laStSiio ciiĄo se itiitli naši inlatiiiti! Mladini se mora dati v roke dobro, najboljše čtivo. Najboljše je njej ikomaj dobro. Mlad duh je potreben podviga k lepim idealom in visokim ciljem. Le visoko postavljen cilj je vreden, da za njim zabrepeni mlado srce. Kar se giblje v nižinah, vleče mladega duha k tlom ter ubija v njem idealizem. Kar je iigodno samo za telo, nasprotuje pa duhu, je kvarno za mladino. Ako mladina ne živi od duha, živi telesu in njegovim željam. Taka mladina kmalu zapade dušni smrti. Gorje taJki mladini, gorje narodu, iki ima tako mlaciino! Mladina sprejema v sebe dušno hrano iz knjig, fci jih čita. Čim manj razsodnosti ima lcak človek, tembolj se preda vtisom, iki jih prejema iz tiskane besede. Ako so ti vtisi v skladu s krščansko resnico in moralo, bodo v mladi duši iičinkovali v resnici prosvetno, vzgojno in oplemenitujoče. Ako pa nasprotujejo veri, rušijo cerkveno avtoriteto, ako puščajo v nemar božje zapovedi, ako -vzbujajo pohotnost in poželjivost, so učinfci strahotno razdejanje v mladi duši. Iz tega se vidi, ikako odgovornost napram narodu in njegovi mladini nakopljejo na sebe tisti, ki izdajajo fenjige ali objavljajo po listih. spise, (ki prej označene skladnosti nimajo. »Domovina« je objavljala v prvem polletju letošnjega letnika prevod po- vesti nemškega pisatelja Riharda Vos- sa z naslovom »Dva človeka«. Čudimo se, da nudi svojim čitateljem tako čti-vo. Rihard Voss je med Nemci znan kot dekadenten (književno-propaden) pisatelj, nezdrav, hlastajoč po učinku,ki ljubi to, ikar je grozljivo in strastnorazpaljeno. Vse te slabe lastnosti pridejo do izraza v navedeni povesti. Voss je protestant, ki katolicizma ne pozna. Kako malo so mu poznane katoliške stvari, se n. pr. vidi iz tega, da piše: »Duhovnika je spremljal deček s ciborijem, ki je bil zagrnjen z bledo svilo. To je bilo razburjenje! Dolomitski ljudje so drug drugemu šepetali veliko novico: Spokorniku, grešniku so dovolili, da je prinesel Gospoda k nam!« Ljudski šolar pri nas ve, da ciborija z Najsvetejšim ne nosi deček ter da se k maši ne prinese s seboj Gospod, marveč da se pri sv. maši spremeni kruh v Telo Gospodovo. Dva človeka — Iudita Platterjeva in avguštinski pater Pavel, grof po rodu, ki je vsled materine želje postal duhovnik — sta kakor pisatelj sam, skozinskoz protestantovska značaja, čeprav sta člana katoliške cerkve. Ona je po mišljenju in življenju poganka, ki ne potrebuje ne molitve, ne Boga, ne Z\eličarja, ne njegove milosti, ne zakramentov! V obupu nad neutajeno ljubeznijo si konča življenje s samomorom. Pater Pavel je neuravnotežena osebnost, iki je višje nego Kristusovo trp ljenje, ild ga blasfemi.no (bogokletno) ponižuje, stavi svoje trpljenje ter z zabičevanjem: »Križaj samega sebe«, zapelje nepokvarjenega samostanskega učenca Einharda, da se dobesedno s svojim telesom pribije na križ. Anormalnost, dostojna pisatelja Vossa! Tendenca (smer) povesti je obrjcna zoper celibat (neženjenost) katoliškili duhovnikov, ki je nenaravna ustanova in pretežko breme. To je pristno lutrovsko pojmovanje, iki se opira na Luthrov nauk, da človek nirna svobodne volje ter da vsled tega nujno podleže v borbi zoper poželjivost mesa. Človek pa ima svobodno voljo, ki ni brezmočna sužnja strasti, in ikatero po nauku katoliške cerkve podpira božja milost v borbi zoper strast, skušnjavo in zapeljivost do zmage. Pater Pavel ni zmagal, ker se ni ponižno podredil božji milosti, marveč se je vdal plamenom strasti. Na smrt ponesrečeno Iudito je poljubljai, kakor piše v svojih zapiiskih v Rimu, »po mrtvih ustnih in kričal v njen otrpli obraz o svoji ljubezni«. Šel je od nje, vedoč, da ne sme več biti duliovnik. In vendar je ostal, in ne samo ostal je, postal je »v ceiikvi mogočnik, oblastnik in gospodovalec«. Gospodoval je »nad dušami Ijudi, kakor da bi ne bil maziljen, ampak kronan«. S tem hoče pisatelj zadeti takozvani klerikalizem, iki je priljubljena glasilka vseh protikatolišk-o usmerjenih svobodomislecev in prosvitljencev. Da ostane dosleden v svoji tendencioznosti proti l^atoliškemu duhovstvu, slika pisatelj p. Pavla naposled kot žrtev obupa, ki vzklika: »Moje življenje je bilo zgrešeno. Moja grešna duša ne bo vso večnost bivala v družbi blaženih — v družbi s teboj, Iudita (!!!)«, ter si konča življenje. Takšno protikatoliško čtivo si upa »Domovina« nuditi našemu ljudstvu! Ali se zaveda, kakšen vpliv rnora imeti takšno čtivo zlasti na mladino?!