Dr. Fran Windischer
Zadeve naše trgovine
Iz predsednikovega govora na občnem zboru Irg. društva Merkur za Slovenijo.
Že več lei niso všečne
prilike v naši domači trgovini
in tudi za preteklo leto žal ni mogoče trditi, da so se izboljšale gospodarske razmere v trgovini. Položaj je negotov in je trgovanje težavno tako za trgovca na debelo kakor za trgovca na drobno. Gmotni položaj trgovstva je oslabel. Mnogo samostojnih trgovcev je zapadlo gospodarski smrti. Število konkurzov je še jako visoko. Mnogi pridni stari gospodarji so prišli v plačilne težave ter morali iskati poravnave za svoje obveze. V trgovini na debelo je treba velike previdnosti, pa navzlic temu ni mogoče ogniti se mnogim izgubam. Položaj trgovca na drobno je neugoden Število novih trgovin se množi, kupovalna sila odjemalcev v mestih kakor na deželi pa močno pada, ker mora tako naš kmetovalec kakor javni in zasebni nameščenec najskrbnejše obračati svoje pičle dohodke. Ob veliki denarni suši svet skrbno ravna / denarjem in kupuje samo najpotrebnejše. Pri tem je dejstvo, da treba prodajati mnogo blaga tako v oblačilni kakor v hranilni stroki na upanje in obroke. Zadolževanje raste in število tistih, ki v gotovini 'plačujejo, postaja vedno manjše. V trdih prilikah in ob slabih kupčijah je neogibno treba štediti, pa se kot usedlina vseh teti neugodnih gospodarskih razmer občuteva
znatna brezposelnost
prav neprijetno. Število tistih, ki službe in mesta iščejo, je dokaj večje nego število razpoložnih mest in služb. Mnogo pridnih in veščih nameščencev prihaja tako v neblag in skrbipoln položaj, ki se žalibog jasno dovolj vidi pri naši posredovalnici služb. Pomanjkanje služb in mest je pojav, ki se po vojski pojavlja ne samo pri nas. Prilike so se proti predvojnim časom bistveno izpremenile. Slabi položaj vpokojencev, ki prejemajo le skromne in nezadostne pokojnine, bridki položaj številnih reducirancev, katerih šievilo vedno narašča, privaja do tega, da je borba in tekmovanje za mesta in službe v privatnih podjetjih mnogo ostrejša v naših dneh, kakor smo je bili prej vajeni. Civilni in vojaški vpokojenci so bili prej dobro ali vsaj zadostno preskrbljeni in so se redko potegovali
za službe in postranski zaslužek. Dandanes imamo iz znanih razlogov dovolj razmeroma mladih vpokojencev in mnogo reducirancev, ki se vsi oglašajo kot tekmeci na trgu za službe in mesta. Ta pojav prav bistveno učinkuje na razmere in ostri položaj. Predrugačile so se tudi prilike za žene, kajti število ženskih uslužbenk tako v javnih kakor v zasebnih službah je močno naraslo in še narašča, pa je na ta način število interesentov za privatne in javne službe jako poskočilo v breme moških interesentov. Nujno želimo, da se
položaj državnih in javnih nameščencev
izboljša. Le tako je mogoče dobili dober uradniški ustroj. Le pod tem pogojem je mogoče misliti, da postane služba pri državi zopet vabljiva za spretne in darovite ljudi, sicer je državi v največjo škodo, ako vse, kai je dai ovitega in sposobnega, stopa v zasebne službe in proste poklice, dočim si mora državna uprava pomagati z onim, kar drugod ne najde mesta. Slaba za državo, ako si mora pomagati samo z duševnimi poberovci! Državna uprava mora trpeti neposredno in posredno, ako so v trdi borbi, ki se razvija vsak dan za pride in koristi, na njeni strani slabiči, na sirani zasebnikov s svojimi interesi pa samo spretne, umne in vešče glave. Država treba za svojo upravo talentiranih ljudi in jih more dobili samo, ako jim nudi v gmotnem in moralnem pogledu primerno in vabljivo ekzistenco.
V	naši javnosti se zadnja leta mnogo govori o nemoralnosti, ki je zašla v naše javno življenje, o takozvani korupciji, o kateri trdijo, da se je razpasla prebujno med našim uradništvom v gotovih strokah uprave lo je veliko zlo na sebi, ker trpi s tem naše prizadevanje, da konsolidiramo čimbolj svojo mlado državo, zlo pa je tudi zategadelj, ker prihajamo v širnem svetu na slab glas, kar je jako škodljivo za nas kol narod v moralnem pogledu, pa tudi v gmotnem pogledu, zakaj kulturni narodi se branijo sklepati kupčijske posle z državljani takih držav, v katerih se je razjedla črvivost. Naša korist in naš trud bodi, da ozdravijo oni deli naše uprave, ki so bolni na tej kužni bolezni. 7.lasti trgovski in obrtniški krogi imajo največ koristi od tega, da je državna uprava čista in dobra. Mislimo, da je prav, da tudi mi na svojih zborih poudarjamo potrebo čiste in poštene uprave, a da hkrati tudi poudarimo potrebo, da je treba državne uradnike in javne uslužbence vseh vrst v gmotnem pogledu postaviti tako, da morejo pošteno živeti in da se morejo čutiti polnovredne državljane. Mi se še spominjamo časov le predobro, ko je bil uradniški stan spoštovan stan in stan, ki je vabil v svoje vrste najboljše mlade sile iz vseh stanov. V tem pogledu pri nas ne bo boljše, dokler se državnim uradnikom in javnim nameščencem ne zagotovi dovolj ugoden gmotni položaj in pa taka stalnost v službi, da uradnik ne bo igrača v rokah vsakokratnih političnih kapric.
V	neblagih gospodarskih razmerah je za domačega nastanjenega trgovca zadnja leta prava šiba postalo
nedovoljeno krošnjarjenje
z blagom od kraja do kraja ter od hiše do hiše in temu slično detajlno potovanje, to je obiskovanje zasebnih strank, ki ponujanega blaga ne potrebujejo v svojem kupčijskem tibratu, zaradi zbiranja naročil, odnosno
prodaje ponujanega blaga. Škoda, storjena nastanjenemu trgovcu, je velika in težka, pa je razumljivo, da je proti nedopustnemu krošnjarstvu vseh vrst velika nevolja in nezadovoljnost med domačo nastanjeno trgovino. Tudi mi moramo z vso odločnostjo zahtevati, da poklicana državna oblastva z vso odločnostjo zatirajo gospodarsko kvarno kroš-njarstvo in nedopustno agentovanje.
Pri srcu nam je bila
splošna in strokovna izobrazba
in v svojem skromnem delokrogu smo se trudili pripomoči ji do širjenja.
Naš podmladek ni tako izobražen niti strokovno niti splošno in zlasti ne jezikovno, kakor bi bilo dandanes potrebno. Za kontorske službe pa tudi za potniški in posredovalni poklic je
pomanjkanje jezikovnega znanja
občuten nedostatek. Resnica, ki jo vsi vidimo, je, da znanje tujih jezikov pri naši mladini nevarno nazaduje. Za nekaj let bo umetnost dobiti uslužbenca, ki bo obvladal nemščino ali laščino. Pouk v naših šolah v tem pogledu potrebuje brezdvomno reforme. Tujim jezikom treba posvetili dokaj večjo nego in pozornost. Tudi znanje srbohrvaščine ni tako, kakor je — in še bolj postane — potrebno. Neprijetno je dejstvo, da je
zanimanje za strokovne knjige
zelo majhno in se celo knjige kakor »Trgovska korespondenca« zelo počasno prodajajo. Ko si danes dajemo račun o preleklem letu, je treba opozoriti tudi na okolnost, da je
zanimanje za lastne organizacije
in naprave med trgovskim stanom zelo slabo in nezadostno. Naše društvo, ki je matica stanovskih trgovskih združb, šteje samo 1086 Članov in sicer ne več kakor 328 trgovcev in 717 trgovskih sotrudnikov. Pri tem je treba zaradi primere poklicati si v spomin, da znaša število trgovcev v Sloveniji okoli 12.000. Mlačnost opažamo pri organizacijah pa ludi pri številu naročnikov za liste, ki sc noč in dan trudijo za trgovski prid in korist. Neverjetno malo je število naročnikov »Trgovskega Tista« in žaljivo pičlo je število naročnikov na naš lepi in skrbno urejevani mesečnik »Trgovski Tovariš«, ki ga naše društvo izdaja z največjo požrtvovalnostjo in za katero se nesebično trudi naš podpredsednik g. Josip ). Kavčič.
Mlačnost in nezanimanost opažamo tudi pri prireditvah, bodisi da gre za shode in za konference, bodisi da gre za občne zbore. Pri vseh takih prilikah vidimo, v kako sramotno majhnem številu prihajajo trgovci, dasi gre za njih najvažnejo korist. Vsak se zanaša, da opravijo drugi zanj, pozabi pa, da je življenje borba, v kateri se mora vsakdo boriti za svojo srečo. Stanovska zavednost, stanovska čuječnost, stanovski solidarizem	»
je žaljivo zaostal. To škodi ugledu trgovskega stanu in slabi prizadevanje in dobro voljo tistih, ki nastopajo kot vodniki za trgovsko stvar. Resnica je sicer, da je masa okorna in da daje pogon za napredek navadno živahnejša manjšina, ali za vodnika je vse druga pobuda, ako sc na shodih in občnih zborih pokažejo v velikem in impozantnem šlevilu tisti, za katerih koristi in pravice se bore stanovski vodniki in prvaki. Resnica je,
da je danes iežka borba v živem gospodarskem življenju. Resnica je, da je mnogo truda in dela opravljenega zaman, ali dejstvo je vendar, da je organizacijam vseh vrst v nehvaležnem Okolju opravljati težko in hepogrešno potrebno delo. Neogibno jc treba, da Se trgovski stan oklepa' udano in VCfno svojih organizacij, kajti, če danes ni vse tako, kakor bi' si želeli, je treba pri tem pomisliti, kako bi bilo, ako bi se po svojih organizacijah rte branili in čuječe ne borili za svoje koristi. Ako bi: opešale naše organizacije, bi mlačneži v stanu samem stoprav videli , kako hitro bi v svojem obratu samem čutili, da ni več na braniku skrbne organizacije. Naše organizacije so potrebne in njih delo bo tem uspešnejše in tem rodovitnejše, čim večje bo zanimanje stanu za njihovo delo. Organizacija je mrtev tvor, duh in živi vodniki, podpirani od svojih tovarišev, so tisti, ki prinesejo življenje, delo, borbenost in veljavo v organizacije.
