M . tU*4 y J > Ä IZ ! VE BT u Časopis s podobami za slovensko mladost. Vredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadniei y Ljubljani. Pervi tečaj, ISTI. V UMILIASI. Tisk Egerjev. nt . • : , . b') f« 28137 tf s / ( ,t v •:> »i i «-i Pesmi. Stran. Stran. Najdena prijateljica...... 86 8 Plačilo za resnico....... 92 Vést............ 26 Blagi otroci so staršem edina tolažba Trobentica......... 41 v nadlogah....... 98 56 101 Spomini na mladost •..... 59 Strela ........... 102 Drevesce.......... 74 Začarani osel........ 103 Nekemu dečku „Jankotu" .... 97 Velika zelnata glava...... 104 Sirota ........... 105 Polž in kobilica (basen)..... 108 Na grobu mojega očeta . . . • . 105 Rešitev iz algirske sužnosti . . . 113 Na pokopališči........ 105 Skerb in smert........ 115 Zjutraj........... 113 Voda nima vej........ 118 Orjaška igrača........ 120 119 Lilija........... 124 Zlata tobačnica ....... 121 Narodne otročje pesmice .... 138 Otroci! ne vsedajte se za vozove 122 Lipa............ 138 129 Drugo pot.......... 145 132 Očala........... 161 Želod........... 135 Dobri otrok......... 167 137 183 Huzarski konj........ 138 186 Lev in koza (basen)...... 139 Pri jaslicah......... 187 Hišica na holmcu...... . 145 Molitev najboljša pomoč v skušnjavah 149 Povesti, pravljice, prilike in basni. Mali učenjak........ 151 V stvarjenji sveta se nam kaže mod- Zgled otroške ljubezni..... 153 rost in vsemogočnost božja 3 154 5 Volk in jagnje (basen)..... 154 6 Pogréb........... 162 8 Plačilo poštenja....... 163 Lastovice in ptice (basen) .... 9 166 Pregreha ima žalostne nasledke 17,33, Past ........... 168 49 j Kako vesela je pač šolska poskušnja 169 Zadovoljnost......... 21 Znamenite zgodbe iz vojske leta 1866 171 Pripovedka stare matere .... 23 Kar si hudega storil ne prikrivaj . 173 Kako postane steržek kralj ptic . . 26 Materna molitev....... 177 Jazminova vejica....... 37 Lilija in piščalka....... 184 39 Hudobna mačeha....... 185 Živa šiba.......... 40 Berača ........... 185 Tergovec in mornar...... 43 Stari Plesnik — počena struna . . 53 Podučni sestavki. Bodi prijazen........ 55 27 Pošteni Indijan........ 58 Golobi-listonosi ....... 42 Kako se je nekdo naučil očenaš moliti 58 Spanje........... 43 Pajek in polž (basen)..... 59 Cvetlice.......... 43 Vsakemu svoje........ 69 Cvetna nedelja........ 57 Palček........... 72 V spomladi......... 70 Prebrisan kmet........ 74 Burja........... 72 Žaba in vol (basen)...... 75 73 Miloščina donaša obresti .... 81 Nekoliko o zgodovini papirja . . . 91 Zaklad za zaklad....... 84 Kmetovalec......... 104 Stran. Nekdanja lakota.......107 Stanovanje Kamčadalcev .... 108 Poletje...........117 Tiskarstvo znajdeno......123 Knjige naši najzvestejši prijatelji . 124 Karol Veliki in Vitekind .... 133 O hitrosti nekterih žival . . . . 139 Greh ...........181 I Zima...........182 Prebivalci Evrope.......187 Slovani ..........188 Prirodopisno-natoroznansko polje. Opiea...........12 Žirafa...........13 Škvorec..........15 Lev . .*..........28 Kukovica..........29 Severni jelen........44 Perve pomladanske cvetlice . . 45, 62 Velblod ali kamela......60 Tiger...........76 Potresi ..........77 Slon...........93 Govedo..........109 Bivol...........110 Kalin ali popkar.......125 Vinska terta.........126 Konj...........14^1 Kamčadalski pes.......141 Mišjek...........142 Petelin..........156 Deljivost..........157 Sove...........173 Domači zajček ali kunec .... 174 Beli medved.........189 Volk...........189 Premog..........190 Zabavne in kratkočasne stvari. Število devet ........10 Otroške igre na prostem zraku . 89, 106 Zabava sè številkami .....155 Kratkočasnice 16, 31, 47, 63, 79, 05, 111, 127, 143, 175, 191 Zastavice 16, 32, 48, 64, 80 112,128, 144, 160, 176 Številne naloge .... 16, 48, 80, 95 Zabavne naloge 32, 64, 111, 144, 160, 176 Besede, ki tudi nazaj brane nekaj pomenijo ..... 64, 79, 127 Skakalnice . . .95, 112, 128, 159, 176 Senčne podobe..... 48, 96, 144 Drobtine v vsakem listu. Slovensko slovstvo. Stran. Južni sokol.........128 Nazorni nauk za slovensko mladost 160 Muzikalne priloge. Tri cvetlice od J. Debeljaka. Hoja za Jezusom od J. Debeljaka. Veseli učenec od Iv. Libijanski-j-a. Napevi k otroškim igram od Stegnar-ja. Rojakom od Leop. Belar-ja. Podobe. Miloserčna deklica ............5 Orang-utan.........12 Žirafa...........13 Škvorec..........15 Bajta...........17 Pripovedka stare matere .... 23 Lev............28 Kukovica..........29 Zabavne naloge 32, 48, 64, 80,111,128, 192 Ančika in mačka.......39 Živa šiba..........40 Severni jelen........44 Jerbašček s cvetlicami.....46 Senčne podobe..... 48, 96, 144 Stari Plesnik — počena struna . . 54 Cvetna nedelja........57 Velblod ali kamela......60 V spomladi.........71 Žaba in vol.........75 Tiger...........76 Zaklad za zaklad.......84 Šivanka in nit........89 Slon...........93 Otroci iz šole grede......101 Sirota...........105 Govedo..........109 Poletje ..........117 Orjaška igrača........120 Janez Gutenberg.......123 Kalin ali popkar.......125 Ura . . •.........132 Konj...........140 Mišjek...........142 Hišica na holmcu.......147 Petelin ..........156 Past...........168 Sova...........173 Sneg...........182 Revni ptiček.........186 Beli medved.........189 'Izhaja 1. dné\ v mesecu in \ veljà za vse Jc j)letoagl.40k.