OGENJ Azuma  Kondo
Daljne gore se režijo
proti nebu kakor spodnja čeljust morskega psa.
Ko postanejo sence domačinov vranam podobne,
se kmalu spusti na nas
tema noči.
Nikjer časopisa,
nikjer ure,
le prostrano sojino polje je tam. Zmeden sem, kot da sem stopil v dobo bogov, od časa do časa preleti nebo formacija bombnikov najnovejšega tipa in drdranje strojnic je slišati.
Vprašam domačina:
—  Imaš še kaj upanja? Ne odgovori.
—  Si bogat?
Pokaže mi proti dvorišču. Tam je suh kravji gnoj, v kupih ali raztresen.
—  Kaj je to?
—  Ho-a!*
—  Ho-a? Kepa gnoja
gori pod velikansko ponvijo
z rdečkastim in belkastim plamenom.
Domačin in jaz
se prvikrat
smejiva s smehom bogov in ljudi,
s s-mehom bogov in ljudi.
Kitajska beseda, ki pomeni »ogenj«.
298