O NOVI NAJDBI MASTOBONTOVIH OSTANKOV ' NA SLOVENSKEM I. Rakovec Z 2 tablama slik
V Čentibskih goricah vzhodno od Lendave je našel posestnik Franc Mart on konec decembra 1951 pri rigolanju v svojem vinogradu ostanke dveh mastodontovih molarjev ter drobce kosti, ki izvirajo bržkone od reber. Ostanki so ležali v kremenovem, kakor mivka, drobnem pesku, in sicer 60 cm pod površjem najnižje, 20—30 m visoke terase.* Drobci kosti so bili raztreseni na prostoru ca. 4 m2. Marton je na istem mestu kopal še 60 cm globlje, da bi odkril nadaljnje ostanke, a ni našel ničesar. Pač pa so po pripovedovanju domačinov že pred prvo svetovno vojno dobili v dolinici pod omenjeno teraso okrog 1 m dolgo kost, ki je verjetno pripadala isti živalski vrsti.
Kremenov pesek vsebuje mnogo muskovitne sljude, karbonatov skoraj nič, pač pa nekaj redkih mineralov (cirkon, titan itd.). Pesek je na površju in še v globini 10 m ali' kaj več rumenkastorjav, medtem ko je globlje svetiosiv. Plasti peska so 10-—15 m debele in se menjajo z K—^ m debelimi plastmi temnosive peščene gline, mestoma pa tudi s plastmi peščenega laporja.
Po dosedanjih ugotovitvah pripadajo vse te plasti srednjemu pliocenu in morda tudi še najmlajšemu oddelku spodnjega pliocena.
Molarja ne kažeta nobenih takih poškodb ali oglajenosti, ki bi govorile za daljši transport ali za drugačne plasti, kot so v najdišču in njegovi okolici, namreč za bolj debelozrnate naplavine, po katerih bi mogli sklepati, da sta bila pozneje odplavljena bliže k takratni obali. Kljub temu moremo reči, da so bili mastodontovi ostanki preloženi s prvotnega nahajališča na drugotno mesto. Mehkejše plasti okoli najdišča sicer niso mogle pustiti kakih vidnih sledov na molarjih, toda okolnost, da so bili deli okostja (mišljene so tu tudi kosti, ki jih pogrešamo) razmetani daleč naokrog, govori vsekakor za to. Nobenega razloga pa ni, da bi ne smeli imeti najdbe za paravtohtono in 'sinhrono.
Ravnateljstvo Geološkega zavoda v Ljubljani, v katerega zbirki sta molarja sedaj shranjena, mi ju je rade volje prepustilo v obdelavo, za kar se mu najlepše zahvaljujem.
* Geologu M. Pleničarju se iskreno zahvaljujem za podatke o najdišču in tamkajšnjih plasteh.
Opis ostankov
Na bolje ohranjenem molarju (tab. I, si. 1 a, b) so odbite vse ikorenine. Na aboralnem delu je alveolarna duplina na široko odprta, medtem ko je na oralnem prečna stena med koreninskima kanaloma še ohranjena. Sama zobna krona je skoraj popolnoma nepoškodovana, če odštejemo malenkostno odkrušenost sprednjega talona na posttritni strani, neznatno oškrb-ljenost prvega prečnega grebena na praetritni polovici in odrgnjenost prvih dveh prečnih grebenov na žvekalni ploskvi posttritnih polovic.
Horizontalni obris molarja je v splošnem pravokotne oblike. Oralna in posttritna stran sta ravni'. Praetritna stran je v sredini (ob drugem prečnem grebenu) tako konkavna, da je na videz molar na tem mestu povprek nekoliko stisnjen. Aboralna stran,je lahno zaokrožena in prehaja v polkrogu v lingvalno, medtem ko tvori na bazi ob prehodu y bukalno stran skoraj pravi kot.
Na sprednjem talonu je .dobro vidno od sosednjega molarja obtiščano mesto. Na zadnjem talonu kaj takega ni opaziti, saj naš primerek še ni tako obrabljen, da bi mogel za njim sledeči molar stopiti v funkcijo.
Prva dva prečna grebena in praetritna polovica tretjega prečnega grebena so že tako načeti, da se je na žvekalni ploskvi pokazal dentin. Posttritna polovica tretjega grebena in četrti greben pa sta le toliko obrabljena, da na oral ni strani vzboklin ne opazimo drugega kakor samo poševno navspred nagnjene fasete. Fašeta na posttritni polovici četrtega prečnega grebena je še ostro omejena, medtem ko so robovi vseh ostalih faset že močno zglajeni. Na zadnjem talonu ni nobenih sledov kakršnekoli obrabljenosti, saj mamile še daleč ne dosegajo višine pred njimi stoječega prečnega grebena.
Po Lehmannu naj bi bile pri bunodontnih mastodontih najviše ležeče točke prečnih grebenov in zapornih vzboklin najprej načete (1950, 224), toda molar iz Čentibskih goric kaže, da so bile na zadnjem prečnem grebenu obrabljene že nekatere nižje vzbokline, medtem ko so ostale nekatere najvišje še povsem nenaeete.
Razlika med obrabljenostjo praetritne in posttritne polovice je precejšnja. Dentin na žvekalni ploskvi praetritne strani ne zavzema samo precej večjega obsega, marveč je tudi bolj izjeden kot na posttritni polovici krone.
Sklenina je pretežno orne barve. Na nekaterih mestih, kakor na primer v prečni dolini med tretjim in četrtim grebenom ter med slednjim in talonom, prehaja v modrikasto barvo. Na močneje oguljenih delih zobne krone so posebno bukalna ter lingvalna pobočja glavnih vzboklin in bazalni del posttritne strani sivkastomlečne barve. Dentin je na žvekalni površini temne sivorjave barve.
Sprednji, talon je na posttritni strani močneje razvit kakor na praetritni. Deloma je bil temu vzrok večji pritisk sprednjega molarja na praetritno stran, saj je na tej strani zob znatno bolj obtiščan kakor na posttritni. Sprednja zaporna vzboiklina prvega prečnega grebena se je na že precej obrabljeni žvekalni ploskvi spojila s srednjim delom talona.
Cingulum je na lingvalni strani boli razvit kot na bukalni. Povsem zapira izhod doline med prvim in drugim prečnim grebenom na lingvalno stran, zaradi česar je ta dolina kotanjasta. Ob izhodu doline med drugim in tretjim grebenom je cingulum naznačen samo z eno bradavico, prav tako med tretjim in četrtim grebenom, vendar je tamkajšnja bradavica nekoliko manjša.
Rob bazalne odebeline na bukalni strani ne doseže take višine kakor na lingvalni. Vrh tega je odebelina tu znatno manj hrapava kot na lingvalni strani. Med prvim in drugim prečnim grebenom sega cingulum na bukalni strani daleč v notranjost doline, kjer se končuje s precej močno razvito bradavico, prislonjeno ob pobočje prvega grebena. Na bazi krone postaja cingulum v aboralno smer čedalje slabši, podobno kot na lingvalni strani. V dolini med drugim in tretjim grebenom opazimo enako vrsto bradavic kakor v dolini med prvim in drugim grebenom, le da so tu mnogo manjše in hkrati prekrite s cementno plastjo. Morebitne bradavice v dolini med tretjim in četrtim grebenom prekriva debela plast cementa.
Podolžne brazde so dobro izražene na pobočjih prvih treh prečnih grebenov na oralni in deloma tudi aboralni strani. Klahn je mogel med številnimi primerki ugotoviti take brazde posebno na zgornjih sprednjih dveh molarjih (1922, 106).
Prvi prečni greben obstoji na praetritni strani iz glavne, stranske in dvojne zaporne vzbokline. Sprednja zaporna vzboklina je tako stisnjena od spredaj stoječega zoba, da sega še nekoliko na posttritno stran. Na stransko vzboklino se priključuje zadnja vzboklina, ki se tišči zaporne vzbokline naslednjega (drugega) prečnega grebena. Zaradi precejšnje obrabljenosti so vse navedene vzbokline na žvekalni ploskvi spojene, tako da tvori njih dentin enotno ploskev. Na posttritni strani imamo glavno in stransko vzboklino ter precej slabše razvito zadnjo zaporno vzboklino. Ta se prav tako dotika sprednje zaporne vzbokline drugega grebena kakor ona praetritne polovice. Zavoljo nekoliko manjše obrabljenosti posttritne strani sta na žvekalni ploskvi docela spojeni le glavna in stranska vzboklina. Zaporna vzboklina še ni tako obrabljena, da bi se tudi že na njej pokazal dentin.
