Poštnina plačana v gotovini
Sped. in aboon. postale - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a , Riva Plazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	1.000
Letna naročnina..................L	2.000
Letna inozemstvo ................L	3.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
	W!
Leto XVI. - Štev. 23 (796)
Gorica - četrtek 4. junija 1964 - Trst
Posamezna številka L 40
V začaranem
Bili so časi, ko se je reklo: ena šola več, ena ječa manj. Danes se šole gradijo vsepovsod, a zato se zapori ne praznijo. Nasprotno: vedno bolj so polni, in to ne starejših ljudi, temveč mladine.
Mnogi na odgovornih mestih to vidijo, tudi vedo, od kod prihaja, pa si ne upajo izreči jasne besede. Nočejo biti ozki, nazadnjaški, srednjeveško nastrojeni. In talci bi bili — vsaj javno mnenje potom časopisov, radia in televizije bi jih za take proglasilo, — če bi si upali javno obtožiti današnji tisk, kino in druga sredstva družbenega obveščanja, da so oni tisti, ki rušijo to, kar dom in šola s trudom zgradita.
Katoliški tednik »L’Araldo Abruzzese« je pravilno ugotovil: »Za nas katoličane je Ministrstvo za predstave danes važnejše kot naučno ministrstvo. Kajti v vsakem naselju stoji šoli nasproti kinodvorana; vsakemu katedru v razredu televizijska plošča doma; vsaki šolski knjigi kup slikanic, nedostojnih revij in neokusnih brošur. To je danes dejstvo: šola, ki jo vodi naučno ministrstvo, je na vsej črti na umiku pred ofenzivo škodljivega tiska in škodljivih predstav, ki jim ministrstvo za predstave v imenu napačno pojmovane svobode pusti skoro prosto roko, da se kakor umazana gnojnica razlivajo po otroških dušah in kvarijo, kar je v njih najsvetejšega in najlepšega.«
RAZDEJANJE NA PODROČJU FILMA
Samo majhen pogled na statistiko, ki jo je napravil Katoliški kinomatografski center za leto 1963 v Italiji naj pove, kaj vse mora naša mladina vsrkati vase ob priliki kinopredstav!
Od 502 filmov, ki so bili v Italiji predvajani je ta center samo 208 (to je 47%) mogel označiti kot primerne za katoliške kino-dvorane. In še pri teh je moral kar precej pogledati skozi prste ali si pomagati z raznimi izrezi, kajti če bi se strogo držal svojih načel, bi te dvorane mesece in mesece lahko ostale zaprte.
Pri tem imajo italijanski filmi posebno žalosten rekord. Samo 36% od vseh lani proizvajanih filmov je bilo primernih za katoliške gledavce; pri importiranih severnoameriških filmih je bil odstotek mnogo višji: 6696.
Sicer pozna Italija tudi prepoved za mladoletne pod 18. oz. 14. leti, toda sami dobro vemo, kako zlahka se da to prepoved obiti. So pa znani primeri, da lastniki dvoran celo sami ob filmu, ki drugače ne bi vlekel, izobesijo ta napis, ker vedo, da se bo prav zaradi prepovedi dvorana napolnila z mladoletniki.
Tako so vzgojitelji vedno bolj brez moči pred to strašno poplavo nemorale, ki vdira v mlade duše. To, kar skušajo oni vsejati med poukom, jim popoldne in zvečer film in televizija zopet odplavita.
NAŠA NEDOSLEDNOST GLEDE TISKA
Isto velja glede tiskane besede. Nemoralni, hujskaški in brezbožni tisk je dobil tak obseg, da se sv. oče Pavel VI. zadnje čase vedno znova povrača v svojih nagovorih k temu tako grozotnemu problemu. Najhujše je to, da mnogi kristjani sploh ne znajo več ločiti dobri tisk od slabega. Koliko je te zmedenosti že med nami Slovenci na Tržaškem in Primorskem!
Pravi sv. oče Pavel VI.: »Med nami je tisk, ki prihaja ne z namenom, da rodi resnico, temveč da jo skvari; ki ne pomaga k idejni jasnosti, temveč pospešuje zmedo v mišljenju, ki človeka duhovno usužnjuje, veže z nevidnimi verigami zmote in vklepa v službo zla. Do tega tiska bi morali biti kristjani vedno *adržani, morali bi ga znati presojati in ga znati odkloniti, kadar vidijo, da škoduje življenju duše.«
In spet pravi sv. oče ob drugi priliki: »Dnevnik je naš učitelj. On nam nudi hleje, oblikuje mišljenje, nagiba k delavnosti, 7. eno besedo: gradi našo osebnost. Kako važno je, da si izberemo dosega učitelja!«
In prav tu se kristjani tako kot glede filma spet znajdejo v začaranem krogu. Namesto da bi si v svojem dnevniku poiskali učitelja, ki jim oznanja resnico in vabi k življenju po veri, lahkomiselno dopuščajo, da v njihove domove prihaja tisk, ki bo povzročil prej ali slej, da se bo po papeževih besedah umaknilo božje kraljestvo satanovemu.
RAZBIJMO ZAČARANI KROG
Čas je že, da mi kristjani nehamo samo poslušati opozorila sv. očeta in škofov glede sredstev družbenega obveščanja, da nehamo samo pritrjevati tem besedam, ker že Kristus je jasno povedal, da ni dovolj, da besedo božjo samo poslušamo, temveč da jo tudi v življenju uveljavimo.
»Blagor takim,« je dejal, »ker njih je nebeško kraljestvo.«
Blagor nam, če bomo znali prebiti začarani krog, v katerega nas je utesnil sodobni tisk; kino, televizija, radio in druga obveščevalna sredstva in uveljaviti Kristusova načela, ki se dajo vsa strniti v eno samo: »Le eno je potrebno: rešiti svojo neumrljivo dušo.«	  ej
Zlom poštenja
Znani severnoameriški škof msgr. Ful-tan Sheen je napisal v listu »Journal A-marican« članek z naslovom: Zlom poštenja. Najprej opiše dogodek, ki se je primeril vratarju Johnsonu v Los Angelesu. Našel je vrečo z 240.000 dolarji, ki je padla s tovornjaka pred njegovo hišo in jo pošteno izročil policiji. Lastnik mu je dal 10.000 dolarjev nagrade. In kaj se je zgodilo, ko so o tem poročali časopisi? Ta ubogi človek ni imel več miru. Začela so deževati pisma, klicali so ga po telefonu, pa ne morda, da bi mu čestitali na njegovi poštenosti, marveč da so ga smešili, ker je bil tako neumen, ker vreče ni skril in denarja sam porabil. Škof Sheen nato nadaljuje: »Ali ni ta resnični dogodek žalostno spričevalo za našo družbo? Ali ne gre za pravi zlom poštenja? Samo toliko smo še pošteni, kolikor se bojimo kazni, s katerimi zakon grozi. Drugače pa: vse je v redu, samo da vas v goljufiji ne zasačijo.« Potem škof navaja, kako vodstva podjetij razmišljajo, kako napraviti izdelke, da bodo kmalu neuporabni in jih bo treba znova kupiti, kako škatle za hrano napraviti večje, a z manj vsebine. Omenja svetovno razstavo v New Yorku. Tam so v japonskem paviljonu pokradli neznani zlikovci že za 30.000 dolarjev raznih radijskih tranzistorjev in magnetofonskih aparatov. Iz indonezijskega paviljona so odnesli 25 cvetličnih grmov v vrednosti tisoč dolarjev, tako da si je dala Indonezija po zraku poklicati lastne stražnike iz domovine. V Fordovem paviljonu so zmanjkali nadomestni deli za avtomobile in naprava za oglašanje občinstvu. Od 6500 instaliranih telefonskih aparatov na razstavnem prostoru je bilo že prve tedne ukradenih 3500! — Vse to je posledica moderne vzgoje, ki bi rada človeka napravila poštenega brez Boga in njegovih zapovedi.
Misijonarji - dinamiterji
To je nedavno odkril Hruščev, ko se je mudil v Egiptu in govoril skupini delavcev, ki gradijo asuanski jez. Dejal je, da so kolonialne oblasti sicer morale zapustiti Afriko, so pa zato pustile tempirane mine, ki lahko vsak trenutek eksplodirajo. Take mine so inozemski denarni zavodi, razne turistične in propagandne a-gencije ter — katoliški misijonarji. Ko bodo odstranjene tudi omenjene mine, šele tedaj bodo afriški narodi postali res svobodni.
PRED LETOM DNI |E UMRL 1ANEZ XXIII
Papež Janez XXIII. in nadškof Anton Vovk, oba sta že rajna, toda brazde, ki sta jih zaorala, bodo oba za dolga stoletja preživele.
V	teh dneh mineva eno leto, odkar smo s strahom in skrbjo sledili počasnemu umiranju svetega očeta Janeza XXIII. Nikoli se ni Janez XXIII. pokazal tako velikega kot v agoniji. Z veliko vero je šel nasproti večnosti. Daroval je svoje veliko trpljenje za Cerkev, za mir v svetu, za edinost v veri, za ves svet. Znan je dogodek, kako je prejel sveto maziljenje. Nekatere je obred maziljenja ganil in so jokali. Sveti oče pa je z odločnim glasom ukazal, naj se odstranijo iz njegove sobe, ker hoče prejeti zakrament maziljenja v miru, kot vsak dober kristjan. Velik je bil v življenju, velik v smrti. Hvala Bogu, ki nam je dal tako velikega papeža, ki je popeljal Cerkev na nova pota.
Pred nekaj meseci je izšla knjiga »II giornale dell’anima« (Dnevnik duše), katere izdajo je vodil in ji napisal uvodno
besedo msgr. Capovilla. To je zbirka raznih zapiskov pokojnega papeža Janeza XXIII. Odkriva nam skrivnosti njegove duše — skrivnost njegovega nasmeha, njegove dobrote, njegove smrti. Vse to nam ne bi bilo nikoli razodeto, če ne bi nekega dne, v času, ko je bil »dobri sv. oče« še med nami, msgr. Lcris Capo-viila odkril skupine njegovih zveščkov in beležnic. V eno izmed teh je Janez XXIII. isti večer zapisal: »Msgr. Capovilla bi rad vse to objavil, a za sedaj tega jaz ne bi želel. Mogoče po moji smrti, če bi lahko bili ti zapiski komu v vzpodbudo.« Pozneje je še dodal: »Razumem, da se hoče o papežu vedeti vse, a na teh straneh se popolnoma razkriva moja duša.«
Tej res dragoceni zbirki je napisal predgovor pater Bevilacqua. — Iz tega predgovora vam podamo prihodnjič nekaj misli.	B.	P.
Nenadna smrt Pandita Nehruja
Novi pomožni škof v Zagrebu
Od 3. maja ima slavna zagrebška nadškofija novega pomožnega škofa. Je to msgr. Franjo Kuharič, ki je bil do posvečenja župnik v Samoboru na hrvatsko -slovenski meji.