(yf za pol leta 1 gl. 20 kr. /--»po pošti : za^ leto 2 gl.v \ 60 kr., za pol \ letal gl. 30kr. Časopis s podobami za slovensko mladost. ^It^^iT0 Štev. 1. V Ljubljani 1. januarja 1871. Leto I. iiiba mladost! ■•i t aues zagleda V e r t e c pervikrat beli svet in te prav po domače pozdravlja. Bodi ga vesela! prinašal ti bo dokaj V nedolžne iti koristne zabave, pa ti bò delal vesele in prijetne ure. Davno že si potrebovala in želela lista, v kterem se ti bi dajala zdrava in krepka dušna hrana. Ta tvoja želja se ti je spolnila, kajti V er tee smo posvetili tebi, da pridno in marljivo prebiraš njegove liste ter si tabó bistriš um in blažiš sercé, ob enem se pa tudi ugodno zabavljaš in razveseljuješ. Vsestransko izobraženje bodi ti perva skerb v mladih cvetočih letih. Bodi zmerna, pa boš zdrava; vadi se ljubezni do svojega bližnjega, pa boš ljubljena od vseh dobrih ljudi; vedno hodi po edino pravem potu, kterega ti kaže kerščanska vera, brez ktere nihče ne more biti srečen uiti koristen občnej človeškej druščini, pa boš hodila prav, zadovoljno in srečno. To žele tvoji.starši, to ž.elimo tudi mi, ter upamo, da bodo drobtinice iz našega V e r t e c a padle na dobro plodno zemljo in bodo našle dovoljnega odziva pri Tebi, ktera nam si najslajši up boljše in veselejše prihodnjosti. Bog dal, da bi nas to naše upanje ne goljufalo, potem bo Vertec dolgo živel in se čedalje lepše razcvetal Tebi mladina v poduk in zabavo, domovini pa v čast in slavo! IzveTŠujmo torej zvesto dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata, Dokler pride dolgo zaželjena dòba zlata! Vredništvo. V stvarjenji svetä se nam kaže modrost in vsemogočnost božja. V znožji prelepe Joštove gore blizo dereče Save stala je pred nekoliko leti kmečka hiša v sredi zelenega drevja. Posestnik hiše so bili oče Verbóvec, ki so imeli lepo premoženje pa edinega sineka, ki je bil najveći zaklad njihove ljubezni in njihove sreče. Skerbno so zalivali nadepolne kali duhä in sercä svojega edinčeka ter mu že zgodaj vzbujali nežno čut za vse, kar je dobrega in lepega. V dobrej zemlji pa zerno dobre kali požene in rod i v veselje pridnega kmetovalca dober in sladek sad. Tak<5 je tudi mladi Tine že vzgodnjej mladosti razodeval nekako posebno ljubeznjivost v svojej obnaši in nekako priserčno milino v vsem svojem dejanji. Bil je Tine občutljivega sercä, bistre glavice, živahne domišljije, lepe nežne rasti, čverst in vesel deček. Kolikor bolj so se razvijale njegove dušne zmožnosti, tem bolj so si prizadevali skerbni oče, da mu vcepijo vse one blage čednosti, ktere človeka, naj si bo v kterem koli stanu, osrečujejo in k dobremu napeljujejo. Najbolj so si pa oče prizadevali za njegova mlada čuvstva ter skerbeli le za dobre vtise svojemu ljubljencu. Iz tega namena so ga večkrat peljali na polje in druge prijetne kraje, posebno od koder se je na daleč in široko videlo, ter so mu razkazovali zemljo v sjajnej njenej krasoti. Peljali so ga v hladivne gozde, na cvetoče livade in zelene gore, ter ga pustili, da je tu opazoval vsemogočnost in modrost božjo. Nekega dné ga peljejo na Joštovo goró, na kterej stoji lepa romarska cerkev sv. Jošta in od koder se vidi daleč okrog po lepej kranjskej deželi. Ko sta prišla verh gore, rečejo oče: „Tukaj le postojiva enmalo in ozriva se na okolu. Ali vidiš, ljubček moj, kako lep in veličasten je svet božji, kteri nam kaže neskončno modrost in vsemogočnost Stvarnikovo! — Le poglej, kako lepo sije solnce. To rumeno solnce, kako se leskeče, kakor iz samega čistega zlati, ter siplje svoje ognjive žarke na svet. In kako se veselé gore, lesovi in doline, ki gledajo v obličje jasnemu solncu. Tam le v daljavi se zopet vijó kakor sreberni trakovi reke, potoki in bistrice, in čuj, kako ljubeznjivo žvergole tiči ter glasno pojo himne stvarniku za dar tako lepega in krasnega dné! — A vse kar vidimo z našimi očmi, zemlja, goré, hribje, doline, kamenje, rastline, drevesa, živali, ljudje, solnce, mesec in zvezde, ki nam svetijo na nočnem nébesu, vse je delo neskončno modrega Bogä in vse to imenujemo z eno besedo svét". „Zmerom sem mislil, da se svét imenuje le naša zemlja, na kterej živimo, a ne, kakor vi pravite, tudi solnce, mesec in zvezde, ki je vidimo na nebu," reče Tine. „Motil si se," zavernejo ga oče, „ kajti vse, kar je ljubi Bog s svojo vsemogočno besedo ustvaril in mi s svojimi očmi gledamo, vso to imenujemo „svet," in ako svét prav natanko opazujemo, našli bomo v njem neskončno modro uravnavo, iz ktere se bitnost in vesoljna nazočnost božja očividno izrazuje. — Dan se versti z nočjč, solnce vzhaja in zahaja, luna se spreminja, in vse to — v najvećem in najlepšem redu. Kako redoma se versté štirje letni časi! —• Le poglej, kako lepo danes solnce sije, po vsem obzorji segajo žarki njegovega veselega obličja. Ako bi solnce bilo bliže našej zemlji, morale bi zgoreti vse rastline, ako bi pa bilo dalje nego je, bi ne moglo žito in sadje zoreti ; bili bi tedaj brez ljubega kruha in sladkega sadja, ker bi prevelikega mraza moralo vse konec vzeti. V naših krajih rastejo najbolj take rastline in zelišča, ki so nam najugodniša in se nam najbolj prilegajo; v drugih krajih naše zemlje se najdejo zopet drugačne rastline, ki so ondotnim prebivalcem najpotrebniše. Divje in ropne zverine zivé v pustih nenaseljenih, to je takih krajih, kjer ni nobene človeške druščine; krotke in domače živali, kterih potrebuje človek v svoj živež, ohranenje in zložnost, živé blizo ljudi, da je rabijo v svoj prid in v svojo korist." „Iz tega, kar ste mi ravno povedali", reče Tine, „učimo se, da je vse, kar je Bog ustvaril, na pravem in najboljšem kraji, kakor so nam ravno včeraj razkladali gospod kaplan iz kerščanskega nauka v šoli." „Tn zopet, ako bi ne bilo dežja, ne milih solnčnih žarkov, ne bi mogle rastline rasti, ne sadje zoréti. Bastliue in sadje pa je nam in mnogim živalim potrebno v živež. Živali nam dajejo živež in obleko, pa nam služijo tudi v zložnost in veselje. Koristne so nam celò take stvari, od kterih