Sreiko Kumar Pretckli teden, 9. t. m., je slavil Srečko Kumar svojo petdesetletnico, ki je bila obenem 25 letnica njegovega umetniškega udejstvovanja. Ob tej priliki mu je bil prirejen v Beogradu poseben slavnostni večer, kjer sta sodelovala tudi njegova dva pevska zbora »Beograjsko učiteljsko pevsko društvo »Marinkovič« in »Jugosl. akademski pevski zbor iz Zemuna«. Jubilant je bil deležen prisrčnega slavja. Njegovega jubileja so se spomnili vsi naši večji listi in od vsepovsod je dobil številne čcstitke. Iz Slovcnije sta se udeležila proslave in se spomnila Kumarja ob njegovem jubileju s čestitkami in darovi Drago Supančič v imenu našega Učiteljskega pevskega z'bora in Avgust Šuligoj v imenu »Trboveljskega slavčka«. Teh čestitk je bil Kumar še najbolj vescl, zakaj pol srca je menda pustil za vedno v Sloveniji. Srečko Kumar je močna umctniška osebnost. Že njegovo bujno življenje nam da to slutiti. Na učiteljišeu v Kopru je vodil dijaški orkester, a je bil obenem tudi cden glavnih voditeljev štrajka, pri katerem so zahtevali naši dijaki, popolnoma slovensko učiteljišče. Bil je izključen iz šolc. Šele na razne intervencije je smel maturirati. Za učitelja je bil le dve leti. Kasneje se je popolnoma posvetil glasbi. V par letih je dovršil Tartinijev konservatorij v Trstu in nato je nadaljeval svoje študije v Lipskem pri znamenitem nemškem glasbenem pedagogu prof. Penbauru. L. 1914. je bil imenovan za učitelja glasfoe na učiteljišču v Negotinu. Namesto v Srbijo pa je moral k vojakom. Po vojni se je ustavil najprej v Trstu. Ko mu tu ni bilo delo več mogoee, se je preselil v Ljubljano. Tudi tu ni vzdržal dolgo. Njegova nemirna kri ga je gnala dalje. Šel jc v Zagireb in po nekaj letih v Beograd. Je to njegova zadnja postaja? Ne verjamem. Premladosten je še vedno in prenemirna je njegova kri. Po vsej tej njegovi dolgi poti tako v Trstu, v Ljubljani, v Zagrebu in v Beogradu je pustil vidne sledove dela in truda za sabo. Kumar je človek velikih siposobnosti, 25 let njegovega udejstvovanja nam to jasno priča. Mož iniciative je in sijajen organizator. Udejstvoval se je kot pianist, kot glasbeni pedagog, kot pevovodja in kot izdajatelj in urednik. Kot pianist je nastopal posebno prve časc v Julijski krajini, kjer se je izkazal kot izvrsten interpret Chopina in Beethovna. Tam je organiziral Učiteljski zbor, ki ga je dvignil na izredno umetniško višino. Z njim ni dosegel le lepih uspehov po mestih v Julijski krajini, ampak tudi v Benetkah in v važnem glasbenem središču Italije — v daljni Bologni. V Trstu je ustanovil tudi svojo glasbeno šolo, ki se je kasneje združila z tržaško Glasbeno matico. Kmalu si je ustvaril lep kader glasbenega naraščaja, s katerim je imel nckaj prav uspelih nastopov. Ko so italijanska oblastva razpustila Zvezo slovenskih učiteljskih društev v Italiji, uničila pevski zbor in onemogočila vsako slovensko prireditev, jc prišel Srečko Kumar v Ljubljano. Tudi tu je imel kmalu polne roke dela. Poučeval jc pri Glasbeni matici klavir in vodil je nekaj časa Matični pevski zbor. Kmalu se je z vso vnemo oklenil Učiteljskega pevskega zbora JUU in priredil z njim številne koncerte >po vseh večjih mestih države in uspelo turnejo po Češkoslovaški. Iz Ljubljaine so ga izvabili v Zagreb, kjer je bil dirigent »Kola«, s katerim se je udeležil pevskega festivala v tujini, in učitelj na »Muzički akademiji«. V Zagrebu je ustanovil tudi glasbeno šolo »Lisinski«, kateri je bil dalj easa ravnatelj. Tudi v Zagrebu se ni ustalil. Gnalo ga je proti osrčju države. Zdaj je profesor glasbe v Beogradu in ima poleg že omenjenih zborov še svoj mladinski zbor. Kot učitelj klavirja in pevovodja je propagiral in protežiral domačo glasbo. Pri koncertih je najrajši nastopal s pcipolnoma novimi, še neizdanimi skladbami in tako dajal skladateljem pobudo za delo. Lotil se je tudi najmodernejših, včasih celo hudo tveganih skladb in odprl na široko koncertne dvorane tudi našim mladim nadarjenim skladateljem. Velikih zaslug si je pridobil Rumar tudi kot izdajatelj in urcdnik. Z »Otroškimi pesmimi« in posebno še z »Grlico« nam je podal zbirko otroških pesmi, kot je še nismo imeli in ki so tudi pri večjih narodih prava redkost. S temi in z vplivom, ki ga je imel na učiteljstvo, je pripomogel, da so vsepovsod vzklili pevski zbori, ki so s »Trboveljskimi slavčki« zadobili najvišji zalet. Danes ima Kumar petdeset let. Z zadoščenjem gleda lahko na svoje dosedanje delo. Lahko bi postal in se odpočil. Srebrne niti žc prepletajo njegove lase, a drugače je ves tak kot je vedno bil: nemiren, nestalen, neugnan in ves poln življenjske energije. Nc, zanj še ni počitek in zapeček. 2e ga vidim, kako si viha rokave za nove sveže brazde. ki iih zareže bodoče dni. A. Š.