Ves svet je predpreteklo sredo z globoko presenečenostjo sprejel vest o nenadni smrti indijskega ministrskega predsednika Džava-harlara Pandita Nehruja. Ko so ga štiri dni prej časnikarji na nekem zborovanju vprašali, kdo bo njegov naslednik, jim je na kratko odgovoril, da se počuti dobro in da se vprašanje še ne postavlja. Toda na žalost se je zgodilo drugače. V zgodnjih jutranjih u-rah ga je zadela kap, nakar je sledila možganska krvavitev in ob devetih in pol je že izdihnil.
Novica o Nehrujevi smrti se je naglo razširila po vsej Indiji in celem svetu. V parlamentu so njegovo smrt naznanili takole: »Ministrskega predsednika ni več. U-gasnila je luč.« — Tudi v tujini je tragična vest našla globok odmev v izjavah številnih vplivnih državnikov in politikov. Angleški ministrski predsednik je še isti dan odpotoval na pogreb v indijsko prestolnico ter se je o pokojnem indijskem državniku takole izjavil; »Bil je človek širokih pogledov, velikodušen, človek miru, čigar vpliv je presegal meje njegove države.« Tudi ameriški predsednik Johnson je v svoii sožalni brzojavki podčrtal, da pokojni Nehru ni zaslužen samo za indijsko ljudstvo, ampak za vse človeštvo, katerega težnje miru je zastopal. Zato ne more biti zanj primernej-
šega spomenika kakor svet brez vojne.
Tudi sovjetska vlada s Hrušče-vom na čelu je obžalovala prezgodnjo smrt indijskega predsednika, ki ga imenuje iskrenega prijatelja Sovjetske zveze, velikega državnika in politika.
Poleg drugih številnih vladnih in državnih predsednikov so se poklonili Nehrujevemu spominu na mednarodni konferenci za trgovino in razvoj v Ženevi z enominutnim molkom, izvršni svet UNESCO (mednarodna kulturna organizacija v okviru OZN) v Parizu pa je prekinil sejo v znak žalovanja.
ŽIVLJENJE IN DELO POKOJNIKA
Pokojni indijski predsednik se je rodil leta 1889 kot sin znanega ter imovitega odvetnika, ki ga je poslal študirat v Anglijo. Potem ko je doktoriral v prirodoslovnih in nato še v pravnih vedah, se je vrnil v Indijo in tu začel izvrševati svoj odvetniški poklic. Istočasno se je začel zanimati za politiko ter se vključil že med prvo svetovno vojno v gibanje za neodvisnost Indije. V tem času se je spoznal z Gandhijem, ki mu je postal idejno politični učitelj.
Kot vnet in nepopustljiv pobor-nik indijske neodvisnosti je prišel v spor z angleškimi kolonial-
nimi oblastmi, ki so ga večkrat zaprle. Tako je skoro vsa leta druge svetovne vojne (1940-45) preživel v zaporu.S tem pa je njegov politični ugled silno narasel pri indijskem ljudstvu, ki je v njem videlo svojega naravnega voditelja.
Britanske oblasti niso mogle iti mimo tega dejstva. Bil je zato eden izmed treh glavnih indijskih voditeljev, ki so se udeležili pogajanj z britansko vlado za neodvisnost Indije. V začasni vladi je bil Nehru zunanji minister. Leta 1947, ko je Indija postala popolnoma neodvisna, je postal ministrski predsednik in na tem mestu ostal nesporno do svoje smrti.
V teh kritičnih in odločilnih sedemnajstih letih se. je dokončno izoblikoval njegov politični lik pobornika tako imenovanega aktivnega nevtralizma med svetovnimi velesilami, na katerem je slonela njegova zunanja politika. Mnogo se je trudil, da bi za to svojo politiko pridobil še druge azijske države. Leta 1954 se je sestal s predsednikom kitajske vlade Čuenlajem. Ob tej priliki sta oba državnika razglasila pet načel miroljubnega sožitja, ki so znana tudi kot »bandunška načela«, ker so jih sprejeli na prvi a-friško - azijski konferenci v Ban-dungu leta 1955.
Že se je zdelo, da je nevtralizem edina politična rešitev za azijske države, ko je ravno Indija kot vodilna nevtralistična država prva postala žrtev komunistične Kitajske, od strani katere si je najmanj pričakovala napada. To je bil hud udarec za indijskega predsednika, ki je tedaj dejal: »Zelo smo zaskrbljeni zaradi našega konflikta s Kitajsko. Zaradi tega smo prisiljeni okrepiti naše o-brambne sile.« Kmalu nato je zaprosil ZDA za vojaško pomoč.
POLITIČNA PRAZNINA
Izguba Nehruja za Indijo je nenadomestljiva. Za sabo je pustil vrsto nerešenih vprašanj, od spora s Kitajsko in Pakistanom pa do notranjih političnih in socialnih problemov. Z njim izginja generacija, ki je bila povezana z Gandhijem, kateri je Indijo popeljal v neodvisnost. Ko je leta 1948 padel pod streli atentatorja, ga je nasledil Nehru, kateremu gre zasluga, da je napravil iz Indije mednarodno velesilo, čeprav je še vedno gospodarsko revna in nemočna.
Brez dvoma je bil velik državnik, pa čeprav so bile oziroma so se v praksi izkazale nekatere njegove politične zasnove za zgrešene. Kljub temu si je s svojim u-mirjenim nastopanjem ter optimističnim pogledom v zmago sil miru pridobil spoštovanje vsega sveta, ki iskreno za njim žaluje.
Komunistične države in SET
Po vesteh, ki izhajajo iz komunističnih diplomatskih krogov v Bruslju, bi naj Sovjetska zveza, Poljska, češkoslovaška, Madžarska in Romunija proučevale možnost, da bi priznale Skupno evropsko tržišče in ustanovile v Bruslju diplomatska odposlanstva, ki bi jih akreditirali pri SET-u. Diplomatsko priznanje SET-a bi predstavljalo zaključek dolgega postopka preosnov, ki jih je 'izpolnil komunistični svet proti evropski integraciji, kar je začel meseca avgusta leta 1962 Hruščev s člankom, ki ga je objavila revija »Komunist«. Sovjetski voditelj je takrat zapisal, da tisti, ki ne upoštevajo evropske integracije, dokazujejo, da ne »mislijo v naprej in da so kratkovidni«. Takrat je prvič omenil »možnost mirnega sodelovanja«, nele med nekaterimi državami, ki imajo različen socialni sistem, temveč tudi med gospodarskimi združenji, katerih člani so eni in drugi.
Sartre in njegov ateizem
Jean-Paul Sartre, filozof, romanopisec, dramatik, esejist in časnikar, se je rodil v Parizu dne 21. junija 1905. Ko je imel dve leti, mu je umiri oče. Študiral je filozofijo v Parizu in postal profesor filozofije. Leta 1939 je pustil profesuro in se popolnoma posvetil literaturi. Svoje literarno delovanje je začel malo pred drugo svetovno vojno. Leta 1939 je moral k vojakom. L. 1940 so ga zajeli Nemci. Leta 1941 jim je kot ujetnik ušel, vrnil se v Francijo in šel med partizane. L. 1945 je ustanovil revijo »Les Temps Moder-nes«, v kateri širi filozofijo brezbožnega eksistencializma. V filozofiji stoji pod vplivom nemških filozofov Husserla in Heideggerja.
SARTRE - ATEIST
Sodobna francoska profana (svetna) literatura ima odlične pisatelje, ki zastopajo krščanski svetovni nazor. Med te odlične pisatelje krščanskega duha spadajo n. pr. Peguy, Claudel, Mauriac, Dandel-Rops. So pa v tej literaturi tudi pisatelji, ki izrecno priznavajo, da so ateisti. Taki so n. pr. Gide, Salaorou in Sartre.
Sartre je apostol ateizma. Ne samo njegova filozofska dela, ampak tudi njegovi romani, posebno pa njegove drame so revolta, upor proti Bogu. Ta njegova mržnja proti Bogu je posledica njegove filozofije o človeku.
Človek je po Sartru človek le, če je popolnoma svoboden. Človek je njegova svoboda in nič drugo, če hoče ohraniti svojo svobodo, jo mora braniti proti vsakemu drugemu človeku. Zato je vsak sočlovek na nek način njegov nasprotnik. Sočlovek, fizično ali socialno močnejši, je sovražnik njegove svobode. Ta sočlovek ga hoče izkoriščati in zasužnjiti.
Sartre zelo rad obravnava v svojih dramah tragično razmerje med človekom in
Lepa zaključna šolska prireditev slovenske gimnazije v Celovcu
Preteklo nedeljo, torej istega dne kot v Trstu, so tudi dijaki državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu priredili svojo zaključno akade-, mijo.
Dve ustanovi, najvažnejši morda za oblikovanje duhovne podobe zamejskih Slovencev — ena na severu, druga na jugu
—	sta se simbolično povezali in manifestirali svojo voljo za obstoj in nadaljnjo rast.
Tradicionalna prireditev celovške gimnazije je bila mogočen klic, da »narod naš koroški umreti noče«. Potrdila je, da šola živi in dela, da uči in vzgaja; da so profesorji in dijaki ena družina, trdno povezani ob vodilu: zdrav duh v zdravem telesu. Slavnostna dvorana Delavske zbornice je bila nabito polna (čez tisoč gledav-cev), ko so dijaki in dijakinje kazali sadove svojega truda.
Program ni bil pester, toda bogat in je učinkoval s svojo preprostostjo. Prvi del je obsegal nastop mladinskega pevskega zbora, ki je zapel štiri pesmi (med temi eno nemško); sledila je zborna deklamacija Duma ob glasbeni spremljavi; nato so pokazali svoje telovadne spretnosti dijaki višjih in nižjih razredov; zaključil pa se je prvi del s petjem izbranega mešanega zbora (tri pesmi, od teh ena nemška). Drugi del se je začel spet s petjem: fantovski zbor je podal pet pesmi ("ene nemške); potem so stopili na oder tamburaši nižje gimnazije in ob njih spremljavi so dekleta in fantje v belokranjskih narodnih nošah lepo žara j a-il tri slovenske narodne plese. Končala se je prireditev z nastopom mešanega zbora: in sicer 150 dijakov in dijakinj je občuteno zapelo pet pesmi (ene nemške). Levji delež prireditve je torej nosil prof. petja č. g. Cigan. Zastopnik staršev dipl. trgovec Brank je poudaril v svojem govoru, da je ta tradicionalna prireditev pokazala skrb profesorjev za šolo in za dijake ter da pravilno vzgajajo in uče v duhu humanizma. Šolski nadzornik prof. Inzko pa je zbranim dijakom dejal, da nobena nemška gimnazija na Koroškem ne zmore kaj takega in da so dijaki lahko zato ponosni na svoje delo.