dostikrat mislimo, da so nam škodljive. Nevihte in hude ure, ki so včasih zelo strašne in silovite, pretresajo zemljo, pospešujejo njeno rodovitost, hladijo in čistijo zrak. Vsa narava se nam po tem dozdeva, kakor bi bila na novo poživljena in prerojena. — Veliko je tičev, od kterih mislimo, da nam delajo škodo ter niso za drugega nego za kvar, zató je pa nespametni ljudje preganjajo in moré. Toda ravno te ptice so človeku mnogokrat v veliko korist in dobroto, ker se redé od škodljivih červov, gosenic in mer-golincev, ki bi nam mnogo cvetja, iz kterega postane sladko sadje, snedli in oropali." „Nekaj takih koristnih ptic že poznam" pravi Tine ; „povedali so nam je gospod učitelj v šoli in jaz sem si je zapisal v svojo bilježnico. Take ptice so: vrabec, sternad, škvorec, penica, pastaričica, tašica, škerjauec, se-nica in lastovica. Vse te tice se zivé po največ od mergolincev, červov, gosenic in drugih škodljivih merčesov ter so zavoljo tega velike dobrotnice kmetijstva, dasiravno včasih tudi nekoliko škode po vertih in poljih naredó, ktero škodo nam pa na drug način obilno povernejo." „Prav dobro si si zapomnil koristne ptičke", rečejo oče, „pa ravno taka je tudi s strupenimi živalmi, rastlinami in rudninami, ktere so, ako se porabijo za zdravila, človeku potrebne in koristne." „Da, da, res je tako", reče Tine, „pa se iz tega zopet učimo, da je modri Bog vse na svetu tak<5 vravnal, da je vsaka poedina stvar gotovo za nekaj dobrega in koristnega, čeravno ljudjé tega vselej ne nmejemo, kakor so nam pretečeno nedeljo naš gospod župnik iz lece povedali." „ Zelò me veseli", pravijo oče, „da tudi v cerkvi zlate nauke rad in pazljivo poslušaš. Tak<5 je prav, ljubi moj; kdor se besede božje oklepa, jo rad posluša in prebira, zajema iz nje dokaj hrane in veselja do bogo-ljubnega življenja, ktero postaja po tém tudi terdnejše in popolniše. — Pa tudi iz lastnosti posameznih reči se lahko učimo, kako neskončno moder mora biti tisti, ki je je iz nič ustvaril sebi v čast, ljudem pa v prid in rabo. Čuditi se moramo, ako bolj natanko opazujemo räst in lepoto različnih rastlin, zelišč in dreves. Kje je človek, da bi ga ne mikala pisana lepota, prijetni duh in čudna podoba marsiktere rastline! Po koreninicah serkajo in pìjó potrebni živež, ki se potem pretaka po vseh njihovih žilah in rast-likah. — Kako velika je različnost žival! In vendar si najde vsaka svojo potrebno hrano, vsaka si poišče pripraven kraj za svoje stanovanje, vsaka ima svoje oblačilce, kakoršno se jej ravno prilega, bodisi po letu ali po zimi, ali pa za kraj, v kterem prebiva. Kako veličastno in umno je ustvarjen človek! Njegova ravna postava, visoko čelo, bistro oki5, obličje polno miline, vse to nam kaže imeniten in važen poklic njegov. S svojimi udi opravlja silno važne in umetne reči; njegovi notranji čuti so ustvarjeni takó čudno, da jim človek z najbistrejšim umom ne more priti do jedra, da bi natanko izméril velike darove, ktere mu je podaril neskončno modri stvarnik. Ni ga ne človeka, ki bi mogel s svojim umom svét in na njem ustvarjene reči v takó lepem redu deržati, v kakoršnem ga vidimo. To le Bog sam more in zató pravimo: ves svétje neskončno modro in umetno ustvarjen in vravnan. — Nadalje pa tudi vidimo, da iinä vse, karkoli se zgodi, svoj poseben vzrok ali namén, in vse, kar je na svétu, mora imeti svojega začetnika. Ta, lepa cerkev sv. Jošta, h kterej sva se danes podala, se ni sama sezidala na tem mestu, na kterem jo vidimo, ampak ljudi je bilo treba, ki so prinašali apno, Mmeuje, les in mnogovrstno drugo pripravo. Pa tudi zidarjev, tesarjev in drugih rokodelcev je bilo treba, ki so omenjeno blago vkup sestavljali, da je naposled postalo to lepo in veličastno poslopje, kakor ga tukaj vidimo. Kdo bo naštel ljudi, ki so vse to naredili, kar bova Še le v cerkvi videla! Ako se tedaj ta hiša božja ni naredila sama, ampak je potrebovala mnogo delalnih, pridnih in umnih rok: ravno tako se tudi svét ni mogel narediti sam od sebe, ampak potreboval je enega začetnika, kteri ga je tako lepo in modro naredil in vravnal. Naša pamet nam pravi, da neskončno moder in umen mora biti tisti, ki je ves svét iz nič napravil in vse stvari v takó lep red postavil, v kakoršnem je vidimo." „In ta, ki je ves svét iz nič napravil," povzame Tine, „ni nobeden drugi nego vsemogočni, neskončno modri Bog, ki prebiva tam zgorej v nebesih in prav po očetovsko skerbf za vsako tudi najmanjšo svojo stvarico". „Čuden in velik je pač Bog v svojih stvaréh, in človek mora sterméti, ako premišljuje brezštevilna dela njegova", rečejo oče in peljejo svojega si-neka v cerkev sv. Jošta. V cerkev stopivši, pomočita perste v blagoslovljeno vodó, zaznamvata se s svetim križem, potem pa poklekneta pred oltar in ino- lita k Bogu, stvarniku nebes in zemlje, kterega vsemogočnost in modro s t sta ravnokar občudovala. Ce tare te nadloga, Terdnó kot skala stoj! Boga pomoči prosi, Saj On je stvarnik tvoj. Za vsako stvar na zemlji Premodro Bog skerbi, V njegovih svetih rokah Mladost, si tudi ti ! I. Tornii«T. Milosercna deklica. Star vojak z leseno nogtf pride v neko vas ter nagloma zboli. Revež ni mogel dalje. Pri nekem kmetu ostane ter zunaj v skednji leži na slami, kjer se mu prav slabo godi. S terdnim zaupanjem na Bogä, kteri ga je v življenje poklical, pričakuje svoje smerti. Sosedova Jerica je bila revna, pa bogoljubna in miloserčna deklica. V sercé se jej smili bolni vojak. Vsaki dan pride k njemu in ga vpraša, kaj potrebuje in s čim bi mu postregla. Kar je le mogla, vse mu je prinesla in mu vsaki dan tudi eno desetico podarila. Poštenega vojaka je to začelo sker-beti in misli si: Kje neki tako majhna