Drugi prečni greben sestoji na praetritni strani, kot je iz žvekalne ploskve prav dobro razvidno, iz štirih vzboklin, glavne, stranske in dveh zapornih. Greben te polovice je bil močno potisnjen navspred, hkrati pa tudi proti sredini krone. To je bil po mojem mnenju tudi vzrok, da je baza krone na lingvalni strani prav na tem mestu konkavna. Sprednja zaporna vzboklina se tišči obeh zadnjih zapornih vzboklin na praetritni in posttritni strani prvega prečnega grebena in tako popolnoma zapira dolino med prvima dvema grebenoma. Od vseh vzboklin na praetritni strani je zadnja zaporna vzboklina najslabše razvita. Na posttritni polovici zoba imamo glavno in stransko vzboklino. Slednja ima na aboralni strani precejšnjo nabreklino, ki jo moremo označiti kot zadnjo zaporno vzboklino.
Tretji prečni greben obstoji v obeh polovicah krone iz treh vzboklin, glavne, stranske in zaporne. Na praetritni strani je glavna vzboklina
največja in najvišja. Sprednja zaporna vzboklina je nekoliko manjša in ne zapira povsem prečne doline, marveč jo v sredini le močno zoži, to se pravi, da se samo z vznožjem .dotika sprednjega grebena. Stranska vzboklina, ki je najmanjša, še ni tako Obrabljena, da bi se tudi na njeni žvekalni ploskvi pokazal dentin, kakor se je na ostalih dveh vzboklinah. Na posttritni strani je glavna vzboklina prav tako največja. Nekoliko manjši stranski vzboklini je priključena na aboralni strani še manjša zadnja zaporna vzboklina. Njena konica ne sega do žvekalne površine. Meja med njo in stransko vzboklino je jasna, izrazitejša kot na drugem grebenu.
Četrti prečni greben sestoji na praetritni strani iz glavne vzbokline, nekoliko manjše sprednje zaporne in še manjše stranske vzbokline. Vse tri so na vrhu razcepljene v dvoje. Zaporna vzboklina se sicer tudi z vznožjem ne dotika sprednjega (tretjega) grebena, vendar dolino močno zožuje. Na posttritni polovici sta le dve vzboklini, večja glavna in stranska. Na slednji opazimo na mediani strani podolžno zarezo; po njej ločeni manjši del nas spominja na zadnjo zaporno vzboklino prvih treh prečnih grebenov, le da tu ni obrnjena navzad, marveč v mediano smer. Vzboklini na posttritni strani četrtega prečnega grebena ne stojita več pravokotno na podolžno os krone kakor ostale v .posttritni polovici, marveč poševno navspred.
Zadnji talon sestoji iz petih različno velikih mamil, od katerih je druga, od lingvalne strani šteto, največja. Talon doseže nekaj nad polovico višine zadnjega prečnega grebena.
Zadnja, zaporna vzboklina, ki je razvita .na praetritni strani samo na prvih dveh grebenih, doseže na drugem grebenu komaj polovico tiste velikosti, kakor jo ima na prvem. N.a posttritni strani je zadnja zaporna vzboklina na prvih treh prečnih grebenih dobro vidna, na četrtem, se zdi, je le malenkostna sled. Na prvih dveh grebenih je ta vzboklina nekoliko slabše razvita kakor na praetritni strani. Praetritna stranska vzboklina je razvita na vseh grebenih približno enako močno, medtem ko. je na posttritni polovici krone na četrtem grebenu nekoliko manjša kot na sprednjih treh.
Prečne doline so na bukalni (posttritni) strani nekoliko širše kot na praetritni, kar je nedvomno v zvezi z alternacijo.
Vzbokline posttritne polovice so zaradi manjše obrabljenosti precej višje od onih na praetritni strani, izvzemši pri zadnjem prečnem grebenu, kjer je glavna vzboklina praetritne polovice nekoliko višja od enake vzbokline posttritne strani. Višinska razlika med obema polovicama je pri sprednjih grebenih največja. Tako je žvekalna ploskev nagnjena v poševni smeri od zadaj navspred proti prvemu prečnemu grebenu praetritne strani.
Pobočja posameznih prečnih grebenov so na lingvalni kakor bukalni strani skoraj enako strma. Se bolj strma so pobočja v prečnih dolinah.
Štirje prečni grebeni so razviti le na intermediarnih molarjih. Venzo sicer omenja M2 s 5 prečnimi grebeni (1950, 52, 54), toda pri tem ima zadnji talon za peti greben, medtem ko naj bi zadnji talon zaradi nedoraslosti manjkal (1950, 52, 54). Glede na to, da je na molarju
iz Čentibskih goric praetritna polovica prečnih grebenov pomaknjena navspred, pripada zob zgornjemu intermediarnemu molarju, čeprav ni opaziti na zobni kroni v longitudinalni smeri potekajoče konveksne površine. V transverzalni smeri je žvekalna ploskev v sredi krone nekoliko konkavna. Ker se nahaja praetritna polovica vedno na lingvalni strani molarja, imamo opravka z zobom iz leve čeljusti.
Molar je dolg 108 mm. Prvi' greben je na bazi 64 mm širok, drugi 61 mm, tretji 64,5 mm in četrti 61 mm. Največjo širino doseže torej na tretjem prečnem grebenu. Širina prvega grebena na žvekalni ploskvi meri 47 mm, drugega 41 mm, tretjega 35 mm in četrtega ca. 29 mm. Indeks, to je razmerje med dolžino krone in njeno največjo širino znaša 59,7 %>. Sklenina je debela 3,5 mm.
Take dimenzije, kakor jih ima naš primerek, dosežejo pri vrsti Anancus arvernensis M1 in M2. KI ahn navaja za M1 dolžine 91,5—101,0 mm, največje širine pa 58,0—66,0 mm. Pri tem je upošteval tudi zob iz železniškega predora pri Lassnitzu na srednjem Štajerskem, ki ga je Bach opisal kot M2 (1910, Taf. X, Fig. 3) ter zob iz Bribira v Hrvatskem Pri-morju, ki ga je V ac ek prav tako določil za M2 (1877, Taf. VII, Fig. 2). Za M2 navaja Klahn dolžine 120,0—161,0mm, največje širine pa 74,0—88,5 mm. Dimenzij zoba iz predora pri Lassnitzu, ki ga Klahn tu pomotoma zopet navaja (medtem ko ga iz Bribira ne več), nisem upošteval. Ce dodamo k tem dimenzijam za M1 in M2 še tiste, ki jih navajajo Schlosser (1907), T o u 1 a (1911), G or j a novic (1912), Schlesinger (1921, 1922) in V en z o (1950), katerih Klahn ni ali ni mogel upoštevati, vidimo, da znaša variacij ska širina pri dolžinah za M1 87—116 mm, pri največjih širinah pa 53—79,5 mm, medtem ko pri dolžinah za M2 100—145 mm, pri največjih širinah pa 63—88 mm.
Med številnimi M2 navajata le Weithofer (1891) in Toula (1911) po enega z dolžino 100 mm. Razen teh dveh so vsi ostali doslej znani M2 daljši od našega primerka. Potemtakem je verjetneje, da pripada obravnavani molar iz Čentibskih goric M1.
" Na našem primerku alternacija na prvem prečnem grebenu sicer ni razločna, vendar poteka podolžna os praetritne polovice za 1—2 mm bolj spredaj kakor os na posttritni strani. Na drugem grebenu je alternacija nekoliko jasneje izražena, na tretjem je dokaj razločna, medtem ko je na četrtem zopet manj jasna.
Glede na razmeroma slabo izraženo alternacijo utegne molar pripadati prehodni obliki Tetralophodon longirostris — Anancus arvernensis, na kar bi kazali še nekateri elementi zobne krone, o katerih bomo govorili v naslednjem poglavju. Toda na zgornjih molarjih, ki so vrh tega še malo obrabljeni, ni alternacija skoraj nikoli dovolj jasno izražena. Pa tudi če bi bili glede alternacije nekoliko v dvomu, nas sprednja zaporna vzboklina praetritne polovice na prvem grebenu, ki sega čez mediano črto na posttritno stran, prepričuje, da je bil mastodont mnogo bliže vrsti Anancus arvernensis kot Tetralophodon longirostris. Schreu-der celo meni, da je razen alternacije predvsem ta znak odločilen za pripadnost k mlajši vrsti (1944, 43). Tako moremo torej molar upravičeno pripisati vrsti Anancus arvernensis (Croiz. et Job.).
