dopoldne« (A. Funtek: »Nekaj o Zlatorogu«, Literarna pratika za 1914. leto). Trentarski lovec j e torej propadel, ker je delal vse napačno: ni upošteval moči zlega pogleda Zlatorogovega, ni streljal ob sončnem vzhodu, ga ni zadel smrtno, mu je samo težko ranjenemu sledil in ni upošteval dejstva, da se je s svojo obupno ljubeznijo do dolinske deklice zameril sončni boginji lovki. Zato je ta sklenila njegovo smrt, baš ob sončnem vzhodu. Šele s tem je bajka o Zlatorogu popolnoma pojasnjena. IX. Kakor že poudarjam do sitega, mora žival misliti, da jo je zadelo vzhajajoče sonce. Iz tega sledi nujno, da mora lovec streljati v isti smeri, v kateri bo sončni žarek zadel žival, to je od vzhoda proti zahodu. Lovec mora imeti vzhajajoče sonce za hrbtom. In Trentar? On dela vse napačno, torej tudi tukaj. Opis usodnega trenutka nam dokazuje, da je bežal Zlatorog proti vzhodu in je bil ob vzhajanju obrnjen od sonca, torej ga je lovec zasledoval v isto smer in ob trenutku vzhajanja gledal proti soncu, v sonce. Prav v nasprotni smeri, kakor bi bilo treba, je žival zasledoval, v napačni smeri ga je hotel še enkrat zadeti. Lovcu j e sonce zasijalo med zlatima rogovoma Zlatoroga naproti. Kdo bi se ne spomnil Egipta: živali s soncem med rogovi?! In naslednic teh živali, jelena svetega Evstahija in Huberta v živalski obliki. Do danes sem bil z našimi mitologi prepričan, da so te živali sončne, a evo, naša bajka nam dokazuje nasprotno. Egipčanski A p i s ne nosi med rogovi sončne plošče, ker j e »sončna« žival, ampak ker j e sonce n jegov lovec! Tudi zgodovina nam dokazuje, da je bil bik pojmovan vedno kot lunarna žival in ne solarna. Sončna žival pa je nasprotno lev = »lovec«! Žival s soncem med rogovoma je v Egiptu nedotakljiva: čuva jo sonce! In njena rogova pomenita zadnji srp mesca. Sonce nad mescem, v njegovih rogovih. Izida in Oziris n. pr. nosita na glavi srp mesca in v njem sončno ploščo, v starejših upodobitvah pa sonce med kravjimi rogovi. Trentar ju se j e torej javil Zlatorog kot božanstvo, ki ga čuva sonce. Tako se javlja jelen kot Evstahij, kot Hubert, kot Kristus. Zlatorog je praoče, mesec; na nebu so vidni njegovi rogovi. Od tod tudi ime: »Zlatorog«! X. Človeka, ki išče zaklad, a hoče prav za prav ubiti žival, ki ga čuva, nekaj »zapelje«, da se izgubi in ubije; tako pripoveduje Reza pri Tonejcu, in celo (ne »celo«, ampak baš) lovcem »godilo se je že slabo«. Tako je na primer starega lovca »jelo voditi«, ko je prišel preblizu »tiste plošče«; »zmešalo se mu je, da ni vedel, kam bi se obrnil«, pravi zopet Reza. Kaj to pomeni ? Pomeni, da ne smeš priti prepovedani živali preblizu, tudi če nisi lovec, ker te sicer zavede na nevarne steze, kjer se ubiješ. Toda: je li to lovsko ali samo v zvezi z zakladom? Po mojem je lovsko ! Tako »vede« tudi beli jelen z zlatim rogovjem (ki je postal identičen s svetim Hubertom) tri divje lovce v nemški (?) bajki (Perkonig. Der weisse Hirsch, v zbirki »Das Zauberbriindl«, 1944, ki jo pripoveduje neki kovinar s Štajerske). Lovci so morali slediti jelenu z zlatim rogovjem, a nobeden ni streljal. »Beli konj je vodil lovca in pastirja: konj je bil vedno pred njima, kamor sta se obrnila«! Žival ju je pač izpeljala iz svojega revirja, s čimer jima je hotela povedati, naj ne hodita več tja. Perkonig pripoveduje naivno, kako je prišel beli jelen iz »koruze« (!), da se je lovcem zabliščalo pred očmi in se (od zavzetja?) nikomur ni ljubilo streljati nanj. Vsi trije divji lovci »vržejo puško v koruzo«, to je od strahu si ne upajo streljati. Perkonig, ki ima to očividno od nekega slovenskega pripovedovalca in ne od Štajerca (Kalvvang?), pa je to vzel dobesedno: »sie legen ilire Stutzen in das Jungmais hinein«. Lovci sledijo preplašeni — Zlatorogu. Kako in kdaj in kje je jelen izginil, o tem ni besedice. Poglavitno pa je, da si lovci niso upali streljati, kar jih je rešilo smrti, a zopet ne od zlatorogega jelena, ampak tiste, ki jim je pretila od logarja, ki je lovil na dan sv. Huberta — divje lovce. Obledela stvar torej, važna pa kot dokaz vere v »vodenje«. Če bi se naš Trentar ne pregrešil že pred sončnim vzhodom, bi mogoče tudi njega Zlatorog »izvedel« iz svojega kraljestva in ga zavzel z blestenjem zlatih rogov, da ne bi mogel streljati. Vera v tajnostno moč zlega pogleda je obledela in na njeno mesto je stopila druga, ki je tej sorodna: v moč »vodenja«. To moč uporablja sveta žival v različne namene: da preplaši lovca ali da ga kaznuje; v prvem primeru ga izvede iz svojega revirja, v drugem ga zavede na nevarne poti, kjer se komaj reši ali kjer ga žival kaznuje! V Tone j če vi bajki je žival »vodila« lovca na vzhod, torej v tisto smer, v kateri lovec ne bi mogel streljati, in se mu je pojavila za hrbtom, se postavila med sonce in lovca. Tudi Zlatorog je vodil Trentar j a proti vzhodu. Belega konja je čuvala jutrnja megla, a očuval se je tudi sam s tem, da je vodil lovca proti vzhodu — četudi bi sonce pregnalo meglo! Prav Tonejčev zapis nam jasno nakazuje obe smeri, v kateri je mogoče in v kateri ni mogoče streljati. Mogoče: »s Šmarjetne glave proti snežišču«, »Za Planjo«, torej na zahod. Nemogoče : s snežišča proti Šmarjetni glavi in dalje, torej proti vzhodu; beli konj je torej vodil lovca pravilno nekam, od koder se je videlo na Velo polje. Bajka govori o belem konju na »štirioglati plošči«. Kelemina je naslovil bajko »Beli konj na Vršacu«, a Tonejec govori o »dolini« med Triglavom in Vršacom. Tuma pa (»Imenoslovje Julijskih Alp«, str. 42, op. 2 p. č.) opozarja na snežišče »Za Planjo«, za katero velja še ime »Zelenice«: »kakor v razgaljeni Komni, tudi v zasneženi Triglavski planji tiči pravljica o Zlatorogu«. Pojdi torej avgusta meseca na Šmarjetno glavo in streljaj na kopno »štirioglato ploščo« (ki mora biti tam, za Planjo) v momentu, ko jo obsije sonce, in boš razumel mojstrstvo, ki ga je zahtevala lovska vera od prakulturnega lovca! Pa nikar ne reci, da je to bajka, da je kaj takega nemogoče, ker enkrat je bila živa lovska resnica in je torej bilo mogoče! LOVSKA POVEST Janez Podskokar Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajšanega romana. (Nadaljevanje.) Pomlad na Pokljuki. Razpustila se je češnja in oživel je mecesen. Po vejah bukev se je vsak dan više iz dolin v gore povzpenjala zelena pomlad. Bregove so pozlatile trobentice. Pod grmi se je zamodril jetrnik, katerega je v polnosti barve precej prekašal zvončasti pljučnik. Bela vetrnica se je spustila dokaj dlje od zavetij in je venomer pokimavala v rahlih spomladanskih sapah. Kakor že dolgo vrsto let ponedeljek za ponedeljkom je gozdar Tomaž Stare z rejenim oprtnikom na hrbtu spet prispel k Mrzlemu studencu. Prav nič ni pomišljal, kje naj se odpočije. Zavil je naravnost v kantino. Franca ni mogla skriti, da je gozdarja vdovca že kar težko pričakovala. Tudi Tomaž je bil bolj prijazen kakor drugekrati, je pa spet pretehtaval besede, da ne bi rekel kakšne prenagljene. Priznati si je moral, da bi bila oskrbnica gostišča pri Mrzlem studencu zanj kar prava gospodinja. Pa gospodinja in žena sta še zmeraj dve stvari. Sicer se mu pa nič ne mudi. Pred letom po mamini smrti se ne bo ženil, bi bilo dovolj grdo. Ta čas mu Franca ne uide. Če pa, naj pa. Stare je posedel malo dlje kakor po navadi. Naenkrat ga je pičilo. Naglo je vstal, plačal zapitek, vrgel oprtnik in puško nase in odšel. Kakor hitro ga je pa drevje zakrilo oknom kantine, se mu nič več ni mudilo. Visoko nad vrhovi smrek se je prepel javalo in požvižgavalo dvoje kanj, manjši samec in večja samica, za gnezdenje združen par. V temni gošči nekje je grulil grivar. na jasah in posekali in presledjih in vsepovsod so prepevali in ščebetali drobni ptiči. Tomaž se je spomnil, kako ga je presunilo, ko so zapeli mami ob nezasutem grobu: »Pomladi vse se veseli, vsaka ptička žvrgoli.« Tomaž si je poočital: »Takrat si se komaj zdržal joka. Minili pa še niso celi kvatri. si pa že izbiraš nevesto, mačeho otrokom. Kaj bi mama rekli?« Začel se je svoji pokojni mami kakor opravičevati. Velike noči letos prav za prav niso imeli. Nerodno mu je bilo najbolj zaradi Janeza in Helene. S Tinom sta se že kolikor toliko navadila z Johano potrpeti. Kakšen kolač so jedli vsa leta! Testo rahlo kakor sapa in ne pregosto in predebelo pokravčano. Letos pa — kakor mlinski kamen. In tista gosposka potica, ki jo je mama kar vso dala študentoma v Ljubljano. Nista je marala vzeti. Bi je nikomur ne mogla pokazati, kaj šele dati jo pokusiti. Vso peko je skvarila, še kruh. Škoda stroškov. Pa ji je Helena skušala dopovedati, kako naj ravna. Jo je pa z gosposko frkljo nagnala, ki nič ne ve. In nazadnje je bila prismoda užaljena in je mulo držala. Sam je moral poseči vmes, da sta fant in dekle dobila vsak svoj kos pleča in želodca, vsaj za belo nedeljo, ko še ptič ptiča kavsne, da meso je: »Ne, ne, ljuba mama! Z Johano ne bo šlo, že zavoljo otrok ne. Najdlje do počitnic morem potrpeti.« Samotno je odmeval Tomažev korak po trdi cesti. Dve grlici sta vzleteli ne daleč pred njim. Najmanjših naših golobčkov je bil gozdar Stare vedno vesel in nikoli ni mogel razumeti, kako more kdo sprožiti puško na tako ljubeznjivo božjo stvarco. »Če bi Franco pregovoril, naj pusti kantino in gre njemu gospodinjit,« je povzel pretrgane misli Tomaž. Hm! To bi se pa reklo, da ji že več kakor na pol obljublja zakon. Kar tako ne bo šla z boljšega na slabše. Bi bila tudi dovolj nespametna. Nak in nak! Vezati se ne mara, dokler se ne pogovori z otroki. Kar Johano bo še treba prenašati. Bo že res. Življenje se mu je ujelo v skopec- in maček se zapenja. Kmalu se ne bo mogel nikamor več ganiti in mu ne bo kazalo drugega, kakor da se priliulji in vdano čaka. kdaj smrt zamahne s krepeljcem. Gozdar Stare je prispel do meje v njegovo oskrbo izročenega revirja. Zavil je s ceste. Gozd in spomladno življenje v njega globinah sta mu razvedrila misli kakor bi mu hotela vrniti nekdanjo zvestobo Pokljuki. Ni mu bilo treba, — kar se tiče petelinov, je za letos gozdar Stare storil več ko svojo dolžnost — pa vendar ni strpel. Pred svitom res ni vstajal, s soncem sta se pa kar vsako jutro pozdravila ob robu kake jase. Da skuša oceniti kozo, ki je bila cvetni teden s svojim dretjem za par dni podaljšala življenje staremu pretepaču, se je Tomaž previdno proti vetru približal poseki v Krašci. Pogledal je izza debla, srne nikjer. Začel je z očmi nadrobno preiskovati jaso. Morda le za kakim grmom zamigajo oslovsko dolga ušesa. »Kaj pa je tamle gori? Če se ne motim —« Tomaž je segel po daljnogled na prsi: »Res je. Petelin.« Gozdarju se je kar samo zasmejalo. Pričel je šteti: »Dve, tri — štiri kokoši se sučejo okrog njega. In nič se ne oglasi. Se menda še vedno starega boji, ali pa je pijan od ljubezni. Saj ima kar zadrego. Mlad je še in pozno si je zbral svoj harem.« Stare je bil nove kurje družine bolj vesel kakor srne, ki jo je iskal. Se mu že še ponudi priložnost, da ugotovi, če ni kakšna jalova teta. Tzšlo je sonce. Med štorov jem onkraj poseke je Tomaž opazil podlasico. Smukala je sem in tja in stikala vsepovsod: Od kod pa je tebe prineslo? Si se preobjedla miši na Goreljeku, kjer ti nihče nič noče in te celo radi vidijo, in si želiš privoščiti nekaj piščančkov. Pa ne bo nič. Danes te nerad streljam, bi zmotil kurjo svatbo tam gori. Nastavim ti. Sicer so pa mladi junak in stare njegove neveste za danes že kar opravili. Če sama prideš bliže, najmanjša naša zverinica, ti ne prizanesem. Gozdar je potisnil naboj drobnih šiber v puško. Ni preteklo še pet minut, je že počilo. Črna kuretina je odhrumela. Stare pa je samo ugotovil, da je podlasica samička, ki bi povzročila marsikatero škodo med zarodom gozdne perjadi. Mrtvo trupelce je vrgel proč. Ni vedel kam z njim. Jutro je bilo prelepo, da bi Tomaž odšel naravnost v kočo na Rudnem polju. Zavil je v gozd, da grede pregleda, kaj bo treba za snegom in zimskimi viharji pospraviti s sekiro in žago. V Temni globeli, kjer rastejo najvišje smreke, se je, kakor bi ga zbodel, naglo ozrl v vrhove, pa ni skozi goste obrše mogel ničesar videti. Zacvilil je kragulj. Že spet. Samica je odpivkala. »Hudirja, kaj se je vse spravilo nad moj revir,c se je vznejevoljil Tomaž: »Tema dvema razbojnikoma pa moram čimprej priti do živega. Pa bo težko, kakor ne bo lahko urediti mojega življenja pametno. Recimo: če se mi posreči užugati ta dva tiča, tudi sebe in svoje izvozim iz zagate.« Ni bil vraževeren Tomaž. Kljub temu se mu je zdelo, da je usoda njegovega življenja povezana z življenjem in smrtjo kraguljevega para nad Temno globel jo. Ozelenel je mecesen, zapela je kukavica in razpustilo se je tisto malo listnatega drevja, kar ga je še na Pokljuki. Zborom ptičev sta se pridružila pesem in smeh deklet, pa tudi zaslužka potrebnih žena, ki so prišle ponajveč z Gorjuš in Koprivnika, Le malo jih je bilo iz drugih vasi, sadit smrečice v poseke. Smreko, smreko in samo smreko. Samo za Mesnovc — mecesnovec — je bilo določenega nekaj mecesna. Prav ta nasad so prevzela gorjuška dekleta. Tomaž je kar .vse poznal že iz prejšnjih let ne samo po obrazu, tudi po pridnosti in navihanosti. Le nekaj mlajših, ki so lani hodile v šolo, je vprašal, čigave so in kako jim je ime. Izmed odraslih se pa ene same ni mogel spomniti. Videl jo je že. Pa so od takrat smreke na Pokljuki več kakor za seženj zrasle. »Čez trideset nekako se je prevesila,« je sodil gozdar. Okusno izbrano dekle, čeprav delovno, je zaudarjalo po mestno. Domača govorica ji je gladko tekla, vendar se je oglasil iz nje kdaj pa kdaj gosposki prizven. In obraz, posebno oči, in postava — skratka, Tomažu je bilo dekle všeč. K vsaki drugi bi gozdar Stare brez obotavljanja pristopil in bi se pošalil, kakor je na več načinov znal, in bi koj vse zvedel. Rekel bi: »Kje pa take rože rastejo, kakor si ti?« Ali pa: »Od kod si, dekle ti doma, da Stare tebe ne pozna?« Nobena še ni doslej zamerila te vrste1 ogovora, in bi ta tudi ne. Pa vendar — tokrat bo moral malo potrpeti, da nanese prilika. Saj niti ne ve, ali naj jo viče, ali tiče, da ga ne bo imela za neotesanega drvarja. Gozdar se je prizadevno začel smukati med dekleti in dajati navodila, kako in kje naj kopljejo jamice in kako naj sade. Res je bil mecesen njegovo najljubše drevo. Vedno ga je zagovarjal pred smreko, čeprav so mu že stokrat izračunali, da ,se manj izplača. Saj vendar ni vse samo denar. Tudi lepota ima svoje pravice. Sicer pa ima les svojo modo in nihče ne more za pribito trditi, da čez nekaj desetletij ne bo mecesen trikrat več vreden kakor smreka. Mecesen — ljubljenec Tomažev. Prav! To dopoldne se je pa tako razvnel za svoj spodrastek, kakor bi bila vsa Pokljuka njegova last. V resnici je pa hotel predvsem do-pasti dekletu, kateremu se ni mogel spomniti imena. Med delom je Tomaž neopazno vlekel pogovor delavk na ušesa. Kmalu je ujel, da je nepoznana znanka Rotarjeva Rezka z Gorjuš. Pičlo zadnjo tretjino svojega življenja je preživela v službi pri gospodi v Ljubljani. »Ahaaa!« se je spomnil gozdar Stare. Rotarjeva Rezka! Nekako pred desetimi leti je planinila Za Javornikom. Pridna in skrbna in poštena planšarica je bila in dobro se je znala otepati fantov, katere je preveč mikala njena mlada brhkota. Če je ni skvarila Ljubljana, česar ni videti, je dorasla v povsem dozorel, pa zlatega denarja vreden sad. »O, ne! Vikal te pa ne bom. Rezka,« je sklenil Tomaž in se ji pričel počasi bližati. Stare se je naredil, kakor da ga krajna kopačica prav nič bolj ne zanima, kakor vsaka druga. Da, briga ga samo, kam udarja njena rovnica. Pokazal je s palico in podučil: »Vidiš! Ne gre za ped, dve razdalje. Predvsem glej, da bo mladi mecesenček imel ko j dovolj hrane in da se bo počutil, dokler se dodobra ne ukorenini, kakor pri prsih matere zemlje.« »Lepe primere rabite, gospod gozdar.« Narejeno presenečen od glasu, je Tomaž pogledal dekliču v jasne oči: »Lej jo! Rezka. Saj te komaj še poznam.« Gozdarju se je roka kar sama stegnila in krepko sta se stisnili desnici: »Kje pa se potepaš zadnje čase, da te nič ni na izpregled?« »V Ljubljani sem služila.« »Pa si prišla malo na dopust?« »Ha! Kdaj pa ima služkinja dopust,« se je grenko nasmehnila Rezka. »Ti je postalo po bohinjskih planinah dolg čas?« »Tudi. Predvsem me je pa pregnala kriza. Gospoda misli, da morajo gospodarsko stisko časov prenašati samo posli, sami pa nič.« »Si mar postala prevratni element,« se je smejal zdravi misli gorjuškega dekleta gozdar Stare. »Naj kar bom. Briga me. Človek dolga leta dela in gara, skoraj dan in noč, na pol zastonj, za hvaležnost ti pa začne,gospa, baba prismojena, potem ko si ji otroke iz dreka izvlekel, zganjati ljubosumnost.« »Ha, ha, ha! se je glasno zasmejal Tomaž: »Rad verjamem, da je marsikomu zadišala planinska roža.« »Jim je,« je zabliskala Rezka z očmi: »Samo. Kdor jo je hotel preveč od blizu povonjati, je vsakega zbodla v nos, čeprav ni trnjeva.« »Ti že veš,« je pritrdil Tomaž in odšel navkreber. Senca je pribrzela navzdol po goljavi. Stare se je naglo ozrl proti sončni strani neba. Visoko v zraku je prek grebena Mesnovca v smeri proti Krašci letel kragulj. »Preklicani ptič. Moram te dobiti v pest,« se je veril Tomaž in gledal Rotarjevo Rezko, kako ročno koplje jamice za me-cesnov spodrastek. Rezka pa je. kakor bi nadaljevala prejšnji pogovor, začela peti in dekleta so poprijele: »Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala, mirno, svobodno, ljubo po planinah naj cveto. Tudi jaz sem rožica, v božji vrtec vsajena, skrivam se zdaj tu, zdaj tam. trgati se pa ne dam.« »Dobro, dobro,« je zaploskal Stare: »1 udi glas ima lep.« mu je spet misel ušla k Rotarjevi Rezki. »Tok, tok, tok,« so enakomerno udarjale rovniee nekaj korakov pred Tomažem in vrsta sadilk se je pomikala navzgor. Ni jih utegnil gledati. Z daljnogledom na očeh je zasledoval kragulja, kam sede. »Okrog Temne globeli nekje boš gnezdil,« je presodil: »Te že izvoham.« Gozdarja stareta je vleklo spet k Rezki. Premagal se je. Mu je bilo res dokaj ležeče na tem, da bo mecesen čim lepše zasajen. Kljub mecesnu in Rezki pa je čez dan venomer z daljnogledom opazoval Krašco. Zvečer bi bil že skoraj upal staviti, na kateri smreki gnezdita kragulja. Kakor ni utegnil, gozdar Stare ni strpel. Že ob svitu je drugo jutro spet oprezal pod Krašco okrog Tihe globeli. Bilo je vse tiho okrog njega. Katera ptica si pa upa v bližino krvoloka kragulja. Če pa slučajno zaide in se,oglasi, postane kmalu njegov plen. x Zdanilo se je. Tomaž se je prikril, pripravil puško za nagel strel in malo počakal. V gluho tišino je dahnila rahla sapica. Gozdar je zacvilil kakor kragulj za parjenje. Nič. Čez čas je zapivkal. Spet nič. Poskušal je roparja privabiti z oponašanjem grlice. Ni mu uspelo. Morebiti ga premoti gruleči grivar. Nič se ni zganilo. Zaščebetal je kakor preplašen drozg. Vse zastonj Parjenje je Tomaž zamudil. Kako bi ga ne, ko je imel čez glavo opraviti s starini pretepačem. Povsod pa res ne more niti. Treba bo poiskati gnezdo. Samo katera je sedaj tista smreka, ki mu jo je daljnogled pokazal z oddaljenega Mesnovca. Od drevesa do drevesa je stopal gozdar, krivil vrat na vznak in si prizadeval ob deblih naj višjih smrek prodreti s pogledom v vrhove košatih krošenj. Kar poskusi naj kdo. Hitro se bo naveličal te vrste lovske zabave. Tudi Tomaža je bolel že ves život, ne samo vrat, in vrtelo se mu je v glavi in iskre so se mu kresale pred očmi, preden se mu je zazdelo, da stoji pod pravo smreko. Ni bil zatrdno uverjen, da prav vidi. Najprej se je moral umiriti in odpočiti. Naslonil se je ob deblo in pokadil cigareto. Hrbet je spet zravnal in pred očmi ni več migotalo. Tomaž se je znova ozrl navzgor. Zgoraj je sijalo že sonce. Razveselil se je za jerbas dračja, ki ga je sedaj razločno videl- tik ob deblu pod vrhom: »Se le nisem motil. Kaj pa sedaj?« Daljnogled mu je potrdil, da je gnezdo letošnje. Zeleno smrečje je sililo čez rob suhih vejic. Stara vali. Če bi užgal s šib rami v gnezdo? Kam! Skozi veje obrše in dračje gnezda! Kragulj ica. drzna kakor je, se še zmenila ne bo, nikar, da bi odletela. Krogla bi prebila, pa skoraj gotovo tudi zgrešila: »Samo skaziti si utegnem uspeh, na katerega sem prav za prav navezal zamotanost svojega življenja. In prav sedaj, ko se Rotarjeva Rezka zapleta vmes.« Vdovec z odraslimi otroki, še vedno čvrsti gozdar Tomaž Stare, si je nezavedno prvič priznal, da do nazaj pogorjušene, dolgoletne brhke gospodinjske pomočnice v Ljubljani, ni več ravnodušen. »Nič! Kar vali, stara. Ko ti tolovajski zarod začivka, se pa naprej pogovorimo. Sedaj se mi mudi k dekletom.« Mladostno, kakor bi mu bil odvzel polovico let, je odhitel gozdar Stare — lasje so mu že siveli —- proti Rudnemu polju. Na planinah sončece sije — Med tisočkrat in tisočkrat prepeto pesem, ki se je pa človek ne naveliča, so udarjale motike in rovnice. Dekletom je res povsod rjavelo obraze in sajenja so se bile privadile, da so se bolj igrale kakor delale. Posebno razumevno spretnost je pokazala Rotarjeva Rezka, menda prav zato, da bi ji nihče, predvsem Tomaž, niti v sanjah ne mogel očitati, kako se je odvadila kmečkega dela. Za mecesnov nasad se Tomažu res ni bilo treba več kdo ve kaj brigati, pa je vendar imel dosti opraviti. Zaposlovala ga je tiha zadrega. Oziral se je na vse strani neba, kje ugleda kragulja. Parkrat je že mislil, da ga vidi, pa mu je daljnogled pokazal sam(T dokaj manjšega, pohlevnega goloba grivarja, ki ima roparskemu kragulju podoben let. Seveda je skozi izborne leče pogosto pogledal tudi proti Krašci in predvsem opazoval do vrha doraščen gozd nad Tiho globeljo: »Da, da,« je bil zadovoljen sam s sabo: »Prav na tisti smreki je gnezdo, sedaj ga vidim, in stavo bi bil dobil. Liter vina! Škoda, da ni bilo Jaka ali Matije zraven. Kar gotovo bi udarila. Pa bi se spet malo pozabavali pri Franci. Ah, kaj Franca!« Tomaž je skozi daljnogled pogledal Rotarjevo Rezko. Naravnost ga je bilo skoraj sram, tolikokrat se je danes že ozrl nanjo. Zdelo se mu je, da se druga dekleta že spogledujejo. Pa tudi z nastavkom na očeh jih ne bo dolgo slepil. ‘ Stare se je odmaknil prav na vrh Mesnovca. Od tam je najprej pregledal svet proti Javorovemu vrhu. Golobje so priletali s paše, se ustavljali pri studencih, da se napijejo, preden se poskrijejo v varne gošče. Drugega ni nič posebnega opazil. Tostran spodaj v nasadu so dekleta hitela skoraj bolj kakor prej, ko je stal poleg njih. Tega Stare seveda ni mogel vedeti, da je koj, ko se je obrnil, opozorila prebrisana Vrtačarjeva Ančka: »Nas že opazuje. Pa nas ne boš. Nalašč se nikar ne mu-hujmo, da ne bo mogel kasneje kaj reči.« »Sodim, da ni tak.« »O, Rezka! Ti se zanj poteguješ!« »Doslej se nobena ne more niti najmanj pritoževati.« »Res ni napačen človek,« je pritrdila Rotarjevi Skuminčeva Angela, ki je prvo leto sadila in se ji je zdelo dobro, da jo je gozdar nagovoril z nerazcveteno rožo in jo prijazno povprašal po domu in imenu. »Kaj je tebi že tudi všeč?« je ponagajala Ančka. Skuminčeva je zardela in obmolknila. Otrok. Potegnila se je zanjo Hišarjeva Minka, naj starejša izmed vseh: »Mislim, da bi se marsikatera izmed vas, kar vas skoraj odcvete, vseh deset obliznila, če bi ji Tomaž samo namignil.« »Kar prav si povedala, Minka,« je pritrdilo nekaj deklet. Rotarjeva Rezka je molčala. »Jaz že ne,« se je zasmejala Ančka in udarila z rovnico ob tla. Bila je že več kot dovolj trdno povezana s Podkokarjevim Janezom. Ko bi jaz vedela, —« Rotarjeva Rezka je pretrgala pogovor s pesmijo in dekleta so v zboru poprijele: »kje je moj ljubi,« »Komu naj bi ne bila všeč,« je prisluhnil pesmi Tomaž. Zaradi njega bi bile dekleta spodaj lahko vse posedle. Nič bi ne rekel. Niti ene same smreke bi ne zasedele, pa je Pokljuka prav za prav tudi njih. Ves čas se kar nič ni menil za delo spodaj v nasadu. Samo Rezka, Rezka in znova spet Rotar jeva Rezka. Skoraj bi bil zamudil kragulja, ki je prinesel valeči samici veverico v gnezdo, če je prav prepoznal v toliko daljavo od krempljev viseči košati rep. — »Srajco brkalasto, z žido preštepano, da bi jo nosil fantič moj.« Pesem, v kateri so dekleta svojega ljubega oblekle od nog do glave, mu kupile, da bi se bolj postavil, še uro cilindrco, s srebrno četenco in mu vmes želele, »da bi bil bolj pameten,« se je iztekla. Stare je med petjem pogledal na uro. Dobro tričetrt je bila, pa je vendar samo še toliko počakal, da so izveneli v temne goščave mladi glasovi. Stare je zaploskal: »Halooo! Ura je poldne. Odmor!« Motike in rovnice so utihnile. Rotarjeva Rezka je pa pogledala na zapestje: »Še dvanajst minut manjka.« »Je pač njegova ura spredaj.« »Zjutraj sta šle moja in njegova do minute enako.« »A tako. Bomo že videle.« »Rezka! Angelovo češčenje moli, da bomo vedele, če še znaš,« je posegla v že, za veselo voljo kar nevarno govorjenje, Hišar-jeva Minka. »V imenu Očeta —« Tudi gozdar zgoraj se je odkril. In je molil in ni molil. Na Nazaret in verne duše in svetega Florjana, ki naj nas varuje pred časnim in večnim ognjem, se prav nič ni spomnil. Ves čas so bile njegove misli pri gorjuških dekletih. »Dvanajst minut sedaj, četrt ure jim pa namaknem. Kriza! Dela manjka in zaslužka ni. Naj lastništvo Pokljuke, to se pravi čaršijska država, ki je podedovala vse podedovane grehe in še svoje zraven dodala, nadoknadi, če že noče nadomestiti, kakor se razslovenjamo zadnje čase, z davki pri kom, ki ga je pokljuška zaloga smrek posadila iz niča v razkošen avto. Niti za bencin z Bleda v Bohinj se mu ne bo poznalo.« Tomaž je pogladil po svoji stari navadi podrepje petelina in se spet pokril. Rad bi sedaj stopil doli med dekleta, pa bi bilo njim in njemu nerodno. Morebiti vsaka niti črnega kruha nima toliko s sabo, da bi se do sita najužinala. Saj bi rad delil svoje pol klobase, pa jo z vsemi ne more, samo z Rezko. — Naka! to bi jo vlekli po zobeh. Stare je legel. Prijetno ga je grelo pomladansko sonce, pa ni zaspal. Dekleta spodaj so zastonj čakala, kdaj jim napove konec odmora. Same od sebe so morale spet prijeti za delo. Jih je postalo sram. da bi še naprej počivale. Ura je šla že na pol dveh. Klub ljubiteljev brakov je dne 21. februarja 1948 sprejel pasemske znake za balkanskega braka: 1. Splošen vtis. Močan brak srednje velikosti, rjastorjave ali rumene barve z večjim ali manjšem plaščem po zgornjem delu trupa, kratke goste dlake, srednje dolge glave, močnih kosti. Dober gonjič, glas visok, večkrat pa tudi zelo globok. 2. Glava. Srednje velika, gornji del širok, se proti gobcu oži; zaglavica slabo razvita, nosje ravno z neznatnim žlebom, čelna stopnja se plosko vzpenja; dobe dobro razvite, obrvi močno izražene. Zobovje škarjasto, podočniki močni, robati. Uhlja srednje dolga, ne preširoka, spodaj zaokrožena, visoko obešena, gladko viseča, lahko mesnata. Oči čiste, ne kažejo rdeče barve v očesnem kotu, po večini rjave, razumnega izraza. Vrat srednje dolg, zelo močan, se proti prsim širi; vratna koža ne dela podbradka. 3. Ospredje. Pleča poševna, dobro priveznjena k prsnemu košu, zelo mišičasta, a gibčna, komolec nezvrnjen. Podlaket ravna, čvrsta, gleženj malo viden. Dlan široka in ravno postavljena. Šape krepke, okrogle z vzbočenimi sklenjenimi prsti, nohti krepki, močno zakrivljeni, blazinice močne in velike. 4. Trup. Dolžina trupa 5—8 % večja kakor plečna višina. Oprsje vzbočeno. Prsi široke, segajo vsaj do komolca, rebrni koš precej globok in dolg, Hrbet dolg, za pleči lahno podan. Ledje polno. Trebuh nekoliko pritegnjen. Križec širok, nekoliko poševno padajoč. 5. Ozadje. Kolk malo opazljiv. Stegna močno razvita, meča dolga, poševno postavljena, nart močan. Plesno skoraj navpično, močno. Šape kakor na prvi nogi. Rep kratek, ne seže preko peta, v korenu močnejši, se polagoma tanjša, raven ali malo navzgor zapognjen, lahko nekoliko ščctkast. 6. Odlakanost. Dlaka gosta, polna in prožna s podlanko. Temeljna barva je rjastorjava ali rumena, na zgornjem delu trupa bolj ali manj širok plašč črne barve ali črno sedlo. Plašč sega včasih tudi preko glave ali se izraža le s črno liso na obeh sencih. Bela barva je dopustna le kot neznatna piša po prsih in na šapah, vendar ni zaželena. 7. Višina in teža. Plečna višina 46 do 54)cm, psice so navadno malo manjše. Teža okrog 20 kg. 8. Kretnje: umirjene. 9. Napake: a) hibe tipa: nezadostna ali pretirana višina, nepravilno sorazmerje med višino 'in dolžino, širok gobec, gubasta ali spodaj koničasta uhlja, predolga dlaka, prekratek ali močno zapognjen rep, vsaka druga kakor prej omenjena barva; b) splošne težje napake, kakor: močno neskladne čeljusti, šibko razviti podočniki, kriva podlaket, močno zvrnjen komolec, vdrta dlan, pri samcih nenormalno modje. Pasemski znaki kratkodlakega istrskega braka, resastega istrskega braka in posavskega braka se spremene v 9. točki in se med bistvenimi hibami pod točko b) izpuste besede: če je skrito le eno modo, to ni bistvena hiba. Klub ljubiteljev brakov je dne 21. II. 1948 spremenil in dopolnil pravilnik ža preiskušanje lovskih sposobnosti brakov, in sicer v naslednjem: 1. V V. točki se dostavi zadnji odstavek: Za vsako preizkušnjo je treba braka pravočasno, vsaj pa pet dni pred preizkušnjo, prijaviti; prijava se izvrši po predpisanem obrazcu. 2. V VII. točki se glasi zadnji odstavek: Sodnika in zastopnika KLB oskrbuje na preizkušnjah prijavitelj. Stroške, ki nastanejo z izvedbo preizkušnje v domačem lovišču na ozemlju LR Slovenije, nosi KLB, če so na preizkušnji preizkušeni vsaj trije braki. 3. Ostrost na roparice se izloči iz obveznih predmetov ter se uvrsti med neobvezne veščine in lastnosti. Na novo se uvede med obveznimi predmeti bistrost, tako da so odslej na preizkušnjah obvezni predmeti z vrednostnimi števili in dosegljivimi točkami: Vrednostno Dosegljive V število točke 1. Iskanje...................................... 4 1 —16 2. Čas gonje.................................... 8 1—32 3. Način gonje.................................. 4 1—16 4. Glas......................................... 4 1—16 5. Poštenost.................................... 3 1—12 6. Krvni sled na jermenu........................ 5 1—20 7. Vedenje ob mrtvi divjadi..................... 3 1—12 8. Nos.......................................... '7 1—28 9. Odložljivost in mirnost ob strelu ... 4 1—16 10. Poslušnost................................... 6 1—24 11. Bistrost..................................... 2 1—8 V obveznih predmetih je dosegljivih največ 200 točk. 4. XI. točka se glasi: Dosežene točke seštejemo in dobi: I. oceno brak, ki je dosegel vsaj 160 točk in v nobenem obveznem predmetu manj kakor dobro (2), v času in načinu gonje ter v poslušnosti pa ne manj kakor prav dobro (3); II. oceno brak, ki je dosegel vsaj 135 točk in v nobenem obveznem predmetu manj kakor zadostno (1), v času in načinu gonje, v poštenosti in poslušnosti pa vsaj dobro (2); III. oceno brak, ki je dosegel vsaj 110 točk, v času in načinu gonje, v poštenosti ter v poslušnosti pa najmanj zadostno (1). Brak, ki je dosegel na preizkušnji iz obveznih predmetov vsaj III. oceno, se vpiše v Jugoslovansko knjigo preizkušenih brakov (JPB) in prejme potrdilo, katerega izda in podpiše KLB. Zato morajo sodniki o vsaki preizkušnji poslati v enem mescu pismeno poročilo o poteku preizkušnje z oceno vred odboru KLB. Če na isti preizkušnji doseže več brakov enako oceno, se določi vrstni red tako, da dobi boljše mesto oni pes, ki je dobil prisojenih več točk, kar se označi s črkami abecede, n. pr. I. a), 1. b) itd. Če pa dobi več psov enako število točk, se prisodi boljše mesto braku, ki je bil bolje redovan v neobveznih veščinah in lastnostih; če so tudi tu enako redovani, odloča za boljše mesto višje število doseženih točk v času gonje, nato nosu in končno poslušnosti. 5. XIII. točka nosi nadpis: »Neobvezne veščine in lastnosti« in se glasi: Braka lahko preizkusimo tudi v neobveznih veščinah, ocenimo pa tudi lastnosti braka, katerih ni med obveznimi predmeti, n. pr. v prinašanju divjadi na kopnem in iz vode, v ohlajanju ali pokazan ju mrtve divjadi, v gonji lisice, v ostrosti na roparice, v zvestobi sledu, v čuvanju mrtve divjadi itd. Prijaviti je treba neobvezne veščine še pred preizkušnjo. Sodnik reduje neobvezne veščine in lastnosti po lastnem preudarku, priznavajoč psu od 1 do 10 točk za posamezne storitve. Pri oceni neobveznih veščin in lastnosti upošteva sodnik določila in navodila, ki veljajo za druge pasme, kolikor jih je mogoče uporabiti za oceno dela brakov in kolikor niso vsebovana v tem pravilniku. Glede ostrosti na roparice velja naslednje: Brak mora biti oster na vsako roparico, zlasti na lisico, tako da si jo upa zagrabiti in zadaviti. Psa boš priučil k temu najlaže z mačko; pes, ki ne pokaže ostrosti na mačko, navadno ni oster na roparice. Ostrost na roparice preizkušamo z lisico ali z mačko. Odlično ostrost pokaže tisti pes, ki roparico zadavi; prav dobro, če jo zaustavi in drži na mestu ter zdaj pa zdaj zagrabi; dobro oni, ki jo le ustavi, ne da bi jo skušal zagrabiti; zadostno pa tisti, ki jo ustavlja. Kdor želi, da se brak oceni v ostrosti na roparico, jo mora sam priskrbeti. Pes, ki goni zajca, pa presedla na divjad z močnejšim dahom (n. pr. na srnjad, lisico itd.), ni sledozvest; sodnik to upošteva pri oceni načina gonje. Sledozvest je le oni brak, ki ostane pri divjadi, katero je vzdignil, kar ocenjuje sodnik med neobveznimi veščinami — kot zvestobo sledu. Braku, ki presedla od divjadi z močnejšim dahom na divjad s šibkejšim dahom fn. pr. od srne na lisico ali zajca, ali od lisice na zajca), bo sodnik to štel v dobro pri oceni načina gonje. 6. Pri določilih glede ocene poslušnosti se dostavi: Prav dober v poslušnosti je brak, ki gre mirno ob levi nogi,- četudi navezan, ki gre iskat v smer, ki mu jo vodnik pokaže, in prime pokazani sled divjadi, ki na klic ali drugačen znak (žvižg, rog, strel) pride k vodniku in se da privezati, pa tudi pes, ki po končani gonji sam poišče vodnika in se da privezati. Red dobro zasluži pes, ki gorenjim zahtevam ugodi, če ne prav gladko in takoj, pa vsaj deloma in v takem času, da se zaradi njega preizkušnja ne zavleče, dalje da se ne trga in ne cvili, ko drugi pes goni. Z redom zadostno se oceni pes, ki je toliko vodljiv, da se ne trga na vrvici, ki se klicu sicer ne odzove, vendar ostane v lovišču v bližini vodnika in s tem, da je prost, ne ovira preizkušnje ostalih psov ter se končno da privezati, da more nadaljevati preizkušnjo v drugih veščinah. Nezadostno pa dobi pes, ki lovi na svojo pest ali ki zapusti vodnika in lovišče. 7. Bistrost oceni sodnik prosto na podlagi splošnih vtisov. Bere se psti že iz oči, izraža se v kretnjah, v samostojnem vedenju brez ukazov, v celem nastopu, skratka, oceni se razumnost psa. Pravilnika za telesno ocenjevanje brakov ter za preizkušnje lovskih sposobnosti brakov s prečiščenim besedilom sta natisnjena v posebni knjižici, katero je Klub razposlal svojim članom in vsem lovskim družinam. Sezite po tej knjižici, proučite jo in šolajte svoje brake po predpisih pravilnika. Knjižico lahko naročite pri Klubu ljubiteljev brakov (Ljubljana, Cesta v Rožno dolino št. 56) ali pri Lovskem svetu LRS (Ljubljana, Trdinova P). \a merjasca Majhna skupina lovcev se je v pomladanskem jutru vzpenjala iz želi-meljske doline preko kopastih grebenov v osrčje turjaških gora. Tja gor jih vlečejo mogočni sledovi divjih prašičev, ki imajo svoja domovanja v temnih zaraščenih grapah. Dokler sem gledal te hribe iz doline, se mi je zdelo, da so kljub pomladi hladni rn mrki za srce gorenjskega lovca, ki ga je službena potreba zanesla v njihov objem. Toda, ko sem stal v senci njihovih gozdov ali pa na sončnih goličavah in senožetih ter poslušal prijetno godrnjanje potokov po skalovitih grapah, se mi je zdaj zdaj zazdelo, kakor bi se v davni zemeljski zgodovini ponesrečil poizkus, da bi tudi tostran Ljubljanskega barja zrasli mogočni gorski velikani, kakršni so me pozdravljali z gorenjske strani. Čeprav divjih prašičev niti nismo videli ter smo mogli pokazati le nekaj blatnih prašičjih ščetin, smo se ustavili nazaj grede v gostilni pri' Čotu. »Kje pa ste hodili?« se je pomolil že precej okajen pa vendar dobrodušen obraz izza litra na mizi. »Za divjimi prašiči smo pogledali.«: »Kaj, ali so mar tudi. prašiči v gozdu? Veste, domačin sem, videl sem že nekaj divjih svinj ali merjascev, ampak divjega prašiča pa še ne!« — Možakarju se je zakolcalo, družba pa se je zakrohotala. V prijetnem razpoloženju in ob dobri kapljici je potekel pogovor o divjih — merjascih. Kadar pa se pogovarjam o njih, tedaj nehote zraste v meni mogočna silhueta Gorjancev, izpolnjena vsa s spomini na lovske pohode ... Skozi okna Frančkove sobe plaho tiplje večer. Mračne sence se skrivnostno plazijo po stenah. Čisto sam prebiva v tem velikem poslopju, ki' ga čez dan oživlja veseli smeh šolskih otrok. Sedaj sloni ob oknu ter prisluškuje mislim in čustvom, ki tako glasijo udarjajo ob gluho tišino okrog njega. Oktobrska sapa iz teme neslišno pritiska svoj hladen poljub na zasopla stekla. Onstran doline na grebenu turjaških gora pa tonejo v temi pestre barve jesenskih listavcev. Jesensko vzdušje v svojem času prinaša svoj poseben drget v Frančkovo lovsko kri. Kot orjaško temno telo divjega merjasca postaja pred njim gorski greben; gozd ga vabi spet to uoč v svoj objem z vso ono silno močjo. Ko je priplaval na nebo mesec, je že korakal med njivami s puško na rami'. Na cesti nekje, ki vodi tam po vrhu grebena, so peli fantje. Daljna pesem hrepenenja v tihi mesečni noči je nehote zadržala lovčev korak. »Vasovat gredo,« je pomislil. In tisti trenutek je bil tako sam. Z njimi bi šel. Njegova čustva so splavala skozi noč v daljavo pod okno, skozi katero se vsipa prešerno vesel dekliški smeh. Toda le za hip! ...Iz koruze poleg borne kapelice se vodili trije mogočni sledovi. Orjaški odtisi parkljev divjih svinj so bili močno zariti v močvirno zemljo. Franček jih je sedaj tod prvikrat videl. Hitro je pospešil korak, kajti samotne njive pod temnim gozdom so ga vabile v — vasovanje. Ajda poleg koruze je bila požeta. Snopi so bili zloženi v kopice. Franček je pregledal položaj, preizkusil veter in sklenil, da more vepre nocojšnjo noč z uspehom pričakovati le s severa. Zaradi, neugodnega terena niti ni mislil, da bi se povzpel na drevo. Spretno se je utaboril v kopici' ajdovih snopov in čakal. Divje svinje imajo dobro razvit sluh, vid, posebno pa voh. Zato je lov nanje prepogosto združen z neuspehom. V nočnih urah, ko pridejo iz svojih skrivališč, pa lovec navadno niti ne more s pridom uporabiti puške na kroglo. Res je, da z močnimi šibrami pade divji prašiček, toda črnega velikana pa le še bolj poženeš. Franček je imel že skušnje. Vse mogoče nočne pripomočke k muhi na njegovi puški z risano cevjo je zavrgel. Vežbal je le občutek sigurne drže puške in ga preizkušal v nočeh. Skoraj gotovo je 9 mm krogla vedno zadela v cilj, čeprav ni videl muhe. Zato ga ni prav posebno motilo, ko se je luna pričela skrivati za oblake. V nočeh brez meseca pa, ko vidiš morda le nekaj korakov predse, nekateri spretni lovci zalezejo prašiče v koruzi na izredno bližino. To je pa seveda mogoče le, če več svinj na isti njivi drobi koruzne storže. Tako se malenkostni šum bosonogega lovca zgubi v tem vrvenju. Veliko pozornost je pri' tem posvečati vetru. So taki lovci, ki so na ta način iz bližine nekaj korakov podrli več lepih kosov. Divje prašiče je priporočljivo čakati' tudi zgodaj zjutraj na njihovih stečinah, ko se vračajo v svoja domovanja. Težko pa jih je uspešno zalesti na njihovih ležiščih, čeprav včasih dobro drže. Ko zarenkajo in puhnejo iz lovčeve neposredne bližine, je za strel zaradi' goščave navadno že prepozno. Precej divjih svinj pa je zgubilo že svoje življenje pri obsledovanju v svežem snegu. Ujeti bi se tudi dale v spretno pripravljene pasti-ograde. Množični pogoni' nanje se navadno ne obnesejo dobro. Kadar prašiči vedo, da jim preti nevarnost, potem v- svojih sposobnostih prekašajo lisice Če pa se čutila krmače, ki navadno vodi mlajši zarod, le zmotijo, potem se lahko zgodi, da je veliko ognja. Naši pogoni so še posebno neuspešni zaradi pomanjkanja psov na divje prašiče. Čitali pa smo že, da so nekateri naši lovci v svojih brakih vzgojili že dobre pomočnike za ta lov. V dobi fevdalizma ter prav notri v minulo stoletje, ko je bil lov le last največje gospode, so zlasti Nemci za ta lov gojili posebne vrste pse. Najbolj poznani so bili' veliki, močni predniki nemške doge, ki pa jih danes ni več. Ker lov v starih časih ni bil le zabava, temveč tudi urjenje telesnih sposobnosti za boj, je bil lov s temi psi na divje neresce nekaj posebnega. Ti psi niso prašičev le gonili, temveč so jih tudi napadli in zadržali. Cela truma teh pogumnih psov je gonila divjega merjasca. Napasti ga smejo le od strani in od zadaj. Gorje tistemu, ki bi prišel v napad od spredaj! V trenutku bi mu besna žival s čekani preparala trebuh. Toda psov je veliko. Po hudih naporih se jim vendar posreči merjasca zadržati na mestu. Medtem se mu lovec približa, ga spretno naskoči od zadaj ter mu zapodi posebno bodalo v srce. Če pa se obrne, da namesto bodala govore čekani besnega merjasca, potem se zgodi, da na bojišču obleži' lovec. Ranjen veper je namreč lahko življenjsko nevaren. V begu pred smrtjo v svojem navalu besno udarja po vsem, kar mu pride pod čekane. Kazalci so se že pomikali na enajsto uro, ko je Franček še vedno čakal z napeto puško v svojem slamnatem »bunkerju«. Nehote mu je prišlo na misel, da preži na divjega merjasca prav v nekdanjem lovišču turjaških grofov. Morda so se tudi tukaj kdaj prej vršili taki ali podobni boji s črnimi velikani. — Tedaj so se lovcu nenadoma ustavile misli. Na pobočju pod hribom je na njivi, oddaljeni od ajdovih kupov kakih 200 korakov, stalo še nekaj stebel koruznice. Tam je nekaj zašumelo. Frančku se je zazdelo, kakor bi se nekaj velikega plazilo med suhimi stebli. Potem je spet vse utihnilo. »Ali se mi je morda zadremalo, da sem napačno slišal?« — Spet je napeto poslušal in motril medle sence dreves, ki so bile pogrnjene po pobočju. Gluha tišina, da sliši tiktakanje ure na roki. — Toda, ali se ni spet tam med sencami nekaj premaknilo? Da! Iz teme se je izvila velika črna gmota. Roki sta trdneje stisnili puško. — Prašiči, koliko? Eden! — je bliskovito šinilo skozi možgane. Merjasec je, svinja hodi le s svojim naraščajem na sprehode. Tedaj je bil že v koruzi. Hreščeče so se drobili koruzni storži med njegovimi zobmi, toda Franček ga še ni mogel videti. Ampak lomastenje prihaja vse bliže. Tedaj se je kakih 40 korakov pred njim pojavila črna postava. »Kje so pleča? — Desna cev — krogla, leva — najdebelejše šibre. Govori naj desna!« — je šinilo lovcu skozi možgane. Ognjeni curek je pretrgal temo, strel je mogočno jeknil od pobočij turjaških gora. Merjasec je planil iz koruze pa se je spet ustavil. Ni še zamrl prvi strel, že je udaril drugi. Ozračje je pretrgalo besno tuljenje. Žival se je obrnila na mestu in zbežala v goščavo. Trenutki napete tišine! Potem spet renkanje, puhanje, tuljenje, lomastenje in divje premetavanje v temi. Veje in hosta se drobijo pod silno težo in močjo. Potem težak padec pa spet vzpon in skoki naravnost proti lovcu. Franček je mirno držal puško ob licu. Nekje na robu gozda se je žival zgrudila in težko hropla. Kmalu nato je lovec potrkal na okno samotne hiše. Gospodinja Ivana je vzela luč in sta ga šla iskat. Ob deblu na obronku gozda je ležal že mrtev — merjasec. Krogla iz prve cevi' mu je pretrgala pljuča in jetra ter obtičala v rebrih na drugi strani. Šibre pa so se mu samo zarile v debelo kožo. Tehtnica je'pod njegovo težo pokazala 146 kg. »Kaj ali vam nisem že zadnjič rekla, da se mi je o crknjenem prašiču sanjalo! Čakali ste ga osem noči in nocoj ste mu zagodli. Enega bomo imeli takoj manj na hrani,« je hitela zgovorna ženska in ponujala žganje Šilce za Šilcem veselemu lovcu. po čifliiki Anton S. Pirc Lev zbeži Utrujeni od večdnevnega lova smo se odločili, da obrnemo in končamo izlet, ki nam je sicer pokazal marsikak zanimiv kos divjadi, kljub temu pa nas ni v celoti zadovoljil. Mesa za sproti smo že še nastreljali, toda naša pričakovanja se niso izpolnila tako, kakor smo si mi želeli. Na nizkem, širokem vozu z volovsko vprego smo dremali in sonce je neusmiljeno sipalo svoje žarke na naša preznojena telesa. Kolikor toliko je bil buden edinole črni kočijaž, ki je s petjem in žvižganjem kratil čas svojim štirim varovancem, ki itak do dremanja niso prišli, ker so jim muhe strahovito nagajale. Nenadno odpre Gordon zaspane oči, se zagleda nekam na levo stran in zavpije: »Lev, glej leva!« Komaj dvajset metrov od vozila se je iz nizk,e rumene trave dvignil kralj živalstva, star grivasti lev samec. Mogočna zver se je v vsej svoji lepoti jasno odražala od enoličnega ozadja. Griva je skoraj črna, toda zanemarjena se nam zdi in kuštrava. Čisto drugačen je, kakor smo ga nekoč gledali v živalskem vrtu. Nerodno! Lovci so brez pušk, ki jih nosijo črnci in ti so zaostali za več ko sto metrov. Tudi oni se premikajo kakor v polsnu. Če bi si bil lev svest svoje moči in naše neškodljivosti, bi našo zmedo lahko izkoristil in nam, neoboroženim lovcem z nekaj udarci za vedno pregnal lovsko strast. Ampak zver je bila ravno tako iznenadena kakor lovci, kajti tudi njo je nenadno srečanje oropalo zrelega in naglega presojanja položaja. Sicer pa lev ni mogel vedeti, da smo brez pušk. Srečanje človeka in leva deluje na oba približno enako. Oba se zavedata, da sta si smrtna sovražnika. Čudoviti mir so ohranili edino voli. Vedno se sliši, da vprežna žival ko brez glave zbeži in povrh še vozilo polomi, brž ko se pojavi kralj stepe. Tokrat pa se kaj takega ni pripetilo. Voli prav gotovo niso opazili leva, zavohati pa ga niso mogli, ker je lahen vetrič pihal v njegovo smer. Vsekakor, voli se niso blamirali. Blamiral pa se je lev, kralj živali. Gotovo je, da ga je ropot voza zdramil iz opoldanskega sna. In morda ga ravno to opravičuje. Ko je zagledal karavano in ljudi, svoje dedne sovražnike, ga je na mah obvladala le ena želja: čimprej od tod! In zbežal je. S težkimi, nerodnimi skoki jo je brisal v smeri gostega grmovja, v katerem se je skril. Izkušeni afriški lovci vedo, da lev pri nenadnem srečanju pred človekom zbeži kakor skoraj vsa divjad. Neverjetno je to, vendar so se lovci o resničnosti te trditve mogli sami prepričati. Situacija je bila brez dvoma komična. Medtem so se lovci znašli. Črnci so prihiteli s puškami in Gordon se je z dvema tovarišema napotil, da leva »pihne«. Zamorcem je odločnost belih lovcev očividno imponirala, ker so šli nad leva, ko da gredo po zajca za kuhinjo. Trije lovci so se razporedili pred grmom, v katerem je tičal lev. Do grma je bilo trideset metrov. Gordon je stal v sredini. V grmu mrtvaški mir. Naenkrat desni lovec pomeri, pa spet odstavi puško. Vse je tiho. Spet dvigne orožje in strel zagrmi. Iz grma besno renčanje, nato glasno rjovenje. V trnju pokajo veje. Črnci so že pripravljeni na beg. Takoj nato vpijejo: glej ga, prihaja, simba gre »v napade! Lev pa ni prišel. Ali se je prestrašil ljudi ali kaj je bil vzrok, kratko malo predrl je grmovje zadaj in jo ucvrl na levo. v smeri drugega grmovja. Štirje streli so pospešili njegove skoke. Drugi grm je bil oddaljen 150 metrov. Po zadnjem strelu je lev kratko zarjovel, nato pa izginil v grmu. Toda za tem grmovjem je bilo še mnogo takih skrivališč in kralj živali se je selil iz drugega v tretjega in tako naprej. Zamorci so v spoštljivi oddaljenosti opazovali umikanje njegovega veličanstva. Toda leva nismo več videli, čeprav smo grm za grmom preiskali. Šele v mraku smo odnehali, ponoči pa je dež zbrisal vsak sled. V krempljih leva. Ne morem pozabiti zadovoljnega izraza v licu farmarja, ko je prvič prodal določeno vrsto bombaža in za to prejel lep znesek. Težko je .včasih biti mož na mestu. V Afriki ni dovolj, če imaš denar, še bolj ti je potrebna trdna volja in jeklena konstitucija, neomajni pogum in vzorna vztrajnost, da premagaš vse zahrbtnosti usode in da >se uspešno uveljaviš. Poleg neznosne vročine, mrzlice in slabe žetve te na vsakem koraku ogrožajo vsakovrstne nevarnosti divjine in pa divje zveri. V mladosti so nas pitali s pripovedkami o grških junakih. Culi smo o delih legendarnega narodnega junaka Herkula, zmagovalca nemejskega leva. Koliko skromnih farmarjev pa živi širom po Afriki, ki se nikoli niso hvalili, ko so v težki borbi z levi in drugimi roparicami reševali živino, ljudi in samega sebe. To niso bili modni lovci, ki se na luksuznih ladjah pripeljejo v Afriko, da streljajo leve in se potem z njimi fotografirajo. To so bili možje, ki se niso zavedali svojega junaštva in se samo zato zoperstavili zverem, da bi lahko v miru izpolnjevali svoje pionirske naloge. Levov je v neposredni okolici Tanga, Bagamoja in drugih mest dovolj in ljudje se zaradi tega niti malo ne vznemirjajo. Komaj da kak podeželski listič prinese kratko vest, da so levi blizu kakega mesta pobili več živine ali povzročili kako drugo nesrečo. Nekoč se je pojavilo kar enajst levov v neposredni okolici Tanga in nihče se ni zaradi tega razburjal. Na verandi predmestnega posestva je sedela majhna družba in jaz sem z uživanjem poslušal pripovedovanje farmarja Evansa, ki je ravnokar prišel iz pol ure oddaljene vasice. Pri prehodu čez izsušeno korito sezonske rečice je opazil svež sled mogočnega »simbe«. Kraj je bil oddaljen kvečjemu deset minut hoda. Eden prisotnih farmarjev se je za zadevo posebno zanimal in prosil, naj bi mu došlec pokazal sled, da bi ga njegova mlada žena videla, ki je šele pred kratkim prišla iz Evrope. Hitro so našli sled in šli po njem kakih dve sto metrov, dokler ni izginil v trnjevem grmovju. Sled je bil svež, od istega jutra. Farmar je tako mimogrede omenil, da ne vidi rad, če mu kdo »njegove«: leve postrelja, ker mu čistijo nasade divjih prašičev, ki bi mu sicer onemogočili uspešno kmetovanje. Pred kratkim se je z vozom peljal ponoči iz mesteca. Ko pa so levi v neposredni bližini ceste rjoveli, sta se on in žena pošteno prestrašila. Črni kočijaž je takoj besno udaril po konjih in vse se je dobro končalo. Od takrat pa gleda, da se zaradi večje varnosti odpelje še pred mrakom domov. Vsako srečanje z levi se ne konča tako nedolžno. O tem je pripovedoval farmar Hobber. Njegov primer je sicer precej redek, dokazuje pa nevarnost, ki so ji farmarji tega okraja vedno izpostavljeni. »Meni je lev v tistih tednih ugrabil nekoliko govedi. Da se obvarujem nadaljnje škode, sem ga moral poiskati in ustreliti ali pa pregnati. Moji zvesti zamorci so hitro zvohali grmovje, kjer se je zver čez dan skrivala. Grmovje smo popoldne obkolili in izstrelili nešteto nabojev vanj. Ko je ostalo vse tiho. smo seveda nehali z bombardiranjem, moji fantje pa so zmetali še cel koš kamenja v neprodirno goščo, da izbezamo leva, če je sploh ostal živ. Ko pa se tudi zdaj ni nič premaknilo, sem se odločil, da sam preiščem grmovje in najdem mrtvo zver. Kožo sem nameraval podariti učitelju, ki me je že dolgo zanjo moledoval. Ko sem se grmovju na nekaj metrov približal, skoči lev bliskovito iz goščave, se vrže name in me podre na tla. Na srečo nisem izgubil prisotnosti duha. Na pomoč mojih sicer sijajnih črncev itak nisem računal, ker sem iz izkušnje vedel, da se bodo razbežali, brž ko zagledajo zverino. In tako je tudi bilo. Vsega, kar bom zdaj opisal, ,se spominjam, ko da se mi 'je sanjalo. Puške nisem izpustil iz rok. Ko je lev hlastnil po mojem grlu, sem mu porinil puškino kopito v žrelo in lev je besno ugriznil v les. Evo puške, poglejte si ugrize. Ta usodni trenutek sem izkoristil in leva z nogo, ki je bila svobodna, brcnil v modo, nakar se je lev, rjoveč od bolečine, naglo obrnil, da prestreže napad novega sovražnika. To mi je rešilo življenje. Hipno sem se malo dvignil in ustrelil. Lev je brez glasu obležal. V cevi je bila zadnja krogla. Hudo ranjenega so me prepeljali v bolnico, kjer so mi dolge tedne krpali razmesarjeno kožo.- Rane. ki jih povzročajo kremplji velemačk, so nevarne, ker so kremplji od mrhovine in druge nesnage navadno strupeni. V splošnem pa v veliki večini dvobojev med človekom in levom ostane le človek zmagovalec. Lev, »man eater«. Med starimi levi se včasih razvijejo specialisti. Afriški lovec Johnson je pred skoraj sto leti napisal, kako se je zgodilo, da je drugače čislo normalen lev postal ljudožer, man eater. Črnci so obkolili leva. ki je že dve noči vznemirjal njihove črede. Zver se je skrivala v obširnem trnovem grmičevju blizu zamorske vasi, od koder je obiskovala z visokimi trnjevimi plotovi ograjena mesta, kjer je bila živina spravljena čez noč. Lev preskoči tudi tri metre visok zid ali ograjo, ta ograja pa je bila šest metrov visoka in trdna, tako da ni mogel do živine. Kljub temu je noč za nočjo lazil in strašil okrog vasi. Zdaj so točno ugotovili grmovje, v katerem je tičal lev, in njih trideset mož je obkolilo to mesto. Oboroženi so bili s sulicami, poglavar pa je imel staro puško. Leva so kmalu izbezali. Ko se je pojavil in zarenčal, je poglavar oddal edini strel, odvrgel puško in zbežal. Zadel menda tudi ni. Vsi ostali so sledili njegovemu zgledu, samo mlad zamorec je imel toliko hrabrosti, da se je zoperstavil zveri in vrgel sulico, ki je leva le površno ranila. Trenutek kasneje se je lev vrgel na hrabrega črnca in ga pobil na tla. To se je zgodilo zgodaj zjutraj. Popoldne so se zamorci oprezno približevali mestu, kjer se je zjutraj odigrala drama. Leva ni bilo več nikjer. V grmovju pa so našli ostanke trupla mladega zamorca, ki ga je lev požrl. Ko se je prepričal, da je laže vloviti človeka kakor pa brzonogo in včasih tudi borbeno divjad, se je stari lev specializiral na ljudi. Prebivalstvo vasi ni bilo več varno pred zverjo. V kratkem času je »man eater*; ob reki ali na njivah pobil in odnesel več otrok in žensk, dokler ga Johnson ni ustrelil, čakajoč ga pri ostankih njegove zadnje žrtve, najlepšega dekleta v vasi. Tako je tudi v okolici neke zamorske vasice v okraju Valunda strašil lev, man eater. Takrat je nastavljenec hamburške tvrdke Hagenbeck, Nielsen lovil v tistem okraju. Zver je sredi belega dneva pobila žensko pred njeno kolibo in jo odnesla. Dva zamorca, ki sta leva takoj zasledovala, je brez nadaljnjega napadel in težko ranil, potem pa si nekoliko metrov od same vasice privoščil grozotno večerjo. Skoraj vsak večer smo poslušali rjovenje leva ž druge strani narasle deroče reke Makondo, tako pripoveduje Nielsen. Računali smo, da nas bo zver pustila v miru, ker ne bo mogla preplavati reke. Brž ko sem slišal o nesreči, sem takoj ponudil poglavarju svojo pomoč. Zahteval sem od njega samo. da mi pošlje nekoliko nosačev, da bi najpotrebnejše stvari prenesli iz taborišča v vas in mi potem pri lovu pomagali. Poglavar mi je odgovoril, da nima ljudi. Rajši izpostavljajo svoje žene in otroke nevarnosti, kakor da bi eno uro daleč prenašali prtljago Evropejca. Na koncu smo se le pogodili. Dobil sem deset mož in takoj jih je bilo z mojimi stalnimi nastavljene! vsega dvajset. Nekega večera, ko je sonce zahajalo, pribeži eden mojih ljudi, ves siv od strahu, v skladiščni šotor, kjer sem delal, in skoraj brez sape dihne: »Lev, lev je v vasi!« Trenutek pozneje je splezal na visoko drevo pred šotorom. Čeprav nisem videl ničesar, sem se naglo odpravil v smeri svojega stanovanjskega šotora po puško, toda preden sem dospel tja, pritečeta v lahnem diru kapitalen lev in levinja po edini »ulici« vasice. Ker je bil moj stanovanjski šotor na drugi strani ceste, sta mi odrezala pot in komaj deset metrov pred njima sem obstal, sam, brez orožja. Mrzel znoj me je oblil. Lasje so se mi ježili. Nepremično sem stal, oči uprte v zverini. Izhoda nisem videl. Toda levji par se ni zmenil zame. Mirno sta prečkala vas in izginila v koruzi onstran vasi. Z dolgimi skoki sem jo mahnil v šotor, pograbil puško in ven. Bilo je prepozno. Zasledovanje je ostalo brez uspeha, ker je prehitro padla noč. Ko sem se vrnil v šotor in še nisem bil odložil puške, se je že spet slišalo rjovenje čisto blizu. Tedaj sem se odločil, da privežem kozlička pred svoj šotor in ob njem čakam, če bo potrebno tudi celo noč, samo da rešim vas vsaj enega nevarnega plenitelja. Usedel sem se na trinožec pri vhodu v šotor, pet metrov pred menoj pa sem h kolcu privezal živalco, ki je iz vsega grla meketala. Ponoči je malo deževalo in kozlička je zeblo, zato je še bolj jokal. Leva pa ni bilo, niti kake druge živali. V vasi je bilo tiho, ko da je izumrla. Proti jutru se je kozliček besno trgal na svoji vrvici in obupno meketal. V istem hipu sem zaslišal globoko renčanje čisto v bližini šotora. Zgrabil sem puško še bolj čvrsto in vstal. Toda vse je bilo spet mirno. Ob zori sem spustil kozlička, ki je hitro zbežal k svoji materi, da ji olajša vime, nato pa sem pazljivo pregledal okolico šotora. V pesku za šotorom sem opazil jasen odtis levjega telesa in ogromnih šap. Izza šotora torej, tri metre oddaljen od mene, je lev opazoval kozlička, ki si ga ni upal pobiti. Odkrito priznam, da mi je takrat za hip postalo slabo, tako da sem se ulegel. Nekoliko dni pozneje sem lovil ob obali reke Makondo. Taborišče sem bil premestil v redke gozdove ob obali. Čeprav sem takoj prvi dan našel sled levjega para, ki je preplaval reko. sem kljub temu odšel na dvodnevno lovsko ekspedicijo v bližnjo okolico, da priskrbim mesa, ki nam ga je primanjkovalo. Ko sem se čez dva dni brez uspeha vrnil, so mi 'prestrašeni zamorci javili, da je lev preteklo noč vdrl v hlev, ki smo ga naredili iz močnih brun in v njem zapirali zadnji dve kozi in tri kokoši. Močno kolje je s šapo izruval, živali pa do zadnje poklal in le deloma požrl. V njegovem spremstvu je bila tudi levinja. Čudil sem se, da si je dal toliko dela s hlevom, ko bi kot izrazit »man enter« v šotoru zamorcev laže prišel do mesa. V tem taborišču smo ostali le kratek čas. Kmalu smo se odpravili v severno Rodezijo, kjer je neprimerno več divjadi, in smo tam počakali na konec deževnih tednov. V levjem žrelu. Pri taboriščnem ognju smo si pripovedovali. Nekdo je omenil staro zadevo o Danijelu v levji jami, nakar nam je stari kaplandec Tom oživil nek resničen dogodek, ki se je bolj neprijetno iztekel. Mož, o katerem nam je poročal, je bil zares v levjem žrelu, in sicer v žrelu obstreljenega leva. ki se je za svoje življenje boril. To se je dogodilo na otočku Kilvn v maju 19... Narednik Gray je dobil nalog, da na otočku nekaj ugotovi. Ko so ga na čolnu prepeljali na tri sto metrov oddaljen otoček, ga je sprejela razburjena množica z županom na čelu. Povedali so mu, da je prejšnjega dne preplaval lev ožino in davi pobil na pašniku telico. »Simba* je svoj plen zavlekel v neko grmovje in tam tiči še zdaj. Črnci mu bodo pokazali kraj. Grav je spočetka nameraval poklicati še kakega belega tovariša, pozneje pa se je odločil, da gre sam samcat nad zver. Zamorci so obkolili goščo, kjer naj bi bila zverina, in so po navodilu metali kamenje v grmovje in pri tem huronsko vpili, da bi leva pregnali. Lev se je za trenutek pokazal in Gray je streljal. Lev je, zadet v čeljust, naglo skočil nazaj v grmovje. Grm so še enkrat obkolili in kričanje se je ponovilo. Gray pa je zdaj zagrešil svojo največjo nepravilnost v življenju. Postavil se je h grmu tako. da niti pol metra ni bili oddaljen. Nenadoma skoči lev ravno tam iz grma in se vrže na moža: pri skoku mu je izbil puško iz rok. Zamorci so zbežali razen enega mladeniča, ki je bil oborožen s puško. Gray je bil še toliko priseben, da je levu porinil pest v odprto žrelo v trenutku, ko mu je lev nameraval pregrizniti goltanec. Trenutno zamudo leva je izrabil neustrašeni zamorec in ustrelil zver skozi vrat. Gray je imel pregriznjeno roko v zapestju, nekoliko udarcev s šapo in več močno krvavečih ran od krempljev. Rane so se zacelile in vse je kazalo dobro, pa se mu je nekega dne zapičil drobec kosti v možgane, zaradi česar je mož umrl. I z m/m ] <1 L O V S K E G A 0 P R T N 1 K A Opozorilo vsem dopisnikom, da za vsebino svojih dopisov jamčijo. Zato naj vedno navedejo svoje polno ime in naslov — sicer dopis ne bo objavljen. Če ne žele, da bi bilo njihovo ime natisnjeno, naj pod dopis postavijo tisto značko, ki naj bo z dopisom objavljena. Dopisniki naj tudi upoštevajo opozorilo na platnicah s Lovca«, da vesti za oprtnik, lovsko organizacijo in oglasi ne morejo biti v številki sledečega meseca priobčeni, če jih uredništvo ne prejme vsaj do 20. v predhodnem mesecu. Dopise vedno tudi datirajte in pišite le po eni strani papirja v primerno razprtih vrstah. Uredništvo. Prosimo, da tovariša z Andrej — Tajna gorske prirode« in zK. S. — Malo lovske statistike« javita svoj naslov. Uredništvo. Nepravilna organizacija lovskih pogonov. V zadnjem času. odkar je lov postal pristopen širokim ljudskim kro- gom, je dobil lov velik razmah, posebno prirejanje večjih pogonov na svinje. Nadlega divjih svinj, ki so se silno razmnožile v vojnem in povojnem času, dela delovnemu ljudstvu veliko škodo na kulturah polja in travnikov. Posamezni okraji so v sporazumu z lovskimi družinami skušali in skušajo to vrsto škodljive divjadi uničiti in prirejajo večje pogone z vabljenimi izkušenimi in neizkušenimi priložnostnimi lovci s pomočjo krajevnih odborov. ki naj dajo primerno število gonjačev, kajti od uspeha lova imajo skupne koristi vsi, tako lovske družine kakor krajevni odbori. Večina teh lovov se vrši brez vsake pravilne organizacije. Navadno se vabijo na pogone svinj sosednje lovske družine, v bližini mest pa so posebno dobrodošli mestni lovci, od katerih se jih odzove navadno večje število. Večina mestnih lovcev izkoristi za lov nedeljo, katero žrtvuje kot prost dan za lov. Zal se vrača večina lovcev s takih pogonov v nejevolji nad slabo organizacijo, ki jo je pripisati organizatorjem lova. Nujno potrebno je, da vsaka družina, ki prireja pogone, stori svojo lovsko dolžnost glede natančnega načrta do vseh podrobnosti. Pred pričetkom lova je treba pregledati revir, kjer naj se pogon vrši, treba je zaznamovati stojišča ali določiti vodnike za razmeščanje lovcev tako, da se more razvrstitev izvršiti v čim krajšem času in največji tišini. Pri tem moramo laže pristopna stojišča določiti za starejše lovce, ki niso več kos naporni hoji po hribovitem terenu, eventualno še v snegu. Nikakor ni pravilno, da ostane mlad in krepak lovec na bližnjih stojiščih, medtem ko naj starejši lovec hodi v hrib po dve ali celo tri ure. Priskrbeti moramo pravočasno dovolj zanesljivih gonjačev v sporazumu s krajevnim odborom, ki je dolžan priskrbeti gonjače. Pred pričetkom lova samega se skliče zbor vseh lovcev in gonjačev. Dolžnost vodje lova je, da vse navzoče pouči o načinu lova, kaj se lovi, s kakšno puško oziroma municijo je dovoljeno streljati. Posebej je treba lovce poučiti glede streljanja s kroglo iz risane cevi, da se ne pripeti nesreča. Opozoriti je hkrati navzoče glede nedovoljene uplenitve druge divjadi, ki ji ni namenjen pogon. Lovske goste uplenitelje in reflektante-je treba informirati glede možnosti in prednosti odkupa uplenjene divjadi. Nujno je opozoriti vsakega lovca, da vztraja izključno na svojem stojišču vse dotlej, dokler ne pride ponj določeni vodnik, ki mu da nadaljnja navodila, ga premesti in uredi za morebitni prenos plena. Gonjače je opozoriti na pravilno delo; med njimi mora biti nadzorstvo, sicer se največkrat dogodi, da ostanejo celi predeli nepregonjeni, ker sicer hodijo gonjači v gručah, ne meneč se za lov in njihovo nalogo. Konec pogona se navadno naznani s tremi daljšimi zaporednimi znaki lovskega roga. Konec pogona nikakor ne pomeni, naj lovec zapusti stojišče, če je nepoznan v kraju. Počaka naj na vodnika, ki mora imeti tozadevno naročilo. Vsi drugi znaki ob koncu pogona, kakor hopanje, klicanje in drugo, niso lovski in ne spadajo k lovu v večjem obsegu. Po končanem lovu se zberejo lovci in brakirji v zbor na določenem mestu, kjer podajo poročilo o poteku in uspehu lova. Pregleda se lovina in potek lova se oceni s priznanjem ali grajo, kar je velikega vzgojnega pomena. Ko je zbor končan, se lovci razidejo, če niso vezani na čakanje vlaka ali drugih prometnih sredstev. To čakanje se spremeni v sestanek v gostilni pri kozarcu vina, posebno v zimskem času. Bolj in bolj pa se opaža, da prireditelji gostom v takih primerih posvečajo bore malo pažnje. Na deželi je še vedno možno dobiti v prostih presežkih kaj za pod zob in vsak lovec bo hvaležen, če si more kupiti in zaužiti nekaj toplega. Ob dobri volji in primerni pozprnosti je to izvršljivo. Če bomo skupne pogone prirejali po teh navodilih, se bo vračal vsak lovec v svesti si užitka s sklepom, da zopet pride. Kritika in nejevolja bosta odpravljeni v zadovoljstvo vseh udeležencev. Jože Ogrinc. Staro — Vedno novo. Staro, stokrat preizkušeno pravilo je, da preden se podaš na lov, preglej, če so puška in naboji v redu, če imaš s seboj vse, kar potrebuješ. Predvsem velja to glede puške, zlasti še, če si si jo izposodil. Pred leti sem bil povabljen na srnjaka v bogate kočevske gozdove. Ker nisem imel svoje risanice, mi jo je preskrbel tovariš B. Dal mi je tudi en naboj za vzorec, po katerem mi je puškar izročil 6 nabojev. Izposodil sem si še od tovariša K. star daljnogled in hajdi proti Kočevju. Prenočeval sem v Mozlju. Bila je še globoka noč, ko sva se z lovcem podala v gozd in splezala na visoko prežo. Počasi se je pričelo daniti in že me dregne lovec ter mi po- kaže temno točko na jasi. Pogledam skozi daljnogled, pa vidim slabše ko s prostim očesom. Dam ga lovcu, ki ga vrti in obrača z enakim uspehom. Medtem se je žival pripasla pod drevo. Da je srnjad, je bilo gotovo, toda spol se navzlic naprezanju oči ni dal dognati. S svitom se je žival pomaknila v goščo, tam zabokala in zginila. Z lovcem sediva še nekaj časa na preži in preizkušava daljnogled. Bil je kvečjemu za muzej in še danes zamerim tovarišu K., da me je tako potegnil. Na lovčev nasvet sva šla na drugo visoko prežo, kakih deset minut od prve. Med potjo opazim lepega šeste-raka, ki je ravno pomolil glavo iz nizkega grmičevja. Hotel sem opozoriti lovca in mu odvzeti puško, ki jo je nosil. S palico sem pri tem zadel ob puškino cev, ki je lepo zazvenela in srnjaka na mah pregnala. Na drugi preži sva z lovcem dolgo opazovala pasočo se srno, medtem ko srnjaka ni bilo nobenega na spregled. Kmalu sva se naveličala zibanja na visoki bukvi ter počasi lezla po lestvi nizdol. Ko stopiva na tla, odskoči lep srnjak nekaj korakov od naju. Pasel se je tik ob deblu, zato ga nisva poprej opazila. Lovec je menil, da je za danes smole že zadosti in ker je sonce že dobro grelo, sva jo počasi mahnila proti domu. Med potjo opazim na travniku šesteraka, ki se mirno sonči; videti mu je bila samo glava. Z lovcem sva se kar sesedla in ga precej časa opazovala. Ko se le ni naveličal najinega sosedstva, sem s'e odločil, da ga zalezem s strani, kjer je bilo nizko grmičevje. Bil sem prepričan, da mi srnjak ne uide in sem se že veselil lepe trofeje. Ko pogledam potem iz grmovja, ni bilo srnjaka nikjer. Ker jo je tako po tihem pobrisal, sem bil prepričan, da ne more biti daleč in res sva z lovcem kmalu opazila, da se pase ne daleč od naju. Bila sva zakrita za debli mladih bukev, zato sem lahko puško prislonil na drevo, mirno pomeril in sprožil. Odjeknil pa ni strel, temveč je šklepnil samo vžigač na gluho netilko. Srnjak se je mirno pasel naprej. Iz cevi sem vzel naboj, tistega, ki je služil za vzorec, in porinil nov naboj v cev. Toda puška se ni dala zapreti, ker je bil naboj za spoznanje predolg. S silo in kletvijo sva z lovcem zaman poskušala zapreti puško. Srnjak je stal nepremično in poslušal najino robantenje. Tu je pa smola prikipela šele do vrhunca. Pred nama se pokažeta še dve glavi krasnih šesterakov, ki naju začudeno gledata. Toda jeza ne poči in z lovcem sva morala poražena odhlačati. Krivdo sem valil na ves svet. V resnici sem si bil pa čisto sam kriv, ker nisem že doma pregledal puške in nabojev. Stara, pa vedno sveža smola! Vončina Jože. Jakova 30. kuna zlatica. Naš Jaka živi s svojo zakonsko polovico Klaro na samotni, z gozdom obdani domačiji pod Sv. Ano. Poleg svojega kmečkega poklica se bavi tudi z lovom in je bil dolgo vrsto let lovski čuvaj lovišča Pameče. Na pogonih na zajce sicer ni imel zaželenih uspehov, ker mu po njegovem zatrdilu dolgouhci ali prehitro tečejo ali pa se mu pihalnik prepočasi vžge. Nekaj več sreče pa mu je naklonjene z zalazi ali s čakanjem na zvitorepko, dočim je pa na kune specialist. Za lov na kune letošnja zima ni ravno ugodna, kljub temu pa Jakova nemirna lovska žilica ne da miru in stalno stiče za kunami. Tako se je tudi dne 18. januarja t. 1. na vse zgodaj podal v revir pri Sv. Ani. Ne daleč od doma že naleti na kunin sled, za katerim jo ubere. Pa že po nekaj korakih sled kune pri neki bukvi preneha, kar je znak, da je kuna na drevesu. Ko tako premišljuje in gleda po drevju za veveričjim gnezdom, v katerem kuna zelo rada počiva, zapazi v bližini bukve na pol suho smreko, v katere deblu so vidne štiri luknje. Kot star specialist na kune jo takoj pogrunta, da mora biti kuna v votlini, in takoj prične, drezati z dolgo leskovo šibo skozi eno omenjenih lukenj v duplino. Toda brez uspeha. Votlina je bila dolga celili 7 m in ji z drezanjem ni mogel priti do živega, z dimom pa tudi ne, ker pri ritim drevesa ni bilo nobene odprtine. Jaka jo takoj po-grunta, sleče suknjič in zamaši z njim eno od omenjenih lukenj, drugo s telovnikom, tretjo s klobukom in četrto s — hlačami, nato pa teče domov po sekiro, žago in sina, da mu pomaga smreko podreti. Kako ga je Klara v tej »modi« sprejela, si lahko mislimo, toda dosti ni poslušal. Glavno, da smreka pade. Ko je bila smreka na tleli, zamaši še duplino, preiskuje in ko ugotovi, da je kuna v skrajnem kotu dupla, prične z razžagovanjem debla. Ker pa je kuna med tem delom svoje mesto menjavala, ni preostalo drugega, kakor deblo na metrske kose- razžagati. Vse odprtine sta seveda sproti mašila. Tako se mu je končno posrečilo, da je v enem od teh razžaganih delov hloda prinesel kuno povsem zdravo in nepoškodovano na svoj dom. Kuno iz hloda je nato izdrezal v žično košaro, v kateri jo je ves srečen in nasmejan prinesel gospodarju lovišča. To je bila 30. kuna zlatica. Nesoč kuno k lovskemu čuvaju Van-ču, nam zažene pes Piko nekaj v noč. Ob potočku se gonja ustavi in pes nekaj srdito oblajava. Prišedši tja, zagledamo v potočku lisico, ki se je bila ujela v skopec. Tako smo k čuvaju prinesli živo kuno in lisico. Dočim smo lisico z njeno grešno dušo takoj spravili tja, kakomr spada, se za kuno za enkrat nismo mogli odločiti, da li jo oddamo zoološkemu vrtu ali njen kožuh Lovski zadrugi. Lovska družina Pameče, p. Slovenj Gradec. V Šenčursko lovišče, tam, kjer se stika z državnim loviščem Cerklje, je prišla od nekod srna s kraguljčkom na vratu. Ubožica se samotna potika po goščavah, pred njo beži mladi in stari srnji rod, milo pivka in toži ne- usmiljenega barbara, ki ji je navezal znamenje sužnosti. Zasluži, da bi mu obesili na tolsti vrat naj večji kravji zvonec, ga pognali skozi srednjeveške palice, nato pa v planino, da bi zvonil sebi podobnemu govedu, kamor nedvomno tudi spada. Fr. Kuralt, Šenčur. Od kod živalski priimki. Komarjevanje v Šiški. Cesarski Dunaj da otme Brdavsa, Krpan od doma kljuso, glej, nagneta. V Ljubljani se zbosi mu: zbog prometa jo žene v Šiško do podkovca Klavsa. Kobila, joj, ne da se: rita, ravsa, rezgače, skače, kakor vrag opleta, na tla ti pomočnike kar ometa, s kopiti te, s čeljustjo druge skavsa. Prosjak One priroma, reče zviška: »ILe he, komarje bi kovala Šiška, tako Jernej svetnik mi sam pomozi!« Naposled, uf, podkovski ceh jo zvozi, da ta beravs okoli ne zasluje. Komarja pa še danes Šiška kuje. Tale sonetek je nastal na podlagi ustnega izročila, ki trdi, da je šaljiv berač okoli raztrosil povest o neugnanem konju, ki ga baje Šišenci niso mogli podkovati, češ, komarja pa bi lahko. Zgodba je menda že stara. V Kersnikovih Zbranih spisih V., I. 328 utegnete brati: uplemenitev Tehar-čanov je bajka ali pravljica kakor brez števila enakih, raztresenih po vsem Slovenskem, kakor višnjanski in motniški polž, šišenski komar, morav-ški maček, cerkljanski maček v vreči in druge — humoreska v zbadljivi koži. Glede bližnje ljubljanske okolice še danes ljudje vedo, da imajo posamezne župnije svoje odznake, simbole: Zgornja Šiška in Koseze muho, Dravlje žabo, Glince kozla, Vič konja. Ko sem se pred leti večkrat potikal po Bohinjski strani, mi je nekoč izjavila gorenjska ženica: Vsaka vas ima svoj glas. Ljudje so bili včasih figu-rasti. Jerekarjem so rekli polžarji, Češnjanom Žabarji, Srenjanom reparji, kožarji, coklarji, Studorcem polentarji. Fužinarjem bobarji ali tudi cigani: Ravniharji (prebivalci vasi Ravne) so hruško posekali in namočili, da bi se odžejali. Prebivalcem Loškega potoka na Dolenjskem pravijo bližnji sosedje: poto-ški bob. To velja za vso občino. Posamezne vasi pa si med seboj delajo poklone. Travničanom na priliko smo govorili: Travničarji pomarančarji, Hrib-nikom: Hrmiki polovniki, Retjancem: Retjanci pijanci, Šegovščanom: šegtiški nizki Nežki so kuzelco na drogu nesli itd. Na kmetih so prizadeti ljudje take vzdevke neradi slišali. Po mestih pa je že star običaj, da si trgovine in krčme dajejo živalske nazive. \ brošuri »Gostilne v stari Ljubljani: 1926 navaja župnik I. Vrhovnik take napise iz živalstva: Pri Belem konjičku. Pri Zlatem konjičku. Pri Pramcu, Beli Jelen, Jelen, Srna, Zur Gemse (t. j. Pri Gamsu), Sokol. Orel, Petelin. Golobček. Škrjanček, Tiček. Riba, Rak, Komar. Panj (čebele). Sodobno naglo utripanje življenja bo kmalu izbrisalo take ljudske domisleke. Saj danes imajo ljudje dovolj razvedrila pri udeležbi v javnem, političnem, prosvetnem delu, bero časopise, poslušajo radio. Nekdanje zafrkacije bodo presahnile. Samo v knjigah se bomo mogli še poučiti o svojevrstnih šegah in navadah po slovenskih selih. Tako n. pr. v Pajkovih Črticah iz duševnega Žitka staj. Slovencev (1884). Ta zapisovalec narodnih običajev trdi: Vsaka vas, celo skupine hiš v vasi, ima od starih časov svoj grb ali znamenje, s katerim se ponaša pri sve-čanostnih prilikah, n. pr. vabilu na poroko, k novi maši. Ponekod nimajo posebnega prapora, znamenje pa premorejo v slednjem selu. S tem skušajo drug drugega osmešiti. * Oglejmo si nekaj teh grbov. Med domače živali sodijo: bik. gosak, kobila. konj. koza, krava (kravji rep), kujsa (psica), mula, perman (prašič), prašiča, ruša (pomeni rušo kravo, kozo, ali pa bajeslovno bitje, konju podobno šemo, imenovano drugod: čaga, šarga, ško-mrda, košuta ali gambela, t. j. kamela), sek (sloki ogrski bik), tele (tele v kopanji kopljejo in z žlico krv zajein-ljejo), vol. Med divjadjo naj omenim: jelen, jež, medved, volk (volčja čreva, vučja taca, na vučjem govnu kolje špičijo), zajec. S področja domače perutnine sem si zabeležil: kopun, pišče in recak (raca), a med divjimi perutarji: borovnjak (brinovka), cvrla (vodna ptica), čajca (kavka), čaplja, čuk, drozg, liudovilrnik (duša nekrščenega otroka, tudi ptica Cypselus Apus), hupkač (vdeb, vdab, vdod), kavran, kukavica, sinica, sova, žerjav. Vsi našteti izrazi za grb so bližnjim sosedom pomenili v prenesenem smislu vsakega posameznega prebivalca prizadete vasi. Če se je na primer kdo iz vasi, ki ima košuto za svoj znak, priženil v sosednje naselje, so mu lahko povsem neprisiljeno zvrgli priimek »Košuta«, ne da bi morali misliti na kakršno koli prispodobo med dotično osebo in živaljo. Marsikdo je prišel do priimka tako po nedolžnem kakor Pilatuš v kredo. Seveda to ni edini vir za nastanek živalskih priimkov. Enega se je spomnil Khull, trdeč, da so imena med Nemci prevesno »Segennamen«, nekak blagoslov ali napotek za bodočnost za življenje. Imenu so pripisovali preroško moč. Enako so brez dvoma ravnali tudi drugi indoevropski rodovi, vmes naši slovenski predniki. Ni se torej čuditi, da se piše za Medveda mož šibke postave (Dr. Ferd. Khull, Deutsches Na-menbiiehlein, Berlin. 1930). Nedavno sem zvedel še za nekaj zanimivih primerov živalskega poimenovanja. Na Raki se je v prejšnjem stoletju našlo v hlevu neznano dete med voli. Poimenovali so ga: Junec. — Še prej so lovci v gozdu pri Gorici stre- Ijali na zajca, toda namesto dolgoušca so našli otročiča, ki so ga vzgojili in klicali: Zajec. Njegov pravnuk je ustvaril Prešernov spomenik v Ljubljani. Te misli bi hotel postaviti v uvod svoji razpravi o živalskih priimkih v Slovencih (Lovec. 194-6 in 1947). O drugih možnostih takega poimenovanja izpregovorim kasneje. Dr. Anton Debeljak. Deloma popravljen lovski greh. Kot mlad lovec se javljam prvič v Lovcu. Ne bi mogel govoriti o nekih lovskih izkustvih, niti dajati nekih nasvetov: kar se pa tiče streljanja, me imenujejo »zajčja smrt«. Toda naša stara lovca v Markovski družini pravita, da ni vse samo streljanje, ampak mora vsak dober lovec tudi znati divjad gojiti. ko sem prišel iz N. O. V. domov, mi je bila prva skrb ptiška in lov. Pogosto sem hodil v lovišče in sem marsikateremu dolgouhcu prikrajšal življenje. To lovišče je pred vojno slovelo predvsem po perjadi, saj je na enem lovu padlo do 1200 fazanov. Med vojno je bilo uničeno kakor -mnoga druga lovišča. — Leta 1945. je bilo še kakih 5 fazanov in 15 fazank. Zelo so mi ugajale te živalce, predvsem njihovi vodje družin z belimi ovratniki; lovska strast me je premagala, pomeril sem enega in krasno se je zavrtel. Večerja je bila odlična, kar mi je dalo pogum za nadaljnje mrharjenje. — Ko pridem drugič v lovišče, me je kar vleklo v ono remizo, kjer so bili fazani. Pripravil sem si petelinko. V neposredni bližini mi sfrfota fazanka, pomerim in padla je. Ni mi šlo v glavo, da sem prvič zadel na letečo tarčo, ne da bi bila ta stvar le golo naključje. Hotel sem se prepričati. Da ni bilo naključje, sem.potrdil isti dan še trikrat. Zelo vesel sem šel isti dan domov, še od daleč ne sluteč, kakšen greh sem napravil in kaj bi pomenile one štiri kure za naše lovišče v bodočnosti. Tisto leto sem imel še več takih pomagačev, tako da sta do konca leta ostali pri življenju samo še dve fazanki. Leta 1946. se je pri nas ustanovila dvajsetčlanska lovska družina, v kateri je nekaj starih lovcev, ki ne znajo samo dobro streljati, ampak tudi gojiti in vzgajati. Uspelo jim je. da *o prevzgojili tudi mene. Na večkratnih pohodih mi je stari pretkani Peter pripovedoval, kako je iz ene same fazanke vzgojil stotine fazanov. Vedno mi je pihal na dušo, kako je treba gojiti divjad. V meni se je začela vzbujati prva zavest lovstva, iz dneva v dan sem bolj ljubil živali — pogosteje sem si očital greh, ki sem ga napravil. V letu 1947. ni bilo več govora o kakih prekrških, a vse to še ni zadostovalo; vedno se je v meni oglašala vest in misel, kako bi popravil ono, kar sem tako lahkomiselno pokončal. Ali more biti kakšen večji užitek za lovca, ko ob večerih vidi, kako se vračajo domov družine fazanov? — V meni je dozoreval sklep, da bo naša družina nabavila fazane, kar se nam je tudi posrečilo. Da bi se lov dvignil pri nas in v sosednji lovski družini Rogoznica, sem jim ponudil svoje mlade pse ptičarje, ki jih je povrgla moja Lida. Ta ponudba je med lovskimi tovariši iz Rogoznice našla odmev. Izročil sem jim mlade psičke, in sicer štiri. V zameno sem dobil fazane. 6. 1. sem dobil prvo pošiljko fazanov, in sicer šest samic. Nastopila je mila zima. Ni bilo iz-gledov, da bi se dali fazani še loviti. Marsikateri večer sva z lovskim tovarišem Lojzetom po končanem krmljenju fantazirala, da-li bo še sneg, ali bodo še prišli fazani. Končno so bile najine želje uresničene. Zapadel je sneg, nastopila je zima. Takoj sva se odpravila v Rogoznico, da organizirava lovljenje, ki je pa bilo že v teku. 27. 2. nam je pripeljal lovski čuvaj Jaka Golob zopet tri kure in zraven vendar dva fazana. — Veselje je bilo na obeh straneh, pri meni s fazani, pri pazniku s psičko, ki mu že danes aportira. Ta članek sem objavil zato, da na eni strani priznam svoj nepremišljeni greh, ki ga še obžalujem in ga hočem sedaj, ko krmim fazane na svojem podu, vsaj delno popraviti. Z druge strani pa hočem reči onim mladim lovcem iz leta 1945., ki so mogoče napravili iste neumnosti, če še ne večjih, da jih skušajo po svojih možnostih popraviti. Vsekakor jim bo to uspelo prej, če se bodo držali načel starih lovcev, kakor sta to zame Peter in Čiro. — Samo njima se imam zahvaliti, da lahko danes pišem v Lovca, da čutim z naravo, da ne znam samo streljati, ampak tudi gojiti, da ne uživam samo v ubijanju, temveč tudi v gojenju. Sveti Hubert pa naj poskrbi, da izgine sneg in da spustim svoje pripornike zopet v naravo. —- Hočem se še javiti v našem Lovcu, če ne prej, ko bom vse lovce vabil na odstrel onih petelinov, ki bodo izšli iz družine, katera je danes še na našem podu. Franc Prelog. Zakaj ne potonejo vse ptice? Vsi vemo, da se v vodo vržena otroška žogica od tanke pobarvane gume, napolnjena z lahkim plinom, ne more potopiti. Kolikorkrat koli jo zaženete v vodo, trudite se še bolj, žogica odskoči od vode. Isto take velikosti gumasta krogla se ob močnem lučanju malo pogrezne v vodo in zopet izskoči na površino. A železna obla pade takoj na dno. Telo ptičev, ki dobro lete, je toliko lažje od vode, da bi jim za potapljanje bilo treba silno gibati krila ali noge. Medtem pa so pri večini ptičev dobrih letalcev gibi perutnic omejeni ter izrečno prilagojeni za polet, zato jih ni mogoče izkoriščati v vodi, ker so jim noge preslabotne. Niti galebi, katerih specifična teža znaša 0.5, ne morejo s površine vode ponoriti pod vodo, temveč se morajo vreči vanjo v po- letu. Kolikor bolje ptič tone, toliko večja je njegova telesna teža, toliko manjša je pnevmatičnost njegovih kosti. Pingvini, ki izredno dobro tonjka-jo in plavajo, dalje severni slapniki in druge morske plovke imajo telesno težo blizu 1. Od plovcev, razprostranjenih v Sovjetski Rusiji, moremo sestaviti zanimiv niz, čigar sposobnost za plavanje in tonjkanje se strogo strinja s telesno težo ptic. Sračja sloka, ki nima na nogah plavalne mrenice, plava le v izjemnih primerih, ali globoko zagazi v vodo takoj z obale. Severnjakom dobro znana sloka, z njenim lahkim telesom, stoji v vodi kakor čep in lovi plen samo z vodne gladine. Mnogo globlje že zaidejo race in jemljejo hrano tako s površine kakor iz globine, toda še ne tonjkajo. Ponirki zahajajo še globlje ter se nekoliko potapljajo, vendar obenem tudi dobro letajo. Severni potapljale!, ki tonejo in plavajo pod vodo bolje od vseh naših ptičev, prav malo in slabo lete. Toda prilagojevanje ptičev se ne omejuje samo z njih lastno težo. Krepke prsne mišice, neobhodne za letenje, nimajo več takega pomena za ptiče, katerih glavni živelj je — voda. Če primerjamo fazane in severnega slapnika, po teži približno enaka, vidimo, da prsna mišica pri fazanu tvori 20% ptičeve teže, pri slapniku pa samo 9.8%. Poleg razlike v pnevma ličnosti vidimo v okostnici še druge posebnosti, koristne za plavanje in potapljanje. Namesto podlahtnice in dlani, ki imata v peruti svojsko vlogo pri letenju, se razvija ključnica, vretenca v repu pa gubi jo svojo gibkost, ki je neob hodna za izkoriščanje repa kot krmila v poletu. Vsa okostnica dobiva podolgasto obliko, kosti v perutih pa se ploskajo. Zanimivo je, da se je središče teže, ki pri nekih ptičih leži v sprednjem delu života na mestih, kjer so pričvrščene mišice za letenje, pri plovcih premaknilo nazaj. Zato se zadnji del plovcev nahaja globlje pod vodo kakor pa sprednji. To lajša plavanje, podobno čolnu, ki laže drči, kadar mu je natovorjena krma. Kaj zanimiva je ptičja žleza, ki je na trtici. Odondod jemlje ptica mast, s katero si maže perje, da ga obvaruje vlage in vode. Razumljivo je, da je ta žleza s svojim izločanjem ineobhod-na za plovce. Pri njih je jako razvita. Starinski izrek »kakor voda z goske« ima slikovit pomen (nekomu gre vse gladko ko voda z gosi), razen tega še prvotni smisel: voda polzi s perja, obilo natrtega z maščobo. Ta žleza je močno razvita pri ptičih, ki žive v vodi in se hranijo z ribo. Opna, ki se razpenja med prsti in ki služi kot plavut, se je popolnoma izgubila pri letalcih in brzotekih. Pingvini so najmikavnejši primerek ptičev plovcev in potapljačev. Morebiti so oni najmikavnejši vobče v ptičjem carstvu. V dobi, ko se je o ptičih malo vedelo, so bili pingvini — tedaj so še pisali penguini — zlasti privlačni zaradi njih pokončne drže. Pisec knjige »Potovanje okoli sveta«, ki ga je napravil v 1. 1740—1744 admiral Lord Aison, piše: »Pingvini zaslužijo posebno pažnjo ... Oni stoje in hodijo vzravnani. Zbog te njih lastnosti in zavoljo perja na trebuhu jih je Kavaler Ner-boruh smešno primerjal otročičem v belih predpasnikih, ki stoje pokonci.« Pingvini se morejo držati pokonci zato, ker jim je center težine premeščen na zadnji del telesa, poleg tega pa imajo svojevrsten razpored kosti na nogah, ki so kratke in krepke, s štirimi prsti, obrnjenimi naprej, in z razvito ponvico na kolenu, ki je pri drugih ptičih jako slaba; razen tega pa imajo še izredno gibek gornji del hrbta. Okorni, nerodni na zemlji, so v vodi prav lahki, vešči in hitri. Pingvini se pri potapljanju gibljejo z brzino 10 m na sekundo, to znaša 2—2 'A km na minuto. Vse posebnosti, ki so značilne za plovce, so zelo razvite tudi pri pingvinih. Popolna nepnevmatičnost kosti; visoka specifična teža, ki dosega 0,98; gibljivost hrbta; perut, ki bi se prej mogla imenovati ribja plavuta, a ki služi edinole za plavanje; noge, ki v vodi služijo kot krmilo; široka krača, ki ojačuje moč peruti za plavanje; stegnjeno in donekod ploščato telo — vse te posebnosti dovoljujejo pingvinom, da se gibljejo v vodi skoro z isto lahkoto kakor ptiči po zraku. Na koncu je treba pripomniti kot morda najzanimivejše v gradnji pingvinov njihovo pokrivalo od perja, ki je edinstveno. Pingvinovo telo je pokrito s perjičeim, ki je podobno luskinam. V ogromni množini je gosto stisnjeno, tako da površina telesa bolj spominja na gladko kožo morskega psa kakor na pernato ptičje telo. Na vnanji plati perutnice kraljevega pingvina je 5800 peresc. Skupno število peresc pri pingvinu znaša več deset tisoč, medtem ko pri močnem galebu to število doseza 6000 do 7000. Zanimivo je, kako se pingvini golijo. Pri vseh ostalih ptičih zraste novo pero šele, ko izpade staro. Pri pingvinu pa novo pero postopoma iztiska staro; perni pokrov stalno odeva telo, staro in novo perje se nahaja nekaj časa skupaj. To spominja na 'levitev plazilcev in priča o prav bližnjem sorodstvu pingvinov z davnim pradedom ptic. Edino še kivi, brzotek brez perutnic, si prisvaja tako bližnje sorodstvo z njim. Redin — AD. Podobno kakor šoštanjskim lovcem z gosmi — popisano v 3. številki »Lovca« 1947 — da so se namesto krepkih pokov slišali samo »duš-duš« in lovci so gatili nove naboje v puške, se je godilo meni z vranami. Od prašiča sem bil vrgel iztrebke in kri tej svojati. Cela jata se jih je usula na vabo in jaz sem sprožil. Pa me sicer vedno tako mirna in pohlevna puška pošteno sune v ramo in dim me ovije. Brž stopim skozi dim, da bi pobral plen. Toda vrane so vse zdrave krožile in krakale v zraku. Pri .pregledovanju snega sem ugotovil, da o šibrah ni sledu — torej naboji brez šiber. Boljši uspeh sem imel s članovimi ampulami, ki mi jih je poslala lovska zadruga. Na eno ampulo, zavito v košček mesa, ki sem jo položil zvečer v sveže navožen gnoj na njivi, sem drugo jutro pobral ob izgrebeni vabi dve lisici. Učinek mora biti strahovit, saj sta si privoščili vsaka komaj kapljico smrtonosne tekočine oziroma dih-ljaj tega plina. Lah Anton, Sele. Veverički. Po nekoliko vročih junijskih dnevih in suši se je končno nebo pooblačilo ter se pripravilo k nevihti, katera je proti večeru nastala ter divjala še čez polnoč. V jutru se odpravim po svojem revirju, da se prepričam. ni li ponočna ujma napravila morda v gozdu tudi škodo. Ko sc vračam proti domu. zagledam na tleh veveričje gnezdo, ki ga je vrgla barja na tla. V njem so bili trije mladiči, eden že mrtev, a dva še živa. Vzel sem revčka s seboj domov, da ju morda le ohranim pri življenju in to največ v veselje svojih otrok. Stalo me je precej nege in skrbi, preden sta jela piti mleko in sta tako vendarle obstala. To je bilo radosti in smeha, ko sta udomačeni živalci jeli begati in skakljati ter se na klic »Mimika, kje si« pojavili in skočili iz rokava kožuha ali iz postelje in jeli cmokati jed. Vzeli sta vse, kar se jima je dalo, vzeli pa si često tudi sami, zlasti so jima dišali mandlji, orehi, sladkor ter podobno. Pozneje so ju otroci nosili na dvorišče, na vrt in tudi v gozd so šli z njima, kjer sta se veverički podili in skakljali po drevesih ter se na klic otročadi zopet vračali, skočivši jim na roko, na ramo ali na glavo. Pozneje se nam je ena zgubila, morda jo je nekdo ukradel; ostala je za tovarišico dolgo žalovala in jo iskala. Ta je ostala zvesta svojim skrbnikom. Nekega dne jo je opazil lastnik revirja in izrazil željo, da bi mu jo dal, da bi se njegovi otroci z njo igrali. Prošnje mu seveda nisem mogel odkloniti. Določili smo torej tudi dan, kdaj naj pride z otroki ponjo. Toda nesrečna usoda je preprečila pričakovano veselje. Vprav tisti dan, ko bi morali priti otroci ponjo, je padla veverička v lonec kropa, ki je na nesrečo stal na tleh. Vsi smo žalovali za ljubko živalco, zlasti pa otroci, ki so ubožico pokopali. Miklavc Ciril. Ribnica na Pohorju. Iz lovske organizacije K osemdesetletnici. Dne 2. aprila t. 1. je praznoval čuvaj lovske družine Dovje-Mojstrana Franc Klinar, po domače Bržoten, 80 letnico svojega rojstva. Ta dan smo ga obiskali na njegovem domu na Dovjem, mu iskreno čestitali in želeli, da bi še dolgo ostal čil in zdrav, kakor je sedaj, da bi še dolgo prožil korak z mlajšimi lovci po robovih Raven, Mlince, Gorelš in Rožce. Ob priliki obiska nam je pripovedoval razne zanimivosti iz lova še iz prejšnjega stoletja, saj vrši lovsko službo že 55 let. Poleg tega pa še vedno sam vodi vsa dela na svojem posestvu na Dovjem. Pred letom dni mu je umrl sin edinec, ki si je nakopal bolezen v raznih taboriščih v Nemčiji med okupacijo. Med drugim je dejal tudi tole: No, ker je zdaj odprt petelin, se prav dobro spominjam, kako sem ustrelil prvega petelina, pet in dvajset let mi je bilo takrat, ko sem šel na Jeseniško planino. Srečal sem Martinčevega botru in mu povedal, kam grem: posmehljivo mi je dejal: ,Kolikor jih boš ti nocoj počil, bom vse takoj s perjem pojedel.* Preslišal sem to in si mislil: če boš mož beseda, pa ga boš. Bom vsaj videl, kako se taka kosmata stvar požira. Kopar v bajti me je zbudil ob pol treh, ob treh sem že bil v Petelinu (ime roba planine), zaslišal sem ga, naskočil in sprožil. Čofnilo je na tla, kot bi vrgel meh. Ob četrt na štiri sem se že vrnil v bajto, ponosen na prvega petelina. Kopar je zmajal z glavo, pljunil predse in me nekako prisiljeno pohvalil: ,Ti si pa kavelj!* Boter pa seveda ni držal besede. Najprej me je potrepljal po rami. nato je stehtal petelina, 4 Vi kg! ,Veš, kaj sem ti dejal? Pa kake četrt kile kosmatega bi še kako spravil vase, toda štiri kile in pol —!* Prepričal me je, da to ni kar tako ter mi stisnil v pest — goldinar. Potisnil sem klobuk postrani in se moško prestopal s petelinom po Jesenicah.« Kovač Tone, Mojstrana 18. Zahvala. Najiskreneje se zahvaljujem Lovskemu svetu LRS za pozornost in pomoč, ki mi je bila izkazana z izplačilom din 10.000.— povodom smrtne nesreče mojega moža Jurc Janka, lovskega čuvaja iz Lčsc. Prav tako se zahvaljujem tov. Legatu Antonu v Lescah kot starešini lovske družine za vso pomoč in razumevanje v mojem težkem položaju po nesrečni izgubi možu in družinskega hranitelja. Jurc Frida, Lesce. f Lovski tovariš Karlovšek Franc. Kp se je 1. aprila letos visoko v Javorju zopet oglasil veliki petelin, smo na trboveljskem pokopališču položili k večnemu počitku našega dragega starešino lovske družine. Motil bi se, kdor misli, da je beseda lovska družina samo prazna fraza. Če kdo, smo člani zelene bratovščine res kakor člani ene družine. Zato s smrtjo tovariševo ne zgubimo samo znanca ali prijatelja, temveč zgubimo družinskega člana. In zgubili smo celo starešino, kakor zgubi otrok očeta. Tako smo čutili ob slovesu, ki nam je vzel pcrleg tega našega svetovalca in vodnika v besedah in dejanjih pri lovu. Od Svete planine do Mrzlice in še čez je veljala Tvoja lovska beseda in Tvoj lovski ukaz. Ne more biti slab, kdor ljubi naravo. In kdo jo je bolj kakor naš dragi starešina. Šumenje zelenih gozdov Ti je bila naj lepša pesem, glas lovskega roga užitek in poznal si besedo gozdnih živali. Poznal si jih tudi po stopinji in po navadah. Prenenadno Te je poklical lovski rog v večna lovišča. Ko bodo v sončna pomladna jutra zopet zazeleneli naši gozdovi, ko se bodo prebudili njih skriti prebivalci, > tedaj se bo v gozdovih sestala naša lovska družina. V Tvoj spomin bo zapel lovski rog in odtrgali bomo vsak svojo smrekovo vejico, da jo ponesemo na Tvoj grob — v večen spomin. Lovska družina Trbovlje. F Lovski tovariš Kavčič Miloš z Dobrepolja, član OLS Grosuplje, starešina 1. d. Dobrepolje in naš dobri, ljubljeni prijatelj se je 4. aprila 1948 preselil v večna lovišča. Rodil se je v Razdrtem pri Postojni, od koder se je že pred prvo svetovno vojno priselil v dobrepoljsko dolino, kjer si je poiskal svojo družico in si ustvaril prijeten dom. Dober družinski oče in gospodar se je odlikoval v nacionalni zavednosti, poštenosti in mo-, žalosti. S svojim prijetnim in odkritosrčnim nastopom si je pridobil ogromno prijateljev in znancev. Kot zavednega Slovenca, predanega Narodno osvobodilni borbi, so ga Italijanski fašisti spomladi leta 1942. odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil šele po italijanskem razpadu, pa je bil ponovno preganjan po domačih izdajalcih. Ko so se po osvoboditvi ustanavljale lovske družine, je bil izvoljen za starešino lovske družine Dobrepolje, kjer je kot velik prijatelj narave in lova posvetil vso pažnjo in skrb izboljšanju lovišča. Do zadnjega se je udeleževal lovov, vedno živahen in nasmejan. Pretekfo zimo pa ga je bolezen priklenila na posteljo, s katere ni več vstal. Tovariš Miloš, prav v času, ko so spet ozelenele naše livade, ko je spet zapel divji petelin, si se za vedno poslovil od svoje dobrepoljske doline in od nas — lovskih tovarišev. Gozdovi dobrepoljske doline, katere si tako ljubil, v katerih si nabral vso plemenitost svoje duše, po katerih si neštetokrat vodil svoje lovske tovariše in si tolikokrat ob večernem mraku poslušal tajno šuštenje naših gozdov, ti gozdovi Ti bodo drugovali pri Tvojem večnem snu. Mi lovci, ki smo s Teboj izgubili svojega iskrenega lovskega tovariša, Te bomo ohranili v častnem in trajnem spominu. Krevs Ive. Kinološke vesti Mednarodna kinologija. Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fe-deration Cynologique Internationale — F. C. L), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila letos v Jugoslaviji, in sicer na Bledu v ponedeljek, dne 13. septembra; skupščini bo predsedoval dr. Ivan Lovrenčič. Pri tej priliki bo dne 11. in 12. septembra 1948 Mednarodna razstava psov vseh pasem v Ljubljani. Podeljevalo se bo kandidatstvo za mednarodno prvaštvo v lepoti (C. A. C. I. B.) po pravilih, izdanih od Mednarodne kinološke zveze (F. C. I.), dalje kandidat- stvo za prvaštvo Jugoslavije — Ljubljana 1948 in Slovenije — Ljubljana 1948 po pravilniku o razstavah JKS. Kinologija drugod. Svaz spolkii cho-vatelu loveckyh psu s sedežem v Pragi priredi svojo državno razstavo psov vseh pasem, in sicer za lovske pse v dneh 19. in 20., za ostale pse pa 21. in 22. maja 1948 v Pragi. Kinologija v FLRJ. Kinološko u druženje LRS bo imelo svoj II. redni letni občni zbor v petek, dne 14. maja 1948 ob 20 v prostorih Lovskega sveta LRS v Ljubljani, Trdinova 8. Dnevni red običajen. Sodniški pripravnik. Kinološko udru-ženje NR Srbije je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev Emila Sluha, uradnika v Novem Sadu, Put Hajduk Veljka 4. Vpisi v rodovno knjigo. Zbor delegatov republiških kinoloških udruženj je sprejel dne 22. februarja t. 1. sledeči sklep: Za leto 1948 ostane še v veljavi določilo, da je mogoče brake domačih pasem in ilirske ovčarje vpisati v rodovno knjigo, čeprav nimajo rodovnika, samo da ustrezajo pasemskim znakom in dobe telesno oceno vsaj dobro. Prav tako je letos še dopusten vpis v začasni register za ostale pasme pod pogojem, da pes, ki nima rodovnika, pride v začasni register, če dobi telesno oceno vsaj prav dobro. Psi, vpisani v začasni register, se smejo kot plemenjaki uporabiti le pri psih, kateri so vpisani v rodovno knjigo. Leglo po istih starših mora biti vpisano šele takrat, ko so mladiči dosegli starost devetih mesecev in če izrek avtoriziranega sodnika potrjuje pasmenost vsega legla. Zvezni tajnik. Oglas Tovariše lovce naprošam, če kdo kaj ve o črni jazbečarki, ki mi je ušla sredi februarja, naj javi na naslov: Anžin Franc, Gor.. Gameljne 24, p. Št. Vid nad Ljubljano — proti nagradi. X. Več pravega duha Vrste ribičev se večajo in množe. Kar ponosni bi bili na število naših ribiških tovarišev, če nam ne bi grenila srca misel, da mnogo teh tovarišev ne zahaja k vodi s čistim namenom, da bi jim uživanje lovi in narave prinašalo sonce v enolično žit je, ampak da iščejo pri vodi le priboljšek za lonec, do katerega skušajo priti kakor koli, četudi prek obveze, ki so jo sprejeli kot člani ribiške zadruge. Naravo lahko uživa le, kdor ima oko zanjo. Le takemu, kdor se lahko vanjo vživi, razniha razpoloženje. Lov daje pravi užitek le, če jo izvajaš, kakor se mora. Vsako delo je treba opravljati v redu, če hočemo imeti veselje z njim in korist od njega. Nepravilno vršeno delo nam ne more polniti srca z zadovoljstvom, ampak pušča v nas občutek nedovršenosti in slabosti, četudi dosežemo z njim kaj. Ako velja to za navadno delo, velja še bolj za boljše, za razsežnejše in mnogovrstne j še. Ribičije ne smemo imeti za preprost posel, katerega se ni treba učiti. Ribolov je umetnija. Ako si kupiš ribnico in z njo namakaš trnek v vodo ali mlatiš z njim po njej, nisi še ribič, najsi imaš tu in tam srečo. Ribarjenje je mnogovrstno. Od tebe zavisi, za kateri način se odločiš: ali loviš hodeč ob vodi (vijačenje in perničarjenje) ali sedeč na bregu (lov s talnikom) ali iz čolna (vlačenje). Vsak način pa moraš obvladovati in znati, kako se v redu lovi. Časi, ko ti je prinašala že zakrivljena bucika plen in ko se je štel bucikar za ribiča, so minili. Sodbo o ribiču si napraviš že po njegovem orodju. Ne gre za drago spravo, ampak za pravilno. Cena ni merodajna, pač pa primernost. Trstika, bodisi svetla ali temna, daje izvrstno snov za ribnice, vendar ne more biti ista trstikova palica hkrati muharica in sulčarka. Če loviš na plutnik in se požene blizu tebe sulček za ribico, nisi ribič, ako se pomakneš k mestu, kjer se je pokazal. Pohlep po sladkem oblizku te ne sme zapeljati k napačni obliki lovi. Ako si pravega duha, je taka grda zastrani-tev nemogoča. Kdor hoče veljati za ribiča, za tega ne sme biti vseeno, kako drži ribnico in kako jo meče. Tudi pri napačni drži in slabem metu lahko ujameš požrešno ribo ob gladni uri, vendar mora dober ribič gledati, da drži ribnico prav in da meče vabo, kakor je treba. Navaditi se pravilne drže ribnice, ni težko, meti pa niso lahki. Za to je treba šole na suhem, kajti samo lepi in dobri zamahi so nam v veselje in ponos. Zato ne zameri renčavemu tovarišu, ki te hoče s svojimi pripombami v tem pogledu poučiti, ampak mu bodi za nauk hvaležen. Od igre z vabo na vodi je odvisen uspeh pravega ribiča in njegov užitek. Tudi vada, s katero loviš, kaže tvoj ribiški duh in tvoje nazore. Če loviš postrv na glisto, si glistar ali črvar, ne ribič. Muha in kapelj ali njihovi posnetki pristojajo postrvi. Celo sulec se da privabiti z glisto, a taka sreča ni v čast in prinaša ime mrharja. Pravi ribič lovi le s športnimi vabami. Kdor se poslužuje drugih, temu gre za korist, za zadovoljitev goltnega ščegeta, ne za uživanje zdravje in dušo krepeče lovi. Če podstavljaš drstečim se ščukam trizobi trnek in jih mečeš z njim na suho, si lovec, ne ribič, ampak mrhar, ker preganjaš celo v drsti ribe. Za tistega pa, ki se spozabi, da lovi postrvi, lipane in sulce z mrežo, bi bilo bolje, da ni nikdar usmeril koraka k vodi. Njemu določa obliko in torilo žep, ne pa ribiški duh. Daši ne smemo gledati v ribiči ji le športa, moramo ribariti vedno in povsod na pravilen in dostojen način. Dostojno ni, če pustiš ujeto ribo, da se meče po zemlji in polagoma poginja. Primi jo za rep in jo udari z glavo ob peto svojega čevlja, da jo rešiš muk! Če je večja, zadostuje udarec z betičkom po glavi. Loviti moramo tudi na odkrit način. Naš nahrbtnik ne sme vsebovati ničesar, kar bi ne bilo za vsako oko. Ribje vrste, za katere nimaš dovoljenja, puščaj na miru! Če se približa riba take vrste tvojemu trnku, ji ga odmakni! Kadar ti po nesreči obvisi katera na trnku, spusti jo v vodo nazaj, saj se le redko tako zapne, da bi zaradi rane poginila! Nedohranjene in nedorasle ribe ne delajo kot plen nobenemu ribiču časti in ne zadovolje tudi njegove goltnosti, ker so majhne. Take ribe prijemajo rade, ker so neizkušene in sestradane. Veselje nam pa dela le nadmojstrenje rib. Ribiškega užitka ne išči v bogatem, ampak v pravilnem plenu! Revir, za katerega imaš lovno pravico, smatraj za svojega in gospodari v njem, kakor da bi bil tvoja last! Kdor hodi k vodi, da pleni in ropa po njej, češ: kaj me briga, kaj bo za menoj! —, greši zoper soribiče, zoper našo skupnost in naš gospodarski načrt ter uničuje v svoji sebičnosti ljudsko premoženje. Geslo: vse za obnovo naših voda! — nam ne sme biti prazna beseda, ampak resna obveznost. Komur ni zanjo, ne spada v vrste organiziranih ribičev. Ribarstvo bomo povzdignili le, če se učvrsti med nami duh pravega ribištva. Da se razširi in utrdi ta duh, je naloga vseh dobrih ribičev, starih in mladih, sploh vseh, katerim je do tega, da ne izbirajo naše vode po naši krivdi. Tilda Herfort - Michieli Življenjski pogoji rib v naših tekočih vodah (Konec.) Če pogledamo omrežje naših vod, pričenši z Gorenjsko, bomo videli, da so življenjski pogoji rib v njih ogroženi po mnogoštevilnih industrijskih obratih. Stanje Save Bohinjke do Radovljice je kolikor toliko ugodno. Prav tako je s Savo Dolinko do Jesenic. Industrija, ki ji sicer priznavamo do neke mere prednost pred ribarstvom, je tisti uničujoči činitelj, ki globoko posega v ribarstvo. Dokler ne bo napravila predpisanih naprav za odpadke, se zaman nadejamo izboljšanja v tem delu Save. Dolinske zapore, ki se n. pr. že grade, kakor v Mostah pri Žirovnici, in ki se bodo še gradile, n. pr. pri Radovljici in Mavčičah, bi pomenile sicer, če bi zgradila jeseniška železna industrija dobre čistilne naprave, ogromen doprinos k povečanju vodne površine. Tako pa bodo povzročile ribarstvu prej škodo ko korist. Če bo ostalo pri današnjem stanju, bomo dobili le mrtva jezera. Kovinske spojine povzroče na ribah razne poškodbe in zastrupitve. Železo n. pr. deluje prvič kemično v raztopljenem stanju, drugič mehanično-kemično po izpadlem hidroksidu1. Te druge poškodbe prevladujejo. Taka voda je po navadi revna kisika. Reakcija je šibko kisla. Če žive kakšne ribe v taki vodi. nastane na alkalnih škrgah ali alkalnem površju iker debela prevlaka hidroksida. Zaviran je prevzem kisika in povzročeno draženje. Povrhnica pordeči in je zjedkana, ker se naselijo nanjo nitaste bakterije — škrge se mehanično poškodujejo. Včasih te usedline na škrgah ne škodijo (predvsem neplemenitim ribam), toda malo večja množina hidroksida že škodi, da poginejo. Baker, svinec in cink povzročajo v vodi v obliki različno topnih spojin močno zastrupljenje rib. Kovine le zato po navadi ne prihajajo v odpadne vode tako pogosto ko organske snovi, ker predstavljajo v industriji lepo vrednost in pazi ta do neke mere, da jih ne izgublja, vendar zadostujejo najmanjše množine, ki prihajajo iz rudnikov, cinkarn in drugih industrijskih obratov, da napravijo veliko Škodo. Za to smo imeli v preteklem letu na žalost dovolj primerov. Poizkuse z raznimi kovinami za ugotovitev njihove škodljivosti je delal n. pr. že Naumann na Daphnii magni. Sama sem delala poizkuse na ribah. Ugotovitve so porazne, dasi ne morem v tem pogledu postaviti splošne mere, ker je občutljivost ribjih vrst po velikosti in vrstah različna. Če gremo vzdolž vodne proge Save, se moramo nujno ustaviti pri Kranju. Tu je voda Save in Kokre zelo obremenjena z dotoki kranjske industrije, tekstilne in druge, pa tudi elektrarne. Tekstilna industrija s svojimi barvarnami in belilnicami ni nikakor v prid ribarstvu, zlasti ne njene odpadne vode. Pa tudi razna vlakna, ki se sesedajo v rečnem koritu, zatrpavajo vodo niže doli in povzročajo v njej gnitje. To lahko trdimo tudi za goričansko papirnico. Še bolj obupno je stanje v ljubljanskem območju. Niz tovarn se kosa s kanali Ljubljane. Ljubljanica ni več reka, ampak umazan industrijski in javni kanal. Ni treba niti naštevati, kaj vse se steka in odteka vanjo. Minulo poletje smo imeli dovolj prilike, da smo se o tem lahko prepričali. Pa pojdimo dalje! Usnjarska industrija z Vrhnike temeljito uporablja Ljubljanico za svoj kanal. O tem pričajo nele popolnoma bele prevlake Ljubljanice ob jutrnjih urah, ampak tudi poginule ribe v spodnjem toku proti Fužinam. Usnjarske odpadne vode posebno škodujejo, ker vsebujejo dosti organskih snovi, ki gnijejo v vodah ali pa prihajajo že v 1 Hidroksid je spojina nekega elementa, n. pr. železa, s hidroksilno skupino ('t. j. z OH, v njej je kisik in vodik). takem stanju vanje. Usedalni bazeni ne pomenijo skoro nobenega izboljšanja, kakor so pokazale analize usnjarskih odpadnih vod pred in po sedimentaciji. Takemu stanju Ljubljanice so seveda pripomogle tudi še druge industrije v območju Ljubljane, ki imajo svoje kanale speljane vanjo. Škodljivo vpliva na ribe tudi klor, katerega uporabljajo tvornice za beljenje in kloranje odpadnih vod. Ker se klor v mrzli vodi dolgo drži, je ribam posebno nevaren. Glavno poškodbo povzroči na škrgah, katere razje. Te so osvetljene in kažejo 1—2 mm široko, belo prebarvanje konic škržnih listov. Pri daljšem in močnejšem učinkovanju lahko škržno povrhnico popolnoma poškodujejo. Kri ne kaže izprememb, koža pa je zelo bela. Zastrupljenje s klorom ribo omrtvi. Gibanje in dihanje postaja vedno počasneje, ribe se ulegajo na stran — končno poginejo. Če jih denemo v svežo vodo, se redko opomorejo. Vse ribe niso enako občutljive napram kloru, tudi na nižje vodne živali vpliva različno. Kjer se spuste odpadne vode v enem sunku, tam povzroče takoj veliko škodo. Na to je treba paziti zlasti pri papirnicah. Večkrat smo že doživeli množinski pogin rib v Ljubljanici zavoljo klora. Povrnimo se k Savi! Do zasavskih lovišč še nekaj pomeni v ribarskem pogledu, toda tam postane industrijski kanal. Tu ni nobenih pogojev več za uspevanje rib. Ogromne množine odpadnih snovi zasipavajo dnevno rečno strugo, tako da nima kje uspevati vodno rastlinje, s tem v zvezi pa ne nižje vodno živalstvo in ne ribe, ki nimajo v tem predelu od česa živeti. Kar jih ni poginilo ob eni ali drugi priliki, so se umaknile. Poročajo, da se je na tej progi poslabšalo ribje stanje izza let pred vojno do danes za 60%. Kemijske analize so pokazale, kako ogromne množine ribam škodljivih snovi prihajajo dnevno v potok Boben, ki se izliva v Savo. Pri teh naj posebej omenim fenole. Tudi poizkusi, ki sem jih napravila na ribah samih, so pokazali, da še tisočkratno razredčenje vode, vzete iz potoka Boben tik pred izlivom v Savo, učinkuje na ribe smrtno. Tudi biološka analiza vode je pokazala, da ni v tej vodi prav nobenega živega bitja. To velja vseskozi za Savo do Zidanega mosta in še dlje. Če pride iz kakšnega pritoka še kaka riba, se mora nujno umakniti. Kakšne množine odpadnih snovi prihajajo dnevno v Savo na tej progi, si je komaj mogoče predstavljati. Navesti hočem te podatke: skupna količina odpadnih vod TPD znaša 770 litrov na sekundo, obenem z ostalimi snovmi 1000 litrov. Razredčen] e odpadnih vod v Savi je 21 kratno namesto 200 do 300kratno. V Savo prihaja dnevno okroglo 332 m3 nesnage — v trdnih snoveh izraženo 5 ton. K temu je treba prišteti še 30% ugaskov in pepela elektrarne v Trbovljah, t. j. 75 ton dnevno. Toplota vode znaša 40° C. Iz elektrarne Rajhenburg priteka dnevno 53 ton nesnage v Savo. To naj bo le en primer, da si moremo predstavljati stanje Save. Nemogoče je misliti na kakšno znatno izboljšanje v doglednem času. Tu bo treba namreč popravljati, kar se je zamudilo desetletja in desetletja. Pa ne samo Sava — tudi Medija in Trboveljščica sta prizadeti po obratih v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku in Zidanem mostu (kurilnice). Če gremo po Savi še dalje, vidimo, da celulozna tovarna na Vidmu ob Savi tudi kvari že pokvarjeno Savo. Poizkusi z vodo Save, vzeto v Krškem, okrog 150 m niže izliva kanala odpadnih vod celulozne tovarne Videm, so pokazali, da poginjajo ribe celo še v razredčenju te vode. Analiza teh odpadnih vod je ugotovila v njih tudi arzen, za katerega so ribe zelo občutljive. V Savinjskem porečju je prav tako zelo velik del industrijskih obratov, ki stalno onemogočajo razvoj ribarstva. Pri zbiranju podatkov o ekonomiji vod in deloma pri komisijskih ogledih po članih strokovnega sveta nad odpadnimi snovmi smo ugotovili, da je ta vodni del res slab. Prav tako smo dobili še kasneje iz teh krajev veliko pritožb ribičev. Usnjarna v Šoštanju n. pr. izredno poslabšuje stanje potoka Pake in posredno tudi Savinje, kamor se izliva. Tudi v potoku Topolščici je bilo javljeno zastrupljen je rib po lizolu. Nadalje je bilo sporočeno zastrupljenje rib v Savinji po tovarni tkanin v Št. Pavlu in po usnjarni v Rečici ob Savinji. Pri Celju zapira Voglajna, pritok Savinje, prehod iz zgornjega toka Savinje v spodnjega, ker je ob njej vse polno težke industrije, ki je vodo popolnoma skalila: tako tovarna emajlirane posode v Celju, o kateri so prišle lani večkrat pritožbe, cinkarna, tvornica hlačevine, nadalje Metalna tovarna, vse v Celju, železarna Štore in druge. Že prej sem omenila, da povzročajo kovinske spojine poškodbe in zastrupljenje rib. Da so v odpadnih vodah teh tovarn take snovi v množini, ki je ribam škodljiva, so pokazale kemijske analize, ki jih je delal Osrednji laboratorij MLZ, kakor tudi poizkusi na ribah, ki sem jih delala dvakrat z različnim razredčen] em vode iz Voglajne. Ti poizkusi so pokazali, da poginjajo plemenite ribe pri 500 kratnem razredčenju vode Voglajne in celo pri 1000 kratnem razredčen ju v kratkem času dveh in pol ur. Voda je bila vzeta 150 korakov više klavnice. Taki izsledki so pač porazni. Tudi raztopljene soli cinka in bakra povzročajo strupene učinke in veliko škodo. To pa že pri najmanjši množini. V vodah, ob katerih so industrije, ki uporabljajo generatorje, nahajamo povsod tudi fenole, ki so tipični živčni strupi. Enako ko fenol učinkujejo sorodne terove snovi. Trije mg na liter vode učinkujejo ubijajoče na ribe, 0,1 mg fenola na liter vode pa je mejna koncentracija. Onečiščenje vod s terovimi snovmi, fenoli in klorfenoli, ki so pod smrtno mejo, ne napravlja vidnih poškodb na zdravju rib, daje pa ribam slab okus po karbolu. Take ribe so neužitne. Tudi niže v Savinji se še pozna učinek celjske industrije, od Laškega do Rimskih Toplic pa učinek rudnika Linda jama in tekstilne tovarne v Laškem. V mariborskem območju kvarno vpliva na ribarstvo hidro-centrala v Dravogradu, kjer stalno niha vodna gladina za več metrov višine — poslabšanje v ribarskem oziru znaša 70% v tem koncu. Meži dela škodo to, da je voda odvedena za liidro-centralo in je glavna struga osušena, pa tudi mežiški svinčeni rudnik. Prav tako škoduje jeklarna v Ravnah. Ta škoda znaša 40—50%. Na Mislinji do Šmartnega povzročajo ribarstvu škodo številne žage z odlaganjem žaganja in z odvajanjem vode na mlinščice. Pri Slovenjem Gradcu je poslabšana vodna proga po usnjarskih odpadkih tovarne v Slovenjem Gradcu. Struga je tu prekrita z rjavo usedlino, voda je umazana, posebno ob izpustu glavnih odpadnih vod je kar olivno-zelena in penasta. Zlasti se pozna to poleti ob nizkem vodostaju. Kljub živahnemu toku ne morejo v njej živeti ribe. Biološki preizkus je pokazal na dnu le tubifeksa. lu vsaj mislijo zgraditi čistilno napravo. Železarna na Muti tudi ni v prid ribarstvu s svojim delovanjem. Stanje Drave od Sv. Lovrenca do Fale je nepovoljno zavoljo nihanja vode. Ribja steza je nekaj ur dnevno celo brez dovoljne vode, prav tako ima Drava do Mariborskega otoka nepovoljno stanje zavoljo nihanja 1—2 m dnevno. Dravo pri Mariboru onečiščajo tekstilne tovarne in kurilnice drž. železnic, Dravinjo pa železarna v Zrečah in tovarna usnja v Slov. Konjicah, ki je lani uničila ribe na precej dolgi vodni progi. Čistilne naprave se bodo gradile šele v prihodnjih letih. Nekaj načrtov je že izdelanih. Oplotnico kali lesna industrija, Ložnico in Bistriški potok tovarna bakrenih izdelkov v Slovenski Bistrici (baker je zelo strupen!), Pesnico usnjarna pri Sv. Lenartu itd. Kakor vidimo, so štajerske vode zelo obremenjene po industriji ne le z odpadnimi snovmi, ampak jim v ribarstvu škodijo tudi druge vodne naprave. Krka je skoro edina v Sloveniji, ki je kolikor toliko naravna. V njen čisti, mirni tok še ni posegla industrija s svojim kvarnim vplivom. Tudi v črnomaljskem območju vode še niso ogrožene razen deloma od kmetov, ki namakajo v njih konopljo, da povzroča pogin rib. To je pa le malenkost napram drugi škodi. Notranjske vode so še prirodne, še je v njih dosti rastlinstva in živalstva, ki nudi hrano ribam. Na Gorenjskem, predvsem v Zasavju in v Savinjskem porečju ter v območju Maribora, kjer je industrija jako razvita, ne moremo pričakovati, da bi spravili vode še kdaj v tako stanje, s kakršnim so se ponašale nekoč. Vendar se morajo ribiči prizadevati, da jih izboljšajo. Škodo industrije je treba čini bolj omejiti, kajti gospodarski pomen ribarstva je najmanj tolik, da se mora industrija na njegov prospeh pri svojih napravah ozirati, ne pa da obratuje, kakor da bi bilo ribarstvo gospodarsko brezpomembno. Vprašanje medsebojnega odnosa med ribarstvom in industrijo se pa da rešiti le z vzajemnim delom in z obojestransko dobro voljo. Naše geslo »vse za petletko« je prazno, če ima industrija gluha ušesa za potrebe ribarstva in za pogoje njegovega uspevanja. Inž. Simončič Anton Smuč in njegov pomen z slovensko ribarstvo Smuč (Lucioperca sandra Cuv.) je našim ribičem še malo znana riba. Živi v mirno tekočih vodah dolnjega toka. V Savi se pojavlja do Brežic, kjer rad zavije v Krko, ki je čistejša in mirnejša. V Dravi prihaja do Ormoža, vendar je v teh vodah precej redek. Leta 1937. ga je ribogojni zavod v Bohinjski Bistrici nabavil iz Hrvatske in ga vložil v Blejsko jezero, kjer se je dobro prijel in razmnožil. Lansko leto so bili že ujeti kosi do 7kg težki. Letna odlov smučev v Blejskem jezeru znaša 300—350 kg. Smuč je valjastega života z ozko in podolgovato glavo, gobec ima velik. Hrbet in boki so zelenkastosive barve; od hrbta navzdol ima več temnili počeznih trakov. Obe hrbtni in repna plavut so črno pegaste. Značilno zanj je, da ima hrbtna plavut bodice, slično kot jih ima ostriž. Drsti se aprila in maja na plitvih, do 1.50 m globokih prostorih ob obrežju. Najraje se drsti na podvodnih panjih in na gostih, od vode izpodjedenih jelševih in vrbovih koreninah. Ikrnica odloži do 300.000 drobnih, sluzastih iker, ki se prilepijo na podlago. Smuč se zelo hitro razmnožuje, ker čuva samec ikre na drsti in zapodi vsako ribo, ki bi se mu približala; nekaj časa čuva celo zarod. V Blejskem jezeru se prične drst okrog 20. aprila, medtem ko je v- mirno tekočih hrvatskih vodah drst v tem času že končana zaradi hitrejšega segrevanja vode, ki mora doseči temperaturo 10—15°C. Ker je smuč ropar, ga vzgajajo na jugu naše države v ribnikih skupaj s krapi, kjer izkorišča manj vredne belice, zlasti rdečeperke in nadomešča tako ščuko in soma. Vendar ga ribo-gojci nič kaj radi ne uporabljajo namesto ščuke in soma, ker je silno občutljiv. Kakor sem že omenil, se smuč vzgaja v ribnikih skupaj s krapi, kamor prihajajo z dotokom vode tudi_ belice, ki služijo smuču za hrano. Jeseni se voda iz ribnika izpusti in tedaj pritisnejo k zapornici na mrežo vse ribe — krapi, belice in smuči. Krapi vodo tako skale in zablatijo, da je od zemlje kar gosta. V taki vodi smuč silno hitro pogine. Pritisk vode zanaša na mrežo zlasti mlade smuče, da se mreža od njih kar zamaši. Večina smučev pogine pri izlovi pri zapornici, mnogo pa jih ostane tudi na suhem, ko voda upada, ker se ne umaknejo z njo vsi smuči v kanale. Tako se je zgodilo v Slavoniji v ribogojstvu Končanice, da je od 25 gnezd in 10 parov plemenskih smučev, ki so jih spustili v ribnik s površino 500 ha, poginilo na milijone 8—12 cm dolgih smučev in da jih je vsega ostalo pri življenju le 1%. Smuč ne prenaša blatne vode. Pri neznatnem udarcu pogine v nekaj dneh sigurno. Občutljiv je za menjavo vode. Treba je z njim ravnati kot z novorojenčkom in ga še težko ohranimo pri življenju. Lansko leto smo dobili iz Končanic 30 kg mladih smučev, t. j. okrog 150—200. Od teh smo ohranili pri življenju komaj 8. katere smo spustili v ribnik pri Hrastovcu. Jeseni so bili težki V kg do 1 kg. Silno sem pazil, da se ne bi pri izlovi poškodovali. Vsakega smo posebej ulovili v kanalu ribnika in ga takoj nesli v sod s čisto vodo. Peljali smo jih nato v polnjači v Pesnico, ker drugje ni bilo vode. Po dveh dneh so nam poginili vsi. Ko smo izlivali vodo iz soda s smuči vred v podstavljene mreže, so se pri padcu iz soda v mrežo verjetno malo udarili, kar je bilo dovolj, da ni niti eden ostal živ. Njegova silna občutljivost je vzrok, da se v ribogojstvih ne bo vzgajal v takih množinah, kakor bi se, če bi bil tako odporen, ko sta ščuka in som. O dobavi mladih smučev iz Hrvatske skoro ni govora, ker bi jih sigurno poginilo 90%. Zato se danes prevažajo ikre na tako imenovanih gnezdih. Ker je smuč športna riba kakor ščuka in rad prijema na ble-stivko ali mrtvo ribico na vlak, ker zraste do 10 kg težak in ima okusno meso, ki po kakovosti prekaša celo sulca, in ker so zanj prikladne vse slovenske vode, kjer živi ščuka, ga bo treba v te vode nasaditi. Zato bom opisal postopek, kako se dobivajo njegove ikre in kako se z njimi ravna do vlaganja. Iz palic, debelih 2 cm, napravimo štirioglate okvire, široke 25 cm in dolge 45 cm, ki imajo obliko pravokotnika. Diagonalno čez okvir pričvrstimo z žebljički še 2 palici, da je okvir trden. Na okvir pritrdimo z motvozom blazinico iz dobro izpranih vrbovih ali jelševih korenin. Dobre so tudi korenine šaša. Blazinica (sloj korenin na okviru) mora biti debela 2.5 do 3 cm in dobro prepletena z motvozom, da ne pade iz okvira. Na spodnjo stran privežemo na sredino okvira z motvozom ploščat kamen v težini 2 do 3 kg, na vsak vogel pa 50 do 60 cm dolgo vrvico, nakar zvežemo vse štiri vrvice v en vozel. Na ta vozel se priveže zopet močnejša vrvica 1.20 do 1.50 m dolžine, da lahko z njo spustimo okvir v vodo in ga dvignemo, ko je ikrnica že odložila ikre. Da nam vrvica ne potone, privežemo nanjo majhno deščico ali plutovino, da vemo, kje smo gnezdo spustili v vodo. Tako pripravljeno gnezdo spustimo v ribnik na dno. Gnezda morajo biti oddaljena drugo od drugega 2—3 m. Za vsako gnezdo spustimo v ribnik ali bazen po en par smučev, ko se je voda segrela na 10° C. Vsak drugi dan pregledamo s čolnom gnezda tako, da jih previdno in počasi dvignemo iz vode. Gnezda, na katerih najdemo dovolj iker, prenesemo v zaprte prostore, da niso ikre na soncu, vetru ali dežju. Ikre so rjavorumene barve in jih more biti na enem gnezdu do 300.000. Tako množino iker imajo le odrasle, 6—7 kg težke samice. Za drst pa se uporabljajo samice nad 3 kg, katere imajo nad 100.000 iker. Za razpošiljanje iker z gnezdi potrebujemo dva zaboja. V manjši, notranji zaboj položimo gnezdo z ikrami na dobro izpran, vlažen mah. Na gnezdo denemo zopet mah in nanj drugo gnezdo z ikrami itd. v več slojih. Oba zaboja, zunanji in notranji, morata imeti na stranskih stenah luknjice. Te nam služijo pri notranjem zaboju, da pričvrstimo z navzkrižnim zatikanjem palic gnezda, da se pri prevozu ne premetavajo po zaboju od stene v steno. Ko je zaboj z gnezdi in vmesnim, vlažnim mahom poln, se pokrije in pokrov zabije. Nato se notranji zaboj stavi v večji zunanji zaboj, ki je na vseh šestih straneh za 6—8 cm prostornejši. V prazni medprostor obeh zabojev zataknemo paličice ali kline iz polluknje notranjega v polluknje zunanjega zaboja v vse štiri stranske stene, da je notranji zaboj stalen. V medprostor obeh zabojev, ki sta podprta s klini, natrpamo žagovino, pomešano s koščki ledu. S tem vzdržujemo nizko temperaturo, da se zarod ne izvali že med prevozom. Notranji zaboj mora biti obdan z žagovino in ledom z vseh šestih strani, torej tudi od spodaj in zgoraj, nakar zabijemo pokrov zunanjega zaboja, na katerega napišemo naslov in z rdečo barvo: Pozor — žive ribje ikre!, s čimer opozarjamo železniško osebje, da ne premetava zaboja. Za vlaganje iker v odprte vode ali ribnike moramo pripraviti vrbove, redko pletene košarice, da zarod po izvalitvi. ko izgubi rezervno hrano, lahko sam zapusti košarico. Ta naj bo dolga 50 cm, široka in visoka pa 30—35 cm s pokrovom iz vrbovih šib ali deščic. V tako košarico položimo gnezdo z ikrami in ga pokrijemo s pokrovom, da razne ptice in druge ribe ne požro iker. Ako spustimo gnezdo v ribnik, privežemo na pokrov košarice plovko (deščico ali plutovino), ki nam kaže, kje smo košarico spustili v vodo. Ako pa spustimo košarico v odprto, mirno tekočo vodo, je najbolje, da jo privežemo pod vodo za kol, katerega zabijemo v strugo v globini 50 cm. da voda košarice ne odnese. Čez kakih 8—10 dni se zarod izvali in ostane nekaj časa v košarici, dokler se malo ne opomore z rezervno hrano, ki jo ima še od ikre. Nato začne postopoma zapuščati košarico in izide skozi redko pletenino v svobodno vodo. Jasno je, da nekaj zaroda razne ribe uničijo, vendar ostane pri veliki množini znatna količina zaroda pri življenju. Po preteku 15—20 dni vzamemo lahko košarice iz vode, jih očistimo in spravimo za naslednje leto, ker je vlaganje potrebno več let. Košarice z ikrami polagamo v odprtih vodah na taka mesta, kjer je brzina toka čim manjša. Za to so prikladni mrtvi rokavi in zatoni, kjer je tudi voda čistejša. Poleg tega moramo računati tudi s tem. da je v bližini gnezda voda plitva in dno iz zemlje, kjer se razvija največ planktona. Na prodnatem dnu ne bo dosti planktona. Tu bo na razpolago samo gamarus, ki se ne razvija v taki množini, da bi prehranil na deset tisoče zaroda. Ker je smuč za slovenske ribiče nova riba, s katero še nismo imeli posla, opozarjam ribarske zadruge, da se pri vlaganju iker, ki so jih naročile na Hrvatskem, ravnajo po danih navodilih, da bo uspeh vlaganja čim večji. Smuč se drsti, ko je star dve leti. V tem času zraste v odprti vodi do 30 cm, v ribnikih pa več, ker ima dovolj belic na razpolago. Njegova zgodnja spolna zrelost, velika količina iker in samčevo čuvanje iker na drsti so njegove vrline in jamstvo, da se bo v naših vodah hitro zaplodil. Od naših voda je za smuča najprikladnejša Krka, kjer ima ogromno belih rib na razpolago. Uspeval pa bo tudi v Ljubljanici, Uncu, Cerkniškem jezeru, spodnjem delu Obrha, Voglajni. Slomu, v prekmurskih vodah, v rokavih Drave, v Lahinji, Dobli-čanki in Kolpi. V vse te vode ga bo treba nasaditi. Postal bo resen tekmec ščuki, ker ga ne bo mogla požreti zaradi bodic, ki jih ima v hrbtni plavuti, medtem ko bo smuč lahko ropal mlade ščuke. Tako bomo delno nadomestili ščuke s smučem, ki ima meso boljše kakovosti. Športno ni tako borben kakor ščuka. Letos bodo tudi naše ribogojnice pričele z vzgojo smuča v krapovskili ribnikih. Ako nam bo vzgajanje uspelo, bodo kmalu vse slovenske vode nasajene s to plemenito ribo. Plemenske smuče bomo ujeli v Blejskem jezeru in jih nasadili v ribnike, kjer bo na razpolago dovolj belih rib in kamor ne bomo nasadili krapov, ki bi pri izlovi blatili in kalili vodo. S tem bomo preprečili množično poginjanje mladih smučev, pri katerih so imeli na Hrvatskem ogromne izgube. J.» hi&iške. ttiKečte. Celjski ribič Prav malo ni to mesto Celje, saj v njem veliko je veselje: Savinja bistra mrtva ni, v njej ribič ribice lovi. Na most Kap'cinski se postavi, na trnek črve si napravi, spusti previdno jih v vodo. da ribice privabil bo. Ko mirno vam tako lovi. že velik klen se zaleti, požre črvička kar na mali, a palica napravi — krali. Ves jezen, ker se pal’ca je zlomila, za vrvco vleče roke sila, a ko pri vrhu riba je, i vrvica odtrga se. Zdaj gleda žalosten za njo, klin z repom maha mu v slovo: Le pridi me še kdaj lovit, solin si vzemi, ne pa nit! Ubogi ribič, kaj boš zdaj, veselju je za danes kraj, za smolo prvo že kar druga, prav hitro zvezana je cula. K Žerdonerju z mosta se poda, da jezo mu hladita deci dva, da bolj opral bi jezo si, še drugo mero naroči. Zdaj sklenil kupit je solin, da vrvce mu ne strga klin. v zadrugo se takoj poda, za vrvco da stotaka dva. Tako v Celju se lovi; ko ribic ni, se vince nam peni. Če lov je taka i drugod, povejte, da ne bode zmot. Klarič Ivan, tovarniški delavec v Celju. Tovarna ribiških mrež v Zadru stalno dviga proizvodnjo. Velika tovarna ribiških mrež v Zadru je že lani ob koncu leta dvignila svojo proizvodnjo na trikratno predvojno višino. Svojo letno proizvodno nalogo je izpolnila 33 dni pred rokom. Letošnji plan je določil podjetju za 40 % večjo proizvodno nalogo kakor lani. Navzlic temu je tovarna presegla proizvodni plan v februarju za 11.8%. Delovni kolektiv te tovarne je s povečano proizvodnjo mnogo pripomogel k obnovi morskega ribištva. Začel se je odkup rib po vezanih cenah. Podjetje »Riba« je ustanovilo v Pulju, Rovinju, Lošinju in Poreču svoje podružnice za odkup morskih rib po vezanih cenah. Prav tako je organiziran odkup v drugih krajih v Hrvat-skem Primorju in Dalmaciji. Pričakujejo, da bo pomladna ribolov dobra. Zanimiva lov. Letos februarja sem šel ob precej veliki, vendar razmeroma čisti vodi nad sulce. Bila je že štiri popoldan, ko sem prišel k vodi. Tri četrti ure sem zastonj metal cof. Zato se podam na drugo mesto, kjer je bila plitvina, in vržem cof kakih 55 m. Sledi razmeroma močan sunek. Zategnem dvakrat in držim vrvico napeto. Noto poskušam vleči, a zaradi močnega odpora ne morem premakniti sulca. Z veliko težavo ga spravim na 15 m od brega in dvignem do vrha vode. Tedaj opazim, da plavajo piškurji po hrbtu. Sulec je bil zapet med vratom in hrbtno plavutjo. Upiral se je kakor kak 15 kilski velikan. Končno ga le spravim na plitvino, kjer se mi pa kožica, za katero je bil zapet, odtrga. Zahvaliti se moram škornjem, da sem lahko brcnil sulca na suho. Sledilo je še tretje presenečenje. Od hrbtne in trebušne plavuti do repa je bil sulec ves krvav pod kožo. Mislil sem, da je vzrok temu bolezen. Ko ga dobro pregledam, vidim, da ima na boku dve desetcentimetrski praski od zobov. Globlje pod kožo je bil popolnoma normalen, lepo rejen. Tehtal je 5.20 kg. Napadel ga je bil večji sulec, ki dejansko kraljuje na tistem mestu, kjer je bil ta ujet. Očividci ga cenijo na 18 do 20 kg. Torej tudi pet-kilskega se je lotil, ki mu je pa ušel. Za maščevanje je pa vsega opraskal v gobcu, dokler se mu ni izmuznil. Na istem mestu sem čez štirinajst dni ponovno lovil. Vlečem cof kakih 8 m od brega po curku navzgor. Hipoma se zažene sulec s takim zaletom, da je skočil več ko za meter iz vode. Cof je zgrešil, na ponovni met je obvisel 4 kg težak sulec. Še večje presenečenje me je doletelo čez pol ure. Lovil sem na plitvini s cofom. Cof se mi zatakne na produ. Rešujem ga po malem, vendar se mi slednjič sam premakne. Mislim, da ga je sulček rešil. Toda na presenečenje opazim, da je mrena pravilno v gobcu zapeta. V hipu, ko se je cof zataknil, je hlastnila po piškurniku in obvisela. Ing. S. A. Na pregon sulca iz Sore. Red mora biti. Kjer ga ni, ga je treba narediti! Povsod — tudi v vodi! Vprašam pa, ali je to red, če nam v naših manjših, bistrih vodah neomejeno pašujc zajetni sulec ali pa ne mnogo manj požrešni klen?! Gotovo ni prav, da nam ta samo-goltneža v svoji zanju ozki domačiji uničujeta manjši ribji zarod. Kako lepo bi se razvijala v bistrih, gorskih vodah ljubki lipan in njegova brhka pose-strima postrv, če bi ne bilo teh požeruhov, ki imata v svojih nenasitlji-vih želodcih vedno dovolj prostora za nov plen! To stanje v naših manjših ribjih vodah je nevzdržno in povzroča našemu gospodarstvu v njegovi skrbi za prehrano prebivalstva prav občutno škodo. Zato ga je treba s primerno organiziranim delom odpraviti. Le tako bo mogoče pred popolnim iztreblje- njem obvarovati zarod naših plemenitih rib, zlasti že dokaj redke postrvi. Taka in podobna so bila ugibanja med ribiči, člani ljubljanske ribarske zadruge. Da pa ne ostane samo pri besedah in da se vsa akcija izvede načrtno, je bilo sklenjeno, da se predvsem očisti Sora. ki spada kot ribarski revir v področje te zadruge. Tako je bil torej napovedan boj »velikemu diktatorju« sulcu, ki v svojem poljanskem revirju posebno neusmiljeno razsaja in mrcvari svpje podložnike. Bilo je v nedeljo, dne 18. januarja, ko se nas je 12 organiziranih ribičev odpravljalo na bojni pohod proti sulcu. V krasnem jutru, kakršnih je le malo sredi zime, nas je že zarana zapeljal avtobus tja proti Škofji Loki, od tod pa v prelepo Poljansko dolino, ki jo kakor srebrn trak prepleta bistra Sora. Razume se, da v razgibani družbi ni šlo brez ugibanj, kolikšen bo uspeh tega dne. Daši je bila želja vseh udeležencev, da bi že ta dan izginili iz Sore vsi sulci, so bile napovedi vendar previdnejše. Soglasno pa je bilo mnenje: četudi še ne danes, vsekakor mora sulec izginiti iz Sore, četudi bi bilo treba napad nanj večkrat ponoviti! Brez groženj tudi proti klenu ni bilo, dasi bo obračun z njim sledil šele kasneje. Že izlet sam nam je bil velik užitek, saj je Poljanska pokrajina prekrasna in blažen mir vlada nad njo. Nas pa je vrhu tega navdajala še želja, da nalogo, ki smo si jo postavili, kolikor le mogoče dobro opravimo. Dospeli smo na cilj, se razvrstili in odlov se je pričela. Bil je lep dan, poln užitkov nad posameznimi uspehi. Našega razpoloženja ni moglo motiti niti dejstvo, da se »prerokbe« raznih optimistov niso uresničile. Uspeh naše hajke nam je bil namreč omejen le na 14 sulcev, ki so bili po velikosti vsi v podlovni meri. Odlov je bila zaključena in, dasi je bilo nekaj težav, smo vendarle mogli vse te sulce v hidrobionih srečno prepeljati v Ljub- ljano in jih tu izpustiti v Ljubljanico, kjer se bodo do prihodnjega trnka menda dobro udomačili, medtem pa vsaj ne bodo hlastali po lipanih in postrvih. Pri tej priliki moram prav pohvalno omeniti našo mlajšo ribiško generacijo, ki se je z vzornim prizadevanjem izkazala v svoji smotrni pomoči ter z velikim razumevanjem in s spretnostjo zlasti pri prevozu in vlaganju nalovljenih sulcev v Ljubljanico dokazala, da nastaja tudi med ribiči dober, nov zarod. Zavedali smo se, da s to prvo odlovjo sulca v Sori delo ni končano. Še in še ga bo treba preganjati, dokler voda ne bo povsem izčiščena ne le od njega, temveč tudi od njegovega pajdaša — klena. Naslednja odlov sulca v Sori je bila organizirana za nedeljo, dne 7. marca t. 1. Udeležilo se je je lepo število članov naše zadruge. Krasno vreme, prelepa pokrajina in lovsko uživanje so nam tudi ta dan dali obilo veselja. Uspeh tega dne je znatno presegal prvo odlov in je bil prav zadovoljiv. Znašal je 22 sulcev v podlovni meri kakor prvič. Vse smo prav tako kakor prvo skupino prepeljali v Ljubljano, kjer smo jih izročili novemu življenju v Ljubljanici. Upamo, da bo tudi prihodnja odlov, ki se že pripravlja, uspešna. Akcija je nujna in potrebna. Le s tako porazdelitvijo rib bo mogoče obvarovati naše ribištvo kot važno gospodarsko panogo pred škodo, ki mu grozi, če se zlasti v manjših vodah zaredijo požrešni velikani, ki uničujejo manjši ribji rod. Zelo bi bilo priporočljivo, da bi ljubljansko ribiško zadrugo pričele posnemati tudi druge ribiške zadruge in v svojih revirjih uvedle podobne akcije. Saj so iz enakih razlogov skoraj povsod potrebne. Čim več skrbi bodo pokazale zadruge za svoje revirje, tem več bo tudi koristi, ki jih bo imelo naše ribištvo od takega smotrnega prizadevanja. Tako smo sc tudi ribiči v svojem področju aktivno vključili v petletni plan za obnovo domovine ter za dvig in razcvet njenega gospodarstva. V-č Raki jelševci. Nekatere bosanske reke imajo še velike množine rakov in je račja lov v nekaterih krajih za kmete, ki se z njo bavijo, znaten vir dohodkov. Bosanski raki so dobro znani po svoji velikosti in okusu. Največ rakov je v Plivi in Vrbasu. Zato je v Bosni glavno tržišče rakov v Jajcu. Od tod so izvažali rake v razne kraje zahodne Evrope. V pariških hotelih so bili bosanski raki najdražji osladek. Po prvi svetovni vojni so rake izvažali v Nemčijo in Francijo z letali. Skrbno zaviti v listje kopriv so se bosanski raki prav dobro držali in so prišli živi na določena tržišča. Kolikega pomena je lov rakov v okolici Jajca, se vidi iz tega, da so samo v vasi Vincu ujeli na leto do 10.000 kilogramov jelševcev. Nadzirajmo čistočo naših voda! (Kako naj vzamem vzorec vode.) Pri za-strupljenju rib razlikujemo: a) katastrofalno zastrupitev, ki nastopi z veliko koncentracijo močnih strupov ter uniči na dolgi vodni progi vse vodno življenje; b) delno, to je stalno dovajanje škodljivih snovi z naraščajočim učinkom, ki ima za posledico krčenje ribolovno koristne vodne proge zaradi odmikanja rib, in , c) krajevno, ki je omejena na kratko vodno progo in jo povzroči manjša količina po nesreči, zlobi ali brezvestnosti v vodo vrženih snovi (ne-gašeno apno, kisline, karbid, mamila itd.); posledice so kratkotrajne in manjšega, krajevnega obsega. Iz novejše dobe sta mi znana na področju Ljubljanske, odnosno Gorenjske ribarske zadruge dva primera zastrupitve rib s katastrofalnimi posledicami, povzročena po industrijskih obratih. V obeh primerih se ni nihče pobrigal za to, kar je najvažnejše: za ugotovitev izvora zastrupitve. Kako ugotovimo to? Vzroki hitrega pogina rib v velikem obsegu in na dolgih vodnih progah so skoraj izključno v industrijskih odpadnih vodah. Zato moramo ob nastopu takega primera najhitreje (z avtom, motociklom, vlakom itd.) do naprave, iz katere je mogoč izliv strupenih snovi. S seboj vzamem za vsak tak objekt po dve čisti steklenici po najmanj 1.5 litra z novimi ali vsaj dobrimi in čistimi zamaški. Ko pridem do kraja, kjer nameravam vzeti vzorec vode, si poiščem verodostojno pričo (če mogoče kakega odbornika kr. ljud. odbora ali pa člana Nar. milice). Dobro je, da si vzamem iz previdnosti v ta namen kakega spremljevalca že s seboj, kajti časa ne smem izgubljati. Ob navzočnosti priče izplaknem eno steklenico z odpadno vodo, potem potopim steklenico v odpadno vodo pri vrhu, v sredini in na dnu, da se na ta način napolni do vrha. Steklenico nato dobro zamašim, zamašek prevežem s sukancem, preko koncev vozla pa prilepim kos papirja (etiketo), na katerem zapišem natančno kraj (n. pr. izliv odpadnih voda pod tovarno NN v K.), dan in čas odvzema vzorca. Pod temi podatki se podpiševa s pričo. Ako ima tovarna več iztokov, vzamem vzorec na mestu, kjer se iztoki združijo. Na enak način vzamem vzorec tudi n a d tovarniškimi objekti. Pozabiti ne smem na etiketi označbo, da je odvzeti vzorec iznad tovarne. Ako imamo ob vodi več industrijskih objektov z odpadnimi vodami, moramo postopek odvzema ponavljati tudi, če so ti objekti izven območja naše zadruge, ker ne vemo, če je storil to naš mejaš. Vzorce oddam ribarski zadrugi, da ukrene vse potrebno. Poleg odvzema vzorcev je potrebno tudi zbiranje podatkov o nastali škodi od očividcev. Ugotoviti je potrebno na več odsekih: kdaj je nastopilo zastrup-ljenje; kdo ga je povzročil; kakšne ribe in v približno kakšnih količinah so poginile itd. Tudi nekaj mrtvih rib je za preiskavo vzroka potrebnih. Znano nam je, da mnogo industrijskih obratov vobče nima čistilnih naprav ali pa le pomanjkljive, ako pa obstajajo, so često v zanemarjenem stanju ali pa sploh niso v obratu. Nevarnost zastrupitve rib je zato stalno velika. Zato bi bilo priporočljivo, da ribarske zadruge za vsak tak revir, pri razsežnih revirjih pa po odsekih organizirajo zaščito ter že vnaprej določijo člane zadruge ali ribarske čuvaje, ki bi morali v danem primeru avtomatično nastopiti glede odvzema vzorcev kakor tudi zbiranja podatkov. V interesu ribarstva je tudi, da odpadne vode kontroliramo od časa do časa s kemičnimi analizami odvzetih vzorcev. Šircelj K. V Švici goje našo ohridsko postrv. Predsednik švicarskega ribarskega društva, profesor dr. Steinmann, si je ogledal ribištvo na Ohridskem jezeru in se odločil, da zasadi ohridsko postrv v švicarske vode. Ohridska postrv se ne drsti jeseni in pozimi kakor naša potočnica, ampak spomladi kakor nekatere vrste šarenk. Ravno to prihaja prav v Švici. Poskusili so najprej s 100.000 mladicami, ki so jih deloma vzgojili v ribogojnicah, deloma so jih vložili v dvoje jezer kantonov Uri in St. Gallen. Namen jim je uspel. Od tedaj pridno vlagajo izborno ohridsko postrv v svoje vodovje. Iz naših vrst t Belšak Ivan. Dne 11. marca t. 1. je pretresla ptujske ribiče žalostna novica, da je pri ribolovu utonil njihov tovariš Belšak Ivan, posestnik in gostilničar v Ptuju. V vodi, ob kateri je iskal in našel svoje veselje, ga je zgrabila smrt kot pred leti njegovega očeta. Dobremu, odkritemu prijatelju, katerega smo pokopali 5. aprila, naj bo lahka slovenska zemlja, katere zvest sin je bil! Franček. o. c. Tovariš, ne streljaj tako daleč Prijeten odpočitek po celodnevnem lovu in draga družba lovskih tovarišev na zadnjem pogonu kaj kmalu storita svoje. Pozabljeni so napori in utrujenost — šala in smeh se vrstita, pa tudi resnih mnenj in opomb ne manjka. »V drugem pogonu dopoldne sem obrnil zajca na 90 korakov s prvim strelom,« se oglasi starejši tovariš. »Tudi jaz sem ga že večkrat. Toda pred štirinajstimi dnevi sem ga celo na 120 m prekucnil!« Vsi se čudijo, odobravajo in hvalijo izredno strelsko spretnost in si ogledujejo čudovito orožje, dvoje običajnih pe-telink srednje kakovosti. Morda oni možak v kotu, ki je ob predaji puške svojemu sosedu skrivaj pomežiknil, le ni povsem prepričan o resničnosti teli trditev? Ali se je morda zganila njegova lovska vest, pa jo bo fantoma zasolil? Ne. Nič ne reče. Toda oči vidno se zaveda nesmisla takega govoričenja. Ali pa se tudi zaveda, da je tako početje navadno mrharstvo? Sam sem v preteklih letih bil neštetokrat priča takim podobnim pogovorom, neštetokrat sem žal tudi imel priliko opaziti, da številni lovci svojemu orožju res pripisujejo čudovito zmogljivost in streljajo po divjadi na bajne razdalje. In res sem tudi opazil, da je včasih tak strel imel izjemoma uspeh — toda na-glašam — le izjemoma. Navadno pa jo je zajec odkuril, ne da bi bil zadet. Ali res ne zadet, o tem si ni nihče belil glave. Skušal sem ob več priložnostih ugovarjati, toda uspeha s tem nisem imel nikoli. Nekoč mi je na ugovore nekdo celo odvrnil, da bi z mojo puško dobil vsakega zajca na 100 korakov. Uvidel pa sem, da iz takih lovskih tovarišev ne govori zavist ali zla volja — saj so povsem prepričani, in to trdno prepričani, da je tako dobro in prav. Namen teh vrstic je, da jim dokažem nasprotno. Neverjetno je prav za prav le dejstvo, da je število lovcev, ki so prepričani o sigurnem učinku svoje šibrovke na velike razdalje, celo do 100 m in več, še dandanes tako veliko, kljub temu, da je to vprašanje teoretično povsem pojasnjeno in da nas vendar tudi praksa uči, da so zadetki na take razdalje le redka izjema, pravilo pa, da se divjad pri tem zastreli, da pozneje pogine. Posebno čudno je pri tem, da spadajo med take ljudi lovci z dolgoletno prakso, o katerih bi pač vsakdo pričakoval, da imajo drugačno pojmovanje o lovski pravičnosti. Pojem lovske pravičnosti nalaga lovcu, da upleni divjad na način in s sredstvi, ki so se v razvoju lova do današnje stopnje izkazali za primerne, pri čemer je naše stremljenje uperjeno ravno v to, da divjadi prihranimo vsako nepotrebno trpljenje. Pravičen lovec se mora zavedati tega, da ni naš namen ta, da pobijemo vse, kar »leze ino gre«, marveč le to, kar moremo z lovskim orožjem sigurno in hitro ubiti in kar z lovskega stališča smemo. Saj bi sicer mogli uporabljati n. pr. pri lovu na zajca brzostrelko, ročne granate, minska polja in podobna sredstva, ki bi nam jamčila, da lovišče povsem temeljito izpraznimo. Toda tega vendar nočemo, saj želimo ohraniti primeren stalež divjadi tudi za bodočnost. Lovska pravičnost nam prepoveduje uporabo zank, v katerih je ujeta divjad izpostavljena nepopisnim mukam, in nam končno narekuje, da pri uporabi strelnega orožja streljamo ne v mejah skrajne možnosti posameznih slučajnih zadetkov, marveč le na lovsko dopustne razdalje. Nihče naj se ne vdaja utvaram, da ravno njegova puška nosi posebno dobro »skupaj« in izredno daleč. Puške, s katerimi razpolagamo, so večinoma nemškega izvora in povprečno srednje dobre. Le malokateri lovec se menda lahko upravičeno pohvali, da ima res prvovrstno moderno orožje. Poleg tega tudi naša municija za enkrat ni prvovrstna v primerjavi s tovarniško izdelano mu-nicijo pred vojno. Za učinek strela s šibrami sta odločilna dva faktorja, in sicer: 1. kritje šiber, to je število in razdelitev šiber, ki so zadele cilj po gostoti, in 2. prebojnost šiber, ki je odvisna od brzine leta in sile naleta šiber na cilj. Kritje šiber je mogoče prav enostavno ugotoviti, če vzamemo tarčo v obliki kroga s premerom 75 cm, jo postavimo v razne primerne razdalje in streljamo nanjo. Za probojnost odločujočo biteino leta šiber in moč udarca na cilj pa je moči ugotoviti samo s primernimi merilnimi aparati in napravami, ki so na razpolago le zavodom; ki se bavijo s praktično preizkušnjo orožja in municije in jih ti označujejo v sekundnih metrih — m/s (daljina leta izstrelka v eni sekundi) in kilogramskih metrih — mkg (sila udarca na cilj v kg na 1 cm8). Povsem jasno pa je, da te vrednosti padajo, in sicer zelo močno padajo, čim bolj se oddaljuje izstrelek od puške. Nekaj številk, ki jih povzemam iz knjige nemškega strokovnjaka Eilersa, naj nazorno podpre gornje navedbe: 1. Kritje. Če zadene na razdaljo 35 m 75 % šiber od števila šiber v naboju v krog, ki meri v premeru 75 cm, in če so šibre na ploskvi tega kroga sicer na sredini zgoščene, v ostalem pa enakomerno razdeljene, je to smatrati za prvovrsten učinek cevi, s katero je bil strel oddan. V naboju kal. 16 je okroglo 120 šiber št. 8, v naboju kal. 12 okroglo 140 zrn in je tedaj 75% pri kal. 16 90 šiber, pri kalibru 12 pa 105 šiber. Na 50 m pa zadene v krog 75 cm premera le še % zrn, torej le okroglo Va onih, ki so zadela enak krog v razdalji 35 m, torej pri kal. 16 okoli 30 zrn, pri kal. 12 okoli 35 zrn, pri razdalji 75 m pa bo zadelo v enak krog komaj še kak ducat šiber.* 2. Brzina leta šiber. Pri prvovrstnih tovarniško izdelanih brezdimnih nabojih znaša brzina leta v oddaljenosti 5 m od ustja cevi cca 380 m na sekundo, v oddaljenosti 20 m od ustja cca 290 m/s, pri 35 m cca 230 m/s in pri 50 m le še 190 m/s. Brzina šiber se je tedaj na razdalji 45 m (od 5 m do 50 m od ustja cevi) zmanjšala za polovico! 3. Sila naleta šiber na cilj. Če je zadet zajec na 35 m iz prvovrstne puške s cca 24 šibrami, odgovarja to udarcu okoli * Pri hitro se gibajočih, zlasti manjših ciljih (ptice v letu) se število zadetkov -v primeri z mirujočo tarčo še občutno zmanjša. Ur. 16 mkg. Na 50 m pa bo zajca zadelo pod istimi pogoji le še 10 šiber, katerih udarec bo zaradi zmanjšane brzine letenja znašal le še 4 mkg, tedaj komaj % moči udarca onih šiber, ki bi zadele na 55 m. Če sedaj primerjamo vse te balistične vrednosti, ugotovimo, da je kritje šiber od 35 m do 50 m padlo za brzina šiber od 5 m do 50 m na polovico, živa sila udarca pa. in s tem prebojnost, se je v razdalji pičlih 15 m — od 55 m do 50 m — zmanjšala za celili 75%, tedaj na % prebojnosti, pri razdalji 35 m. Vidimo tedaj, da zlasti popušča živa sila letečih šiber, ki izgubi na kratkih 15 m leta večji del svoje moči. Zaključek iz vsega tega mora biti vsakomur jasen. Normalna razdalja strela s šibrami je 35 m ali 45 korakov, največja dopustna razdalja pa 50 m ali kakih 65 korakov. Daljši strel je nedopusten in ga je kot nezanesljivega in ne lovsko dopustnega odločno odkloniti. Kajti če smo pravi in pravični lovci, smemo uporabljati strelno orožje le v takih razdaljah, ki nam jamčijo pri dobrem zadetku siguren — smrtni učinek na zadeto žival. Žal se mnogo naših lovskih tovarišev ne zaveda tega. koliko divjadi se zlasti pri pogonih zastreli, da klavrno pogine ali postane plen roparic. Posamezni slučajni smrtni zadetki na večje razdalje pa dajejo strelcem povod, da prihajajo do logično napačnih zaključkov, ko sklepajo iz posameznega naključja na splošno — namesto narobe, hvalijo brezprimeren učinek svojih pušk in svoje municije, v slab vzgled tovarišem, ki se tveganih strelov vzdrže, in v slab pouk onim mladincem, ki danes še kot gonjači vlečejo na uho važne pogovrore »izkušenih lovcev in ki bodo jutri kot naši mladi lovski tovariši nastopili na naših zelenih poljih in tam po slabem vzgledu nadaljevali slabo delo. Prepričaj se sam, dragi lovski tovariš, izreži nekaj krogov v premeru 75 cm iz papirja in streljaj nanje iz raznih razdalj. 55, 50 in 75 m, pa mi boš moral pritrditi. In morda boš potem opustil marsikateri strel, ki si ga doslej oddal v prepričanju, da je učinek pri tvoji puški še siguren.** Da boš s tem opravil le koristno delo in da boš poleg tega pripomogel k izboljšanju staleža naše koristne divjadi, pa je gotovo. (Tehnične podatke sem črpal iz dela: Konrad Eilers. llandbueh d er praktisclien Schussvvaffenkunde mul Schiesskunst.) ** Hkrati preizkusi strele na prebojnost s tem. da postaviš za papir desko in ugotoviš, kako globoko se zarijejo šibre v les. V zdravo, zračno suho smrekovo desko se morajo zariti vsaj za svojo debelost, torej toliko, da se skrijejo v smrekov les. Sicer je to kaj groba in približna preizkušnja, toda važna zlasti za te čase, ko je mnogokrat municija neznanega porekla in znesena iz vseh vetrov. Ur. Kralj Janez Lovski spomini in doživljaji Kadar sem sam ali kadar ne morem zaspati, se mi osveže spomini na starega očeta, lovca v večnih loviščih. V zimskili večerih, ob toplo zakurjeni peči, so pripovedovali: »Ja, tudi jaz sem bil nekoč lovec. Eh, kako sem bil vesel, ko se mi je posrečilo kupiti prvo puško. Bila je sicer samica -— prednjača, a dobra, da nikoli tega. Hudo mi je bilotzanjo, ko mi jo je razneslo, ravno ko sem streljal na jazbeca. Jazbec je padel, pa jaz tudi. Saj če me ne bi tako nazaj vrglo, bi se mi morebiti še kaj hujšega pripetilo,« so rekli dobri stari očka. »Seve,« so pristavili, »puške ne bi smel imeti toliko časa nabite.« Z napetimi ušesi sem poslušal in kar požiral besede o tistem lepem in velikem, kar sem čutil že takrat v srcu. Od vse divjadi smo imeli pri nas veverice najrajši. V ješprenju so bile najboljše; pa tudi šoje so bile dobre v jeseni. »Nekoč je bilo pa tudi čudno,« so nadaljevali očka. »Šel sem nedeljskega jutra s psom, da ustrelim zajca. Ko pridem na kraj, kjer sem vedel, da je dosti zajcev, spustim psa, še sedaj vem, Rudi mu je bilo ime. Pokažem mu, kje naj išče. Kmalu dvigne zajca, jaz sem pa stopil na stečino, ki sem jo že od nekdaj poznal. Bila je to dolinica, kjer so stale stare vrbe, med katerimi so imeli dolgouhci prehod čez hribček. Kmalu zaslišim gonjo in zajec je bil že tu, se nekajkrat ovil okrog vrbe in po bliskovito skočil na že viseči nizki štor vrbe. Čez nekaj minut priteče Rudi, ki se je šel precej časa vrtiljaka okrog vrbe, dokler mu nisem zajca zbezal s cevjo svoje puške na tla.« »Pa ste ga potem ustrelili,« jih vprašam v napetem pričakovanju. »Kaj še,« so rekli, »pač pa psa, ker je bil tako blizu zajca, da mu je repek pulil.« Za nekaj časa so utihnili, vzeli pipo in jo napolnili počasi vžgali žveplenko in, ko je skoraj do konca dogorela, pipo prižgali. Nato so nadaljevali: »Ja, nekoč je bilo pa še bolj špasno. Šel sem jazbeca čakat v času, ko ima turščica mlečne storže. S seboj sem vzel poln žep zgodnjih hrušk, ki so bile dobre, da bi jih sam cesar jedel. Seve,« so rekli, da sem takoj čutil, da nekaj pride, »vročina je bila, dan dolg in malo smo spali spričo tolikega dela. Tako sem kraj njive naslonjen na hrast v čakanju trdno zaspal. Ravno se mi je sanjalo, kako gre jazbec v koruzo, ko me nekaj pocuka za suknjič. Zdrznem se in še vidim jazbeca, kako jo naglih krač odmika. Od presenečenja sem kar obsedel, niti vedel nisem, da imam puško in po kaj sem prišel tja. Ko sem se iz boba izdrl, sem občutil suha usta, pa sem segel v žep po hruške. Šele tedaj se mi je posvetilo, zakaj me je cukalo. Od sočnih hrušk je bilo v žepu le nekaj obgrizkov...« Šele danes vem, kaj so čutili sivolasi očka takrat, ko so mi _ otroku pripovedovali lovske spomine svoje mladosti. No, danes sem pa že sam skoraj na tem. Če hočeš, dragi lovski tovariš, pa poslušaj še mene. Še kot otrok pred prvo svetovno vojno sem rad hodil bra-kirjem pomagat. Ob pogledu na lovski zbor sem vroče želel biti lovec. Mislil sem si, da že nekaj vem, ne da vlečem na ušesa izgovore o lovskih neuspehih po končanih brakadah, češ saj so že naš očka povedali, kako je z lovom in kakšen mora biti lovec. Predpostavljal sem si pač, da bom, ko odrastem, pri kakem »velelovcu« za pomočnika, da mu bom pasel divjad, jo pozimi krmil in ko bo čas lova, da bom tudi jaz vsaj tako dober lovec, kakor sem čul o tem pripovedovati starega očka ali bral v kaki knjigi iz davnih časov. Mislil sem, da je pač višek plemenitosti, skrbeti za srnice, jih le opazovati, četudi imaš puško na rami. Mislil sem, da je biti lovec — čuvaj, lepa in vzvišena služba. Vojna mi je vse te mladeniške sanje temeljito razpodila. Po vojni se je pač vse drugače obrnilo, ker le delno sem dosegel nekdanje želje. Nekoč smo šli pod Kamniške planine na lisice. Mrzel dan je bil, nekako konec januarja 1922. leta. »Ti, mladenič, tule bo dobro stojišče za lisjaka, ki je že marsikomu molil fige,« je rekel po starem Dr. N. iz Kamnika, tovariš Ciber pa še tiho želel lovski blagor. Usedem se blizu pota v precej globoko jamo, ves »okinčan« s suho praprotjo, katero sem si nataknil povsod, kamor sem mogel. Tak sem bil kakor šop praproti. Droben, trd sneg je naletaval, da se je čula vsaka snežinka ob dotiku suhega listja. V mirnem čakanju bi me skoraj zeblo, da nisem naenkrat začul cep, cep, cep, da mi je bilo takoj toplo. Že naslednji trenutek zagledam košatega lisjaka, ki je obstal in gledal naravnost v mene. Veter je bil sicer ugoden, toda kaj, če me bo lisjak celo večnost takole gledal... Po nekaj trenutkih je obrnil glavo na levo in pogledal nazaj. Mehanično se je dvignila puška k licu, oko — muha — pleče lisjaka — zgib kazalca in vrgel se je zvitorepec meter visoko ter negibno obležal. In ko je prišel lovski dobričina Dr. N. k plenu, je rekel: »Še tak lisjak se nazadnje ujame« — besede, katerih ne bom nikdar pozabil. Morda leto pozneje se mi je pripetilo tole: Stojim na koncu ribnika, koder je imela prehod lisica. Dolgo čakam; misleč, da ne bo nič, pričnem svaljkati cigareto, pestujoč puško na lakti. Zaverovan v tobakov užitek, ki naj bi ga imel, se naenkrat oglasi pes prav blizu mene. Brž sem hotel spraviti tobačnico, a bilo je prepozno. Ker sem stal na nekakšni obali, nisem videl dlje od petnajstih metrov, zlasti ker je bil rob obraščen z grmovjem. Takoj za prvim glasom psa se znajde lisica deset do dvanajst metrov od mene. Spustil sem tobačnico, da je cepnila na tla kakor zrela hruška. Nevoljen nad slabo razvado sem stal ko okamenel. Lisica, ugledavši me, se je ustavila stegnjena ko mačka, prihuljena k tlom, z eno šapo naprej, da je bil pogled nanjo užitek. Kako sem se jaz držal, pač ne morem reči. Čim hitreje sem nerodno dvignil puško, pomeril in sprožil. Po strelu se lisica vrže popolnoma k tlom. Misleč, da je prebrisanka že v mojih rokah, grem počasi s povešeno puško v eni roki in ponosom v srcu, da jo poberem — proti lisici. Toda preden jo dosežem, .se lisica bliskovito obrne in plane čez rob v dolino. Ko se snidemo z lovci, smo pretaknili vse naokrog, a lisice nikjer. Po treh tednih jo je našel Kun de v potočku, ki teče v omenjeni dolini. Ko bi imeli dobrega barvarja, bi jo gotovo našli. Zato brez psa, ki dela po krvnem sledu, ni lova! Pot življenja me je zanesla v Kanado. Že tretje leto bivanja v tuji deželi sem ustanovil slovenski lovski krožek. Za simbol smo imeli znak SLD, katerega sem prinesel s seboj. Naj vam povem nekaj doživljajev od tam. Po prvih lovskih uspehih sta se nam pridružila še en Slovenec in en Francoz. Tako nas je bilo deset, kar lepa družba. Osem z dvocevkami in dva s flobertovkami, dokler si ne dobita pravih pušk. Peljali smo se preko 70 milj daleč, tja, kamor nas je vodil Francoz, zagotavljajoč dober lov. Bil pa je, dasi precej star, dober strelec, čeprav se to meni ni zdelo prikladno. Kmalu smo imeli nekaj zajčkov — kuncev. Ko nekoč pogledam na desno, sem ravno videl, kako je Francoz dvignil flobertovko in sprožil. Takoj nato pa se za grmom zgrudi naš rojak z vzklikom: »Zakaj streljaš po meni?« Na vprašanje Francozu, zakaj je streljal po človeku, je rekel, da je skozi grm videl zajca, a ne lovca. S tem je bilo konec lova. Naš tovariš pa je trpel, ker mu je krogla obtičala na kosti v stegnu. Brezglavemu brzostrelcu je bilo seveda žal dejanja, nam pa je bil to resen opomin, da se tako in na tak način ne lovi. Kdor je počasen, je boljši ko prehiter. Predvsem pa, treba je videti, na kaj streljamo. Še isto zimo pa smo s še štirimi tovariši v bližini nesrečnega kraja uplenili na površini štiridesetih ha 62 belih zajčkov — kuncev. Domov smo krenili z okrog in okrog obloženim avtom. Tudi tam love kunce z dihurju sorodno živalco vretico, ki gre v luknjo po kunca in ga izžene, da obtiči v nastavljeni mreži. Dostikrat pa se tudi dogodi, da mali krvolok kunca v jami umori, mu izpije kri ter zadremlje ob še topli žrtvi. Tedaj se mora lovec oborožiti s potrpljenjem. Bilo 'je neke jeseni, menda leta 1932., ko smo lovili v bližini St. Thomasa, Ontario. Nekaj poljskih zajcev in veverico smo imeli v nahrbtniku.. Kar zagledamo avto, ki se je ustavil na poljski poti in iz katerega je stopil lovski čuvaj. Namenjenega proti nam ga počakamo. Prijazno nas vpraša po lovski sreči, veleč n^m, da glede plena pokažemo naše malhe. Seveda je našel veverico. »Prosim vaše lovske karte,« nas dokaj vljudno pozove. Sluteč, da smo za eno veverico preveč uplenili, smo se pozivu soglasno uprli. Ker je mož uvidel, da sam proti nam nič ne opravi, je skočil v avto ter se odpeljal. Zaradi ene veverice nismo želeli imeti opravka s sodiščem, zato smo se podvizali, da čimprej najdemo našo »garo« ter jo popihamo. Toda preden smo našli svoj avto, katerega v naglici kar nismo mogli iztakniti, nas je imela že tudi policija v rokah. Neljubo nas je dimilo, ko nas je odvedla v St. Thomas. Drugo jutro smo zvedeli, da je veverica strogo zaščitena. Obsodili so nas na plačilo 75 dolarjev, kar je toliko, kakor je tedaj stal pri nas vol. Res je, da tam stane lovska karta le en dolar. S čim pa se plačuje lovišče, smo občutili na policiji. Po skoraj enem desetletju sem se vrnil v domovino. Zopet sem hodil po krajih, katere sem v tujini tolikokrat preletel. Prišla je druga svetovna vojna. Po zmagi svoboda in z njo demokratična ureditev lova. Mnogo začetnih težav je bilo treba prebroditi. No, danes lahko love vsi pošteni, res lovsko čuteči tovariši. Naša lovska družina lovi z geslom: koža divjadi — naše devize! Dr. Stanko Bevk Lisičje zgodbice Med zadnjo vojno so se po mnogih naših loviščih poleg divjih svinj in volkov zelo razmnožile tudi lisice. To je nemara tudi vzrok temu, da je tako dlakaste kakor pernate divjadi manj, kakor je je bilo prej po pravilno vzdrževanih loviščih. Zato pade na brakadah po osvoboditvi neprimerno več lisic v veselje lovcem in zadovoljstvo Lovski zadrugi. Je pa tudi res lep užitek za lovca na lovu kakršne koli vrste, če z dobro pomerjenim strelom prevrže rjavko na dlako, večji, kakor če podere zajca ali izstreli iz kite nekaj jerebic. Nekako zadoščenje občuti lovec, ko stopi po košatorepko, jo dvigne in si ogleda zadetek, preceni kožuh in ugotovi spol. »Ne boš mi več redčila zajčjega rodu, trgala srnjih mladičev, davila jerebov, jerebic in fazanov,« je navadno prva misel, ko položi lovec ustreljenko k oprtniku ali jo obesi na vejo. »Pravijo,« se mu razvija pomenek s samim seboj, »da je lisica potrebna v lovišču, da je sanitetni zdravnik, ki odstranjuje iz revirja, kar je poginulega, bolnega in neprimernega za razplod. Ne rečem, da ne pobira mrtve divjadi in utegne biti tudi res, da laže zaleze nadležnega zajca, ki sta mu opešala vid in sluh, ali ujame na-dušljivca, ki ga v begu duši meti j a j, toda kdor je opazoval lisico, kadar lovi, je videl, da ji skoraj ne uide; kar si je vzela na muho, naj si bo bolno ali zdravo. Tako mislim, da je sanitetni posel lisici zelo postranska zaposlitev, ki je bolje, da jo opravljajo lovski čuvaji in drugi člani lovskih družin, kajti tem je to naloga, ne pa priložnostni čin. Zato, če ti pride lisica pred cev, pomeri in sproži, pa rajši pusti v nemar železje in strup, ki za poštenega lovca nista ravno zelena vejica za klobuk.« Ni čuda, da se lisica naglo razmnoži, če lov počiva, kakor je počival v naših krajih med okupacijo. Ne rečem s tem, da se v tem času ni slekla koža nobeni lisici, saj je poleg glasne puške precej tihih sredstev, ki jih uporabljajo skriti ljubitelji lisičjih kožuhov. Toda toliko jih vendar niso pobrali iz gozdov in s poljan, da njihovo število ne bi zrastlo v očitno škodo lovne divjadi. Če pomislimo, da ima lisica lahko po sedem, osem ali celo še več mladičev in da so ti godni za razplod že naslednje leto po rojstvu, lahko izračunamo, da utegne lisičji par dati v treh letih okoli sto potomcev. Spričo take rodovitnosti se ni bati, da bi s puško zatrli lisičji rod, četudi bi vsako razpoloženo lovino krasilo nekoliko kosov te zanimive zverjadi in bi poleg tega nobeno čakanje nanjo ne bilo brez plena ter imelo vsako jamarjenje uspeh. Jz- trebiti lisico iz naših gozdov bi bilo škoda: lovci bi prišli ob lepe užitke, gozdar bi jo nerad pogrešal in poljedelcu izgubo kake kokoši dobro poplača z uničevanjem miši in drugih poljskih škodljivcev. Lisica velja med ljudstvom za zelo razumno in pretkano žival. Nešteto pripovedk, basni in popevk hvali njeno prebrisanost in marsikateri lovec ve povedati o njeni zvitosti zanimive doživljaje. Če pa brez predsodkov take zgodbe premislimo do dna, pridemo do zaključka, da izjemnih umskih zmožnosti lisici ne moremo pripisovati. Pri vsem njenem početju jo vodita zelo razvita čuta sluha in voha, ga uravnžvata dober spomin in pa okoliščina, da pri nas razen človeka in redkokje volka nima zasledovalcev. To ji je zmanjšalo boječnost in zgojilo pogum, da je v sili drzna in počenja, česar vedno zalezovana žival ne bi storila. Ker lisica prav za prav ni vsakdanji plen in se le redko zgodi, da upleniš na enem lovu več kakor eno, ostane vsaka uplenitev lovcu v spominu, skoraj prav tako kakor srnjakova. In kadar samcat obujaš spomine na lovska doživetja ali teko v lovski družbi taka pripovedovanja, se rad spomniš ali poveš, kako si se tu ali tam srečal z zvitorepko. Naj navedem nekaj takih zgodbic, ki so v pisanem šopku mojih lovskih spominov nasejane kakor drobni, pa svojevrstni cvetovi. Majhen prispevek naj so k poznavanju lisičjega življenja. Prvo svojo lisico sem pogodil pred dobrim polstoletjem na Velikem vrhu v Zasavju. Okrajni glavar v mojem domačem kraju je priredil brakado. Kakor se je tiste čase »spodobilo«, je imel sam v zakupu večino lovišč svojega območja. Kdo bi si bil pa še upal na dražbah odpreti usta, če je glavar pri vzkliku cene izjavil svoj »plačano« in s tem nakazal, čigavo naj bo lovišče. Kljub temu pa, da so bila okoliška lovišča v glavarjevih rokah, nismo pogrešali lovskega udejstvovanja, kajti ne samo, da je glavar vabil na brakade vsakogar, ki je kazal veselje do lova, ampak je tudi rad dovoljeval lov na lastno pest, zlasti nam študentom. To pa pod pogojem, da si vsaj eno lovsko sezono prej hodil brez puške z gonjači in da si se strogo držal lovskih pravil, ki so tiste čase veljali. Morebitne pogreške v tem pogledu, ki je zvedel zanje, je kaznoval ne samo s strogim poukom, ampak tudi s krepkim posegom v lase ali po uhljih. V meglenem jutru smo se zbrali na vznožju Velikega vrha. Lovovodja z velikanskim bakrenim rogom je dodeljeval stojišča, njegov sin pa potem razvedel lovce, ki tega lovišča niso natančno 314 poznali. Mene je poslal na stojišče Za krajem, v gornji konec ozke doline, po kateri žubori majhen potok v Savo. »Saj poznaš štant,« je bolj poudaril kakor me vprašal. »Kaj ga ne bi, saj ...« sem posegel po sapo, da bi mu povedal od kod in kdaj. Toda možak je iztegnil roko v smeri proti stojišču in to je bil ukaz: molči in pojdi. Na stojišču sem se pritisnil ob deblo starega hrasta, pripravil puško in negibno čakal znamenja z rogom, da se lov prične. Še mi ni zamrl zategnjeni glas v ušesih, ko zagledam lisico. Počasi je šla od leve proti meni in se večkrat ozrla v dolino. Tak trenutek sem izrabil, dvignil puško k licu in že je zagrmelo. Pognal sem se iz dima: lisica je ležala na mestu in otepala z nogami. »Dobra je,« sem si dejal skoraj na glas, stopil nazaj k deblu, potisnil nov naboj v lefošejko in si odpel ovratnik pri srajci: veselje in ponos sta me dušila. "V dolini so zvonili braki, jaz pa sem bil z vsemi čuti pri lisici, ki je negibno ležala na mahu pod smreko. »Da ne oživi,« mi je brodilo po glavi, »da se ni le potuhnila,« me je skrbelo. »Ponjo grem,« sem sklenil, »dasi ni prav zapuščati stojišča med gonjo.« Že sem napravil korak, kar zavrisnejo psi v grapi pod menoj. Zasutem se ih beli zajčev repek se je ravno potopil za slemenom. Zapel sem si srajco: hladilo me je in obšla me je grenkoba. Psi so mimo mene udarili za zajcem. Večnost se mi je zdela, preden je rog trikrat zapel. Na zbirališču se je vodja lova nekako mimogrede ozrl na mojega lisjaka, pač pa z očitkom v očeh rezko vprašal: »Kaj pa zajec?« »Po desnem grebenu je šlo, ne po grapi,« sem trdil, toda izkušeni lovec, ki je poznal svet v lovišču kakor svojo dlan, je prisiljeno zakašljal, rekel pa nič. Ta lisica mi večkrat prihaja v spomin, ne samo zato, ker je bila prva, ampak tudi zato, ker sem starega, poštenega lovovodjo hotel »prelisičiti«. Prav tako se neredko domislim na predrzno lisico, ki smo jo trije streljali obenem. — Lovili smo na jerebice v Gaštejskem polju pri Kranju. Ptičar je bil dober in že smo nekaj kit razredčili. Naenkrat vstane ob strmem bregu Save pred nami z vn-ščem močna kita, ne da bi videli vzrok za to. Pod kito je švignila rdeča lisa, lisica z dvignjenim repom. Vsi trije smo vžgali po njej in videli samo še rep, ki je omahnil čez brežni rob. »Prinesi,« je ukazal lastnik psa in radovedno smo čakali, kaj bo. Ptičar se je kaj kmalu vrnil z jerebico, ki pa je bila močno pretrta, dasi Samo ni imel navade mečkanja. Takoj smo bili edini v tem, da je lisica pretrla jerebico in jo ob streljanju, nemara zadeta, izpustila. S pomočjo psa smo potem res našli lisico globoko doli v bregu. V ustnih kotih se je držalo še nekoliko jerebičjega perja. Človek bi ne mislil, da lovi lisica pri belem dnevu obenem z lovci na enem in istem polju, ki v našem primeru niti ni bilo kaj prida obsežno. Da bi paberkovala za nami, kar sicer lisica rada počenja, ni bilo verjetno, sicer pa smo ves čas streljali in brez glasnih klicev tudi ni bilo. Edino z veliko lisičjo drznostjo obenem z bližino skrivališča in morda z lakoto se da to izredno obnašanje lisice razložiti. Da je lisica lovila zajca med brakado, sem doživel na Voj-skem. To lovišče je imelo tačas v zakupu upravništvo državnih gozdov v Idriji kakor večino lovišč, ki so mejila na te obširne gozdove, kjer je bilo dosti divjadi, pa malo pasišč. Glavni vzrok takega zakupovanja pa je bil ta, da se je onemogočil lov navadnim zemljanom na »cesarsko« divjad, ki je izstopala v občinska lovišča na pašo. Pa to je zase poglavje, ki je bilo in ga ni več. Kadar je v teh zakupljenih loviščih priredil upravitelj večji lov, smo bili nanj povabljeni tudi zasebni lovci — rekali smo na tlako — sicer pa je lovila tam in zlasti v državnih gozdovih samo »visoka« gospoda v brezhibnih, zeleno obšitih oblekah in z gamsjim čopom za klobučki. Torej na takem lovu, veliki brakadi, je bilo, ko me je bradat logar postavil na stojišče. Divjad so pritiskali gonjači, ki so imeli le nekaj malega psov s seboj. Hrup gonjačev je bil velik in tudi psi so se oglašali. Kar priteče k meni zajček in se blizu mene pritisne pod previsno skalo. Takoj za njim pa je bila po njegovem sledu lisica. Oči-vidno si ga je hotela privoščiti. Ko je bila le še nekaj korakov pred skalo, puhne zajček iz zasilnega loža. Lisica je za trenutek osupnila in takrat sem že pritisnil nanjo. Ne vem, zakaj sem z drugim strelom pihnil še po tisti ubogi rokavici. Pa bilo je storjeno. Po končanem pogonu sem zajčka spravil v oprtnik ih samo z lisico v roki odšel na zbirališče. Zajčka sem zaradi sramote zatajil in ga naslednji dan doma povečerjal. Tja, kjer se je streljalo, pride lisica prav rada pogledat, če je kaj ostalo zanjo. Zlasti ob račjem lovu ima to kraguljo navado, pa tudi v gozdu se primeri, da zagledaš kmalu po streljanju v grmu njen ostri gobček in poželjive oči. (Konec pride.) Černač Anton Kako sem krmil merjasca in še kaj Gozdni delavec Poklar Tone odloži svojo težko plankačo in se nasloni na skladovnico drv ter gleda z začudenjem mojo ženo z motiko na rami. mene pa s polnim nahrbtnikom drobnega krompirja. Ko pa vidi, da prične žena kopati jamice na njivi, na kateri je bil lansko leto tudi krompir, jaz pa da polagam krompir, to je prava saditev krompirja v februarju pod Snežnikom, pokliče še oba sina: »Glejta, gozdarjevi sadijo krompir že sedaj in v nezorani njivi.« Sedaj naju gledajo vsi trije kakor žabe rdeči mak iz vode. Šele ko sva sajenje opravila, stopiva k njim, našim najboljšim tesačem, da jim raztolmačiva, zakaj sadiva krompir. Stari Poklar pa samo maje z glavo. Že zjutraj ob zori, ko je šel na delo, sva se pozdravila ter se čudi, da takega »ferštnerja« nisem še videl, ko se dani, gre že iz lovskega pohoda domov. Pa lisico tiplje, ki je še topla. Jaz sem mu pa razložil, da je ta devetnajsta to zimo, ker sem si to v plan postavil. In res, dva dni pozneje je moja bokarica naznanila iz obeh cevi, zrnjem in kroglo, da je plan dosežen. Istočasno je obležal mrtev dvajseti lisjak oziroma lisica v tej lovski sezoni. Verjetno, da se bo kakšen lovec našel, ki bo trdil, da to ni lovsko pravično. Temu pa bi pokazal lisičine v poletju, kjer so dobro obložene s srnicami, starimi po nekaj ur, da se zgroziš, kaj vse ti napravi lisica — mati za svoje mlade na račun uboge srnjadi. Celo močnega srnjaka je davila lisica v snegu, ko ji je upihnil življenje logar vpričo več delavcev lansko spomlad. Tudi jaz sem gledal na' lisico bolj kakor na sanitetko in to mnogo let. V letnem času sem vsaki pustil življenje. Odkar sem pa bolj natančno opazoval njihovo početje, sem jim pa napovedal ostro borbo, da jih zdecimiram. Tukaj so bila lovišča srnjadi — jelenjadi, danes pa bi bolje rekel, lovišča lisic in volkov. Mine po teden dni kolovratenja po gozdu, ko ne vidiš srne ali košute. Lisico pa za vsakim štorom. In tudi kuna ni nič boljša. Sledil sem večkrat, kako je lovila zajčka, in celo srne preganjala po ves dan. Ravno v tej zimi so našli logarji revirja Jurjeva dolina srnjaka, ki ga je zadavila kuna tako, da mu je pregriznila žile na vratu. Kakor pripovedujejo stari logarji, je bilo nekdaj srnjadi toliko, da je prišel gost na lov na srnjaka ter si kar iz kočije izbiral kapitalne srnjake, tako da ni niti iz kočije izstopil, pač pa se je vozil po gozdnih potih in ustrelil po pet srnjakov v dveh urah. Takrat ni bilo volkov niti lisic v takem številu kakor danes. Večkrat se vprašujem, kdaj bo zopet tako. Dokler bo toliko lisic in volkov, gotovo ne! Ne trdim, da so si vse lisice enake po krvoločnosti. To se lahko ugotovi šele, ko ji potegneš kožo z grešnega telesa. Tukaj lahko vidiš, kako so nekatere stare lisice založene s tolščo, medtem ko so druge suhe. In poglej še želodec, pa ti bo jasno, s kom imaš opravka. Z volkovi je isto. Nekateri samo koljejo. V enem dnevu zakolje več kosov jelenjadi — srnjadi, ne da bi požrl. Drugi pa pokoljejo, da se pošteno nažro ter se vračajo -— obirajo ter požro do zadnje kosti. Jaz in žena pa kar naprej sadiva krompir in tudi kakšno zrno koruze vmes, in sicer v Lupovi dragi na eni njivi 510 m od logarnice, in doma na vrtu tik obzidja, ki je okrog logarnice. Naš ščetinar pa sleherni večer izkoplje, kar sva posadila prejšnji dan. In tako se to menjuje, eno noč v Lupovi dragi, eno noč pri hiši. Neki dan, ko se vračamo domov po končanem izkazovanju, naj starejši logar lovec Sterk predlaga, da bi malo pogledali po travnikih, če ni morda kje kakšen ščetinar razoral travnike. Rekel sem, da ni treba, ker tu nima kaj iskati, ker ga doma na vrtu z ženo že ves teden dobro krmiva. Kar sapo jim je vzelo, ker za to ni nihče niti slutil, da imava z ženo prašiča že tako udomačenega, da žre domačo hrano. Ko je bila zadeva že vsem logarjem znana, sva tudi z ženo hodila javno krompir sadit, čeprav je padla za hrbtom kakšna zbadljivka. Postavil sem si na dvorišču oder, posekal grmičevje, tako da sem imel preko visokega zidu lep pregled po vrtu, postavil še lestev in Arse dobro pritrdil, da bi kaj ne zaškripalo, ko bi se popenjali na oder. Popoldne dobim še paket z Dolenjskega. V njem je bilo ono, kar sem tako nestrpno pričakoval — 20 nabojev krogel za mojo ljubljeno bokarico Merkel-Suhl 7 X 57 RHM, katere mi je priskrbel prijatelj iz Zagreba. Zvečer sedimo v kuhinji, kjer pripovedujem logarjem, kako mora pravi lovec opazovati naravo, biti z dušo in telesom čim bliže naravi, da jo vsaj površno spozna. Dal sem primer merjasca, ki ga nihče ne obsledi, a je tu pri hiši vsako noč. Lovcu, ljubitelju narave ne sme uiti niti iztrebek od lisice, kune, da se ne bi ustavil, ga temeljito pregledal in ugotovil, s, čim se hrani. Samo ena dlaka od jelenjadi v iztrebku ti pove, da je v bližini volk poklal jelenjad. Vedno se vprašaj, zakaj ravno tu sled lisice,” divje mačke ali kune. Kam je šla in od kje je prišla. Zakaj drozg ali šoja vpije na pomoč v gozdu. Pri vsaki, za po- vprečnega opazovalca nevidni malenkosti se poglobi v razmiš-ljevanje — zasledovanje in uganko boš rešil, seveda če boš pravilno ravnal. Kar pogledam na uro, ki kaže 20.45, vstanem, pograbim bo-karico, jo nabijem s šibrami PP in svežo kroglo, ki sem jo pred nekaj urami prejel za puško. Moja nagla odločitev je vse izne-nadila, ko stečem po stopnicah na dvorišče. V pritličju igra logar na harmoniko, praktikant ga pa spremlja na kitaro; torej ob-smrtnica merjascu, si mislim. Grem na lahko preko dvorišča po lestvi na oder. Pričel je padati droben sneg in je pobelil vrt kakor močna slana. Prvi krajec je bil pa že toliko močan, da mi je dajal dovolj svetlobe. Močna burja, ki je vlekla z njive proti meni, mi je dajala največ upanja. Preden pogledam preko zidu, še sklepam, ker prihaja slabo vreme, da bo merjasec prav gotovo prišel na večerjo. V tem pogledam preko zidu in vidim, da je bil črnuh že na večerji, ker je vse preobrnil, kar sva z ženo posadila. Črnuha pa nikjer. Kar ga ugledam, kako moško koraka po gozdu nazaj na njivo in proti meni. Mislim si, le bliže, da bo butica bolj preluknjana. Pa se mi ustavi na razdaljo 30 m! Kaj sedaj? Če me je zapazil in da jo pihne nazaj, tega pa ne! Pomerim ga, kolikor sem pač videl, v butico. Sedaj samo s čim bi mu posvetil? Sklenem, da bo bolje PP, ker teh je 12 v naboju, in nekaj v čelo, pa bo. Ko švigne ogenj iz cevi, merjasec skoči in hoče z na j več j o brzino na varnb. Gotovo si je mislil, da zopet bljuje kak norec po njegovem prašičjem obrazu. Ponovno pomerim na bežečega in spustim kroglo. Merjasec izgine v gozdu. Ko se vrnem v kuhinjo, so bili logarji — godci že tam z novico, da je počila puška na vrtu. Položim jim na mizo izstreljene tulce, iz katerih se je še kadilo, ter povem, da sem vžgal po merjascu. Takoj psa Luksa, hanoveranskega barvarja, na jermen in na krvni sled. Gremo na nastrel z lučjo. Prvi strel je igral samo brivca, ker je bilo ščetin na snegu kakor las v brivnici, kadar si da cigan striči svoje kodre. Pes vleče praktikanta naprej, kjer je krogla bolje napravila. Vse je bilo obrizgano s krvjo. Po 15 metrih leži mrtev merjasec s prestreljenim srcem. Krogla mu je prebila prsni koš, pljuča, srce ter obtičala za kožo na drugi strani plečeta. PP so bili le zmečkani na čelu, ker niso mogli prebiti kosti in so obtičali za kožo. Imel je tudi starih PP po raznih delih telesa, a le za kožo; spomini na lovce iz prejšnjih časov. S težavo ga privlečemo domov in ga obesimo na kobilo. Praktikant Jože iz Štajerske ga še ni videl — zato si ga temeljito ogleduje. Logar Tone pa sedi in maje z glavo, češ zakaj sem vlekel harmoniko, raje bi bil puško, ko sem za italijansko karabinko ves dan krogle vrtal. Stari Lojze, ki logari v teli črnih gozdovih, oziroma se je že rodil v njih, ker je bil tudi oče 45 let logar, modro, kakor on sam zna, reče ostalim: »Takega merjasca pa še ni bilo tu na Gomancah, odkar stoje. Če bi bil padel lansko zimo, ko je bilo dovolj žira, bi tehtal preko 200 kg. Ta mi bo ostal v spominu kakor nekoč lov na peteline z bivšim lastnikom teh gozdov.« Dobro smo pili zvečer, ko dobim ukaz, da bi spremljal princa na Planince. Odhod ob 2. uri ponoči iz Okrogline. Ker sem se zbal, da ne bi zaspal, sem naprosil tovariša Juriša Jožeta, da bi mi posodil budilko. Pok. Jože pa ni hotel ter je v vinjenosti zatrjeval, da me bo že on pravočasno zbudil. Zanesel se nisem in ven in ven sem gledal na žepno uro. Ko je prišel čas, sem poklical gospodarja. Imel je srečo in ustrelil 2 petelina, zato jo rano in zadovoljno primahava domov. Doma še vse spi, le žena pok. Jožeta gre v hlev krmit edino kravico, logarjev oziroma logarjeve žene priboljšek, da je bilo mleka za naraščaj. Jaz pa stopim v sobo, kjer je spal Juriša, in glej: Juriša spi — ves povit z debelo brisačo okrog glave. Ko radoveden bolje pogledam, vidim, da ima na ušesu z brisačo pritrjeno budilko, ki dela šklef, šklef ... Nato zaslišim v sosednji sobi nek šum in šepet. Odrinem malo yrata in glej: izpod odeje mole 4 noge in odeja enakomerno diha — kakor Ju riševa budilka šklef, šklef. Pepca pri tem drhteč vprašuje logarja: »Pepe, me boš oženil, Pepe, me boš oženil...« Joža pa boka: »Bom — bom — bom —« Previdno pokličem gospodarja in mu pokažem v eni sobi pomlad, v drugi jesen. Tedaj pa so bila že ocvrta jetrca in veseli se usedemo k večerji. Posebno moja žena je bila zadovoljna, a ne toliko z vedrim spominom starega Lojzeta kakor z malim trudom, s katerim je skrmila prašiča, da ima sedaj kaj za v lonec. Taki so doživljaji na lovu in doma. Sam pa imam lepo trofejo — merjaščeve čekane — več. Ker je Lojze bolan, mu strežemo z raznimi prašičjimi dobrotami, da je krepkejši in da mu je spomin živahnejši. LOVSKA POVEST Podskokar Janez Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajšanega romana. •(Nadaljevanje.) Kragulje gnezdo. Mrak je silil v sobo in gozdar Stare je komaj še razločil številke. Da ni bil prav pri koncu s svojim delom, bi prižgal luč, za nekaj minut pa ni bilo vredno. Končal je, vstal od mize in stopil k oknu, da v boljši svetlobi še enkrat pregleda račune. Do pikice natančno so se ujemali. Bolj kakor uspelega pisanja je bil vesel svoje domisli. Izračunal je namreč zaslužek delavk, ki so zasajale Pokljuko v njegovih predelih, že danes, čeprav bo jutri še uro, dve opraviti. No, in preden pospravijo ... On je pisal vsem kar pol dnine. Kdo bi cepil dlako! Uprava na Bledu je njegovemu predlogu spočetka ugovarjala, se bala »mestne« in ne vem še kakšne kontrole, nazadnje jo je pa le pregovoril, da kdor hitro da, dvakrat da. Kako bodo dekleta vesela, ko prejmejo takoj denar, ki ga nobena nič nima. Bridko pa mora biti človeku pri duši, če odhaja od dovršenega dela in nese namesto plačila samo žulje na rokah domov. Na denar pa čakaj do kdo ve kdaj. Sedi sam sveti Birokracij na njem: »Mlirn! AVer nie sein Brot mit Trtinen ass — Kdor h kruhu solz še ni pritakni —« Tomaž je položil spiske na mizo. V seznamu delavk je bila Rotarjeva Rezka zadnja. Ne namenoma. Je bilo naneslo tako. Z mislijo na prikupno dekle je odšel gozdar v kuhinjo, da si kuha večerjo. Zakuril je in pristavil krop. Rezka. Za enkrat ji je zaslužek potekel. Prihranila si je komaj kaj. Pa če si je tudi, ne bo mogla dvigniti, ko so vse hranilnice zamrznjene. Preklicano je narobe na svetu. Kdaj pa kdaj bo Rezki že skušal priskrbeti kakšen zaslužek. Saj je treba drevesnico pleti in to in ono. Krop je zavrel in Tomaž je vsul žgance. Ko je pa postavil moko nazaj na polico, je obstal, se udaril* s pestjo na čelo in pričel samega sebe oštevati: »Tepec, neumni! Da si prej ne domislim!« Kajpada! Johana res ni sposobna za samostojno gospodinjo, za deklo bo pa kar dobra. Saj ni sama kriva. Prej ali slej ji bo moral odpovedati. Rezka bo pa kakor nalašč za njegovo hišo. Ko j jutri jo vpraša. Žganci so povre)i. Zadovoljen zavoljo dobre misli je Stare dal cvret žlico zaseke kakor za priboljšek sam sebi. Mleko mu je bilo že pošlo, pa se je ob strani že grelo zelje od včeraj. Saj zelje je najboljše devetkrat pogreto, pa desetkrat zabeljeno. Če se mu bo zljubilo, si za na vrli zavre še črne kave ali čaja. Tomaž je zmešal temne ajdove žgance. Dobro so se mu posrečili. Prav taki so bili, kakor jili je rad jedel. Še Rezka bi jih komaj znala tako skuhati. Polil jih je z zaselco, postavil poleg njih na mizo zelje kar v loncu, se odkril, pokrižal, sedel in zajel: »O, ti —« žganci so bili neslani: »Prav misel na Rezko me je zmotila, da sem jih pozabil osoliti. Podobno je, da sem zaljubljen,« se je Tomaž zasmejal sam sebi, pa se ko j zresnil: »Nič ne de. Saj je zelje precej slano.« Zmešal je obe jedi skupaj in kar mimogrede pozabil, da večerja ni povsem tako kuhana, kakor bi imela biti. »Radoveden sem, kaj mi odgovori Rezka jutri?« je Stare povzel svojo glavno nocojšnjo misel, ko je že v tfemi stopil pred kočo, da prisluhne, kako lega Pokljuka spat. Na več krajih, blizu in daleč, so se oglašale sove, večje in manjše, od Uskovnice sem prek globoko v skalovje zajedene Ribnice je pa že \jkar bučal nočnik. »Vreme se bo sprevrglo. Da bi vzdržalo vsaj še jutri —« Kljub južnemu vetru je golorokemu, pljučnici podvrženemu, ne več mlademu gozdarju postalo hladno. Umaknil se je nazaj v kočo in zapahnil duri. Gozdar na Rudnem polju je izplačal že vse delavke. Vesele so bile in kar nič se niso utegnile pomuditi. Bale so se dežja, ki jih naj hrže prej ujame, preden pribite domov. Zadnja je bila na vrsti Rotarjeva Rezka. Tudi njej Se ni nič manj mudilo kakor drugim, pa Stare je mečkal in mečkal, da bi bil že tri odpravil. Končno je morala Rotarjeva na izrecno zahtevo, preden je podpisala, še sama prešteti denar. »Je sedaj vse v redu?« »Je. Hvala lepa, gospod gozdar!« »Pa ni.« »Kaj naj bi bilo narobe?« Rezki je postalo nerodno. Ni se zavedala, da bi bila kaj zagrešila. »Tooo — da mi je žena umrla že pred sedemnajstimi leti, mama pa letos pozimi in da z Johano, ki nam sedaj gospodinji, ne bomo mogli shajati; ne jaz, ne otroci.« »Poiščite si boljšo. Manjka jih!« »Jo pravkar iščem. Če bi ti hotela —« Rezka je bila presenečena. Obmolknila je in pomračilo se ji je čelo. »Prepričan sem, da bi bolj prave kar ne mogel dobiti,« je prigovarjal Tomaž. »Žeee — Samo —« »Nič manjše plače ne boš imela kakor v Ljubljani.« »Ah, kaj plača,« je zamaknila Rotarjeva z roko. »Kaj pa potem pomišljaš?« Sedaj se je Tomažu pomračil obraz: »Morebiti se bojiš, ker nimam žene, da bi ti utegnil biti nadležen?« »Niti malo ne.« »Pa ne‘vem.« Stare je prijel za oba prednja vogla mize. »Prepozni ste, gospod gozdar,« je bila bolj nejevoljna kakor pa ne Rezka. »Kaj mi niste mogli vsaj pred tremi dnevi omeniti. Naravnost v Podhom bi odšla, če bi želeli. Sedaj pa do jeseni ne morem.« »Kako, da ne bi mogla,« je trdo spregovoril Tomaž. »Besedo sem dala, ki je nikakor ne morem snesti, da bom čez poletje planinila. Za Javornikom. Medtem boste pa vi dobili drugo. Škoda —« Stare je vstal in se sprehodil. Da bi Rezko pregovarjal, naj stori kaj takega, kar bi ji ne bilo v čast, ne sme. Janez, posebno še Helena z Johano ne bosta imela počitnic. Pa jih je dekle tako potrebno. Nič kaj zdrava se mu ne zdi. Kaj naj taka nastopi službo. Niti minute bi ne bil brez skrbi. Johana! Potrpeti bo treba. Za nič gospodinjo ima sedaj, za dobro pa nobeno ne ve. Pa tudi, če je kaj prida, ne bo premenjala službe samo za nekaj mesecev. Tomaž se je ustavil: »Rezka!« »Prosim?« »Čeprav meni hudo narobe hodi, da nočeš dane besede prelomiti, ti moram dati prav.« »Taka sem. Ne morem pomagati —« Rezka si je oddahnila. Bala se je že, da se Stare ne bo izkazal uvidevnega, za kakršnega ga je precenila. »Prav taka si mi všeč in nič se nikar ne prenarejaj. Torej, ko odplaniniš, se ne boš branila priti k nam?« »Sem že rekla.« »Se pa kar dodobra pomeniva,« je silil Tomaž. »Počemuuu,« je brezskrbno zategnila Rezka. »Skoraj soseda bova čez poletje, se že dogovoriva.« »Drži ? « »Drži!« Segla sta si v roke. »Bom pa prišel kdaj Za Javornik fantovat.« »Le.« Saprabolt se je Tomaž težko premagal, da ni Rezke pritisnil k sebi. Če bi se le količkaj obotavljala, kdo ve, kako bi se izteklo. Pa se je dekletu zares mudilo. Začel je pršeti že dež. Ogrnjena s Staretovo pelerino in s kapuco čez glavo je Rotarjeva vsa zasopla dotekla dekleta. »O, Rezka!« so kar ob-strmele in se navihano spogledale. »Ja, ja! Snubil me je in nisem mu odrekla.« »Bi bila tudi dovolj nespametna.« »Pa ne za ženo, samo za gospodinjo.« »To pa že ni dosti navzkriž. Če si pametna, ti ne uide.« »Jaz sem se pa že veselila, kako bomo letos veselo planinile Za Javornikom.« »Saj bomo. Morebiti še bolj kakor bi se nadejala, Minca. Obljubila sem mu šele za jesen, če bo še teh misli.« »Oooo! Navihanka!« »Mislite in recite, kar hočete, dober človek je.« »Smo skusile.« »Tok, nikar ji ne bodite nevoščljive,« je zategnjeno posvarila Hišarjeva Minka. Na Gorel j eku je z Rudnega polja vračajoča se koprivniška in gorjuška dekleta prehitela spomladanska ploha. Planile so v Dijakov stan. Preden se je zvedrilo, so pokuhale vso kavo in celo po večkrat prevrele čaj, kar ga jim je bilo ostalo. Tudi pesmi jim je zmanjkalo. Tisto, da je na planincah luštno biti. so venomer ponavljale. Če so pa imele denar za nove rute v žepih — juhej, juhe! Po dežju — tudi na samem Triglavu ni padel več sneg — se je pomlad na Pokljuki ustanovila. Zadnji, najbolj senčni grm je ozelenel in pognala je trava. Druga za drugo so planšarice prizvonkljale z živino v planine in kukavice so jim naštevale leta, da so se jih naveličale šteti. Juhej, juhe! Na planincah luštno je. Pomlad je tudi gozdarja Tomaža Stareta kakor pomladila. Kar nič se ni zavedal, da se bliža že Abrahamovi bradi. Veselo zamišljen je hodil med nasadi, po posekali in presledjih in med smrekami, se kantine in France pri Mrzlem studencu kaj redko spomnil in bi bil skoraj pozabil na kragulje v najvišji smreki nad Tiho globel j o, pa sta ga stara dva s svojim razbojništvom opomnila, da jima že piskajo nenasitno požrešni kljuni mladičev. Lepa reč! In prav s tem kragulj im gnezdom je nekako povezal svojega življenja zamotanost. Mrstitev roparjev je zamudil, pa Rotarjevo Rezko tudi. Odstrel ob gnezdu se mu pa ne sme ponesrečiti. Kar nekako preverjen bi bil, da tudi na jesen z Rezko ne bo nič. Tomaž je nabrusil sekirico, snel puško s stene in odšel v Krašco. V opoldanskih urah se stara dva še najmanj sučeta okrog gnezda. Da bi kragulja čim manj zmotil, celo vej in smrečja ni sekal v bližini. Oboje je privlekel navzdol od više gori. Tomaž je urno napravil visok koč; stal je lahko v njem Zaklon je bil pokrit tudi od zgoraj, imel pa je navzgor in na vse strani strelne line. »Dobro,« je bil zadovoljen gozdar s svojim delom. Naglo je odšel. Kragulja ves čas ni čutil nikjer nobenega. Dva dni je v zgodnjih jutrnjih urah od daleč opazoval gozdar Stare, kako donašata roparja mladičem od drobnega ptiča do odraslega zajca vso vmesno divjad. »Če bo prav, jutri tole mesnico razderem. Dokaj opreznosti, pravih nabojev, ostrega očesa in mirne roke bo treba. Upam, da še vedno vse to zmorem, Rezka!« Drugo jutro je Tomaž že pred svitom stopil iz koče na Rudnem polju. Nebo je bilo pooblačeno, le nad daljnjo Jelovico je svetilo nekaj zvezd. Pokljuka sama pa je bila zavita v pošastno gluho noč. Kakor so bila Stareta vsa pota in steze na korak znane, se ni maral drsaj e z nogami pretipavati skozi temo. Čeprav bi bil proti zadnjemu lahko shajal brez luči, si je prav v koč pod visokimi smrekami nad Tiho globeljo prisvetil z žepno svetilko. Saj kragulj ni petelin. Dobro prikrit ostrovidnim roparskim očem je čakal zgodnji lovec dneva. Tihi, mračni gozd in svetle jase so se prebujale v eno samo pesem. Tomažu se je zazdelo, da je za minuto slišal celo zaklepati in na kratko pobrusiti zakesnelega petelina. Vsenaokrog, samo prav blizu Tihe globeli ne, so trtukale grlice, grulili golobje, ščebetali in peli zbori drobnih ptičev, nad katerimi je kakor plavala požvižgajoča pesem komatarjev. Zdanilo se je za zanesljiv strel. Tomaž niti za trenutek ni več odmaknil očesa od kragulj ega gnezda. Zgoraj v smreki se je zganilo. Zdaj! Čez rob dračja se je pokazala glava samice, ki je prek hladne noči ogrevala mladiče. Stare je pomeril. Preden je mogel ukriviti kazalec, roparice že nikjer več ni bilo. »Kar prav,« se ni razburjal gozdar. Cilj je bil premajhen in šibre bi samo slučajno prijele. Pri odletu bi pa moral biti strel tako nagel, da bi se težko posrečil. »Saj se vrneš, stara, in se z vsem životom dovolj dolgo pomudiš pred muho.« Tomaž ni več povesil puške. Nad gnezdom je zakrožil samec; temnega ptiča je prinesel v krempljih. »Če me spazi, ne prileti dovolj nizko, hrano pa mladičem kar iz višave spusti, kakor ima navado, kadar se ne čuti varnega,« je zaskrbelo skritega lovca. Tomaž niti z očmi ni trenil. Kragulj je sedel na rob gnezda, pa še preden je utegnil sklopiti perutnice, je počil strel. Belo marogasti sivi ropar je omahnil in se poševno speljal na tla. Spotoma mu je padel iz krempljev mrtvi komatar. Kakor bi se še ne zavedal, kaj se je bilo prav za prav pripetilo, je ranjeni samec s povešeno levo perutjo mirno občepel na zelenem podlesnem mahu. Zbegano se je oziral naokrog. Čez čas je poskusil vzleteti, pa ga je zaneslo in je samo nekajkrat nizko odskočil od tal. »Nikoli več ne boš prežal iz zračnih višin, koga bi napadel, ga ubil, raztrgal in požrl,« je privoščil gozdar ohromelemu razbojniku. Po še nekaterih brezuspešnih poskusih se je ranjeni kragulj menda zavedel svoje strte usode. Odskakljal je do bližnjega grma in se stisnil podenj. Stare bi ga več ne dosegel s šibrami, bi itak ne streljal, da bi morebiti po nepotrebnem ne opozoril slučajno se bližajoče samice nase. Koča zapustiti ni smel, če se ni hotel izdati in se odreči nadaljnjemu uspehu. Naj se brezsrčni . morilec tam pod grmom kar malo spokori za svoje okrutno življenje. Za enkrat ga ne more rešiti nadaljnjih muk. Sonce je obsijalo vrhove smrek, osvetlilo košate krošnje in kakor tipalo s svojimi žarki skozi presledke med mogočnimi debli, kaj se dogaja na tleh pod veličastno razsežno mogočno streho iz samega temnozelenega smrečja. Čedalje glasneje in nekako vedno bolj ubrano so peli zbori ptičev. Tomaž je pa čakal in čakal s tolikokrat preizkušenim lovskim potrpljenjem in se ni naveličal. Po naraščajočem nemiru prestradanih mladičev v visokem gnezdu je vedel, da kraguljice doslej ni prezrl. Čudno, da se tako dolgo ne vrne. Morebiti se je njej sami kaj pripetilo? Pa komaj. Czi, czii, czii. Lačno cviljenje požrešnih negodnikov tik ob deblu v vrhu smreke je postalo neučakljivo glasno. Stare se je zganil: »So že zagledali staro.« V hipu ga je spreletela do zadnje žilice napeta paznost, kakor bi res šlo za vso nadaljnjo usodnost njegovega življenja. Pridržal je sapo. Ne bi še do dna pljuč zajel svežega zraka gorskega gozda, že je vznemiril v spomladanskem jutru svatovsko veselo prepevajočo Pokljuko ponoven strel in se razlegel v obsežne goščave. Še preden je zamrl v vrhovih nad Lipanco, je kakor kamen padla med razmetane kosti in koščice in med po zelenem mahu raztreseno raznobarvno perje mrtva kraguljica z okrvavljenim, nekaj tednov starim piščancem v krempljih; ni jih utegnila več razpreti, tako naglo jo je dohitela smrt. Pod pridvignjeno perut je bil kakor strela z jasnega na gosto treščil v njen život naboj šiber, ji predrl srce in raztrgal drobovje. Tomaž je prilezel iz koča. Zadovoljno se je nasmehnil: »Da ti ne bo predolgo dolgčas po možu, stara, ko j pošljem njegovo pregrešno dušo za tabo na oni svet.« Za vsak primer je premen j al prazen tulec z novim nabojem, zaklopil puško, jo zavaroval in odšel, da ujame in usmrti kragulja, ki je še vedno negibno čepel pod istim grmom. Ranjeni ptič ni počakal lovca. Kakor hitro je videl, da se mu bliža človek, se je urno umaknil na drugo stran grma. Tomaž je pohitel za njim; ni ga dosegel. V ravni črti bi ga, okrog grma pa sta samo plesala in kar precej časa. »Čakaj, zlomek!« Stare je pobral prekli podobno smrekovo vejo in ples se je znova začel. Pa kakor je gozdar zamahoval, kragulja nikakor ni mogel ustaviti. Ranjeni samec je spretno odskakoval in lovcu se ni posrečilo zadeti ga na glavo. Za druge udarce se pa ni kaj prida menil. Tomaž se je upehal in obstal. Še dokaj bolj izmučen se je na drugi strani kragulj spet pritisnil pod grm. Strel skozi veje bi bil nevaren, uspešen pa samo slučajno. Drugače poskusi. Gozdar se je ritenski odmaknil, da bi videl, če bi za-streljeni ropar drugam odskakljal. V širokem loku je obšel košati grm, se mu z napeto puško spet približal skoraj na dvajset korakov, pociljal in sprožil. Kakor prej samica je bil sedaj tudi samec na mah mrtev. Stare ga je dvignil za noge, pobral grede še komatarja in oba položil h kraguljici, kateri je snel piščanca iz otrdelih krempljev: »Le od kod ga je prinesla? S Koprivnika ali z Gorjuš? Prav te sorte je, kakor so naši doma. Kar dober bo. Ocvrem si ga.« Tomaž seveda ni mogel vedeti, da bo jedel lastnega piščanca in da so že dva njegova pred gospodarjem požrli nikdar siti mladiči. Stare se je odteščal z gorkim čajem iz termalke. Zavrel si ga je bil že sinoči, da mu ni bilo treba zjutraj navsezgodaj kuriti. Prižgal si je še cigareto. Cvileči glasovi nad glavo so ga spomnili na lačni zarod. Strel v debelo plast dračja? V tako višavo? Zavrženi naboji! Da bi splezal do gnezda in mladiče pobral? Nemogoče. Smreka je bila nad tri hlode visoko brez vej. Deblo pa, da ga nihče ne obseže. Če bi drevo požagal? Letos še ni na vrsti in tudi nima nikogar, ki bi mu pomagal. Počakati bo treba. Mladiči morajo biti že kar precej odrasli. Prej ali slej jih prisili lakota, da poskačejo na tla. če pa ne, poginejo pač od lakote. »Ne morem pomagati. Kdo ve, koliko drobnega ptičjega zaroda je pomrlo enako mučne smrti, ker ste jim prav vi tam zgoraj požrli rednike. Da, da! Grehi staršev. Trd je zakon narave.« Da bi čakal pod smreko ? Naka! Po mleko stopi Za Javornik, nazaj grede pa spet pogleda, kako bo z mladiči. »Le kaj poreče Rezka?« Da mu na jesen zagospodinji, o tem je bil Tomaž sedaj kar preverjen. Saj se mu je dobro posrečilo ugonobiti kragulji rod. Ha, ha! Po mleko Za Javornik. Še za ves dan in še za drugo jutro mu ga je stalo v kuhinji na polici. Da se gre postavit s svojim plenom Rotarjevi Rezki, tega bi pa gozdar Tomaž Stare za veš svet nikomur ne hotel priznati. Je še celo sam sebi tajil. Sonce se je že davno pomaknilo čez poldan in ptičje petje na Pokljuki je domalega utihnilo, ko se je gozdar Stare vračal s planine Za Javornikom. Pod visoko smreko nad Tiho globel j o je že zdaleč opazil dve kepi belega puha. Ena je bila negibna. Mladič' je padel z glavo na kamen in se ubil, drugi je z zlomljeno nogo ležal po strani. Tomaž ga je hitro rešil bolečin. Tretji je čivkal na robu gnezda. Strel ga je sklatil na tla. Končano. Na zares lep lovski uspeli pa Tomaž kar nič ni utegnil misliti. Mu je preveč rojila po glavi Rotarjeva Rezka. Polde Jesih Mladina I. Bilo je v maju, ko sem rekel Pepelu, naj bi šla pogledat, kaj je z mladimi lisičkami. Kmalu svo korakala proti nama znanim lisičinam in jazbinam. Stikaje skozi šibje sva se tiho pogovarjala in menila, da bosta letos gotovo kak fazan in zajček v statistiki več. Ko tako šariva skozi dračje in pozorno gledava v smeri znane lisičje luknje, obstaneva kakor okopana. Pet malih, srčkanih lisičk se je prekopicevalo druga preko druge. To je trajalo kakih deset minut, ko zašepečem Pepetu: te so že najine. V sekundi ni bilo nobene več. Kaj sedaj? Počakala bova, da pridejo ven, pa jih bova polovila, tako sva si mislila. Usedeva se nad luknjo in mirno preživa, kdaj se bo prikazala kaka glavica. Mine ura — nič. Rečem Pepetu, naj gre domov in prinese kaj za pod zob, jaz da bom pa stražil. S kolesom je bil Pepe kmdlu nazaj. Kolo postavi pod skalo kakih deset metrov od jame in pride k meni ter na moj odgovor, da ni nič, molčiva in misliva, kako dobiti mladino. Naenkrat pa, kakor bi udarila strela, zavpije lisica in se vrže v goščavo. Nehote se oba na glas zasmejeva. Lisica je namreč, prišedši domov, skočila raz skalo ravno h kolesu. Zato njen prestrašen glas. Bila sva sedaj gotova, da je stara zunaj, mladež bo torej najina, samo čakati bo treba, da staro ustreliva, mlade bodo pa morale zavoljo lakote na dan. Luknja je imela kakor navadno dva rova. Da bi nama ne bilo treba pri obeh stražiti, sva enega zamašila. Dan se je nagibal. Nastopala je krasna majska noč. Bilo je kar dobro vidno za strel na 15 korakov. V Smledniku je udarilo devet in tri četrt. Naenkrat zaslišiva lisičin »boeo-bev-beau« glas, s katerim je svojo mladež svarila. Za tem je postalo, vse tiho, le v vasi je lajal pes in neka vrata so se trdo zaprla. Ura v zvoniku je udarila deset in tri četrt. Ravno sem hotel Pepeta vprašati, če bo stara zopet svarila, ko se je ponovil isti glas kakor pred uro, le da je lisica bila nekaj bliže. Sedaj nama je bilo jasno, da je to njen svarilni glas. Sova je od nekod neslišno priletela in zginila mimo naju kakor senca. Ob enajstih in tri četrt, torej zopet točno ob uri, sva slišala isti lisičin svarilni glas in tako natančno vsako uro. Postajalo je hladno. Minila je cela večnost. Ko je ura v zvoniku udarjala tri in tri četrt, sva zopet slišala lisičin svarilni glas. Morala je biti za streljaj od naju. Počasi se je danilo. Naenkrat zaslišiva v bližini rahle stopinje v suhem listju. Vedela sva, da gre lisica. Pepe se je odločil, da bi lisico obšel, jaz p g. sem se pomaknil na pet korakov nad jamo. V tem hipu švigne lisica ko blisk mimo naju in že je bila v luknji. Za strel ni bilo časa. »Pepe,« sem zavpil, »zdaj pa imava vraga v luknji. Zastonj je bila prečuta noč.« Pepe je moral v službo. Naročil sem mu, naj popoldne zopet pride in prinese s seboj žveplo, jaz pa bom do takrat stražil. In kakor sva se v začetku veselila, tako sva sedaj robantila nad preb risanko. Težko sem pričakal naslednjega dne. Ob treh popoldne se je vrnil Pepe s psom in žveplom. Pes ni opravil nič. Zažgala sva pri vhodu žveplo in s suknjiči pihala v rov. Poslušala sva, če bi se čulo kako grčanje ali prskanje, vendar ni bilo iz vsega nič. Ko sva luknjo zamašila, sva odkrevsala potef-tana domov. Drugo jutro sem bil navsezgodaj pri lisičini in našel, da je stara ponoči prekopala pod kamenjem in jo z vso mladežjo pobrisala v zlato svobodo, meni in Pepetu pa pustila prijeten spomin. n. Vrnila se je pomlad in z njo novo življenje. S tem pa tudi stikanje za mladimi lisičkami. Pepe je zopet pri meni. Že na obrazu mu berem, da ima nekaj zame. Na moje vprašanje mi v eni sami pove, da je zavohal >mlade«. Jutri ob osmih torej greva, kramp in lopato pa dobiva pri najbližjem kmetu. Vso noč nisem zaspal, pač pa delal načrte. Dobila sva orodje in šla na delo. Po prstih sva se približala lisičini in z daljnogledom opazovala pred seboj. Pred lisičino opaziva mladež. Bilo jih je pet. Ležale so, le kdaj pa kdaj se je katera pretegnila. Kazalo je, da so ali zaspane, ali pa presite in jim ni do igre. Ko napraviva še korak, je v hipu vse zginilo v luknjo in lepe slike je bilo konec. Kaj praviš, je li stara doma, se vprašava oba obenem. Nič ne de, teren je mehak in lahko nama jih bo izkopati. Zaradi varnosti sva zamašila izhode in začela kopati dva metra od desnega vhoda. Po polurnem kopanju zadeneva na dva rova, ki sta se cepila. Naprej po desnem rovu! Dva metra od prve jame začneva kopati drugo. Delala sva čez eno uro, toda zaman. Kaj praviš, vraga, koliko lukenj bo treba še kopati, ko ne veš, v katero smer držijo? Poldetu, ki je bil z nama, sem rekel, naj skoči domov po psa, ta nam bo že pokazal, kje so. Midva bova medtem poslušala, če kje kaj brskajo. Pogledam v izkopano luknjo in vidim lisičko, ki drži po strani glavico in naju srčkano gleda kakor mali kužek; brž ko se pa premaknem, se glavica skrije v rov. Pepe brž odreže palico, naveže nanjo zanko, jo nastavi pred rov in ko se po daljšem času glavica prikaže, je zanka že na vratu. Še malo revskanja, prijem za vrat in smuk z njo v nahrbtnik. V tem času je prišel moj sinko s psom in spustili smo ga v levi rov ter čakali. Nekaj časa se je slišal le nekak šum in rahel ropot, nato pa lajež. Torej pes drži! Ko natančno določiva mesto, začneva od vrha navpično kopati poldrag meter globoko. Naenkrat zagledava psa, kako nepremično leži, ped pred njim pa se stiskata dve lisički. Hitro zanko in naenkrat sta bili v nahrbtniku. Naprej. Lačna in žejna sva bila, toda delati je treba, saj je bila ura že dve popoldne. Zopet spustimo psa v desni rov. Hitro jili je prijel ter lepo držal in po dveh urah sta bili tudi ostali dve v nahrbtniku. Pet muck je bilo na varnem. Sedaj je potrebno zasuti jame, mogoče bodo prihodnje leto zopet tu. Ko mečeva zemljo nazaj v rove, zagledam ne daleč nekaj črnega na tleh. Pepetu rečem, naj pogleda, kaj bi moglo biti. Pepe stopi kakih petnajst korakov v označeno smer in prinese težko, mastno in še gorko črno kokoš. Kokoš nama je podarila stara lisica, češ saj meni ne bo več treba skrbeti za mlade. Dobra bo, rečem Pepetu, vsak polovico za trud. / Izmučena, pa vesela korakava v vas, da vrneva orodje. Gospodinja nama postreže z jabolčnikom in kruhom, obenem pa nama začne pripovedovati, da je med tem, ko sva midva kopala mlade, prišla stara lisica in ji odnesla kuro in petelina. Zaprosila naju je, naj ji malo pokaževa lisičke. Seveda sva ji rada ustregla, vendar je Pepe tako oprezno odvezal nahrbtnik, da je gospodinja videla samo lisičke, njene putke pa ne. Lepo se zahvaliva za malico in jo počasnih korakov mahneva proti domu. Toda glej spaka, pes nekaj drži in podi po žitu. Morda je mačka? Pepe pogleda in zavpije: »Petelin je!« Navežem psa in Pepe lepo žene petelina njegovi gospodinji. »Ali je vaš?« jo vpraša. »Seveda je,« mu odgovori, »tisočkrat vam hvala!« »Vam tudi, mamica.« Tako Pepe, vsak pol, ko bodo lisičke dorasle in dale lepe kožuhe, zopet vsak pol. Doma sem dal mladež v ogrado. Lepo so rasle. Veliko je bilo dela z njimi, posebno s čiščenjem, ker lisica ne pozna- snage kakor jazbec. Hranil sem jih z vsem, kar sem pač dobil od mesarja. Če sem jim stresel poln predpasnik jabolk, je bilo takoj po njih. Imel sem velik užitek, ko sem jih skrivaj opazoval pri izvajanju njihovih umetnij v skakanju itd. Če pa sem se iznenada pojavil pri njih, so vse hkrati napravile »doli« kakor najbolj dresiran ptičar. Največ tepeža in trganja pa je bilo, če sem jim prinesel vrabce. In ravno vrabci ali pa jaz sam so bili krivi poznejše nesreče. Nekega dne mi prinese S. polno rešeto vrabcev. Položil sem jih na tako mesto, da so jih lisice lahko gledale. In čeprav je bila mreža dvojna, so jo ponoči pretrgale. Zjutraj pa joj, vse lisice zunaj! To vam je bil direndaj in vpitje: tukaj je ena, tamle druga, tam tretja, četrta in tudi peta! Skočim po puško in začel se je lov. To pa še ni bila vsa nesreča. Žena vpije: kura manjka, pa racak, raca tudi manjka, še dve kuri manjkata in trije piščanci. Tako so mi lisičke plačale mojo požrtvovalnost in skrb. V eni uri sem imel vse lepo postrojene na mizi. V kuhinji pa so se pekle ter cvrle kure in race. Debate je bilo mnogo, jedi pa še več. Zaklel sem se pa, da lisic nikoli več v ujetništvo. Tudi sedaj sem si mislil, da bi bilo dobro, če bi si s Pepetom delila. Žal sem moral nositi vso škodo sam. Niti na kurjo pojedino ga nisem mogel povabiti, ker je bil v partizanih. 