deklica toliko denarja vzame? Dobro vém, da ne služi in kje drugej denarja tudi jemati ne more. — Nekega dné, ko Jerica zopet k njemu pride in mu sreberno desetico v roki5 po- tisne, jo vojak prijazno nagovori: „Ljuba moja ! Zvedel sem, da so tvoji starši zelò revni. Povej mi vendar odkrito-serčno, kje pač denarje jemlješ, ki mi je vsaki dan prineseš? Povem ti po pravici, da bi raje lakote umeri, kakor da vzamem le en sam krajcar od tebe, ki bi mi ga ne mogla dati z mirno vestjo." — „Oj ne sker-bite za t<5", reče blaga deklica „denarji, ki vam je nosim so na pošten način pridobljeni. Da vas pa ta reč v prihodnje ne bo več skerbela, povedati vam hočem, kako je dobim: Vsaki dan grem v bližnji terg v šolo. Pot me pelje skozi gozd, v kterem je vse polno lepili rudečih jagod. Naberem jih vselej polno canjico, prodam je potem v trgn in dobim za-nje vselej po deset krajcarjev. Moji ljubi starši vedó zató, pa jim je tudi všeč, da tako delam. Večkrat so že rekli, da je še veliko revnejših ljudi na svetu, nego smo mi, pa da jim moramo dobro storiti, kolikor je .v naših močeh." — Solzé oblijejo starega vojaka pri teh besedah in mu kapljajo na berke. Prime deklico za rok<5 ter jej jokaje reče: „Dobri otrok! Bog naj blagoslovi tebe in tvoje starše, ki imate toliko usmiljenja z ubogimi ljudmi!" — Jerica se poslovi oil starega vojaka ter vesela odide. V šolo gredé pa vsaki dan v zelenem gozdu, v kterem rajajo in se podé drobne ptičice od veje do veje, nabira sladke rudeče jagode, da je prodà za bolnega vojaka. Odsihmal mu še marljiveje streže kakor poprej. Kmalu po tem dogodku pride v vas nek imeniten častnik, ki je imel več častnih znamenj na svojih persih. Z zalo svojo kočijo se ustavi pred gostilnico, da bi konje nakermil. Ko zvé tukaj za bolnega vojaka, berž se podä k njemu, da ga pozdravi. Stari vojak mu je vse povedal o svojej malej dobrotnici, ktera mu še zmiraj tako marljivo streže. „Kaj?" začudi se častnik „ubogi otrok ti je toliko dobrega storil! Tedaj tudi jaz, tvoj nekdanji general, ne smem te pustiti v revščini in nadlogi. Berž bom ukazal, da te prenesó v gostilnico in ti prav dobro postrežejo. General je bil mož beseda, pa je tudi spolnil, kar je obljubil. Pa ne samo to! Pokazati si pusti tudi stanovanje male dobrotnice, ktero sam obišče, da se jej zahvali za dobrote, ktere je storila ubogemu vojaku. „Dobri otrok" jej reče „tvoje blago dejanje ogrelo mi je sercé. Veliko si darovala staremu onemoglemu vojaku, za kar se ti serčno zahvaljujem. Na, tukaj vzemi majhno mošnjico v spominek svojega blagega sercl Djal sem va-njo ravno toliko zlätov, kolikor si darovala poštenemu mojemu vojaku." —■ Starši se zelò začudijo in rek<5: Ne, ne, blagi gospod, to bi bilo preveč; naša hčerka storila je samo to, kar je vsak človek svojemu bližnjemu storiti dolžan." — Al general je zaverne : „Ni preveč ne, to je le m a j hen dar ; boljše in vece plačilo pa bo prejela vaša hčerka od ljubega Boga v nebesih." To rekši naglo odide ter ne posluša zahvale miloserčne deklice. Blagega kdor je sercä. Že na zemlji srečo ima. fi'« ti. Šmidu.J Ne bodi sebičen. V Milanu na Laškem je živel reven človek, ki je že dalj časa služil za vratarja pri nekem bogatem bankirji ali meujälcu. Imel je majhno letno plačilo, a precej obilno družmico, s ktero je zbog majhnega zaslužka komaj izhajal. Pri vsem tem pa je živela revna družinica zadovoljno in brez go-dernanja v voljo božjo. Pridna in delavna ženka je zaslužila tudi včasih kakšen krajcar s perilom in šivanjem, ter je tako tudi ona vsaj nekoliko lajšala žalosten stan svojega možl Obedva sta pa bila pobožna in poštena, da malo takih, ter sta vedno upala, da jima bode Bog sčasoma že tako ali onako pomagal. Nekega dné zvečer najde revni vratar domu grede majhno vrečico na cesti ležati. Pobere jo; — bila je precej težka, kajti napolnjena je bila z denarji. Domu prišedši pogleda v vrečico, ki je bila prav na rahlo zavezana, in glej, — bila je polna lepih srebérnih tólarjev. — „Kje, za božjo voljo, si dobil te denarje", ga vpraša prestrašena žena. „Našel sem je na cesti iz menjàliiice gredé." — „Nesi je hitro nazaj, denarji niso naši!" „Zdaj tega ne utegnem", odgovori mož, „ker menjalnica je že zaperta in zdaj na noč tudi ne moremo najdeno blago razglasiti; storil bom vse to jutri." Žena in mož sta bila v velikih skerbéh in nekakem čudnem strahu, ker še nikoli ni bilo toliko denarjev pod njihovo revno streho. Obedva sta prosila Bogä, da bi se našel pravi lastnik najdenega denarja ter bi kmalu bila rešena tujega blagii. Drugi dan je bilo na vseh voglih velikega mesta nabito sledeče naznanilo : „Najdena je majhna vrečica srebernega denarja; kdor jo je zgubil naj se oglasi' v menjalnici gospoda J. J." — Kmalu po nabitem naznanilu se oglasi v menjalnici nek tergovec, kteremu se je videlo, da ni bil ravno v najboljšem stanu, ter zahteva vrečico z denarji. Ko dokaže, da je vrečica njegova, in da je v njej 200 srebernih tólarjev, dal mu jo je pošteni vratar vpričo svojega gospođa. Poln veselja in hvaležnosti ponudi tergovec najdeniku dvajset tolarjev v dar, ter očitno pohvali njegovo poštenost pred ljudmi, ki so bili v menjalnici. Toda vratar noče ponujenih mu denarjev vzeti, rekši, da mu je najdeni lastnik zgubljenega denarja, plačila zadosti. Tergovec mu ponudi deset tólarjev, al tudi téli ne vzame vratar. Ponudi mu jih pet, proséga, da naj vsaj to malenkost vzame v zuamenje velike hvaležnosti, ki jo je dolžan poštenemu njegovemu dejanju. — „Ne krajcarja ne vzamem" odgovori vratar „ker nočem, da bi vi zavoljo mene kako škodo terpeli na svojem blagu. Denarji so vaši in božji, izročil sem vam je pošteno." To rekši