Zaključna prireditev slovenskih nižjih srednjih šol v Trstu
V	nedeljo 31. maja se je kljub sončnemu popoldnevu in raznim drugim prireditvam zbralo popoldne ob 5. uri v Avditoriju lepo število staršev in prijateljev mladine, da s svojo navzočnostjo spodbude naše dijake nižjih srednjih šol v Trstu, ki so hoteli ob zaključku šolskega
človekom, med menoj in drugim, med mojim jazom in drugim, To tragično razmerje je Sartre predočil v svoji drami »Huis clos« (Pri zaprtih vratih). V tej drami natm Sartre predstavlja pekel kot navaden, banalen buržujski salon. V salonu so tri osebe. Obsojene so, da živijo skupaj v salonu vso večnost. Izprašujejo se med seboj in se sodijo. Vsako osebo stavi j a na križ večnega trpljenja pogled ostalih dveh oseb. »Drugi: to je pekel«
(L’enfer c’est les autres). Ce je ta drugi nevaren za mene že kot človek, kaj pa bo, če se ta drugi piše z veliko začetnico, če je ta drugi — Bog? Če pa je Bog, je ta Bog vsemogočen in sem jaz popolnoma odvisen od njega. Nisem več popolnoma samostojen, nisem več svoboden. Če je, če eksistira »Vsemogoči« (Tout Puissant), ne morem biti jaz, človek, »popolnoma (absolutno) svoboden« (Tout libre).
Če torej Bog eksistira, če Bog je, ne more eksistirati samostojen, avtonomen, popolnoma svoboden človek. Človek pa je, človek eksistira. Ker pa človek mora biti po Sartru popolnoma svoboden, Boga ni, Beg ne eksistira. »Dieu n’existe pas, si Thomrne existe.« Boga ni, če človek je, če človek biva.
Da so ta Sartrova ateistična izvajanja velika zabloda, mora priznati vsak razumen človek. Kam bi prišel svet, če bi,bil človek popolnoma, absolutno svoboden, če ga ne bi vezal večni, božji, moralni zakon? Še tako, ko nam je Kristus-Bog v evangeliju tako jasno in globoko razložil in utemeljil moralni zaikon, je današnji svet v globoki moralni krizi. Sartrov ateizem je posebno danes ne samo težka zabloda, ampak tudi težek zločin proti človeštvu. — (O njegovi drami »Umazane roke« prihodnjič)
P.
leta javno pokazati svoje spretnosti in znanje. Med uglednimi gosti smo opazili med drugimi deželnega svetovavca dr. Škrka, zastopnika šolskega skrbništva dr. Bašo, ravnatelja slovenskega oddelka RAl-ja dr. inž. Sancina in mnoge ravnatelje slovenskih srednjih šol.
Primemo dolg spored je pričel pevski zbor rojanske šole, ki je zapel nekaj slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Sledila je zborna recitacija svetokriške šole. Pod naslovom »Tujina« so dijaki podali nekatere značilne pesmi naših pesnikov o slovenskih izseljencih. Nato so o-penske dijakinje ob spremljavi harmonike prikazale ritmične vaje s palicami.
Nižja trgovska srednja šola od Svetega Ivana v Trstu je pripravila dramski nastop pod naslovom »Višegrajska zgodba«, ki po Aškerčevi »Svetopolkovi oporoki« prikaže, kam dovede narodova nesloga. Vsi trije Svetopolkovi sinovi so žalostno končali, ker niso poslušali očetovih naukov, njihovi domovini pa so zagospodarili tujci. Šele mladi Zitomir, Svetopolkov vnuk, prične zbirati miladino ter pokaže razdvojenemu narodu pot do uspeha.
Igro je pripravila in vodila prof. Zora Rebula. Zanimiva zgodba, ki je v dinamiki proti koncu nekoliko popustila, je pritegnila poslušavce. Dobro so se izkazali v svojih vlogah: Vojteh Lovriha, Vojko Slavec, Ada Kralj, Sonja Terčon, Marino Bonodetti, Ivan Placer in Marjetica Puntar.
Drugo dramsko točko z naslovom »Zlata gos« so podali dijaki openske srednje šole.
V	dveh pravljičnih prizorih so pokazali, kako Tepček s svojo skromnostjo doseže srečo. Med drugim so nastopili:	Ivan
Sosič, Janko Beličič, Andrej Danev, Lučka Pečar in Tuli j Hrovatin.
Na sporedu sta bili 'tudi deklamaciji: Gregorčič — Naš narodni dom (Rojan) ter Prešeren — Od železne ceste (Prosek. Uspel je nadalje »Poljski ples«, ki so ga pod vodstvom ga. prof. Ljubke Košute zaplesale openske dijakinje: Marta in Alenka Sosič, Sonja Cesar in Lidija Malalan.
Našteti bi morali še dolgo vrsto imen učencev nižje gimnazije od Svetega Jakoba, ki so za zaključek prireditve dovršeno zapeli štiri za mladinski zbor zelo zahtevne pesmi. Gdč, iprof. Župančič je s svojim homogenim zborom, ki bi ga radi slišali tudi po radiu, dosegla za svojo požrtvovalnost nadvse toplo priznanje.
Podobne prireditve, ki si jih je zamislil Sindikat šolnikov, moramo le pozdraviti. Želeti pa bi bilo, da bi bile k sodelovanju povabljene vse šole. Tudi kar se tiče prodaje vstopnic, bi morali organizatorji preskrbeti primeren prostor, ki bi bil dostopen vsem. Najbolje bi bilo, da bi jih pro-
Dnkovniški jubileji
V	tem mesecu obhaja svoj duhovniški srebrni jubilej vrsta duhovnikov iz gori-ške nadškofije. Naj na prvem mestu omenimo g. Mirka Mazoro.
Mirko Mazora
Jubilant je med goriškimi verniki zelo znana osebnost. Doma iz Breginja pod Stolom, se je rodil leta 1913. Starši so ga poslali študirat najprej v Tolmin, nato pa v goriško malo semenišče. Tu je dokončal gimnazijo, bogoslovne študije pa v bogoslovnem semenišču. Nadškof Mar-gotti ga je posvetil v duhovnika dne 3. junija 1939. Kot kaplan je najprej služboval v Idriji, nato nekaj časa v Tolminu, od tam pa je šel za vikarja v Srpenico. Vojni dogodki so ga prisilili, da se je zatekel v Gorico. Kar je bilo takrat prazno mesto slovenskega kaplana na Travniku, mu je nadškof Margotti poveril to službo, ki jo je vršil v splošno zadovoljstvo vernikov do 'leta 1961, ko je bil premeščen za župnika v Šempolaj na Krasu.
Na tej življenjski poti je g. Mirko Mazora ostal vedno zvest svojim idealom: Bog in slovensko ljudstvo. Najprej Bog in njegove pravice. Zato je med drugo svetovno vojno in po njej postal odločen kladivar zoper lažnivi komunizem, ker je bratil božje pravice in prestopal božje zapovedi. Zaslovel je kot odličen pridigar in travniški verniki so se od njega zelo težko ločili, ker so s tem izgubili tako dobrega govornika.
Doma iz lepega Kobariškega Kota, kjer vse poje, je tudi sam prejel od Boga pesniški dar. Zato pogosto srečujemo njegove pesmi po raznih naših revijah. S pesmijo, z besedo in z apostolskim delom je služil in še služi svojemu ljudstvu, iz ljubezni do katerega je postal duhovnik.
Ob lepem jubileju mu z njegovim ljubljencem, Simonom Gregorčičem, voščimo:
O,	trosi Bog ti sreče rož
na vse poti,
a nam pa daj še mnogo mož,
mož vrlih, kot si ti!
Tarcizij Nardin
Istega dne kot g. Mazora je bil posvečen g. Tarcizij Nardin. Tudi tega jubilanta dobro pozna goriško mesto. Doma iz
S.	Vito al Torre v Furlaniji, je po dokončanih šolah v Gorici bil za kaplana v Romkah, nekaj mesecev 1. 1943 tudi za upravitelja v Doberdobu, nakar je leta 1943 prišel za vikarja v stolnico in tu ostal do 1949. Tega leta je postal župnik v Cam-polongo, od tam šel v Mošo, iz Moše pa ga je nadškof Ambrosi poklical zopet v Gorico in mu poveril skrb za katoliško akcijo. Letos ga je nadškof Pangrazio imenoval za župnika nove župnije sv. Jožefa v Stražcah.
G. Nardin uživa sloves dobrega in gorečega dušnega pastirja. Povsod se je zalo zanimal za mladino in je v stolni župniji
zaradi njegovih organizacijskih sposobnosti ga je nadškof Ambrosi poklical k vodstvu KA in sedaj nadškof Pangrazio za prvega župnika pri Sv. Jožefu Delavcu.
Don Menon
Tretji srebrnomašnik je pa don Luigi Menon. Po rodu Furlan, je vsa leta služboval po raznih furlanskih župnijah kot kaplan in kot župnik. Sedaj upravlja Medejo.
Vsem trem srebrnomašnikom naša iskrena voščila.
dajali v šoli, če je šolska prireditev. •
Glede programa bi pripomnili, da bi lahko nekatere točke odpadle. Pri dramskih nastopih, kjer so pokazali dijaki dobro izgovarjavo in lep nastop, se je poznalo, da niso imeli igravci prilike pravočasno se seznanili z velikim odrom in dvorano Avditorija. Njihovo igranje je bilo nekajkrat preveč 'pomaknjeno v o-zadje, zato ni bilo slišati besed. Za zborne recitacije in deklamacije bi lahko uporabili tudi mikrofon, saj je bil na razpolago.
Morda bi bilo dobro, da bi kdo od odraslih ob takih prilikah pozdravil mladino in ji izrekel priznanje. Skupni javni nastopi niso samo revija zunanjosti, ampak imajo globoko vzgojni in narodnostni pomen. Vzpodbudna beseda bi bila še posebno na mestu.
Naše poročilo ne bi bilo popolno, če ne bi ob koncu pohvalili tudi vse tiste neimenovane, ki s tihim in požrtvovalnim delom, katero za podobne prireditve ni majhno, nudijo naši mladim možnost javnega nastopa. Take prireditve ne bi smele nikoli manjkati ob zaključku šolskega leta.
IZ ŽIVLJENJU NAŠIH LJUDI
Umrl je župnik in dekan Davorin Kodrič
V 'nedeljo 24. maja predpoldne se je zbrala velika množica vernikov iz vse go-riške apostolske administrature na Sveti gori, da bi pozdravila novodošlega nad-pastirja. Isto nedeljo popoldne pa se je zbrala druga množica vernikov v Črničah na Vipavskem, da bi se poslovila od svojega župnika in dekana, č. g. Davorina Kodriča, ki je preminil v ljubljanski bolnici po dolgi in hudi bolezni, star 58 let.
