SVOBODNA SLOVENIJA
ASO (LETO) XXL (15) No. (štev.) 14
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES
6. april (abril) 1962
Oh IO-(efntet smrti Aleša Ušeničnika
Dne 30. marca je minilo 10 let od smrti velikega slovenskega misleca, ideologa, znanstvenika in pisatelja dr. Aleša Ušeničnika. O njegovem življenju, delu in pomenu za Slovence je napisal doslej najboljšo in najglobljo razpravo za Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1953 pok. prelat dr. Odar. Bil je njegov sodelavec in prav tako velik mislec.
iSlovencem je dr. Aleša Ušeničnika v posameznih poglavjih svoje razprave prikazal takole:
Njegova zunanja življenjska pot:
„Aleš Ušeničnik ni bil samo to, kair pove njegova zunanja pot, marveč je vrh tega izreden spekulativen talent, kakršen se ne rodi vsako človeško generacijo. Tudi največji narodi imajo le malo tako razvitih talentov. Zaradi velike prodornosti svojega duha je bil kakor ustvarjen za razmišljanje, ki ga zahtevata filozofija in dogmatika. Že njegov prof, na gregorijanski univerzi v Rimu, eden največjih dogmatikov ob koncu 19. stol., p. Billot je dejal o njegovem umu, da je angelski. Tovariši so ga občudovali.“
ZSSR hoce nevtralizirati KATO
ki pod skromnim naslovom predstavlja cel sistem sholastične filozofije v okviru modernih filozofskih struj.“ ... „Za Orlovsko organizacijo je napisal 1- 1926 Socialno vprašanje in Socialna ekonomija, za zbirko Naša pot pa Uvod v krščansko sociologijo, Obris socialnega, vprašanja, prevod okrožnice Pija XI. Quadragesimo anno z obširnim komentarjem, Dialektični materializem, prevod okrožnice Pija XI. Divini Redem-ptoris o brezbožnem komunizmu in tri knjige Načel. Vmes je pa pisal neprestano nove aktualne razprave v Času in pozneje v Reviji Katoliške akcije prav do usodne pomladi leta 1945, ki je zatrla katoliško kulturno, delovanje med iovenci v domovini.“
Pobornik Tomaževe filozofije: „Rekli smo, da je bilo Ušeničnikovo življenjsko delo katoliško kulturno filozofsko. usmerjanje pri Slovencih. Tega ne smemo zgubiti spred oči, če hočemo Ušeničnika pravilno umeti in oceniti. To usmerjanje pa je Ušeničnik opravljal predvsem tako, da je seznanjal Slovence s Tomaževima rešitvami osnovnih vprašanj vere in nravnosti, kakor tudi z aplikacijo teh rešitev.“
Teološki profesor: „Bil je sijajen akademski učitelj; zlepa mu nisi našel enakega. Preprost, a globok, ni nikdar na katedri iskal sebe in svoje slave. Vedno je zatajeval sebe in zapostavljal svoje mnenje v korist resnice. Bil je v resnici pravi asket v prof. službi.“
Pisatelj: „Bolj kot teološki profesor je postal Aleš Ušeničnik znan kot filozofski, kulturno-filozofski in sociološki pisatelj. Pisal je, kakor sam pravi v uvodu v svoje Izbrane spise 1. 1939, že več kot pet in štirideset let, nato pa je objavljal članke še šest let. ‘.Skoraj vse, kar sem pisal — pravi — sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bol in bolj doumevala resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in b; ga bila vesela.’ S tem. je klasično označil namen in način svojega pisateljevanja.“ ,.. „Zato je odločno nastopal proti zmotam, čimbolj so bile zmote prikrite ih nevarno pomešane z resnico, tembolj brezobzirno jim, je trgal krinko z obraza; toda do človeka, ki se je motil, je bil vedno prizanesljiv, obziren in dober.“
Ideolog: „Po Mahničevem odhodu za škofa na otok Krk 1. 1896 je nastopil Aleš Ušeničnik njegovo dediščino med Slovenci: boj za čiščenje idej v slovenskem kulturnem svetu. Mahničev program pa je še razčistil v pozitivnem, pravcu.“ ... „S svojimi razpravami v obeh revijah (Katoliški Obzornik in Čas op. ur.) je usmerjal kulturno življenje med' Slovenci nad štirideset let. To je bila njegova življenjska naloga.“ ... „Komunistična infiltracija je spodjedala kat. delavske in inteligenčne vrste. Ušeničnik jo je odkrival in pisal komentarje k papeškim, socialnim okrožnicam. Na zdravi katoliški strani pa se je začela krščanska renesansa, najprej pri dijaštvu, potem pa s Katoliško akcijo tudi pri drugih stanovih. V Alešu Ušeničniku je našla največjo oporo. Vso silno avtoriteto je zastavil zanjo, čeprav so ga zaradi tega na nasprotni strani smešili in divje napadali.“
Znanstvenik: „Kljub resnemu profesorskemu delu in obširnemu pisateljskemu delovanju v obeh revijah in njunem urejanju (Kat. Obzornik, Čas, op. tir.) j« Aleš Ušeničnik vendar še našel čas, da je napisal velika dela, ki so izšla v samostojnih knjigah. Tako je že 1910 izdal obširno Sociologijo; še danes je škoda, da ni bila prevedena v kak svetovni jezik.“ ... „Literarno najlepše Ušeničnikovo delo in njemu samemu najljubše je bila Knjiga o življenju, ki je doživela med nami več izdaj in bila prevedena v nekatere druge jezike Knjiga o življenju je z umetniško silo napisan esej prot; pesimizmu in o življenju, k} je vredno življenja. V slo. venski literaturi nima para. Vzporediti ga moremo z najlepše pisanim.! filozof, skimi apologijami.“ ... „Takoj prvo leto potem, ko je zasedel filozofsko stolica na teol. fak. novo ustanovljene univerze v Ljubljani, je Ušeničnik na pisal knjigo svojega Uvoda v filozofijo,
Ustvarjalec jezika: „Aleš Ušeničnik je bil pesniška duša. Začel je kot pesnik v Ljubljanskem Zvonu. Po vsej verjetnosti bi se mogel razviti v dobrega pesnika in pisatelja. Razni odstavki v njegovih člankih, .ki so večkrat pravi umetniški eseji, kažejo na to, zlasti pa Knjiga o življenju. Toda javno se ni bavil več s pesništvom, potem, ko je spoznal svojo življenjsko nalogo.
Tudi praktičen mož: „Aleš Ušeničnik je bil izrazit spekulativni talent, vendar pa se je izkazal tudi v realnem, življenju. Kadar je bilo potrebno se je lotil tudi upravnih poslov in je pokazal, da, je odličen upravnik.“, . ...
Brez reklame: „Nikdar ni hvalil samega sebe, še manj pa naročal hvalo zase pri drugih, če bi bil le malo udaril na to struno veličanja samega sebe, bi bil potegnil mlade ljudi za seboj tako močno, da bi jih zlepa kdo od njega ne mogel odtrgati. Imel je Aleš Ušeničnik; vso zmožnost, da bi očaral mlade ljudi, če bi hotel. Toda prav nikoli ni segal po reklami, čeprav so drugi segali.“
Kot človek: „Da bo naša slika o Alešu Ušeničniku količkaj prava, si ga moramo ogledati tudi kot človeka. Velik je bil Aleš Ušeničnik kot slovenski kulturni filozof. Čim bolj se bo odmikal v zgodovino, tembolj bo rastla njegova podoba. Toda nič manjši kot filozof je bil kot človek. Prej večji. To dvoje: biti velik filozof, znanstvenik, pisatelj, obenem pa biti tudi velik človek, je v svetu zlasti danes tako silno redko. Zveza tega dvojnega moremo najti le med tistimi duševnimi velikani, ki jim pravimo, da so bili svetniki.“
V podkrepitev svojih trditev prelat dr. Odar v razpravi prikazuje Ušeničnikovo „nenavadno ponižnost“, „srčno dobroto“, „junaško potrpežljivost“ in „svetniško pobožnost“, nato pa svojo, globoko razpravo o Ušeničniku zaključuje z naslednjimi ugo-tvitvami: „Tega plemenitega človeka ni več m.ed živimi. Leta so ga strla. V štiriinosemdesetem letu je umrl. Sicer je čudno, da je pri svoji bolehnosti in tolikem delu dočakal tako častitljivo starost. Že kot bo. goslovec v 'Rimu je m.oral oditi zaradi splošne oslabelosti zdravit se v Woerns hofen k tedaj znanemu župniku Knei. pu. Vse življenje je bil bolehen.
Svetilka v Slovencih je ugasnila. Aleša Ušeničnika ni več. Danes se nemara le nekateri med nami zavedajo, kaj smo zgubili z njim. Kolikšno vrzel v slovenskem narodu je zasekala njegova smrt. Toda zgodovina bo nekoč povedala, da je bil to za dolgo dobo največji Slovenec: velik naš filozof, velik slovenski kulturni delavec, velik pa tudi kot človek. Naš najlepši harmonično i-azvit značaj.
Aleša Ušeničnika ni več. A ostala so njegova dela, Ta bodo vodila katoliške Slovence še mnogo rodov. Njegov zgled bo svetil pred njimi.
Zahvaljen bodi Bog, ki si nam dal človeka s tolikerimi talenti in s tako čisto vestjo.“
Na razorožitveni konferenci v Ženevi je ZSSR pretekli teden pognala v pogon svoj načrt o nevtralizaciji NATO, ki ga skuša izvesti s pomočjo svojih satelitskih delegacij na tej konferenci.
Predlogi, ki sta jih dali poljska in romunska delegacija, so naperjeni proti Zahodni Nemčiji, Grčiji in Turčiji, ključnim, članom NATO, ki mejijo na železno zaveso. Obe delegaciji sta predlagali ustanovitev brezatomskih področij v Evropi.
Te predloge je ameriška delegacija odločno zavrnila, nekateri delegati tkzv. osmih nevtralnih držav pa so predloge sprejeli za pozitivne, zlasti indijska in abesinska delegacija.
Poljski zunanji minister Rapacki in sovjetski delegat Zorin sta zahtevala, naj bi konferenca s hitrim postopkom odobrila poljske predloge. Ameriški delegat je zahtevo odklonil in nasprotno zahteval, da naj konferenca s hitrim postopkom odobri sklepe o ustavitvi proizvodnje atomskega orožja in o zmanjšanju možnosti iznenadnega napada.
Komunistični delegati so kot enota predložili konferenci dve, m.ed seboj povezani ideji o brezatomskih področjih v Evropi.
Prvo je predlagal poljski delegat Rapacki, nekoliko spremenjeno od svojega prvotnega načrta, .ki ga je predlagal že pred petimi leti, po kateri naj bi eliminirali atomsko orožje in sredstva za njihovo izstreljevanje na Poljskem., .Češkoslovaški ter v Vzhodni in Zahodni Nemčiji.
Za to idejo se skriva, po mnenju zahodnjakov, sovjetski načrt o nevtralizaciji Zahodne Nemčije in pomaknitvi zahodne obrambne črte skoro do A-tlantske obale.
Drugo idejo je sprožil delegat Ma-nescu š podporo Zorina in Rapaekega. Predlagal je forezatomsko področje v
jugovzhodni Evropi, vključno Grčijo in Turčijo.
