P 1 S 1 i
<AI> JuH /hj) cAi)<
Zložil
Franjo Ser. Cimperman,
urédil in izdal Jos. Cim.perxiaa.ii.
®V LJUBLJANI.
Natisnila „Národna tiskarna." — Založil Jos. Cimperman. 1874.
DRŽAVNA
UlEJUm&SItt
V LJUBLJANI
Plemenitemu, rodoljubu,
gospodi»
ar. T-33. le-A-ZL-A-a—
posvečuje svoje pesni
v znamenje
visocega poštovanja in sšrčne hvaležnosti
ftrasge i»
I
29291
U Ulf
Zartbesaitet ist das Herz
In des echten Sängers Brust: Bald durchzieht es süsse Lust, Bald durchwült es bittrer Schmerz, Und des tiefbewegten Herzens Klang Ist der hohe göttliche Gesang.

I.
Bralcu.
lio svetu sem izročil pesni svoje, Oglasita se „Narod" in „Novice", Pred sodnji stol gredo ostre „Danice" Dobi sodnikov pesnij vsaka troje.
Vem pa, nikdo po všeči vsem ne poje; V neb6 nekteri, drugi v časne vice, 0bs6di tretji me v pekla temnice; Drugačne vsak bi želel pisni moje.
Le Ostro jih sodite, a ne krivo,
Mlatite snop, da zernja kaj dobite, Če nij li klasje prazno in snetivQ.
Za zernje nikdar plčv mi ne jemljite, Da dobro raste, trebite si njivo; Če prave so, mi zdravi jih berite!

Pesnikova molitev.
Ti, Gospod, ki veš neznano, Ti me v6ui! Ko zbudim se vselej rano, Ti me vodi! Do večera, ko počivat grem utrujen, Kjer mi mesto je postlano, Ti me vodi! Da ne padem v brezdno temno kje globoko, Ki na skritem je skopano, Ti me vodi! Da ne vgrabi trop sovražnikov me ljlitih, Ki preži povsod za mano, Ti me vodi! Serce moje naj za vselej bo svetišče Čisto Tebi darovano, Ti me vfidi! Nikdar naj ne bo napuhu, serdu, laži, Ono v bivališče dano, Ti me vodi! Vsako moje opravilo s Tabo bode Naj začeto in končano, Ti me vodi!
V	prahu pesen moja glasno naj prepeva Dolžno sveto Ti hosano, Ti me v6di! Da bom hSdil pot, ki pelje me do Tebe
V	vsem življenji neprestano, Ti me v6di!
-M™
Kriva jablana.
Sa konci dolge njive Rastla je kriva jablana, Imčla veje krive, Razpokana je bila vsa.
Sadii prinaša malo, Ker za-njo nihče ne skerbi; Drev6 bo prazno stalo, Dokler vročine se vsuši.
Tu neki dan sprehaja Posestnik verta sinom se, Ker vroče zlo postaja, Gresta hladit se v senco tje.
In oea sinu pravi: Kako drevesa se sade, Kak6 se vert napravi In terdne stavijo meje.
Sin mali vse pazljivo Posluša rad očeta t<>, In gleda na trohljivo Ter vso skrivljeno jablano.
In radoveden vpraša: „Zakaj pa, oča, tam drev6 Pri njivi ravno se ne vzrašoa, Zakaj je krivo in suho?"
Prijazno oča reče: „„Glej, tega kriv je gospodar, Zat6 naj vest ga peče, Ravnal drevčsa nij nikdar!
Nikoli on privezal . H količku ravnemu ga nij, Spomladi ne obrčzal, Da mrtglo bi poganjati.
Tako je rastlo krivo, Ker nij bilo nikomur mar, Postalo je trohljivo, Lehko podre ga vsak vihar.
Glej, sinek moj, enako Človekom mladim se godi: Otrok dobi napako, Ki starec še jo obderži.
Zatoraj strahovati Se človek mora vselej mlad, In k d6bremu ravnati, Da čuva slabih se navad.
Tedaj v mladosti vadi Se dčbrih, lčpih čednostij, Nikdar besed ne zabi, Ki oča ti jih govori!""

Kranjska dežela.
Kranjska dežela, naj lepša dežela, Ti domovina naj dražja si mi! D6kler sem v tebi, je duša vesčla, Ko te zapuščam, oko se solzi.
Kranjske vč gore, naj zaljše ste gore, Kinč ste prekrasen vč kranjske zemlje, Ko pozlačeni od svita se z6re Vaši verhovi čar6vno blišče.
Kranjske ve reke, prijetno šumite, Zemljo napajate kranjsko ljubi, Svojim šumenjem vč Kranjce budite: Serce za dom naj jim bije gorko!
Kranjsko ti polje, oj, p61je ti širno, Zemlje si kranjske naj večji zaklad! Kedar na tebi klasovje nemirno Ziblje ko morje se, Kranjc je bogati
Kranjska dežela, naj večja dežela. Ti domovina naj dražja si mi! Tebi naj pesen se moja bo pčla, Za-te ker moje serce le gori!

Mladezni.
'Slej, bučele trudoljubne Med nabirajo po cvetji, Glej jih, kak skerbč za zimo Vselej v gorkem že poletji!
Uči se od njih, mladezen: Skerbno delaj že v mlad6sti, Da imela srečne dneve V pozni bodeš kdaj star6sti!


Tožeča tica.
„Isakaj pač žalostna si, tica, Da več ne poješ, kakor prej? Morda ostala si samica Zgubivša družeta, povej ?
Morda ne včš, da v naše kraje Vernila se je pomlad spet, Ki krog stvarem življenje džje, Razsiplje zelenje in cvet?"
„„Oj, Včm, da tii je pomlad zala, Ki vsem je ljuba tak serčnO; Tud jaz bi se je radovala, A srečo vzel mi je nekdO.
Ko šla iskat okrog sem hrane, Da mlade bi napitala, Prišel nekd6 je iz poljane, Ter vrOpal jih iz gnjezdeca.
Zatô sem v žalost zatopljena, Ko sêstre krog se veselé, Ker rêva zdaj sem zapuščena In moji mladi, kdo vé kjé?
Pri njih veselje sem iméla, Ki nikdar več ne verne se, Po dnevi sem jim slàdko péla, Po nôci krila gnjezdece.
Zdaj moram lôcena pa biti Od mlâdih svojih za vse dni; Kakô se čem še veseliti, Vidé nevsmiljenost ljudij !""

Na gori.
"®j, rad se podajam
V	dolino ljubo, Pa rajši zahajam Na stermo gonj.
Od tukaj v daljavo Pogled se odpre, Ozračje pa zdravo Prijčtno mi je.
Le nekaj mi vliva
V	veselje grenkost, Ker v serce poriva Brat bratu že ost.
Tam vidim, otr6ka Nihče ne pozna, Sirota se j6ka Sam srčdi sveta.
In kamor se koli Ozira oko, Povsodi je bc'>li, Izdihov polno.
Ta zemlja dolina Zarčs je solza, In sreča terpina Nij tukaj doma.
Zatd, ko v višavi Prijazni stojim, In zrem po daljavi, Zdihujem, želim:
„Da zrastel verh gore Bi tja do neba, Da v svit šel bi z6re Iz teme sveta!"

Slovencem o novem letu.
1871.
ÜBratje verli! novó smo srečni dočakali leto, Starim stvorili korák velik v življenji smo spet.
Hitro potéka nam čas, zató ga je treba rabiti. Pólno, módro, skerbnó, slednji trenótek je drag.
Časom hitimo naprej v omiki Slave sinovi!
Léto zacéto denés nas k délu spet opominja, Bratje, zberijmo moči, truda ne strašimo se!
Léto minólo sadú v obilnosti nam je prineslo, Léto dónes novó dalo ga bode še več,
Ako bo ve^ji naš trúd in bomo sejali obilo!
Glejte, lepo poljé je nastalo iz prazne pustine, Kdo pa stvori I je tó? Nijso li pridne roké?
Še je tudi pri nas premnogo ledin izoráti, Ternja posékati proč, kamna postaviti z njih,
Da vsejáno potém kalilo, pognalo bo séme.
Verlo na délo novó! pogúma Slovencu ne manjka, Moder njegov je um, krepka in močna pa dlan.
Enega sérca, duhá bodimo, neStévni rodóvi, Zdriiži nas bratovska véz, sreča objéla bo nas,
Bógu na čast in Slavi v korist naj vse bo pocétje!
Kar nam na poti leži dospeti do verha omiker Verzimo si izpred n6g, stergajmo graje vezij,
Prava pogumnost velja, uniči zapreke kamnite, Treba je iti prej v boj, potlej se venec dob6,
Neotesanost na stran, in pot postane nam gladka t
Lepa slovenska je reč in blagi so njeni nameni, Tudi dosegla jih bo, cvetje obeta ji sad.
Naše široko polje zibalo se v klasji bo polnem, Ako porabil ratar modro pomladni bo čas.
Kvišku, bratje, pomlad modrici sije slovenski!
Blagi moj rod! zaklade imaš ti skrite velike, K6plji do njih pa krepko, našel gotovo jih boš,
Svitla kepa zlata poplati rudarju težave, Delo, nevtrujena m6č včnča iskrenemu vspčh;
Tebi zasvčtil bo dan, da visoko boš stal mej narodi!
V slogi, bratje, naprej ! ker v nji prihodnjest je naša, Sloga in pravi pogum bodi Slovencu lastnost!
Prišel spet setve je čas, trudimo se radi veseli, Srečno bo lito novo, srečni pa bomo mi vsi,
Zbogom začnijmo je zdaj in sopet končajmo je zbogom!

Na polji.
Po ravnem pôlji se sprehajam, Ko žito mlado v klasje gré, Vesél škerjanec žvergolčva, Radôstno bije mi sercé.
Tù v pôlji so cvetice krasne, Po njih bucéle méd bero, Nad mano pa nebô je jasno, In solnce sije mi ljubo.
Krog mène pôje sladke pésni Veséla druščina ljudij, Ki z mano se pomladi nove Iz sèrca vsega veseli.
Zarés si lépa, pomlad mila Al oj, le kratek tvoj je cvét! Ti komaj cvčtje nam pokažeš, Pa naglo ga odvzameš spet!

Razvaline.
Ha skali visoki Ležč razvaline, Krog nje so glob6ki Propadi, temine.
Tu nekdaj je bival Graščak imeniten, Veselje je vžival, Grad zidal kamniten.
Kje zdaj pa bogati Graščak še stanuje? Kje dnevi so zlati, Ki vžival jih tu je?
Zdaj kača tu biva, Gad pr6gasti lazi, V razp6ke se skriva, Ko včter ga mrazi.
Kje zdaj so drevčsa, Ki sad so rodila? Glej, nij več perčsa, So debla segnjila.
Kje zdaj so cvetice, Ki tu so cvetčle? Vpognile glavice, Za zmer so zvenele.
Kje gozd je zelčni, Ki v njem so skakali Preberzi jelčni, Ki so jih streljali?
Oj, gozd so končali, Zbežale zverine, Glej, nij je živali, Pustč so pečine!
Kje lčpi so verti, Ki tukaj so bili? V puščavo poderti So se spremenili.
Kje vir je sreberni, Ki vil se je tukaj ? Okr6g se oberni, Suh6 je ondukaj!
Kje tiče so mile, Ki sladko so pčle? Za tu so vtihnile, Drugam so zletčle.
Oj, vse je minulo, Oj, vse je nehalo, Ziddvje razsulo, Veselje zbežalo!
Samé razvaline V spomin so ostale, Da zémsko vse mine, Zmér bodo kazale!

V žalosti.
iserce moje napolnila Bridka žalost je hud6; Ali za-nje tolažila Se na sveti ne dobo?
Kje prijatelji ste ljubi, Ki ste bili mi zvesti? Oj, po vaši bridki zgubi Sžrce moje se solzi.
K meni se vernite, mili, Pokažite spet zvestost, Prinesite tolažili Sercu mojemu radost!
Kje si lipa ti zelena, Ki imel sem tak te rad? Oj, ti moja zaželjena, Oj, prinesi svoj mi hlad!
Kam ste tičice zletéle, Ki ste veselile me? Zdaj zapójte, kakor péle Kdaj ste sládke pésnice!
Kje cvetice ste premile, Ki cvetéle ste lepó? Da vsaj enkrat veselile Cvétjem bi mi še okól
Kje ste ribice gibljive, V vodi vira bistrega? Pokažite, ljubeznjive, Se v tolažbo mi sercá!
Oj, zdaj vse je zapustilo Mene v bridki žalosti, Da vsaj enkrat bi topilo Sérce se še v radosti!

Zima.
grudna njiva Zdaj počiva Ze pod snegom presladko; Nij več cvetja, Nij več petja, Vse je tiho in golo.
Ne ogreva, Ne obsčva Solnce ljubo več zemljč; Vse meglene In snežene So ravnine in gore.
Tiče mile Obmolknile Po gozdeh so in loge h; Oj, kak sladko, Oj, kak gladko
Vsem cveticam, Že samicam, Cvetje je odpalo preč; Oj, da vstalo Bi nam kmalo Sopet novih le še več!
Več potoki Nam globoki Zdaj prijetno ne šume; Mraz prehudi Del jih tudi Vse v ok6ve je terdč.
Zdaj žaluje In zdihuje Žalosti serce bridko; Pa veselje "Mi pripelje
Péle so nam v prejšnih dnéh! Pómlad mila spet novó-

Opomin k petji.
! zap6jmo vesčlo, Pčsen zapOjmo glasn6! Pčtje bo sčrce ogrelo, Zjasnilo nam bo oko.
Pčsen naj naša se čuje Krog čez doline, gorč, Brate naj naše zbuduje, Z nami da se veselž!
Pčti naj naše so želje, Pčsen duha nam vedri; Pčtje prinese veselje, Žalost od nas odpodi.
Koder razlega se petje, Sreča obseva ves kraj; Radosti klije tam cvetje, Zemlja prestvari se v raj.
P6vsko imamo vsi zmožnost, Bratje! zapojmo veselo Sčrce je pčsenski vir; Pčsen zap6jmo glasni! Toraj pustimo otožnost, Pčtje bo serce ogrelo, Srpče odpert nam je tir. Zjasnilo nam bo ok<')!

Gôrska cvetica.
cvetica, Ki samica Tam cveteš na gori mi; Res, da mala, Vendar zala Gorska si cvetica ti!
Ti vonjavo In dišavo Rajsko krog sebe puhtiš; Ti v lepoti In čistoti Vsa vesela tu stojiš.
Tu na gori Koj ob zori Solnce te obseva že; 0 večeru Pa v jezčru R6sa zbira se za-tč.
Tù pomladni Včtrec hladni V lice ti ljubo pihlja; Da ne vsahneš, In omahneš, Blagi dež te okrepcâ.
Ti v samôti In tihôti Se razevčtaš prelepô; A minulo, Se osulo Tvoje cvétje kmalu bij.
Odcvetéla Tak veséla Tudi meni bo mladost! Časno mine, Naglo zgine, Za vesêljem gré bridkost.
Ljubeznjiva! Veselljva Zdaj se, ko imiva čas; Kmalu bila Bo nemila Ura, da zgubiva kras!

Na sprehodu.
i.
*
Hkerjanec, kaj bežiš iz trave, Ne plaši se, ti znanec moj!
Saj nimam za-te jaz nastave, Nikar ne bčži pred men6j!
Al več me ne poznaš od lani, Ko h6dil sem poslušat te?
Zdaj sopet so mi dnevi dani, Da veselil bi s tabo se.
Zatd ne skrivaj se pred mano, Ne bom veselja ti kalil,
Saj včm, družico da izbrano In gnjezdece si spet dobil.
Le dvigni se v višave jasne, Žvergdli in vesčlo p6j !
Vživajva srečna dneve krasne, Ostani le prijatelj moj!
-.....~
2.
Ite ziblji, metulj, se od cveta na cvet
In serči iz njega medico sladko, Saj več je ne bodeš ob leti spet,
Ker tvoje življenje zeld je kratko. Pa da ti že kratko še krajše ne bo,
Povem ti, skerbn6 se varuj in pazi, Ker lčp si, nevarnosti večje so,
Povs6d za tabo zdaj deček lazi, Da v tanko bi mrežo te svojo vjčl,
Ko bodeš se vsčdel na njžo v travi, Ferf61i na cvet le naprej vesel,
Raduj se skrivaj, nij varno v višavi t


Po nesreči.
Pred mano krasen grad je stal, Kar trčsek ga je razdejal, Razrušil se je v droben prah, Zarastel kraj je zelen mah.
To nij pa krasen grad mi stal, In trčsek nij ga razdejal: To bil je le nesrčče hriip, Ki je poderla zlat mi lip.

a
Za gorô.
ï'idel sem za tâbo, gora, Kar ne gré mi iz sercà: Dèkle lepše, kakor zôra, Kakor zvézda je nebà. Angelj čist je duša njéna, Ki za madež še ne vé, Ččdnost rajska dragocéna Kinča mlado jej sercé.
Oj, nedčlžnost je presvéta Še popôlno njêna last, In ponižnost jo opléta, Pridnost v delu je njé čast. Solnce, zjutraj vzhajajôce, Ona koj osramoti, Ker jej čelo ié je vrôce, Prej ko 6no zablišči.
Mil je, kakor drobne tiče, Njčn tolažbe p61ni glas, Mir naznanja z6rno lice, Zadov61jnost vsaki čas. Dala mi je tolažila, Me objela za slovd, In solza se mi je vlila, Ko odšel sem za gor6.

IL
Vénec domačih rož.
Na p ù t i.
I/Se čez ramo torbo spet, V roko lés popotni, Da grèm glédat beli svét> Kraj pustim tihotni.
Saj, kdor védeti če kàj, Naj grè prej po svéti, Da bo znal nositi ràj, Ali znàl terpéti.
Vse pozabil bom gorje, Lèhka bo mi hoja, Tiho bodi mi, sercé, Saj dobiš pokoja!
Oj, kako je jâsen dân, Več mi nij ostati, Hajdi tja čez doljno stran Po stezi na trati!

Is bogom oča, z bogom mati, Serčno hvalo za vse vam; Le nikari ne jokati, Ker podajam se drugam.
Svoje jaz iskati sreče, Mdram Onstran naših mej; Serce sili hrepenčče Potovati me naprej.
Naj še enkrat vas objamem In pritisnem na sercč, S tem slov6 od vas naj vzamem, Več besede ne dado.
Zdravi, srečni ostanijte, Bog vč, če se vernem kdaj; Blagoslov mi podelijte, Ako me ne bo nazaj!

„Sedaj pa verneš se, moj sin, Menda ne 16čiš se za vsikdar? Če več nazaj ne prideš nikdar, Umerjem serčnih bolečin!"
„„Oh, mati, mati pač ne vem, Da včrnem se, nij nemogoče; Želim in žšlel bodem vr6če, Da k svojim pridem še ljudčm.
Prisčrčna, zlata mati vi, Besede vaše sladkomile, V življenji bodo me vodile, Ostale v serci vččne dni.
Zato, oj, mati, mi solzft, Solza prebridkih ne točijte, Besčdam mojim verjemijte, Ki mi gred6 iz dna serca.
Podajte svojo mi rok6, Ker tukaj žč je čas odh6da, Po sviti kliče me osoda, Za gdro tam je že svetl6.
Na persih materinih zdaj V slov6 serce mi sinu bije, In prej ko solnce sem prisije, Za mano že bo rojstni kraj.""

Sa pot prijazno solnce sije, In travnik v r6si je bliščeč,
Nad mano se škeijanec vije, Sladko mi kvišku žvergolčč.
Pred mano pa brenči buččla Iz rože srčba med sladak,
In slednja stvar je že vesela, Ker čuti zdaj pomladni zrak.
A tudi v meni sladke čiiti Bude se, kakor vse na dan;
Ko da bi nesle me peruti Hitim po p<5ti v kraj neznan.

Po p6ti h6dim tih in sam, Nikd6 ne praša: kod in kam?
Pa komu t6 je tudi mar, Saj sam sem za-se gospodar.
Nikdij me tukaj ne pozna, Besždo vendar vsak mi da.
Ljudem neznan sem tujee jaz, Neznan je meni njih obraz.
Ko bi pa spet jih obiskal, Gotovo vsak bi me poznal,
Naprej, naprej, dokler je dan, Da prej bo p6t in triid končan.
.....
Moj prijatelj! 16po hvalo Za prijazno mi družbi; Škcida, ker ž6 tako kmaio Nama p6ti vskriž gred6.
-
Srečna, lépa ti dolina, Blagi tvoji so ljudjé; Tujca sprejmejo ko sina, K mizi svoji mu velé.
Ná-te bo spomin me vodil, Ko bom pótoval drugod; Oj, dolina, kóder hodil, Hvalil tébe bom povsód!
Koža, r6ža mlada ti, Cvžt pa ž6 odpada ti.
Dčne»; dčnes še cveteš, Jutri, jutri umerješ.
V tihem gr6bi spala boš, Zabljena ostala boš.
Žalost v persili, tvoj obraz Glčdam sam pop6tnik jaz.
Vidim zdaj te hirati, Vidim te umirati.
S61za sili mi v oko In pri serci je tesn6.
---
Bog vam verni! dragi moj, Za postrežbo, prenočišče; Ti pop6tni les z men6j Greš pa dalje čez dvorišče.
Glej, kak<j že solnčni žar Po verhovih sije jasno, Ž6 se giblje vsaka stvar, Oj, kak6 je jutro krasno I
•
Tam od daleč vidim vas, V pitji čujem pa besedo, Ki je moj domači glas, Vriskaj 6č pastir gre s čedo i

Bog sprijmi te, studenec živi, Kakó sem že te bil željan;
Oj, ti pijača v skali sivi, Iskal sem tebe Ž6 vés dán.
Oj, hladna kaplja, ti zdravilo, Oslabljenim daš udom móc;
Teló si tú je izpočilo, Izginil s ééla pót mi vr6č.
Lehké so mi nogé postale, Lehkó mi bije spet sercé;
Omlájen sem, ko r6že zale, Ki, véle, v rósi oživi.
Sprejmi priserčno hvalo mojo, Ker si ljubó me okrepčal,
Na pót spet móram dalje svojo, Doklér nij mrák še čez nastal.
-
Cerkniško jezero.
¡Pozdravljam serčno te, jezero, Kok6 si lčpo sinje spet!
Kje tčbi še enako ktčro Pokazati zam6re svet?
In temni Javornik vis6ki Te vedno varuje zvesto,
Pod kterim skriti so iztoki, Ki nikdar ti ne usehnd.
Po sviti govori o tebi , ŠirSko se in vse stermi
Nad čudom, ktero hraniš v sšbi: Zdaj dn6 se polni, zdaj suši.
Enako ti sercč je moje: Zdaj pdlno srčče je sladki,
Zdaj prazno, kakor dno je tvoje, Kedar ti odtekd vodč!
'Obhaja vendar me vesglje, Ko zro oči te, ljubi kraj, Izpolnjene so vrdčo želje, Bog v6, te glčdam še kedaj ?

déte, déte kam bežiš, Kaj skrivaš si obraz z rokami?
Znabiti mene se bojiš, Ki pervič hódim tú mej vami?"'
„„Popotni mož, oj, nij takó, Nij pač mi tréba vas se bati;
Pri sérci meni je hudó, Ne mórem sóiz se izderžati.
Na smértni póstelji domá Ležč, oj, mati mi preljúba,
In strah mi strésa dnó sercá, Kaj zá-me bode njih izgúba!
Zató hitim tja do cerkvé, Da jim prinese tolažila
Duhovnik, ki si ga žele;
Oh, kaj je, ko bi zamudila!"''
Kot sredi g6zda gromna m6č
Zadčvša hrast do tal omaje: Tak6 deklčtov jokajoč
Presunil glas mi dn6 serca je. *
* #
Pol ure dalje sem priš61,
Ko zadoni zvonenje milo, lil čez verhe je glas donel, Ok<j pa meni je rosilo.