Znano dejstvo je, da v naši trgovini zadnja leta hitro narašča število novih trgovcev. Ob takem pojavu mora priti ob razmeroma mafem števiTvr našega prebivalstva na skromnem ozemlju v doglednem času db: tega,, da bo potreba precej pokrita in bodo zato
izgledi za gospodarsko osamosvojo	v
malo vabljivi, ako ne naravnost neugodni. Naša slovenska trgovina je razmeroma mlada. Včasih je bilo obče v navadi, da so trgovski sofrudnikr po razmeroma kratki dobi službovanja v starosti 28 do 40 let postajali! samostojni. Cilj in smoter mladih trgovcev je bil osamosvojili se in sr zgraditi svojo hišo. Razmeroma malo število trgovskih sotrudnikov je bilo v prejšnji dobi pri nas vse do konca v službenem razmerju. Podjetni in stremeči, zlasti tisti, ki niso prišli v kako veliko trgovsko hišo, ki je nudila vabljive plače v poznejših letih, so začeli na svoje in se navadno tudi držali. To je bilo pri nas nekako pravilo, dejal bi navadna življenska pot. V takih razmerah so bile
socijalne prilike v trgovini
pri nas dokaj milejše. Moment delojemalski ni stopal toliko v ospredje, saj je že mlad trgovski sotrudnik in pomočnik mislil na prihodnost, ko1 bo sam gospodar. Na drugi strani je tudi skrb za stara leta bila manjša, ker je pretežna večina prihajala do trgovske samostojnosti. Dandanes pa' se tudi pri nas, v našem gospodarsko še svežem narodu že dela drugo okolje in prilike postajajo take, da bo velik del naslovljencev ostal v delovnem razmerju tudi pri nas vse življenje. Dober del nameščencev ne pride do trgovske samostojnosti. S temi okolnostmi je Ireba računati, pa dosledno temu tudi voditi računa o lem, da bo
vprašanje starostne preskrbe
in preskrbe za delanezmožnost postajalo vse aktualnejše ludi v naši trgovini.	s
Mislili bo treba pravočasno na to, da se trgovskemu naraščaju in dokaj številnemu stanu trgovskih naslovljencev vseh vrst omogoči preskrba za starost tudi v primeru, da ne pride do gospodarske samostojnosti v trgovini. V tem pogledu ne sme motiti okolnost, da bi zakon, kateri bi uvedel splošno preskrbo uslužbencev teh vrst za starost in
onemoglost, obširil tudi tiste uslužbence, kateri bi pozneje enkrat vendar postali samostojni trgovci. Zakaj dejstvo je, da sc v današnjih gospodarsko neblagih časih tudi v krogu obrtnih in trgovskih gospodarjev vse bolj utrjuje prepričanje, da je umestno in poželjno poskrbeti za naprave, katere zagotavljajo trgovcu in obrtniku za bolezen, za onemoglost in za starost izvestno preskrbo. Danes že opažamo, da ie obrtni in trgovski gospodar, ki v skromnem obsegu obrtuje in trguje, pogosto na slabšem v primeru s svojim uslužbencem, ako ga zadene nesreča bolezni in onemoglosli. Osobito velja to za take male gospodarje, katerih zaslužek v prvi vrsti sloni na tem, kar sami pridobe. Treba priznati, da je bilo pri nas, ki vsi živimo v malih in pohlevnih razmerah, dokaj razumevanja, kadar je šlo za uvajanje socijalnih naprav. Vprašanje nedeljskega počitka se je na primer pri nas v prvem desetletju tega stoletja rešilo gladko in brez onega nevarnega trenja, ki ga je bilo opažati drugod po velikih gospodarskih središčih. To ni okolnost, katero je omalovaževati. Tam, kjer prepad med velikim ugodnikom po blagu in med človekom, ki služi, ni prevelik, je vsepovsod lažje dobiti umevanje za socialne zahteve. V Parizu imajo nedeljski počitek stoprav od leta 1907 in nedavno umrli veliki dobrotnik in trgovec, ustanovitelj znamenite trgovine »Samaritaine« v Parizu, gospod Cignacg do leta 1907, ko je že 60. leto prekoračil, ni poznal svobodne nedelje. Razmere so take, da bo Ireba pri nas buditi, širiti in globiti razumevanje za preskrbo ob onemoglosti in na starost tudi za številen krog trgovskih nameščencev in sotrudnikov. Brez nasprotja ne pojde, ah so zahteve, ki si same utirajo pot, tako so mogočne. V tem predmetu je bilo baš te dni v važni socijalni napravi na dnevnem redu vprašanje o izgraditvi starostne preskrbe in so padle odločitve, ki so dalekosežnega in odločilnega pomena za prevažni stan trgovskih sotrudnikov.
R. G.
Trgovsko nadaljevalno šolstvo in novi pravilnik
V	»Trg. Tovarišu« in tudi v »Trg. listu« smo imeli v zadnjem času priliko večkrat čitati razne razprave in članke, ki so se nanašali na trgovsko-nadaljevalno šolstvo, predvsem na trgovski naraščaj. Prav je in veseli me, da se posamezni faktorji, ki jih te vrste šolstvo zanima, oglašajo v naših listih, povedo svoje mišljenje ter razgrnejo svoje eventualne načrte. Pa naj si bo to ali ono, oboje ima svojo tendenco, dvigniti to šolstvo na oni višek svoje strokovne popolnosti, ki jo današnje trgovske prilike in razmere tudi zahtevajo. Prepričan sem namreč, da bomo le z dobro intelektualno ter strokovno naobraženostjo našega trgovskega naraščaja lahko povoljno in čim hitrejše rešili tudi socijalni problem tega naraščaja, ki je ena najbolj perečih ločk trgovskega stanu.
V	pogledu strokovne naobrazbe trgovskega naraščaja — bodisi v teoretičnem ali praktičnem zmislu — se je zadnja leta pri nas v Sloveniji,
osobito v Ljubljani — mnogo storilo. Zboljšala se je disciplina — šola je dobila več resnosti in tako tudi uspehi niso zaostali. Ko pa je bil nov. učni načrt za trgovske nadaljevalne šole od ministrstva trgovine in industrije, oddelek Ljubljana, z dnem 29. oktobra 1924, št. 6868 odobren in predpisan za celo Slovenijo, je postala šola v resnici prava strokovna učilnica. Od tedaj naprej učni uspehi vidno naraščajo, in lahko trdimo, da je današnja šota v svoji teoretično-praktični smeri na svojem mestu, ki nudi našemu trgovskemu naraščaju vse potrebno za praktično življenje in udejstvovanje. Čudim se le, da sc drže nekatere šole trdovratno še vedno starega učnega načrta in se ne oprimejo novega, ki je mnogo pozitivnejši od starega. Pa kljub temu lahko izpovemo, da je pri nas v Sloveniji nadaljevalno šolstvo, bodisi trgovsko ali obrtno, zelo razvito in stoji v primeru z drugimi pokrajinami v naši državi na svoji višini. Pri tem si pa ne smemo domišljati, da smo storili že svojo dolžnost — da je naše nadaljevalno šolstvo že na svojem višku; tieoa bo mnogo intenzivnega ter smotrenega dela, da dosežemo cilj, ki stoji pred nami, t. j. izpopolniti to šolstvo v taki meri in obliki, da bo v skladu z zahtevami današnjega časa. Naše stremljenje je tedaj vedno navzgor, a nikakor ne navzdol.
Če pa pogledamo novi osnutek pravilnika za nadaljevalno šolstvo, ki ga je izdala anketa ministrstva trgovine in industrije v Beogradu, moramo konštatirati, da so ta pravilnik sestavljali ljudje, ki nimajo niti pojma o razvoju nadaljevalnega šolstva pri nas v Sloveniji. Za naše, že dokaj razvito nadaljevalno šolstvo bi bit ta pravilnik smrtni udarec in bi pomenil velikanski korak nazaj, posebno pa za trgovske nadaljevalne šole. Naj omenim tu le nekatere najznačilnejše točke tega pravilnika, da na ta način seznanim tudi široko javnost 2 »dobrinami«, ki bi jih nam nudil ta ponesrečeni pravilnik.
Predvsem moram konštatirati, da se ta pravilnik ne ujema s še veljavnimi avstrijskimi obrtnimi zakoni in ni v skladu z zakonom o zavarovanju in zaščiti delavcev. V splošnem vsebuje pravilnik mnogo stvari, ki sploh ne spadajo vanj, pogrešamo pa v njem določbe, ki naj bi zakon izpopolnjevale in skušale nadaljevalno šolstvo dvigniti. Pravilnik predpisuje strogo centralistično upravo. Šolski upravitelj teli šol občuje preko šolskih odborov in preko stanovskih korporacij direktno z ministrom. Minister odobri urnik, v slučaju izpitov pošlje svojega zastopnika, vse kazni izvršuje minister, upravitelja in učiteljstvo imenuje minister itd., skratka vse administrativno delo izvršujeta upravitelj in minister. Čemu potem šolski odbori in stanovske korporacije? Bremena pa, ki so v neposredni zvezi s tem šolstvom, nosijo pristojne občine in prizadeti trgovski, oziroma obrtniški krogi. Država ne prispeva ničesar. Torej hoče imeti to šolstvo v svojih rokah — hoče ga docela centralizirati — prezre prizadete stanovske korporacije, — da bi pa imela voljo to šolstvo vsaj delno gmotno podpirati — o tem pravilnik previdno molči. Krajevni faktorji nimajo niti toliko svobode, da bi po svoji volji sestavili letni proračun in razpolagali s svojim denarjem, temveč morajo predložiti vsak proračun ministrstvu v odobrenje. Ves pravilnik sestoji iz 41 členov, ki so po svoji vsebini in sestavi jako karakteristični in za naše razmere v celoti nesprejemljivi. Pravilnik je sestavljen predvsem za splošne obrtne in obrtno-trgovske (moderne) šole, dočim trgovsko-nadaljevalne le omenja, kar je znak, da sestavitelji tega pravilnika ustroja trgovsko-nadaljevalnih
šol ne poznajo, in baš zato so spravili vse v en koš. V Sloveniji imamo namreč samostojne trgovske nadaljevalne šole, ki jih vzdržujejo trgovski gremiji in ki imajo posebne šolske odbore. Te šole in h šolski odbori niso v nikaki zvezi z odbori obrtno-nadaljevalnih šol, temveč so popolnoma avtonomni. Kako mislijo spraviti to v sklad s splošnimi določili — v pravilniku ni razvidno.
Pravilnik predvideva tudi privatne nadaljevalne šole z dolžnostmi predležečega pravilnika. Kakšne so neki le šole, ki jih začrtava pravilnik? Državne ne morejo biti, ker jih država gmotno niti ne podpira, še manj pa vzdržuje. Torej so privatne itak vse te šole in jih v pravilniku ni treba posebe povdarjati. Država vodi v tem slučaju nad vsemi lemi šolami le nadzorstvo tako, kakor nad vsemi drugimi privatnimi šolami. Kadar bo pa država to šolstvo tudi v znatni meri gmotno podpirala, potem ji bomo dragevolje prepustili vso oblast m moč nad tem šolstvom.
Značilen je tudi vpis učencev v posamezne razrede nadaljevalnih šol, ki ga predpisuje novi pravilnik. Po tem pravilniku pridejo v pripravljalni razred učenci, ki niso dovršili osnovne šole, v I. razred pa učenci z osnovno šolo ali s pripravljalnim razredom. V II. razred se vpišejo lahko učenci, ki so dovršili prvi razred nadaljevalne šole ali pa razred srednje ali podobne šole. V III. razred pridejo učenci iz drugega razreda nadaljevalne šole, ali pa oni, ki imajo dva razreda srednje ah enake šole. Učenci pa, ki so dovršili tri razrede srednje ali istovredne šole, prisostvujejo samo risanju, knjigovodstvu, korespondenci, kalkulaciji in blagoznanstvu. Učencem s štirimi razredi srednje ali enake šole pa sploh ni treba obiskovati strokovno-nadaljevalnih šol. Tako se na eni strani borimo za čim popolnejšo strokovno naobrazbo — na drugi strani pa bijemo s tem pravilnikom vsem principom v obraz, ker je na ta način vsaka strokovna usposobljenost nepotrebna. Torej učenec, ki je dovršil nižjo srednjo ali meščansko šolo, je strokovno že tako podkovan, da mu ni treba nikakoršne strokovne naobrazbe. On je že po naravi sami perfekten knigovodja, bilancist, korespondent, pozna blago, kratkomalo, on je lahko že najsposobnejši obrtnik in trgovec, ki ga nime para. Če bi ta člen v pravilniku obveljal, potem nadaljevalno strokovno šolstvo lahko kar črtamo, ker bomo imeli dovoli naraščaja iz nižjih, srednjih in meščanskih šol. Kako pa je to v zvezi s praktično vajenško dobo, ne pove pravilnik ničesar. Pač lepa perspektiva za naše trgovstvo, odnosno obrtništvo.
Predmeti, ki jih predpisuje novi pravilnik, so:
a)	Splošni:
1.	Srbohrvaški ali slovenski jezik z lepopisjem.
2.	Računstvo in geometrija.
.5. Zemljepis in narodna zgodovina.