Zorin je nato še predlagal, naj bi prepovedali oddajanje atomskega orožja državam, ki še niso članice tkzv. atomskega kluba (ZDA, Anglija, ZSSR in Francija), sklenili nenapadalni pakt med NATO državami Varšavske pogodbe ter pogodbo o prenehanju s sleherno vojno propagando,
Poljski delegat Rapacki je v svojem načrtu predlagal:
1.	Vse obstoječe atomsko orožje in rakete se prenehajo kakor koli uporabljati. Prepove se graditev kakršnih koli novih oporišč. Prepove se nadaljna proizvodnja atomskega orožja in sredstev za njihovo izstreljevanje. Velesile mo-morajo takoj prenehati s pošiljanjem atomskega orožja na brezatomsko- pod-
2.	V drugi etapi se uniči vse atomsko orožje in rakete pod „strogo mednarodno kontrolo na suhem in v zraku“. Istočasno se zmanjša število oboroženih sil«
3.	Velesile proglasijo meje brez-atomskega področja s posebno' skupno pogodbo, se obvežejo spoštovati njegov status in nikdar uporabiti atomskega orožja proti temu področju.
'Sporazum, naj bo. gotov do konca letošnjega leta, nakad' naj bj ga odobrila še Glavna skupščina ZN-
Zahodnjaki so nastopili proti temu načrtu zato, ker je razvidno, da bi morale vse zavezniške sile v Zahodni Nemčiji odvreči svojo atomsko moč. Prav zaradi atomske oborožitve teh sil doslej, tako m.enijo na Zahodu, ZSSR ni tvegala napada na Zahodno Evropo.
Če bi eliminirali atomsko oborožitev zavezniških sil v Zahodni Nemčiji in če bi morali te sile poleg tega še številčno zmanjšati, bi se, po mnenju zahodnjakov, zrušila stavba NATO, s čim,er bi bila Zahodna Evropa takoj izpostavljena na milost in nemilost sovjetskemu napadu.
Kongres kitajske KP
Pretekli torek se je v Pekingu začelo dolgo odlašano zasedanje kongresa kitajske komunistične partije, ob vedno pogostejših poročilih o naraščanju spora med rdečo Kitajsko in ZSSR.
Čeprav bi se kongres po določilih kitajske rdeče ustave moral vršiti vsako leto, ga Maocetung že dve leti ni sklical. Letošnje zasedanje bi se moralo začeti v začetku m.area, toda zunanji opazovalci menijo, da ga je Maocetung preložil zaradi nedavnega kongresa sovjetske KP v Moskvi, da bi vedel za rezultate in tako lahko na svojem kongresu ublažil razlike in spore
Kongres je «tvoril predsednik pripravljalnega odbora čuteh, nakar je predsednik rdeče kitajske vlade Čuen-laj podal „poročilo o vladnem delovanju“, kakor je poročala penkinška radijska postaja. Kongresa se udeležuje 1017 delegatov, med njimi komunistični delegati svobodnih držav.
Vsem, tujim diplomatom in zahodnim časnikarjem je vstop v kongresno dvorano za čalsa zasedanja kongresa prepovedan. Dovolili pa so vstop 600 opazvalcem iz dežel za železno zaveso.
S kongresa doslej na Zahodu še niso dobili podrobnih poročil.
v v	v
Rpuieev hoce sodelovati ¡as ZHA v vesolj ls
Kakor je znano, je ameriški predsednik Kennedy 7. marca pritrdilno odgovoril Hruščevu na njegov predlog o sodelovanju med ZDA in ZSSR v vesoljskih podvigih. Hruščev je tozadevni predlog poslal Kenned'yju, brez podrobnosti, po Glennovem uspešnem poletu po vesolju-
Preteklo sredo pa je Hruščev znova sporočil Kennedyju, da je ZSSR pripravljena sodelovati z ZDA ,v vesoljskih podvigih, vključno v programu o pošiljanju raket na druge planete. Hruščev je sedaj predložil tozadevni program, obstoječ iz šestih točk,' v mnogo-čem podoben Kennedyjevem programu o sodelovanju v vesolju m.ed ZSSR in ZDA.
Hruščevov program je naslednji: -. Sodelovanje v mednarodnem poročanju z umetnimi sateliti; 2. sodelova-
nje v proučevanju z umetnimi sateliti;
3.	sodelovanje v radijskem in teleskopskem opazovanju raket, poslanih na druge planete;"' 4. sodelovanje pri dajanju pom.oči posadkam raket, 'ki bi se znašle v nevarnosti; 5. sodelovanje pri proučevanju zemeljskih magnetnih polj in vesoljske medicine; 6. sodelovanje pr} proučevanju juridičnih problemov vesoljskega raziskovanja.
Toda ta program, ki je v večini točk sprejemljiv tudi za zahodnjake, pa je Hruščev zasenčil z dodatno izjavo, da ga navezuje na problem razorožitve, ker so „rakete za vojaško uporabo in tiste za vesoljsko raziskovanje v bistvu povsem enake“. Svoj predlog zaključuje: „Tako so skupni vesoljski podvigi v gotovem, oziru odVisni od rešitve razorožitvenega problema.“ — Ta je pa doslej ostal nerazrešljiv.
Množični proces v Havani
„prijateljskim.“ časnikarjem.
V Havani na Kubi se je pretekli četrtek začel množični proces proti 1182 vojnim ujetnikom., ki so jih Castrovi obkroženi oddelki ujeli lansko leto ob njihovi invaziji na Kubo. Sodi jih pet člansko vojaško sodišče. Publiki je vstop v sodno dvorano prepovedan.
Sodišče ni objavilo obtožbe proti ujetnikom. Prav tako ni dovolilo vstopa v dvorano zagovornikom, ki so jih poslali tja sorodniki ali prijatelji ujetnikov. Procesa se ne sme udeleževati tudi noben zahodni časnikar, pač pa so dovolili vstop v dvorano kubanskim in
Proces proti 1182 vojnik ujetnikom je doslej največji skupinski proces v kubanski razburkani zgodovini, vendar menijo, d'a smrtnih obsodb ne bodo izrekali, ker komunistom danes ne bi bilo po godu prehudo razburjanje svetovnega javnega m.nenja.
Ujetniki s.o ostanki kubanskih beguncev, ki so se oboroženi lanskega 17. aprila izkrcali na Kubi, da bi odstranili Castrov režim. Po 72 urah krvave borbe jim je pošla municija in voda ter so se nato tedne dolgo posamič predajali komunističnim krvnikom.
IZ TEDNA V TEDEN
Guverner brazilske države Rio Grande Do Sul Brizóla, svak sed. brazilskega predsednika Goularta, in bivši predsednik Janio Quadros sta na štiriurnem sestanku med drugim razpravljala tudi o možnosti ustanovitve nove politične stranke v Brasilu, k; naj bi združila vse levičarske in „napredne“ elemente. Za Brizolo pravijo, d‘a je politično zelo ambiciozen in se ne zadovoljuje več z guvernerskim položajem, ampak bi rad prišel v predsedstvo republike. Za dosego tega cilja bi se rad poslužil Qua-drosa. Brizóla je tudi samozavestno izjavil, da njegova država sploh ne računa na pomoč iz skladov Zveze za napredek.
Tudi v Ecuadorju im,ajo politično krizo. Vojaška posadka v mestu Cuenca je sporočila zahtevo predsedniku Carlosu Arosemeni, naj prekine diplomatske stike s Kubo. Predsednik se je odločil, da bo tako odločitev dal na ljudsko glasovanje. Med tem so pa dosedanji ministri v njegovi vladi odstopili. V novj vladi je večina ministrov proti Castru.
John Kennedy je opozoril Ameri-kance na njihove dolžnosti za ohranitev svobode in .demokracije v svetu na banketu pristašev demokratske stranke, ki je imel namen zbrati denarna sredstva za to stranko. Naglasa! je: „Kot državljani ZDA moramo bitj pripravljeni nositi bremena za boj, ki ga bijemo v svetu, čeprav bi nas drugi pri tem ne podpirali in bi moral’ vsa bremena nositi sami. če bi tu napravili napako, potem bi končno propadla svoboda.“ Glede ameriških nalog za raziskovanje vesolja pa je Kennedy naglasil, da ne gre Amerikaneem pri tem za to, da bi v vesolju zavladali, pač pa ne smejo dopustiti, da M glede tega za kom zaostajali.
V	ZDA je na prijateljskem obisku brazilski predsednik Goulart. Podržav-ljenje ameriških podjetij v Brazilu, brazilska zunanja politika in izvajanje Kennedyjevega načrta Zveza za napredek za gospodarski dvig Latinske Amerike so predmet razgovorov ameriškega in brazilskega predsednika.
V	Franciji pričakujejo, da bo De Gaulle po referendumu razpustil parlament in razpisal za m.esec maj splošne državozborske volitve.
Italijanski predsednik Fanfani in predsednik francoske republike De Gaulle sta se sestala v Turinu. Rasprav-ljala sta o poglobitvi vsestranskih odnosov med obema državama ter o zunanjepolitičnih vprašanjih v zvezi z razorožitveno konferenco v Ženevi, kjer zaradi sovjetov ne more priti do pravega uspeha, zlasti pa o De Gatdlovem načrtu Združenih evropskih držav, ki naj bi bila domovina domovin.
Papež Janez XXIII. je newyoráke-mu nadškofu in kardinalu Spellmanu obljubil, da bodo iz Vatikana poslali na svetovno razstavo v New York leta 1964 tudi znameniti kip Pietà, ki ga je izklesal leta 1499 Michel Angelo, ko je bil star komaj 25 let. Nekateri umetniški krogi v Rimu s to papeževo odločitvijo- niso zadovoljni, ker da obstoja .nevarnost, da se kip lahko kljub največji pozornosti poškoduje.
Papež Janez XXIII. je za prebivalstvo, prizadeto po zadnjem potresu v Dalmaciji, dal podporo 1 m.ilijon lir.
V	Siriji je vojska zrušila civilno vlado predsednika Nazorna el Kudsija, ki je prevzel oblast na osnovi zadnjih svobodnih volitev komaj pred štirimi meseci. Pred dobrimj šestimi meseci se je pa Sirija tudi z vojaškim udarom ločila od Egipta in postala znova neodvisna država. Vojska obtožuje civilnega predsednika, da se je „izneveril načelom revolucije“. Zadnja poročila iz Sirije pravijo, da so se prevratniki morali pokoriti večini vojske in oditi v Švico, oblast je pa znova prevzel Na-zom el Kudsi.
Švicarji so ,pri nedeljskem ljudskem glasovanju zavrnili ustavno določilo, po katerem se švicarska vojska ni smela obordsevati z atomskim orožjem. Za zavrnitev gornjega ustavnega določila se je izjavila švicarska vlada in vse politične stranke razen komunistov.
• Na Kanarskih otokih je policija zaprla več ljudi, ki so širili letake s pozivom na osvoboditev Kanarskih otokov izpod španske oblasti.
Oditavhev ali*, ironflizija -
Dr* J®sé María Gnido novi predsednik
Politična kriza v Argentini je dosegla vrhunec v sdedo 28. marca. Poveljniki vojske, mornarice in letalstva so sklenili, da mora predsednik dri/Fron-dizi odstopiti. „Ne odstopim, ne bom odstopil, ne bom napravil sam.oumora in 'tudi prostovoljno ne bom zapustil države,“ je bil njegov ponoven odgovor.
Zatišje pred viharjem
Po sklepu poveljnikov oboroženih sil o odstavitvi dr. Frondizija je nastalo mučno zatišje. Dr. Frondizijevo zadržanje je izključilo možnost za ustavno rešitev politične krize. Bilo je gotovo, da bodo sedaj govorila samo dejanja, ki jih bo siprožil vojaški aparat. To je postalo takoj vidno. Oborožene sile so zasedle važna državna poslopja, zlasti radijske postaje in glavno pošto, brzojav in telefon. Tudi važna križišča v prestolnici.