Zadnji prečni greben še ni skoraj nič obrabljen, zavoljo česar smemo molar glede na intermediarno pozicijo pripisati mlademu individuu. Če sklepa V en z o po skoraj enako obrabljenem molarju iz italijanskega najdišča Adda di Pademo na zelo mlado žival, čeprav pripada predzadnjemu molarju (1950, 51, 54, Fig. 2), velja to toliko bolj za naš primerek M1.
Razen tega sta še dva fragmenta iz istega najdišča, ki pripadata nedvomno istemu zobu. Oba se po enakomerni svetlosivi barvi močno ločita od prej opisanega molarja. Iz naslednjega bo pa razvidno, da ju moremo pripisati isti živali kot obravnavani M1.
Na večjem fragmentu (tab. II, si. 2 a, b) imamo sprednji talon ter prva dva prečna grebena. Drugi prečni greben je skoraj v celoti ohranjen, pri prvem pa manjka večina praetritne polovice. Določitev prae-tritne in posttritne strani je na fragmentu nekoliko težavna, ker so vse ohranjene vzbokline skoraj povsem neobrabljene. Na manjkajočem delu prvega grebena, kjer bi utegnila biti posebno glavna vzboklina kolikor toliko obrabljena, pa imamo na razpolago le majhen ostanek sprednje zaporne vzbokline. In prav na njem je zaslediti tisto mesto, kjer je zaporna vzboklina sicer malenkostno obrabljena, a vendar tako razločno, da moremo imeti levo stran krone za praetritno.. Tako pripada molar isti strani zgornje čeljusti kakor prej opisani molar.
Ohranjeni del sprednjega talona ni prav nič obtiščan od sosednjega zoba, marveč je oralna stran posttritne polovice precej izbočena. Na eni strani prehaja, polagoma dvigajoč se, v sprednjo zaporno vzboklino praetritne polovice prvega grebena, na bukalni strani pa se močno zniža in prehaja v cingularno tvorbo. Ta je na bazi prvega grebena slabo razvita, pri vhodu v prečno dolino pa se okrepi s precej močnimi bradavicami, ki segajo še v dolino samo.
Od praetritne polovice prvega grebena je ohranjen le tisti del, ki meji na posttritno polovico. Aboralna stran stranske vzbokline na praetritni polovici kaže precejšnjo odebelino, ki ni drugega ko slabo razvita zadnja zaporna vzboklina. Posttritna polovica prvega prečnega grebena sestoji iz precej velike glavne vzbokline, razcepljene v dvoje. Zareza je na njenem vrhu dobro vidna, na sprednjem pobočju navzdol se kmalu izgubi, na aboralni strani pa preide v precej globoko brazdo, ki sega skoraj do dna doline med prvim in drugim grebenom. Prav zategadelj ne moremo imeti glavne vzbokline za dve samostojni tvorbi. Nekoliko manjša stranska vzboklina ima na aboralni strani večji bradavici podobno odebelino, ki jo moremo imeti za močno zmanjšano zadnjo zaporno vzboklino.
Praetritna polovica drugega prečnega grebena sestoji iz treh razločnih vzboklin, glavne, stranske in zaporne. Konica glavne vzbokline sega najviše, konica zaporne najniže. Na aboralni strani stranske vzbokline opazimo podobno odebelino kakor na prvem prečnem grebenu, le da je tu precej manjša in da je pravzaprav prislonjena na zarezo med glavno in stransko vzboklino. Potemtakem imamo tudi tu zadnjo zapomo vzboklino. Sprednja zaporna vzboklina popolnoma zapira prečno dolino in jo tako loči v dva dela. Za glavno vzboklino, a že na dnu naslednje
prečne doline, je ohranjena bradavičasta tvorba, ki pripada bazalnemu delu lingvalne strani. Posttritna polovica drugega prečnega grebena obstoji iz glavne vzbokline, stranske in zadnje zaporne vzbokline, ki je precej močnejša od one na praetritni strani, a tudi od one na posttritni polovici prvega grebena. Tudi tu je glavna vzboklina najvišja, zaporna najnižja.
Prečna dolina med prvima dvema grebenoma je na praetritni strani zaradi alternacije precej ožja od one na posttritni. Stopnjo .alternacije moremo na tem fragmentu presojati le na drugem prečnem grebenu, kjer je pa manj jasno izražena kot na drugem grebenu prej obravnavanega molarja, čemur je deloma vzrok neobrabljenost zoba.
Manjši fragment (tab. II, si. 1 a, b) sestoji iz zadnjega prečnega grebena in talona. Pred zadnjim grebenom je ohranjen na posttritni strani še bukalni del prečne doline s precej močno bradavico na njenem dnu in del glavne vzbokline, ki pripada posttritni polovici predzadnjega grebena. Cingulurn je prekrit s cementom in se zato komaj razloči. Praetritna stran zadnjega grebena obstoji vsaj navidezno iz treh vzboklin, ki stoje vse pravokotno na podolžno os. Največja je nedvomno glavna vzboklina. Ostali dve pripadata bržkone stranski vzboklini, ki je razcepljena. O sprednji zaporni vzboklini priča le ohranjeni mediani del. Posttritna stran sestoji iz treh vzboklin. Glavna vzboklina je dokaj nižja od one na praetritni polovici. Na oralni strani stranske vzbokline se nahaja razmeroma močna sprednja zaporna vzboklina, medtem ko je na aboralni strani opaziti le malenkostno sled zadnje zaporne vzbokline.
Zadnji talon je zgrajen iz štirih mamil. Največja in najvišja je prva na praetritni strani, najmanjša je v sredini, a pripada že posttritni strani.
Aboralna stran molarja ima številne drobne bradavice, ki postajajo proti bazi krone čedalje manjše.
Molar je imel vsaj 4 prečne grebene. Dolžina večjega fragmenta (prva dva grebena s talonom) znaša 70 mm, dolžina manjšega (zadnjega grebena z zadnjim talonom) pa 37 mm. Natančne širine drugega grebena zaradi poškodovanosti ni mogoče določiti. Ohranjeni del drugega grebena meri ca. 73 mm, prava širina pa utegne biti za 1—2 mm večja. Širine predzadnjega prečnega grebena prav tako ni mogoče izmeriti, ker mu na lingvalni strani manjka precejšen del.
Po širini drugega grebena sodeč, bi mogel molar pripadati M2. Po neznatni obrabljenosti ohranjene praetritne polovice prvega grebena moremo reči, da zob še ni bil v rabi. To potrjuje tudi nerazvita zobna krona in neobtiščani proksimalni del M1.
O razvojni stopnji molarjev
Kjer najdišče ni stratigrafsko dovolj natančno označeno, da bi ga mogli vzporediti z drugimi, se moremo opreti, le na presojo specializa-cijske stopnje, kolikor jo je možno ugotoviti na ohranjenih ostankih zob. Tudi v našem primeru smo primorani ubrati to pot, da pokažemo, koliko je z mastodontovimi molarji moči dognati geološko starost najdišča v Čentibskih goricah.
Za ugotovitev razvojne stopnje, 'ki jo je dosegel mastodont iz Čentibskih goric, je potrebno razen primerjave z molarji iste vrste iz drugih najdišč in različnih horizontov tudi vzporejanje z molarji njenih prednikov, predvsem neposredne predniške vrste Tetralophodon longirostris. Sicer trdita Osborn (1936, 630) in Arambourg (1945, 483), da se Anancus arvernensis ni razvil iz navedene vrste, marveč bržkone iz vrste Tetralophodon perimensis ali iz T. properimensis, toda večina paleontologov se s tem ne strinja. Upravičene pomisleke je bil navedel že Dietrich (Neues Jb. Min. etc., Ref. III. 1937, 588), v zadnjem času pa posebno Lehmann odločno zavrača Osbornovo stališče (1950, 218, 224).
Od vseh elementov zobne krone so za razvoj molarjev najvažnejše zaporne vzbokline. Bach celo trdi, da odločajo te pri določanju zgornjih molarjev v primeru, da je alternacija, ki je sicer najvažnejši znak, slabo izražena (1910, 109).