■0J, málinar moj.bèrdki tí, Zakaj imaš rosné oči?
Za dnévom dan koló ti déla,-Pri málinu je hiša béla.
Kakó prijazen kraj je tù, Dolina tiha, raj miru;
Po griči céda se ti páse, Vodica dôli ti smehlja se.
Za brégom pa duhtééa séc V nedéljo vàbi tja te léè; Vesélo je življenje tvoje, Oj, ko bi tako bilo moje!"
„„Ko bilo res bi, kakor nij, Ne imel inôkrih bi očij;
Življenje mi je tuge pólno In v persih nósim sèrce bólno».
Brezk6nčno moje je gorje, Beseda ga ne odpovč;
Zivčti skoraj nij mi m tiči, Oh, žalosti sercč mi p6či!
Denes je ravno osmi dan, Odkar vzdihujem ves solzan; Ljudjč verstč se mimo cčste,
A moje nij, ne bo neveste!"" *
* *
In zdaj pa reci človek še, V bogastvu sreča da cvete! Gorja nij včejega na sveti, Ko sere ločitev preterpeti.

Slike.
i.
i«*-j. t*.*., Zdaj jasno, zdaj oblačno, Zdaj svetlo, a zdaj mračno, Nik61i vendar nij tak6 temno, Da jasno še bi kjč ne bilo: Ko se življgnje je stemnilo, Še svčti va-nje up svetli.

2.
Kak6 si krasno ti, nebo, Ko zvčzd te kinča st6 in st6, Okoli mčšca se verste, Kot krog pastirja se ovci.
Serci naj slika bo nebi: Enako v njem se lesketa Naj ččdnostij po st6 in sto, Ki pravo je stvori nebo.

3.
fedi, cvet derži se cveta,
Krasno sopet je drev6, Cvčtje mlado sad obeta, Slana pade, vse je šl<5!
Tudi moje lepe nade
Brez sadii bilč so cvet, Oh, da vstale vsaj bi mlade, Kakor cvetje pride spet!

Majnikova pesen.
Kamorkoli zre oko, V g6zdu skače bistri vir,. Vse je oživljeno,	Vije se šumljaje,
Vse je lepo in mlado, Pastirica in pastir Kakor prerojeno;	Rajata vriskaje;
Zlati majnik vse budi, Oh, kak6 sta srečna zdajr Rajskih nam prinaša dnij. Zemeljski imata raj!
Kaže se pri cvčtu cvet, Rožice pa mlade Krog potrčsene so spet Čez gore, livade; Duh iz njih puhti sladak, Napolnuje čisti zrak,
O mladčzen poj, le p6j! Tebi sreča sije; Deček in deklica sv6j Včnec naj si vije! Zdaj je majnik, zdaj je čas, Le obhajaj ga na glas!
Gozd košat žč in hladan Vendar stari, tudi vi Vabi prilizljivo,	Zdaj se veselijte,
V njem patičjizbor glasan Vživajte še svojih dnij, P6je ljubeznjivo;	Reve pozabijte !
Kdo bi tu ne bil vesel Morda majnik drugi Ž6 In iz serca ne zapčl? Najde v krilu vas zemlji
Vse naj raja, poje zdaj, Majnik vence vije; Več ne pride mu nazaj, Ki ga zdaj ne vžije; Vse Očeta naj česti, Ki veselje nam deli.

Pomladni dan.
£ak<5 si vendar lep, pomladni dan! Dolina, gora vsa zelena, Blišči se v solnei pozlačena, In v vejah pevcev krilAtih zbor glasan Sladko prepčva, Da krog odmeva; Visoko se vije v sinje nebo Drobni škerjanec, Stari moj znanec, In glčda zemljo novo; Iz nje pa tisoč in tisoč r6žic vstaja, Ki mehki dih pomladni jih maja, Metulj vesel okOlo njih raja;
Iz cvčtija duh sladak Kazširja se v čisti zrak; Ok6 nad lepoto stermi, Na uho pitje doni, A jezik moj — molči. Pozabi, serce, Zdaj svoje gorjč In vživaj lepega dne!
-—k-
[Nebo oblačno se razjasni.
Seb6 oblačno se razjasni, Skaljena v6da se včisti; Za tčmo sije žar prekrasni, Za zimo pomlad se rodi.
Nikdar obupu ne se vdati,
Ko p6ka žalosti seree; Tema ne m6re vedno stati: Verstfta rAdost se, gorje.
.....-
Ljuba? do doma.
(Posvečeno gospiei Luciji Kraljič-evi 16. julija 1871.)
Ker t6 veliva nam neb6, Tedaj spolnujmo t6 postavo, Da bomo d6mu v večjo slavo; Ljubav do d<5ma, sveti žar, Nam gori v serci vsikedar!
Ljubiti d6m, naj vččja čast,
Ta bodi naša sladka last:
Pred svčtom vsem svoj d6m ljubijmo,
Besčdo, delom to veršijmo;
Vsak bodi krepek in serčan,
Da nam napdči boljši dan.
Ljubiti (l(jm gre iz serca, Ljubčzen serčna le velja: Za d6m, če treba je terpčti, Če tudi treba, za-nj umreti, Naj nič strašilo nas ne b6; Za d<5m terpčti je sladkd.
Ljubiti d6m ne gre le zdaj, Ljubiti d<Jm gre vekomaj: Oj, bratje, sestre, prisezijmo, In domu zvčstost ohranijmo, Da blagoslavlja vččni čas Ljubav do dima v grobi nas!
—
V spomin Anton-a Umek-a.
f 15. julija 1871.
Blaga sijati pomlad nam komaj je vendar začčla, Palo visoko drev<* v cvetji je svojem na tla.
Malo doživel si dnij, rojak, pa doživel si ddsti, Mn6go bridk6stij si ti, malo pa radosti vžil.
Trudil si noč se in dan, ne za-se, za narod slovenski, Bilo naj blažje serce tebi za dragi je dom.
Vedno gojil si želj 6, da povzdignil svoj rod bi v resnici, Ti si pokazal mu pot, ki ga do slave pelja.
Jasen ostal ti je duh, strašili te nijso oblači, Ki zakrivajo up, plašil nij tebe vihar.
Ako izvčrstnih kaj m6ž rodila nam Slava je mati, Eden gotovo si ti biser v nje kr6ni svetal.
Z materjo mgni rosi po tebi oko, ker glob6ko Ranjeno moje serce čuti izgubo tešk6.
Komaj sem sladko te smel prijatelja svojega z vati, L6čiš od mene se že, krije prezg6dnji te grob.
Segla še nijsva v roko si, ker nij pripustila os6da; Da bi tvoj videl obraz, žčlje izpolnil nij čas.
O bridkostij bridkost, ko edinega 16či od zvčste Duše prijatelja grob, samemu smert je život.
Lučijo svčta bi ti mi bil svetil v temoti življenja, Ti bi daj 41 bil pogum, ko bi na p6ti slabel.
Tčža peruti duha mi tare, da kvišku ne m6re Dvigniti se iz prahii, moja upada serčnist.
Ti bi tolažbo sladk6, mogočno in bligo besčdo V persih merj6či bil up v n6vo življenje budil.
Sdlza moja na grdb naj pade ti, blagi prijatelj, T6žbe utihne naj glas, sercc pokdjno naj b<5.
Mrod ves čuti z menoj veliko tvojo izgubo, Yč, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal:
Ti si bil mu vodnik k prosvčti in pravi slobddi, Ljubil si ga od serca, njemu se včs daroval;
Torej ohranil imč bo tvoje v blagem spominu, Dokler jezik glasil bo na Slovenskem se tvoji

Slovo od jeseni.
y
Jlalost mi serce je napolnila, Ker prerano, oh! že tu je čas, Da, jesčn preljuba, se ločila In odšla, prijazna, boš od nas. Vsa natvora, glej zato žaluje, Ne le meni kalno je oko, Vse v obraz ti milo pogleduje In od tSbe vzeti če slovo.
Še tesneje mi sercč prihaja In še vččjo čutim pa bridkist, Ko spomin sladak mi v persih vstaja, Ki preteklo kaže mi radost. Kolikrat oko se radovalo Tja po ravnem p61ji je glede, Ko se v sterni polni je zibalo, Kot v viharji ziblje se morje.
Kolikrat se po domačem vertf Ščtal sem veselo pevajoč, Tergai gr6zdje na domači terti, Pil iz sladkih jagod blago m6č. Slastijo Ondukaj sem užival Drevja raznoteri žlahtni sad, Menil sem, da v raji sem prebival, Sreče prave našel žč zaklad.
O jesen, devica dobrotljiva, Dala si nam preveselih dnov, Tvoja polna roka ljubeznjiva Strčsa po natvdri vsej darov. Kamorkoli se ok6 ozira, Krasni tvoj povscjdi najde dar, Kjer bilo nij tebe, tam vse hira, To posčbno vbogi vč ratar.
Teško vselej kmet te pričakuje, Tebe že naprej se veseli, Dobro ve, kdo pdt in tnid plačuje, Da, jesčn bogata, ta si ti. Ti napcilniš žitom mu hram6ve, Sp<51niš up, ki ga je prej imel, Da tak6 za neprijčtne dnove Lehko dobro se bo preskerbel.
Saj prekmalu tu bo ostra zima, Ki pokaže nam nemil obraz In ničesa nikdar sabo nijma, Kakor merzli 16d in hudi mraz. Vse, jesčn, oj blažena, te hvali, Vse piiserčno ljubi te tako, Vse smehlja se ti, devici zali, Ki razsiplješ krog darov polno.
Glej, otižen 16vec tam zeleni HMi tih po gozdi zadnjič zdaj, Vidi, radosti neizrečeni, K6nec lovu je, minul mu raj, Ker prezgodaj ž 6 sedaj pustila Ti preljuba bodeš ga, jesen, K61iko mu vir si podelila, Ki ne plati jih denir noben!
Kd6 naštel bi zlatih lir premn6gih, Ko je čverst ko riba in vesčl Stikal po ravninah, hribih, logih, In pri sebi sultana imel, Ki mu je za skočniini sernami In za zajci urnimi sledil, Da prinesel mnogokrat na rami JPlčna je domov obilo bil ?
Kdaj, oj, bode se nazaj vèrniio Sereno, sládko mu vesêlje spét? Mora se stvoriti njêmu milo, Ker slovó od têbe zdaj gré vzét ! Ko obràz svoj ti od nas obèrneâ, Izbeži tekój mu vsa radost, In doklèr se ti spet ne povèmeS, Teška ne izgine mu bridkost.
Tam na griči, kjer še zadnjič páse Céda se raztrésena mimó, Več pastir prijazno ne smehljá se, Več ne vriska, žvižga si ljubó; Žalostno le, ôùj, sedàj prepéva, TOžnega, pobitega sercá, Da dolina vótlo krog odméva, In le têbi tó v slovó veljá.
Ti, jesén, dajala si naj sláje In nedolžno mu vesêlje prèj, Ko si sládkih jágod bral igràje, Tèrgal léScnikov je s polnih vèj, Kterih ko nalašč tak ó bogáto Naložila si mu po germéh, Izpolnila lípanje mu zláto, Ktero je gojil v poprejšnjih dnéht.
Toraj tožnega sedaj je lica, Ker, jesin mu ljuba, boš odšla, Saj, ko ti odideš, dobrotnica, Radost sladka mu izgine vsa. Drobne tiče še poj o ti hvalo, Ker si prež i vila čas jih svoj, Tam kardilo se jih vkup je zbralo, Da se tožne poslovi s teb6j.
Čuj, jesen, kako premilo p6je Tam krilatih pevcev zb6r glasan, Zadnje peva pisni tebi svoje In poslavlja se od tebe zbran, Prej, ko daleč odleti on tudi Čez morji šir6ko, tja drugam, Kjir ne vmakne pomlad zimi hudi Nikdar se, gorko je vedno tam.
Riže pozne, glej, kako otožne Krone zdaj odpirajo lepi, Kot bi poslavljale se pobožne, Hotle dati hvale ti dolžni; Saj ves kras, ki ti si jim ga dala, Zima jim nemila vzila bi, Morda ktera še celo zaspala Vikomaj pod mei^lo bo zemlji.

Oj, jesén, čiij, hvali te buééla,
Pólno ima satovjé sterdi,
Zdaj brez skérbi v panji bo veséla
Čakala, da sopet izleti.
Tamkaj še pred panjem so se zbrale,
Oj, kakó živalice Sumé,
G'új jih, s tém oné bi tébi dale
Hvalo in slovó sedáj radé.
Celo potok, čiij, šumlja ob brégu, Vendar žalosten je šum njegóv, Glej, valóvi le v pocásnem bégu Zadnjič tužno-milih so glasóv; Govor tó šumljanje je njegóvo, T0žen je, ker gréá, jesén, od nás; S tém slovó od tébe zdaj gotóvo Jemlje, ti daruje zadnji glas.
Vil vesél se prej je po livadi, Ter ljubó napróti se smehljal, Dokler móé dobival vir je mládi Od tebé, jesén, je cvérst ostál. Zima pa v okóve ga ledéne Déla bo za mérzli, dólgi čas; Jéce nikedó mu ne odkléne, Vtihnil bo njegóv prijétni glás.
Glej, kako tam ribe v njem gibljive Kvišku skačejo zdaj nad vodo, D6bro čutijo, da ljubeznjive, T6be, o jesčn, ločitev bo. Oj, devica blaga, radodarna, Hrib slov6 ti daje, g6zd in 16g; Zdrava bodi, hodi dalje varna! Kliče vsa natvOra krog in kr6g.
Vse bridkO sedaj žaluje z mano, In slov»') ti, ljubi, vse daje, Ker na duri terka žč prerano Zima, in spodriva, merzla tč. Upanje le, da se boš vernila, Obiskala spet naš mili kraj, To sam6 mi daje tolažila In bridk6st zlajšuje mi sedaj.
Oj, devica, zdrava mi ostani, Srččna v dcim svoj idi od nas ti, In prijaznost svojo nam ohrani, Kmalu tvoj obraz naj zablišči! Novo nam pripelji spet veselje, Daj nam sopet vžiti zlitih dnov, Spolni, o jesen, nam vroče želje: Spet prinesi polno nam darov!
Ako pevca pa žč grob pokrije, Ki je tvojo čast in hvalo pel, Prej, ko tvoj obraz nam spet zasijer Ktčrega je vselej bil vesčl: Pridi, draga, pa na grob tja mladi, V kterem pčvec tvoj bo tiho spal, In v spomin mu rožo na-nj zasadi, Da se duh nad njo bo radoval!

Plavaj, plavaj, barka moja!
Plavaj, plavaj, barka moja, Kamor žilne te vihar!
Vesla so razbita tvoja, Vgasnil ti je zvezde žar.
Nij se treba skale bati, Ki pod morjem ti grozi,
Ni v oblast vetrovom dati, Ki te v morje potopi.
Kaj brodnik čem jaz ub6gi, Ako dalje še vesljam?
Vedno v večji sem nadMgi In rešenja ne poznam.
Sladka vera mi je vzeta, Da se bo vpokojil svet;
Da ljubezen bode svčta Vse ljudi objela spet.
Oj, vetróvi, le bučijte,
Ne boji se več sercé; Le valóve razdražijte, Naj mi bárko potopé!

Na planine!
Ka planine, na planine Vedno žene me serce; Gledal z jasne visočine Kras slovenske bi zemlji. Lepšega nikjir nij kraja, Kakor kraj je verh planin, Vselej radost me obhaja, Ko se na-nj budi spomin.
Enkrat le še na višave Rad vesel bi se podal, Da krasoto bi narave, Zemlje naše izpoznal. Bliže bil bi tamkej neba, Ki ga prčsil bi gorko: Česar je naridu trčba, Ti podili mu ljubo!
Na planine, na planine! Tam je moj očitov dim; Radost moja ste, višine, .Ljubil sem vas in vas bom. Enkrat tam bi pil še glasno, Kakor pil sem nekedaj; Bolj nebo je tamkej jasno, Glidal bi planinski raj.
Na planinah je veselje, Sričen s čido je pastir; Vi, gori, ste moje želje, Saj pri vas le biva mir; Šega, niša je domača, Rid še' ddbrega serc&; Svoje si na prid obrača, Tuje v čislih pa ima.
Na planinah mir in sričo Našlo moje bi serci, Zeljo imam to naj vičjo, Druge nimam več želji. Oj, prijazne vi višine, Potlej naj ne pridem z vas; Na planine, na planine, Dokler dan mi še je čas t
Na grobi mojega očeta.
(Misleč si ga blizu smerti. V majniku 1871.) Odlomek.
Življenje tvoje, oča, je končano!
Bil6 je kratko tvojih dnij število, Še v tčh veselja nij ti bilo dano,
Sadu ti malo upanje rodilo; Sercč pa moško tvoje neprestano
Gorja, terpljenja pčzo je nosilo; Oj, srečen ta, ki hrani včro živo In upanje, ko ti, neomahljivo.\
Vladar os6de, ki naj bolje h6če,
In m6dro po ves61jnosti kraljuje, Poslal je angelja, da srage vroče
Terpljenja ti obriše in daruje Zmagalni včnec srčče nevenčče;
Narčdbe višje človek naj poštuje, Zat6 molče na grob naj solza pade, Kot rdsa vččerna na r6že mlade.

Zagrébla perstijó teje lopáta,
A duša tvoja se nad zvézde spéla; Saj smert odpré nam le rešilna vráta,
In popeljá utrújenea od déla, Onstráni groba, kjér je hiša zláta, Y katéri sreča njéga bo objéla, Ki je, ko ti, premagal težo bójno, Svetilo tamkej bó mu solnce trójno.
V Gospodu tvoja duša zdaj počiva •
In vé, da nično vse je tu na svéti, Le óna vékomaj neumerljíva;
Sejáti mora pa, kdor hóce žčti, Kjer nij seména, prazna bode njiva;
Naj déla, kdor plačilo če prejéti; Oj, srécen ti, skerbnó si ddn porabil, Gospod plačila ti ne bo pozabil.
Prestal, mornar, togóto si viharno,
Milejše zvézde so ti zabliščale, Priplula bárka ti je v stajo várno,
Nij treba bati več se zlé ti skale; Mini nad tábo zvézda sije žarno,
Meglé zmotnjáv, skušnjav so izbežale; Sladak mu kraj je tihega pokoja, Kogar utrudila je teška hója.
—rt**?*—
Odlomek.
L
■0j, lčp si dan, pomladni din, Neb6 smehlja se tebi jasno! Zavila gora in ravan
V	obliko sta se novo, krasno. Ne čuješ, da včs živ je 16g? Donč povsod sladki glasovi, Veselje vlada krog in krog; Lepi pomladni so god6vi. Oživljen je vesv61jni svet,
V	radosti plava zemlja spet! A kaj, če zemlji pomlad sije,
V	človeških sercih vseh le nij Natv6ra tčši res človeka, Kedar boln6 mu je seree,
A takega pa nima lčka, Da v radost promeni gorjč; Človeku le natv6ra blaga
Prenašati gorje pomaga.
-
H.
Kaj, Marko ti, oj, Marko mlad, Ves bled stojiš tam pod drevesom In-otemnelim zreš očesom V dolino lepo, polno nad? Kaj ti gerbanči mlado čelo, Kaj bistro ti kali oko ? Kedo zasadil ti je želo Strupeno v serce še mlado? Na holmu tih stoji junak, Na serci kamen mu težak Leži; molčeč nesrčče premišljuje,, Ki so zadele mirni kraj Pred kratkim letom, in vzdihuje. Ponavlja pred očmi sedaj Živo se boj mu spet kervavi: Divjajo čete ob zastavi, Na kteri polumesee zlat Kot zvezda v n6či se blišči; Oj, strah je spred in strah je zad!
Kot toča časi priveršči, Gorčče krdglje zdaj brenčč Nosčče smert le in goije! Oj, polje ravno nema snopa, Rumene ne pšenice več, Merličev je pokriva kopa, Žel nij serpj žel je smertni meč Oj, Turek ljuti, Turek ti, Poglej, kaj si prelil kervi! Ne bo odšel ti dan plačila, Da v prah se zverne tvoja moč, Osoda ti bo povernila, Ker pozabljivosti še noč Nij zla zavila v krilo sv6je, Ko bojeval si strašne boje, In mirne kruto si moril, Se nečloveško veselil, Ko kristijani krog- padali Pod meči tvoje so derhdli, Izbrisal tega nij še čas; Oj, kak li sčtve tč bo klas! Kot raste dolg, tako plačila; Zlo kazen v sebi porodi. Nobena kaplja te kervi Ne bode se ti pozabila! Pod6ba strašna mu izgine,
Zre zelenčče spet doline, Oj, hiša bila tam stoji, Kjčr draga mati mu živi, In kjčr vsa skerbna njega čaka, Kjčr dekle zvčsto po njem plaka. Zč bliža se mu dan vesel, Ko jo nevčsto bo objčl In peljal v cerkev pred oltar, Da bo njegdva vsikedar.