’¡Drž. tajnika za vojsko gen. Fraga in let. brigadir Silveyro Rojas sto odstopila. Dr. Frondizi njunih ostavk ni sprejel. Ko se je general Fraga vrnil v drž. tajništvo za vojsko, ga je dal glavni poveljnik vojske gen. Poggi zapreti z vsemi njegovimi sodelavci.
Dr. Frondizi je po številnih sestankih in razgovorih popoldne, 28. marca ob 17.40 uri zapustil vladno palačo. Zapustil jo je potem, ko je vanjo prihajal 3 leta, 10 mesecev in 29 dni. Po njegovem odhodu so vladno palačo zapustili tudi oddelki grenadirjev, ki imajo v tej palači častno stražo. Varnostno službo je prevzela policija.
Odstavitev dr. Frondizija
V predsednikovi letni rezidenci v
Olivosu je bilo vso noč od srede na četrtek vse pokonci. Prihajali so dr. Fron-dizijevi ministri, poslanci, senatorji, politični sodelavci in osebni prijatelji. V zgodnjih jutranjih urah v četrtek, 29. marca, je bilo že znano, da je glavni poveljnik za vojsko gen. Poggi razposlal na vse vojaške posadke v republiki kratek radiogram, z obvestilom, da so oborožene sile „odstavile gospoda predsednika republike“ in da je „ta odločitev nespremenljiva“.
Dr. Frondizijeva pot v konfinacijo
prisegel. Še prej je izstopil iz stranke, da bj lahko svobodno odločal. Svojo namero je hotel sporočiti v predsedstvo vlade, pa tega ni mogel, ker je bil glavni drž. notar, kot om-enjeno, na sestanku z glavnimi poveljniki, zato je dr. Guido telefonično obvestil vrhovno sodišče, da bo prišel tja položit prisego. To je tudi storil.
Dr. Guido novi argentinski predsednik
Zaprisega dr. Guida je pri glavnih poveljnikih oboroženih sil povzročila smo presenečenje, ki je bilo* tem večje, ker je dr. Guido še malo prej odločno zatrjeval, da ne bo prisegel. Mislili so, da je tu lahko po sredi nevarna igra dr. Frondizija, da hi vojsko prikazal kot silo, ki ruši ustavne režime, kajti v tem primeru bi bila vojska prisiljena odstaviti tudi dr. Guida. Taka odločitev je bila namreč tedaj in je gen. Poggi izdal že povelje, da morajo dr. Guida ob prihodu v vladno palačo takoj aretirati, iz vladne palače pa je gen. Poggi dal odstraniti vse civilno uradništv» in vse časnikarje. Sam je s skupino častnikov odšel v predsedniško sobo. Vojaške osebnosti so bile namreč odloče-ne, naj gen. Poggi sam prevzame blast, ko že ni bilo časa za postavitev vojaške vlade, ker je med tem prisegel 'kot ustavni predsednik dr. Guido.
Dr. Guido v vladni palači
Visoke vojaške in' civilne osebnosti — važno vlogo je v vsej krizi igral min. za narodno obrambo kršč. demokrat dr. Rudolf Martinez ml. — so končno le pregovorile gen. Poggija, da se je pomiril in pristal na razgovore z novim, predsednikom.
Nato so v vladni palači sledili večurni razgovori in pojasnjevanja. Nazadnje so le prišli skupaj in je bilo določeno, da bo dr. Guido v petek opoldne prevzel tudi formalno oblast. Za osvetlitev položaja je značilna okolnost, da za to slovesnost niso pripravili dveh vidnih znakov predsedniškega položaja: predsedniške palice in državne lente. Državno lento so prinesli iz vladnega muzeja in sicer tisto, ki jo je imel
predsednik Victorino de la Plaza, predr sodniško palico predsednika dr. Nikor laja Avellanede pa iz muzeja v parku Lezama.
Dr. Guido sestavlja svojo vlado
Novi predsednik je po prevzemu oblasti začel takoj s konzultacijami za sestavo nove vlade. Večino ministrov, ki si jh je zibral njegov prednik, zlasti strokovnjake, je kar pridržal, ostale položaje pa je delno zasedel z novim; močmi. Notranje ministrstvo je ponudil kršč. demokratu dr. Rudolfu Martinezu ml., ki je začasno obdržal tudi še min. za narodno obrambo.
Vsi ministri še niso določeni. Tud; še ni novi predsednik nič odločil glede ostavk, ki so jih dali številni argent. diplomatski predstavniki v inozemstvu.
Za vzdrževanje zveze med predsednikom in glavnimi poveljniki oboroženih sil, so slednji določili tri zvezne častnike. S to odločitvijo glavnih poveljnikov pa demokratske polit, stranke ne soglašajo.
Zadržanje intransigemtnih radikalov do nove vlade
Intransigentna radikalna stranka, k¡ je stranka dr. Frondizija, je po odstavitvi dr. Frondizija izjavila solidarnost z njim.. Zahteva njegovo izpustitev na svobodo in vrnitev na predsedniški položaj. Pravijo, da se je treba počasi ločiti od vlade. V stranki sta po zadnjih dogodkih vidni dve skupini: Vodstvo stranke zastopa zmerno zadržanje, biv. strankini funkcionarji v vladi, in guvernerji z biv. notr. ministrom dr. Vitolom na čelu, pa so' za najostrejše nastopanje proti sed. vladi in tiste, ki vzdržujejo zveze z dr. Guidom označujejo za „izdajalce“. Na zahtevo teh bo v kratkem prišlo do sklicanja kongresa stranke.
V kongresu
V kongresu so vložene številne interpelacije. Ena skupina poslancev izjavlja, da je prisega dr. Guida pred vrhovnim sodiščem, neveljavna, ker da bi moral priseči v parlamentu, drugi poslanci hočejo imeti pojasnila o zadr-anju vojske, socialistični senator Palacios zahteva imenovanje posebne komisije, ki naj izposluje takojšnjo izpustitev na svobodo dr. Frondizija itd.
v
Za jasnost pojmov in načet
V jutranjih urah istega dne se je zgodilo z dr. Frondizijem to, kar se je pred njim zgodilo že dvem argentinskim polit, osebnostim: radikalu Irigoyenu in Peronu. Vojska ga je z letalom prepeljala na otok Martin Garcia sredi reke La Plata kakih 30 milj severovzhodno od Bs. Airesa. Na otoku ima vojna mornarica svojo bazo. Eden od' fouenos-aireških listov je duhovito pripomnil, da bj lahko ta otok imenovali z začetnicami omenjih političnih osebnosti, ki so bile internirane na otoku, t. j. Y(ri-goyen), P(eron) F(rondizi).
Dramatsko iskanje rešitve: ustavna vlada ali vojaška diktatura
Ure po odstavitvi predsednika d'r. Frondizija in do odločitve dr. Guida, da prevzam.e predsedstvo republike, so 'bile morda najnevarnejše v zadnji politični krizi. V vprašanju je bilo vse. En sam nepremišljen korak bi lahko drža-spravil v največjo nevarnost, državljane pa pahnil v negotovo bodočnost. Mož, ki je doslej vedno nadcmestoval dr. Frondizija — dr. Guido, je odločno odklanjal, da bi prevzel predsedstvo. Razumljivo. Bil je dr. Frondizijev osebni in ne samo politični prijatelj in vsa leta njegov sodelavec, še ob eni v četrtek popoldne je v senatu dal uradno objaviti, da so neresnične novice, da je prevzel predsedstvo republike.
Nato se je pa zgodilo nekaj, kar je spremenilo njegovo zadržanje, s katerim. je rešil ohranitev ustavnega režima v Argentini. Tedaj so bili namreč, zbrani ,v min. za narodno obrambo glavni poveljniki oboroženih sil. Tja je bil že. poklican glavni državni notar z naročilom, da sestavi ukaze o nastopu vojaške vlade, ki bi jo sestavljali glavni poveljniki oboroženih sil in njihovi drž. tajniki. Ker pa je bil od zadnjih navzoč samo drž. tajnik za letalstvo, je moral glavni drž. notar napraviti nove ukaze, v ter.?, smislu, da prevzamejo oblast glavni poveljniki oboroženih .sil in drž tajnik za letalstvo, drž. tajnika za vojsko in mornarico bi pa bila pritegnjena naknadno.
. Neka oseba, kj je zelo blzu biv. predsedniku osvobodilne revolucije gen. Aramjburtyju, je zvedela za priprave glavnih poveljnikov oboroženih sil Nemudoma jo poiskala dr. Guida, ga o. vsem obvestila in rotila, da je zadnji, prav zadnji' trenutek za rešitev ustavnosti v republiki. Dr. Gu'do se je še upiral, nazadnje pa se le odločil, da bo
V Severni Am.eriki izhaja kot glasilo Narodno napredne podporne Jedno-te list Prosveta, ki je ves čas revolucije delala reklamo za partizane, katero nam je eden naših dopisnikov iz Severne Amerike v svojem poročilu označil takole: „Ta list stalno napada vse, kar je katoliškega, kršč. idejam zveste naziva klerikalce, posebno pa napada vse tiste, ki so se med vojno borili proti ko-munizm.u. Tj so za „Prosveto“ izdajalci, krvoloki, nemčurji, fašisti itd.“ Ta lajna se v kolonah Prosvete ponavlja. že nekaj let. Lani pred božičem pa je list Prosveta svojim bralcem tudi svetoval, naj nimajo Miklavža v družinah, kakor tudi ne verskih običajev okoli praznikov. Torej popolnoma protiverski in nam. sovražen list.“
Uredništvo Svobodne Slovenije je prejelo tudj več dopisov, v katerih prijatelji našega lista grajajo zadržanje dr. Luja Leskovarja do lista Prosveta. Dr. Lujo Leskovar je v Chicagu znan javni delavec, nete kot predsednik Radijskega kluba, ampak tudi kot izdajatelj lista „Novi Svet“, organizator raznih prireditev itd.
Navajamo nekaj primerov iz pisem našemu uredništvu. V enem izmed teh
n.	pr. naš prijatelj pravi: „Dr. Leskovar hodi na prosvetine prireditve, da bi pa kaj oglašal ali govoril na radiu za domobrance, pa noče.“
Drug dopisnik pa pravi v svojem dopisu med ostalimi vestmi: „Koncem lanskega leta sem dobil pri sosedu v 1 roke neko številko nam sovražnega! lista Prosveta, kjer sem. pri poročilu upravnika Prosvete A. Medveščka naletel na odlomek „nove naročnike so ■pridobili Jaka, Miha in Janez in med drugimi imeni je bilo tudi ime dr. Ludvik Leskovar iz Chicaga..
Na osnovj takih poročil smo mi v članku z dne 26. oktobra 1961 grajali postopanje dr. Leskovarja, češ, da nabira naročnike za list, za katerega smo jsldvrinšhi protikomunistični' izseljenci „krvoloki, izdajalci, nemčurji“ in za list, ki odsvetuje verske obrede ob naših praznikih. Označili smo to kot znak „dekadence orientacije“.
Pred kratkim pa smo prejeli od dr. Leskovarja pismo, napisano štiri mesece po objavi našega Članka. Pismo, ki je od 26. februarja t. 1. se glasi:
26. februarja 1962
G. Miloš Stare, odgovorni urednik Svobodne Slovenije Ramón Falcon 4158 Buenos Aires, Argentina
Spoštovani g. urednik!
Prijatelji so me opozorili na članek v Vašem listu z dne 26. 10. 61. Celi stvari nisem, polagal mnogo pažnje, dokler ni to izrabila 'neka tukajšnja oseba, ki se je skrila za Vaš list in me krivično napadla. S tem dejstvom sem postal prisiljen podvzeti gotove korake v svojo zaščito.