4.	Kemija in fizika.
5.	Nauk o državi.
6.	I tigijena.
b)	Strokovni:
1.	Prosto risanje.
2.	Strokovno risanje.
3.	Dlagoznanstvo.
4.	Knjigovodstvo.
h. Korespondenca in
6. zakonodaja.	(Konec prihodnjič)
Dr. 1. Dohinjec
Pozabljena panoga udejstvovanja v našem gospodarstvu
Gospodarsko udejslvovanje posameznika in skupnosti je zelo raznolično. Vendar gre vse udejstvovanje zavedno ali nezavedno le proti enemu cilju: doseči kolikor mogoče dober uspeti pn kolikor možno nizkih stroških. Posameznik in celota se h udi, da izloči vse neproduktivne izdatke, da režijske stroške omeji na minimum, da s pametno racijonalizacijo dviga kvaliteto in kvantiteto ustvarjenih gospodarskih dobrin. Iznajdljivost človekovega razuma je v težkem konkurenčnem boju skoroda neomejena. Z velikopoteznimi organizacijami in reorganizacijami skuša človek v boju za svoj obstanek dvignili svojo gospodarsko moč na višino, kjer bi bil zavarovan pied vsakim presenečenjem in pred vsako katastrofo. V kolikor je človek izpostavljen višjim silam ali nepredvidenim dogodkom, kateri bi v danem slučaju mogli njegovo gospodarsko moč uničiti ali zmanjšati, je za take slučaje organiziral zavarovanja najrazličnejše vrste. Kratko: človek stremi za tem, da je vse njegovo dejanje in nehanje ekonomično, t. j .tako, da mu prinaša kar največ koristi pri kar najbolj nizkih stroških in malem trudu.
Važno je pozitivno prizadevanje za ustvaritev velikih gospodarskih koristi. Toda nič manj važno ni prizadevanje preprečevati razne škode, katerih materijelne posledice mora nositi gospodarstvo. V tem pogledu gospodarsko življenje ustvarja mnogo. Koliko stroškov gospodarstvo vloži v to, da n. pr. preprečuje požare, eksplozije, zastrupitve itd.
Zanemarjeno, deloma pozabljeno pa je pri nas polaganje važnosli na varnost človeškega zdravja in življenja pri niegovem vsakdanjem življenju in pri njegovem delu za vsakdanji kruh. In vendar prinaša izguba zdravja ali življenja za gospodarstvo neprecenljivo škodo tudi v čisto materijelnem smislu. Pri nas in seveda tudi v drugih kulturnih državah je delavstvo zakonito obvezno zavarovano za slučaj bolezni in nezgod. Cim več je bolezenskih in nezgodnih slučajev, tem več je izdatkov. Te izdatke pa mora kriti skupnost gospodarstva v obliki zavarovalnih premij, katerih višina se zavarovalno-matematično določi po višini izdatkov v gotovi dobi. Zato je običajen zakoniti predpis, da se zavarovalne premije po gotovih letili revidirajo, t. j. da se preizkusi, v koliko iste še odgovarjajo v teh letih povzročenim stroškom za zdravljenje in za odškodnine vsled nezgod pri delu. Ni zadostno in tudi ne opravičljivo, ako se kritizira višina zavarovalnih premij, če jih gospodarske in matematične številke zahtevajo. Da morejo biti premije nižje, je treba, da je število obolenj in nezgod manjše. Znižanje podpor in dajatev v splošnem nima takega efekta, kakor se navadno misli, razen ako se seveda zahteva znižanje, katero bi padlo pod minimalno socialno potrebo prizadetih. Ta stvar ie jasna. Socialno zavarovanje je cenejše, ako so zdravstvene in varnostne prilike na višku. Zato mora vsako pametno gospodarstvo o teh prilikah voditi račun zlasti pa tedaj, ako trdi, da zavarovalne premije poglabljajo krizo v gospodarstvu. Ako hočemo, da ni izdatkov, moramo predvsem poiskati vzroke, ki imajo za posledico te izdatke in potem te vzroke odstraniti.
Slabe zdravstvene in varnostne prilike ne povzročajo samo večjih socialno-zavarovalnih bremen, one imajo tudi druge škodljive posledice za gospodarstvo. Pravijo, da nihče ni nenadomestljiv. To je resnica. Ni pa resnica, da bi bila vsaka oseba brez škode nadomestljiva. Zlasti v industrijsko-gospodarskem udejstvovanju je to dejstvo važno. Tu igra veliko ulogo izvežbanost in praktičen smisel posameznega delavca, zlasti onega ,ki je zaposlen pri posebno odgovornem in važnem poslu ali pri poslu, kjer je kapaciteta dela odvisna od ročnosti in praktičnosti delavca. O tem bodo vedeli najbolje tovarniški ravnatelji sami, katerim je brez dvoma na ohranitvi te ali one osebe v obratu veliko ležeče in »bi dali vse«, da taka oseba ostane. Zato je za tovarno izredne važnosti, da taka oseba ne zboli ali se ne ponesreči. Kontinuiteta delavstva je za moderno voden obrat neprecenljive važnosti. Zato moderna podjetja z raznimi sredstvi skušajo to kontinuiteto doseči, zlasti s tem, da delavcu nudijo v obratu in izven njega razne udobnosti in ugodnosti. Tudi moderna zakonodaja stremi za tem ciljem. Zelo negospodarska je mentaliteta, ki se izraža v izgovorjeni zavesti, da je delavnih moči dovolj in če ne bodo ti, bodo prišli drugi.
Tam, kjer je osredotočena industrija, preži stalna nevarnost, da se razširijo najrazličnejše bolezni, seveda tudi nalezljive. Tu pa so ogroženi vsi sloji prebivalstva in tudi sam podjetnikk z družino vred. Omenjani naj samo tuberkulozo. Ako se ona v kraju radi neurejenih zdravstevnih in drugih razmer razpase, jo je težko zatreti. Ona postaja stalna nevarnost za vse prebivalce skozi več rodov.
Države so zgodaj uvidele veliko narodno-gospodarsko važnost zdravstvene in varnostne službe najprej v obratih, pozneje pa tudi v splošnem, ter se zlasti v povojnem času splošni ljudski higijeni posveča izredna pažnja. Tudi pri nas se ministrstvo za narodno zdravjč izmed vseh ministrstev še najbolj udejstvuje. Že zgodaj opažamo v raznih zakonih, da vsebujejo tudi določila o zdravstvenih in varnostnih napravah v obratih. Tu pride predvsem v poštev obrtni red, dalje razni specijalni zakoni in pa razne specijalne odredbe ministrstev. Inšpekcije dela, inspekcije parnih kotlov, so institucije, ki imajo svoj izvor v zavesti držav, da igra varnostna in zdravstvena skrb v podjetjih ne samo važno socialno, ampak tudi važno narodno-gospodarsko viOgo. Tudi pri nas se je teoretično nekaj naredilo, kar pa v praksi ne more dobiti etek-tivnega pomena. Prevzeli smo predvsem od Avstrije tozadevne predpise in jih delno z lastnimi izpopolnili. Toda inspekcija dela, inspekcija kotlov in vsi drugi organi, ki naj nosijo s svojim udejstvovanjem državno odgovornost za popolnost varnostnih in zdravstvenih naprav v obratih — nimajo kredita, dostikrat pa tudi ne pravega razumevanja. Tudi komisije po obi lnih oblastih v svrho izdanja vporabnega dovoljenja so ža-libog le prepogosto zgolj formalnost. V tem oziru je skrb po drugiti državah vse bolj intenzivna. Zakonodaja točno predpisuje konstrukcijo strojev z ozirom na varnostne naprave in ne dopušča trgovanja s stroji, ki lem predpisom ne odgovarjajo. Na razstave ne sme stroj, ki nima predpisanih varnostnih naprav. Take stroje seveda potem dobe podjetja v državah, kjer razumevanja za varnostno službo ni. Tudi zavarovalni zakoni vsebujejo najrazličnejše predpise varnostnega in zdravstvenega značaja, celo kazni predvidevajo za one, ki bi se varnostnih naprav ne posluževali.
V vsej panogi tega javnega skrbstva pa je pogrešno eno: ni sistema in enotnosti, ni pravih sankcij in ni zadostnega sodelovanja najbolj pri -zadetih, delavcev in podjetnikov samih. To so naprednejše in gospodarsko urejenejše države kmalu uvidele, v kolikor pa države niso videle, so videla prizadeta gospodarstva sama in so segla k samopomoči. Tu je bilo merodajno zlasti eno dejstvo: opazovanja so privedla do prepričanja, da najpopolnejši predpisi glede varnostnih in zdravstvenih naprav ne pomagajo, ako ni kontrole glede izvajanja tako od strani delodajalcev kakor od strani delavcev, ako zlasti delavec ne pride do prepričanja, da je v njegovem interesu, da se varnostnih in zavarovalnih naprav tudi dejansko in dosledno poslužuje. Statistika je namreč pokazala, da 5% nezgod povzroče manjkajoče varnostne naprave, 15% nepopolne, vzrok ostalim 80% nezgod pa leži v neuporabljanju teh naprav od strani delavcev. Tu se je pojavil nov problem: vzgoja delavcev s širokopotezno organizacijo. Treba je celo miselnost delavstva preobraziti in mu živo predočiti vse nevarnosti, ki mu prete od dela. V tem prizadevanju so se rodili novi tipi gospodarskih organizacij: organizacije za preprečevanje nezgod. Te organizacije slone na najširši podlagi, da tako zainteresirajo za svoje naloge najširše sloje. V njih so zastopani delavci in delodajalci, njih poklicne strokovne organizacije, zdravniki, inženirji, psihologi, najvišji znanstveni svet in vse organizacije ter ustanove, ki imajo na preprečevanju nezgod in obolenj kakršenkoli interes. Problem študirajo znanstveno, ker problem je posebna znanost zase, katero so ustvarile povojne populačne tendence držav in ostri gospodarski konkurenčni boji. Organizacije imajo trojen namen: težiti za tem, da imajo podjetja praktične in koristne varnostne naprave, da jih izpopolnjujejo po novih vidikili in — glavno: da širijo med najširšimi krogi naroda razumevanje za to, da je gospodarsko koristnejše nezgode in obolenja preprečevati, kakor zdraviti in odškodovati. Organizirana je najvišja propaganda potom lepakov, filmov, predavanj, brošur, nagrad itd. Podjetja v obrate nastavljajo posebne inženirje m osebe, ki nimajo druge naloge, kakor odgovarjati za to, da se delavci raznih naprav poslužujejo. Podjetja se s svojimi delavci stalno razgo-varjajo o vsaki pripetivši se nezgodi, o obolenjih in skušajo v medsebojnem razgovoru ugotoviti vzroke in najti pota in sredstva, da v bodoče podobne slučaje zabranijo. Na tovarnah vise bele zastave, ako v podjetju prejšnji dan ni bilo nezgod. Človekov razum je tudi tu zelo iznajdljiv in previden. Previden je pa keba biti, da taka propaganda ne doseže nasprotnega uspeha: da delavec iz strahu pred nezgodo izgubi živce in zato še preje ponesreči.
Take organizacije (katere imajo ponekod napol uradni značaj) pozna Avstrija v svojem Itnfallverhiitimgsvereinu, s sedežem pri nezgodnih zavarovalnicah, Nemčija v svojih Landerausschuj} tur Unfallverhutung in IJnfalverhiitungsbund G. m. b. H. in pri Zvezi nemških nezgodnih zavarovalnic; Češkoslovaška, Francija ild. Posebno zanimive in poučne so tozadevne organizacije v Angliji in v Ameriki.
Narodno gospodarstvo sveta s tem novim svojim delom prihrani sebi milijarde, delavnim močem pa zdravje in življenje. Ali pri nas ni še kulturne in gospodarske zrelosti za to panogo modernega gospodarskega udejstvovanja?
Jan Zbiral
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
(Nadaljevanje}
Odkod je prihajalo v 17. veku blago v Ljubljano? Kod se je odpravljalo?
I/. Italije se je dovažala roba največ preko Vrhnike, ki je bila važna postaja voznikov in kjer so bila skladišča dopeljanega blaga iz Trsla in drugih južnih mest. Zato je bilo na Vrhniki bujno trgovsko življenje; trgovci z Laškega in iz Ljubljane so se shajali ondi, sklepajoč kupčije, krčme so bile polne prevoznikov, furmanov, in Vrhnika je zaslužila dobro, kar se je izražalo v nekaterih mogočnih hišah vztrajno naraščajočega imetja. Zaradi klancev proti Ljubljani je bilo treba voznikom priprežnih konj in ludi ž njimi so Vrhničani dobro služili. Večinoma pa so trgovci rajši preložili svojo robo z vozov na čolne, ki so jo potem po Ljubljanici dovažali v mesto. Ta način prevažanja robe z Vrhnike v Ljubljano ter v nasprotno smer je bil seveda drag, vendar cenejši, naglejši in varnejši, nego po slabi, opasni, ker preveč razvoženi in klančeviti cesti.
