List 24.
Gospodarske stvari.
Zopet o uravnavi zemljiškega davka po
novi postavi.
„Novice" so v zadnjem listu naznanile tarife, kakor jih je 12 okrajnih cenilnih komisij na Kranjskem izročilo deželni komisiji.
Ker so med drugim tudi razločki te cenitve v po-samesnih okrajih naše dežele zel6 veliki, je pač vprašanje^ opravi ceno: kakošen kruh bode iz te moke?
Človek, ki poznd našo deželo z njenimi klimatič-nimi in zemljiškimi razmerami, mora se pač čuditi, ako še posebno vgleda tarifne številke za okraj Krški, Kamniški itd., sploh tarife za vinske kraje in gozde (boršte).
Res je to, da te tarife so le še predlogi imenovanih 12 komisij, in da po tem še le tarife poročevalca, to je, višega inšpektorja g. Kreman-a, ki utegnejo morebiti sem ter tje še više biti, pridejo v obravnavo deželni komisiji, ktera ima po §. 30. dotične postave nalogo, razsoditi jih, sprejeti jih ali pa predru-gačiti. Ko bode deželna komisija to storila, potem jih bode po §. 81. razglasila, in zdajci nastopi po §. 32. čas za pritožbe (reklamacije), ki je odmerjen na 6 tednov.
Da je zemljiški davek na Kranjskem veliko previsok, o tem so že tožili nekdanji deželni stanovi, tožil je deželni Kranjski zbor in dosegel od milosti presvitlega cesarja leta 1864. vsaj to polajšavo, da se vsako leto nekoliko odpiše od tega prenapetega, tedaj za krivično spoznanega davka. Pa še drug mož, ces. finančni visi uradnik pl. Pelsenbrun, ki gotovo ni hotel naši deželi kaj zastonj dati, je bil tako pravičen, da v svoji ^statistiki" (na strani 42., 43., 47., 54. in 55.) odkritosrčno pravi, da naša dežela previsok zem-ljiški^davek plačuje.
Ce pa vidimo zdaj te tarife okrajnih deželnih komisij, ki so jih unidan naznanile ,,Novice", in če g. Kreman morebiti pride še z višimi, strah vsacega domoljuba obide, ali pač po novi postavi, gotovo iz blagega namena dani, ne pridemo iz dežja pod kap! Kakor mdra tedaj po pravici tlači vsacega, kdor davek plačuje, negotovost, kolikošne tarife bodo obveljale naposled in bodo postava postale.
Ko so leta 1824. prvi kataster narejali tudi za Kranjsko deželo večidel tujci, ki niso niti dežele pognali niti z našimi ljudmi govoriti znali, bil je nasledek
ta, da smo dobili tako visok davek, o kterem je s krepko besedo v deželnem zboru tožil grof Anton Auersperg.
In kakošna se nam zdaj godi? Malo bolje. Iz tujih dežel smo dobili cenilcev, ki ne poznajo dežele in med kterim so za tako važno delo nekteri cel6 tako nesposobni bili, da vlada sama je za potrebno spoznala, kmalu dva iz Poljskega le sem nastavljena odstraniti. Ker nam ne gre za osebe, ampak za stvar in to silno važno stvar, zato nočemo pretresovati oseb, ki pri nas delujejo o cenitvi zemljiškega davka, a potožiti moramo to, da se vsled jasnega §. 10. ni strogo tako ravnalo, kakor se je razpis služeb za okrajne ceniine referente glasil, da bili bi na mesto referentov, ki so duša okrajnim komisijam, dobili ali domače ljudi ali vsaj take, ki našo deželo in njene kmetijske razmere poznajo, pa so tudi strokovnjaki v svojem poslu. Temveč pa je to obžalovati, ker vemo, da so se možje kakor Seitner, Witschel, Rožic in drugi oglasili za taka opravilstva; al niso se sprejeli.
Nikakor pa nočemo s tem vso krivdo tako na-vskrižnih tarif valiti samo na tuje može, kajti tudi nemarnost mnogih domačih ljudi je tega kriva, da so okrajne ceniine komisije stvarile tarife, s kterimi nikakor ne moremo zadovoljni biti in ki že same po sebi v svojih razločkih kažejo, da niso iz lastnosti naše dežele vzete.
Ze so pretekla 3 leta, kar traja cenitev zemljišč; kdaj bode po takem pri kraji, ne more se vedeti; to pa vemo, da je zadnji čas, da se možje, ki so v okrajnih cenilnih komisijah, spustijo zdaj v resni prevdarek tega, kar potrebuje prenaredbe, in se predrugači tako, da je tarifa pravična jn okraj okraju podoben. Po toči zvoniti je prepozno. Ce so domači udje okrajne ceniine komisije sami po sebi prenečimurni ali prene-vedni za to, da se potegnejo za pravični davek in se ne zavedajo velike odgovornosti, ki so jo pred deželo na-se vzeli, treba je, nečimurne spodbosti k delu in nevedne podučiti.
Valiti na deželno komisijo, da bode ona poravnala vse, kar je krivo, more le tak, ki ne v6, da ona delati in presojati le more na podlagi materijala, ki se jej iz dežele nakopiči. Vendar v tacih okoliščinah, v kterih smo dandanes, ne moremo si kaj, da ne bi prav glasno, a zaupljivo klicali domoljubom našim, ki sedijo v deželni komisiji: „videant consules, ne quid detri-menti res publica capiat"!