Pogled na obe množici: na Sveti gori jih je bilo najmanj pet tisoč in v Črničah gotovo nad dva tisoč, je bil razveseljiv in 'tolažljiv. Razveseljiv tisti na Sveti gori, ker je pričal o spoštovanju in zaupanju vernega ljudstva v svojega cerkvenega vladiko in razveseljiv tisti v Črničah, dokaz za spoštovanje in hvaležnost svojemu vodniku — pokojnemu župniku in dekanu. Kdor je bil priča obeh verskih manifestacij, je odnesel najboljše vtise o zadržanju naših ljudi v sicer različnih okoliščinah, ki so nudile priložnost za tako otipljiv izraz in dokaz globoke vere.
V Črničah so se zbrali nele vsi farani, ampak tudi okoličani ter zelo številni stanovski sobratje, da bi izkazali pokojniku ljubezen, spoštovanje in hvaležnost. Vsi so se namreč zavedali obilnih zaslug g. župnika in dekana Davorina Kodriča, ki je vedno vzgledno vršil svoje dušnopa-stirske dolžnosti in s tem dajal zgled vztrajnosti v dobrem in zvestobe verskim in narodnim izročilom.
Pokojnik je vedno vztrajal na svojem položaju, tudi ko je bilo zelo nevarno, saj je bil v izvrševanju svojih stanovskih dolžnosti smrtno nevarno obstreljen za časa zadnje vojne. Od te rane si ni nikoli popolnoma opomogel in mimo lahko rečemo, da ji je sedaj podlegel kakor bojevnik na bojišču.
Rajni je bil doma iz Brij, novo mašo je opravil v Kojskem v Brdih, kjer je tedaj župnikova! njegov brat France, nato je bil za kaplana celih trinajst let v Cerknem, odkoder je bil poslan v Tribušo in nato v Črniče kot naslednik še živečega
Cerkev na Kitajskem živi
Komunistične oblasti so izgnale iz Kitajske škofa Vida Čanga. Ta je sedaj prisostvoval otvoritvi kitajske razstave v Augsburgu na Bavarskem. Dejal je, da vpliva komunizem na kitajskega človeka kot zdravilo. Ljudje postajajo vedno bolj zreli za krščansko evangeljsko sporočilo. Cerkev živi dalje, čeprav so nekateri škof-
pred oblastmi klonili. Ni pa govora o kakšnem razkolu ali odpadu od Rima.
Salezijanski sotrudniki
Ko je sveti Janez Bosco ustanovil salezijansko družbo, je postavil tri skupine: duhovnike, redovnice in sotrudndke. V Italiji je teh sotrudnikov 200 tisoč v 600 središčih in se bavijo predvsem z vzgojo mladine in imajo zato precejšen pogled v težave, v katere je zašla današnja mladina zlasti zaradi slabega kina in časopisov. Vodstvo teh salezijanskih sotrudnikov je izročilo v Rimu na pristojnem ministrstvu posebno vlogo, v kateri prosijo, naj vlada čimprej povzame potrebne ukrepe, da se mladina zavaruje pred slabim čtivom in kinom, ki otežkoča vzgojno delo staršev in drugih vzgojiteljev.
Komunisti v Kongu napadajo
cerkve
Komunistični teroristi, ki zadnje čase strahujejo ljudi v Leopoldvillu, so sedaj začeli z napadi na cerkve. Dne 23. maja so odvrgli več bomb na cerkev Kristusa Kralja in na cerkev sv. Petra. Pri prvem atentatu je bila ubita ena oseba, štiri pa ranjene. Vlada je zaradi neredov odredila obsedno stanje.
Zlonamerno pisanje komunističnega lista
Komunistični list »L’Unita« je ob priliki avdience, ki jo je sv. oče Pavel VI. imel z zastopstvom delavskih sindikatov, včlanjenih v CISL, ugotovil, da sedanji papež vse preveč citira Pija XII. »Vidi se,« ugotavlja omenjeni list, »da skuša Pavel VI. očividno zmanjšati pomen Janeza XXIII. in pokazati, da sta si bila Janez XXIII. in Pij XII. nasprotna v mišljenju in ravnanju.«
Nič bolj zlohotnega kot ta trditev! Saj je znano, kako sv. oče Pavel VI. ob vsaki
in žilavega msgr. Novaka, ki se je tedaj preselil v Gorico.
Pogrebno mašo in 'pogrebni govor v cerkvi je imel župnik in dekan solkanski g. Andrej Simčič, obredne svečanosti pa je vodil sam novi apostolski administrator msgr. dr. Janez Jenko, ki dasi mi poznal pokojnika, je vendarle hotel pokazati svojo bolest ob izgubi prvega svojega duhovnjka po nastopu nove službe.
Novi vzklik pri molitvi v spravo za bogokletje
Molitve v spravo za bogokletje je leta 1797 sestavil jezuit Felici v Rimu. Ta je ustanovil tudi posebno pobožno zvezo v isti namen. Prizadeval si je, da bi odpravil preklinjanje med mornarji. Molitev se je hitro razširila po Italiji in drugod. Molili so jo, duhovnik naprej, verniki za njim po slovesni maši, ponekod pa celo po vsaki maši, tako kakor Leonove mi-Iilve po maši in po vsaki popoldanski pobožnosti. Posebno jo je pospeševal papež Pij IX. Sčasoma je dobivala razne dostavke. Vzklik k presvetemu Srcu Jezusovemu je dodal papež Leon XIII., k Marijinemu vnebovzetju Pij XII., k predragoceni krvi Janez XXIII.
Te molitve so, kakor pravi gornji odlok, spravne in hvalne. Uradna cerkvena zbirka odpustkov jo imenuje: Hvalnice v spravo za bogokletje.
Zanje dobimo tele odpustke: če jih molimo sami, tri leta; če jih molimo javno, pet let; enkrat na mesec, če jih molimo vsak dan, popolni odpustek.
Slovenski prevod, povsod enoten, za novi vzklik je tale: Hvaljen bodi Sveti Dah Tolainik.
Ker je namen teh molitev vernikom že dobro znan, odslej uvoda: V spravo za bogokletje več ne napovedujemo. In ker jih verniki že dobro znajo na pamet, jih ni treba duhovniku več moliti naprej. Molijo naj se brez dupliciranja, kakor je bilo doslej že v navadi, kadar so bile pete.
Tako okrožnica nadškofijskega ordinariata v Ljubljani z dne 5. maja 1964, štev. 1292.
Ista okrožnica javlja tudi slovenski prevod nove formule pri sv. obhajilu. Glasi
se: Telo Kristusovo. Amen. Tudi ta prevod naj bo enoten za vse slovenske vernike, doma in po svetu.
priliki poudarja, da hoče nadaljevati delo svojega velikega prednika in ga pogosto tudi v svojih govorih navaja. Prav tako pa se je tudi Janez XXIII. ponovno in ponovno povračal k mislim' Pija XII. Obe njegovi nesmrtni okrožnici »Mati in učiteljica« ter »Mir na zemlji« sta polni dokazov za to povezanost.
Namesto da skuša list »L’Unita« najti nasprotje med Pavlom VI. dn Janezom XXIII., naj bi raje svoje bravce opozarjal, kako je Stalin zavrgel Lenina, Hroščev Stalina, Mao Hruščeva. S tem bi veliko bolj služil resniai.
„Ristorante“ na Sv. gori
Te dni smo prejeli razglednico, na kateri je v barvnem odtisu Marijino svetišče na Sveti gori. Kakor smo bili veseli lepe razglednice, nas je tem bolj dimilo, da stoji zraven cerkve na bivšem romarskem domu, sedaj podržavljenem gostišču, še vedno napis »Ri-storante«, kot ga je bilo videti v časih, ko je Sv. gora spadala pod Italijo. Tudi na razglednici ga je moči jasno prebrati. Nehote smo se spomnili pesnikove besede: »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti«. Sedemnajst let bo minilo v septembru, kar je Sv. gora pripadla Jugoslaviji. V tem razdobju so oblasti hitro poskrbele, da so Sv. goro uradno preimenovale v Skalnico, kajti ne gre, da bi v »napredni« državi kraji nosili svetniška imena; tudi so znale takoj romarski dom podržaviti, da ne bi Cerkev »izkoriščala« romarjev. Toda vseh teh sedemnajst let se ni našel pri upravi gostišča en sam človek, ki bi znal hišo prebeliti in dati nanjo slovenski napis. Prav tako se čudimo tudi vsem obtskovavcem, da niso smatrali za umestno, da tako zanikrnost ožigosajo pred oblastmi ali v dnevnem časopisju, še bolj se pa čudimo založbi »Primorski tisk«, ki je razglednico izdala, pa je ni nič motilo, da pošlje v svet fotografijo, * katere lahko vsak nepoučen sklepa, da je Sv. gora — nekje v Italiji. Brez dvoma so take nedoslednosti mogoče le v sistemu, kjer vsakdo skuša svojo odgovornost prevaliti na drugega.
fj*
Dve zaključni šolski prireditvi
takoj po vojni ustanovil oratorij Pastor je in duhovniki zaradi človeške slabosti Angelicus, ki še danes živo uspeva. Prav
Slovenci in socialistična stranka
Izreden kulturni dogodek
Volitve so za nami. Zdaj lahko mirno in stvarno razčlenimo, kaj nudijo slovenski manjšini tiste italijanske stranke, ki se potegujejo za slovenske glasove in ki so pritegnile v svoje vrste nekatere Slovence. Pri razčlenitvi bomo pustili ob strani ideološko opredeljenost, ki je sicer za nas bistvenega pomena, a ne igra prvenstvene vloge, ko gre za naš obstoj, to se pravi, ko se Slovenci v Italiji kot manjšina odločamo za slovenski ali neslovenski tabor.
Začnimo z Italijansko socialistično stranko! Položimo si roko na srce in skušajmo odgovoriti na vprašanje, kaj je ta italijanska stranka doslej naredila za našo manjšino. Dala je nekaj načelnih izjav, ki priznavajo obstoj slovenske manjšine in izražajo dobro voljo, da je treba podpreti boj za njene pravice. Takšne načelne izjave so z večjim ali manjšim poudarkom dale tudi nekatere druge italijanske stranke, ki bi rade potegnile Slovence v neslovenski tabor. Nas zanimajo dejanja. Ko gre za dejanja, pa pridemo pri Italijanski socialistični stranki do poraznih zaključkov.
1. Ko sta bila na tržaških občinskih volitvah l. 1962 na listi Italijanske socialistične stranke izvoljena s preferenčnimi glasovi dva Slovenca (ing. Josip Pečenko in g. Dušan Hreščak), je moral ing. Pečenko odstopiti v korist italijanskega kandidata.
2. Ko so na tržaški občini uvedli sre-dinsko-levičarski občinski odbor, Italijanska socialistična stranka ni stopila v ta odbor samo zato, ker bi moral postati odbornik tudi Slovenec g. Hreščak.