Najstarejša evropska vrsta Trilophodon angustidens ima zadnje in sprednje zaporne vzbokline še enako močno razvite, in to spredaj kakor zadaj. Pri prehodnih oblikah Trilophodon angustidens — Tetralophodon longirostris zadnje zaporne vzbokline na zadnjih prečnih grebenih polagoma izginjajo.
Na zgornjih molarjih vrste Tetralophodon longirostris so na prae-tritni strani bolj razvite sprednje zaporne vzbokline, na spodnjih zadnje, in sicer postajajo od drugega grebena navzad manjše. Po Klahnu so na zgornjih molarjih zadnje zaporne vzbokline na sprednjih grebenih praetritne polovice vedno razvite, čeprav so mnogokrat zelo majhne (1922, 113), po Schlesingerju je pa na sprednjih grebenih zgornjih molarjev razen zadnje zaporne vzbokline tudi sprednja tako slabo razvita, da ne sega nikdar v dolino samo (1922, 73).
Schlesinger je prišel na podlagi bogatega materiala iz madžarskih najdišč do zaključka, da je pri vrsti Anancus arvernensis na prae-tritni strani zgornjih molarjev razvita samo sprednja zaporna vzboklina, kjer more postati poleg glavne vzbokline najmočnejši element, medtem ko je na posttritni strani zadnja zaporna vzboklina. Na zadaj stoječih prečnih grebenih so te vzbokline reducirane (1919, 138; 1922, 73, 264).
Tudi na M2 vrste Anancus arvernensis iz najdišča Adda di Pademo (Venzo, 1950, 53, Fig. 2) vidimo na praetritni strani grebenov razvito samo sprednjo zaporno vzboklino, medtem ko sta na posttritni polovici zastopani na prvem grebenu dve zadnji zaporni vzboklini, na drugem ena sama, na tretjem je pa ta že tako majhna, da je komaj še vidna. Sprednje zaporne vzbokline na praetritni polovici so precej večje od zadnjih zapornih vzboklin na posttritni strani grebenov.
Kot primer naj navedem še M2 iste vrste iz angleškega najdišča Ramsey (Falconer, 1857, PI. XII, Fig. 1), ki ima na praetritni strani prav tako le sprednjo zaporno vzboklino, na posttritni pa zadnjo in še to samo na prvem grebenu. Toda na M3 iz najdišča Firladani v Besa-rabiji (Mac ar ovici, 1936, 361, PI. XII, Fig. 12) opazimo na praetritni strani tudi zadnjo zaporno vzboklino, a le na prvem grebenu.
M1 iz Centibskih goric se loči od dobro razvitih intermediarnih rnolar-jev vrste Anancus arvernensis po tem, da sta na' prvih dveh prečnih grebenih praetritne strani razviti obe zaporni vzboklini, sprednja in zadnja. Od teh je sprednja močnejša. Na drugem grebenu je zadnja zaporna vzboklina že za polovico manjša od one na prvem grebenu. Na tretjem in četrtem grebenu je zastopana samo sprednja^ zaporna vzboklina. Na posttritni strani pa je zadnja zaporna vzboklina razvita na prvem, drugem in tretjem prečnem grebenu, medtem ko sprednje sploh ni.
Na večjem fragmentu M2 iz istega najdišča je na obeh prvih dveh prečnih grebenih razvita zadnja zaporna vzboklina na obeh straneh, sprednja pa samo na praetritni strani. Na manjšem fragmentu istega molarja, to je na četrtem prečnem grebenu, je na obeh straneh dobro razvita sprednja zaporna vzboklina, medtem ko je zadnja, ki je naznačena le z neznatno odebelino, zastopana samo na posttritni strani.
Glede na zadnje zaporne vzbokline, izražene na praetritni polovici zobnih kron, predstavljata oba naša primerka razmeroma primitivno razvojno stopnjo.
Za nadaljnjo presojo razvojne stopnje obravnavanih molarjev je pomembna alternacija prečnih grebenov. Lehmann je zasledoval nastanek alternacije in dognal, da se njeni prvi znaki pokažejo že pri vrsti Trilophodon angustidens. Pri mlajši Tetralophodon longirostris je na zgornjih mol ar jih praetritna stranska vzboklina tako potisnjena navspred, da postane praetritna glavna vzboklina izolirana. Pri prehodnih oblikah Tetralophodon longirostris — Anancus arvernensis sledil praetritna glavna vzboklina stranski. S tem je vsa praetritna polovica' postavljena pred posttritno. Da je bila praetritna polovica pri tem res potisnjena navspred, dokazuje nespremenjena razdalja med prečnima grebenoma na posttritni strani. Lehmann si razlaga ta proces s tem, da so se molarji polagoma večali, medtem ko je ostala lobanja sama enako velika. Pri tako nastali stiski za prostor so se mogli molarji povečati le z alternacijo. Dognal je, da se je začela alternacija javljati najprej na zadnjih molarjih, nato šele na intermediarnih (1950, 216, 217). Lehmann ne omenja, ali se je ta proces izvršil na spodnjem in zgornjem zadnjem molarju hkrati ali ne. Bržkone se je to dogajalo pri spodnjih molarjih znatno prej kot pri zgornjih, ker je pri slednjih alternacija pogosto slabo izražena.
Glede na to, da je pri prehodnih oblikah in pri vrsti Anancus arvernensis izražena alternacija najbolj na zadnjih prečnih grebenih, medtem ko se javlja navspred čedalje slabše, se je moralo pričeti premikanje •praetritne polovice pri zadnjem prečnem grebenu in ne pri prvem.
Prava alternacija se torej prvič pojavi pri prehodnih oblikah Tetralophodon longirostris — Anancus arvernensis, in sicer na vseh prečnih grebenih razen na prvem ali celo drugem, saj je to po S c h 1 e s i n g e r j u tudi glavni znak, po katerem se ločijo od tipične vrste Anancus arvernensis (1921, 125, 127; 1922, 58). Med primitivnimi in specializiranimi tipi vrste Anancus arvernensis je P on tier videl glavno razliko v tem, da imajo prvi le slabo izraženo alternacijo (1923, 156).
Na M3 iz Firladanija je .alternacija slabo izražena, nič bolje ni na M2 in M3 iz madžarskega najdišča Ajnacsko, da spominjata, kakor pravi Schlesinger, že na vrsto Tetralophodon longirostris (1922, 65, 70, Taf. XIII, Fig. 2). Zelo razločna pa je na M3 iz najdišča Ralkoskeresztur (Schlesinger, 1922, Taf. XI, Fig. 2) in na M2 iz najdišča Ramsey (Falconer, 1857, PI. XII, Fig. 1). Na M2 iz najdišča Adda <di Pademo je alternacija od drugega grebena navzad zelo razvita, medtem ko je na prvem zaznavna le po> sprednji zaporni vzbdklini (V e n z o , 1950, 53, Fig. 2). Že zelo specializirani Anancus arvernensis iz najstarejšega plei-stocena vzhodne Afrike ima na M1 in M2 povsem razločno alternacijo (Dietrich, 1943, Abb. 3, 4).
Primerka iz Čentibskih goric z alternacijo prečnih grebenov še nista dosegla tiste specializacijske stopnje, kakršno kažejo popolnoma razviti molarji vrste Anancus arvernensis, vsekakor pa že tako, da ju moramo prišteti k tej vrsti.
Praetritne polovice prečnih grebenov so pri vrsti Tetralophodon longirostris skoraj za dve tretjini večje od posttritnih. Tako ima M1 te vrste na posttritni strani po 2—3 vzbokline, medtem ko na praetritni po 3—4 (cf. Schlesinger, 1921, 81, 91, 125). Pri! vrsti Anancus arvernensis pa vidimo, če vzamemo za primer M2 iz najdišča Adda di Pademo (Venzo, 1950, 53, Fig. 2), da so praetritne polovice enako velike kot posttritne ali celo nekoliko manjše.
Na obeh molarjih iz Čentibskih goric so praetritne polovice znatno večje od posttritnih, kar kaže nedvomno na primitivnejšo razvojno stopnjo tega mastodonta.