5 jfifi m . ha UpbHtol M. Vjo 6i£hiki Anton S. Pirc Lev v železni pasti Gordon je nekoč z neverjetno spretnostjo konstruiral levjo past. V pori ju, ki predstavlja mešano pokrajino, pol stepe in pol gozda, je med jekleno trdimi palisadami iz lesa divje oljke namestil domačo kozo. To pa je naredil, ker ni trenutno imel na razpolago osla, ki s svojim riganjem najbolj zanesljivo privabi kralja puščave. Lev bo dal oslu prednost pred vsako drugo vabo, ker tudi v stepi uživa oslov bratranec, pisana zebra, njegovo posebno naklonjenost. Toda če osla ni, bo koza tudi dobra. Končno se tudi koza oglasi, če ji postane dolg čas ali pa, če opazi kako reč, ki vzbuja njeno radovednost. Kozi je dal hrano za vso noč in v prostorni kletki se je lahko obračala po mili volji. Razmak med oljkinimi stebriči je bil dovolj velik, da je ropar kozo lahko udobno ovohaval, ni je pa mogel potegniti iz kletke. Sicer pa, lev ne skoči slepo na svoj plen, posebno če je kaka okolnost zbudila njegov sum. Tedaj hodi oprezno okrog vabe in pri tej priložnosti stopi skoraj gotovo na eno izmed vkopanih železnih pasti, ki so same po sebi težke in masivne, povrh pa še z močno verigo priklenjene na bližnje drevo. Gordon je postavil samo eno past. Mrak se je spustil na zemljo in Gordon je šel domov. Koza se ni bala. mirno se je ulegla in prežvekovala. Past je bila od Gordonove hiše oddaljena pol kilometra. Okrog devete se je slišalo rjovenje leva nekje blizu pasti kakor že nekoliko noči. To pa Gordona ni motilo, da si ne bi privoščil še en viski. Ulegel sc je in se v postelji udobno namestil. Kmalu je trdno zaspal, ker mu usoda koze ni delala nobenih skrbi. Drugo jutro je po stari navadi zgodaj vstal. Medlo se mu je zdelo, da je okrog četrte slišal močno rjovenje iz smeri koze. Zajtrkoval je, kakor se spodobi. Potem je poklical nekoliko črncev in se z njimi napotil proti kraju, kjer je pustil prejšnji večSr kozo. Čudno, da je ni slišati. In tudi leva ne sliši, ko vendar ujet in v past stinjen lev ne bi pokojno prenašal take usode. Koza pa je morala biti žejna, ker ji namenoma ni dal vode, da bi se češče oglašala. Vse je ostalo tiho. Zdaj je čisto blizu. Tamle, pri onem visokem grmu se cepi pot in od tam naprej deset korakov je vkopana past. Gordon zamahne zamorcem, naj obstanejo na mestu, on pa se oprezno odplazi bliže s puško, pripravljeno na strel. Saj ni mogel vedeti, če se ujeti lev ni odtrgal in morda čepi kje blizu za kakim grmom. Prispel je do ovinka, kjer se ozka pot odceplja v smeri proti pasti, in še zmeraj se nič ne gane. Brez suma koza mirno prežvekuje in »simbec ni bilo blizu v pretekli noči. Ravno je hotel poklicati črnce, da bi si ogledali kraj neuspeha in kozo odpeljali domov, ko se še za vsak primer odloči, da še poprej oprezno pogleda okrog ogla. Goirdon je iztegnil svoj vrat, kolikor je mogel, in še hitreje ga je potegnil nazaj, ko da se je spotaknil nad najhujšo strupenjačo. Vsa kri mu je šinila k srcu in on je prebledel. Koze ni bilo več. Tik razdejanih ostankov kletke je sedel mogočen lev s temno grivo, ki mu ni več mogel uiti. Toda okrog priklenjenega ujetnika so stali trije levi, drug mogočnejši od drugega, sami izredni eksemplarji. Trije levi, ki so obiskali ponesrečenega tovariša, so obračali vso svojo pozornost samo nanj. Ničesar sumljivega niso vohali. Levi so stali tako, da bi enega lahko dobro zadel, dva pa sta bila le delno vidna. Kaj naj stori? Mnogi so mu to pozneje zamerili, v njegovi koži pa bi storili isto. Po preteku ene sekunde se je odločil. Odplazil se je neslišno nazaj do svojih črncev in tudi nje brez besed opozoril, naj tiho zginejo. Opoldne pa, ko je sonce stalo v zenitu in je pripeka bila skoraj neznosna, se je sam napotil k pasti in ustrelil leva, ki je kroglo sprejel z dostojanstvom kralja. Njegovih treh tovarišev ni bilo več tam. Levi, ki jih nisem ustrelil. Lovec in raziskovalec afriške divjadi Schomburgk pripoveduje o levih, ki jih ni ustrelil. Sedemnajstleten je prvič prispel v Durban v Natalu. Ko je prvi večer sedel na verandi penziona in urejeval prve vtise tropskega dne, zasliši iz daljave grmenje, ki ga vsakdo pozna iz živalskega vrta. Lev je zarjovel. Predstavljal si je zver, ki plena željna zdaj obkroža kraj, kakor je to čital v popotnih knjigah. Dolgo ni mogel zaspati in komaj je dočakal jutro. Ko je pri zajtrku pripovedoval o svojem doživljaju zbranim gostom malega penziona, so ga vsi strme poslušali, tako se mu je zdelo. Pa izusti Anglež: Seveda so levi tu, včeraj je dbpotoval cirkus in postavil svoje šotore na trgu. To je bilo moje prvo razočaranje in njemu so sledila še mnoga druga. Nekoliko let pozneje sem bil v zemlji zulov. Tam sem prvič videl leva v prostosti, toda bil je mrtev. Ustreljen je bil na velikem pogonu v čast visokemu obisku. Če bi imel malo več sreče, bi ga bil ustrelil jaz. Toda visok uradnik mi ga je ustrelil pred nosom, poševno, kar seveda ni bilo pravilno, ampak tudi v zemlji zulov ima tisti prav, ki ima večjo plačo. V zemlji zulov sem pozneje večkrat slišal rjovenje levov, toda videl nisem nobenega. > Leta 1901 sem v nekem hotelu v Svakopmundu poslušal gorostasne pravljice o lovu na leve. Toda te dogodivščine so bile odvisne od količine po-užitega alkohola in če bi bile vse resnične, danes levov ne bi sploh več bilo. V letu 1904 sem prepotoval Rodezijo. Rekli so mi, da se tam vidijo levi iz vlaka. Jaz nisem videl niti enega, videl pa sem mnogo odvrženih steklenic od viskija. Mogoče je, da so prejšnji lastniki teh steklenic videli leve, ko so zarana temeljito praznili steklenice. Od vodopadov Viktoria Njansa sem v družbi dveh uradnikov potoval proti Kalomi. Bili smo na konjih, spali pa smo v odeje zaviti kar zunaj v stepi. Sredi noči zaslišim krik: Lev, pozor! Vojaki, ki so nas spremljali, streljajo v temo. Administrator kolne, ni pa mogel zadržati stokanja. Lev ga je, ko ga je iz odeje vlekel, ugriznil v ramo. Rana je bila videti grda, ni pa bila nevarna. Razumljivo je, da ostanek noči nismo spali. Čakali smo s puško v roki leva. Zjutraj smo iskali sledove. Našli smo sled hijene, ki je administratorja hotela odvleči, ker ga je smatrala za mrtvega. Hijena nikoli ne napada živega bitja, to je splošno znano, in ta žival se je pozneje gotovo sramovala, ko je uvidela zmoto. V Kalomi smo prispeli ravno na pogreb bura. ki ga je ranjeni lev raztrgal. Kljub žalostnemu primeru sem se veselil, da pridem v levji revir. Ves čas svojega bivanja v Kalomi sem hodil dnevno na lov, slišal sem skoraj vsako noč rjovenje levov, videl pa kljub temu nisem niti enega. Iz Kalome sem z neko karavano potoval v severno Rodezijo. Nočevali smo v šotorih. Neke noči sem se prebudil, ker se mi je zdelo, da se je nekdo spotaknil na konopcu mojega šotora. Ker sem mislil, da je to bil eden nosačev, sem kmalu spet zaspal. Drugo jutro pa mi pokažejo vojaki močan sled leva, ki je hodil okrog mojega šotora. Takrat sem užival v zadovoljstvu, da sem vendar enkrat doživel bližino pristnega leva. Dan odmora sem izkoristil za majhen lovski izlet. Na poti sem srečal dva domačina, ki sta mojemu askariju povedala, da gresta po meso zebre, ki jo je lev uplenil. Upajoč, da morda najdem leva pri svoji žrtvi, sem se priključil. Ko smo prišli bliže, smo našli že druge črnce, ki so si razdeljevali meso. Na sto korakov od zebre so zamorci začeli vpiti in pri tem kazali na termitsko trdnjavo. Ko smo pogledali tja, smo za hip ugledali mogočnega grivastega leva, ki pa je takoj nato z dolgim skokom izginil v visoki travi. Zasledovanje sem moral opustiti, ker si nobeden zamorcev ni upal za menoj v gosto travo. Do večera sem čakal pri ostankih zebre na leva, ki pa ni prišel. To je bil prvi lev, ki sem ga videl v Afriki. Pozneje sem bil član neke ekspedicije, ki je imela nalogo, da ugotovi izvirke reke Kabompo. Bilo je v času velikega deževja, trava visoka in sveža, lov pa malo izdaten. Levi, ko da so izginili iz tega kraja, kjer jih je bilo navadno dovolj. Ves čas potovanja niti enkrat nismo slišali rjovenja levov. Pri vrnitvi smo potovali ob toku reke Kabompo, ki predstavlja mejo proti Angoli. Reka je bila zaradi dolgega deževja narasla, čolna pa nikjer. Ker smo hoteli dobiti zvezo z drugo obalo, sem preplaval reko, nakar so mi drugi sledili. Oslabljen od mrzlice sem skoraj brez zavesti taval za svojim puško-nošo, ki je nenadno pokazal naprej in zaklical: lev! Dobrih sto metrov pred nami je nekaj rumenorjavega lezlo skozi visoko travo. Dobro sem pomeril in ustrelil. Prepričan, da sem ustrelil leva, sem hvaležno sprejel čestitke svojih tovarišev. Počasi' in oprezno smo se bližali živali, katere rjavo krzno smo videli skozi travo. Bila je konjska antilopa, a vsi smo jo imeli za starega leva. Neko popoldne sem nastrelil divjega prašiča, ki je po strelu zbežal in to v smeri gostega gozdička. Ce ga doseže pred menoj, ga ne dobim. Moral sem mu torej presekati pot. Z dolgimi skoki sem tekel preko stepe, skozi travo, ki je bila do dva metra visoka. Nisem gledal niti levo niti desno, moje oči so bile uprte v bežečega merjasca. Že sem dosegel rob gozda, ko sem se nenadno spotaknil na nečem mehkem in padel. Puška mi je zletela iz rok. Čeprav sem bil omamljen od padca, sem slišal neko pihanje. Bil sem prepričan, da sem v oblasti leoparda in to brez orožja. Ko sem se, ker je ostalo vse mirno, končno le ozrl, vidim levinjo, ki jo v dolgih skokih ubira proti gozdu za menoj. Preden sem našel puško in očistil cev zemlje, je levinja izginila v gozdu. Merjasca sem našel že mrtvega. Ko sem pozneje živel v okolici Mumbve, sem upal, da pridem v stik z levi, katerih je v tem kraju dovolj. Tudi tu nisem imel sreče. Brž ko sem odpotoval, so se levi takoj pojavili blizu postaje. Po neki vrnitvi so me obvestili, da je prejšnje popoldne več ur ležal na termitskem stožcu odrasel lev. Prav gotovo je hotel upleniti kako govedo, ki so se pasla tam okoli. Nekega dne je prišel polkovnik v inšpekcijo. Ni bil lovec. Tik postaje ga opozori eden spremljevalcev na levinjo. Polkovnika je prijela lovska strast. Vzel je puško enega spremljajočih vojakov in streljal. Na nesrečo je zadel. Levinja je brez premišljanja napadla. Polkovnik je naredil drugo, še večjo pogreško. Pokleknil je in streljal na zver, ki je v dolgih skokih napadala. Majhnega cilja ni zadel. V prihodnjem trenutku ga je levinja dosegla in ga obdelovala z zobmi in kremplji. Vse je zbežalo, samo star zamorec je mirno prislonil puško na glavo zveri, ki se je brez glasu zgrudila. Če bi bil polkovnik streljal stoje, bi dolgo telo gotovo zadel. Rane niso bile nevarne in polkovnik je kmalu ozdravel. To se je zgodilo tako rekoč pred mojimi očmi. Kljub temu še nisem prišel do strela na to kraljevsko zver. Nekoliko dni pozneje sem naredil majhen lovski pohod v okolico. Kmalu sem sledil trop losovih antilop in ustrelil dva lepa kozla. Ko sem se vračal v taborišče, zagledam na pet sto metrov leva, ki ravno prečka travnik med gozdovi. Z glavo na tleh in visoko dvignjenimi pleči lev niti malo ni bil videti impozanten. V spremstvu dveh zamorcev in svojih dveh lovskih psov sem mu skušal odrezati pot. Na tri sto korakov nas je zagledal, se ustavil in ostro opazoval. Za strel je bilo predaleč, sicer pa je takoj nadaljeval beg v lahkem drncu. Tekel sem, kolikor so me noge nesle, da dosežem pred levom potok, za katerim se je širilo grmovje, kamor se je lev nameraval skriti. Toda bil sem prepočasen. Lev je pred menoj prispel do trnja in že je bil v goščavi. Psa sta besno obletavala grm, slišal sem leva pihati, videl ga pa nisem, čeravno je bil v neposredni bližini. Enkrat je lev poskušal prodreti živ kordon. Zamorec pa, ki je stal tam, ga je z dvignjeno sulico nagnal nazaj v grm. To dokazuje, da lev samec podnevi in neranjen niti malo ni hraber in da napada le v skrajni sili. Vrnil sem se že v mraku k ustreljenima antilopama, kjer smo pri majhnih ognjih preždeli vso noč. Na spanje ni bilo misliti, ker so levi prihajali na nekaj metrov do taborišča. Naslednjo noč smo naredili zaklonišče na visokem drevesu in položili ne daleč eno ustreljenih antilop. Vso noč so levi rjoveli tam okrog, k antilopi pa so prišli le divji prašiči. Nekoč sem taboril v vročem poletnem času izven Kalome. Šotor je bil ponoči odprt zaradi vročine. Zgodaj zjutraj so prišli moji tovariši posamezno, drug za drugim, in me spraševali, če sem dobro spal. Pokazali so mi odtis kapitalne levje šape v pesku pri vhodu v šotor. Ničesar nisem slišal, ker sem trdo spal, pokrit z belo gosto mrežo proti popadačem. Morda mi je to rešilo življenje. Drugič sem čakal na lovskega tovariša dva dni. Moral bi priti za menoj v začasno taborišče, pa ga ni bilo, tako da sem bil silno zaskrbljen. Po dveh dneh jo je primahal in povedal, da je dve noči prebil na drevesih, ker so okrog in okrog rjoveli levi. V neki zamorski vasi je bil velik alarm. Levja družina je vdrla sredi belega dne v ograjo in pobila nekaj govedi. Ker sem ravno potoval skozi vas, sem se odločil, da ostanem dan, dva in rešim vas nadloge. Kupil sem dve teleti in zgradil s pomočjo domačinov na košatem drevju sedišči. Ob osmih zvečer sva s tovarišem zasedla svoja mesta. Popadači so nas napadali, da smo s težavo zdržali. Okrog polnoči je prišla hijena. Ona stopa trdo kakor pes in že zdaleč smo slišali njene korake. Tele je bilo privezano za kol. Ko je prišla hijena do teleta, se je iznenada ustavila, potem se mu pa popolnoma približala. Tele je trgalo na svojem konopcu in se tudi hotelo bližati hijeni. Končno je stopila hijena čisto k teletu in ga z vseh strani ovohavala, tele pa njo. Po tem prijaznem pozdravu se je hijena mirno oddaljila. Vso noč ni bilo leva blizu nastavljenih telet, v sosednji vasi pa so levi v isti noči pobili več govedi. Največ levov je v okolici jezera Bangveolo. Trop desetih in več levov ni redkost. Nekega dne sem bil ustrelil slona in pustil pri truplu nekoliko zamorcev. Drugi dan so prišli v taborišče in mi javili, da so celo noč presedeli na drevju, ker da se je več ko deset levov ponoči mastilo na kadavru. Po sledeh sem se sam prepričal o resničnosti njihove izpovedi. Prihodnjo noč sem na bližnjem drevesu čakal. Smrad trupla in pikanje moskitov me je spravilo v obup, leva pa nisem videl niti enega. Ko sem taboril ob reki Ruaha, je zmanjkalo mesa. Ustrelil sem povodnega konja, ki smo ga potegnili 200 metrov daleč od našega taborišča iz reke. Moji ljudje so takoj začeli z razkosavanjem plena in so prinesli ogromne kose mesa v taborišče, ko se je že delal mrak. Jaz sem ostal pred svojim šotorom in užival v lepi hladni noči, pred mojimi očmi pa se je razprostirala široka reka, bajno osvetljena od mesečine. Kmalu pa sem slišal nek trušč od reke sem. Krokodili so trgali povodnega konja, ki je ležal tik obale. Kratek čas pozneje se je slišalo močno rjovenje leva čisto blizu, ki pa je trenutno utihnilo. Lev je zavohal meso. Nekaj minut kasneje je bilo več levov pri povodnem konju. Pihajoč in renčeč so se borili za boljši kos. Morda so obračunavali tudi s krokodili, ki so si upali deliti večerjo s kraljem stepe. Noč je legla na reko in megla je pomagala skriti sliko, ki je pač živ človek nikoli ne bo videl pri belem dnevu. Drugo jutro sem si ogledal pozorišče nočne pojedine. Ugotovil sem, da so bili štirje odrasli levi pri truplu povodnega konja. Ko sem jim eno uro daleč sledil, sem naletel na svež sled kapitalnega slona. Opustil sem zasledovanje levov in šel po novem sledu. Nekaj tednov pozneje sem potoval ob reki Ulangi. Bilo je sušno vreme. Vsa divjad se je zbrala ob reki. V svežem jutru sem s svojim puškonošo korakal daleč pred karavano. Divjad se je vračala s stepe k reki. da se odžeja in najde hladne zaklone v bujnem grmičevju. Med vedno gostejšim grmovjem sem zaslišal neko čudno mlaskanje. Zvijal sem si cigareto in jo potem prižgal. Nič kaj rad sem vzel puško, da ustrelim prašiča, moral sem pa to storiti, ker nam je primanjkovalo mesa. Brez vsake opreznosti sem se približal kraju, od koder se je slišalo mlaskanje. Ko pogledam čez grm. vidim leva, ki žre uplenjenega prašiča. V tem trenutku je tudi mene opazil. Stal je popolnoma prost pred menoj, dvajset korakov oddaljen. Oko v oko sva se gledala. S svojim nenadnim prihodom sem ga tako presenetil, da niti pomislil ni na beg. Toda iz njegovih prsi je prihajalo renčanje, ki ni obetalo nič dobrega. Imel sem vtis, da bo vsak čas napadel. Z občudovanjem sem gledal kraljevsko žival. Dvignil sem puško mirno, počasi in ustrelil. Lev se je zrušil. Takoj šem vložil nov naboj. Lev se je medtem dvignil in se mi kakor pijan približal na deset korakov. Mogočna šapa je slepo udarila v zrak, proti meni, žrelo pa je razklenjeno renčalo. Drugi strel ga je zadel v žrelo in žareča svinčena smrt je šla naravnost v možgane. Lev se je vdrugič zrušil in iz mogočnih prsi se je izvilo bolno stokanje. Telo se je streslo in kralj stepe je ležal pred menoj — mrtev. Njegovo moč je uničil košček svinca, tehnika enega bitja, ki se ponosno imenuje krona stvarstva, in ki je vendarle najhujši ropar sveta. Ko sem potem ganjen in z velikim spoštovanjem stal pred svojim kraljevskim plenom, so se vrstila pred mojimi očmi dolga leta mojega potovanja po afriškem kontinentu. Mislil sem na dobre in slabe ure, ki sem jili preživel v tej divji in kljub temu ljubljeni zemlji, posebno pa na one mnogoštevilne leve, ki jih — nisem ustrelil. R. M. Mali in veliki Bilo je malo pred sv. Florijanom, ko me je pot zanesla v prestolnico Gorenjske. Spotoma me nenadno ustavi roka gorenjskega znanca in po nekaj stavkih sva bila že pri petelinili. Med pogovorom je pristopil Janče — lovski čuvaj, brez katerega se le redko kam podam, če imam puško na rami. To je odločilo. Janče me je že čakal in brez besed zajahal zadaj motor. Drčala sva po beli cesti med polji in travniki, kjer je že dišalo po preorani topli zemlji. Sam ne vem, kdaj sva zapustila zadnja polja ter ropotala po ozki cesti in tesni dolini vse više in više. Končno sva spravila železnega konja v hlev in po dobri uri hoda sva pozdravila najinega lovskega tovariša. Močno mu je bilo žal, da ne more z nama, in zato je med pogovorom vse razkazal, kako in kam naj greva, saj sva svet dobro poznala. Sama sva jo mahnila, sprva malo negotovo, potem pa, ko sva prišla v gorsko bajtico in se malo odpočila in okrepčala, sva postala kar dobre volje. Ker je bila ura že pol šestih, sva .odšla na zasliševanje velikega petelina in izbrala prostor, ki se nama je zdel pripraven za rastišča. Ko sva čakala in prisluškovala, se nenadoma privleče tako gosta megla, da bi jo lahko rezal. Malo razočarana nad tem sva bila že bolj tiha. V tem pa zaslišiva iz daljave gok, gok, gok, naravnost proti nama in že tudi zaropota v bližnjem bukovju. Takoj sva vedela, da sva na pravem mestu. Slišala sva še nekajkrat močan prelet — vendar zaradi goste megle nisva ničesar videla. Kure pa so se venomer oglašale. Ko je vse potihnilo, sva previdno odlezla do koče. Ob pol štirih sva se že tihotapila proti rastišču. Počakala sva prvega glasu taščice, ki je res kmalu zagostolela. Petelin se še ni oglasil. V goličavju se je že z visokim tenorjem oglasil krančar in hkrati v najini bližini kokoš s svojim gok, gok... Megle ni bilo. Vsak čas se mora tudi on... Danilo se je, vendar o petelinu ne duha ne sluha. Pričela sva zalezovati proti kokošem in ko sva eno na stari bukvi ugledala, je druga naju, da sta obe odropotali. Ugibala sva, zakaj ni petelina. Kar brez cilja sva šla po robu navzgor — češ, mogoče poje više. Pa nič! Prispela sva že tako visoko proti goličavju, da je Janče že menil, da sliši gruljenje ruševca. Tudi meni se je zazdelo in še z večjo vnemo, da dobiva ruševca, sva hitela v domnevni smeri. In res so bili glasovi vedno bolj razločni, ko sva se strmo vzpenjala po snežnem plazu in slednjič čula znani čuu-šui, čuu-šui. Ko sva pogledala čez rob, sva ga že tudi opazila, kako je plesal malo više nad nama v nasprotnem robu. Pričel sem mu pihati in vsakokrat je bolj jezno odgovoril. Nadaljnje, zalezovanje je bilo zaradi goličave nemogoče. Zato sva ostala skrita za cretovjem in ga skušala privabiti. Medsebojno izzivanje je trajala gotovo kake tri četrt ure, ko je ruševec nenadoma utihnil kakor pred odletom. Pa se spusti proti nama in sede na vrh stare mecesnove sušice na kakih 30—35 korakov, jezno pihajoč! Nisem čul poka, šele odmev me je spomnil, da se je nekaj zgodilo. Janče pa je stal pred menoj in uravnaval dolge petelinove krivce. Že prej sem mu namreč moral obljubiti, da jih bova delila za na klobuk. Besedo sem moral držati. Bila je ura osem in čudovit je zajtrk visoko v gori — ko pred lovcem visi kovinsko sveteči se petelin in se veter poigrava z njegovimi dolgimi krivci. Vzhičena od lovskega užitka sva se vračala po strmi stezi ter pregledovala, kje sva pred leti zalezovala gamse. Pa se Janče ustavi pred staro bukvijo in pokaže na gomile iztrebkov velikega petelina. Takoj sva si bila na jasnem, zakaj ga zjutraj pri kokoših ni bilo. Ker se nama ni prav nič hotelo od ondod, sva zlezla na precej visoko razgledno skalo, od koder sem ustrelil že več gamsov. Že iz navade sem imel takoj daljnogled pri očeh in oko mi obstane na črni stvari, oddaljeni kakih 300 m. In Janče že tudi gleda tja, ko se črna stvar premakne in se izda za velikega petelina. Mirno se je pasel in iskal hrano. Ugibava, kaj in kako — ura je bila že pol desetih in sonce je prijetno grelo. Janče začne oponašati kokoš. Kar verjeti nisem mogel, ko sem opazil skozi leče, da razpenja petelin rep, da je povesil peruti, in razločno sem videl petelinov podbradek, kako se je potresal — vendar zaradi prevelike oddaljenosti petja nisva čula. In ne samo to, ubral jo je naravnost proti nama. In ker je bil svet grd, bilo je med nama in petelinom poraslo čerovje, se je kar preletaval, če ni mogel peš. Kmalu sva razločno čula telek — telek — telek in tudi škripanje. V tem pa, se je potegnila megla in zakrila petelina. Janče mi svetuje, naj petelina malo zalezem. Spustim se tiho v drčo, polno kamenja, in se previdno tihotapim čez prožljiv izdajalski grušč. Srečno sem dosegel rob, za katerim bi moral biti petelin. Tudi megla se je v tem pretegnila — nisem si upal pogledati čez rob, dokler petelin spet ne zapoje. Ker le ni hotel, opazim, da se Janče že drži za nos — znamenje, da bo oponašal kokoš. Komaj je nekolikokrat zagokal, ko tudi že petelin zakleplje. Previdno pomolim glavo čez rob in prav v tem trenutku skoči petelin našopirjen na štor. Bil je razvnet, da je kar odskakoval. Pre- vidno sem pomeril in nič ni čul poka — privalil se je po drči prav pred noge. Zavriskal sem. Po kljunu sem ugotovil, da je bil petelin starina, ki je na ta način upravičeno odstopil mesto mlajšim, ki so se bali oglasiti. Nepozabno mi je to jutro s svojim posebnim lovskim doživetjem. Zato sem ga zapisal. Malo lovske kritike. Mislim, da nisem edini, ki je z veseljem pozdravil predlog lovskega tovariša v marčni številki o uvedbi »zelenega kotička«. Dandanes imamo veliko število mladih lovcev, ki se pripravljajo na izpit in pred katerimi vstajajo različni problemi, ki bi jih radi rešili. Pa tudi stari lovci in včasih kar cele lovske družine stojijo pred ugankami, katerim ne vedo rešitve. Mislim, da je edino pravilno takšne probleme obravnavati v »Lovcu«, kjer nam bodo k pozitivni rešitvi pripomogli naši lovski strokovnjaki. Prav gotovo mi bodo vsi lovci pritrdili, da je za enkrat najbolj pereče vprašanje lovskih izpitov. Zaman je namreč vse tarnanje o propadanju lovišč, če ne bomo odpravili zla, ki to povzroča. To zlo pa so nelovci, mrharji in zankarji, ki so se masovno vrinili v našo lovsko organizacijo. Potreben je veter, kaj veter, hud vihar, ki bo to ljubko odpihnil. Ta vihar naj bi bili lovski izpiti, s katerimi se bomo rešili hijen v naših loviščih. Šele po- tem bomo lahko pristopili k dviganju naših lovišč in ne bo dolgo trajalo, da bomo dosegli ali celo presegli predvojni stalež. Dostikrat pa lahko opazujemo, da se družine zelo bojijo za svoje število »lovcev« in če jih je malo manj ko trideset, že jadikujejo, da jih je premalo. Takšnim družinam bodi povedano, da se da z desetimi ali manj lovci tudi loviti in kar je glavno — divjadi je več v lovišču ko pa lovcev. Seveda so v vsakem lovišču predeli, kjer se z malo lovci ne da nič opraviti. Tukaj si pomagamo na ta način, da povabimo lovce iz so skednjih družin ter sklenemo z njimi prijateljske stike, kar bo gotovo v prid lovišču. Tudi je napačno mnenje lovcev, da moramo leto za letom prebrakirati vsak kotiček v lovišču, po možnosti še s prav ostrimi psi. Vsaka družina naj bi pred pričetkom lova določila nek del lovišča kot zaščiten in- tam naj bi lov za tisto leto miroval. Zelo je ukoreninjena pri nas navada, da lovi vsaka družina najprej ob mejah in to celo večkrat v eni sezoni. Skoraj nobena družina pa se ne zaveda, da ropa s tem samo svoje lastno lovišče, zakaj predeli ob mejah, ki so prazni, privlačijo divjad iz središča lovišča. Lovišče lahko v tem oziru primerjamo z veliko plitvo posodo, v kateri stoji voda enakomerno visoko. Če bomo na enem mestu posode jemali vodo, bo stanje vode upadalo na vsej površini. Podobno je z loviščem. Kar tiče lovske izpite, ‘je nujna potreba, da se višji lovski forumi bolj pozanimajo zanje in opustc dosedanjo mlačnost. Snov lovskih izpitov naj bi bila predvsem iz sledečih predmetov: gojitev divjadi, lovopusti, lovska organizacija, balistika, psoslovje, lovska škoda, lovska zakonodaja i. p. Lovske in kinološke strokovnjake pa pozivam, naj pomagajo vsem, ki se hočejo dostojno uvrstiti v naše lovske vrste, s poučnimi in znanstvenimi razpravami v našem glasilu. K. S. Prva. Nakelski lovci, ki imamo lepo organizirano lovsko družino ž 21 člani in ki še nikoli nismo videli žive divje svinje, smo se, jaz, stari lovec Jernej, Matevž, ki ima večno smolo pri streljanju (najbrž, ker je v Okrajnem lovskem svetu), naš vzorni lovski čuvaj Joža in Oman iz Strahinja, 10. januarja t. 1. odpeljali na. Dolenjsko. Matevž je imel že takoj smolo, ker je zamudil vlak, a ga je v Kranju do-tekel in tako smo se potegnili do Kan-dije. Po pregledu novomeških gostiln smo jo udarili v vas Škrjanče, kjer ima Jernej »žlahto«. Po prejemu informacij glede navad divjih svinj, smo po dveurnem rajanju, prepričani, da se brez ščetinca ne vrnemo, sladko zaspali. Drugo jutro smo se z vozmi odpeljali do Uršnih sel na zbirališče. Toliko lovcev nakelski lovci še nismo videli, pa tudi še ne toliko starinskih pušk raznih sistemov in kalibrov. Bilo nas je nekaj čez 70 lovcev in 40 gonjačev. Po nagovoru lovskega čuvaja Ludvika, ki nam je vlil »poguma in hrabrosti«, smo se začeli vzpenjati na Gorjance, ki se prično takoj za po- stajo. Po enourni hoji smo prišli do »Fabrike«, ko nam je bila ukazana stroga tišina. Lovci domačini so nas razpostavili in pogon se je pričel od dveh strani hriba, tako da smo obkolili celo goro. Med dvema stoletnima bukvama sem čakal nekako poldrugo uro, ko sem zaslišal močan lomast ter strele z vrha hriba, znak, da so svinje v pogonu. Stisnil sem puško k licu in, po pravici povedano, srce mi je kar zastalo. No, namesto prašičev sta pridrveli k meni le dve srni ter se ustavili nekako 10 metrov od mene. Zapazil sem, da sta dosti večji, kakor so srne na Gorenjskem. Tiho piskajoč sta se jeli ogledovati na vse strani ter se končno spustili po hribu navzdol. Kmalu je bilo slišati zopet strele, vsega skupaj dvanajst, nakar se je zopet umirilo. Svinj ni hotelo biti od nobene strani. Po nekako dvajsetih minutah so prišli gonjači, ki pa niso šli v fronti, kakor je to navada pri pogonih, temveč drug za drugim. Videl sem, da nimajo volje niti veselja do pogona. Kriv temu je bil tov. Ludvik, ki z gonjači pri razdeljevanju nagrad ni pravilno postopal. Slabe volje sem se podal na zbirališče, kjer so imeli že enega pujsa, starega 4 do 5 mesecev. Dodobra sem si prvič v življenju ogledal to'žival. Videl pa sem, da gonjači prav nelepo ravnajo s plenom. Pujs je imel na hrbtu populjene vse ščetine. Gonjači so se kar kosali, kateri jih bo največ dobil, da jih proda za izdelavo ščetk. Kmalu so prinesli še tri pujse, same mladiče, težke 30—35 kg. Ker naših lovcev ni bilo, sem bil sila radoveden, kdo je ubil prinesene živali. Prvega sem od domačinov zagledal našega čuvaja Jožo, okoli katerega se je vse gnetlo. Za klobukom je imel kar dva borova vršička. Iskreno sem mu čestital. Streljal je tudi na staro svinjo, ki je vodila mladiče, ter tudi sledil kri, dobil pa je ni, ker se ni smel preveč oddaljiti s stojišča. Pozneje smo izvedeli, da so jo gonjači skrili ter jo šli iskat po našem odhodu. Sploh sem zapazil, kakor vsi Gorenjci, da je manjkalo tovariškega, posebno pa lovskega duha pri pogonu. Kljub neprijetnim nastopom (prepiri med gonjači in lovskim čuvajem zaradi nagrad za pogon) smo se zadovoljni vrnili v dolino, kjer smo proslavili našega Jožo. V Kranj smo prispeli šele ob dveh ponoči s pujsom, katerega smo vzeli kar s seboj, da smo mogli pokazati uspeh našega pohoda lovskim tovarišem, ki niso mogli z nami. Plen je vzbudil doma veliko veselja in zanimanja. Največ slave je seveda žel naš Joža, ki se je tudi slikal z uplenjeno svinjo, a je ta s sliko vred neznano kam pobegnila, tako da jo žal ne moremo priobčiti. M. B., Naklo. Lani so pri »Brodarjevih« izvalili prepelice. Blizu Dobove ob Sotli živi v majhnem zaselku kmetič, ki je znan daleč naokrog kot ljubitelj živali. Hiši pravijo pri Brodarju. Ko sem se lani mudil v tem kraju, sem obiskal tudi Brodarja, da se pomeniva o predvojnih časih, ko sem včasih bil povabljen kot gost v tamošnja lovišča. Takrat je tudi Brodarjev oče hodil z nami s svojo staroversko enocevko, streljal pa je le redkokdaj. To sem že dolgo vedel, da je izreden prijatelj živali in na njegovem dvorišču si vedno dobil kako udomačeno divjo raco; celo popolnoma krotko vidro je nekoč imel. ki je najraje spala na gospodinjinem krilu in se zadovoljila s kopanjem v veliki kadi, ribje hrane pa se je popolnoma odvadila. Pes in mačke so pri Brodarjevih bili dobri prijatelji, ježeva družina je stalno prebivala pod svinjakom in pozimi je Brodar lačnim jerebicam natresel zrnja sredi dvorišča, kamor so zaupno prihajale dan' za dnem, ker so se tu čutile varne. In oče Brodar mi je povedal, kako so se pri njih izvalile prepelice. Avgusta 1946 je kosil deteljo in v gostem deteljišču prikosil do prepeličjega gnezda, v katerem je bilo 16 jaj- čec hruškaste oblike, rumenkastih z rjavimi pikami. Kokoška je odletela šele neposredno pred koso in se ni več vrnila, čeprav je Brodar nehal kositi tam okrog. Ko je do večera ni bilo h gnezdu, sta hčerki Brodarja prevzeli skrb za gnezdo. Oprezno sta zanesli jajčka domov in naredili gnezdece iz volne in bombaževe vate tako, da so bila jajčka lepo pokrita in pri enaki temperaturi. Naredili sta okroglo vrečko in jo napolnili s pogretim lanenim semenom, ki dolgo drži toploto. Kmečka peč itak skoraj stalno gori in dekleti sta tudi ponoči vstajali, da sta kontrolirali toploto. Že po petih dnevih so pokukali prvi zlatorumeni kebčki iz jajčec. Večina je čisto samostojno prišla na dan, nekaterim pa so dekleta nežno pomagala razbiti lupinico "in se osvoboditi. Končno je bilo 12 kebčkov na zraku in le štiri jajčeca so bila neoplojena. Vseh dvanajst kebčkov je našlo mesta v roki dekleta. Tu so se živalce stiskale in grele, kljunčke pa so vse hkrati tiščale med kazalcem in palcem na prosto in tako so jih tudi krmili. Marica in njena sestrica Nežka sta vse prve dni krmili vedno lačne prepeličke z drobtinami kuhanega jajca, ki sta jih nabadali na topo iglo in razdeljevali v številne kljunčke. Toda že drugi in tretji dan so kebčki začeli tudi samostojno zobati. Doslej je šlo vse dobro. Zvečer so kebčke spravili v toplo košarico, kjer so do prve zore mirno počivali. Toda nekega jutra je vseh dvanajst ležalo negibno ob hladnem robu košarice. Bili so mrzli in trdi. Naravno, globoka žalost v vsej hiši. Kaj je povzročilo katastrofo? Domači so ugibali zdaj to, zdaj ono. Morda so se nežne živalce ponoči prestrašile česa ali jim je noč postala predolga ter so začele raziskovati svojo ožjo okolico? Tako so se od toplega gnezda oddaljile in niso našle več nazaj. V prosti naravi slišimo prepelico peti že ob dveh in treh zjutraj. Deklici sta prinesli lopato in jo položili na štedilnik, ki je kil še gorak od zajtrka, mrtve kebčke pa na lopato. Vtem ju je poklicala mati na dvorišče. V naglici sta pustili lopato s kebčki na štedilniku. Ko sta se deklici vrnili, da odneseta živalce in jih dostojno pokopljeta, so se kebčki živahno sprehajali po topli plošči štedilnika in čivkajoč prosili hrane. Žalost se je spremenila v veselje. Tedaj sem se spomnil nekih opazovanj prirodoslovcev, ki trde, da je otrpnjenje kebčkov zaradi hlada čisto naraven pojav, ki so ga opazovali tudi v naravi. Pomen tega naglega otrp-njenja je menda v tem, da se čisto mladi kebčki ne bi oddaljili predaleč od koklje. Če pa se je to že zgodilo, jih koklja spravi nazaj pod peruti iz neposredne bližine, ne da bi morala ostale izpostaviti daljšemu ohlajevanju. Pod materino perutjo kebčki hitro ožive. So ljudje, ki trdijo, da je prepelica neumna žival. Brodarjevi gojenci tega niso potrdili. V svojo košarico se niso hoteli vrniti, čeprav je bilo tam toplo in ugodno. Zato pa so se razbežali po vsej sobi in povsod jih je bilo dovolj. Kmalu so si izbrali novo prenočišče v copati očeta Brodarja. Tu so prebili noč. Tudi pozneje, ko so že dokaj odrasli, so silili v copato, brž ko so jim jo pokazali. Kmalu so jih nosili na vrt, kjer so se razbežali med gredami. Njihovi izleti so bili iz dneva v dan daljši, mlado rastlinje pa so temeljito očistili raznega mrčesa. To je trajalo do konca septembra. Živalce so bile že popolnoma odrasle in v njih se je zbudil nagon za potovanje. Čez nekoliko dni je ostala le še ena prepelička, ki si je izbrala mesto pod nizkim grmom v ograjenem cvetličnem vrtu. Stari Brodar mi je pravil, da se je ista prepelica, lep petelinček tudi v prihodnji pomladi vrnil in izpod istega grma že navsezgodaj klical svoj svatovski »pet pedi«. Anton S. Pirc. Mladi lovci na lovu. Zadnjo nedeljo v letu 1947. pride tov. Mirko k meni, da gremo na zajce. Zalezel me je ravno pri bralnem dremanju in mi dopovedal, da sta z Janezom že pripravljena. Silen jug, ki je divjal, trgal strehe, lomil drevje in raznašal kopice, pa tudi ženina burja, češ, streho bo odkrilo, me nista zadržala. Krenili smo v »Podbrež«, kjer je na božič čuvaj videl dva zajca v prahi. Razvrstili smo se na prahi, Mirko levo, Janez desno, sam pa v sredino, da bi podil zajce, ker se na svoje čarostrel-stvo nisem preveč zanesel. Še nismo stopili deset korakov, ko je za menoj puhnil zajec, ki ga tudi Mirko ni opazil, ko je šel mimo njega. Zajec jo je pobrisal po »Podbrežu« navzgor in skozi vas na polje. »Srečno!« je rekel Janez, ko mu je pokazal svoje cevi. Pri koncu prahe skoči zajec in jo ubere na levo proti glavni cesti. Počilo je iz treh pušk, iz dveh celo dvakrat. Dolgouhec se prevrne vznak. Tedaj se splaši še tretji, ki jo je odnesel najbrže zavoljo praznih pušk. Mirko je stopil po njivi, da pobere svoj plen. Toda zajec ga je opazil, odracal za nekaj metrov in spet obstal. Mirko za njim, zajec pa naprej. Mirko ustreli, zajec naravnost proti njemu, Mirko ga hoče pohoditi, zajec pa pod plašč, kjer išče zavetja pred hudim vetrom. Pri tem mu je okrvavil škorenj. Brž ko se je izmotal izpod Mirkovih nog, od-skače do glavne ceste, kjer se uleže počez. Ko ga je hotel Janez prijeti, skoči zajec nazaj1 proti prahi. Janez strelja in mu odstriže nekaj dlake. Zajec po treh počasi proti meni, ki sem bil pripravljen. Bumf pod njega. Zajec se obrne na praho, od koder smo ga pregnali, in se pritisne. Nabašem in na kakih deset metrov namerim v glavo. Toda veter je podnašal puško tako, da sem sprožil, ko sem tretjič pomeril. Zakadi se dlaka, zajec pa z glavo samo nevoljno zmaje ter čaka, da sem se mu približal in mu položil cevi za vrat, hoteč ga pritisniti k zemlji. Hitro se je izmuznil ter odskakljal s prahe na travnik, kjer je spet počakal. Tam se mu je približal Janez, zato zajec nazaj na praho, kjer spet čepi. Počil je strel iz Janezove puške, ki je bil že deseti, po katerem je zajec končno zapustil ta nesrečni svet. Vsa vas je prodajala s ceste zijala in vsi smo se do solz nasmejali. Tako se mladim lovskim »praktikom« postavlja zajec v bran. Za nadaljnji pogon v gmajni smo poklicali na pomoč še našega čuvaja, da bi se nas ne lotil še kak večji dolgouhi mojster. Ko je čuvaj videl okrvavljeni Mirkov škorenj, je razumel in je kot varuh šel z nami. Pa ni bilo treba, kajti vsaka pesem ima svoj konec in tudi zajčji Pavliha ne ždi v vsaki prahi. Kar je res, je res, tudi takih lovcev ni na vsaki prahi. Jurij Cestnik, Zg. Hajdina. Kako sem uplenil lisjaka. Bilo je lepega pomladanskega popoldneva, ko sva z očetom na dvorišču vezala vino-gradno kolje v snope. Sonce je vroče pripekalo. Nehote sem se nekako ozrl po sosedovem travniku, ki se onstran potoka za spoznanje vzpenja proti gozdu ter je naokoli poraščen z gostim grmičevjem. Pa mi pade v oči rdeča lisa, na kar opozorim očeta. Po nadaljnjem opazovanju sva ugotovila, da je na travniku od naju kakih 500 korakov zvitorepka, ki skače za kobilicami ter jih slastno požira. Hitro skočim po svojo polrisaiiico in brž narediva z očetom načrt. Obšel sem travnik po starem kolovozu ter tekel, kolikor so me nesle noge, boječ se, da mi jo mrcina prej ne odkuri. Ko sem prišel na kraj, da sem zopet videl po travniku, je bila še na mestu ter zamišljeno zaskakovala kobilice. Ker je bilo za strel s šibrami še nekoliko predaleč in sem videl, da me ni opazila, sem se ji s pripravljeno puško v skokih približeval. Ko sem tako napravil kakih pet skokov, me zagleda ter se požene v beg, toda prepozno, kajti že v naslednjem trenutku je odjeknil smrtonosni strel iz moje pol-risanice. — Žival pade, se zopet pobere in jo v največji hitrosti odkuri proti gozdu, medtem ko sem jo s strelom iz risanice zgrešil. Ko pride do roba gozda, se ustavi ter me od tam opazuje. To mi je kazalo, da je precej dobila. Nato se počasi zavleče v grmovje. Takoj skočim domov po svojega lovskega tovariša Nerota ter ga napotim na sled. Kakih 15 korakov v gozdu sta se že spoprijela. Nastal je lajež in renčanje ter boj za življenje in smrt. Ko sem prišel na mesto, je »Nero« držal pojemajočo lisico za vrat. Z nekaj udarci po smrčku sem jo rešil muk. Bil je krasen samec, kateri je nam kakor tudi sosedom odnesel precej kurjih pečenk. Dobil sem od vseh pohvalo, da sem vendar enkrat dobil to kurjo smrt, ki je strašila naše uboge putke. Žal mi je bilo samo kožuha, ki v poletnem času ni bil nič vreden. K. D., Sv. Anton na Po h. So tudi take na svetu. Čudna je ptica kivi, brezperutna. Šteje se med brzoteke. Ti so prilično veliki, toda kivi je majhen, težek vsega 2—3 kg. Po svoji težini je nekako 10 krat lažji od nandua, 15 krat od kazuara in 30 do 40 krat od noja. Nandui in ka-zuari imajo na vsaki nogi po tri prste okrenjene naprej, noj dva, kivi pa premore štiri, od teh je eden nazaj obrnjen. Pri vseh ptičih brzotekih je nosna odprtina pri dnu kljuna, pri kiviju pa na samem njegovem vrhu. Vse ptice imajo velike oči, kivi pa majhne. Pero pri vseh ptičih ima steblo, za-perke, ki se cepijo od stebla na obe strani, in puh,» ki se na isti način cepi od zaperkov. Na peresu v žerjavovi peruti, ki je dolgo 380 mm, se nahaja 650 zaperkov in do 800.000 puhastih peresc (paperja). Pri večini ptičev so zaperki med seboj pripeti in stisnjeni: tako nastane povezanost peresa, ki je zlasti neobhodna pri letanju. Pri nekih ptičih, izmed drugih tudi pri brzotekili, ni povezanega perja v peruti. Pero pri kiviju nima niti zaperkov niti paperja, temveč samo golo steblo ali tulec peresa, ki je tako tenko in slabo, da je bolj podobno dlaki kakor peresu. Nekatere posebnosti v okostnici tega ptiča, zlasti pa rep in peruti, ki so tako slabo razviti, da se skoraj ne vidijo izpod pokrova, podobnega dlaki, mu dajejo kaj čuden videz. Ako se je res pripetilo, da je nekdo, ki je dolgo gledal v zoološkem vrtu žirafo, odstopil od nje in izjavil: »Takih živali ni na svetu,« tedaj bi ta človek z veliko večjo pravico dvomil o resničnosti kivija. Med drugim je jako vpadljivo še to: položaj nozdrvi na vrhu kljuna kakor njegove drobne oči so brez dvoma v tesni zvezi s ponočnjaštvom kivija, ki mora bolj izrabljati ostro razviti voh nego vid. Medtem pa je pri ostalih ptičih voh razvit mnogo manj nego vid, ki je izostren bolj nego pri kateri koli drugi živali. Poleg že naštetih svojstev kivija je treba omeniti še eno, ki smo ga zapazili tudi pri pingvinih. Kivijeva okost-nica ni pnevmatična. Ker ima prav močne noge za tekanje, kivi ne more leteti in spričo tega mu ni treba lajšati telesne težine. Nasprotno kiviju pa noj, ki takisto ne razpolaga s pnev-matičnostjo kosti, premore pnevmatična bedra, ki mu kolikor toliko lajšajo gibanje ogromnih nog in omogočajo doseči veliko brzino. Prav zanimivo posebnost pri noju, kakor pri nekih drugih brzotekih, predstavlja zgradba zakrnele peruti, ki ima proste prste, opremljene s kremplji. Noj ima tri take prste. Prejšnje čase so nastale raznotere domneve o namenu teh krempljev. Tako pravi ena teh domnev, da sta na koncu vsake peruti po dve ostrogi, podobni bodljikam. Po naziranju nekaterih služijo te ostroge noju za sa- moobrambo, drugi celo menijo, da z ostrogami noj sam sebe podžiga k tekanju. Nobena teh verzij ni prava. V prejšnjih časih je bilo laglje iznesti lake domneve, a v sedanji dobi se je pojavila nova in pravilna trditev, namreč da nojeve »ostroge« pričajo bodisi o zakrnelosti peruti ali pa o postopnem pojemanju v zvezi s tem, ker je ptič nehal letati. V vsakem primeru kažejo prosti prsti s kremplji prastaro poreklo ptičev brzotekov. Akoprav dosihdob še ne poznamo ptičjih prednikov — mnoge stvari v življenju ptičev so za nas zagonetne in nepojasnive — vendar smo v proučevanju ptičev storili velike korake naprej, tako da poslej ne moremo verjeti tega, kar so pisali starejši prirodo-pisci, n. pr. da »vodne ptice delajo vodo zdravo, ker jo venomer gibljejo«, ali da »golobi služijo samo za razvedrilo«; in pav, »če zapazi, da ga gledajo s hladnim očesom brez divljenja, takoj umakne svojo pisano šaro pogledom tistih, ki se mu ne ume j o čuditi«. Med takimi preprostimi pojmi o ptičih, ki so vladali svoje dni, in sedanjim, čeprav nepopolnim poznavanjem ptičev je velikanska razlika. Redin — A D Nagla sodba. Nedelja v decembru. Družina je priredila pogon na lisice. Gonjač Matija, ki mora vtakniti svoj pravilno oblikovan nos v vsak grm, je stikal po goščavi. Malomarno je gnal svoj pr-pr-, tedaj je prišlo, česar bi si niti sanjati ne bil upal. Živahna mlada srnica je v elegantnem skoku skočila k njemu in mu z nežnim gobčkom pritisnila tako iskren in vroč poljub, da so se mu ustnice na mah pordečile, srčna kri mu je silila v usta, gorke kapljice so lezle na gladko obrito brado. Nič bolje se ni godilo zaljubljeni nežni hčerki gozdov in livad. Tudi nji je pordečil dražestni črni nosek in kar je bilo najhuje, od svojih belih biserov je žrtvovala lep mlečni zobček. Presenečenje je bilo toliko, da sta oba nekaj trenutkov polzavestno obležala in se začudeno gledala. Duhaprisotm Matija je hitro obvladal sitni položaj, prizanesljivo objel gozdno vilo, jo dvignil in pritisnil na utripajoče srce. Kot dobri pastir jo je prinesel na zbirališče, nevede, kaj početi. Na predlog starešine je bil iz prisotnih. hitro sestavljen nagli sod, Matija in njegova ujetnica sta prekršila gozdni red in zakon. Matija je tožil srnico črnih naklepov, da bi tako rešila svoj rod in druge gozdne prebivalce, ki imajo v lovišču zajamčeno domovinsko pravico, pred krvoločnostjo lovcev. Na te očitke je srnica samo milo in proseče gledala, takq da je ganila tovariša Janeza, ki je prevzel njeno za-govorništvo. Dokazal je, da je krvavega srečanja kriv Matija, ki bi bil lahko za dvajset centimetrov odmaknil glavo na levo ali desno. Zaradi te prometne nemarnosti Matije je srnica zgubila zobček in s tem zmanjšanje siksapila. Najbrž so prav zavoljo zgube siksapila spoznali oba delikventa za kriva. Takoj je sodišče postavilo oba na bližnjo jaso. Med splošno napetostjo je počilo in Stanko je imel v fotografskem aparatu oba obsojenca. Matiji so se razklenile roke, ujetnica je odbrzela in niti ozrla se ni. Voščili smo ji srečno pot in o sv. Jakobu brhkega ženina in zdrav naraščaj. Za hrbtom srnice smo pa hoteli Matijo vseeno nagraditi in smo ga imenovali za nadgonjača. Pa se je uprl, češ, na- slov zveni preveč podobno kakor ime tistega hrošča, ki brba po govnu, in poklicni tovariš Miha, kadar srka iz čaše opojnosti, zamenjuje gonjača z govnjačem. Končno smo brez Pleteršnika in s pristankom Matije obtičali na naslovu »nadgon« in pri tem ostane. Fr. Kuralt, Šenčur. Poročilo. Na področju okrajnega lovišča Ilirska Bistrica se je pojavilo več volkov in divjih svinj. Zato so 20. februarja zgodaj v jutro šli lovci na pogon proti Črnemu dolu. Ojoj, da ni bila to »zelena bratovšči-na«, bi gotovo od strahu popadali. Zaslišali so tuljenje volkov, ki je lovce sicer prevzelo, a ne zbegalo. Prvi se je opogumil Ivan in šel v pogon. Po ne predolgem času je odjeknil prvi strel, kmalu za tem drugi in tretji. Ko so se lovci sešli, so ugotovili, da je en volk pustil svojo kožo, drugi pa jo je odkuril baje težko ranjen. Mrcino je pogodil France, ranjenemu je pa posvetil Kristjan. Začeli so zasledovati ranjenega volka, a namesto tega so v naslednjem pogonu ubili divjo svinjo, kar je zasluga spretnega strelca Kristjana. Pogon za ranjenim volkom se je nadaljeval še drugi dan in se brez volka končal v zadnjem pogonu, kjer so hrabri lovci vlogo malo zamenjali in končno postali žrtve velike žeje ... Dekleva Franc, Ilirska Bistrica. Iz lovske organizacije t Franc Sgerm. Dne 1. aprila je preminul v Vuhredu naš lovski tovariš Franc Sgerm v visoki starosti 88 let. Rodil se je v ugledni kmečki hiši Sger-movih iz Orlice pri Ribnici na Pohorju. Leta 1896 se je nastanil v Vuhredu, kjer se je bavil s kmetijstvom, lesno trgovino in gostilno, zbirališčem tukajšnjih lovcev. Bil je dolgo dobo župan, načelnik krajevnega šolskega sveta in gasilskega društva. Že v mladih letih se je pokojnik pridružil zeleni bratov- ščiiii, bil vedno pravičen lovec, slovel je do poznih let kot neumoren vodja brakad. Domača in sosednje lovske družine so ga spremile na zadnji poti z vsemi lovskimi častmi. Naj mu bo ohranjen trajen in časten spomin. Ing. Pahernik Franjo. t Rajko Boltavzar in Štefan Godec Mariborska lovska organizacija je v zadnjem letu izgubila dva vredna člana. Lanske spomladi je v svojem 71. letu umrl na težki bolezni tov. Rajko Boltavzar, vpokojeni računski ravnatelj, dolgoletni vneti in zaslužni funkcionar, bivši blagajnik SLD Maribor in Okrajnega lovskega sveta. Pokopali so ga v Ljubljani. Letos pa je 22. marca umrl znani lovski starina, 82'letni Anton Godec, starešina lovske družine Limbuš, stalni sotrudnik »Lovca«. Svoja lovska doživetja in opazovanja v naravi je znal na njemu svojstven način opisati in jih je redno objavljal v našem glasilu. Uspešno se je udejstvoval tudi kot ornitolog. Pokopali smo ga na Limbuškem pokopališču ob častnem spremstvu domačih lovcev in gasilcev. Polagajoč na Vajina grobova zeleno vejico, Vama kličemo: Naj Vama bo lahka svobodna slovenska zemlja! Našemu lovskemu naraščaju pa bodita svetel • vzgled vzornega lovskega delovanja! Dr. S. t Lovski tovariš Lojze Vesenjak. Ravno na praznik prebujajoče se narave ob pritrkovanju velikonočnih zvonov smo pokopali seniorja naših lovcev. Izredno veliko je bilo spremstvo na zadnji poti, saj je bil znan v lovskih krogih naše Prlekije in med brati Hrvati kot ljubitelj narave, pravi prijatelj in zaščitnik divjadi, ki je od 1. 1894 zvesto vršil svojo lovsko službo. V svoji dolgi in plodni lovski dobi si je pridobil mnogo znanja in izkušenj v vseh vrstah lova, s katerimi je rad seznanjal mlade pa tudi stare lovce, doživel marsikak lovski dogodek, ki ga je znal svojstveno pripovedovati v veseli lovski družbi, izvojeval je pa tudi marsikatero borbo s krivolovci. Eno takih srečanj ga je za dolgo časa primoralo v bolnico. V vseh lepih in težkih dneh službovanja ga je zvesto spremljala njegova družica, s katero sta dobro vzgojila sedem otrok, ki so vsi danes na uglednih položajih, le najmlajši, absolvent gozdarske šole, je pogrešan iz zadnje svetovne vojne. Kljub dovršenim 77 letom se je pripeljal dne 25. marca t. 1. še s kolesom iz Ormoža in tedaj nenadoma omahnil v zadnji objem svoje dobre ženice. Dragi nam Lojze, preselil si se v večna lovišča, kamor Ti bomo vsi sledili; vprašanje je le, če tako mirno in lepo. Slava Tvojemu spominu! — n. Seja Glavne lovske zveze FLRJ. Dne 7. marca t. 1. je bila v Beogradu seja upravnega in nadzornega odbora Glavne lovske zveze FLRJ. Vodil jo je predsednik tov. dr. Velebit, navzoči so bili člani predsedstva, delegati republiških lovskih zvez v upravnem odboru in člani nadzornega odbora. Za Lovski svet LRS sta seji prisostvovala dr. Lavrič Janko in dr. Lovrenčič Lado kot delegata v upravnem odboru in Zupan Ivan kot predsednik nadzornega odbora. V pozdravnem govoru je predsednik tov. dr. Velebit poudaril, da je ta seja važna zato, ker pade ravno v dobo, ko se začenja izvajati novi splošni zakon o lovu in ko se pripravljajo novi republiški zakoni o lovu. Nadaljeval je, da vsaka vojna kvarno vpliva na človeštvo, pa tudi na divjad, kar je bilo v zadnji vojni za nas toliko huje, ker je bilo celotno ozemlje naše države eno samo bojišče. Stalež divjadi je med vojno silno padel, zahvaliti pa se moramo ukrepom ljudskih oblasti, da se je sedaj nekoliko popravil. Dobili smo nov zakon o lovu, ki je prilagojen novi strukturi naše države. Prej smo imeli pri nas dva sistema — regalnega, kot ostanek fevdalizma, in dominalnega. kot tipičen primer kapitalističnega reda, v katerem je imel pravico loviti oni, čigar je bilo zemljišče, na katerem se je nahajala divjad; nobeden od teh pa ni poudaril gospodarskega značaja lova za državo. Novi zakon uvaja nov, čisto naš sistem in je zato dolžnost lovcev, da zakon popularizirajo, da lovijo racionalno in da državi zagotove gospodarski dohodek od lova. Poročilo predsedstva je bilo poslano že pred sejo vsem republiškim lovskim zvezam in obravnava delo predsedstva, ki je bilo izvršeno na eni seji upravnega odbora in na 25 sejah predsedstva. Poleg tekočih organizacijskih vprašanj je bilo glavno delo predsedstva na osnutku splošnega zakona o lovu ter skrb za nabavo lovskega orožja in pravilno razdelitev drugih lovskih potrebščin, posebno nabojev. Debata, ki se je na podlagi tega poročila razvila, je dala te-le sklepe: 1. Republiške lovske zveze morajo pošiljati vsaka dva meseca poročilo o delu. o problematiki lovstva in o vsem, kar je važno za prospeh lovstva v državi. 2. Predsedstvo Glavne lovske zveze bo izdajalo na vsake tri mesece bilten, ki bo obdeloval problematiko lovstva; predsedstvo pa je zadolženo, da prouči okoliščine, če bi bilo mogoče začeti z izdajanjem enotnega lovskega glasila za vso državo. 3. Naloga predsedstva je, da se bavi s propagando lova, skrbi za filme, za članke v časopisju in učbenikih, prireja predavanja, posebno pa naj or- ganizira potujočo razstavo, s katero bo prikazan gospodarski pomen lova. 4. Republiške zveze morajo do konca aprila t. 1. poslati vse statistične podatke glede divjadi Glavni lovski zvezi. 5. Lovci so dolžni vso kožuhovino divjadi prodati državnim podjetjem; predsedstvo pa je zadolženo, da se za kože določijo vezane cene. 6. Vsi lovci so dolžni zatirati škodljivce divjadi, posebno pa so dolžni to storiti lovski čuvaji; predsedstvo pa naj preskrbi, da dobe lovski čuvaji enotno obleko in obutev. Tov. ing. Andrašič iz Zagreba je prebral svoj referat: >0 organizaciji lovskega gospodarstva.« V referatu je bilo poudarjeno v glavnem: 1. Lov je veja narodnega gospodarstva, 2. zato je treba loviti po načrtu, 3. ni bojazni pred prevelikim številom lovcev, ako se izvaja pravilno lovski načrt. Na seji je bil sprejet proračun, ki je važen v toliko, da mora za Glavno zvezo plačati vsaka republiška zveza od člana po 5 din na leto. Prihodnja seja upravnega odbora bo meseca septembra na Bledu v času, ko bo v Ljubljani VI. mednarodna razstava psov vseh pasem in ko bo na Bledu skupščina mednarodne kinološke federacije, to je v dneh od 11. do 13. septembra t. 1. Pri slučajnostih je bil stavljen predlog, .naj se uvedejo splošno obvezni izpiti za lovce. Na posebno vprašanje, kako bo mogoče izvršiti obveze lovcev do petletnega plana, je odgovoril tov. Carevič, minister za gozdarstvo LR Srbije, da bodo ustanovljene tako pri zveznem ministrstvu kakor tudi pri republiških ministrstvih za gozdarstvo posebne uprave za lov, ki bodo izdelale plan lovstva in dajale navodila za izvedbo plana, kar bo mogoče izvesti le s sodelovanjem lovskih organizacij in lovcev. Naslednji dan je bil skupen lov za predsedstvo in delegate, in sicer v De-liblatskem Pesku v Banatu na volkove, divje svinje in lisice; vodja lova je bil minister Carevič. Vseh udeležencev je bilo 30, prirejenih je bilo šest zagonov; slediti je bilo mogoče prav na sveže volkove in divje svinje, vendar do strela nanje ni prišlo. Pač pa je bilo uplenjenih precejšnje število lisic, kajti teh je tam doli še več kakor pri nas. Po lovu je gozdno gospodarstvo v Deliblatskem Pesku priredilo delegatom prigrizek, na katerem je bilo izrečenih veliko pobudnik besedi in sklenjenih prijateljstev med delegati, ki se že sedaj radujejo bodoče seje v Sloveniji — na Bledu. L. Posvet starešin in tajnikov lovskih družin v Dravogradu je bil 18. aprila 1948. Značilno je, da je najsevernejši Okrajni lovski svet prvi izdelal smernice za sestavo petletnega načrta. Te imajo dva dela: v prvem delu se nanašajo na gojitev divjadi, v drugem delu pa na kulturno in organizacijsko delo lovskih družin. I. Gojitev divjadi: 1. Lovsffa družina si zastavi nalogo, da bo čim natančneje ugotovila stalež divjadi. 2. Po tej ugotovitvi bo družina določala spolno razmerje divjadi velikega lova in 3. nato še starostno razmerje ter kakovost divjadi. 4. Vsaka lovska družina se zaveže, da bo do konca petletke izboljšala stalež po številu in kakovosti za 20%. 5. Družina bo napravila v svojem lovišču potrebna krmišča, solnice, opazovalne odre, lovske steze in tudi lovske koče; za delo bo zadolžila posamezne člane družine. V lovišču bo določila zaščitni revir za divjad, kjer bo nanjo posebno pazila. 6. Kjer so dani pogoji, si bodo družine nabavljale pernato divjad — fazane in j.erebice — za razplod. 7. Družine bodo uničevale roparice in pozivale pri tem druge družine svojega ali.sosednjega okraja na tekmovanje. 8. Oddale bodo vse kože uplenjene divjadi in določile kazni za one, ki bi kož ne oddali. 9. Nabavile si bodo potrebno število psov čiste pasme in pse pravilno šolale, ustrezno tisti pasmi. II. Kulturno in organizacijsko delo v družini. 1. Vsaka družina bo določila primerno število lovskih posvetov za vzgojo in strokovno izpopolnitev članstva; družina si bo nabavila vso domačo lovsko literaturo in si tako ustanovila lastno strokovno knjižnico. V družini bo eden od članov zadolžen, da piše kroniko lovišča in družine. 2. Določeni član družine bo skrbel, da pride iz družine vsaj en članek na leto v lovsko glasilo Lovec, v Lovski oprtnik pa mora priti vsaka važnejša stvar, ki se dogodi v lovišču. 3. Organizacijsko poslovanje (tajniško, blagajniško, gospodarjevo) bodi v družini čim popolnejše. Družine bodo tekmovale med seboj, katera bo prva poravnala prispevke in katera bo imela poslovanje čim bolje urejeno. 4. O lovih in obhodih v lovišču se bo vodila natančna evidenca; gospodar bo na zahtevo pošiljal natančne statistične podatke. 3. Družina si bo nabavila čim popolnejšo karto svojega lovišča z v risom vseh za lovstvo važnih stvari, kakor lovske steze, preže, stojišča, krmišča, solnice itd. 6. Družina bo posvetila čim večjo pozornost fotografiranju divjadi. 7. Gojiti se morajo lepi lovski običaji. 8. Družine bodo prirejale in se ude- leževale strelskih tekem ter preizkušenj lovskih psov. L. Okrajni lovski zbor v Celju se je vršil 18. aprila 1948. Udeležba okrog 200 lovcev, kvorum je znašal 138. Predmet razprav je bila v glavnem lovska municija, ki ni zadovoljevala in povzročila tudi nesreče, ter cianovodikove ampule, ki največ zavoljo nepravilnega ravnanja niso imele učinka. Smotre po zboru se je udeležilo 17 psov, od katerih jih je bilo 6 pozitivno ocenjenih. Z. Okrajni lovski svet Celje je imel dne 18. aprila 1948 svoj redni letni lovski zbor s prav lepo udeležbo. Zboru je prisostvoval delegat Lovskega sveta LR Slovenije tov. Zupan iz Ljubljane. Med drugim je bilo sklenjeno, da se zaprosita Mestni in Okrajni ljudski odbor Celja in okolice, da vneseta v svoj letni proračun kredit za zapriseženega lovskega čuvaja, ki bo stalno nadzoroval lovišča. Družine naj pristopijo k medsebojnemu nagradnemu tekmovanju za zatiranje roparic in škodljivcev. Nagrado bo dal Okrajni lovski svet. Družine naj bi uvedle sankcije za one, ki streljajo zajca preko 35 m daleč; omeje naj odstrel zajcev v posameznih revirjih lovišča delno ali popolnoma ter naj še nadalje zaščitijo fazane in jerebice kljub temu, da so se jerebice že precej razmnožile. Kože divjadi vseh vrst naj se skrbno pripravijo in 100%-no oddajo Lovski zadrugi. Na zboru je imel tov. Dolinar Ivan iz Žalca referat o pravičnem izvajanju lova. Ta referat bo priobčen posebej. Nagradno tekmovanje Lovskih družin Okrajnega lovskega sveta Celje. Okrajni lovski svet Celje je razpisal za 9. maj 1948 nagradno tekmovanje za uničevanje lovu škodljive živali po čuvajih. Tekmovanja se je udeležilo 14 družin. Prvo nagrado 800 din je prejel Sa-vinek Leopold, čuvaj Lovske družine Braslovče, za uničenje 38 lisic, 10 klatečih se psov, 14 mačk, 11 skobcev in kraguljev ter 27 vran, srak in šoj. Drugo nagrado v znesku 600 din je prejel Podjavoršek Jože, čuvaj Lovske družine Škofja vas, za uničenje 15 li- sic, 6 psov, 7 mačk, 47 skobcev in kraguljev ter 43 vran, srak in šoj. Tretjo nagrado v znesku 500 din je dobil Klepej Rudolf, čuvaj Lovske družine Laško, za uničenje 3 lisic, 1 podlasice, 9 psov, 12 mačk, 28 skobcev in kraguljev ter 65 vran, srak in šoj. Četrto nagrado v znesku 350 din je dobil Sajberl Ignac, čuvaj Lovske družine Štore-Svetina, za uničenje 25 lisic, 4 psov, 8 mačk, 6 skobcev iti 33 vran, srak in šoj. Peto nagrado v znesku 250 din je dobil Slejko Franc, čuvaj Lovske dru-žien Dramlje, za uničenje 17 lisic, 12 psov, 7 mačk, 2 kraguljev in.. 10 vran, srak in šoj. Pri tem je štel pes 10 točk, mačka 8 točk, lisica 7 točk, skobci in kragulji po 5 točk, vrane, srake in šoje pa po 1 točko. OLS Celje. Okrajni lovski zbor v Krškem se je vršil 18. aprila 1948. Udeležba okrog 160 lovcev. Od 31 družin niso bile zastopane 3. Predmet zanimanja je bila zlasti neustrezna municija, kakor tudi neučinkovitost cianovodikovih ampul in fosfigena. Neučinkovanje strupa je največ pripisati nepravilnemu ravnanju. Mnogo zanimanja je tudi za nabavo žive divjadi. OLS bo prispeval 10.000 dinarjev kot nagrado prvim trem postavljenim zadružnim domovom v okraju. Družine so se zavezale za delo pri gradbi zadružnih domov. B. Lovstvo v LR Hrvatski. Na občnem zboru Lovske zveze LRH 4. aprila 1948 je tov. ing. Andrašič Drago, namestnik načelnika Uprave lovskega gospodarstva LRH, med drugim poročal, da je LRH imela do konca 1947 500 lovskih društev s cca. 20.000 člani. Za pospeševanje lovstva se v resoru Ministrstva za gozdarstvo osnuje posebna Uprava lovskega gospodarstva kot operativni organ tega ministrstva. Izvršni organi te uprave so lovske sekcije z lovsko-čuvajskim osebjem. Lovska sekcija obsega vse lovsko gospodarstvo svojega področja, tako državna kakor zakupna lovišča. Lovska sekcija upravlja državna vzgojna lovišča neposredno, zakupna pa po svojih posvetovalnih organih, t. j. okrajnih lovskih nadzornikih in okrajnih lovskih svetih. Okrajni lovski svet tvori po en delegat vseh lovskih društev z območja OLO, Okrajne lovske nadzornike imenuje minister za gozdarstvo in bo njihovo delovanje urejeno s posebnim pravilnikom. Glavna naloga Uprave za lovsko gospodarstvo bo postavljanje plana za vsa lovišča. Hkrati bo izvedena arondacija lovišč in bodo zato vsa, ne glede na čigavem zemljišču se nahajajo, proglašena za republiška lovišča. Dosedanje zakupne pogodbe se razveljavijo. Nižinska lovišča bodo obsegala najmanj 3000 ha. višinska najmanj 5000 ha. Za vsako lovišče kot gospodarsko enoto bo predpisan vzgojni plan ter plan izkoriščanja. Zato ne bo število lovcev regulator za velikost lovišča, temveč bo to odvisno od onega, ki bo vzel lovišče v zakup in sc zavezal, da izvrši postavljeni plan. Zavoljo tega ni bojazni, da bi bilo lovcev preveč, ker bo vsak posameznik ali lovski kolektiv kaznovan, ki ne bi izvršil prevzetih obvez. Temeljna naloga Zveze lovskih društev pa bo, da v najtesnejšem sodelovanju pomaga Upravi lovskega gospodarstva pri izvrševanju nalog v lovskem gospodarstvu in da bo usmerjala delovanje lovskih društev za čim hitrejšo izvršitev postavljenih nalog. Druga naloga Zveze bo kulturnoprosvetno izobraževanje lovskih kadrov, tretja pa popularizacija in propaganda lovskega gospodarstva ter izvršitev plana. Kinološke vesti Mednarodna kinologija. Glavna skupščina mednarodne kinološke zveze (Fdderation Cynologique Internationale — F. C. L), ki ima svoj sedež v Bruslju, se bo vršila letos v Jugoslaviji, in sicer na Bledu v ponedeljek, dne 13. septembra; skupščini bo predsedoval dr. Ivan Lovrenčič kot predsednik F. C. I. Pri tej priliki bo dne 11. in 12. septembra 1948 Mednarodna razstava psov vseh pasem v Ljubljani. Podeljevalo se bo kandidatstvo za mednarodno prvaštvo v lepoti (C. A. C. I. B.) po pravilih, izdanih od Mednarodne kinološke zveze (F. C. I.), dalje kandidatstvo za prvaštvo Jugo-slavije-Ljubljana 1948 in Slovenije-Ljubljana 1948, po pravilniku o razstavah JKS. Sodniški pripravnik. Društvo ljubiteljev ptičarjev je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev Alfonza Mazluja v Ptuju. Trubarjeva 4. Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Ptuju. V dne 10. in 11. aprila t. 1. je priredilo DLP v Ptuju pomladansko vzrejno tekmo ptičarjev, po-leženih v letu 1947. Po načrtu so tekmovali v soboto popoldne domačini, v nedeljo pa psi iz bližnje in daljne okolice. Lepa udeležba na tekmi je pričala o smislu lovskih tovarišev za lepo in čistokrvno žival. Številni gledalci so z velikim zanimanjem sledili tekmi. Vladalo je prav idealno vreme, zlasti za objektivno oceno nosu. Tekme je spretno vodil tov.. Mazlu Alfonz iz Ptuja. Zal je lovišče domače družine precej prazno. Kot sodniki so sodelovali tov. dr. Lokar Janko, Klobučar Dragotin in Caf Ivan. Za prireditev je bilo prijavljenih 15 psov, na smotro so bili privedeni poleg ptičarjev tudi en brak-jazbečar, en jagdterijer in en jazbečar. Privedeni psi so bili skoraj brez izjeme presenetljivo lepe živali, kar kažejo tudi dosežene telesne ocene. Ob 15 ptičarjev je dosegel 1 odlično, 5 prav dobro, 3 dobro, ostali pa oceno zadostno .Navzoč je bil tudi sodnik za jazbečarje in terijerje ter brake- jazbečarje in sta bila prav dobro ocenjena brak-jazbečar in jagdterijer, jazbečar pa odlično. Ocenjeni so bili tudi psi, ki niso sposobni za vpis v rodovnik in je bilo lastnikom sporočeno mnenje sodnikov. Ponovno naglašamo, da so za lov sicer uporabni psi, katerih oba prednika sta vpisana v začasni register, da pa taki psi ne pridejo v poštev za razplod. Za razplod so uporabni le taki psi, katerih oba prednika imata rodovnik, ali ga ima vsaj eden, drugi pa je vpisan v začasni register. O tem naj si bodo psorejci na jasnem, da ne bo negodovanja, če psi ne bodo pripuščeni k tekmam in smotram in ne bodo mogli doseči vpisa v register. (Glej objavo: Vpisi v rodovno knjigo v Lovcu 5, stran 288.) Sodniki so ocenjevali nos, iskanje, stojo, natezanje, hitrost, vztrajnost, zasnovo za delo po sledu zdrave divjadi, ubogljivost in strelomirnost. Od privedenih psov se jih je 9 udeležilo tekme; prvo nagrado so dosegli 4. drugo 1 in tretjo 3. Kot odlična vzgojitelja in vodnika sta se izkazala Mazlu Alfonz iz Ptuja in Vrbanec Štefan iz Čakovca. Organizacija tekme je bila vzorna. S tem je bila dana možnost, da se prireditev časovno razširi. Časovna razdelitev tekme na soboto popoldne in nedeljo se je pokazala za prav koristno. Zvezni tajnik. Oglas Prodam nemškega kratkodlakarja, osem let starega, z odličnim rodovnikom in garantirano dresuro. Odličen aporter na suhem in iz vode. Prodam ga zaradi pomanjkanja hrane. Pes se lahko ogleda in preizkusi v Domžalah; cena ugodna. Flis Franc, Domžale. Mannlicher Schonauer 6.5, nov, naprodaj. Vprašati pri Lovski družini Celje. Prodam lovsko repetirko 7 X 64, visoko razantno, s 50 naboji. Nosi in ohranjena odlično. Potrebno nabavno dovoljenje. Ponudbe na upravo »Lovca« pod »Krogla«. Dr. Munda Avgust Misli o novi ribarski zakonodaji Hitri razvoj naše države se odraža tudi v zakonodaji. Saj zakon v novi državi ni nič drugega kakor registracija obstoječih dejanskih razmer. Tudi ribarstvo se je v novi državi že preuredilo. Ta preureditev le še čaka, da jo zakon sankcionira. Gradivo zanj je bilo pripravljeno na predlanskem ribarskem posvetu r Beogradu. Ribarska pravica je vedno pripadala onemu, ki je imel v rokah politično moč. O tem se prepričamo, če zasledujemo njen zgodovinski razvoj. I. Zgodovinski razvoj ribarske pravice. V prvotni skupnosti je ribolov prost. Vsak pripadnik skupnosti je deležen darov narave. Svobodni ribolov se z dvigom kulture umakne načelu samostojne ribarske pravice. Ta se je oblikovala v dveh oblikah. V dobi fevdalizma si prisvaja ribarsko pravico vladar, od vladarja pa preide na državo (regal). Drugi sistem samostojne ribarske pravice veže ribolov na lastnino na zemljišču. Lastnik vodne struge, oziroma lastnik obmejnega (obrežnega) zemljišča je hkrati upravičen izvrševati ribolov (realna pravica). Često sta oba sistema združena. Sodilo za razmejitev obeh je delitev voda v javne in nejavne, oziroma v velike in majhne. V javnih vodah si pridrži ribarsko pravico država, v nejavnih dopušča zasebno gospodarstvo. Ta preprosta sistema ribarskih pravic postaneta zamotana zaradi zasebnih ribarskih pravic na javnih vodah. Te pravice temeljijo na različnih pravnih naslovih: na podelitvi, privilegiju, priposestvovanju, gospostveni pravici in na podobnem ter so večidel v rokah graščin, cerkva, samostanov, fizičnih in pravnih oseb. S temi pravicami je omejeno ali, bolje rečeno, odpravljeno osnovno načelo ribarskih zakonov, da pripada ribarska pravica v odprtih1 vodah državi. Večina teh pravic obsega le majhen, kratek del vode. Na nekaterih vodnih delih (progah) obstoji ponekod hkrati več takih pravic, zlasti v bivši Štajerski. Zato se je trudila že deželna zakonodaja bivše Avstrije, da bi te pravice kolikor mogoče omejila. Prvi korak pri nas je bil storjen s tem, da so se konec prejšnjega stoletja osnovali ribarski okraji (revirji). Več ribarskih pravic se je združilo v večjo gospodarsko enoto, v revir. Začetek je bil pri nas storjen po zaslugi prof. Ivana Fran-keta v bivši Kranjski. Z ustanovitvijo revirjev seveda zasebne ribarske pravice niso bile odpravljene, vzela se jim je le pravica izvrševanja ribolova. Ribarsko pravico je smel odslej izvrševati le lastnik, oziroma zakupnik revirja. Zakupnina za revir pa se je sorazmerno razdelila med imetnike posameznih privatnih ribarskih pravic, združenih v revir. Drug korak za likvidacijo zasebnih ribarskih pravic na javnih vodah je bil storjen v bivši Jugoslaviji. II. Ribarska zakonodaja bivše Jugoslavije. Ribarski zakon z dne 28. avgusta 1937. je uzakonil možnost razlastitve teh pravic. Ta določba pa se v praksi ni izvajala. Bila je omejena le na ribarske pravice zakupnih revirjev. Samosvoje revirje ni smela država prisilno odkupiti. Ti samosvoji revirji so otežkočali smotrno, enotno in načrtno upravo ribjih voda. Čudno se sliši, da je bil še v bivši Jugoslaviji znaten del najboljših samosvojih revirjev v nemških rokah. Posestno stanje teh pravic se je izpremenilo šele z zaplembo nemškega imetja po osvoboditvi. III. Pravno stanje ribarstva v FLRJ. Z zakonom o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji z dne 11. maja 1946, Ur. 1. LRS štev. 36/143, so se ribje vode v Sloveniji razdelile v ribarske enote. Te enote obsegajo cela porečja. Za vsako tako enoto se je ustanovila po ena ribarska zadruga. 1 Nasprotje odprtih voda (pojem zakonodajne tehnike) so zaprte vode. Zaprte vode so: ribniki, pol ribniki, manjše tekoče vode, ki so trajno pregrajene in umetno urejene za gojitev rib, in naposled majhne stoječe vode, ki niso z odprtimi vodami v nobeni zvezi, pripravne za prehod rib. Vse druge vode so odprte. Tudi s tem zakonodajnim ukrepom se je preuredilo le izvrševanje ribarskih pravic. Privatne ribarske pravice na javnih vodah so ostale nedotaknjene. S tem v finančno-ekonomskem pogledu več ali manj otežkočajo upravo ribarske enote. Ne glede na to niso omenjene pravice v skladu z novo stvarnostjo ljudske države. V ljudski državi sta lov in ribarstvo pridržana državi. Divjad in ribe so ljudska dobrina. Ribarstvo in lov sta panogi narodnega gospodarstva (čl. 1 splošnega zakona o lovu z dne 3. dec. 1947, Ur. 1. FLRJ štev. 105/47). Zasebne ribarske pravice se s tem načelom ideološko ne dado spraviti v sklgd. Zato je ribarski posvet v Beogradu, ki je zboroval od 15. do 17. marca 1946, sklenil priporočiti skupščini, naj se te pravice odpravijo brez odškodnine. Republike naj bi smele odrediti izjeme od tega načela. IV. Ribarska zakonodaja po določbah ustave. Ribarska zakonodaja je po ustavi zvezna in republiška. 1. Zvezna zakonodaja. Obča načela. Po čl. 44, štev. 24 ustave izda skupščina obča načela za zakonodajo republik na področju kmetijstva, rudarstva, lova itd. Ribarstvo je panoga kmetijstva. Po tej določbi ustave bo torej zvezna skupščina predpisala za republiško zakonodajo obča načela, enako kakor je to storila za lov. Republike pa bodo na podlagi teh načel sklenile ribarske zakone s podrobnimi predpisi. Ob ustanovitvi Jugoslavije 1. 1918. je bilo v ribarski zakonodaji šest pravnih področij. Z enotnim ribarskim zakonom iz 1. 1937. je bilo treba izenačiti različne pravne sisteme posameznih pokrajin, treba je bilo iskati kompromise med posameznimi predpisi in ti kompromisi niso bili vedno v korist ribarstva. V novi državi ni več takih težkoč. Republike bodo o svojih potrebah same odločevale. 2. Republiška zakonodaja. Republike bodo sprejele v svoj zakon le to, kar se njih tiče, in to na način, ki bo krajevnim razmeram najbolj ustrezal. Naj navedem le en primer, ki kaže. da unifikacija ribarskih predpisov v bivši Jugoslaviji ni bila vedno umestna. Po čl. 10 bivšega ribarskega zakona iz 1. 1937. si je smel lastnik zemljišča ob poplavah malih voda prisvojiti ribe, ki so ostale na zemljišču, ko je poplava prenehala. Ta določba za salmonidske vode ni dobra. Po poplavah ostanejo zarod in mladice v kotanjah na obrežnem zemljišču. Spominjam se primera, da je ostalo na travniku blizu Medvod nekoč po poplavi veliko število sulčkov, dolgih 10—12 cm, ki smo jih bili nekaj dni poprej vložili v Savo. V Sloveniji imamo skoro same »majhne« vode. Zato bodo povsem odpadle zakonodajne težkoče pri razlikovanju velikih in majhnih voda. Glavna naloga naše zakonodaje, zvezne in republiške, bo ureditev vprašanja, komu pripada ribarska pravica. Po ribar-skem zakonu bivše Jugoslavije je pripadala ribarska pravica v odprtih vodah državi, v zaprtih pa lastniku tehnične naprave (n. pr. ribnika) ali lastniku zemljišča. To načelo pa je ostalo na papirju, ker je zakon pustil zasebne ribarske pravice na javnih vodah nedotaknjene. In tako je nastalo absurdno stanje: zasebne ribarske pravice na javnih vodah so ostale pravilo, po besedilu zakona pa bi morale biti izjema. Prvenstvena naloga nove zakonodaje bo torej uresničiti načelo, da pripada ribarstvo v javnih vodah republikam. Tem naj bi bilo prepuščeno odrediti, v katerih primerih pripada dosedanjim imetnikom ribarskih pravic odškodnina. Druga načelno važna določba je ureditev izkoriščanja ribjih voda. To vprašanje je pravilno urejeno v zakonu o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji (čl. 3), prav tako vprašanje, kako se dado ribje vode v zakup. V vsaki vodi se sme na leto poloviti le toliko rib, da stanje ribovja ne peša. Zato bi bilo treba uzakoniti določbo, da so ribarske zadruge, oziroma zakupniki ribarskih edinic dolžni letno predložiti ministrstvu za kmetijstvo načrt o upravi posameznih voda, spadajočih v ribarsko edinico. V načrtu je treba za vsako vodo določiti število ribolovnih dovoljenj in količino rib (v kilogramih), ki jo sme vsak imetnik ribolovnice tisto leto poloviti. Za vsako vodo je treba določiti vrsto in število mladic ali vrsto in količino zaroda, ki jo je treba tisto leto vložiti. Ribarski kataster in ribarske fonde naj vodijo, oziroma upravljajo izključno le republike. Skrb za zaščito ribarstva, izdajanje ribolovnih prepovedi naj spada v izključno področje republik. Za večje ribnike, ki so važni za ljudsko prehrano, naj se določi možnost nacionalizacije (čl. 18 ustave), za vse druge ribnike pa naj določi državna uprava gospodarski načrt zaradi pravilnega izkoriščanja in zvišanja produkcije (čl. 15 ustave). Razume se, da je treba gospodarski načrt predpisati tudi za vališča in ribogojne zavode. Slednjič naj se v zakonu določi, da je treba pred odobritvijo načrtov industrijskih podjetij ob ribji vodi in pred izvršit- vij o uravnave voda zaslišati r ibarski odsek ministrstva za kmetijstvo in zakupnika ribolova. Vrhovni nadzor ribarstva v republiki naj vodi ministrstvo za kmetijstvo, ribarsko oblastvo prve stopnje pa naj bo izvršilni odbor OLO. Ako ima ribarski upravičenec, pravico do odškodnine, naj jo določi okrajno sodišče v nespornem postopku. Okrajno sodišče naj opravi tudi kazensko sodstvo v ribarskili stvareh. V. Kazenskopravna zaščita ribarske pravice. Pripravlja se uzakonitev posebnega dela kazenskega zakonika. Zato ne bo odveč izpregovoriti tudi nekaj besed o kazenskopravni zaščiti ribarske pravice. Dokler so ribe v svobodi, ne morejo biti predmet lastninske pravice, torej tudi ne predmet tatvine. Ribarski upravičenec ima le izključno pravico, prisvajati si ribe. Lastnino si pridobi šele s prisvojitvijo. Kdor brez dovoljenja ribarskega upravičenca lovi, posega torej neupravičeno v njegovo izključno prisvojit-veno pravico. Če so ribe že v lasti ribarskega upravičenca, n. pr. v ribnjači. jih je mogoče ukrasti. Edino stara Avstrija je kaznovala neupravičeni ribolov (ribolov brez dovoljenja) kot tatvino. Bivša Jugoslavija ga je kaznovala kot protipravno prisvojitev. Vse druge države ga kaznujejo kot poseben ribarski delikt (kršitev tuje prisvojitvene pravice). Izjemo dela ugolovnij kodeks Sovjetske Rusije iz leta 1926.. ki kriminalizira divji.lov in ribolov kot kaznivo dejanje zoper državno upravo (§ 85).1 Taka določba je razumljiva, če pomislimo na veletoke ruske nižine, na ekstenzivnost ribarskega gospodarstva in na neizčrpno ribje bogastvo. Naše majhne vode pa dopuščajo le intenzivno gospodarstvo. Pri nas prevladuje zakupni sistem. Zato moramo ribarski delikt v naši zakonodaji uvrstiti med kazniva dejanja zoper imovino.2 Premotriti bi bilo le še vprašanje, ali naj se smatra za kriminalen zločin tudi prekršitev zaščitnih predpisov o varstveni dobi, o najmanjši meri, o ribolovu s prepovedanim orodjem in na prepovedan način ter podobno. Mislim, da naj se sodno kaznujejo le najhujše prekršitve zaščitnih predpisov, predvsem ribolov z raznesilnimi snovmi. Vse druge prekršitve naj kaznujejo OLO. 1 § 85: »Izvrševanje ribolova.... v morjih, rekah in jezerih, na katerih obstoji občedržave.n interes, brez potrebnega dovoljenja ali ob prepovedanem času ali na prepovedanih prostorih ali s prepovedanim orodjem, s prepovedanimi sredstvi ali po prepovedanem postopku — se kaznuje .... - Glej 18. člen zakonu o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji. Ing. Simončič Anton Soča in njena soška postrv S priključitvijo Slovenskega Primorja k Jugoslaviji smo dobili tudi gornji tok Soče do Gorice. Soča je znana športnim ribičem po soški postrvi, ki živi samo v njej in nekaterih njenih pritokih. V vseh drugih slovenskih vodah te ribe nimamo. Sicer jo je pred prvo svetovno vojno vložil pok. prof. Franke v Ljubljanico, Selško Soro in Lipnico, vendar ni bilo opaziti, da bi se soška postrv kaj dobro prijela. Ne moremo pa reči, da je po tridesetih letih nasaditve popolnoma izginila. Še lansko leto je tov. Rumpel ujel v Selški Sori 3 kg težko soško postrv. Razen v Soči in nekaterih njenih pritokih živi soška postrv še v istrskih vodah, v Neretvi, Zeti, Morači in Drinu. V Soči doseže težo do 20 kg, v Neretvi pa so že ujeli do 40 kg težke kose. Značilno zanjo je, da nima rdečih ne črnih pik, kakor jih ima potočna postrv, temveč nepravilne črnorjave pege, ki sličijo marmoru. Zato se tudi imenuje z latinskim imenom Trutta mar-morata. Prekrasna Soča s svojo sinjemodrozeleno barvo, ki je edinstvena samo zanjo, je skrivala v globokih tolmunih nešteto soških velikank. Ta riba je privlačevala ne samo domače, ampak tudi inozemske športnike. Za časa okupacije pasa A po Angloamerikancih je Soča od njihovih vojakov zelo trpela. Še hujša katastrofa je zadela Sočo lansko leto poleti malo pred priključitvijo pasa A k Jugoslaviji. Soške elektrarne imajo dva jeza. Prvi se prične nad Solkanom pri Ajbi in sega do Ročinja. Dolg je 2—3 km. Po presledku približno 9 km se prične drugi, 18 m visoki jez v Podselu in sega do tolminskega jezu, ki je dolg okrog 9 km. Stoječa voda zapira tudi izliv Idrijice pri Sv. Luciji in sega do izliva Bače v Idrijico. Ko je elektrarna čistila ta dva jeza, je spustila vso vodo, ki je za seboj potegnila tudi postrvi. Ko so jez ponovno zaprli, je toliko postrvi ostalo v kotanjah, da so bile kar na gosto. Ljudje so pobirali le večje, za manjše se niso brigali, ker je bilo velikih dovolj. Manjše so poginile, ker ni bilo dotoka vode. Ljudje različno cenijo količino pobranih rib. Nekateri govorijo, da so jih odnesli 4000 do 5000 kg, drugi en do dva vagona. Dejstvo je, da je cena postrvim, katere so vozili v Gorico na trg, silno padla, ker jih niso mogli prodati. Katastrofa, ki je s tem zadela Sočo, se bo v svojih posledicah poznala več let. Zanimivo pri vsem tem je to, da so se ravno kleni in lipani umaknili navzgor po Soči in so se s teni ohranili. V jezeru se nahaja na milijone klenov, ki so težki do 3 kg. Te mrcine bo treba uničevati z vsemi sredstvi, sicer bodo postrvi izpodrinili. Zlasti bo treba paziti, da jih na drstiščih čim več polovimo. Ako bi imeli soško postrv tudi v drugih slovenskih vodah, bi lahko dobili ikre iz teh voda in z intenzivnim vlaganjem naraščaja soške postrvi obnovili ribarstvo v Soči. To pa je nemogoče, ker jo imamo samo v primorskih vodah. Zato moremo in moramo ujeti plemenke samo v teh vodah, da od njih na umeten način dobimo ikre. Preteklo zimo je bila Soča velika. Od letošnje drsti soške postrvi bo odraslo zelo malo naraščaja, ker je povodenj uničila še tiste ikre, kar jih je bilo v pesku. Ker je Soča zelo deroča voda, vali posebno za časa povodnji kamenje in pesek, z njim pa ikre in jih tako uničuje. Poleg soške postrvi živi v Soči tudi potočna postrv, jezerska križanka, kakršno imamo v Bohinjskem jezeru, križanka med soško in potočno postrvjo, križanka med soško in jezersko križanko ter križanke enih in drugih postrvi. Tako imamo v Soči pravo zmes vseh mogočih postrvi. Na račun soške postrvi se razmnožujejo vse ostale. Italijanske oblasti so imele za postrvi predpisan lovopust od 1. novembra do 15. januarja. Najmanjša mera za vse postrvi je bila 18 cm. Kaj je posledica takih predpisov, naj pokaže sledeči primer: Lansko leto je drž. ribogojstvo v Kobaridu lovilo plemenke v odprtih vodah. Od 160 ujetih postrvi je bilo 134 samcev in 26 samic. Vzrok takemu poraznemu razmerju moramo iskati samo v italijanskih ribarskih predpisih. S 15. januarjem je bila lov postrvi že odprta. Ribiči so komaj čakali tega dneva. Od drsti oslabele samice so bile najbolj požrešne ter so ribiči v januarju in februarju polovili večinoma samo nje, medtem ko samci niso bili tako vneti za vabo. Zadnja samica je bila letos v Kobaridu osmukana 20. januarja. Zato ni čudno, da odpade na eno samico pet samcev. Podoben pojav se sicer opaža v vodah pri intenzivnem vlaganju ribjega naraščaja, vendar je razmerje samic in samcev v najslabšem primeru 1:3. Vzrok večjemu številu samcev pripisujejo v prezrelosti iker pri umetni plodnji in v tem, da se uporabljajo za oplojevanje iker manjši samci in večje samice. Zato se priporoča oplojevanje iker s starejšimi samci. Praksa pa je pokazala, da imajo majhni samci boljše mleko in več mleka. Ko sem smukal trikilskega samca čiste jezerke, je imel čisto malo mleka in še to je bilo čisto vodeno. Zato smo večkrat prisiljeni oplojevali ikre z mladimi samci, da je oplodil ja čim večja. Da bomo mogli rešili soško postrv pred propadom, jo bo moralo državno ribogojstvo v Kobaridu vzgajati v čisti liniji, sicer bomo počasi imeli same križanke, kakor j ib imamo v Bohinjskem jezeru, kjer ni čistili jezer k niti tri odstotke. Potrebno bo loviti plemenke povsod, kjer jih bo le mogoče, in tudi med letom, ko se še ne bodo drstile. Velike plemenke bomo krmili v ribnikih s kleni, katerih v jezerih ne manjka. Vrh tega bo treba prepovedati V Soči nad Tolminom lov postrvi, da se bodo samice, ki so še ostale, vsaj dvakrat drstile. Zanimivo za Sočo je dejstvo, da je lipanov dovolj. Zakaj V Z umetno muho so tamkajšnji ribiči malo ribarili. Večinoma so lovili postrvi z blestivko, manj s kapeljnom. Voda je silno čista, lipan prebrisan in zato se je ohranil v lepem številu. Človek bi pričakoval v razmeroma veliki Soči tudi velike lipane. Vendar temu ni tako. Dno Soče je prodnato, talne hrane malo, zato se drsti, ko še nima 25 cm. V Soči bo potrebno najmanjšo mero za lipana znižati na 25 cm. Bogatejši ribje hrane so večji pritoki Soče. Idrijica je krasna in bogata voda. V njej žive potočne in soške postrvi ter lipani. Tudi jegulj je dovolj, vendar jih malo love. Ta riba najraje prijema na kapelj na ponoči. A ko nastavljamo nočne trnke, se ujamejo postrvi. Na ljubo postrvem se prizanaša jegulji, katere pa ni treba ščititi, ker prihajajo iz morja v pritoke. Kako pa pridejo prek 18 m visokega jezu, ki je ob straneh obdan z navpično skalo, naj pojasnijo tolminski ribiči. Ščuka iz Ribnice na Dolenjskem \ Navodila lovskim družinam za delovanje v okviru petletke V dobi okupacije po italijanskih in nemških fašistih se je slovensko ljudstvo na pobudo Komunistične partije združilo o Osvobodilni fronti, je po štiriletni borbi ramo ob rami z drugimi jugoslovanskimi narodi pregnalo fašistične okupatorje s celotnega slovenskega ozemlja, si ustvarilo lastno državno organizacijo z ljudsko oblastjo ter se na temelju samoodločbe vključilo v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Med okupacijo so fašisti s pomočjo domačih izdajalcev zaščiteno divjad domala Uničili, razmnožili pa so se škodljivci, ki povzročajo med (Jivjadjo in na premoženju delovnega ljudstva občutno škodo. V treh letih po osvoboditvi se je stalež zaščitene divjadi s podporo ljudskih oblasti in z umnim gospodarstvom lovskih upravičencev znatno zboljšal, čeprav še ni dosegel takega stanja, ki je znosno za naša lovišča brez posebne škode za kmetijstvo in gozdarstvo, dočim je še vedno precejšnje število živali, ki so za divjad in za kmetijsko gospodarstvo škodljive. Z osvoboditvijo domovine in z ureditvijo novega državnega gospodarskega in družbenega življenja je postala divjad splošna ljudska imovina; to je potrdil Začasni zakon o lovu LR Slovenije, ki je kot uživalce in gojitelje divjadi namesto nekdanjih poedincev postavil lovske skupnosti — lovske družine. Splošni zakon o lovu Fl.R Jugoslavije je razen tega uvrstil lov med panoge narodnega gospodarstva in ga vključil v splošni državni gospodarski plan. Da bodo mogle osnoone lovske organizacije kot užioatke lovišč uspešno izpolnjevati svoje naloge pri izvrševanju splošnega petletnega plana, izdaja Looski svet kot vrhovna lovska organizacija v LR Sloveniji naslednja navodila: I. I. Organizacija. 1. Za čim popolnejšo državljansko in strokovno izpopolnitev svojih članov mora lovska družina imeti redne članske sestanke, na katerih naj se usposobi čim več članov za izvrševanje društvenih,funkcij. S praktičnimi navodili uvaja družina svoje člane o obvladanje lovskih veščin, posebno v pravilno izvrševanje lova, ravnanje z orožjem, streljanje, iztrebljanje divjadi, odiranje in gospodarsko uporabo. 2. Za spoznavanje orožja in pravilno ravnanje z njim ter za vaje v streljanju se družina najtesneje poveže s strelsko družino p, svojem okolišu. „ 3. Družina se s svojimi člani udeležuje vseli prireditev lovskih, kinoloških in strelskih organizacij. 4. Družina skrbi za dvig politične zavednosti svojih članov, kateri so dolžni sodelovati pri obnovi domovine in izvrševanju petletke. Člani so zavezani k strogi lovski disciplini. 5. Za plačevanje obveznosti družine se uvede plačevanje rednih mesečnih članskih prispevkov. 6. T a j ni k vodi seznam članov z natančnimi podatki o osebi in njegovem orožju, piše zapisnike o sestankih in posvetih, vodi vložni zapisnik in arhiv, sproti rešuje pošto in daje potrebna poročila in pojasnila oblastem in lovski organizaciji ter javlja ose spremembe o članstvu družine. ?. Blagajnik skrbi za redno denarno poslovanje družine, za plačevanje članskih prispevkov, poravnavo obveznosti družine, zlasti prispevkov looski organizaciji; vodi blagajniško knjigo s potrebnimi prilogami in izkazili o prejetem in izdanem denarju; sestani letni obračuim in proračun; skrbeti mora, da more družina redno zadostiti svojim obveznostim in plačevati članarino, nagrade, odškodnino, lovske čuvaje itd. Gospodar vodi statistiko in izvid o stan ju lovišča o oseh ozirih; zato zbira redna poročila nadzornega osebja o lovišču, pošilja podatke in poročila ljudskim oblastem in lovski organizaciji; skrbi za oddajo in vnoočenje uplenjene divjadi in kož, nadzira odre jo in dresuro psov, skrbi za vzdrževanje naprav v lovišču, za nabavo, oddajo in krmljenje divjadi, sestavlja načrte za skupne love, sploh skrbi za gospodarstvo v družini. II. Gojitev divjadi. 1. Lovska družina vodi čim natančnejši razvid (evidenco) o staležu divjadi v svojem lovišču, in sicer: a) za divjad velikega lova po spolu, številu, starosti in kakovosti; b) za divjad malega lova po številu, za fazane tudi po spolu. 2. Razvid staleža je treba z opazovanjem in šletjem letno izpopolnjevati. Družina mora določiti za svoje lovišče normalni stale/, po številu in kakovosti in sestaviti načrt, da tega čimprej doseže. 5. Družina uredi nadzorno in varstveno službo tako, da bo za en teden ati še več vnaprej določila dneve, o katerih bodo določeni člani obhodili in pregledali lovišče ter o dogodkih in opazovanjih sproti poročali gospodarju in na družinskih sestankih, važnejše stvari pa vpisali o lovski dnevnik družine. Družina postavi o smislu predpisov čimprej stalnega čuvaja, ki mora voditi službeni dnevnik. 4. Družina zgradi' oziroma obnovi potrebne loivske naprave, steze, solnice, krmišča, kaluže, čakališča (odre), lovske koče, tudi zasilne. Po uvidevnosti izloči del lovišča kot rezervat, kjer se lov normalno ne izvaja in predvsem posveča gojitvi divjadi. 5. Kjer so razmere za kako vrsto divjadi ugodne, zlasti za poljsko perjad, jo skuša zarediti, če je pa redka, stalež dvigniti. 6. Družina mora uničevati lovu škodljive živali in lede držati v pravem razmerju. V ta namen pozove na tekmovanje članov med seboj in sosedne družine, za vzpodbudo določi tudi naigrade, zlasti za čuvaje. 7. Družina in njeni člani si nabavljajo za izvrševanje lova samo čistokrvna pse take pasme, da so primerni za vrsto lovišča, katerega družina uživa; do konca petletke bodo odstranjeni osi oni lovski psi, ki niso čiste pasme. Družina mora imeti psa, ki je zmožen dela po krvnem sledu. lvovski psi morajo biti pravilno šolani, Družina skrbi, da se njeni psi in psi njenih članov udeleže kinoloških prireditev, kakor so tekme, razstave, preizkušnje in smotre. III. III. Gospodarstvo. 1. Vse kože uplenjene divjadi oddaja družina državi in za one, ki bi svoje dolžnosti ne storili, določi primerne kazni, n. pr. začasno ali delno prepoved lova, denarno kazen, od katere naj gre polovica o korist lovske socialne pomoči >Zeleni križ« in podobno. 2. Družina bo tudi oddajala državi po splošnem gospodarskem načrtu določeno količino uplenjene divjadi. 3. Po soofili močeh sodeluje družina pri pospeševanju gozdarstva in kmetijstva, zlasti pri pogozdovanju, zatiranju gozdnih in poljskih škodljivcev in podobno. IV. Kultura in prosveta. 1. Družina skrbi za vsestransko lovsko izobrazbo članov s predavanji, tečaji in izleti. 2. Skrbi za nabavo lovskega slovstva v lastni knjižnici. 3. Vodi kroniko družine in lovišča, to je, vpisuje v posebno knjigo ose pomembnejše dogodke, ki so o zvezi z družino ali loviščem. 4. Priskrbi si primerno karto lovišča, o katero oriše ose za lov važne stvari, kakor stojišča, solnice, krmišča, kaluže, čakališča, lovske steze, hoče in podobno. 5. Po svojih članih skrbi za redno dopisovanje o lovsko glasilo, zlasti v lovski oprtnik. 6. Propagira in goji lov s fotografsko kamero, t. j. fotografiranje divjadi v prosti naravi. ?. Družina goji prave lovske običaje in skrbi za ohranitev oziroma poživitev dobrih starih lovskih običajev. 8. Gojiti mora pravo iskreno lovsko tovarištvo, uvajati dostojno .in plemenito obnašanje o družabnem življenju ter skrbeti za pravilne odnose do drugih gospodarskih panog. Smrt fašizmu — svobodo narodu! Vse sile za izvedbo petletke! Lovski svet LR Slovenije, dne 10. VI. 1948. Po sklepu plenuma Lovskega sveta LR Slovenije naj lovske družine pri-lagode svoj plan tem navodilom in do konca avgusta t. 1. plan tudi sestavijo. Resolucija Centralnemu komiteju Komunistične partije Jugoslavije Beograd. Plenum Lovskega sveta LR Slovenije, zbran na seji 10. junija 1948, pozdravlja sklicanje V. Kongresa Komunistične partije Jugoslavije, pobudnice osvoboditve jugoslovanskih narodov izpod fašističnega in imperialističnega jarma ter vodnice naše države v socialistično gospodarstvo. Tekmovalnemu elanu delovnih množic na čast kongresa se pridružujemo tudi lovci in posvečamo vse sklepe današnje seje kot naše obveze za predkongresno tekmovanje. Lovstvo, katerega so nekdaj smatrali samo za šport, je sedaj uvrščeno med panoge narodnega gospodarstva. Sprejeli smo danes navodila za delovanje lovskih družin kot osnovnih lovskih kolektivov o LR Sloveniji za izvršitev lovskega petletnega plana, da lovstvo doseže o petletki določene mu naloge. Zavezujemo se Komunistični partiji in maršalu Jugoslavije tovarišu Titu, da bomo zastavili ose sile za dosego lovskega plana. Naj živi KPJ! Naj živi FLRJ in njen voditelj tov. Tito! V. J- Prehrana in reja psov* Lovci moramo čimprej priti do spoznanja, da izvrševanje lova ne pomeni zgolj streljati, temveč gojiti in ščititi razplod divjadi do ustreznega staleža v posameznih loviščih, se pri tem preudarno in varčno *okoriščati ter pravilno loviti. Lovsko pravilen lov brez psa je nemogoč. Pri lovu preteklega leta se je pokazalo pomanjkanje lovskih psov. Na lovih in posebej na skupnih lovih so se videli psi vseh Arelikosti, barv, oblike vseh mogočih križanj kot uspeh zaplotniških parjenj — babilon pasem. Kmalu bo uveljavljena določba lovskega zakona, ki dovoljuje lov samo s čistokrvnimi psi. Naši psi, zlasti pa lovski psi, so potrebni temeljite obnove. Pravi lovec ceni psa kot svojega lovskega pomagača. Za pravilno izbiro pasme so odločilne edinole terenske razmere posameznih lovišč glede na poljski, gorski, gozdni, obvodni lov in podobno. Sama izbira psa, ki ustreza lovišču, je toliko težavna, kolikor ima vsak lovec svoj okus in brez števila prefinjenih želja glede samega dela psov posameznih lovskih pasem. Ob nabavi psa za svoje lovišče moramo brezpogojno ugotoviti, da nam enkratni izdatek za čistokrvnega psa nudi vse pogoje za lepega psa in nam daje skoraj stoodstotno jamstvo za dobrega psa, ne da bi pri tem pozabljali, da pasemski mešanec vsak dan ravno toliko požre kakor čistokrvni pes. Čistokrvnemu psu so vse lastnosti in lovska svojstva, ki jih deduje iz roda v rod in izpopolnjuje, prirojena. Čistokrvnemu psu je treba lastnosti njegove pasme ter lovska svojstva z vzgojo zgolj prebuditi ter z dresuro in dobrim vodstvom utrditi. V kolikor za to sami nismo sposobni, prepustimo to delo izkušenemu lovcu-vodniku ali lovcu-dreserju. Za to delo je namreč treba velike ljubezni do stvari, mnogo skušnje in še mnogo več dobre volje, mirne roke in brezpogojno lepo očetovsko ravnanje s psom. Z bičem in s trdo roko še nihče ni dobro izvežbal in pravilno vzgojil svojega psa. * Viri: Giihnter: Staupe und Stoffwechsel. W. Busack: Die lebenswichtigen Vitamine bei der Hunde-Erniilirung- H. Lirssel: Pferdefleisch in der Erniihrung des Hundes. E. Mangold: Einfluss korperlicher Bewegung auf die Verdauung beim Hunde. Stigler: Der Warmehaushalt. Krizenecky J.: Erfahrungen iiber den Einfluss der inneren Secretion etc. Mtiller Dr.: Der gesunde Hund. Stremeti moramo za tem, da prenehajo neljubi ter vsakemu pravemu lovcu toliko odvratni nastopi, kadar zlasti na skupnih lovih pes išče in lovi po svoje in na lastno pest in lovec piska in kolne po svoje. Pri tem niti ne omenjamo na lov pripeljanih izstradanih pasjih okostnjakov, ki so po svojem poreklu, obliki, vnanjosti in telesni zgradbi lovstvu, milo rečeno, v sramoto. A ko torej mnogo tega in takega zahtevamo, moremo od čistokrvnega psa pričakovati edino tedaj, če ga pravilno vzgojimo in če mu že od njegovega rojstva dajemo vse, kar potrebuje za življenje in za delo. Zato se nikakor ne smemo izogniti vprašanju splošne prehrane in samega procesa hranitve psa, ker v tem tiči ves notranji smisel preživljanja našega prijatelja in pomagača pri lovu, to je našega ljubljenca — psa. V vsakem telesu se življenje odigrava v milijonih stanic, iz katerih so zgrajeni posamezni deli organizma. Življenje je snovna izmenjava žive tvari, ki polni slanice. V slanicah ravno izgoreva živa tvar, ki se s tem nepretrgoma troši. Zato telo jemlje hrano za nadomeščanje porabljene snovi za vzdrževanje organizma v tako imenovanem mirujočem telesnem stanju ter za naknado pogonskih snovi telesnega dela, a pri mladičih končno tudi kot poseben dodatek za rast in izgradbo telesa. Kadar prejema pes samo toliko hrane, da si ohranja življenje, to je življenje, zdravje in vzdrževanje obstoječe telesne teže, tedaj govorimo o snovni izmeni zdrževanja. Če žival še raste, mora v samem telesu ustvarjati še nove organske snovi za rast oziroma za primere, kadar nam daje še kake dobrine (n. pr. krava mleko), ali če končno pes s porabo svojih muskulaturnih (mišičevnih) sil in svoje življenjske energije na lovu ustvarja koristno delo, tedaj je psu poleg hrane za izmenjavo snovi lastnega vzdrževanja potreben še dodatek hrane za izmeno snovi pri proizvodnji. Hranive snovi, ki jili pes dobiva s hrano, to je z jedjo in pijačo, pomenijo za telo dobitek, s katerim se ustvarja zaloga neke energije. Ta zaloga energije se troši z izžarevanjem toplote v okolico z nižjo toplino, v kateri se pes slučajno giblje, dalje z izhlapevanjem vode na telesni površini in končno se z izgorevanjem v samem telesu sprošča kot živa sila toplote ali gibanja oziroma proizvajanja mehanične sile dela, postavljeno, da sleherni napor telesnega mišičevja spremlja toplota. Zanima nas toplina pasjega telesa. O tem vemo, da jedoplina pasjega telesa znatno višja od človeškega, namreč 37.5° do 39° C. Prekoračenje te topline pomeni obolenje. Ta toplina telesa se more zdrževati samo s presnavljanjem v telesu. Zanimivo je dognanje (po Rubnerjevem zakonu telesne površine), ugotovljeno z izboljšanimi kalorimetričnimi aparaturami in raziskovanji, da je oddaja telesne topline — s tem naravno tudi proizvajalna toplota — v ravnem razmerju k telesni površini. To prof. Rubnerj evo pravilo potrjujejo poizkusna merjenja pri psih različne velikosti in teže. Ugotovljena je skladnost z malimi neizbežnimi razlikami, preračunana na enoto površine pasjega telesa. Po tem pravilu znaša presnavljalna energija 1000 do 12000 kalorij dnevno na 1 m2 telesne površine, zračunano na stanje telesnega mirovanja. Dejstvo, da imajo majhni psi sorazmerno večjo telesno površino kakor veliki, vodi do logičnega zaključka, da mora m cin j še telo malih pasjih pasem v njihovi živi telesni masi —• upoštevajoč težinsko enoto — proizvajati mnogo več telesne toplote kakor večja telesa psov velikih pasem z njihovo razmeroma manjšo telesno površino. To dejstvo je naravno, odločilno za razmeroma večje potrebe hra-nivih snovi malih psov, oziroma malih pasem, ne glede na večjo potrebo hrane mladičev kot rastočih teles. S tem avtomatično preidemo na zakon »o principu ohranitve energije«, če vzamemo, da so vsi naravni in življenjski pojavi le razne oblike energije, ki se morajo pretvarjati druga v drugo. Na podlagi tega moramo predpostaviti, da se pri pretvarjanju hrane in podobnega v energijo nikoli ne zgubi niti troha energije, a le ta dobiva drugo obliko. Živalskemu telesu je potrebna neka stalna količina energije, ki jo moramo nuditi tudi našemu pomagaču psu samo s pravilno prehrano, s svobodo gibanja in podobnim, da bi tako mogli od njega v polnem obsegu izahtevati najboljše in največ, kar nam more dati. Hrana in prehrana psov. Prehrano in rejo psov moramo uravnati vedno racionalno, da čim bolj poceni dosežemo največji uspeh, to se pravi, stroški naj bodo majhni, a hrana zadostna. Zato se lahko zgodi, da je pes lačen, to pomeni, da je hrana psa po količini pomanjkljiva; po drugi strani zopet more biti pes po količini zadostno hranjen, a pri tem po kakovosti (kvaliteti) hrane lačen. — Prehrano psa ne moremo meriti zgolj po količini kakor tudi ne po kalorijah prejete hrane, ker so telesu razen glavnih organskih hranivih snovi — kakor beljakovina, maščoba, ogljikovi hidrati in podobno — neobhodno potrebne razne rudninske (mineralne) snovi in vitamini v pravilni izbiri in razmerju s hrano. Pri tej priložnosti poudarjam važnost kvalitativne (kakovostne) hrane mladih psov — mladičev, ko rastejo in se razvi- jajo, zlasti za zgradbo potrebnega mišičevja (muskulature), okostja (skeleta), žlez in podobnega. Ono namreč, kar pri psu opustimo ali zamudimo v prvem letu po rojstvu, ne bomo mogli nikoli več popraviti ali docela nadoknaditi v pomanjkljivi telesni izgradbi psa. Premnogo je potrebnih hranivih snovi po količini in kakovosti, oziroma po njihovi kalorični vrednosti, da bi se mogel v tej kratki razpravi z njimi baviti in zato omenjam samo najvažnejša in zanimiva dejstva. Navzlic tisočletnemu prilagojanju načina življenja človeka kot vsejedca (omnivora) je današnji pes ohranil zversko zobovje divjih psov — canidov, brez bistvenih sprememb na zobeh. Pri iskanju in sprejemanju hrane vodi psa prvenstveno voh. Jako je požrešen. Ima izrazito zversko zobovje, od katerega zobje-derači služijo za držanje in trganje hrane na kose, ki jih pogoltne neprežvečene, a trde, zlasti večje kose, n. pr. kosti zdrobi s sekači ali meljači oziroma, bolje rečeno, jih zmanjša. Glede vpogleda v prebavo psov je znanost mnogo napredovala, saj je bil pes najpriročnejše in naj pogostejše eksperimentalno (poskusno) bitje, na katerem so strokovnjaki raziskovali, merili in kontrolirali potek prebave z izločevanjem žleznih snovi v ustih, želodcu, črevah itd. Žlezno funkcijo (delovanje), t. j. izločevanje raznih slin za prebavo, povzroča deloma samostojen simpatični živčni sistem, a deloma jo vodijo možgani. Različna sta vsebina in količina sline v ustih in žrelu, kadar pes je n. pr. suh ali svež (vlažen) kruh. Kolikšne so šele razlike izločanih žleznih snovi, kadar hranimo psa z raznovrstno jedjo, postavljeno, da pri različni hrani in količini snovi delujejo različne žleze z različnimi fermenti. To smotrno organizacijo in regulacijo, zgolj s pomočjo živčnega sistema, spoznamo n. pr., kadar psu kos mesa samo pokažemo. Že na sam pogled (videz) začno delovati razne žleze, da se psu cede iz gobca sline. Proces je nekako podoben, kadar se nam ob pogledu na slaščice ali prerezano citrono (limono) nabira v ustih voda. Pri tem občutimo v ustih razliko okusa, ne da bi vzeli grižljaj. To miselno, dozdevno uživanje hrane povzroča neke vrste »duševne« sline. Ko požremo, pogoltnemo, pride hrana s pomočjo peristaltičnega — valovitega nadaljujočega se gibanja iz ust skozi žrelo v želodec, v tanko črevo in dalje v debelo črevo. Čas prehoda — pot hrane iz ust v želodec in potem iz želodca v čreva — je v prvi vrsti odvisen od konzistence (stanja) hrane. Za tekočo hrano je čas prehoda najkrajši, a tem daljši, čim bolj je hrana trda, bolj ali manj kompaktna (gosta) ali suha. Želodec sam je neke vrste shramba za jedila. V želodcu se hrana snovno samo pripravi za prebavo v črevah in to s pomočjo kemičnega vpliva želodčnih sokov, kislin in pod. Med prvimi je prof. Pawlov s svojo šolo dognal natančen potek izločanja žleznih snovi v želodec psa ter sestavo teh fermentov po vsebini in količini. Z operacijo je odprl pasje žrelo pred grlom in namestil na to odprtino v žrelu cev tako, da je požrta jed pri vsakem pasjem goltljaju padla skozi cev nazaj v skledo. Pes je jedel, ne vedoč, da se jed avtomatično vrača v skledo. Tako hrana sploh ni prišla v želodec. ITkrati je v želodec tega psa namestil cevko, da so skozi njo odtekali v pripravljeno posodo vsi v želodcu izločani sokovi. Na ta način je znanost pri psu povsem natančno dognala funkcijo želodčnih žlez ter natančen sestav in količino oziroma mešanico želodčnih izločin — čisto in nepomešano z jedjo — v stanju domnevnega žrtja. To bi pomenilo, da čutni dražljaj jedi deluje na oko, voh in okus psa — ali skratka »apetit je sok«. Lovca in rejca psov mora zanimati, kaj se nadalje godi z zaužito hrano, da bi mogel po tem prikrojiti kakovostno (kvalitativno) in časovno ustrezno prehrano psa. Navajam nekaj dejstev, ki nam morejo nuditi mnogo koristnih zaključkov. Za določitev tistih hranivih snovi, katere pes najlaže oziroma najhitreje prebavi, so v želodcu zdravega, normalnega psa izvršene razne preiskave. V tem, izgleda, je praktično najbolje uspel Mettov poizkus. V luknjasto kapsulo so bili po vrsti vloženi preparirani ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe različnih provenienc (porekla). Napolnjeno kapsulo na vrvici je požrl pes, da je prišla v želodec in tam ostala izpostavljena delovanju želodčnih fermentov. Po nekem času je bila kapsula potegnjena iz želodca. Ti poskusi in specifična merjenja so pokazala, da je pes v želodcu najlaže oziroma najhitreje prebavil beljakovine, da je želodčna solna kislina povzročila neke razkrojne procese na ogljikovih hidratih, medtem ko je ugotovljeno, da prebava maščobe in škroba v želodcu psa sploh ne pride v poštev ter je to pridržano procesu v črevah. Nestrokovnjaki mislimo, da se po jedi vsebina želodca, jed v želodcu, v zvezi s stalnim valovitim nadaljevalnim gibanjem želodčnega mišičevja (muskulature) oziroma želodčnih sten, mora docela premešati in pomešati in šele tako zmešana hrana gre iz želodca v čreva. Pa ni tako! Za preiskovanje tega procesa je dr. Scheunert nahranil poskusno psa v intervalih (presledkih) nekaj minut z različno barvano hrano. Nasičenemu psu je po nekem času, a vsekakor šele tedaj, ko so čreva že jela iz želodca sprejemati hrano, želodec zledenil, ga po dolgem od odprtine do odprtine in tudi počez prežagal. Pokazala se je v želodcu tale slika: dalj časa po že začetem izstopanju najprvo zaužite jedi iz želodca v čreva so ostale v želodcu plasti barvane hrane, medsebojno popolnoma ločene, to je v presledkih zaužita jed. Šele po dalj časa trajajočem izstopanju hrane v čreva je prišlo do mešanja posamič barvanih plasti, a to samo ob želodčni odprtini napram tankemu črevesu, med tem ko so v drugih delih želodca ostale barvane plasti ločene in medsebojno nepremešane. Volumen (vsebina) pasjega želodca je ugotovljen pri najmanjših psih s cca 645 cm3, pri največjih, dogah, do 11 litrov. Želodec se prazni postopoma, a ta prehod traja 1 in pol do 10 ur. Ta časovno tako velika razlika je odvisna od vrste hrane. Najhitreje izprazni želodec vodo, potem mleko; pa tudi meso hitreje kakor kruh, potem krušno testo oziroma testenine po vrstnem redu, kakor je na razne načine pečen kruli ali testenina. Pijača, zlasti voda, zaužita po kompaktni (trdi) jedi, izteče iz želodca že po nekaj minutah med prvo hrano. To dejstvo je treba upoštevati pri prebavi trde hrane v želodcu psa ter je zato potrebno psa napojiti z vodo šele za 2 do 5 ure po nahranitvi. Ako bi ravno hoteli ali morali žejnega psa napojiti, potem je u mestne j e dati psu vodo (pijačo) za odžejanje nekaj minut pred jedjo, da s tem izzovemo koristno izločevanje (sekrecijo) žeodčnili sokov. (Konec pride.) Dr. Janko Lokar Divja svinja I. Divja svinja (Sus scrofa iera) je danes pri nas tista žival, o kateri naši lovci največ govore, saj se je v zadnjih letih tako razmnožila in razplodila, da se pojavlja že skoraj v vsakem okraju slovenske zemlje v manjših ali večjih tropali. Pred vojno jih je rilo po naših gozdovih malo, in to največ v krajih, ki meje na Hrvaško in Ogrsko. Ker jih je bilo malo, se od njih povzročena škoda ni občutila. Zato jih načrtno niso preganjali. Kar jih je padlo, so prišle slučajno pred cev. Napačno bi pa bilo, če bi mislili, da je bila kdaj naša zemlja čisto brez divjih svinj. V diluvialnih plasteh najdene kosti pričajo, da je bilo pri nas že v kameni dobi, t. j. v dobi od prvih znamenj človeškega bitja do uporabe bakra in brona, veliko divjih svinj. Živalske kosti n. pr., ki so jih odkopali v letih 1899—1905 pri Krapini, pripadajo jamskemu medvedu, pragovedu in divji svinji. Nosilci teh kosti so živeli nekako sto osemdeset tisoč let pred našim štetjem. V lovu te sive davnine zavzemajo divje svinje enako mesto Kakor jelen in srna. Živele so v pokrajinah z enakimi podnebnimi in rastlinskimi prilikami kakor ta dva in so bile razširjene z njima vred v medledenem protolitiku ali v medledenem starejšem paleolitiku1 po vsej Srednji Evropi. Manjkalo jih ni niti prav na severu Evrope tja do sredine Švedske. Seveda je bilo podnebje takrat tu milejše ko današnje. V obdobju mraza so se umaknile na jug, kjer ni mogel tudi v periodah najhujšega poslabšanja podnebja smrtni dih severnega ledu zadušiti vse rastlinsko življenje, tako ne na jugu Francije, zlasti pa ne v Španiji. Tu je bila moreča sila ledenih plasti toliko oslabljena, da so mogli obstati večji gozdovi in je moglo živeti rastlinje, ki ni bilo navezano na izrazito toplo podnebje. Prav za ta južni pas je za kameno dobo značilna divja svinja poleg vrste cervidov, ki so postali v zgodovinskem času najbolj cenjena divjad. Ti cervidi 1 Kameno dobo delimo v starejši paleolitik ali p ro to liti k (preprosto kameno orodje, prva ognjišča), mlajši paleolitik ali miolitik (lepo izdelano kameno in koščeno orodje, likovna umetnost),'mezolitik ter neolitik. Paleolitik spada ves v ledeno dobo, navzgor se časovno težko opredeli. Mezolitik obsega dobo približno od 7000—6000 pred Kristusom, neolitik pa čas okrog 4000 pr. Kr. Vrhunec razvoja je dosegel med 3000—2000 pred našim štetjem. so jelen (cervus elaplius), los (alces palmatus) in srna (cervus capreolus), ki predstavlja že celo stoletje veliko divjad malih ljudi. Medtem pa ko uživa jelenjad in srnjad zdaj državno zaščito, je proglašena divja svinja v vseh kulturnih državah za prosto zavoljo škode, ki jo povzroča poljedelstvu. Če križajo njene sledi v Evropi še obdelana polja, moramo pripisati to v prvi vrsti njeni plodnosti. Danes ni v Evropi divje svinje le v pokrajinah, kamor se ni mogla po časih naj hujšega preganjanja priseliti iz sosednjih dežel. Tako je ni na Angleškem in Švedskem. Tudi je ni tam, kjer ji trda zima in predebel sneg onemogočata življenje, n. pr. na Finskem in Norveškem. Na Francoskem živi divja svinja le v nekaterih krajih. Slaba ni le po številu, ampak tudi po jakosti. Tudi svinje na Pirenejskem in Apeninskem polotoku so majhne in tehtajo redko več ko 60 kg. Tako kažejo že na zunaj sorodstvo z izven evropskimi svinjami. "V Srednji Evropi sta ugotovljeni dve vrsti divjih svinj, ki pa prehajata tako druga v drugo, da je odveč razlikovati ju pri njunem vrednotenju. Po teži najjačje divje svinje žive v Karpatih (350 kg). Teža raste od zahoda proti severovzhodu (Vzhodna Prusija 260 kg). Najtežje balkanske divje svinje tehtajo 200 do 250 kg. Čim bolj na jug gremo, tem lažje so. 0 divjih svinjah na naši zemlji imamo v zgodovinskem času posamezne vesti v vseh stoletjih. Pomudimo se malo pri Valvasorju, ki omenja v svojem delu Slava vojvodine Kranjske (1689) tudi divjad te dežele. O naših divjih svinjah piše na splošno, da ima dežela obilico divjih svinj. Poudarja tudi njihovo težo in velikost, češ da ulove na Kranjskem tako težke jelene, medvede in merjasce, da se jim tujci kar čudijo. Glede posameznih krajev pravi: III, 442: Na Kranjskem naletiš od časa do časa tudi na velike divje svinje (douje preschez). V zapiskih in listinah mesta Ljubljane bereš, da so na zimo 1. 