hoče se zmuzati skozi vrata. • Al tergovec stermé nad toliko poštenostjo ubozega vratarja, razjezi se ter reče s povzdignjenim glasom: „Jaz denarjev zgubil nisem, dokler ta človek ne vzame malega daru, kterega mu ponujam," inverže vre-čieo iia tla v veliko zavzetje pričujočih. Vratar vzame naposled ponujenih pet tólarjev in kmalu potem razdeli nekoliko tega denarja med reveže. Nesebičnost je lepa čednost, ktera tudi pri drugih ljudéh vzbuja blaga čutila. Deček in jablana. Na vertu jablana stoji Vsadili so jo oče mi, Na rojstva moj'ga pervi dan, Oj jablano najraje imam. Drevesce majhno, šibko je, Pa vendar se razcveta že, Jesen preteklo sladek sad Rodilo mi je pervikrat. Tud' jaz sem mlad in majhen še Pa vendar navke znam lepé, Sem v šoli že pohvaljen bil Darilo lepo sem dobil. Na vertu pri drevesecu So rekli oče mi takó: „Le glej, da boš z jablano vred „Donašal vsakoletni cvet. „In cvetje naj postaja sad „Naj polno bode sladkih nad, „Da kakor ti dreveseca „Kadujem jaz se sineka. „Da boš junaško in vesel „Z ljubeznijo svoj dom objel, „Domovja deržal se čversto „In branil ga pred zlò rokó. „Vsaj korenine jablane „Tud čversto zemlje se derže, „Ker zemlja hrano jim dajé „Močneje dela steblice. „In silne treba je moči „Da se izruje z žilami, „Ce žile se uničijo „Izrujem lahko tud' drevo. „Tako tud' ti, preljubi moj, „Za domovino čversto stoj! „Do zadnje kapljice kervi „Jo čuvaj brani iz vseh moči. „ Ce pride kak sovražen zmaj „Koj sproti se nikar mu vdaj ; „Bojuj za domovino se „Žertvuj moči jej svoje vse!" * # Obljubil sem očetu rad Donašati le dober sad; Ljubiti čem domača tla, Kot moja ljuba jablana. — i. Najslajši sméh. (Pravljica.) Ko je še Gospod po zemlji hodéval ne imevši toliko prostora, kamor bi bil naslonil svojo trudno glavó in bi se vednega potovanja vsaj nekoliko odpočiti mogel, moral si je iskati v tujih hišah svojega stani'šća. Tako potovaje pride nekega dné do revne koče. Ker se je že gosta temä bila polegla po zemlji, stopi v hišo in prosi prenočišča. „Iz serca radi vstrežemo vašej prošnji, dragi gospod, reče mu revna družiuica, ako ste le vajen prenašati žalost, revščino in druge nezgode, ktere že dokaj časa bivajo pod našo revno streho." „Ni je britkosti ne žalosti, da je ne bi mogel prenašati, pa ravno tam kjer je terpljenje in britkost, tudi najraje prebivam; vsaj je terpljenje edina pot, ki pelje duhä v nebeške visine, k studencu vsega dobrega, k viru večnega življenja. Vaša hišica mi je po tem takem prav po godu in rad ostanem pri vas." • Kmalu je stala revna, a vendar dobro narejena večerja pred Gospodom Po večerji ga pelje gospodar v majhno pa suažno sobico, v kterej je bila postelja za Gospoda pripravljena. Pokazavši mu posteljo in želječi mu „lahko noč" popusti samega ter se verne zopet nazaj k svojej družini. —• Sndga in lepa obnaša v tej hiši se je zelò dopadla Gospodu. Drugi dan zgodaj vstane in se ravnà za nadaljno pot. Preden se pa poslovi, reče revnej dru-žinici: „Vaša gostoljubnost mi je všeč. Okrepčali ste mi trudne ude pa si ne morem kaj, da vam ne bi dal znaka svoje serčne hvaležnosti. Izvolite si, kaj bi vam bilo najljubše in najdraže na tem svétu." „Oh, gospod, ni v vašej moči, da bi nam dali, kar bi bilo nama najljubše v našej revščini," reče žalostna sopruga. „Imamo edino dotice in to je bolno; znabiti, da mu že danes luč življenja ugasne. Ko bi se nama samo enkrat še ljubko nasmejalo preden umerje, bilo bi nama gotovo najljubše in najdraže na tem svétu." „Peljita me k svojemu ljubčeku," reče Gospod, „tudi jaz imam otroke ' posebno rad in znabiti da ustreženi vašej gorkej želji." Starši peljejo neznanega gospoda k bolnemu detetu. Bledo in terpeče, skoraj brez vsega znaka kakega življenja v sebi, ležalo je v revnej posteljici. Pa glej čuda! — Ko otrok vidi Gospoda, zasmeje se takó milo in ljubó, kakor še nikoli poprej in ubogi starši se jokajo od veselja. — Gospodu je bilo všeč nedolžno veselje bogoljubne družinice in obljubi tudi drugim staršem enako veselje narediti. Iz navedene pni vi j ice laliko uganeš, kaj je tvojim staršem najdražega in najljubšega na svétu. Prizadevaj si tedaj, da jim boš delal veselje in da jih ne boš nikoli žalil; kajti skerb za tvoj časni in večni blagor jim je noč in dan na serci. Oj kako tugujejo in za tvoje ljubo zdravje dobrega nebeškega očeta prosijo, kedar si le količkaj nevarno bolan. Céle noči preču-jejo pri tvojej posteljici, strežejo ti in pomagajo, kolikor le premorejo po svojih slabih močeh; — in ti bi jih ne ljubil? Iz navedene pràvljice se pa tudi učiš, kako ima Bog nedolžne otroke rad, in kako rad usliši ljube starše, kedar za svoje otroke prosijo. Gotovo pa še raje usliši molitev nedolžnih otrok, kedar za svoje dobre starše molijo. — Ne opusti tedaj nikoli, da se ne bi spomnil v svojej jutranjej in večernej molitvi dobrih svojih staršev, ki imajo toliko ljubezni do tebe! Lastovica in ptice. (Basen.) Neka ptica bahaje se, da dobro vé, zakaj ljudjé to ali uno delajo, skliče nekega dné prav veliko ptic okoli sebe, ter pravi: „Ljudjé vam sejejo konoplje samo zavoljo tega, da delajo mreže, v ktere potem nas lové. Naša dolžnost je tedaj, da seme po njivah prav do čistega poberemo." Lastovica, kije tudi bila pri tem zboru, pravi, da bi po njenih mislih bolje in pametneje bilo, če bi se gledalo nató, da bi ptice s človekom v prijaznosti in miru živele. Al ta predlog modre lastovice ni bil sprejet. Zategadelj popusti svoje tovaršice in se podà k nekemu seljanu, kjer prav pridno pobira škodljive žužke po njivah in vertéh. Kmalu vidijo ljudje, da je lastovica koristna ptica, pa jo pusté, da si pod hišno streho svoje gnjezdo postavlja. A druge ptice so