Klahn je dognal, da so posttritne vzbokline pri vrsti Tetralophodon longirostris v horizontalnem, z žvekalno ploskvijo vzporednem prerezu okrogle, medtem ko so pri Anancus arvernensis trikotne. Trikotniki se zaradi odebelitve sekundarnih posttritnih vzboklin, na katere se pri-slanjata sprednja in zadnja zaporna vzboklina, razširijo navznoter. Marsikdaj se nahaja baza trikotnika na zunanji strani, če je glavna vzboklina širša od sekundarne (1922, 106). Naša primerka imata v prerezih prae-tritnih prečnih grebenov bolj ovalno kot trikotno obliko.
Po Schlesingerjevi trditvi kažeta slabo razvit zadnji prečni greben in zadnji talon na primitivno stopnjo. Zgornji molarji so glede tega na splošno primitivnejši od spodnjih. Za višjo specializacijsko stopnjo govori predvsem močnejši razvoj talona (1921, 100, 129—130, 134). M2 vrste Anancus arvernensis iz najdišča Rakoskeresztur ima na primer, zelo razvit zadnji talon (Schlesinger, 1922, 64, Taf. XI, Fig. 6), na M2 iz najdišča Ramsey pa je zadnji talon sicer razmeroma slabo razvit, toda zadnji prečni' greben doseže enako širino kot vsi pred njim stoječi (Falconer, 1857, PI. XII, Fig. 1).
M1 iz Čentibskih goric ima zadnji prečni greben precej slabše razvit od sprednjih. Prav tako zaostaja zadnji talon po širini, dolžini, predvsem pa po višini močno za zadnjim prečnim grebenom, saj dosega komaj polovico njegove višine. Na fragmentarno ohranjenem M2 iz istega najdišča moremo ugotoviti le, da je zadnji talon dokaj manjši od zadnjega prečnega grebena in da slednji po velikosti zaostaja za drugim grebenom.
Pri vrsti Tetralophodon longirostris je bazalna odebelina na zunanji strani zobne krone jasna, na notranji ne tako ali celo manjka (S c h 1 e -singer, 1921, 99). Za zadnje ostanke bazalnega pasu pri prehodnih oblikah ima Bach vzboklinice na izhodu prečnih dolin, ki jih zapirajo (1910, 110). Za vrsto Anancus arvernensis je tipično pomanjkanje bazalnega pasu, tako da kaže močan" razvoj tega na primitivno stopnjo (Schlesiinger, 1921, 128, 129). Arambourg pravi, da imajo zgornji molarji bolj ali manj rudimentarni cingulum samo na lingvalni strani (1945, 481), medtem ko K 1 ah n celo trdi, da pri zgornjih molarjih vrste Anancus arvernensis sploh izgine (1922, 108).
Na M2 iz najdišča Ramsey (Falconer, 1857, PI. XII, Fig. 1) je bazalna odebelina razvita samo na lingvalni strani, a še tu slabo.
Ugotovljeno pa je, da more bazalni pas manjkati že pri vrsti Tetralophodon longirostris (S chle singer, 1921, 96) ali pa se more dobro razviti pas pojaviti še pri' vrsti Anancus arvernensis (W eithofer, 1891, 126). Toda to so izjemni primeri, ki jih pač vrednotimo ali kot specializirane ali kot primitivne tipe.
Na naših primerkih je bazalna odebelina razvita na obeh straneh krone, vendar na lingvalni strani bolj kot na bukalni. Cingulum bukalne strani, čeprav nekoliko slabše razvit, kaže torej na primitivnejšo razvojno stopnjo molarjev.
Medtem ko je Schlesinger bil še mnenja, da je opaziti glede brazdaste površine na zobni kroni veliko variabilnost in da zato ni posebnega upoštevanja vredna (1921, 134), je mogel Klahn dognati tako površino samo na molarjih vrste Anancus arvernensis. Pri zgornjih molarjih je opazil razločnejše brazde kot pri spodnjih, predvsem na M1 in M2. Kjer take površine ni, je po Klahnovem mnenju izginila zaradi preperelosti ali zavoljo transporta v vodi (1922, 97, 98). Edinole na zadnjih zgornjih molarjih brazde večinoma manjkajo (Klahn, 1929, 239).
Na vseh prečnih grebenih M1 iz Čentibskih goric je brazdasta površina lepo izražena. Na fragmentih M2 iz istega najdišča pa, ki bi bila za tako presojo primernejša, ker še nista skoraj nič obrabljena in tudi sicer le malo zglajena, ni opaziti razločnih brazd.
Molarja iz Čentibskih goric sta glede zapornih vzboklin in alter-nacije, torej prav tistih elementov zobne krone, ki so za presojo razvojne stopnje najvažnejši, pa tudi glede razmerja velikosti praetritne ter posttritne polovice krone in razvoja bazalnega pasu vsekakor še na primitivni stopnji razvoja in se prav v item približujeta predniški vrsti Tetralophodon longirostris.
Ob tej priložnosti primerjajmo obravnavane molarje še s primerkoma iz Slovenske Bistrice ter iz okolice Sv. Andraža v Slovenskih goricah. Alternacija prečnih grebenov na M3 iste mastodontove vrste iz Slovenske Bistrice je izrazitejša kot na M1 iz Čentibskih goric. Razliko imed obema molarjema opazimo predvsem na drugem prečnem grebenu. Še jasneje je alternacija izražena na M3 iz Slovenskih goric (Rakovec, 1951, 182, 190), kar je pa glede na spodnji molar samo po sebi razumljivo'.
Na molarju iz Slovenske Bistrice je zadnja zaporna vzboklina na praetritni polovici krone zaznavna le na prvem prečnem grebenu, medtem
ko je na M1 in M2 iz Čentibskih goric tudi na drugem. Toda na spodnjem zadnjem molarju iz okolice Sv. Andraža v Slovenskih goricah je zaporna vzboklina razvita še na četrtem prečnem grebenu.
Na M3 iz Slovenske Bistrice so prečni grebeni daljši na praetritni strani prav tako kot na M1 in M2 iz Čentibskih goric, medtem ko so na molarju iz okolice Sv. Andraža na posttritni. Toda na slednjem postajajo praetritne polovice grebenov navzad čedalje slabše in se reducirajo končno na eno samo vzboklino (Rakovec, 1951, 191, 192).
Zadnji talon sestoji pri molarju iz Slovenske Bistrice prav tako iz 5 mamil kakor na M1 iz Čentibskih goric in dosega komaj dve tretjini višine zadnjega prečnega grebena. Na M3 iz Slovenskih goric je sicer zadnji talon prav tako znatno ožji od sprednjih prečnih grebenov, toda po višini skoraj dosega sprednje prečne grebene. Tudi so tri' vzbokline, iz katerih sestoji talon, močno razvite.
Bazalni pas na M3 iz Slovenske Bistrice ni razvit, na M3 iz Sv. Andraža pa je samo na labialni strani. Molar iz Čentibskih goric ima cingu-larno tvorbo razvito tudi na lingvalni strani.
Iz te primerjave razvidimo, da sta molar j a iz Čentibskih goric razvojno primitivne j ša od M3 iz Slovenske Bistrice in M3 iz okolice Sv. Andraža v Slovenskih goricah. Razvojna stopnja obeh slednjih molarjev je približno enaka.
O geološki starosti najdbe
Tipični Anancus arvernensis se nikjer ne pokaže pred srednjim plio-cenom. Po Arambourgu se pojavi primitivnejša podvrsta Anancus arvernensis brevirostris od spodnjega pliocena dalje (1945, 483, 484). Glede na njegovo delitev pliocenske dobe v dva dela, spodnjega in zgornjega, je tu nedvomno mišljeno razdobje od (začetka) srednjega pliocena dalje. Toda ta primitivni tip je znan samo iz najdišč Montpellier in spada potemtakem v srednji pliocen (cf. Mottl, 1953, Bei'1. 4).
Schlesinger je sprva trdil, da je živel tipični Anancus arvernensis v Evropi izključno samo v srednjem pliocenu, pri čemer je upošteval tudi geološko najmlajša najdišča kakor Val d'ArnO' v srednji Italiji ali Mosbach oz. Biebrich ob Renu v srednji Nemčiji (1919, 148, 155—157). Schmidtgen je sicer navedel razloge za mlajšo geološko starost najdišča pri Mosbachu (1910, 135, 137), toda Soergel je dokazal, da so ležali mastodontovi ostanki pri Mosbachu res na drugotnem mestu (1916, 161); njemu se je pridružil tudi Schlesinger. Mottl se je sprva (1939, 289) omejevala le na možnost, da je živela ta vrsta v južni Evropi še v spodnji polovici zgornjega pliocena, kar je bil svoj čas trdil že Soergel (1916, 160). Enakega mnenja je bil nekaj časa tudi Schlesinger, a je pozneje spet zavzel svoje prvotno stališče (1922, 236). K1 a h n je prav talko vztrajal na tem, da je bila vrsta Anancus arvernensis omejena samo na srednji pliocen (1932, 162).