1342. ulovili v Mestnem logu pri Ljubljani divjo svinjo, ki je tehtala sedem centov. II, 145: Bistriški1 gozd (Ubisterze) redi jelene, srne, svinje, rise, lisice, zajce, jazbece, divje mačke, posebno mnogo pa gamsov. II, 146: Kolovški gozd (Kolouz) ima mnogo divjadi, kakor srne, jelene, volkove, svinje. II, 146: Lutik, deželnoknežji gozd med Ljubljano in Polhovim gradcem, je velik, daleč viden gozd z mnogimi malimi gorami in 1 Bohinjska Bistrica. dolinami. V njem rasto hrasti in bukve, a je močno izsekan, ker se poslužuje njegovega lesa vsa soseščina. Vendar ne manjka v njem niti svinj niti jelenov niti lisic, zajcev, jerebic in druge letavine. IT, 146: Planjava, dolg gozd ne daleč od Podpeči, je porasel s samimi bukvami. Po njem se pode jeleni, srne, svinje, lisice in zajci ter se spreletavajo gozdne in poljske jerebice. II, 146: Šipka je velik gozd, ki se dviga nad Špitaličem v visokem gorovju, ter je zarodnik bukev, smrek in jelk. Zatočišče daje svinjam, jelenom, malim in velikim petelinom. II, 146: Svibno — lep gozd. V njem se sprehaja mnogo lisic, zajcev in svinj. TI, 190: V gozdu Dobovec pri Črnem potoku (na Dolenjskem) raste hrastov in bukov les, večinoma poslednji. Pod tem drevjem imajo ležišča srne, jazbeci, včasih tudi divje svinje. II, 191: Hrastnik se razprostira pri Bogenšperku na gori. Po njem prehajajo lisice, zajci, srne, jazbeci, včasih i divje svinje. Tudi leščerke se često v njem zadržujejo. II, 223: Soteski gozd (Sateiske boršt) hrani marsikako veliko in malo divjad, n. pr. jelene, srne, divje svinje, medvede, volkove, lisice, zajce poleg različne perjadi, med to tudi divje pe-teline in leščerke. II, 223: V Fridrihštajnskem gozdu (pri Kočevju) živi mnogo jelenjadi in svinjadi. II, 224: Na Krimu so jeleni, divje svinje in mnogo medvedov. II, 224: Na Mokrecu imajo svoja pota jeleni, divje svinje, veliko medvedov, gnezdi pa mnogo perutnine, kakor divji petelini in podobno. II, 224: Petelinj ek, od katerega ni daleč Turjak, daje dom tako jelenom, divjim merjascem in medvedom, katerih je tu veliko, kakor razni divji letečini. H, 225: Po razsežnih divjih krajih Velikega ribniškega gozda (Uelike ribenske vvorst) žive medvedi, jeleni, srne in divje svinje. IT, 225: V Slivniškem gozdu se zadržujejo predvsem divji petelini, jeleni, divje svinje in medvedi, katerih je polno. 11, 269: Na Širmanci raste bukovje. Kadar hoče iti lovec ali lovski tat na lov, ga v tem gozdu njegovo pričakovanje ne vara, kajti tu se skriva vsakovrstna divjad, predvsem jelen in divja svinja. Teh mest iz Valvasorja ne navajam samo zato, da bi dokazal, da je bilo še v 17. stoletju pri nas dosti divjih svinj, ampak tudi zato, ker vem, da zanima lovce, kaj je živelo v prejšnjih časih v tem ali onem gozdu, ki ga poznajo iz lastnega lovskega udej- stvovanja. Lovci bi sigurno radi slišali še kaj več, zlasti o načinu lova, toda Valvasor ni bil lovec, kakršnega si želimo in kot kakršnega ga slika naše slovstvo od Petra Radiča1 do danes. Zanj kot lovca velja pač sodba, ki jo je sam v tem pogledu o sebi zapisal: »Nimam se za lovca in se ne ponašam s kako posebno lovsko umnostjo, saj nisem bil v mladosti niti lovitelj niti lovec, še manj sem vdan lovu zdaj na stare dni .« (XI, 269.) Da je bila od Valvasorja navedena množina divjih svinj v naših krajih še večja v časih pred njim, je razumljivo. Gozdi so bili takrat prostrani, polja in ljudi manj ko danes, hrane in blat za kališanje dovolj, preganjalcev malo, saj je bil lov skoraj izključno v rokah po gradovih živeče gospode. Vendar pripominjam, da so prištevali že v poznem srednjem veku divje svinje zavoljo škode v nekaterih deželah k roparicam. Tudi v časih po Valvasorju se stalež divjih svinj ni mnogo spremenil tja do francoske revolucije, ko je začela gospoda popuščali v svojih lovskih pravicah in zahtevah. Avstrijski cesar Karel VI. (1711—40) n. pr. je odredil za Spodnjo Avstrijo celo lovopust za divje svinje, ki je trajal od 7. januarja do 15. oktobra. Ščetinarjem se torej ni slabo godilo vsaj v deželah, ki jih je vodil Dunaj. Posledica tega je bila, da so se svinje zelo razmnožile. L. 1735. so jih uplenili v gozdovih okrog Dunaja okrog 1400. Jasno je, da so delale tako številne svinje veliko škodo. Zato je morala izdati hči Karla VI., cesarica Marija Terezija (1740 do 1780) 1. 1770. za Spodnjo Avstrijo odločen ukaz glede uničevanja divjih svinj. »Razmišljali smo«, se med drugim glasi ta odredba, »o veliki škodi, ki jo povzroča na mnogih krajih bornemu poljedelcu preveč gojena divjad, zlasti divje svinje, o čemer nam prihajajo dan na dan pritožbe. Da napravimo konec tem pritožbam naših zvestih podanikov in da jim posebno glede divjih svinj enkrat za vselej prav izdatno odpomoremo, odrejamo za bodoče, da ni dovoljeno prav nikomur gojiti divje svinje drugod kakor v dobro ograjenih oborah. Vso drugo črno divjad, ki bi ostala prosta po gozdovih, sme vsakdo pokončati, ker se naj smatra za zverjad. Da pa bodo imela oblastva in lovski upravičenci dovolj časa za postrelitev divjih svinj ali •— če jih želi kdo obdržati — za napravo predpisanih, varno zaprtih ograd, določamo kot zadnji rok, do katerega morajo biti vse divje svinje ali pokončane ali polovljene in pozaprle v obore, 31. december bodočega leta 1771.« 1 Prim. Peter Radič: Janez Vajkard baron Valvasor, Ljubljana 1910. ' Naredba je ostra in brez dvoma je povzročila precejšnjo razredčenje števila divjih svinj. Toda v velikih graščinskih gozdovih je kljub temu našel ščetinar še zatočišče. Kolikor ga ni mogla čuvati graščakova roka, ga je varovala njegova čuječnost, opreznost in pretkanost. Šele leto svobode, 1. 1848., ko je segel kmet po puški in pobijal vse, kar mu je prišlo pred cev, je skrčilo število svinj v naših krajih na posamezne eksemplarje. Popolnoma zatrta pa ni bila ta divjad pri nas doslej nikdar, ker so dobivali naši hrastovi in bukovi gozdovi (želod in žir) leto za letom dotok s Hrvaškega in Ogrskega. Divja svinja ima namreč zelo razvit potovalni nagon. Ugotovilo se je, da gre za hrano in mirom nad 200 km daleč. Smotrno gojenje divjih svinj razen v ograjenih gozdovih pa je postalo po 1. 1848. nemogoče. L. 1849. izdani lovski patent, odnosno tri leta nato k temu patentu izdana ministrska odredba je uvrstila divje svinje med nezaščiteno divjad, ki »jo sme kdor koli ob vsakem letnem času enako kakor volkove, lisice in drugo škodljivo zverjad pobijati«. Naš začasni zakon o lovu šteje divjo svinjo prav tako med nezaščiteno divjad. Tako je prišlo, da so prinašali proti koncu devetnajstega in v začetku našega stoletja naši listi le od časa do časa kako vest o divjih svinjah. »Lovec« je prinesel prvo vest o tej divjadi v 11. letniku (1. 1911, str. 31), kjer poroča Julij Bučar iz Novega mesta: »Dne 18. decembra 1910 nas je bilo nad petdeset lovcev v lovišču Rasten graščaka H. Gorianvja z Ruperč vrha. Kljub skrajno neugodnemu vremenu je padlo 7 srn, 5 zajcev in 1 lisica. Ob tej priliki nam je star lovec kazal sled divjega merjasca, ki se pri nas na Kranjskem ne vidi ravno vsak dan. Ta žival je izginila iz naše dežele. Kar pomnim, je bil en sam merjasec ustreljen blizu Št. Petra pri Novem mestu v lovišču grofa Mar-gherija, in to pred kakimi desetimi leti. Vidiš ga lahko v Deželnem muzeju v Ljubljani. Naš merjasec mora biti po sledu zelo velik. Tisti, ki so ga videli, trdijo, da ni manjši od Ljubenslce gore in da telita vsaj toliko kakor dober vol. No, domišljija je živa — strah pa ima velike oči. Merjasec se potika v Rastnem, kjer ima dovolj hrane, že celo leto, umakne se za kratek čas tudi v Padež ali v Peščenik, ako mu hoče kdo do živega. Neki lovec trdi, da je našel poleg velikega sledu tudi še manjšega, iz česar se da sklepati, da merjasec ni sam. No, ne bi bilo slabo, ako bi se ta žival pri nas razplodila, potem je ne bi bilo treba hoditi streljat na Madžarsko ali v Bukovino. Ako pa nekateri lovci mislijo, da dosežejo s svojimi predpotopnimi udrihali pri merjascu isto kakor pri zajcu, jim bodi povedano, da je šent-peterski merjasec odnesel nebroj naj debelejših šiber v svoji trdi koži, preden ga je podrla krogla iz boljše puške.« Na to Bučarjevo sporočilo je poslal znani opazovalec življenja v naravi J. šašelj »Lovcu« (II, str. 113) naslednje vrstice: »Divjega merjasca, gotovo prav redko prikazen na Kranjskem, so sledili ljudje že par let v Beli Krajini. Njegov sled so opazovali že meseca novembra 1. 1909. v bosti Veliko Bukovlje v župniji Adlešiči, pa niso vedeli, katera žival bi to bila. Nekateri so mislili, da je morda jelen. Lani 15. januarja pa se je posrečilo našemu županu Petru Rauhu, graščaku Pobreškemu, in njegovemu svaku Ivanu Grabrijanu s Sel, da sta izsledila v snegu merjaščevo ležišče. Od tam so ga pregnali psi. Videla sta ga prav dobro, streljati pa nista mogla nanj, ker so ga prepodili psi prehitro. Bil je neki prav velik. Popihal jo je proti Draga-tušu. Meseca februarja pa so sledili divjega prasca tudi v metliški okolici, kakor je poročal Domoljub 1910, str. 129. Prejkone je bil ta tudi pri nas. Domoljub je pisal o njem: Ščetinar mora biti precej velik, ker se na sledi pozna, kakor bi se valil debel hlod, in je širina med zadnjimi parkeljci 20 cm, dolgost parkljev pa 25 cm. Meseca decembra so zopet opazili njegov sled v Velikem Bukovlju. Letos po novem letu so ga sledili, da je šel ponoči od 5.—6. januarja čez tukajšnjo vas Bedenj, in sicer prav čez vas, skoraj mimo hiš. Prišel je sem od vasi Pribincev, tja pa iz Velikega Bukovlja. Kakor je bilo videti v snegu, je prenočil najbrže v bosti Leseni pri Bednju blizu hiše št. 9. Od tod jo je mahnil proti Gribljam, kakor je bilo opaziti v snegu. Ker ni bilo potem nič več slišati o njem, je najbrže blizu Gribelj kje preplaval Kolpo in šel na Hrvaško. Mislijo, da je prišel na Kranjsko gotovo s Hrvaškega, in sicer prek Kolpe, morda kje blizu Vinice. Kakor je bilo slišati, so lani Viničani naredili nanj tudi lov in so ga pregnali proti Vrhu.« Enako željo kakor J. Bučar glede razširjenja divjih svinj je imel tudi lovski gospodar, ki je bil priredil lov v Rastnem, Herman Gorianv, po rodu Nemec. V njegovem lovišču Radolia se je pojavil julija ali avgusta 1. 1912. močan merjasec. Prišel je najbrž iz Hrvaške kakor mnogi drugi pred njim. Toda ta je ni popihal nazaj v hrvatske šume, temveč se je v Radohi udomačil. Goriany si je prizadeval, da bi ga uplenil, a ni se mu posrečilo. Morda bi bili prišli njegovi gozdni čuvaji živali do živega, a tem ga ni privoščil. Ker so sledili merjasca v lovišču še 1. 1913., je naročil julija tega leta Goriany pri prodajalcu žive divjadi Juliju Mohru v Ulmu ob Donavi staro svinjo s štirimi mladiči. Istočasno, ko je odposlal naročilo v Ulm, je začel graditi oboro, ki naj bi obsegala sprva pol kvadratnega hektarja, a se naj bi vsako leto povečavala. Preden je bila obora gotova, je prispela naročena pošiljka v dveh zabojih. V enem se je pripeljala stara svinja, v drugem pa mladički: tri svinjice in en merjašček. Ker obora še ni bila gotova, so v naglici napravili v nedogotovljeni obori krmišče za mladiče v obsegu 10 m2 ter se v zadregi odločili, da zapro začasno — za pol dneva ali nekaj več — v krmišče poleg mladičev še staro svinjo. Lesene stene krmišča so bile visoke 1,60 m, kar so imeli za dovoljno višino. Zaboja z divjimi svinjami je dal graščinski upravitelj Josip Blaha zapeljati z vozom v krmišče, čigar vhod je nato zapazil z deskami. Dva tesarja in lovski čuvaj sta pomagala Blahi postaviti zaboj na tla. Ker si pomagači niso upali odpreti zaboja, je Blaha sam stopil na zaboj in začel s sekiro ter s kleščami odtrgavati pokrov. Komaj je deske malo privzdignil, je svinja s hrbtom privzdignila pokrov z Blaho vred in skočila ven, kjer je stoječ puhala. Da bi svinja ne skočila na zaboj in z njega na prosto, je lovski čuvaj hitro pograbil zaboj, da bi ga vrgel iz krmišča. Toda svinja je v tem že preskočila ograjo krmišča. Na srečo jo je ubrala v smer, kjer je bila ograja obore že gotova. Nedovršeno stran obore so na povelje Blahe hitro zastavili tesarji, Blaha sam je pa pohitel na žago v Radoho po deske in delavce. Komaj se je oddaljil za nekaj sto korakov, je začul za seboj vpitje: »Gospod upravitelj, je že ušla, je že ušla!« Kakor hitro se je namreč svinja okrenila proti tesarjem, ki so zapirali nedodelano stran obore, so se v strahu, da bi jih ne napadla, razmaknili. Po tej nezgodi so spravili mladiče brez nesreče v krmišče in drugi dan iz krmišča v dogotovljeno oboro. Blaha je pričakoval, da se svinja povrne k mladičem. Zato je dal napraviti na vseh štirih straneh obore vskočne mostiče. Kakor so ugotovili po sledili, je svinja res prišla nekajkrat v bližino ograje, toda k mladičem ni skočila, pač pa je čez štirinajst dni iztaknil mladi merjašček slabo zadelano mesto v ograji in ušel, a se je drugi dan po vskočni deski vrnil. Pri begu ali vrnitvi si je pa poškodoval notranje organe, kajti začel je hirati. Kljub skrbni negi je čez mesec dni poginil. Ubegla divja svinja in na prostem živeči merjasec sta se kmalu našla. Spomladi 1. 1914. je sprasila svinja devet mladičev, ki so že isto jesen delali na koruzi in krompirju precešnjo škodo kmetom iz vasi Vršnja Sela, Gorenji Lazi, Pristava, Mihovec in Birčna vas. Gorianyjev načrt je bil privabiti po vskočnih mostičih v oboro k svinji na prostem živečega samca. Ker se mu je ta načrt zaradi pobega stare svinje izjalovil, je izpustil v jeseni 1915 še ostale tri iz Ulma dospele svinje iz obore. Zaradi kmetov in javnosti pa je dejal, da so mu ušle. Mislil je pač, da se bodo svinje zadržavale pretežno na njegovem svetu in delale predvsem njemu škodo. Toda meje njegovega posestva so jim bile takoj od začetka preozke. Kmalu so se pojavile v Auerspergovih kočevskih gozdovih, od koder so se razplodile na vse strani Dolenjske in še čez.1 Kaj nam pravi v tem oziru statistika? Lovska statistika pri nas sicer še ni povsem zanesljiva, vendar kaže v splošnem pravo sliko. L. 1925. izkazuje 10 uplenjenih svinj (Brežice 1, Celje 1, Kočevje 2, Konjice 2, Krško 1, Novo mesto 2, Ptuj 1), torej malo, če pomislimo, da je minilo komaj pet let od konca prve svetovne vojne, ko se je po naših krajih malo lovilo. Človek bi mislil, da bo število ustreljenih svinj z leti padalo, v resnici jih je pa bilo 1. 1951. uplenjenih v Dravski banovini 112. Od teh jih odpade na kočevska lovišča 49, na ostala dolenjska 57, na vsa druga 26. Za 1. 1952. izkazuje statistika kot plen 116 svinj (Kočevje 58, Novo mesto 16, Črnomelj 15, Laško 8, Maribor 8, Šmarje pri Jelšah 4, Krško 4, Litija 2, Ljubljana, Brežice in Škofja Loka po 1). Najtežji kos je tehtal 156 kg. Ustrelil ga je Jože Naglič v lovišču Koče na Kočevskem. Naslednje leto (1955) jih je padlo 148, 1. 1954. pa 70 (Brežice 2, Črnomelj 17, Kočevje 28, Krško 1, Ljubljana okolica 4, Maribor 5, Novo mesto 7, Ptuj 2, Šmarje pri Jelšah 6). Škoda je, da nam manjkajo podatki za leto neposredno pred drugo svetovno vojno. Kajti dve leti po tej moramo ugotoviti, da so se divje svinje pri nas tako razmnožile, da delajo v nekaterih krajih občutno škodo. Razplodile so se, ker jih je med vojno malokdo preganjal. Domačim lovcem je bil okupator puške odvzel, tuja vojska si pa ni upala globlje v gozd zavoljo naših partizanov. 1 Gl. Savelj Anton: Divja svinja v kočevskih gozdovih, >Lovec< 1933. Vzrok te razmnožitve je tudi izredno velika zarodnost divje svinje, katere ime pomeni po eni razlagi žival, ki poraja, ki je plodovita, po drugi pa žival, ki ljubi blata, močvirja in biček. Divje svinje gredo po plemenu ali se bukajo v jeseni, največ proti koncu novembra. Bukanje traja do konca decembra, včasih še dlje, kar zavisi od vremenskih prilik.1 Po 16 do 20 tednih sprasi slabejša svinja 4—6, močnejša 11—12, prav stara po 2 mladiča. Nekatere svinje povržejo celo dvakrat na leto. Mlada svinja je zarodna že z 18—19 meseci. V oborih zadostuje na 5—8 svinj en merjasec. Svinje pa v oborih v splošnem ne uspevajo. Rade se kaj kmalu izprevržejo na slabo, oslabe glede teže in čekanov, garje in druge bolezni jih uničujejo. Pri nas je imela ižanska graščina ogrado, kjer so redili poleg druge divjadi tudi divje svinje. Od te obore obstoji danes le nekaj zidu in ime švajgartel (vrtič svinj). Divje svinje žive 20—30 let, če jim človeška roka ali kaka nesreča ne pretrga niti življenja. Na prostem se jih bolezen nerada loti. V naših krajih nimajo divje svinje razen človeka posebnega sovražnika. Le tam, kjer so volkovi, jih pobira ta zalega. Tudi lisica si privošči kakega mladega pujska, če se je potepel od matere. Človek preganja divjo svinjo zavoljo škode, ki mn jo dela na polju, travniku in v gozdu,, in jo lovi zaradi mesa, ki je zelo okusno. Nima samo okusa svinjine, ampak tudi divjačine. Zlasti se prileže gnjat, če si jo znaš pripraviti. Nekateri cenijo tudi iz njihovega mesa napravljene klobase. Masti imajo v splošnem malo, tudi koža ne daje trpežnega usnja. (Se nadaljuje.) 1 Letos (1947) so videli v začetku novembra na Mokrecu mlade prasce, ki so bili še pisani. Dr. Stanko Bevk Lisičje zgodbice (Konec.) Bilo je za lova na petelina. Idrijski lovci smo se shajali v posebni sobici gostilne Pri črnem orlu, kjer smo se vrstili v pripovedovanju lovskih dogodivščin. Upravitelj cesarskih gozdov je pravil, da poje v Goljakih, tam in tam, star petelin, pretkan in zvit, da mu ni mogoče priti do živega, pravilneje »do mrtvega«. Trikrat da je že šel nadenj brez uspeha. »Dajte ga meni,« sem zinil bolj iz nekake prešernosti kakor preudarka, »pa stavim, da ga prinesem tu sem.«. »Velja, za sodec piva,« mi je udaril v roko in priče so vzele v znanje. Naslednje popoldne sem jo že mahal s pismenim dovolilom in naročilom h goljaškemu logarju, naj mi da vodnika, ki me popelje na znanega petelina. Z vodnikom sva prenočila v zasilni kolibi ne daleč od rastišča, pokrita s suhim listjem in ovita v gost dim. Izprva naju je silil kašelj, potem pa sva zasmrčala in vlekla dreto skoraj predolgo. Ko sva prišla na rastišče, je bil že dan. Petelina sva kmalu zaslišala in zagledala. Drobil je v dolinici pod nama na tleh in skakal po krpi snega, da so odletavali beli drobci. Dve kuri sta mu ponujali svojo ljubezen, toda ni mu je bilo še mar. Za strel s šibrami je bilo malo predaleč. Pregledujem teren, od kod bi ga bliže naskočil. V tem me potegne spremljevalec za rokav. Pogledam v dolino. Kakih dvajset korakov od kurjih svatov zagledam divjo mačko. Brez pomisleka na stavo dvignem puško — takrat sem nosil bokarico -—■ in užgem. Mačka je odskočila, kurja družina pa odropotala v zrak. »Hudiča,« sem pogledal vodnika. Ta pa je za trenutek zaprl oči in s kazalcem pomignil, naj mirujem. Bolje je razumel in preudaril položaj kakor jaz, tudi videl, kam je petelin odletel. Tiho sva stala minuto ali dve in že zaslišim klepanje v bližini. Spremljevalec mi z očmi pokaže smer in po nekaj skokih zagledam petelina na vrhu goste smreke. Ko je dvignil kljun, je poslednjič zabrusil. Hotel sem zavrisniti, pa spremljevalec, ki je bil takoj za menoj pod smreko, mi je pošepnil, naj mirujem in puško nabašem. »Lisica,« je dodal. Oprezno sva se odtihotapila na prejšnji prostor, kjer se je bolje videlo v grapo. Nisva dolgo stala, ko je prišla rjavka vohat na sneg. Dobro sem pomeril in krogla je opravila svoj posel. Izpod kožuha je rdeče pricurljalo ... Pozneje jo je tudi maček skupil docela. Ujel ga je pozimi na strup tamošnji gozdar; imel pa je prestreljeno in z debelim obrobom zaceljeno koželjnico desne sprednje noge, kakor mi je sporočil preparator, ki sem mu poslal mačka, da ga je nagatil za idrijsko realko. Kadar je lisica močno v škripcih in ne more pobegniti, je pogumna do skrajnosti. Brani se tudi proti človeku. Hlasta, popada, kar in kjer more, ter jezno renči. Tak »spopad« z lisico sem imel v Zadlogu pri Črnem vrhu. Čakal sem pozno popoldne na srnjaka ob gozdnem robu pred malim travnikom, ki je bil videti svoj čas deteljna njiva. V enem delu je namreč rasla skoraj samo ta rastlina, lepo v cvetju. Na nasprotni strani se je svet dvigal in bil porasel z grmovjem, ki je više gori prehajalo v gozd. Priskače zajec po bregu nizdol in brž je bil pri detelji. Opazujem ga, kako ogrizuje stebelce za stebelcem in pridno melje sočno rastlinje. Seveda pri tem nisem pozabil vreči pogled vsako toliko v hribec, če že prihaja zaželeni srnjak. Ko se tako spet ozrem v grmovje, zapazim dvoje oči, svetlih v nastopajočem mraku. Bile so pri tleh. Iz^grma se izvije lisica. Počasi in oprezno, izrabljajoč vsako vzpetino za kritje, se bliža detelji. Morala je zajca videti, kajti vse njeno vedenje je kazalo, da ga zasleduje. Z glavo, obrnjeno v smeri proti zajcu, in z očmi, neprestano uprtimi vanj, je počasi prestavljala noge plazeč se s trebuhom skoraj po tleh. Že je bila na pet, šest korakov za zajcem, ki ni prav nič opazil nevarnosti. Takrat je spregovorila moja trocevka. Lisica se je sicer po strelu zvrnila, toda si takoj pomagala na sprednji nogi in se vlekla z njimi naprej. Skočil sem k njej, da jo pritisnem za vrat, toda začela je grdo renčati in hlastati po moji nogi, da sem moral biti oprezen. Da bi še mogla, bi se bila vrgla vame. Ker sem še upal na srnjaka, nisem hotel ponovno streljati; stopil sem nazaj po svojo palico in ji z udarcem po smrčku izpihnil življenj e. ■ Srnjaka seveda ni bilo; nemara sva z lisico le preveč razgrajala. Vsa moja srečanja z lisico se kajpak niso vedno končala z njeno smrtjo, dasi sem še marsikateri potegnil kožo čez glavo. Tako imam zapomnjeno tisto, ki mi je v Ponovičih skoraj med nogami blisnila v breg, ko sem tam stikal za racami. Tam je v Savi zelo dober prostor, kjer je pozimi redkokdaj brez njih. V gosto zarasel breg sega za skalami tolmun, kjer se voda obrača, da prinaša vanj tudi ustreljenke z više ležečih krajev. In to je vedela tudi lisica, doma v Ravbarskem grabnu ponoviškega gozda. Ko sem prišel do tolmuna in razgrnil visoko vrbovo šibje, da pogledam v vodo, je puhnila od vode sem vame, da me je malo manj ko podrla. Na streljanje niti misliti ni bilo časa, tako hitro je izginila v vrbini. Ko sem se potem prekopal skozi goščo na piano, lisice ni bilo videti nikjer. Gotovo je bila že doma. Lisica sploh rada zahaja k vodi: če že ne živi ob njej ali v plitvinah nič užitnega, pa priplava po njej nizdol kaj mrtvega za želodec. Tudi je na bregovih voda prej kopno kakor drugod in, kjer je kopno, je tudi pozimi življenje. Zato kopnine privlačujejo lisico. Drugačno srečanje z lisico, pravi lisičji obisk, sva imela s tovarišem Jožem na lovu na jerebe v Godoviču. Povabil sem ga na tak lov v dvoje. Ne zato, da bi bil lov bolj uspešen, ampak pripraviti sem hotel vnetemu jerebarju lovski užitek. Jerebov je bilo v Godoviču precej. Jože pa je bil tak in je še tak, da vsako besedo do temelja preudari in se potem točno drži njenega pomena. Ne več, ne manj. In zato sva bila ob lisico, prav po nepotrebnem. Bilo pa je to takole. Na koncu hribskega pomola sva se usedla hrbeteproti hrbtu za kake tri korake vsaksebi ob stezici, ki je držala po njegovem grebenu. Imela sva pred seboj vsak svoj del grape, ki se je ob pomolu cepila na dvoje. Po cigareti je Jože zapiskal, ki je bil to pot za to na vrsti. Nekajkrat je že zacirikal, ko zaslišim rahel šum na stezici. Previdno se ozrem. Lisica teče proti nama. Nategnem oko še bolj na desno: tudi Jože jo gleda. Čakam, kdaj bo počilo, kajti privoščiti sem hotel strel svojemu gostu. Pa nič ne dočakam. Prav med naju je prišla in šele zdaj naju je opazila ali dobila v nos. Bliskovito se je okrenila in v dolgih skokih z vzdignjenim ometalom izginila, od koder je prišla. »Zakaj nisi streljal,« vprašam tovariša po toči, »saj si jo celo bolj imel na roko kakor jaz in blizu dovolj, da bi zadostovale jerebje šibre?« »Res je, da bi jo bil lahko, toda res je tudi, da si me povabil na jerebe, ne pa na drugo divjad,« mi je odgovoril tovariš, ki je povsod prav tako natančen kakor v svoji kemiji. Ne vem več, ali sva se tisti dan vrnila prazna domov ali je kaj viselo v zankah na oprtniku, vem pa še dobro, da so bili lovski pohodi po godoviškem lovišču zelo prijetni. Prav z veseljem se spominjam na to lepo lovišče in na tamošnje prijazne ljudi. Beremo v knjigah, da je lisica nočna žival, ki hodi z mrakom na lov. Toda mnoga lisica tega ne ve in se tega tudi ne drži vedno. Zlasti takrat, ko je treba skrbeti doraščajočim mladičem za hrano, je skoraj ves čas na ropanju. Pa tudi sicer jo neredko srečaš ob belem dnevu, celo v sončni pripeki. Tako se spominjam, da sem jo nekajkrat videl šariti za plenom pozno dopoldne po bre-govitili njivah za Debelim brdom in v Ajdovem hribu v Poljanski dolini, na senožetih v Godoviču in Črnem vrhu nad Idrijo. Tu sem nekoč prišedši iz gozda v opoldanskem žgočem soncu dolgo časa opazoval, kako je lisica lovila kobilice in druge žuželke. Kakor mačka se je poganjala in hlastala po travi za njimi. Že sem snel puško z ramena v prepričanju, da so kobilice samo za zabelo po pustem zajčjem mesu ali po izdelani jerebici, ki se žrtvuje za svoja piščeta, pa sem se potem le odločil, da ji podaljšam življenje do prosenega strnišča, ko bo dobra v koži in jo bo laže nositi domov kakor v tej peklenski vročini. Če je potem kdaj ležala pri lovini, mi ni znano. Zaradi mene utegne še danes smukati kobilice s travnih bili, kajti nedolgo potem sem se preselil v Ljubljano. Tu sem prvi čas lovil s prijateljem Jankom po Horjulskih hribih, kjer je bilo malo lisic, pozneje pa precej let po lovišču Pijave gorice. Tudi to lovišče sicer ni mrgolelo lisic kakor nobene divjadi ne, vendar ni bila redka brakada, na kateri je padla tudi rjavka. Tu sem se nekoč prepričal o tem kako življenjsko trdna je včasih lisica. Jesenskega dne smo imeli brakado s stojišči na cesti iz vasi. Prvi pogon je bil takoj nad hišami. Sozakupnik tovariš France je ustrelil lisico in nekaj zajcev je padlo. Preden smo odšli na drugi pogon, je tovariš France porinil ubito lisico pod grm, češ: »Kaj bom vlačil to težo s seboj, ko jo lahko vzamem potem, kadar se tod vrnemo v vas.« Po kakih dveh ali treh urah je bil lov končan in zbrani lovci krenemo v vas. Na svojem prvem stojišču potegne tovariš France lisico izpod grma pa obenem tudi zakriči. Lisica ga je zagrabila za gleženj in skozi čevelj kar pošteno oklala. Seveda je dobila zasluženo kazen s palico po smrčku, toda bolečina tovarišu s tem ni bila odpravljena. »Zverina žre vsakršno mrhovino in drugo nesnago pa utegnilo bi kaj takega priti z zobmi tudi v mojo kri,« je rentačil razjarjen tovariš ter si potem za vsak tak primer pri Kandaru, kjer smo lov zalili, izpral nogo z močnim žganjem. Ko smo se v mraku majali proti železniški postaji, je tovariš France izjavil, da ga rane nič več ne skele; oprane so bile od zunaj in od znotraj z zdravilno tekočino. LOVSKA POVEST Podskokar Janez Sončne sence Prosto pripovedovanje krajšanega romana. (Nadaljevanje.) Pozne nevihte. Iztekajoči se majnik je umiril črno kuretino. Petelini so se kakor poskrili, nikjer več jih ni bilo, kokoši pa so pridno raz-brskavale izleglim kebčkom mravljišča, da ši nebogljeni zarod ob tečni hrani belili bubic čimprej opomore do moči. Srnjak je obdrgnil in zlikal rogovje, srne pa so skrbno skrivale neokretne in zaspane kozliče in materinsko bdele nad njihovimi posteljicami. Koza ob poseki v Krašci je povrgla dva krepka srnjačka in Stare ji je povsem odpustil, da mu je v zgodnji pomladi prepodila sedaj že nagačenega petelina pretepača. Petje ptičev, gruljenje golobov in grlic se je umirilo in je od dne do dne ponehavalo; je starše preveč zaposlovala oskrba oživelih in doraščajočih gnezd. Pokljuko pa je preplavila godba zvoncev. Živina je brž popasla mlado travo po goljavah okrog stanov, sedaj so jo plan-šarice zaganjale zjutraj na čedalje bolj oddaljene poseke in presledja med goščavami. Čez dan so tropiči prepuščeni sami sebi, naj se napasejo, kakor vedo in znajo. Pozno popoldne pa vsaka planšarica poišče svoj vodilni zvonec, ki ga na daljave po glasu natančno loči od drugih, bolj ali manj podobnih, in je z govedjo, če gre vse po sreči, kmalu spet nazaj pri stanovih, da še za dne lahko pomolze krave, če je kolikor toliko lep dan in če gre vse svojo navadno pot. Kadar pa popoldanska nevihta prihruje čez Pokljuko, takrat pa tudi najbolj veselemu dekliču ne hodi na misel, da bi pel: »Na planincah luštno biti«. Živina se zateče v zatišja in mirno stoji in zvonec se samo kdaj pa kdaj oglasi. Pa vleci na ušesa skozi veter in škropotajoči dež, če ne celo točo. Zlepa ne boš ujel ne debelega, še manj pa drobnega zvonca. in če se znoči in krava vodnica leže, za njo pa vsi drobnejši in srednji in tanki in najmanjši zvonci. Kdo naj sliši v daljavo mirno prežvekovanje govedi, ko vsi zvonci molče. Takrat — premočene — večkrat pečejo tudi od toče razbičana lica — begajo planšarice, marsikatera v svojih smučarskih, druga v bratovih, tretja v očetovih hlačah, s svetilkami v rokah po goščavah Po- kljuke. Da jih le strah ni! Pa se kljub vsemu naporu še ta in ona proti polnoči vrne brez živine v stan. Vsa trudna se preobleče in v skrbi za živino leže brez večerje. Večkrat se medtem zjasni. Če bi v taki noči pod malim oknom stana fant zapel svojemu dekliču: »Juhej, juhe, na planincah luštno je«, bi bila najraje za dolgo, če ne za vedno zgovorjena. S Praprotnice in iz Zajavornika so koj zjutraj prizvonkljale krave na Rudno polje. Dan je bil sparčen in muhe nadležne. Že predpoldne je živina bezljala pred obadi s plane v grmovje, okrog Triglava pa so se zbirali oblaki. Gozdar Stare se je pozno vrnil s svojega obhoda. Preden si je skuhal kosilo, je zagrmelo. Čez Pokljuko je privihrala ploha. Govedo se je razbežalo v zavetja. Pod noč se je spet zjasnilo. Ravno prav. Srnjak stopi na piano. Tomaž se je odpravil z doma, da poskusi preceniti kozla, ki se drži ob preseku proti Kranjski dolini. Gozdarju je bila sreča naklonjena. Srnjak ga je kakor čakal. Pasel se je v grmovju med razpadajočimi štorovi. Vsak čas je dvigal glavo in oprezoval, kdaj pa kdaj se pa tudi ves pokazal. Bil je zajeten šesterak s povprečnim rogovjem. Prav nič ga ni škoda odstreliti še pred prslcom. Takih plemenjakov ne manjka. Dobro zaklenjen in veter je kar najugodneje vlekel proti njemu, je Tomaž pregledoval presek. Lej, lej! Jerebovka mu je skoraj tik pred nos pripeljala piščančke na pašo. Sedem jih je, če ne še kateri več. »Le napasi jih, le, mamica,« je gozdar neslišno vzpodbudil ljubeznivo kokoško. »In nič se ne boj kragulja. Vas je moja puška rešila te nadlege.« Mala kokljica se je pogovarjala s ščebetajočimi otroki. Na visokem opuščenem in sprstenelem mravljišču pa je stal jereb in kakor skrbni očka čuval nad svojo družinico. Onstran vrh smreke je žvižgal kos, v goščavi za hrbtom se je pa oglašal komatar. Daleč nekje je zvonkljala živina, od drevja je pa kdaj pa kdaj še vedno padla kaplja. Presek je preletela šoja, se odpočila tik nad Tomažem in molče odfrfotala dalje. Ni ga opazila. Gozdar Stare je bil sam s sabo in s svojo Pokljuko zadovoljen, kakor bi ne mogel biti z nobeno graščino bolj. »Kaj pa je zdaj?« Srnjak je dvignil glavo in priostril ušesa. Prenehal se je pasti, odskočil pa ni. V lagodnem drncu je odskakljal s preseka, se na robu gozda za minuto ozrl nazaj, nato pa korakoma zginil v goščo. Prav nič se mu ni mudilo, samo umaknil se je nečemu, najraje človeku. Le komu? Gozdar je bil preverjen, da kozel njega ni spazil in ne ovohal, ko nič ne boka. Morebiti se pritihotapi od kod celo kak nepoklican lovec. Za hrbtom, malo više nad sabo je Tomaž zaslišal korake. Ni se premaknil. Niti ozrl se ni, da bi se ne izdal. Saj kdor koli se bliža, bo stopil na presek, kjer pokaže svoj obraz in vso svojo postavo. Pssst! »O, seveda. Nepoklican lovec. Kaj pa še.« Gozdar se je nad vse zadovoljno smehljal. Niti za strel daleč pred njim se je povzpela na oblo skalo Rotarjeva Rezka. Zravnala se je in uprla roke v bok. Po pridvignjenih prsih bi Tomaž mogel šteti, kolikokrat zadiha. Glavo je obračala na vse strani, se nagibala sem in tja, prav kakor bi nalašč razkazovala pravilne in prikupne poteze svojega obraza in neoporečno zgrajenost života, pa je le poslušala, v katero smer bi zaslišala peti Rotarjev zvonec. V bron bi jo ulil in s skalo vred prenesel v Ljubljano. Lep okras bi bila slovenski prestolnici. Planšarica Rezka, ki je iskala svojo živino, je negibno obstala. Narahlo se je nagnila naprej in dvignila votlo dlan k ušesu. Vsa se je spremenila v eno samo pozorno napetost. Izborno bi znala zasliševati petelina. Ne prejšnjo, tako bi moral upodobiti. Da bi je ne zmotil, si je Tomaž komaj dihati upal. Rezki je zablisnilo oko. Zganila se je in s prosto roko zamahnila proti Rudnemu polju: »Aha! Las že imam.« Kakor bi bilo za zmerom vseh skrbi konec, je razposajeno veselo poskočila s skale. Pisano krilo je visoko zaprhutalo. Stekla je navzdol in že je ni bilo več. »Naj pa še kdo reče, da ni Pokljuka lepa.« Gozdar Tomaž Stare je vstal s svojega trdega sedeža, ki bi ga ta hip ne maral premenjati z najmehkejšim foteljem stokratnega milijonarja, še manj pa za vse graščine Szwankowsky j a in njegove žlahte. Čeprav je bilo dlje, je Tomaža noga kar sama zanesla na pot z Rudnega polja proti Zajavorniku. Tam sreča Rezko in njen tropič, spregovori z njo nekaj prijaznih besedi in ji vošči lahko noč. Kako jo je v preseku opazoval, zamolči. Morebiti ji kasneje kdaj pove. Danes ne. Je bilo prelepo. Čudno, da te planinske rože doslej še nihče ni presadil na svoj dom. V domačem kraju bi jo prav gotovo. V Ljubljani pa —' saj bi shirala. Kako prav je, da je zadnja leta preživela zdoma. Še bolj prav pa, da se je vrnila, preden ovene. »Že gre,« je Tomaž zaslišal zvonce in si kakor iz zadrege popravil klobuk. Z dolgo leskovko v roki, ki si jo je bila odlomila na Rudnem polju, je Rezka prignala krave: »Dober večer, gospod Stare!« »Bog daj, Rezka! Pa si pozna danes.« »Kaj ne bom. So mi ti preklicani repi ravno v nasprotno stran zakretili, kakor sem jih zagnala. Že dve uri divjam za njimi.« »Malo trpljenja ti skoraj privoščim, ko nisi marala pred jesenjo k nam gospodinjit. Kar žal naj ti bo.« »Nič mi ni.« »Potem pa gotovo pridno vasuješ s fanti.« »Samo poskusi naj kdo,« je dvignila Rezka glavo in obrvi: »S tole šibo ga napodim.« »Pa če pridem jaz?« »Vas pa ne bo. Hejs!« Rotarjeva je pognala živino: »Se mi mudi. Lahko noč!« »Lahko noč!« Kakor utrujen od napornega pota je gozdar Stare počasi krevsal naprej. Nazaj se ni maral ozreti, da bi ne izdal svojih misli. Samo poslušal je, kako Rezka priganja živino k čim hitrejši hoji, da bi je ne lovila noč. Vmes so drobili zvonci. Manjših kmalu ni bilo več čuti. Veliki je pa še dolgo nabijal. Tomaž si je za vselej zapomnil njegov glas. Še v grobu bi ga menda prepoznal in bi vedel povedati Rezki, kje se pase Rotarjev trop. Skozi priprto in z rdečerožastim zastorom zagrnjeno okno je silil v gozdarsko kočo na Rudnem polju že svetel dan. Tomaž se je prebudil in z njim vred sinočnje misli. Že grede, ko je vstajal, jih je predel naprej. Nič ne bo na jesen z Rotarjevo Rezko. Ima napako, ki njo samo krasi, njemu pa narobe hodi. Prebrhka je. Stare se je smejal sam sebi: »Saj to se kaj smešno sliši, pa je res.« Če bi bili otroci vedno doma. Vsaj Tina. Tako pa —. Čeprav presamotari on teden za tednom na Pokljuki, bi marsikatero noč od sobote na nedeljo in od nedelje na ponedeljek z Rezko čisto sama in brez priče spala pod isto streho. Ko bi bila oba negrešna, kakor so angeli v nebesih, bi ljudje ne verjeli, da molita rožni venec. Ne smfe ji jemati dobrega imena. Ogenj v štedilniku je vzplapolal, v Tomažu pa se je čedalje bolj vnemalo srce in skušalo zatemniti pamet. Da ima Rezka ženina ali vsaj fanta, bi še nekako šlo. Pa je podobno, da res ni na nikogar vezana, vsaj pravi tako. Navsezadnje bi bila Rezka lahko še stokrat bolj brhka, samo ko bi ne bila njemu tisočkrat bolj všeč, kakor pa sme biti služkinja všeč gospodarju. »Sicer pa« — gozdar je poparil čaj, drugega si to jutro ni kuhal. »Kar priznaj si, Tomaž. Star si dovolj, da pogledaš resnici naravnost v obraz: v Rotarjevo Rezko si zaljubljen, pa še precej bolj, kakor si bil v mladih letih v rajnko Lucijo — Bog ji daj večni pokoj!« Gredoč, ko je kar stoje srebal čaj — tudi kruha ni prigriznil to jutro — se je sam sebi glasno zasmejal: »Ha, ha, ha! Kadar se star panj vname —« Stare je poveznil nepomito skodelico na polico, vzel v kot prislonjeno sekirico, mimogrede pogledal v ogledalu svoje siveče lase in naglo odšel v sončno jutro. Puško je pustil doma. Kakor vojska po prestani bitki je gozd pomladi. Čim bolj zagrizena je bila zima, tem več zgub ima drevje. Nekaj dreves, posameznih, pa tudi v skupinah, leži mrtvih na tleh, vihar jih je bil izruval s koreninami vred. Druge, med njimi mogočna debla, je bil veter samo prelomil kakor otrok za mezinec debelo šibo. Človek, ki se rad vdaja prevzetni zablodi, da je on merilo vsemu stvarstvu, se more samo čuditi silni moči razdivjane narave. In drobne, kakor perje lahke nedolžnobele snežinke, najrahlejša sapica jih žanaša sem in tja. Pa pobelijo ponosne obrše in lomijo s svojo težo visoke vrhove, še preden se nalete za ped visoko. Suhe veje pa kar same od sebe padajo z višine v naročje trohnobe. Kakor bojišče je treba tudi gozd do vročine popraviti, da se na mrtvih in ranjencih ne razpase kuga lubadarja. »Tako je in nič drugače,« je pribil gozdar Tomaž Stare in zavil v zadnji predel v njegovo oskrbo prepuščene obsežne Pokljuke. Vrhove je grelo sonce, pod gostimi krošnjami srednje debelih smrek pa je bilo hladno in mračno. Kdaj pa kdaj je pod nogami zabrstela drobna suha vejica, oddaljeni glasovi Pokljuke pa so kakor zamirali v temni goščavi. Le zvoneči glas črne žolne z ognjenordečo liso na temenu je presekal temačno tihoto. Po naprej določenem in že več pomladi preizkušenem načrtu je gozdar Stare smotrno pregledoval enolični gozd. Že je mislil, da je zavetni predel prestal zimo brez okvare, ko je zagledal nad sabo navzdol obrnjen, med veje ujet odlomljen vrh. Tomaž se je oziral navzgor, pa skozi goste krošnje še neba ni videl: »No, zlomka,« se je vznejevoljil, »katera smreka je zdaj brez glave?« Začel je kolobariti, dokler mu ni zablestela skozi zelenje svetla rana sveže prelomljenega lesa. Pristopil je k deblu, za- vihtel sekirico in smreko zalisil in jo tako zaznamoval za posekan] e. Ko postane muževna, ji sekira in žaga zapojeta zadnjo pesem. »Ti ne zamerim, da si se skušala prikriti.« Gozdar Stare se je znal pogovarjati tudi z drevesi: »Vsak se boji smrti, najbolj pa tisti, ki so, kakor ti, brez glave.« »Modruješ o brezglavosti drugih, gozdar,« se je zazdelo Tomažu, da mu zasmehi j ivo odgovarja narobe viseči odkrlinjeni vrh: »Sebe poglej, ki ti sivečo glavo meša Rotarjeva Rezka.« »Kakor je podobno, je že tihi gozd uganil moje misli. Težko jih bo prikriti klepetavim jezikom, najteže pa bistroumnosti Rezke same.« Upognjen je šel gozdar Tomaž s svojega zadnjega spomladanskega pregleda nazaj proti Rudnemu polju. Njegove misli so obkrožale Rotarjevo Rezko, kakor sam še nikoli ni kolobaril okrog nobenega kragul j ega gnezda in tudi ne okrog najvišje smreke z odlomljenim vrhom v najbolj gosti gošči. Saj navsezadnje —. Kdo mu pa more braniti, da bi se drugič ne poročil. Otroke je vse bolje preskrbel kakor so mogli pričakovati. Prej ali slej se razidejo. Da bi pa sam doma čakal smrti, za to je pa še premlad. Odločiti se mora in to čimprej. Stare se je zravnal in stopil fantovsko krepko. Mara zate Rezka. Ima mlajših na izbiranje. »Kaj so se vsi škratje zbrali danes na Pokljuki, da mi nagajajo,« je glasno zarohnel Tomaž in trmoglavo še bolj odločno pribil korak. S planjave okrog gozdarske koče na Rudnem polju pa je zaslišal zvonkljati pasočo se živino. Gozdar Stare je jasno razločil Rotarjev zvonec. Dan se je nagibal in spet se je napravljalo k nevihti. Da jih ne prehiti ploha, so se planšarice podvizale in že vse odgnale živino proti stanovom, le Rotarjev trop se je še pasel onstran kolovoza. »Kako, da Rezke od nikoder ni?« je menda že stotič pogledal skozi okno Tomaž. »Spet bo mokra,« je poskrbel. Od Ukanca, kjer ima dež mlade, se je valila proti Pokljuki črnjava. »Pa kaj bi oprezal,« je postal nestrpen. »Ne bom je zgrešil. Kadar požene krave, zapoj o zvonci glasneje, pa bom vedel.« Da bi se zmotil, je pričel gozdar Stare po nepotrebnem šariti po koči. Pa se je komaj dobro obrnil, že so padle prve, kakor lešniki debele kaplje. Koj nato se je ulila ploha. Če je prav slišal, je z njo vred nekdo prihitel pod napušč v streho: »Rezka bo. Že sama pride v kočo. Saj ni več otrok.« Tomaž je čakal, pa ni pričakal. Minute so postale večnost: »Morebiti sem se pa motil. Prav pogledati moram.« Odprl je vrata, stopil na prag in ugledal Rotarjevo, ki se je s hrbtom tesno pritiskala k leseni steni koče: »Zakaj pa ne prideš noter?« je bil nejevoljen Tomaž. »Si nisem prav upala.« »Seveda, ko nisi bila še nikjer po svetu. Snedel te bom.« »Prosim, če smem, gospod gozdar.« Ko se je Rezka Tomažu zahvaljevala za ponudeni stol, si je zraven mislila: »Robatega se dela. V resnici je pa ljubeznivo ustrežljiv. Dober mož je moral biti.« Stare je na pol sedel na vogalu štedilnika in molčal. Sedaj bi Rezka lahko hudomušno vprašala zamišljenega gozdarja, če ni bil še nikjer po svetu. Ko Tomaž le ni hotel odpreti ust, ji ni kazalo drugega, kakor da sama spregovori: »Kako se zlija.« »Kar naj se in do kože naj te premoči,« se je oživil gozdar. Rezka je narejeno užaljeno pogledala izpod čela: »Grdi ste, ker mi kaj takega privoščite.« »Grd gori, grd doli,« se je prestopil Tomaž: »Tejle plohi bi se ti lahko smejala skozi trdno zaprto okno izpod varne strehe v Podhomu, namesto da preganjaš v burjah krave po Pokljuki. Pa nisi hotela.« »Sem že rekla, da pridem v jeseni. Potem me pa sploh ne spravite več od hiše.« Rezka je kakor iz zadrege, da je rekla preveč, vstala. Tomaž pa se je približal na korak in se zagledal v svetle oči vedreče planšarice: »Kaaaj —? Za vedno da bi hotela ostati pri — meni?« »Bi,« je prikimalo in zardelo brhko dekle. »Pa me prav razumeš?« »Prav.« Gozdar Tomaž je pritisnil Rotarjevo Rezko k sebi. Ni se branila. Pogovor je molče tekel naprej, čeprav so besede za nekaj časa zastale. Na kočo in na vso Pokljuko pa je škropotala že umirjajoča se ploha. »Samo če mislite zares? Ne samo tako za igračo,« je podvomila bivša ljubljanska služkinja. »Zares mislimo, zareees, ha, ha. In pošteno mislimo, ha, ha. Nič se ne boj, ha, ha!« se je razširočil gozdar Stare. Rezki se je pomračil obraz: »Kaj pa se norčujete?« »Tiiikaj me in Tomaž mi reci odslej za naprej.« »Tomaž —!« Gozdar Stare je začutil okrog vrata prečudno žametaste roke. »Moja Rezka —!« Pa so se menda res tisti dan zbrali vsi škratje na Pokljuki. Najbolj nagajivi je prišel h gozdarju Tomažu Staretu prav v kočo v vas. Kasneje, ko se je že v temi vračal od Zajavornika, do kamor je pomagal Rezki gnati krave, se mu je zdelo, da jih vse rdeče in zeleno vidi rajati med smrekami. Če bo plesalcev manjkalo, jih povabi na svatbo. Kelih Miloš Kako zvežemo gamsov čop Malo lovcev je, ki znajo pravilno ceniti lovske trofeje. To pa morda zaradi tega, ker premalo vedo o ocenjevanju kakovosti trofej. Po krajevnih opazovanjih in izkustvih, po teži -divjadi in kakovosti trofej namreč ugotovimo povprečno moč divjadi po telesu in trofeji. Pri gamsih pa imamo poleg rogljev še tako imenovani gamsov čop, ki je za lovca posebno zanimiva trofeja in to zlasti za onega, ki se je potrudil, da si ga je sam zvezal. Zato bom na kratko opisal, kako se to naredi, ker sem prepričan, da bo to marsikaterega lovca zanimalo. Dlaka, ki je sposobna za gamsov čop, se poruje takoj na kraju samem, dokler je gamsovo truplo še toplo. Za ruvanje primemo -dlako s palcem in kazalcem nizko pri koži in šopek dlake, ki ga s prstoma držimo, s sunkovitim potegljajem v smeri proti glavi, izpulimo. Pri tem moramo -paziti, da dlake ne zgnetemo (zlomimo) ali odtrgamo. Izruvani šopek -dlake, držeč jo na vrhnjem koncu, izčešemo z žepnim glavnikom, da odstranimo mehko volneno dlako, na kar izčesano dlako vložimo v papir. Če nimamo glavnika, se volnene dlake (podlanke) v grobem iznebimo tako, da držeč Čopovo dlako pri vrhu, iztepamo s kazalcem druge roke. Doma jo potem -do čis-ta izčešemo. Prijeti je treba Čopovo -dlako v pravi višini, da -sicer pravo a krajšo -dlako ne izgubimo. Navadno rujemo dlako od vratu oziroma pleč proti repu. Z ruvanjem in -čiščenjem -dlake nadaljujemo, dokler nismo izruvali vse -dlake, ki je po našem mnenju sposobna za čop. Da se nabrana -dlaka, ki jo imamo v papirju, -ne zmečka in ne zlomi, priložimo -dlaki v -papir še kako paličico, vsaj -tako -dolgo, -kakor je izruvana •dlaka. Ako -pa se -lovcu zgodi, da nima pri sebi papirja, naj izruvano in izčiščeno dlako položi v klobuk, jo pokrije z robcem in vse skupaj povezne na glavo. Preden začnemo z vezavo gamsovega čopa, moramo dlako potresti s smukcem, da se morda sprijeta -dlaka druga od druge odloči. S -smukcem potreseno dlako postavimo v večji kozarec in jo. toliko časa tresemo, da se vse dlake s cvetom na -dnu kozarca zravnajo. Nato začnemo z zlaganjem šopkov, obstoječih iz 10 do 15 dlak. V kozarcu se nahajajočo -dlako stisnemo z levico, naito pa z desnim palcem in kazalcem izvlečemo najdaljše dlake, ki štrlijo i-z kozarca, ter jih polagamo na pripravljen pa-pir na -mizi. Papir mora biti bel, da so dlake bolj vidne Tako dobimo le približno zložene šopke na papirju. Te šopke moramo tako zravnati, da je cvet dlake izravnan do 1/i0 mm natančno. Pri tem urav- na vanju odstranimo vso svetlo in za gamsov čop neustrezno dlako. V 10 do 12 cm dolgo stekleno cevko, z 10 do 12 milimetrsko odprtino postavimo pripravljeni šopek dlake in ga rgvnamo na fa način, da tresemo v cevki nahajajoči se šopek dlake toliko časa, da se cvet na dlakah točno izravna na dnu cevke. Zravnani šopek dlake nato primemo s palcem in kazalcem ter ga pomočimo v pripravljeno vodo na krožniku. Tako ostanejo dlake zlepljene, dokler jih na koncu ne povežemo s svilenim sukancem. Mimogrede omenim, da nekateri lovci močijo te dlake s slino, kar ni ravno okusno. Tako ravnamo, dokler ne povežemo vse, t. j. najdaljše in najkrajše za gamsov čop ustrezne dlake. Pripominjam, da potrebujemo za sestavo enega gamsovega čopa 100 do 500 takih šopkov. Ko smo opisano zravnavanje in vezanje opravili, je treba izdelane šopke razporediti in urediti po velikosti, in sicer zaporedoma od najkrajšega do najdaljšega. Za tem pričnemo s povezavo posameznih šopkov, za kar uporabimo jekleno iglo, dolgo, kakor je najdaljši šopek dlake. Igla mora imeti na zgornjem koncu uho. To iglo si naredimo sami iz jeklene žice, take, ki se ne skrivi, kateri na enem koncu izvrtamo uho ali zapilimo žico tako, da ima zobce, zato da se ovita nit z igle ne zmuzne. Najpripravnejši za ta namen je tisti del jeklene paličice od dežnikov, ki ima uho. V to uho ali pa za zapiljene zobce privežemo svileno nit, da se nam pri sestavljanju in vezanju šopkov vse skupaj ne zmuzne z igle. Z vezanjem čopu začnemo tako, da z nitjo privežemo k igli n emu ušesu najkrajši šopek, tako da ga z nitjo povijemo, in sicer do vozla, s katerim smo prvotno vsak šopek povezati, t. j. približno do 1 cm dolžine. Pri tem položimo iglo in prvi šopek v dlan 'leve roke ter s palcem in kazalcem iglo in šopek držimo. Če povijamo z levico, držimo z desno roko. Ko smo prvi šopek na ta način povili, vzamemo naslednjega daljšega, ga od zgoraj navzdol ob privezanem šopku in igli med palcem in kazalcem potisnemo navzdol in ga vlečemo ob igli navzdol toliko časa, da pride cvet dlake v isto višino, kakor je cvet že privezanega šopka. To je treba zravnati na 1/i0 mm natančno, na kar šopek s palcem in kazalcem trdno pritisnemo k igli ter šopek z nitjo povijemo tako kakor smo prvega. To ponavljamo in nadaljujemo, dokler niso na ta način povezani vsi šopki. Pri slabi gamsovi dlaki se včasih primeri, da ne dobimo vseh dolžin šopkov po stopnjah in nastane presledek, t. j. da neke dolžine šopkov manjkajo, oziroma jih je premalo. To praznino, oziroma presledek, ki nastane na igli, izpolnimo s tem, da na mestu, kjer bi morali priti šopki, ovijemo svilen trak ali primerno širok pas svilenega blaga toliko na debelo, kakor bi bili debeli sicer manjkajoči šopki. Na ta način seveda je čop nekoliko šibkejši, tanjši, ker ni tako bogat z dlako. Ako tega ne naredimo, moramo daljšo dlako povezati bolj na dolgo, t. j. da siceršno praznino izpolnimo namesto s trakom z dlako, s čimer pa" izgubimo na dolžini čopa. Tako more čop zgubiti na dolžini nekaj centimetrov. Nato na korenu čopa ovijemo zeleno nit v hruškasto obliko, navadno s križnimi zavoji. Pod te niti povijemo še drobno mehko žico in ji na tanjšem koncu hruškastega povoja naredimo zanko, ki gleda iz povoja, tako da lahko v koničastem tulcu, v katerem čop navadno nosimo, tega za zanko pritrdimo, ko ga potisnemo skozi tanjši del tulca, ki je zato tudi spodaj odprt. Ta končni povez z iglo, ki je dolg kakih 5 cm, ki pride v tulec, oziroma je pritrjen za klobuk, napravimo in okrasimo pač po svojem okusu in spretnosti roke. Za boljše razumevanje opisa naj služi pridjana shematična skica. ____ 'p# $4fh(k( Anton S. Pirc O levu Afriški farmar, lovec in gojitelj Wells, ki je živel čez dvajset let v krajih, kjer so levi pogosti, pripoveduje na podlagi svojih lastnih izkušenj med drugim: Lev sliši že v zgodnji mladosti izredno dobro. Po mojih izkustvih je ta čut pri levu najbolj razvit. Zato smatram, da se lev zanaša pri lovu v prvi vrsti na svoj sluh. Voh igra le podrejeno vlogo. Dnevni ali nočni čas, v katerem lovi živali, ki mu služijo za hrano, izbere po vremenu. V času hude poletne žege lenarijo levi globoko v noč v senčnih krajih, kjer so ves dan počivali. Potem ko so svoj plen pobili^ in se -nasitili, se spet uležejo in lenarijo do zore. Pri deževnem ali hladnem vremenu gredo že popoldan ali celo v zgodnjem dopoldnevu na lov in takrat se večkrat zalotijo pri žrtju ali na poti k počitku. Kadar levja družina čez -dan počiva, postavi stražo. Pri najmanjšem šumu so vsi budni in pripravljeni ali za beg, obrambo ali napad. Za počitek v vročih dnevih si najraje izberejo mesto, ki je za malenkost više od okolice in od tod glodajo, kako se divjad pri paši postopoma bliža mlakam, pri katerih si ho gasila žejo. Levi dobro vedo, da se njihov naravni plen v štiriindvajsetih urah mora odžejati in zaradi tega ostanejo v bližini pojil, da jim ni treba daleč hoditi, kadar so lačni. V krajih, kjer je mnogo divjadi, so tudi levi pogosti. Proti koncu zimske suše, ko začne občutno primanjkovati vode, se levi drže najraje na sipinah sredi izsušenih rečnih strug, toda vedno 'blizu kakega tolmuna, ki služi divjadi in tudi njim za pojilo. Takrat se divjad odžeja že zgodaj popoldne in še pred mrakom odhaja v višje lege. Kadar ipa suša pritisne, se zbirajo ogromne črede divjadi v nekih stepskih predelih, kjer je paša sicer obilna, vode pa na nekaj kvadratnih kilometrih komaj v enem tolmunu. Blizu takih krajev se zbirajo čisto gotovo tudi levje družine. Že v ranem popoldnevu se bližajo mešane črede gnujev in zeber pojilu, dočim se gazele in antilope drže ob strani. Strah jih vse zadržuje in vse njihovo početje diha nezaupanje. Ko so se že čisto blizu tolmuna pripasle, se ustavijo in oprezajo. Potem se odločijo. Najhrabrejši se spuste k vodi in pijejo v dolgih, hlastnih požirkih. Nenadoma zarezgeta zebra, ker je menda nekaj nenavadnega opazila. Naglo odbrzi divjad od mlake, toda hitro se vrne, če ni odkrila vzroka panike. Hitro pijejo in ko se je ena skupina odžejala in zapustila mlako, zavzemajo druge njeno mesto in tako se menjavajo vse do mraka. Takrat zarjove lev. Rjovenje prihaja najprej z ene strani, potem z nasprotne in končno ne veš več, od kod prihaja. Kadar lev rjove, drži glavo tik ob zemlji, in glas, podoben grmenju, se razdeli enakomerno na vse strani. To je signal za splošen beg. Rjovenju sledi mrtvaška tišina. Lev je uplenil svojo žrtev. Proti jutru oznanja zamolklo renčanje, da so levi končali svojo pojedino in se počasi odpravljajo k počitku in prebavljanje na više ležeča in malo oddaljena mesta. Med potjo še včasih kakšen zarjove bolj iz zadovoljstva, toda to se bolj redko dogaja. Brez sumnje gredo levi na lov tako kakor lovci na pogon. Lev samec nastopa kot vodja lova in hkrati goni, medtem ko levinje predstavljajo strelce, katerim samec divjad priganja. Možno je, da so samice bolj sposobne za odločilni naskok, ker so hitrejše in bolj prožne ko okorni, starejši samci. Dokazano je, da samci poiščejo čredo in izberejo plen, ki ga potem načrtno odrežejo od tropa ter naženejo v ono smer, kjer čakajo samice. Ves čas brakade je lev v stalni zvezi z levinjo, kar dokazuje renčanje, ki ga je v presledkih slišati. Ti glasovi iso tako čudni in varajo uho, da je nemogoče ugotoviti smer, od' kod in iz kakšne oddaljenosti prihajajo. Čeprav sem bil trikrat priča, ko je lev pri belem dnevu pobil svoj plen, vendar nisem v stanu, da bi podrobno in natančno opisal potek napada. Odločilni udarec pade s tako silo in naglico, da človeka zbega in preden se zave, je žrtev že mrtva. Ko je lev divjad enkrat prignal v položaj, ki mu obeta uspešen napad, potem za antilopo ni več rešitve. Dve sto petdeset kilogramov na hrbtu, dve vrsti jeklenih krempljev, ki zgrabijo obraz in glavo s strahovito silo trgajo vznak, istočasni ugriz v tilnik, vse to vrže žival v hipu na tla. Žival je skoraj v trenutku mrtva. Zgodi se, da se sabljasta antilopa ali kapski kozel levu zoperstavi. Znani so primeri, da sta oba borca ostala na mestu, antilopa z zlomljenim tilnikom, lev pa preboden od strašnih, ostrih rogov. Ko je lev svoj plen usmrtil, mu odpre trebuh in potegne drobovino iz votline. To opravi tako strokovnjaško, kakor da je mesar razkosal žival. Posebno levinje so natančne, ko pripravljajo grižljaje za svojo mladino. Srce in jetra so najbolj zaželeni deli in lev jih najprej pospravi. Potem šele pride vse drugo na vrsto, glava in spodnji deli nog pa le, če je drugega mesa bilo premalo za vso družino. Lev se nažre do popolne sitosti. Po obilni večerji lenari dva, tri dni, preden gre ponovno na lov. Lev lovi samo, če je lačen, nikakor pa ne lovi iz lovske strasti. Odrasel lev ne poje mnogo več ko odrasel bernardinec. Mlad lev morda v začetku svoje lovske samostojnosti ubije več, kakor potrebuje, toda tega se kmalu odvadi. V spremstvu levov so vedno šakali in hijene. Včasih kaže hijena več hrabrosti ko opreznosti in se približa kadavru, ko so levi pri večerji. Takrat pa lev skoči in pred njegovim renčanjem hijena zbeži v primerno oddaljenost, kjer počaka, da se gospodar navečerja. Ona ve, da bo pozneje prišla na vrsto. Šele ko se je zadnji iz levje družine oblizal in izginil, pridejo šakali in se spravijo na ostanke. Koničasti gobci jim omogočajo, da pobero in izglodajo meso med kostmi, kamor lev s svojim širokim gobcem ni mogel seči. Lev navadno požre vso drobovino in trga meso s kosti, nikoli pa ne lomi kosti. Kar je ostalo šakalom, počisti hijena, ki s svojimi mogočnimi čeljustmi zdrobi kosti, da pride do mozga. Zgodaj zjutraj pa likvidirajo beloglavi jastrebi-mrharji ostanke štirinožnih roparic. Večkrat naletiš v stepi na kupčke kostnih drobcev, edinih nemih prič tragedije in pojedine. Čim so se levi nažrli, gredo naravnost k vodi. Pijejo kakor vse mačke žlampajoč z jezikom. Da bi se lev lotil levjega meša, je sicer znano, vendar je zelo redko. Morda se to zgodi, če je lev leva v borbi usmrtil ali pa ranjen poginil. Naraven konec življenjske poti gospodarja stepe je žalosten. V starosti ga zapuščajo brzina, moč in vsa čutila. Končno preženejo mlajši in močnejši samci starega pašo iz kroga družine in ga tako primorajo, da živi samotno življenje in se za svojo prehrano sam briga. Tak star lev samotar, ki je preslab in preveč neokreten, da bi ujel brzo zebro ali antilopo, nekega dne slučajno sreča domačina in ga pobije. Ko se je prepričal, da je človeka najlaže upleniti in da je njegovo meso celo bolj okusno kot meso divjadi, ker je slano, postane ljudožerec. Toda njegov novi poklic je navadno kratek. Če je starec še tako prebrisan, prej ali slej pade pred puško ali kopjem. Navadno pa je ostareli lev primoran, hraniti se z majhnimi sesalci. Miši in podgane, kobilice in mrhovina so mu edini plen in kmalu oslabi zaradi nezadostne hrane. Tedaj se uleže k zadnjemu počitku in njegovo, nekdaj mogočno truplo postane plen onih, ki so živeli ob njegovem obilju. Levinjam je taka trda usoda vsaj deloma ohranjena. Družina jih dalj časa trpi in one skoraj do konca svojih dni spremljajo mlajše člane na lovskih pohodih. Na ta način jim je nadležna starost vendarle malo olajšana. Opomini. Ko mi je pred kratkim tovariš pripovedoval svoje lovske doživljaje in mi omenil, da bi ga bil na eni' zadnjih brakad mlad in nepreviden lovski tovariš kmalu spravil v večna lovišča, sem se odločil, da napišem nekaj svojih lovskih spominov, mladim lovcem v pouk. Navedel bom grehe svojih lovskih tovarišev, pa tudi svoje lastne. Za časa prve svetovne vojne sem bil kot instritkcijski častnik v malem madžarskem naselju. Vojaška uprava je bila lastnik velikega zemljišča in tako nam je bilo omogočeno loviti vse vrste divjadi. Največ je bilo zajcev, kuncev in jerebic. Nekega dne se odpravim na lov v bližino taborišča. Ko pridem na rob gozda opazim na kakih 60 korakov na stezici, ki je peljala na eni strani mimo koruznega polja, na drugi mimo majhnega gričevja, kako se neka rjava stvar počasi premika. Bil sem popolnoma prepričan, da je zajec, vendar sem s strelom odlašal hoteč, da se mi še malo približa. Ko se pa le ni odlo- čil, da bi prišel malo bližje sem dobro pomeril in sprožil. Rjava stvar izgine, iz grma pa skoči vojak, ki se neusmiljeno zadere. Obstal sem kakor oka-menel. Nisem si mogel predstavljati od kje se je vzel in kaj se je z njim zgodilo. Stopim k njemu in mi' v madžarščini pove, da je zadet v nogo. Hitro mu slečem čevelj in na moje in njegovo veliko začudenje ne najdeva niti enega zrna v koži, pač pa se je na čevlju poznalo, da je bil zadet od več šiber, ki pa niso predrle debelega usnja vojaških baganč. Oddahnil sem se in bil vesel, da se je moja neprevidnost tako srečno končala. Vojak mi je objasnil, da je stražar, ki mora čuvati koruzo, pa se je v grmovju malo odpočil, stegnil noge ter jih na stezici na lahko pozibaval. Dal sem mu za strah in molk nekaj zavitkov tobaka. Zadeva se je pa vseeno zvedela, ker je vojak kadil kakor turek in izblebetal, kako je prišel do tobaka. Poveljnik taborišča me je v častniški' menzi potem slavil kot izvrstnega strelca na vojaške baganče. Nekaj dni za tem se je mojemu tovarišu nekemu romunskemu nadporočniku pripetila bolj neprijetna in tragična zadeva. Bila sva na lovu in ustrelila že nekaj zajcev, ko njemu odpove naboj. Kriva je bila užigalna igla ali pa netila naboja. Hotel je naboj izmenjati, pa ga ni spravil iz cevi. Ko sva se vrnila v barake 'sva 'postavila puški v kot in kmalu nato je prišel po puški' puškar, da jih očisti. Moj tovariš mu je pozabil omeniti, da je v eni cevi ostal naboj. Čez nekaj časa plane r sobo puškar in javi, da se je pripetila s puško nesreča. V puškarnici namreč puško niso takoj pregledali, marveč so se z njo igrali' in merili drug na drugega. Pri tem se je vžgal naboj, ki' je prej odpovedal in strel je smrtno zadel nekega puškarja v prša. Pred okupacijo sva nekega jesenskega dne s tovarišem B. lovila na ljubljanskem polju. Spodila sva že nekaj jerebic, ko opaziva, da so se jerebice spustile v ozko koruzno njivo za katero je bila cesta. Koruzno njivo sva vzela v sredino in počasi poganjala proti cesti. Ko opazim na cesti nekega moškega, ki se nam počasi približuje, opozorim na to svojega tovariša in mu obenem zakličem, da če se ne bodo jerebice zadosti dvignile, jaz na nje ne bom streljal. Komaj sem to izgovoril, so se jerebice že dvignile in moj tovariš je nanje izstrelil dva strela, ki pa nista zadela jerebic, pač pa moža na cesti, kateremu je eno zrno udarilo na očesno veko. K sreči oko samo ni bilo poškodovano in se je zadeva pri' zdravniku mirno poravnala. Pripomniti moram, da me nikoli posebno ne veseli streljati na jerebice, kjer razne kulture zakrivajo pregled in kjer se vsak čas pokaže kaka glava ali zadnjica iz žita ali koruze. Spominjam se še na tragičen dogodek, kr se je pripetil na meji našega posestva v vinskih goricah. Nadučitelj R. in posestnik P. sta lovila zajce in obšla vsak z ene strani ozek koljesek, ko skoči iz njega zajec, na katerega ustreli posestnik P. Zadel je zajca, ža-libog pa z enim zrnjem tudi nadučitelja v srce, tako, da je v nekaj minutah izkrvavel. Precej let pred vojno smo lovili pri Sp. Dupleku ob Dravi. Ko je bil pogon že končan i'n so posamezni strelci' že stali na poti, ki vodi po grebenu, se je od nekod kriklatil zajec in jo ubral naravnost v strelsko vrsto. Ker je bil pogon že končan, bi' noben lovec ne smel več imeti nabite puške, še manj pa na zajca streljati. Našel se je pa le vročekrvnež, ki je počil po zajcu. Dol-gouhec je srečno odnesel dlako, zave-kal pa je en naš tovariš, ki je dobil eno zrno v vrat. K sreči je bila prebita samo koža in smo zrno kmalu iztisnili. Nekega jesenskega dne smo lovili v lovišču pok. tovariša Š. Zadnji pogon je šel proti poti, ki' pelje iz št. Vida proti' Podutiku. Lovci smo stali ob poti. Ko zaslišim brake, da gonijo proti meni, opozorim svojega soseda naj ne strelja v mojo smer, ker sem ga poznal kot zelo vročekrvnega lovca, ki je imel tisti dan še posebno smolo in ni pobral še nobene dlake. Kmalu nato poči strel in že opazim zajca, ki jo maha proti meni' po cesti. Sklonim se hitro za kup gramoza, ko odjekne drugi strel in šibre zašume preko glave. Da se nisem sklonil za gramoz, bi bil dobil strel v glavo. Navedel bi lahko še več primerov nepravilnega ravnanja z lovskim orožjem. Naj bodo tu opisani resen opomin vsem mladim lovcem, da bodo na lovu skrajno previdni, kajti nobena še tako lepa trofeja ali dragocen plen niti najmanj ne more opravičiti ogrožanja človeškega zdravja ali celo življenja. L V. ' 1908—1948. Štirideset let poznanstva, poklicne skupnosti in lovskega prijateljstva z nadgozdarjem v p., tovarišem Šepulom Francetom v Črni pri Prevaljah, mi daje povod, da seznanim tovariše z lovcem, ki je tesno po- vezan z lovslko in gozdarsko kroniko Mežiške doline. Leta 1908 sem kot mlad fant prišel v te kraje. V mojem prostem času me je jemal Sepul na lovske pohode, razlagal in me praktično uvajal v gozdarstvo ter pridno gojil moje lovsko nagnjenje. Leta 1909 sem na sosednji gozdni upravi ustrelil svoje prve velike peteline in leta 1910 sva šla s Šepulom nad prvega srnjaka. Popoldanski dež je prekinil terensko delo in kakor naročeno, je Šepul prišel v lovsiko kočo, kjer sem vedril. Pod večer se je zvedrilo in šla sva v poseko pod Kamnom na zalaz, ko nama je srnjak na kakih 30 m hotel odskočiti. »Urno«, je šepnil Šepul, in že je klecnil moj prvi v sprednji nogi in zdrsnil za bližnjo smrekico. Koliko lovcem je Šepul izročil prvi vršiček. Tega on sam ne ve, toda bilo jih je nunogo, mnogo. Ob gnezdiščih ujed sva presedela marsikatero uro, klicala jerebe, katerih je bilo takrat na področju te uprave veliko, ter tu pa tam v potoku Bi- stra lovila postrvi. Kdo bi se me spominjal rad takih časov, ko vsakdanje skrbi še niso kalile razpoloženja mladih ljudi! In če so se pojavile kdaj težave, je Šepul vedel za lek: »Fant, glavo kvišku in ne kloni!« Pa so prešli oblaki in z novim pogumom sem se lotil dela. Nekoč sva šla na petelina. V Črnem vrhu je pel veliki. Po strelu petelin ni več zafrfotal, kljub temu pa sem ga, kakor me je izučila praksa, naglo pobral. Bilo je dosti rano, da sva krenila še na Smrekovec na malega. Toda po vsem grebenu je bilo tiho. Sedela sva in čakala na sončno petje. Šepul je oponašal in niže naju se je na tleh odzval petelin. »Prišel bo.« Ker ga jaz nisem mogel zagledati, je Šepul pobral starega petelina. Nekega decembrskega dne sva pogledala za gamsi v Belo peč Sneg je bil ugoden in zalezla sva. Šepul mi je podal svojo puško in z drugim strelom sem pogodil gamsa, ki se je zavlekel pod bližnjo steno. Ko sva mu pod steno pulila dlako, se je nad nama utrgal nekaj sto kilogramov težak ledeni kapnik ter tik naju udaril ob tla. Le malo je manjkalo, da nisva ostala z gamsom pod steno. Šepul je imel izredno razumno psičko, kratkodlako istrijanko »Valdo«, Specialistko za lov na k ume. Večkrat je v revirju pritekla po moji sledi, me živahno pozdravila ter me peljala do svojega gospodarja. Strel na kuno ni tako vsakdanja reč in Šepul me je povabil, naj pridem ob ugodnem snegu. Ustrelil sem nekaj kun s to psičko; Šepul jih je navadno 6 do 8 vsako zimo. Z leti sem vzel slovo od gornje Mežiške doline in od lovskega prijatelja Šepula. On pa je prebil vso službo, 42 let, na svoji upravi. Med okupacijo je stopil v pokoj, zapustivši velike uspehe svojega dela v gozdu in v lovu. Letošnjo pomlad, torej natančno po štiridesetih letih, je naneslo,- da sva šla s Šepulom spet na lov, na velikega petelina. Na moje vprašanje, če me bo spremil, je takoj pritrdil in poudaril, da bom petelina prav sigurno že prvo jutro streljal. Odšla sva pod večer iz Črne in se preko Cvelbarjevega grebena pomikala v smer Orožev vrh, kjer je pred nama po stezi 'hodil jazbec in grebel za črvi. Ker se je zaradi pooblačitve prezgodaj stemnilo in ker sva opazovala jazbeca, sva zasliševanje, to je vpad petelina na gredi, zamudila. Nadaljevala sva pot do lovske koče, kjer je logar Vidrih, ki je zasliševal na drugem rastišču, že nalagal na ogenj. Ob čaju je kmalu nastalo prijetno razpoloženje. Ponoči je rahlo brnel dež ob streho in vse je kazalo na slabo jutro. Prispevši na rastišče, je dež ponehal in kakor naročeno, je zavel veter ter otresel dežne kaplje z drevja, da je bilo zasliševanje dokaj olajšano. Nismo šli daleč po stezi, ko je Šepul pokazal z roko pod stezo. Slišal ga je prvi. S tisto sigurnostjo, kakor pred tolikimi leti, me je Šepul dovedel do petelina. Stopila sva preko malega hribčka, ki je zakrival pogled na tla, toda petelina ni bilo pod bukvijo. V strmi legi je po gladki, resasti travi petelin zdrsnil navzdol. Po dolgem čakanju je Šepul prinesel petelina ter se pošalil: »Ti, zakaj pa nisi pokazal, kako se po strelu pobere petelina, dosti truda bi mi prihranil.« Petelin je namreč zdrsnil kakih 500 metrov navzdol. Legotno smo se spuščali v zamegle-no in mokro dolino in v sončnem siju je veter otresel težke kaplje z drevja, da so se bliskale kakor biseri. Šepul je danes 72 letnik. Duševno in . telesno enako prožen, vedno veder in šaljiv, predstavlja gozdarja-lovca kot večnega mladeniča, ki je z nasveti in dejanji vsekdar rad svojim tovarišem na voljo. Naj mu bo naklonjenih še mnogo let zaslužnega in mirnega življenja! Josip Primožič, Črna pri Prevaljah. Rdeča žolna (Dendrocopus) roparica. Dne 11. maja t. 1. sem bil na običajnem obhodu po družinskem lovišču. V gostem smrečju začujem močno razburljivo čivkanje več sinic, kar me je napotilo, da sem se približal in opazil na tleh poleg siničjega gnezda žolno, ki je držala v kljunu še golega mladiča in se branila napadajočih se sinic. Žolna ni izpustila plena in je z njim odletela šele v moji bližini. V gnezdu je ostal en mladič, ki je pa gotovo pozneje tudi postal plen žolne. Rud. Smola, Novo mesto. Vidra. Dne 8. aprila t. 1. je tov. Je-larčič Milan v reki Vipavi zvečer (čeprav ne po ribiško) nastavil vrvico s centimetrskim trnkom, na katerega je nataknil za vabo majhnega klina. Drugega dne zjutraj, ko je vlekel vrvico iz vode, se mu nudil neobičajen ribiški plen in prizor. Namesto ribe je bila ulovljena 5,90 kg težka vidra. Ugotovil je, da se je vidra, ko je pograbila vabo, zapela na trnek v zgornjo šobico (na desni), se povlekla iz vode, o čemer so pričali sledovi, in nato z brega preskočila mali, v vodo moleči grmiček vrbja ter se pri tem v vodi zadušila. Rep je še štrlel iz vode. Stepančič Ivan - Tita, Renče. Jamarja kot gosta pri pomladanski vzrejni tekmi ptičarjev v Ptuju 10. in 11. aprila 1948. Za majhen zabaven intermezzo sta poskrbela humorista Dirka Pobreška JRJT 579 in jagdteri-jcr Grabež Pobreški JRJT 380, ki sta se s svojima vodnikoma tov. Konradom Mirkom in Cvirnom Otmarjem udeležila tekme ptičarjev v Ptuju kot gledalca. V nedeljo popoldne je namreč Caf Ivan iztaknil v lovišču lisičji brlog. Dirka, ki je bila v bližini, je brž smuknila v luknjo in se začela kmalu vztrajno glasiti. Kratko za tem je bil priveden tudi Grabež, ki se je sicer porinil v ozki rov, toda se je kmalu vrnil, ker očividno ni mogel mimo psice do lisice, pred katero je bila Dirka. Zato smo pričeli kopati in se končno dokopali do kotla, pred ka- terim je bila Dirka in bevskala vanj. Komaj je bila odprtina dovolj široka, se je zapodil v jamo Grabež, ki je po nekaj minutah borbe začel vleči iz nje lisico. Pomagal mu je Caf, ki je lisico pograbil in vrgel v travo. Toda tedaj sta oba jamarja popustila in lisica je s poslednjimi močmi začela bežati. V pomoč obema podzemnima junakoma je bilo spuščenih nekaj ptičarjev in poenter Argos, ki so nato s skupnim naskokom upihnili grešno dušo zvitorepki, katera se je skušala rešiti čez potok. Ko pa so psi popustili, smo opazili, da lisica še kaže znake življenja in zaskrbljeni za usodo okoliških kokoši, poklicali na pomoč edinega oboroženega tovariša, po poklicu profesorja matematike, da lisico s strelom pokonča. Bil je takoj pripravljen za oboroženo intervencijo in snel z rame čudovito orožje povsem svojevrstne konstrukcije — polbrezpetelinko —, v nekaj minutah izračunal elemente in že je ob gromu strela prhnila voda iz potoka kakor bi padla vanj bomba. Lisica pa je s poslednjimi močmi dvignila glavo in začudeno motrila nevarnega nasprotnika. Ta pa je brž izvršil korekturo in kmalu oddal drugi strel, ki je to pot pogodil. Bil je prijeten in zabaven intermezzo. Ivan Caf. Iz lovske organizacije f Tovariš Zajc Ivan se je po kratkem trpljenju, v starosti 85 let, dne 14. aprila t. 1. preselil v večna lovišča. Nad 60 let je bil zvest član lovske bratovščine. Stisnila so se nam srca in s solzami smo se poslavljali od Tebe, ki smo Te ljubili in spoštovali. Veliko spremstvo na Tvoji poslednji poti na Sv. Goro pri Litiji je pričalo o Tvojem ugledu in čustvovanju do Tebe. Vrnila se je spet pomlad, ozelenelo je polje, oživel je gozd. V temnem smrečju svetogorskega lesa že gruli divji goloto, vrnile so se ptice selivke; vse se bo vrnilo, le Ti, naš najstarejši lovec, me. Zato naj Ti bodo zelene vejice na grobu iz Tvojih domačih gozdov, ki si jih tako ljubil, poslednji pozdrav Tvojih lovskih tovarišev. Mirno počivaj v Tvoji rodni zemlji na Sv. Gori, od koder si tolikokrat občudoval krasoto naše lepe domovine. Prišel bo čas jesenskih lovov; spet se bomo zbrali lovci, le Tebe ne bo. Toda neminljiv in časten spomin nate bo ostal v naših srcih. H. J. f Lovski tovariš Jakob Jesih star. je 8. maja 1948 umrl v Ljubljani na svojem domu v Florijamski ulici. Pokojnik je bil značajen slovenski človek. Izšel je iz skromne delovne družine. S svojo pridnostjo in zmožnostjo je postal samostojen, splošno znan in priznan obrtnik in gospodar ter vpliven voditelj v poklicno stanovskih ustanovah. Za OF med okupacijo so imeli on in družina na veliko odprte roke in srce. Poleg vsega je bil vnet in pravičen lovec in kot tak zvest družabnik in lovski tovariš v besedi in dejanjih. Mnogo je žrtvoval za lov in lovsko stvar. Vzoren mož je zaslužil, da ga ohranimo v lepem in svetlem spominu in da mu bo lahka domača zemlja! Zupan Adolf. št. ? Julij 1948 Leto VIII Inž. Simončič Anton Posledice suše za ribarstvo Kakor je suša v zadnjih treh letih napravila ogromno in neprecenljivo škodo kmetijstvu, tako je napravila veliko škodo ribarstvu. Nekateri potoki so se popolnoma posušili. V spodnjem delu Unca je voda popolnoma presahnila. Poginile so vse ščuke in bele ribe. Po najdenih kosteh rib moramo ceniti, da je škoda velika ne glede na to, da se je mnogo ščuk zarilo v blato, ko je zmanjkalo vode, in da o kosteh teh ni sledu. Zgornji del Višnjice je bil leta 1946. suh. Temenica je v zgornjem toku presahnila, da je poginilo mnogo postrvjega zaroda. Suhi so bili tudi Mali graben, Rakitna, Slivnica pri Sv. Juriju pri Grosupljem. Pesnica na Štajerskem je bila večji del suha. Voda se je držala le v globokih tolmunih, kamor so se delno zatekle ribe. V teh tolmunih pa so imele gostijo ščuke, tako da ni ostalo dosti rib pri življenju. Ščuke so deloma ribiči, deloma nepovabljeni gostje lovili kar z roko. Pritoki Mure so se jako posušili, tako da je poginilo mnogo rakov, ki so se po račji kugi zopet zaplodili. Cerkniško jezero je v predvojnih letih, kadar je bilo obilo padavin, dajalo 8.000 do 10.000 kg rib. V .deževnih letih je jezero presahnilo šele konec junija in v začetku julija. Leta 1946. je jezero presahnilo sredi maja. Ker je bilo minulo leto pozimi in zgodaj spomladi razmeroma dovolj padavin, smo pričakovali, da bo jezero presahnilo vsaj 15 dni pozneje kakor predlansko leto. Proti pričakovanju pa je glavni požiralnik Vodonos presahnil lansko leto štiri dni prej kakor leta 1946., to je 15. maja, drugi glavni požiralnik Rešeto pa 18. maja. Vzrok tako zgodnji presahnitvi jezera iščem v tem, da je bila zemlja spomladi za časa glavnih padavin zamrzla in je vsa voda odtekla v jezero, med tem pa se podzemne jame in studenci niso napolnili. Produkcija rib (klinov, ščuk, linjev in menkov) v jezeru je odvisna od poplavne dobe. Čim pozneje jezero presahne, tem dalj časa imajo ribe pašo v njem. V maju in juniju je prirast rib največja, ker je tedaj temperatura vode najvišja in zato najugodnejša. Triletna suša bo imela za jezero občutne posledice, ker se komaj izvaljeni zarod ni mogel umikati z vodo in je ostal v kotanjah, kjer je poginil, ko je voda odtekla. Z velikim zadovoljstvom se opaža hitro razmnoževanje rakov v jezeru, ki so se iz potoka Lipsenjšice zelo razmnožili v jezeru in razširili navzgor do mostu v Gornjem jezeru. Posebno mnogo je račjega naraščaja. Kljub lovi rakov se ni bati, da bi produkcija padla, ker love izključno samce. Za oplodnjo samic, pa ostane samcev vedno dovolj. Pri lanski lovi rakov v jezeru je bilo 70% samic in 30% samcev ter so se samice kljub visokemu številu vse izpustile nazaj v vodo. Da so se raki iz potoka Lipsenjšice pomaknili v jezero, kjer jih prej ni bilo, je vzrok gotovo v suši, ker je bilo v Lipsenjšici zelo malo vode in je zaradi tega velika količina rakov na malem prostoru stradala. Zato so se pomaknili za vodo do jezera, od koder so se po strugi jezera širili navzgor in navzdol. Glede na razprostranitev rakov je suša ugodno vplivala. Lansko leto in še bolj leta 1946. so imeli ribiči malo uspeha pri lovi mren. Vsi so govorili, da jih ni, da so vode prazne zaradi bomb. Kdor je šel poleti lovit mrene, se je večinoma prazen vračal domov. Vsakdo je bil prepričan, da so vode brez rib, saj je dejansko ponekod padlo nešteto bomb v reke, bodisi iz rok okupatorja, bodisi nehote iz bombnikov, ki so merili na vlake. Vzrok neuspeha pri lovi mren je čisto drug. Ko sem še pred vojno lovil mrene v Savi pri Radečah ob nizkem vodostaju, ni-sfcm nikoli imel zadovoljivega uspeha, posebno če je bila voda dalje časa nizka. Zato sem vedno nestrpno pričakoval dežja, da bi voda narasla. Že pri naraščanju vode so mrene pričele prijemati za vabo. Ko pa je voda po treh, štirih dneh že precej upadla, sem imel sijajne uspehe. Prijemale so mi samo velike mrene od 1 do 3 kg. Ko sem ob mali vodi iz čolna opazoval cele jate mren, sem opazil, kako so obirale mah po kamenju, za sir in črva se še zmenile niso. Prišel sem do zaključka, da imajo mrene pri nizkem vodostaju dovolj naravne hrane in zato ne prijemljejo vabe rade. Velika voda, posebno pa dalje časa trajajoča povodenj izpere dno struge in potrga mah ali odnese na njem živeče vod- ne živalce. Ob povodnji ribe ne dobe dovolj hrane, po povodnji pa je struga izprana naravne hrane, zato so mrene kakor tudi podusti sestradane in tedaj divje prijemajo vabo. Zaradi suše nizka voda je bila torej vzrok, da ribiči niso imeli zaželenega uspeha. Predlansko leto neulovljene mrene in podusti so se lani spomladi drstile in zapustile številno potomstvo, katerega ne bi bilo, če bi bila predlansko leto voda ugodna za lov mren in podusti. Tako je suša poskrbela za razvoj ribjega naraščaja. Zato bodo imeli ribiči v prihodnjih letih večjo korist, ko se bodo po bombah uničene vode opomogle. Mladih, dveletnih sulčkov, ki letos že prijemajo na cofe in ki so težki 80—100 dkg, je mnogo opaziti, ker je bila sulčja drst leta 1945. in 1946. zelo ugodna. Voda je bila nizka in so se sulci drstili v Savi sami. Lansko leto je bila voda marca in aprila velika in so sulci pritisnili v pritoke Save in Ljubljanice, predvsem v Mali graben, kjer je tov. Maček, podpredsednik Ribarske zadruge v Ljubljani, ohranil marsikaterega sulca pred ostmi. Iz Sore se pa veliko sulcev ni vrnilo v svoje tolmune. Zato tudi letos ni bilo ujetih večjih sulcev, deloma pa tudi zaradi mile zime, ker se bele ribe niso umaknile v tolmune in so imeli sulci dovolj hrane. Ribarske zadruge bodo morale za časa drsti posvečati več pažnje drsti sulcev. Najtežji sulci postanejo prav v tem času žrtev osti. Tudi postrvja drst leta 1945. in 1946. je bila ugodna. V navedenih letih ni bilo velike vode niti jeseni niti spomladi, zato je postrvji naraščaj dobro preživel kritično spomladansko dobo. Lanska velika voda v marcu in aprilu ni bila ugodna za postrvji naraščaj, posebno v potokih hudourniškega značaja. Tudi zaroda in mladic belih rib je zelo veliko. Lanska velika voda v aprilu je prisilila jate belic v potoke, ki so imeli visok vodostaj, vendar ni bilo katastrofe, ker so se odložene ikre prej izvalile, preden je voda upadla, tako da ikre niso ostale na suhem in se je izvaljeni zarod z upadajočo vodo že lahko umikal. Ker potrebujejo razne vrste rib 5 do 5 let, preden se prvič drstijo, smemo reči, da se bo med vojno 50—50% uničeno ribar-stvo obnovilo na predvojno stanje v dveh do treh letih. Pri tem imam v mislih one vode, kjer ribarstvo še ni v nevarnosti pred pogubnim učinkom strupenih industrijskih odpadnih voda. Predlanska suša je imela katastrofalne posledice tudi za Voglajno, kjer je poginilo ogromno rib. Strupene industrijske odpadne vode ne bi napravile tolikšne škode, če bi bila voda večja. V potoku Bistrica na Štaj erskem so na 15 km dolgi progi poginile do zadnjega repa vse ribe. Celo žabe so poginile od raztopine modre galice, od katere je bila voda kar plava. Enaka katastrofa je zadela tudi potok Sapoto v Radečah, kjer so od papirnice navzdol poginile vse ribe. Pri izlivu potoka v Savo so se obračali celo sulci. Takih primerov je veliko. Omenim naj še Savo od Jesenic navzdol. Lansko leto 28. oktobra je bila Sava ves dan dobesedno črna. Žalostno so jo gledali ribiči, ker so že vnaprej vedeli, kaj bo z ribami. Po preteku nekaj ur so opazili, kako se postrvi zaganjajo na prod. Pričeli so jih pobirati kar po suhem. Preko 1 kg težke postrvi so skakale iz vode iščoč zraka, ker jim je bilo življenje v vodi neznosno. Pri pregledu Save je posebna komisija ocenila nad 4 milijone dinarjev škode. Saj je bilo samo v zadnjih dveh letih vloženo za preko 200.000 dinarjev ribjega naraščaja, in to postrvi in lipanov. Ves trud in prizadevanje ribičev športnikov, da bi obnovili ribarstvo, je enkrat za vselej pokopan. Če bi železarna na Jesenicah takoj napravila čistilne naprave, se 5 do 6 let ne bo smelo loviti. Vso to dobo bi bilo potrebno intenzivno vlaganje postrvi. Tri leta bi morali vlagati vso produkcijo ribjega naraščaja, kolikor ga vzgojijo državne ribogojnice, da bi se ribarstvo vzpostavilo v prvotno stanje. 60 km dolga vodna proga je 80% uničena. Tudi kopalci, ki so se poleti kopali v Savi, so dobili kožno vnetje. Ako bi bila voda velika, prav gotovo ne bi bilo tolikšne škode. Tudi tu je suša prispevala svoj negativni delež. Lansko leto se je celo posušil slap Savice. Po pripovedovanju Bohinjcev je bil slap suh pred 105 leti. Bohinjsko jezero je dobivalo nekaj vode samo od studencev, ki izvirajo v jezeru, sicer bi bil pretok vode iz jezera popolnoma prenehal. To je imelo za posledico, da jezerske postrvi niso šle na drst iz jezera v Mostnico kot običajno vsako leto, ampak so se zdrstile v jezeru samem. Zato tudi ribiči niso mogli ujeti niti ene jezerske postrvi, dokler ni padel prve dni decembra izdaten dež. Vendar se je do tega časa že polovico postrvi izdrstilo v jezeru. Zato produkcija iker jezerskih postrvi letos ne bo dosegla lanske. V pritokih Save in v Savi sami so ribiči ujeli zaradi nizke vode veliko več postrvi kot prejšnja leta. Vendar bo celokupna produkcija iker jezerskih in potočnih postrvi manjša, kot bi bila, če bi bilo jezero večje. Tudi v tem primeru je imela suša slabe posledice za produkcijo iker. Letošnjo zimo smo imeli več velikih voda, ki niso ugodno vplivale na valjenje postrvjih iker. Mnogo iker je velika voda odnesla, mnogo je bilo zasutih. Drst sulcev in belih rib pa se je končala v ugodni vodi. ].teletina«. Divjad ločimo v divjad, ki je z lovopustom zaščitena ali pa nezaščitena. Z ozirom na določilo 6. čl. Szl je minister za kmetijstvo in gozdarstvo LRS sporazumno z ministrom za gozdarstvo FLRJ izdal 3. II. 1948 odločbo (Uradni list LRS št. 42/6—1948), po kateri je pri nas zaščitena naslednja divjad in traja lovopust zanjo: kozorog vse leto, gams: kozel od 1. I. — 31. VIL, koza od 1. L — 31. VIII., jelen: samec od 1. I. — 31. VIL, košuta in teleta od 1. I. — 30. IX., srnjak od 1. XII. — 31. V., srna ih mladiči od 1. I. — 30. IX., zajci od 16. 1. — 1. IX. (pravilno bi moralo biti 31. Vlil.), veliki petelin od 1. VI. ■— 31. III., kokoš vse leto, ruševec od 16. VI. — 15. IV., kokoš vse leto, jereb: petelin od 16. XII. — 15. VIII., kokoška vse leto, kotoma, od 1. 1. — 31. VIII., belka od 1. 1. — 30. IX., fazani in fazanke od 1. I. — 31. Vlil., jerebica, prepelica, kosec od 1. XII. — 15. VIII., divji golobi in grlice od 1. IV. — 30. VI., kljunači od 1. IV. — 31. VIII., divje gosi, divje race, močvirni in povodni ptiči od 1. lil. — 30. VI. Vrvi in zadnji dan se štejeta v lovopust, kar je povsod pravilno, le pri zajcu je očioidna pomota. Medved je zaščiten in se ne sme loviti v okrajih Črnomelj, Ilirska Bistrica, Kočevje, Novo mesto in Postojna, razen s posebnim dovoljenjem ministra za gozdarstvo. Zaščiteno divjad loviti in streljati, pa tudi preganjati v času lovopusta, dalje na nedovoljen način ali s sredstvi, s katerimi se množično uničuje, je prepovedano in kaznivo po 19. čl. 4. in 5. točka Szl. V splošnem je prepovedano loviti tudi živo zaščiteno divjad; izjeme so dovoljene le za znanstvene namene, za razplod ali za zverinjake. V zakonu pa ni določeno, kdo izdaja tako dovoljenje in bo to vrzel moral izpolniti republiški zakon o lovu. Manjka tudi kazenska sankcija za one, ki to zakonito določilo prekršijo, ker to ni izrecno določeno d taksativno (posamično) naštetih prekrških 18. in 19. člena Szl. Prav tako pogrešamo v tem zakonu tudi določilo, kako se kaznuje krivi lov, dalje nepravilno gospodarstvo v lovišču in podobno. Toda to ni potrebno. Po 1. čl. Szl je vsa divjad na ozemlju FLR Jugoslavije splošno ljudsko premoženje. Za upravljanje takega premoženja velja zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja v upravi države z dne 23. X. 1946, ki je bil objavljen o Uradnem listu FLRJ št. 602186—1946, zato tudi Szl nima kazenskih določil o krivem lovu itd. Pod varstvo tega zakona spada vse splošno ljudsko premoženje, torej tudi divjad. Ta zakon ima posebna kazenska določila za one, ki upravljajo ljudsko premoženje, pa tudi za tiste, ki se iz takega premoženja hočejo okoristiti. Kdor je postavljen, da upravlja, vodi in varuje splošno ljudsko premoženje, je dolžan upravljati ga kot dober in vesten gospodar< če ravna z njim nevestno ali neskrbno, skratka malomarno, je kaznovan po 6. čl. z odvzemom prostosti od 6 mesecev do 3 let. Ako ga ukrade, poneveri ali sicer z njim okoristi sebe ali druge (naklepno ali dolozno dejanje), pa se kaznuje po 7. členu z odvzemom prostosti, s prisilnim delom od 2 do 6 let. Vsak drugi razen onega, ki mu je zaupana uprava, vodstvo ali varstvo splošnega ljudskega premoženja, ki ukrade, poneveri ali z njim okoristi sebe ali da drugim v izkoriščanje, se kaznuje po 8. členu z odvzemom prostosti do 3 let, v hujših primerih z odvzemom svobode s prisilnim delam do 2 let. V 15. členu zakona je določeno, da so za sojenje pristojna okrajna sodišča. Ker je divjad splošno ljudsko premoženje, spadajo pod kazenska določila zakona o varstvu splošnega ljudskega premoženja tudi vsi prestopki glede divjadi in upravljanja lovišč pod ta zakon. Lovci, ki v loviščih malomarno gospodarijo, bodo kaznovani po 6. členu, če pa izurše dejanje naklepoma pa po 7. členu; vsi drugi, torej tudi krivi lovci, pa morajo biti kaznovani po 8. členu tega zakona. Lovec, ki ulovi živo zaščiteno divjad in si jo prisvoji, spada pod ta zakon, enako pa tudi nelovec, čeprav bosta kaznovana vsak po drugem členu. Zalo bi bila dolžnost varnostnih organov, da na podobne oglase, kakor je v naslovu tega našega razmišljanja, ugotove, kdo ima udomačeno srno ali drugo zaščiteno divjad in uvedejo proti njemu kazenski postopek pred rednim sodiščem; tudi za one, ki imajo zaščiteno divjad brez dovoljenja zaprto v svojih vrtovih, velja isto. Tako smo razčistili ta vprašanja, ki so bila doslej za lovce, pa tudi ne-looce, nejasna ali celo sporna. Lovišča in divjad v njih so dana o upravo in varstvo lovskim družinam in njihovim članom. Zakonita določila, ki jih sedaj poznamo, nam nalagajo dolžnost, da gospodarimo v loviščih in z divjadjo kot dobri in vestni gospodarji in za svoje pravilno ali nepravilno gospodarstvo odgovarjamo skupnosti, državi, ki nam je upravo odstopila. Za morebitno škodo odgovarjamo materialno s svojim premoženjem, pa tudi kazensko in kakor vidimo, kazni niso nizke, temveč občutne. Odgovornost pa imajo tudi nelovci, ki bi si hoteli divjad na krivem lovu prisvojiti bodisi živo, bodisi mrtvo. Lovske družine, njihovi člani, državni organi, ki upravljajo državna lovišča, zlasti še lovski čuvaji, so dolžni vsak primer kršenja zakona prijaviti javnemu tožilcu, da pokrene zoper krivce postopek pred pristojnim rednim sodiščem, da krivec dobi zasluženo kazen. Zakoni ljudskih oblasti so, kakor .smo videli, strogi, a pravični. \ V. J. Prehrana in reja psov (Konec.) Pri preiskovanju, koliko časa traja premik hrane iz želodca do iztrebljenja (do ekskrementov) so dognali sledeče: Pri enkratni dnevni naliranitvi odločilno vpliva že dnevni čas nahranitve. Če damo psu enkrat dnevno jesti, in sicer zjutraj, začne iztrebljenje po 20—25 urah in je končano po 2 oziroma celo šele po 4 dneh. Pri dnevno enkratni in to večerni naliranitvi psa, se je pokazal mnogo hitrejši prehod hrane v celotnem poteku. V tem primeru začne iztrebljenje že po 14—16 urah in konča po 1 in pol do 2 dneh. Razlog za hitrejše izločanje neprebavljivih snovi ter odpadkov žlindre pri prehrani zvečer bo v tem, da pri vsakem bitju prebava v želodcu poteka najbolje in najživah-neje ob popolnem telesnem mirovanju. Vsako telesno gibanje namreč prebavo moti in zavlačuje. Pač pa je po drugi strani treba priznati, da vsako telesno gibanje pospešuje črevesno peristaltiko (valovanje) in s tem izločanje, iztrebljanje, kar je vsekakor koristno za psa. Temu nasprotna je zanimiva ugotovitev pri raziskovanju dnevno dvakratnega hranjenja psa. V teh primerih so se časovne razlike jutranjega in večernega hranjenja izravnale ter je izločevanje (iztrebljanje) nastopilo po ib do 13 urah, konec iztrebljanja je pa bil ugotovljen po 1 do 1 in pol dnevu. Kako naj se lovec s temi ugotovitvami okoristi? Najprej se bomo lovci vprašali, kdaj je najustreznejše dajati psu hrano, kdaj je za nahranitev psa najugodnejši dnevni čas. Po zgoraj navedenem moremo neposredno odgovoriti, da je naj umestne je hraniti psa dnevno dvakrat in sicer zjutraj in zvečer. Pripomniti je treba, da zaužita jed ali poln želodec neugodno vpliva na notranje organe, če pritiskajo na trebušno prepono. Posledica tega je, da mora neogibno nastopiti slabše ali otežkočeno dihanje in s tem v zvezi otežkočeno delo srca. To je torej nasprotno onemu, kar je n. pr. psu na lovu najpotrebnejše. Iz tega je zaključek na dlani, da nima najmanjšega smisla in je brez koristi, če nahranimo psa pred odhodom na lov oziroma v lovišče. Ne smemo s-dalje pozabiti, da poln želodec s splošnim povečanjem pritiska A- trebuhu draži peristaltiko (valovanje) črevesja. Posledica tega, ki je lovcem iz prakse znana, je, da so psi, nasičeni kratko pred lovom, nemirni, neosredotočeni na lov ter se stalno in brezuspešno poskušajo iztrebljati. Vsekakor ta nemir in draženje zadržuje in moti psa pri delu. Zato priporočam lovcem, da neposredno pred lovom ali odhodom v lovišče ne hranijo psov. Zadnjo jed naj pes dobi na predvečer lova. V primeru, da čakajo psa veliki lovni napori, bi bilo treba zadnjo hrano dati psu celo že zjutraj, lovu predhodnega dne. V takem primeru bi bilo zgolj dopustno, da bi na predvečer dali psu malo in lahko prebavljive hrane oziroma tekoče hrane, n. pr. nekaj toplega mleka ali juhe. «V zvezi s trajanjem prehoda hrane skozi čreva do iztrebljenja, je upravičeno vprašanje, kako dolga so čreva, če je trajanje odvisno od hrane in absolutne dolžine črev. Podatki o absolutni in relativni dolžini črev pri psih raznih pasem so zanimivi. Vsa merjenja so izvršena ne upoštevaje rep in glavo, da ne bi to kvarilo podatkov. Na splošno velja pravilo, da imajo rastlinojede relativno daljša, a mesojede (carnevori) relativno krajša čreva. Naš junak pes kot vsejedec (omnivor) je na sredini med obema. Čreva rastlinojedih so 8 do 10 krat izjemno celo do 23 krat daljša od telesne dolžine — merjeno brez glave in repa. Mesojede imajo 4 do 6 krat daljša čreva od telesne dolžine. Absolutna dolžina črev pri najmanjših pasmah psov je okrog 3 m, pri največjih do okrog 7 m. Relativna dolžina črev pri psih znaša, po Kienitzu, 5 do 6.8 kratno dolžino telesa, ali povprečno 6 kratno telesno dolžino. Pes kot vsejedec ima torej dosti kratko črevo. Če bi hranili psa samo ali v glavnem z rastlinsko hrano, bi moral dobivati dokaj velike množine hrane, da bi jo v precej kratkem črevesju prebavil in hranive snovi zadostno izkoristil (absorbiral). Poskusi z zgolj mesno (živalsko) hrano so ugotovili, da je prebava tako popolna, da v faeces (danki) niso našli skoraj nobenih ostankov neprebavljene hrane. Po vsem tem in po dognanju znanosti glede prebave oziroma absorbiranja (vsrkavanja) razne hrane in po dejstvu, da spada pes v rod zveri, morem trditi, da je mesna hrana (surovo ali kuhano meso) za psa odlična hrana. Zato Oberlaender (Dressur u. Fiihrung des Gebrauchshundes 1926) zagovarja koristi (prednosti) mesne surove hrane za psa, zlasti v prvem letu starosti in končno tudi zato, ker je pes zverinskega porekla, katerega notranji organi so ustvarjeni za prebavo surovega mesa oziroma surove animalske (živalske) hrane. Ta znani strokovnjak na širokem kinološkem polju soglaša s profesorjem H. Losslo-vimi neštetimi strokovnimi članki ter objavljenimi dognanji glede prehrane psov (Zeitschrift fiir Hundeforschung 1930, 1931, 1932, 1933) in priporoča glede na to, da se je pes v tisočletjih prilagodil človeški hrani, hranjenje psa z mešano, vendar kuhano animalsko-rastlinsko hrano. Čeprav je dodatek surove mesne hrane zlasti za odrasle mladiče izredno važen za pravilno izgradnjo pasjega okostnjaka in splošnih organov, vendar moramo računati s čistočo kuhane hrane. Posebej velja to za poletne mesece, ko je surova animalska hrana izpostavljena mnogo bolj napadom raznih parazitov (zajedaleev), ki pridejo s surovim mesom v želodec mladih a ne vedno dovolj odpornih psičkov. Če bi hranili psa zgolj z mesnato hrano, mu nikakor ne bi mogli nuditi tako raznovrstne provenience (porekla) ani-malske hrane, kakor je ta na voljo divjim canidom, ki z najrazličnejšo sestavo mesa svojega plena dobe vse potrebne in najpotrebnejše snovi. Sicer pa znanost ne navaja prav nikakršnega razloga proti prehrani psov bodi s surovo bodi s kuhano mesno hrano. Mangold (Irrtiinier u. Ubenreibungen in der Erniili-rungslehre) odločno pobija neupravičeno bojazen lovcev glede kvarnih posledic surove mesne hrane za rejo in vzgojo psov. V ostalem pa bo oni, ki ima priložnost nabavljati iz klavnice cenene mesne odpadke, zlasti iz okolice ledvic, jeter, pljuč in podobnega, mnogo koristil, če s tem v večji meri hrani pse, ki bodo pri tem načinu prehrane najbolje uspevali. Mleko zavzema v prehrani psa med vso driigo hrano najvažnejše mesto. Mleko je namreč edinstvena hrana, ki po naravi edina služi psičkom v prvih mesecih življenja. V prvem življenjskem letu, to je v odločilni periodi življenja, z dodajanjem mleka drugi hrani ugodno vplivamo na splošno konstitucijo (zgradbo), ker je mleko kot dodatek beljakovin potrebno. Sploh je priporočljivo pustiti mladiče čim dlje pri dojenju psice-matere, a brezpogojno vsaj v prvem letu mladičem dodajati k drugi mešani hrani mleko. Poudariti je treba, da mladiči in odrasla mladina psov potrebuje polnomastno, vsekakor nerazredčeno mleko. Dogaja pa se, nasprotno vsem dognanjem, da mladiče, ki so zgubili mater ali iz drugih razlogov, hranijo z razvodenelim mlekom ali juho, razredčeno z vodo, iz neke povsem neopravičene bojazni, da bi mladiči, hranjeni s čistim mlekom, ne zboleli za katarji, drisko in podobno. To ni prav! Razlogov za ta ali taka obolenja legla in odraslih mladih psov nikakor ni iskati v čistem polnomastnem kravjem mleku, iemveč obstoje za podobna obolenja predvsem in povsem drugi razlogi, to so ravno razvodenelo mleko, postano (staro) mleko, nesnažna posoda, v kateri so kisli ostanki hrane itd., kar vse prav lahko povzroči infekcije (zastrupitve), želodčne in črevesne katarje in druga težja obolenja. Poslušajmo o tem strokovnjake. Pasje mleko se napram mleku vseh drugih živali odlikuje zlasti po veliki vsebini beljakovin in maščob. Vsekakor je za tako bogato vsebino pasjega mleka odločilna naravna in pravilna prehrana psice-doj ilje v brejosti in med dojenjem legla. Za naš primer pa ni zanimiva zanemarjena ali sestradana psica z desetero izstradini-mi mladiči. Iz naslednje tabele po H. Losslu (Aufzucht u. Fiitterungs-a ersuche mit Welpen), Miiller (der gesunde Hund) beljako- maščo- Ogljik. minerali j toplotna vrednost vine be hidratov (pepel) kalorije % % % % % 100 gr mleka psice 9.7 9.4 3. L 0.9 139 j 00 gr mleka krave 3.4 3.6 4.8 0.8 67 sledi, da bi leglo, ki mu iz kateregi a koli razloga o idtegnemo psico-mater ali sploh v primerih, da je potreba dodajati kravje mleko, bi mladiči po nekaj tednih starosti morali dobivati znatno povečane količine čistega kravjega mleka, da bi sploh dobili kvalitetno iste hranive snovi kakor ob pasjem mleku. Če raziskovalci trde, da je za razvoj telesa mladega psa potrebna trikratna množina čistega kravjega mleka, moramo že računati s posledicami take prehrane, kaj šele, če zali jamo kravje mleko z vodo, da se mladiči napihnejo, napumpajo in potem ne vzamejo radi druge koristne hrane. Pri tem dobe razširjen želodec, mehek in viseč trebuh in nekako vodeno, gobasto telo. Iz teh razlogov priporočata znana kinologa Hauck in von Stephanitz v svoji jako zanimivi razpravi »der deutsclie Scliaferhund in Wort u. Bild«, da v primerih hranjenja mladičev s kravjim mlekom izdatno dodajamo surovo maslo in sladko smetano, da se s tem vsaj nekoliko približa kvalitetna vrednost kravjega mleka psičinemu. Med lovci sem čul mnogo priporočil za odlično kakovost kozjega mleka za pasjo mladež v prvem letu. Kozje mleko je gotovo odlična hrana, toda vedeti moramo, da so raziskovanja prehrane mladih psov dognala kot edino izjemo pri kozjem mleku, da ne vsebuje nič železa, ki ga končno mladi psi v prvem letu za proizvodnjo krvi neobliodno potrebujejo. Zanimivo je, kako more uspevati mladi kozji naraščaj, če z dojenjem ne dobiva od matere neobliodnega železa. V tem izjemnem primeru — kakor kaže — je narava poskrbela za kozji rod glede manjkajočega železa že v naprej na ta način, da koza-mati oskrbi mladiča že pred rojstvom za prvi čas življenja z zadostno rezervo železa, ki se nahaja ob rojstvu kozliča v njegovih jetrih. Žitarice in drugo. Dejstvo, da je pes po tolikih tisočletjih s človekom vendarle postal z njim vse jedec, moramo pravilno dalje sklepati, da je zmleto ali dobro zdrobljeno kuhano žito, ker vsebuje mnogo ogljikovih hidratov, za psa dokaj primerna hrana. Iz tega razloga moremo mirne duše hraniti psa z mlevnicami žita, če jim dodamo priftierno maščobe, brez bojazni, da bi pes dobil ob taki hrani premalo ali preveč od treh najvažnejših skupin hraniv — beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov. Vsekakor je treba smatrati zdrobljeno ali zmleto kuhano žitno hrano v glavnem samo kot podlago, ki jo dajemo psu za nasičenje in od katere dobiva tudi mnogo potrebnih mu kalorij. Iz ogljikovih hidratov in maščob kot izviru toplote in delavne sile dobiva pes temeljno količino potrebnih beljakovin. Enako velja to za dodatek riža, koruzne moke oziroma krompirja. Pri prehrani psa s krompirjem ne smemo pozabljati, da današnji pes s svojim črevesjem kuhanega krompirja v kosih sploh ne prebavi in je zato potrebno krompir za hrano psu pasirati ali vsaj zmečkati, a ne samo zrezati na koščke. Velike koristi za pasjo mladež oziroma za psa v prvem letu je sladkor kot sredstvo za krepitev. Neprecenljive vrednosti pa je občasno dodajanje hrani poleg sladkorja, posebno za zaostale, nerazvite mladiče, ribje olje, kot sredstvo za dviganje telesne delovne sile in vzdržljivosti, kot neposreden vir muskulature. Mišljenje mnogih lovcev, da sladkor kot tak škoduje zgradbi oziroma odpornosti zobovja, je docela pogrešeno, ker nas današnja znanost uči, da je zdravo in odporno zobovje predvsem in v glavnem odvisno od mineralne in vitaminske hrane. Pomen mineralnih hranivih snovi, med katere spada tudi navadna voda ter v njej raztopine raznih soli za prehrano, rast in izmenjavo snovi živalskega organizma, izhaja iz samega dejstva, da sestoji živa masa živalskega telesa približno do 70 % iz vode, 26 % iz drugih suhih organskih snovi ter 2.5 % do 5 % nezgorljivih mineralnih snovi (pepela). Zato je naša dolžnost, da se brigamo, da ima naš prijatelj in lovski pomagač — pes vedno čisto in svežo vodo, ker dobiva iz raztopljenih mineralnih snovi v vodi za rast in zgradbo okostja potreben apnenec. Današnja biološka veda nas uči, da so vsakemu živemu telesu neobhodno potrebni vitamini, da ne nastopijo obolenja kot posledica pomanjkanja vitaminov. Ta obolenja nam kaže tabela A. Scheunerta in R. Petzolda v »Untersuclmngen liber Beziehungen der Hundestaupe zu Vitaminmangeln«: Tip obolenja Pomanjkanje vitamina Po-voljno delujoča hrana splošno vnetje živcev BI Rahitis mehke kosti D mehke oči A sterilnost E kruh - krompir, kvas, paradižniki, mleko, surovo maslo, jajčni rumenjak, meso-jetra ribje olje, paradižniki, zelena hrana žitni kaliči, orehovo olje, solata, menjalk, meso-jetra Ob nastopivši potrebi za dodajanje posebno vitaminozne hrane moramo biti previdni, ker preveč dobrote lahko škoduje, ker ravno v tem primeru pregovor »veliko zdravil veliko pomaga« ni na mestu. To velja zlasti za primere, kadar hočemo laiki (nestrokovnjaki) biti za svojega ljubljenca živinozdravniki in lahko s strokovnimi vitaminskimi preparati telesu bolj škodujemo ter izzovemo posebna obolenja, ki se kažejo v izgubi teka (apetita), v bljuvanju, krvavitvah, v izpadanju dlake in podobno. Zato je naša dolžnost, da pri vzreji in vzgoji psa uvažujemo sledeče splošne smernice: Slabo ali nepravilno hranjen pes ni zmožen dela in je sprejemljiv za vsakovrstne bolezni. Prehrana psa se v mnogočem ravna po njegovi starosti. Nikoli ne dajati psu preveč in obenem in brezpogojno po nahranjenju posodo očistiti. Ne psu dajati-prevročo hrano! Važno je, da ima pes svežo pitno vodo. Bivališče psa mora biti vedno suho, brez prepiha ter zavarovano pred veliko vročino in mrazom. Poleganje rabnega psa po toplih sobah pomeni zanj pomelikuženje. Hišico je treba redno in temeljito čistiti in na ležišču čim večkrat menjati steljo (seno, lesno volno, praprot). Brigati se moramo, da je pes telesno čist, brez bolh in pasjih uši. Končno je treba po lovu pregledati psa zaradi klopov, ki jih odstranimo na ta način, da jih nakanimo z oljem ali petrolejem ter jih po 10 minutah previdno cele — z vsesano glavo —■ izvlečemo. To velja za lov v gozdu, kjer se pes najlaže naleze klopov. Koristno je za psa, ne ostro česanje, temveč čiščenje z dobro ščetjo. Česanje in kopanje opravimo od časa do časa, a nikakor prepogosto, ker bi s tem postala koža preobčutljiva in razdražena. Gibanje je psu, posebno mladičem, tako potrebno kakor zdravemu človeku vsakdanji kruh. Zlasti mladega psa je treba voditi na lov, v lovišče, na izprehod, ker poleganje najsi bo mlademu ali staremu psu, morda celo na verigi, škoduje, ker postanejo sklepi trdi in gibi neokretni. Psi naj ne pohajajo brez kontrole in brez nadzorstva. Ob pravem času pričnimo z vzgojo osnovnih disciplin, da je vodljiv (na vrvici) in brezpogojno ubogljiv (sobna dresura). Šele za tem preidemo z njim k dresuri za praktično izvajanje lova. V primerili obolenja našega psa se spomnimo njegove koristnosti pri lovu, vdanosti in ljubezni do hiše ter zaprosimo živinozdravnika za svet in pomoč. Če sami svojega psa ali ščeneta toliko ne cenimo, da bi za njegovo zdravje ne žrtvovali nekaj izdatkov, tedaj sami nismo vredni psa, oziroma je pes brez vrednosti, komaj kreatura sposobna za kuhanje mila. Dr. Janko Lokar I>ivja svinja (Nadaljevanje.) II. Divja svinja je zarodnica domače. Zato sta si podobni, nista pa enaki. Telo divje svinje je krajše, bolj tršato, zbito, zgoščeno. Od strani je stisnjeno. V višino meri 80—100 cm, v dolžino 130—150. Vrat je kratek, mišičast, močen. Glava je nesorazmerno velika, podolgovata, klinasta ter šibkejša kakor pri domači svinji. Čelo je visoko. Prsi so sicer globoke, a ne široke. Za pogled od spredaj je svinja ozka. Taka postava omogoča in olajšuje prodiranje skozi zarasle goščave. Glava je podaljšana v rilec, ki se zdi na prvi mah bolj koničast kakor je v resnici. Na koncu ima okroglo, hrustančasto ploščo, v njej pa nozdrvi. Ta plošča je po močnih mišicah zelo gibljiva. Z rilcem svinja tipa, rije ter voha po zemlji in pobira hrano. lip in' voh sta odlično razvita. Malolcatera žival se lahko glede voha z divjo svinjo kosa. Voh ji naznanja na veliko razdaljo nevarnost, odkriva ji pa tudi globoko v zemlji tičeče črve, gliste, ličinke, miši, korenine itd. Oči so majhne, a žive. Pomaknjene so precej na stran in stoje visoko ob čelu, da znaša razdalja med rilcem in očmi do 32 cm. Prst torej ne more padati pri ritju svinj i v oči, ker so te razen tega zaščitene z na vse strani štrlečimi ščetinami. Svinja vidi slabo. Uhlji stoje bolj pokonci in so nekoliko daljši ter bolj špica-sti kakor pri domači svinji. Posebno gibljivi niso. Porasli so zunaj z gostimi in dolgimi ščetinami, znotraj pa s tankimi, gostimi dlačicami. Na vrhu imajo daljšo dlako, ki je strnjena v čopič. Prej imenovane goste dlačice varujejo sluhovod, da ne more vanj voda ali prst, kadar se svinja valja po blatu ali kadar rije. Svinja sliši izredno dobro. Oplečje je dobro sklenjeno in mišičasto. Hrbet je visok, a ne širok. Križ je odsekan. Rep je malone gol in za spoznanje daljši ko pri domači svinji. Meri 25—30, celo do 40 cm. Daljšega ga dela predvsem čop ščetin na njegovem koncu. Noge so močnejše kakor pri domači svinji. Na nogah imajo svinje po dva para prstov, katerih zadnji prstni člen je obut v roženo kopitce, ki ga imenujemo parkelj. Ker je število štiri sodo, spadajo divje svinje k sodoprstim neprežvekovalcem (Ar-tiodactvla non ruminantia). Srednja prsta, ki ju imenujemo velika parklja, sta daljša kakor obkrajna. Ta dva stojita više, sta tanjša in šibkejša ter jima pravimo mala parklja. Pri hoji kreči svinja prste. Zato se v močvirna tla manj pogreza. Noge prestavlja v ravni smeri. Kadar skače, postavlja kakor zajec zadnji nogi pred sprednji. Stopalo sprednjih nog je večje od onega zadnjih. Tal se dotika tudi z malimi parklji, zato se na sledi v slednem snegu ali v mehki zemlji poznajo. Na trdih tleh se jih ne vidi, saj so v tem primeru tudi odtisi velikih parkljev slabo zaznavni. Dober poznavalec presodi po sledi lahko tudi starost šče-ti nar jev. Mladina ima manjša stopala in krajši korak. Razen tega je pri mladih svinjah notranji veliki parkelj krajši kakor zunanji. Ta neenakost obstoji pri ženskem spolu tudi v starosti, medtem ko se pri moškem z leti izgublja in izgine nekako s sedmimi leti. Sled merjasca se razlikuje od svinjinega tudi po tem: pri svinji sta velika parklja podolgovata in od strani stisnjena, pri merjascu sta zaokrožena. Dalje sta velika parklja svinje bolj ločena drug od drugega kakor pri merjascu. Opozoriti moram, da imata svinjad in jelenjad precej podoben sled. Ko sem prišel avgusta 1. 