Važna postaja voznikov je bil Logatec na odcepu cesle čez Hrušico na Gorico. Edini večji kraj med Logatcem in Ajdovščino je bil Podkraj, kjer se je pobirala carina. Planina je gojila in prodajala živino in služila tudi s pripregami in krčmami; tod se je vozil zlasti les v Trst in odondot trgovska roba na Vrhniko m v Ljubljano.
Živahnejša postaja so bile še Senožeče. Na Dolenjskem so bili poleg Novega mesta važnejši trgovski kraji Metlika, Črnomelj, Krško in Višnja gora. Trgovske: vozove oa so često .napadali mparslu- Uskoki. Včasih so bile po Dolenjskem razne fužine za svinec in železo, toda opuslili so jih zaradi konkurence ter sta ostali le pri Malniku in nedaleč od Žužemberka. V Cerknici so trgovali s soljo, ki so jo tovorili vsak teden tjakaj od morja Kraševci in Čiči. Tja so prihajali kupovat sol drugi kranjski iovorniki. Lož je trgoval zlasti z usnjem ter z žitom in pritovorjeno soljo Izvažalo se je belo platno, žima, sita in konji, posebno na Laško, a tudi na Nemško.
Gorenjska je imela razne rude. V Železnikih so bile fužine, v Kropi j in Kamnigorici so izdelovali žebije, v Javorniku jeklo in fužine so imele Jesenice, Sava, Mojstrana, Tržič... V Tržiču so izdelovali tudi rdeče in črno korduansko usnje po nizki ceni ter ga prodajali na Nemško in Laško. Izdelovali so tudi »mezlan«, sukno več vrst. Tudi kotle, ponvej in drugo posodje iz bakra ali železa so delali za prodajo na debelo.
Najmanjši izvoz kranjskih izdelkov je bil za Trst, ki se je branil z visoko carino kranjske robe, a na svojo škodo. V Trstu so zato jako pogrešali kranjskega imenitnega platna in gorenjskega ter koroškega železa; a Tržačanje ludi svojega vina in sadja niso mogli prodati Kranj-! cem, ker so se kranjski in koroški trgovci Trsta zaradi visoke carine izogibali in hodili rajši na Reko. Vino so kupovali ceneje iz Benečije' in iz Devina. Reka pa je pritegovala kranjske trgovec z znižanjem carine z^i les in splolTza leseno robo. Trst je prav hitro začutil konkurenco Reke in je prosil pomoči pri cesarju. Prosil je Jožefa L, naj Kranjcem in Korošcem prepove nakupovati vina drugje, nego v Trstu ali v Gorici,
češ da Tržačanje in Goričani nimajo drugih dohodkov, kakor izkupiček, za vino. Cesar sicer je storil po njih želji, a izdalo ni malone nič. Tako je v dobi Leopolda I. in Jožefa 1. tržaško trgovstvo zelo opešalo, ker se Kranjci in Korošci niso dali izkoriščati po tržaški lakomnosti in so se obrnili na kulanlnejšo Reko in na sever.
S Karlnm VI _se je 'listu položaj izboljšal. L. 1 / i6 so sklenili na Dunaju, da morajo benečanje morje odpreti m priznati avstrijski prapor na ladjah, razen lega pa sta se 18. marca 1719 proglasila Trst in Reka za svobodni pristanišči. Trgovstvu se je zagotovila varnosl na morju in na kopnem ter se je razglasilo, da se sme poslej kupovati in prodajali povsem svobodno pod cesarsko zaščito. Ceste v Trst in na Reko so se popravljale ludi na Kranjskem.
Kajpada so se benetke, ki so trdile, da imajo na morju izključno pravico, upirale dunajskim sklepom. Od Trsta in Reke je pač pretila Benetkam huda konkurenca. Zalo so benečanje ustavljali avstrijske ladje, jih gonih v Benetke, da so jih tam preiskali, deloma oplenili, vsekako pa | poglobili z visoko carino. Šele 1. 1721 se je cesar Karol VI. pogodil z ; Benečani, da mora biti morje svobodno, da se ne sme več ustavili in preiskati nobena trgovska avstrijska ladja, izvzemši ako bi zašla v sani'-beneške kanale.
Na Dunaju so se zdaj začeli brigati še bolj ludi za ceste, da bi bil dohod k morju lažji in cenejši. Za kranjsko trgovstvo je bila važna nova cesta iz Devina mimo Jamelj v Gabrije ob Vipavščici. Tudi državna cesta z Dunaja v Trst je bila nujno potrebna poprave, ker je postala sramotno zanikarna. Cez Savinjo pri Celju ni bilo mostu, in robo so morali prevažali s čolni z brega na breg. Niti iz Ljubljane se ni bilo dotlej mogoče peljali š pošto na Vrhniko, nego s čolnom po Ljubljanici. Ljubljanski vozniki so hodili s praznimi vozovi po cesti, blago pa se jim je peljalo po Ljubljanici; na Vrhniki so blago šele iz čolnov preložili na vozovi;, ki so potem peljali dalje na jug. Zamuda in poškodovanje robe ob prekladanju je trgovanje otežkočalo. Takisto silno slaba je bila cesta z Vrhnike v Planino in nasprotno. Ako je narasel Unec, je bila cesta pod vodo, a roba in ljudje so se morali voziti za drag denar s čolni, pri čemer se je roba kvarila. Za udobnost potnikov in voznikov ali za shranjanje robe od Ljubljane do Trsta je bilo poskrbljeno neverjetno malo in slabo. V Planini je bila zadnja boljša gostilna pred Trstom. Vozniki niso mogli izlahka dobiti niti prenočišča, niti hrane in piče; kovača, kolarja ali jermenarja pa daleč naokoli nobenega. Ako se je ponesrečil voz, je lahko obležalo blago na cesti. Zadnja poštna postaja na Reko je bila v Planini, zadnja v Trst pa na Razdrtem. Tako so spotoma često stradali vozniki in živina. Beda in zanikarnost vsepovsod. Podjetnosti pri domačinih pa nobene.
Tako je moral Dunaj plemičem ukazati, naj po vseh vaseh ob trgov-,
I skih cestah odpro gostilne s prenočišči, naj dajo vsaj po dve milji narazen izkopati vodnjake ter napraviti korita ter naj poskrbe da pridejo v deželo; spretni rokodelci, kovači, kolarji i. dr.
Prav. kakor te azijatske razmere na in ob cestah pa so ovirale likovanje težke, geslnine in carine. Nekateri kraji, plemiči in imoviteži so živeli le pd, odiranja potujočih trgovskih voz, tovornikov i. dr. Ti zajedalci so onemogočali skoraj vsak.promet. Zato je cesar Karl VI. izdal 7. junija /1730 patent, glasom katerega je bilo poslej vse domače in tuje v Trst/'
namenjeno blago (izvzemši železo, jeklo, baker, živo srebro, sol, smodnik, zrcala in steklo) carine prosto.
2e maja T72t se je dovolila prodaja soli vsakomur, tudi tovornikom in voznikom in decembra 173/ celo kmetom, ki so jo smeli poslej razpečavati ne le doma, nego ludi po mestih in trgih ter na luje.
Vse Trstu podeljene svoboščine so koristile tudi Kranjski in zlasti Ljubljani. Po zaslugi Karla VI. je začelo tudi ljubljansko trgovstvo cvesli od leta do leta bolj. Zato ni čudno, da so Ljubljančani cenili Karla VI., o čemer priča še danes mramornati doprsni kip pred obč. posvetovalnico j na našem magistralu.
(Dalje prihodnjič)
Anion Podgoršek
Liberalne gospodarske reforme v
Angliji
Ako motrimo liberalizem raz zgodovinsko stališče, pridemo do za- . ključka, da je njegova podlaga filozofska, stvar svetovnega nazora. 2e za postanka merkantilizma, ki je stremel za tem, da ustvari enotno državno gospodarstvo, v katerem bi bilo mogoče zadostiti vsem ljudskim potrebam z domačim delom in v njem razviti do popolnosti vse speče ljudske delovne sile ter hotel, zvest svoji osnovni absolutistični tendenci, vse podrediti svojemu »policijskemu« varuštvu, se je na polju filozofije in državne vede pričel pojavljati individualistični svetovni nazor. Svobodo osebnosti, ki je bila prvotna verska in politična zahteva, smatrajo sedaj za po naravi samo podano. Svoboda osebe, lastnine in pogodb more samo koristiti, ako so ljudje dovolj pametni in dobri za njeno uživanje. To individualislično naravno pravo nikakor ni bilo sovražno državi, temveč je menilo, da bo svoboden razvoj delovnih sil vsakega posameznika strnil vso družbo v harmonično celoto.
Te ideje so našle posebno rodovitna tla v Angliji, ki je bridko občutila posledice merkantilističnih stremljenj — uvozne prepovedi! — v dobi, ko je hotela nastopih s svojim blagom zmagoslavno pot po vsem svetu. Kajti razpolaganje z brezposelnimi delavci, ki jih je povzročila zrušitev stare agrarne ustave, in uporaba novih strojev, kakor predilnega, tkalnega in parnega — ta dva činitelja sta ustvarila v Angliji veliko industrijo in z njo ono živahno in raznoliko gospodarsko življenje, v katerem nastanejo mnoga teoretična in praktična vprašanja individualistične, kapitalistične dobe, ki stavijo znanosti težke naloge.
Adam Smith je bil mož, ki je z ozirom na le izpremenjene prilike zgradil novo stavbo ekonomske znanosti, takozvano klasično nacijo-nalno ekonomijo.
Smith meni, da vlada v svetovnem redu neka naravna smotrenost, v zmislu katere služi posameznik, čeludi zasleduje svoje lastne cilje, vendar celoti. Gonilna sila v gospodarstvu je sebičnost, ki pa jo uravnava mehanizem gospodarskega življenja v splošno korist. Najvišji prin-
cip gospodarske politike bodi, da pusti proste roke vsakemu posamezniku. Ako vlada prosta konkurenca, se bosta kapital in delo sama od sebe naseljevala tam, kjer bosta žela največje dobičke. Prosta trgovina naj se vrši ne samo na znotraj, temveč tudi na zunaj, ker tako bo vsaka država izdelovala ono blago, pri katerem bodo produkcijski stroški najmanjši.
S tem je bil podan teoretičen temelj za gospodarski liberalizem, ki je pričel osvajati svet in postal deviza gospodarske politike posameznih držav. Mogočno je razvnel speče gospodarske sile ter se izrazil v silnem razvoju kapitalistične produkcije.
Medtem ko je na eni strani natvoril ogromna bogastva v nekaterih slojih prebivalstva, je na drugi strani rodil socijalno vprašanje!- Kako /boljšati položaj velike mase delavstva, ki je trpela in ginila v raznih podjetjih brc/, upanja na socijalni dvig. Vnel se je boj med kapitalom in proletarijatom, med individualnim in socijalnim principom, v katerega je končno morala poseči država kot čuvarica socijalne harmonije.
Ta gospodarski liberalizem pa, ki je hotel z načeli laissez-passer in free trade nekoč obnoviti svet in je napravil i/ angleškega imperija ogromno velesilo, iz angleške industrije vladarico nad vso svetovno industrijo — je že nekako 50 let ncplodovit.
Kakor je namreč uničil konkurenco monopol, njen olrok, tako so odvzele liberalizmu dedščino njegove velike preteklosti one plasti težke industrije in svelskih finančnih krogov, ki so dosegle pod njegovo zastavo višek svojega razvoja.
Ce še sedaj vodilne liberalne veličine Anglije kljub temu oznanjajo liberalizem kot zvezdo vodnico v bodočnost v svojem strankarskem programu, ki je polen bogatih misli, a ga preveva praktičen duh, je to duhovno-zgodovinska nujnost.
