K STROKOVNI ORGANIZACIJI ŽENSTVA. SAVA. Da.......... Jaz tudi v trop, — ki se poti iii trudi, T^edino oije............—, Želim se vriniti, se mi ne eudi. F. Prešeren. Aforizmi o organizaciji slov. ženstva s posebnim migljajem na strokovno orga- nizacijo so i mene vspodbudile, da napišem nekoliko stavkov. In ker je moj namen, da bi po mojih skromnih močeh kolikor mo- goče pripomogla, da bi se strokovna orga- nizacija tudi že enkrat realizirala, bi mi bilo zelo ustreženo, ako cenjena »Slovenka« sprejme te moje vrstice v svoje predale. I jaz se popolnoma strinjam s tem, da bi se i me ženske morale združiti po stro- kah v posebna društva, ki bi imela nalogo, priboriti ženskam one pravice, ki jim ome- jeni, nerazsodni ljudje (žal, da je takih ogromna večina in da jih tako malo misli s svojo glavo) in tudi kolegi tako radi odrekajo. Redkokedaj se mi je pripetilo, ko sem govorila s kakšnim kolegom o krivicah, ki se nam gode dan na dan povsod, da bi ml bil kdo pritrdil. No, pred ne- davnim se mi je vendar nekaj sličnega prigodilo, ali slučaj je tako nanesel, da nisem imela prilike se prepričati, je-li to bilo odkritosrčno mnenje, ali pa se mi je le tako pritrdilo, da ne bo preveč nepo- trebnega besedičenja. Največkrat pa, rekla bi skoraj: vedno, se zg-odi, da se naši moški kolegi ob vsakem migljaju na krivice, ki nam jih delajo, izg-ovarjajo s tem, da žen- ska ne potrebuje toliko za življenje, da moški imajo navadno — družino, in z drugimi sličnimi puhlimi izgovori, katerim se že od daleč poztia, da nimajo drugega namena kakor dotičnika postaviti v milejšo luč. Pa, da začnem pri sebi : oglejmo si stan ženstva, h kateremu sama pripadam, t. j. stan izmed najzaslužnejših stanov za človeštvo, katerega udje si dan za dnevom kvarijo zdravje z neprestanim govorjenjem in poziranjem prahu za občno naobrazbo ljudstva — učiteljski stan ! Naj mi kdo trdi in dokaže, če more, da moje delo v šoli nima iste vrednosti, kakor ono mojega moškega kolege. Tega ne more nihče ! A ^az bi lahko s fakti dokazala, da delam mnogo, mnogokrat vspešnejše kakor marsi- kateri moški, ki ima gotovo trikrat večjo plačo kakor jaz; a vendar pri tem imam, kakor omenjeno, trikrat manjšo plačo. Naj bo ! Hočem upoštevati, da sem jaz mlada, sveža moč, ki je šele začela svoje delovanje in svojo karijero, a oni, kojega mislim, star, na polju poučevanja izmučen in po nezgodah potlačen individuum. Pa pustimo tega, in vzemimo mladega učitelja, ki je ravno tako navdušen in dela z istim vspehom kakor jaz. Jaz imam torej svojih 20—24 ur na teden, ne vštevši ročnega dela, in istotoliko jih ima učitelj ; a zakaj moram jaz pri istem trudu, pri isterti vspehu in v istih razmerah (mislim namreč starost in kategorijo) dobivati 200—300 kron na leto manj nego moj moški kolega? Kakšno prednost ima on pred menoj ? ]Morda to, da se je slučajno narodil kot mož?—Jeli to takšna zasluga in ali je to sploh zasluga ? — Nismo pač več v onih »blaženih« starih časih, ko so bile ženske moškim le v zabavo, in pa zato., da jim rode otroke, ter so gledali na-nje kakor na nižja bitja ; ko so se celo veleučeni cerkveni učeniki na cerkvenih zborovanjih prepirali o 313 tem, ali ima ženska dušo. . . Ali ponavljam: nismo več v onih časih ! Oni „zlati" časi so že davno minoli in, kar je za nekater- nike najbolj žalostno, se nikdar več ne povrnejo, nikdar več ! Sedaj se pač priznava ženski povsod, več ali manj, njeno intelek- tuelno vrednost in dosledno se mora pri- znati tudi njeno socijalno veljavo. Da sem torej jaz slučajno ženska, to še ni zadosten vzrok, da mora biti moje delo slabše pla- čano kakor moško. Ali ne samo v plačah, tudi v petlet- nicah (kvinkvenijih) se dela razliko med žensko in moškim. Ženska, ki je delala pet let, kakor moški, ni zaslužila, da se ji v isti meri ž njim poviša plačilo, — kakor da bi bila naša leta krajša od njihovih. Žal res, da si naši »gospodarji« niso izmislili ženskih let, ki bi bila manj vredna kakor moška, to se pravi — krajša. Tako bi se vendar zopet vse izjednačilo, ker, če bi bila ista krajša, bi jih pa več doslužile ter tako na vse zadnje na plači vendar dohitele svoje kolege. . . . Torej, kakor rečeno, tudi v kvinkvenijih smo na škodi nasproti svo- jim moškim kolegom, in sicer v tržaški okolici za celih 25 gl. pri vsaki petletnici. Ali to ni še vse ! Tudi za stanovanje se nam odmerja manjša odškodnina, kakor da ženska sama ne potrebuje toliko prostora za stanovanje kakor njen moški kolega samec, — ker je menda razmeroma