Govoril sem z argentinskim konzulom. v Chicagu o tej zadevi. Pojasnil mi je pravna sredstva, k; so mi na razpolago in mi tudi obljubil vso pomoč v primeru, da bo potreben dokaz, da je gotovi „citat“ iz Prosvete izmišljen. Uradi Prosvete so v Chicagu, zato ne bo težko dokazat; resnico, toda konzul je izrazil prepričanje, da bo Vaš list gotovo radevclje prostovoljno popravil neresnico ter m,i je svetoval, da Vam pošljem popravek oz. pojasnilo v objavo.
Priloženo Vam pošiljam kratko pojasnilo s prošnjo za objavo v prvi naslednji številki Svobodne Slovenije.
Z odličnim spoštovanjem,
Dr. Ludvik Leskovar
P.S.: Mimogrede bodi om.enjeno, da tukajšnji duhovniki in ogromna večina slov. kat. laikov, ne glede kateri skupini pripadajo, odločno obsojajo omenjeni članek, ker poznajo moje delo in to ne samo med Slovenci, ampak tudi kot člana Kolumbovih vitezov najvišje stornie ter kot svetovalca čika-škega nadškofijskega urada v zadevah stare domovine. Jaz ne obešam na veliki zvon, da me je čikaški župan |m,e-noval za načelnika Slov. odbora njegovega vsedržavljanskega komiteja narodov našega mesta, — da me je vod’lna ameriška stranka povabila, da kandidiram v javni urad, — kakor tudi, da sem. bil edini Slovenec gest preds. Kennedy,leve „White House Reg. Conference“, itd. — Ni moi namen branit; g. Suhadolnika, toda, če bi bil; čisto malo objektivni, bi morali v isti sapi oir-.e. niti biv. .preds. čikaške Lige, g. Jožeta Bernika, ki je po lastni izjavi bil gost sorodnika-partijca v Sloveniji lansko poletje. — kaj pa g. F. Gorše in drugi? — Mr, ego bi se dalo pisati, toda moj princip je pozitivno delo in ne mlatenje prazne slame.
L. L.
Pojasnilo dr. Leskovarja pa se glasi:
Kratko pojasnilo
Spoštovani g. urednik Svobodne Slovenije!
Dne 26. 10. 1961 je Vaš list objavil nepodpisan članek pod naslovom „Za jasnost pojmov in načel“, v katerem je zapisano: „Prav v tem listu „Prosveta“ pa je bilo v zadnjih številkah objavljeno med drugim: ‘Dr. Lujo Leskovar, lastnik reali tetne pisarne in predsednik Slovenskega radio kluba, je postal naš naročnik in pridobil še 4 druge nove naročnike’.“
Gornji citat se je moral poroditi v glav] Vašega anonimnega dopisnika. Ne samo, da je vsebina „citata“ neresnična in brez vsake podlage, ampak kaj takega Prosveta ni in ni mogla objaviti.
Jaz nisem sedaj in nisem, nikoli bil naročnik Prosvete ter nisem nikoli pridobival naročnike za ta list. Odkar sem lastnik lista „Novi Svet“, prejemam Prosveto v zameno, kakor prejemam v zameno tudi skoro vse druge slovenske publikacije, vključno Svobodno Slovenijo.
V listu Prosveta je bilo parkrat omenjeno moje ime in vedno sem bil tarča njihovega hudega napada, zaradi
m.ojega demokratičnega prepričanja. Bivši urednik tega lista, Frank Zajc, me je 1. 1956 grdo napadel (nekako v stilu Vašega dopisnika, seveda od druge strani) zaradi moje brzojavke takratnemu predsedniku Eisenhowerju, v kateri sem odločno protestiral proti nameravanemu obisku Tita v Am.eriki. — Ob drugi priliki je Prosveta v namenu, da me očrni med čikaškimi Slovenci, citirala oddelke iz knjige Belogardizem., kjerkol; je omenjeno moje ime. — Skoraj v istem času, ko me je Vaš dopisnik obrekoval kot Podpornika Prosvete, me je dopisnik Prosvete, Do-nald Lotrich v svoj; koloni dne 8. 11. 1961 ožigosal, ker kot predsednik prireditve Slovenskega dne v Chicagu nisem povabil k sodelovanju t. zv. napredne skupine Slovencev, kakor pač nazivajo sebe.
Moje 12 letno narodno-kulturno delo med čikaškim.i Slovenci in v splošni ameriški javnosti je odprta knjiga vsakemu in gotovo ne zasluži takega neodgovornega potvarjanja resnice.
Dr. Ludvik Leskovar
K tem.u pismu in kratkemu pojasnilu dr. Leskovarja zaenkrat tole:
Svobodna Slovenija noče nikomur delati krivice. Zato radevolje objavlja dr. Leskovarjevo pojasnilo, četudi je mnogo daljše kot besedilo, ki se je v našem članku nanašalo nanj in se v njem spušča v stvari, ki nimajo z našim besedilom nič opraviti. Objavljamo pa tudi spremno pismo k temu Pojasnilu.
Poudarjamo le, da v zvezi z našim 'člankom ne gre za besede ali citate; ampak za ugotovitev ali je Prosveta objavila, da je po dr. Ludviku Leskovarju dobila naročnino za list ali ne.
Gre za to ali je dr. Ludvik Lesko- , var, pisec gornjega pisma in pojasnila, i ista oseba, kakor „Ludvik Leskovar, i Chicago, III.“, ki je v Prosveti z dne,
13.	novembra 1959 na tretji strani pod celostranskim geslom „Vsak član naj vpiše v SNPJ novega člana“ v članku „Iz uprave Prosvete“, podpisanem po Milanu Medveščku, v petem odstavku naštet med tistimi, ki so postavljeni „za izgled“, ker so poslali upravi Prosvete novo naročnino.
Dr. Leskovar naj na to vprašanje odgovori kratko in jasno. Ker ima upravo in uredništvo Prosvete mnogo bliže kot mi, mu to ne bo težko. Stori pa naj to korajžno in samostojno, ne da bi se držal za krilo argentinskega konzula v Chicagu.
M; se resnice ne bojimo. Nasprotno: Z zadoščenjem bomo objavili, da so bili naši poročevalci v zmoti, če se to dokaže, in bomo povedali, da so delali dr. Leskovarju krivico. Mi želimo, da bi dr. Leskovar tega ne storil, kar mu je ■bilo očitano.
Namen našega članka meseca oktobra je bil doseči, da odnos do tako strupenih sovražnikov naših osnovnih načel in izročil, kot je Prosveta, ostane jasen in dosleden.
SMRTNA NESREČA EVGENA KVATERNIKA
Nedavno se je smrtno ponesrečil Evgen Dido Kvaternik, sin hrvatskega maršala Slavka Kvaternika.
Dido Kvaternik se je vračal s počitnic v cordobških planinah s svojim avtomobilom, z ženo, dvema sinovoma in hčerko. Zaradi okvare volana je prišlo do nesreče, pri kateri je izgubil življenje Dido Kvaternik, vsi ostali so pa dobili lažje in težje poškodbe. Najhujše Kvaternikova hčerka, ki je kmalu nato tudi umrla.
Dido Kvaternik je bil v Paveličevi NCH direktor za mir in javno varnost. Po vojni je prišel kot emigrant v Argentino, kjer se je pa s Poglavnikom razšel in je nato objavil več člankov v Hrvatski Reviji proti Paveliču. Zlasti mu je očital, da je Pavelič kriv, da so Italijani zasedli skoro vso Dalmacijo.
KAJ PRAVITE?
Gospod urednik!
Prosim Vas, ako bi v eni prihodnjih Številk hoteli objaviti: pod zaglavjemi „Kaj pravite“ priloženi prepis pisma, ki sem ga pred časom poslal uredništvu Katoliških misijonov.
„V Svobodni Sloveniji z dne 8. marca 1962 se®?, bral ponatis’ o-bjave, ki je izšla v marčnj številki Katoliških misijonov kot odgovor avtorju članka Po-božične misli. Da pri prihodnji številki Kat. misijonov ne bo težav zaradi opisa avtorja brez navedbe imena, prosim, da blagovolite vzeti na znanje, da sem se podpisani „na nelep način spotaknil ob agilne im.isijoske sodelavce“. K temu spotiku in ponatisu objave v Svobodni Sloveniji moram pripomniti samo tole:
Vi veste — kar verjetno Vaš sodelavec me — da pri nas doma na sveti večer niti berači nišo hodili okrog. Pa če bi tudi Jožef in Marija v kakršni koli podobi prišla dotieni večer v mojo hišo, bi ju sprejel. Nisem pa mogel ekipe sodelavcev, od katerih sta fanta po imenu res bila Jožefa, vsi pa z videzom, kakor da gredo na pienic. Sveti večer smo spoštovali im ga bomo, prav zato ker sem napreden katoličan. Bolelo bi me, ako bi me Vaš sodelavec označil za „nazadnjaškega“ katoličana. Tako pa se mi dobro 'zdi, dasi se čudim, da se najdejo danes ljudje, ki si lastijo nravico ■ „dvomiti nad katolištvom“ tega ali onega. Takšno izražanje pomeni, da je tud; med mlajšimi — kar Vaš sotrudnik najbrž je, ker domačih običajev ne- pozna — nekaj ljudi, ki mislijo, da so tako vzvišeni, da lahko merijo katoliško prepričanje svojih bližnjih. To vodi v klerikalizem. Proti temu ste se Vi vedno borili na vseh področjih delavnosti. Verjetno Vas je delo drugod preveč prevzelo, da; niste mogli opaziti nepravilnosti v lastnem 'okolju.
Moram pa tudi reči, da me prisiljeni sentimentalizem, kakor si ga je avtor objave dovolil, ne gane. In če mi dovolite še to, da se Vam za objavo v Katoliških misijonih zahvalim, moram povedati zakaj: s takšnim, pisanjem boste nehote pri marsikaterem misijonarju vzbudili sočutje za slovenskega emigranta z „nelepim spotikanjem“, ga nagnili, da bo m.olil za grešnike in s tem verjetno dosegel tisto, kar misijonsko zaledje ni: da bom še bolj podpiral misijone. In to misijone v lastnem okolju!,-
Pavle Rant
BRALI SMO
Kje je grob Prešernove sestre?
Pred letošnjo obletnico Prešernove smrti dne 8. februarja je ljubljansko Delo z dne 6. februarja pod naslovom „Kje je grob Prešernove sestre?“, objavilo naslednje ugotovitve Franca Levca iz Ljubljane:
„Za bližajoči se Prešernov dan je primerno tudi to vprašanje. Saj verjetno niti 10 Ljubljančanov ne ve, kje je ■grob Alenke Prešernove, tiste, ki je o svojem bratu pesniku povedala toliko dragocenega Tomu Zupanu; ta je to gradivo objavil.
„Kdor ne zna napisa brati, sem obrne naj oči...“ bi mogli reči s pesnikom. tudi v primeru njegove sestre-Na vzhodni strani pokopališke cerkve na Žalah v Ljubljani je grob z veliko spominsko ploščo z napisom „Zupanovi iz Smokuča“. Postaviti jo je dal Tomo Zupan, ki je tud; — poslednji — pokopan v tem grobu. Prva pa je Alenka Prešernova — toda komaj še razberemo to ime — „v zlatih črkah“ in še manj vsa naslednja. Ime Toma Zupana je nekdo v zadnjih tednih prevlekel a črnim; prav neprimerno. Pri vsem tem se človek zave ponovno, da je vsa sre-| ča za slovensko narodno čast, da ni na-I šel nesrečni France Prešeren še — | groba v Ljubljani. Na smetišču „Navje“ bi sameval...