Iz boja med individualizmom in socijalizmom se je izoblikovalo v diskusiji med konservativci in delavskimi slrankami mnenje, da je ta program zastarelo vprašanje, ker sloni na gospodarskih in finančnih temeljih Anglije, ki so obstojali pred več ko 50 leti. Liberalci vržejo rokavico socijalizmu, a tudi liberalizmu, namreč onemu, ki je veljal izza dni Cobden-a in 5right-a kol liberalna doktrina. Ta je padla — nadomestil jo je »novi liberalizem«.
Liberalna stranka si je postavila jasno začrtan ekonomski in socijalni program, ki ga je redigiral poseben industrijski komite, sestoječ iz najodličnejših predslavnikov teorije in prakse. Predsedoval mu je N. T. Layton, izdajatelj »Ekonomisl-a«, drugi predsednik je bil E. Simon, bivši župan v Mancestru; prisedniki pa J. M. Keynes, Sir Herbet Samuel, Sir John Simon, Filantrop B. S. Rovvntree, vodilni mladoliberalni publicisti H. D. Henderson, Philipp Kerr, že umrli C. F. S. Mastermann, Lloyd George sam in končno Ramsay Muir, teoretik angleškega mladolibe-rali/ma.
Ti so pravzaprav samo nadaljevali programatično delo, ki je bilo dosedaj že objavljeno v treh delih: »Agrarno vprašanje«, »Mesto in dežela«, »Premog in proizvodnja sil«. Jedro teh sta tvorili prisilna racijo-nalizacija premogovne in električne industrije ter podržavljenje zemlje.
Njih praktični izraz pa je bilo poročilo iz L 1926 o reorganizaciji rudarstva in zakon o poenotenju celokupnih brdskih električnih sil istega datuma.
»Gospodarska bodočnost Velike Britanije« pa, kakor se imenuje novi dokument, novo delo, prekaša vse dosedanje delne programe: Ono nam nudi oris obče gospodarske in socijalne reforme za Anglijo.
Tudi kar vsebuje poročilo o reformi notne banke, budžeta in davkov, je v fesni zvezi z njegovo vodilno idejo.
Odbor je odobril predlog Kevnes-a, da mora postali dolžnost Angleške banke, da usmerja svojo kreditno politiko tako, da bo pospeševala stabilnost gospodarstva in konjunkture, listava banke se mora spremeniti, da bo kar najbolj podčrtan njen značaj kot narodna ustanova.
Izhodišče gospodarske reforme je nezadovoljivo stanje angleškega gospodarstva. Njena glavna vzroka: Zaostalost celokupnega ustroja industrije, predvsem pa duha podjetnikov samih, in preživela delovna ustava. Iz tega sledi, da se more izločiti trajna angleška gospodarska kriza samo potom popolne, temeljite preobrazbe gospodarskega in socijalnoga ustroja dežele v zmislu višjega ustvarjanja in večje pravičnosti.
V	obče bazira program — dasiravno tega nikjer izrecno ne poudarja — na temelju zasebne lastnine. Toda poleg zasebnega podjetja se pojavi ne več kot izjema ali zasilno sredstvo, temveč kot enakopravna obča gospodarska korporacija (public concernl.
Za te se ustvarja mesto tam, kjer zahtevajo dela, ki so velikega narodnega pomena, ogromne glavnice, ako jih kot zasebna podjetja nimajo v zadostni meri na razpolago, kjer vzbuja monopol nevarnost za neoviran razvoj privatne inicijative. Ali končno tam, kjer zasebni delničar ne vidi več zase koristnega delovanja.
V	tem smislu je tudi razlikovati med akcijskimi družbami. Prvič po tem, če še stoje pod učinkovito kontrolo svojih delničarjev ali ne. drugič pa po tem, če še more uplivati nanje konkurenca zasebnih podjetij ali ne.
Kjer delničar ne poseda več učinkovite kontrole ali obstoja dejanski monopol, je potrebna radikalna reforma prava delniških družb. Program vsebuje temeljite predloge, ki naj zajamčijo efektivno javnost bilanc takih delniških družb ter se raztezajo tudi na plače ravnateljev, njihove odpravnine, pokojnine itd.
Še važnejše pa je načeloma stališče, ki ga zavzema program na-pram monopolnim podjetjem. Po njem je upravičeno nezaupanje javnosti napram monopolom, ker so imeli konzumenti koristi od napredka industrije in gospodarstva samo radi konkurence — nizke cene? —. Ne bilo bi pa umestno zopet unostaviti nekdanje pogoje svobodnega tekmovanja, ki je bilo v ostalem često razsipno in je oviralo popolno izčrpanje velike produkcije. V modernem gospodarstvu je neizogibno, da se v gotovi meri pojavljajo monopoli v večjem številu industrij, kar je dostikrat za produkcijsko zmožnost velikega pomena. Razvoi od čisto zasebnega individualističneoa podjetja k občim korporacijam more napredovati te korakoma. Treba je danes ustvariti prostor tudi za potumonopolni zasebni koncern, ki dela v velikem obratu.
Monopoli, ki so vedno izpostavljeni skupni akciji konzumentov, morejo služiti v dobro publiki in nuditi marsikatere ugodnosti svobodne konkurence skupno z večjo izdatnostjo obratne koncentracije. Toda publiciteta je nujen pogoj, da morejo konzumenti pravilno uravnavati svoje zadnje orožje — bojkot.
Raditega naj se velike delniške družbe, ki kontrolirajo več kot r>0% kake produkcije v Veliki Britaniji, vpišejo kot javne korporacije (public
Corporation! in podvržejo zelo strogim predpisom glede publicitete. Prvič jih more kontrolirati trgovinsko ministrstvo, drugič pa se ustanovi za slučaje zlorab še poseben komite za truste, ki mu pripadajo vse preiskovalne in kontrolne pravice.
Na drugi strani pa so gospodarska udruženja pod določenimi pogoji in garancijami upravičena šiloma podvreči nasprotujoče minoritete svojim sklepom, ako obsegajo več kol 80% kake industrije in odgovarjajo strogim določbam v pogledu publicitete, javne kontrole, statistike itd.
Posebno rigorozno je nadalje poročilo reformnega odbora v vprašanju gibanja in investiranja kapitala. Domače polrebe po kapitalu morajo imeti prednost pred nalaganjem v inozemstvu, vštevši britsko kraljestvo. Zgraditev in razširjanje domačih prometnih sredstev, občinskih obratov, domače stavbene industrije in poljedelske opreme se morajo smatrati kot prva hipoteka na narodnem privarčevanem kapitalu in le presežek sc naj nalaga v inozemstvu.
Nove ceste, nove hiše, izboljšanje prometnih sredstev, plovnih kanalov in pristanišč, krediti za poljedelstvo, pogozdovanje itd. to so glavna pota za pobijanje uboštva. Prihranki dežele naj služijo v prvi vrsti tem ciljem.
Vodstvo tega dela »narodne rekonstrukcije« naj prevzame poseben Committee of National Development, mobilizacijo prihrankov in vseh iekočih sredstev, s katerimi razpolagajo javna mesta, pa Board of Nafio-nal Investment. Vladi naj bo prideljen za posvetovanje v vseh gospodarskih vprašanjih »gospodarski generalni štab«.
Pomembni so končno še predlogi, ki se nanašajo na ožje razmere med delodajalci in delojemalci. Štrajk in izprtje nista prepovedana, predlagajo pa se paritetični organi za preprečitev takih katastrof. Ti organi bi imeli pravico, v okviru dotične industrije določiti najnižje mezde z zakonitim učinkom. Ustanovi naj se poseben industrijski svet, ki naj bi bil skupno z ministrstvom zn industrijo svetovalec industriji glede kooperacije in izboljšanja metod ter naj bi podpiral in pospeševal njih napredek.
Obratni zaupniki so obligatorni v podjetjih z več kot .'>0 delavci, toda brez oškodovanja avtoritete obratnega vodstva.
To bi bile v kratkih potezah smernice gospodarskega in socijalnega programa na novo probujajoče se liberalne stranke za bodočnost, ki so plod najpreciznejšega študija angleških gospodarskih prilik.
Vojska, ki je prisilila tudi britski imperij k globokim posegom v produkcijo, je temeljito obračunala s starimi teorijami. Razne socijalne pridobitve, predvsem zavarovanje za brezposelnost, so se ohranile ne-omajane in prisilile državo, da regulira svobodno igro raznolikih sil v gospodarstvu. Vojska in povojna doba sta prinesli velike spremembe v strukturi angleške produkcije in gospodarstva in četudi je dosežen standard blagoslovljenega leta 1913 v produkciji, je vendar že prodrlo spoznanje, da je primerjava zdajšnjih števik s predvojnimi kočljiva stvar in vzbuja popolnoma napačne predstave. V svesti si vseh teh dejstev pomenja program liberalne stranke obsežno in vsestransko prizadevanje, da se uvede načelo smotrenosti v uporabi celokupnih narodnih produkcijskih sil.
Vir: Der osterreichische VoJksvvirt z dne 11. februarja 1928.
Dr. Karl Polanvi: Liberale Wirtschaftsreformen in Enrjland.
Vladimir Murko
Razvoj jugoslovenskih borz
(Konec)
Promet v najvažnejših d c viza h je znašal v Zagrebu 1. 1926 v milijonih: London 814'9, New Vork 647-2, Švica 584'6, Italija 558 1 Praga 358-5, Dunaj 338'6, v 5.e ogradu pa London 592-5, Ženeva 457'4, New ,Voik 389'2, Praga 333 9, Milan 214-9, Dunaj 1831. Dalo bi se soditi, da te številke odgovarjajo vsaj približno deležu dotičnih držav na naši zunanji trgovini. Toda to ni res. Vidimo le, kako malo zaupanja še imajo ponekod v stabilnost našega dinarja: zato se sklepajo kupčije v veljavah držav, s katerimi imamo sicer malenkostno zunanjo trgovino, a so zato njihove veljave stalne. Za Ljubljano ne morem navesti številk, prevladovale bodo najbrže Milan, Praga in Dunaj. Kaj pa je Ljubljana pridobila z deviznim prometom? Ni treba več v Zagrebu ponujati in kupovati deviz, prihranijo se na ta način stroški za pošljatev, telefon, mešetarina ostane tu v Ljubljani, in ni treba imeti pri zagrebških bankah večjih, vedno pripravljenih, a slabo se obrestujočih dobroimetij; težko je govoriti o samostalnem reguliranju cen, kar je glavna naloga vsake borze, ker je vse odvisno od Narodne banke, enako kakor na drugih naših borzah. Samostojno določanje cen je mogoče le pri efektih in blagu, kjer se cene ravnajo po zakonu o ponudbi in povpraševanju. Na efektnem trgu je torej Ljubljana neodvisnejša. Zato je mogoča arbitraža v slovenskih papirjih, notiranih tudi v Zagrebu ali na inozemskih borzah. (Trboveljska, Ljubljanska kreditna, Vevče, Ruše itd.)
Novosadska borza, ki takorekoč nima prometa v efektih, je skoraj popolnoma odvisna od vojvodinske letine pšenice in koruze. To sta glavna predmetu trgovanja. Nikjer ni opažati takega valovanju cen kakor baš na žitnem trgu.
Povprečne cene sc	> znašale'(za mtc.)			
Leto:	1923	1924	1925	1926
Pšenice			339-0	363-0	290-0
Koruze		256-0	240-0	187-0	144-5
Zato sta tudi prav različni količina in vrednost prometa v raznih letih. Promet je znašal
v 1000Vntc.’in milijonih dinarjev			
Leto:	1921	1922	1923
Žito	 Hlevski izdelki . |	154-7	36-9 23 9	6'2	936-4	289-1 164-6	73-1	1.675‘0	449-4 224-2	103-4
Leto: 1	1924	1925	1926
Žito	 Hlevski izdelki .	1.836-7	476-9 196-5	72-9	2.193-9	416-1 134-5	46-0	1.060-0	185-1 162-0	89-4
Najtežje občutijo v Vojvodini nazadovanje prometa v moki, ker se naši glavni odjemalci ščitijo z velikimi uvoznim carinami proti uvozu moke. Zato se nahaja naša mlinska industrija v hudi krizi.