3. Pri volitvah v akademsko zastopstvo na tržaški univerzi so slovenski sociali-
V	soboto 23. in v nedeljo 24. maja smo imeli v Trstu v gosteh igravce ljubljanske Drame, ki so v dvorani Avditorija zaigrali Belianovo komedijo Talec. Za delo še danes točno ne vemo, kdo ga je prevedel, ali Ciril Debevec ali Ciril Kosmač. Naj bo Že kdorkoli, s takim izrazoslovjem slovenski dramatiki gotovo ni napravil posebne usluge. Vrsta igravcev, ki jih je bilo za tako farso gotovo preveč, so zares odlično zaigrali. Baje imajo za sabo že nad petdeset ponovitev, zato je razumljivo, da je vse zares gladko steklo.
Kar pa nas pri tem boli, in to ne malo, pa je tole: Je zares prav ljubljanska Drama poklicana, da prinese med zamejske rojake tako cinično in grobo naturalistično delo? Če spada ta nastop v okvir kulturnih izmenjav, potem moramo odkrito in jasno povedati: NE! Najmanj kar bi morali prireditelji, gostje ali pa gostitelji napraviti, bi bilo opozorilo, da za mladino delo ni primerno. Gladek nastop nikakor ne opravičuje moralne nizkosti, kakršni smo bili priča. Mnogi očetje in matere so ob svojih otrokih, ki so sedeli ob njih, zardevali ob nizkotnih izrazih, ki so skozi vsa tri dejanja padali raz odra. Nazadnje se je človek vprašal, katera vrednota pa je pravzaprav še ostala vrednota. Ponižana je ženska, ponižan mož, vera, sveto pismo, Cerkev, skrivnosti vere in celo etične vrednote.
Takega nastopa ljubljanske Drame v Trstu gotovo ne moremo odobravati, niti več želeti.
Posredovanje domače in umetne besede je nekaj velikega. Toda v umazani skledi se upira tudi najboljša jed.
„ Ob dvajsetleteici
Iz gruče črno oblečenih žensk je stopala tik predme častitljiva starka, suha in koščena, iz oči, ki so ji gorele v čudnem plamenu, je žarela ogorčenost. »Gospod župnik!« je zaklicala z jekleno mrzlim glasom, da me je streslo. »Kar so počenjali Nemoi, streljali Jjudi kot zajce, ropali, razbijali in požigali, je zločin, je črno hudodelstvo. Nimam dovolj izrazov, 'da bi pimionno obsodila tako početje in vkovala za vse čase nemški okrutnosti žig sramote. Toda v srcu me grize in kljuje neka druga bolečina, nepopisno bolj skeleča, neizrekljivo bolj uničujoča. Tujec je ropal, požigal in moril, a je tujec! Tu v Prvačiim pa so naši slovenski ljudje, naši Partizani zverinsko poklali vso Suličevo družino: Andreja, bil je železničar, ženo Jožefo Bric in njeno sestro Angelo, in kar je najbolj strašno, tudi obe hčerki, 23-letno Zorko in še mlajšo Marico. Tudi
stični visokošolci kandidirali na levičarski italijanski listi UGI z utemeljitvijo, da lahko Slovenci na njej dobijo dva zastopnika. Italijanski akademiki pa so se združili proti slovenskim, ki niso na tej listi doboli nobenega zastopnika, pač pa so izvolili svojega zastopnika tisti zavedni slovenski visokošolci, ki so nastopili s slovensko listo »Adria«.
4. Pri deželnih volitvah dne 10. maja je Italijanska socialistična stranka sprejela na svojo listo nekaj Slovencev in obljubila, da bo vsaj eden izvoljen. To naj bi se zgodilo v goriškem okrožju. Dva dni pred volitvami pa so voditelji PSI v Gorici izdali letak, v katerem so proti dogovoru pozvali člane Italijanske socialistične stranke, naj ne dajo preferenčnih glasen> slovenskemu kandidatu Waltritschu, ampak strankinemu tajniku Italijanu Semoli, torej točno tako, kot smo v našem listu napo\’edovali. Na listi Italijanske socialistične stranke ni bil izvoljen noben Slovenec.
5. Socialistični minister Pieraccini je
—	kakor je pisal »Piccolo« — izjavil, da je njegovo ministrstvo pospešilo postopek za zgraditev novega begunskega naselja
v	Sesljanu, s čimer bodo v tem nekoč popolnoma slovenskem kraju italijansko govoreči državljani dobili večino, kar pomeni umetno spremembo narodnostnega značaja devinsko-nabrežinske občine.
6. Socialistični minister Pieraccini je podpisal še en protislovenski odtok: razveljavil je sklep tržaškega občinskega sveta, ki je slovensko področje pod Rovtami izvzel iz področja za razlastitev v korist gradnje ljudskih hiš, čeprav ima občina drugje dovolj prostora.
Če kritika v Ljubljani dela ni napadla, se ne čudimo. Saj je vendar namen materialističnega komunizma ubiti v človeku vsak čut za dostojnost, za moralne in etične vrednote. Vemo pa, da bi delo kritika tudi v Ljubljani obsodila, če bi kritika bila svobodna in če bi imela svoja glasila, ki ne bi bila prisiljena trobiti v režimski rog.
Obakrat polna dvorana Avditorija ni dokaz, da so udeleženci delo sprejeli brez pridržkov. Odhajali so razočarani. Smilili so se nam v nedeljo udeleženci s podeželja, ki so iz narodne zavesti žrtvovali čas in denar in potem bili prevarani. Iskreni odnosi na kulturnem polju morajo biti zares kulturni. Nikakor ne moremo poveličevati odličnega strelca, če pa isti ubija najboljše ljudi. Slovenska manjšina pričakuje iz matičnega središča zdrave hrane in to velja zlasti na kulturnem področju. Tega pa zadnji nastop ljubljanske Drame ni nudil. Upajmo, da bo drugič boljše.
Uprava Slovenskega gledališča v Trstu včasih toži, da se ljudje premalo zavedajo vloge in poslanstva gledatišča in ne obiskujejo njegovih predstav. Tudi tu velja ista ugotovitev. Zakaj so obiskovana kvalitetna dela, podpovrečna pa ne? Tudi ljudje imajo svoj okus. Ko so enkrat razočarani, bo drugič težko še šli na led.
lllllltlllllltllllllllllltlltlillltiiiiiiiiliiiililltllllllllllltllillllllllllllllllillitiiiiiiiiiiiiiii
APOSTOLSTVO MOLITVE V GORICI
prirodi v nedeljo 28. junija izlet v Drež-nico (svetišče Srca Jezusovega), v Kobarid, Bovec in k izviru Soče. Prijave
joči smo zrli v starkiin koščeni obraz, v na široko razprte oči, iz katerih so švigali plameni gneva in obsodbe. Prst je dvignila proti nebu in zavzeto ponovila: »To so storili slovenski ljudje sivojim slovenskim bratom!«
Strogo nas je pogledala in nato preteče govorila: »Uboj je greh, a bratomor je sedemkratno težji greh. In če vsaka po nedolžnem prelita kri vpije v nebo za maščevanje, vpije s stokrat močnejšim glasom kri nedolžnega Abela, po bratu prelita!«
Roka ji je trudno omahnila. Starka je sklonila glavo, zaprla oči in presunljivo dostavila: »Nesrečne žrtve! Več kot deset dni je, odkar so jih pobili, zakopani so v neposvečeni zemlji in nihče nima 'poguma, da bi jim oskrbel cerkveni pogreb, da bi vsaj njihove izmučene kosti počivale v senci križa!«
V	duši me je zapeklo, kot bi mi bila z razbeljenim železom vanjo vžgala strašni izrek, da po bratu prelita kri kriči k Bogu s postoterjenim krikom. In zazdelo
Največji kulturni dogodki gredo večkrat mimo širše javnosti in bi lahko zgubili svoj pomen, ako bi jih tisk ne zabeležil in obenem osvetlil njih važnost in veličino. Podobno bi se lahko zgodilo z natečajem, ki ga je pred časom razpisala tržaška radijska postaja. Dne 25. januarja t. 1. je namreč vodstvo tržaške radijske postaje razpisalo natečaj za izvirna radijska dramska dela v slovenskem jeziku.
O tem je bila širša javnost dobro obveščena z raznimi radijskimi napovedmi in s poročili vsega tukajšnjega slovenskega tiska. Vendar niso morda vsi poslušavci in bravci zajeli važnosti natečaja, h kateremu se je priglasilo kar 19 avtorjev z 19 dali. V petek 29. maja pa je bila uradna razglasitev nagrajenih dal in seveda avtorjev.
Slovesnost se je vršila v velikem avditoriju radijske postaje v prisotnosti italijanskega in slovenskega vodstva tržaške radijske postaje, raznih osebnosti s Tržaškega in Goriškega ter predstavnikov slovenskega tiska.
Podobnih slovesnosti primorski Slovenci nismo še doživeli, kakor tudi ne podobne pobude, zato smo hvaležni vodstvu tržaškega radia, da je to pobudo zamislila in uresničila. Veseli smo tudi z nagrajenci, ki so dobili tako priznanje in zadoščenje. Upamo, da se bodo take ali podobne pobude v bodočnosti še ponovile.
Slovesnost se je otvorila z nagovorom dr. inž. Guida Candussija, ravnatelja tržaške radijske postaje, ki je tudi razložil prisotnim pomen in namen te pobude, po volji radijskega vodstva, dvojen:	obo-
gatiti in zboljšati dejavnost slovenske radijske dramatike z novimi, izvirnimi deli ter vzbuditi med slovensko javnostjo nove, moči in tako povečati bogastvo slovenske radijske postaje in obenem slovenske literature. Cilj, ki si ga je vodstvo RAI-a postavilo, je bil dosežen v nadvse zadovoljivi 'in celo nepričakovani meri.
Glavno poročilo je podal prof. Martin Jevnikar, predsednik ocenjevalne komisije. Zatrdil je, da je komisija presojala poslana dela samo po umetniški kvaliteti, brez nobenih omejitev. Značilno je še to, kako so se mnenja komisije ujemala, zlasti pri najboljših in najšibkejših delih.
Avtorji so zajeli tukajšnje kraje in ljudi ter jih podali z veliko ljubeznijo in navezanostjo. Na koncu svojega poročila je prebral imena nagrajenih del in avtorjev s kratko vsebino raznih ded. — Sklep komisije je bil sledeč:
Prva nagrada v znesku 200.000 lir radijski drami »ZADEVA JE KONČANA«, ki jo je napisal FRAC JEZA;
druga nagrada v znesku 150.000 lir radijski drami »VODA SPRAVE«, ki jo je napisal ALOJZ REBULA;
tretja nagrada v znesku 100.000 lir radijski igri »MIRAMARSKI VODNJAK ŽELJA«, ki jo je napisal JOŽKO LUKEš.
Za izvedbo pa priporoča še naslednjih pet del:
»Čarobni studenec«, ki ga je napisal Edvard Martinuzzi;
»Več kot bron in cimbale«, ki ga je napisal Vinko Beličič;
»Gaber nad prepadom«, ki ga je napisala Zora Tavčar;
»Tretji plača«, ki ga je napisala Tončka Curk;
»Veter s pampe«, ki ga je napisal Marij Maver.