Šele v novejšem času so prišli paleontologi' do zaključka, da Anancus arvernensis ni živel samo v srednjem in zgornjem pliocenu, marveč še celo v najstarejšem pleistocenu. Deloma je bilo vzrok temu, da se je
v zadnjem času premaknila meja med pliocenom in pleistocenom navzdol na bazo villafranchija. Pozneje so se med raziskovalci sicer še pojavljale razlike glede geološke starosti te mastodontove vrste, vendar so temeljile večinoma le na različnem pojmovanju o pliocensko-pleistocenski meji. V tem smislu navajajo O s b o r n (1936), Anthony in Friant (1941), Schreuder (1944), Arambourg (1945) in V en z o (1950) zgornji pliocen kot najmlajše razdobje, v katerem je še živel Anancus arvernensis.
Papp in Thenius ugotavljata sicer, da se je Anancus arvernensis ohranil skupno z vrsto Zygolophodon borsoni kot terciarni relikt za nekaj časa še v kvartarno dobo, kljub temu ga imata še za značilno vrsto za srednji in zgornji pliocen, tako da govorita celo o »arvernensis-horizontu« (1949, 766, 771, 772, 775). V zadnjem času omenja tudi M o 111, da je Anancus arvernensis zastopan med vodilnimi vrstami za srednji pliocen. Toda najdišče Ajnacsko na Madžarskem, iz katerega je znanih največ najdb te vrste in ki ga je imel Schlesinger za srednjeplio-censkega, uvršča v zgornji pliocen ali, kakor ga sama nazivlje, v »prehodni horizont« med pliocenom in pleistocenom. V isto dobo naj bi spadala tudi romunsko najdišče Malusteni in angleški Red Crag. Po njenem mnenju je bil Anancus arvernensis zastopan še v vsem villafranchiju, ki naj bi obsegal giinz I in sledeči interstadial giinz I/II. V giinz I stavlja najdišča Norwich Crag na Angleškem, Laaerberg pri Dunaju in Rakoske-resztur na Madžarskem (1953, Beil. 4), medtem ko uvršča Zeuner najmlajše ostanke iz Anglije (Norwich Crag in Red Crag) v interstadial giinz I/II (1945, 259; 1952, 185).*
Os'bo r n mastodonta iz giinške dobe, ki ga je imel Falconer še za Anancus arvernensis (1857, 333, Pl. XII, Fig. 3, 4), ne prišteva več k isti vrsti, marveč k posebni, bolj specializirani, Anancus falconeri Osborn, ki naj bi se ločil od vrste Anancus arvernensis po tem, da so prečni grebeni pri njem poševneje nagnjeni navspred, posamezne vzbokline pa hkrati v mediano smer (1936, 632, 633, 636). Vprašanje pa je, ali more biti posebna vrsta utemeljena samo z nagnjenostjo prečnih grebenov ali vzboklin (upoštevajoč vrh tega tudi večjo nagubanost skle-nine, ki1 naj bi se javljala le na mlečnem zobovju), saj je nagnjenost navspred po mnenju nekaterih raziskovalcev prav karakteristična za spodnje molarje, h katerim spada tudi holotip-iz Suffolka. Zato poznamo med pliocenskimi primerki vrste Anancus arvernensis doslej mnogo spodnjih molarjev z močno nagnjenimi prečnimi grebeni. Mednje spada na primer tudi molar iz okolice Sv. Andraža v Slovenskih goricah, na katerem pa njih nagnjenost zaradi precejšnje obrabljenosti ne pride toliko do izraza (Rakovec, 1951, 189, si. 2).
Če je torej Anancus arvernensis veljal kot vodilen sprva le za srednji pliocen, pozneje za ves mlajši, to je srednji in zgornji pliocen, ga moramo
4 Tudi z afriških tal poznamo najstarejše ostanke A. arvernensis iz srednjega pliocena (Deperet, Lavauden et S o 1 i g n a c , 1925, 22), najmlajše pa iz najstarejšega pleistocena (Dietrich, 1943,48).
danes v marsikaterem delu Evrope upoštevati tudi kot sestavni del najstarejše pleistocenske favne.
Pri določanju geološke starosti to i bilo treba upoštevati geografsko lego najdišča kljub veliki razširjenosti te mastodontove vrste. Nedvomno je, da so bili mastodonti kot reprezentanti pliocenske favne prilagojeni predvsem na toplo in razmeroma vlažno podnebje. Ob prehodu pliocenske dobe v pleistocensko pa so se zaradi poslabšanja klimatskih razmer morali umikati proti jugu. Že Soergel je mogel dognati, da so se mastodonti najdalj vzdržali na Apeninskem in Pirenejskem polotoku (1916, 160). Toda najdišča vrste Anancus arvernensis iz najmlajšega plio-cena in najstarejšega pleistocena so tako redka, da na podlagi njih še ni mogoče napraviti zanesljivih zoogeografskih zaključkov za večje dele Evrope ne glede na to, da v marsikaterem najdišču ni izvedljivo podrobnejše horizontiranje.
Po Dietrichu se pojavijo specializirani mastodonti šele od zgornjega pliocena dalje. Pri tem ima v mislih predvsem močno reducirane mlečne zobe (1943, 47, 48). Glede na razvoj alternacije pa dosežejo zadnji stadij šele primerki iz najstarejšega pleistocena, kakor je pokazala primerjava molarjev iz zgornjepliocenskih najdišč z onimi iz najstarejšega pleistocena.
Mastodontovi ostanki iz Čentibskih goric kažejo vsekakor že tako stopnjo specializacije, da jih moremo pripisati tipični vrsti in jih zato nikakor ne smemo staviti v spodnji pliocen. V posameznih elementih zobne krone pa kaže ta mastodont še primitivne znake, tako da se v tem približuje vrsti Tetralophodon longirostris. Po razvoju bi mogli ostanke primerjati z M3 iz najdišča Firladani v Besarabiji, ki ga M a c a r o v i c i stavlja v najmlajši del srednjega pliocena (1936, 361, PI. XII, Fig. 12), glede na slabo izraženo alternacijo pa je možna primera tudi z M1, M2 in M3 iz zgornjepliocenskega najdišča Ajnacsko (S c h 1 es in g e r , 1922, 62, 65, 70, Taf. XI, Fig. 4, Taf. XIII, Fig. 2). Spričo tega moremo mastodonta iz Čentibskih goric uvrstiti v srednji pliocen ali kvečjemu še v starejšo polovico zgornjega. Natančnejšega horizonta na podlagi ohranjenih fosilnih ostankov ni mogoče določiti.
Molarja iz Slovenske Bistrice in iz okolice Sv. Andraža v Slovenskih goricah, ki sta znatno bolj specializirana od molarjev iz Čentibskih goric, pa lahko stavimo v še mlajšo dobo.
Sprejel uredniški odbor 16. junija 1954.
ON THE NEW FIND OF MASTODONT REMAINS IN SLOVENIA
Toward the end of 1951 the remains of two mastodonts molars as well as bone-fragments, belonging probably to the ribs, were found in Čentibske gorice east of Lendava (16° 30' 30" east of Greenwich, and 46° 33' 00" northern latitude). The remains were lying in a quartz-silt, 60 cm below the surface of the lowest terrace reaching 20—30 metres in
height. The quartz sand beds arc 10—15 metres thick alternating with K to Vi a metre thick layers of dark-grey sandy clay as well as with sandy marl in some places. According to the facts known so far all these strata belong to the Middle Pliocene and perhaps even to the youngest stage of the Lower Pliocene.
In the better preserved molar (Plate I, Figs. 1 a, b) the first ridge on the pretrite side consist of the main cone, inner cone, and double buttress. The anterior buttress is so pressed by the tooth in front of it that it protrudes slightly on the posttrite side. The inner cone is followed from behind by the posterior buttress. On the posttrite side there are the main and inner cones as well as the posterior buttress which is much less developed.