1939. klicat srnjake h Hudi Polici pri Šmarjem, mi je povedal gornik, pri katerem sem mislil prenočiti, da prihaja divja svinja prav do njegovih stop. Radovednost me je gnala takoj na sled. Tu sem podvomil, da bi bil to sled svinje. Bolj sem bil za to, da je hodil ondod jelen. Gornik pa je ostal pri svojem, češ da ljudje svinjo tudi vidijo in da dela že na korenju in pesi škodo. Ko sva se pozno na večer še pomenkovala pred hišo, je pri-pilial razburjen k nama čuvaj Tone, zakrilil z rokama in vzkliknil: »Jelen!« Pripovedoval nama je, da je na obhodu zagledal že v mraku na robu gozda ob poliškili njivah jelena. Tako je potrdil mojo domnevo. Jelen se je zadrževal še precej časa v mojem lovišču. Ko se je pa šel ženit v Ločnik pri Turjaku, se ni vrnil več. Tam so mojstri doma! Sled svinjadi ločiš od sledi jelenjadi, če paziš na to: v sledu divjih svinj se vidita odtisa malih parkljev jasneje kakor v sledu jelenjadi, kjer se vedno ne poznata. Pri svinji so mali parklji ozki, koničasti in se vidijo njihovi odtisi nekako ob strani velikih, pri jelenu so mali parklji okrogli in tvorijo odtisi vseh štirih parkljev pravokotnik. Korak na j več je svinje je krajši kot korak srednjega jelena. V snegu je razlikovanje lahko: jelenja stopala se vidijo razločno, medtem ko pušča svinja gaz za seboj. Koža svinje je debela, a prožna. Zato ne krvavi svinja mnogo pri naših modernih kroglah manjšega kalibra, ker koža strelni predor nekako zapre. Najtanjša je koža na trebuhu, najdebelejša na plečih. Pokrivajo jo trde, dolge ščetine, ki se pri odraslih svinjah rade na koncu cepijo. Na spodnjem delu vratu in proti koncu trebuha so obrnjene navzpred, drugod pa navzad. Najdaljše so na tilniku in na sprednjem delu hrbta, da napravljajo grivo ali greben, ki se naježi, kadar so svinje jezne. Greben je pri merjascih bolj izrazit ko pri svinjah. Dolge in goste so ščetine le pozimi. Da je koža še bolj zavarovana pred mrazom, jo krije pod ščetinami iz drobnih, vol-natih, mehkih dlačic obstoječa podlanka, ki izpade ob toplem vremenu. Prek poletja se tudi ščetine razredčijo, da se zde svinje skoraj gole in da za pogled res niso lepe. Ker dobri svinjam valjanje po blatu in drgnjenje ob smolnato igličasto drevje, se sprimejo blatnate in smolnate ščetine v trdo skorjo, ki tvori pri starih svinjah na plečih nekak oklep. Svinje z oklepom imenujemo oklepnike. Barve, ki je v neki meri odvisna od okolice, v kateri žival živi, je divja svinja umazanočrne ali umazanorjave. Na koncih so ščetine rumenkaste, sive ali rdečkaste, tako da je splošen vtis barve nekoliko svetlejši, kar velja posebno za poletje, ko so ščetine temnosive. Noge, uhlji in deloma rilec so temnejši ko ostalo telo, čelo je svetlosivo, včasih belkasto. Mladički so sivkastorjavi ali sivkastordeči, le greben vleče na črno. Po dolgem so rumenkasto progasti. Ti progavci so za oko lepi in ljubki, a izgube progavost do petega meseca starosti in jo zamenjajo s črnosivo barvo. Sive ali lisaste divje svinje so redke. Že barva jih izdaja, da so križanci z domačimi. Po črnkasti barvi se imenujejo divje svinje črna divjad. V zgodnjem srednjem veku so šteli k tej še tura, zobra in medveda, medtem ko so zaznamovali in zaznamujemo cervide z imenom rdeča divjad. Izraz svinjebarven se rabi v psoslovju, kjer označuje psa, čigar črnordeča dlaka je posejana s črnobelo. V zobovju se razlikuje divja svinja od domače po obliki in velikosti zob. Zobni obrazec za divjo svinjo je 3, 1, 7. ----— s čimer nočemo 3 17 povedati, da ima 44 zob, in sicer v vsaki polovici svojih čeljusti po tri sekavce, en podočnjak in po sedem kočnjakov, od katerih je zadnji neznaten in ozek. V spodnji čeljusti ga večkrat niti ni, tako da ima svinja le 42 zob. Prednji kočnjaki spominjajo po ostrih vencih na derače zveri, zadnji so topogrbasti. S prvimi trga mesno hrano, z zadnjimi melje rastlinski živež. Moti se namreč, kdor misli, da je divja svinja samo rastlinojedec. Meso ji ne diši nič manj ko rastlinje. Neredke so časopisne vesti, da se je domača svinja lotila dojenčka v zibelki. Zaradi grbic se imenujejo zadnji trije kočnjaki grbači, po svojem delu pa meljaki. Pri mlajših svinjah so grbice ostre, pri starejših že zbrušene, pri prav starih pa uglajene, da se ne vidijo več. Približna starost divjih svinj se da torej določiti po obliki meljakov. Sekavci spodnje čeljusti so naprej obrnjeni, tako da tvorijo nekakšno lopato, s katero izkopava divja svinja hrano. Podočnjaki so zaviti in navzgor zaokrenjeni. Zlasti pri samcih so dolgi, krepki in ostri. Nalikujejo belim, ukrivljenim stebričkom. Iz čeljusti mole samo s tretjino svoje dolžine, dve tretjini tičita v čeljusti. Del podočnjakov, ki je v čeljusti, je votel. S podočnjaki svinja orje po zemlji in trga korenine. Razri-tine so včasih precej globoke. Podočnjake imenujemo klavnike. Klavniki v spodnji čeljusti merjasca se zovejo čekani, v zgornji brusilci ali okla, spodnjim klavnikom svinje pravimo čeki ji (pri odpiranju in zapiranju čeljusti se drgnejo okla s prednjo stranjo ob zadnjo stran čekanov, tako da se ti zobovi brusijo). Brusilci so v primeri s čekani kratki, slabejši in okrogli, precej usločeni. Tudi čekani so ukrivljeni, toda manj izrazito, ker je lok krivulje daljši. Čekani so spodaj debeli, a se proti vrhu naglo zožujejo in končujejo v zelo ostro, trikotno konico. Ako te ravsne žival z njimi v stegno, ti prereže meso do kosti, če ti jih zasadi v trebuh, se ti pokažejo morda čreva. Brez dvoma so nevarno obrambno in napadalno orožje. Iz čeljusti dobivajo klavniki vedno novo rastno snov. Da ne zrastejo do mere, ki bi ovirala žival pri prehrani, se brusijo, kakor sem zgoraj omenil. Ker se pa brusi jo in izrabi jajo samo na eni strani, postajajo z leti vedno bolj zakrivljeni, zlasti čekani. Starost se da torej približno določiti tudi po obliki čekanov, in sicer po velikosti krivulje ter po debelini (po obsegu ob dlesni). Čekani veljajo za zelo čislano trofejo. Čim večji so, tem bolj smo nanje ponosni. Nosimo jih celo na verižicah ur kot amulete. Stara vera je, da nas varujejo v nevarnostih in da nam dajejo prisebnost ter moč, posebno če jih nosimo po tri na verižico pripete. Malokdo pomisli, da se lepi čekani dobe lahko samo v krajih, kjer postane črna divjad lahko stara in kjer so naravni pogoji za njen krepek razvoj. Manj znano je, da zavisi razvoj klavnikov tudi od temperature. Najširje klavnike izkazuje pokrajina okrog Lvova tja do Karpatov. Od tod prek Ogrske in Romunije do Donavske nižine in na Balkan se širina zmanjšuje z rastočo toploto. Prav tako pojema širina klavnikov od Vzhodne Prusije do Nizozemske v enaki meri, kakor raste temperatura. Primera dolžine klavnikov daje drugo sliko. V severnih pokrajinah je razmerje med dolžino in temperaturo isto kakor med širino in toploto. Na Balkanu pa se ujema dolžina klavnikov z ono v Karpatih. Klavniki balkanskih ščetinarjev so torej drugače oblikovani ko oni od črne divjadi na Poljskem. Mejo med obema oblikama tvorijo Karpati. Na severu in severovzhodu Evrope so klavniki široki, na jugu ozki. Južnoevropsko črno divjad označuje razmeroma velika dolžina klavnikov. V splošnem spadajo k širokim čekanom široki brusilci, katerih velikosl in oblika zavisi mnogo bolj od starosti ko ona čekanov. Zaradi določitve starosti se moramo spoznati tudi na mlečno zobovje. Ko pride pujsek na svet, ima 16 mlečnih zobčkov: v vsaki čeljusti po šest sekavcev in po dva podočnjaka. Po štirinajstih dneh prično poganjati mladičku "sprednji (prvi trije) mlečni kočnjaki, meljaki nimajo mlečnih predhodnikov. Pri starosti treh ali štirih mesecev je mlečno zobovje popolno. S petimi ali šestimi mu zraste prvi stalni meljak. Izpadanje mlečnjakov se začne v desetem ali enajstem mesecu. Vrši se počasi. Včasih stoji stalni zob že precej velik poleg ( mlečnega. Pred dopolnjenim letom izpadeta mladičku za gotovo skrajna sekavca-mlečnjaka in podočnjaki-mlečnjaki. V začetku drugega leta starosti mu zraste drugi meljak, tretji mu začne siliti na dan po dveh letih. Ker je velik, predre z vso ploskvijo čeljustno kost večkrat šele čez pol leta. Tako smo se seznanili s telesom črne divjadi. Zdaj nam bo laže najti zanjo glede na spol in starost primerna imena. Savelj Anton piše v že omenjenem spisu »Divja svinja v kočevskih pragozdih«: »Mnogi narodi, posebno pa v lovstvu zelo naobraženi in izvežbani Nemci, imajo svoj poseben lovski jezik ali lovsko imenstvo, ki je osobito glede divjih svinj kaj bogato na mnogoličnih izrazih. Že več let si prizadevamo tudi slovenski lovci, da si ustvarimo svoja potrebna lovska imena in pravilno lovsko izražanje... V pričujočem svojem članku sem skušal tudi jaz zvest tem načelom vseskoz uporabljati samo prava lovska imena in res dobre lovske izraze.« Od njega predlagani izrazi pa kažejo samo dobro voljo, potrebnega čuta za jezik pa ne. Krma je za divjo svinjo v našem jeziku nemogoče ime. Daši imajo besede lahko več pomenov, je in bo ostala krma pri nas le hrana za živali, zlasti za goveda in konje. Srbohrvatski izraz krmača je iz istega razloga za nas nesprejemljiv. Beseda veper se je sicer v našem slovstvu že precej udomačila, vendar sem za to, da jo v bodoče opustimo in prepustimo v rabo svojim južnim bratom. Preveč me spominja na nemško ime za samskega ščetinarja Eber, dasi mi je znana tudi latinska beseda zanj: aper, katera ima z veprom ali Ebrom isti koren. Sorodna je z našim glagolom jebati in pomeni pohotno žival. Spomladanec za nemškega Frischlinga ni slab izraz, potreben pa ni. S svoje strani predlagam lovskim tovarišem sledeče zaznamovanje: mladiče do končanega prvega koledarskega leta njihovega življenja imenujem prasce ali praseta (prašič ima koren perk, kar pomeni riti, torej se pomen krije z delom živali), nato do početka parjenja ali bukanja letnjake (letnike) ne glede na spol. Po tem jih ločimo šele po prvi paritvi: samica se imenuje leto na to dveletnica, nato triletnica, pozneje pa kratko stara svinja ali svinjača. Samec je dveletnik, triletnik, nato doraščajoč, potem dober merjasec (svinje se telesno popolnoma razvijejo šele s 5—6 letom). Ko se začne družbi odtegovati in samotariti, ga imenujem samca-samotarj a ali kratko samca, katero ime je na našem jugu v navadi za stare merjasce (nekako s sedmim letom). Namesto merjasec rabimo lahko tudi neresec. Obe besedi imata isti koren ners, kar pomeni: iti po plemenu. Če hočem povedati, da so mladiči še pri sesku, govorim o sesavčkih. Pareča se svinja je bukavnica, doječa pa dojivnica. Svinja se oprasi in sprasi toliko in toliko mladičev. Svinje se kopljejo v blatnicah. Kališajo ali kalužajo se. Ležijo v kotanjah, ki si jih same izkopljejo v taki velikosti, da lahko porinejo vanje svoje telo, a tako, da moli iz kotanje in se ne skrije v njej. Če jih počiva več skupaj, leže v kotli. Uležejo se tako, da so jim glave obrnjene proti sredi počivališča. Psa, ki je dober za lov svinj, imenujem svinjarja, saj poznamo tudi zajčarje, lisičarje, srnarje. (Se nadaljuje.) LOVSKA POVEST Podskokar Janez Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajšanega romana. (Nadaljevanje.) Muževen les. V vsakem oknu in okencu je zelenela velikosti primerna, sveža, snoči odrezana lipova veja, da bo imel sveti Duh, kadar prifrfota v podobi nevidnega belega goloba na svoj binkoštni praznik mimo hiše, kam sesti. V Gorjah je že ves dopoldan zvonilo in potrkavalo, da se je turn majal, kakor pravi pesem. Na ognjiščih je vrel prekajen prašičev jezik, ki ga skuhajo gospodinje na ta dan v spomin plapolajočih gorečih jezikov nad glavami apostolov. Okrog zvonika so se vozile postovke, v drevju pod vasjo pa je kričal in žvižgal zlatorumeni kobilar. Po poti prek pobočnega polja od Gorij proti Podhomu, od koder je razgled na gorenjsko ravnino do Kranja tako lep kakor redko od kod drugod, sta se vračala od desete maše Tomaž Stare in njegov sin Janez. Malo sta se zakasnila. Gneča v cerkvi, za obsežno župnijo dokaj pretesni, ju je ožejala in ogrela, pa sta stopila v zadrugo hladit se s pivom. No, in — oče se je rad postavil s sinom visokošolcem, sin pa z očetom, uglednim gozdarjem. In sta šla in se pogovarjala bolj kakor drug drugemu enaka in manj kakor oče in sin: »Tok praviš, da bo Helena težko dobila službo.« »Kjer koli poprašam, se povsod izgovarjajo s krizo, in me v najboljšem primeru vljudno odpravijo s prazno obljubo.« »Preklicana kriza!« »Bo morebiti tako še bolj prav. Helena ni nič kaj trdnega zdravja.« »Se mi je zdelo,« je zaskrbelo očeta. »Ni hudega. Ampak v teh letih, ko odrašča v dozorelo žensko — in če bi nastopila kakšna komplikacija — pljuča ima zasenčena.« »Pljuča!« se je ustrašil Tomaž. »No, no. To ni še nič,« je miril sin: »Zdravnik samo svetuje, naj bi poletje preživela pri teti na Pokljuki, v sončnih sencah.« »Koj v torek jo vzamem s sabo. Nama bo vsaj —« Oče se je skoraj v jezik ugriznil, da ni bleknil pred sinom stavka do konca. »Kaj si hotel reči, ata?« »O, nič,« je hitro Tomaž utajil sinu svojo pametno domisel, da bi bila Helena njemu in Rotarjevi Rezki kar pravi angel varuh. »Ne koj v torek.« Janez ni maral stilcovati za očetovo pridržano besedo: »Bi ji bilo bolj v škodo kakor v prid. Najprej naj dovrši šolo, da bo brez skrbi, pravi zdravnik.« Tomaž se je pomiril: »Vidva z doktorjem bosta bolj prav vedela, kakor pa v drevje in divjad zaverovan gozdar s Pokljuke. Samo, da ne bo kaj narobe. Zakaj Helena —« »Kar priznaj,« je podražil očeta Janez: »Najrajši jo imaš. Punčka .je. Ti s Tinom nič ne zameriva. Je prav tako.« »Vse tri vas imam rad.« »Tudi to je res.« Kakor bi premišljevala, kako so v družini tesno povezani drug na drugega, sta molče korakala vzdolž Maroltove, v klasje poganjajoče pšenice, nad katero je žvrgolel škrjanec. Prvi je nekako boječe spregovoril spet Janez: »Ata, nekaj bi te prosil.« »Kar reci!« »Saj še ne vem. Pa če ne bo drugače. — Moj prijatelj Viktor Slana, dober, nadarjen in priden fant, je pa zares neizogibno potreben Pokljuke. Nikogar nima, na kogar bi se mogel opreti, pa bi ga že kako oskrbeli, da ne bi padel tebi v breme. Samo če sme priti.« »Naj kar pride in nič ne skrbi. Tvoj prijatelj je tudi moj prijatelj.« »Hvala lepa, ata!« »Kaj se boš zahvaljeval. Nisi prosil zase. Prijatelj je prijatelj. Pravi so redko sejani.« Stare je bil vesel sinove dobrote, Janez pa očetove razumevnosti in brez obotavljanja uslišane prošnje. Kakor v povračilo se je odločil, čeprav mu je bilo nerodno, da očeta opozori na neosnovane sumnje, ki jih je bil mimogrede ujel iz pogovora v gostilni. »Ata! Ne zameri, če povem kar naravnost brez nepotrebnega napeljevanja —« »No kar. Oba sva dovolj stara.« »Morebiti bi res ne bilo napak, če bi se ti drugič oženil.« Z zadaj sklenjenimi rokami je Tomaž stopil pred sina in mu zastavil pot, precej bolj začuden, kakor pa če bi bil zgrešil, priznan strelec, najlepšega srnjaka, kar se jih pase na Pokljuki: »Fant! Kaj pa ti je zdaj padlo v študirano glavo?« »Johana se menda hvali okrog, da jo poročiš —« »Prekvata baba,« se je vznemiril in obenem oddahnil gozdar, vesel, da Janez ni ciknil na Rezko. »Drugi pa zlobno namigujejo, česar ne verjamem, da jo pač moraš vzeti. Saj me razumeš?« »Dobro. Ko j po praznikih zavežem jezike. Norec je norec. Ni bila zastonj že dvakrat v umobolnici. Pa so Studenca bolj potrebni tisti, ki ji verjamejo. — Hvala lepa, da si me opozoril.« Tomaž je stisnil sinu roko, deloma v zahvalo, še bolj pa, da bo držal besedo in napravil red. »Pa ne smeš misliti, ata, da ti branim drugič se ženiti. Kakor koli se odločiš, bo nam trem, Heleni in Tinu in meni prav. Za to bom že jaz poskrbel. Nič manj ko očeta, spoštujem v tebi tudi preudarnega moža —.« »Če že govoriva, pa vedi: Ne zarečem se ne na desno, ne na levo. Je več kruha pojedenega zarečenega, kakor zapečenega.« To pot je Janez obstal pred očetom: »Če prav sodim — ata! — Nič —.« »Pa nič —.« In sta se oba smejala, oče gozdar in sin visokošolec. Opoldne je bil jezik trd kakor jermen. Samo pokusili so ga. Moški so potrpeli: saj lačni niso bili več, Helena je pa vihala nos in se opravičevala, da ni ona kriva, ko jo dekla nikjer ne pusti blizu. Besedo dekla je večkrat in namenoma poudarjala. Oče je razumel, da je tudi že hčerki prišla na ušesa natolcujoča govorica. Saj je venomer izzivajoče pogledovala Johano, če se ji že kaj pozna, pa si ni mogla priti na jasno. Janez in oče sta se Helenini zadregi naskrivaj muzala. »Bo že bolje, Helenca,« je bolj podražil, kakor pa hotel potolažiti brat sestrico. »Figo bo bolje. Nikoli.« »Tvoj nikoli — bo pojutrišnjem,« je mirno pristavil oče. Dekli pa je ukazal: »Johana! Jezik vrzi nazaj v lonec. Naj še kako uro povre. Ga bomo jedli za malico. Tako trd sveti Duh res ne more nikogar razsvetliti. Samo mene se je prijel, ki sem ■vajen polen.« Pa so le dobre volje vstali od mize. Še Helena se je morala smejati. V Gorjah je spet veliki zvon majal turn. Napovedoval je za pol treh pete litanije. V oknih pa so od žgočega binkoštnega sonca venele mladozelene lipove veje. »Hejs! Hej s cika! Kam tiščiš v grmovje, mali. Hejs!« Gozdar Tomaž Stare je gnal skozi Pokljuko, po bližnji in meč ji poti, kakor pa je manj napeta nova cesta čez Zatrnik, kravo in tele na Pokljuko. Kaj čudno ga je bilo videti. V lovski obleki, težak oprtnik na hrbtu, puško na rami in šibo v roki pa: hejs, hejs, hejs. Pust, ki je v bregu oral za proso, je ustavil konja, se razkoračil, zdaleč zavpil in razposajeno vprašal gozdarja: »Tomaž! Kakšnega posla si se pa zdaj loootil?« »Babam v hlačah obrekljive jezike zavezujem.« »A takooo.« »Tako, tako. Hejs!« Stare je pognal: »Zdaj Pust premišlja, kaj sem mu prav za prav hotel reči. Se bo že spreumel in povedal dedcem, da vem, kako me po gostilnah vlačijo skozi zobe. Ko bi me z Rezko dolžili, bi še ne zameril, čeprav ni res in tudi ne bo ne, da bi jo moral vzeti, nalašč ne. Me pa z Joliano parijo, ki je prav precej čez les. Tisti, ki to verjame, pa še bolj. To bodo zijali, ko zvedo.« Prazniki so pri Stareta minili, kakor bi se prav nič ne mislilo spremeniti. Le oče je na binkoštno nedeljo zvečer šel v Laze h Koritniku, kjer je bila primožena Katra, sestra njegove rajne žene Lenke. Zvečer je Janezu samo mimogrede rekel, da je dobro opravil. Na binkoštni ponedeljek sta se pa s Tinom, ki je očetu v vsem pritrjeval in hitel prikimavati, ob strani nekaj sama zase pogovarjala. V torek zjutraj so se otroci razšli. Janez in Helena sta se vrnila v Ljubljano, Tina se je pa s kolesom odpeljal čez Poljane na delo v tovarno. Tomaža je pošteno skrbelo, če se mu posreči neporabno, na pol zmešano siroto zlepa spraviti od hiše. »Johana!« je prijazno pri zajtrku v kuhinji ogovoril deklo. »Kaj ?« »Malo prisedi. Bi se nekaj pogovorila.« »Koj.« Vsa blažena je primaknila stol. »Vidiš, Johana. Tako lepo si stregla naši mami v bolezni, pa se ti doslej še zahvalil nisem. Dedci smo nerodni. Ne smeš zameriti.« »O, saj ne.« »Koritnica z Laz me je opozorila na pozabljivost.« »Teta Katra?« »Da, da. Teta je našim otrokom. Saj mi je bilo nerodno, pa ni odnehala.« »Kaj pa?« »Oh! Njegovi mami, stari Mini, so noge odpovedale. Samo še v naslonjaču more sedeti. Dela pa polne roke pri hiši. Nihče ne utegne čez dan ostajati pri bolnici, da bi ji kaj pomagal in prinesel in postregel in se z njo malo pogovarjal in ji kratil čas, ko ne vidi več brati, da bi si ga sama. So ji tudi oči opešale. Glave je pa še jasne. Ti bi bila za ta posel kakor nalašč.« »Mislite?« je prijela za ukano Johana. .»Nič ne mislim, vem. In Katra tudi dobro ve. Zato pa ni odnehala. Kaj praviš, Johana?« »Če bi me mogli pogrešiti pri vas?« »Bo že kako šlo. V sili si moramo med sabo pomagati, vsaj kar nas je v sorodu in botrini.« »Kdaj pa naj bi šla?« »Koj danes hoče Koritnica.« »Pa naj bo.« Čez dobro uro je Johana že gnala Staretovo kravo in tele skozi Gorje za Krnico, kjer jih je kasneje prevzel Tomaž. Grede je ženskam in moškim vezala obrekljive jezike, kakor bi jih najbolj pameten ne znal. Na vsa usta je razglašala, da Koritnikova mama in mati niti minute več ne moreta shajati brez nje, čeprav jo nekateri zaničujejo. Marsikatera in marsikdo se je ugriznil v jezik in se pojezil na gozdarja Stareta, ki jo je zagodel, kakor ni nobena in nobeden pričakoval. Pri vsej komediji pa Tomaž še lagal nič ni. H Koritnici, bila je krstna botra otrokom, je šel samo po svet. S pretkano žensko bistroumnostjo je Katra razmetala zmedeno štreno. Kaj bi razburjal po nepotrebnem siroto. Če je nima, je pa nima. Če je ni dal, jo tudi terjal ne bo od nje, pameti, bog. Ljudje jo smejo še manj. Zlepa! Koritnica je imela prav. Dobro se je steklo. Menda le ni zastonj postrelil kraguljev nad Tiho globeljo. »Hejs!« se je zdramil Stare iz zamišljenosti in s šibo po-grozil kravi, ki se je začela pasti na seči ob poti. »Ali v planino ženete, gospod Stare?« V ječmenu, ki ga je plela, se je zravnala Figovčeva Barbka. Oči so se ji smejale, usta je pa s težavo krotila. »Saj menda vidiš, roža na živozeleni njivi.« Gozdar je bil dobre volje kakor že davno ne. »V katero pa, če smem vprašati. V Kranjsko dolino?« »Če bi tam planinila, bi nič ne premišljal. Tako pa res še sam ne vem. Hejs!« »Srečno pot!« »Tebi pa brhkega, bogatega, pridnega in pohlevnega ženina. Hejs mali!« Onstran lese, ko j za plotom je sedel na travi bosopet fantič. Pasel je krave in si piskal na vrbovo piščal. »Lepo znaš. Čegav pa si?« ga je ogovoril Tomaž. »Poklukarjev.« »Kako ti je pa ime?« »Jožek.« »Kdo ti je piščal naredil?« »Sam,« se je ponosno potrkal na prsi Jožek. »Pa tako, da tenko in debelo poje, kakor bolj ali manj potegnem klinček iz cevke. Koj spomladi se mi ni hotela posrečiti. Sedaj je pa vrba že tako muževna, da se tudi dolga cevka kar posmukne s palice.« »Zapiskaj malo, Jožek!« Fiju, fi-juu, fi-juuu. »Pa res znaš. Na dinar.« »O, saj ni treba. Jaz kar zastonj rad piskam.« »Le vzemi.« »Bolilonej!« »Si že priden, fantek!« Gozdar Stare je pognal naprej, Poklukarjev Jožek pa je zavezal kovanec v vogal robca, da bi ga ne zgubil in zapel kakor v ponovno zahvalo Tomažu: »Piščava, piščava boš peva, boš peva do svet’ga Meševa.« Utrujeni so prispeli tele in krava in poganjalec Tomaž v Jerhanke. V preseku na razpotju proti Kranjski dolini in Mrzlem studencu so se ustavili, da se odpočijejo. Ura je šla na poldne. Tomaž je sedel, odvezal oprtnik, si namazal zaseke na kruh in jedel. Kravi sta se pa pasli. »Le kaj razmišljam, da bi se sam ukvarjal z živino. Kaj bi pa Rezka'rekla. Utegnila bi celo misliti, da ji ne zaupam mleka. Lepo bi se ji prikupil. Ne, ne. Da jo imam za nepošteno, bi me pa ne obdolžila. Toliko jo pa že poznam,« je hitel popravljati natolcevanje. »Za malo bi se ji pa zdelo. Bi se ji lahko. Sicer ji pa moram povedati tudi, kako sem se brez joka in vika in krika odkrižal Johane. To se bo smejala.« Stare bi bil najraje koj vstal in pognal, pa je bilo tele medlem leglo: »Revček ni vajen hoje. Ne smem ga pregnati. Pa malo počijmo. Zleknil se je v senco in naslonil glavo na oprtnik. Kmalu je utihnil še drugi zvonec; tudi krava je legla. Tomaž je zaspal. Onstran poti na Bohinjski ravni so zapele sekire in za-hreščale žage. Trušč podirajoče se smreke je prebudil Tomaža. Planil je pokonci, na široko odprl oči, pa se prvi hip ni mogel zavedeti, kje je. Zagledal je kravo in tele, se znašel in pogledal na uro. »Ena proč.« Naglo je zadel oprtnik in puško, pobral šibo, pogledal, če ni česa pozabil in dvignil živali: »Alo, cika, brž. Če bo mali pešal, nam utegne Rezka prej oditi po krave.« In so odzvonkljali. V Kranjski dolini gozdar Jaka še ni imel koče odprte. »V kantini za močilom sedi,« je uganil Stare. »Prav ima. Jaz sem imel pa še bolj prav, da sem hodil okrog France previdno, kakor lisjak okrog nastavljenega skopca. Kako bi mi sedaj narobe hodilo.« Prek Loma so sekire in žage dušile vse druge glasove, še zvonce živine na paši. Desno in levo od poti so kakor mrliči ležale obeljene smreke. Les je bil dobro muževen. Tomažu se je drevje smililo. Zmajal je z glavo: »Sekamo in podiramo, pa še nihče ne ve, če bosta vsaj delo in vožnja plačana. Menda je tudi v odločujočih možganih kriza. Hejs!« »Čigavi sta pa ti kravi?« je izpred stana Za Javornikom Rotarjeva Rezka že zdaleč vprašala Tomaža. »Moji.« »Kam pa z njimi?« Ni marala ne vikati, ne tikati. Je nekaj planšaric vleklo na ušesa. »K tebi, če ju boš hotela sprejeti na pašo. Če ne, ju ženem naprej na Rudno polje.« »Kar ostaneta naj.« »Pa se dogovoriva.« »No, le.« Ob ognjišču sta Rezka in Tomaž na kravo in tele pozabila. Sta si imela preveč drugega povedati.' »Veš, Tomaž,« je hitela dopovedovati Rezka — mudilo se ji je po živino, j.e bila spet zadnja — »kadar bova sama, te bom že tikala. Vpričo drugih pa za enkrat še ne. Posebno, če bosta slišala Helena in tisti študent, ki pride z njo.« »Bo res bolj pametno,« je pritrdil Tomaž. »Jutri priženem spet na Rudno polje.« »No, le.« »Na svidenje!« »Lahko noč!« Razšla sta se vsak na svojo stran. Rotarjeva planšarica skoraj v tek, gozdarju Staretu se pa nikamor ni mudilo. Tone Podvrečar Nil Solunsko glavo Nerezi Julija 1928 sem prejel iz Vipave razglednico s kratko vsebino: »Pridem 1. avgusta s popoldanskim vlakom, čakaj me na kolodvoru — France.« Točno je prispel v Skopje mladi, nadebudni učenjak, novi kustos arheološke in umetnostne zgodovinske zbirke skopskega muzeja, sorodnik in pristni prijatelj, dr. France Mesesnel, žrtev belogardističnega umora maja 1945. Naslednje dni sem ga seznanil v družbi s tovarišem Šetino s skopskimi zanimivostmi starejše in mlajše preteklosti: »kur-šumlihanom, bizistenom, gazibabo, džamijo sultana Marata, der-viškim samostanom, cerkvijo sv. Spasa itd. Zašli smo tudi v »Topanmalialo«, kjer prebivajo večinoma cigani, ki se po svoje posvečajo tudi »glasbi«. Glavno njihovo glasbilo, če že ne »orodje«, je, poleg v vseh mogočih disonancah cvileče »frule«, primitiven boben ogromnih dimenzij, nazvan »topan«. Od tod ime naselju. Sicer pa prebivalci Topane niso cigani v našem pojmovanju, ki so bili v preteklosti zaradi vagabundstva in drugih ne ravno najboljših lastnosti med ljudstvom na bolj slabem glasu, ampak so delavni in pridni ter opravljajo v mestu in okolici vsa težaška dela in tudi kmetujejo. Oni so potomci nekdanjih, od turških mogotcev importiranili sužnjev, in tako so med njimi zastopane vse nianse barv človeškega rodu od pristnega Somalijca do armenske lepotice in od starosti ovenele Arabkinje ali Čerkezinje. Pride pa zaradi lepote posameznih mladih prebivalk Topane, ki služijo v boljših hišah skopskih gazd kot služkinje, tudi še dandanes, mnogo druge krvi med te skromne prebivalce, ali v njihovo korist ali škodo. Sicer je pa to krasno obravnaval srbski pisec Borisav Stankovič v romanu »Nečista krv« in v Bakoviči današnjega Kosmeta so nekdanji begovi zelo razžaljeni, če jih vprašaš: »Zakaj so oni črni a begovice bele.« Smo pač vsi rdeči pod kožo. Sami Topanci se naziva j o »Ajdjupci« in ostro protestirajo, če jih kdo zamenja s »čergari«, kakor pravijo Makedonci ciganom-klatežem. V mahalski »kafani« ali po naše oštariji Cetinje smo se ob litru ružice odpočili po razgledanju topanskih zanimivosti. Mimo je prišel Alija, topanski meščan »prvega reda in kmet, mahalski zastopnik«, ker je užival zaradi tega, da je njegova družina imela najboljše mesto ob mostu Čara Dušana za čiščenje čevljev in je bil Alija tudi član Lovačkog udruženja, največ ji ugled. Ko je zagledal mene iri Šetino v Cetinju — dva dobra znanca, je takoj zgrešil pot in prisedel. Beseda je dala besedo, France je imel lepo priložnost študirati topanski tip iz bližine, ružica nam je razvezala jezike in po izpraznjenih »fildžanih« pristne kave »a la turka« nam je Alija prerokoval iz usedline, zaostale v' čašicah. Čudna je usoda, kakor je rekel Alija »kesmet«, a bi se po naše reklo, »da je tako zapisano v bukvah,« France je postal hipoma resen, pa se mu je takoj nato spet razjasnil obraz; prekinili smo prerokovanje in se spet razvedrili ob čaši ružice. Sicer je pa Topana tudi v literaturi slavna, je omenil Šetina, saj bi morala imeti Topana spomenik pustolovca Karla Maya, ker je bil baje ta slavni potopisec nekaj časa zaprt v Topani v nekem hlevu ali kurniku, iz katerega se je bistroumno rešil in dalje zasledoval svoje sovražnike tja proti Šari. Šetini je pritrdil Alija, češ »i ja sam čuo, da je neki Frank bio ovde uapšen od kačaka«. S Francetom sva sklenila, da se prepričava o tej domnevi in France si je takoj nabavil slovenski prevod »V gorah Balkana«, »Skozi deželo Skipetarjev« in »Žuti«. Oba sva jih brala z zanimanjem. Spomnil sem se mladih let, ko nam je profesor-germanist pravil o kvarnem vplivu Karla Maya na mladino, ki je zaradi njegovih pisarij uhajala iz šolskih klopi v svobodni svet za dogodivščinami — danes je v mnogočem prevzel Mayevo vlogo film — in sploh in v vsem, da je bil May sramota za nemški narod. Da bi naju s Francetom May pokvaril na stara leta. se nisva bala. Brala sva ga z užitkom. Dijaki, ki so včasih tako brali Sherlock Holmesa, Buffala Billa in druge literarne proizvode podobne vsebine v pisanih ovitkih po dinarju, so jih žrli. Ob karti sva s Francetom zasledovala Mayevo pot od Strumice sem, čez Ovčje polje, ob Vardarju do Velesa in tu so se pojavile prve večje netočnosti v terenu. Sklenila sva, da se na samem kraju prepričava o stvarnosti Mayevih podatkov. Dulce cum utile, in tako je bil kot prva točka najinega skupnega ugotavljanja stvarnosti Mavevih podatkov določen vrh planine »Vodnje« (1085 m). France naj bi med potjo preštudiral freske v samostanu »sv. Pantelejmona« v Nerezih, jaz bi s Šolcem po obronkih Vodnja ugotovil, če so kotorne že zrele. V nedeljo zjutraj, namesto ob petih, so bili Alija, njegov sin Idriz in izgarani osliček že ob štirih pred mojim stanovanjem v Bunjakovcu, kar je osliček javil z glasnim riganjem, ker je v soseščini slutil mlado družico. S Francetom, ki je začasno stanoval pri meni, sva bila kar hitro iz postelje. Osliček je bil hitro natovorjen z obilnim popotnim brašnom, fotoaparatom z vsemi potrebščinami za notranje slikanje, nerodnim stativom, škicirko in drugimi učenjaškimi zadevami, a manjkal je še Šetina. Alija ga je šel budit in čez kake pol ure pripeljal precej zbitega zaradi pomanjkanja spanja. Močan čaj mu je vrnil čilost. Idriz je dobil povelje, da gre z osličkom naravnost v Nerezi in nas tam počaka, ostali smo krenili v polje. Kotorne, ki jih je spodil Šole takoj nad vasjo Dolnje Vodne, so bile komaj nekoliko večje od kosa in slabe v poletu. Pustili smo jih v miru. Šetina je zgrešil mladega zajčka, odrasle smo pa puščali, ker se nanje v avgustu po starem običaju ni streljalo. Po takrat veljavnem zakonu o lovu je bil namreč odprt lov na zajca že s 15. avgustom, pozneje so lovopust podaljšali do 1. septembra. Iz zagate nas je rešila jata skalnih golobov, katero se nam je posrečilo zalesti, in Alija s svojo »kapislaro« uplenil kar štiri, jaz sem zbil enega v zraku, a Šetina zaradi dremavosti sploh ni prišel do strela. France je bil opazovalec. Okoli enajste ure smo bili v samostanu sv. Pantelejmona, precej utrujeni, lačni in žejni. Idriz bi moral biti tam najkasneje ob devetih, pa ni bilo ne njega ne oslička. Alija je robantil in psoval, a kljub temu Idriza od nikoder. Šetina in France sta ostala v Nerezih, midva z Alijo sva šla iskat Idriza. Ugibala sva, kaj se mu je moglo zgoditi, pravega nisva zadela. Dobre četrt ure pod vasjo je studenec »Šarena česma« in meni se je kar zdelo, da bova tam dobila Idriza. In res — na travi ob studencu se je pasel osliček, samar (tovorno sedlo) je ležal ob poti, ker so se bila potrgala jermena, popotno brašno raztreseno in prav tako učenj aške utenzilije Franceta. Ob samem studencu je ležal Idriz in globoko spal, a poleg njega na pol izpita steklenica konjaka. Situacija je bila jasna. Alija se je v sveti jezi hotel pognati na Idriza, kar pa sem mu preprečil. Popravila sva samar, natovorila oslička, saj k sreči druge škode ni bilo, in šele potem z muko spravila Idriza na noge, ki je takoj nato dobil plačilo v obliki mastne očetove klofute. Alija je vodil oslička, jaz Idriza in vrnili smo se v samostan. Pozneje, ko se je dobro prespal, nam je Idriz pojasnil celo zadevo. Nikdar prej v življenju ni okusil alkohola, a vedno je gledal »lovdije« in druge gazde, kako odpirajo steklenice in čutare in delajo krajše ali daljše požirke. Radovednost ga je pri počitku ob Šareni česmi nagnala, da še on poskusi skrivnostno tekočino, in nesreča je bila tu. Po obilnem odpočitku se je France lotil proučevanja starinskih fresk v cerkvi, pri čemer sva mu pomagala s šetino. meril je in slikal, občudovan od Alije, ki nam je objasnil, da je omet izpraskan iz glav naslikanih svetnikov, posebno pa iz oči, prvovrstno zdravilo ob različnih boleznih, in res, vsi svetniki so imeli izpraskane oči, kar pa Franceta v svojem navdušenju pri delu ni motilo. Naj še tu omenim, da obiskujejo pravoslavne »manastire« v Makedoniji ne samo kristjani, anipak tudi muslimani in prinašajo obilne darove v obliki raznih pridelkov. Pri roki mi je brošurica »pravoslavne narodne hriščanske za-jednice Moč sv. Nauma«, v kateri je med drugim napisano sledeče: »Malik Ibrahimovič iz Skopja priložio ovna. Kadgod je bio u neko j nuždi, uvek se molio svetom Naumu, ko ji mu je uvek pomagao. Isref Komika iz Resna priložio ovna, jer mu je sv. Naum uArek pomagao, a naročito veruje, da mu je pomagao i sada, pošto je kupio u Resnu kuču.« Sicer pa velja znani ..pregovor »Koliko ljudi toliko čudi«, saj so tudi korziški briganti, preden so šli na rop, nosili bogate darove raznim svetnikom, da bi jim pomagali do obilnega plena. Marsikateri lovec na jugu, kristjan ali musliman, ima puško, ki ima v kopitu vdelano »amajlijo«, posvečeno od derviša, da bi bolje streljala. Učenjaško delo v cerkvi sv. Pantelejmona je bilo končano in odrinili smo proti vrhu planine Vodnjo. Šetina je uplenil šojo, da ni ostal prazen. Pod nami dolina Vardarja in mesto, na severu ob skopski kotlini Skopska Črna gora, Biljak, Lokma, Studen in obrobne vasi, na zahodu Šar planina z Ljubotenom, soteska reke Treske, na jugu prvo na položnih obronkih skoraj golo p rodov j e, redko poraščeno z brinjem, pravo bivališče kotorn, niže doli vasice Gornja in D on j a Sonja, Sopište, Lepo-pelci, a tam ob robu doline orjaški masiv planine Mokro z naj -višjim vrhom »Solunsko glavo« (2540m nad morjem). Tisovica in Lisec sta nam na vzhodu zapirala pogled proti Velesu in Ovčjem polju, gole stene nad samostanom Matka v dolino Treske in tako se je na vrhu Vodnjanske planine izjalovilo ugotavljanje podatkov o Mayevem potovanju, a prav tu je bilo tudi hitro sklenjeno, da gremo še v avgustu na Solunsko glavo. Alija je bil že takoj pooblaščen, da preskrbi nekaj tovorne živine, a njegov osliček zaradi starosti ne pride v kombinacijo. Izlet na Solunsko glavo naj bi bil v večjem obsegu, ■ ker bi prišli v poštev še neki skopski planinci in tudi profesor-geograf filozofske fakultete. Izlet naj bi bil poučen in tudi lovski. Bilo je še važno vprašanje primernega dopusta za izletnike za najmanj štiri dni. Druge pojme o razdaljah imamo tu v Sloveniji, druge imajo v Makedoniji, a povsem druge na primer v Rusiji. V Sloveniji se pritožujemo, ker imamo eno, dve ali celo tri ure peš hoje do železniške postaje; v Makedoniji hodijo otroci v nekaterih krajih, v kolikor sploh hodijo, tudi do dve uri daleč v šolo. Reven kmet na bornem osličku napravi 30 km in več v enem dnevu, da proda v mestu nekaj sira, masla ali jajc, da si za to nakupi najpotrebnejše za dom. Hribovski Arnavt pa prehodi na poziv oblasti do 60 km v eni smeri, da pride v njeno središče. Prijatelj iz Rusije mi je pravil, da pri njih sosed obiskuje soseda 80 in več km daleč. Ako smo hodili zgodaj zjutraj iz Skopja 3 do 4 ure do lovišča, lovili do poznega popoldneva ter se spet vrnili v Skopje, ni bilo to nič posebnega. Prostrana je Makedonija, prometne razmere tudi še dandanes, čeprav se temeljito izboljšujejo, niso povsod še dobre, zato so v mnogih krajih prometna sredstva konjiči, oslički in dobre, hoje navajene noge. Sicer se pa še dandanes makedonskemu podeželskemu ljudstvu ne mudi. Če ne pride do cilja danes, pride jutri ali pojutrišnjem. Spotoma se po vaseh zadržuje pri prijateljih in sorodnikih, da se malo pogovori in nabere novic. Nam, ki smo navajeni hiteti že skoraj po ameriško, ki računamo po mimutah in sekundah, ki pred vsako turo gledamo po voznih redih in proučujemo razne vodiče, karte in prospekte, je tako obnašanje in pojmovanje časa, kakor ga ima makedonsko podeželsko ljudstvo, tuje in nepojmljivo. Navajeni smo dnevnega vrvenja in hitenja, v katerem zapravljamo svoje itak kratko odmerjeno življenje, dobro voljo in razpoloženje. Slovenski turist, ako greš v makedonske gore, vzemi si dovolj časa, pusti vnemar vse prospekte in vozne rede, bodi skromen in zadovoljen z malim, privadi se časovnemu pojmu domačina, in poln lepih doživljajev se boš vrnil v življenjski vrvež, med suhoparne spise, zapuščene knjige, društva, politiko in gostilne. (Se nadaljuje.) ____________________ po čipdki ______________________________________ Anton S. Pirc Bivolji parkelj Odlkar je videl Joe v madridski areni divje andaluzijske bike, ki so v dveh kori da h .po enega človeka usmrtili, prvič ban-derila in drugič pikado ra, od takrat je zraslo njegovo spoštovanje pred temi rogači, ki jih je kot deček zmeraj nekoliko pomilovalno in tako rekoč z neke višine gledal. O nevarnosti divjih bizonov ameriških prerij je itak mnogo bral, toda s časom so te slike obledele. Med lovci na veliko afriško divjad je splošno znano, da je lov na bivola ena najbolj tveganih zadev. Ko so po .nalogu neke družbe sestavljali »safari«, veliko lovsko ekspedicijo, katere se je nameraval udeležiti tudi Joe, je bilo mnogo pripovedovanja in tudi prepira o tem, katera divjad stepe in džungle bi bila človeku najbolj nevarna. Resnica je, da lovec po navadi doživi naj-neverjetnejše stvari ravno takrat, ko ni žive duše blizu. To je nerodno, ker pozneje poslušalci ne verjamejo vsega, kar jim lovec kot čisto resnico pripoveduje. Med pripravami za ekspedicijo so se naravno vrstili lovski spomini. Lovci so bili po večini sami stari, izkušeni Afričani in vsak med njimi je preživel mnogo tega. Tako je čas hitro mineval. Vsi pa so si bili v enem složni, namreč, da je bivol nevarnejši od slona in itudi od leva. Joe je bil star lovec, znan vsaj po imenu od Nila do Kapa. Med lovci je pozdravil marsikake.ga starega znanca. Enega med njimi je -ravno on svojčas uvajal v -tajne lovstva. Nekoč ga je svaril pred nevarnimi nosorogi. Po vrnitvi pa je novopečeni lovec poročal, da je ravno z nosorogi doživel najhujše ka-rambole. Isti lovec je nekoč pripovedoval o nočni borbi z ogromnim pitonom. Vse po edinosti je opisoval z dramatičnim stopnjevanjem, da se je poslušalcem koža ježila. Pozneje pa se je izkazalo, da je tri metre dolgega pitona, ki se je bil vtihotapil na dvorišče farme, da ukrade kokoš, ubil zamorski sluga s sekiro -in po tem junaškem činu mirno nadaljeval spanje pravičnika, iz katerega ga je zbudilo kokodajsanje preplašene perutnine. Zato smatram za priporočljivo, če svoje pripovedke vselej dokumentiraš s kako trofejo. Naslednji primer naj dokaže, kako lahko pride do nesporazuma in celo do razprtije, -če dva -lovca -istočasno streljata na eno in isto divjad. Že omenjeni lovski tovariš, ki je doživljaj senzacionalne pustolovščine z nosorogi in velekačami, seveda zmeraj brez prič, je pozneje imel še več takih spopadov, enega celo -pod gorovjem Atlasa .z ogromno anakondo, čeprav ta vrsta kač v Afriki ne živi. To pa našega junaka ni bogve kako motilo. Kača je pač bila njegova priljubljena tema. In ravno ta možakar se je podal v družbi Joeja na lov na -bivoil-a. Joe je v svoji lovski karieri ustrelil že precejšnje število teh divjih parkljarjev, zato je svojemu znancu od srca rad privoščil strel na bivola-samotarja, ki se je bil v gozdu ulegel in ravnodušno prežvekoval. Ni bilo lažjega, kakor da pride na ta način do kapitalnega rogovja. Toda zgodilo se je malo drugače, kakor je bilo mišljeno. Ko sta se lovca bivolu približala, je ta nevarnost opazil in naglo skočil na noge. Situacija je postala resna. Bilo je prvič, zares prvič, da je novi lovec stal pred vele- divjadjo te vrste. Po načinu, kako je s tresočimi se rokami dvigal puško, se je videlo, da strel ne bo kaj prida. Streljal je v drugič. Zdaj se je že ves tresel ko šiba na vodi, komaj da so ga še noge držale. Morda je bil vznemirjen ali pa ga je bilo strah, oboje pa je nerodno pri lovu. Ko je Joe videl, v kakem duševnem stanju se nahaja tovariš, je tudi on streljal, dvakrat naglo zaporedoma. Pozneje se je izkazalo, da je ena Joejevih krogel tičala v lopatici, druga pa med rebri, od koder je preluknjala bilovolo srce. Bivol pa je imel še toliko volje do življenja, da je v največji naglici lovca napadel in ga je šele tretji strel iz Joejeve slonovke vrgel na zemljo, tri metre pred lovcem. Novinec se je bil medtem umiril in greben mu je zrasel. Globoko prepričan o svojem uspehu je trdil, da je bivola on ustrelil in je bil smrtno užaljen, da Joe ni bil istega mišljenja. Mrtvi bivol pa je zadevo osebno razjasnil in s tem preprečil hujšo razprtijo med lovskima tovarišema. Pokazal je parklje in v enem od njih sta tičali krogli iz puške novinca. Njegova puška je imela znatno manjši kaliber. Pepelnik učitelja Hardinga. Harding se je udejstvoval kot učitelj na neki osnovni šoli. Zamorčkom, ki so bili njemu poverjeni, so plahinili prenapeti trebuščki, zato pa so se jim razširili možgani. Brez greha je bilo njegovo življenje in njegova duiša je bila bela ko sveže oprana volna. Zato so ga ljubili i zamorci in tudi višje šolske oblasti. Harding je imel le eno strast, ljubil je lov nad vise. Pri vsem tem pa niti pojma ni imel o tem plemenitem športu, streljal je slabše ko najslabši nedeljski streljač in vendar se je smatral za uspešnega učenca boginje Diane. Saj bi njegova pomota ne bila tako velika, če bi se omejeval na lovljenje male divjadi. Toda Harding se je čvrsto odločil, da bo šel na vele-divjad. Njegova vroča želja je bila usmerjena na lov na kralja džungle — na slona. Takrat je živel pod kenijskim pogorjem bogat farmar, po imenu Dany, ki je od časa do časa lovil slone, toliko da izživlja svojo lovsko strast, obenem pa, da olajša svojo prepolno denarnico. Priznati pa moram, da je bil izreden strelec in sploh mož brez strahu. Ko se je Hardingu bližal letni dopust, je zaprosil Danyja, naj bi ga povabil na kakšen lov na debelokožce. Da,ny je bil sporazumen, le v njegovem levem ustnem kotičku je sumljivo zadrgetalo, kar pa učitelj v svoji naivnosti ni opazil. Ob potoku sta prvič našla sledove cele črede slonov in kmalu sta bila za njimi. Slon vodnjk, ki je po mnenju izkušenega Da*nyja edini prišel v poštev za odstrel, je stal osamljen na jasi, obrasli z redko travo. Hardinga se je lotilo strašno razburjenje. Črna bradica se mu je tresla In kazal je, ko da je mlajši brat kralja Leara. Oči so mu žarele v čudnem ognju in Dany se je zbal zanj. Lepotec učitelj Harding nikoli ni bil. Na dolgih suhih nogah je sedelo telo, mnogo prekratko za take noge, in prsi je imel ko' pritlikavec. Redka črna brada pa je obraz tako prerasla, da se je le malo kože videlo. Iz tega obraza je gledalo dvoje nežnih modrih oči, čelo pa se je raztezalo od košatih obrvi čez teme in nazaj do presuhega vratu. In na tej čudni glavi je sedel pravi pravcati tirolski klobuček s krivčki. Nogi sta oklepala nizka in preširoka škornja. Črni učenčki, ki jih je Harding postopoma uvajal v svetovno literaturo, se ga niso bali, sprijaz- nili so se z njegovo zunanjostjo. Če bi ga pa nekje na samem srečali beli otroci, bi brez dvoma zbežali pred njim. Dany je bil 'kavalir. Prepustil je strel Hardingu. Ustrašil pa se je, ko ga je Harding nedolžno pobaral: »Kje pa ima glavo?« Slon je stal široko' pred njim. Harding je dolgo meril, ustrelil in zgrešil za nekoliko metrov. Zdaj pa se je ustrašil svojega prenagljenega strela in samo ena želja ga je obvladala: Samo da me slon ni opazil! Ne, ni ga opazil, ker ni imel časa iza to. Preden je dobro slišal strel prestrašenega vzgojitelja, sta ga že dva dobro merjena strela iz Danyjeve slonovke vrgla na mehka itla džungle. To pa, kar se je potem zgodilo, nerad opisujem. Ko je Harding videl slona na tleh in ugotovil, da se ne gane več, je zatulil kakor Indijanci Karla Maya, kadar režejo skalpe, in skočil k mrtvemu debelokožcu. Strel za strelom je zapuščal vročo cev njegove puške in menda je vsak strel zadel ogromno glavo. Krogle in slonovina so frčale na vse strani in komaj se je Danyju posrečilo ustaviti šolnikov bobnajoči ogenj. Iz ostankov nekdaj kapitalnih oklov si je Harding dal narediti dragocene pepelnike in jih razposlal prijateljem v Evropi za spomin na prvega lastnoročno ustreljenega slona. Najlepši pepelnik pa je obdržal sam in morda še danes paradira na njegovi pisalni mizi. Dany pa učitelja ni več vabil na lov na debelokožce, dovolil mu je pa lov na frankoline. Jazbeci. Člani Lovske družine Št. Vid-Črni vrh smo šli 21. marca t. 1. po opravljenih volitvah jamarit. S psi jamarji smo krenili v hrib »Pržan«. Pri prvih jazbinah je psica »Babi« smuknila v jamo in kmalu smo culi lajanje, znak, da je jazbina živa. Po ugotovitvi, kje se žival nahaja, smo jeli kopati in po večurnem delu prišli tako daleč, da smo že lahko ugotovili, kje jazbec tiči. Ves čas kopanja, to je preko štiri ure, je bila Babi v jami in nam dajala znake, kje in kako naj kopljemo. Pa tudi mladi »Brmičekc je pomagal, saj je bil tudi on nad dve uri v jazbini. IJobra volja je prišla do viška, ko je tov. Tinče — veščak v jamarjenju — povedal, da jazbeca že vidi, in ga nato s kleščami strokovnjaško prijel in privlekel na dan. »Babi« se pa ni zadovoljila s prvim plenom; zopet je smuknila v jazbino in kmalu naznanila, da jazbina še ni prazna. Po nadaljnjem kopanju je tov. Tinče privlekel na dan drugega jazbeca. Tudi s tem so imeli psi svojo zabavo, saj si bodo psi »Cigane, »Dita« in »Lopič zapomnili, kako zna jazbec usekati. »Babic pa še ni odjenjala! Še tretjič je naskočila jazbino in Tinče je izvlekel tretjega jazbeca. Od plena je bila ena jazbica z dvema samcema v skupni teži okrog 30 kg. Lahko si predstavljate zadovoljstvo in veselje jamarjev ob tako idealnem lovskem plenu. M. C. Race. Lani je starešina Lovske družine Gradec v Beli Krajini na lovu na race doživel posebno dogodivščino. Odšel je s polrisanico v jutrnji mrak in občuten mraz, ker je računal, da bi v poslavljajoči se zimi mogel srečati že jazbeca, ker je vedel, kje prezimuje. Zlezel je v grmovje ob Lahinji in čakal hladno zoro. Ob svitu zagleda, da vesla po vodi proti njemu jata rac. Čim bolj pa so se bližale, tem bolj so postajale pozorne in nemirne ter se ustavljale. Ker sem ždel v gošči nepremično kakor štor, se mi je obnašanje rac zdelo sumljivo, ker sem dvomil, da me vidijo. Kar zapazim, da se v neposredni moji bližini igrajo tri srne. Tedaj sem razumel dolge vratove pri racah in to tem bolj. ker se je skoraj hkrati pritihotapila k vodi lisica in z zanimanjem oprezovala za pečenko na vodi. Tedaj so pa tudi srne opazile lisico, jo obkolile in bile z nogami ob tla, da bi jo odpodile, češ, česa iščeš, potepenka. Tako lep prizor je bil, da sem docela pozabil na mraz in tudi na race, ki so videle nastop in se obrnile. Za racami so se odpravile tudi srne na svojo stran, lisica pa naravnost proti meni. Ker sem bil usmerjen za strel proti vodi, se zaradi velike gošče nisem mogel okreniti v stran in ne streljati. Tako je šla lisica tik mimo puškinih cevi, se nenadoma obrnila in prišla cevi povohat. Zaradi vlage sem imel namreč vso puško dobro namazano s svinjsko mastjo, kar je gotovo lisici zadišalo. Kar okamenel sem, da se ne bi izdal. Šele ko je bila lisica zopet kakih 30 korakov od mene, se izderem iz boba in vržem puško k licu. Seveda je tisti hip tudi lisica spoznala, koliko bije ura. Toda strel je bil hitrejši in jo je vrgel ob tla. Tudi v Beli Krajini se gode lovske zanimivosti, le da se preredko zapišejo. Rade Jože, Predgrad pri Črnomlju. Šiška ima svojo srnico Jelko. Lani spomladi je šišenski pek Niko Zupan ko se je s svojo ženo vračal z izleta v Škofji Loki, srečal lovskega čuvaja, ki je nesel v nahrbtniku majceno srnico. Dve kili je tehtalo nebogljeno rev-še, ki je plašno gledalo z rjavimi očki in striglo s prosojnimi uheljci. Pogodili so se in čuvaj je srnico posodil na leto dni — v rejo — s pogojem, da se živalca, ko odraste, vrne lovišču, kamor spada. Tako je prišla srnica na svoj dom v Šiški v Medvedovi ulici. Ko sta jo postavila na tla, so tanke, dolge nožiče komaj držale šibko telesce, prepleskano s temno-svetlimi lisami. Ponudila sta ji mleka, namočila smrček v mlačno tekočino. Oblizala se je in to je bilo tudi vse. Dobra gospodinja je preskrbela dudo. Ne, dude pa ne! Pač pa je prst, pomočen v mleko, oblizovala. Ko je prazen želodček tako vendarle dobil nekaj okrepčila, je srnica zaspala. Dobro se je počutila na toplem pri dobrih ljudeh. Nekje nad Škofjo Loko, v onih lepih gozdovih se je rodila, toda pod nesrečno zvezdo, tako jima je povedal lovec. Nekaj dni stara je bila že sirota, brez mleka in varstva. Mater so umorile lisice, ko je lovec odkril tragedijo in rešil srnico smrti. Težko je bilo spočetka. Toplega mleka po kapljicah je bilo premalo. Srnica je slabela in skoraj že ni bilo več upanja, da ostane živa. Potem pa se je kar naenkrat obrnilo. Mala Jelka je začela srebati mleko, v katero so pomešali koruznega zdroba. Kmalu se je postavila na nožiče in okrepila. Vedno je ljubila sonce in rada v kotičku dvorišča na toplem zaspala. Jeli so ji dajati skorjice kruha, namočenega v mleku. Vzela je. Pozneje svežo travico, kak list z grma, deteljico ob poti. Pri tej hrani je rasla, bila pa je suha in nič kaj lepa, dokler ni odvrgla otroškega pisanega kožuščka in oblekla lep, rdeč plašček. Stanovanje so ji določili v drvarnici. Tam je imela svojo zalogico hrane, kak korenček, malo sveže trave in skrbno narezan surov krompir. Ta ji je posebno teknil in najraje je segla po njem. Na dvorišču je bila v družbi številnih otrok. Včasih je radovedno pogledala na cesto in začudeno opazovala živahen promet. Takole pripoveduje tov. Zupanova: »Lepo pomladansko sonce me je izva- bilo med opoldnevnim odmorom v naravo, na Šišenski hrib. Takrat sem prvič vzela malo Jelko s seboj. Naj vidi otrok gozdov spet enkrat zelene travnike. Odnesla sem jo pod Bellevue. Sonce je grelo. Kako je mala Jelka gledala, oči so ji kar žarele. Na našem dvorišču ni ne dreves in ne cvetic, tam je samo prali in sonce. Nagajivo je poskočila in se začela pasti. Pasti? Odtrgala je tu list, tam travico in spet kako cvetko. Žvečila je počasi, pazljivo in si ogledovala ta čudni, sončni svet. Ni se oddaljevala več ko nekaj korakov od mene ali od Tončke, Cirila in Vinka, njenih malih prijateljev. Pozneje smo jo spet odnesli domov. Kmalu je začela Jelka sama hoditi na pašo, na travnike, ki se jih je privadila. Po zajtrku jo maha skozi Malgajevo prav do Celovške ceste. Tu obstane. Celovška cesta ima živahen promet. Na oni strani so pa njeni travniki. Previdno opreza, striže z ušesi. Ko je tramvaj oddrdral in avtomobil odpuhal mimo, hitro preskoči cestišče. Na hodniku se čuti varno. Čudno je, da se voznikom z živalsko vprego ne ogne. Večkrat morajo ustaviti, da je ne povozijo. Kolo, motor, avto, tramvaj smatra za nevarne prikazni, živalske vprege pa se ne boji: Večkrat je v jeseni odšla tja daleč na Rožnik, skoraj do cerkve. In zmeraj je našla sama pot domov. Toda njeni sprehodi so včasih tudi nevarni zanjo. Nekoč jo je neki »ljubitelj« živali nekje na Rožniku ujel in jo odnesel na svoj dom v Rožno dolino. Pred hišo pa mu je ušla in pribrzela domov, vsa prestrašena. Drugič spet jo je napadel volčjak in le s težavo se je rešila iz njegovih zob. Prišla je oklana in krvava, toda kmalu se je izlizala. Od tistihmal se izogiba psom volčje krvi. Večkrat pribeži sredi dneva vsa zasopljena s Šišenskega hriba. Gotovo si je kak psiček privoščil malo brakado na njen račun. Naša-šišenska Jelka živi, kakor vidite, v popolni svobodi. Nič več je ne zapirajo v drvarnico. Spi na pragu svojih prijateljev Zupanovih in gre, kamor hoče. Celo v snegu hodi vsak dan na svoj priljubljeni hribček in je stalno okrog otrok, ki se tamkaj smučajo in sankajo. Toda Jelka se je vključila v plan. Pridružila se je srnici in srnjačku za enkrat na Stadionu za Bežigradom. Ko bo leto vroče in žito pred zoritvijo, bodo vsi odšli na letovišče, v gozdove. Ko bodo padli prvi snopi zlatega žita. bo Jelka v zelenem raju že svatovala. Njej in njenim otrokom Šiškarji želimo mnogo sreče v prostranih domačih gozdovih. Anton S. Pirc. Lovec Jaka, to sem jaz; v list vtaknjen sem za špas. Da lovcem bodem jaiz poemam, spodaj jim odgovor dam. Rodil sem se s številko 'to, da lovcem vi razvedrilo bo. Jaka moje je ime, nekje iz vasi prleške. Kdor hoče bo-lje me pozinaii, številko vsako mora brati. Videl bode lovca Jaka, od 'noig do glave korenjaka. J. D., Oslmševci. Lovski Pavliha. Proti koncu junija t. 1. se je oglasil v poslovalnici Lovske zadruge član Jovisike družine D—c z zahtevo po 1 kg soli. Na vprašanje, zakaj patrebu je samo 1 kg soldi, je odvrnil, da priredi lovska družina prihodnji tedein lovski miting, za katerega jim je potrebnih nekaj srnjakov. Ker člani loviske družine nikakor ne morejo upleniti nekaj srnjakov, se je družina odločila, da postavi eno solnico (1 kg bo menda dovolj zanjo) da bo pri solnici postrelila privabljene srnjake. Skopec vrano — vrana kragulja. V začetku meseca maja 1948 sem se službeno mudil v Dravinjskem vrhu. Ker s kolesom nisem mogel na hrib, sem kolo pustil pri hiši ob glavni cesti tik pod hribom, :na katerega sem se imel povzpeti. Oči se mi ustavijo na kozolcu, kjer visi velik kragulj, nekaj niže pa vrana. Oba bi naj bila v svarilo ostalim roparjem, da ne bi hodili nad piščeta in pozimi ne bi strašili vrabcev pri koruznjaku. Gospodar kmetije mi je na vprašanje, če sta on ali njegov si,n lovca, povedal tole: »Po-zimi je moj sin nastavil vranam železen skopec, v katerega se je ujela vrana, ki je morala čakati rešitelja. Past je držala vrano le za eno nogo. Iz višine pripluje kragulj, ki se kot blisk spusti na vrano, hoteč si jo privoščiti. Vrana se je junaško branila roparja ter s prosto nogo zgrabila za kraguljevo nogo. Kremplji so se ji v smrtnem boju skrčili okrog kraguljeve noge ter je niso več izpustili, čeravno jo je kragulj s svojo prosto nogo in kljunom neusmiljeno obdeloval. Sin se je počasi približal in previdno prijel kragulja in nato še vrano ter oba rešil neprijetne pasti in nato tudi življenja.« Čudne res so življenja poti in pasti. Cestnik J. Iz lovske organizacije •j1 Inž. Ciril Rihtar je sredi junija it. 1. omahnil v večnost, star komaj 53 let. Zgubili smo resnega in temeljitega strokovnjaka gozdarja in lovca, ki ga je bolezen, katere kal si je nakopal že v prvi svetovni voj-ni, zmučila do smrti. Ohromel je že pred nemško okupacijo v Celju. Ckijer počiva im kjer je nazaduje mnogo let kot okrajni gozdar in funkcionar takratne Zveze lovskih društev uspešno im neumorno deloval ter bil med ljudstvom dobro znan po svoji iskrenosti. Doma je bil iz Šiške v Ljubljani in oid mladosti navdušen za naravo. Zato je postal gozdar in lovec ter vedno gojil živali, zlasti ptiče pevce. Krepke postave in besede je bil neupogljiv in odkrit značaj, kar mu je v tedanji državni službi in nezdravem političnem vzdušju prizadjalo težke življenjske čase. Mnogi tedanji birokratski inšpektorji in državni velesvetniki so odklanjali prizadevnega, neupogljivega in resnicoljubnega mladega stanovskega tovariša, ga ovirali v strokovnem delovanju in zapostavljali v napredovanju. Zlomili ga niso. Zato pa je bil s svojimi dobrimi nasveti in po- šteino 'besedo tembolj priljubljen med kmeti in delavstvom. Posebej je užival ugled med lovskimi tovariši, saj si je, lovec po srcu, nabral znanja iz strokovnih 'knjig in prakse v mnogih loviščih svojega službovanja po vsej Jugoslaviji. Njegova zanimiva in pestra zbirka trofej priča o tem. V zrelih moških letih, ko bi bil mogel svoje znanje in izkušnje dajati mlajši generaciji iz polne roke, ga je za dolga leta prikovala bolezen na posteljo kakor antičnega Prometeja in a skalo, da je moral izpiti ‘kupo tragičnega življenja do dna. Mučenik usode se ji je z nezlomljivo voljo upiral do zadnjega in upal... Sedaj si, dragi nam Ciril, dotrpel. Zgubili smo zvestega lovskega tovariša, nglednega strokovnjaka, značajnega moža in družina skrbnega, vzornega očeta. Na grob Ti polagamo zeleno vejico v zastavo trajnega in častnega spomina. Ti pa se odpočij v domači zemlji od prevelikega trpljenja. Naj Ti bo boljše in lepše v večnih loviščih! S. Spomin vzornemu lovcu in aktivistu. Minilo je leto, odkar nas je zapustil koit žrtev prometne nesreče v Ljubljani (23. V. 1947) naš 'tovariš in lovec Jurc Janko. Žrtev je postal prav takrat, ko je posečal lovski tečaj, kamor ga je poslal Okrajni lovski svet na Jesenicah. V svoji sredi pogrešamo zvestega tovariša, zavednega aktivista in borca, pogrešamo poštenega lovca. Kdor koli ga je poznal, ne more pozabiti njegovega vedno nasmejanega obraiza, .njegovih jasnih oči in zvonkega glasu, s katerim je razveseljeval vsakogar. Kot lovec je znal upoštevati lovske predpise. Ob okupaciji je začasno shranil svojo dvocevko in prijel v rolke vojaško puško in z njo trebil okupacijski plevel iz naše rodne grude. Aktivisti se dobro spominjajo njegove 'požrtvovalnosti- in čestega tveganja Lastnega življenja. Svojemu narodu lin domovini zvest je aktivno deloval vso okupacijo do osvobodiitve ter vse do svoje prerane smrti. V najlepših moških letih lin poln cvetočega zdravja je moral leči v prerani grob, ine da 'bi še prav dosegel svojo življenjsko srečo. Vsem lovcem, ki smo ga poznali in z njim preživeli marsikatero veselo ali pa tudi težko uro, je -tesno ob misli, da ne mo-r-e več hoditi po lovskih stezah in gozdovih, katere je cenil in ljubil nad vse. Spomin manj bo ostali med nami -trajen, njegov lik nas bo spremljal na naših lovskih potih in njegovo ime bo cesto izgovarjano pri naših lovskih pomenkih. Lovska družina Breiznica-Lesce. Kinološke vesti Razstava psov v Beogradu. Kinološko udruženje NR Srbije je dne 11. julija priredilo svojo I. razstavo psov vseh pasem. Bila je -to prva večja -kinološka prireditev v Beogradu in v LR Srbiji sploh. Priprave :za razstavo in vodstvo razstave so bile poverjene posebnemu o-dboru z ministrom tov. Milošem Ca-revičeim kot častnim predsednikom in tov. inž. Božom Stamenfcovicem na čelu. Kot sodniki so sodelovali tov. dr. Janko Lokar .in N-ikoLa Radovanovič za ptičarje, dr. Janko Lavrič za brake ter Teodor Drenig za ostale pasme. Skupno je bilo razstavljenih 155 psov, od teh 59 ptičarjev, 44 brakov, 18 jazbečarjev im terierjev ter 34 športnih psov. Med ptičarji so prevladovali po-enterji (24), pri katerih SO' p-siice veliko lepše ko psi; naslov prvakinje Jugoslavije je bil podeljen Čili Koblarski, last Nikole Radovanoviča, prvakinja Srbije pa je Nela Koblarska, ki je last Štefana Vilama, številno so- bili zastopani tudi nemški kratkodlaki ptičarji, vendar iso po lepoti zaostajali za po-enterji. Posebno so se odlikovali bal-kanksi braki-, od katerih je bilo ocenjenih 7 odlično, 12 prav dobro i:n 8 dobro; naslov prvaka med njimi je dolegel Čapko, Last Živadina Petroviča iz Mlae Pčelice, prvakinja pa je Cuj-ka, last Milutiin-a Markoviča iz Žiče. V celoti je bilo 20 odličnih, 62 prav dobrih, 55 dobrih ocen, dočim je 20 psov dobilo zadostno oceno ali pa niso bili ocenjeni zaradi mladosti. Dam pred razstavo' je bilo kinološko predavanje tov. dr. Lokarja, s katerim s'o bili -poslušalci zelo zadovoljim. Srbskim tovarišem za odlično pripravljeno im izvedemo prireditev vse priznanje. J. L. Smotre psov vseh pasem v Sloveniji. Smotra psov vseli pasem v Ljubljani dne 27. junija 1948 v Ljubljani. Prive-dernih je bilo 46 psov, potrjenih 38, odklonjenih 8 psov. Potrjeni so bili: 2 nem. kdl, ptičarja (1 pd in 1 d), 5. fcd-l. istrskih brakov (1 odi, 1 pd in 3 d), 8 reis. istrskih brakov (4 pd im 4 d), 1 -ilirski brak (d), 2 braka jazbečarja (1 pd im 1 d), 1 westfa!ski brak (d), 1 kdl. jazbečar (pd), 2 jagd-terierje (2 pd), 2 ilirska ovčarja (2 p-d), 13 nemških ovčarjev (1 odi, 4 pd lin 8 d) in 1 dobermampinič (d). — Kot sodniki so delovali: Drenig T. Teodor, dr. Lavrič Janko in -dr. Lokar Janko. Smotra psov vseh pasem dne 4. julija v Postojni. Privedenih je bilo 28 psov, ocenjenih je bilo 23, odklonjenih 5 psov. Ocenjenih je bilo 5 nem. kdl. ptičarjev (2 pd in 3 d), 1 koker Špani j el (d), 1 špringer španijel (pd), 2 kdl. istrska braka (2 d), 6 res. istrskih brakov (6 pd), 6 brakov jazbečarjev (1 pd in 5 d), i kdl. jazbečar (pd) in 1 Pumi (pd). —- Ocenjevali so- sodniki: Drenig T. Teodor, dr. Lavrič Janko in Zadnik Ljuba-n. Jesenske vzrejne tekme ptičarjev. Društvo ljubiteljev ptičarjev priredi letos j-es-emske vzrejne ite-kme -ptičarjev, in -sicer dne 3. oktobra t. 1. v okolici Ormoža, im 10. oktobra t. 1. v'okolici Ljubljane. Prijave sprejema DLP v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36, do 50. septembra t. 1. Natančen spored bo naznanjen udeležencem pismemo-. Kinološko udružemje NR Srbije. Občni zbor 6. junija 1948 je izvolil nov odbor, in sicer: predsednik dr. Dragiša Pavlovič, sekretar dr. Radomir Nikolič, blagajnik Jovan Živadimorvič, vodja rodovne knjige Nikola Radovanovič in odborniki: Bogdan Basta, Stipe Bi lam, dr. Emanuel Lapeevič, dr. Slobodan Pavlovič iti Milan Petrovič. Nadzorni odbor: Hipokrat Balabanovič, Selim ir Simič in Milenko Šijafcovič. Naslov udružeinja je: Beograd VIII, Alekse Nen-adoviča 23. Sodniški pripravnik: Kinološko udružemje NR BiH je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste brakov inž. Ljuba Gbradoviča v Sarajevu. Nova psarna: Prijavlja se v zaščito psanna »KODRUM« z,a ptičarje, lastnik Radomir Ribar iz Novega Saida. Zaščita psarne postane -pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Prehrana psov. Kinološko udružemje LR Slovenije je prevzelo -oddajo mesnih odpadkov v Mestni klavnici za prehrano psov. Razdeljeval i se bodo vsak torek in petek dopoldne okrog 9. ure :n-a dvorišču: Cesta v Rožno dolino 36. Zvezni tajnik. Vodnikom ptičarjev Društvo ljubiteljev ptičarjev bo priredilo letošnjo jesen dve tekmi ptičarjev in to po določilih -za jesensko vzrej.no -tekmo ptičarjev. Prva tekma bo v okolici Ormo-ža 2. in 3. oktobra -t. L, druga -pa v okolici Ljubljane 9. in 10. oktobra t. 1. Po določilih so pripuščeni k tekmovanju samo psi, poleženi v letu 1947 in •ki so 'vpisani v rodiovno knjgo, vzrejni register ali začasni register ptičarjev. Pes lahko tekmuje na obeh tekmah, toda za konični pliasman se vzame boljši rezultat obeh tekem in ta se tudi nagradi. Predmeti preizkušnje so: 1. kakovost nosa, 2. način iskanja, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. dona-šainje izgubljene perutnine in dlakaste divjadi po vlaki (po sledu), 8. donoša-nje perutnine in dlakaste divjadi, 9. ubogljivost, 10. strelomirnost, 11. zajca-vzdržnost in obnašanje pred odletelo perutnino, 12. vodljivost, 13. delo na-pram roparicam in 14. vodno delo. Za pojasnilo k posameznim preizkusnim predmetom naj služi: 1. Kakovost nosa: Pri presoji nosa se upošteva vse delo psa, kolikor ga opravlja z nosom. 2. Način iskanja: Pes naj preišče polje na razumen način, sistematično ter z viis.okim nosom, pri čemer naj izkorišča veter. 3. Stoja: Ako potegne pes divjad, ki drži, mora stati, ležati ali sedeti pred njo nepremično toliko časa, da pride vodnik počasi do njega in mu da nadaljnje povelje. 4. Natezanje: Ce divjad pred psom odbeži ali pride pes na svež sled od-begle divjadi, mora tako mimo natezati, da mu vodnik sledi z lahkoto, eventualno mora sam od sebe obstati, oziroma poslušati najrahlejši žvižg, klic ali migljaj, da obstoji ali se uleže. 5. Hitrost: Pes naj išče v hitrem teku, a ne sme divjati, Občutljivost nosa mora biti s hitrostjo v skladu. 6. Vztrajnost: Pes naj išče pridno, z vnemo in vztrajno ves čas preizkušnje. Opešati ne sme. 7. Donašanje izgubljene perutnine in dlakaste divjadi po vlaki: Ptičar naj pokaže, da zna držati nos pri tleh, kakor hitro najde krvni sled. Napravljene kljuke mora hitro, sigurno in samostojno izdelati. Na koncu krvnega sleda ležečo divjad mora 'brez obotavljanja polbrati in jo odnesti vodniku. 8. Donašanje perutnine in dlakaste divjadi: Na vodnikovo povelje mora pes ustreljeno 'divjad brez obotavljanja pobrati im jo prinesti k vodniku, pre-cl katerim se mora brez posebnega povelja z divjadjo v gobcu uisesti. Na ukaz vodnika mu mora spustiti divjad v roko. 9. Ubogljivost se pokaže, če uboga pes voljno in veselo na besedo, migljaj ali žvižg. 10. Strelomirnost: Kot višek strelo-mirnosti se smatra, da se pes po vodnikovem strelu usede, uležo ali na mestu mirno obstane, dokler ne dobi povelja za nadaljnje delo. 11. Za j ca v zdr žnos t iin obnašanje pred odletelo perutnino: Pes ne sme skočiti za divjadjo ali teči za njo, temveč mora mirno ležeč, sedeč ali stoječ gledati za njo. 12. Vodljivost: Pes je vodljiv, če gre o pr č en na levi strani vodnika tako, da ga niti ne vleče niti ne zaostaja. 13. Delo na roparice: Za dose-gO' prve ocene se zahteva samostojno in naglo zadavl je n je. 14. Vodno delo: Na povelje mora iti pes v vodo, ki je takoj pri bregu globoka in mora po ločku šariti. Kadar prinese iz vode plen, ga ne sme na bregu izpustiti, marveč mora počakati, da mu da vodnik povelje, naj mu izroči plen. Nato naj se pes šele otrese. Iz gornjih navodil je razvidno, da se na jesenski vz-remji tekmi mnogo zahteva od psa in še več od vodnika. Še je čas, da vodniki nadoknadijo zamujeni čas in da pokažejo in dokažejo, da smo 'tudi na tem polju napredovali. Društvo ljubiteljev ptičarjev. Državna razstava psov vseh pasem v Pragi. V okviru kmetijske razstave Slovanskih držav v Pragi se je vršila od 21. do 24. maja 1948 tudi razstava psov vseh pasem, kamor sem bil poslan od KUS-a kot delegat in opazovalec. Podajani kratko poročilo1: Razstavišče je (bilo na Stromovcih, velikem prostoru, ki služi za razstavo konj in goveje živine. Vsak pes je imel posebno gajbo: Prva dva dneva sta bila namenjena lovskim psom, druga dva pa športnim in luksuznim. Prvi po vrsti so bili angleški ptičarji. Poenterjev je bilo 16; od teh sta dobila dva oceno »odlično« iin šest »prav dobro«. Večina poenterjev je bila belorjavih, nekaj tudi beločrnih. Angleških stiterjev je bilo 18, toda niso imeli one elegance, ki jo človek želi videti pri setru. Večinoma so imeli težke glave. Irski seterji (20 po številu) so bili središče pozornosti, ker so bili zares lepi. So pa po večini salonski, luiksuz-ni psi in ne lovski. Od gordonskih se-terjev je bil razstavljen le eden in še ta povprečne kvalitete. Za temi elegantnimi psi je bil v gaj-bi malo težji labr-adorski retriever, ki ima že nekaj chnmpioinatov. Nemških kratkodlalkastih ptičarjev je bilo 72, razporeinjenih po starosti, kakor druge pasme im po. barvi, od svetlega serca 'do enobarvno rjavega. Opažal sem isto napako, kakor pri naših, da vihajo ušesa, kar je pogreška pri itibiri plemenjaka oziroma psice. Večina 'teh -psov je abso:lvi:ra'a spomladansko vzrej.no tekmo za ptičarje, ki je popolnoma podobna naši. Nekateri so imeli za seboj tudi jesensko poljsko tekmo. Vajmeraniski ptičar je bil samo eden in to psica. Žimavcev je bito več, vsega 18, in so bili, posebno v odlakamosti, odlični. Štirje dolgodlaki nemški ptičarji in štirje miinsterlandci so zastopali svojo pasmo. Španiele goje največ črne in prsteno-rumene. Razstavljenih je bilo 42 ko-kerjev in 5 špringerji. Od resastih nemirnih foksterierjev, ki spadajo med lovske pse jamarje in so bili razstavljeni, še nobeden ni videl lisičje luknje. Bili so »sfrizirami«, kakor se za razstavo spodobi i,n kakor jih vidimo na raznih fotografijah. Velika gajba s 30 gladko-, trdo- in dolgodlakih jazbečarjev je bila slabo zasedena. Osem jih je dobilo oceno »odlično«. Bar var jev je bilo šest. Dva sta dobila odlično oceno. Na razstavi pa ni bito niti brakov, niti brakov-jazbečarjev, kar bo začudilo naše lovce. Čehi namreč ne love z braki, ker jim teren dopušča drug .način lova. Drugi del razstave, to je 23. in 24. maja je bil inaimenjen športnim in luksuznim psom. Nemških ovčarjev je bilo razstavljenih 236. Dobermanskih piinčev je bilo 18. Še lepši so airedalle terierji. To niso oni veliki terierji, kakor smo jih videli pred leti v Ljubljani, temveč malo nižji. Zastopana je bila tudi pasma bok--serjev s topim nosom, atletsko razvite živali, iz katerih ostrost kar srši. Škotski ovčarji so bili dobro zastopani, bilo jih je 30. Vrstili so se madžarski kuvasi, razne barve pudelni, med katere sta zašla tudi dva naša dalmatinca. Ta lovski pes je postal v drugih deželah popolnoma luksuzni pes, kakor marsikateri seter im španijel. Nekaj 'bernardincev in belih dog je tudi bilo. Od te-h dalje so s-e vrstili razni terierji, kakor: bedlington, irski, welsh, skye, sealyham, škotski in we-st highland terier. Še nekaj malih pritlikavih pasem raznih pinčev, ki jim človek me ve niti imena, je ostalo, ki pa kot pohištveni okrasek za nas niso zanimivi. Toliko o sami razstavi: Popisovati samo organizacijo razstave in druge .prireditve, ki eo bile :z njo v zveizi, bi bito predolgo in bi mi tovariš urednik moral črtati, ker ima precej člankov, ki že dolgo čakajo. Vse naštete pasme bomo videli v septembru 1948 v Ljubljani, ko bo mednarodna razstava psov vseh pasem. Zadnik Ljubam Št. 8 Avgust 1948 Leto VIII X. Svatovanje rib Riba je za naše pojmovanje nekaj mrzlega, hladnega. Vendar ogreje in prevzame tudi njo ljubezen ter izpremeni način njenega življenja. V drsti, t. j. v času ribjega svatovanja, se zlasti samci razžive. tirno plavajo sem in tja, se približujejo samicam in jih obkro-žujejo. Nekaterim se pri tem naježe hrbtne plavuti in se zapognejo repne. Med samci se pričenjajo pretepi, ki jih podžiga ljubosumnost. Posebno bojevitost kažejo vrste, ki so že po naravi osate. Manjkajoče luskine, natrgane plavuti in rane pričajo o vročih srcih v četudi hladni vodi. Ljubezen jim teši glad in jemlje skrb za hrano. Uživajo malo ali nič. Najhujše roparice se ne brigajo za plen. Plašljivost in opreznost izgube malone vse drstniee. Sicer zelo plašna ščuka se da v drsti z roko prijeti, kar vedo dobro naši barjani, ki jih spravijo mnogo iz jarkov v ponev. Pri nekaterih vrstah zbudi drst posebno graditeljsko veselje in veliko, nežno skrb za zarod. Kakor v drugem živem svetu se ogrnejo tudi snubeči samci mnogih ribjih vrst v vabljivejšo obleko in zažare v živih barvah. Pri našem lipanu se sveti že vsakdanja obleka v zelenkastosivem in srebrnobelem blesku, saj se imenuje po tem blesku (lepsna pomeni v litavščini plamen). Na svatovskem oblačilu pa mu gore vse barve .zelo živo, posebno se mu blesti -g/ mavričnih barvali hrbtna plavut. Prav tako žare v drsti pri ostrižu v posebnem blesku rdeče pege na prsnih in trebušnih plavutih ter cinobrastordeča pred- repna in repna plavut, skržni pokrovci pa se svetijo kovina-stomodro. Pri drstečem se samcu pezdirka sije ves gornji del telesa v vseh mavričnih barvah, prav tako oživi oranžnorumena in živordeča barva plavuti. V drsti pokažejo ribe še druge zunanje telesne izpremembe. Luskine samca potočnei postrvi se prevlečejo zlasti na hrbtu in trebuhu s črno kožno odebelino, pri samicah le deloma. Pri sulčjem samcu otrdi koža in postane bakrenordeča. Pri krapjili samcih je v drsti posuta sluzasta koža na temenu, na licih in na skržnih pokrovcih z malimi, belkastimi bradavicami, ki se pokažejo tudi na notranji in prednji strani prsnih plavuti. Drstečim se podustim, ribam krapjega rodu, se tudi izpusti na temenu, na straneh gobca in na gornjem delu •skržnih pokrovcev. Močan izpuščaj dobe v drsti samci platnice, ki ima ime po svoji ploščatosti. Prav tako je posuto na glavi in na temenu z belimi zrni svatovsko oblačilo samca mren. Samci nekaterih salmonidov dobe v drsti na spodnji čeljusti kaveljčast nastavek. Ta drstni kaveljček je med domačimi salmo-nidi posebno razvit pri sulcu. Ima ga tudi samec potočne in šarene ali močeradaste postrvi. Pri spolno komaj dozorelih samcih je slabo zaznaten. Pri samcu linja je v drsti sprednji rob trebušnih plavuti precej otrdel. Po teh znakih ločimo lahko v drsti pri nekaterih ribjih vrstah spol. Razlikovanje spola po spolovilih je namreč pri ribah težko, ker leže spolovila tako pri samcih kakor pri samicah kot neznatne krpe pod ledvicami. Imajo torej enako lego, po obliki so pa slična. Kar na oko se semenjak in jajčnik ne spoznata. Samico potočne postrvi, ki se je že enkrat izdrstila, poznaš po obliki in barvi za ritnikom ležeče spolne bradavice, ki je velika, okrogla in rdečkasta. Pri samcu je majhna, špičasta in bleda. Pri šarenkah ima tudi samec okroglasto bradavico, ki je malo pred izdrstitvijo rdečkasta. Na enak način kakor pri potočni postrvi se ločita samec in samica pri zlatovčici (ime po barvi). Pri teh pordeči trebuh drstečemu se samcu. Pri smuču ima »samec v drsti plavkasto pisan trebuh, pri samici je bel. Vobče nimamo nobenega zunanjega znaka, po katerem bi mogli ob vsakem času razlikovati pri ribjih vrstah spol. Po navadi je ribji samec manjši in vitkejši kakor samica, splošno pa to ne drži. V drsti pa ločimo lahko samice od samcev celo v temi, ker spoznamo samice po napetem, mehkem, z jajčeci napolnjenem trebuhu. Spolovercev je med domačimi ribjimi vrstami malo, neplodnih je pa precej, zlasti med postrvmi in krapi. Spolni organi jalovk ne dozore. Pri ribah zavisi med vretenčarji zadostitev spolnega nagona najmanj od letnega časa. Večina se jih sicer drsti ali tere ob toplem letnem času, vendar se drste nekatere tudi ob hudem mrazu. Ribe naših vod se drste v vseh mesecih, izvzel bi lahko deloma le avgust in september. Toplota ni brez vpliva na drst. Pri nekaterih krapjih vrstah prekine mraz drstitev za daljši čas, toplo vreme jo pa pospeši. Stare in mlade ribe se ne drste pri vseh vrstah ob istem času. Spolno zrele postanejo ribe v različni starosti: zobati krapovci (Cvprinodontidae) že v 3—4 mesecih. Naše male rečne ribe potrebujejo za spolno zrelost 1—2 leti, večje 3—5 let, morski velikani še več. Jegulja potuje na drst po 12—15 letih starosti. Drsti se samo enkrat v življenju, na kar pogine. Spolno dozore samci prej ko samice. Telesno se pozna začetek drstenja rib po tem, da spolni organi nabreknejo, večkrat tako, da potisnejo drobovje na stran in napolnijo trebušno votlino. V semenjakih samcev zažive milijoni semenčic, jajčniki samic so polni jajčec. Drsteče se ribe imenujemo drstnice. Če se drste od oktobra do februarja, se imenujejo zimske, če se terejo od marca do maja, pomladanske, ostale poletenske drstnice. Kraj, kjer se riba drsti, se imenuje drstišče ali trlo. Ponajveč ni tam, kjer se ribe navadno zadržujejo. Večina rib se drsti enkrat na leto. Mnogo se jih vsako leto ne izdrsti, n. pr. če ne najdejo primernih drstišč ali prepreči izdr-siitev vreme ali kaj drugega, n. pr. da ni na drstišču obeh spolov. Samice ostrižev odlagajo ikre, četudi ni samcev na triu. Manjše ribe se drste večkrat na leto. Seme v semenjaku samca je izprva sivkasto. Ko dozori, postane belo. Zato ga imenujemo mleko, drstečega se samca pa mlečnjaka. Pod drobnogledom se nam kaže seme kot male glavice, ki se jih kakoij rep drže zvijajoče se tanke niti. Jajčeca samic imenujemo ikre, drsteče se samice ikmice. Ikre so večinoma okrogle, redkeje podolgovate ali oglate. Velikosti so različne. Nekaterih ne moremo videti s prostim oče- som. Med ikrami naših rib so največje postrvje in sulčje. V premeru merijo 4—5 mm. Starejše ribe imajo večje ikre ko mlajše. Teža ikre potočne postrvi znaša 0,04 g do 0,09 g. Prezrele, n. pr. predolgo zadržane ikre izgube na plodnosti. Ob spolnem dozorevanju se polasti nekaterih ribjih vrst želja po potovanju. V globinah živeče ribe prihajajo na površje, iz morij in jezer se selijo sto in tisoč kilometrov daleč v reke, potoke in pritoke. Potujejo brezobzirno, ne meneč se za nevarnosti. Čez curke, brzice, slape in jezove prodirajo, četudi jih izgubi pri tem na tisoče življenje. Ribiči jim postavljajo ob velikih jezovih steze, da jim omogočajo pot prek njih. V naših krajih je naj večja ribja steza na Dravi pri Fali. Cesto preteko meseci in meseci, preden pridejo drstnice do cilja, t. j. na drstišče. Po dovršenem svatovanju jih voda onemogle v stare kraje bolj nosi, kakor da plavajo. Zarod se pripaše za njimi, ko primerno doraste. Malo rib hodi na drst iz manjših vod v večje ali v morje. Med temi je najbolj zanimiva naša kači podobna jegulja, po čemer je dobila svoje ime (iz latinskega anguilla). Ta preživi večino svojega življenja v sladkih vodah Evrope, izvzemši v onih, ki se izlivajo v Črno morje, v čigar globinah je živalsko življenje zavoljo strupenih plinov nemogoče. Umetno pa je jegulja zasajena v porečju Donave. Jegulja preživi v sladkih vodah okrog devet let, ko jo prime potovalni nagon. V temnih nočeh jeseni in zime hite še spolno nezrele v morje in na njegovem dnu dalje proti zahodu — čez Atlantik do Bermudskih otokov, kjer se izdrste vse evropske jegulje v Sargaškem morju v globočinah od 4000 do 5000 m. Njihovo drstišče leži med 48° in 65° zahodne dolžine ter 23° in 29° severne širine. Nekoliko dalje proti zapadu so drstišča ameriških jegulj. To pot 5000 do 7000 km napravijo v 6—9 mesecih. Pomikajo se torej z dnevno hitrostjo kakih 50 km. Na poti ne uživajo ničesar. Prebavila jim pokrnejo. Svojo življenjsko silo črpajo med potjo iz tolšče, ki jo imajo pod kožo. Prav nič se torej ne smemo čuditi, da poginejo jegulje po izdrstitvi zavoljo izčrpanosti. Iz jegidjinih iker se izležejo komaj 2 mm velike, ko steklo prozorne ličinke. V globinah 200—300 m se hranijo z mikrosko-pično majhnim, v vodi se nahajajočim rastlinstvom in živalstvom, s planktonom. V prvem poletju dosežejo dolžino 25 mm. Zadržujejo se na površju ter začno romati k evropski celini, izrabljajoč pri tem morske struje. Celino, oziroma obalo dosežejo šele v tretjem letu, ko so 75 mm dolge. Pred morskimi roparicami jih varuje prosojnost. Zato ne zauživajo na potu ničesar, kar bi napravljalo v črevesju temne lise, ki bi jih izdajale. Pripluvši do obale, se preobrazijo v prozorne jegulje, v tako imenovane steklenke. Kmalu nato se začno barvati in potovati kot gornjice (montee) v ustje rek in više do višine 1000 m. Potujejo v pasovih, ki so okrog 20 m široki in 1—2 km dolgi. V tem času jih polove ogromne množine kot nasad za vode, ki leže v notranjosti. Čim više po rekah prihajajo, tem bolj zaostajajo sanici. V reke, potoke in jezera notranjosti prispejo samo samice, ki se vijejo čez jezove ko kače. Potokov s trdnim dnom ne marajo. Kar naloviš od marca do maja v bližini morske obale starejših, 20—25 gramov težkih jegulj, SO' skoro sami samci. To velikansko oddaljenost drstišč evropske jegulje si razlagamo po teoriji prof. Wegenerja tako, da so se prestavile po ločitvi Evrope od Amerike morske globočine, ki so bile v pradavnih časih evropskim državam mnogo bliže, daleč proti Ameriki, zavoljo česar so morale tudi jegulje, sledeč podedovanemu nagonu, podaljšati svojo pot do drstišč. Zarod jim pomaga ohraniti veliko število iker. Okrog štiri milijone jih izleže samica, večja in starejša do deset milijonov. Ribe potujejo v drsti v večjih ali manjših jatah. Pri nekaterih vrstah se odpravijo na pot starejše zase, mlajše zase. Tako poznamo pri naši podusti dvoje dr stilih selitev: prva jata so mladice, ki se drste prvič, druga so starejše ribe, ki odplavajo za prvimi po kakih štirinajstih dneh. Tudi v parih hite ribe proti drstiščem ali sledi eni samici več samcev. Pri nekaterih vrstah potujejo ločeno po spolu in se snidejo šele na triu. Vzrok tega potovanja je nagon, nuditi zarodu, ko se izleže, take življenjske pogoje, da se lahko ohrani in poraste: plitvo, ne deročo vodo s hrano in zavetje pred sovražniki, ki žive navadno v globokejši vodi. Ne smemo pa misliti, da potujejo ribe le ob drsti, sicer pa da se drže svojega nahajališča. Kilometer ali dva se rade dnevno premikajo in se zopet vračajo. Mrene prepotujejo na dan za hrano celo po 17 km. (Se nadaljuje.) Dr. S. S. Moj ribiški krst Skoro vsak človek doživi v svojem življenju nekaj krstov, ki ga vpeljejo v kako novo obdobje življenja, bodisi v zvezi s študijem, poklicem ali športom. Teli krstov je menda največ prav v zvezi s športom. Tu bom skušal verno opisati svoj — ribiški krst. Sam ne vem točno, kako sem prišel na misel, da se posvetim ribolovu. Najbrž je Ar meni nekaj ribiške krvi po očetu, ki se je svojčas bavil z ribolovom, a ga je na stara leta opustil. Levji delež pa je treba pripisovati želji, da sem v prosti naravi, ob vod i in da se pri tem tudi gibljem, a ne ležim samo na soncu in se kopljem. Vse to sem lepo pisal svojemu očetu, ki se je mojega sklepa razveselil in mi drage volje prepustil vso svojo ribiško spravo, kar je je še imel. Odnesel sem si vse domov, pregledal, si dal napraviti nov tok za palico in, ko sem dokupil še nekaj blestivk, sem bil vsaj po svojem mnenju popolnoma opremljen. Vpisal sem se v zadrugo in nestrpno čakal, kdaj mi bo dodeljena voda. Med tem časom sem neštetokrat palico sestavil in razstavil, poizkušal njeno prožnost s tem, da sem z njo mahal po sobi in spravljal vse, kar je steklenega, v nevarnost, čeprav brez slabih posledic, in se veselil na svoj prvi pohod. Tudi ta dan je prišel. Vlak me je potegnil do postaje, od koder sem imel še kakšne pol ure do potoka. Hitel sem na vso moč, saj sem dovolj dolgo čakal na ta trenutek. . Voda je bila čista in dokaj nizka. Močno mi je bilo srce, ko sem sestavljal palico, namestil kolo ter navezal blestivko. Vrgel sem. Blestivka je zletela nekaj metrov od mene, toda ko sem začel navijati, je polzela po površini in se pri tem prav nič ni vrtela, kakor bi se bila morala. Ugotovil sem, da bi bil moral pustiti, da bi se bila nekoliko potopila. Že drugi met je bil usoden, toda ne za ribe, temveč za blestivko: pustil sem, da se je potopila, in ko sem začel navijati, sem jo »srečno« zataknil za neki les, ki je ležal v vodi. Kaj naj naredim? Vlekel seyi, da se je palica popolnoma upognila, šel v nasprotno smer in znova vlekel, ioda blestivka se ni ganila z mesta. Uvidel sem, da bo treba poseči po radikalnem sredstvu, t. j. da bo treba vrvico pretrgati. Tako sem tudi storil — in blestivka je ostala v vodi. Tolažil sem se s tem, da je vsak začetek težak in da vsaka šola nekaj stane, pa sem namestil novo blestivko in začel znova. Sedaj pa mi je začela vrvica nagajati: po vsakem metu se je zavijala okoli palice, kolesa, obesila se mi je na gumbe na rokavu, delali so se naravnost neverjetni vozli in vse to zaradi tega, ker imam navadno Nothingam — kolo brez zavornega peresa, a zavirati še nisem znal s prstom. Po vsakem metu se je kolo vrtelo samo naprej, vrvica se je odvijala in prišlo je do posledic kakor sem jih ravnokar omenil. Nisem izgubil potrpljenja, razvozlal sem vsak vozel in znova metal. Ribe se za mojo blestivko niso mnogo zmenile, a mene je veselilo, ker so mi uspevali meti že do 10 metrov in ker se je blestivka tako lepo vrtela. Če morem smatrati izgubo blestivke za prvi pomembnejši dogodek tega dneva, potem je bil naslednji mnogo, mnogo pomembnejši. Stal sem na bregu, ki je bil približno dva metra nad gladino, in vrgel blestivko. Zletela je skozi zrak, padla v vodo, a istočasno sem zaslišal tudi padec nekega večjega predmeta v vodo tik pod seboj. Pogled na palico mi je povedal vse: kolo. ki je bilo na videz pravilno nameščeno, se je odpelo in zletelo v vodo. Odločil sem se, da najprej rešim blestivko. Lahko rečeno, teže storjeno. Komaj začenjam vleči,' že začutim, da se je zataknila. Po nekaj poizkusih sem krepko potegnil... in druga blestivka je ostala v vodi. Seda j pa nad reševanje kolesa! Videl sem ga in ga skušal "s palico zbezati na breg, toda zavoljo strmine mi to ni uspelo. Toda rešiti sem ga moral! Zato sem se do golega slekel in se pogumno spustil po bregu do vode. Dotik z vodo je moj pogum precej ohladil, sicer je bilo toplo, sončno vreme, toda aprila se pri nas še ne kopljemo. Ni bilo pomoči, skoro do pasu sem stal v vodi in, ko sem se nagnil, da kolo poberem, sem bil do nosu moker. Kolo je bilo rešeno, stekel sem nekajkrat po travniku, da se ugrejein in da se otresem vodnih kapljic, kakor to dela moker kužek. Po desetih minutah sem bil spet oblečen. Ugotovil sem, da je bila kopel popolnoma odveč, ker sem se bil prejšnjega dne doma skopal, a obenem sem čutil, da me je zavoljo mrzle kopeli minila tudi tista jezica, ki me je nekoliko kuhala. Nadaljeval sem svojo pot ob vodi ter metal in metal. Ko sem se vlačil skozi grmovje, sem moral zelo paziti, kajti zdaj sem se ujel s konico palice v kako rogovilo, zdaj se mi je vrvica zataknila za kako vejico in sem moral vedno znova postajati ter se izmotavati. Pri taki priliki se mi je trojček z dvema ostema krepko zadrl v dlan, ki sem jo potem nekaj časa oblizoval, vendar hujšega ni bilo. Sonce se je nagibalo k zatonu. Čas povratka se je bližal in niti slutil nisem, kaj vse me še čaka v zadnjih minutah. Prišel sem v bližino globokega tolmuna, do katerega je bilo mogoče priti le po razmeroma zelo strmem in gosto obraslem bregu. Ker sem upal, da bom vsaj tukaj imel kaj uspeha, sem se začel vleči skozi grmovje. Pazil pa sem, da se ne zapletem. Nekaj časa je kar srečno šlo. 1'oda kljub vsej pazljivosti sem obtičal z vrhom palice v neki rogovili. Ko sem jo hotel rešiti, se mi je na nesrečo odpela blestivka, ki je bila zataknjena ob kolo, in en trojček se mi je zadrl v levo hlačnico v višini kolena. Prvi hip nisem vedel, kaj naj naredim, toda mnogo časa za premišljevanje nisem imel. kajti zaradi strmine brega mi je začela noga polzeti in vrvica se je vedno bolj nategovala in grozila, da mi iztrga trojček s kosom hlačnice vred. Ker leve noge, v katere hlačnici je tičal trojček, nisem smel premakniti, sem se z desno, niže stoječo nogo odgnal in jo priključil k levi. Kaj mislite, kaj je bila posledica? Nič posebnega, le druga hlačnica se je zataknila za še prosti trojček. Mera je bila polna, moje potrpežljivosti pa konec. Začel sem brati kozje molitvice, kajti v tistem položaju se niti premakniti nisem smel, ako nisem hotel raztrgati hlač. Spravil sem se torej nad enega od trojčkov. Ker zlepa ni hotel ven, je šel pač šiloma obenem s kosom vlaken. Drugi mu je sledil na isti način. Pri vsem tem manevriranju se je vrvica zvila v pravi gordijski vozel. Na žalost ga nisem smel razvozlati, kakor je to naredil Aleksander Veliki — mislim, da je bil to on, — ker bi bil sicer ob vso vrvico. S poslednjimi ostanki potrpežljivosti sem rešil zanke vrvice iz grmovja in se ves poten povlekel do bližnjega travnika. Tam sem si najprej globoko oddahnil, odložil nahrbtnik, si obrisal pot in se nato spravil na vozel. Po nekako petnajstih minutah sem bil spet ob vodi. Ko sem še nekajkrat vrgel, po svojem mnenju lepo, vendar brez uspeha, je prišel čas odhoda. Spravil sem svojo-»morilno« napravo in se odpravil proti kolodvoru. V meni ni bilo niti trohice jeze več niti razočaranja nad neuspehom prvega dne, saj sem doživel krasen, sončen dan ob vodi, užival sem lep pogled na planine in zavedal sem se, da sem si nabral prve izkušnje, ki so potrebne, da postanem ribič. Čez nekaj dni sem dobil novo številko Ribiškega vestnika, ki je prinesla med drugim tudi kopico rekov o ribolovi in o ribičih. Izmed njih mi je najbolj ugajal naslednji: Pravi športnik ugotovi, da res ni ulovil ničesar, toda da je lovil ves dan. V zadoščenje mi je bilo, da sem na pravi poti do ribiča-športnika. Pozdravljeni ! Te dni se zberejo na Bledu na redni zbor kinologi vsega sveta, združeni v Mednarodni kinološki federaciji kot najvišji kinološki organizaciji na svetu. Prvič v zgodovini kinologije je izvedba zbora te organizacije poverjena naši državi; s tem je najvišji kinološki forum dal priznanje visoki ravni jugoslovanske kinologije in našim kinologom. Želimo, da bi zbor federacije rodil bogate uspehe na kinološkem polju vsega sveta, pa tudi v naši državi. Veselimo se, ker bodo kinologi svetovnega slovesa na zboru federacije na naših tleh priznali in potrdili vpis naših brakov v register svetovno priznanih pasem psov kot samostojne pasme. Z željo, da bi dnevi bivanja pri nas ostali vsem udeležencem vedno v prijetnem spominu, pozdravljamo vodstvo Mednarodne kinološke federacije, pozdravljamo zastopnike številnih držav — članic federacije, pozdravljamo vse prijatelje psov in kličemo vsem: »Dobrodošli!« Mednarodna hinološha zveza Naša država je letos glavno torišče mednarodne kinologije. Za 15. september je sklican glavni zbor Mednarodne kinološke zveze (Federation Cynologi-que Internationale okrajšano: F. C. 1.) na Bled. Federacija, kakor bomo to društvo v naslednjih vrsticah imenovali, da ne bo zamenjave z raznimi »zvezami«, ima svoj sedež v Bruslju, letne glavne zbore pa prireja po različnih državah, kakor to sklene zbor za prihodnje in še za eno leto vnaprej. Zbor voli namreč vsako leto drugega predsednika in podpredsednika. V skladu s to izvolitvijo se vrši glavni zbor naslednje leto v tisti državi, ki ji pripada novoizvoljeni predsednik, prihodnje leto pa v državi novoizvoljenega podpredsednika. Zadnji glavni zbor pred drugo svetovno vojno se je vršil dne 2. junija 1959 v Štokholmu pod predsedstvom polkovnika Bertil af Buren, predsednika vodilne švedske kinološke organizacije Svenska Kennel-klubben. Na tem zboru je bil izvoljen za predsednika federacije Jožef (grof) Huny ady kot predsednik ogrskega Kennel-Club-a, za podpredsednika pa dr. Ivan Lovrenčič, predsednik Jugo-slovenskega kinološkega saveza (J. K. S.). Obenem je bilo skle-njeno, da se vrši glavni zbor za leto 1940 v Budimpešti, za leto 1941 pa v Jugoslaviji. Naš savez (J. K. S.) je na tem zboru zastopal generalni tajnik Teodor T. Dr eni g in predložil zboru pasemske znake našega domačega psa — ilirskega ovčarja. S tem je bil naš ilirski ovčar oficielno sprejet in vpeljan v mednarodno kinologijo. O tem zboru je poročal »Lovec« v julijski številki 1959, str. 292. Zaradi izbruha druge svetovne vojne je glavni zbor za leto 1940 odpadel, prav tako zbor za leto 1941, ki bi imel biti Baron Albert Houtart, generalni sekretar F. C. I. po načrtu v Ljubljani. Delovanje federacije je bilo zaradi vojne vihre onemogočeno. Leta 1942 je njen predsednik Jožef (grof) H uny ady umrl in vodstvo federacije je prešlo na podpredsednika dr. Lovrenči ča. Po končani vojni federacija ni mogla takoj vzpostaviti svojega delovanja in sklicati glavni zbor, ker so bile prometne razmere še premalo urejene. Šele lansko leto se je vršil prvi glavni zbor po vojni, in sicer v Bruslju. Odbor se je odločil za Bruselj predvsem zaradi tega, ker Madžarska in Jugoslavija še nista bili zadosti pripravljeni za kinološke prireditve, kakor so ob skupščinah običajne, t. j. razstava psov, kinološki kongres, predavanja itd. Kazen tega je pa federacijo povabila v Bruselj najstarejša in najmočnejša belgijska kinološka organizacija Societe Ropale St. Hubert, ki je takrat slavila 100-letnico svojega obstanka. Odzivajoč se temu laskavemu povabilu je odbor federacije določil glavno skupščino za 9. junij 1947. v Bruslju. Vodil jo je podpredsednik federacije dr. Lovrenčič, naš J. K. S. sta pa zastopala podpredsednik saveza dr. Janko Lavrič in tov. Hela Tomšič. Na tem zborovanju je bil izvoljen dr. Lovrenčič za predsednika za poslovno leto 1948/49, Ivan (grof) C s e-k oni c s , predsednik madžarskega Kennel-Cluba, pa za podpredsednika. Na ta način se je vzpostavil prejšnji vrstni red, s to spremembo, da Jugoslavija nastopa pred Madžarsko. Dosledno dosedanjim običajem je bilo sklenjeno, da bodi glavni zbor za l. 1948 v Ljubljani. Podpredsednik J. K. S. dr. Lavrič se je o izbranih besedah delegatom zahvalil za Jugoslaviji izkazano čast in izrazil željo, da bi se zbora leta 1948 udeležili številni zastopniki med-narodne kinologije in se na lastne oči prepričali o napredku naše države in naše kinologije in spoznali Jugoslavijo. Njegov lepi govor in kratko poročilo o zboru je priobčil »Lovec« v št. 7 iz l. 1947. Toliko za uvod v kinološke dneve od 10. do 16. septembra 1948. Sedaj pa še nekaj bistvenih podatkov o tej vrhovni kinološki organizaciji! Federacija je bila ustanovljena leta 1911 v Parizu. Pobudo za njeno ustanovitev sta dali francoska Societe Centrale Canine in že prej omenjena belgijska Societe Ropale St. Hubert. L'jima so se takoj pridružile Holandska, Nemčija in Avstrija, leta 1912 pa še Španija in Italija. Prva svetovna vojna je seveda prizadela tudi federacijo, ki je mogla šele leta 1921 povzeti svoje delovanje. Razen gori omenjenih držav so do leta 1959 pristopile Jugoslavija, Švica, Danska, Norveška, Švedska, Finska, Portugalska, Monako, Irska, Luxemburg, Romunija, Brazilija, Čile in angleški Kennel-Club. Naš Jugoslovenski kinološki savez, ki je bil ustanovljen leta 1925, je bil sprejet že 25. junija 1928 kot pridružen član, leta 1954 pa kot zvezni član. Pridruženi člani (membres associes) imajo na zborovanjih le posvetovalno pravico, zvezni člani (membres fede-res) pa posvetovalno in glasovalno. Funkcionarji se volijo seveda samo izmed zveznih članov. Vsaka organizacija se sprejme najprej kot pridruženi član. Če se v tem svojstvu dobro pokaže, to je, da prireja razstave, smotre, predavanja itd., skratka, da je agilna in vestna, se potem sprejme v federacijo kot zvezni član. Kadar gre za sprejem kake organizacije, bodisi v svojstvu pridruženega ali zveznega člana, se federacija poslužuje balotaže, torej se član sprejme le v tem primeru, če skrutinij ne pokaže nobene črne kroglice. Tudi sicer je predpisana za vse sklepe soglasnost in naclpolovična večina glasov zadošča le, kadar gre za pravilno razlago statutov. Eno temeljnih načel federacije je: iz vsake države sprejeti za zveznega člana samo eno kinološko organizacijo, in sicer tisto, ki dokaže, da je od vseh kinoloških organizacij dotične države priznana kot vodilna (organisme dirigeant). Čitatelje utegne zanimati, da je to načelo pri federaciji prišlo tudi glede naše države že enkrat v poštev. Leta 1933 je namreč prosil zagrebški kinološki klub »Naš pas« za sprejem, pa je bil ravno zaradi tega odklonjen, ker se je federacija postavila na stališče, da smatra kot vodilno kinološko organizacijo Jugoslavije edinole J. K. S. Nekaj podobtiega je s Češkoslovaško. Leta 1934 je bila za Češkoslovaško sprejeta kot pridružen član Češko slovenska kynolo-gicka unie, toda kmalu so začeli oporekati njeno vodstvo, češ da ona ni vodilna organizacija. Na glavnem zboru federacije 20. maja 1938 na Dunaju je nastopil proti njej Československp kynologicky svaz, ki je prejšnje leto na glavnem zboru v Parizu trdil, da unie nima značaja vodilne organizacije. Zaradi tega je bilo sklenjeno, naj obe organizacije do prihodnjega glavnega zbora v Štokholmu stvar med seboj razčistita. Ker ni prišlo do sporazuma, Češkoslova- ška na glavnem zboru v Štokholmu sploh ni bila zastopana. Ko je bil sklican lani glavni zbor v Bruselj, se je podpredsednik federacije dr. Lovrenčič zelo trudil, da bi Češkoslovaška zopet dobila zastopstvo v federaciji. Ves trud pa je bil brez uspeha, ker obe glavni kinološki organizaciji Svaz spolku Chovatelu leveckyh psu in Č e s kos loven sk i/ kpnologickij svaz se nista sporazumela in je pri tem ostalo. Upati in želeti je, da se ta zadeva čimprej razčisti, morda še na letošnjem glavnem zboru na Bledu, kajti Jugoslavija je danes edina slovanska država, ki je v federaciji včlanjena. Poljska je bila sicer leta 1959 sprejeta kot pridružen član, toda poljski Kennel Klub po vojni ni obnovil članstva in na glavni zbor v Bruselj ni poslal nobenega delegata ali pooblaščenca, četudi je vabilo prejel. Prošnja Bolgarije za sprejem se je sicer v Štokholmu leta 1959 vzela v pretres, zaradi nekih formalnih nedostatkov pa ni mogla biti povoljno rešena in je bilo sklepanje o tem odloženo. Po vojni se Bolgarija žal ni več javila, dočim sta tako Češkoslovaška kakor tudi Poljska federaciji pismeno sporočili, da želita še nadalje sodelovati. Očividno niti na Češkoslovaškem niti na Poljskem še ni prišlo do enotne kinološke organizacije, ki bi bila vodilna. Ker more biti za vsako državo sprejeta kot član le ena sama kinološka organizacija, pa tudi ta mora biti priznana za vodilno, do tega trenutka Češkoslovaška in Poljska še ne sodelu jeta. Rusija doslej ni iskala stikov s federacijo, dočim je Nemčija, ki je bila med prvimi državami, ki so pristopile k federaciji, oficielno izstopila. Nemčijo je v federaciji zastopal Reichsverband fiir das deutsche Hundervesen (RDH), ki je septembra 1941 izstopil brez navedbe razlogov. Dne 19. aprila 1946 je Willi Elbers federaciji sporočil, da se je za Porenje osnovala nova kinološka organizacija pod imenom Verband fiir das deutsche Hundervesen s sedežem v Eitorf (Sieg) Lindscheid in prosil, da se ta organizacija prizna kot pravna naslednica prejšnjega RDII. Seveda federacija tej prošnji iz zgoraj navedenega razloga ni mogla ugoditi. Avstrijo zastopa v federaciji slej ko prej Osterreischer Kyno-logen-Verband s sedežem na Dunaju. Španija ne sodeluje več. Po sedati jem stanju je članstvo porazdeljeno, kakor sledi: A) zvezni člani po vrstnem redu sprejema: Francoska, Belgija, Nizozemska, Italija, Švica, Monako, Avstrija, Ogrska, Jugoslavija, Danska, Norveška, Švedska, Finska, Portugal; B) pridruženi člani: Irska, Luxemburg, Romunija, Brazilija, Čile; C) pogodbeni člani: angleški Kennel-club. Razen tega sodeluje s federacijo tudi Mednarodna unija klubov, ki prirejajo tekme s hrti, in federacija priznava rodovno knjigo grifonov. Vsaka včlanjena organizacija je na svojem področju popolnoma neodvisna glede vseh vprašanj, ki se tičejo njenih domačih pasem in je vezana le na splošne mednarodne predpise. Zato se pa tudi federacija bavi le s takimi vprašanji, ki imajo mednarodni značaj. Federacijo vodi odbor, ki je sestavljen iz predsednika in podpredsednika, ki se volita na eno leto in morata pripadati vsak drugi državi, iz generalnega tajnika, ki je obenem blagajnik, iz rednega tajnika in iz jiekaj izrednih tajnikov. Predsednik in podpredsednik ne moreta biti vnovič izvoljena, vsaj zaporedno ne, dočim se volijo tajniki na 3 leta in so lahko ponovno izvoljeni. Federacija se izdr-žuje s članskimi prispevki, kakor jih določi vsako leto glavni zbor; letos znaša ta prispevek 1000 belgijskih frankov. Razen tega pobira federacija od vsake razstave, če ima mednarodni značaj, kakor tudi od vsake tekme in za registracijo psarn neko takso. Vsaka včlanjena organizacija lahko izstopi kadar hoče, toda članstvo ugasne šele s potekom dotičnega koledarskega leta. Glavna naloga federacije je, uravnavati vzrejo in vzgojo psov čistih pasem, pospeševati mednarodne stike kinologov in kinoloških organizacij ter vtirati pravilne odnose človeka do psa. Ona vodi seznam avtoriziranih sodnikov in prijavljenih psarn, daje pokroviteljstvo kinološkim prireditvam, posebno razstavam in tekmam, podeljuje izbranim psom mednarodni čempijonat za lepoto (C. A. C. I. B.) in delo (C. A. C. I. T.) po natančnih predpisih. Pri federaciji so prijavljeni oficielni standardi (pasemski znaki) posameznih pasem psov. Vsaka včlanjena organizacija ima izključno pravico za svoje avtohtone pasme določiti in spremeniti standarde ter jih federaciji prijaviti. Ti standardi so za vse sodnike obvezni. Naša država ima do sedaj prijavljen samo en standard, in sicer ilirskega ovčarja. Letos bodo prijavljeni še standardi naših brakov. Federacija lahko s ponosom gleda na svoje dosedanje delo in uspehe. Zlasti so velikega pomena uspehi, ki jih je dosegla s prirejanjem svetovnih kinoloških kongresov. Prvi tak kongres se je vršil leta 1932 v Florenci, za katerega si je stekel največ zaslug lansko leto umrli predsednik Etite Nazionale detla Cinofilia Ita-liana, kinolog svetovnega slovesa Rino Radiče. Na tem kongresu so se obravnavali sledeči predmeti: 1. mednarodni transporti psov, 2. davek na pse, 3. pasje bolezni, pretresljive na človeka, 4. bolezni mladih psov, 5. prehrana psov. Drugi svetovni kongres se je vršil leta 1934 v Monaco. Na tem kongresu je bilo določeno enotno besedilo za standarde psov. Zanimiv je bil 3. svetovni kongres od 22. do 25. aprila 1935 v Frankfurtu na M. Tu se je izčrpno obdelavala dednost v psoreji glede na telesne oblike in glede na duševne lastnosti. Enako zanimiv in poučen je bil kongres v Parizu leta 1937, ki se je bavil s podobnimi znanstvenimi vprašanji. Kinološki dnevi od 10. do 16. septembra t. I. v Jugoslaviji nimajo sicer obeležja svetovnega kinološkega kongresa, vendar sta na sporedu dve zanimivi predavanji o izvoru naših domačih pasem, t. j. istrskega braka in ilirskega ovčarja. Predavatelja, naša znana kinologa dr. Lokar in dr. Lovrenčič, trdita v nasprotju z romanskimi in germanskimi kinologi, da je naš ilirski ovčar potomec rimskega »canis-molossus«, naš istrijan pa potomec keltskega »canis-segusius«. Sedanji odbor federacije je sestavljen takole: predsednik: dr. Ivan Lovrenčič; podpredsednik: Ivan (grof) C s e k o ni c s ; generalni tajnik: Albert (baron) Houtart, Bruselj; redni tajnik: Jean R othe a, Pariš; izredni tajniki: Lajos llosvai-Hol-lossy, Budimpešta; Sven Ros en gr en, Štokholm; (Marki) Claudio dal P oz z o d’Annone, Oleggio, Italija, Friderik Ruf er , Lausanne, Švica. Duša federacije je seveda generalni tajtiik Albert (baron) Houtart, zato ne bo odveč, če podamo čitateljem nekaj podatkov o tem znamenitem kinologu, ki ga bomo imeli čast te dni pozdraviti v svoji sredi. Rojen 1887 kot sin stare plemiške belgijske rodbine, je dosegel leta 1911 na univerzi v Louvainu doktorat prava. Nekaj časa je bil odvetnik, pozneje pa državni pravdnik v Bruslju, ko ga je 1935 kralj postavil za guvernerja province Bra-bant. Na tem visokem položaju jer ostal polnih 10 let do leta 1945, ko mu je belgijska vlada poverila drugo važno mesto. V teku let je objavil več juridičnih razprav iz kazenskega in administrativnega prava. Kot kinolog je napisal več člankov in brošur, zlasti o belgijskem ovčarju, o pritlikavih španijelih, o brakih srednjega veka, o egiptskih in nordijskih psih. Velik ljubitelj umetnosti je bil imenovan za predsednika Kraljevega društva lepih umetnosti v Bruslju. Kot tak je imel prilož- nost temeljito proučevati Rubensove slike in je o tem napisal več ocen, zlasti o Rubensovih slikah psov. V zasebnem občevanju oča-rujoče ljubezniv, v spisih jasen pravnik, v govorih fin, gladek diplomat, uživa doma iti v tujini vsestransko spoštovanje in uva-ževanje. Udejstvoval se je tudi na mednarodnih razstavah kot priznan sodnik, in sicer v Belgiji, na Francoskem, na Holandskem, v Mo-nacu, v Italiji in na Ogrskem. Njegova specialiteta so belgijski ovčarji, ki služijo' za vprego (chiens de trait), foksterierji in špati jolčki pritlikavci. Nadejamo se, da bo svojo pažnjo izkazal tudi našim ilirskim ovčarjem, zlasti pa našim istrijanom, ki jih bo pri nas prvikrat videl. Njemu kakor vsem delegatom Mednarodne kinološke zveze prisrčno kličemo: dobrodošli! V. j. O pasjem nosu Za boljše razumevanje razpravice o pasjem nosu bom skušal predočiti notranji ustroj nosja pri psu. Nosje psa obstaja iz enega para anatomsko približno enakih nosnih votlin. Obe nosni votlini sta razpredel j eni s polžastim hrustancem na mno-gobrojne oblike in kanale, katerih površina je v celoti pokrita s kožico, tako imenovano, nosno sluznico. Ta kožica je namreč pri zdravem psu vedno vlažna oziroma pokrita s sluzom, v katerem vibrirajo neke vrste dlačice za vohanje. Te dlačice (če jih smemo tako imenovati) se podaljšujejo pod nosno kožico z občutljivimi stanicami preko živčevja v možgane. V nosni kožici se nahajajo sluzne žleze, ki neprenehoma izločajo sluz, da je notranjost nosu stalno vlažna. To ve vsak lovec kakor tudi to, da pes s »suhim nosom« zgublja voh oziroma možnost pravilnega dela z nosom. Znanost prišteva v polje za vohanje vse one dele notranjega nosu, ki so prevlečeni s sluznico. Potemtakem bi mogli sklepati, da čim večje je nosje, tem večja je tudi njegova notranja površina, upoštevajoč vse polžaste notranje oblike. Nadalje bi lahko pričakovali, da so sposobnosti pasjega nosu tem večje, čim večje nosje ima pes. Histološke preiskave in meritve notranjosti nosja pri psu je poleg drugih izvršil (v svoji inagural. disert.) dr. G. Wieland in so v zvezi s prefinjenimi natiini takih meritev pokazale povsem drugačne rezultate, kakor so jih dobili njegovi predhodniki. Po njegovi metodi je ugotovil natančno površino tako imenovane sluznice, t. j. polja za vohanje v nosu psov različnih pasem. Našel je naslednje zanimive rezultate na primer pri: airedale-terierju..............83.5 mm2 površine za vohanje, velikem špicu . .............86.0 mm2 površine za vohanje, cocker-spanielu................67.4 mm2 površine za vohanje. Njegov predhodnik, ki se je tudi mnogo pečal s takimi, vendar ne tako preciznimi meritvami, prof. L. Preciušo, je dospel po drugi metodi do ravno tako nepričakovanih rezultatov, ker je našel na primer pri: buldogih......41.75 mm2 površine za vohanje, ovčarju....... 