Morda pa se kdo za Prešernov smrtni dan 8. februarja odloči, da bo dal prenoviti napis Zupanovih iz Smokuča in tako počastil tudi pesnika v .dejanju?“
Na zadnjem zasedanju Centralnega komiteja sovjetske komunistične stran-' ke so razpravljali samo o nujnosti povečanja poljedelske proizvodnje. Ugotovili so, da so v njej še v veliki zaostalosti za ZDA. Tako glede pridelka žita, kakor tudi mesa. Hruščev tolaži ljudi, da bo leta 1980 v Rusij; vsak prebivalec lahko pojedel na dan po eno jajce. Letos pride na osebo Sovjetske zveze letno samo 127 jajc.
V Saudovi Arabiji imajo novo vlado. Kralj Saud je imenoval za predsednika vlade kar sebe, za zunanjega ministra pa prestolonaslednika Fejsala.
V Ljubljani je imela letno sejo Prešernova družba,, ki je komunistična književna založba, S' katero So nameravali sedanji rdeči oblastniki uničiti Mohorjevo družba ter z materialistično miselnostjo in ideologijo pridobiti ljudstvo zase. Pa niso uspeli, čeprav so Mohorjevi družbi njeno delo zelo ovirali, Prešernovo družbo pa podpirali z milijonskimi dotacijami. To je razvidno tudi iz tajniškega poročila, iz katerega zvemo, da ima Prešernova družba samo 60-000 članov. In na letni seji so poudarjali, da letos za družbo niso mogli pridobiti nič novih članov, ampak je obratno število članov nazadovalo. Poverjeniki družbe so se izgovarjali, da nikakor niso m.ogli „zajeti več članov“. Kljub vsem milijonskim podporam, ki jih je 'ta. komunistična založba deležna najrazličnejših oblikah, so na letni seji poudarjali finančne težave družbe, ker da se je tisk v zadnjem času 'zelo, zelo podražil in da so se povečali tudi izdajateljski stroški.
Umrli so. V Ljubljani: Ivan Gojak,
krojač, Karel Usenik, Cirila Mavrič, roj. Jesenko, Terezija Kurent, roj. Župančič, Terezija Šeme, roj. Janežič, ing. Marijan Sajovic,, prof. na Tehnični srednji šoli, Anton Setnikar, železostru-gar v p., Karel Pivk, hišnik na ljubljanskem gradu, Franc Funtek, mizarski mojster, Ivan Matjo, kovaški mojster, Andrej Bajec ml., Milka Modic, knjižničarka, Matilda Miler, uradnica, Jerica Jevnikar, roj. Gruden, Avgust Čokert, kleparski in inštalaterski mojster, Ana Šifrer, roj. Čop, učit. v p., in Marija Oriažeirr?,, roj. Ves v Mengšu, Marica Pristavec, roj. Klančnk v Boh. Bistrici, Nikolaj Simičak, šofer v Cerknici, Rudolf Zabukovec iz Loža, Lovro Mrčun, strojevodja v p. v Radomljah, Stanko Razgor v Šoštanju, Robert Pre-merštajn v Radečah, Marja Omerzu, roj, Arzenšek, učit. v p. v Trbovljah, Julij Kobe, biv. trgovec v Novem me. stu, Marija Pungartnik v Lukovici pri Domžalah, Brc.il Dilica v Kopru, Karolina Grohan, roj. Baloh v Kranju in Antonija Šibelja v Sežani.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
PRIREDITVE
April
Sobota 7. Debatni večer SKA.DA v Slovenski hiši. Začetek ob 18.30. Nedelja 8. V San Justo obenj zbor zadruge Naš dom. — V Slov. hiši po maši mesečni sestanek in izredni občni zbor SFZ. — V Slov. hiš; sestanek člane SDO. Predavanje dr. T. Debeljaka o narodni zavednosti; V Slov. domu v San Martinu predavanje Jankota Jazbeca, biv. kor. borca o temi „Nabrežina kliče“.
Vse slovenske podjetnike in ustanove prav lepa prosimo za objavo oglasov v velikonočni številki Svobodne Slovenije, kj bo izšla v povečanem obsegu. Podprite z naročilom objave oglasov svobodni in neodvisni slovenski tednik Svobodna Slovenija!
V zadnji številki Svob. Slovenije smo v članku o 70-letnici g- p. Bernarda Ambrožiča objavili tudi njegovo sliko v razgovoru z malim Joškom Kolmanom z bergljami.
Slika je vzbudila sočutje s slovenskim otrokom., ki je v begunstvu izgubil nogo. Že več naročnikov nas je vprašalo za več pojasnil o tej sliki. Da ne bo treba vsakemu odgovarjati posebej, dajemo k objavljeni sliki naslednje pojasnilo:
Rev1. Bernard Ambrožič OFM je v razgovoru s šestletnim Joškom Kolmanom, ,sinom domobranskega častnika, ,po njegovem prihodu dne 16. februarja 1950 v New York. Joško Kolman je na poti: v ZDA leta 1949 padel pod vlak v Augsburgu v Zah. Nemčiji, ki mu je odrezal desno nogo. Rev. Bernard Ambrožič OFM je bil tedaj glavni tajnik Lige, in je bila na njem vsa skrb in delo glede prihajanja slovenskih beguncev v ZDA in naselitve v tej državi.
OSEBNE NOVICE
f Vladimir Gorazd. V sredo, 28. marca 1961 je umrl v Buenos Airesu prof. Vladimir Gorazd. K zadnjemu počitku so ga položili v četrtek, 29. marca t. 1. na buenosaireškem, pokopališču Flores.
Rajni prof. Vladimir Gorazd' se je rodil 25. avgusta 1890 v Dobravi pri Kranju kot sin učiteljske družine. Po končanj ljudski šoli je skupno s Sičem študiral Trgovsko akademijo v Pragi. Ko jo je končal, se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal najprej učitelj, nato pa profesor na prvem Slovenskem tečaju v Ljubljani. Poleg svojega poklicnega dela je deloval tudi pri reklamnem podjetju Aroma Company ter prj Putniku, kjer so mu za vso državo zaupali propagandno službo za železnice. Že iz dijaških let naprej se je udejstvoval ved'no pri Sokolu, med prvo svetovno vojno pa bil v vrstah slovenske mladine, ki je gledala boljšo bodočnost za slovenski narod v skupni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Kot protikomunist se je ob izbruhu komunistične revolucije med II. svet. vojno postavil proti rdečem.u nasilju v vrstah Sokolske legije.
Begunska leta je preživel v mestih Riccione in Bologna v Ital*i, nato pa ie bil do odhoda v Argentino v Nemčiji. V Bs. Aires je prišel 24. maja 1948.
V Argentini je imel več privatnih zaposlitev, v zadnjih letih je užival počitek pri svojem sinu g. Hotimirju. Pred dobrim, letom je zbolel za arterijo sklerozo. Dne 28. marca t. 1. ga je zadela možganska kap. Pokonali so ga nasledn-'ega dne na pokopališču Flores v Bs. Airesu.
Z Vladimirjem Gorazdom je v emigraciji umrl brez dvoma najboljši poznavalec Ljubljane, niene zgodovine, njenih meščanov in njihovega življenja ter delovanja. Vedel je ogromno, žal rti nič zapihal in nustil za zgodovino. Škoda je tudi, d'a .se ni nosvetil še bolj slikarstvu, ki je bilo njegovo najlinb-še delo v nrostem času. V Ramos Meji; bodo obiskovalce Slomškovega doma spominjale na umrlega rojaka lepe slike v posameznih sobah.
V	Argentini zapušča sina g. Hotimirja, snaho go. Sonjo, roj. Terčič in vnukinjo Saško, v Ljubljani pa dve sestri, brata in ostalo sorodstvo. Naj počiva v miru, njegovim preostalim pa izrekam,o’ iskreno sožalje.
f Antonija Živec- Na posledicah dolgoletne in težke bolezni je 31. marca umrla v Lourdesu Antonija Živec v starosti 74 let, Bila je dobra krščanska žena, ki je vzorno vzgojila v narodnem in verskem duhu svoje tri otroke, dva sina in eno hčerko. Pred dol brim.l tridesetimi leti je prišla z napol odraslim; otroki za svojim možem Antonom iz Goriškega v Argentino. Postavila sta si blizu božjepotne cerkve v Lourdesu ličen domek, kam,or so se radi zatekali tudi Slovenci, ki ao prišli po zadnji svetovn; vojni kot begunci v to deželo. Že pai-alitiena je morala 11. avgusta 1960 doživeti hud udarec: zgubila je svojega moža. Nato je hirala vedno bolj, dokler ji smrt n; zatisnila trudnih oči v hiši njenega sina v Ca-serosu, k ima tam svojo tiskarno. Pokopali so' jo ob veliki udeležbi rojakov 2. aprila na pokopališču v San Martinu. Pogrebne obrede je opravil slovenski dušni pastil' v San Martinu g. Jože Jurak, k; je pokojnici tudi spregovoril nekaj besed v slovo. Naj ji bo lahka argetinska zem.lja, vsem svojcem pa naše iskreno sožalje!
Družinska sreča. V družini Marijana Lobode in njegove žene ge. Albince, roj. Žonta, se je rodila hčerka. Krstil jo je na ime Marija Irena g. Lado Lenček CM, za bostra sta pa bila gdč. Mija Markež in njen brat Franci. Čestitamo!
SAN JUSTO
V	soboto, 31. marca so imeli fantje iz San Justa in okolice skupni sestanek. Kljub slabem.u vremenu se jih je zbralo kar precej. Okoli 40 jih je prišlo’. Namen sestanka, ki ga je vodil Lojze Mehle, je bil razgovor o dosedanjem delu in o načrtih za bodočnost. Kot nekak zaključek poslovnega leta „Naših športnikov“ iz San Justa je Lojze Modic podal poročilo, iz katerega je razvidno, da je športno udejstvovanje mladine nekoliko popustilo.
Po- temeljiti izmenjavi mislo so fantje sklenili ustanoviti novo organizacijo ter so ji dal; ime „Fantovski odsek Naš dom San Justo“. Pri volitvah je bil izvoljen naslednji odbor: Predsednik Marijan Indihar, podpredsednik Marijan Grilj, tajnik Tone Bergant, blagajnik Ježe Grabnar, gospodar Franc Maček, športni referent Ivan Mehle, referenta za naraščaj Lojze Modic in Mirko Danko.
Po volitvah se je izvoljen; predsednik fantovskega odseka Marijan Indihar zahvalil za izkazano zaupanje ter vse pozval na složno delo za ohranitev slovenske mladine. S pesmijo „Oče, mati“ je bil ustanovni občni zbor zaključen.
SAN MARTIN
Prvi prosvetni sestanek v letošnji sezoni je v Slovenski dom minulo soboto kljub slabemu vremenu privabil lepo število rojakov. Zlasti mladina je bila mečno zastopana. Sestanek je bil na pokriti verandi. Vodil ga je prof. Zupan. Na sporedu je bilo predavanje g. Jožeta Juraka o vtisih s potovanja po Evropi. Navzoči rojaki so Jurakovo poročilo spremljali z zanimanjem. Slike z obiska psameznih krajev v Evropi bo pa g. Jurak kazal na prihodnjem prosvetnem večeru, ki bo 28. aprila.
NAŠA J UBILA NT A
ŽUPNIK RADOŠ 70-LETMK
'V' nedeljo, 8. aprila, bodo v Slovenski vasi v Lanusu igrali igro Otrok tatice, ki jo je iz nemščine prevedel g. župnik Martin Radoš. Uprizoritev bo v počastitev '70-letnice g. župnika Radoša.