Legénda.
(Predélana po Ovidij-evi metamorfozi.)
I}o zêmlji pôtoval Gospôd, Z njim sveti Peter je povsôd, Da sta ljudi izpoznavàla In dôbrim v stiskah pomagala.
Popoludné polétni čas Prišla sta nékdaj v malo vas ; Utrujena zelô sta bila, Ker sta vès ljubi dan hodila.
Prosila sta povsôd lepo, Prosila sta povsôd gorkô: Da nja bi tèl kedô sprejéti In gostoljubno v hišo vzéti.
Naprèj sta šla iskàt molcé, Kakor ned0lžno jagnje gré, In prideta po kratki pôti Do zàdnje kôce na samôti.
Kaj je početi potlej še, Če zadnja kôca ne sprejme? Stopila vâ-njo sta bojéca, Postrežbe milo sta proseča.
Tekój nja mói je star sprejél, Ponudil njima klóp vesél, Ki berž jo žena pregernila, Da tujca bi si bolj počila.
K ognjišči pótlej pohiti In piše, piše, izbudi Žerjavico, v pepelu spéco, Stvori s terskámi plamenéco.
M(jž zelišč naglo je nabral, Mesa je kósec zraven dál, Ki bil za praznike samó je; Opráno v vrélo del vodó je.
Da óiia pa pripravi jéd, Gré m0ž k popótnikoma spét, In z njima vljudno besedúje, Na móé obá razveseljuje.
Ko so pripravljene jedi, Pa óna sopet prihiti, Pogérne mizo, jo popravi, Pod krajšo nogo kaj postavi.
Zdaj déne razen sad na p črt, Ki ga rodil domač je vért, In kruha, sira še pridruži, Da gládni pár se bolj posMži.
Potem postavi verč perstčn, Ki blaga pilni ga jesen; Popitniku je vina trebK Kot roži hladne rose nčba.
Jedij je pelina miza vsa, In tudi sadja žlahtnega, Ne manjka kaplje oživilne In tudi ne jedi krepilne.
«Oj, vince tičijo sladko, Veseli gostje ga pij6; Prav z viljo dibro in vesela Miz, žena strežbo sta prevzela.
Glej, čudo, čudo, kaj je to! Točili vince so sladki, A vedno polno je v posodi, Nihče pritakat pa ne hodi.
Ustrašita se zli oba In prisita lepi moža, Naj bi dobristno odpustila, Ker slaba je postrežba bila.
Zaklati gis edino še Prestrašena vsa žena če; A gosta nijsta dopustila, Da zarad ju bi kri se lila.
Potem pa Kristus de tako s „Ne strašita se pred meno, Le vas t(5 kazen bo zadela, Ki naju trudnih nij sprejela..
Le zapustita k6čo, kraj, In naju spremita sedaj, Na goro idemo visoko, Od koder vidi se šir6ko."'
Ko pa na goro so prišli, Obernejo nazaj oči, In v6da, glej, vso vas pokriva,, Le ene k6če ne zaliva.
Uboga k6ča naenkrat Postane bSžji hram, ves zlat, In tla iz marmeljna so, vrata Izd61bljena in streha zlata.
Gospod ljubo spregovori: „Oj, starec, žena, kar želi Sercč zdaj vama, mi odkrijta, In željo spolnjeno dobita."
Ko pogov6ril se je ž njo, Gospodu starec d<5 tako: „Gosp6d, da shiživa le tebi In naju skup pokličeš k sebi-
Da bi ne videl nikdar jaz, Ko mérzel, bléd bo njén obraz, In da bi ona ne včakala, Da bi pri mojem ódra stala."
Pa kar obljubi bog Gospod, Zgodi se vselej in povsód; Še dolgo sta obá živčla, Nabirala si dóbra déla.
Ko njima je potékel čas, Kot tudi vsakemu bo nas, In k bógu ravno sta molila, Sta od sveta se poslovila.
Uči dogódba nas le-tá: Da radi in zavólj boga Sprejémajmo ljudi popótne, Podpirajmo ljudi sirótne.
Življenje lépo, srččna smért, Po srečni smérti ráj odpért; Oj, tudi mi bogú služijmo,
Da enkrat svéti ráj dobimo!
——
Mojemu rodu.*)
Ne Oster mv sovražni rAci T Ljubezen zmžgala bo svit.
l^onč okr6g veseli glasi, Ker srečni bližajo se časi, Krepak dviguješ r6d se m6j, Naprej takd, nikdar ne stdj!
Ead6sti serce moje raja, Da bratu brat rok<"> podaja, Ti, r6d moj, svetu mir boš dal, Ljubčzen novo ti prižgal.
Oj, d6ba pridi, doba zlata, Da v rodu rdd poznal bo brata, Smehljalo bode se neb6, Ko srččno gleda kdaj zemlji.
*) Ta pčsen je zadnji pesniški proizvod Pranje Cimper-man-a. Spisal jo je po naročilu gospAda Yojteh-a Valčnte za „Glasbeno Matico" v Ljubljani 16. marcija 1873.
Izdajatelj.
Dosčgel, rod, boš včnec slave Iz čestne zmage, nekervave, Sloboda se poverne spit, Ljubeznijo boš zmagal svčt.
Mladčniču dekle vesela Na persih zvčstih bo slončla, In z narodom bo narod p61, Osrečen druzega objčl!
.....
Zastavici, i.
ï>o vsi me zêmlji je polno, V dolini kakor nad gorô; Po meni časi šviga blisk, In časi me prodira vrisk. Po mêni tičice leté, • Metulji pisani ferčč, Brez mène ne živi nihcè, Kjer mène nij, pogine vsè. Jaz v vsaki luknjici tičim In dôstikrat se tud zgostim. Ak čarko pervo izpustiš, Stvarico cénjeno dobiš: Iz vôde lazi na zemljo, Da tù si živeža dobi. Mesô okusno ti dajè, Povèj tedaj, kak zôve se?
Rešitev zastavice:
Zrak — rak.
- -
II.
% v ti kažem vselej barvo razno, Ko prikaže solnce se prijazno, S k pa v r6ci <5stra sem priprava, Ki rastline mn6ge pokončava; Brezi tčh čark se me ti bojiš, Kamorkoli pridem, mi bežiš, In če se kedaj pri meni spečeš, Čdrki dve imena le izrečeš.
Rešitev zastavice:
> Rosa, kosa, osa, as.

Sonet
Ao jizen pribuči vihar nemili, Oblači černi v zraku se podijo, Ki v temno noč dan svitli spremenijo-, Krilati pivci vsi so potihnili.
Na zemljo so obMci v6d6 zlili, Cvetice se zvenčle poživijo, Potici suhi nivo mič dobijo, Zašije sopet solnčni žar premili.
Taki so tebe, draga domovina, Oblači timni dilgo zakrivali, Pozabljene še bilo nij spomina.
Nevihte časi bodo pa zbežali, Krog tebe bode zjasnila se tmina, In srični dnivi tibi zasijali.
i
V
Pobeli cvetjem se drevo spomladi, Vertniku preobilen sad obeta, Vesel naprej že k6še za-nj si spleta. Ker več ga upa, kakor po navadi.
A ker so dnčvi zdaj še merzli radi, Glej, v n6či pade slana, ropar cveta! Po vodi šel ves lip je tega leta, Tolaži se prihodnjim v novi nadi.
Ko časi so človeku kaže srčča, Že misli, da dobil bo hribe zlata, Naenkrat ga ogoljufa ležeča:
Bodočnost pa ima zaperta vrata, Zato gori naprej mu lipa sveča, Dokler ga ne zasuje v grob lopata.

jagodi se, da oblačen dan napoči, Ko gora v gosto je megld zavita, Oceni daljava lepa krog zakrita, In vse molči kot v mirni, tihi noči.
Naenkrat se megla od gore 16či, Lepota zemlje sopet je očita, Svit in gorkota solnca vse zbudita, Veselja vsaka stvar na dan posk6či.
Ko človek pil iz žalosti je kupe, Nočem enaki so njegovi dnčvi, Izgubil je nekdanje zlate upe,
A ko mu po prestani bridki revi Veselje novo zbriše dni gorjiipe, Zašije nov up v lepšem mu odsevi.
Povelje.
fsaslišal sem povêlje: Sti'ij, na péti! Zelô nevàrni ravno zdaj so časi, O mladih pévcih se le tožba glasi; Saj se brez pétja lèhko dâ živčti.
In če jo pésnik tudi znà zadéti, Njegôva pésen pôje se po vâsi, Imé njegôvo slave vénec kràsi, Nesrécen skôrej vselej je na svéti.
Spolniti hôtel sem ostrô povêlje: Zatréti vččno v persih pévske sànje, Vmoriti vse po pétji vroče želje.
A prazno bilo je prizadevanje, Ker v sèrci se za pétje mi vesêlje
Bud! močneje, kakor dni nekdanje.
—-
T

jr ozdravljen serčno bodi, hrib zeleni, Na kterem dom očetov se dviguje; Seree mi od veselja poskakuje, Ko gledani verh tvoj v solnci pozlačeni.
Pozemski raj ti vas si tiha meni, Kjer stvar ljubo me slčherna raduje, In zvon cerkven tolažbo napolnuje; Ne hrepenim po sreči več nobeni.
A kaj, ker mi nesrečnemu nij dano Živeti v tebi, ljuba vas domača, Še mlad te zapustiti moram rano.
Od tebe ločen srčči sem igrača, Vihar dervi me jezen neprestano, Izgube tvoje nič mi ne izplača.


Jeruzalem vojščaki razdejali Nekdaj so Titovi, z njim tempelj sveti, Ki ga vtemeljil Salomon je vnčti, Da v njem Jeh6vi v čast so darovali.
Ostanki pa njegovi so ostali, K podnožji Jude žalostne sloneti, Vsak petek najdeš v solzah jih terpeti, Da nijso še Mesije dočakali.
Takd človeku verže v razvaline Veselja tempelj časi j ¿zna sreča, Ko m<5č se v bran jej staviti ga mine.
Ostane up mu stena še stoječa, Pri kteri v solzah revež plaka, gine, Mislčč, še doba pride mu cvetčča.

Bog sprijmi te, prijazna Vesna mlada! Željna te čakala je žč natvóra, S teboj izšla je spet veselja zóra, Lepó zelena hrib sta in livada.
Po tébi nam je zasijala nada, Da žalost bežati iz sérca móra, Kot se znebi snegá pred solncem gora; Veselje novo zdaj po zemlji vlada.
Kakó smehlja nebó se tú nad nami, Oj! da bi dólgo še ostálo jásno, Obláci daleč bili za gorami!
Odméva pétje naj še dólgo glasno, Morda nas pomlad druga najde v jami; Radújmo ne nad Vesno tako krasno!

Podobo dala zemlji ti si raja, Cvetoča Vesna, čiij zato pozdrave,. Ki ti doné od daljne sém širjAve; K življenji nóvemu natvóra vstaja.
V občutkih sladkih se sercé opája Kot rože v rosi, padli iz višave. Otóznost ne teži sercá, ni gláve, Mladóst in úp veséljem me navdája
O večni pómladi se tú nam sanje, Kjer nas terpljénje in nadloga bije, Dokler ne grómo spávat smértno spanje;.
A onstran groba pomlad rajska sije, Duhá oklépov odnehá vezanje, Sercé pije radosti harmonije.

Sastali so nam sopet dnevi zlati, Odkar prišla si, Vesna, ti vesela; Kot prej snega, zdaj cvetija so bela Drevesa, gozdi sopet so košati.
Vriskaje deca raja spet po trati, Na drevji sladko tii pojo kardela, Vijola, zvonček sta že oživela; Pozdrave čujem, Vesna, ti dajati.
Iz hribov so privreli spet potoki, Jezero prazno se je napolnilo, Ki zelen gozd obdaja ga širfiki.
Tako naj mirno in prijazno bilo Serce bi moje, sklepi bi vis6ki Naj je branili pred viharjev silo.

Nóvo-porooenemu páru.
So pómlad se zbudila je veséla, Po drévji cvétje krásno se razvije, Okó sterméce gléda lepotije, Ki sta dolina, góra jih prejéla.
Kriláta trúma spet je oživela, Iz véj doné presládke melodije, Na jásnem nébu zláto solnoe sije; Oj, da le dólgo pomlad bi cvetéla!
Napócil Vama lép§e je pomládi Kuméni zór,' ki znani dnóve jásne, Zvezala Vaji je ljubézen v nadi:
Da sréca Vama spléta vénce kvásne, Bog dáj, živijta srečna brez vse jadi, Doklér življenja solnce ne ugasne!

W jezero, ki gozdom si obdano, Ne včm, če tujca, ki se k tebi vrača, Poznalo še boš? bila sva domača Nekdaj, ostalo ti si meni znano.
Ko sem te pervič glčdal, je zdivjano Val6vje bilo Eolu igrača, In v meni strastna se je vila kača, Življenja čutil sem globoko rano.
Pa izpremčnil čas oba je naji, Prijčten spet pri tebi p6koj biva, In sladki delajo se ti smehljaji.
Tihotno serce moje zdaj počiva, Nevčsta moja dala v tihem kraji Roko mi je, sam6ta ljubeznjiva!

IV.
Seroni glasovi.
Kaj vžival in terpžl sem v svojem časi, Ozn&njajo naj v pčsnih „serčni gl&si."
Materi.
1.
„■fij, mati, včč ne govorijte,
Da srečen jaz ne bom nikdar, Ker vi od nekedaj terpite, Odkar vam sije solnčni žar.
Ljudje me bodo sovražili,
Naj ljubim še tako krepost i S61z mojih se nikdo ne vsmili, Povsčdi spremlja me bridkost.
Ko bom govoril jim resnico,
Kateri ljubljenec bom zvest, In sveto hvalil jim pravico, Dvigali nad-me bodo pčst.
Oh, mâti, màti, sôlza, glêjte! V okô mi sili, strâh v sercé;
Vi, ljuba mâti, še povêjte, Če bom prenašal tô goijé?"
„„Ko glàvo nôsil boš otožno, Spominjaj mène se, moj sin!
Ohrani sèrce vsàj pobožno, Ko žge te ogenj bolečin.
Ko druge videl boš terpéti, Pomagaj v moči, sin jim moj !
Ni komu zlà ne smeš želčti, Ker človek slédnji bràt je tvoj.
Ne boš se bâhal v srébri v zlati, Le sèrce blàgo in krepost,
Kar ti zapušča tvoja mâti, Edino boš imèl lastnost.
Ljubézen do človčštva hrani,' Ko lip tvoj bo majâl viliâr;
Pošten in blâg, moj sin, ostani, Če srečen prav ne boš nikdâr!1"'
112 2.
.„lijiiba mâti, kâm se hočem déti? Upa žar mi je zatônil vès;
Dalje mêni je teSkô živeti, Da sem Sèl mej svét, me peče kès.
Truden sem brezkončnega terpljênja, In pokôja si želi sercé,
Nij ga v njêm več najti hrepenenja, Mèrtve v njêm nekdanje so želje.
Svétu némam jaz nicêsa dati, Mêni podeliti vèc ne svét;
Kaj je mène bilo trêba, màti, Da že mlâd terpèl bom vèrsto lét?
Nij zadôsti, da zé vi terpite, Da ok<5ve têâke nôsi bràt ?
Delež vaš solzé so vedno lite In nesréci jaz sem ljubljen svàt.
Krasen nâuk ste mi rés dajali, In po njêm sem se vestnô ravnàl,
Pa ljudjé me nijso izpoznàli, In takô povsôd sem sàm ostàl. •
D6bro, slabo nema več razldčka, Skoraj zid velja za dobro že;
Nama več nij, mati, pripom6čka, Več tolažbe verhu vse zemlje!"
.„„Ne, moj sin, preostra je beseda, V dno serca me rčže kakor meč
Še nad nima dober oča gleda, Kteri ne daje gorja preveč.
Glej, mladost že vidno tvoja včne, Kot v jeseni merzli rožni kras;
Lčpši čas še tebi se odklčne, Pravi notranji mi sveti glas.
»Oh, odpri serce, odpri iz n6va, Da razjasniš si obraz teman;
Bodi m<5ž in srčča je gotova, Ne odide ti plačilni dan.""
-
3.
„Kako bi vendar t6žil, mati, Da človek sem nesrečen jaz,
Dokler ini ljubo sije zlati In ljubeznjlvi vaš obraz!
Kje h6čem si iskati včče, Kje slajše radosti dobim?
Saj vi ste solnce moje sreče In druge več si ne želim.
Bogastvo neizmčrno vi ste, Vi moja ste naj višja čast,
Besede sladke vaše, čiste, Daj6 kreposti v serci rast.
Kako pa vernem kdaj dobroti, Ljubezni vaši in skerbem?
Po vaši bodeta hodil pdti In vdan v ljubčzni vsem ljudem."'
„„Oj, sin, ti limeš mater svojo In mati rime te sinu,
Lastn6st zdaj vidim blago tvojo, Ki čast bo mojega rodu.
Bog takega naj te ohrani, Da ti ne zm6ti nič serca;
Veselje moje, sin, ostani In svit naj v dibrem te pozna.
Roki ti položim na glavo In blagoslov ti podelim,
Da varuješ si dušo zdrivo, Na sviti srčče najdeš z njim.
Ti sreča materi je draga, Da diber sin pri nji živi;
Oh, diber sin in miti blaga Na sviti redko se dobi.""
„Naj, mati, smčm vas še objeti, Na serce Stisniti vesel,
Saj, kar ljudij na vsem je sviti, Do vas v ljubizni bom objil!"

Dalje!
¿faz grem, jaz grem mej daljni svet, Nikomu dati nemam slovesa;
NikdO ne praša: prideš spet ? In solznega za-me nij oččsa.
Iz hiše vmičem se moleč, Le seree tiho me tolaži:
Če te nikdo ne ljubi, nič ne de, Da le nikdO te ne sovraži.
In vendar meni je težkO, Ko noga stOpa iz hiše;
Kar je zagrOšil prej kedO, V slovOsni uri lehko zbriše.
Boji se mi sercO, boji, Da nij mi koga razžalilo;
Če tudi ljubi vse ljudi, Vsem d6bro rado bi stvorilo.
Obvaruj bog te hiša, kraj In vse, kar v tebi jih prebiva;
Njih nikedO, kot jaz sedaj, BridkOstij serčnih naj ne vživa!
Kaj čakam že? hiti mi čas,
NaprOti svoji mOram osOdi; KarkOii je na svčti nas, Za svojo srččo vsakedO hOdi!

Saj dalje rimam neprestano? Ne prašajte, kaj me podi;
Gorje me v persih žge neznano, Vgasiti ga pa m6či nij.
P6t dalje v6di me počisno, Da čas beži, jaz komaj znam;
Naj je neb6 oblačno, jasno, Drevo pol suho — t6 sem sam.
Oj, srččen, ki živčti dano Pri ljubljencih mu je doma,
Ki ga ne tira v tuje rano Od tihe sreče moč gorja.
Z gorč v dolino vir uhaja, Kjer vroči pesek ga suši:
TakO jaz romam v kraj iz kraja, Miru in sreče za-me nij.

Seljàm ne dâjam vèè prostora.
Kar želj sem v pèrsih kdaj gojil, Nobêna nij se izpolnila,
Ko bil se rad bi veselil, Ok(i mi solza je zalila.
Ko hôtel stréci sem ljudém, Globoko v sèrce sem jih žalil;
Ko govorim, naj bil bi ném, Mireč sem bratom sèrd zapàlil.
Kaj časi pa ratàr stvori, Ko njiva ne rodi peščena?
V ledino dalje jo pusti,
Ne sêje nâ-njo vèè seména.
Z menôj je tudi žč tako, Zeljàm ne dajam več prostora;
Naj prazno le mi sèrce bd, Naj le zgodi se, kar se mora !
In vendar enkrat še, serce£
In vendar, enkrat še, serce, Veselje te je obiskalo ?
Oh, saj je tudi čas bil žč, Da je terpljenje te nehalo.
Kako si zdravo, mlado spet, Odkar ljubezen v tebi biva,
Zdaj boš živelo rado spet, Le skerbno zdravje si hranijvaK
Naj potlej pride spet goije, Legljeje bodeš je nosilo;
Naj srčče vživaš še sladke, Srečnejše bodeš se čutilo.

Beséda materina,
jUákon svét je, pravi mi sercé, beséda materina, Nikdar se zatirati ne smé, beséda materina, Kakor svétla zvézda, ki mornarju kaže pótpo mórji,
V	dnSo vliva náde mi sladké, beséda máierina, Kedar ljuba rádost me objéma méhko svojo roko, Zábiti ne jutrašnjega dné, beséda materina, Opominja me, ostáti sčrčnemu v nadlógah silnih, Kedar iz očij tekó solzé, beséda materina,
Po resnici in krepósti hrepenéti úk mi daje, Naj si me sovražijo ljudjé, beséda materina. Séme zláto vedno seje v sprejemljive moje pérsi, Da iz njéga pésni se rodé, beséda máterina. Obmolknila prej ne bo, da njé posódo, sérce mojer
V	grób tihótni mérzlo položi, beséda máterina.

Jezna sreča.
% verha slave si Napoleona kdaj pahnila, j¿zna srčča!
Žezlo mu pondsno in mogččno v prah pobila, jezna srčča!
Marsikomu, ki je mislil žč, da te ima v obl&sti svoji,
Pokazala se je tvoja nezmagljiva sila, jčzna sreča!
Ti človeku marsiktčremu si, ki te nij razžalil nikdar,
Kupo grenko do verha v življenji natočila, jezna srčča!
Ti si žč in bodeš marsiktčrega še goljufivim bliščem
V brezdno, kjčr ne m6re včč rešiti se, zvodila, jezna srčča!
Kolikrat človeku svoj obraz prijazni že ti pokazala,
Ali, ko zanesel se je na-te, si ga skrila, jčzna srčča!
Kaj pa jaz, ub6gi pivec, tOžil eiz-te bi, ker
vem predobro, Da .povstjd si pivca vselej naj bolj sovražila,
jizna sriča! In če me po piti tirnjevi derviš tepiča dalje tudi,
Ali si prijazna, nič več me ne boš strašila,
jizna sriča! Jadral bom pogumno mej viharji, grimom, triskom silovitim, Kot v vremini jasnem, sercem p61nim tolažila,
jizna sriča! Da dospel bom do dežele, kamor tvoja silna
mdč ne siže, In kjer se nadlog mi teških vsih zdrobi vezila, jizna sriča!

Febeski mir.
%.a, teböj že hödim dölge dni, nebeški miri Serce vedno tebe si želi, nebeški mir! Trudno je pekočega terpljenja in gorja, Pridi vä-nje, da se okrepi, nebeški mir! Zjutraj üpam, da mi zvečer tvoj obraz Od serea kragulja odpodi, nebeški mir!
V	tebe nadeja me jači, da moäkö terpim, Nöc obupa me ne oslepi, nebeški mir! Išče v tihi te samoti sčrce pač zastönj,
V	gaji rožnatem te ne dobi, nebčski mir!' Najti te nikjčr ne more, zbčžal si s sveta, Pravljica o tebi le živi, nebčski mir!
Včm pa, da mi dal boš v zvčzo sveto ti roko, Ko mi trudnih vgäsne luč očij, nebčski mir!
V	zemlje me naröcji hladnem boš mehko objel, In potčm ne ldči nič vezij, nebeški mir!