delale ljudém škodo in kvar, kjer so le mogle, pa so vsled tega postale lepe in debele. Naposled dozori tudi konoplja in ljudjé so naredili mreže v ktere so polo-vili vsaki dan ogromno število ptic. — Ko bi bile pametne in modre, lahko bi bile v miru in prijaznosti živele s človekom. Število devet. V srednjem veku, ko so še vraže in druge nespametnosti svojo ugodno dobo imele, bilo je mnogo ljudi, ki so cel<5 številom nekako posebno in skrivno moč pripisovali. Taku jim je bila sedem zelò pomenljiva in skrivnostna ševilka. Djali so: Število sedem ima celò na nebu važno nalogo, pa gotovo tudi pri človeškem razvijevanji nekaj poinéni. Otrok sedem mesecev star, navadno dobi perve zobó; drugih sedem mesecev začne sedeti in hoditi; po tretjih sedem mesecih začne govoriti; po pervih sedem letih se otroku inénjajo zobjè; po drugih sedem letih postane otrok mladeneč ali zala devica, in ko je človek trikrat sedem let star, jenja rasti i. t. d. A ne samo število sedem, ampak tudi število devet bilo jim je polno skrivnosti in pomenljivosti. In zares, ako število devet bolj natanko ogledamo in prerešetamo, našli bomo v njem neke posebnosti, ki jih nobeno drugo število nima, pa so zategadelj vredne, da je tukaj omenimo. Perva posebnost, ki jo ima število devet, je gotovo ta-le: Ako si zapišeš število 9 in ga množiš z 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, in 10, vselej boš dobil množino (produkt), ktere povprečni znesek posameznih številk ti bo zopet dal število 9. Poskusi: 9 X 2 = 18; povprečni znesek števila 18 se dobi, če vzarneš: 1 + 8 = 9; ravno tako dobiš: 9X3 = 27; 2 + 7 = 9; 9 X 4 = 36, 3 + 6 = 9; 9X10 = 90, 9 + 0 = 9. — Mn<5ži število 9 še nadalje in našel boš, da število 11; 21 in 22; 31, 32 in 33; 41, 42, 43 in 44, in tako naprej v vsakej novej desetici eno število več, izjémo dela od zgorej omenjenega pravila, kajti iz povprečnega zneska dotične množine se ne dobi število 9, ampak število 18. N. pr. 11X9 = 99, 9 + 9 = 18; 21 X 9 = 189, 1 + 8 + 9 = 18; 31 X 9 = 279, 2 + 7 + 9 = 18; 55 X 9 = 495, 4 + 9 + 5 = 18 i. t. d. ; temu nasproti pa je 56 X 9 = 504 in 5 + O + 4 = 9. Kako je s številko 9 pri stoticah in tisočih, to sam lahko poiščeš, pa se boš prepričal, da je tam ravno tak<5, kakor smo to dozdaj omenili. Kaj ne, da je čudna številka G? Pa ko bi to že vse bilo, ali le poslušaj, povedal ti bom še drugo skrivnost, ki jo ima število 9. Vzemi število 9 in množi ga s številom 6, 7, 8 in 9, pa boš dobil množino, ktera ti dà, ako številke prestaviš, ravno isto množino, kakor da bi 9 množil sè 5, 4,3 in 2. Le poskusi in prepričal se boš, da je temu res takó. N. pr. 9 X 6 = 54 in 9 X 5 = 45 (45 ste prestavljeni številki od 54); 9 X 7 = 63 in 9 X 4 = 36; 9 X 8 =$2 in 9 X 3 = 27; 9 X 9 = 81 in 9 X 2 = 18. Še celò številka 9 je preobernjena številka 6. Pa ne misli, da smo zdaj že na koncu, in da število 9 nima nobeuih posebnosti več. Le vzemi na priliko kako število, ki obstoji iz dveh poljubnih številk, pa menjaj njih mesti, to je, premóni številki. Dobil boš po tém, to se vé, dve različni števili. Zdaj pa odštej manje število od ve-čega in ostanek bo zmiraj = 9 ali pa pomnoženo število 9, ktero se iz povprečnega zneska dobi. Vzemi ni pr. število 26. Ako številki premeniš, imaš potem število 62; 62 — 26 pa je 36, a 3 -f- 6 = 9. Lahko vzameš tudi kako drugo število, n. pr. 52; če številki premeniš, imaš potem 25; 52 — 25 = 27, to število pa ni samo trikrat pomnožena 9, ampak tudi število, kterega povprečni znesek je tudi 9. Še mnoge druge posebnosti ima število 9, ktere pa spadajo že v više številstvo, ter jih zategadelj nočemo tukaj omenjati. Le še neko posebno in zanimljivo številno umételjnost ti bom povedal, v kterej številka 9 zopet silno važno nalogo opravlja. Le poslušaj in čudil se boš! Ti na priliko rečeš svojemu prijatelju, da si naj zapiše število 516,392,107 (ali pa kako drugo večciferno število) ter naj od tega števila njegov povprečni znesek (34) odšteje, potem pa v ostanku kako poljubno število prebriše ali prečerta. — Ostanek zgorej omenjenega števila po odštetem povprečnem znesku (34) bi bil po tem takem 516,392,073. Vzemimo, da bi prijatelj prečertal številko 6, ter bi nov povprečni znesek bil potem = 30. Ako število 30 odšteješ od najbližuje množine od 9 (v tem primerku bi bila naj-bližnja množina 4X9 = 36), lahko potem uganeš, ktero število je prečertal tvoj prijatelj. Kaj ne, da je tudi to čudno? Kako se boš pa še le zavzel, ako si zapišeš število 12,345,679 in ga množiš z 9, ali pa s kako poljubno množino od 9. Le poskusi enkrat pa boš videl, da to ni nobena malenkost! I. T. Frlfitoplsi® «Mtw@f!®isk@) p®Ijae Opice. Med vsemi živalmi, ki nam je našteva prirodopisje, so opice človeku, kar se tiče telesne njegove postave in obnaše, gotovo najbolj podobne. Ako je pa bolj natanko opazujemo, našli bomo vendar, da ta podobnost ni ravno tolika, kakor nekteri Ijudjé navadno mislijo. Opice so razun lica in dlanf po vsem životu kosmate. Glava je okroglasta kakor človečja, toda Čelo je nizko in nazaj stlačeno, ustnice so ozke in tenke, nos je potlačen in čeljusti mole naprej, takó da je zares ves obraz le bolj živinski. Opice imajo štiri roke, to je 5 prostih in gibljivih perstov, med kterimi se palec z vsemi drugimi persti lahko sklepa, ter dela roko pripravno tudi za prijemanje. Toda s tem niso opice prav nič na boljšem od človeka ; dasiravno se po drevji lahko spenjajo in plezajo, po.zemlji vendar ne morejo Orang-utan. podvéh hoditi, ker sta zadnja dva uda ob enem tudi roki, ter nimata niti podplatov, niti péte, niti meč. Po ravnem se opice težavno in nerodno premikujejo, opirajo se na palico, ali