G. Radoš v slovenski demektatski emigraciji ni neznana oseba. Znan je po svoji družabnosti, .še bolj pa po člankih, ki jih je doslej objavljal v Slovenski besedi, katero je izdajal pok. duh. svetnik Škulj, sedaj pa v Vestniku slovenskih pretikom. borcev o strahotah komunistične revolucije na Slovenskem. Sodeluje pa tudi 'Pri Božjih stezicah, doma pa je pisal tudi v Mladiko.
Zato je prav, da se ga ob 70-letnici njegovega življenja spomnimo tudi v Svob. Sloveniji.
IRodil se je 7. dec. 1891 v Radoviči pri Metliki. V duhovnika je bil posvečen 2. junija 1918. V dušnem pastirstvu je deloval v Sodražici, Naklem, Cerkljah pri Kranju, Starem trgu ob Kolpi in v Nemški Loki. Begunska leta je preživel v Avstriji, v Argentino pa je prišel leta 1948. Tu je deloval v dušnem pastirstvu v mestih Gral. Rodríguez ipri Lujanu, Cañuelas, Balcaree, zdaj pa je hišni duhovnik v velikem zavodu v González Catán.
Čeprav deluje v dušnem pastirstvu stalno izven Bs. Airesa, je vedno povezan z organizirano slov. demokratsko skupnostjo. Podpira jo s. tem, da je član organizacij in društev ter naročnik njenih listov in revij. V zadnjih letih sé je lotil tudi opisovanja komunističnega divjanja na Slovenskem. Svoje članke objavlja v Vestniku slov. pretikom. borcev. Ljudje te opise radi bero.
G. župniku Radošu k 70-letnici čestitam.» in mu želimo še mnogo let!
DR. FRANC BAJLEC 60-LETNIK
Da čas beži z neusmiljeno- naglico vemo. Da pa mineva še hitreje, kot mislimo, vidimo sedaj, ko se nam zdi, da ni še minilo dolgo, odkar smo se spominjal; v Svob. Sloveniji dr. Franca Bajleca ob njegovi petdesetletnici. Ali je mogoče, da je od tedaj že minilo 10 let in da je dr. Bajlec 17. marca dopolnil 60 let, smo se vprašali. Saj so nam še v spominu besede, ki sm.o mu jih tedaj zapisali v našem listu, ko smo se ga spominjali kot mladega prekmurskega študenta, ki je odšel študirat v škofove zavede v št. Vid, ki je po ma-¡ tui’i nekaj časa na ljubljanski univerzi
poslušal na arhitekturi predavanja slovenskega velikana-umetnika arhitekta
17sak teden ena
ii	(*.."• L ;>	* 'k V/A ;»'t V •. j
KMET IŠKA .........1 ’	'
: 1/eopold Tudšič -..	.
Pride -pomlad in kmet se ji čudi. Gozdi šumijo pesem mogočnor zemlja ogrinja si haljo poročno. „Daj, zaželeni mi, njivica moja!“
Pride poletje, upanje raste.
Kakor nevesta v blažene čase v zlatem ndkitu njiva smehlja se. „Oh, le smehljaj se, njivica moja!"
Pride jesen vsa težka bogastva. Zlati nakit svoj njiva vračuje upniku kmetu, kmet se raduje.
„Lezi k počitku, njivica moja!“
Zima potrka, dobro je kmetu.
V biserih streha žari mu domača, z mize ga vabi bela pogača.
„Hvala ti, hvala, njivica moja!“
Josipa Plečnika, nato pa prestopil na pravno fakulteto in dokončal študij prava na zagrebški univerzi. Povedali dalje, da je začel izvrševati odvetniški poklic v Murski Soboti ter nadaljeval že v dijaških letih začeto delo v kat. prosvetnih in telesnovzgojnih društvih, politično pa v Slovenski ljudski stranki. Murskosoboški okraj je najprej zastopal kot banovinski svetnik v Ljubljani, leta 1938 pa je bil izvoljen za poslanca za beograjski parlament.
Vojna leta tudi njemu in njegovi družin; niso prizanesla. Najprej so ga Madžari zaprli, ko je prišel na svobodo, je začel nastopati proti komunistom, ki so mu zaradi tega začeli streči po življenju. Leta 1944 s; je o božiču rešil življenje z odhodom, v Ljubljano, kjer je nato razvijal živahno delavnost v Narodnem odboru za Slovenijo. Končno smo omenili njegovo delo v begunstvu in v izseljenstvu.
To delo sedaj dr. Bajlec v izseljenstvu nadaljuje tudi kot 60-letnik. Zlasti je pohvalno, da se je lotil opisovanja usodnih dogodkov, ki so se odigravali leta 1945 pred nemškim zlomom v Ljubljani. Svoje zanimive opise tedanjih zgodovinskih dogodkov objavlja v Vestniku slov. protikom. borcev.
K 60-letnici mu iskreno čestitamo in mu kličemo: še mnoga leta!
ŽREBANJE LOTERIJE DEL SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV PRI SLOVEN. KULTURNI AKCIJI BO 17. AVGUSTA
NAJNOVEJŠE HLADILNIKE |
BLED I
• ■ a ■
ter vse ostalo za hišo ln dom j Vam nudi vedno po najugodnej- S
a
ših cenah
Cerrito 2245 Lomas del Mirador i
O b smrti Hu g m Wasta
Prav v trenutkih največje politične napetosti v Argentin; — ko se je odlo- 1 čala usoda predsednika države — je mirno umrl na- svojem, domu po vsem svetu znani argentinski pisatelj Hugo Wast v 79. letu starosti. Njegovo pravo ime je bilo Gustavo Martinez Zuviria, rojen 1. 1883 v Cordobi, šolal se je nato v Santa Fe v katoliškem kolegiju Brezmadežne, juridične študije z doktoratom pa je končal v Buenos Airesu. Bil je profesor politično socialnih ved, tud' narodni poslanec, kandidat za podgu-vernerja svoje rojstne province, pa komisar province Catam.urca, nekaj časa je bil (1. 1943) tudi minister za prosveto, toliko samo, da je izdal odlok, po- katerem se je spet vpeljal verouk v doslej laične šole (toda učili naj bj ga laični učitelji, ne duhovniki). Dolga ' desetletja, je bil . glavni ravnatelj Državne knjižnice do vrpokojitve. Zdaj je živel v pokoju pri svoji številni družini — ob smrti ga- je spremljalo 12 otrok, vsi poročeni in z družinami — literaturi, ki ji je čez petdeset let zvesto 'služil.
O Hugu Wastu lahko rečemo, da je bil najbolj popularen argentinski pisatelj, pa tudi v širnem svetu najbolj znan. V tem je prekašal tudi Galveza. Kot izrazito katoliški pisatelj je bil odlikovan z vatikanskim redom viteza svetega Karla Velikega, kot kastiljan-ski pisatelj pa je bil redni član argentinske akademije znanosti in umetnosti, pa dopisni član madridske, kolumbijske itd- L. 1927 je bil odlikovan z glavno
državno argentinsko nagrado za roman Kamnita puščava (Desierto de piedra), drugo leto pa je prejel nagrado Španske akademije znanost; in umetnosti za delo črna dolina (Valle Negro). Odslej so, šle njegove izdaje v stotiseče in so ga prevajali po vsem svetu.
Prvič je podpisal s svojim psevdonimom 1. 1911 (pred petdesetimi leti) svojo povest Breskov cvet (Flor de d'u-razno), ki velja še danes za- eno njegovih najboljših del in je izšlo zaporedoma v 24 izdajah. Povest je bila prirejena za odre in je našla tudi filmsko priredbo. Nato so se vrstile predvsem zgodovinske zgodbe iz argentinske zgodovine; od najstarejših časov španske zasedbe (Lucia Miranda), pa preko kolonialnih bojev (Mirijam- za-rotniea itd.) do časov državiie osamosvojitve (Hiša vranov, Sinja kravata), po prav . do družbenih povesti iz sodobnega meščanskega življenja (Lisjakova taca itd.), pa pokrajinskega (Pot lam, Kamenika puščava, Kri na pragu itd.) Napisal je čez trideset .romanov, pa še nekaj knjig novelic in biografskih podob (c- svetem Boscu). Dva; romana pa sta .najVisaina 'povsem izven njegovih zgodovinskih in domačnostnih povesti,, to je dv.oielni roman o Židih v Buenos Airesu (Zlata, Kahal) in utopistioid roman o delovanju Antikrista na zemlji v letih 1997 do 2000 (Ivana Tabor, 666). Ta dva romana sta napisana s stališča „vojskujočega se krščanstva“, kot pišejo tukajšnji kritiki, skoraj da
iz antisemitizma in seveda antikomunizma. Sta dve skoraj vizionalni podobi osvajanja sveta -po protikrščanski tendenci, in sta seveda zato tendenčni v nasprotno smer. Ena zadnjih njegovih povesti je tudi dvodelni roman iz časov španske vojske, namreč Up proti upanju ter Kar je združil Bog, v katerega sred; je problem veljavnosti zakona, sklenjenega brez duhovnika, ker ga ni bilo. . .
Wasta odlikuje jasna epika, lahkota pisanja, pa zgodovinska vživetost ter srčna toplina, s katero piše svoje avanturistične zgodbe, ki drže bralca v napetosti in sočustvovanju. Zato s.e je tako priljubil preprostim množicam, med katerimi je nadomestil -tako Maya kakor Jules Verna. Predvsem njegovo realistično opisovanje 'ga dviga med najpomembnejše pisatelje razdobja med 1. 1910 do 1940 v Argentni, zlasti v delih zgodovinskega in vaškega-, značaja. Vsekakor ostane glavna odlika Wasta njegova klasična epičnest, pa živahna fantazija:, ki si izmišlja vedno nove avanture, v ne mali meri pa tud; njegova vesela in sentimentalna človečnost. Vsaj pet njégovh del je prav' zaradi te razgibanosti življenja in dogajanja prišlo v argentinski film.
Ne bi pisali toliko o Wastu, da tudi Slovenci nismo udeleženi pri širitvi njegovega dela in imena, če danes pogledate v nove izdaje njegovih del, dobite na platnicah zabeležene tudi slovenske prevode ter mesta njihovih izdaj, ne samo knjižnih, temveč tudi v podlistkih. Trko je omenjen Javornikov prevod Breskovega cveta, k; je izhajal
pred vojno- v Slovenskem domu. Z njim smo tako dobili prevod najbolj znanega in -najbolj priljubljenega Wastovega romana, ki bi že zdavnaj zaslužil, da izide tudi knjižno. Pač pa je v Slovenčevi knjižnic; knjižno izše-l v Javornikovem.. prevodu dvodelni roman o Židih (Zlato, Kahal) kot ena knjiga s skupnim naslovom, Zlato večnega Žida, ki je vzbudil pri nas živahno zanimanje. Tako je Mirko Javornik odkril Slovencem tega argentinskega pisatelja, katerega edinega izmed Argentincev smo 'poznali, preden smo prišli sam.i sem v njegovo domovino-
Takcj prv; mer.ee po prihodu v Buenos Aires sem ‘nesel osebno Hugu Wa. sth, tedanjemu direktorju Državne knjižnice ne prav lep izvod slovenskega prevoda Zlato večnega Žida, edinega, ki sem ga dobil med slovenskimi mmigra-nti. Bil ga - je zelo' vesel, ker ni vedel zanj. Tudi sem mu povedal o prevodu Breskovega cveta in o priljubljenosti, ki jo je vzbujal, ko je izhajal v časopisju. Razumel je, da ga nismo mogli prosit; za dovoljerije, niti da mu nismo poslali 'prevoda. Bili so pač vojni ča.si. Zrlo .pa se mi je tedaj zahvalil za pozornost, iri se mi celo ponudil, da kaj stori zame, če želim. Seveda sem ga takoj poprosil za kakšno služžbo tudi najnižje vrste recimo v prosvetnem, ministrstvu, kjer je bil on nekoč minister. Obljubil mi je pomoč. Veselo sem prijel za to misel in nvn prihodnji teden že prinesel prošnjo na ministra jugoslovanskega, istrskega porekla dr. Ivaniševiča, ki mj jo je napisal v ka-steljanščini -sošolec prijatelj Hladnik.