Trem prisotnim nagrajencem je veljalo tudi kot priznanje in čestitka prisrčno ploskanje prisotnih.
Kratko, a pomembno slovesnost je zaključil dr. inž. Boris Sancin, ki je povabil
se mii je, da slišim, kako se z vse naše zemlje dviga k nebu en sam strašen krik, krik po nedolžnem preliti krvi. Vsa Goriška, vsa Primorska, vsa Slovenija se kopljejo v slovenski krvi, ki jo prelivajo rodni bratje. Padaja neštete nedolžne žrtve, po rokah lastnih bratov, padajo, njih kri pa vpije v nebo za maščevanje.
PARTIZANSKE ŽRTVE
V	OPATJEM SELU
Pot smo nadaljevali globoko sklonjeni, kot bi nam na ramenih težila gora prekletstva. »Mrazi me!« je tihoma spregovoril Maksim. »Uboj je greh, bratomor pa je sedemkratno težji greh, je klicala starka. Ta starkin klic mi je priklical v spomin prav tako tragičen primer, ki se je dogodil v Opatjem selu in o katerem so z grozo pripovedovali Kraševci v jahalnici.«
»Tudi v Opatjem selu?« sem se zdrznil. »Da!« je prikimal Maksim. »Kako resnična je božja pretnja, da kri kriči po krvi, zločin po zločinu! Bilo je 10. septembra, takoj po italijanskem zlomu. Kot drugod po naših vaseh, so tudi v Opatjem selu
prisotne na ogled nove stavbe ter na zakusko.
Ponavljamo misel, da si želimo, da bi vodstvo radijske postaje — bodisi programski kot časnikarski odsek v svojem resorju — razpisalo še podobne natečaje, ker si s tem radijska postaja postavi še večji kontakt z izobraženci in svojimi poslušavci, poveča svoj repertoar z novimi deli ter tako obogati slovensko literaturo in svoje sporede.
Čestitamo nagrajencem, damo tudi vse priznanje vsem, četudi neznanim, ki so se priglasili k temu natečaju. Vse to pa naj bo v vzpodbudo izobražencem za 'prihodnje podobne natečaje.
Dušan Jakomin
Protest proti zapo-stavljanju Slovencev
Ker novi deželni svet že na prvi seji ni hotel upoštevati Slovencev, je poslal predsednik dr. škerk sledeči protest predsedniku deželnega sveta dr. de Rinaldindju: Podpisani predsednik liste »Unione Sto-vena - Slovenska skupnost«, dr. Josip Škerk, sem dolžan, da Vam sporočim stališče slovenske manjšine do sestave komisije za določitev pravilnika, ki ste jo imenovali na seji 26. maja 1964.
Z obžalovanjem ugotavljam, da ste imenovali za člane omenjene komisije samo zastopnike večjih italijanskih strank. Takšno ravnanje je naletelo na grajo v slovenski javnosti, kar je razvidtto tudi iz krajevnih slovenskih listov.
Občeveljavno demokratično načelo je, da pri tako važni izbiri sodelujejo in soodločajo predstavniki vseh list, ker bi bilo le tako upoštevano mnenje vseh volivcev.
To ravnanje je tem hujše, ker je bito prezrto in prekršeno načelo o enakopravnosti slovenske manjšine, ki ga vsebuje člen 3. posebnega statuta. Očitno je tudi, da je dežela Furlanija - Julijska Benečija dobila posebni statut prav zaradi obstoja slovenske manjšine v teh krajih, kar so poudarjali vodilni italijanski državniki na pogajanjih za sklenitev mirovne pogodbe in ob raznih drugih prilikah. Iz rmvedette-ga izhaja logičen zaključek, da bi moral biti v komisiji zastopnik etnične manjšine.
Ker pomeni Vaš ukrep kršitev najosnov-nejšega demokratičnega načela teh hkrati pravice slovenske skupnosti do primernega zastopstva in zaščite — sem prisiljen odločno protestirati proti ukrepu, ki ni vključil zastopnika slovenske manjšine v komisijo za določitev pravilnika.
Zahtevam odpravo te krivice in da svet o moji vlogi nujno razpravlja ter glasuje na svoji prvi prihodnji seji.
Trst, 1. junija 1964
Socialistična dvojnost
Maria Antonietta Macciocchi je ča-sni-karica. Na svet gleda z rdečimi naočniki. Saj tudi mora, če naj bo dopisnica milanskega »L’Unita«. Ko je zvedela, da v A-sturiji rudarji stavkajo, je bila takoj nared, da gre v Španijo. Kakšen užitek poročati o stavkah iz dežele, kjer vlada »klerofašist« Franco. Kajti so diktatorji, kjer so stavke nemogoče. Pod Ulbrichtom ali Gomulko ali Radarjem tega ne poznajo. Zato torej v Španijo, da se ožigosa
noreli od veselja in vzklikali svobodi. Pa je neko 16-letno dekle, Vilma Ferletič, v svoji mladostni objestnosti strgala tovarišici trobojnico, jo vrgla ob tla in baje stopila nanjo. Vstal je hrup; da tepta narodno zastavo, so vpili. Čemu? Gotovo ne iz kake posebne hudobije. To je bilo dovolj, da so še isto noč sklenili njeno likvidacijo. Naslednje dopoldne 11. septembra jo je prišla iskat partizanska patrola, češ da jo peljejo na višjo komando. A so jo peljali le malo izven vasi in tam v neki dolinici ustrelili in pokopali. Starši niso nič vedeli kje. Si lahko predstavljate, kako jim je bilo hudo. Oče se je tu pa tam nepovoljno izrazil o tem zločinu, morda tudi zagrozil, da se bo maščeval. Komu bi ne zavrela kri, če mu po nedolžnem odvedejo hčer in ustrelijo? Ker so se tiste dni nekajkrat pokazali Nemci na kratkih obiskih, se je partizanska komanda najbrž ustrašila, da bi jim užaljeni oče utegnil kako škodovati. Zato so sklenili obračunati tudi z njim in ženo. Neko noč nato so udrli v njuno hišo in oba ustrelili kar doma.«
(se nadaljuje)
tamošnjega diktatorja! Pa se je Maria Antonietta bolj slabo odrezala. Hitro so jo odkrili, posadili na letalo in odpravili domov, ne da bi o tem prej obvestili italijansko zastopstvo v Madridu. To seveda ni bilo čisto v duhu mednarodnega postopka, zato je italijansko zunanje ministrstvo, ki ga vodi demokratski socialist Giuseppe Saragat, takoj ogorčeno protestiralo. Šlo je pač za komunistko in proti Francu.
Nekaj tednov prej se je istega postopka poslužila sudanska vojaška vlada. Tudi ona ni nič obvestila italijanskih oblasti, ko je v nekaj urah postavila na avion nad dvesto italijanskih misijonarjev in misijonark. Ti misijonarji so bili prišli v Sudan z namenom, da versko in prosvetno dvignejo zaostalo ljudstvo; niso bili ne hujskača ne lažnivci ne protidržavni ali subverzivni elementi; brez dvorna: bili so najboljši zastopniki italijanskega naroda v tujini. In vendarle, ko so bili izgnani, je italijansko ministrstvo s Sara-gatom na čelu molčalo kot grob. Kajti šlo je za katoliške misijonarje in v korist mohamedanske vojaške diktature.
Taka je torej socialistična dvojnost: če gre za komunistko, brani jo; če gre za misijonarje, pusti jih na cedilu! Če gre za vojaško diktaturo v katoliški deželi, ožigosaj jo; bodi pa tiho, ko gre za vojaško diktaturo, ki v imenu Alaha preganja krščanskega Boga.
—	že
Radio Trsi A
Spored od 7. do 13. junija 1964
Nedelja: 9.30 Slovenske zborovske skladbe. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice ■sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Lepi Janičar«. Napisal Rado Murnik. Pr-
vi	del. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. Urednik Mitja Volčič. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.30 Radijska novela: »Starka iz Mezzegre«. — 18.30 Kino, včeraj in danes, pripravil Sergij Vesel.
Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske folklore: Leija Rehar: »Lan sem se oženu, magar b’se ne biu«. — 18.00 Iz lovčevih zapiskov: Ivan Rudolf (2) »Zadnji svojega rodu«. — 18.30 Iz cikla koncertov, ki jih je priredilo društvo »Arte viva« v Trstu. — 19.15 Radijska univerza: Jože Peterlin: Michelangelo Buonarroti: (3) »Njegove prve umetnine v marmorju«. — 21.00 Engel-bert Humperdinck: »Janko in Metka«, o-pera v treh dejanjih.
Torek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Pomenek s poslušavkamd. —
18.00 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj : 53. lekcija - pripravil Janko Jež. — 19.15 Pisani balončki. — 21.00 Pregled italijanske dramatike, pripravila Josip Tavčar in Jože Peterlin. XXV. oddaja. Gledališče Liugija Pirandella. Prizore iz komedij »Šest oseb išče avtorja«, »Malo premisli, Giacomino« in »Cepiča s kraguljčki«. — 21.50 Slovenski in jugoslovanski solisti. Violinist Josip Klima, pri klavirju Freddy Došek.
Sreda: 11.45 Ameriški odmevi. — 21.15 Brali smo za vas. — 18.00 Znanstveni leksikon. — 18.30 Pravljični svet v glasbi. —
19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Goriški Polifonski zbor, ki ga vodi Cecilia Seghizzi. — 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 Simfonični koncert orkestra tržaške filharmonije.
Četrtek: 12.15 Po društvih in krožkih: (14) »Zbor in dramska skupina Vesna iz Sv. Križa«. — 18.00 Italijanščina po radiu: 54. lekcija. — 19.15 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. Pripravila Vilma Kobal. — 21.00 »Zbogom, Martina!«, radijska drama. — 22.55 Iz zagrebške glasbene bienale 1963.
Petek: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. 12.15 Pomenek s poslušavkami. —
18.00 Bilo je nekoč... Venec pravljic, pripovedk, legend (29) »Pastirček in čarovnikova hči.« Pripravil Jurij Slama. — 18.30 Solisti Julijske Benečije in Furlanije.
— 19.15 Radijska univerza: Jože Peterlin: Michelangelo Buonarroti: (4) »Nagrobnik Juliju II«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.45 Mali ansambli. — 12.15 Podobe iz narave. — 15.00 »Volan«. Oddaja za avtomobiliste, s sodelovanjem I-talijanskega Avtokluba. — 15.30 »Zadeva Sorge«. Radijska drama, ki jo je napisal Franco Enna, prevedel Saša Martelanc. — 17.20 Drugi Vatikanski koncil. Poročila in komentarji o Vesoljnem cerkvenem zbora.
— 18.00 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič (27) »Štajerska pesnika Vol k mer in Modrinjak«. — 19.15 Družinski obzornik. Urednik Ivan Theuerschuh.
V imenu kulturnih stikov
sprejema g. fotograf na Travniku.
Štefan Kleindienst
Nastop in igra odlična. Deto pa absolutno ni vredno počenega groša.