Moč domovinske ljubezni.
Prahu oblak se vije, zakriva širno plan, Viharja nij in vendar se čuje hrum glasan, Privrel Turčin je vojsko v slovensko zemljo spet, Da ljubi mir bi skalil, ki bil je nčkaj lit.
Pred trumo jezdi paša, na mčsto vpre oči, Ki daleč na planjavi prijazno mu stoji, Na mčsto to občrne se svojo vso vojsko; Oj, zemlja bo močila se strašno kervijd.
Pa bolj ko približuje se paša mčstu že, Čedalje bolje tčško postaja mu serce, Ne vč si razložiti, kaj ga tak6 teži, Da se mu iti vstavlja in mčrzel pdt poti.
Ne misli včč na zmago, ne misli več na boj, Pogum je divji vgasnil, počasi pelje r6j; Dospel je z njim do mčsta, ki straha trepeta, A vendar še k napadu mu znamenja ne da.
Nemiren opazuje prijazno mesto, kraj, In zdi se mu, kot h6dil bi bil že tu kedaj, Spomin na mlada lčta mu v persih zbuja se, Vse, kar okr6g zaglčda, skoraj mu znano je.
Naenkrat vgleda v mistu, — obraz se je zvedril, — Oj, srično hišo malo, ki v nji se je rodil; Spozna pa tudi d6bro, da kraj je dim njegov, Od sirca se odvalil pretesni je okiv.
Oj, glej! kakO mu pade iz roke s vitli meč, Sam verže se na zemljo, poljubi jo solzeč; Vojaci pa krog njega vsi gledajo sterme, Drug drugemu prigidbe razjasniti ne vi.
Vesel spet vstane paša, vojakom govoreč: „Junaci dragi moji, le naj mirfije meč, Tu kri naj se ne lije, kjer ljubi moj je dim, Od kterega podal se jaz nikdar več ne bom.
Pustite mene tukaj, vi pijdite nazaj, Povejte, da na Turškem tam nij moj rojstni kraj; Recijte, na Slovenskem jaz pravi dim imam, Za kteri, če je treba, življenje svoje dam.
Od njega sem bil ličen let dilgih tridesit, Zdaj pa sem našel srečno ga vendar slednjič spit, Povejte tudi caru, ki mene ima rad, Naj bi od moje zemlje odvernil vsak napad.
Recijte, da ga prisim, naj vse mi odpusti, Za službo zvisto ti-le plačilo podeli: Da spet živiti v svojem domovji dragem smem, Da mir stvori za vselej slovenskim vsem ljudem."
Odpravijo vojaci nazaj na Turško se, Povejo earu, kar jim naročil paša je; NjegSve želje spolni mogočni turški car, Potihnil po Slovenskem zdaj bojni je vihar.
Najdena sreča.
Jttladžnič neskušen Svoj d6m zapusti, V daljavi si srčče
Iskati želi. Od matere ljube
On vzame slovi, Potim pa odide Čez dil in gori.
Prišel na neznani In tuji je svit, Od tamkej podati
Nij mislil se spit. Pa videl nij brata, Ni dr&ge sestri, Oki je rosilo Od dniva do dni.
Domači mu jezik
Postal je neznan, Veselje zakrival Oblik mu teman.
V domovje podati
Želi se nazij, Pri materi biti,
Kot bil je nekdaj, Živiti pri britih,
Pri sestrah vesil, In piti domače, Kot nikdaj je pil.
Preserčno mu željo
Izpilnil je čas, Povernil se v drago
Domačo je vas; Pa v hiši ga rojstni
Nihče ne pozna, Ker matere ljube • Oh, več nij doma!
Na grob tja zeleni Poda se solzan, In tukaj je našel, Da sriče je stan,
Naj kamor se kčli Pri tujcih poda, Nihče ne ozdravi Bridkosti serca.
Oklčnejo gr6bni
Spominek roke In žalosti bridke Mu poči sercč.

César Franjo Josip I. rešitelj.*)1
ïfapôôil je oblačen dân,
Y megli tirolske so višine, In snég nalétuje drobân,
Da-sl že krije hrib, doline. Kedô pa vendar tâmkej gré, Kaj ga ne strašijo meglé? Se ne boji li plâza In ôstrega ne mraza?
Znabiti lôvec gré na lôv,
Sledu za divjo zvérjo išče, Kaj tak se bode bal snegôv?
Saj vsak dân vajen jih obišče-Prav lôvski je oblččen vès, Za njim pa vendar ne grè pès, In puške tudi nijma, Ki lôvec vsak jo ima.
Oj, ta avstrijski sàm je câr,
Ki v jutru rad se tù sprehaja. A dènes pa mu solnčni žar Ne kaže lépega okraja.
*) Po resnični dogôdbi.	Izdajatelj.
Prišel po stezi je naprej, Na konci tam se vstavi, glej! Stoji tam koča vbčga, Kraljuje v nji nadloga.
Človeški car začuje stok,
Ki mu pretrčse serce blago, Prav tak je bil, kakdr otrok, Ko mater izgubi predrigo. Pa dalje več se ne mudi, Nesrečo videti želi, Ki kočo je zadela, Če je li smert tu žela.
Čez nizki prag se koj poda
In v borni k6či, kaj zagleda ? Star m6ž in žena sta solzna, Na tleh leži mertva govčda. Vse premoženje tčm lj udem Je izgubljeno, revam, s tčm; Kaj njima je početi, Kako naprčj živeti ?
Vladarju blagemu pa ta
Pogled sereč do dna presune, Človeka smilita se iz serca Bolj mu od take škide njune.
Lepô ju car ogovori: „Le mirna, pomoč se dobi; Kaj ménita, da znaša Le-tà nesreča vaša?"
„„Gospôd, velika škoda je,
Bila je krâvica edina, Goldinarjev stô vrédna še,
Življenja nama korenina."" „Če je tako, je mala stvar, Pa vâma dâl bom jaz denar, Da bosta si kupila, Govédo drugo zadobila."
SliSàvSi kmetic nij verjél,
Da spolnijo se té beséde; Pristâvil césar je vesél,
Da v pèrvi grâd naj dôli gréde, Popraša po gospôdu sàm In dobil bo po gôdu tàm Izpôlnjeno obljùbo, V pomôë za to izgubo.
Priprôsti gôrski sin pa dê,
Da rajši koj z njim tja podâ se; Nad neverjétnostjo cudé Prijazno césar nasmehljâ se.
Dovoli mu priprôst pogôj,
Da sklipaj grésta v gràd telcôj, In tâm denâr dobôde, Da z njim popràvi šktide.
S planincem vštric grè blâgi car Po stèzi se pogovarjâje;
Prišla sta v gràd in koj denàr Cesarjev sluga kmetu daje.
Ta se zahvàli, gré vesél,
Slavèc njegà, ki ga otél: „Bog te še dolgo živi, Gospod predobrotljivi !"

Sinoči in denes.
„■0j, hvalo bčgu, da končin Žč jutri bode b6j strašan, Da vendar cesar sklene mir, Ki spet odperl bo sreče vir.
Domčv se vernil bom ve sel, Priserčno mater bom objel, Ki včm, da čaka me tešk6, Al misli žč, da me ne b6".
Tak6 vojak mlad govori, Tolaži se o polnoči, Ko luna sije na poljč, Na ktčrem trupla kervavč.
„„Nebčski bog daj, da končan Zč jutri bode boj strašan, Da ljubi sin se verne spčt, Ki lččena žč pčt sva lčt.
Ti milostljivo varuj ga, Da bridki mčo ne vdari ga, Saj blazega serca je bil, Lepo me v starosti redil."
Takti še mati govori In sklenjene roki derži, Ko luna sije nad vasjo, Kjer vse počiva žč sladko.
Prisvčti kmalu beli dan In boj strašan je rčs končan : Sin, mati sta se tam sežla, Kjer poneha ločitev vsa.

\
Gdslarjeva smert. *)
v
"duti, da doživel konec dnij je, GOslar v tihem hramu sam leži;
Luna svetla iz za gor prisije, Želja zadnja se mu obudi.
Vajeno roko si gosli vzame, Ki je, m6jster, z njimi čaral svet;.
Tiha žalost mu serce objame In še enkrat gOde na-nje vnet.
Zadone iz strun napeti!i glasi, Kakor nij jih slišal prej nikdo;
Ko se zadnji izgubi počasi, Goslar dušo pOšlje z njim v nebi.
*) Paganin; glej njegovo biografijo, pisano po J. C Lobe-ju v „G-artenlaube", I. zvčzek 1. 1872.
Izdajatelj.
Rože in térnje.
Noto yesélje, novo gorjér Pésni se Bopet nove rodé.
1.
Zdrava bodi, draga moja, Tebi sem posvétil dal;
Čast naj se razglaša tvója, Kóder mili ród živi.
Sérce si mi obudila, Da iz njéga pésni vró,
Noč se dnévu je vmeknila In z menoj je vsé novó.
Sladko zdaj mi je živeti, Srečo vso imam s teboj;
Vse ljudi bi tél objéti, Vsém podati delež svój!

2.
o verti sva se sprehajala, Govorila sva si sladko, In ti si me poljubovala. In vračal jaz sem ti zvesti.
Tr eno tj a rajska sva živela
V ljubčzni p61ni iz serca, Nikdd nij mislil, da terpčla Za t6 kdaj bddeva oba.

3.
Se t66i, draga, solz nikari, Saj ljubim še te, kakor prej,
Naj te besMa ne prevari, Le na ravnanje moje glej.
Zdaj vem, daje ljubezen prava, ZvesMst pri tebi je doma,
Zdaj duša moja izpoznava, Da nij ljubezen šla s sveta.
Le zvesta mi tako ostani, Obriši iz očij solzi;
Ljubčzen tako mi ohrani, Enake ti je nij ženi.

4.
Xik61i nijsva si dejala:
„Jaz ljubim te!" ni ti ni jaz; »Skrivn6st sva d61go prikrivala, A slednjič vse odkrije čas.
Zdaj, ko se m6rava ločiti,
Molčeč sem jaz in ti tako, A solz v očeh nij m6či kriti; Kaj pomenilo pač bi to?
s»
5.
ftašl6 je solnce za gore
In rčsni hlad na zemljo pada, Minulo je veselje dni
In kr6g polega n66 se mlada.
Nij solnce §16 mi za gori, Ločila se je ljubeznjiva; Nij rosa, moje so solzi, In seree moje nič zakriva.

6.
fitdaj stoperv včm, kaj bila si mi ti, Ko sam živim otožne, tihe dni, Ko tvojega ne glčdam svit očesa, V katerem mi sijala so nebesa.
Zdaj včm, da sem ub6g brez tebe jaz, Ko ne smehlja se meni tvoj obraz: Tak6 vč roža, glavo ki povčša, Če solnca dobrodejni žar pogreša.
Zdaj vem, kaj sladki glas mi tvoj je bil, Ki upe spčče v persih je budil: Obupa n<5č me krog in krog obdaja, Za dvomom dvom mi v temnih pčrsih vstija.-
Zdaj vem, kaj bile tvoje so roke, Ki so objčmale me kdaj zveste, Kaj slast poljuba tvojega je bila, Kedar po verti zvččer sva hodila.
Zdaj vem, da sem s teb6j izgubil vse, Priserčno, ljubeznjivo ti dekle! Če z drugim je vesčlo serce tv6je, Naj bi oterpnilo nesrečno m6je!

7.
ftlata jaz nemam ni srebra, Ni grada belega, se ve,
Kaj ljubiš pač me iz serca? Slovčče moje nij ime.
Jaz nij sem knčz se že rodil, Prav nizkega sem res stanii :■
Moj oča gorski sin je bil, Imel nij lastnega domu.
Čutčee Imam le serce
In v njem mi čuden svet leži,-
Obdaja ga okrog gorje, Otok pa v sredi zeleni.
A draga, jako se bojim,
Podati v last kdaj tebi t6, Ti vtegneš si igrati z njim, Kot rado se godi tak6.

8.
$*čsni so moje, draga, hvalili, V družbi dejàli, da jim godé,
Dolgo vgibàli, nijso vgenili, Kdo jih izbiija glâse sladké?
Kaj bi lomili dalje si glâve, Naj jim resnico rajši povém!
Ako se rés zdé pésni jim prave, Téga prevzéti jaz se ne smém.
R<5ža se krasna v mâji razcvéta, Kdô se j i čudi, praša zakâj ?
Mlâda ljubézen vénce mi spléta, Sije življenja sréèncga mâj.
Solnce izbûja rože in cvétje, Mêni pa ljuba pésni sladké,
Torej prijétno moje je pétje, Radosti pôlno vriska sercé !

9.
„íovéj mi vendar, kaj sem stvóril, Ker mi okó obráéaS v strán?
Saj rad se bodem izpokóril, Rad gréh oprál bom svoj skesan.
Ko bi besédo te bil vždlil, Verjemi, šla iz sérea nij;
Dejánjem jéze nijsem vpálil, Ker sploh ogibljem se ljudij.
Pa kar je, bodi milostljiva, In sólzno moje gléj okó;
Če je mogoče, se ljubijva, Kot se popréj sva, še zvesto."
Takó pred njó sem sebe tčižil In prósil milosti nové,
Pokóro óstro si nalcižil; A kaj mi fina k tému dé?
Prositi je hotéla sáma, Naj skazal nji bi milost jáz!
Menila sva, da je mej náma Ljubézen že ohládil čas.
In bila bi se tii smijala,
A s61ze stale so v oččh; Drug druzega sva vpraševala, Ked6 je naju stvoril greh ?
*e>m* -
10.
Poglšdi okrog široko polji,
V njem seme plodilno leži zdaj skrito, Ko solnce pošlje žarke gorki, Zeleno iz njega bo vstalo žito.
Glej, persi polni so moje kalij,
Ki pisni bi krasne rodile, Kaj skrivaš mi solnce svojih očij, Da bi neusmiljeno se zamorile ?
Bogatil bi z njimi slovstvo lehk6, Ki ima še jako prazno predalo, Ime bi stvorile moje svetlo, In tebi prepivale čast in hvalo.
Izbudi mi toraj iz serca
Neumerljivih pisnij studenec, Ki bodo sladka radost sveta, In bodo obima vile venec. ■
Al kaj ti vendar jaz govorim,
Nij mari ti slave izguba; Gotovo ljubizen pa tvojo dobim,
Če ti domovina je Ijiiba.
.....
11.
„letnik-; vsaj pri nas ostani. Glej, žš stvoril se je mrak;:
Pitje tebi so neznani, Rajši jutri griš krepak.
Lipo bova vasovala, Kakor stara znanca ži,
Marsikaj se povprašala, Slednji človek nekaj vi."
„„Dekle, jaz ne smim ostati,, Da ne zmotim ti serca;
Čakajo me vboga mati Željna daleč tam doma.""
„Glej, jaz nimam več očeta, Ki bi čuval nad menoj;
Mati spe mi v gribi svita, Bodi varuh ti zdaj moj.
Tu je moja hiša bela, Zraven je ravni polje,
Srična skupaj bi živila, Ko bi dal mi ti serce.
Mati tvoja tudi z nama Mirne bi živili dni,
Strigla bi ko hči jim sama In ljubila jih ko. ti."
„„Oh odpusti, všla besida Prej mi je iz ust sami;
Vzor ljubizni prave glida V tebi moje zdaj oki.
Ti si meni sričo dala, Druge nij je za-me več;
Pijdi k meni, diva zala, Da poljub ti dam goreč.
To prijitna bo jiovlca, M&ter ovesilil bim,
Ko povim, da bo gorica Daljna poslej nama dim.
Midva pa ljubizen pijva, Naj v naričji ti sladki
Duša moja izpočiva, Da prenaša sričo ti.""
.„Le nasloni triidno glavo Tu na persi mi zvesti,
:Saj imava še svečavo, Da lehko gori do dne.
Ako vgasne, pa naj vgasne,-
D6kler dan ne zazori, Ki ti jutri sanje krasne Vse v resnico premeni."

12.
Čudno svatovanje.
„Sragi oča, oča dobri! Din ste mnogi mi dejali: Nikedar ne smeš soprčga Nepremčžnega jemati; Pridne nijso dosti r6ke, Prazna zraven vsa predala; Verli Janko pa ne more Vam bogastva pokazati, Nema rumenjakov novih, Niti srebemikov starih, Seree dobro, pridne roke Samo v dčto mu je dano. On tedaj imel ne bo me, Oča d6bri, oča dragi! Kmalu vendar bo poroka, Ktera nema lčpih svatov, Manjka tudi glasnih gčdcev, M6ž je vabljenih tri pire; In ne bo ni raja ondi, Iskre žive svatov mladih.
Ženili moj bo grdb globčki, Z njim se bčdeva zvezala; Vzčl me bč v narččje sv6je, Varoval me zvest tovariš. Ljuba smčrt pa bo dobrostna Lepo poročila naju; Tčmu soper vi ne boste, Upam, oča ljubi, dragi?"
Rad bi oča odgovčril, Rešil hččr bi svojo blago, Ginjen pa molčati mora, Gorka sčlza se prikaže; Hečri v krilo se nasloni, Hoče roko dati v spravo. Dnij še sčdem nij do konca, Dekle je nevčsta krasna: Rožmarin zeleni v roci, Rožni včnec pa krog glave, Ščst prišld je m6ž naprčti, Šli k porčki bodo kmalu.
Za goni žč solnce t6ni, Zala pa nevesta spava, Kakor najti nij je mčči, Ko prehodil vse bi kraje,
Prepeljaval se po morji, Prazno dčlo bi ostalo. Stari oča s61ze tiči, Svatovanje je končano.
13.
Vasovalec.
L
Hocij, nocoj jo krasna nič, Ljubezni pilna, jasna nič.
Žč take bilo nij noči, Odkari k ljubici me nij.
Oj, mesec sveti na stezo, Ki skorej mi neznana bi. *
Še' prej, ko ura bo deset, Pri ljubici vasujem spet.
„Kaj delaš, ljubček, mesce tri Pri meni žč te bilo nij ?
Ljubezni za-me nemaš več, Postal za drugo si goreč?"
Taki nocij mi skorej de In silze ji v očeh stoje.
Jaz pa poljubim jo sladki In spet, ko prej, vse dobro bit
II.
Že hiša pred mano na hribu stoji, V katčri mi ljubica nčžna živi.
Poglej, žč luč gori v nji svetla, Kako je v ljubčzni za-me skerbna!
Oh, take ne najde niked6 spet, Ko trikrat prehodil ves bi svet.
Pa v hiši nocoj svetloba le-ta, Ta neko čudno pomembo ima.
ni.
„O moj bog, je li resnica to, Da tfi gledam ljubico mertvd?"
„Vsmili se", — začuje se na tleh, Oh, odpusti, velik je moj greh!"
„Oh, odpusti, angelj čisti mdj, Družil bom se s tabo še nocoj!"
IV.
Nij več govoril, nij več dejal, Kar se iz hiše molčeč je podal.
Vgibali so stermiči ljudji, Kaj besčde pomenijo tč.
Kar se zabliska, piči strašni, In govorico vsi razumi.
Misec na nibi je obledel, Več vasovalec nij domiv šel.
V ziri prisije bili dan In merliču je drug pridejan.