Kupčija z ostalimi poljskimi pridelki (semena, fižol, krompir), s sadjem in živalskimi proizvodi ni znatna; zanimalo bo, da se v Novem Sadu trguje tudi hmelj, ki se ga je L 1926 prodalo za 2-2 milijona dinarjev.
Glede ljubljanske borze je treba omeniti, da je promet z efekti razmeroma enako neznaten kakor na beogradski borzi, kjer pa je zato mnogo večji promet v državnih papirjih. Glavna naloga ljubljanske borze je bila do L 1926 posredovanje kupčije z lesom, ki ima tudi letos jako dobre izglede.
Sklep na ljubljanski borzi sestoji pri delnicah iz 25 kosov, pri kosih z nominalom od 500 Dni višje pa iz 5 kosov, pri založnicah, zadolžnicah, obveznicah in državnih papirjih nomin. 2500 Din. Tečaji delnic sc razumejo tel quel (še nedospela dividenda je že všteta v kurzu), tečajem založnic, zadolžnic, obveznic in državnih papirjev pa se priračunijo tekoče obresti. Mešetar ina ki jo dobijo ljubljanski senzah, znaša pri efektih 2'Vuo od tečajne vrednosti, toda najmanj 25 p od kosa, pri državnih papirjih itd. pa 2"/i«i od nominalne vrednosti. Za posredovanie pri nakupu ali prodaji deviz in valut se plača 0'5"/oo.
Malo ljudi se pri nas poslužuje borze za dobičkonosno nalaganje svojega denarja. Nc gre jim za rentabilnost, nego predvsem za sigurnost, in zato raje nalagajo denar v hranilnice nego v papirje. Spekulacije pri nas skoraj ni, pač pa ima ljubljanska borza velik pomen za eksekutivne nakupe in prodaje (iz kon-kurznih mas in zapuščin). L. 1926 je bil ogromen promet v delnicah Ljubljanske kreditne banke, izvirajočih iz tresorjev Slavenske banke, ki jih je bila nakupila iz konkurenčnih razlogov.
Treba pa je ugotoviti, da imamo v Sloveniji mnogo delniških družb, ki nc smatrajo za vredno vpeljati svoje delnice na borzo. L. 1925 so po podatkih dr. Ogrisa znašale glavnice delniških družb s sedežem v Sloveniji 361 milijonov dinarjev, in koliko od teh delnic ni kotiranih na borzi?
Kotirane so Trboveljska, Ljubljanska kreditna, Vevče, Ruše, Kranjska industrijska, Kreditni zavod. Strojne tovarne in livarne, Celjska posojilnica. Šešir, Stavbna d. d. Imamo pa mnogo rodbinskih delniških družb, za katere kotiranje nima pomena, ker ne dajo blaga iz roTr (Westen, Pollak, Woschnagg), nadalje vedno več družb s skoraj izključno tii]im kapitalom, kar velja predvsem v lepo se razvijajoči tekstilni industriji ()ugočeška — Kranj, )ugo-Mauthner — Litija, Št. Pavel ob Preboldu) in o elektrarni na I ali. Niso zastopana na borzi podjetja z malimi, deloma se neobrestujočimi glavnicami, ampak tudi ne pivovarna Union in Zadružna gospodarska banka. Te delnice so pač v jako trdnih rokah, ki ne marajo, da bi bile delnice podvržene valovanju na borzi. So pa tudi družbe, ki kotirajo svoje delnice baš zato, da se dobi merilo za njih vrednost. Promet v takih delnicah je navadno neznaten.
Velikega pomena za borzo in trgovce sploh je borzno razsodišče, ki je v Ljubljani pristojno za spore iz borznih pošlo v , ako se stranki nista pismeno pogodili drugače, a so sklenjeni zunaj borze. Toda za te spore se v Ljubljani zaideva še, da mora biti vsaka sporna stranka organ javne uprave ali trgovska družba ah zadruga ali član katerekoli borze ah se vsaj mora baviti po poklicu s produkcijo, trgovanjem ali predelovanjem takih premičnih stvari, ki so predmet dotičnega opravila. Stranki se morata podrediti reševanju borznega razsodišča s pismeno pogodbo ob sklepu ali pred izvajanjem izvenborznega posla Za protokolirane trgovce in borzne člane zadostuje sprejem sklepnega pisma brez ugovora. V prometu pa lahko dobimo fakture s tako razsodiščno klavzulo, kr jc skoraj nevidna (celo na računu oblačilne družbe za damski plašč sem jo našel, vkljub temu, da se s posameznim plaščem gotovo ne more trgovati na borzi). Vidi se, da trgovci razumejo pomen razsodišča, odnosno ga precenjujejo. Sigurno je razsodišče precej škodovalo ljubljanskim odvetnikom, ki so vendar potrebni pri vseh važnejših sporih tudi pred tem razsodiščem, kar opažamo enako na ostalih borzah. Vrednost terjatev pred ljubljanskim razsodiščem je znašala
1925	2-1 milijona dinarjev — največja terjatev 198.084 dinarjev, tožb 138
1926	8-3	„	„	-	„	,.	292.000	„	„	938
1927	9T	„	„	—	„	„	266.000	„	„	1508
Najbolj razvita je ta koristna borzna institucija v Novem Sadu, ker nastaja
največ sporov iz blagovnih poslov. Velika ugodnost razsodišča je njegovo cenejše in hitro poslovanje, značilno pa je, da je L 1926 pred ljubljanskim razsodiščem od 938 tožb končalo 694 s sodbo radi zamude roka, le 35 z razsodbo in 36 s poravnavo, ki jo je treba poskusiti pri vseh tožbah, ki se pa lahko poskusi na zahtevo ene stranke še pred vložitvijo tožbe, ako znaša sporni predmet do 25.000 Din. Zoper razsodbo ni priziva (prihrani se čas in stroški), izvršno postopanje pa izvede pristojno redno sodišče.
Na borzi v Beogradu in Zagrebu obstoje še obračunski zavodi, ki prinašajo tamkajšnjemu velikemu prometu mnogo ugodnosti.
Ogledali smo si važnejše naloge naših borz, teh regulatorjev vsega gospodarskega življenja, po katerih nas sodi tudi tujina, ker so borze poleg državnega proračuna in plačilne bilance najvernejša slika našega gospodarstva.
TO IN ONO
Naša zunanja trgovina v minulem letu
Naša trgovina s Švico
Sledeči podatki nam pričajo, kako se je gibala naša zunanja trgovina po mesecih v 1. 1927 (vrednost v milijonih dinarjev):
	Izvoz	Uvoz.	Deficit ali suficit	
januar	483-8	546-3			62-5
februar	459-4	521-2	—	65-8
marec	608-3	597-5		11-2
april	467-9	597-2	—	129-6
maj	519-3	577-6	—	58-3
junij	4710	535-9	—	64-9
julij	485-0	537-6	—	52T>
avgust	529-6	629-6	—	100-0-
september	582-9	695-2	—	112-3
oktober	6457	723-2	—	77-5
november	622-4	687-7	—	65-3
december	528-7	637-4	—	108-7
	6400-2	7286-3			886-2
Iz podatkov jc razvidno, da je z nastopom iz vozne sezone izvoz nekoliko porastel, a kljub temu so tudi rezultati iz voznih mesecev zaključili z deficitom. Nadalje je značilno, da ji uvoz od avgusta meseca dalje stalndl naraščal. Najvisja vrednost v uvozu iii izvozu je bila dosežena v mesecu oktobru, najmanjša pa v mesecu februarju.
Monopolski davki naše države
Monopolska uprava je objavila podatke o dohodkih iz. raznih monopolov za mesec februar, ki so se zmanjšal za Din 13,856.275-98.
Dohodki od posameznih monopolski! predmetov so bili sledeči:
Predmet:	Predvideni	Dejanski
tobak	134,280.333-33	131,978.512-51
sol	21,250.500 -	11,856.171-65
petrolej	11,666.666-66	15,919.253-50
vžigalice	11,262.500 -	6,200.581-60
cigaretni
papir	10,516.416-66	9,696.851-75
saharin	8.333-33	—
razni dohodki 750.000-—	154.603-59
skupaj 189,662.249-98	175,805.974--
Četudi so se dohodki v mesecu februarju t. I. v primeri s prejšnjimi znižali, vendar so napram mesecu februarju I. 1927 večji za 12,462.564 Din.
Iz sledeče statistike Glavne švicarske carinske direkcije za I. 1926 posnemamo, na uvozu katerih predmetov s Švico je udeležena tudi našo država in v kaki vrednosti. Številke v oklepajih znočijo kvoto, ki je uvožena iz Jugoslavije.
Vrednost v švicarskih frankih I.es vseh vrst	30,912.266	(2,674.240)
jajca	27,662.730	(8,752.743)
koruza	24,476.428	(2,736.104)
ječmen	12,964.276	(1,142.696)
zaklana živina	11,755.855	(833.760)
konji	9,748.307	(345.650)
kloromagnezijum	9,131.611	(214.026)
hmelj	5,757.923	(276.168)
suhe slive	2,005.533	(1,327,124)
Po najnovejših poročilih direkcije je bil izvoz Jugoslavije v Švico v I. 1927 manjši od izvoza v 1. 1926 in znaša samo 15,649.608 švic. frankov, medtem ko je znašal 1. 1926 19,800.962 švic. frankov. Izvoz Švice v našo državo pa se jc nekoliko povečal: 1927 je znašal 9,157.875 švic. frankov, napram 8 milijonom 9.920 švic. frankom v I. 1926.
Trgovinska bilanca Švice v švicarskih frankih znaša:
Uvoz	Izvoz
1926	2.414,510.000	1.836,496.000
1927	2.536,794.062	2.023,249.576
Na uvoznih carinah je imela Švica
dohodkov v 1. 1926 220,569.480 švicarskih frankov.
Promet poštne hranilnice v letu 1927
Po letnem poročilu naše poštne hranilnice je znašalo število čekovnih računov pri tem zavodu koncem I. 1927 15.178. l eta 1923 je štel zavod šele 9985 čekovnih računov. Minulo leto je otvorila Poštna hranilnica svojo podružnico v Skoplju, ki je dosegla že 347 čekovnih računov. Stanje vlog po čekovnih računih je znašalo 1, 1923 242 milijonov 439.536-97 Din, 1. 1925 348 milijonov 196.621-71 Din, I. 1927 622 milijonov 504.961-94 Din. Vložb ic bilo pri direkciji lieogrud 242,439.536-32 Din, pri direkciji Sarajevo 125,898.437-91 Din, pri direkciji Ljubljana 109,529.344-96 Din, pri direkciji Zagreb 164,713.319-75 Din in pri direkciji Skoplje 11,815.549-02 Din. Promet po čekovnih računih je znašal I. 1927 preko 46 milijonov dinarjev. Celokupni promet Poštne hranilnice po
vseh računih je štel preteklo leto preko 165 milijard dinarjev, število čekovnih računov je bilo razdeljeno tako-le: državni uradi so imeli 526 čekovnih računov, samouprave 204, šole 53, cerkvene oblasti 124, denarni zavodi, zadruge in zavarovalna društva 1.855, industrijska in trgovska podjetja 8.299, časopisi 583, društva in klubi 1.312, zasebniki 2.222. Koncem 1. 1927 je bilo vloženih na vložne knjižice 23 milijonov 17.418-65 Din.
Minulo leto je nudila Poštna hranilnica denarnim zavodom 433,577.670-13 posojila, publiki pa 47,157.590-50 Din.
Kredit je dajala po 6 do 7% obresti. Naglasiti pa je treba, da se v nadzorstvu izmed 11 članov nahaja samo 1 prečan, vsi ostali pa so Srbijanci, kar pač nikakor ni v skladu s principom enakopravnosti, posebno še, ker posluje Poštna hranilnica v glavnem v prečanskih krajih.
Nekaj statističnih podatkov o naših železnicah
Po nedavno objavljenih podatkih Generalne direkcije državnih železnic, je znašala dolžina državne železniške mreže v naši kraljevini I. 1922 7738 km, 1. 1923 7763 km, 1. 1924 pa 8673 km. Ker pa ima država v eksploataciji še neke privatne železniške mreže, je znašala celokupna mreža 1. 1922 7739 km, 1. 1923 7763 km, 1. 1924 8676 km.