manjša. Oporekalo se mi bo, da moški ima po največkrat dru- žino, dočim učiteljica, ko ima družino, ali drugače rečeno, če je poročena, ne služ- buje več. In, mimogrede omenjeno, tudi to je velika krivica, da se žensko, ki se je toliko let mučila in trudila, najprej, da se izuči, in pozneje kot učiteljica, da se ja potem, ko se je poročila, kot nerabno odslovi, ne da bi za svoj dolgoletni trud dobila letom primerno pokojnino ali vsaj od- škodnino. K prej omenjenemu ug^ovoru, da ženska nima družine, odgovarjam : kolikokrat je učiteljica primorana vzdrževati mater, brate in sestre! Znan mi je celo slučaj, kjer uči teljica vzdržuje svojo mačeho (drugo so- progo že pokojnega očeta) s celo kopo mačehinih otrok, t. j. svojih polubratov in sester, in to menda z »briljantno« plačo 60 kron. In kako naj se učiteljica v takih razmerah dostojno, svojemu stanu primerno oblači in, kar je najbolj važno, hrani z izdatno in dovolj tečno hrano, ki bi jo l^repila za njen težki poklic?! No upam, da takih slučajev, hvala Bogu, ni mnogo, ali vendar so. Sicer pa je nepravično in nenaravno, da pri plači odločuje družina ; ker potem bi moral učitelj, čegar družina šteje 10 oseb, imeti dvakrat toliko plače kakor učitelj, čegar družina šteje samo 5 oseb. Kje bi bila potem pravica? V službi mora veljati pravilo: enako delo, enake dolžnosti, enake pravice ! Kar zadeva torej manjše plače, manjše petletnice in manjše stanovanjske odškod- nine, bi to bile jednostavne krivice, ki se nam gode. Ali nam se godi celo dvojna krivica. Vsaka učiteljica namreč je primo- rana držati delo v svojem razredu, in če je to slučajno deški, pa v kakem drugem, mešanem razredu, kjer poučuje moška moč. Grez število ur, ki ga v vsakem razredu določuje urnik, in katero število je enako moškemu, mora imeti torej učiteljica vsak teden še tri ure ročnih del z deklicami. Na leto bi to pri nas znašalo približno 130 ur. Vi gotovo pričakujete, da bi za teh 130 ur morale še celo v slučaju, da so naše plače jednake moškim, tembolj pa v slučaju, da se to ne godi, dobivati pri- merno odškodnino. Ali glejte, kako se Vi grozno motite ! Bilo bi pač preveč, da bi me imele 130 ur več dela (to namreč sma- trajte kot nekako nagrado) in zraven še recimo 260 kron več plače. Nam je dovolj delo (vsaj tako lažje prebijemo čas), a de- nar kaj bomo ž njim ! Torej ne le, da pri istem delu in istih dolžnostih nimamo iste plače, kakor naši 314 moški kolegi, ampak pri 1,50 ur daljšem delu imamo približno 400 kron na leto manj, ako računimo, kar je manj na plači, stanovanju in kvinkvenijih. Pri nas se torej ravnajo po geslu : čim več dela, tem manj plačila. Vse to pa sem na dolgo in na široko (no, sicer bi se dalo še marsikaj povedati) razpravljala zato, da znova enkrat poka- žem, kakšne in kolike krivice, materijalne in tudi moralne, se nam gode vedno in gotovo v vseb strokah. Naše prizadevanje bi moralo biti, da jih skušamo odpraviti, kolikor se da, ter da s časom pridemo do tega, ne le, da bomo za jednako delo imele enako plačo, ampak da bomo dobile tudi odškodnino za one ure, ki jih od.služimo pri ročnem delu. A to bi dosegle le s časom, in sicer po strokovni organizaciji učiteljic. .Seveda bi bilo najbolje, da se vse učiteljice združijo v isto svrho, ne glede na narodnost in politčno mišljenje. A ker kaj tacega pri sedanjih narodnostnih pre- pirih in pri malo razviti zavesti jednako- pravnosti z moškimi, — saj sem večkrat sama slišala opombo, od kjer bi jo bila najmanj pričakovala, namreč od svoje izobražene koleginje : ..Kaj hočeš, ženske smo, moramo molčati!" kakor bi bila slučajnost, da smo ženske, nedopustna pregreha, — ni pričako- vati, skušajmo se vsaj me napredne slo- venske uč teljict, ki se zavedamo svojih dolžnos'i, pa tudi svojih pravic, krepko organizirati, da moremo potem kompaktno nastopati v dosego svojih pravic. (rotovo v isti meri, ali morda še v večji meri, kakor v našem stanu, se gode ženskam krivice i v drugih stanovih od strani njihovih moških kolegov. Ako pa nočemo, da se ne bo predcenjevalo našega dela ter ne špekuliralo na njem in na naših močeh, ker vsaj zdaj manj stanejo združujmo se v močna strokovna društva, katerim naj bo naloga energično poganjanje za dosego pravic, ki nam pristoje po božjih in člo- veških postavah. Ne podcenjujmo pa pri tem »splošnega slovenskega ženskega društva« ter pristu- pajmo mnogoštevilno, da s tem pripomo- remo tudi k splošni izobrazbi in probuje- nju slovenskega ženstva. Na delo, in Bog- blagoslovi naš trud ! 315