37.50 mm2 površine za vohanje. Oba sta našla med drugim tudi razliko površine pri enem in istem psu glede leve in desne polovice. Te razlike znašajo do 20%, in sicer je bila enkrat površina desne polovice večja od leve, drugič narobe. Te površinske razlike v eni ali drugi polovici notranjega nosu nas ne smejo iznenaditi. Saj vemo, da mno- gi izmed nas samih vidijo ali slišijo bolje na eno ali drugo oko oziroma uho. Ugotovljene notranje površine po zgornji tabeli nas pa presenečajo in nas stavljajo hkrati pred vprašanje, kako je mogoče, da ima n. pr. vel. špic, ki že davno ne šteje več med lovske pse in kot izrazit hišni pes že davno več ne rabi popolnega nosu, nasproti izrazito lovskemu psu spanielu ali terierju, ki že v neštetih rodovih vadita voh v praksi, razmeroma večjo površino nosnega polja za vohanje. Raziskovalec poskuša to tolmačiti sicer s široko glavo in zaradi tega s prostorninsko širokim nos jem vel. špica, kar se bi skladalo z dejstvom, da je našel pri spanielu — čeravno je manjši od obeli ostalih psov — v razmerju do glave veliko polje ali površino za vohanje. Nadalje pa dvomi raziskovalec, da bi bila le površina notranjega nos j a ali nosne sluznice kot polje za vohanje edino odločilna za dober nos ter navaja, da dober nos vsekakor ni odvisen zgolj od polja za vohanje in da igrajo pri vohanju vsekakor veliko vlogo še druge sposobnosti in svojstva psa, ne upoštevajoč inteligenco in nadarjenost, ki sta tudi pri psih individualni. Možno je, da na primer pes z manjšo nosno vohalno površino, na primer na sledu, več obsledi kakor drugi z večjo vohalno površino, kakor je podobno tudi pri človeku, da na primer eden odkrije več fines in celo več vidi na isti sliki kakor drugi. Zanimivo je nadalje vprašanje, kaj prav za prav sledi pes, recimo, na človeški sledi. To sta skušala K. Mostin G. H. Briick-ner ugotoviti pri psih z najrazličnejšimi poiskusi in to zlasti na človeški sledi. Če domnevamo, da sledi pes na človeški sledi vonju čevljev, ki imajo izrazit individualni vonj, pomešan z vonjem kože, loščila, dahom človeškega potu in podobno, smo na napačni poti. Navedena raziskovalca sta nedvomno pri najboljših policijskih psih ugotovila, da so psi sledili njihove vodnike ne samo po sledu čevljev in podobno, temveč da je najboljši pes nadaljeval sled tudi potem, ko se je vodnik dvignil od tal na visoke hodulje in tako sploh ni prišel več v dotiko z zemljo. Priznani Oberlaender je poskušal tolmačiti ta pojav tako, da človek, najsi bo pri hoji po zemlji ali po hoduljah, stresa v gibanju raz sebe na zemljo nek individualni telesni dah. Tudi ta domneva ni vzdržala preizkušnje. Ko je namreč vodnik za poskušajo šel nekaj sto metrov po gozdovih in se potem vsedel na primitivno, nalašč v ta namen narejeno žičnico in se po tej, ne da se je še kaj dotaknil zemlje, prepeljal nekaj sto metrov dalje, ga je pes sledil natančno do žičnice oziroma do mesta, kjer je vodnik stopil na žičnico in tukaj končal vsako sledenje. Še zanimivejši je bil naslednji poskus. V preizkušnji z najboljšimi psi sledniki (policijskimi psi) je odšel vodnik psa nekaj sto metrov v gozd. Tam je bilo pripravljeno veliko masivno kolo, na katerem so bile na platiščih pritrjena lesena, na oko človeškemu čevlju podobna stopala. To kolo s stopali, vlečeno nekaj sto metrov s pomočjo motovila in žice, je puščalo kot sled na zemlji obliko človeškega stopala. Psi so v preizkušnji natančno sledili svojega vodnika ter obdržali sled tudi še nadalje po umetnih stopinjah, ki niso imele prav nikakega človeškega daha ali mešanice s človeškim dahom. Ti poizkusi kažejo, da pes sploh ne sledi nekemu individualnemu vonju, temveč najrazličnejšim delom vonja ali kompoziciji različnih vonjev, ki obstajaja v tem primeru iz vonja vtisnjene — zmečkane zemlje, zmečkanih rastlinskih snovi, usnja in maž za čevlje, človeškega potu, človeškega daha in podobno. Potemtakem obstaja za psa človeška sled iz teh podobnih vonjev in dahov. Zadnji omenjeni poizkus nas upravičeno lahko vodi k trditvi, da manjkanje oziroma zmanjkanje enega ali drugega sestavnega dela neke sledi psa ne zadrži, niti ga toliko ne moti, da ne bi sledil ostalim sestavinam prvotne sledi, v kolikor je ena ali druga sestavina v skupnosti sledi markantno ohranjena. Zanimivi so poizkusi, ki naj ugotove zmožnosti pasjega nosu za razlikovanje podobnih sledi po njih starosti. Raziskovalci so prišli do rezultata, da ostane pes pri križanju dveh podobnih sledi »sledočist« (sledodržen), če je časovna razlika sledi vsaj 3 minute. Ta triminutni sigurnostni koeficijent je bil ugotovljen v preizkušnjah odlično izučenih psov ter zaradi tega lahko sklepamo, da ostane pes na pravilni sledi, v kolikor ni križanje po dobnih sledi časovno mlajše kakor 3 minute. Ta triminutni presledek lahko tedaj predstavlja v praksi mejno vrednost, ki nam pa tudi pojasnjuje težke naloge za psa na lovu, če beži na primer ranjena žival z ostalim tropom ter se v begu loči od ostalih, s predpostavko seveda, da ne krvavi. V primeru krvne sledi nastopa markantna vsebina kot izrazit del kompozicije sledi in ne bi smelo biti triminutno razdobje pomembno ali otežujoče. V zvezi s temi in takimi ugotovitvami odklanja Fr. Miiller (Zum Problem d. Hundeabrichtung) učenje psov po tako imenovani liannovrski lovski metodi na zdravem in mrzlem sledu ter priporoča v obširnem utemeljevanju vežbanje psa le na umetnem sledu, t. j. po narejenem krvnem sledu z govejo krvjo ali krvjo divjadi. V potrebi ali praktičnem primeru je psa brez pomisleka uporabiti na naravnem krvnem sledu divjadi. Na podlagi teh in takih poizkusov ter opirajoč to naziranje na preizkušene ugoto- vitve, trdi dr. Briickner (Zur Frg. d. Schweisshundabrichtung), da pes, izšolan na umetnem sledu, brez nadaljnjega preide z umetnega na naravni krvni sled. To je samo po sebi umevno, zlasti zato, ker pomeni, po njegovih nazorih, za psa doživetje umetnega ali naravnega krvnega sledu en in isti nagonski dogodek, oziroma isti čutni dogodek. Zato vseskozi oporeka navedbam lovcev, da psi, izvežbani po krvnem sledu, v praksi toplo sled, to je sled sicer ranjene, vendar nekrvaveče divjadi, ne drže. Mnenja je namreč, da se ta izučena zasnova sledenja razvija popolnoma organsko iz iskanja in na lovu sploh ter je priporočani način po krvnem sledu v glavnem — training. Ta poznavalec in strokovnjak, posebno barvarjev, nujno priporoča in naglasa potrebo naj večje povezanosti med lovcem-vodnikom in psom, ker je pes po poreklu čredna (družna) žival. Zato tudi ne bi mogli pričakovati v tuji roki od psa vsega onega, kar bi pes lahko dal v roki svojega stalnega vodnika, ki ga razumeva v zvezi s sožitjem in zlasti dolgim skupnim lovom, kjer presodi in oceni vsako njegovo kretnjo in prisotnost njegovega vodnika vzbuja pri psu živahnost, vztrajnost, ostrost, ognjevitost, prožnost in podobno. Na koncu še vprašam, koga naj ta razprava zanima. "V naši državi je mnogo ozemlja in večina lovišč, v katerih brez brakov sploh ni mogoče loviti. Če izključimo brakade na srnjad povsod tam, kjer koli jih moremo streljati na zalazu, je glasni lov, t. j. lov z braki, zelo pobuden, zanimiv, poln sprememb in vsekakor tudi lovsko pravilen, če le ne uporabljamo za gonjo preveč urnih in prevztrajnih psov. V bodoče nam je še bolj kakor kdaj prej potreben vsaj nekoliko poslušen in ubogljiv, šolan brak, da dobimo s časom vodljivega gonjiča. Pozabiti namreč ne smemo, da je najplemenitejša naloga vsakega pravega lovca ter njegovega psa — tudi braka, da poiščeta vedno in povsod, obstreljeno divjad in jo čimprej rešita bolečin in muk počasnega hiranja in umiranja. Obstreljena divjad je za lovca po večini izgubljena, če nimamo pri rokah psa, da nam pri iskanju obstreljene divjadi pomaga. Saj gre vendar za divjad, ki uplenjena predstavlja neko gospodarsko vrednost. Ko pozdravljamo na eni strani stremljenje uprave KLB, ki izpolnjuje pravila za preizkušanje "brakov v pogledu dela po krvnem sledu, moramo toplo priporočati vsem ljubiteljem glasnega lova, da svoje brake čimprej in čim temeljiteje izučijo dela po krvnem sledu in na ta način rešijo mnogo obstreljene divjadi v korist skupnosti. Dr. Janko Lokar Divja svinja (Nadaljevanje.) Divja svinja živi rada v družbi. Staro in mlado se druži v trope, samo stari samci samotarijo — včasih si dela tudi po nekaj teh druščino — in se približajo tropam le ob času bukanja, ko se začne med merjasci preganjanje in klanje. Slabejši se morajo umakniti močnejšim. Kadar li zapuste samice, se slabejši in mlajši tem zopet pridružijo ter ostanejo pri njih, dokler se ne začno pripravljati na prasenje. Kjer pasejo v hrastovih in bukovih gozdovih domače svinje, zaide včasih ob bukanju med nje divji merjasec. Svoje ženke brani domači, toda skoro brez izjeme z neuspehom. Mlade povrže divja svinja v skriti goščavi na ležišču, nastlanem z listjem, mahom in suho travo. Uredi si ga še kar dobro. Prvih štirinajst dni jih skrbno skriva, nato jih vodi s seboj. Dobra mati je in zlepa ji ne otmeš mladička. Brani ga s pogumom, pa tudi druge svinje hite v obrambo mladičev, če jih slišijo, da v strahu cvilijo. Bil sem v četrtem gimnazijskem razredu, ko me je poslal oče z nekim poročilom k učitelju Kaduncu v Tribuče. Ta se je ravno pripravljal na lov. Povabil me je s seboj, češ da morda trčiva na srnjaka. Oborožil se je z dvocevko prednjačo, nabasano z ničlaricami. Ko sva previdno stopala prek globoke drage, zagledava pred seboj v grmu malega dojenka. Zamišljeno je stal. Morda je premišljal, kam se mu je izgubila družba. Kadunec se zažene in ga ujame za zadnjo nogo. Prestrašeni jetniček začne cviliti, z reber drage pa se je začelo rušiti proti nama, da je šumelo in pokalo. Kadunec naglo izpusti prašička in jo ucvre iz drage na pot, jaz pa za njim, kar so me nosile noge, saj sem se v šoli učil: in fuga salus (v begu je rešitev)! Pa še na poti nisva prišla do sape, ampak sva gledala, da sva se čim prej in čim bolj oddaljila od nevarnega kraja. Hrabrost je sicer lepa čednost, a pamet je še lepša. Pred-njača rada odpove in njeni cevi komaj zadostujeta za enega črnega napadača. Sicer je nemožato izogniti še nevarnosti, ki si jo sam izzval, a na vsak način je nespametno spustiti se v boj, o katerem veš, da bo iztekel slabo zate. Mladi prasci so zelo živahni in se radi igrajo. Oglašajo se z nuk, nuk, nuk. Tekajo okrog matere, iščejo njene seske in se zadevajo drug v drugega. Kakor mladina divjadi sploh, uboga na mali tudi nebogljeno svinče svojo mater. Če le zapulia zamolklo in zadušeno, je takoj vse leglo pri njej. Mladina pa ne .nuka samo, ampak tudi cvili, če jo n. pr. udari kaka veja ali prime v otroškem pretepu mladič mladiča pretrdo. Zacvili tudi v strahu. Čim bolj doraščajo prasci, tem bolj tihi postajajo. Dorasli redkokdaj zacvilijo, samice rajši ko samci. Njihovo oglašanje obstoji večinoma le v puhanju. Z njim izražajo osuplost, nezaupanje, strah, jezo. Če imaš dobro uho, začuješ dvakrat, trikrat phu ali uf, pa ni več svinj. Krulijo ali renkajo prav redko, in še to bolj pritajeno. Z renkanjem se sporazumevajo predvsem na nočnih pohodih. Ranjena zacvili ali zastoka mlada svinja tu in tam, stara pa skoro nikdar. Brez izjem seveda ni pravila. Nekoč sem zdrobil triletnemu merjascu pri nočnem čakanju piščal zadnje desne noge. Revež je začel od bolečin rjuti in tuliti na mestu. Malo se je povlekel, nakar je še bolj žalostno javkal. Kar odleglo mi je, ko je napravila druga krogla konec bolečinam. Sicer veka tudi zajec in plaka srna, če jo zadeneš na mesto, kjer zelo boli. Tudi lisjak mi je zabrlizgal, ko sem ga zadel v češenj. Pri hudo ranjenem ali razjarjenem merjascu se sliši večkrat Šklepetanje zob. Škrtaš ko merjasec — pravimo človeku, ki v jezi z zobmi škriplje. Z glasom ne razodeva torej divja svinja rada svojega razpoloženja, odkriva ga pa z repom. Kadar išče hrano, ji rep ne visi ohlapno, ampak navzdol nategnjeno, kar je znamenje, da je vsa pri svojem delu. Če se ji zazdi kaj sumljivo, osupne in vzdigne glavo, rep se ji pa zvije v obroček. S tako zavitim repom tudi zbeži. Le če jo strel zadene, se ji rep takoj odvije, da binglja. Divja svinja je zelo prilagodljiva. Daši ljubi vodo, ker se rada v njej koplje, valja in hladi, se vendar zadovoljuje tudi s svetom, ki ima samo kale in mlakiiže, in celo s suhim, peščenim, kamenitim svetom, da le curlja po kaki grapi studenčina. Bolj ji seveda ugajajo velika blata in močvirja, zarasla z bičkom in s trsjem. Na takih krajih ne pogreša gozdov. Od teh ima najrajši mlado in gosto igličevje ter bukove in hrastove lože, če so vlažne in je v njihovi bližini goščavje. Čez dan leže divje svinje posamič v kotanjah ali skupno v kotlali. Da se zavaruje svinja pred vremenskimi neprilikami, se zavali tudi h kupu stelje, ločka, vejevja ali pod kak štor. Ko se napravi mrak ali pa že trda noč, gredo svinje za hrano. Rijoč po tleh se primikajo naj bližnji blatnici, kjer se okalužajo. Med potjo se rade drgnejo ob drevje, zlasti ob iglasto, s čimer izdajajo svoje nahajališče. Hranijo se s črvi vseh vrst, s polži, žabami, z mišmi, z gobami, s ptičjimi jajci, v jeseni z raznimi sadeži (žir, želod, kostanj, lešniki, krompir, repa, fižol, razno žito in sadje). Težko je našteti vse, kar gre skozi goltanec svinje. Mrhovina vseh vrst (tudi trupla ljudi), zajčki, srnice, celo strupene kače in lastni mladiči ji diše. Na rusko-avstrijski meji ob Prutu se mi je pripetilo 1. 1916 to-1 e: srno sem težko obstrelil. Preden sem jo poiskal, me je zatekla noč. Drugo jutro sem našel le nekaj kosti in dlačnih zgrab-kov. Sledovi so pričali, da so srno požrle svinje. Kadar obrodita bukev in hrast, se ob žiru in želodu zdebele. Tolščakov pa ne smemo nikdar iskati med divjimi svinjami. V visokem snegu in hudem mrazu, kadar vode zaledene, jim prede trda. Takrat so usmiljenja vredne. Sama kost in koža jih je. Glad jim odvzame vso opreznost in plašljivost. V zimi leta 1946/47 so prišle na Gumnišču pri Škofljici z mrakom v odprto, na dvorišču ob živinskem hlevu stoječo svinjsko kuhinjo posestnika Jurmana, kjer se je hladila kuha za domače svinje. Nerodno je to, da svinja več polomi, pomendra in potepta kakor požre. Tako napravi na polju in z ritjem tudi na travnikih veliko škodo, če se razmnoži. Na žalost vidimo samo škodo divje svinje, ne pa tudi njene koristi. Izgreben in obžrt krompir vidimo, ogrcev, ki so podži-rali krompir, pa ne, ker so izginili v želodcu svinje. Letos so ponekod pri nas uničile miši cele njive pšeničnega in rženega klasja. Koliko gnezd teh škodljivcev požro svinje, tega noče nihče zapisati svinjam v dobro. Da je za rast drevja dobro, če se v gozdovih zemlja zrahlja, vemo, ne vidimo pa delavca, ki opravlja to delo brezplačno. Vrh tega uničuje leto za letom milijone škodljivega mrčesa, zlasti v borovih nasadih, tako da ne more biti dober gozdar hud na črnuha. Kakor vsako živo bitje ima tudi divja svinja v ustroju narave svojo nalogo. Kjer ni gozdov ali velikih, neobdelanih, za življenje črne divjadi primernih površin, tja ne spada divja svinja. V goščavah, obdanih z obdelanim poljem ali celo z malimi njivicami, jo bomo zatrli, drugod pa njeno število le zmanjšali na potrebno mero. Tudi v Sloveniji imamo še kraje, kjer ni treba, da gremo s križarsko vojsko nad divjo svinjo. Zoper njeno popolno uničenje govori lovsko in gospodarsko stališče. Zažiganje ognja ob polju, zvonjenje z zvonci, razbijanje po kotlih, ragljanje z ragljami, klepetanje s klepetci, igranje na liaramoniko ali kako drugo godalo ne prepreči škode. Svinje take čuvarje le zaobidejo, se hrupu ognejo in se goste drugje, kjer jih ne pričakuješ s takim navdušenjem. Posamezne svinje ne delajo posebne škode. V letih 1932—36 'sem imel v lovišču Trzin divjo svinjo (bila je samica — čuvaj Janez Anžin jo je gledal, ko je scala). Prav stalna ni bila, ampak je zahajala čez Savo v hribe okrog Lazov in Janč. Daši so Dobenci in Rašičani za škodo zelo občutljivi, to pot niso godrnjali. Na njivah se škoda ni poznala, le gozd je bil razrit. Mladih nasadov igličevja pa takrat na srečo ni bilo tam. Nalašč zavoljo nje nisem priredil lova. Upal sem, da mi pride že ob kaki priložnosti na muho. Čuvaja Janeza je nekoč na begu skoro podrla. Tovariš K. je streljal z bokovko po njej. Daši dober strelec s kroglo, je v presenečenju zavrgel strel. Da bi zgrešeno popravil z drugim strelom, ni mogel pri bokovki. Svinja je poginila neslavne smrti. Skozi trzinske travnike tekoča Pšata ima strme, a mehke bregove, da se vdirajo. Ali se je mislila svinja v Pšati kopati ali pa jo je peljala pot čez njo, kratko in malo, zašla je v tak kraj, da je zdrsnila vedno zopet nazaj v strugo. To je videl neki kmet, ki je šel z vozom po listje. Priseben je izdrl ročico voza in v svoje veselje omamil svinjo s prvim udarcem po glavi, nakar jo je dotolkel. Divja svinja se giblje hitro. Na njenem potu je ne more zadržati ni goščava ni strmina ni široka voda. Malenkost ji je preplavati 6—7 km. V doline se nerada spušča. Njen pot vodi najrajši po pobočju. Pri hoji je previdna in oprezna. Če se ne more zanesti na oko, je ne prevari nos. Človeka ovoha na 500—600 korakov. Na pašo gre postajajoč in počasi. Če ne zavoha nobene nevarnosti, poteče, a se od časa do časa za trenutek ustavi in zopet poteče. Čim bliže je paši, tem bolj postaja in vetriči, obračajoč rilec na vse strani. Čez planišča in jase se ponavadi zažene. V zadnjem kritju pred njivo zopet obstoji. Če je vse varno, se pojavi na njej ko duh. Žre pa neoprezno in z glasnim hlastanjem, ker se čuti varno, kakor je sploh pod plaščem noči prilično brezskrbna. Ako jih je na paši več, se začno celo ravsati. Pri ugodnem vetru jih ni težko zalesti. Kadar gre tropa na pašo, se zvrste: stara svinja naprej, za njo mladina, potem merjasci in zopet kaka svinja s potomstvom. Nabere se jih celo v naših krajih zdaj do pet in trideset. Disci- plinirane so in osluškujejo kakor kaka vojaška izvidnica pred sovražnikom. Stalne ure in poti za nočne pohode ne poznajo požrešni črnulii. V bistvu predstavlja divja svinja mešanico miru, dobrodušnosti, razbrzdanosti in razdražljivosti. Prav zaradi dostojanstvenega miru, s katerim gledajo včasih nevarnosti v oči, so jim dali v srednjem veku priimek »viteška divjad«. Nerazdraženih se ne boj! Begljive in plašne so ko zajec. Brez vzroka ne napadejo nikogar. V tem pogledu se mnogo pretirava. Bereš sicer lahko, da so napadle divje svinje tega ali onega brez povoda, a verjeti ti ni treba tega. Če napade zdrav ščetinar človeka, mu gotovo ni nekaj prav. Najbolj razdražljive so svinje ob bukanju. Merjasec je v napadu vitez. Napade samo enkrat. Zaleti se v človeka in sune z glavo navzgor in navzad, da pridejo čekani do veljave. Če zadene, sunek navadno zadostuje. Ako zgreši in udari mimo cilja, gre svojo pot — vsaj po navadi, kajti brez izjem bi bila stvar preveč enostavna. Svinja grize in obdeluje nasprotnika, dokler more, saj ima pa tudi slabše orožje. Tudi ta žival dokazuje, da ženski spol nerad odneha. Na tleh ležečemu ščetinarju se ne približaj takoj po strelu, ampak čakaj pripravljen, če se bo še zganil. Izprožene prednje noge so znak, da je mrtev, skrčene da še živi. Gozdar, ki me je večkrat vodil na lov svinj in je bil vešč tega posla iz Slavonije, mi je priporočal, naj se zadržim po strelu pol ure mirno. Grški lovci so se v starem veku vrgli pred napadajočim merjascem na obraz in se držali za kako korenino, da jih ni mogel privzdigniti. Ležečega človeka ne more namreč merjasec zaradi ukrivljenosti klavnikov zagrabiti. (Se nadaljuje.) Dr. Stanko Bevk O jelenih in njihovem rogovju Jeleni (cervidae) so družina prežvekovalcev, torej onih parkljarjev, ki imajo četverodelen želodec, obstoječ iz vampa, kapice, deveteroguba in siriščnika. Od drugih prežvekovalcev, namreč ro-garjev, velblodov in žiraf, se ločijo po obliki zob in raznih kosti v glavi. Kočnjaki so razmeroma mnogo nižji kakor pri vseh drugih prežvekovalcih in tudi drugače zgubani. Od ličnih kosti . je solznica s svojo nalično in očesno vdrtino posebno značilna za jelenji rod, potem navzad jako iztegnjena medčeljustnica in pa nosna lemežnica, ki sega pri jelenih mnogo dlje navzad do notranjih nozdrvi kakor pri drugih prežvekovalcih. Za podvod pravih jelenov so značilni tudi ostanki dlančnic oziroma stopal-nic, ki so n. pr. pri svinji še cele kosti, pri velblodih in žirafah popolnoma izginile, pri rogarjih pa zrasle v skupno kračnico. Ti ostanki so ali pritrupni ali odtrupni, to se pravi, da so ob zgornjem koncu kračnice ali ob spodnjem, takoj za krnoprsti. Pri-trupne ostanke dlančnic ima n. pr. naš navadni jelen, odtrupne pa n. pr. naša srna. Jeleni imajo tretji in četrti prst močno razvit in hodijo po teh dveh, drugi in peti prst pa sta krnjava (krnoprsta) in se dotikata tal samo v diru. Jelenji rod ločijo od drugih prežvekovalcev tudi neki vnanji znaki. To so v prvi vrsti žleze ob očeh in na zadnjih končinah, kjer jih krije ščetasta dlaka. Tudi rogovje je značilno za jelene, vendar ga ne nosijo vse leto, potem pa tudi košute skoraj v nobeni vrsti ne in končno poznamo še jelenjo vrsto, namreč vzhod-nokitajsko srno, kjer je tudi samec mulast. Rod jelenov delimo v dva podroda, v pižmarje in prave jelene. Podrod pižmarjev zastopa ena sama vrsta, namreč azijski pižmar, ki živi v gorah osrednje Azije od Tibeta do Sibirije, Pižmar je tolikšen kakor naša srna, pa je v obeh spolih brez rogovja. Samcu štrlita iz ust zgornja podočnika. Love ga zlasti-zaradi dišečega moška, ki se mu nabira v žlezi pred spolovilom.. Pravih jelenov je več vrst; žive v vseh delih sveta razen« v Avstraliji, v Afriki pa samo južno od Sahare. Razen že omenjene vzhodnokitajske srne nosijo samci vseh teh vrst rogovje, od obtečajnega severnega jelena pa tudi košuta. Rogovje jelenov je razraslo v parožke, toda ne pri vseh vrstah. K plemenoma mažama in pudu spadajoči jeleni so vse svoje življenje samo Šilarji, indijski muntjak n. pr. je vedno samo vilar, prav tam živeča jelena sambar in čital pa ostaneta vedno le šesteraka. Najbolj razraslo rogovje je imel izumrli Sedgwickijev jelen iz pliocena*, najtežje, in sicer lopatasto rogovje pa tudi izumrli velejelen iz evropskega plejstocena. Rogovje tega 1,7 m visokega in 2,75 m dolgega jelena je imelo razpetost od 5,5—4 m! Pri nas žive tri jelenje vrste: navadni jelen (cervns elaphus), dam jek (cervus dama) in srna (cervus capreolus). Prvi je. v naših pokrajinah stalna divjad že izza pliocena, drugega so pripeljali v Evropo Rimljani iz Male Azije, kjer je razširjen na vzhod tja do Tigrida, srna pa ima svoje zarodnike v Evropi celo že v mio-cenu. Samci vseh teh treh vrst imajo rogovje, ki ga vsako leto odvržejo in obnove. Predniki jelenov v prejšnjih geoloških dobah niso imeli niti rogovja niti nastavkov zanje. Razločevali so se od današnjih jelenov tudi v tem, da so imeli več zob in so stopali še po štirih prstih. S časom, v boju za obstanek in zaradi izpremenjenih življenjskih pogojev so se morali marsikateri organi prilagoditi novim razmeram. Najprej je to zadelo zobovje. Pri muljenju trave namesto obiranja listov in brstov na drevju in grmovju se je jel bolj uporabljati jezik kakor zgornji sekalci'; ti so zaradi tega postali odveč in so polagoma izginili. Kočnjaki so postali pravi meljaki in njihovo število se je znižalo od 28 na 24. Funkcijski deli prej enotnega želodca so se zaradi obilo zavžite, proteinov revne hrane poosebili in nastal je prežvekovalski želodec. Morda je k temu pripomogla tudi pomnožitev zveri in je zaradi njih nastala težnja, kar najmanj časa porabiti za pašo, kjer je žival bolj izpostavljena zalezovalcem kakor v svojem zaklonišču in z glavo pri tleh teže pazi na svojo telesno varnost. V zvezo z nevarnostjo od strani zveri je staviti tudi težnjo, da postani zalezovanec čim bolj hiter. Večja hitrost pa se doseže z višjimi končinami in s poenostavljenjem nog, to se pravi z manj prsti. Čim manj prstov, tem večja hitrost. Zato so začeli tedanjim jelenom krneti obkrajni prsti in krne še današnjim, Peti, to je notranji prst palec, je izginil parkljarjem že davno prej. Krn javim * Zemeljsko zgodovino delimo v pet geoloških vekov: v azojčni (brez sledov živiih bitij), potem v eozoični, kjer že najdemo ostanke tedanjih živali, dalje v pailieozoik, kjer nastopajo že ribe in se pojavijo prve kop minske živali, malto v mezozoik s prvimi sesailci in končno v kenozoik s terciarno in kvartarno dobo, ki jih delimo po vrsti od najstairejšiih 'do današnje v tele tvorbe: palleocen, eoc.en, oligocen, mio-cen, ptiocen, plejstocen ter ahiviij z današnjim in v zgodovinski dolbi zatrtim živalstvom. Trajanje teh geoloških vekov se računa: azoik 1200 milijonovo let, paleotzoak 450 milijonov, mezozoik 150 milijonov; terciarna doba 50 milijonov, kvairtar: plejstocen ali diluvij 800.000 let, aluvij 10.000 let. prstom so pokrnele tudi njihove dlančnice, oziroma stopalnice, a ojačenih srednjih prstov so se spojile v enotno, močno kračnico. Spočetka so imeli predniki naših cervidov za orožje edinole močne podočnike v zgornji čeljusti, kakor jih imata še danes že omenjena pižmar in muntjak. To orožje so rabili samci samo med seboj v bojih za plemenitve, toda polagoma so ti boji prešli od hlastanja na trkanje in to je bil, kakor vse kaže, povod za nastanek čelnih izrastkov, temelja rogovja. Novo pridobljeni koščeni izrastki so rasli v dolžino. Napeta koža, ki jih je pokrivala, se je v bojih odrgnila, večkratna raba onemogočila zacelitev in tako je nastalo prvo rogovje: gol koščeni vrh izrastkov iz čelnice. To prvotno rogovje je bilo razmeroma kratko. Ko je odpadlo, je zraslo šilasto rogovje, ki je bilo večje in že kazalo venec kot nabreklino tik nad prelomnico. Kar brž potem, ko je nastalo to prarogovje, se pojavi cepitev rogovja in že v istem geološkem času kakor Šilarji so nastali tudi vilarji. O tem in takem nastanku rogovja nam pričajo okamenine iz konca oligocena in začetka miocena. Obenem pa nam venec na teh najdeninah priča, da iz Šilarja tudi v pradavnini ni nastal vilar neposredno, ampak šele potem, ko je odvrgel šilasto rogovje. Pridobljeno šilasto oziroma vilasto rogovje je nadomestilo prejšnje orožje jelenov, namreč podočnike, ki so zato začeli krneti in so dokončno izginili ali pa jih pri nekaterih vrstah še vidimo kot nerabne prodnike brez korenin. Vredno je omeniti, da so jeleni ostali v Stadiju vilar j ev vso dolgo miocensko dobo. To dokazuje, da je vilasto rogovje prav dobro orožje. V resnici je tako rogovje s svojim daljšim vzad-ujim koncem izvrstno bodalo za napad, krajši sprednji odrastek pa pripraven za prestrezanje in odbijanje udarcev nasprotnika. Šilasto in vilasto rogovje, ki so si ga pridobili geološko naj starejši jeleni, so podedovali njihovi potomci. Vprav rogovje je lep primer za dedovanje pridobljenih lastnosti, kar vidimo tudi pri danes živečih jelenih, in je važen moment, ki ga je vpoštevati za pravilno gojitev te divjadi. S prvim parožkom je nastala težnja po razrastju rogovja. Dolgo časa je ta tedenca ostala skrita in šele ob koncu miocena se je jela udejstvovati. Nastal je tretji parožek, jelen j e postal šesterak. Taka rogovja nahajamo v usedlinah pliocenske dobe. Nadaljnji razvoj rogovja v osmero- in deseteroparožno' se je vršil na več načinov in končno dovedel do sedanjega načina razvoja, ki se je pri našem navadnem jelenu ustalil na naslednje »pravilo«: šilastemu rogovju zraste najprej nadočnik, ki je takoj nad vencem; naslednjemu rogovju priraste srednjik; osmerak ima nov parožek lovnik pri vrhu stebla; deseterak dobi še ali parožek sivček, ki zraste med nadočnikom in srednjikom, ali pa drugi parožek vrh stebla( krona). Pri tem smo k parožkom šteli tudi vrh stebla. (Glej sliko.) To rogovje je doraslo in popolno. Nadaljnji parožki nastajajo s cepitvijo teh osnovnih parožkov, zlasti onih, ki tvorijo krono vrh stebla. Na nekaterih najdeninah iz miocenske dobe opažamo, da se dotlej v prerezu krožasto rogovj,e tu in tam plošči, prav za prav, da se v kotih razsoh nabira koščenina. Tako sta nastala lopatasta rogovja, kakor jih imata danes n. pr. dam j ek in los. Ta rogovja torej niso posebnega razvoja, ampak izhajajo prav tako kakor običajnejša valjasta iz prarogovja vseh cervidov. Lopatasta rogovja so se razvila šele pozno, namreč ob prehodu pliocenske dobe v plejstocensko. Umljivo je, da je bil jelen z močnejšim rogovjem v seksualnih bojih na boljšem. Tako so se podedovala v glavnem le močnejša rogovja in z njimi težnja po večanju. Tako so nastala ogromna in čudno razrasla rogovja, ki pa so kmalu postala za boj manj sposobna, pa'tudi ovirala nosilca pri teku, zlasti mu bila v napoto na begu pred napadalcem. V boju samem so se taka močno razrasla rogovja cesto neločljivo zapletla in povzročila smrt bojevnikov. Razvoj rogovja v smer povečanja je prestopil mejo svrho-vitosti in koristi ter postal škodljiv. Jeleni z največjim rogovjem so propadli in izumrli. Kakor smo že rekli, je rogovje orožje, ki ga potrebuje in rabi jelen samo za rukanja. To kaže dejstvo, da ga po pleme-nitvi odvrže. Pri tem seveda ne prihaja v poštev jelenova volja, ampak rogovje odpade samo od sebe, ker je postalo po rabi mrtvo. Dotlej je dobivalo še hraniva po krvnih žilicah, zdaj pa je to popolnoma prenehalo. Odmrli, nekrotični organ, ki je samo v napoto, je treba odstraniti. V ta namen se pod vencem osnujejo posebno velike, rahle kostne stanice, osteoklasti, ki povzročijo, da nastanejo tam večje praznine, ki se zlijejo končno v eno samo votlino. Obenem se pojavi na obodu čelnega nastavka žlebič, ki postaja globlji in globlji, dokler ne doseže notranje votline. Takrat rogovje odpade, če ga že prej ni odkrhnil kak udarec ob vejo ali podobna vnanja sila. Z rogovjem je šla v izgubo tudi prav tanka plast čelnega nastavka, ki postaja zato leto za letom krajši. Po odpadu rogovja preraste nastavke koža z dlako. Novo rogovje zraste primeroma hitro. Pod kožo na čelnih nastavkih se kmalu po odpadu rogovja pojači dotok krvi iz senčne arterije. Vrh čelnega nastavka ovijeta dve veji te arterije in povzročata z donašanjem hraniva nastanek venca, od njih pa izhajajo manjše žilice, ki rastejo in se vejijo po potrebi, kakor raste rogovje. Tudi skozi čelne nastavke prihaja hrana za rast. Z rogovjem vred raste tudi koža, ki ga tesno objema. Krvne žile se zato vgrezajo v mehko rogovje, zato vidimo potem na gotovem rogovju podolžne brazdice in žlebiče. Teh vgreznin pa ne povzročajo samo žile odvodnice, ampak tudi privodnice, ki odvajajo izrabljene snovi iz rogovja. Rogovje živi, zato mora imeti prav tako kakor vsak drug organ oboje vrst krvnih žil. Iz tvornine v rastočem rogovju se izločijo posebne stanice, osteoblasti, ki so zvezdaste oblike. Med njihove izrastke se odlagajo anorganske snovi, kalcijev fosfat, kalcijev karbonat in magnezijev karbonat, nakar doslej gobasto rogovje pokosteni. Ko je rogovje doraslo, preneha dotok hraniva pod kožo. Koža sama in krvne žile pod njo ter rogovje obdajajoča pokostnica odmro in žival si to mrtvino (mah ali lik) osmuče z rogovja. Pod likom je rogovje koščeno belo; poznejšo barvo mu dajo šele rastlinski sokovi iz lubja dreves in grmov, ob katerih si je jelen očistil rogovje, pa tudi sonce in zrak po svoje vplivata na belino. Spočetka je rogovje v liku nežno kakor vse, kar bujno raste. Vsaka poškodba dovede do nakaze. Tudi slaba ali enostranska prehrana živali more povzročiti nakazno rogovje. Tudi če je kak notranji organ bolan ali pokvarjen ali je žival ranjena, se to skoraj vedno pokaže z deformacijo rogovja. Največjo so-odnosnost pa kaže rogovje s spolnim organom. V tem pogledu so z opazovanji in poskusi ugotovili naslednja dejstva. Prirojena omrtvičenost spolovila povzroča, da rogovje sploh ne zraste. Če zadeva ta omrtvičenost samo eno modo, zakrni večinoma rogovje na nasprotni telesni strani. Kastracija doraslega samca dovede do gobastega naglavja, mladiču pa sploh nič ne zraste. Izguba samo enega moda se pojavi pri odrasli živali z gobastim rogovjem na nasprotni strani, pri mladiču pa z zelo šibkim rogovjem. Posledice kastracije niso vedno enake. Če namreč kastriramo žival med tem, ko novo rogovje raste, to rogovje nikoli ne izzori, žival ga tudi ne' odrgne in nikoli ne odvrže; včasih postane gobasto. Ako pa je ob kastraciji rogovje že popolnoma doraslo, odpade prej kakor običajno in nato zraste tako, ki nikoli ne izzori. Tudi kronična zastrupljenja, neprikladna hrana in sploh vse večje življenjske nevšečnosti se izražajo v rogovju. Rogovje je zelo občutljivo merilo za to, ali ima divjad potrebne pogoje za čvrsto zdravje in dobro počutje ali živi ob pomanjkanju enega ali več takih pogojev. Dobro ali slabo razvito rogovje naših cervidov je zato spričevalo o tem, ali dobro ali slabo gojimo to našo divjad. Tone Podvrečar Na Solunsko glavo (Nadaljevanje.) Od Skopi ja do Solunske glave je v zračni črti okoli 40 km. Do njenega podnožja leta 1928. še ni vodila železnica, ki dandanes veže skozi dolino Babune Bitolj z Velesom in je sedaj postaja Bogomilje najboljše izhodišče v njeno območje, niti so bile urejene primerne ceste. Ako si hotel prodreti v njeno kraljestvo, si moral porabljati skromne vaške poti in pastirske steze. Planinskih hotelov, koč in drugih udobnosti v planini »Mokro« za enkrat še ni, niti kričečih planincev. Navezan si na gostoljubnost kmetov in pastirjev. Sredi tedna je bilo sklicano posvetovanje udeležencev v »Djokini krčmi«, ki so se ga razven nas že spredaj omenjenih iniciatorjev udeležili še tovariš Pavle, ki je hotel takoj v prvih dneh po prihodu v Dušanov grad obleteti visoke in najvišje vrhove okoliških gora in je zato iskal primerne družbe, klobučar Andrej, podravnatelj banke Kori, profesor Jovo, pravoslavni dija-kon Jordan in knjigarnar Ilič, ki je obljubil, da bo pripeljal še dva ali tri svoje prijatelje mlade turiste. V tistih časih je bilo planinstvo v Makedoniji šele v razvitku in Ilič je bil redek primer navdušenega planinca, ki je že v letih 1920—1925 obiskal naše slovenske gore in propagiral planinstvo med svojimi rojaki, ki so se kaj težko ločili od mestnega vzdušja pri čevapčičih, ražnjičih in pivu. V soboto popoldne ob treh bi se morali zbrati pri kavarni Monopol v predmestju Skoplja. Alija in Idriz sta s tremi konji prišla k meni na dom, da smo natovorili poleg vsega drugega tudi še Francetovo učenjaško pripravo in potem smo občudovani od sosedov moško odrinili na zbirališče, kjer sta že čakala Šetina in Kori ob živahni debati in črni kavi. Kori je imel s seboj razen dveh pušk tudi še samokres za skrajno obrambo. Točno ob določenem času so bili na mestu tudi še Pavel in profesor Jovo, ki je privlekel s seboj tudi razne raziskovalne priprave — kladivo za razbijanje kamenja, škatle in ogromen fotoaparat. Andrej je prišel z dijako-nom Jordanom z zakasnitvijo pol ure, ker mu je žena hotela ubraniti udeležbo na nevarnem izletu in ga je pustila samo na Jordanovo prigovarjanje. Ura je bila že precej čez štiri, ko je prišel Ilič in pripeljal s seboj še tri nadebudne planince, dva med njimi v popolnoma novih vojaških čevljih. Oprostil je zapozne- lost s tem, da je moral še v zadnjem trenutku bodriti in navduševati mlade planince, od katerih so pa trije odstopili. Prtljage je bilo toliko, da nikakor ni šla na tri od Alije pripeljane konje, a na srečo so prišli mimo trije Torbeži, ki so dopoldne iz Dražilova pritovorili v Skoplje lesno oglje in po dolgem barantanju so nam še oni odstopili svoje konjiče. Ko je šla naša karavana skozi vasi, ležeče na severnem pobočju Vodnja, so nas spraševali kmetje kam in kako. Pojavila se je vest, da smo »sud za razgraničavanje šuma« in res so nas v vasi Rakotinee pričakali občinski očetje, našo karavano zadržali ter nam obilno postregli z domačo rakijo in objasnili svoje želje, kaj od gozdov naj pripada njihovemu »atam«. Obljubili smo vse in gledali, da hitro izginemo. Okoli desete zvečer smo bili ob zgodovinskem Markovem samostanu v Markovi reki in počivali. Eden od mladeničev v novih vojaških čevljih je sklenil, da ostane čez noč v samostanu, zjutraj pa da se vrne na dom, ker mu je bilo že dovolj planinstva v tej obutvi, saj skoraj ni mogel več premikati nog. Sedeč ob samostanskem zidu sta dva tovariša zapela veselo pesem, še drugi so jima pomagali, kar pa ni bilo všeč pobožnim menihom. \ samostanskem zidu se je odprlo okence, pokazala se je raz-kuštrana glava z visoko kamilavko ruskega meniha in božji mož nam je v ruski srbščini zapretil, da nam bo poslal v goste samostanske hlapce, ako se hitro ne poberemo. Izmučeni tovariš v novih vojaških čevljih je opustil namero, da prosi za prenočišče v samostanu. Pobrali smo našo ropotijo/njega posadili na konja ter po znanih in neznanih poteh odrinili proti selišču »Cvetovo«. Okoli ene po polnoči smo bili v Cvetovem, ki je naseljeno po Torbežih, plemenu slovanskega jezika Mohamedove vere. Pred približno 150 leti so se Torbeži pomaknili iz okolice Debra in pod-rimskega polja pred pritiskom Arnavtov čez sedlo Mavrovo-Vlajnica, po Pologu na pobočja planine Mokro in sosednjih hribov. Iskali so zavetje v višje ležečih in bolj nedostopnih krajih pred svojimi zatiralci turškimi oblastneži, čavši in askeri. Od kod ime Trbež, ni docela ugotovljeno, ali kristjanski Makedonci jim pravijo, da so prodali svojo kristjansko vero za »torbo kruha«, drugi spet trdijo, da so dobili ime od torbarjenja, ker so šli s trebuhom za kruhom po svetu. Še sedaj je mnogo Torbe-žev po Srbiji in Bolgariji in včasih je bilo njihovo glavno opravilo žaganje in sekanje drv po velemestih. So zelo delavni, skromni in vljudni. Med njimi je precej talentiranih rezbarjev in posebno tesarjev. Večinoma so miroljubni in se ne pečajo z riski- ranim opravkom ropanja ali rokovnjaštva, a so med njimi seveda tudi bile izjeme. Cvetovo ima kakšnih trideset domov, primitivnih iz čerpiča — nepečene opeke zidanih poslopij, hlevov in staj za koze ter zakržljano govejo živino, nekaj konjičev in osličkov. Džamija z leseno »munaro« seveda ne manjka. Svet okoli vasi je skoraj gol, razen nekaj izmučenih in obsekanih hrastov, ki vsakoletno, v kolikor so še sposobni, žrtvujejo na jesen svoje veje oziroma listje za kozjo prehrano. Trnje, brinje in nekaj drugega grmovja je neposreden gozd ob vasi. Glede zatiranja gozda so pač bili ljudje v teh krajih veliki mojstri; brezobzirno so sekali in požigali, za pomladek ni skrbel nobeden, koze so jim šle pridno na roko, in na koncu še huda pripeka in hudourniki. V Makedoniji merijo drva na »kamtair« Kakšnih deset, če še ne več, res pristnih ilirskih ovčarjev je naskočilo našo karavano, da nam je postalo nekako nerodno. Pri takem napadu je pač najbolje, če ostaneš mirno na mestu in skušaš žival pomiriti, vsekakor pa je nerodno, če pokažež strah ali pa postaneš tudi ti s svoje strani agresiven. Ali je Kori zamahnil po pasji mrcini s palico ali jo je na drug način še bolj izzval, prišel je v hudo stisko in v »silobranu« porabil samokres. Rezek strel, pasje cviljenje in nekod se je vzel sam vaški starešina skoraj nič manj oborožen kakor Kori. Pasja druhal se je pokorila njegovim poveljem, nas potnike pa so spravili v neko sobo, mogoče posvetovalnico ali kaj podobnega, pri sami djamiji. Kam in kako smo polegli, nismo posebno gledali; bili smo precej utrujeni, a žal ni bilo preveč spanja. Spomnil sem se pri tem na lovskega znanca iz Bohinja, ki mi je pravil, da jo je na vrat na nos pobral iz bajte na Črni prsti, ker so ga tako jedle »bše«, da ni mogel izdržati. Bovše, bolhe ali buve so res nerodne ali vsekakor ne tako hude kakor pa »bibitki te«, kakor pravijo Makedonci malim križastim živalicam, ki pa jih k naši sreči v Cve-tovem Jii bilo. Pri nesrečni nočni pasji ataki jo je pes le skupil, sicer ne hudo ali le toliko, da je Kori plačal po posredovanju vaškega predstojnika njegovemu gospodarju pet banki, kar je bilo prav potrebno, ker trije Torbeži, ki so vlekli do tu našo prtljago, so se od nas poslovili, da gredo proti domu v Dražilovem, in mi smo bili vezani na dobro voljo Cvetovcev, da od njih dobimo drugo tovorno živino, kar nam je po običajnem barantanju končno uspelo. Naši ekspediciji se je priključil še osebno vojaški predstojnik, kakor je rekel, do planine Salakovo. Odkrito rečeno, ni mi bilo posebno drago, da je šel z nami, ker razodeval je v sebi tip pravega naduteža in' oblastneža in ni bil nikakor čisti Torbež oziroma sploh ne, kar sem pozneje poizvedel, ampak je bil Arnavt in povrh še bivši kačak nekje iz Kosova, ki pa se je držal radikalne politične linije, bil tudi »privremeni žandar« ter ljubljenec •— kakor se je sam hvalil — velikega župana. Ob prvi priložnosti je nas lovce tudi »napumpal«- za nekoliko met-kova, ker nosil je za tedanje lovske razmere v teh krajih prav izvrstno dvocevko kal 16 boroveljskega izvora, ki je imela v kopitu vdelan monogram v srebru R. U. Na vprašanje, od kod puška, mi je dal hiter odgovor: »Dobio sam ju dvanajste godine od konzula.« Od katerega in na kakšen način, o tem ga nisem spraševal. Mira pa nikakor ni dal predstojniku Korelnov Bchon-auer. Toliko časa ga je nadlegoval, da smo se trije ustavili, postavili tarčo ter sta predstojnik in Kori oddala v njo vsak po dva strela in sicer prosto in po daljnogledu. Ogledal si je daljnogled tako temeljito, da je na njem popravil merilno napravo, kar se je izkazalo drugi dan. Še dobro uro smo hodili, preden smo prišli v gozd in pri tem so mi prišle na um besede bosanskega gozdarja, ki mi jih je povedal v razgovoru: »Narod nema duše za šumu i vuk je u ovim krajevima koristna životinja j er tamani koze. Takoj po prihodu v gozd je predstojnika zmanjkalo — odšel je bil na lov. Spotoma smo srečavali posamezne drvarje in »čumurdjije« s konjiči, natovorjenimi z drvmi in lesnim ogljem, in smo lahko z bližine opazovali racionalno gozdno gospodarstvo, kjer so bila drevesna debla brez razlike na debelost posekana ne nad korenino, ampak skoraj 1 m nad zemljo. Pod nami se je oglašala kotoma in svarila naraščaj, slišale so se skozi bežeče živali, čez pot je planila srna z mladičem, a za njima se je podil v urnem diru rogač srnjak. Obstali so Skop-ljanci in začudeni vprašali, če niso to »divokoze«, saj srnjad je v teh gozdovih kljub temu, da je v stalnem lovopustu, že redka. Kaj ve makedonski meščan o srnah, ki so našle zadnja zavetišča tu v gorskih gozdovih, daleč proč od ljudskih bivališč, a kjer jih še vedno zasleduje lovec domačin, ki se ne zmeni za lovske predpise. V teh gorskih gozdovih se potika še kakšen medved, divja mačka in zelo redko kakšen ris. V starih bukvah gnezdi najbližji sorodnik planinskega orla tako imenovani »zečar« in črna štorklja, visoko gori nad gozdnim pasom domujejo gamsi in kroži planinski orel, ki se je izpeljal nekje v Nežilovskih ali Djurkovili karpah. Prišli smo do korita Kadine reke; tukaj potokov in potočkov ne poznajo, vse je reka, čeprav suha struga. Imela je toliko vode, da smo se nekoliko osvežili, kar se je posebno prileglo tistim, ki so hodili v nogavicah ali pa še celo bosi zaradi novih čevljev. Okoli poldneva smo srečali prvo čredo ovnov, ki jih pasejo v krajih kjer je slabša paša — same ovce, ki jih molzejo in iz njih mleka izdelujejo beli sir in kaškavalj, pa pasejo v višjih legah zaradi boljše planinske trave. Vlaški pastirji, oblečeni v težke volnene suknje črne barve, ki jim segajo skoraj do kolen, v belih volnenih krilih, ki jih nosijo mesto zgornjih hlač, belih nogavicah in nerodnih opankah, s kosmatimi kučmami na glavah, so lenarili v senci, obdani od psov ovčarjev. Niso se zmenili za naše pozdrave, niti niso odgovarjali na stavljena vprašanja, pač pa nas, ki smo prišli motit gorski mir, neprijazno gledali. Da bi se proti njim zaradi nevljudnosti pokazali prav taki, bi bilo zaradi ogromnih psov, njih zvestih stražarjev, več kakor nespametno. Slednjič se nas je pa usmilil star »čoban« zagorelega obraza, v razcapani torbeški obleki, ki povsem sliči arnavtski, in nam zaupal, da je do planine »Ošče pol sabati«. Te pol ure pa je trajalo več kakor dobro uro, slednjič nam je udaril v nos ostri dah po ovcah, ki je tipičen vsem ovčjim stajam in hlevom. Spet so se pripodili psi, ki niso bili nič'manj napadalni kakor v Cvetovem. Ob njihovem spremstvu, a v primerni distanci, smo prešli še hribček, v čigar zavetju je bilo vlaško letno naselje, in sicer nekaj primitivnih kolib, suknenih šotorov, staje in sirarnica. Vse okoli dobro pognojeno, mnogo kopriv in drugih, za planšarske kraje tipičnih rastlin ter blata do gležnjev. Pred sirarnico je izpirala stara Vlajinka z vročo vodo ogromen kotel, na zemlji poleg nje sta se igrala dva otroka v samih srajcah. Moškega ni bilo videti. Obstali smo in mislim, vse nas je zaskrbelo glede prenočišča. Otroka sta pobegnila v sirarnico, tudi Vlajinka je pustila delo in odšla za njima, a na vratih se je pojavil sam gazda in lastnik najmanj tri tisoč ovac Spiro God ju, ki pa je bil mnogo bolj vljuden kakor njegovi pastirji ter nam je ponudil svoj sukneni šotor, v katerem je bilo dovolj prostora za vso našo ekspedicijo. 'Konji so bili hitro raztovorjeni; začela se je pripravljati večerja, kar cel mlad koštrun, ki smo ga dobili za mal denar, očistili smo prostor pred šotorom od blata ter spravili šotor v red — posebno iztresli »asure« iz protja pletene preproge, odeje in vse podobno, kar bi moglo nuditi skrivališče raznim drobnim mučiteljem. Že se je mračilo, ko je prišel na Sala-kovo vaški predstojnik iz Cvetova, za katerega sem upal, da nas je bil, ko je med potjo izginil, dokončno zapustil, in prinesel srno, na kateri se je takoj poznalo, da je vodila. Naj-prvo je zahteval v oblastnem tonu od Spira Godju mleko, ga počastil z nekaj ne baš vljudnimi besedami in potem se je obrnil proti naši družbi, ki se je pripravljala k večerji. Vzel je nož, si odrezal dobršen del koštrunovega stegna, eden od konjskih vodičev mu je uslužno ponudil iz malhe kos proje, pa je začel trgati meso in žvečiti, kakor da je stradal že najmanj tri dni. Opazoval sem ga od strani, prav tako kakor France, ki mi je končno rekel po tihem, da skoraj le verjame, da je bil Karl May res nekje tu okoli, ker kako bi drugače opisal tako točno razbojnike, ki jih je zasledoval proti Rugovem. »E, pa ovako, što me nisi pratio,« se je obrnil proti Korelnu. »Mogli smo ubiti i jare, a ovako mi je pobeglo.« Najrajši bi mu bil eno priselil, a Kori je bil bolj pameten in mu je ponudil steklenico, iz katere je naredil nekaj poštenih požirkov in postal še bolj zgovoren. Hvalil se je na vse pretege, a da bi povedal kaj točnega iz svoje življenjske preteklosti, temu se je pazljivo izogibal, čeprav sem skušal ravno v tem pogledu od njega kaj več poizvedeti. Ko nam je povedal, da se bo še ponoči vrnil v Cvetovo, ker mora biti zgodaj zjutraj že v Skoplju, da bo oddal srno nekemu gospodu, smo bili vsi zadovoljni. Po njegovem odhodu, mi je rekel prav tisti vodič, ki mu je bil dal projo: »Nosi srnu za nekog pisara u županiji, sa ko j im radi ruku u ruku i krade prirez.« Pravično izvajanje lova Referat tov. Dolinarja na lovskem zboru • O. L. S. v Celju 18. IV. 1948. Tovariši lovci! Moj referat naj bi obravnaval lovsko -pravično izvajanje lova. Ta referat je tako kratek, da bi ne bilo potrebno sploh govoriti. Krajši je ko naslov sa-m. Ves referat obsega samo en stavek iin še ta samo- dve besedi. Glasi se: Bodi človek aili — bodi lovec! V teh dvelh besedah pa je takšna globina, da bi bilo potrebno pisati o njej knjige oziroma jih prebirati, ker so že pisane. Šele s študijem bomo umeli, kako postanemo lovci- v pravem smis-lu besede in ne samo -lovci s p-uško n-a -rami, ki gredo v lovišče, da tam ubijajo. Lovec, ki -ima za smoter .streljanje -divjadi, si je na-del napačno ime. V sledečih foe-sedah -se mislim malo izneveriti ina-slbvu referata, ker smatram, da pravično izvajanje lova nji samo odnos -lovca do strela, ampak tudi pravičnost do tovarišev, s-plošnosti, do -di-vjadi v prvem redu in naposled tudi do lovskih psov. -Ni zlepa lepšega združenja, kakor je lovska družba. Tu vlada iskreno tovarištvo 'brez zavisti. Brez prerekanja se postaviš na mesto, ki -ti- je od-kazamo, iskreno čestitaš tovarišu, kateremu je uspelo upleniti divjad, ki jo lovišče, lahko -pogreša. V mislih imam predvsem lovsko tovarištvo na bra-fca-dah. Ni se mi treba spuščati v posameznosti. Na brakadah se lovska pravičnost kmalu pokaže tudi pri mlajših lovcih. So pač starejši lovci vzgled. Omenim pa nekatere nepravilnosti, ki se še vedno in ved-no dogajajo. Oddal si strel. Mogoče si zgrešil, mogoče zadel, pa ne pobral, ali pa si v nervozi streljal po divjadi, ki je zaščitena. V vsake-m primeru je lovčeva nuj-na -dolžnost, da se o kakovosti strela prepriča. Vsako- zanemarjanje -te dolžnosti je lovsiko nepravilno-. Poleg neizpolnjene dolžnosti pa se pra-v rad rodi pri lovcu odpor, da bi strel priznal. V vsakem primeru je zatajitev strela nečastna. »Jaz nisem streljal.< »Jaz tudi ne.« Ali: »Strel mi- je uše-l.< »Streljali -sem veverico, pa ne zadele Takšne in podobne izgovore čujemo. »Kdor je malo zgrešil, je malo uplenil,« me je potolažil po zgrešenem strelu skuš-en lovec. Posebno pa je -tajitev strela graje vre-dna in Sramotna, ako sem žival ranil Divjad je mogoče smrtno zadeta in propade, ker je nihče ne poišče, ali pa se muči in ni niko-gar, -da bi jo rešil muk. Naj je zajec ali lisica, poudarjam lisica, divjad je, — živo bitje, ki se namesto izmišljene veverice muči morda v ne preveliki dalji od n-astrela. Bolj kritična je stvar, ako sem streljal na -divjad, ki je zaščitena, četudi -le v nekem delu lovišča. Ko že imaš dovoljenje no-siti puško, bodi tu-di -toliko pošten, da priznaš zmoto, ki bo gotovo -tebi -manj škodljiva kakor če bi se zvedelo to postrani-. Prostodušno priznam, da sem nekoč ustrelil namesto zajca na brakadi muco in žel za ta strel mnogo roganja. Pa mi še -danes ni žal, da sem strel priznal, četu-di me je veljal nekaj novcev, ker je bil zajec z dolgim repom -preblizu hiše. Kakor že rečeno, je lahko biti lovsko pravičen* ko si v družbi. Težje je, ako si sam in pozabiš, -da si lovec. Krasen srnjak se brezskrbno pripaše. Tu se pokažeš v pravi luči. Samo skriviti je treba prst, pa bo obležal. Povem vam pa, tovariši, da je najlepši -užitek tedaj, ko si odmaknil muho od pleč lepega plemenjaka, ko si premagal lovsko s-trais-t 1-n obrzdal živce. V tem trenutku si postal pravi -lovec, ki goji, ki uživa pri- živi, prosti divjadi1, ne v njeni krvi. Ako .pa si ravnal nasprotno, si ravnal po 'lovski vesti nečas-tno in po predpisih kaznivo. Delo, ki ga moraš skrivati, ti nikoli ni v zadoščenje. Da ne omenim streljanja srnjadi is šib rami, četudi se 'to le še p-rečesto godi. Nepravilno izvajanje lova je velik greh zoper lovsko tovarištvo, ker je to — lovska požrešnost. Kajti nelovsko je, če na pogonih streljaš tovarišu izpred nosa, samo zato, da - streljaš iti in samo ti. Lovci, ki ne privoščijo drugim odstrela, niso lovci, da ne rečem kaj več. Saj ima slehern lovski 'tovariš enake pravice in tovariško in pravično je, da po možnosti pridejo- vsi do strela din o-dstreHa. Udarnike bomo častili pri v-sakem delu, ne pa lovce, ki bodo udarniško pobijali zaščiteno- divjad. Naša divjad je vključena- v petletni plan in mi smemo črpati le toliko, kolikor priredimo. Mrharistvu -podaja rolko tako imenovano rekordersitvo. Tu mislim n-a do--tične, ki -začno z ognjem itakoj prve ure .po lovopustu zato, -da ustrele prvi-, pa tudi poslednji ter največ in n a-jk apitail ne jš e. Ustreli iti n-a -primer I. IV. tri petelin e, je gotovo rekorde-rsitvo in prav hudobno reko-r-derstvo-. Človek je slabotno bitje in -prav lahko zavozi1 v nepravo smer, posebno če je sam. Ako si se premagal enkrat, -dvakrat, ne bo težko, d-a se premagaš tudi v bodoče. Marsikje lovišča še niso -takšna, kakor pred vojno-. Potrebna bo še -zaščita divjadi nekaj let. Večin-a lovišč nima do-sti -zajcev, ponekod tudi n-e srn. Preden torej začnemo z odstrelom, -moramo stalež vse divjadi (tudi roparske) do neke višine in razmerja dvigniti. Dotlej gre vsak odstrel p-le-meins-ko' ust rez,n-e živali v škodo lovišča, sosedov in skupnosti. Posebno skrbno je treba postopati pri odstrelu -srnjadi. N-aij ne pade noben plemenjak, dokler ni -stalež po voljen. Če bijemo najboljše, je naravno, da kakovost sitaleža pada tako v teži itn moči telesa kakor rogovja. V mnogih loviščih se vidijo posledice takega rekor-ders-tva in napačne go-j it ve. Lovsko pravičen n-apram 'divjadi si, če ji skušaš -čimbolj skrajšati smrtne muke. Naj nam ne bo ž.a-1 še en-eg-a naboja. Iz tega p-a siaima po- sebi izhaja zapoved, da ne streljaš predaleč. Pri strelu velja lovsko pravilo, da je veljaven prvi pogodeik s kroglo-, s šib rami -poslednji — če sta zadetka taka, -da bi zaradi- njih 'žival verjetno padla. Naj omenim lovo-pusit! S 1. septembrom smemo streljati zajce. Kaj bomo tako natančni! 31. av-gusta m-i priskaklja mlad zajček, ki bi ga bilo res škoda pustiti. Strel je siguren, nihče me vidi, zajček bo pa izboren. Čez nekaj 1-e-t poveš greli in -tvo-j u-čeinec v slabem ga bo že 30. avgusta in tako naprej. Prav isto je po končanem -dovoljenem odstrelu. En dan pozneje ne bo škodilo. Tovariši, lovopusti so določeni po strokovnih izsledkih. Ne rečem, da -se -naj podaljšajo, -toda odredb se -mora držati vsak, brez oz lira ali: ga bo zakon v nasprotnem primeru -preganjal a-li ne. Jaz n-a primer ne streljam golobov pred i. avgustom, ker sem v edinem golobu, katerega sem ustrelil že julija, našel -zrelo jajce. Golobi gnezdijo tako dollgo, -dokler grulijo. V »Lovcih< ste lahko ponovno -citati, kdo je lovsko pravičen n-ap-ram divjadi; jaiz se -dotaknem -samo nekaterih zlorab, ki se še vedno -ponavljajo. Nikdar ne streljam več in-a »-neskončno«, rt. j. na preveliko razdal jov Ra-di se pobahamo s smrtonosnimi streli na 50 in 70, pa še več metrov. To-da to nas lahko privede do nepravilnega izvajanja Ilova. Nebi oj divj-adi se zastreii in pogine, ali pa se ranjena m-uči. »Na lisico streljam na vs-a-ko -razdalijo! Naj pogine m-rh-a, ne bo je -škoda; jih je itak preveč! »Pomislimo, da je lisica živ-a-l, ki čuti, ki itrp-i, ki te obtožuje mrharstva. Pošteno pomeri na pravšno razdaljo in četudi si zgrešili, si -nimaš ničesar očitati. Ne -bomo si očitali, da smo -ravno m-i naisuli po-d ko-žo zarasti e šibre dru-go- leto ustreljeni ali zastrupljeni lisici. Vsi, ki odirajo lisice, povedo, da ima večina uplenjenih lisic zarasle rane od strelov, ali pa padejo celo šibrc izpod' kože. Največ teli šibeir je 'bilo poslanih iz prevelike razdalje. Ker loviš in ubijaš, spoštuj smnt, pa četudi je samo golobja. Kar ozri se kot človek v oči umirajočemu srnjaku, Tekajočemu zajcu ali v perut j obstreljenega goloba, pa moraš občutiti vso globino smrti. , Malo o naših štrrnožmh spremljevalcih — psih. Lovski psi niso cirkuške živali, ki bi nam nosili krožnike na mizo-, skakali čez vrvico, delali lepe poklone. Psi so naši pomagači in za to delo jih izurimo. V lovišču, ne v cirkusu, naj se pokaže njihova sposobnost. Lepo ravnanje s psom je lovčeva dolžnost, ki pa me dopušča psičku, da se po mili volji sprehaja po lovišču, preganja spomladi breje zajke in srne in jih celo davi in trga. Kakor smo letos brezobzirno uničevali lisice, talko bomo morali nastopiti proti tistim lovcem, ki nimajo svojih .psov privezan ih. V eni izmed zadnjih številk »Lovca« ste lahko črtali, dla se lastniku dva odlična brak jazbečarja nista vrnila. Ustrelil mu jih je njegov lovec. Lastnik psov je požrl slino in bil tiho, ker je 'bil lovec v pravici. Je to hudo, prav zares hudo, toda bodimo pravični, pa četudi boli. Če hočemo spraviti naša lovišča zopet na primerno višino, moramo najprej sami poskrbeti, da jih ne bodo vznemirjali naši psi, šele nato bomo z veseljem pritisnili po lovečem, volčjaku. Marsikateri lovec je neučakan s svojim mladim psom; komaj da shodi, že hoče, da goni zajca po celo uro. In že ko je izmučen, ga siliš na ponovno iskanje. Če odpove, izrečeš talko j sodbo, da je zanič. Lovcu je lažje, ker lahko stoji na mestu, medtem pa goni pes čez dr n in str n. Pes ima v gonji užitek im bo pri pravilni vzgoji, ako ima lovske vrline, sam zadostil zahtevam. Že marsikateri lovec je v jezi ustrelil psa, ki je imel odlične sposobnosti, pa slabega gospodarja. Poskusimo se vživeti v živalski nagon iin marsikatero brco z okovainkami mara j bodo deležni naši zvesti štirinožni lovski spremljevalci. In naposled, kar sam sebi me želiš, ne želi drugemu. Ali bi nam bilo všeč, če bi nam kdo pomandral naše pridelke, če bi nam kdo odrezal naj-lepši jesen za palico? Nam lovcem je od ljudske oblasti poverjena nega im odstrel divjadi. Pri tem udejstvovanju pa moramo ščititi lastnino drugih posredno s tem, da ne poškodujemo kultur, neposredno pa, da omejujemo škodljivo divjad. S kritiko samega sebe bomo zadostili naslovu, bomo pravilno in pravično izvajati lov — bomo postali lovci. * 7-2. dovčkz&a aphJtnika Lovec vprašuje, če iz šibrenice s šok cevmi (z zadrgo, zožen jem pri ustju) lahko strelja idealke, breneke in podobne izstrelke.-— Odgovor: Seveda lahko, saj so ti izstrelki nalašč za šok cevi zgrajeni tako, da se v zadrgi stisnejo1. Masivne svinčene krogle smemo streljati le iz cilindričnih cevi, ki imajo vseskozi enakomerno svetlobo (odprtino) cevi. Ur. Še nekaj k »strelu ob sončnem vzhodu«. V spisu »Strel ob sončnem vzhodu« v letošnjem »Lovcu« sem trdil na podlagi materiala, ki mi je bil na razpolago, do so Sibirci (Giljaki) ubijali medveda točno v momentu vzhoda sonca, češ sonce ga je ubilo. Svojo trditev pa sem zdaj našel potrjeno v Fra-zerju (der goldene Zweig — The gol-den bough, Leipzig, 1928): Ainu na Sahalinu ubijajo svetega medveda »ravno v trenutku, ko obsijejo žarki vzhajajočega sonca prizorišče«. Najboljši lokostrelec ga ustreli s puščico v srce (Str. 742.). Ti Ainu sicer povedo prej medvedu, da ga bodo ubili, a to je že poznejši dodatek, ker sami ne vedo več, zakaj ga ubijajo ob vzhodu sonca. Še to: »Če hočemo razumeti pomen (tega) obreda pri Gi-1 jakih,« pravi Sternberg, »moramo predvsem pomisliti, da te medvedje praznike ne praznujejo samo kadair Gi-Ijak ubije doma vzrejenega medveda, ampak vedno, kadar se mu posreči ubiti medveda na lovu.« (Str. 752 istotam.) Toliko sem k temu še imel pripomniti. Frazer sam pa uboju ob sončnem vzhodu na Sahalinu ne pripisuje kake važnosti ali posebnega pomena in pri ostalih poročilih o tem lovskem obredu tudi ne omenja časa uboja svete živali, ali pa te omembe ni v samih poročilih, ki so mu bila na razpolago. A. Makarovič. Prvič na svinje. Lov na divje svinje najsi bodi čakanje ali dobro organiziran pogon, je nadvse zanimiv že zaradi tega, ker ni vsakomur dana sreča, da se kar talko pogleda s šče-tincem iz oči v oči. Svinje so muhaste in previdne, kar so potrdile že v neštetih primerih. Za uspeh je potreba že malo take žilice in dobro poznanje revirja. In seveda, če se čuje lomastenje po gošči, ne sme kar tako srce zastati, kakor je zastalo ne- kemu lovskemu tovarišu iz okolice Kranja. V takem primeru odnese čr-nuh po navadi zdravo kožo. Uspeh je tudi dvomljiv, aiko zaznaš v bližini čekanarja in pričneš streljati preden ga vidiš. To je ugodno za črnulia. Kaj pa veš, kakšne namene ima taka mrcina; zato naj raje malo prej povoha smodnik. Bolje si je prej privoščiti »poguma in hrabrosti« iz nahrbtnika, da potem malo podremlješ in vsa »divja jaga« gre mimo tebe brez zastajanja srca, brez potrate nabojev, v zadovoljstvo ščetinarja in lovca, da se je vse dobro izteklo. No da, take stvari se dogajajo tudi drugje. Veselilo me pa bo, ako bom v prihodnji zimi! zopeit imel priložnost, da bom vodil svoje znance po njim že znanem lovišču in jim pripomogel do lepše trofeje kakor zadnjič. Ludvik S., Biirčna vas. Iz dnevnika lovske družine Sodražica. Član družine Pintar Jože poroča: Dne 6. julija po kosilu sem šel na delo v Travno goro; z menoj je bil 11 letni sin, ki je šel nabirat zdravilna zelišča. Pri vodnjaku na Pristavi sem počival, sin pa je pogledal za zelišči. Naenkrat zaslišim presunljiv krik in mi v prvem trenutku ni bilo jasno, je-li vzkliknil sin ali pa kakšna žival. Naglo zgrabim puško, ki jo jemljem s seboj vedno, kadar grem na delo v gozd in stečem v smeri krika. Medtem so se glasovi ponovili in tedaj šele sem mogel ugotoviti vekanje srnjega mladiča in še posebej vekainje srne-ma-tere, katero sem opazil na robu poseke. Stopim še par korakov naprej in opazim na poseki med robidovjem in grmovjem, da se nekaj premika. Hitim tja in na kakih 15 korakov zagledam na tleh živ klopčič — v sredi svetlorjavo, okrog pa temnejše. Tedaj se iz klopčiča izlušči žival in skoči na bližnje drevo. Spoznam kuno in jo ustrelim. Tedaj se od klopčiča odloči še druga kuna, ki jo podere moj drugi strel. Na mestu ostane še tretja žival — mlad srnjaček, kateremu sta se bili obe kuni zagrizli v vrat; prizadeli pa sta mu tudi rane na stegnih. Sr-njačfca sem pobral in mu rane razkužil z žganjem, n^to pa sem ga zanesel v bližino matere. Približala se mu je, ko sem se skril za bližnje drevo, povohala mladiča, pa odskočila, kar je še enkrat ponovila. Tedaj je srnjaček vstal in šel za materjo, ki ga je končno odpeljala s seboj. Po vsem tem sem šel po zločince; dve kuni zlatici — samca in samico. Pripomba: Brez žganja bi bila to delo opravila srna z lizanjem. Zaradi smradu po žganju se je srina obotavljala prevzeti mladiča. Najforže je bilo javkanje dveh srn, ki sta ga cula dva člana te družine na različnih mestih, tudi v zvezi s takimi roparicami. L. Lovci so v oddaji kož presegli obveznost. Po svoji Lovski zadrugi za Slovenijo v Ljubljani so se lovci obvezali, dia bodo zbrali in oddali v lovski seziji 1947/48 določeno število kož lisic, kun, dihurjev, jazbecev, veveric, divjih zajcev in kuncev. Lovci so plansko obvezo znatno prekoračili in je Lovska zadruga zbrala in oddala državnemu podjetju za 45.9% več "'lisičjih kož, 346% več kun j ih kož, 116% več jazbec j ih kož, 238% več veveričjih kož, 92% več zajčjih kož; dosegli pa niso obveze pri oddaji kož dihurjev (manj 5%) in kuncev (manj 46%). Poleg navedenih kož so lovci oddali Lovski zadrugi tudi kože polhov, krtov, srn, gamsov, jelenov, divjih mačk, domačih mačk, vider, hermelinov, podlasic, pižmovk, volkov, divjih svinj, koz, ovc i,n psov. Vsega bi morala Lovska zadruga zbrati po obvezi 13.900 kož,. pa je bilo zbranih in oddanih 27.457 kož. Novi kader lovcev sestoji danes iz 11% delavcev, 45°/o kmetov, 17% državnih nameščencev, 14% obrtnikov in 13% ostalih poklicev. D. V senco sede, pokadi, Pipčev Jaka se glasi Lovec vsak gia 'bo pozna:], ker mu je odgovor dali. Jaki jo vesel obraz, ker razume lovski špas. Ko s prijaflji v družbi je mailce ga naleze se, Zajce plaši in lomi lovcem srečo rad želi, ko vzemajo na muho in vžigajo v gluho. J. D., Osluševci. Bela vrana. V nedeljo 50. maja 1948, gredoč iz šole preko polja proti Štrucu, sem prvič videl belo vrano. Deževalo je i!n snežilo. Nekaj sto metrov od šole pa se je zapodil po planjavi tudi snežen vihar, ki me je skoraj ponesel s seboj. Ko pridam iz gozda na polje, vidim že na daleč jato vran, kako se pase. Bliže prihajajoč opazim, da je med njimi tudi bela vrana, le glavo Je imela črno. Morda bo kdo mislil, da je sneg naredil šalo in samo eno vrano pobelil. Privid ni bil, ker je vrano videl tudi tovariš France. Vrano dobiti mi pa ni uspelo. Anza, Lovska družina Muita-Pernice. S Sorškega polja. Kot upokojenec-železničar in lovski čuvaj se rad sprehajam s puško po sorških gozdovih in polju, opazujoč naravo iin divjad. Letos je zelo mnogo prepelic. Kar veselje te prešine, ko čuješ od vseh strani njih pat-pedi,'Jerebice vidiš bol j redko in pod večer tudi 'slišiš. Vendar sem pred nekaj dnevi videl na nekem strnišču stara in 15 mladih, ki so iskali brano. Počasi se bodo že zopet zaplodile. Letos je bila mila zima, a ko je padel sneg, smo jih dobro in skrbno krmili. Zato so se obdržale. Treba bo pa še nekaj let oidstrel popolnoma opustiti, da bomo dosegli stalež, kakor je bil pred leti na Sorškem polju. Letos je zopet dovolj divjih golobov. Zlasti okoli 10. julija sem jih mnogo videl po njivah. Pozneje so se nekam preleteli, -te dni so se pa zopet pojavili po njivah, kjer je posejana ajda. Imam napravljen koč, kjer jih kak dan čakam, a največkrat ne ustrelim drugega kakor. srako ali vrano. Na j večje veselje imam, če jih zalezujem ob kaki njivi; večkrat se plaizim celo uro zaman, ker mi navadno tile pred strelom odlete. Na ta način sem šele enega dobil, a sem vseeno zadovoljen. Čakam jih v gozdu pod kakim košatim drevesom; dobro jih vidim kam sedejo. Gledam, da me kar oči bole, a nobenega ne zapazim. Ko se pa malo prestopim in mi poči pod nogami suha vejica, že završi in zaropoče in le 'švLsit peruti in moja kletvica spremljata odhajajoče. P,a nič zato, vseeno se zadovoljen vračam, vesel, da sem videl živali v lovišču ... Preden Ton ja zjutraj s puško v gozd hiti, se mu zdi, da goloba že v rokah drži. Zato ženi naroči: za večerjo v krompirju bo golob, ker mi preseda večini ta koruzni zdrob-Potem odide, išče, čaka, pazi se po trebuhu ves dan plazi. Vrača prazen se; to ti je hudir, za večerjo brez goloba nezabeljen bo krompir. Ton ja Franc, Sv. Duh pri Sk. Loki. Na dan sv. Jakoba 1948. Začetnika. Ob gori r n jam j u žena sva se odpravila 24. aprila 1947 s tov. Kalanom na petelina na Pohorje. V Šmartnem se mama je pridružil še .starešina lovske družine Šmartno im v mraku smo jo mahnili dve uri daleč k Sv. Areliu. Poit nas je že kar malo utrujala, ko nas sprejme pod svojo gostoljubno streho lovski čuvaj in star lovec tov. Požarnik. Tam sita maju že čakala tov. Stane iin Hinko. Postreči j i-vi .gostitelj mam je stregel z lovsko latinščino, da je ura kar ušla na eno čez polnoč. Nismo lše prav zadremali, ko mas Stane že zopet .postavi ina noge in šli smo v treh parih v noč po lovsko srečo. Vrnili simo se vsi brez nje, ne da bi kateri slišal petelina. Toda poguma nismo izgubili in dogovorili smo se, da pridemo teden osorej zopet. Teden je hi tro minil im zopet sva jo s K. mahnila v planine. Tokrat naju je spremljal lovski tov. Pivec. Zopet je Požaruikova hiša pokazala svoje gostoljubje. V snu sem videl, kako se vrh hoje šopiri im kleplje petelin, ko mas zopet prehudi glais Staneta. Zopet smo odrinili vsak po svoji poti. Mene je vodil tov. Požarnik. Previdno im tiho sva si -z žepno svetilko utirala nelepo pot. Prispela sva pod vrh ter se znašla v polni temi. Tovariš P. gre 'naprej, jaz za m j im. Ko tako tiho hodiva in prisluškujeva, obstanem, ker sem opazil m.a bukvi petelina, ki ogleduje naprej idočega P. Ko tov. P. opazi, da me mi za m j im, se ozre im tudi on zaigleda petelina, kako hodi po veji ter naju ogleduje. Ko pa se petelinu zazdi le nekaj preveč sumljivo, maju brez petja zapusti. Nisva ga več videla me slišala in sva se vrnila. V hiši sva masla veselo razpoloženje, ker se je tokrat lovska sreča nasmehnila tov. Kalanu. Letos sem ga po trikratnem poskusu tudi sam uplenil im v svoje veselje nagačenega 'namestil v svoji sobi. Ferk Anton, Zg. Polskava. Lovski pes v pregovoru. Kakršnega psa vodiš na lov, tak se kot lovec vračaš domov. Kar si psu dal, 'to lahko od njega zahtevaš! Pes je naš pomočnik, ni pa naš mojster! Dober peis ima več napak, slab pa samo eno! Pes je ogledalo lovca! Pes opili napake lovca im puške, odžagati jih me more! Bič je psu zdravilo, me pa vsakdanja hrana! Z lepim psom se ponašamo na ulici, z dobrim v lovišču!. A. M. Udomačenega gamsa kaže slika z njegovim gospodarjem Mirkom Kolarjem, članom Lovske družine Dovje-Mojistrana. Gams je v 3. letu starosti. Ne boji se ničesar in rad se poigra z domačim kužkom. S svojim gospodarjem hodi prosto okoli po gozdu ali kjer koli in nikoli se ne oddalji od njega. Najraje stoji na kakšnem vzvišenem mestu, od koder opazuje dogodke okoli sebe. Vrnil ga je naravi, toda znašel se je zopet takoj doma. Na klic »Hanžič takoj priteče. Tega gamsa je čuvaj lovske družine našel poleg mrtve koze-matere, stare 8 let. Koza je poginila zaradi bolezni in je tam ležala že 2—3 dni. Kozliček je ždel kakih 13 korakov od nje, ves onemogel in izčrpan. Tovariš Kolar ga je z velikim prizadevanjem ohra- nil pri življenju in ga zredil v krepkega mladeniča. Kovač Tone, Mojstrana 18. Neznana lisičja bolezen. Letošnjo pomlad, v začetku marca, se je pojavila v .naših krajih (Oplotnica, Zreče, Vitanje) med lisicami neka bolezen, ki je zahtevala med lisičjim rodom veliko žrtev. Ponovno so se dogajali primeri, da so ljudje pobijali lisice s kamenjem, palicami, sekirami, cepini in podobno. Obolele lisice so se opotekajoč klatile po revirju, prihajale pa tudi k naseljenim krajem, kjer so jih ljudje dalje časa opazovali in jih končno potolkli. ,Visi videzi so kazali na ohromelost, vendar si nikakor ne moremo pojasniti vzroka obolenja. — Žal nam ini veterinarski zavod v Zagrebu na osnovi poslanega kadavra izrekel svojega mišljenja in še danes nismo na jasnem, kakšna bolezen naj bi to bila. Po zunanjem videzu se ni mogla na ubitih .lisicah ugotoviti nobena izmed znanih njihovih bolezni. Uverjen sem, da je to Bolezen, ki. jo omenja Aintun Šoštarič v svoji knjigi »Lisica« (Mala kvačka biblioteka), kjer pravi, da je spomladi L 1947 razsajala laika bolezen po .nekaterih predelih Hrvaitske in povzročila, da je iz mnogih lovišč v 1. 1948 popolnoma izginila. V talki meri ta bolezen ni razsajala po naših loviščih, vendar smo ugotovili, da v letošnji pomladi ni bilo pritožb nad škodo po lisicah med perut- nino. Opazujemo tudi, da so v lovišču, lisice, ki so videti zdrave. Zanimivo je, da se je ta bolezen, ki je gotovo nalezljiva, 'pojavila le v imenovanih revirjih južnega pohorskega pobočja, medtem ko ostala in sosednja lovišča niso bila prizadeta. Sekirnik M., Oplotnica. Domači racak. Kakor pred dvemi leti gosak, uganja letos z jaricami racak, ki ga je dobila v dar moja hčerka iz Petainjc. Kolikor imamo kokoši na dvorišču, vsaka ima oskubljen vrat. Čeravno mu je petelin za kazen, ker uhaja v njegov harem, že nekajkrat izpulil perjej iz hrbta in peruti, se za to veliko ne briga. Dirkanje za mladicami iz enega kota v drugega, ako vreščijo, mu povzroča posebno veselje. Toda nam je bilo s časom tega cirkusa dovolj. Ko je 10. aprila ta malopridnež ujel jarico za vrat in jo ritenski zavlekel po deski v bazen, ki je bil zanj napolnjen, je bilo konec našega potrpljenja. Čeprav je vedel, da ni njegove pasme in ne zna plavati, jo je falot zajezdil in s kljunom potiskal njeno glavo pod vodo, da bi skoraj utonila. Na trušč, ki ga je uprizoril gospodar harema in njegova družba., je postal v kuhinji pozoren moj zet, pritekel je in tako rešil kokoš iz mučne situacije. Od tega dne sameva racak za pokoro v svinjaku in ne bo dolgo, pa pride za svoje hudobije — v ponev. v P. Maroh. V stanovanju spravljenemu psu je potrebno od tal dvignjeno ležišče, kii ga varuje prepiha in neprisiljeno veže na določen prostor. Sliamniea je izdelana tako, da se (lahko pere in koruzna slama večkrat menja. Osnutek: Gerta Primožič. Izdelava: Anton Kos, Kranj. Na sliki: Gordonski seter Josipa Primožiča. Iz lovske organizacije t Nace Bukovec. V Trebnjem na Dolenjskem je umrl dne 11. X. 1947 tov. Nace Bukovec v 53. letu starosti. Bil je znan širom Dolenjske kot dober gospodar itn velik dobrotnik potrebnim, kair je bilo posebno poudarjeno v poslovilnem govoru. Dragi Nace! Zatisnil si za vedno trudne, blage oči, katere so tako rade gledale dolenjske gričke in livade, ki si jih nad vse ljubil. Vse je minulo, vendar Te ne bomo pozabili. Spominjali se bomo vedno radi lepih dni in ur, ki smo jih preživeli s Teboj. V večnih loviščih Ti je gotovo dodeljeno najboljše stojišče. Vsi, ki smo Te poznali, Ti bomo ohranili blag spomin kot tovarišu lovcu in odkritemu prijatelju. Počivaj v miru! Trebanjski lovci, f Ferdo Marolt je omahnil 24. julija 1948 v večnost, star komaj 38 let. Z in jim smo zopet zgubili zvestega in poštenega lovca-čLana. Bil je sin stare ugledne »Breclovskec družine. Kot mlad fant se je posvetil krojaštvu in tako s časom postal samostojen mojster. Ves svoj prosti čas pa je posvetil lovu, ki mu je bil najpriljubljenejši in na j lepši. S svojo harmoniko in s svojim lepim glasom, ki je sedaj za vedno utihnil, je vedno rad zabaval družbo.-V naj lepši moški dobi, ko bi bil moral svoje znanje in izkušnje dajati mlajši generaciji iz polne roke, ga je doletela smrt. Mučenik usode se ji je z nezlomljivo voljo upiral do zadnjega in upal. .. ! Ob odprtem grobu se je poslovil tov. M. Goričar kot starešina lovske družine Mozirje v imenu vseh članov s prav ganljivimi besedami. Sedaj si, dragi nam Ferdo, dotrpel. Zgubili smo zvestega in vedno nasmejanega lovskega tovariša, uglednega mojstra, značajnega moža in družina skrbnega, vzornega očeta! Na grob Ti polagamo zeleno vejico v zastavo trajnega in častnega spomina. Ti pa, dragi Ferdo, odpočij se v domači zemlji od prevelikega trpljenja! Naj Ti bo bolje in lepše v večnih loviščih! Lovska družina Mozirje — K. V. ' Kinološke vesti Smotre psov vseh pasem 11. julija: Tolmin. Privedeni so bili 3 k dl. istrski braki (1 pd in 2 d). Sodnik Zupan Ivam. 18. julija: Jesenice. Privedenih je bilo 37 psov, potrjenih 20, odklonjenih 17 psov. Ocenjenih je bito 8 kdl. istrskih brakov (3 pd in 5 d), 7 kraiških brakov (7 d)j 2 bavarska barvairja (2 pd), 2 braka-jazbečarja (2 pd) in nemški kdl. ptičar (1 pd). Sodnika Drenig T. Teodor in Zupan Ivan. Sodražica. Privedenih je bilo 6 brakov, in sicer 2 kdl. istrska (2 pd), 1 kraški (1 d), 3 resasti (1 pd iin 2 d) ter 1 kraški (1 d). Sodnik dr. Lavrič Janko. 25. julija: Maribor. 'Privedenih je bilo 72 psov. Potrjenih je bilo 22, odklonjenih 50 psov. Ocenjenih je 5 nem. kdl. ptičarjev (5 pd), 5 irskih seterjev (1 odi in 4 pd), 1 špminger Španije! (1 odi), 2 bralka-jazbečarja (1 pd iin 1 d), 3 res. jazbečarji (2 pd iin 1 d), 1 jagdterijer (1 pd), 1 gdl. foksterijar (1 pd), 1 škotski terijer (1 pd), 1 nem. ovčar (1 pd) in 2 nem. bokserja (2 pd). Sodniki: Caf Ivan, Drenig T. Teodor, Klobučar Dragotin in pripravnik Konrad Mirko. Trbovlje. Privedenih je bilo 12 psov, iin sicer 10 brakov, 1 brak-jaizbečar in jazbečar. Ocenjenih je bilo 6 kdil. istrskih brakov (1 p d in 5 d), 1 kraški (1 d), 2 resasta (2 pd), 1 balkanski (1 pd), 1 brak-jazbečar (1 pd) in kdl. jazbečar (1 pd). Sodnik dr. Lavrič Janko. Trebnje. Privedenih je bilo 46, potrjenih 24, odklonjenih 22 psov. Ocenjenih je bilo: 10 kdl. istrskih brakov, 5 kraških (2 pd in 3 d), 5 resasti (2 pd, 1 d), 4 ilirski (1 pd, 3 d) in 2 nem. ovčarja. Sodnik Zupan Ivan iin pripravnika Bulc Franjo in Zupančič Franc. Zagreb. Privedenih je bilo 95 psov. Potrjenih je bilo 35, odklonjenih 60 psov. Ocenjenih je bilo: 1 'istrski brak (1 d), 1 kraški brak (d), 10 nem. kdl. ptičarjev (1 odi., 8 pd in 1 d), 3 nem. resavci (3 pd), 3 seterji (3 pd), 3 vižlir (5 pd), 1 Španije] (1 pd), 1 bar-vair (1 pd), 1 bralk-jazbečar (1 ipd), 2 res. jazbečarja (1 pd in 1 d), 6 nem. ovčarjev (2 odi in 4 pd), 1 nem. bokser (1 pd), 1 doberman pinc (1 odi) 1 koder (1 odi). Sodniki Arko Stanko, Ber-netič Ernest, Jakil Venče in dr. Lokar Janko. 1. avgusta: Vinkovci: Privedenih je bilo 34 psov, 20 potrjenih in 14 odklonjenih. Ocenjenih je Lilo: 7 nem. kdl. ptičarjev (7 pd), 2-žimavca (1 odi in 1 pd), 2 irska seterja (2 pd), 2 koker špani- jela (2 pd), 1 viži,a (1 pd), 5 kdtl. jazbečarjev (5 p,d) in 1 špic (1 pd). Sodnik Caf Ivan. 8. avgusta: C r di k v e in :i c a. Privedenih je bilo 44 psov, potrjenih 11, odklonjenih 33. Ocenjena s-o bili: 3 istrski braki (1 odi, 1 pd in 1 d), 2 kraska (1 pd in 1 d), 1 resasti (1 pd), 1 ilirski (1 pd), 2 kdl. jazbečarja (2 pd), 1 dolgodl. jazbečar (l pd) iin 1 brak-jazbečar (I pd). Sodnik dr. Lavrič Janko in pripravnika Pejčimovič S. Mihajlo in Vaimpolla Emanuel. Jesenske vzrejne tekme ptičarjev. Društvo ljubiteljev ptičarjev priredi letos jesenske vzrejne tekme ptičarjev, in sicer dne 2. in 3. oktobra 't. 1. v okolici Ormoža in 9. ter 10. oktobra t. I. v okolici Ljubljane. Prijave sprejema DLP v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 56, tel. 25-55, do 50. septembra t. 1. Natančen spored bo naznanjen udeležencem pismeno. Sodniški pripravniki: Savez lovačkih društva NR Hrvatske je prijavil sodniške pripravnike, in sicer: zia vse vrste brakov: Vampola Emanuel, Grik-veniea, za vse vrste ptičarjev Stjepan Gudelj, Vido Gluščevič, Ig,alfi Konstantin, Stopar Bogdan ,itn dr. Wiirth Dra-gutin, Zagreb, za vise vrste jazbečarjev in ptičarjev Hositonski Ivica, Vinkovci, Jurčič Vladimir, Rijeka, Orban Rati-m:iir, Zagreb, za vse vrste jazbečarjev ing. Srdič Dušan, Zagreb, za vse vrste brakov, jazbečarjev iin ptičarjev Pavlič Vladimir, Crikvenica. Kinološko udruženje NR Slovenije je prijavilo kot sodniškega pripravnika za vse vrste jazbečarjev in terijerjev ter ptičarjev Konrada Mirka, Maribor. Novi psarni: Prijavlja se v zaščito psarna »MEDNO« z.a lovske pse, lastnik Lovska družina Št. Vid nad Ljubljano, in psarnta »STRAŽUNSKA« za jazbečarje in terijerje, Jožef Janez, Maribor, Pobrežje ob Dravi 1. Zaščita teh psarn postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Zvezni tajnik. K. Šircelj Zlato v blatu Večkrat sem bil ob Cerkniškem jezeru, toda vedno le ob času, ko je bilo jezero polno ali pa osušeno. Želel sem opazovati presihanje jezera, zato sem naprosil prijatelja iz Cerknice, da me o tem pravočasno obvesti. Proti koncu junija (bilo je nekako pred petnajstimi leti) sem bil obveščen, da je pričelo jezero upadati. Kakor hitro sem se mogel, sem se odtrgal vsakdanjemu delu ter se odpravil na pot. Jasno jutro mi je že na Rakeku obetalo popoln užitek. Hodil sem po gričih, ki vežejo Rakek s Cerknico, in zdelo se mi je na teh kraškili senožetih v jutrnjem hladu, kakor bi bil na planinah. Ko sem prišel prek zadnje vzpetine, sem zaman iskal jezero, ni ga bilo več, le v Ljubljanici podobni strugi, v tako imenovanem Strženu, imenovanem tudi Jezerski potok, in v nekaterih večjih kotanjah (požiralnikih) je bila še voda. Kakor dogovorjeno, sem se zglasil v Dolenji vasi pri ribiču Šviglju, ki je bil že pripravljen, da mene in mojo ženo popelje s čolnom po jezeru. Odpeljal naju je prek velike, jezercu podobne kotanje, v kateri sem opazil družine lepih linjev, ki so se nemoteno pasli globoko na dnu. Prehod iz kotanje v Stržen nam je zapirala neka neznana povodna rastlina, ki se je tisto leto prvič pojavila in se v globinah 4 m zakoreninila ter zrasla do 2 m nad vodno gladino, in to tako gosto, da je bilo mučno veslati skozi to goščo. Koder je bila voda globlja, ni rastlina uspevala. Kolikor niso zaostale ribe po kotanjah, so pritisnile v Stržen, zlasti ščuk je bilo neverjetno mnogo. Pričel sem jih loviti, toda kmalu sem se naveličal. Na vsak met je obvisela ščuka na blestivki brez truda, brez borbe. Taka lov ne nudi ribiču užitka. Toda zdelo se je, kakor da bi bil ščuke z blestivko predramil. Prej lene, so postale živahne. Pričelo se je napadanje slabotnejših po krepkejših, povsod čofotanje po vodi, divje hlastanje in žrtje. Kamor sem pogledal, sem videl križe: ščuka je držala drugo počez v gobcu, jo počasi mrcvarila ter jo sukala z glavo naprej v svoje veliko žrelo. Počasi smo se pomikali navzgor proti Jezerskemu Obrhu, glavnemu pritoku jezera. Povsod ista slika kanibalizma. Šele ko je bilo lakoti zadoščeno, je divja pojedina ponehala. Ko smo počasi priveslali mimo nekega rtiča, smo doživeli silovit napad iz zraka. Iz gostega bičevja se je na naju vsul cel roj obadov. Pričeli so naju neusmiljeno klati, mene po plečih skozi srajco, mojo boljšo polovico pa po nogah, da je bila na mah krvava. Urno sem oblekel jopič, njej sem pa napravil gamaše iz papirja. Mojih nog se niso lotili, ker sem si nogavice prepojil že doma s flitom. Ribiča, ki se je najinemu otepavanju smejal, se ni lotil niti eden. Zatrjeval mi je, da so se ga že naveličali. Menim pa, da je imel dosti opravka v hlevu in je bila njegova obleka prepojena z amonijakovimi hlapovi, kar je bila njegova zaščita. Okoli poldneva smo priveslali proti začetku Stržena. Tam sva zapustila čoln ter se napotila po usahlem jezeru k manjšim požiralnikom. Tla so bila pokrita skoro za ped visoko s planktonom, prahom, napol posušenimi, nežnimi vodnimi rastlinami, vmes pa je bilo polno majhnih polžkov i. p. Vse je bilo rahlo, zdelo se mi je kakor bi hodil po rjavkasto umazanem snegu na ilovnati podlagi. Hoja je bila utrudljiva. Pritiskala je huda vročina in vodni hlapovi, ki so se dvigali, so delali ozračje skoro neznosno. Močvirnih ptic raznih vrst je bilo vse polno, gicer zelo plašne — se naju niso bale. Neka čaplja naju je na eni nogi stoječ prav blizu radovedno motrila, vzletela pa ni. Od kod ta domačnost, sem kmalu ugotovil. V bližini je bila osušena stranska struga. Ob njej sva šla proti glavni strugi. Na mestih, kjer se je voda ob presihanju izlivala v manjše požiralnike, je bičevje poleglo ter zaprlo pot ribam. Na tako nastalih pregradah se je zaustavilo ogromno rib. Voda se je ocejala skozi položeno bičevje in druge rastline, ribe niso mogle naprej in tako so nastali celi kupi rib, večinoma dobro ped dolgih ščuk. V zgornjih plasteh takega kupa so bile mrtve, že okljuvane ribe, manjkal jim je po večini drob. Ptice, ki so se tu v jatah pasle, niso več od kraja žrle, temveč so že izbirale to, kar jim je šlo najbolj v slast. Žrle so in se tako nasitile, da niso bile več sposobne za odlet. Na dnu takih kupov, koder je curljala še voda, sem ugo- to vil še žive ribe. Kolikor jim je bilo še mogoče, so obupno otepavale, kajti stiska je bila vedno večja, vode manj in manj in še ta vedno toplejša. Tako se je na kupe zlata valjalo v blatu in postajalo gnoj jezerski zemlji. In to se dogaja vsakokrat, kadar jezero usiha, Koliko jezer in drugih voda bi lahko obogatelo z ribami, ki tu poginjajo! Ali bi se dalo to škodo preprečiti ali pa vsaj omejiti? Da, in to brez večjih stroškov. Na primernem mestu, ob izlivu kakega jezerskega dotoka, bi se napravil količinam ustrezajoč bazen, kamor bi se dovažale ribe ob pomanjkanju hidrobionov lahko v navadnih kadeh, ker so ščuke in linji toliko odporni, da bi vzdržali prevoz iz vseh predelov jezera. V bazenu bi se ribe okrepile in potem razvrščene postopno odvažale v namembne kraje, na daljšo pot seveda v hidrobionih. Nazaj grede sem iz čolna opazil na plitvinah prav lepe rake, znak, da ne le v jezerskih pritokih, temveč tudi v jezeru samem dobro uspevajo. Izkrcali smo se pozno popoldne na mestu, kjer smo se bili zjutraj vkrcali. Moji dolgo gojeni želji je bilo ustreženo. O ribolovi, oziroma bolje rečeno o pobiranju rib ob času presihanja mi razen Valvazorjevega ni znan noben obširnejši opis. Zanimivo pa bi bilo vedeti, kakšno je sedaj življenje, kadar presiha jezero v velikih požiralnikih. X. Svatovanje rib (Nadaljevanje.) Sulec, kralj naših vod, plava tudi v deroči vodi dobro proti struji (od tod njegovo ime: su-vati), vendar potuje le toliko, da pride do družice in primernega drstišča. Na večjo daljavo se seli le, če nimajo bližnje vode za drst primernih prostorov. Iz tega vzroka zaide tudi v male potoke ter jarke in tako cesto v smrt tam, kjer se je hotel veseliti življenja. Pri Ljubljani je najbogatejše sulčje drstišče v Savi pri Tacnu, kjer se je v dobrih časih drstilo in izdrstilo naenkrat do 10 sulčjih parov. Sulci so tehtali po S—20 kg. Daši je Tacen za sulce lep kraj, vendar jih njegova Sava ne živi toliko. Prihajali so tudi od Kresnic, Litije in Zidanega mosta. Dobra drstišča nudi savskim sulcem tudi Kamniška Bistrica ob izlivu v Savo. Kljub temu se po nekaj parov vedno drsti v Savi pri Gostinci, ki je od Bistrice oddaljena komaj 3 km. Ljubljanica je revna sulčjili drstišč. Od Vevčega navzdol, skoro do izliva, jim voda ne ugaja posebno. Kar se jih drsti pri Fužinah (pod in nad njimi), so domačini. Glavno drstišče za sulce ob Ljubljani je Mali graben do jeza v Kozarjih. Če je malo vode v njem, ni za velike sulce dostopen. Takrat ostane za sulce (enako za lipane in mrene) edino drstišče Mala Ljubljanica (izvirki) pri Vrhniki. V Bohinjki potujejo sulci ob drsti navzdol, ker jim je voda v gornjem toku premrzla. Sulec ljubi za drst plitve curke. Dno mora biti pokrito z drobnim prodom. Ikrnica si izkoplje z repno plavut jo' in izdrsa s trebuhom precejšnjo drstno jamo, ki jo imenujemo kotlo, leži mirno v njej ali blizu nje in zamahne le tu in tam z repom. Od desne in leve se ji približuje in odmika od nje mlečnjak, ki si je priboril že na poti k drstišču prvenstvo, ali ždi mimo ob njej. Za njim preži v dobri sulčji vodi v razdalji dveh ali treh metrov eden ali več slabših sulcev. Če se kateri preveč približa drstni kotli, se pr\renec zakadi za njim in ga nažene v globokejšo vodo, kjer je njihov dom. Ko je drst na višku, postane samec nasilnejši. Z gobcem suva v kotli ležečo samico in se zaganja vanjo, dokler ju ljubezen ne prevzame. Tesno se pritisneta drug k drugemu, z repno plavutjo se skleneta, boka se zasvetita, telesi se streseta in voda se skali: ikrnica je spustila oranžnorumene ikre, mlečnjak je razlil čez nje svoje mleko. Nato zasiplje samica z repno plavutjo ikre s prodcem. Svatba je končana. Samec sicer še straži kotlo nekaj časa, toda vse nadaljnje delo je prepuščeno naravi. Svatovski par odplava za dan ali dva k svojemu rednemu nahajališču. Lipan se ženi v parih, ki plavajo na primerno majhnem proštom gori in doli. Na peščenih tleh izdrsajo z repno plavutjo drstne jamice, ki jih po končani odložitvi in oploditvi iker za-sipljejo. Postrv (ime prihaja od pridevnika pester) se drsti najrajši na prodnatih plitvinah za kamni, katere obliva rahel curek. Kadar so izdrsame, veš, da je drst dosegla vrh. Za ikrnicami plava navadno več samcev, toda ne vedno iz ljubezni, ampak tudi iz požrešnosti, da bi se posladkali z ikrami. Ikrnica daje enemu od samcev prednost. V ne globoko drstno jamico izleže jajčeca, na kar napravi prostor samcu, da jih poškropi s svojim mlekom. Nato jih zasipa z repom. Samica ne odloži vseh jajčec naenkrat, ampak v presledkih, v teku osmih dni. Odlaga jih po večini ponoči, in sicer najrajši pri luni. Pri ozimicah (zovejo se tako, ker se drste pozimi) plavata v drsti samec in samica tesno drug ob drugem, trebuh ob trebuhu, skačeta iz vode in izpuščata istočasno v vodo ikre i!n mleko. Krapje drstnice potujejo ob vodi navzgor. Pri tem premagajo precejšnje ovire. Za drstišče si izberejo z vodnimi rastlinami gosto porasle plitvine. Skozi to rastlinje se prerivajo temni hrbti krapov: naprej ikrnica, za njo v vrsti mlečnjalci. V divjih vijugah se pode zdaj pa zdaj med bičkom in ločkom, na katerega stebelcih prilepljajo jajčeca. Pri mnogih ribah je namreč ovojna kožica iker lepljiva. Mnogo krapov (izposojenka iz latinščine, oziroma nemščine) je nerodovitnih, dasi je bil krap pri Grkih zaradi svoje plodovi-tosti posvečen boginji ljubezni. Njihova jalovost je bila poznana že Aristotelu, ki je tudi vedel, da je meso jalovih krapov okusnejše kot od drugih. Podusti (ime od podstojnih ust) se zberejo k drsti v nešte-vilne jate. V oblakih potujejo iz glavne vode v pritoke in dotoke. Ne ognejo se niti kalni vodi. Gnetejo se druga ob drugi, se sučejo in vrte, udarjajo z repi in se prevračajo na boke, da se svetlika v vodi ogledalce ob ogledalcu. Seme odlagajo na prodnatih tleh, prek katerih brzi voda. V tropah se ženi tudi klin. Ščuke (roparica podi ali ščuva druge ribe) si drgnejo trebuh na z vodnim rastlinjem poraslih plitvinah in izločajo na ta način svoje seme. Samico linja zasledujeta navadno dva samca v plitvi vodi med ločkom fn krešem. Mrena se drsti v jatah. Sto ali več se jih preriva in plava navzgor: spredaj stare samice, za njimi stari sanici, nato mladina. Ikre, ki so v nekaterih vodah strupene, da bruhaš, če si spečeš ikrnico, prilepljajo na kamenje na dnu živahno tekoče vode. Som se drsti v parih v ločku ob bregu, kamor priplava iz globin in kjer ostaja tudi podnevi. Menek, ki živi sicer rad zase, se zbere v drsti v jate, ki štejejo do sto teh roparic. Kot pareče se kače se zvijajo v klobčiče in žive pasove, da se zdi, kot da bi se telesno združevale. Manjši menki pridejo v drsti v jarke, kjer ob hudem mrazu večkrat zmrznejo. Samica odlaga jajčeca na kamnih in vodnih rastlinah, kjer jih samec zalije z mlekom. Starejše ribe se drste rade v globinah in polagajo ikre v blato. (Sledi konec) J.» hC&iike. tn\eže Ustanovna skupščina Sosveta ribar-skih zadrug LRS se je vršila 20. junija t. 1. v prostorih Ljubljanske ribarske zadruge. Zastopane so bile zadruge Celje, Ilirska Bistrica, Kranj, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Trbovlje. Skupščino je pozdravil v im emu pripravljalnega odbora tov. Stane Potočnik, tov. Viktor Cotič pa je podal pregled dela pripravljalnega odbora. Nujnost Sosveta je priznala s svojim pristankom večina ribarskih zadrug LRS. Po dopisu IZOS-a od 28. II. t. 1. ni odobrena ustanovitev Sosveta kot vrhovnega upravnega in nadzornega organa ribarskih zadrug Slovenije, ampak bo Sosvet 'le dogovorna povezava zadrug, da jih bo pred oblastmi zastopal kot tolmač teženj in interesov slovenskih ribičev ter da bo skrbel za izdajanje Ribiškega vestnika. Izpregovorila sta še tov. dr. Senekovič, M je govoril o pravni osnovi Sosveta, in tov. Maijer, ki je bil mnenja, da bi še ostali pri zadružni obliki ri-barskega udruženja, ker ima različne prednosti. Nato so sklenili: 1. Zadruge naj pro-uče osnutek Pravilnika Sosveta ter ga s svojimi predlogi in pripombami dostavijo Ljubljanski zadrugi, ki ga izroči tov. dr. Senekoviču v dokončno redakcijo; 2. ustanovi se Sosvet ribarskih zadrug LRS s sedežem v Ljubljani, Ker se volijo po sporazumu ribarskih zadrug člani poslovnega odbora Sosveta iz vrst Ljubljanske ribarske zadruge, so se izvolili na predlog tov. Gillyja za predsednika tov. Viktor Cotič, za podpredsednika tov. Stanko Potočnik, za tajnika tov. Slavko Ahčan, za blagajnika tov. Kraigher. Upravni odbor Sosveta sestavljajo po Pravilniku člani poslovnega odbora, vsi predsedniki ribarskih zadrug LRS ter po en izvoljen delegat za vsako r ibarsko zadrugo. Tako bodo zastopali v upravnem odboru Celje: Anton Zorko in Bogomir Zdolšek, Ilirsko Bistrico: Vid Oprešnik in Andrej Žnidaršič, Kranj: Mavrici j Majer in Stane Rebolj, Maribor: dr. Ivo Senekovič in Bruno Tobijas, Ptuj: Marko Peklar in Alojzij Cafuita, Trbovlje: Jože Krivec tet Ivan Pirc. Na skupščini odsotne zadruge se vabijo, da sporeče svoje zastopnike v upravnem odboru. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: za predsednika Franc Cilenšek (Celje), za člana: dr. inž. Hočevar (Kranj) in Hubert Plaznik (Trbovlje). Potrebni odseki, ki bodo v pomoč poslovnemu in upravnemu 0'dboru Sosveta, se sestavijo iz vrst delavoljnih r ibičev-s trokovn jakov. Pri ♦razpravljanju o financiranju Sosveta so izrazili svoje mnenje tov. Letmar, Potočnik, Ahčan, Lenarčič, Drnovšek, nakar se je soglasno sklenilo, da znaša letni prispevek vsakega člana za Ribiški vestnik in za upravo Sosveta din 100. Da bo mogel Sosvet vršiti svoje posle, naj pošljejo vse ribarske zadruge LRS čimprej seznam svojih članov (tisti, ki so tudi lovci, se maj kot taki označijo) z natančnim naslovom tajniku Slavku Ahčanu, Ljubljana, Knafljeva ul. 5. Denarni prispevki za Sosvet (za upravne stroške Sosveta po dim 20.