V. 8 basni.
O basni.
I. Pomen in izvir basni.
USasen je eden naj lepših umotvorov didaktične ali pripovedno-naučne poezije, katere namen nij le podučevati, temveč, kakor umetnije sploh, povzdigovati in blažiti serce in oživljati domišljijo. Kratka in priprosta povest, v kateri stvari, ki same ob sebi ne znajo misliti in govoriti, misleče govore in delajo, da nam kaže kak nravni nauk ali nam stavi pred oči kako pravilo iz vsakdanjega življenja, se imenuje basen. Beseda basen sama na sebi pomenja to, kar v latinskem fabula, (id, quod fatur), namreč to, kar se basnuje ali pripoveduje. Basen je ono seme, ki požene lepo kal prosvete v neizobraženem narodu, ker v nji vidi človek, kakov je in kakov bi moral biti.
Basen je tako rekoč zercalo, v katerem vidi po-samesni človek kakor ves narod samega sebe, ter vse svoje slabosti in naopake, kar pa mu ravno pomore, da se jih lehko omije. Tudi je eden naj starejših umotvorov, kajti nahaja se že pri narodih pervih časov.
Navadno se basen imenuje Ezopova, pa ne, kakor bi jo bil iznašel Ezop; nahaja se že mnogo prej na Jutrovem, in celo pri Gerkih pred Ezo-pom pri Hezijodu, Arhilohu, Stezihoru, ampak le, ker je bil Ezop, ki je svoje basni pri nekaterih resničnih povodih in prigodkih naj berž le ust-meno pripovedoval, v klasični stari dobi izgled vsem basnikom.
Izvir basni se ne more nikakor pripisovati enemu narodu, še menje pa enemu posamesnemu pesniku. Basen je perva otročja, moralno iz-braževalna poezija vsega človeštva, ker najdemo jo pri vseh le nekaj omikanih narodih, tako pri Indih, Perzih i. d. in povsodi, kjer se je oživljal pesniški duh inizbujal um, zavedajoč se nravnosti.
2. Kakov naj bo nauk basni.
Vsaka basen mora imeti dve reči: nauk in dogodek ali dejanje, v katerem se nauk pojas-nuje. Nauk je tedaj snov, katero pesnik rabi, in glavni namen basni; za-to je tudi basen na-učna pesen. Dogodek ali dejanje je obleka, v kateri se nauk jasno pred oči stavi, in ravno ta obleka stvori, da je basen pesen. Človek naj se v estetično-doveršeni obleki vidi samega sebe, vse svoje pomankljivosti in naopake, za-to naj bo obleka v basni taka, da gleda v načertanem značaji svojo podobo. Obleka v basni naj le zakriva človeka krilom pesništva, da-si je v resnici sam, ki tako misli in dela (mutatonomine de te fabula narratur). Da je pa basen pesen, mora določevati estetičen občutek, kateri je različen. Lehko je ta veličasten, visok ali šaljiv, smešen, lehko je resen ali priprost, satiričen i. t. d. Da bo ves vpliv na človeškega duha takov, kakor se namerava, si bo pesnik tudi izvolil potrebne estetične povode.
Nauk basni mora obsezati resnico, katera sama brezi vsega dokazka in dolzega premišljevanja stopi pred oči. Moralne ali nravne resnice so naj pripravnejše, ker one v obče veljajo in se naj lagljeje predstavljajo; k temu pa tudi lehko služi kaka resnica ali pravilo iz vsakdanjega življenja za poseben položaj človeškega života. Nauk le ne sme biti prenavaden, ali vsakdanji. Pomenljivši in lepši ko je nauk, zanimivša je basen. Ali gola izpoznana resnica ne pristuje basni. Pogosto pa nam nauk tudi odpre pogled v svetno uredbo, katera se tako dobro kaže v živalskem in rastlinskem stvarjenji kakor v človeškem življenji. Nauk ima lehko svoje mesto v začetku ali konci basni; boljše je zadnje, ker se doseže s tem večja pazljivost; časi ga tudi kar naravnost kaka delajoča osoba izgovarja; ali pa lehko čisto izostane, ako je tudi misliti nenavajenemu bralcu od sebe jasen in razumljiv.
3. Kakova naj bo obleka basni.
Obleka basni iz natvornega življenja vzeta, katera nauk predstavlja, je izmišljen dogodek, v širjem pomenu besede, iz živoče ali neživoče pri-rode, kateri basnik da človeški misliti in delati, da se človek v onej obleki samega sebe izpozna. Temu dogodku pa mora pesnik podeliti posames-nost ali individualnost in resničnost, ker, če bi „ dogodek predstavljal le mogoč dogodek, bil bi ta le primer ali prilika. S tem, da je dogodek de-jansk ali istinit, se tudi toliko bolj prepriča ob učni resnici.
4. Delajoče osčbe v basni.
Bitija, ki se jemljo iz naravnega življenja, pa morajo vsikdar kaj človeku podobnega imeti; zato je basniku naj boljše in naj pripravnejše živalstvo, ker ono se že po svojem natvornem nagonu bliža človeku, in se v njem nahajajo tudi vse človeške lastnosti. Ako se govori o levu,
11*
tekoj vemo, da pomenja pogum, o lisici, da predstavlja zvijačnost, o volku, da predočuje lakomnost, o zajci, da zastopa plašljivost i. t. d. Ko bi pesnik človeške osobe v basni predstavljal, nemogoče bi mu bilo tako natanko vsak značaj narisati, mej tem ko so značaji in razmere v živalskem življenji naj več že določeni in znani, in ker so ti nepromenljivi in vedno isti; priroda se ne prominja. Ysak človek dela v vsaki okol-nosti drugače; nij tako pri brezumnih stvareh. Volk je kakor vsi volčje, lisica kakor vse lisice, oreli kakor vsi orehi. Naj rajše vendar se jemljo v basen naj bolj znane živali in sicer za-to, ker nij treba druzega povedati, kot ime, pa je narisan všs značaj. Tudi se človek, kateremu naj basen neposredno izpoznanje razširja, nepristransk ohrani s tem, da ne vidi v basni njemu enakih delajočih osob, ker dejanja in terpljenja teh nižjih stvarij ne delimo in sočutimo tako živo, da bi odvračali svojo pozornost od nauka, ki ga daje basen. Končno daje živalstvo pesniku živejše, natančnejše
in ostrejše načertane podobe ali slike, katere se dade menje zmešati in naopačno razumeti. Živali pa morajo v basni po svojem naravnem in umet-nijskem nagonu, po svojem živetji, tedaj kakor živali delati, in človeškemu krogu le toliko približati se, da samega sebe človek v njih izpozna.
Razen živalstva pa sme basnik vzeti delajoče osobe in rastlinstva, in tudi neživoče stvari se dajo v to porabiti, kjer predstavljajo kaj človeškega n. pr. „prepirajoči trepetliki," Cegnar-jeva, „cena" Vilhar-jeva i. t. d. Krog basni sploh tako daleč to- in onstran živalstva seza, kakor si upa pesnik nauk, ki ga ima v mislih, živo predočevati. Tudi alegorična bitija lehko pod tem pogojem v basni nastopajo.
5. Lastnosti basni.
Kar se od vsake basni tirja je tedaj: 1. Resnica; mej dogodkom in nasprotnim dogodkom mora biti podobnost ali analogija; 2. pri-rodnost; načertani dogodek mora ne le sam seboj
vjemati se, ampak tudi značajem stvarfj, katere v basni govore in delajo. 3. razumljivost; ne le dogodek mora biti jasen, tudi misel in pomen basni naj se bralcu, ki ne premišlja, jasno in razumljivo kaže. 4. dostojnost; ker naj dogodek nauk iz nravnega življenja predstavlja, za-to ne sme biti preprost in nizek. 5. priprostost; ko bi pesnik prenatančno pripovedoval, bi zadobila izmišljena situvacija posebno pomembo; tako neha sama obleka biti, pozornost se obrača le na dogodek ali dejanje kakor je, in nauk otemni, ki mora vsikdar jasen in zapopadljiv biti.
6. Razdelitev in oblika basni.
Basni so proste ali zložene. Pr6sta basen se zove ona, v kateri izmišljena pripovest samo kako splošno resnico predstavlja; zložena pa je basen, ako se v nji ta resnica poterjuje in dokazuje na kakem drugem resničnem dogodku. Oblika basni je navadno epična, to je, pripove-dovalna, more pa tudi biti dramatična, kar se
vendar redkejše nahaja; nje misel je zdaj resna, zdaj šaljiva ali satirična. Pri zadnjem se je pesniku posebno bati, da je epigramatično ne oberne, ker tako izgubi basen svoje bitstvo, in pesen postane napis ali epigram, ali šaljiv izmislek. Basen more biti prozaična, to je v nevezani besedi, ali metrična, to je v vezani besedi; ako je metrična, rabijo se neenako dolgi stihi, ali navadno petero-stopni jambi ali čveterostopni troheji, ki se vjem-ljejo; sploh, kakor je primerno merilo.
7. Kako se basen iznajde.
Basen ¡znajdemo, če premišljujemo kako moralno ali nravno resnico, kateri poiščemo poseben dogodek, ki jo v svoji pripovesti natanko predstavlja; ali če premišljujemo poseben dogodek, v katerem se pojasnuje kaka resnica, in ta je tudi naj starejša in bolj pesniška oblika basni. Slednjič se tudi lehko znana basen kakega pisatelja promeni, ako se pripovest basni prej pretčrga, kakor se konča, ali se še nadaljuje; ali če se posamesne okolnosti v nji premene,
ali če se naj važnejša okolnost vzame iz nje in vstvari nova basen.
Iz vsega se razvidi, kako zelo je basniku tržba skerbno in premišljevaje opazovati prirodo in ljubeznijo in veseljem muditi se pri razmerah njenih stvarstev k višjemu, po notranji slobodi se gibajočemu človeškemu življenju, da zamore vse to jasno predstavljati.
8. 0 slovenski basni.
Ako se tudi Slovenci še ne moremo ponašati z veliko literaturo, vendar imamo že nekaj lepih in celo izverstnih literarnih izdelkov v poeziji kakor prozi. Kaj bi pa tudi pomagalo, ko bi se spravilo vse na noge in jelo pisariti, da bi imeli kmalu gore nakopičenih bukev in pisem, ali vse brezi vrednosti, vse prazne v pravem pomenu, kakor se je časi godilo in se še godi pri Francozih, Nemcih, i. t. d. Non multum, sed multa! tega se modro deržjimo, in dobro bo za nas.
Kakor so pričele zeleneti in eveteti razne veje in vejice pesništva, tako je pognala pri nas tudi
basen. Že pervi naš pesnik in verli buditelj Vodnik je začel basni spisovati, dobro vedoč, da so te narodu zelo priljubljene in veliko pomorejo do prosvete. Kedo ne pozna njegove: „sraka in mlade," v kateri je tako lepo nauk, obleko in obliko združil? Enako lepe so: „kos in brezen," „nemški in kranjski konj" in: „pravljica o pete-linčkih," v vseh je beseda gladka in blagoglasna, oblika priprosta, jasna in razumljiva. Pot, ki jo je Vodnik odperl, nastopili so pozneje nekateri za njim. Naj lepše basni v novejšem časi je spisal Vilhar, in tudi lepo število: Razen nekaterih malenkostij so naj več vse prav gladkotekoče in razumljive. Izverstne so tudi Cegnar-jeve, katerim se ne more očitati druzega, kakor, da jih je premalo. Najdejo se še drugih pisateljev sem ter tja posamesne, vendar ne mnogo. Le škoda, da možje, ki imajo v sebi moč stvarjati, tako kmalu obmolknejo, kakor slavec, ki nam pomladi komaj dober mesec serce razveseljuje svojimi sladkimi melodijami. Ne šušmarjev, modrih, verlili mož nam je treba.
Denašnji časi pa so sopet žalostni, nikedó se ne zmeni za basen, — kakor še za marsikaj druzega ne, — ki je vendar pripravno, kratko-časno in podučevalno delo mladézni in odrastlim. Kmalu bi bilo skoraj druzega Vodnika treba, da bi budil k novemu literarnemu življenju, ker povsodi, kjer se pokaže blago delovánje in napredek, kmalu sopet vse potihne. Kedo vé zakaj ? —
Nikakor pa nijsem namerjával s tem postaviti novih pravil, kakó naj se basni pišejo, marveč so té vselej veljavne postave umétnosti lastne, po katérih se imá vsak ravnati, ki hoče v tem oziru kaj doveršenega vstváriti.
Da se dado ravno v slovenskem jezici prav lepé basni pisati, pričajo vse do sedaj spisane, in v dokaz hočem čestitim bralcem nekaj novih po-skušenj podati.

VI:
Basni In prIpovesiL

Predgovor.
v
Človeku je prirojena lastnost, da nauke, ki se mu stavijo pred oči, naj lagljeje- prejema, razumeva in hrani v spominu, če se mu podajajo zaviti v lepe oblike, to je, nauke v prilikah in podobah. To se že skusi pri otrocih. Kako hitro si zapomenijo pravljico, polno lepih in čudnih prilik in podob, kako radi poslušajo staro mater, kedar jim pravi, kako se je godilo, ko so mogle še živali govoriti. Kar se nam kaže v prilikah in podobah, to je našemu umu vse bliže, vse bolj zapopadljivo. Kaj zamore doseči pri človeku lep nauk v primerni podobi, pričajo nam pred vsem lepa evangelija. Sam nebeški učenik je govoril podučevaje v prilikah in podobah, katerih ne dosezajo in jih ne bodo dosegle nobene druge,
tudi naj večjih modrijanov in pesnikov nikedar. In kako je šel množici do serca nebeški nauk v krasnih prilikah, kako so bili poslušalci vsi zamaknjeni v njem, da so celo pozabili telesnih potreb ! Blagih naukov so dajali sicer tudi greški modrijani n. pr. Sokrat, Platon i. d., ali sere človeških si nijso mogli pridobiti za-nje, ker so jih oblačili v visoko učenost in nepristojne podobe, tako, da še ene vasi nijso mogli spraviti na svojo stran. Razvidi se toraj iz te'ga dosti jasno, da imajo parabole in basni visoko ceno pred vsem za menje učene ljudi, a tudi učenim nijso nepotrebne. Ravno v basni in paraboli se človek, posebno mladezen, uči globljem strože misliti in si vterjevati voljo za dobro in lepo. V ta namen so se pisale tudi naslednje poskušinje. Ako, dragi bralec in ljubeznjiva bralka, najdeš kako dobro zerno v njih in je hraniš na svoj prid v življenji, veselilo me bo in me izpodbadalo, da ti v prihodnje še več in lepših podam. ZdravstvujI
V Ljubljani na sv. Martina dan 1872.
Natvora izvoljena učenica.
Ko bil stvaril stvarnik je človeka, Mislil je, kedo bi ga učil,
H komu naj neveden se zateka, Da pomoči v svetu bi dobil?
Kmalu sklene pa v modrosti svoji In slovesno govori tako:
„Človek, glej, nauki jasni moji Naj v natviri vedno se bero.
Nji človeka vkazal sem učiti, Kje je prava, kje je kriva pot,
In v terpljenji sladko ga tešiti, Kazati mu vir nesrečnih zmčt.
Njo poslušaj, mojo učenico, Svčta naj ti bo in nauk njč;
Nji podelil moč sem in pravico, Kdor jo zaničuje, mu gorjč!"

Enonooini kralj.
Kakor nij sploh ljudij večina S tem zadovoljna, kar ima, In v sercih mnogih pač globina
Nespolnjenih je še želja: Tako si tudi kmet Verban Menjati želel svoj je stan, Iz kmeta kralj je tel postati, In plug za žezlo zamenjati.
Izpolni se mu stara želja,
Ko ga je sladki sen objel In kupo mu nalil veselja;
V dvorani svetli je prevzel Kraljevo krono ha glavi In žezlo zlato pa v roko; Rudeči plašč do tal ga krije, Ošabnost iz očij mu sije.
Priklanjajo se zdaj mu knezi,
Želeči srečo mu vsikdar, Obraz pa žč temni se v jezi, Pokloni so mu prazna stvar;
In ljudstvo zunaj vse kriči: „Izviljeni naj kralj živi!" Mogičen stipa v krasnem dviri, Pojiči spremljajo ga zbori.
Za dnevom dan vesčl obhaja
Gostije svojimi ljudmi, Potem se v6zi v kraj iz kraja
In gleda mesta in vasi; Poteče pervo leto že, Kaj kmet terpi, zdaj več ne ve, Za davkom davek mu naklada, Da več terpi in Se bolj strada.
Začni v deželah se gibati
Nemirna ljudstva, vpor je tli, Vladarja hočejo prognati,
Ki varuh ljudstev nij, miru; Veljave zakon nema več, Ves narod je le za-nj terpeč, Sovražnik bliža od strani se, Prestol kraljevi žč šibi se.
„Kam hičem v stiski se podati?"
Vladar prestrašen govori, „Poskušal bom tekoj vbežati, Da vsaj kedi me ne vmori!"
Na liho že mu bije šum, Rožljanje čuje vojnih trum;
„Oj, berž naprej!" vpij6č se mami, Iz sanj se teških tu predrami.
„Oj, hvalo b<5gu, da le sanje
To bile so noči enč!" Govtiril Verban drugi dan je,
„BedAki so, ki si želč Tega, kar za-nje nij nikdar, Kmet bodi kmet in car pa car; Za eden stan le vsak je vstvarjen, Za 6ni, ki mu je podarjen."

Popotnik in noč.
„iíakáj si vsá temná nocój'?"
Popótnik kdaj je noči tdžil, Ko se povračal v kráj je svój, Ker pás je zlátom si oblbžil, „Usmiljenja ti ne poznaš, Ker luči pótniku ne daš, Ki tvoji úpal je dobroti, Da boš svetila mu na póti."
„Gléj, daleč še domóv imam, Odpri oči mi vendar svoje, In skózi gózd se zdaj podám
Ponóeine nevajen hoje; Ne bodi terdosčrčna vsáj, Razsvetli mi nevarni kráj, Dajál ti bodem hvalo živo, Usmili se me dobrotljivo!"
Takó prosivši dalje grč
In v čemi gozd se žč zavije, A nóc ne zapodi temé In zvézd nobena ne posije;
Na čelu kaplja, v pčrsih strah, Korači v gozdu tih in plah, In jčzen pride k svoji vasi Po d6igem in nevarnem časi.
Ko v družbi hčče drugi dan
Zaničevati n6č sovražno, Kar stopi vmčs nekdd prašan In pravi mu novico važno: Da rčparji so nekoga, Ko luna je iz-za gora Prišla, to n6č pred gozdom vbili, Ki so na p6ti ga spazili.

Nezadovoljni kmetic.
¥ mesto kmetic se odpravi, Ravno bil je sčjmski dan, Kar mej p6tom pa se vstavi,
Prej ko ima iti v stran, Kakor vsak, ki vglčda kaj, Česar nij poznal dozdaj.
Hiša tu pred njim je stala, Kakor nčma kdaj je vas, Ta mu je zelo dopala,
Zraven verta čudni kras; „Take nij pri nas cerkve!" Sam pri sšbi tiho de.
„Oj, kak6 pač srččen svčt je,"
Teškim sercem govori, „Tako v last mu je imčtje
In vesčl ko tič živi; Kmet pa dela noč in dan, Zraven je zaničevan".
„Da iè v raji sem, bi ménil,
Ko imèl bi jaz le-tó, In drugače vsè bi cénil,
Kar pri tém pač nij takó; Pustil bi motiko, plug, In postal bi človek drug."
Takih mislij kréne s póti;
Ko mimó gré drugikrat, Nij sledú več o krasôti;
„Oj, sežgani vendar tat!" Besedúje ves zavzét, „Oj, nesrččni, vbógi syét!"
Kjer pred nekaj dnij stermélo
Zavidljivo je okó, Vse domôvje je zgorelo : Dé potém brisèô solzó: „Kmet ostanem vedno ràd, Pridne so roké zaklad."


Prevarljivo jabolko.
Svetega Mihela bil je dan, Ko sebij je oča vzel Janezeka na domači vert, Kjer bi kazal mu dreves in tert, Ki jih je sadil še mlad In doživel zdaj njih sad. Sinek umni pa vesel Skače zdaj na t6, zdaj 6no stran In pobira sadje zrelo, Ki ležalo je po tlčh; Sladek se mu dela smeh, Ker na drčvji ga visčlo Zraven še je vse polni. Kar zagleda jabolko lepo, Da, naj lčpše tO je bilo, Pisano rumeno in rudčče, Kar nabral jih je v torilo; „To očetu nesem!" pošepčče; In k očetu žč skaklja, Govoreč mu je poda: „Oča ljubi, tu imate,
Jabolko naj lepše, glejte, Boljšega pač ne poznate, Le pokiisite in jejte!" Oča vzemši je prekolje, Pogled studen se odkrije: ZnOtraj vse je gnjilo že! „Oča, oj, to nij naj bOlje, To še jčsti se ne sme, Naj nevredno le segnjije!" Glavo sin tresOč zdaj de.
Oča pa mu rčsen pravi: „„Janezek, to jabolko poglčdi !v Nauk lčp ti v njem tiči, Pameti ga svoje dni: Kot je gnjilo tO po sredi, Da-si zunaj je vabljivo, Človek, glčj, hinavski je enak, Zunaj dober ves je in krotak, Govoreč na dušo živo; Ali v serci je drugačen, Zavidljiv, sebičen, spačen, DObremu človeku studen, Naj bo še tako priljuden-Varuj se mi tak postati, Studnejšega nema svet;
Nikdar 6ndi se ne brati, Kjer hinavcev najdeš sled. Kakor si, tak6 se kaži, In nikdli se-ne laži."" Janezek zapornem vodilo, Ki je daje jabolko mu gnjilo Svetega Miliela dnč; Vtisne si glob6ko je v serce.

Slavec in vrabec.
©robni slavec po germiči
Skače, hrane si iskaje, Za merčesi in červiči, Ki po drčvji so naj raje.
Blizu zraven na drevčsi Vrabec sit ga opazuje, Kak se trudi za merčesi, In sočutno ga miluje.
Slednjič sklene mu pomiiči,
In mu nauk d6ber dati, Torej z včrha k njemu sktiči, Jame ga podučevati:
„Slavec, bratec mi predragi,
Videl sem te se truditi, Videl sem, kak v p6tni sragi M6raš hrane si dobiti.
Toraj xiči se od mene,
Kar ti pravim, stvOri tudi: Pusti gozde tu zelene In podaj se tja mej ljudi.
POjdi k hišam tja prebivat
In zapiisti te germiče, Pijjdi hrano dobro vživat In odvadi te se piče.
Kaj koristi pisen mila
Tebi tukaj v tihi hOsti, Kjer stvari nij, da čudila Bi se glasu in sladkosti?
Tam pa bodo vsi stermeli Nad krasoto pisni tvoje, In povsOd ti hvalo pili; Slušaj toraj svite moje!
Saj še meni, ki ne pojem, Dosti hrane dobre dajo, Moško h6dim ko po svojem, Štiri, mladi me poznajo."
Dr6bni slavec pa mu pravi:
„„Res znaš dobro svetoviti, Ali jaz po tvoji glavi Nij sem v stani se ravnati.
Jaz sem zadovoljen z malim,
Toraj bom ostal pri svojem, Pčtjem tudi se ne hvalim, In za čast nikdar ne pojem.
To mi je pa davno znano,
Da se za-me svet ne zmeni r Nizko le je poštovano In vis6ko v mali cčni.""

Kuri.
na poti Žito je ležalo, Našli dvé kokOši Vendar sti ga kmalo.
Bila je pa druga
Drugi nevoščljiva, Toraj druga drugo Od sebè odriva.
Kâvsati se dôlgo,
Ktéra več bo imčla, Vgléda pa golôb ji, Ki je bil brez dčla.
Poleti bčrž s stréhe
Na Sirôko césto, Ko pozôblje žito, Gré na prejšnje mésto.
Nihali kokčši
Zdaj sti se ruvati, H6tle vkup ste mirni Zčrnje pozobati.
Ali ži več zerna Enega nij bilo, Glčdali ste kuri Druga drugo milo.
GolOb pa ji s strčhe
Miren opazuje, In grulčč se njima Sladko posmehuje.
.....-
Zajec.
¥ zčljnik je h6dil Zajec nad zčlje; Praznika nij se
Bal ni nedelje. «
Kmetic ga nekdaj
V zeljniku vgleda, Ravno ko mlado Glavo objčda.
Hudega noče
Zdaj mu stvoriti, Le ga pokara: Včč ne hoditi.
Zajec ne sluša Tčga svarila, Škoda čedalje Vččja je bila.
Drugič grozi mu Kmetic ostreje, Puško pokaže Mu iz-za meje.
Zajec ne jčnja Dčlati škčde, Misli, odpuščal Vedno mu bode.
Trčtjič za mejo
Kmetic ga čaka, Zajec spet derzno V zčljnik priskaka.
Pčči zdaj puška, Zajec naš pade, Ker nij opiistil Grčšne navade.
Brat pa mu reče Iz-za germiča: „Mar bi bil piistil Zčlje kmetica!"

Solnčnica in germ.
Hekla nekdaj solnčnica je germu: „Brate, pa zakaj mi dčlaš senco, Sčnco, meni toliko škodljivo, In me vejami zakrivaš nalašč, Da ne sije solnce gorko na-me, Da ne mOrem lepo čversto rasti, Ne ozirati se v zlato solnce, Ki odpre glavico vselej mojo In krasoto mojo kaže svčtu; Kaj tu nad men6j raztčzaš veje, Da tak včnem v gčsti senci tvoji? Germ pa ji prijazno se oglasi: „„Sestra ti preljuba, nič ne misli, Da ti nalašč tukaj delam sčnco, Da ne sije solnce ljubo na-te. Nič ne misli, da so moje želje, Da bi žalostno ti kdaj zvenčla, Ampak dobro včdi in zapomni, Da me vsadil je vertnik na mčsto, Da po zemlji širim korenine, Da na kvišku raste moje deblo,
Da raztčzam veje na vse kraje In človeku dčlam hladno sčnco. Včdi, vsadil me vertnlk je semkaj, Čegar včrt je vsa ta lčpa zemlja; On oba je vstvaril tudi naju, Nama vkazal, tukaj čvčrsto rastil"" Tako se prepirata od jutra. Solnce svčtlo se za g6ro skrije, S61nčnica pa včč ne odgovarja, N6č pokrije temna zemljo širno. Lčto d61go kmalu je minulo, Prišla sopet pomlad je vesčla, Ko vsi germi n6vič zelenijo, In cvetice vstajajo iz zemlje; A na mčsti, kjer poprčj sta rastla Gčrm košati, s61nčnica rumena, Videti nobenega nij bilo.