pa po vseh štirih prav urno tekajo in skačejo. Nektere opice imajo dolg rep, ki jim služi za peto rokó, ž njim se derzé za veje, na kterih se sim ter tje gugajo ali zibljejo. — Opice se štejejo med najživejše in najgibčniše sesavce. Kedar si iščejo živeža, niso ne. za trenotek mirne, v eno mér se sučejo in gibljejo, da je je le veselje gledati. Jedó pa tudi vse, kar jim pod zobé pride. Sadje gomoljnice, korenstva, seménje, orehi, cvetje, listje in sočnate bilke, to je njihova poglavitna hrana, pa tudi nektere žužke, sosebno mravlje, rade pobirajo; po gnejzdih izpijajo tičja jajca in še celò mlade ptice pohrustajo. V sužnosti žr<5 vse in pijó tudi vino, žganje in druge vpijanljive pijače, ter se včasih prav do dobrega vpijanijo. Njih prava domovina so velikanski gozdi in sterme pečine v gorkih deželah Azije, Afrike in južne Amerike. Izmed obilne verstl opic naj omenimo tukaj le bolj ob kratkem azijskega Orang-utan a ali tako imenovanega divjega moža, kije človeku še najbolj podoben. Kedar doraste, visok je čez 4 čevlje in po vsem životu z dolgimi rujavimi dlakami obrasen. Prednji tenki roki mu segate do pod kolen. Repa nima, pa tudi mošnjic nima v ustih, kakor je imajo skoraj vse druge opice. Po ravnem prav nerodno hodi po zadnjih rokah, v prednji roki pa vzame palico, da se na njo opira. Azijski Orang-utan živi posamezen v velikih gozdih na otokih Borneo in Sumatra. Najrajše se plazi po drevesih, ki mu dajejo sadje in listje za hrano. Ta opica je prav pohlevna in mirna žival; pred človekom ne beži, le kedar je v nevarnosti, brani se prav dobro s kamenjem in oklestki, ki je za ljudmi meče. V mladosti se pusti ukrotiti, privadi se človeka in se marsikaj nauči. V našem merzlem in ostrem zraku Orang-utan ne živi nikoli dolgo. Kmalu dobi jetiko. Berž ko pride pod naše podnebje, postane žalosten in revež začne kašljati. Klaverno gleda pred sé; ko se odkašlja, sklene roke na bolne persi ter s prosečim glasom gleda po ljudéh, kakor bi od njih pomoči prosil. Malokteri preživi našo zimo. Ž i r a f a. Žirafa (Giraffe, Camelopardalis giräffa) je v živalstvu znamenita in čudna žival. Glava je podobna konjskej in je nasajena na dolgem, s kratko grivo ozaljšanem, od strani nekoliko stisnjenem vratu. Na čelu ima dva nazaj vpognjena, 7 palcev dolga in s kožo obrasena roglja, ki jej pa nikoli ne izpadeta, kakor pri jelenih. Žirafa imä v zgornjej in spodnjej čeljusti kočnike, če-kanov ali skranjekov nima, prednje zobé ima le v spodnjej čeljusti. Görna ustna jej moli čez spodnjo. Jezik ima dolg, oster in s terdimi bra-dovicami posut. Ušesi ste 9 palcev dolgi in špi-časti. Na nogah ima razklane parklje kakor goveda. Šest čevljev dolgi vrat jo dela za najvišo čveteronogo žival, kajti od prednjih parkljev do verh glave meri 18—19 čevljev. Eep je na koncu čopast in blizo 2 čevlja dolg. Truplo je pokrito s kratko, rumeno-belkasto dlako, ki je posuta s kerpastimi lisami, kar jo posebno lepo in veličastno dela. V prednjem delu života je močnejša in visokejša; zató jej pa tudi herbet od pleč nekako stermo visi proti Čopastemu repu. Nogé ima tenke. Žirafa živi po planjavah srednje in južne Afrike in še le v novejšej dobi so jo v Evropi natanko popisali, dasiravno je bila že starim Kimljanom znana. Julij Cezar je pervi živo žirafo pripeljal v gledališče, kjer se je rimskemu ljudstvu razkazovala. Pozneje so jo pripeljali v Carigrad in naposled tudi v naše cesarstvo. Ker ljudjé žirafe poprej niso poznali, pa je njena podoba tudi zares čudna in znamenita, začeli si so o njej pripovedovati različne stvari. Tako so na priliko rekli, da ima žirafa previsoke prednje uogé, pa da mora na zemljo poklekniti ali vsaj prednji nogi navskriž djati, kedar se pase, sicer ne doseže trave z gobcem. Toda vse to ni res. Žirafa sklone glavo enako drugim živalim in seže ž njo do tal, kedar se pase. Verhi tega ima še to prednost, da zarad dolgega vratu in visokih prednjih nog toliko laglje doseže listje in berstje iz visokega germovja in dreves, ktero prav rada objeda. Pri jedi jej prav dobro služi njen ostri in gibljivi jezik, kterega daleč lahko iztegne, da ž njim rastline poprijema kakor z rokó, in je takó maši v usta. V hoji je žirafa nevkretna in omahovalna; a to zategadelj, ker se zarad teže v prednjem životu ne more pognati naprej, zató pa verže vrat nazaj ter si na ta način zlajša prednji nogi, da skoči ž njima za en korak naprej, ob enem pa zopet zažene vrat naprej in se požene tudi z zadnjima nogama. Po tem takem je razvidno, da žirafa prav za prav ne dirja, ampak skače, a to zelò hitro iu naglo, ker z vsakim skokom pride 10 do 12 čevljev naprej. Pri tem čudnem in smešnem skakanji se jej v eno mér ziblje dolgi vrat nazaj in naprej. — Žirafa se rada vleže in počiva a to zategadelj, ker se šteje med preživače in povžite rastline rada v miru prebavlja in prežvekuje. Sploh je žirafa mirna in krotka žival, živi rada v družbi, a nikoli ne v velikih, ampak le v majhnih tropah, k večemu kakih 8 do 10 skupaj. Lovci so jih videli tudi po 40 skupaj v enem tropi:, al odkar so je začeli ljudjé zarad lepe kožuboviue neusmiljeno preganjati in loviti, pomeknile so se te živali bolj proti sredini Afrike in jih je tudi čedalje manj. Mlada žirafa se udomàéi in postane krotka kakor krava ali ovca. V živež jej pokladajo mleko, turšico in ječmen, posebno pa rada jé kruh in sadje. Stare žirafe se ne dajo udomačiti in so vjete zelò neporedne in hudobne. Lov na te živali je neki prav težaven in lovci dostikrat po cele tedne za njimi hodijo, preden je najdejo. Pri nas v Evropi žiralam podnebje ne ugaja; tu ne žive dolgo, bolehajo in kmalu poginejo. Čeravno so žirafe krotke, pohlevne in