Ivan Matko. Dne 30. nov. t. I. je ob :!/., 5. uri zjutraj izdihnil svojoblago dušo g. Ivan Matko, nadučitelj v Rajhenburgu. Pokojnik je bil rojen 1. 1853. pri Mozirju v Savinski dolini. Obiskoval je najprej ljudsko šolo v Mozirju, kjer mu je bil učitelj rajnik Jamšek. Ta je pregovoril njegove starše, da soga poslali v gimnazijo v Celje, kjer je dovršil 5 gim. razred.Potem je vstopil v učiteljišče v Mariboru. Med tem časom je prišel Jamšek za nadučitelja v Rajhenburg. Ko je Iv. Matkodokončalučiteljišče, pokliče Jamšek svojega nekdanjega učenca k sebi v Rajhenburg 1. 1874. Po Jamškovi smrti 1. 1893. paprevzame vodstvo tuk. šole g. Ivan Matko. Tu je deloval v duhu Jamškovem, dokler ga ni ta zopet poklical k sebi nad zvezde. Rajnik je bil krepak, neupogljiv značaj, sebe ni stavil nikoli v ospredje, dasi je bil velik talent. Prijazen je bil z vsakim človekom in svojim učiteljem je bil pravi oče in svetovalec. Kolegijalnosti ni nosil na jeziku — temveč jo je dejanski izpolnoval. Zato so ga pa tudi vsi srčno ljubili. Bil je tudi skrben oče sedmerim otrokom. Marsikatere zabave se ni udeležil, mnogo dobrega ni užil, samo da bi njegovi dragi otroci dobili dobro vzgojo in izobrazbo. Kot učitelj je bil natančen in vesten ter je v teku 32 letu vzgojil veliko članov duhovščine, uradništva, učiteljstva i t. d. Tudi za trg Rajhenburg si je tekom 321etnega službovanja pridobil dokaj zaslug. To je uvaževal tudi občinski odbor, ki ga je imenoval za častnega občana. Kako so ga ljubili in spoštovali ljudje, je pokazal nad vse lep pogreb v soboto dne 2. dec. 1905. ob 10. uri dopoldne. Pogreba se je udeležil c. k. okr. glavar g. Julij pl. Vistarini, c. kr. okr. šol. nadzornik g. Gustav Vodušek, okolo 60 učiteljev in učiteljic, tuk. žel. uradniki, krajni šol. svet, občinski odbor, dva oo. trapista, šol. otroci z zastavo ter ogromno ljudstva. Tukajšna slavna požarna bramba je nosila rakev in delala špalir ob rakvi. Vse svetilke po trgu, koder je šel izprevod, so gorele in bile preoblečene s črno tkanino. Vencev je bilo veliko in lepih. Ob grobu je prekrasno govoril mešč. učitelj g. Jos. Brinar in pevci so zapeli dve lepi žalostinki. Bil je mož, vzoren družinski oče, vesten, marljiv in vnet učitelj, ljubezniv prijatelj in pravi tovariš. — č. f