Z osebnim priporočilom, Huga Waata na ministra, kateremu je pisal kot bivši kolega, je prošnjo nesel njegov tajnik takoj v ministrstvo, čez teden diii sem prišel vprašat po uspehu, pa mi je z žalostjo pokazal odgovor ministra dr. Ivaniševiča, da v islužžbo prosvetnega ministrstva ne more sprejeti tujcev. Za druge intervencije ga nisem več prosil, le samo za dovoljenje, če smem prevajati njegova romana Ivana Tabor in 666, ‘ker se mi je zdelo, da bo nam, protikom,unističnim beguncem, prišlo prav v Svobodni Sloveniji kot zanimivo branje. Dal mi je dovoljenje, pa celo svojo fotografijo (.v knjižnic; z velikim psom), ki je pozneje izšla v Svobodni Sloveniji z uvodno besedo v moj: prevod Ivane Tabor in 666, ki sta v celoti izšla v našem tedniku. Zdaj je. tpdi ime. našega časopisa tiskano na platnicah slednje nove izdaje Wastovih del. Pozneje seim, prevajal za Duhovno življenje tudi povest Kar je združil Bog,.ki , je izhajala -vse. leto. Ni prevedena v celoti: v zadnji številki sem podal- resu-men, ker mi je bilo naročeno, naj se z letnikom zaključi.
še enkrat sem obiskal pokojnega pisatelja, ko sem ga prosil za novo. uslugo, tokrat ne osebnega značaja. G. Kolednik bi rad tudi v kasteljanščini izdal Jurčičevega Jurija Kozjaka.. : Za prevcd je naprosil pokojnega Vinka Lovšina, ki je bil dober prevajalec, in je poznal več jezikov. Teda ta prevod se mu ni posrečil. Vendar sen?, še] k Wastu s prošnjo, če bi napisal uvod .v ■slovenski prevod in če bi mi pomagal poiskati založnika.
SLOVENCI
PISMO ROJAKA IZ ZDA
Spoštovani gospod urednik!
Shelton, 14. marca 1962
Najprej Vas najlepše pozdravljam s prošnjo, da bi objavili naslednji dopis:
Že precej ¿asa se nisem javil v „Sv. Sloveniji“ zato storim to danes. Po Ligi v New Yorku sem Vam danes nakazal 19 dolarjev in sicer 12 dolarjev za celoletno naročnino za časopis, 4 dolarje pa za koledar. Porabil sem to priliko in dodal 3 dolarje s prošnjo, da iste knjižite za račun g. Simona Bajerja v poravnavo računa za dokumente, katere mi je preskrbel.
Žal mi je, da se nisem takoj, ko sem rabil rojstne liste, obrnil do g. Rajerja. Prihranil bi isi bil mnogo poti in tudi kakšen Stotak. G. Rajerja priporočam vsakemu, kateri rabi kakršne koli dokumente. Jih hitro in poceni preskrbi.
Zbornik-Koledar je res vsako leto bolj zanimiv. Zahvala gre vsem, za požrtvovalno delo, s katerim so pripomogli, da je koledar izšel s tako zanimivo vsebino. Zelo zanimivo je poročilo g. Janka Hafnerja „Prvi človek izven zemlje“.
Z veseljem opažam, d'a je v Koledarju vsako leto več raznih oglasov od obrtnikov in raznih podjetij, kar je gotovo v pomoč za stroške tiska.
Med raznimi oglasi sem čital tudi oglas trgovine s pohištvom v San Ju-stu, katere lastnika sta g. Luka Milharčič in g. Lojze Erjavec. Obema čestitam k napredku in jima želim, da bi novo podjetje doseglo velik razmah, kakor ga je na Ezeizi pod vzornim vodstvom L. Milharčiča.
Sledijo poročila iz Bridgeporta: Jesen smo imeli lepo. V decembru je zapadel prvi sneg. Pa ga ni bilo veliko. Plugi so takoj očistili ceste, ne da bi bil zadržan promet.
Dne 17- decembra je bila pri fari Sv. Križa v Brid'geportu birma. Birmancev je bilo čez 70. Naš g. župnik dr. Andrej Farkaš je poskrbel, da so se otroci dobro naučil,i krščanskega nau-
ka.	Birmal je na novo ustoličeni škof Rev. Walter W. Curtis. G. župnik je imel lepo pridigo. Sam g. škof ga je pozorno poslušal. Na koru so pevci lepo prepevali latinske in slovenske pesmi. Moram še omeniti, d'a sta bila pri sv. birmi (tudi naša 2 vnuka. Za otroke je bil to vesel dan, kakor tudi za starše, ko so otroci prejeli zakrament sv. birme. Da bi le ostali vedno dobri in pošteni, kakor jih učimo!
Božične praznike smo praznovali v najlepšem razpoloženju. Snega je bilo malo, kar je vplivalo, da so bili prazniki še bolj slikoviti. Bili smo tudi pri polnočnici. Kot po navadi, je bila tudi letos cerkev lepo okrašena. Na treh oltarjih je bilo 8 božičnih dreves. Vsa okrašena z žarnicami več barv. Ko človek sliši taiko lepo slovensko pesem, se
P O SVETU
mu kar zdi, d'a je v starem kraju, ker je vse tako doipače med svojim narodom.
Zavarovalno društvo sv. Jožefa je priredilo Silvestrov večer, na katerem smo bili tudi mi. Kar hitro je mineval čas v prijazni družbi med prijatelji in kar naenkrat je prišla polnoč, na kar smo si iz srca lepo voščili novo leto
1962.	Vse najboljše, vse najlepše, kar srce ti želi, slabo pa tako samo pride, čeprav nobeden ne želi.
V polovici februarja se je tudi na nas zima zelo obregnila, natrosila nam je 40 cm snega na visoko, med tem, ko so ga imeli na jugu mnogo več. Sneženi viharji so povzročili ogromno škodo. Gre v sto milijone.
Dne 22. februarja so pognali Ame-rikanci prvega astronavta v ves'olje. To je že stara reč, novo je le to, da smo mi doma na T. V. videli, kako se je vršil ves proces od začetka do konca. Za Ameriko in za ves svet je to velikega pomena. Predno se je znanstvenikom posrečilo doseči uspeh, je stalo amjeriške davkoplačevalce 400 milijonov dolarjev, lepa vsota.
Ko je prišel ostronavt John Glenn 1. marca v New York, je bilo na ulicah okoli 4,000.000 ljudi, ki so ga pozdravljali. Pravijo, da še nikoli ni bila nobenemu prezidentu izkazana taka čast.
Na koncu dopisa hočem popisati še naš izlet lansko leto v drugi polovici meseca avgusta, v hribe, zapadno od New Yorka. Ta dan smo se odpeljali s tremi avti takoj po • kosilu. Bilo nas je 13.
Dokler smto vozili po avto-cesti, je šlo kot Elija: do 100 km na uro. Ko smo zavili na stransko cesto, je bilo treba brzino zmanjšati. Ko smo vozili navzgor po hribu v skalovje vsekani ozki cesti, ni bilo mogoče voziti več kot 16 km na uro. Ko smo tako po serpentinah prišli na vrh, je bila majhna ravnica, kjer smo se ustavili in posneli več slik na samem skalovju. Več sto metrov pod nami je bila reka Hudson, tretja največja reka v USA. Sporedno ob reki teče železnica in prihaja v tunel. x
Na sredi reke je majhen otok. Tu so velike in modeme ječe. Danes je vise moderno, tudi ječe. Tu so priporniki obsojeni na dosmrtno kazen, nekateri
daljšo dobo, nekateri pa čakajo tudi na električni Stol- Iz vrha hriba smo videli velike stavbe lepb razporejene. V ječah izdelujejo tudi razne predinete. Kdor hoče, lahko zasluži 30 centov na dan. Ni dosti, ali če je kdo obsojen na 20 let zapora, je že za pol litra, ko pride na svobodo. Iz omenjenih ječ se še ni nikdar nobenemu posrečilo pobegniti, ker je voda, čez katero ni mogoče pobegniti.
Priporniki imajo vso komoditeto. Vsak ima sobo, posteljo, mizo, nočno omarico. Visak teden imajo trikrat kino predstave, pišejo lahko vsak dan, kolikor hočejo. Seveda pisma cenzurirajo,
obiski so dovoljeni večkrat na teden.
Kdor se lepo obnaša, mu tudi kazen spregledajo in mnogo skrajšajo.
Ko smo se ¡malo odpočili in si od daleč ogledali te zanimivosti, smo nadaljevali vožnjo v West Point. Cesta je peljala nekaj časa nizdol, a se je začela polagoma dvigati. Ustavili smo pred velikim restavrantom. Vsa stavba je bila iz lesenih hlodov, čedno narejena in velika. Tu smo naročili pivo, za otroke Coca-Oolo. Kar dobro nas je osvežila pijača. Vožnja vedno više v hrib, dokler nismo prispeli v že omenjeno mesto West Point, kjer je vojaška akademija. Vstop je vsakemu dovoljen brez dovoljenja.
Iz te akademije je izšlo že mnogo generalov in predsednikov. V eni izmed velikih dvoran smo videli velike slike bivšega predsednika	Eisenhower ja,
Trumana, Hooverja, in še več drugih. So tudi slike generalov iz časa civilne vojne 1861, katera je trajala 4 leta in so zmagali Unionisti pod predsednikom Abrahamom Lincolnom. Konfederacija je zgubila. S to zmago je bila odpravljena sužnost v ZDA.
V mestu West Point je velik vojaški muzej, katerega si zaradi pomanjkanja časa nismo mogli ogledati, pač pa smo obljubili, da bomo kdaj pozneje to storili. Spomeniki so iz civilne vojske, krasni parki, vse v cvetju in veli- , ko (športno igrišče za obiskovalce akademije. Globoko v dolini ali v piepadu se vali reka Hudson, po kateri vozijo velike ladje, na katere se lahko zapelje nad 100 avtov.
Bilo je že kasno popoldne, ko smo se vračali domov. Pripeljali smo se v lepo mesto, katerega ime sem pozabil, nismo pa pozabili na restavrant ob cesti, kalkor pije avto, tako smo tudi mi čutili potrebo po mokroti, brez katere se nikamor ne pride. K večjemu abstinenti. Končan je naš izlet in končano
ARBITER
ORGANIZACION LEGAL INTEGRAL
♦	Jubilaciones
♦	Réditos
♦	Despidos
♦	Contabilidades
♦	Desalojos
♦	Succesiones
♦	Gestión ? y Trámites
♦	Venta de casas de baja
renta
Dirección General F. KNAUS - N. SOTO
Asesor Jurídico DR. OMAR BREGLIA ARIAS
Cuerpo Profesional Especializado
Lunes a Sábado: 8—12 h3. Consultas Gratuitas of Casteli 36 T.E. 48-0347 6’ p. „H“ Capital 45-9963 (Av. Rivad'avia 2600) 30-7312 ---------------000-----
je moje poročilo. Drugič kaj več in morda še kaj boljšega.