— za vsakega člana) se maj pošljejo na naslov R ibarska zadruga v Ljubljani — za Sosvet ribarskih zadrug LRS (začasno bo ta zadruga sprejemala plačila na svoj čekovni račun). Pri slučajnostih se je pritoževal delegat Ptujske zadruge zarvoljo škode, ki jo povzročajo nekateri libarstvu z granatami. Slične primere je navajal tudi zastopnik Celja z dostavkom, da ne pomaga nobena pritožba. Na pismene vloge sploh ni odgovora. Prav tako dela ogromno škodo industrija, ker mirna čistilnih naprav ali so pomanjkljive. Ponekod -so vode prava mrtvašnica. Voda ni niti za napajanje živine miti za kopanje. Tudi kmetijski in turistični sektor sta vedino bolj prizadeta. Skupščina je bila mnenja, naj ima Sosvet za eno svojih prvih nalog, da predoči pristojnim ljudskim in vojaškim oblastem škodo din posledice, če se bodo ribe še vnaprej iztrebljale na omenjene načine. Zadruge pa naj odslej vse primere javijo s točnimi podatki tajništvu Sosveta- Tov. Potočnik je pozval še delegate, naj člani zadrug dostavljajo čim več prispevkov Ribiškemu vestniku. Dobrodošel je vsak spis, bodisi strokoven, bodisi poljuden. Čistimo svoje vrste! Ugotovila se je pri izvrševanju ribolova velika nediscipliniranost ribičev — članov Ljubljanske ribarske zadruge. Upravni odbor Ribarske zadruge v Ljubljani je zato sklenil, da nastopi proti nediscipliniranim tovarišem ostro. V ta namen je bil sestavljen poseben tročlanski odbor, ki mu načeluje ljudski tožilec Ribarske zadruge. Naloga tega odbora je, da razišče in preganja vsak prestopek nepravilnega izvrševanja ribolova, bodisi da je prejel prijavo ali pa da je za prestopek izvedel na kakršen koli način. Upravni odbor bo po predlogu tega troelanskega disciplinskega odbora izrekal kazni (pismen opomin, javni ukor v Ribiškem vestniku, odvzem ribolov-nice za določeno dobo ali za vedno, denarne kazni, izključitev iz Ribarske zadruge), V težjih primerih se bo krivec izročil javnemu tožilstvu. Upravni odbor opozarja vse člane, da se strogo drže pravilnika o izvrševanju ribolova. Dolžnost vsakega člana je, da vsak prestopek, za katerega izve, prijavi, sicer se bo imel za odgovornega sostorilca. Ribarska zadruga v Ptuju je priredila dne 8. avgusta t. 1. poldnevni te- čaj za ribarske paznike v zvezi z njihovo zaprisego-. Na tečaju je imel strokovno predavanje član uprave tov. dr. Brenčič, ki je seznanil navzoče z -raznimi zanimivimi pojavi iz področja ribarstva. Opozarjal je paznike na njihove naloge v zvezi z dvigom, pospeševanjem in zaščito ribarstva na področju ptujskega okraja, katerega vode nudijo vse pogoje za uspešen razvoj te lepe in koristne panoge. Po strokovnem predavanju je podpredsednik tov. Cafuta v dobro obdelanem predavanju seznanil paznike z veljavnimi zakonskimi ribarskimi predpisi in na službene dolžnosti ter pravice paznikov. Z nastavitvijo oblastno priznanih paznikov smo napravili korak naprej k uspešni izvedbi nalog v zvezi z dvigom ribogojsitva in ribolova, ki naj ne nudi delovnemu ljudstvu le primernega razvedrila po opravljenem poklicnem delu, ampak tudi lep priboljšek v njegovi prehrani. Fr. Rižmer. Klen v škopu. Mati Jožetova, ki je član Ribarske zadruge v Celju, je položila zvečer škop pod letuški jez, da uporabi slamo drugi dan za vezavo hmelja. Ko potegne drugo jutro škop iz vode in ga otrese, se izvali iz sredine Skopa Vžkg težak klen. Iz gobčka siplje še neprebavljena žitna zrna. Da se siromak na suhem ne bi mučil, ga je takoj rešila zemeljskih težav im pripravila siinu-ribiču nepredviden obed. B. Z. Nenavadna vada. Športni ribič D. mi je pravil, da so opazili pred prvo svetovno vojno v Drini ne daleč od Ložnice (severovzhodna Bosna) velikega soma. Ribiči so se trudili na vse načine, da bi ga ujeli, a nobeden ni imel sreče. Som se je zadrževal v tolmunu poleg.prave struge. Dotok vode v tolmun je bil širok 3—4 metre. Ko je videl neki kmet, kako si prizadeva moj znanec, da bi ujel soma, mu je svetoval, naj potegne čez prehod iz tolmuna v strugo močno vrv. Na sredo te vrvi naj priveže pri kovaču skovan, čvrst, dokaj velik trnek, čigar -močno vrvico naj potegne skozi prazno bučo, katero naj pusti plavati po vrhu vode. Če bi se potopila, bo to znak, da je riba ujeta. Za vado naj nastavi na trnek neoskubeno kokoš. Daši se je vsa stvar D-ku čudna zdela, je vendar naredil, kakor se mu je svetovalo. Prvi dan se pri nastavi ni nič izpre-menilo. Drugi dan pa je izginila buča pod vodo. Ko je D. vesel pričel vleči iz čolna vrvico trnka k sebi, je ni mogel nikamor premakniti, dasi je imel pomagača. Tudi v vodi ni mogel razločiti ničesar. Zato je poiskal izvrstnega plaveča. Ta se je -potapljal in ugotovil: som je ujet, a tiči za neko skalo, da ga ne morejo potegniti kvišku, ker je trnkova vrv zataknjena. Po kratkem posvetu se je potapljač spustil ponovno v vodo ter odrinil soma z betičkom od skale ter tako sprostil trnkovo vrv. Ribiča v čolnu sta potegnila, vlekla in izvlekla 47 kg težkega soma. Nenavaden je bil način lovi, ne pa teža, kajti pred vojsko so ujeli v naši Krki pri Otočcu 63 kg težkega soma, v Donavi pa celo takega s 112 kg. Tudi naše Blejsko jezero je imelo pred vojno in ima najbrž še zdaj po 100 kg težke some. V Bohinjskem jezeru ne živi som. Voda mu je prehladna. Prešeren se je torej zmotil, ko je pel v Krstu pri Savici: Bohinjsko jezero stoji pokojno — sledu ni več vunanjega viharja; — al’ somov vojska pod vodo ne mine — in drugih roparjev v dnu globočine. L. Kako Tolminci ribarijo. Krasen poleten dan, kakršnih smo le malo imeli letos -n-a Tolminskem, je spravil t-udi mene kljub -starosti z mojimi ovčicami na Poljubimske Rodine, kamor jih gonimo vse leto na pašo. Ves dan sem se potikal za njimi. Kar sem imel prostega časa, sem ga porabil za kopanje češmina, da si prislužim za tobak in obenem kor istim tudi državi. Ko se je sonce že nagibalo k zatonu, sem utrujen odložil orodje in se usedel n-a vzvišen prostor, da sem opazoval krasno tolminsko okolico. Ovce so se zadovoljno pasle okoli -mene. Od Tolminke je prihajal hladen zrak, ker smo bili prav nad njenim izlivom v Sočo. Naenkrat vidim na nasprotni strani teči proti Tolminki nekega moškega s palico v roki. Spremljal ga je velik pes -s kratkim repom. Ko sta dospela do vode, je začel možakar vihteti palico, na kateri je bila pripeta tenka vrvica in n-a koncu neka bliščeča se stvar. Lovri je ribe. Kmalu se mu je bliščeča se stvar obesila -sredi vode za kamen. Dolgo se je mučil, da bi jo rešil. Nato je zaklel in vrvico odtrgal. Trikrat se je to ponovilo, preden je dospel do mene. Pe-s je veselo skakljal ob vodi. Čeprav nisem bil -dosti od njiju oddaljen, me nista opazila. Slabe volje, da ni nič ujel, .zavihti ribič palico, da požene bliščečo se stvarco v vodo. Tu se mu spotakne in bliščeča se stvarca prileti mesto v vodo v psa ter se mu zapiči v bedro. Uboga žival zacvili in jo ubere naravnost proti -domu. Vrvica se utrga in pes odnese, kakor sem pozneje izvedel, zadnjo pripravo za lov. Žalostno je brskal ribič po svoji škatli za ribiško spravo. Ko se je prepričal, da mu je pes odnesel zadnjo blestivko, se je odpravil za njim. Ob priliki sem vprašal tega ribiča, kako je z ribjo lov jo. Otožno mi je odgovoril, da je ribe loviti težko. Kopač češmina. €) IK¥€) IB E R • N ©VEM E E E J-L. Kinološki dnevi so za nami Od številnih prireditev moramo najprej omeniti zbor Mednarodne kinološke federacije (F. C. I.) 12. septembra t. 1. na Bledu. Udeležili so se ga delegati: Rothea Jean za Francijo, Ker-mans Luis za Belgijo, Houtart baron Albert kot pooblaščenec za Italijo, Witwer za Švico, Kermans kot pooblaščenec za Monaco, ga. Hyden kot pooblašeenka za Avstrijo, Rosengreen kot pooblaščenec za Madžarsko, Hvden Sven in Rosengreen za Švedsko, Dreni g kot pooblaščenec za Luxenburg, Rouwendal H. R. za Holandsko, dr. Lavrič, Radovanovič in dr. Wiirth za Jugoslavijo in končno za pogodbenega člana za Rodovno knjigo grifonov kot pooblaščenec dr. Lavrič. Zbor je vodil predsednik dr. Lovrenčič Ivan. Zbor je med drugim odobril obračun za prejšnjo poslovno dobo in sprejel proračun in izvedel volitve. Za predsednika v bodoči poslovni dobi je bil izvoljen g. Guilbert, predsednik Francoske kinološke zveze, podpredsedniško mesto pa je rezervirano za Madžarsko, ki bo osebo sporočila kasneje. Pri- horlnje leto bo zbor v Parizu. Nato je zbor sprejel vrsto mednarodnih pasem naše domače pse ter jih tako priznal kot samostojne pasme in sicer: kratkodlake istrske brake, balkanske brake, kraške brake, dalmatinske brake, resaste istrske brake in ilirske brake. Odobreni so bili tudi pasemski znaki za te pasme in sicer v slovenskem kot izvirnem besedilu, z dodano francosko prevedbo. Izvirno besedilo teksta je enako onemu, objavljenemu v knjigi: Naši psi. Za že priznani pasmi ilirskih ovčarjev sta bila priznana dva tipa in sicer kraševec do plečne višine 60 cm, preko te pa je Šar-planinec. Tako imamo sedaj Jugoslovani mednarodno priznanih 8 svojih domačih pasem psov in je le redka država, ki ima tako število. Druga večja prireditev je bila VI. mednarodna razstava psovr vseh pasem. Razstavljenih je bilo skupno 598 psov. Razstavni katalog in dodatek k njemu nam povesta, kakšen material imamo. Na razstavo je bilo privedenih največ gonjičev (brakov), 290 po številu. Najštevilnejši so bili zastopani kratkodlaki istrski braki — 90. Resastih je bilo 67, balkanskih brakov 46, pretežno iz Srbije, brakov-jazbečarjev 34. Barvarjev je bilo 7, jamarjev različnih pasem 68, ptičarjev skupno 123, med temi nemških kratkodlakih 86, šariveev 17, nelovskih psov 93, med temi ilirskih ovčarjev 21, nemških ovčarjev pa 53. Sodilo je 25 sodnikov v 16 krogih; med sodniki so bili 4 inozemci. Odličen red je bil priznan 108 psom, od tega je 15 kandidatov za mednarodno prvaštvo (CAC1B), 18 kandidatov za prvaštvo Jugoslavije, 20 kandidatov za prvaštvo Slovenije in 3 mladinski prvaki. Prav dobro je bilo ocenjenih 245, dobro 174, zadostno 44, brez ocene pa je odšlo 27 psov. Psi so pripadali 46 pasmam. Za razstavo je izšel katalog z abecednim seznamom razstavi j alcev; v dodatku, ki bo vseboval prepozno prijavljene pse, bodo tudi ocene vseh psov in ocenjevalna preglednica. Tako bo razstavni katalog z dodatkom važen dokument v naši kinologiji. Za razstavo je izšla tudi knjiga »Naši psi«, dr. Janka Lokarja, ki je zbranim kinologom predaval o znanstveno zanimivih njegovih izsledkih. Kinološke dneve je zaključil na čast inozemcem svečan banket na Bledu, katerega so se med drugimi udeležili: kot zastopnik prvosednika v častnem predsedstvu ministra za gozdarstvo FLRJ dr. Vase čubriloviča njegov pomočnik inž. Milko Brinar, za vlado LRS minister za gozdarstvo in lesno industrijo Tone Fajfar, za vlado LR Srbije minister za gozdarstvo Miloš Carevič, predsednik glavnega lovskega saveza FLRJ dr. Vladi- mir Velebit, predsednik mednarodne kinološke federacije dr. Ivan Lovrenčič, predsednik Saveza lovačkih udruženja LR Srbije inž. Boža Stamenkovič in delegati na zboru mednarodne kinološke federacije. Za tem je bil izlet po Sloveniji in v Opatijo. Delegati so poleg lepote dežele zlasti občudovali veliko delavnost na obnovi v naši državi. Izjavili so, da so si Jugoslavijo v gospodarskem in kulturnem pogledu predstavljali neprimerno skromnejšo. V strokovnem pogledu pa so dali posamezniki izjave, ki jih tu prinašamo le v izvlečku. Generalni sekretar II o ut ar t: Na razstavi sem sodil foksterijerje. Mate-rial med kratkodlakci je slab, ne odgovarja tipu in se ga ne splača gojiti. Resasti foksteruijerji so v splošnem prav dobri. Vidi pa se, da rejci ne znajo svojih psov pripraviti za razstavo, ker je bila kondicija v splošnem slaba. Vaši foksterijerji imajo nepravilno odrezan rep. Mladiču je treba rep zmeriti, določiti polovico in od druge polovice odrezati polovico, tako da ostane psu tri četrtine repa. To velja seveda le za terijerje, ne pa za ptičarje. Izločiti je treba pse s svetlimi očmi. Na splošno me je presenetilo veliko število pasem in od teh veliko število razstavljenih psov. Novost zame so bile zapisnikarice s pisalnim strojem o ocenjevalnih krogih. To bomo skušali uvesti tudi drugod, ker so takoj napisana poročila in ocene temeljitejše in objektivnejše. Za pse vaših pasem ne morem dati strokovnega mnenja, ker nisem verificiran sodnik za te pasme. Posebno pa sem zadovoljen z ovčarji, ki so precej podobni TERVUEREN ovčarjem. S potekom kinoloških dni v Jugoslaviji sem zelo zadovoljen, posebno me veseli, da smo našli pri vas boljše in bolj urejene razmere, kakor smo pričakovali. To bomo povsod povedali in tudi pisali. Tajnik federacije Rothe a: Srečen sem, da sem mogel priti v Jugoslavijo, videti vašo deželo in vaše pse. Odnašam najboljši vtis o oseh pogledih. Sodil sem jazbečarje in sem s kratkodlakci in resavci zelo zadovoljen, manj pa z dolgodlakci. Posebno zadovoljen sem, da sem videl vaše domače brake. Vaši braki, zlasti Istrijani, so podobni našim porcelancem le, da je tip teh bolj ustaljen. Prepričan sem, da so vaši istrijani in naši porcelanci istega izvora. Pse s svetlim očesom je treba kot plemenjake izključiti. Imeti morajo tudi čisto črne smrčke, trepalnice in nohte. Organizacija razstave je bila na višku. R Vsak lovec seveda ve, da lete šiibre dlje kakor 50 metrov, toda preko fe daljave nastopita dva faktorja, ki povzročita, dia strel ni več učinkovit. Prvi vzrok je zmanjšana hitrost izstrelka- -in s tem tudi njegova prebojnost. Pri šibrah štev. 8—6, ki z-apuste cev s hitrostjo okrog 350 metrov na sekundo, se pri razdalji 50 metrov zmanjša hitrost za več ko polovico. Drugi faktor je v tem, d-a- se šiibre vedno bolj raz prše, čim -dllje pridejo od strelca, sno-p postane preredek in -tako včasih jerebica »odfrči skozi šibre«, čeprav je bil strel dobro merjen. Izkušnja je pokazala, da pade jerebica, kljunač itd. — izvzemi viši prav redke primere — prav gotovo samo tedaj, -aik-o- jo zadenejo tri do šti-ri šiibre. Ako torej pomislimo na zm-ainjša-no hitrost šibe-r in razpršitev snopa, viildi-mo, -d-a je malo verjetno, da bo t-a-ko majhen cilj, kakor so omenjene ptice, pri razdalji nad 50 metrov smrtno zadet. Razdalja 50 metro-v j-e majhna, -deček vrže skoraj -tako daleč kamen s fračo. Kako jo zvečati? Odgovor se zidiii preprost: »Zvečajmo količino smodnika v tulcu!« Toda temu ni ta-ko i-n 'kdor je pazljivo prečita! Cvetkov-1-vkovičev članek v 3. in 4. številki »Lovca«, po-z-na tudi vzrok. Strel postane s tem, tudi če ,ga pušk-a vzdrži, netočen. Poleg tega se poveča sunek v ramo, 'kajti čim večji je naboj,, tem večji je sunek in čim večji je sunek, tem težje je streljanje. Tudi krepak im izvežban strelec ,ne prenese sunka, ki' presega pet kilo-gir am m e t ro v. Sunek se da sicer zmanjšati na ta na čim. da se zveča teža puške, toda tu-di s tem lovcu ni dosti pomagamo. Pri- poljskem lovu mora biti lovec vsak trenutek pripravljen na strel in nosi puško v -rokah; že -pri -sedanjih dvocevkah postane to po nekaj urah neprijetno, kaj šele, alko bi orožje tehtalo 5 kg, kolikor bi' bilo potrebno, ako bi se hoteli izogniti večjemu sunku. Problem se je zait o zdel nerešljiv. Sedaj pa je objavil neki tovarnar v znanem belgijskem mestu Liege ,-da je našel rešitev. Na puški da ni-I*>t-rebna n-ikaika -predelava, z naj-starejšo dvo-cevko da bo mogoče streljati in upleniti -divjad in a SO do 100 metrov. Bistvo izuma- je v naboju, ki deluje po-do-bno kakor rake-ta z reakcijskim pogonom 'in kjer se izstrelek kakor šr-aipne-1 razleti šele nekaj mie-trov pred ciljem. Objavljeni so tudi' uspehi prvih poskusov streljanja z novimi naboji, podrobnosti njihove sestave in nadaljnji načrti za njih izboljšanje. Brvi po-skusi s-o se vršili -s-pomladi 1948. Streljali so z navadno dvocevko kali. 20 -in s šibr-ami štev. 7; število teh je bilo isto kakor v normalnih naličjih. Tarča j-e imela podobo kite letečih jerebic; še-st figur iz lepenke je bilo postavljenih .pomešano v -različni višini nad zemljo in v nekolko različni' daljavi od strelca: najbližj-a je stala na 70, zadnja pa na 75 metrov od « njega. Po strelu se je izkazalo, da je dobila ena figura 8 šiber, dve sta imeli po šest zadetkov, ena pet in ena štiri, šesto figuro je zadela le ena šibra, in sicer v perut Le zadnja hi se bila po mnenju navzočih strokovnjakov lahko rešila. Kakšni pa so ti raketni naboji? Na zunaj ni mnogo razlike od sedanjih, le za 15 mm daljši so. Sprožijo se kakor navadni' z udarcem na netilko. Na ■ dnu tulca iz lepenke je nad netilko smodnik, ki požene izstrelek iz cevi. Tega smodnika je celo le ena tretjina one množine, ki se stavi v navadne naboje za šibre. Sunek je torej šibak in bo mogoče zmanjšati težo puške. Po strelu zapusti ves sprednji del naboja cev kot celota. Zaradi manjše količine smodnika je seveda tudi začetna hitrost tciga izstrelka manjša, toda takoj nato se zelo poveča in ostane konstantna: izstrelek leti razantno proti cilju, dokler se nekaj metrov pred njim ne razprši im ga s svojim snopom ne posuje. Kako to? Izstrelek ima tri oddelke. V spodnjem je zmes, podobna oni', ki poganja rakete, od tod tudi ime novih nabojev. Ta zmes hitro gori in .plimi, ki se pri’ tem razvijajo, uhajajo skozi majhno odprtino in z reakcijskim pritiskom poganjajo izstrelek z veliilko silo v dani smeri; V drugem oddelku je nekaj gramov razstreliva. Ko spodnja zmes dogori, se razstrelivo užge :i:n 'požene šibre, ki- so v tretjem oddelku, v obliki širokega snopa proti' cilju. Keir je cilj -dovolj blizu, je ta nagla razpršitev za učinek strela jako ugodna, kar se je izkazalo tudi pri poskusih. Zadeva se zdi po vsem tem popisu precej 'komplicirana, v resnici pa je vsa stvar pri sedanjem stanju tehnike dosti preprosta. Strokovnjaki pravijo, da bo izdelovanje novih raketnih nabojev le za malenkost dražje kaikoir izdelovanje dosedanjih. Vendar priznava sam izumitelj, da je pri tem še nekaj težkoč, ki jih bo treba premagati. Predvsem je vprašanje strelne razdalje. Izstrelek se razleti kakor tempiran šrapnel in učinkuje na daljavo, ki je vnaprej določena, naj bo rin 40, 80 ali 100 metrov, Ako ima lovec v cevi naboje določene za 80 metrov in se mu dvigne kita jerebic v tej razdalji, je možno, da z enim strelom odbije polovico kite. Kaj pa^ alko mu skoči zajec ali vzlete jerebice na 30 korakov? Za ta primer, pravi izumitelj, je pač treba imeti v ceveh dva različna naboja: enega, ki' j.e določen za 40 metrov in ki učinkuje v raizdalji 30 do 50 metrov, in drugega, ki je tempiran na 60 metrov in čigar snop je učinkovit v pasu 50 do 70 metrov. Kdor se pa na vsak na-čn hoče pobahati recimo z raco, ki jo je pogodil na razdaljo preko 100 metrov, se bo pač morail odreči zajcu, ki mu bo na 10 korakov skočil preko pota. Pa tudi v tem pogledu, pravi dalije izumitelj, še ni rečena zadnja beseda. Raketni naboji so šel-e v povojih in možna so še mnoga izboljšanja. Poskusi' se ne vrše več na prostem s tarčami ii'z lepenke v obliki letečih ptic, temveč v laboratorijih in tovarniških poskusnih dvoranah, kjer so na razpolago najnatančnejše merilne priprave. Breiskujiejlo že sistem nabojev, pri katerih določi stelec razpršilo razdaljo v 'trenutku, ko pritisne nai sprožilo, in to s pritiskom na majhen vizvod ob strani puške.. Tu pa je potrebna že neka predelava v mehanizmu puške in prvotne trditve ne drže več, ker bi dosedanje dvocevke ne bile več po-rabne. Ako pa zadevo mirno premislimo, pridemo do zaključka, da bodo morali biti raketni naboji tako zgrajeni, da bodo dosedanje dvocevke tudi' zanje uporabne. Preveč komplicirane priprave imajo le kratko življenje. Kako bi vplivali a uvedba raketnih nabojev na naše lovske razmere? Pri sedanjem stalležu jih za zaščiteno divjad prav nič ne potrebujemo. Pravi lovec že sedaj v lovišču često premaga izkušnjavo in ne skrivi prste; dokler ne dosežemo zadovoljivega staleža so nasprotno vse hvale in posnemam ja vredni ukrepi, kakor je sklep okrajnega odbora lovcev za Ljubljano in okolico o prepovedi odstrela jerebic in fazanov v tekoči lovski sezoni. Drugačna je stvar glede živali, ki so divjadi iin kmetijstvu škodljive, pri' uničevanju vran itd. bi raketni naboji dobro služili. Vsekakor bodo raketni' naboji pomenili novo stopnjo v 'razvoju lovstva. Vendar ne pričakuj, dragi' lovski tovariš, ki črtaš te vrstice, da bodo že v kratkem na prodaj pri puškarskih podjetjih. Doslej jih je bilo pri poskusnem streljanju izstreljenih le Okrog 50 in raketnega naboja mi mogel kupiti niti oni' vneti im petični belgijski lovec, o katerem poročajo inozemski časopisi, da je ponujali za en sam tak naboj s šibrami štev. 7 10.000 frankov, ker je hotel biti prvi, ki je na lovu streljal z raketnim nabojem. Mi se bomo zaenkrat zadovoljili' z dosedanjo m uniči jo in jo res lovsko pravilno rabili, da bomo uspešno 'izpolnjevali svoje lovske naloge pri izvrševanju splošnega petletnega plana. _______________________ Vjo Mthiki______________________________________ Anton S. Pirc V zadnjem hipu Gordoin je dolga ileta krnil v afriški stepi, poznal je pragozd z vsemi njegovimi grozotami, preplezal je dober del srednjeafriiškega gorovja in se s primitivnimi čolni domačinov prevažal po močvarah in jezerih črnega kontinenta. Hodil je na lov na slone; vsaj desetkrat so ga ranjeni debelo-kožci napadli in s težavo je nekajkrat ušel njihovim nevarnim rilcem in še nevarnejšim nogam. Videl je na stotine levov in tri najilepše samce ustrelil-Vsak od njih je paid-el na prvi strel kakor od strele zadet. Nekoč, ko je zasledoval -ranjeno gazelo, je prišel do grmovja, kjer naj bi se bila skrila ranjena žival — pa je o-diskočLl o-drasel lev s krasno- črno grivo-. Žail takrat ni mo-gel streljati, ker so težko isloino-vko -nosili -črnci im ti so bili daleč za njim. S tro-cevko pa mi maral žalliti kralja stepe. Štiri leoparde je streljal v naravi. V pasti jih je pa -ujel čez petdeset. Vsega šest nosorogov mu je postalo plen, bilo hi jih pa lahko- več, -toda ni si ho-tel pokvariti lova na slo-ne, ma katerem se je ravno nahajal. Hijeno je le redko dobil p-red cev, zato pa jih je mnogo polovil v železa. Vlovljen-e so -potem pobili' črnci s kiji ali jih prebodli s sulico. Pasti-, nastavljene v stepi, po-love -navadno vse hijene iz bližnje okolice. Leoparda je v stepi težko dobiti v past, ker se navadno še pred njim ujame požrešna hijena. Leo-par-dla loviš z večjim uspehom v grmo-vju ali v gozdovih. S -krokodili je Go-rdo-n -doživel -marsikatero pusto,lovščimo. Teh ogabnih dvoživk je postrelil vel-iko število ob rekah, potokih, mo-čvi-rjii-h im. ob jezerih. Streljanje krokodilov v -globoki vo-di navadno -n-e us-pe, ker zadet krokodil izgine v globoki vodi. Na -tisoče krokodilovih jajc je izkopal ob rek,ali. Ta me-sta je lahko n-ajiti in posebno- zamorci imaj-o odlično- oko za take reči. Tudi pitonov j-e -postrelil kakih deset, med njimi nekaj velikanov. Žiraf je dobil vsega s-amo troje; -njihovo- meso mu ni -teknilo in tudi čr-ncem ne po-sebmo. Pogosto je n-al-etel na nojeva gnezda, ki se nahajajo zmir-aj na odprti stepi, kjer -daleč -naokrog ni -drevja me grmovja. Za -n-a-jvečje -sovražnike -noja in njegovih ja j c smatra kače velikanke in divje pse. Morda so jim pogubni tudi levi in -leopardi ali pa h-iin-avske hi-jeine. Noj sedi čvrsto -ma jajcih, -samec in samica se menjavata pri valjenju. Edino jajca krokodila-, kač im kuščarjev so prepuščena sončni toploti, -da jih ta izvali. Je pa -tudi neka vrsta ve-lekač, -ki leži na svojih jajcih in vrsta kur, ki prepušča vel-jemje toploti, ki se -razvija v trohnečem drevju, kaimoir jajca zagrebe. No-, to so izjeme. O številu streljanih antilop Go-rdo-n s-plo-h -ni več vodil beležk. Streljanje antilo-p je odvisno od potrebe mesa za safarija a-li karavano, ki zahteva -precejšnje količine mesa. Črnci pa so —• -čeprav je -to čudno v afriški vročini — izraziti mesojedci. Pri vseh vrstah lova je seveda nek riziko im posebno nevarni so- pohodi ma slona, nosoroga in bivola. Prisotnost duh-a, mirni živci in naglo ocenjevanje poloižaja im hitra odločitev mu je že neštetokrat reši-la življenje. Toda majinevarinejtši -doživljaj je Gordo-n imel pri lovu na kozla losove antilo-pe. To je največja antilopa in odrasel koze-l doseže težo pet do šest sto N kilogramov. Obstrelil je 'kozla, ki je stal ob svojem 'tropu. Oddaljen je bil k alkih tri sto korakov. Takoj po prvem strelu je zagledali lovca in zdrvel proti njemu. Drugi strel je spet zadel, 'toda tudi ta mi bit smrten. Kozel je priskaikial bliže. Gordon je uvidel, da bo treba bežalti, ker z rogovi losove antilope ni šale. Skočil je za prvi 'grm in streljal, streljali. Roke so se mu tresle, ko je videl, da vsaka krogla zadeva, kozel pa ne pade. Tako. sta se lovila okrog grmovja dobre pol ure. Kozel je krvavel na več mestih, toda popuščali ni Z velikimi spretnimi skoki se je lovcu vedno bolj bližal, da je ta komaj utegnil basati v svojo dvocevno risamico. Že se mu je hropeča, razjarjena divjad približala nia pet .korakov din nagnila strašna roga, da ga prebode, ko se je v skrajnem obupu obrnil in sprožili zadnji naboj v smeri ■krvavečega preganjalca. Kozel je obstal ko pribit, se visoko pognal v zrak i:n padel. Cordon pa se je brez sape sesedel in se zagledal v žilavega prežvekovalca, ki bi mu kmalu postal usoden. Spomin ma ta doživljaj prišteva Gordon k največjim doživetjem svoje afriške kariere. Doživel sem nosoroga Mirino stoji v žareči sončni svetlobi, težko glavo je sklonil čisto k zemlji, ušesi pozorno lovita vsak šum in nozdrvi vsrkavata zrak, ki bi utegnil prinesti vest o bližini osovraženega človeka. Nosorog je žival, ki se lahko popolnoma zanese ma voli. Oči ima slabe, krtove in 'sovražnika, ki se ne premika, le s težavo spoznajo. Po-znat sem vse te-lastnosti predpotopnega kolosa in miir.no čakal razvoj dogodkov. Streljati nisem mogel, ker je gosta veja skrivala ravno oni del glave, kjer bi krogla mogla biti smrtonosna. To je površina komaj deset kvadratnih centimetrov za očesom in pod ušesi in ta majhen košček glave mora biti točno, zadet, da žival takoj pade. Vsak drug zadetek je brez zaželenega učinka1. Imajo sicer eksplozivne izstrelke iz sto-movk, ki se v hipu, ko zadenejo, na kost, razlete in povzročajo strašne rane, da bi lahko umivalnik vtaknil v njo. Toda j.az nisem šel nad nosoroga zaradi mesa. Če nama je usoda že namenila., da se srečava, potem mi je bila edina želja, d:a kolikor mogoče častno opravim, kar sem nameraval. Pri tem pa sem prepričan, da slabo zadet kolos ne bo imel takih pomislekov napram moji osebi. Niti za centimeter se ne premakne. Tudi jaz s/tojim mirno in to je trpljenje v razbeljenem peklu. Računam. Komaj zaznaven zraček pihlja od živali k meni, 'tako da imam poln nos njene telesne sopare, ki je neka čudna zmes med vonjem goveda, mačk in konjev, da posebno konjev. Saj poznate dah, ki se širi iz menažerijskih staj. Puško imam niaibito, če jo pa dvignem, bo nosorog to morda opazil in tedaj pride naglo ko lokomotiva in merjenje je zamujeno. Kaj potem? Ostanem nepremičen in s polpriprtimi očmi opazujem vejo., ki mi skriva cilj. Vetrič je prešibek, da bi jo mogel premakniti. Vidim, da je drevešček neki zimzeleni iglavec iz družine oipres. Znoj mi lije v potokih po čelu in po vratu navzdol in bojim se, dia mi zalije oči in potem morda v odločilnem trenutku ne bom mogel sreljati. Vsakih pet, šest .metrov stoji kak grm iste vrste, ki mi onemogoča ugoden strel. Kaj pa, če se veter obrne? Zverina me bo takoj zavohala in potem... Moj boj in puškonoša se je takoj spočetka skril kakih deset metrov za menoj in tam nepremično čepel. Bif. je precej na varnem. Moj položaj je bil vsekakor dvomljivejši. V tem hipu pa se je situacija naglo spremenila. Za mojim hrbtom je zabobnelo in, sluteč neko neprijetno presenečenje, se naglo obrnem in nič prezgodaj, kajti v polnem galopu je prihrumel dvojnik mojega nosoroga proti meni, oddaljen je tol še kakih dvajset metrov. V talkem položaju bi marsikdo obupal. Na eni strani nosorog v polnem zaletu, za hrbtom pa drugi, ki komaj čaka, da obračuna z menoj in z mojimi črnimi nakanami Streljati bi bilo nesmiselno. Kake ‘tri metre vstran je gost trnjev grm. Prej j nego se to prebere, sem krepko stisnil puško in z dvema skokoma bil sredi trnja. Ravno v pravem času, čez pol sekunde bi bilo prepozno. Nosorog je švignil mimo mojega grma, ne opazi vsi me in brzel še dvajset metrov naprej. Tam pa je obetal. Ustavil se je pred svojim sovrstnikom; aili je to morda zakonski drug? To ga je premotilo v toliki meri, da je morda pozabil na človeka, ki ga je vendar še 'trenutek poprej vohal in videl. Zverini sta si stali nasproti im se gledalk Moj položaj ni bili prav nič rožnat. Kaj, če se zdaj skupno odpravita in me poiščete? Padel sem bil nekako srečno v grm, da sem stal v njem. Grm je izglodal bolj strašen kakor je v resnici bil. Niti trnja nisem toliko čutil kakor sem ga videl. Puško sem čvrsto objemal s trdnim sklepom, da bom življenje prodal kar se da drago. Toda kaj, ko pa je cilj še manj viden ko prej. Oprezno sem obračal oči v smeri, kjer bi moral biti moj boj. Nosil je mojo drugo, lahko puško, naboje in hrano za oba. Da, in tudi termovko s hladnim, nesladkan čajem. Minilo me je poželenje za mrzlim čajem, ko sem z-agailedal zvestega boja kako teče že tri sto metrov dlalcč in to brez puške in brez prtljage. Saj mi pa tudi ne bi mogel pomagati miti on niti moja druga puška, ki je bila dvocevka za šiibre. Vetrič je še vedno pihali od zverin k meni, za enkrat torej mi bilo nevarnosti. Kaj, ko bi izkoristil morda edino priložnost, da se zgubim. Oprezno sem se premaknil, oči venomer uprte v živali, ki istia se billi druga drugi približali in se ovohavali. Poskusim korak nazaj, gre, še malo. Noge se zapletajo v šibje, trnje me drži kakor s tisoči klešč, ampak bolje bos in raztrganih hlač in beder kakor spremenjen v breziič,no kašo. Puške nisem izpuščal iz rok. Še imam preplezati meter široko trnjevo barij ero, o tem me pouči pogled v stran. Samo da bi živali še toliko časa zdržali... Izgloda, ‘da je imel drugi nosorog svojo začrtano pot, kajti zdaj se je pognal mimo svojega druga in odbrzel na mojo srečo naprej v pori. Prvi pa se je primaknil bliže, isamo nekaj korakov sicer, toda mene je znova prešinil strah. Potem pa je obstal. Stal pa je tako lepo, da se je v meni zbudila strast. Natančno- sem videl oni del glave s s m ritno točko. Zdaj ali nikoli! Vraga se moram znebiti, še sem v sredi barijere, katere še nisem mogel preskočiti. Toliko da se obrnem. Počasi dvignem puško- iin pomerim. Roka se mi trese, mi čudno od napora iin prestam ega strahu, kaj bi tajil! Napol sedim, napol klečim, pred menoj je vejica in na njo naslonim svoje svesto orožje. Hubert, pomaga j! Počasi leze muha više im više iin zdaj... Nosorog se ne game, puška je vendar počila, krogla je zunaj. Še predem sem mogel do konca misliti, se nosorog zvrne in obleži negibno. Svojih občutkov v tem trenutku ne morem opisati. Z enim skokom sem bili izven grmovja iin šele zdaj sem opazil, da 'so mi roke in. moge krvave. Tega prej nisem videl din tudi trnja nisem čutil, ki; mi je meso prebadalo. Povrh pa še zagledam strupenjačo-, ki leze izpod mojih nog nazaj v grm, iz katerega sem jo izbezal. Njen ugriz bi zadostovali, da. nikoli ne bi- videl padlega nosoroga. Preden sem stopil do ustreljenega nosoroga, -sem z daljnogledom skrbno preiskal vso pokrajino, da si prihranim nov-a presenečenja-. Vse tiho im mirno. Žival je ležala negibno-. Majhna luknjica, pet prstov za očesom in malo pod r uhljem, majhen potoček krvi, ki je tekel po čeljusti in se spotoma sušil. To je vse. Rog je bil izredno velik, na koncu rumenkastobel in gladek, ko da je poliram. Privoščil sem si cigareto iin razmišljali, kako se bom sam znašel po poti nazaj v 'taborišče, kajti v vrnitev boja nisem verjel. Proti 'mojemu pričakovanju pa je kmalu pribredi moj zvesti junak s celim krdelom svojih soplemanjakov, ki so se z_ neverjetno pridnostjo lotili padlega nosoroga, saj on jim je pomenil nekoliko dni mesa in spet mesa... Dragoceni rog pa sem obdržal jaz za prestani strah. Nosorogi Ob robu pritlikavega grmičevja, razraščenega v smeri1 neskončne stepe, se pase čredica zeber in med njimi nekaj kravjih antilop. Talkoj smo sklenili, da se jim približamo na strdimo daljavo. Ura se je pomikala proti poldnevu in sonce je po vražje pripekalo. Da je v pretekli moči, dve uri deževalo, se niti poznalo ni. Žejna stepa, razbeljena od1 .sonca, ki je tedne im tedne pošiljalo svoje vroče žarke na brez-senčno zemljo, je Sleherno kapljico vlage hlastno vsrkala. Kar pa nii mogla vsrkati, je spremenila v paro- in jo dvignila visoko v eter, da jo ob priložnosti spet vrne žejni materi zemilj-i. Dan j-e bil prekrasen in vsi pogoji za uspešen -lov so ležali- tako rekoč na dlani. Kmalu sm-o se pomikali sredi gostega grmičevja, tako da se -nii videlo dlje ko deset in le včasih dvajset metrov. Rila je to mešanica grmovja z ostrim, dolgimi trnjem im samsevir dračjem, ki bi bilo skoraj neprehodno, če -bi ne -bili debelokožci prečkali skozenj poti na-svojih pohodili. Brez teh stez hi bil ta kaos -trnja in dračja neprehoden. Debelokožni velikani so trnjevo gmoto s svojo težimo zmleli ko da je šel čez nje parni valjar. Le v gostem grmovju se je še poznala vlaga pretekle noči. Blato se tam še ni posušilo in je kazalo sveže -sledove ogromnih -stopal, ki so- prečkali grmovje in -se izgubljali v raznih smereh. Sledovi so bili sveži in -komaj -dvajset korakov dalje smo- našli ležišče in zraven kupe svežih iztrebkov. Malo naprej -so se križali sledovi večjega števila nosorogov. Divjad je blizu. Toda strel, ki ga oddaš m-a takega velikana; mora biti smrten, sicer... Nehote gledamo, če je kje v -bližini kako močnejše drevo. In, ču-d-no se sliši* drevesa igrajo v takih situacijah z-ello važne vloge. Toda 'ta usodna drevesa zahtevajo visok davek o-d ornega, ki s-e na njihovih deblih rešuje. Že -deblo- samo je na gosto posejano z -deset in več centimetrov dolgimi trmi, veje prav tako in samo najnežn-ejše zelene vejice nastavlja jo trnje, ki n-e dela škode. Neverjetno je, da človek kljub temu spleza -na talko drevo, čeprav misli, da bi bolje bilo po-giniti -pod r-ogom besnega nosoroga kakor pa počasi umirati med plezanjem v -trnju, ki ti prebada- ud za-uidom. Drevesa so brez izjeme tanka in šibka, nosorog bi- jih lahko v prvem zaletu podrl in človeka stresel ko zrelo hruško, ampak nosorog -n-e misli in zategadelj ne prihaja do- takih zaključkov. Pori j-e bil tih in nobene divjadi ni -na spregled. Končno pa, saj je ura šele dve popoldne in sonce greje po vražje. Kmalu pa najdemo -nove 'kupe iztrebkov nosoroga. Šele prvi govinj-ači se spreplet-ajo okrog kupov, žival je torej morala biti tu pred prav kratkim časom. Sopara je bila neznosna. Edino živo bitje razen govnjačev je bila neka vrsta srake, ki se je glasno zmerjajoč sprehajala po grmovju. Nenadno dvigne Gordon -daljnogled in opazuje grmovje na desni; Šepetaje prikliče najbližje-ga tovariša in mu pokaže grm. Sredi grmovja leži nekaj okroglega, ogromnega, sivo v sivem in -na tej sivi gmoti,, ki se dviga i;n, spušča, sedita d'va ptička; ki vneto kljuvata. Stali smo ko začaram. Največji nosorog, ki sem ga kdaj prej srečali. Vsekakor ima ta največji rog od vseh. Vetrič je zapihal v smeri živali in žival je takoj začutila bližino človeka. Dvignila je ogromno g'lavo z mogočnim rogom. Bežimo! V prihodnjem trenutku ho žival skočila iin napadla'. Še misel ni bila do konca ‘mišljena:, kx> se je iz grmovja zaslišalo kruljenje, podobno kruljenju starega prašiča, toda bolj globoko in neprimerno močnejše. To kruljenje se je ponovilo nekajkrat Takrat pa se je zgodilo. Kakor lokomotiva brzovlaka je prihrumelo in naravnost proti Gordonu. Ta je imel še toliko prisebnosti, da je nag-lo odskočil, brez obzira kam. Hip pozneje je nosorog stal na mestu, kjer je pred trenutkom sitall še Gordan. Za streljam je ni bilo časa in tudi me priložnosti.. Ker so lovci ostali nepremično na svojih mestih, kamor so se bili1 zagnali, se je nosorog kmalu umiril in počasi izginil v trnju. Tega dne niso opazili nič več živega. ]•&, £ovjkeg.a o,phjbh.Cka Jerebice. V 3. št. »Lovca« stavi tovariš O. C. vprašanje glede jerebic. Ta vprašanje je na dnevnem redu pogovorov med lovci lovišč, iz katerih so jerebice docela izginile. Tudi na Ptujskem polju, kakor je znano, je bilo vedno precej jerebic in so se v hudih zimah približale kmečkim domačijam in kopicam ter iskale hrane in zavetja. V času okupacije pa so jerebice iz nekaterih revirjev docela izginile. — Vzrok temu bi bil: 1. Nenačrtno in nezaščiteno streljanje koristne divjadi po okupatorju in tudi domačih preganjalcih divjadi, po-nrnožitev roparic, kakor ujed, lisic in drugih, ki jih okupator ni uničeval. 2. Hude zime in poleti velike in dolgotrajne suše so premogle perjad, ki ni vzdržala brez vode. 3. Nekateri starejši lovci so tudi mojega mnenja, da uporaba raznih umetnih gnojil v kmetijstvu in na žitnih poljih najbrž ne prija jerebicam in da se je zaradi tega njih število tako skrčilo. Jerebice je treba na vsak način zaščititi za daljšo dobo. Prva leta po okupaciji si še v našem lovišču Hajdina 'tu in tam opazil jerebice. Na žitnih poljih so se tudi našla gnezda in lupine izvaljenih jere-bičjih jajc. V jeseni 1946 je bilo na polju v bližini mojega doma 9 jerebic. V zimi 1946/47 je prihajalo do doma dnevno 7 jerebic h kopicam koruznice in slame, iiskajoč hrane.. Ob koncu zime so bile-še štiri, ki sem jih videl na bližnji njivi. Spomladi sem v bližini gozda našel perje raztrgane jerebice. Poleti pa mi bilo videti nobene več. Paznik lovišča je na drugem delu revirja v zimi 1946/47 krmil jato 12 jerebic, ki pa so med letnim časom izginile. Talko je ostalo lovišče in polje, prej polno teli ljubkih ptic, prazno. Paznik sosednjega ptujskega lovišča mi je letošnjo pomlad povedal, da je v pretekli zimi zraven fazanov krmil tudi jerebice. — Čas bo pokazal, če se bodo te obdržale in razmnožile — ali izginile. Cestnik J. Kanja. Nekateri zagovorniki, ki ne poznajo njenih slabih strani, jo proglašajo celo za koristno. So pa v veliki zmoti. Kot 40 letni ribič in nekaj mlajši lovec ne morem -deliti tega mnenja, prepričan zaradi dokazov in izkušenj, ki sem si jih nabral. Samo nekaj primerov. V Zabovskem lovišču, katerega sem doCga leta oskrboval in gojil, je bil edini škodljivec kanja. Na krmiščih preko zime je večino fazanov in jerebic odnesla kanja. Kragulj le rekdokdaj, ker ni bil stalen tat. Da je roparici uspelo napraviti toliko -škode, je 'bil kriv mraz, zaradi katerega so jerebice klju-b zadostni hrani večkrat otrpnile in onemogle tavale o-koli -zavetišč. Izpostavljene na snegu, so bile vidne iz vi-ši-ne in nezmožne uiti roparskim krempljem. Zaradi rac sem po trikrat -tedensko obhodil lovišče in obi-slkal krmišča z napolnjenim nahrbtnikom, a vsakokrat sem našel več okostij raztrganih fazanov. Videl sem -sicer vzletati kanje iz grmovja, na um pa mi ni prišlo, da bi bila ona -tisti krivec. Šele posestnik Kosec Franc, ki je dnevno po dvakrat opazoval -njene polete nad krmišči in bil priča, kako je ulovila in vsakokrat po-žrla fazana, sem ji napovedal neizprosen boj. Celo pred mojimi očmi, vendar izven strelne daljave, -se je to zgodilo. Ker je mrcina imela t-očno deveto uro, sem jo, ko je že zmanjkalo 7 kosov perjadi, neko jutro počakal v snežnem plašču pri krmišču. Malo se je sicer zakasnila, prišla pa je. Padla je iz višine 20 m na fazanko v jardk s tako br-zino, da ji tega ne bi prisodil. Plen ji je na srečo ušel pod trstje, obloženim s snegom. Kanjo sem -poslal na drugi svet. Njen samec, vajen mesta, kjer se dobi meso, je prihajal še vedno redno i.n odnašal perjad. Morda mu ne bi prišel do živega, a naključje je hotelo, da mi je neke nedelje, ko šem se ob 2 popoldne vračal domov, prijadral iz Spuh-lja -preko Zemljariča na Prednca. Na krmišču, -kjer se je ta dan hra-nilo 9 petelinov in 17 kokoši, se je iz višine 100 m zavrtel v krogu -navzdol in švignil med grm-ovje. Jaz, oddaljen -skoraj 400 m, skrajšam pot preko njiv na cilj. Vedoč, kje je sedel, -se plazim po snegu v kotanjo in preko roba pogledam v jarek. In res ga najdem pri fazanovi južini. Perje je ležalo raztreseno okoli -njega, prsni koš že oglodan. Zatopljen v svoj posel, me je opazil na daljavo 35 m i-n hotel pobegniti, pa je bilo že prepozno. Z zlomljeno perutjo je padel v Dravo in utonil. Ker sem pri sulčji lovi imel večkrat priložnost opazova-ti kanjo -na roparskih pohodih, sem poleg palice obesil za vsak primer še puško na ramo. V Ki-sela -gozdu, kjer je na -sončni strani sneg najprej skopnel, so se fazani najraje zadrževali. Tam je nekega dne nizko nad vodo priplavala kanja in -se nenadoma vrgla v grmovje. Ve-doč, da so tam fazani, tečem tja. Med nizkim grmičevjem je begala sem in tja fazanka, ne vedoč, kam bi -se rešila pred zas-ledovalko, ki je v-sak presledek uporabila, da jo s kremplji popade. Po raztresenem perju med vrbovjem -sem sklepal, da je morala biti fazanka že enkrat napadena. Ka nja se zame ni zmenila. Da po možnosti rešim ubogo žival, treščim skozi vejevje po kanji in na čudo ne zastonj. Tudi drugi lovci doživljajo -s kanjo podobne reči. Tov. Hernec iz Spuhlja jo je zasačil že večkrat -pri tatvini mladih zajčkov in temu primerno ravnal. Isto mi je poročal tudi dr. Ban iz Ormoža. Posestnik Bolcar iz Spuhlja je 18. aprila vozil gnoj na polje. Ne daleč od se-be opazi velikega ptiča, kako leta nad ozimino in se na koncu njive u-sede v pšenico. Radoveden, kaj je ulovila kanja, obs-toji z vozom, ko že zasliši zajčje vekanje. Z bičem v roki je skočil na mesto in pregnal ujedo, ki je pustila zajčka z o-grizmje-nim uhljem, vratom in brez levega očesa, kar mu je požrla pri živem telesu. Takrat -se je Bolcar spomnil podobnega dogodka pred nekaj dnevi na drugi njivi ter šel pogledat. Res je našel tudi tam okostje zajčka. Nič lepše ne počenja kanja po Halozah, kjer vinogradnikom napada ko- koši in piščeta. Kragulj se sicer tu pa tam pojavi, a ta odnaša raje domače in divje golobe. Najemniku v Dos tatovem vinogradu so odnesle kanje vse piščance, enega celo vpričo njegove žene, ko je šivala in kokoši čuvala. Pri sosedu Fegušu pa sem bil jeseni sam priča, kako je pobasala staro kokoš in jo spustila šele na krič domače hčerke. Morali so jo takoj zaklati, ker je bila močno pohabljena. Toliko v vednost zaščitnikom kanje. P. Maroh. S Pohorja. Velikonočni prazniki so. Delo in človek počivata. Obiskat grem starega logarja Petra, stanujočega visoko v planini. Revež je brez noge, trpek spomin iz prve svetovne vojne. Zato pride Peter zelo redko v dolino. Jtitro je lepo, s čistim nebom in očarljivim sijajem kakor oko zaljubljenega dekleta. Le hladno je, mlakuže ob poti, ki jih povzročajo mali izvirčki, so pokrite s tankim ledom, žabe imajo očala — kakor pravijo pri nas. Toda to ne moti pomladi, ki prihaja. Ko dospem do hiše, ne morem reči, je li bil logar bolj vesel mene ali jaz njega. Le to povem, da sva bila oba srečna. Naišel sem. ga pri čitanju. Preskakovala sva hlastno od pogovora na pogovor, a kmalu obstala in ostala pri lovu. .Peter meni, da je na Pohorju dovolj srnjadi, ki se je znatno spod-redila in je v dobri koži, ker letos skorajda mi bito zime, a paše dosti. Predvojnega staleža še ni, saj je včasih videl cele tropiče in imel precej škode po njivah. Ne lovci, temveč kaka bolezen je bila kriva tega upadanja. Za gamse pripoveduje Peter, da jih za njegovih lijudskošoIških let na Pohorju še ni bilo in da za tisti čas o njih nihče nič ne ve povedati. Potem je Petra vzel svet za dolga leta. Po prvi svetovni vojni so se pa gamsi pojavili.* Prišli so s Koroškega v nemirnih vojnih časih ih se v pohorskih za tišjih kmalu razmnožili. Saj kritja * Kolikor nam je znano, so bili gamsi na Pohorju že davno prej. —- Ur: in paše imajo dovolj, pa tudi skalovja za svoje akrobacije. Peter je pri tem opazoval, da so gamsi iz svojih naselij izrinili srnjad. Iz gleda, da se ti dve živali ne prenašata dobro in da se šibkejša umika. Zakaj, si Peter ne ve razložiti. Kun belic, pravi Peter, je mnogo, zlatic malo. Priča temu so izredno pogosti sledovi v snegu, škoda le našega ptičjega zaroda, zlasti gozdne kure-tine. Treba jih bo bolj trdo prijeti za kožuh. Slednjič usmeriva pomenke še na pohorskega pisatelja Podravskega. Logar mi je pokazal njegov prevod iz poljščine »Z ognjem in mečem«, rekoč: »Tvoj oče pa ni bil le zgolj pisatelj, temveč tudi dober kosec.« Kosila sva nekoč v Robnikov! planini, kjer naju je pošteno potipalo, namreč vreme. Dan se je nagibal in odloživši kose pougibljeva, kaj storiti. Ali domov, drugo jutro pa zopet tako dolgo pot nazaj, ali tu nočiti. Ostala sva, dasi v začetku oktobra, vendar skrbi zaradi mraza ni bito. Zarila sva se v seno čim globlje, glavo pa zavila v jopiče, da se zavarujeva pred ostrim in bodljivim planinskim senom, ki mu tukaj pravijo bahoh in se kosi samo enkrat v letu. Zbudivša se drugo jutro, začutiva neko čudno težo na sebi. Kaj neki bi to bito? Po-tegnivša se iz svojih skrivališč, se začudiva. Za dober čevelj snega je nakidalo čez noč na '.naju, speča v senu. Streslo naju je. Zadela sva vsak svojo koso na ramo ter jo ubrala čim najurneje proti domu. .. Hoje in obiska na velikonočni ponedeljek v planino mi ni bilo žal. Tako Peter obuja svoje spomine, kadar ga obiščem in srečna sva oba. Miklavc Ciril, Ribnica na Pohorju. Inteligenca psa. Gozdar Lipnik dobi mladega jazbečarja. Psiček še mirna sobne dresure in posledica je bila, da se je v sobi otrebil. Stara, izkušena šola uči, da je treba odvaditi psa te grde lastnosti s tem, da mu porineš gobček v blato. Gozdar je tudi tako naredili. Da bo psiček prej zapopadel, ga je povrhu še vrgel skozi odprto okno na plan. To se je ponovilo še trikrat. Ko se je psiček petič ©trebil v sobi, je hitro vtaknil gobček v lastno blato in skočil skozi' odprto okno! Gozdar Lipnik je rad ob večerih zahajal na čašico razgovorov v lovsko družbo, ki se je shajala v gostilni. Ob takih priložnostih je vedno jemal svojega jazbečarja s seboj, ki se je medtem že naučil vseh poštenih manir. Jazbečar je vedno skočil na klop, legel poleg gospodarja, in le 'če se je družba glasno zasmejala, je dvignil glavico in pomežiknil. Neki' večer, ko je družba verno poslušala lovske dogodivščine gozdarja Lipnika, se jazbečar neopazno splazi s klopi. Brca pri sosednji mizi je izvabila jazbečarju javk, ki je prekinil gozdarja. Hkrati se dvigne pri sosedni mizi razburjen človek in zavpije: »Čigava je ta pasja mrha, ki mi je namočila čevelj?« Gozdar je branili jazbečarja, češ da nima nihče pravice brcati njegovega psa in vprašal kričača, kdo da je. »Mejnik, višji cestni nadzornik sem,« se raz čep eri omočeni. Gozdar se hudomušno oprosti: »Dragi tovariš, moj pes je dobro dresiran, takih dreserjev, ki bi odvadili pse mokriti mejnike, pa še ni.« Od tedaj je prepovedano voditi pse v javne lokale. A. M. Na skupnem lovu. Dne 21. decembra 1947 je bilo mrzlo decembrsko jutro in tovariši so prihajali na zbirališče zelo počasi, toda ob 10. uri nas je nekaj že bilo. Sonce je začelo pošiljati na zemljo prve tople žarke, ko se je pet pušk podalo na bojno polje proti brzonogim zajcem. Krenili smo čez potok Studenčnico, kjer so se na obali brezskrbno pasle povodne kokoške, druge pa jadrale po vodi, se potapljale in zopet prikazovale na drugem mestu. Zagrmel je strel iz Mirkove puške, ki jih je takoj spravil pod vodo v veliko vodno travo in trstje. Prekoračili smo potok in se razvrstili po »gmajni« z željo, da se srečamo s kakim zajčkom. Po močno zamrznjeni zemlji smo prehrupno korakali in se s tem izdali, da je zajček pravočasno dvignil repek in se rešil na varno. Ob meji lovišča smo spet prekoračili potok in pri mlinu je vročekrvni Ivan upihnil življenje kokoški, češ da ne bomo brez plena. Znova smo se razvrstili v črto in nadaljevali pohod proti Sv. Roku. Pridružili so se nam še drugi tovariši, med njimi tudi novo sprejeti tovariš Štefan, ki pa na veselje zajcev ni imel nabojev za svoj 20 kalibrski pihalnik. Na koncu neke prahe se dvigne zaželeni zajček in Jurij pride do prvega strela — seveda mimo. V pozdrav mu da salvo tudi Ivan. Takoj za tem se dvigne drugi in čas za tem tretji in še četrti. Vsi so dobili v pozdrav salve, da so bolj urno tekli v zaklonišča. Prekoračimo železnico in se znova postavimo v red. Tovariš Janez-ču-vaj že zagleda na prahi ležečega dolgo-uhca in pokliče Ivana, ki ne zgreši cilja, na pomoč. Cim ga spodita z loža, že kresne Ivan po njem in tudi Janez mu pošlje nekaj zrn, za kar jima pusti nekaj dlake za spomin, se za hip ustavi in jo pobriše naprej v smeri proti Mirku. Ta jo takoj ubere za zajcem in čim se zajček oddahne od strahu in srbečih zrn v koži, že poči po njem, a zajec počasi naprej. Mirko je moral hitro basati, da mu ne odkrači predaleč, in že kresne po njem, oziroma poleg njega. Čez nekaj časa se zajček ustavi in počaka, da pride Mirko bliže in spet sproži ter zajčka požene naprej. Zopet strel, ki ga le pripravi do tega, da je počakal. Medtem pa so že drugi hiteli Mirku na pomoč. Da je ta trdoživec izpustil svojo dušo, je bilo potrebno 7 strelov in udarec za ušesa. Predpoldanski lov se je zaključil s plenom zajca in kokoške. Ko smo se pri Ivanu, ki je nudil po opoldanskem okrepčilu vsakemu kozarček ne Jeruzalemca, ampak »zelen- ca<, oddahnili, smo v lepem in toplem popoldnevu šli preko njiv, da bi splašili še kakega zajčka. Pridemo že do vasi Draženci, ko pri prvem plotu srečamo prvega. Pa nam je pokazal zadnjo plat in odskakljal naprej. Kazalo , je, da dobro pozna daljavo, v kateri zrna iz lovskih pušk niso več nevarna, ker se je ustavil, pogledal nazaj in nas najbrže preštel ter se pritisnil v praho. To je bilo za Ivana, da jo je brusil proti njemu s pripravljeno puško. Toda strahopetec je najbrže z enim očesom oprezoval in jo spet pobrisal naprej, kar čez dvorišče prve hiše na drugo stran polja. Tudi lovci preidemo mimo hiše in smo spet na prahi. Preženemo prvega, ki ipride pred cev Štefana, ki je popoldne že imel naboje. Puška pa mu reče samo sklep in šele drugi naboj se sproži. Toda zajec je bil že daleč. Takoj za tem skoči drugi, ki ga Ivan in Tonč pozdravita s salvo. Isto je bilo s tretjim. To je bilo jeze. Sami »dobri lovci«, pa slabe puške in pa ta preklicani črni smodnik, ki je vse skupaj za nič. Na prahi se že dvigne četrti, ki je najbrže poslušal robantenje lovcev na smodnik in patrone, in je zato ostal tik pred črto, boječ se samo tega, da ga ne bi kateri pohodil. Prvi strel mu je privoščil Janez, drugega Jurij, ki je bil na skrajnem levem krilu, da se je zajec ustrašil in obrnil nazaj ob črti. Tedaj se je začelo. Vse puške pokajo, po prahi se kadi od zemlje, v zraku od smodnika, zajec pa defilira, naposled nazaj skozi črto — v gozd na varno. Tedaj je bil tudi novi brez-dimni za nič, saj nima nobene moči itd. — pa sami »ostrostrelci«, kako igraje bi ga bili — če ... Janez-čuvaj je z zadovoljstvom ugotovil, da je zajec zdrav odšel, da bo dober za zarod, in nas razdelil nekaj sem, nekaj tja, da bi nadaljevali pogon. Prva skupina pride do dogovorjenega gozda, kjer naj bi se sestali. Nekateri so za to, da bi počakali ostale kakor dogovorjeno, drugi nestrpneži, da se požene skozi gozd brez ostalih. Med prerekanjem so nekateri čakali, drugi so šli z gonjači brez vodstva naprej po gozdu. Nekako v sredi gozda zakličejo: »Veverica, veverica!« Ivan in Jurij sta takoj na mestu in bistroumno ugotovita, da se je veverica medtem skrila v visoko, košato smreko. Kaj sedaj? Streljati na slepo ne kaže. Kamenje je frčalo v previsoko smreko. Končno Jurij preseka vozel s strelom v najgostejšo gmoto na vrhu. S smreke prilete skorja, veje — pa tudi veverica, ki se takoj, pobere in smukne nazaj po smreki. Ivan z novim strelom pospeši njen beg. Toda lovska čast je čast, ki jo strokovnjaško reši prišli Tonč s strelom — v veverico. Lovovodja Janez nas je spet razpostavil. V tem pogonu smo podrli tri zajce s,tremi streli. Vse je kazalo, da smo se »Janezki« nekaj naučili. Praksa je praksa in — dober pogled. Cestnik Jurij, Zg. Hajdina. Kuna. V državnem lovišču Kamniška Bistrica so delavci pri podiranju drevja zaslišali vekam j e srnjega mladiča. Drvar steče v smer vekam ja im zapazi mlado srnico, kateri se je zagrizla v vrait lcuina zlatica. Ta je bila 'tako zaverovana v svoj roparski posel, da ni ne slišala ne videla delavca, ki jo je z rokami zgrabil za vrat, odtrgal od mladiča din jo ugonobil. Mladič je bil tako poškodovan, da ga ni 'bilo mogoče rešiti. Pouk iz tega: Pritisni roparja kjer koli in kadar koli, četudi bi bil kožuh silaib. L. Vzdržnost. Lepega dopoldneva julija meseca se je napotil tovariš P., da malo pogleda za vranami iin golobi Ko gre k svojemu običajnemu prostoru, 'zasliši kmetiča, ki nad nekom kriči: »Ej, kam pa, kam?« Mislil je, da kmetič njega vprašuje, in se zato ni dosti zmenil. Prišedši na prostor, kjer se navadno drže vrane, se lagodno vsede. Pa glej, srnjak gre naravnost proti njemu iin se mu postavi na pet korakov. Lahko si mislite, kaj je mla- demu lovcu rojijo po glavi. V roki puško 'šitbrenico, srnjak pa mu razkazuje lepo rogovje na glavi... Ker je ta primer za mladega lovca veliko bolj časten, kakor bi srnjaka s kroglo podrl, sem zapisal ta doživljaj v spornim tov. P. in drugim mladim lovcem za vzgled. L. Jesih. Zajček v gozdu. Dne 22. februarja t. 1. sem opazil ipod drevesom ob vodi mladega zajčka, ki je bil le nekaj ur stgr. Ker je močno snežilo, sem mu napravil iz hrastovega listja zaklon proti snegu in roparicam. To je bilo ob sedmih zjutraj. Istega dne proti mraku sva šla s tov. K. pogledat in sva ugotovila, da se zajček kar dobro počuti. Vendar me je zanimalo, kako bo preživel noč. Ob isvitu sem bil na mestu, a zajčka ni bilo tam. Poznal se je sled matere zajke; verjetno ga je spravila v varnejši kraj. Dne 24. februarja sem šel proti Savi pod vasjo Gameljne in z menoj mlad jazbečar. V gošči ob Savi opazim zajčji sled okrog gostega vrbovja, pomešanega z brinjem. Postanem pozoren, kakor tudi mladi jazbečar. Psa odložim na mestu, sam pa pregledam grmovje. Na snegu opazim sledove mladih zajčkov. Sled je držal pod grmovje. Spustim jazbečarja, da mi pokaže. Ko začne z nogami grebsti sneg, priteče na nasprotni strani iz grma zajček, teče po snegu kakih 10 m ter se skrije v mojo stopinjo v snegu. Psiček tega ni opazil. Pobral sem zajčka, pokazal psu in ga spustil na prejšnje mesto. Tako sem še nekaj dni opazoval sledove zajčkov, dokler je bilo vreme za opazovanje ugodno. To poročam zaradi tega, ker so lovci mnenja, da je prvo leglo zaradi snega poginilo- To pa hkrati govori za to, da ne streljajmo zajcev po 15. januarju in je prav, da se tedaj začenja lovopust zanje. Jerneje V. Le poglejte lovca Jaka, ki v gozd se zapodi, da za deblom zajca čaka in v sanjah ga lovi... Tak lov je na Lisjaka, zajce i:n še linj’ zveri, če poklicni lovec Jaka, sladko na štoru spi. Zato tovar’ši, lovski bratci, se vaim priporočim in prvak ostanem zelenih bratovščin. J. D., Osluševci. Zanimiv primer. V zagrebškem zoološkem vrtu imajo poleg drugih živali tudi več vret domačih golobov. Golobu jak, kjer se golobi zadržujejo in tudi gnezdijo, je sredi zelenja, vrb, jelš in topolov. Pot me večkrat zanese tam mimo in pred kakim tednom sem slišal gruliti goloba grivarja na nekem bližnjem drevesu. Mislil sem pač, da je tu slučajen gost, samo na preletu, kajti zoološki vrt se veže ;na stare hrastove gozdove. Dne 5. maja pa sem spet -šel ondi in opazil v jati domačih golobov, ki so zobali natro-šeno hrano, grivarja, ki je vneto dvoril pisani golobici. Lep je bil grivar v svoji strasti. Prsi so mu žarele, ovratnik je blestel. Grivar se je šopiril in sukal, nizko priklanjal ter mencal za golobico, kateri pa očividno ni ugajalo nenavadno izkazovanje ljubezni. Zletel je za njo na streho go-lobnjaka, ko je pa golobica zginila v golohnjaku, se je prestavil na bližnjo jelšo in nadaljeval s svojim gruljenjem. Prav nič se ni bal mimo idočih ljudi, -tudi za plahutajoče ujede v sosednji kletki se ni menil. Res nenavaden primer, če se plahi divji golob zmoti in si išče družico med domačimi golobicami. Mikuletič Tihomir, Zagreb. Zakaj ptica poje? V duhovnih tvorbah vsake dežele in vsakega na,roda, pesmih, ustnih sporočilih, legendah, pregovorili, rekih — zavzemajo ptiči častno mesto. V najstarejšem spomeniku ruskega umetniškega slovstva: »Slovo o polke Igorove«, pisanem pred 560 leti (obseg,a pol pole, t. j. 8 knjižnih strani običaj,ne velikosti), se ptiči omenjajo 53krait; pri tem srečamo imena za 16 različnih vrst. To kaj zanimivo priča, koliko prostora so v življenju naših prednikov zavzemale ptice, ki so bile ne samo lovilna, marveč tu-di izvor raznoterih praznovernih predstav in znamenj, kakor tudi predmet čudenja, občudovanja in pesniških prispodob. Morda so se ljudje najbolj čudili — izredni sposobnosti ptičev za petje, ki jih na nenavaden način zbližuje s človekom; saj razen človeka in ptiča nobena druga žival nima tega daru. Po možnosti i,n točnosti, s katero se poediini ptiči uče in pojo razne pesmi, so svoje dni sklepali, da so ptiči sposobni misliti. Poglejte s kakimi izrazi pisec naravoslovec 18. stol. piše o pojočem slavcu, dajajoč mu človeško obliko: »Rad poje tedaj, kadar druge ptice molče. Najbolj podžigajo slavca osamljena mesta, nočna tišina in molčanje narave: takrat on sklada in preskuša vse glasove, menja napeve in prožnost njegovega griča daje mnogo. Od resnega prehaja na šaljivo; od lahke in preproste popevke k najčudovitejšemu žuborenju; izvaja očarljive variacije, polne okusa, nežnosti in izrazitosti. Zasluženo je dobil od Plinija slavni naslov »pe-vec prirode«. Za petje je neobhoden prikladen organ. Da se tak pojavi, so kajpada potrebni tudi pogoji za raizvitek. Domnevajo, da so taki pogoji za ptice njih zračno življenje in velikost njih ozemelj za gnezdenje in prehrano. V najosnovnejši obliki se je mogel glas pri pticah razviti kot svarilni krik za klicanje in medsebojno spoznavanje, ali pa znak, da so potrebno ozemlje zavzeli. Ko se je glas dalje kompldci-ral in se izpopolnjeval, je dosegel kaj velike specializacije i,n visoko stopnjo naz vitka. Ptič utegne zgolj po glasu spoznati drugega ptiča svoje vrste, ker glasovi različnih ptičjih vrst im-ajo drugačno moč in višino zvoka. Ti zvoki so raznoteri ter izražajo razna čustva: nemir, strah, mir, pretnjo ipd. Vsakdo je mogel razbrati, kako različni so glasovi kokoši, ko kliče n. pr. svoje piščance, od omili, s katerimi izraža vznemirjenost, ali od ostrega krika, kaidar jih podiš. Raznotere ptice različno izrabljajo svoje glasove. Posamezne pojo oziroma kriče samo v dobi parjenja, druge najrajši v zvezi s to dobo, tretje brez zveze s to dobo. Ene se glasijo zvečer, druge zopet samo zjutraj, tretje — čez dan. Pri poedinih operjencih samec in samica enako prepevata, pri drugih je drugače. Tudi zvoki so razil ioni: petje, ‘krik, žvižganje, cvrčfca-nje, ščebet itd. 'Omenili smo poprej goacina, čigar mladič močno spominja na . »praptiče«; goaicin pušča glasove, prav podobne žabjemu kvakanju. Ta ali oni ptič m. pr. papiga in škorec, se lahko naučita govoriti. Samo prav majhno število ptic nima glasu: sem moremo uvrstiti kivija, čigar zanimivi ustroj telesa že poznamo, od drugih ptic pa — štorklje. Kakšen je ptičji glasovni ustroj? Kaj mu dovoljuje, da pušča različne zvoke tako po višini kakor po moči? Saj je znamo, da se petje slavca sliši 2 do 3 km daleč od kraja, kjer poje ta drobna ptičica. Gornji goltanec, ki predstavlja gornji del sapnika, nima glasilk in ne služi za spuščanje zvokov. Samo sikanje pri labodih in goseh in svojski glas ruševcev (divjih petelinov) izhaja iz gornjega dela grla, pri čemer izpuščajo zrak skozi njegovo stisnjeno odprtino. Pri pticah služi dolnji del grla za osnovni glasovni pr Istro j, nastanjen na mestu kjer sapnik prehaja v pre-dušnike ter je opremljen z glasilkami, z zamotanim sestavom mišic in odmevnikov, t. j. praznin, izpolnjenih z zrakom. Z napenjanjem glasilk v večji ali manjši meri zračnega vala se opredeljuje višina zvokov pri ptici, ki seveda zavisi od količine zvokovnih tresljajev v sekundi, jakost pa je zavisna od pritiska v chišniku in količim e do-nišč (odmevnikov) v ptičjem telesu. Dušnik ptic, sestavljen iz hrustančastili obročkov, tudi služi za uravnavo zvokov: kolikor močnejše so stene duš-nika* toliko je krepkejši zvok, kolikor je dušnik daljši, toliko je zvok polnejši in glasovi ptic globlji. Prejšnja domneva, da ptič poje zaradi svojega zadovoljstva ali da bi se samec prikupil izbrani družici, je po- polnoma odpadla pri daljnjem preučevanju ptičjega življenja. Pri mnogih ptičih, zlasti iz razreda vrabcev, ki pojo, ne išče samec samice, temveč narobe, samica išče sebi druga, in v tem primeru samčevo petje njej lajša iskanje. Računati smemo z dognanjem, o katerem smo že prej govorili, da petje služi za obveščanje o zavzetem območju, potrebnem za gnezdo in pre-živitek, in o pripravljenosti braniti to področje. Tako v razredu ptičev iz rodu vrabcev, ki prav krepko pojo tedaj, ko samica vali, t. j. takrat, ko njegovo »zakonsko življenje« zahteva posebne pažnje in varnosti. Med drugim je treba pripomniti, da se od samčevega petja, ki naznanja, da je pognezdje zasedeno, po navadi loči od petja mladih samcev. Brž ko je ptičja dvojica zavzela pognezdje ter se je na njem začelo skupno življenje saimca in samice, se lotita gradbe gnezda. Redin — A D. Iz lovske organizacije t Tovariš Zupan Andrej, posestnik iz Dvorske vasi pri Radovljici, še komaj v 58. letu starosti, mas je za vedno zapustil. Bil je sim kmečkega rodu. Ker je imel še dva brata in štiri sestre, mu je bilo sojeno, da zapusti rojstno hišo. Bil je zelo marljiv delavec in si je s svojo pridnostjo postavil dom z žago ter je trgoval z lesom. Ko se mu je nudila priložnost, se je z veliko vnemo in požrtvovalnostjo udejstvoval v zeleni bratovščini kot pnavi lovec. Velik ljubitelj in gojitelj lovskih psov je bil. V svoji hišici si je opremil sobo z lepimi lovskimi trofejami, ob katerih je rad pripovedoval svoja doživetja. Kako srečen je bil na lovu, priča dejstvo, da se je že težko bolan dal prepeljati na stojišče, ko je bil prirejen pogon na divjo svinjo, ki je tedaj v okolici delala obilo škode. Pri tem se je celo onesvestil. Upal je do zadnjega, da mu gozd in lov vrneta zdravje. Zelo ga bomo pogrešali na skupnih lovili, ker je on najbolje poznal gozd, stečine in prehode divjadi. Dne 18. avgusta 1.1. smo ljubljenega in spoštovanega tovariša spremili na zadnji poti in ogromna množica od blizu in daleč mu je izkazala poslednjo čast. Naj Ti bo, dragi Andrej, večen spomin in lahka domača zemlja v preranem grobu! Kinološke vesti Jesenska vzrejna tekma ptičarjev v Ormožu se je vršila 2. in 3. oktobra. Preizkušeni so bili kot tekmovalci štirje psi, dva pa izven tekme na željo 'lastnikov. Čas za tekmo je bil določen vsaj za teden prezgodaj, ker sta stali na polju še koruza in ajda, glavno zatočišče divjadi v tem času. Če se pa pes na -delu ne vidi, je njegova ocena nemogoča. Zmago je odnesel poenter. Argo; a tudi kratkodlake nemke Asta, Durgo in Živa so pokazale lep uspeh. Keir je bila po osvoboditvi ta tekma prva te vrste, je vodniki niso dobro razumeli in niso pripravili svojih psov dovolj dobro v vseh predmetih preizkušnje. Zato niso dosegli psi' taike ocene, kakor bi jo zaslužiti po številkah storitve. Tekmo je pripravila ormoška lovska ■družina v svojem, lovišču. Že tri desetletja hodim po tekmah, a nikjer še nisem našel toliko odkritega tovarištva kakor v Ormožu. Na skupni večerji so sprejemali lovci' z verno pazljivostjo pojasnila sodnikov. Opoldanski odmor v nedeljo na bregovih deroče Drave, v zlatu jesenskega sonca bo ostal vsem udeležencem nepozaben. Tekmo je vodil tov. Mazlu iz Ptuja, sodila sta sodnika Caf iz Maribora in dr. Lokar iz Ljubljane. Kinološko udruženje NR Hrvatske. Narodna republika Hrvatska — Mini-starstvo unutrašnjih poslova — pravni od jel je odobrila z odlokom br. 54954- IV.-1948 z dne 28. avgusta 1948 ustanovitev in delovanje udruženja »Kinološko udruženje NR Hrvatske« v Zagrebu s pravico delovanja na področju republike Hrvatske. Sodniški pripravniki: Kinološko udruženje NR Srbije je prijavilo sodniške pripravnike, in sicer za vse vrste brakov: dr. Pavlovič Dra.giša, Beograd, Pavlovič Mairka, Valjevo; za vse vrste športnih psov: Maitlas Ludvika in Terzin D. Svatozaira, oba Beograd ter dr. Radič Aleksander, veterinar v Novem Sadu, Nikole Tesle 12. Savez lo-vačkiih društava NR Hrvatske je prijavil kot sodniškega pripravnika za vse vrste ptičarjev inž. for. Andraše-vič Dragutiin, zamjenik načelnika Uprave za lovno gospodarstvo Zagreb, Vrhovčeva 2. Nove psame: Prijavlja se v zaščito psarna »GORA« za vse vrste ptičarjev, dr. Radič Aleksandar, veterinar, Novi' Sad, Nikole Tesle 12 in psarna »NIŽINE« za vse vrste ptičarjev, dr. Radič Djordje, pravni referent, Odžaci, Vojvodina, psarna »VRHOVCE« za vse vrste jazbečarjev in terijeirjev, lastnik Kopač Leo, uradnik uprave za lovstvo l/RS v Ljubljani, Vrhovce štev. 75. Zaščita teh psarn postane pravomočna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov'. Zvezni tajnik. Št. 10-11 Oktober - November 1948 Leto VIII Dr. Janko Dernovšek Borba za naše vode Življenje je večna borba. Vse, kar živi, se bori. Tudi naše ribiško žitje in bitje se odigrava v znamenju borbe, čeprav je ta borba deloma prijetna in zabavna. Koliko napora, požrtvovalnosti, truda in borbe je na primer potrebno od početka ribiškega udejstvovanja, ko se človek odloči za težki ribiški kruh, se vpiše v ribarsko zadrugo in si nabavi ribolovno palico ter druge ribiške potrebščine, dalje ko si pribori ribarsko pravico v kaki reki ali potoku in ko se mu končno posreči idoviti ribo, pa do trenutka, ko se lahko mirno usede za mizo, da pokusi svojo prvo ulovljeno ribo. In koliko samo-zatajevanja je potem še potrebno, da se razvije iz požrešnega, divjega ribiča res pravi, umerjeni ribič s pravim ribiškim duhom in s srcem na pravem mestu. A ves ta trud in nevšečnosti so kaj hitro pozabljene. To je sončna stran naše ribiške borbe, senčna je pa mračna in navidezno brezupna, saj traja že desetletja. Če si ogledamo natančneje potek te žilave borbe dveh neenakih nasprotnikov, bomo prišli do zaključka, da mi slabotni ribiči v tej borbi proti nadmočnemu nasprotniku, to je proti posledicam hitro rastoče industrije, ne bomo omagali, ako bomo našli na merodajnih mestih dovolj uvidevnosti. To pa moramo najti, ker gre ves naš uspeh v tej borbi v korist skupnosti. Nado na ugoden potek naše borbe nam povečuje deloma tudi dejstvo, da bomo imeli v bodoče opravka s podržavljenimi podjetji, s katerimi bo pregovarjanje v teh zadevah laže kakor je bilo doslej s posameznimi trmastimi industrijalci, ki so bili nedostopni za vsak pameten in logičen nasvet, ker so videli v svojem podjetju vedno le sebe in svoj dobiček. Ne smemo se pa vdajati nobenim iluzijam, kajti tudi v bodoče bo borba za zaščito ribarstva težka, ker bo igrala večja donosnost kakega podjetja še vedno glavno vlogo, četudi bo podjetje v državnih rokah. Industriji ne kratimo njenih pravic. Nikdar pa ne bomo dovolili, da bi se izvajale te pravice brezobzirno v našo škodo, posebno še, ako gre tudi drugače. Kajti tudi mi ribiči imamo po naravnih in človeških zakonih pravico do mesta pod soncem, da-se lahko udejstvujemo in vsestransko razvijamo načrtno ribo-gojstvo v korist skupnosti. Kaj daje pokrajini značilnejši izraz življenja in lepote kot bistra, zelena reka ali žuboreči potok z zdravo in bujno vodno favno in floro? Čiste vode, v katerih vlada umno in smotrno ribogojstvo, so polne rib ter so važen činitelj v našem narodnem gospodarstvu, v prehrani in zdravju prebivalstva. Ribje meso je zelo bogato vitaminov ter nima raznih sestavin, kakor so ekstraktivne snovi, med temi sečna kislina, katera povzroča obolenje ledvic, protin in poapnenje žil, kar se pogosto pojavlja pri ljudeh, ki prekomerno zauživajo meso klavne živine. Beljakovin pa ima ribje meso najmanj toliko kot meso sesavcev. Tudi je ribje meso izredno lahko prebavljivo, ker nima veliko tkivnega nitja in tudi ne ekstraktivnih snovi. Ribje meso zapusti želodec že čez eno in pol ure, medtem ko biftek čez tri in pol, govedina pa šele čez pet in pol ure. Veliko redilno vrednost ribjega mesa izpričuje to, da daje 100 gramov ribjega mesa okrog 215 kalorij, kar je približno toliko kakor eno jajce in pol. Dokaz, da je ribja hrana zares izdatna, je dejstvo, da se hranijo celi narodi poleg sočivja pretežno z ribjim mesom, in to ne samo stanovalci ob morskih obalah, o katerih je znano, da so zdravi in krepki, marveč tudi veliki narodi, kakor na primer Japonci. Dravo štejemo lahko še med tiste vedno bolj redke reke, ki so bogate rib različnih vrst, med temi tudi nekaterih salmo-nidov. Še nedavno so pri veliki, kalni vodi ulovili s sakom pri Ptuju čez 40 sulcev, med temi baje nekaj prav lepih, kar je — mimogrede omenjeno — pač ponoven dokaz, kako nevarno je za obstoj sulca v naših vodah lovljenje s s&kom v narasli, kalni vodi. Trnkar ulovi v mariborskem okolišu, ako so ugodne prilike, dnevno 15 do 20 kg rib in še več. Okrog Maribora pa se nalovi letno mnogo več kot 30.000 kg rib. Te ribe se potem razpečavajo med ljudstvom bodisi po predpisani ali po nepred-pisani ceni. Ljudje segajo zelo radi po ribjem mesu in neredko vidiš stati zadaj za ribičem ob Dravi ljudi, ki čakajo, da takoj na mestu odkupijo plen. Iz zdravniških razlogov lahko uvrstimo ribarjenje med prve športe. Kretanje v naravi in uživanje svežega zraka vpliva blagodejno na telo in razvedrilno na duha. Živčevje, ki je od težkih vsakdanjih skrbi utrujeno, se redkokje v kratkem času tako pomiri in odpočije kakor pri ribarjenju, ko osredoči ribič vse svoje misli in vso svojo pažnjo samo na tanko vrvico, ki se lahko vsak trenutek zgane v znamenje, da je riba segla po vadi. V urah, ki jih prebije ribič ob vodi v vedno razgibanem in razigranem razpoloženju, četudi ne ulovi ničesar, pozabi tako rekoč na ves svet in na težke skrbi, ki ga morda mučijo iz dneva v dan. Telesno spočit in duševno osvežen se vrača drugi dan dobre volje na svoje delo, ki je potem brez dvoma v vsakem oziru boljše in produktivnejše. Potemtakem ni prav nič čudno, da vzplamti v človeku strastna želja po udejstvovanju v ribiškem športu, ako je kjer koli in kakor koli občutil prijetni dražljaj lepega ribiškega športa, v katerem poleg mnogostran-skega užitka lahko koristi sebi in skupnosti. Kako pa je z našimi vodami? Nekdaj je bila Sava onečiščena od Zagorja navzdol, zdaj jo pa zajema nesnaga že pri Jesenicah. Množina premoga, ki ga odnaša voda pri pranju, je velika in gre ta izguba premoga v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku, Raj-henburgu in Hudi jami dnevno gotovo v desetine ton. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so nalovili siromašni ljudje na raznih mestih v Savi od Trbovelj do Krškega z najprimitiv-nejšimi napravami na eni plitvini po več ton premogovega drobiža, katerega so potem razpečavali po zelo nizki ceni. Čez nekaj časa pa se je to lovljenje premoga zabranilo in Sava je zopet nemoteno odnašala premogov drobiž naprej, kakor ga odnaša še danes, saj je še prav tako umazana in črna, kakor je bila tedaj. Okoli apnenic se zbirajo ponekod velike množine apnenega zrnja in prahu. Kako dobrodošel bi bil našim vrtovom, njivam in travnikom ta z apnom pomešani prah! Tako pa se kopiči in kopiči, dokler ga kak naliv ne splahne v potok ali reko, kjer uničuje ribe in drugo vodno živalstvo. Kar prinaša potok Boben pri Hrastniku v Savo, je težko opisati. Spominjam se, da sem ponovno videl v zgodnjih jutranjih urah ta potok včasih krvavordeč, drugič rumen, potem zopet zelen ali črn, ako je prevladoval v njem premogov drobiž. Podobno se dogaja najbrž tudi v Voglajni pri Celju, v katero odlagajo svoje odpadke kemična tovarna, Westnove tovarne in cinkarna. Ker pa je Voglajna večja, se to manj opazi. Zaradi onesnaženja Savinje po imenovanih tovarnah so sulci od Celja do izliva poginili. Lepa sulčja drstišča pod Celjem so ostala letos prazna. Ob pritokih Drave je veliko žag, kjer mečejo odpadke lesa, predvsem žagovino, kar v vodo. Čim se ti odpadki napojijo z vodo, se usedejo na dno, kjer gnijejo in duše vodno favno in floro. Iz teh lesnih odpadkov, ki jih mečejo v vodo, se pridobiva predvsem octova kislina, lesni kis, katran in oglje. Tudi z ekskrementi, ki jih odvajajo vodni kanali naravnost v reke, se prizadeva narodni imovini velika škoda, ker gredo s tem našim kulturam v izgubo velikanske množine prvovrstnega gnojila. Koder manjše vode te nesnage ne morejo pogoltniti, se useda na dno, kjer gnije in na daleč uničuje poleg vodne favne in flore tudi ribji zarod in razširja smrad, ki škoduje zdravju. Zaradi tega bi bilo potrebno, da gledamo zdaj, ko se gradijo nove, velike stavbe, predvsem tudi na to, da se napravijo povsod za fekalije primerne zbiralne jame, odgovarjajoče vsem zahtevam sodobne higijene. Od tod naj bi se odvažale fekalije na odrejena mesta. Pravkar se je pokazalo, kako pogubonosen bi bil za dravsko ribištvo učinek liidrocentral na Dravi, ako bi te ne sodelovale z ribarskimi zadrugami. Pred nekaj tedni je falska hidrocen-trala otvorila svoje zatvornice, da se pregledajo temelji zgradbe in se očisti struga. V nadjezju, ki je dolgo okrog 10 km, se je od leta 1941. nakopičilo 15 in več metrov visoko blata, obstoječega deloma iz mivke in gnile žagovine, deloma iz svinčevega prahu, ki ga je v teku let voda nanosila iz mežiškega rudnika. Ko so se dvignile zatvornice, je voda z elementarno silo potegnila to blato skozi odprtine. Nesrečen slučaj je hotel, da so skoraj istočasno zaprli do tedaj odprte zatvornice v liidrocen-trali na mariborskem otoku in tako zajezili godljo, ki je pritekala iz Fale. Ta je imela umazanosivo, svinčeno barvo. Vodna gladina pod mariborskim otokom je padla za več metrov ter so ljudje lahko na nekaterih mestih prekoračili strugo Drave, ne da bi si pri tem zmočili čevlje, kar se še ni pripetilo niti pri največji suši. Posledice te nesreče so bile za dravske ribe katastrofalne. Poginilo je na sto in stotisoče rib in ribjega zaroda. V kotanjah in tolmunih so opazovali velike sulce, kako so od časa do časa priplavali na površje, hlastali po svežem zraku ter zopet izginili v umazani vodi, dokler se končno niso več pojavili... Pri mrtvih ribali so bile škrge natrpane z blatom. Mnogo sulcev in drugih rib so ljudje kar z rokami polovili ter jih odnašali. Ta nesreča, katere učinek so opazovali do sotočja Drave in Mure, je bridka in nepotrebna izkušnja. Velike količine premoga, lesnih odpadkov, apna, svinca, cinka, bakra, arzena, klora, raznih fenolov in drugih kemičnih sestavin ter velike množine ekskrementov gredo dnevno z odpadnimi vodami v izgubo v veliko škodo skupnosti. Ta škoda, ki nastaja zaradi neracijonalnega gospodarstva, je velika: prvič poginjajo zaradi tega ribe, drugič se izgubljajo velike količine dragocenih tvarin, katerih uničenje bi se dalo preprečiti z ustreznimi tehničnimi napravami, tretjič oškodujejo lahko take nezdrave razmere v našem vodovju zdravje ljudi in živali, ker so prisiljeni, da se kopajo v umazani in zastrupljeni vodi. Ob suši so v hribovitih krajih prisiljene cele vasi, da hodijo po tako vodo v dolino in gonijo tja napajat žejno živino, katera tako vodo instinktivno odklanja. Če je pa žeja le prehuda, jo pije, potem pa oboli. Zato moramo napeti vse sile, da se bo dvignila tehnična stran našega gospodarstva tudi na tem področju ter se bodo uvedle take čistilne naprave, ki bodo na eni strani zadržavale vse strupene snovi, ki ogrožajo življenje v vodah, na drugi strani pa bodo ekstrahirale iz odpadnih vod vse dragocene sestavine, da se bodo lahko ponovno uporabljale. Tako čiščenje voda se v nekaterih državah že izvaja. Skrb naših merodajnih krogov naj bo tudi, da pride do mednarodnih dogovorov — kakor je pred kratkim prišlo zaradi koloradskega hrošča, — po katerih bo morala biti očiščena vsaka reka in potok, ki teče iz ene države v drugo. Ne pomagalo bi dosti našemu ribogojstvu, da mi očistimo Dravo, Muro itd., naši sosedje pa bi nam onečiščali naše vode še naprej. X. Svatovanje rib (Kanec.) Ikrnica ostriža (zove se po ostri hrbtni plavuti) se pritisne s trebuhom na kamen, les ali trd biček, pritegne plavuti k telesu in se drsa z lahnimi zamahi repne plavuti ob predmetu, na katerem hoče prilepiti svoja'kot makovo zrno velika jajčeca. Samec ali samci pritiskajo za njo z razpetimi, močno tresočimi se plavutmi. Tudi telo se jim stresa. Tako skušajo oploditi ikre, ki jih iztiska samica v 1—2 m dolgih in 2—3 cm širokih trakih. Med izpuščanjem mleka se postavljajo navpično na glavo ali pa se spuščajo vodoravno navzdol, kakor da poginjajo. V jarkih Ljubljanskega barja živi zelo rada zanimiva ribica, ki se zove pezdirek in je do 7 cm dolga, torej v resnici pezdec. Ob drsti se razvije pri samici rdečkasta cevka, ki ji visi pred predrep.no plavutjo kot 19—55 mm (zavisno od velikosti samice) dolga, črvasta nit. Često moli čez konec repne plavuti, da se zdi, kakor da bi se vleklo za ribico njeno črevo. V drsti si poišče pezdirkov parček v blatu zarito potočno školjko. Samica plava večkrat okrog nje in se je dotika, da bi jo navadila na dotikljaj in se ne bi školjka zavoljo njega zapirala. Samec tedaj besno' odganja tekmece. Ko pride čas odložitve jajčeca, se postavi samica navpično z glavo navzdol nad školjko in pazi. kdaj se školjka odpre. Kadar pride jajčece v cevko, otrdi ta. Samica jo porine v odprto školjko in odloži jajčece v dihalni odprtini. Nato takoj potegne cevko-polagavko nazaj in se malo odstrani. V trenutku se pojavi nad školjko samec. Plavuti so mu razpete, telo se mu trese, ko vbrizgne nad jajčece mleko. Ko se školjka zapre, zavalovi voda v njej in odnese jajčece med škržne liste, kjer je na varnem. Pezdirkov parček odplava nato in se skrije v krešu. Samec izgubi svojo svatovsko obleko, samici se polagavka skrči. V nekaj dneh se vrneta, ponovita postopek in ga ponavljata, dokler se drst ne konča. Ko .se ribice izležejo, se jim razvijejo na glavicah posebni izrastki, s katerimi se drže na škrgah, da jih voda ne odnese. Školjko zapuste šele, ko dosežejo primerno velikost. Tudi gnezda si spletajo ribe, največ v tropičnih krajih. Grade jih večinoma sanici. Pri nas si napravlja gnezdo zet. To je 4—9 cm dolga, sladkovodna in morska ribica, ki živi v naših krajih v porečju Soče. Od drugih rib se razlikuje po tem, da mu je telo deloma pokrito s koščenimi ploščicami, ne z luskinami, in da ima namesto hrbtne in trebušnih plavuti bodice, in sicer na trebuhu eno, na hrbtu tri. Zeta radi gojimo zaradi živahnosti v akvarijih. Nemiren, prepirljiv in divji je, za zarod pa zelo skrbi. Ob drsti se obleče samec v svatovsko obleko (na trebuhu, prsih in na bokih se blišči v živordeči barvi). Od sladkovodnih zetov si poišče veliki zet v curku prodnato ali peščeno plitvino (mali zet obeša gnezdo najrajši med vodne rastline), h kateri ne pusti nobene ribe svoje vrste in svojega spola. Na kraj, ki si ga je izbral na dnu za gnezdo, znaša v gobčku delce odmrlih vodnih rastlin, četudi so daljši kot on. Tudi od živečih rastlin trga gradivo. Njegovo uporabnost preizkuša na ta način, da ga izpušča. Če pade na dno, je dobro. Z donašanjem gradiva in s postavitvijo ogrodja gnezda se zamudi kake štiri ure. Da napravi gnezdo okroglo, poriva svoje telesce skozi nanošeno gradivo. Pri tem ga lepi in utrjuje s snovjo, ki jo izloča iz scalnega mehurja in iz ledvic. Popolnoma si uredi gnezdo in ga obteži s peskom v nekaj dneh. Dan za dnem polje s plavutmi vodo prek gnezda, da se pokažejo slabi deli spleta. Gnezdo je navadno podolgovato in za pest veliko. Od zgoraj je popolnoma zaprto; vhod je na strani. Le vajeno oko zagleda lahko gnezdo. Če pa tipaš za gnezdecem s palico, se ti zažene vanjo zet, kakor hitro prideš v bližino njegovega doma. Tako ti ga izda in pokaže. Ko je gnezdo gotovo, obkrožuje samec samico in jo vabi v gnezdo. Vanj splava, ga očisti in priganja nato z gobčkom samico v domek. Kadar se mu jo posreči spraviti vanj, izleže sam^a 2—3 jajčeca in odplava skozi luknjo, ki si jo napravi na nasprotni strani vhoda. Odslej struji voda skozi obe odprtini, kar dene jajčecem dobro, ker jim dovaja kisik. Če ne pride samček v gnezdo obenem s samičico, se poda k njej takoj, ko je odložila jajčeca, se podrgne z bokom ob njenem boku in razlije mleko čez ikre. Naslednji dan si išče novo nevesto. Če jo najde, se vrši svato-vanje enako kot prejšnji dan. To se ponavlja, dokler ni v gnezdu dovolj jajčec (60—100). Nato se prično za sanica nove skrbi. Jajčeca mora čuvati pred sovražniki, kar da mnogo dela in zahteva čuječnost. Tudi je treba popravljati gnezdo. Nekega dne se zdi, da je samec ponorel. Gnezdo razdira in spravlja z gobčkom z njega blato in pesek. Ko fe to opravljeno, plava nad očiščenim mestom sem in tja ter pazi, da se nikdo ne približa — pravkar izleglemu se zarodu. Med do- raščanjem se skuša mladina izmuzniti očetovemu nadzorstvu. Toda ta prime z gobčkom begunčka za begunčkom in jih postavi nazaj v gnezdo. Šele ko je zarod dovolj vešč plavanja in gre lahko sam za hrano, začne pojemati očetova skrb, dokler se ne ločijo. Morski zeti obešajo svoja gnezda v bližini obale na halogo, v kateri se radi zadržujejo. Odlaganje semena se vrši pri ribali smotrno in ima namen prikriti ikre mnogoštevilnim sovražnikom. Nekatere ribe skrivajo in iz vale ikre celo v svojem gobcu, kjer nudijo nebogljenemu zarodu skrivališče, dokler ga je potreben. V Južni Ameriki žive 30—40 cm dolge aspredinidae, katerih samice nudijo ikram do izleženja varstvo na svoji trebušni koži. Tudi veliko število iker služi ohranitvi rodu. Pri postrvih znaša število iker 1000—3000, pri zlatovščici 6—8000, pri lipanu 5—6000, pri sulcu 10—25.000, pri ozimici 20—40.000, pri ščuki do 150.000, pri somu 1000.000, pri krapih 200 do 700.000, pri linju 300.000, pri mreni 3—8000, pri klinu 100.000, pri ostrižu 200 do 300.000, pri menku do enega milijona, pri polenovki 4—9 milijonov. Do 400 kg iker ima 1400 kg težka beljuga. Gornje številke označujejo število iker približno. Pri isti vrsti se kažejo lahko razlike, kar je odvisno od telesne zasnove in starosti. Čim manjša so jajčeca, tem večje je njihovo število. Malo jajčec izležejo vrste, ki skrbe za usodo svojega zaroda, ker so tu izgube majhne. Pri drugih, kakor pri skatih in mačjih somih, ki ne poznajo skrbi za rast zaroda, je sicer število jajčec majhno (6—20), a jajčeca so zavarovana s trdo ovojno kožico. Da je število zaroda pri onih ribah, ki rode žive mladiče, n. pr. nekateri morski psi, majhno, je razumljivo, vendar so vrste, ki rode do petdeset in celo po nekaj stotin popolnoma donošenih mladic, ki pridejo na svet z glavo naprej. Parijo se samo one ribe, pri katerih se morajo oploditi jajčeca v i kr niči, večina jih odlaga ikre in mleko v vodo in prepušča oploditev slučaju. Pri v jatah živečih ribjih vrstah plavajo med drstjo samice nad samci, da padajo' ikre skozi z mlekom samcev napolnjeno vodno plast. Ikre morskih rib plavajo v dovolj slani vodi na površju, v manj slani se prilepi ja jo na morske rastline ali padajo na dno. Da se ikra oplodi, mora prodreti vanjo vsaj ena semenčica samčevega semena. Semenčice so samogibne in iščejo v vodi jajčeca. Njihovo gibanje je različno dolgo. Postrvje semenčice se gibljejo 6 do 8 minut, pri belicah odmro že v 2—3 minutah, pri nekaterih ribah šele čez uro. Ko pride jajčece iz ikrnice, je njegova ovojna mrenica ohlapna. V vodi nabrekne, sicer ne takoj, pri nekaterih ribah celo čez več ur, toda pri nabreklih jajčecih ne morejo semenčice skozi ovojno mrenico. Oploditev je nemogoča. Pri oplojenih ikrah razločujemo tri razvojne dobe. Prva traja od oploditve do ukalitve ikre (pod ikrino lupino se pokažejo oči zarodka), druga od ukalitve do izleženja ribice, tretja od izle-ženja do izgube redilnega mešička ali rumenjaka. Skozi mrenico se: prerijejo ribice navadno z repkom naprej. Redilni mešiček je popotnica, ki jo prinese ribica s seboj, ko se izleže. Ta mešiček visi ribici na trebušni strani in vsebuje del ikrinega hranila, ki prihaja po žilicah v ribico in jo redi, dokler ni zmožna zauživati drugo hrano. Ker je mešiček razmeroma velik, ribica pa nežna in slaba, mora ribica v prvih dneh ležati na strani, četudi že zna plavati. Mešiček izgine hitreje ali počasneje, kar zavisi od vodne toplote. Postrvnice n. pr. použi-jejo rumenjak pri 2° R v 77, pri 4° R v 50, pri 8"R v 50 dneh. Čas razvoja v jajčecu je različen. Večja jajčeca se razvijajo počasneje kot mala. Pri mnogih tropičnih ribah traja razvoj 1—2 dneva, pri naših krapih nekaj dni, pri postrvih do tri mesece, pri morskih somih več mesecev. Toplota vode ima največ vpliva na razvoj. V naravi oplodi le 10, kvečjemu 20% iker. Pa še od teh jih požro dve tretjini ribe istega ali drugega rodu, povodne podgane in miši, povodne ptice ter razne živalce nižje vrste in jih poberejo suša, povodenj, plesen in druge bolezni. Po njegovi podobi zovemo zarod iglice. Dokler se preživljajo . od redilnega mešička, leže na dnu ali na vodnem rastlinju in migljajo le s prsnimi plavutmi, nato jame j o plavati in si iskati mikroskopično drobno hrano (infusorije), sčasoma pa začno živeli kot odrasle. 32 cm dolga ščuka se je zadušila z 18 cm dolgo mreno. Našli so jo v Savinji pri Petrovčah še svežo. U hi&iške. Mi&že. Kako smo vlagali smuče. Pri obnovi naših revirjev, ki so še vedno potrebni velike pažnje, je sklenila Ljubljanska ribarska zadruga za poizkus nasaditi v naše vode smuča, ki bi prinesel naši športni ribolovi veliko koristi. Za razvoj te ribe je primerna Ljubljanica, kjer so za smuče podani vsi življenjski pogoji. Ta riba je za prevoz zelo občutljiva in sc mora zavoljo tega vršiti vlaganje le z, ikrami. Ribarska centrala v Zagrebu je dobavila zadrugi 10 smučevih gnezd. Vlaganje se mora izvršiti hitro, posebno v toplih dneh, ker se ikre zelo naglo pokvarijo. Voda za vlaganje mora biti primerno topla, tako da studenčne vode ne prihajajo v poštev pri vlaganju. Zato se je izbral za vlaganje izliv Borovniščice v Ljubljanico. Gnezda smo vložili v redko pletene košare, tako da je mogoč izhod izvaljenim ribicam. Te košare so se pritrdile na spodnji konec velikega plavajočega debla, tako da so bile košare z ikrami okrog 35 cm pod vodno gladino. Da jih ne bi poškodovali nepoklicani. smo jih stalno nadzorovali. Vsak teden smo jih previdno odprli in pregledali stanje iker. Prvih 14 dni je bilo vedno enako, nato pa so se pojavile na ikrah bele pičice, znak, da so ikre še žive. Pri večkratnem odpiranju bi lahko nastala pri ikrah kaka okvara, zato smo jih pustili vsaj 14 dni pri miru. Po preteku tega časa smo košare odprli. toda od iker ni bilo nobenega sledu več. Kako so se izlegle in kako so zaplavale izvaljene iglice smuča v vodovje naših revirjev, je zaenkrat še neznano. V doglednem času se bo to lahko ugotovilo, ko se bo kakemu ribiču, obdarjenem s Petrovim blagrom, obesil na trnek prvi smuč. Lužnica, mali pritok Savinje, je bila ena postrvi najbogatejših potokov v naši Gornji Savinjski dolini. Med okupacijo je silno trpela, ker so padale vanjo neprestano ročne granate okupatorja. Kar neverjetno je, da se je mogla ohraniti v tem potoku še po- točna postrv, ki jo vidite na sliki, dolga 51 cm in 1.60 kg težka. Ujel jo je naš član Pobregar Alojzij iz Podvolovljeka. kateremu želimo, da spravi enake postrvi vse iz potoka, ker so za tak potoček prevelike roparice. Izredni krapi. Krap zraste do 70 cm in doseže težo več kilogramov. Izjemoma more tehtati do 15 kg. Pred nekaj leti je ujel ribič v Dravi pri Osje-ku na trnek skoraj meter dolgega krapa, ki je tehtal 9 kg. Orjak je iztrgal ribiču iz rok trnek z ribnico vred. Ribič je poklical na pomoč veslače, ki so jo ucvrli za krapom. Dobili so ribnico, toda krapa niso mogli potegniti iz vode na trnku, temveč so si morali pomagati z mrežo. Globinski ribolov na Ohridskem jezeru. Petletni plan določa, da mora letni ribolov znašati okrog 700.000 kg rib. Doslej je bilo ribištvo na tem jezeru primitivno. Zdaj so začeli uvajati boljše delovne načine in uporabljati sodobna sredstva. Za globinski ribolov jim služijo motorne ribiške ladje s posebnimi napravami. Poskusni ribolov je pokazal, da bodo lahko presegli količino določenega letnega ribolova. Kako nastane konserva. Konserva je tovarniški izdelek, ki ima namen, ohraniti užitnost odnosno vsaj podaljšati uporabnost jedil, ki bi se sicer lahko prehitro pokvarila, tako n. pr. zelenjava, sočivje, meso in ribe, o katerih hočem na tem mestu govoriti. Razume se, da tovarna le tedaj lahko obratuje, kadar dobiva dosti rib. Ribiči jih donašajo v mrežah in košarah. V tovarni jih stresejo na dolge, ozke mize. Da ostanejo sveže, jih dobro natresejo s soljo. Spretne delavke porežejo ali odtrgajo ribicam glave in izvlečejo iz njih drobovje. Potem porežejo konce repnih plavuti in pometejo ribe v košare. Druge delavke pobirajo in odnašajo košare, izpirajo ribice v velikih čebrih s svežo vodo ter jih mečejo v kadi, kjer leže ribe v razsoli nekaj časa. Nad kadmi je lesena tablica, kjer beležijo kuharji, kdaj so prišle ribe v razsol, kjer ostanejo pol ure do dveh ur. Delavke jemljejo iz solnice ribice posamezno in jih mečejo v žične košare, ki so pletene na poseben način, da se ribice ne dotikajo in da obleži vsaka poševno navzgor. Košare oplaknejo dodobra s svežo vodo, da izgine zunanja solna kvaša. Potem naložijo košare na leseno ogrodje ter jih postavijo za nekaj časa na dvorišče, kjer ne sme biti sonca. Sveža sapa ribe prepiha, voda odcurlja, občutljiva koža se pa ribicam utrdi. Ribe spravijo nazaj v tovarno. Žične košare nagromadijo drugo na drugo na lahke vozičke. Vsak voziček zapeljejo v nepredušno klet. Iz bližine napeljejo v klet vročo paro. V tej parni kopeli se sardine, ki so s soljo pre-nasičene, dodobra skuhajo. Kuhar ve že iz navade, koliko časa mora držati sardine pod paro. Sardine morajo tako prekuhati, da se hrustanec ribice zlahka zmrvi med prsti, vendar ne sme pri tem ribici koža počiti ali pa meso izpasti. To je prav za prav največja umetnost in skrivnost tovarniške kuhe, ki traja kake pol ure. Potem dobijo košare zopet delavke na dolge, s pločevino obložene mize. Z desne ima vsaka zalogo praznih kon-servnih škatel, z leve jo čaka košara kuhanih sardin. Delavka vzame sardino za sardino in jo prereže primerno velikosti škatle. Večkrat gre pri tem marsikatero oprsje ribice v izgubo. Najlepšo sardino položi delavka v škatlo na dno; nanjo razporedi druge ribice. Druge donašalke spravljajo napolnjene škatle v velike, s pločevino znotraj obite zaboje drugo za drugo. Škatle so še brez pokrovčka. V zaboj vlivajo čistega olivnega olja, katerega se napijejo ribe in škatle. Nato odtočijo olje iz zaboja in prenesejo škatle na mizo, kjer čakajo nanje izvežbani spa-jalci. Vsaka škatla pride v škarjast oklep, ki se neprestano okreta, tako da spajalec lahko naglo opravi spajanje. Nato poberejo zopet vse škatle ter vlože v velik, luknjičast kotel. Z vitlom dvignejo kotel ter ga pogreznejo v kopel za sterilizacijo. S tako kopeljo pospešijo trajnost in trpežnost kon-serve, obenem pa se pokaže, če ni morda nastala kakšna napaka pri spajanju. Konserve, ki so jih vzeli iz kopeli, se zdaj ohlade. Posebno vajene delavke preizkušajo škatle s klopotanjem, ali so polne, torej zdrave, ali pokvarjene. Pomanjkljive dobe spajalci nazaj, da jih od-pro in na novo napolnijo. Takekonser- ve razpeča tovarna kot blago druge vrste- Brezhibne škatle pomečejo med žagovino ali šoto, nato jih obrišejo ter v lož e v zaboje po sto in sto. To je priličen potek tovarniškega izdelovanja konserv sardin. Konserviranje morske ribe je ogromne gospodarske vrednosti tako za ribiča kakor za izdelovalca konserv in za njihovega odjemalca. Naše jadranske sardine v olju so tečnejše od francoskih, portugalskih, holandskih, danskih in norveških ter raznih drugih. A. Š. Iz naših vrst •f Maček Josip. Dne 2. septembra t. L je prepeljal božji brodar Hairom seniorja naših ribičev v svet pozabljenja. Josip Maček je zgled bistrega, pridnega Slovenca, ki se dokoplje od malega do uglednega mesta. Rodil se je na Praprotni polier pri Kramju 1. 1864. V Ljubljano je prišel 1. 1882. in stopil kot delavec v trgovino Luokmann, na katere mestu stoji danes glavna pošta. Na novo leto 1890. je prevzel trafiko na Mestnem trgu od Jakoba Brganta. Tu se je bavil tudi s filatelijo i'n je prodajal sadni mošt. Vzpotn njegovega dela pomeni 10. maj 1. 1901., ko si je kupil v Krojaški ulici hišo in začel v njej gostilno, kjer so se kmalu začeli zbirati ljubljanski ribiči, v katerih vrste je vstopil pokojni 1. 1903. Z ribičema Topličajevim Tinetom in Srebrnjakom je hodil na Barje na frile, a je prišel kmalu na glas kot dober sulčar. Prvega sulca jo ujel 1906. nasproti izliva Gradlaščice v Ljubljanico. Težek je bil okrog 12 kg. Ko ga je privedel h kraju, se ga je njegov pomagač tako ustrašil, da je hotel pobegniti od vode. V letih si je nabral Maček toliko ribiških izkušenj, da je postala njegova »svetovno znana gostilna tam za vodo« posvetovalnica in informacijska pisarna za ribiške zadevščine. Vsak ribič se je rad vanjo zatekal. Vabila ga mi samo dobra kapljica' in poceni prigrizek, ampak tudi Mačkovo poznanje življenja v naših vodah ter njegova šegavost in njegove potegavščine. Ko je pisal dr. Ivain Robida svojo znamenito knjigo o lovi sulca, je bil Maček njegov glavni svetovalec. 3 e-čino svojih ribiških poročil v Lovcu je nabral dr. J. Ponebšek v Mačkovi gostilni. Celo s Ilrvat&ke so prihajali ribiči k Mačku na ribiške posvete. Italijiamski okupator je ;r;el njegovo gostilno za nevarno »trdnjavo« in je poskušal na njej prebojnost svojili krogel 27. februarja 1942, prav na Mačkov rojsitni' dan. Prav do zadnjega je bil Mačku, tej pošteni naši korenini, najljubši pomenek o vodah in ribičiji. Skromen, kakor je bil, ni rinil v ospredje a si je s svojim delom pridobil obče spoštovanje. Njegovo ime ostane v zgodovini slovenskega ribištva zapisano z zlatimi črkami', četudi jle sam le malokdaj prijal za pero. Kar pa je zapisal, je kleno. f Lučin Valentin. Pokopali smo ga v starosti 56 let na ljubljanskem pokopališču 9. oktobra t. L Z njim smo izročili zemlji moža, čigar največje vestilje sta bila ribnica in puška. Brez pretiravanja ga štejem med naše praktično in teoretsko najbolj podkovane ribiče zadnjega časia. Mizar in preparatom jk) poklicu je znal svojo obrtno spretnost dobro povezati z ribiško stroko. Malo vod bivše Kranjske mu je bilo neznanih, poznal pa je dodobra vse načine ribarjenja. Za naš mladi ribiški kader je umrl mnogo prezgodaj, njegovi starostni tovariši pa čutijo težko bol ob njegovem odhodu k večnim vodam. ID • E • C • E • M • B • IE • 115 Baron Albert Houtart Jugoslovanska kinofilija* Tehnično poročilo, podano na glavni skupščini Mednarodne kinološke federacije dne 5. julija s pregledom njenega delovanja med desetimi leti, ki so potekla po njeni obnovi po vojni leta 1914—1918, se je glasilo med drugim: »F. C. I. je z veseljem sodelovala pri ustanovitvi ter organizaciji novih udruženj, ki so bila sprejeta kot pridruženi člani (membres associes): Kneževina Monako leta 1928, Jugoslavija leta 1929, Velika vojvodina Luksemburg leta 1930. Srečna je, ko vidi, da njeno delovanje prehaja iz nekoliko medle administrativne vloge in postaja konstruktivno.« Na pobudo voditeljev, ki niso bili nikaki novinci v reji psov, se je jugoslovanski kinološki s a ve z brzo in uspešno razvijal, tako da ga je F. C. I. povišala na stopnjo zveznega člana (membre federe) že leta 1934. Na skupščini v Stockholmu, leta 1939, je bil njegov predsednik dr. Ivan Lovrenčič izvoljen za podpredsednika F. C. I. z nalogo, da organizira glavno skupščino leta 1941 v svoji domovini. Vojna je onemogočila izvršitev tega načrta; predsednikova smrt je naredila dr. Lovrenčiča za poslovodečega predsednika F. C. I. in takoj po osvoboditvi je stopil v stik s sekretariatom, da vpostavi mednarodno združenje. Na ta način je predsedoval prvi glavni skupščini po vojni v Bruxelles meseca junija 1947, katere se je udeležil istočasno z dvema svojima sodržavljanoma, dr. Jankom Lavričem in gdč. H. Tomšič. Ta skupščina ga je določila za predsednika v poslovnem letu 1947-1948 in dala jugoslovanskemu kinološkemu savezu nalogo, da organizira na svojem ozemlju glavno skupščino v letu 1948. Ta se je vršila dne 13. septembra t. 1. na Bledu (Slovenija), ob čarobnem jezeru, na čigar bregovih so plapolale državne zastave tujih delegatov. Danes bomo povedali o glavni skupščini, o kateri bo poročal v kratkem poseben komunike v časopisju, le to, da je potekla v ozračju koristnega dela in prisrčnosti med delegati, ki so zastopali vodilna udruženj a kinologov v sledečih državah: Francija, Belgija, Italija, Švica, Kneževina Monako, Avstrija, Ogrska, Švedska, Velika vojvodina Leksemburg ter Jugoslavija. Zastopana je bila tudi Mednarodna zveza klubov ljubiteljev hrtov in Rodovna knjiga resastih grifonov. * Avtor, ki je gen. sekretar medaiar. kitno], federacije, je to poročilo objavil v 71. štev. 1948 L’Aboi, glasila belgijskih kinologov. V dneh IJ. in 12. septembra je j. K. S. priredil v Ljubljani, glavnem mestu republike Slovenije, mednarodno razstavo psoir. Naprosil je razne tuje sodnike, da skupno z domačimi ocenjujejo pasme, za katere so strokovnjaki. Bila je to zanje velika priložnost, stopiti v stik z živo kinofilijo te dežele. Gotovo se bo marsikdo začudil, da je v mestu s sto deset tisoč prebivalci dvodnevna razstava zbrala sedem sto psov, ki so v ostalem prišli iz vseh pokrajin Jugoslavije. Otvoritveni govor je imel g. Milko Brinar, pomočnik ministra za gozdarstvo FLRJ, poleg katerega so bili gospodje Tone Fajfar, minister za gozdarstvo in lesno industrijo LRS, Miloš Carevič, minister za gozdarstvo LR Srbije, Aleksander Ševič, podpredsednik Prezidija LR Srbije, Franc Sitar, podpredsednik mestnega odbora Ljubljane, Božo Stamenkovič, predsednik Saveza lovačkih u druženj a LR Srbije. Zanimanje, ki ga kažejo ljudske oblasti za kinologijo v tej državi, je razumljivo zaradi velike važnosti, ki jo ima lov in zato tudi pes pri narodu, ki ima tako obširne gozdove s številno divjadjo: da ne govorimo o srnjadi in jelenjadi, ne o gozdnih jerebih in divjih petelinili, ampak o divji mački, o risu, celo o medvedu in posebno o volku, ki je precej pogost in nevaren čredam in ljudem na kmetih. Lov je torej tam doli državna potreba in človek začuden opazi, kako je l jubezen do lova in lovska znanost vsakemu Jugoslovanu prirastla na srce. Tako je razumljiv novi lovski zakon, ki je edinstven na svetu in ki določa, da se bo smelo od leta 1950 dalje loviti le s čistokrvnimi psi, ki imajo rodovnik, nadzor nad rodovniki je pa prepustila država JKS in njegovim zvestim kinološkim u druženjem v petih republikah, ki tvorijo državo. Zato bo tudi brez težave umljivo, zakaj je ljudska oblast hotela biti zastopana pri otvoritvi razstave in pri banketu ob zaključku, razumljivo tiidi zanimanje, ki ga je pokazala za mednarodni kongres F. C. I., in pa skrbna u služnost, ki so je bili deležni tuji kinologi, posebno o priliki izleta, ki ga je priredil potovalni urad Pu.tnilc z avtobusi in ki je vodil udeležence kongresa v gorske kraje Slovenije, slavne zaradi junaških borb osvobodilnega boja, k čarobni obali Jadrana in v nekatere kraje Hrvatske in Krasa. Na tem pomembnem izletu jih je v Sodražici sprejel predsednik krajevnega odbora g. Mirko Jereb, izletniki pa so ob tej priložnosti obiskali tudi psarno in bogato zbirko trofej predsednika lovske družine tega kraja, ki je že skoraj popolnoma vstal iz ruševin. Belgijski lovci pomnijo, da je jugoslovanska vlada darovala za razstavo Kraljevega društva svetega Huberta v juniju 1947 krasno bronasto umetnino, določeno za nagrado najlepši skupini psov belgijske pasme. Kraljevo društvo svetega Huberta se je oddolžilo o priliki ljubljanske razstave z dvema izvodoma svoje plakete, ki jo je tako lepo graviral Godefroid de Vreese in upodobil psa sv. Huberta, najslavnejšega in najstarejšega n,aših domačih psov. Ena je bila določena za ilirske ovčarje: priboril si jo je Murdjo iz psarne g. Bulca; druga za najlepšega goniča domače državne pasme, ki jo je prejel Biser, resavec g. M. Jovanoviča (pravilno: Lovske družine Prežganje), zastopnik stoletne pasme, v kateri vidijo balkanski kinologi slovite »seguzijce«, ki jih hvali v svoji lovski razpravi Arian, nazvan Ksenofon mlajši, v drugem stoletju po Kr. r. Ob zaključku razstave je dr. Janko Lokar imel za kinologe predavanje, v katerem je s prepričevalnimi znanstvenimi argumenti dokazal istovetnost Arian ovili »seguzijcev« in sedanjih resastih istrskih brakov. Vidimo torej, da znajo jugoslovanski kinologi posrečeno družiti šport, rejo in znanost. Za tujega obiskovalca so bili nesporno najbolj privlačni psi balkanskih pasem: 1. kratkodlaki istrski brak; 2. balkanski brak; 3. kraški brak; 4. dalmatinski brak; 5. resasti istrski brak; 6. ilirski brak; 7. ilirski ovčar. Samo goničev je bilo okoli 300 po številu. Iz tega je razvidno, kako je njih reja razširjena. V narodnem jeziku jih imenujejo »braki«, kar se zgodovinsko sklada s prvotnim pomenom francoske besede »braque«. Te pasme se med seboj natančno razlikujejo ne samo po dlaki, ampak tudi po tipu in postavi ter gredo od razmeroma težkega do lahkega psa, lovci si torej lahko izberejo tip, ki je najprimernejši za njihova lovišča, njihov način lova ali pa samo za njihov okus. Enotnost v vsaki pasmi brezdvomno še ni dosežena, pa to je le vprašanje časa in predvsem enotnosti v naziranju med posameznimi kvalificiranimi sodniki. Resna nevarnost za mnoge pse pa je pigment; številni so psi z zelo svetlimi očmi, rožnatim ali lisastim smrčkom, z belimi nohti. Vodilni krogi rejcev se te nevarnosti zavedajo; važno je, da je tudi rejci ne omalovažujejo in so pri izbiri plemenjakov previdni. Občutek imam, da bodo pazili na to bistveno vprašanje, ki se ne tiče samo zunajosti psa, ampak mora prej ali slej vplivati tudi na njihov temperament. Mednarodno razširjene pasme so bile po številu in kvaliteti različno zastopane. Bilo ni nobenega hrta kakršne koli vrste, nasprotno so bili jazbečarji zelo številni in med njimi je francoski sodnik g. Jean Rothea našel nekaj zelo dobrih, enega celo med najboljšimi, kar jih je srečal v svojem dolgem delovanju kot sodnik. Od kratkodlakih foksterijerjev sta bila na razstavi le dva, toda oba popolnoma oddaljena od sedanjega tipa. Varieteta resastih foksterijerjev je bila zanimivejša. Nisem se obotavljal predlagati za mednarodno prvaštvo (C. A. C. 1. B.j res kvalitetnega psa in psico, ki bi se tudi na razstavah v Franciji, Belgiji in Nizozemski precej visoko uvrstila. V splošnem je bila toaleta na nizki stopnji, priprava za razstavo se vrši na dobro srečo brez načrta: to sta dve umetnosti, ki se jih je treba še naučiti. V ostalem je bilo le malo enotnosti med razstavljenimi psi, od zelo lahkega gredo do pretežkega. Ni mi znano, ali jugoslovanski ljubitelji jamarijo s terijerji, kar mora biti zelo lahko mogoče v tako gozdnati pokrajini, kjer ima jazbečar toliko uspeha. Ako tega ne delajo, naj se pogumno lotijo te vrste lova, in sicer ne samo s terijerji ampak tudi z drugimi pasmami, katerih postava je za to primerna. Ustanovitev posebnega kluba ljubiteljev jazbečarjev in foksterijerjev, naprava umetnega prenosnega rova, vežbalni sestanki na raznih krajih, organizacija skupnega jamarjenja v naravnem rovu, vse to se mi zdi koristen program, ki se da popolnoma uresničiti „ pri narodu, kjer je ljubezen do lova splošno razširjena. Seveda bi se smeli pripustiti k vežbam, tekmam in lovu le psi, ki so vpisani v rodovno knjigo. Psi za razstavo, psi za delo, to mora biti eno in isto: vzgledi toliko držav nam kažejo, da to niso prazne sanje, toda delati je treba takoj spočetka, da razne vrste jamarjev ne ostanejo brez dela in postanejo luksuzni ter modni predmeti. Teli pripomb ne morem končati, da ne bi izrekel častnega priznanja vodilnim krogom jugoslovanske reje psov, neutrudljivim organizatorjem razstave in kongresa, ljubeznivim spremljevalcem naših izletov: dr. Ivanu Lovrenčiču, splošno spoštovanemu predsedniku in duši društva, dr. Janku Lavriču, nadvse agilnemu podpredsedniku, gospodu Teodorju T. Drenigu, generalnemu tajniku, ki pazi na vse, ravn. Ivanu Zupanu, blagajniku, in gospodu Stanku Rozmanu, izkušenemu organizatorju naših izletov. Jugoslovanskemu kinološkemu savezu je zagotovljen velik razcvit in vsi udeleženci kongresa se vračajo z dvojno zavestjo: v veliko veselje nam je bilo bivanje med tako navdušenimi ljubitelji lova in psov, in mnogo smo se naučili. Srčna hvala njim in njihovim državnim oblastem. Dr. Janko Lokar Divja svinja (Konec.) Dobrega psa samolovca divjih svinj sem spoznal 1. 