Vojaške vaje      %                 fl
 frihodnji teden pridejo pa vojaki k nam!" tako je zašumelo mej bivalci         lepe vasice Brinje.  Vse se je zanimalo za to Brinjarjem nenavadno novico, mlado in staro, malo in veliko. Da je bilo mlado ljudstvo še bolj  radovedno nego starejše,  tega  mi ni treba še posebej praviti.   Za vse Brinjevske otroke seveda ne morem biti poročnik, kako so se vedli ob tem prihodu domovinskih  braniteljev; saj sem še jedno družinico težko ujel, da vem o njej kaj natančnejega poročati iz te za Brinje preimenitne d6be.            
-»¦3    168    s»-
Na vrtu pred lepo hišo skoro v sredi vasi so bili zbrani trije glasno govoreči dečki, domača dva, šestletni Jožko in dvakrat toliko stari Ivanek, pa sosedov Matevžek. Seveda se je sukal ves njih pogovor le okoli vojakov, ki so bili napovedani, da pridejo že nastopni ponedeljek na jesenske vaje. Mali Jožko še poprej nikoli ni videl vojakov, to se pravi, živih ni še videl, a naslikanih je imel dokaj v svoji zbirki, katero je imenoval ,,igrače". Ivan jih je pa že večkrat opazoval v mestu; jako rad je hodil gledat vojaške vaje v prostem času, zlasti od takrat, ko je bil njegov starejši bral Nace pri vojakih. Zato se je Janko najrajše pridružil takrat, kedar so se otroci igrali »vojake"; tudi malegajožka je že naučil. da je znal dokaj točno sukati puško in mahati z leseno sabljico ter se junaško obračati na desno in levo; cel6 vojaški ,,stopaj" mu je bil že dokaj utrjen v detinskih nožicah.
Lahko si torej mislite, s kolikira veseljem so naši mladi junaki vsak po svoje pričakovali napovedanih vojaških vaj. Vendar vsako veselje ima tudi svojo senčnato stran. Sosedov Matevžek je namreč nalašč strašil ne-izkušenega Jožka, češ, kako zelo je nevarno gledati vojaške vaje, kako grozovito streljajo, kako strašansko hitro dirjajo čez njive in travnike itd. In ko je videl hudomušni Matevžek, da se plašljivi Jožek že bolj boji nego veseli vojakov, ga začne še bolj dražiti.
Slednjič pride zaželjeni ponedeljek. Na vse zgodaj se spravijo naši junaki na hribček pred vasjo, da bi od tam gledali velike vojaške vaje. Kmalu zagledajo tam na daljni cesti visoke in dolge oblake prahii; nato zazro tudi vojaške čete: dobro se razločijo pešci, konjiki, topničarji itd. Čim dalje bliže se pomika vojska, razdeljena v ,.naše" in ,,sovražnika"! Kar zaigra v bližini vojaška godba! Kaj tako lepega in veselega pa še ni slišalo Jožkovo uho. Tisto cviljenje in ,,navžanje" ob ženitninah še senca ni bilo proti tej godbi. Hitro mu izgine ves strah in junaško začne stopicati po travi, kakor bi se hotel kosati z vojaki; in še celo veselo ukati je začel.
Seveda, ko bi bila pri vojakih zmiraj le godba, bi bilo prijetno vojaško življenje in privadil bi se ga v kratkem, kakor je bilo videti, tudi bojazljivi Jožko. A tu je opazil polagoma še marsikaj drugega, da mu je kar sapo zapiralo. Slednjič pa se blizo njega \z velikanskega topa zabliska in pokadi ter strašno zagrmi! Jožek se začne tresti in — milo jokati; sam ne ve, kaj bi bilo bolje delati z rokami, ali bi tiščal ušesa ali bi brisal solze iz očij. Zastonj ga tolaži Ivanek, zaman se pridruži tudi Matevžek in zagotovlja, da se je unkrat le šalil, da ne bo nič hudega, da v topu ni krogle in da stre-ljajo le ,,na slepo" ter da je povrh tega top obrnjen na drugo stran itd. Vse, vse ne pomaga nič, kar nič — preplašeni Jožko ne pozna nobene druge pomoči nego ono, ki se jo je naučil menda od zajca — hitro, kolikor zmorejo male pete, beži in teče naravnost domov — v varni kotiček za peč, ali menda pod posteijo, tega ne vem več natanko!
Oba, Janezek in Matevžek, sta bila seveda tega vesela, da vsaj ni bilo treba vedno paziti na malega bojazljivčka, ter sta se lahko še bolj bližala vojakom in si marsikaj natančneje ogledala in zapazila, kar jima utegne pozneje še koristiti.
-W    169    S*-
Nekaj tednov se je še vedno govorilo mej mladim svetom o lepih vojaških vajah in seveda večkrat tudi kaj omenilo o Jožkovi pogumnosti. Vendar so se slednjič tudi tega naveličali in pri miru pustili Jožka, ki je po svojem jjnečastnem" begu že mnogokrat ponavljal trdni sklep, da bežal pa že ne bo več, ko bi se primerilo še kaj hujšega.
Ko so minule vojaške vaje, je prišel na odpust starejši brat Nace. Vsi so se ga zelo razveselili, še posebno pa Jožek, zakaj dobri Nace ni prišel , prazen, marveč vsakemu je prinesel za spomin iz mesta kako darilce, — Jožku pa največje, namreč bobenček za vojaške igre. Sedaj so se pa v Brinju na novo začele vojaške vaje, namreč mej otroci. Ivan je naučil Jožka bobnati s takim uspehom, da je zatrjeval glasno in slovesno: ,,Kadar bom tako velik, kakor je naš Nace, pojdem tudi jaz v vojake; pa ne drugače, kakor če me vzprejmtf — za bobnarja!"                                                        Internus."
i