The second ridge consists on the pretrite side of the main cone, inner cone and two buttresses. The anterior buttress presses closely to the two posterior buttresses of the pretrite and posttrite sides of the first ridge and so completely shuts off the valley. Of all the cones on the pretrite side the posterior buttress is the least developed one. On the posttrite side of the crown the main and the inner cones are represented. There is a considerable swelling on the latter on the aboral side that may be called the posterior buttress.
The third ridge consists in both halves of the crown of the main cone, inner cone, and buttresses. The anterior buttress does not interrupt completely the transversal valley though narrowing it considerably in its middle. On the posttrite side the inner cone is followed on the aboral side by the posterior buttress.
The fourth ridge consists on the pretrite side of the main cone, of a slightly smaller anterior buttress, and still smaller inner cone. On the posttrite half there are only the main and inner cones. In the latter the posterior buttress of the first three ridges can be observed.
The posterior talon consists of 5 mamillae and reaches a height which is slightly above the half of that of the posterior ridge.
The posterior buttress, which is developed on the pretrite side only on the first two ridges, is on the second ridge hardly half the size of that observed on the first one. On the posttrite side the posterior buttress on the first three ridges can easily be seen, while on the fourth one only a small trace seems to have been left. On the first two ridges on the posttrite side this cone is somewhat less developed than on the pretrite side. The pretrite inner cone is fairly equally -developed on all ridges, while on the posttrite side of the crown on the fourth ridge it is a little smaller than on the three anterior ones.
The grinding surface is inclined obliquely from behind toward the anterior in direction of the first ridge of the pretrite side.
The molar is 108 mm long. The first ridge is 64 mm thick at its base, the second 61 mm, the third 64,5 mm, and the fourth 61 mm.
Such dimensions as measured in our specimen are reached by M1 and M2. Among numerous M2 only Weithofer (1891) and Toula (1911) mention each one reaching 100 mm in length. The specimen from Lassnitz described by Bach (1910) as M2 and having the same length,
is considered by Klahn (1922) as M1. All hitherto known M2 are longer than our specimen. Therefore it is more probable that the molar from Čentibske gorice discussed here belongs to M1.
In this molar the alternation on the first ridge cannot be clearly distinguished, it is true, yet the longitudinal axis of the pretrite half lies for 1—2 mm in front of the axis of ithe posittriite slide. On the second ridge the alternation is somewhat more clearly marked, on the third it is fairly discernible, while on the fourth one it is less clear again. Owing to the fact that the alternation is not clearly discernible the molar may belong to the transitional form of Tetralophodon longirostris — Anancus arvernensis which may be shown also by some elements of the tooth crown (posterior buttresses, cingulum). However, on the upper molars the alternation is hardly anywhere clearly discernible. Besides, the anterior buttress of the pretrite half on the first ridge, protruding across the median line on the posttrite side, suggests that the Mastodon was much closer to the species of A. arvernensis than to that of T. longirostris.
Judging from the position and preservation of the tooth crown the molar belongs to a young individual.
From the same locality came another two fragments belonging to the same tooth and even to the same animal as the described molar. In the larger fragment (Plate II, figs. 2 a, b) is preserved only the part of the first ridge of the "pretrite half bordering on the posttrite side. The aboral side of the inner cone on the pretrite half displays a considerable swelling which is nothing but a badly devoloped posterior buttress. The latter displays on the aboral side a larger mamilla-shaped swelling which can also be considered as a considerably reduced posterior buttress. The pretrite half of the second ridge consists of the main cone, inner cone and buttresses. On the aboral side of the inner cone a swelling similar to that on the first ridge can be observed with the exception that it is considerably smaller. This too may be considered as the posterior buttress. The posttrite half of the second ridge consists of the main cone, inner cone and posterior buttresses which is more clearly marked than that on the pretrite side and that on the posttrite half of the first ridge as well.
The degree of alternation in this fragment can be measured only on the second ridge, though it is less expressed than that on the second ridge of the above discussed molar the cause of which may partly be the preservation of the tooth.
The smaller fragment (Plate II, figs. 1 a, b) consists of the posterior ridge and talon. The pretrite side seams to consist of the posterior ridge and of three cones all standing rectangularly to the longitudinal axis. The largest is undoubtedly the main one, while the other two belong probably to the lateral cone which is split. Only the preserved medial part bears witness to the anterior buttress. On the posttrite side the main cone is considerably lower than that on the pretrite side. On the oral side of the inner cone there is a fairly strong anterior buttress, while on the
aboral side only a slight trace of the posterior buttress can be observed. The posterior talon is built of four mamillae.
There were at least 4 ridges on the molar. The length of the larger fragment (the first two ridges with talon) is 70 mm, and the length of the smaller (of the posterior ridge with the posterior talon) is 37 mm. Owing to damages the exact width of the second ridge can not be determined. The preserved part of the second ridge is about 73 mm long, and the real width may be 1—2 mms greater. Judging from the width of the second ridge the molar may belong to M2. On the strength of the slightly damaged pretrite half of the first ridge which is preserved it may be asserted that the tooth had not been used which is borne out by the undeveloped crown of the tooth and the unpressed proximal part of M1.
In judging the stage of evolution reached by the mastodont from Centibske gorice of all the elements making up the crown of the tooth the most important are the posterior buttress, alternation, the relationship between the sizes of the pretrite and posttrite halves, the relationship between the sizes of the posterior ridge and the talon and the rest of the ridges and the cingulum. In view of the posterior buttresses, displayed on the pretrite half, both our specimens make for a relatively primitive stage of evolution. Also as regards alternation they had not yet reached that specialization stage which can be observed in the completely developed molars of the species Anancus arvernensis, though sufficiently developed to warrant their inclusion in this species. Furthermore, the pretrite halves on both molars are considerably larger than those on the posttrite ones which also points to a rather primitive evolutionary stage of this mastodont. On the base of the Schlesinger's statements the badly developed posterior transversal ridge and talon suggest a rather primitive stage and consequently both our specimens can in this respect too be considered as primitive. Finally, the cingulum of the buccal side, though it is slightly underdeveloped also suggests a more primitive evolutionary stage of the molars.
It is true that the mastodont's remains from Centibske gorice bear witness of specialization to such a degree that they have to be included in their typical species and cannot belong to the Lower Pliocene, but in individual elements of the tooth crown this mastodont still displays primitive signs thus approaching the species of Tetralophodon longirostris. According to their evolution the remains could be compared to M3 from the locality Firladani in Bessarabia which according to Macarovici dates from the earliest part of the Middle Pliocene (1936, 361, PI. XII, fig. 12), whereas in view of the unsufficiently expressed' alternation a' comparison with M1, M2 and Ms from the Upper Pliocene locality Ajnacsko (cf. Schlesinger, 1922, 62, 65, 70, Taf. XI, Fig. 4, Taf. XIII, Fig. 2) is also possible. In view of all this the mastodont from Centibske gorice may be put in the Middle Pliocene or at the most in the later half of the Upper Pliocene.
Anthony, R. etFriant, M., 1941, Introduction a la connaissance de la dentition des Proboscidier.s, Mem. Soc. Geol. Miner. Bretagne 6, Rennes.
Arambourg, C., 1945, Anancus osiris, un Mastodonte nouveau du Pliocene inferieur d'Egypte. Bull. Soc.Geol. France (5) 15, Paris.
Bach, F., 1910, Mastodonreste aus der Steiermark. Beitr. Palaontol. Geol. Osterr. Ung. Orient. 23, Wien.
D a w k i n s, B. W., 1903, On the discovery of an ossiferous cavern of Pliocene age at Doveholes. Quart. J. Geol. Soc. London 59.
Deperet, Ch., Lavauden, L. et Solignac, M., 1925, Sur le decouverte du Mastodon arvernensis dans le Pliocene de Ferryville (Tunisie). C. R. Bull. Soc. Geol. France (4) 25, Paris.
De Guidi, G., 1940, Nuovi resti di Mastodon arvernensis Croiz. et Joib, del Valdamo in Toscana. Atti Soc. Tosoana Sci. Nat. Pisa, Mem. 48.
Dietrich, W. O, 1943, Uber innerafrikanische Mastodonten. Z. Deutsch. Geol. Ges. 95, Berlin.
