november 2015, 3/78. lein i к щщ mesečnik za poljudno naravoslovje cena v redni prodaji 5,50 EUR | naročniki 4,50 EUR upokojenci 3,70 EUR dijaki in študenti 3,50 EUR J www.proteus.si I NEZVEZNOST LEHMANNOVE W1ECHERT - MOHOROVIĆIĆEVA. GUTENBERGOVA NEZVEZNOST NEZVEZNOST stran 102 Geologija Notranje jedro Zemlje Mihael Brenčič Zemljo si predstavljamo kot nekoliko deformirano, na polih sploščeno kroglo, ki je v notranjosti sestavljena iz treh glavnih lupin: na vrhu iz krajevno zelo različno debele skorje, nato ji do globine približno 2.900 kilometrov sledi plašč, na dnu pa leži ogromno jedro, ki v globini 6.375 kilometrov sega do samega središča Zemlje. A ta enostavnost je le posledica tega, da imamo o Zemljini notranjosti premalo znanja. Ali nam preprosti premislek ne pove, da če so geološke razmere na površju zapletene in skorajda kaotične, podobne razmere vladajo tudi v notranjosti, globoko pod površjem? Ali niso razmere v notranjosti prav tako komplicirane ali pa zaradi visokih tlakov in temperatur morda še bolj? Sodobna geofizika odkriva prav to: geološke razmere globoko pod površjem so izredno pestre. In čeprav se o najnovejših odkritjih o notranjosti našega planeta ne piše in ne poroča tako veliko kot o nekaterih drugih odkritjih sodobne znanosti, na primer na področju fizike ali biokemije, so rezultati teh raziskav prav tako izjemni. Danes smo na področju geologije deležni največjih premikov v znanju prav pri raziskavah notranjosti Zemlje. Prispevek nas seznanja z nekaterimi od teh odkritij. 108 Ф 100 Uvodnik Tomai Sajovic 102 Geologija Notranje jedro Zemlje Mihael Brenčič 108 Fizika Sto let splošne teorije relativnosti (drugi del). Obletnice v fiziki (v Mednarodnem letu svetlobe 2015) Janez Strnad 112 Medicina Razvoj matičnih celic in njihova uporaba v medicini. Možnosti, meje, perspektive, zlorabe Maša Косе 119 Zoologija Endemna krška biba {Jugogammarus kusceri (S. Karaman 1931)). O njej in še o čem okoli nje Boris Sket 126 Botanika Zgodnjepoletni botanični izlet na Tose med murke Polona Strgar, Branko Zupan 128 Naravoslovna fotografija Fotografska preža ob metuljniku Jurij Kurillo 133 Mednarodna nagrada Marsh za ohranjanje rastlin Dr. Jože Bavcon, dobitnik Mednarodne nagrade Marsh za ohranjanje rastlin Nada Praprotnik, Igor Dakskobler 135 Nove knjige Jama Velika Pasica - zgodovina, okolje in življenje v njej Tomi Trilar 136 Naše nebo Evropska vesoljska agencija na lovu za gravitacijskimi valovi Mirko Kokole 142 Table of Contents Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Lektor: dr. Tomai. Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šala m on Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus; prof. dr. Nina Gunde - Cimerman prof. dr. Lučka Kaj fei - Bogataj prof. dr. Tamara Lah TurnŠek prof. dr. Tomaž. Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarmati Naslovnica: Jadralec (Iphiclides podalirius). Foto: Jurij Kuril/o. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomai Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan В rumen dr. Igor Dakskobter asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevt Novak prof. dr. Gorazd Planinsič prof. dr. MihaelJotef Toman prof dr. Zvonka /.upam' Slavec dr. Petra Dralkovič Pele Proteus izdaja Prirodoslovno d mitro Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. J573, 1001 Ljubljana, telefon: fOl) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna narolninaje 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 3.5,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: S156 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. http://vj4mD.proteus.si prirodoslovno, drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delcev brez pisnega deevoijenja izdajatelja ni dcevoljeno. Uvodnik Znanost in etika: dve strani istega kovanca Tudi znanstveniki imajo »svojo« ideologijo (svojilni zaimek »svoj« sem namerno zapisal v narekovajih, saj jim je ta ideologija kot nekakšna zvesta, vendar neprijetne občutke vzbujajoča sopotnica zaho-dnoveške zgodovinske oblike znanosti — tako se zdi - »vsiljena«, o čemer na tem mestu ni mogoče obširneje razmišljati). O tem, kako si ta ideologija »slonokoščenega stolpa« prizadeva, da se ne bi »umazala« z etičnimi vprašanji, pričata sledeči izjavi. Prva se glasi: »Kar počnem, nima nobenega vpliva, zato tudi ne nosim nobene odgovornosti,« druga pa: »O tem, kaj je sprejemljivo, odloča družba: znanost lahko le pove, kaj bi bilo možno.