Šolstvo in zadružništvo Ideja šolskega zadružništva se bliža svoji realizaciji. Projekt pravil leži pred nami, treba ga je le še pregledati in potem ni nobene ovire več za sklicanje ofečnega zbora in za ustanovitev. Pri sestavi pravil so bile največje težkoče v tem, kako spraviti vzgojno ustanovo — irii to je predvsem š-olska zadruga — v sklad z zadružnim zakonom in zadružno prakso, kakor je sedaj <ibičajna. Upam, da ustreza predležeča formulacija vsem zahtevam, tako gospodarskim, kakor vzgojnim in da ne more priti od nikogar kakšna ovira. S pričetkom novega šolskega leta bo šolska zadruga lahko poslovala že v vseh šolskih okoliših, če se bodo našli agilni tovariši, ki se bodo za stvar zavzeli. Zamisel šolskih zadrug, v katerih bi se udejstvovali v zadružništvu, ni niti pri nas, še manj pa v inozemstvu povsem nova. Znane so n. pr. šolske in šolarske zadruge v Franciji, Nemčiji, Angliji, Švici itd. V teh državah se najdejo prvi početki šolskih zadrug ?e okoii 1. 1870. Nekatere teh držav imajo celo posebne zakone za šolske zadruge. Največ mladinskih zadrug ima Rusija, okoli 50.000, Francija okrog 8000, Poljska 1000, Zedinjene države Amerike preko 500 itd. Tudi Belgija Bolgarija, Italija, Letonska, Litva, Rumunija, Ceškoslovaška i. dr. delajo na tem polju z vidnimi uspehi. Pri ,nas pa je ideja šolskega zadružništva še precej mlada. Ni izšla 'ta ideja od višjih oblasti ali zadružnih organizacij, na to idejo so prišli predvsem posamezni učitelji - zadrugarji, učitelji - vzgojitelji, ki so zapopadli vso vzgojno vrednost zadružništva ter se hoteli tega vzgojnega sredstva poslužiti tudi v šoli. Preko poskušanja v svojem razredu ali v svoji šoli te štvari še nihče ni spravil, če izvzamemo nekoliko člankov v strokovnem časopisju. Vsi taki poizkusi pa so se sijajno obnesli. Prvi šolsko-zadružni poizkusi so imeli za cilj štednjo. Ob naslonitvi na že obstoječe zadružne hranilnice in posojilnice so že leta 1928. in morda že prej začele delovati nekatere šolske hranilnice, tako n. pr. v Taborskem, Deronjah, Hrastovici in Mlinogi na Hrvaškem in drugod. Pozneje, 1. 1932., pa so se ponekod pojavile že zadruge v drugačnih oblikah. V septembru 1932. je bila ustanovljena nabavljalna in hranilna zadruga na osnovni šoli Sv. Peter pri Ljublljani. Skoro istočasno so se pojavile tiabavljalne, in hranilne zadruge tudi v Savski banovini in sicer v šolah v Privinoj Glavi ter v Lijevoj Luki. Leta 1933. je nastala šolarska zadruga v Neradinu in gotovo še kje drugje. Vse te zadruge niso prestopile praga svojega razreda ali šole ter so bile več ali manj posrečen poizkus zadružniške vzgoje med šolsko mladino. Korak dalje je napravila naša sekcija JUU za dravsko banovino. Njen zadružniški odsek je sprejel tudi šolsko zadružništvo v svoj program in je skušal to idejo spraviti v čim večji krog učiteljstva. Naj na tem mestu citiram, kaj piše o našem delu učitelj Zaidrovič Branimir iz Lijevc Luke v »Zadružni Svijesti«, glasilu za unapredenje poljoprivrede i zadrugarstva, izhajajočem v Zagrebu (1934., št. 4.): »Prvi skupni rad započeo je prošle godine (1933.) u Ljubljani, igdje je u Sekciji J. u. u. za Dravsku banovinu osnovan i poseban odbor od 6 učitelja za proučavanje školskog zadrugarstva i izradu ipravila, a u jednom učiteljskom te'čaju održana su predavanja o školskim zadrugama. Interesantno je što slovenski učitelji o tome pišu pa to donašamo u cijelosti. Dopis je poslan od J. u. u. Sekcije za Dravsku banovinu u kome izvještava učitelj Mirosiav Zor: ,,Vsled težav, ki jih imamo v šoli z nabavljanjem zvezkov in šolskih potrebščin za siromašne učence, sem prišel na idejo šolskih nabavljalnih zadrug. Da se prepričam o izvedljivosti te ideje, sem napravil v svojem razredu, katerega obiskujejo učenci in učenke od 10. do 14. leta starosti, eksperiment. Razložil sem šolarjem način delovanja