Starec pod drevesom.
Alegorija.
malo hišo drev6 stoji, Jesen premerzla je rumeni, In list za listom odpada žč, Zdaj, zdaj so veje mu vse golš. Pod njim pa starec siv6 glavi') Besede pravi vesel takč: „Minul, drev6, te je cvčtja kras, Ki ga bil dal ti pomladni čas; Zbežala davno pa je pomlad, Jesen te praša, kjč imaš sad? Ker slana vmorila ti nij cvetu, Obilo dalo si zdaj sadu. Zat6 nikar ne žaluj, drev6, Glej, saj je tudi z menčj tak6: Vesel in mlad sem bil tudi jaz, Cvetčč, prijazen bil moj obraz, Rujavi bili so kdaj lasje, Vbelile pa jih skerbi hude.
Pravice hodil sem vselej pot, Ogibal skerbno pregreh se, zmcit. Ker dobro delal sem svoje dni, Za-to me starost še veseli. Nikar, drevti, ne žaluj sedaj, Saj p6mlad vse ti spet da nazaj; Cvetelo lepše boš ko poprej, Zelenje pride ti spet iz vej. List zadnji pade ti neki dan, Ko nesli bodo me v gr6b teman. Pomladi čakal bom v njem nove, Ko začne biti mi spet serce; V življenje zbudil se bom novo, Ki bo brezkončno in presladko."

Lastni prid.
Pes ovčarski nčkdaj srčča Gladne že volkove tri, Strah mu je pretresel plčča, Videl je, da smert preti.
Berž so ga volčje zgrabili In dejali mu tako: „Lehko bi te umorili, Ker nas strojil si močnd.
T ¿ga vendar ne stvorimo, Če pogodbo 16 spoznaš, Da te živega pustimo, K temu nam prisego daš:
Jutri bomo te čakali, Ko na paši bodeš stal, Da iz dribnice živali Tri nam boš izbrati dal."
Pes obljubil, stvoril to je,. Zraven vsega bil vesel, Da življenje si dragi je Smertjo treh ovac otel.
Taka tudi je na sviti: Vse za lastni prid skerbi; Mnogo mira jih terpiti, Da se eden veseli.

Kaplja.
Kaplja je mala Pala z drevésa,
Y gérmie je pala, List se potrésa.
List se dotéknil Druzega pa je,
Ta se preméknil, Trétji se maje.
Súm iz majánja Téga nastáne,
Kaplja' nekdanja Z lističa káne.
Strése v uhó se Zajcu, ki spál je;
Listi majó se, Da se izbál je.
Kvišku poskčči,
V .gozd se ob črne, Puška na-nj p6či, Mertev se zverne.
Časi v nesrečo Mali peljajo Vzroki naj vččjo, Strahom igrajo.
Veverici.
fêter lèhek je z drevésa, Strésel ôreh bil 'drobàn, Prišli blizu ste iz lésa Véverici v ôno stran.
Vglédati obé ga kmalo, Mènda ste iméli glâd, Ker drugače bi ne dalo Grizti se za mali sad,
Slédnjic kônec je nevôlje, Zgrabili ste ga zobmi; Oreh pa se sàm razkôlje, Prâh rujàv se zakadi.
Vèrâe vsaka pol lupine Jézna iz-mej zob na tlà; Izpred druge druga šine V gôzd osramočena vsa.
Mnôgokrat takô ravnajo Strastni mej seboj ljudjé; Jézo in prepir imajo: Piškav Ôreh si delé.
Ščuka.
Yelika kdaj je ščuka Svoj potok izgrešila, V tomunu se globokem Naenkrat izgubila.
Če v njem sme prebivati, Nik6gar nij pražila; In vajena vladati, Kar derzno je vladala.
Požrešna ribic malih Dokaj je tu požerla, In večje so zbežale, Bojčče se nje gerla.
Pogčltnila je bila Rib malih prej kardčla, A slednjič tudi sama Na ternek se je vjela.
K tomunu pride ribič In vado ribe vabi, Kar vado gladna ščuka, Ž nj6 ternek koj zagrabi.
Nekdó pa mi je rékel: Da časi prav enáka Godi se velikaši, Ki strah so siromaka.

Volk.
0vco vkradel je iz hleva Volk požrčšni kmetu bil, Trčtjega ž nj<j čakal dnčva In nazaj jo pridervil.
„Ovco td sem našel v hčsti," Kmetu zvit ležnjivec dč, „Varuh ččd ne čuva d6sti, Ker živali se gubč.
Kaj zaspanca še terpite, Ki vam krdpa vrčden nij; Z doma rajši ga spodite, Naj drugje, če hčče, spi.
V službo pa se jaz postavim, Saj ne vživam več mesa, Vso požrešno zvčr podavim, Ki loti se kdaj ovca.
In ko svojega jaz brata V škodi vaši kdaj dobim, K hiši ga pripéljem tata, Po dolžn0sti vsé stvorim."
Prevariti kmet se dál je, Da hinavcu je verjél; Zvestega pesá pognal je, Varuha volká si vzél.
Pérvi téden zvésto déla In pastir ga rad imá, Hvala mu je koj donéla, Da pesa preséza dvá.
Drugi téden spet prižene In s pastirjem v lóg dospé, Pa ko blisek iz zelene Šume rój volkóv privré.
Ovce urno so pobrali, Z njimi v hósto vsi tekó; Váruh sam je sréd derháli, Kómu čudno zdi se tó?
Kmetič pa mi sam je pravil, Da zmenili so se prej; Zraven mi je še pristavil: „Komu upaš, vsikdar glej !"

Ha grič se volk je vstavil, Zatulil je strašni;
Ko da bi nčkaj daril, Grizljal na tleh dre vi.
Pastirji so v dolini Zavpili na ves glas,
Da volk je na stermini, Ki hiče priti v vas."
Gorjače so pobrali, Šli kmetje nad volka;
Pastirji so ostali Taki sami doma.
Po gizdi kmete vodil Volk daleč je za nis,
In po goščavah bridil, Kjer mu nikdi nij kis.
Mej tčm volkiv pa truma V dolino se spusti,
Pastirjev vsak iz uma, Skrivaje se, molči.
Volčje z ovcimi tekli V goščavo so nazaj, In kmetje se opekli,
Šel volk je v drugi kraj.
Zastonj so se kosili,
Da šli so nad volka, Naj std jih je, dej&li, Ostanemo doma.
Mej tčm, ko človek pazi,
Da vniči zlo en6, Pa v drugih sto zagazi. Ki za enim gred6.

»ultana pa nekedaj Daleč v gOzdi volk dobi, Vpraša ga, kaki, pokaj, Da od d6ma se spusti?
In beseda drugo da; Pes prijazen z njim je bil, Ker je vedel, kaj volk zna, Družbo koj je z njim delil.
Ko prišla sta že do mej, Volk tovarišu pa de: „Kaj o meni pač, povej, Sultan, pravijo ljudje?"
Pes verjame, da zares Volk resnico rad bi znal, Kakor tudi iz oččs Radovednost mu je bral.
„„Pravijo"", pes govori, „„Da prekanjen tat si zvit, Dobro, da te kdo vstreli, Ker nikOli nijsi sit.""
Jézen zgrabi volk pesa, Ki iziisti komaj tô, Včrže ga serdit ob tlà In raztèrga mu glavô.
Sèl mermrâje v gôzd je spét: „Kar si pravil, vém, je rés, Ali, kaj, resnici svét
Ne nagiblje vèô uščs!" *
* *
Kdor resnico govori, Pazi, kdaj, pred k<jm jo smé; Rajši tudi naj molči, Ko z besédo gré v gorjé.

Medved in volk.
. Jo, kam pa ti jo mahaš, brate," Dejal je volk medvedu, „Povabljen menda nijsi v svate K bogatemu sosedu? Post6j! se bova kaj zmenila, Saj d61go nijsva se dobila."
„„Začul sem,"" medved volku pravi,
„„Da so teškč buččle,
Dišale so zelo mi davi
In vabit me letšle; «
Zato pobrat sedaj grem davek,
Kar moj naj ljubši je opravek.""
Za bukvijo pa 16vec stal je, Ustrčlil kosmatina, Mej tem jo volk ubral je In mislil si mercina: „Ked6r namen če izpeljati, Ta m6ra paziti, molčati."
- -
Kos.
Hladko je peval kos v germičv Donel okrog je glas njegov, V kardelih prileteli tiči Od štirih skupaj so vetrov.
Na germu sraka je sedela, Ponisna tresla dolgi rep; Za pčtje hvalo je prejela, Ki jej dajal jo trop je slep.
Zanesla se je njena slava Po gozdih, logih, krog in krog; Nikjčr pa kos se ne spoznava,
Vendar doni od njega log.
*
* *
Daje se mnogim čast in hvala, Zakaj? sami prav ne ved6; Vis6ko mn6ge pripeljala Zasluga drugih je in bd.

Ščinkovec in slavec.
.„in ščinkovec, ti o ljubezni Prepčvaš", nekdaj slavec dč, „Ki pčval v ječi si železni, Kak vbog je, ki ga oslepi ?
KakO li upaš tO si peti, Kar vendar za-te nikdar nij; Iz setve tO ne bo ti ž ¿ti, Ljubezen serd ti porodi!"
-„„Poslušaj"", ščinkovec mu pravi, „„Ljudčm tO petje je ljubO In druzega ne znam, pa k slavi Dospel bom s tem naj prej lehkO.""
„Tako na sveti zdaj godi se," čudč se slavec je dej&l, „Za slavca ščinkovec glasi se, Ker rad bi s tem česti nabral."
Ko ,nadepolniki' ne znajo, Kaj pčli nOvega bi spčt, LjubOzen v ,pesnicah' sladkajo, Da mlade že slavil bi svčt.

Sternad.
„Kak6 pa j čl sternad je peti,
Ki nij znal ko: sterli! sterliC T6 bilo komaj bi verjeti, Da petje svoje promeni."
Tak6 so tiči se čudili;
Kar jim naravnost kds povč::: „„Vi malo ste sveta spazili, Ker vam reči se čudne zde.
Sternad tak 6 pač sam ne poje,
Od peniee se je učil; In penici je pčsni svoje Na jčlki ščinkovec delil.
In ščinkovec je tužno krožil,.
Ki prej je vedno bil vesčl,. Ker slavec je po gaji tožil, Posnemati ga je začel.""
Na t<5 pa dr6zek se oglasi:
„Čez naše pevce, brat, jih nij,. Kar eden poje, std jih kvasi, Kdor sam ne zna, se pa učil"*

Penici.
1.	penica.
„'Kako postal je prazen kraj, Kje pčvci so ostali?
Oj, sestra, ti je znano kaj, Zakaj so obmolčali?"
2.	p ž ni c a.
„„Ne čudi se, jaz ti povčm, Da se glasu ne čuje;
Postal naš log je tih in nčm, Ker pevcev ne poštuje.
Lastniki, needini vsi, Smešne piš<3 postave,
Kar čnemu se dobro zdi, Pa nij za druge glave.
Škerjanec žnim nij bil vščč, Ker svčto se glasil je,
In slavec pa, oj, strašna ržč! Ljubčzni se topil je!
Sovražen kčsu bil je vsak, Ker grajal je slabosti,
Nobeden sploh pa nij bil tak, Da vsčm bi v&trčzal dosti.
Le malo pevcev je bil6, Še tčh spoznali nij so;
Zatorej je prišlo tako, Da potihnili vsi so.""
1.	p eni ca.
„Oj, čiidni r6s se meni zdč Ti pesniki slovenski,
Po kratkem pčtji obmolče, Dolenjski in gorenjski."
2.	pčnica.
„„Bolj čudni zdč se meni pa Sodniki vladaj6či,
Ker jim je proti, kar nij za; Umetnost jim ne I6či!au

Noč in dan.
Hrekedaj prepir imela N6č in dan sta mej sab6; Da en sam bi, sta hotela, Vladal čas nad vso zemljo.
Bčli dan je temni noči Ostro bil tak6 dejal: „Noe, za vselej ti se loči, Da bom vedno jaz svetal.
Žezlo meni se spodibi, Sama vidiš in spoznaš; Da te serd moj ne vgonobi, Glej, da berž slov6 mi daš.
Zlato solnoe, oko m6je, Glčda ves stermeči svet, Vse mi hvalne pesni poje, Kedar pridem, idem spet.
Usehnile bi rastline, Vse postalo bi mertvo, Zemlje pl6d vesdljne mine, Ce zatisnem jaz ok<5.
,Svitaj béli dán!' žč glásno Rano mi okróg doni; Ko slovó jemljèm začasno, Pa vse króg se žalosti."
Témna nóc odgovorila Dnévu je beséde té : „„Nij ga tvôjih dél števila, Čast in hvala têbi gré.
Prazna pa so déla tvôja, Ako dám slovó ti jaz, Svét imèl ne bo pokója, Klél te jézen bo v obràz.
Kaj terpinu bo pocéti, Kdó mu bode brisal znój, Ko zefir ponéha véti, Ki je spremljeválec mój ?
Kjé popótnik bi se .vstavljal, Da moči bi zbiral spét, Če me vèc ne bo pozdrávljal, Ker bo v- svitu vednem svét ?
Vse umèrle bi rastline, Ko bi vzčla jaz jim hlàd ; Z njimi' vsa žival pogine, Cvét nehâ, život in sàd.""
Čiil beséde bčli dân je, SIè so mu do dnà sercà, Obudi se v njêm kesânje, Nôci tàk odgovor dâ:
„Ljuba nôë, nikâr ne hôdi Ti od mène, oj, nikâr; Z mâno ti kraljica bodi, S tâbo jaz naj bom vladar i'
Jaz brez têbe, ti brez mène, T6 mogoče biti nij; Nič naj nâju ne razžcne, Dôkler svét se krog verti."
N6č in dân sta se objčla, V zvčzo dala si roko ; Noč je lčlino odletčla, Gledal dân je skoz nebo..

Sorodnost.
Sa strehi vrabec je sedčl In se na solnci mirno grel, Ko se priplazil zviti tat Rujavi je lisjak do vrat, In skuša priti v bili dvor, Kjer kokodajska kurji zbor. A drobni vrabec zaščeblja: „Bežijte, kure, strah zija, Lisjak se plazi v dvor do vas, Rešijte se, dokler je čas!" Pa kure jezne zavorno: „„Bedak nas ta le strašil bi! Le čakaj, ko spet prideš plah Pobirat k nam, ti damo strah; Da rčs je tu lisjak sedaj, Zalajal pes bi, naš čuvaj."" Na t6 pa plane sem od vrat In poduši jih zviti tat; Ubežal je petelin sam, Ki skril se je v odperti hram.
Ko se lisjak je že pobral, Pa vrabec je tak6 dejal: „Petšlin, zdaj spoznaš lehko, Pesii nij lipati bilo, Ker je lisjakovega roda, Zato zabranil nij mu vhoda."

Verli sôkol zasmehovan.
o svéti je létal sôkol sivi In videl je mnôgo, kaj se godi;
Spomini ostânejo mu živi Od vsèga, kar glédale so oči.
Ko spet se povèrnil je v dobravo, Krog njêga se nâglo tiči zberô,
In drug za drugim izvedâvo Prašuje, novic saj vse je željn6.
In sôkol povési glâvo sivo Ter pràviti jame jim govorčč :
„Prijatelji môji, neslišljivo Po svéti sem glédal daleč leteč.
Ne véste, kakô so zdaj živali, Mej sàbo samé se strašno moré,
Mladiče so jastrebi jemali In mâtere se ubôge solzé.
ZelO med sabo so zavidljive, Katčra le mOre, že goljufa; Mladičem nij mari glave sive, Zat6 pa narašča šila gorja."
Takd je govOril sokol včrli
In sOlza v oččsi mu zablišči, A zbrani so krOg se v smehu derli: „Kaj mari ti, sokol, svčt naj terpi!"
OtOžen je letel po goščavi
-In v serci takO si tiho dejal: „Bedaku nič resnega ne pravi, Da sOlzi ne bo se tvoji smijal."
*e>m* -
Golob in vran.
'tiolob je krokarju dejal,
Ki letel je v dolino: „Saj v mraku bi lehko pobral Ostudno merhovino.
Sam čern si, kakor temna n6č,
Pogleda nijsi vreden, Povs6d s teboj je smrad gredoč In vsikdar si nečeden.
Kaj treba pač je tebe, vran?
Nečast si ticam, stiiden, Noben ti lep nij dar podan, Zat6 povsod odljuden."
Zaverne krokar ga potem: „„Rčs, čisla malokd6 me, In da sem čern, sam tudi včm,. Nič pa ne b6de t6 me.
Ko bi ne bilo vranov nas,
Golobje se vsmradite, Da snažnost draga vaš je kras, Le nam se zahvalijte.
Gol6bje, bahajte se spet,
Da ste lepi in čisti, Več ko golobov pa deset Edin le vran koristi.""
-
Jáblan in smréka.
ífáblan smréko je zaničevala : „Nikdar nčmaš cvétnega krasil,
Vbóga smréka, nlkedar dajâla Nijsi žlahtnega še ti sadú.
Glèj, kakó se vèrh moj razprostéra, K mênl mlado, stáro vse hiti,
Nà-te pa nikdó se ne ozéra, Sèrcno mène vse se veseli."
Pravi ji na tó pohlévna smréka: „„Ljuba jáblan, rés ti včč veljaš,
Cvétjem, sádjem veseliš èlovéka, Česar némam jaz, vse ti imàS.
Prašaj pa, kdo hiše vedno stavi, Kdó mostóve déla čez vodé?
Kdó ljudi, blagó po mórji plavi, Kdó koristne daje v dar smolé?
Kd<5 človeku pervo da zavčtje,
Da počiva dčtece sladko? Kd6 mu, ko prestal težavo lčt je, Posteljo še daje pod zemljo?'"'
Jablan verh vpognila je skesana,
Zašumčla smrčki je na glas: „Vrčdnost manjša tebi nij podana, Stanovitnejši je tvoj še kras."

Pokop zime.
Socoj so zimo pokopali, Ki so čertili jo povsod, In nijso po nji žalovali, Kot za merličem sploh drugod,-
Vetrovi štirje so nosili,
Mraz 6ster spremil jo je le, Sin njčn pa v belem oblačili Za nj6 je lil svetle solze.
Na sčver triima je hitčla,
Doma si grob svoj vsak želi, Nj6 sreča je le-ta zadela; Luč ji svetila je noči.
Na tla so ondi tiho deli
V ledčn jo grob še čisto nov, Vetrtivi ji v slov6 zapeli In odletčli so dom6v.
Njčn duh o nočni pozni uri,
Ko grob svoj mertvec zapusti, Prodre sicer še gr6ba duri, A nikdo se ga ne boji.

Studenec izpoznan.
(B6ris-u Miran-u.)
¥ zelenem gozdu skrit Izviral čist studenec iz mahu In hitel je po trati zvit; Pustina bila tam in tu je, Kjer kmalu zdaj Postane krasen gaj. Ob brčgi izrasto cvetice In gledajo cvetoče lice Vesele si v zercali In vsaka sebe hvali, Pa vir, molčeč In jih poječ, Mej njimi dalje teka, In kčder hodi, Začenja kliti in poganja, Za njim povsodi Dobrota se oznanja. Mogočna smreka Dviguje se iz tal počasi, Ki daje jim studenec m6č: Sam vse oživlja, krasi.
I
231
Sijál pa solnčni žar pekóc Studencu je v obraz prijétni In v pésku spet se izgubi Ter posuši;
Cveticam zvéne krás prevzétni:
Zdaj so spoznále,
Kdó jim življenja móc dajal je
In so klicale:
Studenec dragi, hiramo,
Oj, pridi ljubi, vmiramo,
Oj, pridi k nam nazij!
Visoka smréka zdaj
Vsušila se do tál je,
V bridkosti ji solze
Pred smértijo atojé:
Dobrótnika je vse spoznalo,
Prepózno klicalo mu hvalo.
Takó m6ž déla mnógi
Vso mocijó, kar mu je dane,
Tii v širjem, tamkej v Ožjem krogi,
DolžnOsti svóji zvést ostáne;
Zdaj vzbuja, zdaj uči,
Pomaga rad na vse strani,
Ne praša, kaj mu bo plačilo,
Kedáj se bo mu povernilo?
Naj nikdo hvale mu ne daje,
Naj nikdo ga ne izpoznâ, Naj čiije nepravične graje, Nikdar ne promeni sercâ! Dvigujejo visôko Na rédke se cesti,
Ki jih podpiral svétom je, dejanjem, Mej tém, ko sam globoko Pod njimi obstoji;
Rad sôdi svét le po zunànjem!
Dajè se drugim slava,
Ki njêmu po pravici gré,
In drug se izpoznàva,
Pa o zavisti nič ne vé.
Resnica mu je svéta,
Kar je leži, zaméta;
Vse dôbro, lépo, blâgo,
Ostaja mu brez kônca drâgo,
Kar v mislih nosi, kažejo dejànja,
Od zlà odvrača, k dčbremu priganja,
Veselje pa mu déla,
Da je osrécil brâte,
Saj ko te m à jih je objéla,
Spominjajo se luči zlate:
Mož blâg se pôzno, vendar izpoznâ,
Svét po izgubi mu veljavo dâ.
• —
VIL loj pri Lémni.
Boj pri Lemni.
(Povčst v verzi h.) ' Uvod.
Misleč, da Mohamedovo postavo Dopolni, po vsem sveti svojo včro Razširi in povzdigne sebi slavo,
Razdene Turek mesto marsiktčro, Ljudij poseka mečem brez števila In trinoških dejanj stvori čez mčro..
Kakor bi sreča sama mu služila, Okrog si daleč meje razprostrani; S tem m<5č njegova se je uterdila.
Vendar še boji nijso vsi končani, Marveč zbudč se mu naklepi n6vi, Ki d61go že jih skrite v pčrsih hrani.
Ponosno polumesee se njegdvi Cez mesta in dežele mnoge sveti, tne čujejo zvon6v se Včč glasovi.
Kar b6žjih hramov hotel nij podreti, Promenil je v bliščeče jih mošeje,
V njih „Allahu" se sliši slava pčti.
Kerščanskih še dežel se malo šteje, Veliko kristijanov je življenje Zgubilo v b6ji, druge to serčneje
Stvori, da jih ne str&ši vse terpljenje, A Turku bojaželjnemu zdaj vr6če Še bolj se vname zmage poželjenje.
Zad6sti mu do Ddnave detoče Pokrajne nijso, Pčlaga otoki, Valaško, Serbsko, Bosna, vse cvetoče.
Ne ganejo uddv, sir6t ga jčki, Da jčnjal bi od groznega dejanja, Še vedno ima mčč kervavi v roki.
Besčda paše se povsikl oznanja: „Kakor v nebčsih en sam bog kraljuje, Tako naj zemlja enemu se klanja!"
Ta misel se mu vedno v persih snuje, Občta mu povsid prihodnje zmage, K serčndsti večji še ga navdušuje.
Planiti sklčne dalje še na vrage, Si pridobiti nevmerljivo slavo, In če velja kervi do zadnje srage.
Vojakov trumo zbere na planjavo Ter razodčne jim naklepe svdje: • „Na Lčmno vdarimo zdaj, na terdnjžvo,
-Če hrabro zmagate vse terde boje,
Veliko boste dôbili plačilo; Planite v kristijânov majhne rôje, Pesé koncàjte vsè, kar se branilo Bi jih in ne hotélo vam podati; Obzidje tudi nas ne bo strašilo. Za zmago tù se nam nij tréba bati, Ker vêlik „Allah" je in prôrok svéti Ne bo pesôm dopustil zmagovati. Pa ako vtégne koga smèrt zadéti, Saj vsi so v raji, ki so v bôji pali; Terdnjàvo mâlo lèhko nam bo vzéti!" Zdaj v trumah bobni so zaropotali, Pocàsi bhža vôjska se terdnjàvi, Ki hud napàd imâ prestati kmali. Junakov slavijânskih krêpko stavi V bran majhna trêpa Turku se, germéci Topovi jih ne strašijo, kervâvi Potôci ne, ne meči se blišččči; In ko se rušiti obzidje jame, Junâci nôèejo se še podvréci. To Turku cèrt in jézo še bolj vname, Ker hrabro se bojujejo junaki In jàrmu nočejo vkloniti rame. Pomoči kristijâni nad oblaki Pa čakajo od vôjnih trum gospoda, Ki pômoc môre dati v sili vsaki.
Kakor pripčlje solnce se od vzhoda, Lemnjanom pride zdaj devica mila, Po nji otčta Lemni je sloboda; Hrabr6st jo njena večno bo slavila.