Ob koncu tega poročila prav lepo pozdravljam drage prijatelje čitatelje „Svob. Slovenije“ in vse sotrudnike.
S spoštovanjem
Frank Žele
OBVESTILA
Vse akademike vabimo na sestanek v soboto,. 7. aprila ob 18,30 v Slovenski hiši, ki bo posvečen debati o problematiki naraščaja SKAD. Vabljeni tudj starešine SKAD in srednješolci.
Važno za vse člane Slovenske fae. tovske zveze! V nedeljo, 8. aprila, po sv. maši na Ramón Falcónu bo redni mesečni sestanek, združen z izrednim občnim zborom, naše organizacije.
V	nedeljo, 8. aprila bo redni letni občni zbor zadruge „Naš dom“ v San Justo. Častna dolžnost članov zadruge je, da se občnega zbora udeležijo. Vse lepo vabi odbor.
Društvo „Slovenska vas“ uprizori v nedeljo, 8. aprila t. 1. ob 16. uri v društveni dvorani ljudsko igro: OTROK TATICE, ki jo je iz nemščine prevedel g. Martin Radoš. Igro režira g. L. Štancer. Lepo vabljeni.
V	pisarni Zedinjene Slovenije (Društva Slovencev) v Slovenski hiši v Bs. Airesu je na razpolago knjiga MilosaVa Vasiljeviča „El Marxismo“. Stane samo 50 pesov.
DENAR
DOMA: Vam prinaša skrbi NALOŽEN: Vam bo prinašal lepe obresti.
SLOVENSKA HRANILNICA Alvarado 350
Ramos Mejia
Uradne ure ob sobotah od 16—20 šest let solidnega poslovanja s prihranki rojakov
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires,
T. E. 69-9503 Argentina
CORREO ARGENT INO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 688.209	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1962: za Argentino $ 530.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarje«
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado« Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7213
JAVNI NOTAR
Francisco Baúl Cascante
Escribano Público -Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Delikatesna trgovina išče izvežbanega in zanesljivega
TRGOVSKEGA POMOČNIKA (-CO)
Zglasiti se
Fiambreria Europea, Centenera 117
Capital Ped. (Primera Jun ta)
T. E. 90-2903
—' ■ ■■ niiiiiiii iimm
f
Globoko užaloščeni naznanjamo, da je dne 28. marca 1962 preminul naš dragi oče, tast, brat in stari oče
VLADIMIR GORAZD
Pokopan je bil dne 29. marca 1962 na pokopališču Flores v Buenos Airesu.
Družini Gorazd in Terčič
Buenos Aires — Ljubljana, 30. marca 1962.
_________
Í
'Viso slovensko protikomunistično skupnost v Argentini in drugod po svetu obveščamo, da je 28. marca 1962 umrl v Buenos Airesu naš član
VLADIMIR GORAZD
Zadnje zemsko počivališče je dobil dne 29. marca 1962 na pokopališču Flores v Buenos Airesu.
Narodno zavednega rojaka bom,o ohranili v trajnem spominu. Buenos Aires, 30. marca 1962.
Zedinjena Slovenija
IVAN CANKAR
KSfa-A
1^eeerna molitev
(Iz cikla „Ob svetem grobu“)
Pripravljen je bil napisati uvod v kasteljansko izdajo — „če ga je napisal moj prijatelj George Goyau, ga bo,m tudi jaz.“ — le hotel bi imeti prej zagotovilo, da bo izšla. Zato je napisal vpričo mene lepo pism.o direktorju katoliške založbe Difusión s prošnjo, naj jo oceni s tega vidika in jo priporoči v izdajo. Sam sem nesel pismo k naslovljencu. Čez nekaj časa mi je pokazal pismo, v katerem ravnatelj Difusiona odgovarja, da ne more založiti knjige, pa da tudi prevod sam ni zrel za tisk- Tako je ta poizkus propadel, dasi bi Hugo Wast z veseljem napisal uvod, če bi založnik spoznal delo zá vredno tiska in — Wastovega predgovora-
H koncu pa naj omenim še neko „srečanje“ Slovencev s pokojnim Wa-stom: kdor koli od' nas je bil v Cordob-skih hribih pri g. dr. Hanželiču, je živel tiste lepe počitniške dni v najbližji soseščini hiše, ki nosi lepo ime „Flor de durazno — Breskov cxet“. Nekateri so celo stanovali v njej, kajti zgodilo se je, da je bilo preveč letoviščarjev, pa jih je g. Hanželič poslal tja, kjer so jih vzeli pod streho za nekaj d'ni. To pa je hiša g. Martineza Zuviria, brata pokojnega pisatelja, ki je tukaj pisal svojo prvo in najlepšo povest Breskov cvet, katero je podpisal prvič s svojim pozneje svetovno znanim imenom Hugo Wast. In ta povest je tudi tisto njegovo delo, ki je kot prvo prineslo njegovo ime med Slovence, med katerimi bi živelo njegovo ime 'gotovo še dlje, če bi njegove, v podlistkih časnikov izhajajoče novele Breskov cvet, Ivana Tabor, 666 — izšle kdaj tud'i v knjižni obliki.
Tine Debeljak
Ko mi je bilo deset let, sem prvikrat dvomil, da je Bog usmiljen, in da posluša človeka, kadar kliče k njemu iz ranjenega srca. Molil sem dolgo v noč; zdelo se m.i je, da sem Bogu bližji nego kdaj in da gledajo naravnost name njegove očetovske oči. Naposled sem v molitvi zaspal; ko sem se vzdramil, ni bilo tolažbe iz nebes in še grenkejše je bilo življenje.
Deset let kasneje je moja mati obolela. Takrat sem. bil 'tako dozorel, poln spoznanja in učenosti, kakor so vsi dvajsetletni fantje. Ni je bilo sence, ki bi je z lahkoto ne bil obsončil; vse je bilo v meni dovršeno, do kraja dognano, za zmerom utrjeno. Edini moj dvom, edina moja skrb je bila ženska. Da me je kdo vprašal, če zahajam, k maši in k spovedi ,če molim zvečer in zjutraj, bi se mu bil smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem, pozdravljal kateheta. Moje srce je bilo težko, moja glava polna skrbi, moja suknja prosojna, ali rekel sem: „Kaj mi vsakdanjost, dosegel sem spoznanje!“ Tresel sem se od mraza in žalosti, oči so m,e skelele od pritajenih solza, ali zapisal sem besedo: „Kralji v cunjah!“
Tako je bilo ob tistem času, ko je moja mati obolela.
Ker sem bil razumen dvajsetleten fant, sem takoj vedel, da bolezen ne bo km.alu pr; kraju in da se bo treba pripraviti. Zato sem zbral svoje pesmi in jih prodal. Računal sem, ne vem zakaj, da vstane mati čez poldrugi mesec; ne prej ne pozneje; da vstane, ni-
sem dvom.il.
Minil je teden, minilo jih je troje.
Ko je minil tretji teden, v soboto zvečer je bilo, je mati počasi okrenila glavo in mi je pogledala v obraz z veselimi očmi.
„Ali si molil nocoj?“
Tuli jaz sem jo gledal tako veselo, kakor pogleda dorasel človek neizkušenega, ljubeznivega otroka, ter sem jo pobožal po licih, ki so bila vroča in potna-
„Molil sem mati!“
Tako laže dorasel človek neizkušenemu otroku.
Zatisnila ja oči; odel sem jo do vratu in po prstih stopil iz hiše.
Zunaj je bila topla, tiha jesenska noč; zvezde so sijale; toliko jih je bilo, da sen?, od žarke svetlobe komaj razločil sinje nebo samo. Kakor sem gledal, se je bočilo to svetlo nebo zmerom niže ter se je v nedoglednost razmikalo na obzorju; in zdelo se mi je, da se vzpenjam v bleščeče nižave sam., da se moje noge ne dotikajo več trde zemlje.
Bolesten vzdih se je oglasil iz izbe. Stopil sem v vežo in sem tiho odprl duri. Mati me je pozdravila z očmi, ki so bile čisto jasne, ali tako trudne in vdane, da m.e je izpreletelo do srca. Na mizi je gorela sveča; dremotna luč je sijala na materin bledi obraz.
„Kod si hodil, da te ni bilo tako dolgo?“ ... „Ali je že blizu jutra?“
„Zgoden večer je še, mati!“
„Zunaj je dež_____trkalo je na ok-
„Lep večer je zunaj; vse zvezde svetijo!“
Mati se je zamislila.
„Zdaj sem kakor na drugem svetu. Meni sivo jutro, vam zlat večer; meni jesenski dež, vam zvezde nebeške. Daleč ste od m.ene, komaj še vas vidim...“
Nasmehnila se je.
„Ali veš, kam gre moja pot, da ste že tako daleč od m.ene in da vas komaj še vidim ?“
Strmel sem vanjo in v obraz mi je puhnilo kakor led.
„Kam, mati ?“
Govorila je počasi in tako tiho, da sen?, jo komaj slišal in razumel, ko sem se sklanjal globoko k nji, lice do lica.
„Ali veš, kako sva takrat hodila v Ljubljano in kako sva se poslovila? Gazila sva sivo. blato; dež je lil, da sva se stiskala pod dežnik, premočena sva bila obadva. Nič nisva govorila; beseda na ustnih, bi bila solza v očeh. Sredi pota sva se poslovila; meni je bilo poldrugo uro nazaj do doma, tebi toliko do mesta. Stala sva na blatni cesti in sva se držala za roko. Meni je bilo takrat v mislih, da bi se tako poslovila od tebe, kakor se poslavljajo mestni ljudje, da bi te poljubila; pa me je bilo sram.. Samo adijo sva si rekla, še v oči se nisva pogledala. Ti si vzel dežnik, jaz pa sem se vsa ogrnila v tisto sivo ruto, ki je bila težka od dežja. Ko sva bila že daleč, sva se obrnila obadva hkrati. Stala sva dolgo, nič se nisva zaklicala, nisva se genila... Ali veš, kam je držala najina pot, ko sva šla dalje, oba zasolzena, upognjena, trudna? Tja je držala najina pot, odkoder ni več poti nazaj... in obadva sva vedela, kam drži najina pot... Kar sem takrat občutila, občutim vse nocoj; ob-
čutim, da je končana ta težka pot, hvala usmiljenemu!“
Pokleknil sem pred njeno posteljo, njene roke sem držal v svojih. Mati je mirno spala, njene ustnice so bile nalahno odprte, njena lica so bila čista in bela, vsa deviška. Spala je; zdaj pa se mi zdi, da je slišala vse moje besede in misli, rn.ojo zadnjo večerno molitev.
Deset let je bilo, da nisem molil, tisto noč sem klečal in sem sklenil roke in sem klical Boga. Trepetaje sem. ga klical, vsemogočnega, klical sem ga do jutra. Ob belem jutru sem naslonil glavo na blazino jn sem zaspal ves uto-lažen in veren.
Tri tedne po tistem večeru je m,ati umrla. Ko sem jo poljubil na mrtve ustnice, k; so bile še mehke in gorke, ni bilo nič žalosti v mojem srcu. Bila je strašna m.isel, ki mi je ležala v prsih, trdo in težko kakor črni kamen: Bog me je ogoljufal za molitev in vero, Bog je prelomil besedo!
Ponoči sem bedel sam ob njeni postelji. Roke je imela sklenjene na prsih, tik ob njenem, vzglavju je gorela sveča. Vzel sem papir, da bi jo risa!, kakor se mi je roka tresla. Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo; Bog jo je slišal, ter jo je uslišal po svoji modrosti.
NAROČAJTE IN SIRITE SVOBODNO SLOVENIJO