nabavljalne zadruge in koristi, ki jih imajo z zadružnim nabavljanjem šolskih potrebščin. Otroci so bili takoj za stvar navdušeni in tako smo samo za moj razred ustanovili v letu 1932./33. primitivno nabavljalno zadrugo. Ideja je ostala le v razredu, oblasti o vsej stvari niso nič vedele (niti šolski upravitelj!), ker smo smatrali zadrugo kot interno stvar razreda. Eksperiment se je sijajno posrečil. Za šolske zadruge sem zainteresiral tudi našo sekcijo. Ta me je poverila, >da naj o šolskih zadrugah predavam na zadružnem tečaju, ki ga priredi vsako leto o počitnicah naša sekcija. Predavanje je poslušalo okrog 300 učiteljstva iz vse dravske banovine. Po kratki debati so izvolili 6članski odbor, ki naj vprašanje šolskih zadrug prouči, sestavi pravila ter doseže oblastveno dovoljeno ustanovitev šolskih zadrug. Pripravljalni odbor proučuje sedaj pravila in se bo v kratkem sestal na posvetovanje. Tako daleč je za emkrat dospela pri naši sekciji ideja šolskih zadrug. Smatramo šolske zadruge za absolutno vzgojne. Zadružništvo je za enkrat edina pametna rešitev iz razpadajočega kapitalističnega sistema in zato je treba zadružništvo čim bolj širiti. Predvsem je treba našo mladino že v šoli prežeti z vzvišenimi in praktičnimi idejami zadružništva. Z golim poukom brez prakse, brez vidnih in tehtnih dokazov ne bomo dosegli nič. Zato je treba najjačjih dokazov in to je sodelovanje otrok pri kaki zadrugi. Pri šolskih zadrugah lahko sodeluje veliko število šolskih otrok. Otroci — člani take zadruge občutijo na svojih lastnih žepih koristi zadruge in končno — to pa je etični moment — razpolagajo z dobičkom, katerega razdele kot podporo rcvnejšim učencem, saj s tem namenom se je zadruga ustamovila. Z združenimi močmi, vsi za enega, eden za vse — pomagajo sebi in drugim do lažjega šolskega dela. Šolska zadruga mora biti univerzalna. Ne sme se omejiti samo na štednjo ali samo na nabavljanje potreibščin. Šolska zadruga mora imeti možnost, da deluje kot hranilnica, kot konzum, ko:t prodajalna lastnih izdelkov, kot zdravstvena, kot socialna institucija itd. S tem ni rečeno, da mora zadruga vse te panoge istočasno gojiti, >ne, ker to bi bilo še celo škodljivo. Zadruga mora biti tako gibljiva, da se po potrebi iprelevi iz enega v drugo in zastavi svoje delo sedaj za to, sedaj za drugo stvar. Vsled tega morajo biti tudi pravila temu primerno sestavljena. Šolska zadruga tudi ne sme biti točna kopija zadruge odraslih ljudi, pri katerih je vse preveč birokratizma. Pri šolskih zadrugah morata delati 'beseda in srce, ne toliko pero in črnilo. Zato mora ostati šolska zadruga vedno v rokah razrednega učitelja kot vzgojno sredstvo." Naša sekcija je bila torej prva, ki je začela z organiziranim delom na polju šolskega zadružništva in s tam opozorila tudi učiteljska društva izVen Slovenije na to. O tem nam najlepše priča posebna resolucija sedmih hrvaških učiteljskih društev, zbranih na zborovanju v Sisku, ki se glasi: »Učiteljstvo srezova: sisačkog, petrinjskog, kostanjičkog, glinskog, virginmostskog, vojničkog i velikogoričkog, sakupljeno ll.novembra 1933. na zajedničkoj skupštini u Sisku predlaže da se u štampi objavi i uputi svima udružanjima u zemlji zadrugarski poziv da se po primjeru Dravske sekcije J. u. u. svrati na pitanje školskih zadruga naročita pažnja, kako bi se ideja školskog zadruaarstva svestrano proučila i stvorio tip školske -zadruge, koji bi se preporučio svem jugoslavenskom učiteljstvu u. državi i tako dao pravac vanškolskom radu učitelja u privredni život naroda. Zastupajudi stanovište, da je zadrugarstvo idealnija pozadina djelčjoj štednji nego bankanstvo, pogoitovo za naš seljački svijet i da če tako učiteljstvo našem zadrugarstvu učiniti največu uslugu koju mu duguje i pridonijeti svoj obol za ozdravljenje iprivrednih prilika, predlažemo da svako učiteljsko udruženje prouči pitanje školskih zadruga i propagira ideju školskog zadrugarstva, a u svem tome radu da bude u suglasnosti sa zadružnim institucijama i sa prosvjetnim odijeljenjima svojih banovina, kako bi i zadružne institucije i pretpostavljene vlasti pomogle ovu akciju za ostvarenje zadružnog odgoja u našim osnovnim školama.