Boj.
Kot mravelj iz mravljišča tja po travi, Krog Lčmne turška vojska se razlije, Šatore terdne si okrdg postavi, Da skoraj mčsto se mej njimi skrije; Pripravlja skerbno se za b6j kervavi, Pogiim in serd vsem iz obraza sije; Barjak na mčsto htiče zasaditi In križa svčto znamenje' zdrobiti.
Velike tii nabijajo topdve, Tam urno meče brusijo široke, Spet drugi ogledujejo zidtive, Pristavljajo tja 16jtre k njim vis6ke, Poskušajo prilčsti na robtive; Okr<5g si jame kopljejo globoko; V šattiri v6jvodi v posvčt so zbrani, Kako začeli bi, na ktčri str&ni.
Ošabno pogledujejo terdnjavo, Groze branilcem vsem strašn6 osvčto: Da vsč jih dčli bodejo ob glavo, Ko zrelo žito, kedar bo požčto, Al kedar kosec pokosi vprčk travo; Da vsč imetje bode jim odvzeto, Da bodo vsč poderli in sežgali, Še kamni vsi ne celi vkup ostali.
A ne sovražnika grozno število, Ne vsč njegovo skerbno pripravljanje, Da bi polastil se terdnjave s silo, Ne žuganje in ne zaničevanje Ne straši njih, ki varuje jih krilo Terdnjave, ktčra škit je m6čen za-nje; Serčnost se oživi, pogum jim vname, Nevarnost taka upa jim ne vzame.
Vsa truma je pred poveljnikom zbrana, Ki jej besedo krepko prigovarja: „Vesčli, bratje! ura nam je dana, Ki je ne plati kup zlata, denarja, Da-si prihčdnjest njčna nam neznana In ura je le bojnega viharja; Vendar, saj včmo, da brez b6ja zmage Ne m6re biti, treba je na vrage!"
„Prišel je čas, da hrabrost slavijansko Spet Turku vidno moremo skazati; Naj oživi spet viteštvo kerščansko, Za vero treba zdaj je bojevati, Osramotiti m6č mohamedansko, Če tudi moramo življenje dati; Saj slavno je na bojnem polji pasti, Rešiti d6m sovragove oblasti."
„Ne bojmo se! Gosp6d, ki vsem pomaga, Ki v njega upajo neomahljivo, Od kterega edino pride zmaga Vsem, ki na pOmoč kličejo ga živo, Pred kterim nič ne zmOre mčo sovraga, On ima m6č čez vse neobsegljivo; On z nami bo in pomočjo njegOvo Vkrotili bomo m6č sovražnikovo."
„Če tudi nas le majhna je peščica, Ne bOjmo se! ker sam gospod nas vodi, Od kterega občrne se puščica; Kjer on je, tamkaj zmaga je povsOdi In se nikoli ne godi krivica; Pred njim se trčsejo sveta narodi; Njegovi sklepi so ljudem neznani, Po čudnih pOtih svoje on ohrani."
„Kot nékdaj réáil iz velike sile Gospód je Izraelce čudovito, Ko spóne so Madjánov jih težile, Ki so ob žčtvi jim jemáli žito Ter vničevali vselej, kar rodile Plodné so njive in nij bilo skrito: Takó bo tudi nam pomagal v sili, Da bomo slavno zmago zadobili!"
Beséde té veséljem vse navdájo, Sercnóst, pogúm zdaj v pérsi se jim vleže, Strahú junáci v mésti ne poznájo, Ne mislijo zdaj več na bójne tčže, Če tréba je, življenje radi dajo, Drug drugemu radósten v róko sčže, Vsi sklénejo svetó v obljubi svóji, Braniti hrabro se al pasti v bóji.
Nóé témna, zadnja še pred bitvo mine, Nap6čil íé je jásni dán, dán bfija, Zdaj Turki, kot razdražene zverine, Ki več jih je kot preganjálcev roja, Hité pogumno pred zidú višine, Pustivši za sebój ležišča svója. V verstáh obstópijo berž mésto malo, íakáje, kdaj se znamenje bo dalo.
Topôvi so v. terdnjâvo zagerméli In krik surôv Turčinov se razléga, Vsè vpije: „Allah! Allah!" tam v kardéli, Ki krôg obzidja sèm ter tjà zé béga; Z obzidja pa odméva glas veséli Iz ust Lemnjànov: „Jezus! Jezus!" njêga Kliôéêi krêpko siičejo vsi mêce, Podâti trûma se nikakor nêee.
Če tudi Turki pridejo serditi Na vèrh zidu kjé, da prišli bi v mésto, Že càkajo jih kristijâni skriti, Pehajo jih povsodi tjà na césto, Da cépajo v propàd mertvi, pobiti, Ki mislili so zmago sêbi zvésto. Okrôg lezé sovrâgi pomoijêni Kot listje, ki odpâlo je v jeséni.
A tudi kristijânov smèrt je mnôgo Nepodkupljivim mečem k tlàm pobila, Vendàr sovrâgom vécjo še nadlôgo Kakôr lemnjânski trumi je stvorila; A še podâlo nij se mésto vbôgo, Da-si je tudi rôka omahnila, Nehâlo marsikômu sèrce biti, Goréce, svéti križ in dôm rešiti.
Lemnjâni bràte vidijo ležčče Y preliti kèrvi iz-mej svoje sréde, A v zgubi tej ne čutijo nesréce, Iz ust jim maloserčne nij beséde, Sercé za-to strahu jim ne trepčče, T<J ne napràvija jim nevarne zméde; Pogum junaški v pèrsili tô jim vnémlje,, Navdušenost še vécja vsè objémlje.
Iz nôva planejo z moôjô Lemnjâni Na Turke bolj in bolj še divjajôce, Vodnikovi besédi vsi so vdàni, Ki jih peljôc do zmage priti hiiče ; Povsôdi pâdajo nekristijàni, Nikjér čez zid jim priti nij mogôëe, Nikjér se zmaga z njimi več ne druži, Napad njih kristijânom v slavo služi.
Tako kot plamen pri požara huje Naprèj hiti in hôce vse dosčči, Ko véter še mocân ga pospešuje: Tako povêljnik ide spréd goréci S kardélom svojim, ktéro napeljuje, Kot hôtel čez obzidje bi se vrčči Na Turka, ki ga žč izguba straši, Da zmagan onemôre, se oplaši.
A kakor lovec, ki po gozdi stika, Streli na tico, smerti si ne svčsto: Tak6 zadčnc krogla poveljnika, Ki priveršei od Turka sem čez cesto, V njegtivem sčrci rana je velika, Ki prej za včro, dčm je bilo zvčsto. KervI junaške lije p6tok vrčči, In kmalu duša se telčsa 16či.
Kakor oblake strčle m6č prošine In v hipi jih pretčrga in razžene: Iz kristijanskih sere pogum izgfne; Branilci mčnijo se izgubljene, Ko vzame smert vodnika v svoje trn i ne, Obup in strah objčmlje zapuščene, Vsi plahi begajo, nij mar jim zmaga, Saj šla je s poveljnikom srčča blaga.
Nadloga kristijanov Turke vname, Da svoje vse moči zberd iz nova; Veselo vriskati vsa truma jame In upaj6č, da zmaga je got6va, Ter mesto brez moči v posest zdaj vzame, Na Lčmno vdari vojska spet sur6va, Ki brez povgljnika že omagiije, Na trumo, ki vodnika potrebuje.
Zgubljena bode Lčmna, saj otčti Ne morejo je njčne male straže, Če na-njo neče se neb6 ozrčti In milosti potrčbne jej ne skaže; Sovražniki začno zdaj moč imčti, A kristijanom vidno sreča laže; Ž6 d6bil Turek je obzidja mnogo, Zdaj, zdaj njegovo bode mesto vbogo T
Stresujejo se mestna glavna vrata, Odpali bodo kmalu vsi zapahi, Oboje podkopava že lopata; Kaj hočejo zdaj kristijani v strahi? Ko mogel bi, rad rčšil brat bi brata j Da so zgubljeni, mislijo vsi plahi; Ko se sovražnik bo polastil vhOda, Braniti se potem bilč bi škoda.
Tak6 kot časi naenkrat posije Rumeno solnce in svetlo nastane, Ko prčj nebo oblak teman pokrije,. In sile so nevlhtine prognane, Ki žugale so strašne podertije, Potem pa lepe lire spet so dane: Tako device zdaj obraz prekrasni Lemnjanom čelo temno vsem razjasni.
V vojakov srido stopi ta devica, Ki lipša je, ko zarija nebisa, Serčndst jej rudeči cvetica lica, Nepremagljiva mič iz vsakega očesa Prečiidno sije jej, in bolj, ko tica, Ima gibkejšo, lipšo rast telisa; Junaci pa spoznajo koj prekrasno In: „Marula!" zakličejo soglasno.
„Jaz Marula sem, vašega vodnika Sem prava hči in svojega očeta Čem biti vredna, biti njemu dlka!" T6 bila govorica je dekleta. Vojake vse prošine mič velika, Serčndst se verne spet jim prej odvzčta; Potim obliko viršno si odmiče In v haljo se očitovo oblice.
Devica šibka teško si čelado Pokrije svojo zlatolaso glavo, Desnico nižno prime dekle mlado Očitno sabljo, ostro in kervavo, Vihtilo bi jo za rešitev rado, Ž nji kristijanom dibilo zdaj slavo, Ko zmago srično ž njo bi zadobilo Ter dragi dim sovragov oprostilo.
Krepki zasuče sabljo pred vojaki, Povzdigne glas in pravi jim gorčče: „Oj, bratje, Slavijani, vi junaki, Ne bdjte se nevarnosti grozčče! Bodite hrabri zdaj, kot v sili vsaki, Še nij nam zatonilo solnce sreče; Nikar naroda slave ne temnite, Dolžnost je vam, da za-njo se borite!"
„Pred sabo vidite le žčnsko stati, Ki, šibka, ne pozna še bojne sile, In vendar h6če v boj vas popeljati, Da vaše bodo se moči združile; Mogoče še je, vraga pokončati, Rešitve ure nij so še odbile; Naj tudi šibka, slaba sem deklica, Vendar čem vaša biti zdaj vodnica!"
„Če boste v hrabrosti deklici taki, Ki meča nikdar v r6ci nij imčla, Vi prekositi dali se, vojaki, Vam laver nikdar včnčal ne bo čela! Al nččete ostati več junaki? Vas malosčrčnost bode zdaj prevzčla? Pokažite junaško mčč, vi verli; Al zmagamo, al bomo vsi umerli!"
„Umorjenega očita duh naj vidi Zdaj nas, ko sopet na Turčina grimo, V serčnisti vsakdo nas enak mu bidi, Sovražniku podati se ne s mimo, Bodimo eden, kakor smo si v rodi, Da je v edinosti le zmaga, vimo; Zaupajmo v neba pomič neznano, Pojdite na sovražnika za mano!"
Kot viter hud raznese kup pepila In iskro malo, ki jo v sebi skriva, Upiše, da spet se je vplamenila: Taki je Marule beseda živa Vojaškim sercem strah, obup odvzila, Da serčnošt se zbudi neomahljiva; Vso mič zberi še enkrat kristijani In vdarijo se spet z Mohamedani.
Mič oživljena jim serci navdaja, Junaško veržejo se na Turčina, Ki k novemu napadu sam prihaja; Poji se sopet kerviji ravnina In silovit in strašen bij postaja; Taki se divja ne mori zverina! Nesričen kraj, kjer bij kervav se bije In zemlja kri otrik nji lastnih pije!
Lemnjani veržejo se iz terdnjave Na plan, ki širi daleč se ok61i, V verstah kot snopja kope so kervave, Pobiti so sovražniki ohOli, A redke le leže lemnjanske glave, Ker kristijan Se mečem v roci moli; Turčin se komaj še deržati mOre, Izguba tolika mu, nič podpore!
Pogum junaški kristijane vžiga, Nevidno vodi jih vodnik vmorjeni, Zvesto posnčmajo v scrčnosti vsi ga, In žar z nebes jim sije zaželjeni, PomOč neba jih k slavni zmagi dviga; Zajčti zad so Turki preplašeni, Ko pridejo Lemnjanom trume nove; Sedaj so svesti zmage si gotOve.
SerčnOst in hrabrost Turkom je zamerla, Izguba jih velika ostrašila, Nadloga terdni zmage up poderla, Od njih obraz svoj srčča obernila, Do zmage p6ta jčzna jim zaperla, A kristijanom jasno zasvetila; Premagani zbeže Mohamedani In Lemna prosta,- prosti so Lemnjani t
Leže pred mestom mertvi, vmirajčči, Na tlčh razbit se polumčsec svčti, Kervi usehnil p6tok je tekoči, In v Lemni kristijani, hvale vnčti, Gosp6du vojnih trum, ki dal pomoči, In zmago je, začnejo hvalo pčti. Sovražnikovo sterto je orožje, Mog6čno bliska znamenje se božje.