Državne železnice so razpolagale s sledečim številom prevoznih sredstev:
Lokomotiv je bilo v I. 1922 2294, leta
1923	2372, I. 1924 2697. Potniških vagonov je bilo v 1. 1922 4381, 1. 1923 4555, I. 1924 4888. Tovornih vozov je bilo v 1. 1922 48.828, 1. 1923 50.748, leta
1924	58.380.
V 1. 1922 je bilo danih v promet 93.462 potniških vlakov, 144.541 mešanih, 153.864 tovornih, skupaj 391.867 vlakov; v I. 1923 109.932 potniških vlakov, 153.116 mešanih, 189.116 tovornih, skupaj 452.214 vlakov; v 1. 1924 155.968 potniških vlakov, 202.873 mešanih, 270 tisoč 967 tovornih, skupaj 629.808 vlakov.
Lokomotive, vprežene v te vlake, so prevozile v L 1922 40,301.574 km, L 1923 47,456.181 km, L 1924 pa 56,278.402 km.
Potnikov se |e vozilo v L 1922 31 milijonov 225.264, v L 1923 31,377.964, vi. 1924 39,955.373.
Prtljage se je prevozilo v L 1922 37.293 ton, v L 1923 29.886 ton, v letu 1924 27.800 ton.
Iblaga (zasebnega, državnega in režijskega) se je prevozilo v I. 1922 11
milijonov 401.282 ton, v L 1923 13 milijonov 158.275 ton, v L 1924 21 milijonov 93.286 ton.
Dohodki iz potniškega prometa so znašali L 1922 Din 346,448.059-35, leto 1923 Din 500,748.044-94, I 1924 748 milijonov 114.235-72 Din.
Dohodki iz prometa s prtljago: leta 1922 Din 20,960.447-17, L 1923 24 milijonov 436.178-12 Din, L 1924 38 milijonov 140.933 Din.
Dohodki iz blagovnega prometa: leta 1922 Din 742,906.535-60, L 1923 1.202 milijona 544.273-32 Din, L 1924 1.894 milijonov 451.161-51 Din.
Skupni dohodki so znašali L 1922 1.110,315.072-12 Din, L 1923 1.727 milijonov 728.496-38 Din, L 1924 2.680 mi-hjonov 706.330-88 Din.
Zadrugarstvo v Češkoslovaški
Kooperacija v češkoslovaški republiki obsega razne panoge narodnega gospodarstva in šteje 1,700.000 elanov, ki so organizirani v 14.584 zadrugah. Če se vpoštevajo tudi člani družin, je na zadrugah inieresirana polovica prebivalstva Češkoslovaške.
Najjačje in najbolje organizirane so delavske zadruge. Štejejo 960.000 elanov in vsebujejo konsumne, kreditne, stavbne in produktivne zadruge.
Največje udruženje delavskih kooperacij je »Centralno udruženje kooperativ v Češkoslovaški«, v katerem je organiziranih 1237 društev z 1,500.000 člani. To udruženje šteje 10.000 nameščencev in razpolaga s kapitalom 550 milijonov ČK. Letni promet znaša 1130 milijonov ČK, rezervni kapital 45 milijonov, hranilne vloge 184 milijonov čK. Na drugem mestu je »Udruženje kooperativnih zadrug za nakup na debelo«, ki razpolaga z lastnimi mlini, pekarnami in drugimi podjetji, zaposluje 1000 delavcev in izvrši letnega prometa za 530 milijonov čK. Velikega pomena je nadalje kreditno društvo kooperativ »Splošna zadružna banka«, ki šteje 122 milijonov vlog in napravi letnega prometa za 6-6 milijard ČK.
Poljedelske zadruge štejejo 650.000 članov. Dele sc v dvoje velikih udruženi: »Osrednje udruženje poljedelskih zadrug« in »Centro kooperativa«. Imctie teh zadrug se ceni na 3 milijarde čK.
Obrtniške zadruge obsegajo 15 zvez z 90.000 člani.
V vsej Češkoslovaški je 14.854 kooperativnih društev, od katerih odpade na Češko 9129, na Moravsko 3549, na Slezi jo 682, na Slovaško 2159 in na Podkarpatsko Rusijo 335.
Novo najdišče demanta
Potrjujejo sc vesti, da se je odkrilo v Aleksandru Ray v Namagualandu v lužni Afriki bogato polje demanta, ki je pretreslo cene na svetovnem trgu tako, da je vlada Južne Afrike zabranila nadaljnje iskanje na tem mestu.
Minister za rude je izjavil v južnoafriškem parlamentu, da je to nahajališče najbogatejše od vseh, kar jih je bilo dosedaj odkritih na svetu. Ne naj-
dejo se tam demanti le prvovrstne kvalitete, temveč tudi v velikih množinah. Dr. Marenskv, ki je odkril novo ležišče demanta, je našel v šestih tednih de-mantov za 160.000 funtov šterlingov, sam minister za rude pa je v eni uri s svojo roko našel demantov za 600 funtov šterlingov.
30 milj od Port Nolloth-a pa se je odkrilo še drugo polje demanta, kjer so našli demantov za 300.000 funtov šterlingov.
LISTEK
Mary Borden
Blues
Tisto zimo so povsod po Newyorku prepevali pesem »Rojstvo bluesa«, nekako ljudsko popevko z juga, ki si je v obleki jazza priborila vstop v zabavišča. Vse godbe so jo svirale, v vsakem restavrantu so jo žingali, pačili, mrcvarili in mazali. Toda zamorci so jo ljubili. Všeč jim je bila. Tako je frlcla skozi vsa plesišča, gledališča, salone in svetle kleti kakor tuj, otožen ptič z juga, ki se je zaletel v Ne\vyork ter je s svojimi ubogimi, trudnimi perotmi frfral okoli nebotičnikov, da bi našel pot nazaj v Alabano, Georgijo, na Karoline in Tennessee.
Bila je preprosta, -pohlevna pesem, otroška popevka, pesem zamorcev, ki jo je morda kak zamorski trubadur, suženj ali ujetnik, zapel prvi. Njen polet, njene kadence in njen divji, neugnani crescendo so zadevali človeka v sredino srca. Par belokožcev, ki so imeli odprta ušesa za take melodije, so jo ujeli, zgrabili in jo posadili za omrežje tiskane muzike, da so jo nato izpustili na ponočno življenje newyorško. In po melodiji te pesmi je začela Bridget Prime ljubiti Petra, arhitekta, graditelja najsmelejših nebotičnikov.
Pisala je Frideriki v Washington:
»Preljuba — zaljubljena sem! Saj ne morem tega pojmiti. Čisto ponorela sem. A vse to je zvezano z. zamorci in njihovo muziko. Saj je resnično vse nerazumljivo. Kakor bi bil človek zaljubljen v džunglo, v tigre, slone in gorile, ki plešejo, razbijajo banjo in delajo ogromne skoke. Ves čas se čutim kakor Mati božja — ali kakor kakšna ekstatična svetnica, ki ljubi kakega majhnega, trpečega kristjana. Tak je moj občutek. Čeprav je sicer vse skupaj pregrešno — to ozračje — to čudno draženje živčevja — ta jazz in vse to, kar imenuje on »duševne strupe«. Vsekako sem zastrupljena.
Svoje noči preživljamo med zamorci. To je postalo že manija. Zdi se, da je tu postalo moderno, naglašati, da zamorci niso nič slabši in čisto nič drugačni kakor belokožci. Peter Campbell pravi, da je vse bedarija in da so hvala Bogu zamorci povsem drugačni kakor mi. Citiral je Keyserlingovo »Popotno spominsko knjigo«, ki jo imaš tako rada in v kateri pravi, da ima črna rasa najmočnejše ustvariteljske moči na svetu. Meni se resnično zdi, da smatra Peter zamorce za boljše, živejše, nadarjenejše in srečnejše, kakor smo belokožci. Pravi, da ima vsak nigger pesem že v svojem srcu, da mu že sama kri poje, in da izžarevajo celo propalice med njimi, ki ves dan požirajo strupe, neko nedolžnost, ki jo je naša rasa že davno izgubila. On sam jo ima, a ne ve o nji. Pravi, da nas njih strast vse privlačuje; nekateri trdijo, da jih odbija, a bojazljivci imajo pač strah. Občutijo namreč inferiornost svoje bele krvi. Ker tega ne morejo prenašati, sovražijo zamorce. Bela rasa ima pač možgane, a ne dovolj življcnskih sokov, in Campbell trdi, da so storili trgovci s sužnji Ameriki večjo uslugo, kakor Jurij IV. in njegovi ministri.
Tu je na primer zamorec, |oe mu je ime, in igra na plesišču »Jasli« klavir; približno tako velik je kakor slon velikan v zoološkem vrtu. Potem je tu Afričanka Karolina Sal, krasna ženska. Prepeva z zoprno hripavim glasom pesem »Rojstvo bluesa« in ž njo nas očarja. To je pesem ptičkov pevcev, čisto na-
vadnih amerikanskih tičkov-pevcev, ki letaio po grmih in žvižgajo in cvrče kakor saxophom, in obenem pesem bedne deklice, ki ihti v ječi. Vse je tako čudovito, tako nepopisno, nekaka vročična fantazija. Najbolj komično je, da se nam belokožcem vse to zdi noro, a je za zamorce otroška igra. Vedejo se dovršeno. Razposajeni so kakor otroci ali pa se kretajo čisto počasi, kakor v sanjah, a nam se zdi vse kakor pekel. A nam je všeč, ker smo že tako pokvarjeni, da niti v tem peklu nič več ne trpimo ...«
»jasli« so bile vsako noč prenapolnjene. Največ je bilo ondi zamorcev. Dobrodušni, razposajeni orjaki so se trkljali smejoč se po ozkih stopnicah navzdol, in takoj jih je začelo šegetati po podplatih in začeli so plesati. Plesišče je bilo dolgo in ozko Veliki obrazi muzikov na vzvišenem podiju so se svetili potni kakor surovo izklesani kipi iz črnega kremena. Njih belo zobovje je bleščalo, njih bele očesne krogle so se valile tja in sem, njih silna telesa so nihala, se zibala ter se stresala po kompliciranem taktu njih glasbe. Duh besnenja je vladal v tem prostoru. Zamorci sami so bili leni kakor otroci, ki se igrajo zelo znano igro. A boben je razbijal kakor tamtom. Medeni instrumenti, saxophon in klavir pa so besneli divje, blazno, histerično, kakor obsedeni. Zamorci pa so plesali počasi, zaspano, se jedva premikali. Samo njih kolena, gležnji, prsti na nogah, komolci in ramena so se zganjala in stresala v ritmu ...
(Odlomek iz romanu »Tlumingo«, himne na moderni Ncwyork.)
DRUŠTVENE VESTI
U. odborova seja trgovskega društva Merkur za Slovenijo v Ljubljani se je vršila v pondeljek 26. marcu t. I. ob 20. uri v zvezni sobi trgovskih gremijev v Ljubljani. Društveni predsednik g. Fran Windischer se je uvodoma spominjal umrlih članov, Antona Ravhekarja, Ignaca Žargija in josipa Vatovca ter so se navzoči v znak sožalja dvignili raz. sedežev. Društvu sta darovala Zbornica TOI in mestni magistrat ljubljanski vsak po Din S.OOO'—, kar je vzel odbor z zahvalo na znanje. Dalje je omenil predsednik, da se je udeležil s podpredsednikom g. Kavčičem proslave 25-letnice Zveze obrtnih zadrug in da je podal II. podpredsednik (). Riko Torv ostavko radi prezaposlenosti. Nikakor se ni dal pregovoriti, da bi še nadalje obdržal svoje mesto tako, da je bil odbor prisiljen z obžalovanjem vzeti odstop na znanje. Ob priliki odstopa je g. Torv ponovno pokazal svoje veliko zanimanje za naše društvo s tem, da je plačal ustanovnino in postal tako ustanovni član. Za zasluge in vzorno ter požrtvovalno delo v društvenem odboru mu je bila izrečena najprisrčnejša zahvala. Namesto odsto-pivšega načelnika g. Melicerja si je izvolil pevski odsek za načelnika g. Milana Kovača ter je ob tej priliki izrekel odbor g. Melicerju toplo zahvalo za trudapolno in uspešno delo v prospeh pevskega zbora. Blagajnik g. Krek je podal nato izčrpno blagajniško poročilo; vodja pisarne pa poročilo o tekočih poslih in o stanju članstva. Ob 'A 23 ih je nato predsednik sejo zaključil.