      Milin Illllllllllllllll
sestrici Zorko in Marico so zaklali!
Zona nas je spreletela. Blodi in trepeta-
NOVICE
V NEDELJO 7. JUNIJA bo v MACKOVUAH pri Trstu PRAZNIK ČEŠENJ! Nastopajo domači pevski zbor (vodi prof. Mamolo), moški tercet, godalni kvintet, folklorne skupine v narodnih nošah itd. — Poleg češenj bo na razpolago domač kruh in pršut ter vrsta domačih vin. — V odmorih srečolov. — Prireditev bo v gozdiču nad vasjo. — Začetek ob 16. uri. — Vse bližnje in daljnje rojake prijazno vabi na veselo srečanje vaška mladina.
Avtobusna zveza ob 13h in 15h.
UOR
Dan duhovniških poklicev v Doberdobu
Na nedeljo v nekdanji osmini praznika sv. Rešnjega Telesa je doberdobska župnija zadnji dam maja obhajala dan duhovniških poklicev. Verniki so se s posebno tridnevnico pripravili na ta dan, otroci so darovali sv. obhajila v ta namen, tako odrasli kot otroci pa so na predvečer v lepem številu šli k sv. spovedi in v nedeljo k sv. obhajilu. Agilna g. župnik Bogomil Brecelj je povabil iz Gorice g. Jožeta Juraka, da je pri obeh službah božjih vernikom predočil veličino duhovniškega poklica, potrebo pomagati k vzgoji duhovniškega naraščaja in dolžnost, da odstranimo iz svoje srede vse, kar onemogoča med zamejskimi Slovenci na Goriškem in Tržaškem nove duhovniške poklice. Dan se je zaključil pri šmarnični pobožnosti, kjer je vsa^cerkev molila v ta namen.
Po pobožnosti so se žene in matere zbrale v župnišču, kjer so prisostvovale dvema barvnima filmoma: o sv. mašni-škem posvečenju in kako je pater Maksimilijan Kolbe žrtvoval svoje življenje za bližnjega. V času med obema filmoma sta gg. Brecelj in Jurak navzočim ženam dala več koristnih spodbud, kako naj bi se tudi v doberdobski župniji poživila akcija za nove duhovniške poklice. Sklenjeno je bilo: več molitve po družinah, ura če-ščenja pred prvim petkom in po možnosti mesečni shod sotrudnic. C. g. Juraku za njegova vsebinsko begata cerkvena govora in vsem, ki s plemenitim namenom delujejo v korist duhovniškega naraščaja, izrekamo tem potom iskreno zahvalo!
★
Materinski dan, 24. maja, je bil sicer v skromni obliki, a prisrčen. V župnijski dvoranici so bile pozdravne deklamacije, rajanje, petje, prizori in primeren film. Zlasti mali solist Jožko in pesem »Aja tutaja«, sta želi veliko odobravanja.
★
Prvo sv. obhajilo je prejelo na praznik sv. Rešnjega Telesa, kot običajno 11 o-trok. Tudi za ta praznik je mladina pripravila bogat spored; v igrici »Večer pred sv. obhajilom« so prikazali darežljivost in ljubezen male Marinke-prvoobhajan-ke, ki s svojo molitvijo in žrtvijo privede nazaj na pravo pot sestro Maro. — Tro-dejanka »Kino« pa je nazorno predočila resničen dogodek fanta, ki ga je skvaril slab kino! — Tudi za smeh je bilo poskrbljeno z igrico »Prvo povabilo« in z »Začaranimi gosti« v gostilni.
Šempolaj
Na praznik Sv. Rešnjega Telesa je v naši župni cerkvi 19 otrok prejelo prvo sv. obhajilo. S prižgano svečo in sanjo v očeh, v belih oblekcah, kakor bi bili vsi obliti od belega čara nedolžnosti in čistosti, so prihajali prvoobhajanci v cerkev tako pobožno in veličastno, kakor bi plavali v božji objem. Zatenkljali so zvonovi in po cerkvi je zadonela srebrna pesem: »Bodi pozdravljen, zlati moj dan«. Takrat nam je silila v oči solza ganotja ob spominu na novo nekdanjo prvoobha-jilno srečo iz daljnih nepovratnih dni. —
Vsi otroci so tako glasno in razločno odgovarjali celo na latinske molitve, tako pobožno molili in krepko peli, da je prisluhnil in se zamislil marsikdo, ki še dolgo časa ni videl cerkve. Nekdo je rekel:
Kaj takega še nisem videl!
Po sv. maši so prvoobhajanci pred Najsvetejšim, ki ga je nesel v procesiji po vasi preč. g. Franc Štuhec, ravnatelj Ma-rijanišča, trosili majniško cvetje in z njim ljubezen in hvaležnost evharističnemu Jezusu. Srečnim otrokom iz srca voščimo, da bi zvesto izpolnjevali svojo obljubo,
'ki so jo tako slovesno izpovedali pred vso cerkvijo tik pred sv. obhajilom. Po sveti veri hočemo živeti — z božjo pomočjo.
SDZ se vzdržala ob glasovanju občinskega proračuna
Na seji občinskega sveta v Gorici so razpravljali o proračunu za letošnje leto. Razprava je bila živahna in vanjo so posegli tudi svetovavci SDZ. Ob glasovanju so za proračun glasovali demokristjani,
IŠKE
NOVICE
SDZ in socialisti so se vzdržali, ostali so glasovali proti. Prihodnji teden prinesemo o debati daljše poročilo.
Izlet v Longarone
slovenskih osnovnih šol
V soboto 30. maja je skupina slovenskih učencev z učitelji in nekaterimi kateheti priredila izlet v Dolomite. Cilj izleta je bil Longarone. Pot je izletnike vodila skozi Karnijo, čez prelaz Mauria in skozi Cadore. Čeprav je bilo vreme nestalno, vendar so bili otroci zelo zadovoljni in so z zanimanjem opazovali lepoto krajev in narave. Zlasti pogled na razdejanje v Longaronu je na -vse napravil izredno močan vtis. Od tu so izletniki šli dalje proti jezeru S. Croce in nato proti Furlaniji in Gorici.
Izlet je depo uspel. Razen učiteljstvu, ki je izlet organiziralo, se moramo zahvaliti tudi g. župniku Simčiču iz Števerjana, ki je otrokom vso pot bil za mentorja in ki je vse tako imenitno zabaval, pa tudi g. župniku Špacapanu iz Podgore, ki je izletnike celo pot neumorno fotografiral, tako da bo ta izlet vsem ostal v najlepšem spominu.
Umrl je »podesta« s Placute
V goriški civilni bolnišnici je dne 28. maja umrl 72 letni Mario Gorjup, ki ga je vsa Gorica poznala pod imenom »podešta« s Placute. To ime si je Gorjup nadel že v mladih letih, ko je bila Gorica še pod Avstrijo. Vse življenje je bil vnet habs-buržan. Za god in rojstni dan cesarja Jožefa si je za klobuk zataknil hrastov list in s ponosom hodil po mestu in vsem razlagali, kaj so bili Habsburžani za Gorico. V mladih letih je vedno sodeloval pri vseh veselicah 'in »šagrah« na Pla-cuti in imel povsod glavno besedo. Tudi pri uradnih svečanostih je imel on vedno prednost, da je predstavil tudi najbolj ugledne osebnosti. Z njim je Gorica izgubila eno najmarkantnejših osebnosti, čudaka posebne vrste, a vedno veselega človeka. Zadnja leta je preživel v občinski ubožnici v ulici Baiamonti, kjer se je med drugim ukvarjal z rejo papig.
Stavka carinikov in lekarnarjev
Ti dve kategoriji nista še stavkali, namreč cariniki itn lekarnarji. Pred leti bi se tej stavki vsi čudili, danes pa bi se kvečjemu še čudili, če bi začeli s stavko duhovniki. Ti edini namreč do sedaj v Italiji še niso stavkali.
Lekarnarji so po vsej državi proglasili v soboto 30. maja splošno stavko zaradi protesta, ker se ne upoštevajo njihove minimalne zahteve pri pogajanjih, ki so v teku. Odprte so bile le dežurne lekarne za najnujnejše primere.
V petek in soboto pa so stavkali carinski uslužbenci po vsej državi. Kdor je te dni šel skozi obmejni prehod pri Rdeči hiši, je lahko z začudenjem opazoval na desetine in desetine težkih tovornikov, ki so čakali na carinski pregled. Zavzeli so ves trg in vse razpoložljive ceste v bližini vse do ulice Alviano. Večina so bili tovorniki naloženi z lesom.
Olympija druga na provincialnih tekmah
V četrtek 28. maja je Olvmpija v okviru provincialnih odbojkarskih tekem zadnjič postavila svojo formacijo proti svojim nasprotnikom. Najprej je igrala proti moštvu Audax-a, ki je najmočnejše v letošnjem provincialnem turnirju. Po zmagi nad Olympijo (15:8, 15:11) je Audax u-pravičeno dosegel prvo mesto.
Provincialno tekmovanje se je zaključilo s tekmo Dom - 01ympija, kjer je naše moštvo pokazalo svojo premoč in. se zasluženo povzpelo na drugo mesito.
Naj poudarimo, da je 01ympija igrala proti moštvom, ki so bila — razen Doma — sestavljena iz samih starejših igralcev. Zato njeni mladi igralci toliko bolj zaslužijo pohvalo in priznanje, da so do-
segli drugo mesto v provincialnem turnirju.
01ympija je odigrala šest tekem s sledečimi rezultati: 01ympija-Audax: 0-2, 01ympija - AGI: 2-0, Dlympija - Dom: 2-0, 01ympi j a-AGI:	1-2,	01ympi	j	a	- Audax:
0-2.
Lestvica je bila torej taka: 1. Audax z 12 točkami, 2. 01ympija s 6 točkami, 3. AGI s 6 točkami, 4. Dom z nič točkami.
Turnir za vstop v C ligo
V nedeljo 31. maja je 01ympija začela nov regionalni turnir za vstop v C ligo.
Proti tržaškemu ACEGAT-u je imela smolo, ker so nekateri, igralci 01ympije prvič javno nastopili.
Druga tekma proti Boru pa je bila zelo živa in polna iznenadenj. 01ympija je nastopila tokrat s kompletno ekipo. Moštvo Bora, uigrano in atletsko bolj krepko, je skušalo že v prvem setu Olympijo popolnoma streti. Z nekaj močnimi servisi »a la bilanciera« mu je res uspelo, da je zmedlo 01ympijo in zmagalo s precejšnjo razliko. V drugem setu pa so se naši fantje, ki jih je poraz podžgal, izvrstno izkazali. Po dolgi in napeti igri, v kateri so se odlikovali vsi izraloi brez razlike, je 01ympija premagala Bor. Na žalost je v tretjem setu zopet popustila v začetku in tako zaigrala tekmo. Rezultat je bil 15: 2, 8: 15, 15: 11.