Falconer, H., 1857, On the Species of Mastodon and Elephant occuring in the fossil state in Great Britain. Part I. Mastodon. Quart. J. Geol. Soc. London 13.
Gorjanovič-Kramberger, (K), 1912, Fosilni proboscidi Hrvatske i Slavonije. Djela Jugoslav, akad. znan. umjet. 21, Zagreb.
Klahn, H., 1922, Die badischen Mastodonten und ihre siiddeutschen ' Verwandten. Berlin.
Klahn, H., 1929, Mastodon longirostris — arvernensis von Leopoldsdorf in Niederosterreich. Verh. Geol. B. A. Wien.
Klahn, H., 1932, Mastodon arvernensis Croiz. et Job. aus dem Mittel-pliozan von Willershausen und die Bedeutung des Vorkommens fiir Pliozan-fragen. Neues Jb. Min. etc., Beil.-Bd. 68, Abt. B, Stuttgart.
Lehmann, U., 1950, Uber Mastodontenreste in der bayerischen Staats-. sammlung in Miinchen. Palaontographica 99, A, Stuttgart.
M a c a r o v i c i, G. N., 1936, Restes de mammif eres fossiles de la Bessa-rabie meridionale. Ann. Sci. Univ. Jassy 22,
M o 111, M., 1939, Die mittelpliozane Saugetierfauna, von Godollo bei Budapest. Mitt. a. d. J,b. Ungar. Geol. A. 32, Budapest.
M o 111, M., 1953, Eiszeit und eiszeitliche Fauna-Entwicklung. Z. Glet-scherk. Glazialgeol. 2, Innsbruck.
Osborn, H. F., 1936, Proboscidea. I. Moeritherioidea, Deinotherioidea, Mastodontoidea. New York-.
P a p p, A. und Thenius, E., 1949, Uber die Grundlagen der Gliede-rung des Jungtertiars und Quartars in Niederosterreich unter besonderer Be-rucksichtigung der Mio-Pliozan- und Teritiar-Quartar-Grenze. S.-B. Osterr. Akad. Wiss., Math.-nat. KI., Abt, 1, 158, Wien.
Petronijevič, Z., 1951, O nalasku ostataka Mastodon arvernensis Croizet et Jobert u Sremskim Karlovcima. Glasnik Prirodnj. muz. srp. zemlje, ser. A, 4, Beograd.
Pontier, G., 1923, Etude sur ceritaiins points iinteressants de rEvolution des Dinotherium et des Mastodointes europeens. Ann. Soc. Geol. Nord 47, Lille.
Rakovec, I., 1951, O najdbah mastodonta (Mastodon arvernensis Croiz. et Job.) na Štajerskem. Razpr. Slov. akad. znan. umet., razr. prirod.-medic. ved. 1, Ljubljana.
Schlesinger, G., 1919, Die stratigraphische Bedeutung der europai-schen Mastodonten. Mitt. Geol. Ges. Wien 11.
Schlesinger, G., 1921, Die Mastodonten des Naturhistorisehan Staats-museums. Den'kschr. Naturhist. Staatsmus. 1, Geol.-palaontol. Reiihe 1, Leipzig u. Wien.
Schlesinger, G., 1922, Die Mastodonten der Budapester Sammlungen. Geologica hungarica 2, Budapest.
Schlosser, M., 1907, Uber Saugetiere und Siisswassergastropoden aus Pliozanablagerungen Spaniens. Neues Jb. Miin. etc. II, Stuttgart.
S c h m i d t g e n , O., 1910, Mastodon arvernensis aus dem Mosbacher Sande. Nctizbl. Ver. Erdk. Darmstadt 4, Folgeheft 31.
Schreuder, A., 1944, Upper-Pliocene Proboscidea out of the Scheldt and the lower-Rhine. Leidsche Geol. Meded. 14.
S o erg el, W., 1916, Die pliozanen Proboscidier der Mosbacher Sande. Jber. Mitt.Oberrhein. geol. Ver., N. F. 5, Karlsruhe.
Toula, F., 1911, Palaontologische Mitteilungen aus der Sammlung von Kronstadt in Siebenburgen. Abh. Geol. R. A. Wien 20.
Vacek, M., 1877, Uber osterrelchische Mastodonten und ihre Beziehun-gen zu den Mastodonarten Europas. Abh. Geol. R. A. Wien 7.
Venzo, S., 1950, Rinvenimento di Anancus arvernensis nel Villafran-chiano dell'Adda di Paderno, di Archidiskodon meridionalis e Cervus a Leffe. Stratigrafia e Clima del ViHafranchiano BergamaSco. Atti Soc. Ital Sci. Nat. 89, Milano.
Weithofer, K. A., 1891, Die fossilen Proboscidier des Arnothales in Toskana. Beitr. Palaontol. Osterr.-Ungar. Orient. 8, Wien.
Z e u n e r , F. E., 1945, The Pleistocene Period, its Climate, Chronology and Faunal Successions, London.
Z e u n e r , F. E., 1952, Dating the Past. An Introduction to Geochronology, 3th edition, London.
Besedila k slikam Explanation of the Figures
Anancus arvernensis (Croiz. et Job.) is Centifoskili goric pri Lendavi Anancus arvernensis (Croiz. et Job.) from Čentibske gorice near Lendava
I. TABLA — PLATE I.
1 a si.	Levi M1,	žvekalna ploskev
Fig. 1 a.	The left M1,	the grinding surface
lb si.	Levi M1,	od bukalne strani
rig. 1 b.	The left M1,	from the buccal side
II. TABLA — PLATE II.
1 a si.	Levi M3,	fragment z zadnjim prečnim grebenom in talonom, žvekalna ploskev
Tig. 1 a.	The left M!,	fragment with the posterior ridge and talon, grinding surface
1	b si.	Levi M!,	fragment z zadnjim prečnim grebenom in talonom, od bukalne strani Fig. 1 b.	The left M!,	fragment with the posterior ridge and talon, from the buccal side
2	a si.	Levi M2,	fragment s prvim in drugim prečnim grebenom, žvekalna ploskev Fig. 2 a	The left M!,	fragment with first and second ridge, from the grinding surface
2 b si.	Levi M!,	fragment s prvim In drugim prečnim grebenom, od bukalne strani
Fig. 2 b	The left M*,	fragment with first and second ridge, from the buccal side.
Vse slike v naravni velikosti. All figures In natural size.
Original je shranjen v zbirki Geološkega zavoda v Ljubljani.
The original makes part of collection of the State Geological Survey in Ljubljana.
Vse slike je izdelal V. Finžgar, kartograf v Geografskem inštitutu univerze v Ljubljani. All figures by V. Finžgar, cartographer with the Geographical Institute at the University of Ljubljana.
la si. — Fig. la
lb si. — Fig. lb
la si. — Fig la
2a si. — Fig. 2a
lb si. — Fig. lb
2b si. — Fig. 2b
O izvoru molibdena v svinčevem in cinkovem rudišču Mežica On the Origin of Molybdenum in the Lead-Zinc Ore-Deposit of Mežica
1. slika
Galenit z molibdenitom v skrilavcu, Mežica. Severni del 3h ru-dižča — obzorje Barbara: pol., 150 X, galenit (g), molibden (m), skrilavec (s), luknjice (v).
Fig. 1.
Galena with molybdenite in the Cardita-Shale, Mežica. The northern part of the 3h ore-deposit — the Barbara-horizon: pol., 150 X, (s), Vugs (v).
2. slika
Galenit z molibdenitom v skrilavcu, Mežica. Severni del 3h ru-dišča — obzorje Barbara: pol. 0\ 300 X, gailenit (g), molibdenit (m), skrilavec (s), luknjice (v).
Fig. 2.
Galena with molybdenite in the Cardita-Shale, Mežica. The northern part of the 3h ore-deposit — the Barbara-horizon: pol. 0", 300 X, Galena (g), Molybdenite (m), Shale (s), Vugs (v).
3. slika
Galenit z molibdenitom v skrilavcu, Mežica. Severni del 3h ru-dišča — obzorje Barbara: pol. 90», 300 X, galenit (g), molibdenit (m), skrilavec (s), luknjice (v).
Fig. 3.
Galena with molybdenite in the Cardita-Shale, Mežica. The northern part of the 3h ore-deposit — the Barbara-horizon: pol. 90°, 300 X, Galena (g), Molybdenite (m). Shale (s), Vugs (v).