9. odborova seja Trgovskega društva Merkur za Slovenijo v Ljubljani je bila radi sklepa prejšnje odborove seje posvečena predvsem internim društvenim Vprašanjem in sestavi kandidatne liste za novi odbor. Vršila se je dne 12. aprila t. I. na običajnem mestu od 20. do 21. ure pod vodstvom predsednika dr. Windischerja, ki se je spominjal umrlega člana Frana Schiffrerja. Odbornika Zemljič loško in Mclicer Franc sta zaprosila, da se ju razreši odborniškega mesto, ker sta prezaposlena, kar je vzel odbor z obžalovanjem no znanje, izrekajoč jima zahvalo za trud in delo Sledilo je še poročilo o delovanju društvene pisarne.
XXVII. redni občni /bor Trgovskega druživa »Merkur« za Slovenijo
v Ljubljani
Zbor se je vršil 1». aprila t. L ob pol 21. uri v mali zborovalnici Zbornice TOI v Ljubljani.
Društveni predsednik g. dr. Fran Windischer je ob otvoritvi ugotovil /borovo sklepčnost in pozdravil prisrčno navzoče. V svojem poslovnem poročilu,
ki ga priobčujemo v današnji številki kot uvodnik z naslovom »Zadeve naše trgovine«, je podal izredno zanimivo sliko trgovskih razmer in orisal več aktu-clnih vprašanj. V nadaljnjem svojem poročilu pa je povedal naslednje:
»Odkar smo bili lansko leto zbrani na občnem zboru, ie neusmiljena smrt terjala veliko žrtev iz vrst našega članstva. Izgubili smo v razdobju, za katero polagamo račun, celo vrsto dobrih, zvestih in vernih članov in prijateljev našega društva. Ko smo danes zbrani na svojem rednem zboru, je naša dolžnost, da se spominjamo svojih umrlih članov. Prosim Vas, da vstanete v počastitev in poslovitev spomina sledečih naših članov, ki smo uh za vedno izgubili: Alojzij Rus, josip Zidar, Ignac Fock, Fmerik Zelinka, Ivan Tratnik, Aleksander Kovačevič, Anton Ravhekar, Ignacij Zargi, Josip Vatovec in Fran Schiffrer. Bodi jim lahka zemljica in časten spomin!
Bodi mi dovoljeno, da pri tej priliki izrečem v imenu odbora najlepšo zahvalo za veliki trud, za vneto požrtvovalnost in nesebično deloljubnost najiskrenejšo zahvalo gospodu Josipu I Kavčiču kot uredniku »Trgovskega Tovariša«, gospodu Pavlu Fabianiju kot načelniku odseka za priredbe, gospodoma I ranu Melicerju in Milanu Kovaču kot vodjema pevskega zbora, gospodu pevovodji Mirku Prcmelču in gospodoma Lampetu in Jerovcu za trud in delo v godbenem zboru.
Odbor je imel v preteklem letu celo vrsto sej, katerih so se gospodje odborniki polnoštevilno udeleževali. Naša volja je bila dobra. Naši nameni so bili pravi. Mi sami bi želeli, da dosežemo boljših uspehov, ah prilike so bile cesto neblage in močnejše od nas. Po teh uvodnih besedah prihajam na dnevni red.«
Nato je podal vodja društvene pisarne g. E. Černe naslednje poročilo:
»Čast mi je podati tajniško poročilo o delovanju našega društva v preteklem letu.
Društvo jc bilo vsestransko agilno in se jc trudilo ustrezati željam in zahtevam svojega članstva. Naša iskrena želja je, da bi bili koristni svojim članom osobito pri iskanju služb in mest. V tem pogledu smo se mnogo trudili, ali slaba konjunktura povzroča, dn ie število prostih mest daleč za ponudbami delojemalcev. Naraščaja je nad potrebo celo za normalne prilike. Slabe kupčije, številne redukcije pa množe število tistih, ki iščejo službe. Treba je tudi opomniti, da prihaja naraščaj, ki po svoji izvežbanosti, sposobnosti in izobrazbi ne ustreza zahtevam gospodarjev. Učenju jezikov se posveča v šoli premalo pozornosti. Naše društvo se je trudilo za povzdigo izobrazbe s prirejanjem učnih tečajev, z izdajanjem glasila in predavanji. Naše lepe knjižnice se članstvo vse premalo poslužuje. Skrbeli smo tudi za razvedrilo in zabavo. Odseki so bili zelo agilni in izkazujejo lepe uspehe. Naš salonski orkesetr pridno vadi in lepo nastopa pod vodstvom gg. Vilka Lampeta in Pavla lerovca, katerima gre vse priznanje za delo in trud.
Odsek za učne tečaje je deloval v preteklem letu še dokaj zadovoljivo. Letošnji tečaji, ki so se pričeli 15. novembra 1927 ter še deloma trajajo, so bili dobro obiskovani. Prijavljenih je bilo skupno 42 članov. Poučevali smo nemščino in italijanščino v nižjem tečaju, srbohrvaščino ter slovensko in nemško stenografijo. Knjigovodstvo smo morali opustiti, ker je bilo premalo priglašencev. Vsi tečaji so se vršili v društvenih prostorih. ?.elimo, da bi bi! prihodnje leto poset učnih tečajev boljši in bomo poskrbeli za pravočasno obvestitev članov.
Pod vodstvom gospoda Pavla Fabianija smo priredili dne 4. septembra 1927 izlet na Grosuplje ter smo si ogledali Zupanove podzemske jame na Taboru pri Ponovi vasi.
Vsled prepičlega odzivu plesni odsek letos ni priredil običajnih plesnih tečajev in tudi ne Miklavževega večera.
V prošlem letu smo priredili dva jour-fixa. Prvi se je vršil 12. maja 1927 m je ob tej priliki predaval gospod dr. Viktor Murnik o zanimivem predmetu »Gospodarstvo in telovadba«. Drugi jour-fix je bil 29. oktobra 1927. Ta večer smo razdelili lepe diplome svojim častnim članom. Oba večera, ki sta prav lepo uspela, sta sodelovala društveni pevski zbor in orkester.
Glavna društvena prireditev je bil Trgovski ples, ki sc je dobro obnesel. Obisk jc bil letos številnejši, prebitka je bilo okoli Din 3.000-—. Največja zasluga na tej prireditvi gre požrtvovalnemu delu članov prireditvenega odseka, na čelu iim gospod Pavel Fabiani, vsem gg. odbornikom ter vrlemu društvenemu orkestru pod vodstvom gospoda Vilka Lampeta.
Dne 27. oktobra, 3. in 9. novembra 1927 so sc vršilo predavanja akademskega slikarja gospodo profesorja Ivano Vavpotiča o aranžiranju izložbenih oken ob obilni udeležbi ter lepem zanimanju članstva.
Steber našega društva je naš pevski zbor, ki ga je do nedavno vodil gospod Fran Melicer in pevovodja gospod Mirko Premelč. Po odstopivšem gospodu Franu Melicerju kot načelniku pevskega odseka je prevzel njegove posle gospod Milan Kovač. Ob tej priliki ic izrekel odbor gospodu Franu Melicerju za njegovo trudapolno delo toplo zahvalo. Zbor je nastopal pri jour-fixih in pri pogrebih umrlih članov. Zbor pridno vežbu za nadaljne nastope in upamo, da se bo trajno dovrševal.
Društvena knjižnica šteje okoli 1500 knjig, po potrebi bi jo izpopolnili, pa žal ni tistega zanimanja, kakor bi ga bilo želeti.
Trgovski koledar je izdalo društvo tudi za tekoče leto pod uredništvom našega starega prijatelja gospoda Frana Zelenika. Prodali smo ga letos nekoliko več nego lani, tudi gmotni uspeh je znatno boljši, vendar bi ta lepa publikacija naša zaslužila, da se še vse bolj razširi med trgovstvom.
Najbolj živa vez za naše članstvo, osobito ono z dežele, je pač naš mesečnik »Trgovski Tovariš«, ki pod uredništvom našega zaslužnega podpredsednika gospoda josipa ). Kavčiča redno mesečno izhaja ter ugaja našemu članstvu. Da pridobimo novih članov, oziroma naročnikov za list, smo na inicijativo gospoda Josipa J. Kavčiča razposlali 417-tim trgovcem širom Slovenije prvi dve letošnji številki »Trgovskega Tovariša« na ogled s pozivom, da pristopijo k društvu ali se vsaj naročc na naš mesečnik. Zalibog v krogu trgovcev za naš priznano lepi in dobri list ni zanimanja, kot ga zasluži naše glasilo. Vabilu na pristop k društvu se je odzvalo le malenkostno število trgovcev. Premnogo trgovcev pogrešamo v svojih vrstah.
Društvo ima v zalogi 894 izvodov knjige Kuder »Menično pravo« in 1117 komadov Sič »Trgovska korespondenca«. Knjigi se ne razpečavata, kakor bi bilo želeti.
Posredovalnica za službe je imela 600 poslovnih številk. Izkazov prostih služb smo razposlali 819, prostih mest je bilo prijavljenih 118. Uspešno se je posredovalo, v kolikor nam je bilo naznanjeno, v 82 slučajih. Dohodki posredovalnice so znašali Din 1171’—, izdatki Din 583-50, torej prebitek Din 587-50, kar za kritje stroškov ne zadošča. Primanjkljaj moramo kriti iz rednih dohodkov. Pripomniti moram, da posredovalnica posluje za člane in poslodavce brezplačno, za ostale pa proti malenkostni odškodnini.
Razen posredovalnice je došlo društvu še 832 dopisov v raznih zadevah, odposlali pa smo jih 431.
Društvo šteje z današnjim dnem naslednje število članov: 1 častni predsednik, 9 častnih članov, 31 ustanovnih članov, 48 podpornih članov naslovljencev, 669 rednih članov naslovljencev, 290 rednih članov trgovcev in 38 podpornih članov trgovcev. Skupno torej 1086 članov ter 213 naročnikov lista. List »Trgovski Tovariš« je izhajal 1. 1927 v nakladi povprečno 1800 mesečno. Število članov trgovcev je naravnost sramotno nizko, če pomislimo, da imamo v Slovcniii preko 10.000 organiziranih trgovcev.
Društvo je bilo v ozkih stikih s Trgovskim društvom v Celju in Mariboru in je naše glasilo tudi nijh glasilo.
Odbor je imel 8 rednih in eno izredno sejo. Posle tajnika je s 1. novembrom prevzel gospod Josip Winter, jaz pa vodstvo pisarne.«
Nato je poročal društveni blagajnik g. Josip Krek. Iz njegovega poročila posnemamo, da je imelo društvo v pretečenem poslovnem letu Din 220.951-75 prejemkov in Din 219.009-63 izdatkov, tako da je Din 1.942-12 prebitka. Za trud in delo je bila izrečena blagajniku topla zahvala.
Volitve so sc vršile z vzklikom. Izvoljen je bil naslednji društveni odbor: Dr. Windischer Fran, predsednik; Kavčič Jos. J., I. podpredsednik; Lozar Janko, H. podpredsednik. Odborniki: Fabiani Pavel, Jelačin Ivan, Jeras Ivan, Jurjovec Avgust, Kovač Fran, dr. Marn Rudolf, dr. Murnik Viktor, Novak Ignacij, Čermelj Kristijan, Verbič Anion, Wintcr Josip, Železnikar Ivan, Jelka dr. Bretlovu, Leskovic Ivanka, Hribar Adolf, Južna Rudolf, Kastelic Alfonz, Kovač Milan, Krek Josip, Lampe Vilko, I.aurcnčič Valter, Agnola Anton, Šalamun Stanko, Raška Oton, Seljak Karol, Krek Janko, Strehovec Berta, Vdovič Darinka.
Občni zbor je še sklenil, da ostane članarina dosedanja, nakar je predsednik, ker se ni nihče več priglasil k besedi, zaključil zborovanje.