« V že zgoraj imenovani 4. številki letošnjega letnika »Zadružne svijesti« sta objavljena tudi dva primera pravilnika za šolske zadruge. Oba primera tvorita vsekakor le poizkus pravil. ker v njih manjka vsak ozir na veljavne zadružne zakone. Lahko pa bi se ta dva pravilnika vzela kot pripomoček za sestavo poslovnika zadružno-vzgojnih ©dinic, ki so predvidene po naših pravilih. Po teh izgleda namreč organizacija šolske zadruge sledeče: Clani zadruge so vzgojitelji in starši učencev. Zaidruga, ki ima osrednje načelstvo in nadzorstvo, organizira po šolskih okoliših poverjeništva, katera vodijo učitelji(ce). Učitelj — poverjenik organizira iz zadružnih članov (staršev) v šolskem oko- lišu roditeljski svet, ki mu pomaga in svetuje, v šoli pa zadružno-vzgojno edinico iz otrok zadružnih članov. Težišce dela leži na zadružnih edinicah, ki so organizirane kot zadruge (podružnice) v malem, a so popolnoma v rokah učitelja - vzgojitelja. Starši — zadružni člani pa prevzamejo za svoje otroke vsa potrebna jamstva. Tako izgleda zunanja oblika projektirane šolske zadruge, o njenem delu in namenu pa navajam sledeči odlomek iz pravil: § 2. Šolska zadruga ima namen vzgajati šolske otroke k pravemu zadružništvu in gospodarsko koristiti svojim članom. § 3. Svoj namen dosega zadruga predvsem na sledeči način: a) Dobavlja članom knjige, učila, šolske potrebščine, obleko, obutev in vsa za življenje ter vzgojo otrok potrebna sredstva. b) Skrbi za redno prehrano šolskih otrok z organiziranjem šolskih mlekarn, kuhinj in dru^ih mladinskih gostišc. c) Ustanavlja, oskrbuje ter podpira šolarske knjižnice, črtalnice, predavalnice in šolske odre ter preskrbuje radioaparate, projekcijske aparate, vzgojne filme in druga sredstva za gospodansko- nacionalno in prosvetno vzgojo mladine. č) Prireja razna predavanja, tečaje, zabave in druge prireditve v dobrodelne, in izdbraževalne namene. d) Ustanavlja in oskr^buje delavnice, t. j. prostore za ročno udejstvovanje šolarjev ter skrbi za dobavo primernega orodja in materiala. — e) Ustanavlja in vzdržuje sportne prostore, igrališča, kopališča ter razne druge higienske ustanove za šolske otroke, katerim dobavlja tudi vse sportne potrebšcine in higienske ter zdravstvene pripomočke. f) Organizira za šolarje zadružno obdelavo zemlje in gojitev raznih živali. Organizira in vzdržuje tudi šolske, živalske in botanione vrte. g) Kupuje od svojih članov in njihovih otrok razne izdelke, pridelke in nabrane prirodne proizvode ter jih prodaja ozir. posreduje prodajo. h) Zbira in hrani ter po možnosti primerno obrestuje denarne prihranke šolskih otrok ter daje istim tudi manjša posojila. i) Organizira za šolske otroke medsebojno gmotno podpiranje in samopomoč v obliki zavarovanja v vseh oblikah. j) jPrireja za šolske otroke in njih starše ekskurzije, izlete, po'tovanja in počitniške kolonije. k) Poslužuje se vseh ostalih zakonitih sredstev, ki pospešujejo zadružniško vzgojo šolarjev in svojih članov. § 4. Pod § 3. navedene stvari izvaja zadruga le v toli.ko, v kolikor so za tako delo dane možnosti. Prepuščeno je poverjeništvom. da sama izbirajo za svoje zadružno vzgojne edinice to, kar smatrajo za času in kraju najprimernejše. Iz gornjega je razvidno. da je naša zamisel šolskih zadrug zelo široka in da bo ostala univerzalno vzgojno sredstvo v rokah spretnega učitelja. Zato vse že sedaj vabimo: Premislite vso stvar dobro, ko pa bo zadruga ustanovljena, vstopite vanjo in delajte kot poverjeniki za zadružniško vzgojo našega podmladka. M. Zor