boječe živali, ki pred človekom rade bežé, vendar se v nevarnosti in sili prav spretno branijo z zadnjima nogama, v kterih imajo čestokrat tako moč, da celò leva in druge enake živali na tla pobijejo. — Žirafino meso je neki prav tečno in okusno, posebno od mladih žiraf. Koža se vporabi za usnje in jerhovino, pa tudi iz parkljev se narejajo mnogoverstne posode in druge koristne reči. Žirafa je po tem takem koristna žival ter vredna, da se udomžči in pridno oskerbljuje. — 15 — Š k v o r e c. Škvorec (Sturmis vulgaris) je kakili 7 ya palcev dolga ptica selivka. Njegovo cerno svitlo perje spreminja se na zelenkasto in vijoličasto barvo, po plečih in po trebuhu je pa belo pikast. Rumen kljun je raven in na koncu plosnato stisnjen. Škvorec živi najraje po hostah in logih, po planjavah in vertih, po kterih prav pridno pobira bramorje, kobilice, gosenice in druge škodljive merčese, a malokedaj se dotakne seménja. Že zgodaj v spomladi, nivadno konec meseca marca ali pa koj v začetku meseca februarja, priroma iz južne Evrope in Egipta zopet nazaj k nam da si tu pri nas naredi gnjezdo in jajčica vali. Zarad pokončevanja škodljivih merčesov je škvorec zelò koristna ptica, posebno pa je pri pervem svojem valjenji, ko je ravno največ hroščev, velik dobrotnik kmetijstva. S kljunom oberne vsak list, preišče vsako bilko, stakne vsako luknjico, kamor vé, da se škodljivi mergolinci radi skrivajo. Škvorec, star ali mlad, je živ in jezičen, pa se kmalu privadi človeka. V izbi je rad vesel, smešen, razumen in prekanjen tovarš; poln je muli in zvijač. Ako sediš pri mizi in pišeš, kmalu se ti bo vsedel na tintnik in bo pomakal kljun va-nj; ako se nosi jed na mizo, gotovo bo on pervi pri skledi. Njegov kljun je posebno pripraven, da privleče izpod listja, ki leži po tleh, vsakega merčesa, naj si bo še tako skrit. — Varujmo si tedaj te zelò koristne ptice in naredimo jim tružice ali vali vilice, kakoršne se vidijo po mnogih drugih deželah. Take tružice zbite so iz štirih sten, imajo tla in so, kakor se že ptičjemu plemenu prilega, 1 do poldrugi čevelj visoke in bizo 6 palcev široke. Od zgorej imajo strešico, da dež v tružico ne vhaja. Od spredaj kake dve tretjini na visoko se izreže okrogla lukuja, skoz ktero ptice vèn in noter letajo; pred luknjo se naredi paličica da se ptica na-njo vsesti more. Po vsem širokem Slovenskem naj bi si kmetovalci naredili take tružice, pa bi potem gotovo še enkrat toliko sadja imeli, kakor ga imamo zdaj. Razne stvari. (Celo Zemljino poveršje) mèri 9,280,000 zemljepisnih milj. Sama suha zemlja pa ima 2,434,000 zemljepisnih milj. Ljudi na zemlji je okoli 1280 miljonov in sicer: 173 milj. katoličanov, 80 milj. vzh. kristjanov, 83 milj. protestantov, 5 milj. židov, 160 milj. muhamedanov in 787 milj. raznih poganov. Kratkočasnice. * Deček pride v šolo, da bi ga zapisali. „Kako se pišeš?" vprašajo ga učitelj. „Ne vém", odgovori deček. „No, ti si mi ta pravi! Kako te bom pa zapisal, ako ne veš, kako se pišeš, to moraš ja vedeti. „I ne vétn ne." „Kako je vendar to?" „Prav lahko", odgovori deček, „ker še ne-znam pisati." * Nekdo je v družbi pripovedoval, daje treba človeka, kije zmerz-nil, s snegom dergniti. Nató povpraša neka deklica: „Kaj bi pa bilo, če bi se kaj tacega po letu zgodilo?" — Zastavice. *) 1) Kaj ima vsak človek na desnej roki, kedar pride pervikrat v Ljubljano? 2) Kaj je pri kosilu najpotrebnijega ? 3) Očetov otrok, materin otrok, pa vendar nobenega človeka sin. Kdo je to? 4) Kdo sam sebe jé? 5) Ktera žival je najmočnejša? Številna naloga. Kmetica je prinesla pet velikih jerbasov jabelk na prodaj. Ako število vseh jabelk, kar jih' je bilo v jer-basih, deliš skoz 4, ostanejo ti 3 ja-belka; ako deliš število jabelk skoz 5, ostane ti 1 jabelko ; ako deliš skoz 9, ostalo ti jih bo še 8 ; ako deliš skoz 11, ostalo ti jih bo 10, in če deliš skoz 13, ostalo ti bo 12 jabelk. Zdaj pa povej, koliko jabelk je prinesla kmetica v petih jerbasih na prodaj? *) Uganjke zastavic in rešitev številne naloge v prihodnjem listu. Listnica. Gosp. J. L. v Z. Vaša želja je tuđi naša želja. Bog daj, da bi se spolnila!— Gosp. M. L. v K. Vaša želja, naj bi „Vertee" izhajal dvakrat v mesecu, zavisi od naročnikov! — Premalo naročnino so nam poslali naslednji gospodje: G. I. J. v I. 20 kr. — g. G. G. v B. 20 kr. — g. J. G. v S. B. 10 kr. — g. M. P. v K. 10 kr. — g. P. p. vStaremtergu 10 kr. — g. M. D. v P. 20 kr. — g. J. L. v Loäk. p. 10 kr. — Učiteljska bukvarnica v P. 10 kr. — g. A. L. v G. 20 kr. — g. A. Ž. v P. 10 kr. — g. J. J~c. v D. 60 kr. — Prav lepo prosimo, da se nam pri naroče-vanji za drugo poli. ti krajcarji priveržejo, kajti naši stroški so obilni. — Preveč nanije poslala: Narodna šola v K. 30 kr., ktere ima za drugo polletje na dobro. KjT Lepo prosimo vse časi. gg. duhovnike, učitelje, starše, odgojitelje in druge prijatelje naše slovenske mladine, da bi delali pot našemu listu do nežne in še nepokvarjene mladine, klerej smo ta list posvetili. A mi bomo od naše strani marljivo skerbeli, da bo vsaka številka, čeravno v majhnej obliki, prinesla mnogoverstnega podučnega in zabavnega berila, in kolikor bode v našej moči, (udi vkusne podobe in muzikalne priloge. K temu se vé da prosimo zopet vse prijatelje slovenske mladosti, da nas blagovolijo ne le gmotno, ampak (udi s peresom podpirati, pa da (udi našo mladino k spisovanju kratkih sestavkov spodbujajo. Da se pa zagotovi našemu listu življenje, moramo konečno še to omeniti, dà nikomur ne moremo lista pošiljati, kdor se na-nj ne naroči. Vredniètvo. gC Manažnjeimi listu je (iridjnua muzikalna naloga. Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Égerjev v Ljubljani.