Življenje in pésni
Franje Ser. Cimperman-a.
Zveri nar&va je, da zver sovr&ži, Sovražne so stvari si vs& in tuje; Ljubčzen, človek ti! človeku k&ži, Nad vsk stvarjenje 6na te dviguje; Kdor iim bistri, človeku sčrce bl&ži, Terpljšnje on vesoljno polajštije; Kdor blago rabi m6č kar mu je dane, Brez plčda mu življenje ne ostane.
Boris Miran.
i&ko neusmiljena Parka tudi stoperv y pozni starosti prestriže nit življenja kakemu dušnemu velikanu, kateri je, vnet za povzdigo lastnega rodu, naj blažije svoje moči obračal v njegovo prosveto, gotovo bridko občutijo njegovi
zemljaki, kaj jim je odvzetega v njem. Vendar pa takov skeleč občutek izgubo precej svoje ostrosti, če se pomisli, da to po natvornem zakoni ravno nij moglo drugače biti, kajti človek, rojen iz žene, živi le kratek čas. Tudi biva v bogatili duševnih zakladih, ki jih zapusti takov velikan, njegov „boljši del" vedno mej narodom, kateri mu hvaležen hrani spomin v svojih persih, ga vesel šteje mej svoje zaslužne može ter ponosen stavi drugim pijonirjem na duševnem polji v izgled in posnemanje. Bridkejši občutki pa se polaste prijatelja omike in napredka, zlasti pri nas, ako neizprosljive smerti ostra puščica zadene mladega aposteljna prosvete in sicer v dobi, ko so naj lepše se začele razvijati njegovega kvišku hrepenečega duha moči, ter je že marsikedo v tihi radosti pričakoval od njega, da bo postal terdna podpora svoje nesrečne domovine. Ako-pram pa takov oznanovalec in širftelj omike še nij popolnem izveršil svoje vzvišene misije, vendar se spodobi, da mu zaradi njegovega neutrud-ljivega in resnega hrepenenja postavimo na lite-
rarnem polji spominek, primeren njegovim zaslugam in v izpodbudo njegovim verstnikom.
O mladem moži, katerega je, na veliko škodo našega rodu, smert prezgodaj odpeljala v svoje tiho kraljestvo, ima poročati pisalec teh verst, kar je za-nj precej teška naloga, in sicer ne za-to, kakor bi mu manjkalo pripravnih ma-terijalij, temuč le iz tega vzroka, ker je bil po natvorni vezi ozko združen z njim, o komur mu je govoriti. Po navedenem razlogu bi ne bilo torej nikako čudo, ko bi nas bratovska ljubezen in pieteta do ranjkega pesnika'nekoliko zapeljale, da bi preveč „con amore" naslikali njegovo podobo za našo literarno zgodovino; toda, vsčga nepotrebnega povzdiganja na troške resnice nas je, na veliko olajšanje našega dela, v pervi versti rešil pesnik sam, ker je zapustil takovih proizvodov, katerim nij treba druzega, nego poštenega priznanja, in drugič vtegne okolnost, da smo sfe pesnikom ene kervi, sliižiti tem vferstam le v korist, kajti brez vse lastne hvale smemo povedati, da nobeden njegovih prijateljev nij vžival
pri njem tolikega zaupanja, kakor mi, in zaradi tega je tudi le nam, ki ga popolnem poznamo, mogoče, pisati veljavno njegovo biografijo.
Date o zunanjem življenji našega pesnika, sžs katerimi zamoremo postreči čestitim bralcem, so revne in čisto vsakdanje.
Sin , preprostih kmetskih starišev , očeta Andrej-a Cimperman-a in matere Marije Brezovar-jeve, rojen je bil Franjo Ser. Cimperman v Ljubljani 3. septembra leta 1852. Iz njegovih otroških let se ne ve poročiti druzega, nego da je imel kot mlad deček hucfo bolezen na očeh, koja mu je za vselej nekoliko izpridila prej bistri poglfed in to mu je pozneje v življenji delalo mnogo težav. Ko je Fr. Cimperman toliko odrastel, da je bil sposoben za obiskavanje ljudske šole, poslali so ga stariši v tukajšno glavno mestno šolo pri sv. Jakob-u, kjer se je verlo obnašal in v zadnjem razredi celo pervi dobil „zlate bukve", ki jih hranimo še zdaj kot dragocen spominek v svoji biblioteki. Po izverstno dokončani ljudski šoli nij imfel naš pesnik nikakega veselja do gimnazije,
kajti razen tega, da bi se mu bile teško omislile potrebne knjige, so ga tudi še brezpametni tovariši plašili, da ne bo mogel tam izhajati zaradi težavnih predmetov i. t. d. Vse to ga je napravilo, da se je šel tekoj ob počitnicah leta 1864 v tukajšno Kleinmayr-ovo tiskarno tiskarstva učit. Ali ne samo, ker je bil še premlad, temuč tudi zaradi slabega vida mu je lastnik tiskarne kmalu nasovetoval, naj se poda rajši sopet v šolo nazaj. Tega nasoveta se pa Fr.Cimperman nij hotel poslu-žiti, kajti šola mu je bila preveč prigrajana. Poskusit je šel rajši novic svojo srečo k enemu ljubljanskih bukvovezov, pa tudi ondi zaradi brutalnega obnašanja pomagačev nij mogel dolgo ostati. Tako mu je minulo eno leto brez vsega sadu. Ko se je približal začetek šol leta 1865, pripravljen je bil sopet za studiranje in pomočijo nekaterih naklonjenih mu gospodov je vstopil tistega leta v I. gimnazijalni razred ter precej ob sklepu šolskega leta izprevidel, da bistrim glavam gimnazija nikakor ne provzrokuje toliko težav, kakor se mu je pravilo. Se ve, izperva mu je šlo terdo. Od
doma se mu je mogla dajati komaj naj potreb-nejša podpora in da-si je bil mej naj boljšimi učenci, vendar še nij imel va-nj nikedo toliko zaupanja, da bi mu bil izročil kako instrukcijo. Tako se je moral boriti raznoverstnim pomanjkanjem do III. gimnazijalnega razreda; tisti čas pa se mu je po dobrosti našega rojaka in takratnega ljubljanskega vicežupana gosp. dr. Jos. Orl-a podelila Jarnej Zalokar-jeva štipendija petdesetih goldinarjev in ta štipendija mu je bila od takrat naprej edini gotovi pripomoček, daje bil v stani nadaljevati svoje študije, katere je veršil vedno odličnim vspehom. Dobil je tudi nekatere instrukcije in marsikedo, ki je znabiti slutil njegov redki talent, jel mu je kazati prijazno lice ter na eden ali drug način pospeševati njegovo resno prizadetije. Terdnega zdravija je prišel tako v VIII. gimnazijalni razred. Začele so ga že mučiti skerbi za prihodnjest, kajti njegova naj ljubša ideja je bila, po doveršeni gimnaziji lotiti se filosofičnih študij, katere so
naj bolje harmonirale z drugimi njegovimi namerami. Skerbi za „vsakdanji kruli" na tujem sta ga bila rešila plemeniti gosp. dr. J. R. Razlag in ljudoljubni gosp. dr. Greg. Krek z obljubo: da bosta po svoji moči skerbela za-nj, kedar bo prišel na univerzo. Od teh mož potolažen je mirnejši gledal bodočnosti v obr&z, a leta 1873 meseca februarija zboli kar nanagloma tako, da je moral izostati iz šole; vendar je po nekoliko dnevih sopet toliko ozdravel, da je mogel hoditi dalje poslušat prednašanja gg. profesorjev.
Toda, njegovega življenja ure so bile že
štete.
Meseca aprila je začel na novo bolehati in kljubu vsemu prigovarjanju od starišev in naše strani se nij dal odverniti od daljnih študij. Po-slednjič pa so, menimo, sami gg. profesorji zapazili, kako dan za dnevom hira in ostro so mu. prepovedali v šolo hoditi, dokler ne bo sopet popolnem krepak. Udal se je tej zapovedi ter izostal iz šole 13. majnika 1873. V časi teh prisiljenih počitnic zadel je našega pesnika udarec,
kakoršen mora čisto zdravemu človeku pretresti dno serca in ki je njemu smert pospešil. Dne 24. majnika 1873 je namreč po večletni bolezni umeri njegov ljubljeni oča in Fr. Cimperman, kakor dober sin, se tudi po naj serčnejših prošnjah nij dal pregovoriti, da bi ga ne bil spremil na kraj miru. Ves onemogel se je pripeljal po pogrebi domov in legel na posteljo, iz katere nij več vstal. Po lastni želji ga je njegov dušni oskerbnik gosp. J. Rozman previdel tolažili vere in genilo je gledalca, ko je, sam nezmožen po konci se deržati, materino pomočijo podpert klečeč prejel obhajilo. — Bolezen, želodečna merzlica, postajala je vedno nevarnejša in zdravnik nam je povedal, naj si bomo naj hujšega v svesti. Na naše vprašanje, kaj naj se zgodi z njegovimi pesnimi, ko bi se primerilo, da več ne ozdravi, odgovoril je, nam roko v slovo podavši, že slabim glasom: „Kakor je prštv!" Te so bile zadnje besede, ki smo jih govorili z njim. Kriza se je bližala z vsako minuto. Govor je postajal komaj
razumljiv, akopram je bil pesnik še vedno pri
17*
zavesti. Želeli smo že, da mu neha brezkonečno terpljenje, in to se je bilo kmalu tudi zgodilo.
Dne 30. majnika zjutraj ob 43/4 ure je nehalo biti blago pesnikovo serce. —
Ko so prijatelji in čestilei po mertvaških listih izvedeli, da Fr. Cimperman-a nij več, vladala je mej njimi globoka žalost in kako so ga cenili in poštovali priča to, da so mu prostovoljno in lastnimi močmi napravili slovesen pogreb.
Dne 31. majnika 1873, popoludne ob 4. uri, v naj slabšem vremenu, mej snegom in dežjem, peljalo se je truplo ranjkega pesnika na lepem mertv4škem vozi, spremljano od gg. profesorjev, študentov, prijateljev in čestilcev na pokopališče k sv. Krištofu ter se ondi položilo v na-ročije matere zemlje. *)
V poročilu c. k. ljubljanske višje gimnazije za leto 1873 se bere ob umerlem naslednja
*) Tu imamo spilniti prijitno dolžndst, da se za preskerbljenje in uredbo pogrčba sercno zahvaljujemo Fr. Cimperman-ovim kolegom gg. J. Hauffen-u, A. Rudež-u, J. Vranič-u in Fr. Stajer-ju, katerim je t() prizadejalo d6sti truda in skerbij. Pisalec.
notica: „Am 31. Mai begleitete die Gymnasialjugend mit dem Lehrkörper den nach kurzer Krankheit verstorbenen Octavaner Franz Cimper-man, einen durch ausdauernden Fleiss und un-ermüdetes Streben ausgezeichneten Schüler, zur letzten Ruhestätte." *)
To je vse, kar nam je moči povedati o življenji našega pesnika, kolikor se ga je pokazalo svetu, in sedaj nam ne ostaja druzega, nego da izpregovorfmo o njegovem duševnem razvitku. Predno pa se' to zgodi, ponatisnemo tü. odlomka
*) In da se mu, razen naj lepšega spominka, kojega si je postavil se svojimi pesnimi sam, napravi tudi na gröbi pomenljiv monument, zanamcem kažOe, kje počiva eden naj blažjih sitvov, od katerega se je smčlo pričakovati, da bi bil postal ponös in podpöra svoje domovine, v ta namen je začel naberati njegov plemeniti pokrovitelj gosp. dr. J. R. Razlag doneske pri prijateljih in čestilcih domačih talentov ter se je že nabralo od raznih stranij nekoliko lepih darov. Naj čestiti naši domorödci velikodušno pripomogö, da se ta blaga namera popölnem uresniči!
Pisal ec.
dveh listov, ki sta nam mej drugimi po pesnikovi smerti v našo veliko tolažbo poslana bila od dveh odličnih naših zemljakov, se katerih prijaznim dovoljenjem nja tudi publiciramo. Se tem se menimo naj preje ogniti vsemu oporekanju, kakor da smo fanfaronerji, in drugič se zamore sodba teh dveh mož o ranjkem pesniku kot merodajna smatrati, kajti oba se nahajata na takih stopnjah v javnem in literarnem življenji, da nemata niti naj manjšega vzroka proti nam drugačna nego pravična biti. Pervo pismo se glasi:
„Ne morem Tam povedati, kako žalo me je iznenadila vest o smerti Vašega nadepolnega brata. Imam ga tako živo pred sabo, kakor Vas, in večkrat sem mislil, kako bode mogoče, mu olajšati življenje, ko se bode prišel k nam šolat, da se mu ne bode treba preveč mučiti z lekcijami. Meni se je zdel telesno zelo čverst in zdrav in bi bil vse drugo preje mislil, kakor pa, da mu bode treba skoro v naj lepši dobi življenju slovo dati. Vem, kakova mora biti Vaša bolest, ki ste o njem se toliko ljubeznijo govorili in v
istem smislu tudi v pismu se izrazili, ali ipak se je treba tolažiti, pomislé, kako malo nam dandanes nudi življenje. Pošten in značaj en človek, kojega sercé je zapèrto hlepostim sedanjega sveta, je pravo revšče mej derhâlijo, katere duševna glavna moč je ostudna intriga, poHtični ideal že-lezničine koncesije in namèn življenja mošnja. Kako daleč je naš slovenski soi-disant omikani-svét zé zabredel, ako more narodnjak narodnjaku materijelno uboštvo pred vsèm svetom očitati in ga vendar ne kaznuje občno zaničevanje ! Za boga, ako nas nemški nasprotnik ne uniči, tâkovo narodnjaštvo, kakoršno je sedàj pri nas mero-dâjno, mora nas vsaj politično za kâko desetlétije uničiti. —
Té in enake ideje so mi hodile po glavi, ko je odjénjal pervi vtis, vzbujèn v mêni vsled Vašega žalostnega poročila. Zarés prozaične idêje, a ravno sveta vredne, mej katerim živimo in o katerega vrednosti bi se dalo sè Preširn-om naj bolje soditi :
„Da nij nesrečen, kdor v grobi leži."
Naj bode tedaj ranjkemu zemlja lehka! Bog ve, ali bi ga bila čakala sreča v življenji, ki je bil ko mladenič poln lepih nazorov in vzvišenih nakan, katere obistiniti bi trebalo presukniti naše sedanje razmere, kar pa nij v roci posamesnikov.u
Drugo sicer kratko pa zelo karakteristično pismo je tako:
„Tega se pa vendar nijsem nadejal!--
Vernivši se iz svojega popotovanja v Salz-kammergut dobil sem na mizi drugo cerno, žalostno pismo!*)
Dragi prijatelj! dva taka vdarca, tako naglo, tako nenadno drug za drugem! Koliko morate terpeti! Za očetom izgubili ste brata, Vi brata, naša dežela je izgubila sina, ki je toliko obetal, ki je, tako mlad še, pokazal že, kaj bi mogel biti svoji domovini! To je res žalostna,
*) V pervem teden dnij prej poslanem listu smo porččali ob oččtovi smerti.	Pisalec.
prežalostna osoda naše dežele, da, kar je poštenega, kakor je videti, ne more živeti v njej !"--
(Jos. Stritar.)
In sedaj pojdimo dalje.
Doba, v kateri se je začel Fr. Cimperman poskušati v lastnih pesniških produkcijah, se ne da natanko naznaniti, kajti on je bil izperva proti nam molčeč in stoperv potem, ko smo po posebnem naklučji zapazili, da se je lotil pesni zlagati in smo mu razodeli svoje zanimanje za njegove poskušinje, jih je nam vselej dajal v pregled.
Reči se sme, da se je v 17. leti jel resno pečati se pesništvom in takrat je tudi pervič stopil pred občinstvo se svojo pesnijo „Kriva jablana", katero smo uverstili v začetku te knjige. V imenovani pesni, kakor še v nekaterih drugih, vlada didaktični element, kar nij nikako čudo, ker so bile vsč pisane za nekov pedagogičen list.
Ko je Fr. Cimperman začel ravno dobro pošiljati svoje pesni raznim slovenskim novinam, je jel izdajati naš genijalni kritik in pesnik Stritar svoj do sedaj pri nas še nepreseženi beletristični
list „Zvon." Ta je se svojimi iz ver štirimi sestavki v prozi in verzih in posebno urednikovimi „literarnimi pismi" odperl našemu pesniku nov svet idej in od tačas se je začel kazati v njegovih izdelkih viden napredek. Stritar, v svojih proizvodih po Goethe-jevem uku obdelavajoč le predmete iz življenja, je tako svojim izgledom obudil pri naših mladih pesnikih veselje do natvore in resnice in kar je bilo v njegovem listu pri-občenih pesnij so naj lepše gotovo tiste, katerih pisalci so šli za njim. Kakor je bil velikan An-tej nepremagljiv, dokler se je njegova noga dotikala matere zemlje, sicer pa je tekoj izgubil svojo moč, ko ga je dvignil Herkul kvišku: ravno tako je tudi se pesniki. Ako se derže tal na-tvore, ne bodo nikedar pali v oblast fantazije, katera jih na svojih krilih zamore ponesti le v meglene visočine nerazumljivosti, kamor ne seže pogled zdravih očij in kjer tudi njih same zapusti vsa stvarilna moč. Po Preširn-ovi smerti, ki je bil novic probudil pri nas narodno zavest in ki je stal v svojem sadunosnem življenji mej
svojimi verstniki vzvišen in nepremekljiv na podlagi svojega prepričanja kakor nekedanji kolos na otoku Rhodus-u ter se nij klanjal diktatorič-nim poveljem tačasnega edino pri naših Abderitih vladajočega brezpametnega okusa, ker je prejemal ukaze za stvaritve svojih nesmertnih pesnij le od boginje umetnosti: takrat, se ve, so imeli nekateri napihnjeni možakarji sopet neomejeno oblast v literaturi. Začela je na novo vladati tista smešna ozkosčrenost, ki je skušala na polji umetnosti in specijelno še poezije zabraniti vsako pro-stejše gibanje duha in kateri je bilo naj bolje po všeči, če so vsi domorodci peli le eno pesen, katere nij nobeden drug narod znal. Zato pa je gnal pri Slovencih takrat literarni humbug naj lepše cvetije in malo da ne vse dušne proizvode tiste dobe so rodile samo naj smešnejša brezpamet, religijozna in patrijotična prenapetost in sentimentalnost. Ko bi nam tisti čas nebesa kmalu ne bila poslala druzega velikana, kateri je po Pre-širn-u začeti b6j z nevednostijo in termoglavostijo nadaljeval ter vsem po uku hrepenečim rojakom
lastnimi déli kazal, kaj je lepó in pravo, gotovo bi ie dandenes se ne sméli takó slóbodno gibati na literarnem in političnem polji, kakor se gibljemo. Tá mož, ki si je pridobil za napredek v naši literaturi nesmértne zasluge in katerega v naših dneh naj hujše sovražijo vse tiste iz ante-diluvijálne dóbe še pri nas ostále „vélike glave," ker je njihovim preje pri nas udomácenim in vso dušno povzdigo overajočim predsodkom strupenimi puščicami svoje satire za vselej vničil njihovo národu neizrécno škodljivo eksistenco: tá mož je Franjo Levstik. Njegova delavnost, pričeta v ónem časi skaljenega okusa in sezajoča do naših dnij, je bila sé svojimi izvérstnimi vspéhi poklicala na literarno pólje tudi Stritar-ja, ki je per vi pri nas očitno razvil bandéro slobóde, okrog katerega so se zbirale naj boljše naše moči in posebno je vés mládi svét občudoval njegovo serč-nóst in njegovega plamenečega duhá visoki vzlét ter delal terdne sklépe, kakor on naj blažjimi svojimi močmi pospeševati narodovo omiko. Mnogo Stritar-jevih ucéncev zé déla v raznih krogih za
prosvéto našega ljudstva in naš pesnik, ki nij bil zadnji v tej družbi, je imèltudi v Stri-tar-ju svoj ideal, katéremuse je klanj al. Kakor déla naj vécjih pésnikov drugih národov, takó je Fr. Cimperman študiral tudi neumorno pridnostijo zlasti Preširn-a, Levstik-a in Stritar-ja v njihovih mojsterskih stvaritvah in si takó pridobil svojo zdrávost v mislih in tisto raznovèrst-nost, kar se tiče izbére predmétov za pesniško obdelávanje. Y Fr. Cimperman-ovih pésnih se ne nahaja nikakih sentimentalnih mislij in vsaka od návadnih ljudij kot nevázna prezèrta stvár mu dá impuls za krásno, sèrce dvigajočo pésen. Veseli ga lepôta natvóre, ko se spomládi probudi iz dôlzega zimskega spanja ter okinča, kakor nevésta, kedar gré Ž0nihu naproti, in solza mu pride v oko, ko vidi v jeséni na samotnem kraji umirati cvetočo mládo rožo, katére lepôta bo jutri že vničena. in pozabljena. Vesél oznánja, káko srečo mu je naklonila ljubézen, katera mu izbúja v persih naj slajše pésni in sopet nasprotno, kakó otožno doné „sèrcni glasovi," posvečeni dragi
materi, in v kojih živimi- barvami slika svojo notranjo borbo mej življenjem in idealom! V epieni pesni „Boj pri Lemni" slavi pogumni patrijotizem, ki je rešil po ljutili Mohamedanih v nevarnost prišlo slavijansko zemljo in v „basnih" uči modrost življenja, pa se tudi poetično maščuje za vse njemu stvorjene krivde in povsodi je izbrana prava oblika ter posebno v novejših pesnih se skorej vselej popolnem ujema z ostrimi terjatvami umetnosti. Našemu pesniku pa tudi nij bila poezija le sredstvo, da bi z njim prišel do slave in materijelnega dobička, bila mu je tolažnica, katera mu je časi radostijo polnila njegovo za vse lepo in vzvišeno sprejemljivo serce, v bridkih urah življenja pak je dobival od nje čudodelne panaceje za teške udarce osodine. Kar je doživel se je promenilo pri njem po pesniškem zakoni v pesen in če nam ne moti sodbe bra-tovska ljubezen, menimo, da smemo brez strahu izreči: Fr. Cimperman-u se spodobi mesto mej naj boljšimi pesniki naše z njimi ne prebogate domovine.
Konečno podamo čestitim bralcem še krasno elegijo, posvečeno manom našega pesnika od iz-verstne slovenske pesnice in njegovega plemenitega duha čestilke gospe Lujize Pesjak-ove.
V Ljubljani 28. februarija 1874.
Jos. Cimperman.

V spomin Fr. Ser. Cimperman-a.
3Pripihljali zraki so že mili
In šumljajo nežno nič in dan, V čverstem kaže se zelenem krili
Gora zdaj pogledom in ravan, Gozdi sčnčni sopet so in 16gi, Pčtije glasi se v širnem krogi.
In krasnejše zmeraj še postaja
Vse stvarjenje, ljubi božji svit, Kajti dan za dnevom mu podaja
Kož kraljestvo žlahtni, mladi cvet. Dobro dišla, deteta mi draga, Ki rodila vas je pomlad blaga!
Dobro dišla, da, saj obložiti
Miram z vami — tihi smertni hram, M6ram venci cvetnimi pokriti
Tamkej mesto, ki je sveto nam; In darilo tako se spodobi Njemu, ki počiva v zgodnjem gribi.
Njemu, oj, katčremu zlatila
Komaj žira je življenja pot, Ko žč smertna Parka ga nemila
Popeljala derzno je od tid. Neizricno je zaterla nado, Ko je vničila to bitje mlado.
Toraj rože — riže, in naj mlajše
Po pravici njemu pri stoje, Ker cvetice lipše še in slajše Pivsko mu hranilo je serce. Silile na luč so bilo dneva Kakor cvit, ko solnce ga obsčva.
Pisen zdaj se krepko je glasila V poslavljenje drazega rodu, Željno se je duše oklenila Časi in tožila brez miru. Misel se je promenila v pitje, Vsak občutek v nevenljivo cvitje.
Njina bila je nad serci zmaga, •
Ko donila struna je mehki, Ko ginljive pisni mič je blaga
Mater mu slavila preljubi. In mej pisniki se naj bolj rivni Vendar zdel je pisnik naš pohlevni
Péval je sè vnétostjo globôko,
Ko že njp je bolečine bil, Blizu grôba je tresočo rôko Dcjmu še diâéec vénce vil. Krâsno je, le glejte, kar je splétal, Kôliko pa stôperv je obétal!
Hrepenéee mi sercé žahije, Sklicati želi ga iz višin, Ter bridkôst še misel povikšuje:
Drage je Slovénije bil sin ! Dél je lipovega bil drevésa, Prav iz zdravega izrézan lésa.
Tiižne dvigam k nébesu pogléde
In solzâ usâhne grênkih vir: Pévéeve ne vidiçi slike bléde,
Zvézd samô me čara vécnih mir; Pa njegôva vmés, — kakô blišččča Dôm poslavlja mila in ljubéca!
Lujiza Pesjâk'-ova.
KAZALO.
,	Stran
Bralcu .........1
Pesnikova molitev......10
Kriva jablana.......11
Kranjska dežela.......14
Mladžzni........16
Tožiča tica........17
Na g6ri........19
Slovencem o novem letu 1871 ...	21
Na p61ji........23
Razvaline........24
V žalosti........26
Zima ........27
Opomin k petji.......28
Gorska cvetica.......29
Škerjanec, kaj bežiš iz trave? . . . .31
Le ziblji, metiilj, se od cvčta na cvčt . .	32
Po nesrčči........33
Za gor6........34
n
Le čez ramo tórbo spet.....39
Z bogom oča, z bogom máti ....	40 Kedáj pa verneš se, moj sin? . . . .41
Na pót prijazno solnce sije ....	43
Po póti hódim tih in sam.....44
Moj prijatelj, lépo hvalo.....45
Srččna, lépa ti dolina.....46*
R0ža, róza mlada ti . .	. .47
Bog vam verni! dragi moj ....	48
Bog sprijmi te, studenec živi ....	49
Pozdravljam sereno te, jezéro . . . .	50
Oj, déte, déte kam bežiš?.....52
Oj, málinar moj bérdki ti.....54
Življenje naše je kakor nebó ....	56
Kakó si krásno ti, nebó.....57
Glédi, cvét derži se cvéta ....	58
Majnikova pésen......59
Pomládni dan.......61
Nebó oblačno se razjásni ....	62
Ljubáv do dóma......63
Y spomin Ant. Umek-a . . . . .	65
Slovó od jeséni......67
Plávaj, plávaj, bárka moja ....	75
Na planine........77
Na gróbi mojega očeta .....	79
Odlômek........81
Legenda........85
Mojemu rôdu.......90
Zastavica I........92
Zastavica II........93
Ko jézen pribuči vihar nemili ....	97
Pobéli cvétjem se drevô spomladi ...	98
Zgodi se, da oblačen dan napoči ...	99
Zaslišal sem povelje: Stoj, ne pčti . . .	100
Pozdravljen sčrčno bodi, hrib zeleni . . .	101
Jeruzalem vojščaki razdejali ....	102
Bog sprijmi te, prijazna Vesna mlada . .	103
. Podôbo dala zêmlji ti si raja ....	104
Nastali so nam sopet dnčvi zlati . . . .	105
Novo-poročenemu paru.....106
O jčzero, ki gôzdom si obdano....	107
Oj, mâti včč ne govorijte ....	110
Ljuba mâti, kam se hôcem dčti? . . .	112
Kakô bi vendar tožil, mâti ....	114
Jaz grčm, jaz grém mej daljni svčt . . .	116
Kaj dalje rômam neprestâno ....	118
Zeljàm ne dajam vèc prostora ....	119 In vendar enkrat še, sercč? . . . .120
Beséda màterina.......121
Jézna sréèa.......122
Nebeški mir.......124
M6č domovinske ljubezni.....125
Najdena srčča.......128
Cesar Franjo Josip I. rešitelj ....	130
Sin6či in denes.......134
G6slarjeva smert.......136
Zdrava bodi, draga moja.....137
Po verti sva se sprehajala ....	138
Ne toči, draga, solz nikari ....	139
Nikoli nijsva si dejala.....140
Zašl6 je solnce za gorč.....141
Zdaj stčperv včm, kaj bila si mi ti . . 142
Zlata jaz nčmam ni srebra ....	143
Pčsni so moje, draga, hvalili ....	144 Povčj mi vendar, kaj sem stvčril . . .145 Poglčdi okrčg široko poljč . . . .147
P6tnik, vsaj pri nas ostani ....	148
Čudno svatovanje......151
Vasovalec........154
O basni........159
Predgovor........173
Natvčra izvoljena učenica .... 175
Enon6čini kralj.......176
Popčtnik in nčč.......179
Nezadovoljni kmetic......181
Prevarljivo jabolko......183
Slavec in vrabec......186
Kuri.........189
Zajec.........191
S61nčnica in germ......193
Starec pod drevčsom.....195
Lastni prid........197
Kaplja.........199
Veverici........201
Ščuka........202
Volk I. H. m........204
Medved in volk......211
.........212
Sčinkovec in slavec......213
Sternad . . . •.....214
Pčnici.........215
N6č in dan........
Sorodnost........220
Včrii s6kol zasmehovan.....222
Gol6b in vran.......224
Jablan in smrčka . •.....226
Pokdp zime.......228
Studenec izpoznan......230
Boj pri Lčmni.......235
Življenje in pesni Fr. Ser. Cimperman-a . .	252
Popravek.
Na strani 105 v sonetu 6. verzu naj se namestu: „Na drivji sladko tu poj 6 kardela",
bere pravilno: „Na drčvji sladko ttc poj6 kardela".