Po končani tekmi smo v slačilnici vprašali za mnenje upehane igralce. Vsi so priznali, da je bila tekma zelo naporna in zagrizena. Odlikovala se je po bliskovitih potezah in ofenzivnem duhu, ki bi delala čast tudi višjim, kategorijam, čeprav se seveda igralcev' 01ympije ne more primerjati z njimi glede tehnične priprave.
Stopili smo še k sodnikom. Tudi oni so se strinjali v tem, da se danes vidi malo takih tekem v promocijskih serijah, kot je bila Bor-01ympija. Neki sodnik je dodal, da bi 01ympija žela lahko mnogo več uspehov, ko bi fantje bili vedno tako zavzeti kot ta dan. Glede tekme ACEGAT - 01ympija so pa menili, da bi 01ympija gotovo zmagala, če bi bila nastopila v polni zasedbi.
Res se je 01ympija proti Bom dobro izkazala. Podajanje žog je bilo po našem mnenju zelo pravilno, včasih skoro neopazno. Napadi pod mrežo so bili bliskoviti. Edina hiba je bila očividno raztrganost v moštvu samem. Vidi se, da manjka našim igralcem še nekaj treninga, da bi kot celota enotno branili in napadali.
01ympija je pokazala, da kadar hoče, da od sebe kar ima najboljšega. Škoda le, da se igralci prepočasi ugrejejo in stopijo na igrišče brez prave žilavosti in brez pravega hotenja, kar močno vpliva na igro in omogoči uspeh nasprotniku.
* * *
Čeprav ne bomo zasedli v regionalnih tekmah visokega mesta, je Olvmpija lahko ponosna, da ji je uspelo nastopiti na regionalnem turnirju 'in zastopati slovensko goriško mladino.
Brez dvoma je na vsa ta srečanja negativno vplivalo dejstvo, da so se igre odigrale v najkritičnejšem času za naše igralce - študente, ki so pred zaključkom šolskega leta.
# * *
V torek 2. junija je 01ympija, ki zaradi nesporazuma s sodniki ni šla v Trst na tekmo proti Audaxu, po pravilih FIPAV-a tekmo zgubila z 2:0. Sodniki bodo vzroke nesporazuma še enkrat pretehtali in nato dokončno odločili.	B.I.A.
Listnica uprave
Ob prvi obletnici smrti papeža Janeza XXIII. si lahko pri upravi »Katoliškega glasa« v Gorici nabavite lepo 'knjigo »Sv. oče Janez XXIII.«, ki jo je spisal dr. Maksimilijan Jezernik. Knjiga je krasno darilo, bogata na slikah na zelo finem papirju in pisana v prijetnem slogu. — Stane 800 lir.
DAROVI
Za Alojzijevišče: družina Devetak 500; M. P. 3000; M. Z. 3.000 lir.
Bog povrni!
URADNIŠKA DRUŽINA z dvema otrokoma iz okolice Trsta išče hišno pomočnico. (Družina Žerjal - Strada di Givardiella 46 - Trst.
Vprašanje tržaškega župana
Svetovavec Skupne slovenske Liste dr. Simčič je v petek, dne 29. maja predložil tržaškemu županu dr. Franzilu sledeče pismeno vprašanje:
Gospod župan,
Iz časopisov sem izvedel, da je minister za javna dela g. Pieraccini kot najvišja oblast odredil vključitev področja pod Sv. Ano (pod Rovtami) med zemljišča, ki so v smislu zakona št. 167 z dne 18. a-prila 1962 določena za cenena ljudska stanovanja. S tem odlokom je minister razveljavil soglasni sklep občinskega sveta, sprejet na seji dne 15. junija 1963. Minister Pieraccini gotovo ni izdal tega odloka na lastno pobudo, ampak zato, ker je kdo zanj posredoval in ga slabo informiral. Gospod minister ni niti malo upošteval želje ter zaključkov občinskega sveta, odnosno svega prebivavstva našega mesta. Njegovi razlogi so povsem neosnovani, samovoljni in — kar je najhujše — v popolnem nasprotju s soglasnim 'mnenjem občinskega sveta, ki gotovo bolje pozna položaj kakor kdorkoli drugi. Dejansko ne drži, da bi obdelovanje vrtov nazadovalo zaradi bližine naselij in nekaterih industrijskih podjetij. Občinska komisija in odbor sta svojčas prišla do obratnega zaključka in sta osvojila predstavko Kmečke zveze in Zveze malih posestnikov, da so sikoro na celotnem področju pod Rovtami vrtovi v polnem razvoju in da so njihovi pridelki važni ne samo za tamkajšnje področje, ampak tudi za gospodarstvo celotne tržaške pokrajine.
Prav tako neosnovana, samovoljna in celo žaljiva je trditev, da je hotel občinski odbor z izključitvijo področja pod Rovtami ščititi zasebne koristi na škodo javnih koristi. Občinski odbor je sprejel ta sklep po pazljivi in temeljiti proučitvi ne v zaščito koristi nekaj desetin malih posestnikov, ampak zato, da bi ostali nedotaknjeni vrtovi v tržaški okolici, ki vsak dan dobavljajo tržaškemu trgu svežo zelenjavo. Tudi gori omenjeni kmečki organizaciji sta mnenja, da bi uničenje teh vrtov pomenilo splošno škodo. Po vsem tem se zdi odlok ministra za javna dela popolnoma nerazumljiv, razen če nima političnega značaja, to je, če ne misli razlastiti omenjenih malih posestnikov samo zato, ker so zvečine pripadniki slovenske narodne manjšine.
Končno je popolnoma neosnovana trditev, da je področje pod Rovtami neob-hodno potrebno za gradnjo ljudskih hiš. V Trstu je dovolj razpoložljivih zemljišč tudi v središču mesta in lahko služijo za gradnjo ljudskih hiš, namesto da bi razlaščali zemljo, ki jo ljudje že od pam-tiveka obdelujejo kot vrtove. Sicer pa je bilo ugotovljeno, da področja, ki so vključena v gradbeni načrt, več kot zadoščajo ne samo za sedanje potrebe, ampak tudi za bodoče gradnje ljudskih hiš.
Iz vseh teh razlogov si dovoljujem, gospod župan, vprašati Vas, ali se Vam ne zdi potrebno vložiti takoj na Državni svet rekurz proti odloku ministra za javna dela, ker je očitno neosnovan ter v nasprotju s koristmi našega prebivavstva.
Zaželen je pismeni odgovor.
Izvolite 'sprejeti, gospod župan, izraze mojega odličnega spoštovanja.
Trst, 29. 5. 1964
Dr. Teofil Simčič občinski svetovavec Skupne slov. liste
Boršt
V nedeljo 7. junija bo imela naša župnija svoj praznik. Popoldne ob 3*/a bo blagoslovljen novi krstilnik, ki bo gotovo v lep okras župni cerkvi, zlasti pa v stalno vzpodbudo faranom, naj živijo krepka krščansko življenje. Sv. krst nas vključi v Kristusa in zato mora biti naše krščansko življenje rast v milosti, neprestano vstajenje k nadnaravnemu življenju; to
pa zahteva obsodbo, smrt strastem in grehu. To idejo je arhitekt iz šole mojstra Plečnika sijajno izrazil in v lepi umetniški obliki izpovedal.
Po blagoslovitvi krstnika bo podeljen sv. krst najmlajšemu članu fame družine, ki bo nosil lepo ime evangelista sv. Luke. Po krstu bomo vsi obnovili krstno obljubo.
Povabljeni odrasli in mladina, zlasti matere z malimi otroki, ki bodo ob tej priliki prejeli poseben blagoslov.
Zjutraj pri prvi maši bo kot prvo nedeljo v mesecu skupno obhajilo, ki naj bo za ta praznik še bolj številno.
Začudeni komunist
Neki brovec lista »L'Unita« poroča v omenjenem dnevniku, da je pred kratkim vstopil v cerkev v kraju Fontanella (Tre-viso) in takoj pni vratih presenečen odkril znani dekret kongregacije sv. Oficija, ki izreka kazni nad vsemi, ki pripadajo komunistični stranki ali z njo sodelujejo. Pa se »il compagno« licemersko sprašuje: »Kako je mogoče, da najdemo po cerkvah še take manifeste, ko vsi vemo, da je papež Roncalli zavrgel antikomunizem med staro šaro. Ali je mogoče, da se še vedno dobijo duhovniki, ki se požvižgajo na Janeza XXIII. in krčevito oprijemajo stvari, ki jih je sedanjost že obsodila?«
Ubogi »compagno« bi na vsak način Janeza XXIII. rad napravil, če že ne za komunista, pa vsaj za njegovega simpatizerja. Pa je revež v veliki zmoti in se vidi, da ne živi s Cerkvijo. Drugače bi vedel, da je papež Janez XXIII. dne 4. a-prila 1959 z lastnim podpisom potrdil dekret sv. Oficija iz 1. 1949 zoper brezbožni komunizem.
Nezaslišano Na nekem zelo imenitnem sprejemu, kjer so se zlasti ženske postavljale med seboj z najmodernejšimi oblekami, se je mož sklonil k ženi in ji zašepetal: »Popravi si nogavico, črto imaš vso krivo.«
Žena si popravi nogavico in zaskrbljeno »Kaj pa druga?«
»Druga nogavica,« pogleda mož in malomarno reče, »ta pa sploh nima črte!«
OBVESTILA
SLOVENSKO kat. prosvetno društvo v Gorici vabi vse rojake k sv. maši zadušni-ci za pok. prof. Mirkom Filejem, Ui bo na dan 2. obletnice njegove smrti 10. junija t. 1. v cerkvi sv. Ivana ob 20,30. uri. — Pri sv. maši bo pel zbor »Lojze Bratuž«. — Počastimo s svojo udeležbo spomin velikega pokojnika, ki je vse -svoje moči žrtvoval za verski in narodni dvig svojega naroda! ★
SLOVENSKIM IZOBRAŽENCEM NA TRŽAŠKEM. V nedeljo 7. junija bo ob 10. uri v jezuitski kapeli (Trst, Via del Ronco 12, vhod: Via Marconi 32) skupna maša za slovenske izobražence.
Po maši bo v dvorani predavanje: Galilejev proces in novo razmerje med vero in znanostjo govoril bo dr. Jakob Ukmar. ★
V GORICI se za mladinsko romanje na Staro goro lahko vpišete pri fotografu g. Kleindienstu na Travniku ali na upravi KG ali pri stolnem vikarju Humarju. Vpisovanje sprejema tudi vodstvo pevskega zbora Lojze Bratuž. — Cena 500 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnih Tiska tiskarna Budin v Gorici
V NEDELJO 14. JUNIJA BO
SKUPNO ROMANJE MLADINE NA STARO GORO
Ob 16. uri zborna sv. maša s petjem, nato razgovor v prosti naravi ob slovenski pesmi in besedi. — Mladi fantje in dekleta, pridite!
V nedeljo 7. junija vsi na praznik češenj v Mačkovlje