1916. na nekem lovu na levem bregu Lima ob bosanski meji. Bil je zelo oster mraz. Še danes me zazebe, če se spomnim tistega dne. Na stojišču sem si odbrcal za precej debelo bukvijo sneg, da sem stal na suhem. Kljub rokavicam sem moral vtakniti roke v žep. Obut sem bil v dvojne nogavice in onuče, a nog kmalu skoro nisem čutil. Domačini, večinoma muslimani, so pripeljali s seboj pse. Za enega so rekli, naj bomo pripravljeni na svinje, če se oglasi. Bil je rjav, čokat, bolj nizek ko visok, ne družboljuben in osatega pogleda. Stal sem že dobro uro, ko se ni še nič oglasilo. Na levi in desni se je pričel dvigati dim. Lovci-sosedje so kurili, da bi ne zmrznili. Tudi na stojišču vodje lova, ki nas je pred pričetkom lova učil, kako moramo biti na strežah mirni in pazljivi, se je kadilo. Močno me je mikalo, da bi tudi sam zakuril, saj sem stal malone na zbrisu. A vzdržal sem se, četudi sem drgetal od mraza, kajti veliko blaženstvo se ne pridobi brez velike žrtve. Naenkrat zaslišim gonjače: Kurvo! Kurvo! Pes-svinjar se je oglasil in gonil z debelim, počasnim glasom. Za njim je bevskalo še nekaj psov. Gonja se je sukala po rebri sem in tja, tu in tam so lajali psi na mestu. Nato je utihnilo vse za grebenom. Za dobrih deset minut sem zdslišal zopet glas svinjarja. To pot je gonil proti meni. Hipoma me je nehalo zebsti. S pripravljeno puško sem čakal, kaj bo. Začul sem skoke pod seboj. Vsak gib in utrip telesa mi je zastal. Puška je bila pri licu. Ne da bi se ganil, sem napeto motril okolico. Pogled mi obstane na ogromni, črni glavi, ki se je kakih petdeset korakov pod menoj rila skozi grmovje. Jasno sem videl bele, močne čekane, mali, lokavo zroči očesci sta se svetili. Za trenutek se je ustavil merjasec ob srednje debelem hrastu in pokazal pleče. Strel zagrmi. Žival zdirja mimo mene v nasprotno dolino, puščajoč za seboj krvav trak. Nekaj časa sem počakal na mestu, a vzdržati nisem mogel. Z napeto puško sem se odpravil počasi za sledom. Kakih 500 korakov od nastrela je ležala črna gmota, ki sem jo imel v prvem hipu za hrastov štor. Bil je moj merjasec, za katerega je tehtnica v Prijepolju pokazala težo 160kg. Tu omenjenega psa ni nihče učil loviti svinje, vendar se je v lovu nanje izkazoval. Kake posebne pasje pasme za lov svinj ni. Zanj izučimo lahko pse raznih pasem. Imeti morajo te lastnosti: ostrost, pogum, primerno moč, dober nos ter zanesljivo sledljivost. Biti morajo lajavi, a naučiti jih je treba, da dajejo glas šele, kadar vidijo svinjo, ne pa takoj na svežem sledu. Goniti morajo kratko in umeti, da tropo svinj razženejo, kajti za uspeh lova je slabo, če pridrvi na enega lovca vsa tropa. Dober svinjar se za drugo divjad razen za svinje ne sme zmeniti. Biti mora samolovec divjih svinj. Tega ga ni težko naučiti, če imaš lovišče s svinjami. Ko ga vadiš na jermenu iti po sledu svinj, mu zabrani vsakršno vohanje in natezanje po sledu drugih živali. Tudi ga nikakor ne smeš voditi na drug lov kakor na lov svinj. Na kmetih imamo pri nas precej lisičarjev in zajčarjev, to je psov, ki gonijo samo lisice ali zajce, za srne n. pr. se ne zmenijo ali kvečjemu toliko, da jih malo poženejo. Tega jih ni nikdo učil, a rasli so v takšnih prilikah, da so v mladosti prišli le na lisice ali zajce. Nasprotno imamo pse, ki so kar divji na srne. Ti so se vežbali predvsem v srnjem lovišču. Da začne pes lajati šele, ko vidi svinjo, ga navadiš na ta način, da ga, ko izdeluje sled svinje, ne izpustiš z jermena prej, preden ni skočila pred vama. Preoster pes ni dober, ker ga svinje prehitro končajo. Bojazljiv ne sme biti, ker zahtevamo od vsakega svinjarja, da svinjo zaustavi in jo zadržuje, da pride lovec. Mlade svinje beže pred psom, stare sc mu rade ustavljajo. Da se bo znal pes v boju s svinjami sukati, je dobro, če pustiš, da doma nad domačimi laja in se zaganja vanje, a le od repa, ne od rilca. Taka šola se je obnesla v Jakičevi hiši na kočniku pri Turjaku, kjer imajo že leta dobre svinjar je. Svinjam, ki zaidejo k kočniku, so dnevi šteti. Na lov svinj ni dobro jemati več psov. Popolnoma zadostujeta eden ali dva sposobna, ki si pomagata in se podpirata. Kar ni izvežbano za lov svinj, le moti in kvari potek. Tudi ne moreš streljati, če ustavi svinjo več psov. Kadar jo prvič ustavijo, se drže bojazljivci bolj od strani, pri vsaki nadaljnji ustavitvi so pa vedno drznejši, da se nazadnje vse mota okrog svinje. Tudi lovcev je dovolj 3—3, da zapro prehode. Zastavljati moraš itak majhne površine, če hočeš, da bo lov uspešen. Kolikor imam izkušnje, so najboljši za lov svinj braki-jazbečarji ali lovski terijerji, če niso preostri. Če ne gledamo na pasemsko čistost, se obnašajo zelo dobro križanci med braki-jazbečarji in navadnimi kmečkimi lovskimi psi. Mirno iščejo in drže sled. Poguma jim tudi ne manjka. Pokvarjeni ptičarji se morejo prav tako z uspehom uporabljati na lovu svinj. Da bi se ne mogli nekateri volčjaki, ne trdim, a volčjak ne spada na naš lov. Izpregovoriti moram še o pogonih. Pri prirejanju teh se navadno pozablja, da so svinje najbolj nestalna divjad. O stalnosti moremo pri njih govoriti le na tako obsežnem svetu, da ga v enem dnevu pod nobenim pogojem ne moreš preloviti. Te nestalnosti ne zmanjšuje niti okolnost, da imajo svinje mir. Nekateri skušajo s posipanjem žira in želoda ter s pokla-danjem krompirja in korenja prikleniti ščetinarje na kak kraj. Po hrano res prihajajo zakriti v plašč noči, a ko se nažro, jo odkurijo ure daleč tja, kjer se počutijo po svoje najbolje. Če ugotoviš danes svinje na enem kraju, nima smisla, da prirediš pogon nanje čez štirinajst dni ali pa tudi čez nekaj dni. Lahko zbobnaš veliko število lovcev in gonjačev, a svinj več ko gotovo ne bo tam, kjer boste gonili, pač pa bodo morda tam, kjer boste nehali goniti. Pogon je uspešen le, če se priredi takoj, ko se svinje ugotove in preslede. Kdor piše svojim prijateljem vabila za lov svinj za ta in ta dan, malo pozna življenje svinj. Točna presleditev je možna le v snegu. Ker se tudi v snegu ne loči lahko sveža sled od stare, so pogoni najboljši pri sveže zapadlem snegu, zlasti če neha pod noč padati. Pri obsledenju svinj je potrebna natančnost in vestnost. Točno si moraš zapomniti ali zapisati, ako se ne zaneseš na spomin, koliko sledov vodi na svet, ki ga obkrožuješ, in koliko ven. Le tako doženeš lahko, ali so svinje na obkroženem svetu ali ne. Pri debelem snegu je to težko, ker gredo svinje, če jih je več skupaj, druga za drugo in puščajo za seboj le gaz. Pri takem snegu pa ostajajo rajši na mestu ali se vsaj daleč ne premaknejo. V galiških gozdovih sem’ imel večkrat priliko gledati, kako so svinje rile in plužile skozi globok sneg v gosjem redu: največja spredaj, druge za njo, razvrščene po velikosti in jakosti. Žival ve, kje je huda ovira in kako se premaga. Dobro je, če pri obkrožanju označiš mesto, kjer vodi sled v obkrožnino, z eno vejico, kjer vodi ven, z dvema vejicama, da se spoznaš pri morebitnem drugem pregledu. Kajti previdni lovci obslede svinje že na večer, na kar skličejo urno tovariše, ki morajo biti na poziv že pripravljeni. Na jutro se prepričajo še pred pogonom, ali se ni na obsledenem svetu izvršila od večera do jutra kaka izprememba. Pri tem je treba iti po stopinjah prejšnjega dne. Da se izvrši presleditev čim hitreje, je priporočljivo, če obkrožata dva: eden od ene, drugi od druge strani. Na dogovorjenem mestu se dobita in pomenita o tem, kar sta' videla in našla. Če si nista v čem na jasnem, pregledata skupno, kako je z zadevo. Strelci se morajo postaviti na mesta precej pred početkom pogona tiho in brez glasnega govorjenja ter si poiskati čim boljše kritje. Stati morajo mirno, se ne sprehajati ali laziti okrog odkazanega mesta, kje bi se bolje videlo ali skrilo. Tudi kašljanja naj se po možnosti vzdržujejo. Stojišča naj se določijo na pobočju ali na grebenu sveta, po katerem se bo gonilo. Tudi če hočeš zapreti kako dolino, ne postavi lovcev na njenem dnu, ampak nad njim na bregu. Svinja beži le pri debelem snegu navzdol, sicer navadno le po pobočju in čez greben. če se lovi po ok reši ja ju, to je po gozdu med košenicami, naj si oje lovci kakih sto korakov od goščave stran. Svinja namreč na robu gozda rada osluškuje. Če čuje količkaj sumljivega, jo udari nazaj ali na stran. Pri postavljanju lovcev je treba upoštevati smer vetra. Tudi je treba strelce poučiti, kam smejo streljati. Proti gonjačem se sme streljati le v početku pogona, dokler so gonjači še daleč. Noben strelec ne sme zapustiti svojega mesta, dokler ni dan znak, da je pogon končan. Samo ob sebi se razume, da se streljajo na pogonu svinj samo svinje in nobena druga žival, naj pride še tako zapeljivo. Začetek in konec pogona se naznani z dogovorjenim znakom, če ni domenjeno, ob kateri uri se pogon prične. Začetek pogona ne sme pomeniti za strelce čas, ko morajo biti mirni in pazljivi. Pazljivost lovca naj nikdar ne zapusti! V prvih minutah pogona ne sme biti manjša ko ob koncu. Svinje se zadrže v pogonu različno. Včasih poči na kakem stojišču še pred pričetkom pogona, včasih se svinje ne dado gnati. Premikajo se pred gonjači sem in tja, se zaustavijo v goščavah in postajajo pred lovci v gostem grmovju, da jih ne vidijo ali jih pa ne morejo dobro pomeriti. Ko misliš, da je vsega konec, ti nenadoma prhne svinja mimo tebe. Posebno svinjača se priplazi zelo rada prav do roba grmovja, kjer obstane, posluša in oprezuje, dokler niso gonjači ali psi tik pri njej. Nato preskoči z enim ali dvema skokoma pot ali čistino in izgine v grmovju. Prav spreten moraš biti, da je ne zgrešiš. Količkaj nespreten lovec sploh ne sproži puške. Ko še nisem poznal omenjene navade svinj, sem zamudil priliko upleniti največjo svinjo, kar sem jih doslej videl na lovu. Naš obslednik Ivan je obsledil pri Črnjavki veliko svinjo. S posebno opreznostjo smo jo zajeli. Stal sem na snežnini, katero so prekrivale breze in nizko grmovje. Gonjači so bili le še kakih dve sto korakov pred menoj, a svinjače od nikoder. Ko sem hotel puško že zapreti s premetalko, opazim živordečo, krasno lisico, ki se je hotela ukrasti postrani od mene. »Vsaj ti bos moja!« sem si mislil, pomeril in sprožil. Lisica je odskočila, gonjači so pa zagnali neznanski hrup. Svinjača je bila namreč med menoj in njimi. Na moj strel na lisico je v skokih odbrzela ob vsej njihovi vrsti in nam ušla. Tako sem pokvaril lov in sebi morda lovsko srečo s strelom na lisico, ker sem bil prepričan, da ne more biti svinja v pogonu, če so gonjači tako blizu. Pogoni so veliki ali mali, tihi ali glasni. Pri malih pogonih se postavijo 3—4 lovci na gozdnih presekah in prelazih, kakih deset gonjačev pa naganja svinjad proti njim. Pri velikih pogonih je mnogo lovcev in mnogo gonjačev. Pri tihem pogonu poganjajo gonjači tiho, se pomikajo počasi skozi gozd, postajajo od časa do časa in udarjajo tu in tam s palico po kakem deblu. Nasprotno pa pri glasnem pogonu gonjači kričijo in vpijejo ter tolčejo po deblih in grmovju. Če loviš na laže pristopnem in prehodnem svetu, boš priredil tihi pogon, na težko prehodnem, skalnatem svetu pa glasnega. Ali se odločiš za veliki ali mali pogon, zavisi od razsežnosti sveta, ki ga misliš preleviti, ter od števila lovcev in gonjačev. Mali, tihi pogoni donašajo navadno več uspeha. Na vsak način so pogoni zjutraj in predpoldne boljši kakor popoldne. Če prebijejo svinje pri predpoldanskem pogonu obroč gonjačev ter jih ti niso naganjali s prevelikim hruščem in truščem, ne gredo navadno daleč. Čas imaš, da še enkrat poskusiš pri njih srečo. Napačno je, če misliš, da more preprečiti veliko število gonjačev, da ne udari svinja nazaj. Gonjači lahko prodirajo drug ob drugem, lahko bijejo po svinji, razsajajo, kolikor morejo, svinja bo prodrla zaporo gonjačev, če se je za to odločila. V splošnem naj gonijo gonjači v vrsti v razdalji 60—100 korakov, če ni goščave, v goščavah se morajo strniti na 20—30 korakov. Dobro je, če prodira z njimi eden ali več lovcev, ki ne vzdržujejo samo vrste in reda, ampak dajejo gonjačem s svojo prisotnostjo tudi veselje in pogum. Mišljenje o nevarnosti svinj je namreč tako razširjeno, da si ljudje ne upajo v goščavo, ampak se premikajo rajši po poteh in stezah, zlasti če so prisiljeni goniti (da goni v svojo korist, velja pri malokom kaj). Da je tako naganjanje malo ali nič vredno, o tem je škoda vsake besede. Za gonjače se naj jemljejo le taki ljudje, ki imajo veselje za ta posel. Kdor le caplja tjavdan po gozdu in vpije, kadar se mu zljubi usta odpirati, ni gonjač. Pravi gonjač hodi z odprtimi očmi in čuti, kdaj je potreben vrišč, kdaj tišina. Ker se svinje strela zelo boje, ni napačno, če gonjače spremljajoči lovec tu ali tam v zrak izproži. Pes-svinjar je med gonjači dober. Njegov vodnik ga naj odveže šele, ko vzdignejo svinje, da jih požene k strelcem in ne da svinjam časa, da bi se pritajevale, prikrivale in ogledovale za priložnostjo, da bi jo urezale nazaj. Pogon mora biti tudi ob straneh z lovci zaprt. Krp se svinje zelo malo ali nič ne boje. Pravijo, da pomaga, če svinji, ki se pomika po gošči sem in tja, nalahko zažvižgaš. Baje obstane, da jo vzameš tudi v goščavi lahko na muho. Pri zajcih se mi je to že obneslo, pri ščetinarjih še nisem tega poskušal. Tudi pravilno nastavljena samostrelnica1 podere marsikako prase. Ker je to orožje nevarno za ljudi, naj se ne nastavlja drugje kakor tam, kamor ne pridejo tuji ljudje. Nastaviti se sme le na večer, a rano zjutraj jo je treba odstraniti. Ob koncu želim, da bi moje razpravljanje o življenju divjih svinj in o njihovem lovu pripomoglo, da se škoda po njih omeji in prepreči. Še bolj pa želim, da bi se ta divjad, četudi je postavljena med zveri, pobijala na pravega lovca dostojen način. Divja svinja ni krvoločen in nenasiten volk. Če odbijem svinjo-mater od njene družinice in se postavljam, da sem ubil z enim strelom devet, deset ali še več svinj, ker računam, da bodo mladi brez matere poginili, nisem lovec, ampak brezsrčen pobijač. -M-------- 1 O uspehih z njo se čuje zadnje mesece. Ta strelna naprava je po zakonu prepovedana in mrharska, če služi za ubijanje živali in ne za strašilo, kar je in bi moral biti' njen namen. Tone Podvrečar Na Solunsko glavo (Konec.) ■ Ko Mav pripoveduje, da je pandur držal roko na želodcu in izjavil, da ne bije več, je točno zadel. Makedonec — posebno preprost človek, ako se je preveč najedel, pravi »srce me boli«, »ima grčeve u srcu« itd. Opis berača, zločinca, v Strumici, Mura-beka, ko fungira kot sodni zapisnikar, je prav tak, kakor bi gledal razcapanega derviša, ko na kolenih piše s trstiko (paličico iz bičevja) amajlijo in trstiko pridno namaka v divit (tintnik), ki ga ima pred seboj. Maya so skoraj ngpadli kmetje, ko je streljal kavke in vrane. Tudi dandanes bi se mu to laliko pripetilo, ker jih narod smatra za svete, sicer pa, kdo bi pospravljal umazanije s potov in dvorišč, ako ne te ptice. Tipičen je pripetljaj z vampirjem, ki še dandanes strašijo po grobiščih in makedonskih vaseh. May je streljal tudi v konjsko glavo, pribito pod ostrešjem — še dandanes imajo kmetje, posebno v vzhodni Makedoniji, konjske ali bivolske glave tako pribite, da odvračajo zle duhove. Baba kresila in kresilne gobe je bila še do nedavnega v rabi pri deželanih, mogoče je še dandanes, posebno pri Arnavtih, ki smatrajo vžigalice za razkošje. May omenja tudi ščuke v Ribniku pri Sv. Nikoli, toda ščuk v porečju Vardarja ni. Pri opisovanju gozdne vegetacije v nižini omenja hrast, bukev in še neke druge listovce in je pri tem precej točen, pri opisovanju gorskih gozdov ob Treski in na Šari se zelo lovi. Tako približno je ugotovila diskusija, ki se je razvila na podlagi Francetovih razlaganj na sami Solunski glavi. Vrnili smo se k vlaškim kolibam, polegli na soncu, a pod večer smo jo mahnili proti Papradištu, gorski vasici, ležeči v zavetju Solunske glave pod Nežilovskimi karpami. Z nami je šel tudi vodja geodetskega oddelka in trije vojaki, ker drugi dan zjutraj smo imeli namen, napraviti pogon na divje svinje v gošči med Nežilovskimi karpami in samo vasjo. Sam vodja oddelka, ki je imel dobre zveze z Papradištanci, je bil trdno prepričan, da pogon ne bo jalov. Papradištu se pozna, da je mnogo njegovih prebivalcev bilo v svetu in jih je še, ker je vas primerno urejena in ima še celo svoje šolsko poslopje, ki nam je bilo določeno za konak. Bili smo gosti vaščanov in še posebno popa, dobrega znanca djakona Jordana. Počitek se je precej zavlekel, a kljub temu smo bili zjutraj dobro naspani in pripravljeni za lov. Uro hoda od vasi smo po navodilih lovca domačina zavzeli stojišča ob gozdu in veliki redko zaraščeni jasi, kjer je bujno rasla praprot, od katere je vas dobila najbrž tudi ime. Djakon Jordan, Pavle in Alija so dobili vojaške puške, razen njih smo bili še Kori, vodja oddelka, učitelj, jaz in sam pop, čeprav je lov pravoslavni duhovščini prepovedan. Gonjači so bili vojaki, Idriz, vlaški konje-vodci in dva vaščana, ki sta imela s seboj tudi tri precej velike brake dvomljive pasme. Slonel sem ob skali in pustil, da me suši jutrnje sonce, ker zaradi hoje po praproti sem bil od rose skorajda premočen do kože, zraven pa opazoval približno 150 m poševno pod menoj stoječega oziroma sedečega djakona Jordana, kako se je zalagal z dobrotami iz torbe in posamezne grižljaje zamakal iz čutare. Domovina jastrebov Gonjačev še ni bilo slišati, bilo je vse tiho. Jordanovo obnašanje je tudi v meni vzbudilo tek in že sem imel namen, da posežem v nahrbtnik, ko je zabevskal komaj 50 m proč od djakona gonič. Bevskanje se je spremenilo v pravo tuljenje, že je bila črna pošast tik pred presenečenim lovcem, a za njo vsi trije psi. Jordan je zgrabil karabin in ves razburjen poslal tako rekoč zelo približno dva strela. Prepričan sem bil, da je napravil luknje v zrak. Po tem dogodku je nervozno stopal na stojišču, napravil spet požirek iz čutare in živci so se mu pomirili. Ker se je divja gonja nadaljevala v smeri stojišč drugih lovcev, sem čakal, kdaj bo spet padel kakšen strel, kar pa se ni zgodilo. Daleč spodaj so se pokazali gonjači, počasi so se bližali in slednjič prerili do djakona Jordana, ki jim je nekaj razkladal, mahajoč z rokami. Šel sem sam do gruče, zbrane na Jordanovem stojišču, in poslušal njegova opravičevanja, ki so bila popolnoma druge vrste, kakor pa sem bil sam opazoval ves dogodek. Eden od gonjačev se je odstranil v nek potreben namen, ki ga človek rad izvrši v miru na samoti, pa še ni prišel do cilja pri neki skali, ko je zavpil: »E ljudi, ovde leži svinja, Jordan ipak ni j e promašio.« Takoj smo bili vsi na mestu, pred nami je ležal srednje velik merjasec, zadet od zadaj v glavo. Hipoma se je spremenilo Jordanovo obnašanje, postal je samozavesten in nam povedal, kako je točno meril, čeprav je bilo precej daleč, ter se čudil, zakaj žival ni padla. Čudno se je zdelo nam vsem, kako se je gonja nadaljevala, ko je bil plen obležal, a to nam je pojasnil vodja geodetskega oddelka, ki je dejal, da so psi mimo njega prignali srno, kieje bila že zelo upehana ter jo verjetno visoko zgoraj v gozdu ujeli in raztrgali. Lov je bil s tem končan, psov ni bilo za nami, ko smo se vrnili v vas. Pri popu je Julo slavnostno kosilo, a Jordan nam je razlagal svoje lovske skušnje in posebno z vso natančnostjo opisal jutrnji lovski uspeh in sebe stavil kot vzor hladnokrvnosti. Med lovom tudi France in Jovo nista lenarila in proučila freske starinske papradiške cerkvice, ki je po njunem mnenju morala biti iz trinajstega stoletja. Posebno zanimivost sta našla v kopiji freske pri Sv. Naumu na Ohridskem jezeru, namreč prizor, ko kmet orje z voličkom in medvedom, ki sta oba vprežena v isti jarem. Po »predanju« je medved raztrgal enega od voličev samostanskemu podložniku, a sv. Naum, ki je bil v tistih časih predstojnik sedaj po njem imenovanega samostana, je nagnal medveda, da je moral vleči plug namesto požrtega voliča. Če so bili takratni voli takšni, kakor so se pasli ob času našega obiska na vaški gmajni Papradišta, ni mogel biti preveč sit. Na naše vprašanje, kako je prišla kopija freske v vaško cerkvico, nam je objasnil pop, da pripadajo Papradištani plemenu »Mijakov«, ki so jih Turki pred več sto leti pregnali od obal Ohridskega jezera na albanski strani v hribe nad reko Babuno. Kopijo freske je napravil kakšen domačin v spomin nekdanje domovine. Odhod iz Papradišta na železniško postajo Zelenikovo, dobrih šest ur, ni bil kratkočasen. Dobrot pri popu je bilo več kakor preveč, nahrbtnike in bojno opremo smo nosili sami, ker so jo konjevodci z natovorjenimi konji ubrali naravnost proti Skopju pod poveljstvom Alije in Iliča. Hodeč skozi vas »Gra-dovce«, približno na pol pota, smo z žalostjo opazili, da je bilo nad polovico hiš (okoli 20) označenih s posebnimi plakati, da so pod »karanteno«. V tej od Boga zapuščeni vasi je spet enkrat zagospodarila morilka škrlatinka. Preden so vaščani poklicali iz oddaljenega Skopja zdravnika, je pomrlo že mnogo otrok, in vse naknadne zdravstvene odredbe so bile prepozne, ker o kakšni temljiti desinfekciji glede na naj slabše stanovanjske okoliščine in primitivne življenjske razmere ni moglo biti govora. V vasi nas je pred svojo hišo zaustavil znanec Serafim Kuzmanov in povabil na kratek odpočitek. Z izgovorom, da se nam zelo mudi na kolodvor, da ne bomo zamudili vlaka, čeprav je bilo časa več kakor preveč, smo odklonili prijazno, čeprav v danem primeru nerodno povabilo, in jo ubirali skozi vas, kakor da nam je sam hudič za petami. Šele dobro uro pod vasjo smo se odpočili in temeljito desinficirali grla od eventualnih klic, nalezenih v vasi. Dobra volja nas je minula, klavrno smo sedeli pred po- Po poti Karla Maya staj n im poslopjem in razgovor se je sukal ne okoli lepih doživljajev med izletom, temveč okoli takratnih zdravstvenih razmer v hribovski makedonski vasi. Na lovski večerji pri Doki, kjer smo okušali trdi svinjski produkt izpod Solunske glave in še enkrat primerno pohvalili lovsko spretnost djakona Jordana, se je spet vrnila v vse nas življenjska volja. S Francetom sva napravila še mnogo izletov v makedonsko pokrajino, bila skupaj na Ohridu in ob Prespanskem jezeru. Temeljito se je bil poglobil v zanimivo proučevanje spomenikov nekdanje slave in veličine potomcev Cirila in Metoda, Klimenta in Nauma, dokler ga ni domotožje izpeljalo v belo, a za njega žal črno Ljubljano, kjer je prepozno spoznal, kaj je hvaležnost. In memoriam. LOVSKA POVEST Podskokar Janez Sončne sence Preprosto pripovedovanje krajšanega romana (Konec.) Jasnina po dežju. Dež se je zlijal kakor bi nikoli več ne mislil nehati. Tomaž je odšel k Mrzlemu studencu po opravku, ki si ga je izmislil, samo da na lep način ustreže Rožancu in prinese za proslavo doktorjevega prvega srnjaka vina in še to in ono. Helena je imela za večerjo že vse pripravljeno, samo — če se hoče res postaviti — nekaj sira in presnega masla bi še rabila. Mleka za kavo jutri zjutraj tudi ne bo dovolj. Preden se vrne oče in zbude fantje na senu, ki jim dež na skodle drobi uspavanko, se že vrne. Še nihče vedel ne bo, da je odšla. Smučarske hlače obleče in dežnik vzame, pa ne bo kaj prida mokra. Helena se je urno preoblekla, vrgla oprtnik na hrbet, vzela dežnik, prijela kanglico v roke in odhitela in se v veži skoraj zaletela v doktorja Rožanca: »Hop! Kam pa s tako zadrego?« »Na planino po mleko.« »Me vzamete s sabo, gospodična?« »Boste mokri.« »Manj ko vi. Nepremočljivi dežni plašč z naglavnico ogrnem in —. Smem —?« »Prosim.« Ne. Doktorjevim očem Helena ni mogla odreči. Mladi zdravnik je bil, ko bi mignil, nared. Ne da bi vprašal, je uslužno vzel Heleni kanglico iz roke. Še na misel ji ni prišlo, da bi se, četudi samo zovoljo lepšega, branila. Izpred koče sta odšla tiho in molče, da bi ne zbudila onih dveh na senu, posebno ne Viktorja, ki je noč bolj prekašljal kakor pa prespal. Siromak! Kakor njima na ljubo, je dež skoraj prenehal. Preden ju je zakril gozd, se je Helena ozrla nazaj proti koči. Skozi lino v pažu je gledal za njima Viktor. »Težko mu je,« je začustvo-vala z bratovim prijateljem. In je s pridušenim glasom vprašala, čeprav bi je Viktor niti v lepem vremenu ne mogel več slišati, nikar v dežju: »Kakšen se vam zdi Slana, gospod doktor?« »Ni ravnodušna do njega in podučiti jo moram, da se bo znala varovati infekcije,« je sklepal iz zaskrbljenega Heleninega vprašanja zdravnik Rožanec. Resno je odgovoril: »Bolj je bolan kakor more slutiti. Ne Pokljuka. Za Pokljuko, za sončne sence, je za zdaj prepozno. Kasneje kdaj. Golnik je zanj, Golnik. Golnik bi ga še utegnil rešiti. Kaj ko bi mu vi, gospodična Helena, obzirno, kakor dekleta čutečih src znate, povedali?« »Jaz —?« Helena je z glavo odkimala. »Ne morem, gospod doktor. Utegnil bi misliti —. Nič.« »Dobro vas razumem, gospodična. Imate po svojem prav. Morebiti bi pa gospodu Slani vaš brat, njegov prijatelj, ali preudarni vaš oče, povedal, kaj edino ga more rešiti.« »Ne verjamem,« je spet odkimala Helena. »Potem pa ne vem —.« Nekaj korakov sta šla molče pod streho smrek. Dež je škropotal na veje krošenj in žeblji dveh parov kvedrovcev so podrsevali po kamenju izprane poti. Rožanec se je potihoma jezil na nespametno žensko srce, ki od ljubezni razvneto drvi čez drn in strn naravnost v pogubo. Helena pa je premišljevala, kako naj spremljevalcu pove, da ne bo obsojal ne nje, ne očeta, ne brata: »Gospod doktor! Viktor je tako osamljen. Žive duše nima, da bi se nanj oslonil. Navezan je samo na nas. Utegnil bi misliti, rahločuten kakor je, če mu kdo iz naše družine reče, naj si gre iskat zdravja na Golnik, da ga še mi podimo od sebe. Preveč bi ga bolelo in mu več škodovalo, kakor koristilo. Gospod doktor! Vi mu povejte neizogibno resnico.« Rožanec je začuden obstal. Ali Helena skuša prikriti svoje nagnjenje do Slane, ali se sam moti? Ne, v teh otožno jasnih očeh ni laži: »Dobro. Viktorju povem resnico, če jo smem prej vam?« »Brez skrbi, gospod doktor. Drži.« Zakaj je stegnila roko, da ji zdravnik da besedo, Helena ne bi vedela povedati. Rožanec je bil v zadregi: »Vaš oče mi je pravil, da — pa kaj bi ovinkaril. Ali so na Pokljuki, v sončnih sencah, zginila zasenčenja z A7aših pljuč?« »Mislim da. Počutim se zdravo, natančno pa bo rentgen povedal. Vročine že dolgo nimam več.« Doktor se je skoraj ustrašil: »Kaj jo merite z istim toplomerom kakor gospod Slana?« »Ne. Imava vsak svojega.« »Prav, prav,« si je oddahnil Rožanec: »Morebiti ste že uganili, gospodična, pred čim bi vas želel posvariti.« »Domišljam si, da vem. Hočete mi povedati, da so zasenčena pljuča za bacile jetike kakor zorana njiva.« »Torej veste in boste znali paziti. Tudi gospod Slana —« »— Otrok ne poljubljaj na usta — je rekel in se bridko nasmehnil Viktor, ko sva se bila pobratila, in me ni hotel poljubiti in se je celo ubranil, da bi ga poljubila jaz. Vsak bi se ne znal tako premagati. »Redkokdo.« »Zato pa — Gospod doktor! Rešite ga. Spravite ga na Golnik.« »Kar najbolj skrbno se zavzamem zanj.« »Zelo vam bom hvaležna.« »Sedaj se več ne čudim, da imate gospoda Slano radi.« »Ne tajim. Ga imam. — Pa ne tako, kakor vi domnevate.« Rožanec ni vedel kaj odgovoriti. Prijel je samo Heleno za roke, kakor bi ji hotel še za trdneje obljubiti, da poskusi Viktorja rešiti. Stopila sta iz gošče na piano. Še vedno v mračni svetlobi je ležala pred njima planina Za Javornikom. Lipanska vratca, Okroglež in Debela peč pa so bili že jasni. Menda od krasote zavzet je pozabil doktor Rožanec izpustiti Helenino roko, Helena pa enoroč ni mogla zapreti dežnika, čeprav ni več kapalo od drevja in se je že zjasnilo. Skozi okno Rotarjevega stanu je zaverovani prihajajoči par opazila Rezka, se začudila in spočetka svojim lastnim očem ni mogla verjeti: »Kajpada je Helena. Koga pa pelje? Ga ne poznam. No, če se ta dva rada ne vidita, naj pa kar vsak reče, da tudi meni gozdar Tomaž ni všeč. Prav. Bosta pa obe svatbi obenem. Oče in hči. To bi se ljudem razgibali jeziki —.« »Brž, brž, Rezka, se mi mudi,« je prihitela Helena v stan. »Mar gori?« Rezka se je hudomušno glasno zasmejala, Helena je pa do ušes zardela. Skozi vrata je stopil Rožanec. Grede, ko je potisnil oglav-nico nazaj na hrbet, je pozdravil: »Dober dan!« Sedaj ni dosti manjkalo, da ni Rezko vrglo vznak. Začudenje ji je zaprlo sapo. Šele ko si je oddahnila, je mogla odzdraviti: »Klanjam se, gospod doktor!« Zdaj je Rožanec debelo gledal, kakor tele, ki stopi spomladi prvič iz temačnega hleva na sončno svetlobo. »Se vam čudno zdi, da vas poznam, gospod doktor!« »Res se mi,« je razpel prste in stegnil obe roki predse Rožanec: »Oblečen sem kakor drvar, očalov ne nosim, me pa sredi Pokljuke brhka planšarica kar na lepem pozdravi s ,klanjam se' in nahruli z doktorjem.« »Pred dvema letoma ste mi preobvezovali opečeno roko.« »Lej jo, Rezka! Kaj ste same znanke na Pokljuki? Mar imate tudi vi zasenčena pljuča in iščete zdravja v sončnih sencah?« »Niste uganili, gospod doktor. Meni se je le srce razžarelo in upam, da si ga ohladim v pokljuških sončnih sencah. Se marsikomu to pripeti. Pazite, da se vama ne, če se že ni.« »Navihanka ljubljanska.« Zdravnik je visoko in na široko požugal nagajivki. Helena je pa spet zardela. Zadrego je skušala skriti za priganjanje: »No, Rezka! Brž! Se mi res mudi. Gospod doktor je ustrelil srnjaka, pa želi, da bi malo praznovali. Moram skuhati boljšo večerjo.« »Česa pa želiš?« Odšli sta v shrambo. Rožanec pa se je šel razgledovat. Okrog Viševnika so se še motali raztrgani oblaki, jasna pa sta bila že oba Draška vrhova, Triglav je pa v soncu naravnost blestel. Mecesni pod Lipanco so bili tudi že osvetljeni in senca s Pokljuke, osvežene po dežju, se je čedalje bolj naglo umikala čez Savo Bohinjko nad gozdove Jelovice. Rožancu se je zazdelo kakor bi se na prelomu jasnine in prejšnje mračnosti v nedoumljivi luči in pramenastih, z neba na zemljo padajočih žarkih porajal drug svet, ves odet v zeleno upanje boljših časov. Začutil je, da tudi sam raste v novega, celega človeka, čeprav prevzet od lepote narave ni mogel misliti še na lepo in mlado gozdarjevo hči, kateri se je prav tačas v Rotarjevem stanu jasnil obraz v rožnato zarjo, ker ji Rezka ni mogla prehvaliti zdravnika doktorja Rožanca, prav kakor bi sebi trebila pot do Heleninega očeta Tomaža, na kar pa niti mislila ni. Urno, kakor prej v stan, je sedaj prihitela Helena iz njega. Z zvenečim glasom je zdramila Rožanca iz zamišljenosti: »Gospod doktor! Gospod doktor! Idiva!« Zdravnik je skoraj pritekel, molče spet vzel Heleni kanglico iz roke in z drugo, prosto, odmahal Rezki, ki je glasno želela srečno pot. Na robu planine je Heleno in doktorja že dohitela senca. Oblak pred njima se je naglo umikal in skozi goščo sta hodila že v sončni senci. Držala sta se za roke in se ves čas pogovarjala, čeprav nista skoraj nič govorila. Pod presekom, v katerem je včeraj pod noč Rožanec ustrelil srnjaka, se je ustavil, postavil kanglico, polno mleka, na tla in prijel Heleno za obe roki: »Gospodična! Po obrazih se poznava že dobro leto in če prav sodim, sva drug drugemu všeč. Vsaj vi meni.« »Prav sodite.« »Od včeraj in danes poznam vas in vaše pobliže. Spočetka me je bolelo, ker sem se motil, da sta si vi in Viktor fant in dekle. Pa si nista, kakor ste sami rekli.« »Nisva.« »In —.« Rožanec si je zagledal v svetlosive, široko odprte, z dolgimi, žametastimi trepalnicami poudarjene oči in stiskal čedalje tesneje Helenini roki: »Je vaše srce še prosto —?« »Prosto.« »Nič več. Moje je, Helena.« »Tone!« — Helena se je izvila iz Tonetovega objema in se naredila zaskrbljeno: »Moram očetu povedati.« Rožancu ni bila nič kaj pogodu Helenina tankovestnost: »Mu že sam povem. Pa se menda ne mudi tako hudo.« »O, pač. Če se potikajo tatovi po njegovem revirju.« »Kakšni?« se je pustil ujeti Tone. »Taki, ki kradejo srca.« »Ti zlati deklič moj!« Te zadnje besede sta spet zapečatila s poljubom, nato pa naglo odšla naprej. Pokljuka se je medtem že vsa razjasnila. Na robu gozda pod Rudnim poljem je Helena zaprosila Toneta, da bi se za enkrat pred drugimi, posebno pred Viktorjem, še ne tikala. Bi ga preveč prizadelo. Rožanec se je opravičil, da bi se tega moral spomniti prav za prav on, kot zdravnik. Pa če je pozabil, bo tem bolj poskrbel, da pride Viktor čimprej na Golnik. S težkim oprtnikom na hrbtu — puške ni bil vzel s sabo v dež — je stopil gozdar Stare iz kantine pri Mrzlem studencu. Ozrl se je v jasneče se nebo in se ko j odločil, da se vrne na polje prek Zajavornika. Grede vzame nekaj mleka in pa — k Rezki že dva dni ni utegnil iti malo povasovat. Hodil je hitro, grelo ga je vino in srce. Pred Rotarjevim stanom se je začudil svojemu staremu dežniku, ki se je razpet sušil na soncu: »Kako je pa ta stari koš zašel sem, Rezka?« »Vaša Helena ga je pozabila.« »Razmišljenka.« »Bi ga jaz tudi, če bi me spremljal tak fant.« 5Kaj ? Da je prišel v tem dežju tudi bolni Viktor sem? Kaj sta oba ob pamet?« »Hudo se motiš. V stan stopi, da naju kdo ne sliši.« Stare ni botel sesti. Niti odložiti ni maral. Se je bil že tako pri Franci predolgo zamudil. Kar stoječega je Rezka prepričala, da se doktor Rožanec in Helena rada vidita. Namesto da bi se dobre partije za hčer razveselil, kakor je pričakovala Rezka, se je pa Tomažu obraz zresnil: »Prav, da si me opozorila. Bom že pazil.« In se je obrnil, spel pred stanom svoj stari dežnik, ga vtaknil pod pazduho in odšel. Po planini navzgor je pogodrnjal na Rezko: »Trola neumna, Rotarjeva. Brž bo doktor jemal gozdarjevo hči. Skoraj vsak zdravnik išče bogato doto, da si kupi tiste klešče pa nože, pa škarje, pa britve, pa rentgen, pa beštje, pa zlodje, pa ne vem kaj še. Mu ni zameriti. Saj drugače začeti ne more, če sam ni nekaj centov težak. Kakor se delaš poštenega, se z mojo Heleno ne boš poigral, Rožanček. Imamo v naši družini že enega Szwan-kowskyja dovolj, čeprav sem njega sad jaz. Časi, ko so bile hišne za igračo gospodom, so minuli. Vsaj v naših krajih. Pa bodo še bolj.« Tomaž se je bil razvnel in bi bil skoraj prezrl odtis Heleninega in Rožančevega čevlja: »Aha! Vaju že imam. Vštric sta šla, pa bi dokaj laže hodila drug za drugim. Če pohitim, ju utegnem še zalesti. Dobro, da nimata srnjakovega nosa in ušes in sta najraje od zaljubljenosti vsa omoti j ena.« Pod presekom se je Tomaž ustavil: »Mhm, mhm, mhm. Tule pa ni moglo drugega biti, kakor da sta se poljubovala. Kanglico sta postavila na tla.« Po odtisih žebljev je kar videl, kako si stojita nasproti in kako se prestopata drug proti drugemu. Ozrl se je naokrog, kakor bi iskal srnjakovega loža: »Ne. Kar naprej sta šla. Morebiti pa preostro sodim. Pa kar ni, še lahko se zgodi. Helena je neizkušena.« Do Rudnega polja se je še bolj pomiril. Sledi sta se res še bolj približali druga drugi, zastali pa nista več in sta ves čas potekali v raztegnjenem koraku. Na goljavo ni izstopil, obšel jo je po gozdu, se približal koči na nekaj korakov in prisluhnil. Janeza ni bilo nikjer čuti. Helena je v kuhinji pela in ropotala s pokrovkami. Rožanec in Viktor pa sta sedela pred kočo na klopi in se pogovarjala. Stare je večkrat ujel besedo Golnik in videl, da je Viktor nazadnje nečemu pritrdil. Tomaž je stopil izza vogla: »Sem dolgo hodil, kajne, gospod doktor.« Vsa vesela je prihitela Helena na prag: »Kaj si že mar doma, ata?« »Na! Dežnik sta pozabila z gospodom doktorjem Za Javornikom.« »Saj reees —.« Helena bi gotovo spet zardela, pa je bila že od ognja in dela kakor mak rdeča v lica. Iz zadrege jo je rešil Tone: »Tomaž! Koj moramo pokusiti, kakšnega ste prinesli.« »Pa ga dajmo —« Stare je izvlekel iz oprtnika pletenko. Ko je vino postavil na klop, si je moral priznati, da v Rožan-čevih očeh ni pohote. Rad se pozabava s Heleno, ker je čedno dekle, poigral se pa z njegovo hčerjo ne bo. Če bi se pa, ga ustreli kakor psa. Omamno seno. Viktor se je .prebudil. Dež je pomir jajoče drobil na streho, zunaj pa je čofotal v mlake, ki so se bile od naliva natekle v kotanje. Janez poleg njega in doktor tam na drugi strani sta mirno spala. Spodaj je po kuhinji in veži hodila Helena. Pomivala in pospravljala je posodo po kosilu. Slana se je zganil. Novo seno, pokošeno v najlepšem cvetju in posušeno v samem soncu, je zašumelo pod njim. Viktorja je obdal nov val omamnega vonja po planinskem senu: »Premočno diši in morda me prav od tega boli glava.« Slana je legel vznak. Ob tramu na vrhu slemena je visel za pest debel osji mehur, v pajčevini v gornjem oglu vrat pa je v smrtnem strahu pocvilevala ujeta muha, ki ji je pajek povezoval krilca in noge, da mu ne bo mogla uiti, ko ji bo izpijal kri. Posoda v kuhinji je utihnila in Helena odpira sedaj v sobi omaro. Preobleče se in bo spet vsa nasmejana in vabljiva in — Če bi šel dol? Kako lepo bi bilo kramljati z njo brez prič — Pa kaj, ko se ji ne sme razodeti. Posmehovala bi se mu ne, je rahločutnega srca. Potihoma bi ga milovala: »Revež zaslepljeni. Na niti visi tvoje življenje, se pa z mlado ljubeznijo trapiš.« Imela bi prav. Ne, ne pojde dol. Z ljubeznijo je prav tako kakor z boleznijo. Če se ji koj spočetka postaviš v bran, jo navadno ukrotiš, ko pa se razpase, ji zlepa nisi kos.« Ob steni onstran Janeza je zašumelo in seno je znova močneje zavonjalo. Doktor Rožanec je sedel, pogledal na uro in naglo vstal. Viktor je priprl oči, kakor bi spal. Zdravnik je neslišno odšel in koj nato spregovoril spodaj s Heleno, kakor bi ga bila že čakala. Slana je razumel vsako besedo in vedel, da nista bila dogovorjena. Napak ju je osumil. Rožanec in Helena sta odšla v dež, Viktor se pa ni mogel več premagati. Splazil se je k lini. Da bi se ne bil. Helena se je ozrla in ga opazila in še Janez se je zbudil. Kaj si bosta mislila: Da jim z zaplotovanjem vrača gostoljubnost. »Kaj ni nekdo odšel iz koče?« je vprašal Janez. »Da. Doktor in Helena.« »Kam gresta v tem dežju? Prismode.« »Najraje po mleko. Rožanec nese kanglico.« Slana je sedel nazaj na ležišče in si zakril obraz. Janez je prisedel: »Kaj ti mar spet ni dobro, Viktor?« »Kakor omamljen sem. Menda od premočnega vonja svežega sena.« »Morebiti. Rožanca vprašava, ki je zdravnik.« »Rajši nikar. Bi me ne razumel, če mu je Helena povedala, da sem ju skozi lino opazoval.« »Moja sestra ni čenča. Pa tudi nikomur bi ne svetoval, da reče vpričo nje žalo besedico čezte. Sama mi je priznala, da te ima rada, kakor bi bil njen brat.« »Brat. Saj to je tisto.« Prijatelja sta obmolknila, Pokljuka se je pa jasnila. Po leseni steni je pripraskal drobni ptiček, skoraj udomačeni drevesni plezavček, ki je že več let gnezdil za opažem v koči na Rudnem polju. Navadno kar po dvakrat zapored; spomladi na sončni, na poletje pa na senčni strani. Prav letos je vzrejal že drugi rod. Slana je vzdihnil, kakor bi ga bilo zabolelo, da sam ne sme misliti na lastno gnezdo. Janez, ki je doslej omahoval, se je odločil. Spregovoril je, prizanesljivo pa vendar odkrito: »Prijatelj Viktor! Čebela, ki nam znaša med, te hoče pičiti na srce. Oslabljenemu od bolezni, ti utegne najmanjša kapljica najslajšega strupa povzročiti celo smrt. Ti pa ne smeš umreti. Ivo je zmožnosti bi slovenska skupnost težko pogrešala. Zato pa — Helena. Kdo bi vaju rajši videl združena kakor jaz, čeprav bi sestra morala čakati, preden se povsem utrdiš, še kako desetletje. Nič nimam zoper to. Če se pa odloči drugam, ji ne smeva braniti. Bodiva dosledna! Sama si ne pustiva jemati svobode, zakaj bi jo kratila drugim.« Viktor je stisnil odkritemu prijatelju roko: »Janez! Vsako brtane postane najmanj polovico lažje, kakor hitro se prepričaš, da vsaj eden razume, kako težko ga nosiš —. Če bi najin pogovor slišal Helena —.« »Bi bilo odveč —. Ženska s srcem ugane. Če pa ne, ji z nobeno besedo ne moreš dopovedati pameti.« »Sedaj me več ne boli glava. Menda le ni bilo od sveže posušenega rožnato sončnega planinskega sena.« »Poet! Pojdiva malicat. Ti moraš jesti, jesti, jesti!« Prijatelja sta zlezla po škripajočih klinih lestve s podstrešja na tla. Nad Pokljuko ni bilo niti najmanjšega oblaka več. S Prešernom v roki je sedel slavist Viktor Slana na klopi pred kočo na Rudnem polju. Bral je bil Krst pri Savici. Pri verzu: »Ne združenja, ločitve zdaj so časi,« je knjigo zaprl, zamižal in se zamislil. Saj je sedaj vse v redu. Heleni se je odpovedal in se bo najbrže moral tudi vsaki drugi. Se le prerado dogodi, da k tuberkulozi nagnjenemu možu žena, ob poroki zdrava, prej umrje za jetiko, kakor sam: »Pa naj mi bo ljubica in življenjska družica — slovenska skupnost.« Pesniško navdahnjen slavist je prvič v življenju do dna duše začutil, da je v premagovanju samega sebe velika zmaga. Samo — na Pokljuki bo Rožancu in Heleni v napotje. In kadar bo sama sedela, bo mislila vedno le nanj. Njemu pa bo težko, tako težko. Proč mora, pa kam —?« Viktor je odložil Prešerna poleg sebe na klop, uprl komolce ob kolena in skril obraz v dlani. Na plani ob kalu so se glasneje oglasili zvonci. Planšarice iz Praprotnice so prišle po živino, po opažu koče sta venomer drug z drugim popraskavala ple-zalčka. Hitela sta krmiti z drobnimi črvički negodno gnezdo. Bližajoči se koraki so predramili Viktorja. Dvignil je glavo. Vračala sta se Rožanec in Helena. Slana je moral kar obsedeti, čeprav bi se bil rad umaknil. Bi upravičeno mislila, da beži pred njima. Tudi onadva sta ga že opazila. Spogledala sta se, si nekaj rekla, in doktor je oddal kanglico Heleni. Ne, ni se motil: Fant in dekle sta si. Komu drugemu bi morebiti še skrila, njemu pa ne moreta. Mu preveč glasno srce pripoveduje. »Kaj si že vstal, Viktor?« »Že davno. Še vaju sem videl oditi.« Doktor in Helena sta se spet spogledala. »Ali smem prisesti, gospod Slana?« »Prosim. Boste povedali, kako vam je všeč Pokljuka s svojimi sončnimi sencami, ki naj bi vračale zdravje na pljučih bolnim.« »Gospod doktor je ne more prehvaliti.« Helena je odšla v kočo, zdravnik je pa ostal pri bolniku: »Kako na vaše zdravje vplivajo — sončne sence?« »Sam ne vem. Časih se mi zdi, da mi dobro denejo, ta trenutek pa vem, da bi moral kočo na Rudnem polju čimprej za- pustiti.« Viktorju je nehote pljusnila kaplja pelina čez rob do vrha nalite grenke kupe. Rožanec je osupnil, pa se hitro ujel: »Bi pa malo pogledala, gospod Slana.« »Lahko. Prosim.« Viktor se je prisilil nazaj v umirjenost. Vajen zdravniških preiskavanj je vstal in kar sam od sebe slekel volneno jopico in odvrgel srajco. »Pa kar tu pred kočo?« se je začudil zdravnik. »Saj sije sonce in ni vetrovno in žive duše ni nikjer. Helene pa ne bo iz koče, saj sliši, kaj se pogovarjava. Če pa pride, se mojih kosti ustraši in koj zbeži nazaj.« Rožanec je bolnika preiskal in našel, česar bi najrajši ne, Golnik. Kako naj Viktorju to dopove, da se ne bo videlo, kakor da ga podi od Helene. Morebiti se mu pa le posreči. Saj je že sam prej namignil: »Gospod Slana. Sami veste, da vaše zdravje ni rožnato, čeprav pljuča malo cveto, in prav ste rekli, da Pokljuka ni za vas. Preoster zrak in prenagle spremembe vremena. Za vaše ozdravljenje je to nujno potrebno, čeprav se mi zdi, da ne greste radi.« »Šel bi rad. Samo — kaaam?« »Na Golnik. Tam vas kar gotovo še ozdravijo.« »Na Golnik. Ne morem.« »Bodite vendar pametni. Gre zares. Ne razumem vas. Saj —« »Imate prav in rad bi vas ubogal,« je prekinil prizadevnega zdravnika Slana: »Pa pravi Prešeren, da svoj čoln po sapi sreče zastonj obrača, kogar v zibeli vidla je berača.« »Torej bi šli?« »Čim prej, tem rajši.« »Dobro. Drugo naj vas ne skrbi. Bova že z vašim prijateljem Janezom uredila. Še nocoj telefoniram na Golnik.« Ta trenutek je prišel Tomaž okrog vogla, okrog drugega pa Janez. Pokusili so vino, ki ga je bil prinesel oče. Nato sta doktor in Janez odšla na sprehod proti Mrzlemu studencu. Ravno prav časa sta imela še do večerje. V poznem soncu po dežju so smolni gozdovi kakor dihali zdravje. Od stropa je visela svetilka in osvetljevala vino in kozarce in krožnik peciva, ki ga je bila pravkar postavila na mizo Helena. Sedaj šele je utegnila tudi sama ostati pri družbi. Posadili so jo med gosta, med doktorja in Viktorja. Rožanec, nocojšnji gostitelj, je dolil kozarce in spregovoril: »Za prelep nocojšnji večer se najprej vsi zahvalimo —■ Pokljuki. Kakor skrbna gospodinja nebogljena piščeta, nas je zbrala v predpasniku svojih sončnih senc, da se ogrejemo. Izmed omizja pa prav gotovo zasluži prvo in vso zahvalo ata Tomaž. Brez njegove pomoči in pouka bi jaz zelenec šesteraka najraje niti videl ne bil, še manj streljal, pobral pa prav gotovo ne. Vse bi bilo skaženo. Večerje bi sploh ne priredili, pa tudi če bi jo, bi gospodična Helena brez uplenjenega srnjaka ne bila mogla uveljaviti svojega mojstrstva v pripravljanju divjačine, h kateri je znala ne samo dodati, ampak tudi z njo uskladiti še toliko drugih dobrot, da smo kar strmeli. Obenem, ko se ji zahvaljujem za trud, ji tudi čestitam. Zdi se mi pa, da bi naši mladi gospodinji ne potekla pogostitev tako gladko, če bi ji ne bila pomagala spretna roka brata Janeza, katerega skoraj zavidam za zlatega prijatelja gospoda Slano, za katerega je bil nenaden bkok z mehkega nižinskega barja na ostro, gozdnato Pokljuko malo previsok. Zato se je bil odločil, da se jutri umakne nekako nazaj na sredo, na Golnik.« Oče Tomaž je od začudenja odprl usta, Heleni je šlo na jok, Janez pa niti trenil ni z očesom; sta se bila na sprehodu proti večeru z doktorjem do potankosti vse domenila, celo za vsebino pravkar izrečenih besedi. »V sanatoriju Golniku ga zdravniki specialisti utrdijo, da se ob prvi priliki, ko se spet snidemo v gostoljubni koči na Rudnem polju, vrne zdrav, nam v veselje in v prospeh slovenske skupnosti, ki naj na veke živi.« Trčili so in spet sedli. Slana se je pa z rokami prijel za rob mize in počakal, da so se umirili: »Vsem vam sem dolžan zahvalo: Očetu Tomažu za gostoljubno streho, Heleni za skrbno nego in postrežbo, prijatelju Janezu za odkrito besedo, s katero mi je — poetu — posvetil v temo prihodnje stvarnosti, gospodu doktorju pa, ker je poskrbel, da mi ne ugasne luč življenja. Pokljuka, to valovito morje temnih smrek, Pokljuka, ki me za sedaj pehaš od sebe — živela Pokljuka!« V jasno in tiho je skozi odprto okno zadonela pesem in tonila v nepregledne goščave. Proti polnoči je iz vogla ograde dvovrha smreka molče gledala, kako se je vesela družba v razsvetljeni sobi vse vprek bratila. Ko sta se poljubila Slana in Rožanec, je Helena sama zase zakljubovala: »Če se ne boji nalesti Tone, zakaj bi se bala jaz.« Pristopila je k bratovemu prijatelju in glasno, da so jo vsi slišali: »Viktor! Z dolgom se ne bova razšla.« »S kakšnim, Helena?« »S takimle.« Ni čakala odgovora pobratima bolnika. Naglo ga je vpričo vseli poljubila. Viktor ni imel časa za razmišljanje. Vrnil je posestrimi dolg z obrestmi vred. Helena je odšla kuhat črno kavo. Tone se je ponudil, da jo namelje. Ko sta bila sama v kuhinji, je zdravnik zavoljo Viktorja ni pograjal, kakor je bila sama pričakovala. Celo pohvalil je svoje dekle: »Morebiti si mu prav s tem poljubom dokončno vrnila voljo do življenja, ki je prvi pogoj ozdravljenja.« Zarja je zbudila ptiče, koče na Rudnem polju pa danes še sonce ni moglo predramiti. Šele živina, ki se je pripasla s Praprotnice in iz Zajavornika, je zazvonila dan zaspancem. Viktorja pa niti zvonkljanje ni prebudilo. Spokojno je počival naprej in zdravnik Rožanec je bil s svojim naj novejšim pacientom hudo zadovoljen: »Saj sem rekel, tvoj poljub, Helena.« »Beži no, beži!« Na Rudno polje je pribrnel avtomobil. Viktor se je prebudil. Kakor prerojen se je zdel sam sebi. Po lestvi navzdol ga je obšla skušnjava: »Po kaj bi hodil na Golnik. Saj mi nič ni.« Pa se je hitro spomnil, da v zobozdravnikovi predsobi rade odnehajo bolečine. Izmuzneš se in ne daš izdreti zoba, doma je pa spet joj. Sicer se pa po sinočnjem večeru ne sme niti trenutek obotavljati; bi mu upravičeno vsi zamerili. Čez dobro uro so sedli v avto; vsi trije fantje zad, Helena pa spredaj k šoferju. Otroka sta rekla, da pogledata malo domov, ko je ravno prilika, doktor je pa tudi vzel puško in oprtnik s sabo, čeprav mu ni še potekel dopust. Obljubil pa je, da se kmalu vrne. Odpeljali so se proti Mrzlemu studencu, Tomaž pa se je vrnil v kočo. Zazdela se mu je pusta in prazna kakor še nikoli. »Helena in Tone —? Nič ne more biti narobe, saj je Janez zraven.« Zamišljen je oče pogledoval v kuhinjo. Na mizi so stali pokonci srnjakovi roglji. Gozdar je presenečen vzkliknil: »Lej ga fanta. Trofejo je pa pozabil. Kaj res ne vidi drugega več kakor samo še Heleno?« Zadaj so se pogovarjali fantje, Helena pa je molčala in se vsa srečna vozila mimo lepot gorenjske zemlje. S Pokljuke v Gorje, z Gorij na Bled, z Bleda v Begunje in naprej po razgledni cesti prek Dobrče v Tržič. — Pokojni Lavtižar, ki je dokaj sveta obredel, je samo še v Pirenejih nekje izsledil podoben primer. — Na Golniku so se Viktor in spremljevalci smeje razšli. Da se popeljejo nazaj na Bled, ko je avto že itak plačan in ima on še opravek pri Gozdni upravi, in da bodo kosili, je rekel Tone Viktorju. Helena je spet sedla spred, fanta pa zad, kakor so se bili domenili, da bi Viktorja ne zabolelo. Zabrnel je avto, roke so se dvignile še v nemo slovo in spet so se razgrinjale lepote Gorenjske pred njimi. Po kosilu na Bledu se je Tone naenkrat spomnil, da je pozabil roglje na Rudnem polju. »Kaj pa bo zdaj?« se je hudomušno nasmehnil Janez, ki mu je Tone že razodel svojo ukano. »Nič. Brez trofeje ne morem v Ljubljano. Kdo mi bo pa verjel, da sem res položil na dlako svojega prvega srnjaka. Nazaj se popeljemo.« Kakor bi bilo samo po sebi umevno, je sedaj sedel Janez spred, Tone in Helena pa zad. Saj Viktor ni več videl in ga ni moglo vznemirjati. Staretovi Heleni ne prej ne kasneje v življenju ni bila vožnja z Bleda na Pokljuko tako kratka. Saj sta s Tonetom komaj začela govoriti, že so spet izstopili na Rudnem polju. Na klopi pred kočo sta sedela oče in Rotarjeva Rezka. Nista mogla tajiti, da je obema nerodno. Da vsaj malo prikrije zadrego, je Tomaž okoril Toneta: »Razmišljenec! Drugič pridi na lov brez puške, pa ne boš mogel pozabiti trofeje.« »Kaj roglji. Srce bo ostalo na Pokljuki. Za to me skrbi, če ga dobim nazaj. Vaša Helena mi ga je ukradla. Vrne, pravi, da ga ne. Zato ne kaže drugega, kakor da mi daš svojo hčer Heleno z mojim srcem vred.« »Kogaaa —?« »Kaj ti nisem pravila, Tomaž.« Rotarjeva Rezka je pozabila, da je vpričo drugih oče Helene zanjo gospod gozdar Stare. Tomaž jo je svareče pogledal, pa je bilo že prepozno. Vsi vprek so se zasmejali s Tomažem vred. Zvečer so se do konca domenili. Drugo jutro je spremila Helena Toneta skozi Praprotnico in Prehod prav na rob Ši. Po strmini navzdol v Zgornjo Bohinjsko dolino, kamor je odnašal doktor Rožanec šesterakove roglje in njeno srce, se ni več spustila. Zrla je pa dolgo za njim. Nazaj na Rudno polje se je vrnila vsa omamljena od dišečega sena, ki se je vsepovsod sušilo na rovtih ob poti... V. C., Mežica Spomini Ko so me 4. novembra 1943 aretirali gestapovci in odpeljali v celovške zapore, si niti v sanjah nisem predstavljal, da se mi bo mogoče v vojnem času udeležiti kakega lova, četudi brez puške. Trdno sem bil uverjen, da bom prebil vojni čas v kakem nemškem taborišču, če mi prej ne bo še slabše usojeno. In vendar mi je bila usoda bolj naklonjena, kakor marsikateremu pokojnemu tovarišu, pa tudi marsikateremu še živečemu. Po pičlih dveh mesecih gestapovskega zapora so me izpustili in sem moral podpisati reverz, da nosim vse posledice, ako me po tednu dni za tem še najdejo na Koroškem. Kot kraj bivanja mi je bil določen majhen rudnik na Gradiščanskem, v bližini ogrske meje. Ze v prvih dneh bivanja na Gradiščanskem sem prišel v stik s starim poklicnim lovcem, ki je poznal obširna tamošnja lovišča, ponajveč državna, deloma pa še grofovska in kmetska. Bil je gozdar državne gozdne uprave v bližnjem okrožnem mestu. Spoznal sem v njem dobrega in skrajno poštenega lovca in kadar sva se sešla, ni bilo ne konca ne kraja lovskega pripovedovanja. Posebno izkušen se mi je zdel v lovu na jelene, ki jih je bilo v tamošnjem okolišu dosti; lahko bi trdil, da skoraj več kakor srnjadi. Pa saj ni čudno! Lovcev ni bilo, ker je bilo vse v vojski, le kak starček se je še potrudil do bližnjega zelnika ali detelje, da je uplenil kakega zajčka. —• Ko sva se s tem gradiščanskim Nimrodom po večkratnem srečanju kot lovca dodobra spoznala, me je nekoč vprašal, če mislim tudi loviti in kdaj dobim puško od doma. Trenutek sem pomislil, kako naj mu odgovorim, nato sem mu pa kot poštenemu lovcu zaupal, da sem politično nezanesljiv in kot tak konfiniran in da so mi njegovi rojaki zaplenili dve puški, od katerih bi karabinko lahko dobro uporabljal za jelenji lov. Opazil sem, da je čutil, da težko pogrešam puški, še bolj pa zaradi tega, ker je — to je bilo v jeseni leta 1944 — imel zaradi splošnega pomanjkanja mesa določen tako visok odstrel srnjadi in jelenov, da je dvomil, če bo polovico tega izvršil. Dejal je, da bi mu lahko pomagal pri tem. Tvegal pa nisem niti sam, niti on, da bi lovil brez lovskih dokumentov, kajti nacijev, ki so kontrolirali vsak moj korak, ni manjkalo. Da mi pripravi vsaj nekoliko lovskega veselja, mi je svetoval, kake izlete naj podvzamem, da bom prišel do lovskega užitka, vsaj kot opazovalec. Ker sem po dobrih šestih mesecih okolico dobro poznal, mi je lahko dopovedal, kam naj hodim na »zalaz«, da bom videl jelenjad, katera me je že zato mikala, ker je dotlej v prosti naravi še nisem videl. Prišel sem skoraj vedno na račun. Naj lepši jelen, ki sem ga več ko pol ure opazoval na razdaljo 100 do 120 korakov, je bil šestnajste-rak. Lovcu, ki tega še ni videl, je težko opisati občutke, še posebno, če meriš na jelena na 120 korakov mesto s puško — z okovano leskovo palico. Bralca-lovca, ki bo to čital, bo gotovo zanimalo, kakšni so gozdovi in sploh pokrajina, kjer sem se imel priliko poldrugo leto lovsko udejstvovati brez puške. Svet je tu silno valovit. Nemci pravijo grbast (Bucklige Welt) in se le redko dvigne do višine 1000 metrov. Dolinice so vlažne — močvirne. Prevladuje siva ilovica, ki je ponekod grafitična. V jesenskih in pomladnih dneh so pota in ceste v obupnem stanju in je človek brez škornjev skorajda nemogoč. Gozdovi so v nižjih legah večinoma listnati, v dolinah prevladujeta jelša in vrba, pa tudi breze in topoli niso redki. V višjih legah pa M mešani sestoji, 'le mecesna je mallo videti'. V kolikor kot lovec in prijatelj gozda poznam gozdno gospodarstvo, moram reči, da tako slabo negovanih gozdov ter gozdnih kultur še zlepa nisem videl. Mislil sem si večkrat, ko sem stikal po takih hostah, da pustijo razne gozdne škodljivce, kakor srobot in druge ovijalke, samo zato, da je gozd bolj nedostopen in ima divjad več miru. Vendar se mi to le ni zdelo verjetno, ker so bile-obširne gozdne parcele vse enake, polne podrtije, trhlih dreves, sušic, vse križem prerastlo s starim srobotom. In taka vzgojevališča najrazličnejših rastlinskih in živalskih parazitov niso morda v bogve kako težko dostopnih legah, temveč na razmeroma položnih hribih in ne daleč od ceste ali poti. Jasno pia je seveda, da ima divjad, zlasti pa jelenjad v takih hostah jako ugodno pribežališče in vse pogoje dane za dobro prezimljen je. Moj hranodajalec v Schl. je bil tudi lovec in zakupnik dveh velikih občinskih lovišč, ki sta mejili na državna pa tudi grofovska posestva. V jeseni leta 1944 je priredil več manjših pogonov, ki so se jih udeležili po trije ali štirje lovci. Za gonjače je najel Italijane, ki so bili na prisilnem delu v tamošnjem rudniku. Uplenili so navadno le kako srno, lisico, pa tudi kakega zajčka, jelenjad pa je ušla navadno brez strela. Razumljivo je bilo to zaradi tega, ker so bila stojišča lovcev preredka. Kot gledalec sem se skoraj vsakega teh pogonov udeležil in je zanimivo, da bi bil dvakrat lahko po jelenu vžgal, dočim so lovci jelene le slišali, videl ga pa ni nobeden. Imel sem seveda le svoje običajno »orožje« — leskovo palico, ki sem si jo-sam izkopal in pustil okovati v rudniški kovačnici. Ko sem bil na prvem takem pogonu, sem prvič in menda zadnjič videl osem jelenjadi, dočim sem v poletju videl le po enega jelena ali košuto z mladičem. Bilo je 4. novembra 1944 — obletnica zapora in konfinacije. Razen tega sem si ta dan zapomnil tudi zavoljo tega, ker sem nabral precej popolnoma zdravih jurčkov v gostem smrečju, pomešanem z brezami, čeravno je že večkrat padla slana. Da bi tako pozno nabiral užitne gobe, se mi še ni dogodilo. Poleg običajnih udeležencev lova je bil to pot povabljen tudi neki uradnik z Dunaja, ki je prišel z lepim nemškim ptičarjem, ki so ga tudi zaposlili na brakadi. Prav ta pes je povzročil, da sem videl prizor, kakršnega verjetno ne bom videl nikdar več. V težko dostopni, pragozdu podobni hosti je stalo osem jelenjadi, in sicer en močen, en šibkejši jelen, tri košute in trije mladiči — tako sem pozneje ugotovil. Dunajskemu četvero-nožcu se je posrečilo, da se je skozi hosto splazil v bližino tropa, morda celo prav do njega, in je s silnim lajanjem spravil jelenjad v beg. Verjetno je pripomogel k begu tudi veter. Hosta se je razprostirala po obširnem pobočju nestrmega hriba in segala do mračnega, vlažnega jarka. Onkraj jarka pa je bila majhna jasa, iz katere pa se ni videlo dlje, kakor v jarek in še kakih trideset korakov nadenj. Ko dospem do jase, se ustavim in ugibam, ali bom kmalu začul prvi pok puške in v kateri smeri. Naenkrat prekine tišino lepega jesenskega jutra divji lajež in koj na to silno pokanje suhljadi. Mislil sem si, da mora pridrveti najmanj čreda govedi. Divji »lov« se je stopnjeval in približeval, še nekaj trenutkov in nudil se mi je diven pogled. Osem kosov jelenjadi pridrvi med silnim lomastenjem in lomljenjem boste v jarek. Močan jelen in velika košuta spredaj, ostali pa za njima. Pričakoval sem, da bodo jarek preskočili, vendar so se po nekaj skokih v jarku ustavili. Za strel je bil viden le manjši jelen, menda neenakomeren osmerak, dočim so bili ostali zakriti v gostem jelšju. Po nekaj hipih so naskočili pot naprej po jarku; po lomljenju hoste sem sklepal, da ni šlo v takem tempu kakor do jarka. Psa nisem videl, da bi jim sledil, kvečjemu, da je prišel za tem. ko sem že odšel v smeri strela, ki sem ga slišal nad seboj v hribu. Tudi laježa ni bilo več čuti. Bil pa je zvečer kuža ves krvav in opraskan, kar je gotovo povzročilo robidje in drugo rastlinje, ki ga je zaviralo pri sledenju. • V zgodnji jeseni leta 1944 sem bil večkrat na visoki preži v mesečini. Jelenjad je tam prihajala na krompirjeve njive in povzročala ogromno škodo. Samo enkrat sem bil priča, ko je šef rudnika, kjer sem bil zaposlen, streljal na majhnega jelena. V kolikor se je dalo pri svetlobi malo zameglenega meseca ugotoviti z daljnogledom, je bil šesterak ali osmerak. Zadel ga ni, čeravno so bili dani vsi pogoji za to. Mož je bil močno kratkoviden, bogve kako rutiniran strelec tudi ni bil, pa navzlic temu si ni dal dopovedati, da bi pristopil k mladi bukvi, ki je stala tri do štiri korake pred njim, kar bi bil brez skrbi lahko tvegal, ker so bila mahovita tla, obut pa je bil v gumijaste škornje. Naslonil bi bil svojo dobro manliherico in pogodek bi bil siguren, na razdaljo kakih sto dvajset korakov. Ko je sprožil, sem ugotovil, da je verjetno zavrtan le zrak. Slabe volje se je vračal in me prosil, da bi drugi dan pogledal na nastrel, ker je sam službeno odpotoval. Drugega dne sva s še enim lovcem iz rudnika ugotovila, da je streljal prenizko in je žival ostala popolnoma zdrava. Prej sem že omenil, da je delala jelenjad silno škodo v krompirju. O tem sem se zaradi dolgočasja in radovednosti prepričal tudi ponoči. V temni noči sem pritipal okrog 10. ure do majhne kolibe, ki so jo bili postavili lovci že pred več leti ravno zaradi jelenjega lova. Čez približno eno uro je prišlo v krompirjevo njivo, ki je ležala nad kolibo, večje število jelenjadi, ki je pa zaradi trde teme nisem mogel zaznati. Že po nekaj minutah se je pričelo hrustanje, kakor bi čreda goveje živine prežvekovala in hrustala. Po nekaj dneh sem si podnevi ogledal to njivo — neverjetno opustošenje, ki se seveda ni izvršilo v eni sami noči. Kmetica (tam so večinoma sami mali kmetje) se je jokala, ko sem jo vprašal, če je njiva njena. Precej velika njiva je bila kakor prekopana, le da bi človek ne pohodil toliko sadežev in bolj temeljito pobral. Enako sem videl veliko njivo ovsa, ki je bila tako pomandrana in pojedena, da je niso poželi. Kako je bilo z odškodninami, mi ni znano, verjetno so jih bolj pičlo odmerjali. Končno pa kmetu ni bilo za denar, temveč za pridelek. Med drugimi doživljaji, ki jih seveda vseh ne morem opisati, naj zabeležim še sledečega. Omenil sem že, da sem se večkrat podal na kako visoko prežo, ki jih je bilo v tem okolišu več. Nekaj jih je bilo prav vratolomno visokih in je bilo treba precej akrobatike in vedre glave, da si priplezal nanjo, zlasti ponoči. Za zalaz srnjaka je bila blizu rudnika ob gozdnem robu v bukvi kakih šest metrov visoko komodna preža z dvema sedežema. Na to prežo sem hodil posebno rad, ker sem vedno videl srnjad. Srnjaka sem videl le enkrat in še ta je bil prav boren vilar. Srne pa so hodile tri, vsaka s po dvema mladičema. Dokler se je količkaj videlo, sem sedel, če je bil le veder dan. Lepo je bilo gledati ljubko srnjad, zlasti mladino, kako je poskakovala. Nekega večera so bile vse tri srne z mladiči v detelji. V razdalji kakih 150 metrov so se pasle vse tri družine. Dve srni z mladičema sta se kmalu pripasli do roba gozda in mi izginile počasi iz oči, dočim se je trojica, ki mi je bila najbližja, pasla mirno dalje. Ko začnem počasi vstajati, da bi odšel k večerji, se previdno pomikam proti lestvi, da ne bi motil mirne paše. Naenkrat v brzili skokih pritečeta k srni mladica in srnja-ček, ki sta se prej pasla kakih 15 do 20 korakov vstran, ter se je trdno pritisneta. Vsa trojica gleda v smeri proti gozdu levo od bukve, kjer sem z eno nogo stal že na lestvi, da zapustim prežo. Čeravno ni bilo čez 60 korakov, vseeno vzamem daljnogled in motrim preplašeno družino, premišljajoč, kaj more to pomeniti. O tem sem bil prepričan, da mene niso dobili na nos, niti me opazili v precej gosti bukvi. Veter je tudi vpadal preko mene v dolino, kar se je tudi na listju poznalo. Največja uganka mi je pa seveda bila, da se sicer tako oprezna in plaha srnja družina ni spustila v beg. Zagonetka je bila v nekaj trenutkih napetega študiranja rešena. Tik pod mojo prežo jo primaha velik lisjak. Ponosen košat rep je nosil vodoravno in ob počasnem stopicanju stalno držal glavo zasukano proti trojici srnjadi, ki je sledila nevarnemu gostu s kretnjami glav, pač pa sicer stala nepremično. Ko je lisjak za hip obstal, sem že mislil, da se je morda odločil za napad, pa je le počasi izginil v grmovju, srnjad pa je tudi odskakljala z njive. Obžalujoč, da sem tudi to pot imel s seboj namesto puške leskovko, in na tihem mrmrajoč vse prej ko pobožne besede čez tiste, ki so krivi, da sta mi bili odvzeti puški, sem počasi odhajal, vendar zadovoljen, da sem imel priložnost videti prav zanimivo sliko narave. H koncu naj še dodam, da sem ravno zaradi tega, ker sem lovec in prijatelj narave, veliko laže prenašal konfinacijo, ker sem porabil vsak prost čas za naravo. Razen tega pa sem imel med maloštevilnimi lovci dobre znance, zlasti pa v enem, človeka, ki je razumel moj položaj in mi je tako on, kakor tudi njegova družina, pomagal v vsakem pogledu. Mnenja sem, da poštene ljubitelje narave, poštene lovce, narava sama združuje in jih vodi k medsebojni pomoči. Slika kaže dvomesečni plen Vegmaherja Ludvika iz Bazene št. 6 pri Slov. Konjicah. Te lisice je uplenil sam, brez pomoči ob mesečini in v nedeljah, ker sicer ne utegne iti na lov. Uporabljal je svojevrsten, po njem izumi j e* klic, katerega na željo rad razkaže in lovce nauči. — V zgleden lovec je že 20 'let član naše lovske organizacije. iovjke&a o*p\th.ika Ob zaključku letnika se osem sodelavcem in dopisnikom najtopleje zahvaljujemol Značilno je, da o našem glasilu sodeluje komaj četrt odstotka organiziranih looceo, z daljšimi in rednimi prispevki pa komaj na tisoč eden. Tem večja zasluga in priznanje gre torej mali skupini zavednih in požrtvovalnih sodelavcev, ki so omogočili, da je naša revija izhajala v takem obsegu redno ose leto. Tiste, ki morda kritizirajo vsebino, prosimo, da nam s sodelovanjem pripomorejo do boljšega in pestrejšega čtiva. Prosimo pa tudi, da nam čitatelji sporoče, kaj jim o glasilu ne ugaja oziroma kaj bi bilo po njihovem mnenju podvzeti, da se bo naše glasilo še bolj izpopolnilo. Zato, lovci, tekmujmo za čim večji dvig našega glasila. UREDNIŠTVO. Krivolovstvo v lovišču Polje. Neki kmet iz Šmartnega oh Savi je imel priučenega psa za lov na zajce. Pes je zajce lovil in jih prinašal svojemu gospodarju. Pri takem lovu ga je lansko poletje zasačil član družine, ki ga je ta pozvala, da preneha s tem početjem in da priklene psa. Kljub ponovnim opozorilom je kmet še nadalje lovil zajce s psom. V lovopustu 13. avgusta 1948 oh 6. uri zjutraj ga je pri nečednem poslu zopet presenetil član družine. Lovska družina je nato zadevo prijavila sodišču. Sodišče je krivca obsodilo na ltf.OOO din kazni, na plačilo obeh zajcev in stroške sodnega postopka. Neprijavljenega, na krivolovstvo priučenega psa je lastniku odvzel koinjač. Opisani primer objavljamo kot dobronameren opomin onim, ki na kakršen koli način neupravičeno love, lovce pa pozivamo, da z neizprosno strogostjo zatirajo krivolovstvo, sicer ne bomo obnovili lovišč, kakor to predpisuje plan. L. d. Ljubijaina-Polje. Zahvala. Ravnateljstvo Kmetijske šole Škocjan pri Kopru se zahvaljuje tov. Ivanu Kristanu iz Rakulka pri Hruševju, članu Lovske družine »Podnanos«, ker je daroval šolski zbirki' učil svojo lovsko trofejo, lobanjo div- jega merjasca, ustreljenega 5. septembra 1948. Lobanja nam bo služila pri nazornem prikazovanju vpliva udomačitve naše domače živali. Mladi in prizadevni lovec naj bi bil za vzgled. V. C. Stanje lovne divjadi v lovišču Lovske družine Rogatec. Lovišče obsega območje KLO Rogatec lin Sv. Florijan. Družina se je zelo potrudila, da je zmanjšala stalež lisic, ki so že močno ogrožale stalež maile divjadi. Konec lanskoletne lovne dobe je družina oddala poleg drugih tudi 44 lisičjih kožuhov. Stalež lisic pa je še vedno prevelik. Stalež zajcev je v nižjih predelih lovišča ugodnejši, stalež srnjadi je po-roljen. Letošnji planski odstrel se pa ni mogel v celoti izvršiti, ker člani družine nimajo za to predpisanega orožja. Fazanov in jerebic v loviščih ni. Na južnem pobočju Donačke gore je precej jerebov. Na družinski' bra-kadi dne 24. 10. 1948 je padel prvi kljunač. Na splošno lovišče družine ni ogroženo po krivolovcih, česar pa ne moremo trditi o predelih, ki mejijo na sosednjo republiko. Drago Kralj, Celje. Lovski dogodek brez lovcev. Železniška proga Rogatec—Celje je v odseku Šmarje čez Halerjev klanec zelo strma. Konec oktobra 1948 je nekega meglenega jutra od šmarske strani pešal tovorni vlak in spremljajoče osebje je posipalo tračnice s peskom, da bi stroju pomagalo čez klanec. Pri tem poslu so železničarji opazili v grmu zajca. Eden, ki je čutil v sebi lovski ali želodčni nagon, je zajca {robil s kamnom. Priskočil je, da ga -pobere, ko se med kolesi komaj se premikajočega vlaka pokaže plazeča se lisica. Verjetno je lisica že prej zasledovala zajca in ni je motil prihod vlaka in ne ljudje na progi. Le obotavljajoč se je nerada prepustila plen drugemu. To kaže, kako vztrajna in predrzna je lisica pri svojih podjetjih. Drago Kralj, Celje. »... ena pade, koliko jih še sedi.« Ko sem se napotila po svoji opravljeni dopoldanski službi v hotelu »Krn« okrog dveh popoldne proti Zatolminu, sem približno na pol poti, po domače »Na hribih«, opazila lovca s puškama v rokah, previdno s-e bližajoč neki jablani, na kateri so sedlele tri vrane. Spomnila sem se na svoja šolska leta, ko smo reševali uganko »Puška poči...« Ko sem torej zapazila ta dva lovca in vrane, sem se hotela prepričati o pravilnosti šolske rešitve te uganke. Eden, ki se šteje med najboljše tolminske lovce, previdno dvigne puško in sproži. Po strelu odletita dve vrani, tretja pa obsedi in začudeno gleda lovca, ki znova dvigne puško, znova glasen pok in tretja vrana — odleti... Glasno zabavljajoč na municijo oprta strelec puško, jaz sem pa spotoma proti Zatolminu premišljevala o pravilni rešitvi uganke. Mislim, da je stvar prav rešil njegov lovski tovariš, ki je strelca lepo tolažil, češ: Franček, kriva je vrana, ker ni sedela -tam, kamor si1 streljal... Podorehca. »Ali ti je srnjak že vrnil puško?«, so pred leti šegavo povpraševali sosedje pod Uršljo goro lovca G. Priredili so lov na srnjake in sosed je obstrelil srnjaka, ki je zdrvel po bregu proti G., zdrknil preko skale in padel pred lovca, kjer je bolj vsled padca obležal. Lovec G. je položil puško čez srnjaka in se pripravil, da ga z vbodom reši muk. Tedaj se srnjak otrese lovca, plane kvišku in pri tern z rogovjem zajame jermen puške. Tako je srnjak lovcu odnesel puško, ki jo je logar našel šele po treh tednih. M. C. »Udomačen gams«, ki je bil v Oprtniku 9. štev. Lovca upodobljen s svojim gospodarjem Koflar Mirkom (ne Kolar), je takoj po objavi romal v zoološki vrt v Zagreb, kjer se prav dobro počuti. Tone Kovač, Lovska družina Dovje-Mojstranu Lov na roparice. Tovariši lovskih družin Hajdina in Slovenja vas so si zadali nalogo, da ibodo to spomlad neusmiljeno uničevali roparice — po-6 eh no lisice, iki so se precej razmnožile. Organizirali so pohode ter s starim jazbečarjem Pikom preiskali vse lisičine v loviščih. S Pikom so se torej podali nad lisice. Čim se je Piko pri lisičini pognal v luknjo in če ga precej časa ni bilo ven, je bilo potrjeno, da je tetka v luknji. Pri lisičinah, kjer pa je Piko samo malo okrog povohal, ni mu pa bilo za rov, je bilo sigurno, da lisice ni doma. Piko je prignal na svetlo pri vseh pohodih štiri lisice, ki so jih lovci s streli podrli. Tri so pa izkopali. V. lovišču Slovenja vas so pokončali 7 zastopnikov lisičjega rodu in med temi 2 breji lisici. V lovišču Hajdina je Piko izvohal lisico, ki pa ni mogla iz jame, ker ni imela več izhodov — edinega pa ji je zapiral Piko. Morali smo kopati, a rahla drobno prodnata zemlja se je usi-pavala od vseh strani. Med Pikom in lisico je bila vez pretrgana s prekopom in zgrešili smo smer lisičjega rova. Zato smo priklicali Pika iz rova in ga postavili v izkopano jamo, da izsledi pravo smer rova. Začel je brskati in hitro spet dobil lisico v nos. Na vse načine je poskušal, da bi se čim-prej dokopal do lisice. Ker ni mogel drugače, se je vrgel na hrbet ter kopal in brskal, da je spet prišel v lisičji rov. Zdaj je bilo delo lahko. Malo kopanja in lisica je dobila z lopato po glavi. V njej pa je istočasno umrlo tudi 6 mladičev. Povsod pa ni šlo tako lahko; tudi Piko se je v lisičini ujel med korenine. Ker ga po dolgem čakanju le ni bilo ven in ker je njegovo lajanje že ponehavalo, smo začeli previdno kopati. Pika so držale korenine za vrat ter si sam ni mogel na noben način pomagati. Ko smo ga rešili neljube zanke, je veselo pomigal z repom, zalajal in tekel iskat novih lisičin. Pred neko lisičino smo imeli priložnost videti, kakšen konjae je lisica. Pred luknjo in v bližini je bilo vse polno delov raztrganih zajcev, perjadi in vse mogoče mrhovine. Piko je brž smuknil v rov in izgnal lisico, ki pa je srečno ušla strelom. ■Kakor razvidimo, so se lovi na lisice obnesli im glavna zasluga gre Piku. Tudi vranam prav nič ne prizanašamo. Vran je letos precej. Na teh pohodih je bilo sestreljenih več vran, ki so v gnezdih valile. Paznik Janez pa je strmoglavil velikega kragulja. Pokončali smo tudi štiri klateče se mačke. Započeto uničevanje roparic se bo nadaljevalo in upamo, da bo v jeseni lov obilen. Cestnik J. O kraguljih na Pohorju. Na lepem se pojavi na inebu mal živ aeroplančelk, ki je našemu kurjemu zarodu skrajno nevaren in ki povzroči med perutnino poplah. Bliskoma ustreli mizdol in že sedi na lepi jarčici ali močnem pišče-tu, da frči perje im da kriče kokoši in gospodinje. Iz takega poplaha se je kragulj pognal od soseda, kjer so ga očividno prepodili proti naši hiši. Vznemirjen nad krikom žensk stopim k okinu, ker so -me zaskrbele naše kokoške. V tem jih vidim prhniti v drvarnico. Isti hip šine tudi kragulj za plot. Nagnem se skozi okno in vidim, da je ropar zajahal rejeno jarčico, ki se je zamudila, im jo tolkel po glavi. Puško, mi šine v misel. Pa je v drugi hiši v omari zaklenjena. Skočil sem skozi vrata, zagrabil na skladovnici oklešček ter smuknil v ograjo. Zadnji hip sem rešil kokoš. Brž me je ropar ugledal in planil kvišku. Zadegal sem za njim oklešček, da je rokovnjač hitreje zginil med vejami v odprti svet. Naj te koklja brone, sem izaklel na njegov račun. Pa tudi razbojnik ima včasih smolo, največkrat zaradi svoje drzovitosti. Tako si je opekel kremplje kragulj pri hiši drvarja Štefana pod Veliko Kopo. Pognal se je med kokoši, ki so se z obupnim kričem razletele na vse strani. Eno pa je pograbil in jo s kremplji in kljunom mrcvaril. Toda v skrajni sili je priskočil na pomoč hišni čuvaj Hektor. Ležeč pod stopnicami pred kuhinjo je planil na roparja, ki se Hektorjevim zobem ni mogel ustavljati. Na krik i,n ropot je pritekla gospodinja, ki je pobrala okrvavljeno putko in pohvalila pridnega čuvaja ter mu za plačilo pustila plen — kragulja, da se z njim poigra po mili volji. Miklavc Ciril V gornjegrajskem lovišču. Sredi julija sem dobil od svaka Borisa pismo, da me vabi' tov. Pepe iz Gornjega grada za konec julija na srnjačji klic. Dne 28. julija sta me sprejela moj prijatelj Pepe in njegova boljša polovica Francka z vso prisrčnostjo i:n z besedo smo bili' takoj pri srnjakih. Drugi dan ob pol petiih sva bila že v Sokatu pri kmečki šoli. Pod šolo so dekleta žela pšenico. Zraven je bil stari kmet iz Sokota, s katerim je Pepe pričel pogovor in vprašal po srnjaku z zveriženim, krivim rogom. Malo nezaupno pogleda očanec mene in pravi: »Veš, Pepe, še včeraj je bli tu na pšenici; rečem ti, da je hudičevo muhast.« Jaz sem pristavil, da sta tudi najini puški muhasti. Čez dobre pol ure navkreber sva dospela na kraj, kjer naj bi se pričelo pivkunje. Zlezla sva v poseko, ki je bila okoli in okoli na gosto zaraščena. Zapivkam na kratko nekajkrat in malo preneham in poslušam, pogledam lovskega tovariša Peplna, katerega so komarji neusmiljeno klali. Vendar je sedel nepremično in se oziral polagoma na vse strani. Zopet še bolj milo zapivkam in v goščavi pod nama se mi zazdi, da nekaj poka po dračju. Namignem lovskemu tovarišu, ki' je negibno tudi že zrl v tisto smer. Deset minut sem docela prenehal s pivkanjem, šum pa je bil neprenehoma v eni smeri, ne da bi se kaj približeval. Komarji so postajali neznosni in midva sva nestrpno in zaman pričakovala rogača. Poskusil sem na javkanje sme. Tedajci začujem iz iste smeri nekaj skokov, a je zopet vse potihnilo. Tako sva sedela že vsa trda in opikana skoro uro, ne da bi se kam stvar zganila. Po skokih iin hoji je bilo soditi, da se srnjaku nekaj ni zdelo v redu, pač pa še ni prišel zanj pravi čas. Vrnila sva se prazna, Za drugi dan sva se namenila, da obiščeva Lepo-Ravenslko, Vršnikov mlin in Završke gozdove do Požešnika. Naslednje jutro je bilo krasno, mirno. Ob šesti uri sva bila že na Lepi-Ravenski. Med potjo sva s ciklamami krasila grobove naših padlih borcev za svobodo. Tako sva nadaljevala pot, ko naenkrat zaslišim kakih 200 korakov pod nama v dolini, da goni pes. Žal je na večjo najino jezo šla gonja navzdol iin tako je mrcina odnesla kožo. Hotela sva ugotoviti, če je mogočo pes sosednjega kmeta, in se takoj napotila do kmetije. Pes je bil priklenjen. Malo sem imel upanja na uspeh, toda vseeno sem na treh primernih prostorih, kjer sva opazila sveže sledove srnjadi, zapivkal. Vse brez odziva. To sem napisal, ker me zanima, če se tudi drugod ob tem najboljšem času ni obnesel klic. Naj bi lovski tovariši o tem kaj poročali v Lovcu. Celje, 11. VIII. 1948. Korošec Anton, Celje Iz lovske organizacije f Viktor Herfort st. Dne 8. 11. 1948 je odšel v večna lovišča splošno znani lovec in sloveč preparator Viktor Herfort. Pred 17 meseci ga je zadela kap in kljub nadvse skrbni domači negi i'n vsej zdravniški vedi mu ni bilo več pomoči. Trpel je in hiral, dokler ga ni tega gorja rešila smrt. S smrtjo Viktorja Herforta je nastala v zeleni bratovščini velika vrzel, kajti pok. Viktor je bil lovec velikega kova. Bil je velik ljubitelj m vešč poznavalec živali. Zaradi svoje usluž-nosti in lovske razgledanosti, zlasti pa odkritega lovskega tovarištva je bil med lovci zelo uvaževan in priljubljen. V lovski organizaciji je kot odbornik mnogo let neumorno in požrtvovalno sodeloval. Ni je bilo lovske prireditve, da me bi Viktor sodeloval. S svojo veščo roko in zdravim razumom je vselej častno in zadovoljivo rešil vse naloge. V glavnem mu je bil vedno IM) ver jen dekorativni del prireditev, pri čemer je bil nemadkriljiv. Poleg tega je bil tudi zvest sotrud-nik našega glasila »Lovec« in številni njegovi članki so bili zelo zanimivi in poučili. Kot preparatorski strokovnjak je slovel širom po domovini, pa tudi preko meja. Njegovr preparotorski izdelki so billi v resnici odlično naravni, zato je po vsej pravici prejel nešteta visoka priznanja in diplome. Težko ga bo pogrešal tudi ljubljanski narodni muzej, kjer je pokojni preko polovice svojega življenja vestno in požrtvovalno vršil poverjene posle in tako napravil in ohranil narodu marsikateri znanstveni objekt. Gozdove okrog Tošča, Grmade, Št. korenske gore in Teliovca, kjer je Viktor največ lovil in so mu bili najbolj pri srcu, je zlatilo jesensko sonce, ki je pestrost jesenskih barv še povečalo, ko so na pokopališču v Stepanji vasi položili izmučeno telo Viktorja Herforta k večnemu počitku. V imenu lovskih tovarišev, ki so bili častno zastopani, kakor tudi v imenu lovske organizacije se je ob grobu poslovil z v srce segajočimi besedami lov. tov. Zupan Lenart, nakar so vsi lovci položili na njegov grob smrekove vejice kot zadnji lovski’ pozdrav. Slava spominu Viktorja Herforta in večna mu pomlad v lovišču pri Sv. Hubertu. L. Z. f Tovariš Anton Hribar nas je brez slovesa zapustil in 75 let star odšel v večna lovišča. 41 let je vršil službo lovskega čuvaja in je omahnil v več- nost s puško v rokah. Pa lovski revir nima več svojega varuha. Smrt tega lovskega veterana je hudo zadela našo lovsko družino. Kajti Tone Hribar je vsaj za enkrat nenadomestljiv. Ohranili ga bomo v najlepšem in trajnem spominu. Lovska družina Kamnik. f Tovariš Ivan Okrajšek iz Borja je dne 30. novembra 1947 za vedino zatisnil oči in se poslovil od zelenih lovskih revirjev. V mladih letih je pokojnika borba za kruh gnala daleč po svetu, prav do Amerike, kjer je s svojim pridnim delom omogočil življenje svoji družini. Njegova hiša stoji tiik cerkve sv. Katarine, katero je vestno oskrboval. Ljubil je jutrnje zvonjenje, po katerem se je navadno odpravil na lov in preživel mnogo srečnih ur v prosti naravi. Leta 1941 je bil na isti dan, to je 30. novembra, preseljen s svojo družino v taborišče v Nemčijo, od koder se je vrnil na dom, katerega so medtem okupatorji docela opustošili. Pokojnik mi bil samo kot lovski tovariš ugleden in spoštovan. Mnogim prijateljem in tovarišem je bil dober svetovalec im marsikaterega je s prisrčno besedo razvedril in opogumil. Sedaj si, dragi Ivan, odšel in zapustil znance, lovske tovariše — in lovsko družino Dole, v kateri si deloval. Naj ti bo lahka domača zemlja in trajen svež spomin! Lanovič Aleksander, t Tovariš Kajetan Premrov - Premer-stein, upokojeni predsednik okrajnega ljudskega sodišča v Kamniku, je dne 18. septembra leta 1948 za vedno zaprl svoje trudne oči. To je v letošnjem letu že druga težka izguba, katero je utrpela Lovska družina Kamnik. Okrajni lovski svet pa je izgubil svojega vestnega in marljivega tajnika, Kajetan je zagledal luč sveta 24. VII. 1885 na Lubevčevem pni Idriji. Gimnazijo je dovršil v Kranju, visoko šolo pa v Pragi. Potem je službovali v Ljubljani, na Vrhniki, v Logatcu im končno v Kamniku. Kljub težki bolezni, katera je bila tako rekoč njegova zvesta spremljevalka — saj je moral prestati štiri smrtno nevarne želodčne operacije —, je bil ves predam dolžnostim svoje odgovorne službe. Kot sodnik im človek je bil obče spoštovan. Ves svoj prosti čas pa je posvetil lovu in lovski organizaciji. Lov mu ni bil navadna zabava, ampak je on v lovskem udejstvovanju iskal in našel tisto silo, katera človeka dviga in ga drži nad povprečnostjo. V občevanju z lovskimi tovariši im prijatelji je razodeval ne samo svoje poglobljeno lovsko znanje, ampak tudi svojo toplo lovsko dušo. In to je tisto, kar me bo nikoli dopustilo, da se izbriše spomin nanj iz naših lovskih src. Slava dragemu lovskemu tovarišu Kajetanu! Lovska družina Kamnik. t Ivan Rožman, starešina naše lovske družine in posestnik na Logu, je 13. X. 1948 omahnil v prerani grob Kot posledica preganjanja po italijanskem im nemškem okupatorju mu je med delom v vinogradu nenadoma zastalo srce, dasi je bil star šele 51 let. Pokojnik je bil vzor moža poštenjaka, kar je potrdila velika udeležba ljiudi od blizu in daleč na njegovi zadnji poti na pokopališče na Logu. Bil je neumorno delaven in skrben gospodar, v vsej okolici pa iskan in uvaževan gospodarski svetovalec in sodelavec. Z vsakim človekom vedno le prijazen in dober, ni nikomur odrekel zaprošene pomoči. Svoji družinici je bil pokojnik vedno najboljši očka in najbolj ljubljeni stari očka. Do solz ganjen je bil vsak, ki je ob mrtvaškem odru slišal majhno pokojnikovo vnučko Nadico nedolžno brbrati: »Moj stari a tek spančka, ko se zbudi, pojdem z njim v vinograd.« Mi lovci pa smo zgubili s pokojnim Ivanom svojega skušenega in priljubljenega vodjo, iskrenega lovskega tovariša in skrbnega varuha divjadi. Potrti smo nad nenadomestljivo izgubo, ki je nastala v naših vrstah. Edini pa smo si v tem, da ohranimo pokojnega Ivana trajno v najlepšem spominu ter da se bomo vedno ravnali po lepih. zgledih, ki nam jih je on dajal kot lovec. Lahka mn zemlja domača! L. d. Boštanj. t Tovarišu Janezu Lenarčiču. Kadar sva se srečala na novomeškem trgu, me je vprašal: »Kdaj pridete na srnjaka? A ko ne, bova pa šla v zidanico, grozdje bo kmalu zrelo!« Tako nekako sva tudi nedavno govorila im sem mu obljubil, da se oglasim na trgatvi. Toda usoda je hotela drugače. V najlepši letni dobi, ko dobivata gozd in livada tako lepe barve, ko vsakemu lovcu kri zakipi, je prenehalo biti srce plemenitega im dobrega našega lovskega tovariša. Pokojnik, ki je dočakal 70 let, je bil dober gospodar na svojem posestvu na Pristavi, bil vzoren družinski oče 'ter odličen družabnik, katerega bomo težko pogrešali v naši sredini. Dragi Janez! Želimo Ti vsi lovski prijatelji, počivaj v miru v svoji rodni zemlji pod zelenimi Gorjanci. Živel boš v lepih spominih trajno med nami. R. S., Novo mesto, 17. X. 1948. t Lovski tovariš Jože Ogrin, posestnik na Logu pri Brezovici, nas je po kratki bolezni nenadoma zapustil in se preselil v večna lovišča. Rojen je bil sredi Ljubljanskega barja v Bevkah 8. III. 1897, od koder se je priženil na Log. Tužno so zapeli zvonovi sv. Antona na Brezovici, ko smo 4. avgusta 1948 položili v slovensko zemljo dobrega lovca Jožeta. Starešina lovske družine je v poslovilnem govoru očrtal vrline pokojnika kot človeka in lovca. Sedaj počiva ob robu Ljubljanskega polja V bližini svojih preostalih dragih. Vsi, ki smo ga poznali, ga ohranimo v najlepšem spominu. Te vrstice pa naj mu bodo smrekova vejica na prerani grob. Z. Tovariš Adolf Grom, višji sodni ofi-cial v p., je tiho, neopaženo praznoval v ožjem družinskem krogu 1. X. 1948 svojo sedemdesetletnico. Že od rane mladosti je imel veselje do živali in narave in vse njegovo življenje je posvečeno lovu in kar je v zveza s tem. Ni ga vprašanja, na katerega bi ti ne vedel odgovoriti, najsi bo iz živalo-Slovja ali lovstva. Kot vnet in pravičen lovec je tudi zvest družabnik in dober lovski tovariš. Marsikateri tovariš zelene bratovščine je šel skozi njegovo šolo, mnogi, posebno starejši lovci, se spominjajo veselih doživljajev v njegovi družbi in še danes se rad udeležuje bližnjih lovov. Okrajni lovski svet Novo mesto ima v njegovi osebi prav dobrega in vestnega tajnika, novomeška lovska družina pa pravičnega starešino. Vsi lovski prijatelji mu iskreno želimo, da naj mu bo naklonjeno še mnogo let mirnega življenja. R. S., Novo mesto. Kinološke vesti Kinološki dnevi v Jugoslaviji. Zelo obširna poročila so objavili v Belgiji v L-ABOI gospoda baron Albert Hou-tart in Louis Kermans, v Italiji v »Rassegna Cinofila«, v Francija v »Re-vue Offieielle de la Cynophile« gospod Jean Rothea in na Švedskem v »Hun-dar och Hundsport« gosp. Sven Hyden. Sodniški pripravnik. Klub ljubiteljev brakov je prijavil kot sodnijskega pripravnika za vse vrste brakov in brako v-jazbečar jev tov. Lavriča Janeza, stud. jur. v Ljubljani, Nunska 4. Pasemski znaki ilirskega ovčarja. Za že priznani pasmi ilirskih ovčarjev (glej Lovec 1959, strani 395/96) sta bila sedaj priznana dva tipa, in sicer: Tip A Kraški )Kraševec) do plečne višine 65 cm; Tip B Šar (Šarplaninec) pleč n a višina nad 65 cm. Ustrezno plečni višini ves trup krepkejši, zlasti glava težja. Uhlja nepristrižena alr pristrižena z ozirom na običaj pastirjev. Jesenska vzrejna tekma ptičarjev v Ljubljani se je vršila 9 in 10. oktobra 1948. Preizkušenih je bilo 8 psov, položenih v letu 1947. Uspeh je bil zadovoljiv in je tale: 1. AJKA ČERNELSKA VRP 654. Ocena Ila (220 točk). 2. ARGOS JRPo 97 L. Ocena Ilb (212 točk). 3. RIS JRP 226 A. Ocena Ilc (187 točk). 4. ASTOR MOKRIŠKI JRP 225 A. Ocena Ild (161 točk). 5. BUDO JARŠKI JRP 221 A. Ocena lle (152 točk). Oetali trije niso izpolnili pogojev za oceno. Tekmo je pripravilo društvo v lovišču Lovske družine Ježica. Vodnika sta bila Leskošek Edi in Zupančič Gabrijel, sodili so Caf Ivan, Koder Julij, Klobučar Dragotin in dr. Lokar Janko. Kakor lansko leto tudi letos niso pokazali ljubljanski lovci in dreserji posebnega zanimanja za tekmo. Tem bolj je bilo razveseljivo, da sta se udeležila tekme dva gosta iz Beograda, in sicer minister tov. Džekič Rajiča, pomočnik ministra za gozdove NRS, in tov. Ristič Dragutin. Novi psarni: Prijavlja se v zaščito psarna »KELTSKA« za brake, lastnik Lavrič Josip, Št. Vid pri Stični, in psarna »TRNAVA« za ptičarje, lastnik Ristič Dragutin, Beograd, Dobračina 14. »KUNJEVCI«, za vse vrste lovskih psov. lastnik Savez lovačkih društava NR IIRVATSKE, Zagreb. Prijavlja se razširjenje že zaščitene psarne »ŽAGAJ« za španijele, tudi za brake-jazbečarje. Lastnik Barbič Franc, Medvode, Verje štev. 84. Zaščita teh psarn postane pravo-močna, če ne bo v roku štirih tednov nobenih ugovorov. Zvezni tajnik. Št. 12 December 1948 Leto VIII Inž. Simončič Anton Jezerska zlatovčica v Bohinjskem jezeru Jezerske zlatovčice (lat. Salmo savelinus, nem. Seesaibling) ali rdeče postrvi ne smemo zamenjati s potočno zlatovčico (Salmo iontinalis, nem. Bachsaibling). Prva živi v mrzlih jezerih, druga v mrzlih potokih. Do leta 1943. nismo imeli jezerske zlatovčice v slovenskih vodah. Tega leta so jo Nemci vložili v Bohinjsko jezero. Ko sem se leta 1945. peljal s čolnom po jezeru, sem opazil jate rib, po 50 do 100 skupaj, katerih nisem bil pred vojno nikoli opazi! v takem številu. Jezerske križanke niso, sem sodil, kleni tudi ne, drugih rib razen menkov pa v jezeru ni. Naši ribiči v Bohinju so mi povedali, da so Nemci 1. 1943. pripeljali iz Avstrije ikre, jih izvalili v ribogojnici v Boh. Bistrici, zarod pa vzgajali v betonskih bazenih ob Bohinjskem jezeru in ga, ko je dorasel na 4—5 cm, spustili v jezero. • Ribe. ki sem jih opazil, so bile jezerske zlatovčice. Vendar se nam leta 1945. ni posrečilo ujeti niti ene zlatovčice. Šele jeseni 1. 1946. so ribiči ujeli v mrežo pri Sv. Janezu prve zlatovčice, vendar samo samce, ki so že imeli mleko, samice pa niti ene. Samci so bili takrat stari 3 leta in spolno zreli ter so vsi merili najmanj 30 cm. Ker so samci potovali skupaj z jezerkami (tako bom imenoval bohinjsko križanko) na drst, smo mislili, da samice še niso spolno zrele, ker nismo bili nobene ujeli. Leta 1947. poleti pa smo opazili precej zaroda v jezeru, ki se je tudi držal v jatah. Zaroda v jatah nismo bili prej nikoli opazili. Od kod ta zarod, saj se zlatovčice vendar niso drstile 1946. leta? Lansko leto, ko smo ujeli poleg samcev tudi samice, smo istočasno opazili, da se zlatovčice drstijo v Savici. Leta 1946. ni nihče opazil zlatovčic na drsti v Savici, biti so pa morale, ker sicer ne bi bilo 1. 1947. zaroda od njih. Torej so tudi samice spolno zrele v tretjem letu starosti. Preteklo zimo smo že nasmukali 80.000 iker zlatovciee, katere bodo šle poleti nazaj v jezero. Najlepši samec, ujet leta 1946. jeseni, je tehtal 46 dkg in meril 36 cm. Nobena potočna postrv niti križanka ne zraste toliko v treh letih. Po telesu je jezerska zlatovčica zelo podobna potočni zlatovčici. Obe se drstita istočasno na prehodu jeseni v zimo. Hrbet jezerske zlatovčice je sivkasto modre barve, ki prehaja po straneh v zelenkasto. Spodnji del telesa je oranžasto-rumen, pogosto celo cinobrastordeč. Ta barva, ki je najjačja med prsnimi in trebušnimi plavutmi, prehaja polagoma v rumeno, skoraj belkasto barvo. Na straneh hrbta, zlasti nad stransko črto, se nahajajo številne male, rožnate in belkaste pike. Prsne in trebušne plavuti so široke, sivo, skoraj črno pobarvane z ozkim, mlečno belini robom, katerega loči od ostalega telesa črna barva. Ralnična kost ima 5—7 zob. Jezerska zlatovčica živi v mrzlih vodah alpskih jezer in dosega ob ugodnih pogojih težo do 10 kg. Preživlja se v glavnem z ribicami. Kakor sem že omenil, živi v jatah. Kjer smo ujeli eno postrv, tam lahko z gotovostjo računamo na druge. Kot športna riba je zelo v čislih. Po splošni sodbi ni druge sladkovodne ribe, ki bi se ji mogla primerjati po lepi telesni zgradbi in po okusnosti mesa, ki je oranžastorumene barve in bolj mastno kot od drugih postrvi. Zdi se, da ima v Bohinjskem jezeru kljub temu, da je siromašno hrane, dovolj hrane, ker so postrvi zelo debele z majhno glavo, kar je znak hitre rasti. Ima tudi to prednost, da ima večje število iker kakor potočna postrv in se zavoljo tega hitro razmnožuje. Prijemlje na blestivko in umetne muhe. Jezerska zlatovčica spremlja blestivko navadno do brega in se odloči za naskok šele v poslednjem hipu. Pogled na približujočo se rdečo postrv je očarljiv. Če te riba opazi, se zasveti pri kot blisk naglem obratu ognjenordeča barva spodnjega dela telesa. Prvotna, čista jezerska postrv bo v Bohinjskem jezeru polagoma izginila. Pri lovi jezerskih postrvi v jezeru se še ujame le 5% čistili jezerk, vse ostale so skrižane s potočno in so se prilagodile tako jezeru kakor rečni vodi. Iz jezera prihajajo v Savico ne samo na drst, ampak tudi na pašo in žive tam. Leta 1947. sem ujel v Savici tudi % kg težko amerikansko postrv. Leta 1940. pa se mi je posrečilo ujeti na kapeljna z mosta pri Sv. Janezu 3 'A kg težko čisto jezersko postrv. Bil je samec, katerega sem osmukal, a je imel slabo, vodeno mleko. Ta postrv ni bila domača jezerska, ampak smo leta 1936. dobili ikre iz Črnega jezera pod Durmitorjem in vložili zarod v jezero. Kljub temu, da je bilo vloženo več tisočev zaroda, nismo ujeli do leta 1940. niti ene take postrvi. Vendar je v štirih letih zrasla na težo 3.25 kg in na dolžino 72 cm z obsegom 36 cm prek hrbtne plavuti. Značilna za to postrv je njena širina, ki nas spo- Čista jezerka, težka 3.25 kg, stara 4 leta. Izvira iz Črnega jezera pod Durmitorjem, od koder je bil zarod vložen v Bohinjsko jezero. min ja po obliki popolnoma na divjega krapa. Že iz priložene slike se točno vidi šiljast gobec samca in njegova za naše postrvi nenormalna telesna širina. Z uvedbo jezerske zlatovčice v Bohinjsko jezero bomo zopet dobili križanke med dosedanjo križanko in zlatovčico, ker se ti dve postrvi križata. Ribogojni zavod v Boh. Bistrici je 1. 1946. oplodil 8000 iker potočne postrvi s samcem jezerske zlatovčice. Od teh 8000 iker se je izvalilo samo 5000 zaroda, katerega smo vložili v ribnik v Boh. Bistrici. Jeseni 1. 1947. smo izlovili le 200 mladic, velikih 7 do 10 cm. Ne morem opisati teh križank, ker skoraj ni besed, da bi z njimi podal točno sliko te ribe. Nima rdečih ne črnih pik potočnice, nima rožnatih ne belkastih pik zlatovčice, nima oranžaste barve po trebuhu, nima mlečnih robov na trebušnih in hrbtnih plavutih. Barva telesa ne sliči ne potočnici ne zlatovčici. Je pa krasna riba. Po životu ima velike pege temnorjave barve, katere so obrobljene z ozkim rj avkastorume-nim pasom. Te pege sličijo marmoru, vendar niso take, kot jih ima soška postrv, temveč so večje in lepše barve. Nihče ne bi te ribe spoznal, če ne bi vedel, da je križanka. Značilno za te križanke je, da tudi dve nista bili popolnoma enake barve. Vse mogoče barve najrazličnejših odtenkov vidiš na raznih ribah. Čez dve leti se bodo ti križanci drstili. Kaj vse bomo potem imeli v jezeru, danes še niti sanjati ne moremo, posebno še, če bi kdo Aridel te križance, ki niso enake barve in je vsaka riba drugačna. Jeseni leta 1949. se bo drstil zarod zlatovčic, ki je bil izvaljen 1. 1946. Stare zlatovčice, vložene v jezero 1. 1943., se bodo 1949. drstile že četrtič. Leta 1950. pa bo ministrstvo za kmetijstvo dovolilo lov jezerskih zlatovčic vsem športnim ribičem. Do tega časa jo moramo ščititi, da jo tudi z umetnim vlaganjem čim bolj razmnožimo. V športno ribarskem pogledu Bohinjsko jezero doslej ni privlačevalo ne domačih ne tujih letoviščarjev. Z vložitvijo zlatovčic v jezero pa se bo razvila športna ribolov, ki bo vezala športne ribiče na jezero. Romantično Bohinjsko jezero, ki je bilo zavoljo lepote že dosedaj dobro obiskano, se bo v bodoče še bolj razživelo z vrstami športnih ribičev. I. Jeraša Savinja Hladno poletno jutro sem stopal v Letuš. Na vzhodu mi je obstal pogled na vzhajajočem soncu, veliki, žareči krogli za tančico lahne jutrnje megle. Pot me je vodila ob gozdu. Kobilice vse mokre od rose, so se težko umikale izpod nog. Iz gostega grmovja se je oglašal kos, naznanjajoč lep poletni dan. Iz zamaknjenosti v njegovo petje me je vzdramilo šumenje Savinje. Pogled mi je obstal na čarobni sliki, katere mojster je lahko le narava. Po strugi so brzeli lahki vali čiste vode. Prvi sončni žarki so se odbijali od njih lesketajoče. Videti je bilo, kakor da bi ležalo pred tabo polje, posuto z velikimi biseri. Vsa ta krasota je bila obrobljena z belim prodom, zajedajočim se v zeleno obrežje. Komaj sem imel toliko moči, da sem odvrnil pogled od te lepote. Vzel sem nahrbtnik raz ramena, si sestavil palico in nataknil škornje. Po končanem delu sem se še enkrat ozrl na to čisto, tiho krasoto. Stisnilo me je pri srcu, ko sem pomislil, da bom motil življenje lepe Savinje. Toda strast, ki se je borila v meni, je bila nepremagljiva. Dvignil sem palico, jo zavihtel v loku in umetna muha je kakor snežinka pristala na vodni gladini. Nekaj se je zablisnilo pod njo, voda se je vzvalovila, zategnil sem, toda prepozno: lipan je brezokusno vabo izpljunil. Še enkrat sem vrgel in ga prevaral. Srebrno telo lipana je kakor strelica švignilo navzgor. Zategnil sem, kolo na palici je zapelo, njegov glas mi je zvenel kakor zategel, smrt naznanjajoč klic gavrana. Palica se je prožno upognila, zelena vrvica napela in lipanu se je majhno, hladno, toda pogubno jeklo zadrlo v gobec. Pognal se je iz vode, se obrnil, se skušal z repom oprostiti, toda zaman. Vedno bliže in bliže se je moral podajati k bregu — smrti v naročje. S poslednjimi silami se je še enkrat skušal rešiti, ko sem ga zajel z roko. Močno se je upiral. Hrepenel je po življenju, tako kakor jaz in stotero drugih. Toda človek, v tem trenutku zločinec, je močnejši. Udaril sem lipana ob kamen. Telo mu je vzdrhtelo, dih je zastal. Brez življenja je ležal pred mano. Zdelo se mi je, da sem oskrunil naravo. Toda ta odpušča tistemu, ki zna čuvati njeno bogastvo. Gorje pa njemu, ki drhti od pohlepa! Gorje vsem, katerih oči so slepe za uživanje narave in ki iščejo ob vodah le dobiček! J.2. hi&Cške. tn\e.že. I. redna seja upravnega odbora Sosveta ribarskih zadrug LRS se je vršila 24. oktobra v Ljubljani. Udeležili so se je: za poslovni odbor Viktor Cotič, Stane Potočnik, Oroslav Kraigher, Slavko Ahčan ter za r ibarske zadruge: za Ajdovščino: Anton Stopar, Franc Slejko; za Celje: Anton Zorko, Bogomir Zdolšek; za Črnomelj: Jože Sotina; za Kranj: Mavrieij Mayr, Stane Rebolj; za Ljubljano: Ivan Letnar, Jože Privšek; za Maribor: dr. Ivo Senekovič, Bruno Tobias; za Ptuj: Marko Peklair, Alojzij Cafuta; za Tolmin: Silvo Cazafura, Rudolf Oblak; za Trbovlje: Ivain Pirc. Od ministrstva za kmetijstvo je prisostvoval seji' tov. inž. Simončič Anton. Predsednik odbora prof. Viktor Cotič je v prvi vrsti opozoril na to, da ne kažejo nekatere zadruge dovolj zanimanja im da celo ne odgovarjajo na dopise Sosveta. V tem pogledu sta najbolj malomarni zadrugi v Krškem in v Novem mestu. Pohvalil pa je zadruge v Kranju, Idriji in Ilirski Bistrici. Poudaril je dalje važnost gospodarskega odseka, po katerem lahko strokovno ugotavljamo vzroke zastrup-ljenja vod. Tajnik Slavko Ahčan je podal najprej poročilo o ustanovitvi Sosveta, organizaciji odsekov in o delu poslovnega odbora do oktobra 1948. Nato je omenil, da se Sosvet trudi, da bi ribiči dobili lastno glasilo in je upanje na ugoden uspeh. Ljubljanska ribar-ska zadruga je pristala, da izroči imetje bivše Zveze ribarskih društev Dravske banovine Sosvetu. Na okrožnico, s katero se je zadrugam javila ustanovitev Sosveta, je prva odgovorila pritrdilno in poslala zahtevane podatke tolminska zadruga, prva je pa plačala prispevek k stroškom idrijska, dasi ni bila zavoljo oddaljenosti nobena teh zadrug navzoča na ustanovni' skupščini. Na žalost se" nekaj zadrug še ne zaveda važnosti enotnega predstavništva ribičev. Nekatere se celo skušajo odtegniti obveznostim, ki so jih sprejele na ustanovni skupščini'. Tudi za podatke smo morali ponovno drezati. Novomeška zadruga je poslala dva dni pred to sejo odklonilen odgovor, medtem ko sc krški zadrugi niti ta vljudnost me zdi potrebna. Ta je tud? ediina, ki je danes izločena po lastni volji iz vrst slovenskih ribičev. Tako zadržanje priča o nezdravem, krajevnem samodrštvu in sektaštvu, ki škoduje predvsem zadrugarjem samim ne glede na to, da ne sme v borbi za izvedbo petletnega plana stati nobena obče koristna ustanova ob strani. Iz blagajnikovega poročila se je raz-videlo, da dolžnih prispevkov še niso plačale zadruge v Ajdovščini', Črnomlju, Ilirski Bistrici, Krškem, Novem mestu, Tolminu in v Trbovljah. V ročni blagajni je bilo 2800, pri Narodni banki pa je naloženih na račun št. 6-17501-0 20.480 din. Brez sprememb je bil soglasno sprejet Pravilnik Sosveta ribarskih zadrug LRS. Sklenilo se je, da mora biti v smislu določil Pravilnika vsak ribolov izvršujoči član naročen na Ribiški vestnik in prispevati za Sosvet po 20 din letno. Zato pa bomo izdajali glasilo samostojno mesečno na 16 straneh, da ne bo ostalo več kot polovica ribičev brez glasila. Razprava o uvedbi enotnih cen za lovne dovolilnice sc je razvlekla na dolgo. Pokazalo se je, da so lovne prilike pri nas tako različne, da je nameravana enotnost v cenah za enkrat težko izvedljiva. Delegati se tudi za enotne cene za lov sulca niso mogli zediniti. Zato bo najbolje, da izda nadzorna oblast vsaj za odlov sulca pri- merne predpise, kakor jih je izdala že za Maribor. Glede lovi z mrežo se je sklenilo, da se naj ta čim bolj omeji. Delegat kranjske ribarske zadruge se je zavzel za skupno 'nabavo ribar-skega pribora, da pridejo do njega tudi' male zadruge. Inž. Simončič je omenil, da se bo ustanovilo podjetje za rlbarstvo, ki bo dobavljalo ves ribiški pribor. Ta material se bo dal Sosvetu, da ga razdeli po potrebi med zadruge, ki pravilno delajo i'n so včlanjene v Sosvetu. Zadruge, ki hodijo svojo pot, se same izključujejo od skupnih koristi. Odgovor Sosveta Projektivnemu zavodu glede gradnje hidrocentral na Gorenjskem se je odobril. Tov. Zorko je opozoril na važnost pragov pri urejevanju hudournikov. Prihodnja skupščina ribarskih zadrug LRS se bo vršila v Celju. Predlog za odobritev osnutka enotnih znakov za ribiče v LRS se odloži na prihodnjo sejo. R ibarske zadruge naj kmetijskemu ministrstvu takoj odgovore na dopis glede zaščite odlovi ščuk in naj tudi javljajo spremembe sedeža zadruge ali imen odgovornih funkcionarjev. Prav tako maj takoj sporoče, koliko tiskovin za ribarske knjižice potrebujejo za prihodnje 'leto. Ribarske zadruge naj Sosvetu pošljejo vabilo na svojo letno skupščino in mu naj dostavijo prepis zapisnika. S tem je v kratkem prikazano delo naše vrhovne ribarske organizacije, ki stremi, da se izvaja ribolov v LRS v okviru petletnega plana. Sodba: Posedel Franc, mali posestnik v Ločici pri Polzeli, je bil od okrajnega sodišča v Celju zairadi nedovoljene lovu rib s sodbo z dne 27. X. 1948, o pr. št. K-s 749/48, obsojen na dva meseca odvzema prostosti in 1500 dim denarne kazni, katera kazen se spremeni v primeru neplačila na 50 dni prisilnega dela. Morska riba v Dravi. Junija je neki ribič iz Skorbe pri Ptuju lovil v Dravi. Pri dviganju mreže (šere) občuti po tresljajih, da je ujel nekaj nenavadnega. Ko je vrgel v mraku plen na suho in ga šel pobirat, zagleda kači podobno ribo. Prvi hip se je sploh ni upal prijeti, misleč zares, da je vodna kača. Pri luči doma jo natančneje pregleda in, čeravno je imela plavuti kakor tam zvaini r ukini (menki), jo je radi sigurnosti, da se ne zastrupi, drugi dam zanesel raje v kavarno Moskva, Poslovodja je bil sam ribič. Ker ni ribe poznal, jo prinese v trafiko. S prof. Stiplovškom sva takoj ugotovila v tej ribi morsko jeguljo. V dolžino je merila 82 cm in tehtala 91 dkg. To je dejstvo. Ali zdaj nastaja vprašanje, od kod se je vzela. V Črnem morju ni jegulj, iz Jadranskega morja pa nima zveze z mašo reko. Da potuje kratke razdalje po suhem, je znano, toda na 100 km vendarle ne. Ugibali so mnogi m prišli do zaključka, da je zašla iz Rena po kakšnem kanalu v Donavo, od tod navzdol do Osijeka, po Dravi pa naprej do Ptuja. Morda bi nam znal kdo naših ribiških tovarišev in strokovnjakov pojasniti ta vsekakor zanimivi slučaj. Značilnosti ribe na žalost ne morem podati, ker sem jo gledal zaradi navala ljudi le površno-Poznam pa jegulje še iz predvojne dobe, ko so prihajale v Duisburgu in Homburgu v Nemčiji na trg. Peter Maroh. Pripomba uredništva. Da ni v Črnem morju jegulj, je napačno mnenje. Po velikosti sodeč je bila jegulja samica. Moti me v gornjem poročilu to, da jegulja mi ribiču ušla, ko jo je vrgel na suho. Jegulje so namreč zelo žive in urne. Kako široka okenca je imela mreža? Ujeta jegulja je skoro gotovo ena od onih mladih jegulj, ki jih je spustil pred leti mariborski zdravnik dr. Kraus v Dravo. Ribolov v Dravinji in njenih pritokih. Drava slovi med vodami okraja Ptuj kot zelo bogata rib. Ta sloves so jt pridobili prav za prav potoki, kakor so Pesnica, Dravinja in Polskava. Primerno topla voda teh ne-deroeih in plitkih potokov privablja v marcu na 100.000 ikrnic podusti in drugih belic po toku navzgor, kjer žele zadostiti naravnemu nagonu. Kolikemu številu se posreči odložiti svoj zarod, je vprašanje. Čeravno je prebivalstvu znano, da se z eno »štrihm-co« uniči 30.000 in še več iker, love po stari' in ukoreninjeni navadi na veliko. Nalašč za to napravljena mostišča, ki so dogovorno med sosedi pravilno razvrščena ob obrežju in mole po več metrov, v vodo, pričajo o podjetnosti teh ljudi. Prvi klic za zalet dajejo na desni strani Hrvati; tem slede z isto vnemo Štajerci, da se začne gorje za vodne prebivalce. Če je okoli Jožefovega dan prekratek, a obeta donos, se podaljša v noč z ognjem, da se ribe privabijo. Na obeh straneh love seve le radi prehrane. Kako jalov je tak izgovor, dokazujejo leta, ko ni bilo niti centimetra vode v teh potokih in ni nihče poginil od glada. Odkar obstoji ribarska zadruga v Ptuju, se opaža pri zaščiti drstušč precejšnji napredek, ali starih navad, ki se podedujejo od očeta na sina, se pač ne da docela odpraviti v kratkem času. Treba bo vzeti še krepkeje vajeti v roke. Pri npšem delu nam pomagata Nar. miliica in ljudsko sodišče. Poseganje oblasti v nedovoljeno poslovanje črnih ribičev povzroča sicer hudo kri, končno pa se le vdajo. Na občnem zboru se je očitalo iz vrst nezavednega članstva upravnemu odboiru, da je kriv, da zabranjuje milica lov na drstiščih. Opozorjeni, da zaradi njih zakon ne bo delal *zjem, mnogi nrso hoteli uvideti, da je zaščita narodnega gospodarstva v splošno korist. Te vodi sebičnost. Kakšno škodo napravljajo državi in ljudstvu posamezniki, izračunajo lahko takoj, če pomnože število ulovljenih ikrnic s 30.000. Prepričan sem, da jim ob dobljeni številki ne bo lahko pri duši. Škodo povečujejo še tovarne Majšperk in Sv. Lenart z onesnaženjem vod. Nič bolje ni z Grajeno. Odkar se prekuhavajo v Petovrji slive, jabolka, tropine in drugo žganje, odteka vsa nesnaga v potok, da uniči do izliva v Dravo vsa živa bitja v njem. Če poginejo celo žabe, kaže to dovolj jakost zastrupitve. Ribarska zadruga se me straši nobenih izdatkov, samo da dvigne ribolov na dostojno višino, ali potrebno je, da jo v tem stremljenju podprejo tudi vojaške oblasti. Uničevanje rib z razstrelivi je bilo do nedavnega skoraj na dnevnem redu. Dogodek pri Rakovčevem mlinu, kjer so vrgli vojaki ročno granato v tolmun, pobrali večje postrvi, na 1000 mladič pa prepustili usodi, je obsodbe vreden, tem bolj, keir je tudi ribarska zadruga vključena v petletni plan, po katerem mora prispevati svoj delež h gospodarskemu povzdrgu naše države. Peter Maroli. Maček ribji tat. Stanujoč ob potoku Grajena, ki še leta 1929. ni bil uravnan i'n po poševnem bregu vsak -čas dostopen racam, kokošim in mucam, sem imel večkrat priliko občudovati našega mačka, kako je znal na spreten način loviti ribe. Čepel je navadno v travi, na robu brega, da je imel pregled čez vodo. Šape so bile pripravljene na prijem. Zaseda se mu je navadno obnesla. Ako je zašla katera ribica v dosegljivo bližino, je sunil z meni nepojmljivo brzino v vodo m na kremplje nabodeno ribico vrgel v loku na suho. Ko jo je pojužinal, se je splazil previdno nazaj na staro prežo iin inekaj-krat ponovil svojo lov. Zame je bila slika od početka zanimiva, ali sčasoma mi je začela presedati. Z luoanjem kamenja ga tatvine rib nisem mogel odvaditi. Šele ko se je spozabil nad sosedovimi račkami, ga je nekega jutra doletela ilz moje puške smrt. Peter Maroh.