PEVEC
Starodavni motiv
Vida   Taufer
V staro podobo ubrane glasove
pevec z godalom usmerja,
lice in gibe rok
trga mu skoraj jok;
spev se izgublja v preddverja
in drami narahlo tihe domove.
Ne poje^ jim zgodbe o sreči sveta, le svoja čustva načenja, stisnjen v ozek je krog, strt je in ves ubog; daleč je breg hrepenenja, človeku se redko lepota smehlja.
Okenca so se na hišah odprla,
vsem. stanovalcem ob spevu
ko sij steklenih vaz
sveti se ves obraz;
vase strmijo ob dnevu,
ko' se je vanje lepota ozrla.
Trpko občutijo bedo človeka,
ki poje v svoji podobi;
slutijo bol sirot,
polna je težkih zmot;
bližajo vsi se tegobi,
vsak išče tiho za kamen svoj leka.
Podoba iz davnih dni je zbledela,
malo' je v njej še toplote;
mrtev postane čas,
ko odhiti od nas;
s težavo iščem lepote;
prazen je kraj, kjer je pesem žarela.
401