« S prvo izjavo se v svojem intervjuju z naslovom Moralna polomija računalniških znanstvenikov nikakor ni mogel sprijazniti ameriški profesor računalniške znanosti na Kalifornijski univerzi v Davisu Phil- lip Rogaway, ustvarjalec nekaterih najpomembnejših orodij za varno uporabo interneta in prepričan zagovornik etičnega ravnanja računalniških znanstvenikov. Redka, vendar skrajno zaželjena drža v času, ko države in korporacije z vso brezobzirnostjo izvajajo digitalni nadzor nad ljudmi in prostori. Pogovor z Rogawayem je bil objavljen 11. decembra leta 2015 v ameriški reviji The Atlantic. Drugo izjavo je izrekla Kathy Niakan. Raziskovalka matičnih celic na novo odprtem Inštitutu Francisa Gricka v Londonu je britanski Urad za človeško oploditev in embriologijo zaprosila za dovoljenje, da bi lahko uporabila novo tehniko za urejanje genov na človeških zarodkih, ki se v bioteh-nološkem jeziku imenuje Crispr/Cas9. Z njo bi bilo mogoče ustvariti prve gensko spremenjene zarodke v Veliki Britaniji. V Združenih državah Amerike je to za zdaj prepovedano. O vsebini izjave je v svojem prispevku z naslovom Znanstveniki morajo sodelovati v etični razpravi o področju človeške genetike resne pomisleke izrazil Philip Bali, kemik in fizik ter pisec številnih prispevkov in knjig o znanosti. Razmišljanje je bilo objavljeno 21. septembra leta 2015 v britanskem dnevniku Guardian. Obe izjavi sta problematični. V prvi vrsti prostodušno pripovedujeta, da je »edina« naloga znanstvenikov raziskovanje, torej »produkcija« vedenja, o etični sprejemljivosti, odgovornosti in širših družbenih posledicah njihovih spoznanj pa naj razmišljajo drugi. Toda ločevanje vedenja od etike je »nesprejemljivo« in »popolnoma napačno«, je v sklepnem poglavju svoje knjige Naključje in nujnost (1970), ki je namenjeno etiki vedenja in socialističnemu idealu, zapisal francoski biokemik in molekulami biolog ler Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 1965 Jacques Monod (1910-1976). Monod je bil prepričan, da vsako človekovo dejanje, tudi jezikovno, zaznamuje neizogibni preplet etičnega razmerja - z drugo besedo vrednotenja - in vedenja. Poleg tega je že sama predpostavka o objektivnosti kol listi »bistveni lastnosti« vsakega »pravega, resničnega« vedenja lahko »le« svobodna etična izbira in ne nekaj, kar bi kot sklep izviralo iz samega vedenja. Brez predpostavljenega - torej vnaprej postavljenega in vnaprej izbranega - načela objektivnosti »pravega, resničnega, objektivnega« védenja namreč sploh ne bi bilo. Objektivno vedenje к tako postalo temeljna in najvišja vrednota v trenutku, ko se je novoveški človek dokončno zavedel, da so vsi bogovi mrtvi, da v nobeni religiji, nobenem mitu in nobenem filozofskem sistemu ne more več najti varnega zavetja, »da je sam v brezčutni neskončnosti vesolja«, da je »v njem vzniknil le po naključju«, da »njegova usoda in njegova dolžnost nista zapisani nikjer« in da se mora — metaforično povedano - o »duhovnem kraljestvu zgoraj ali duhovni temi spodaj« odločati popolnoma sam. Temelj človekovega »duhovnega kraljestva« je po Monodu lahko le etika pravega objektivnega vedenja. Da bi to »duhovno kraljestvo« bolje razumeli, se moramo spomniti vsaj spoznanj italijanskega filozofa, zgodovinarja in pravnika Giambattista Vica (1668-1744), nemških filozofov Martina Heideggerja (1889-1976) in Hansa-Georga Gada-merja (1900-2002) ter čilskega biologa Humberta Maturane (1928-). Maturana je bil prepričan, da je spoznavanje temeljna biološka lastnost vseh živih organizmov. Heidegger in Hans-Georg Gadamer sta spoznavanje - in z njim povezano razumevanje - imela za človekov bivanjski način. Vsi trije so zavračali možnost eksistence oziroma resničnosti, ki bi bila neodvisna od človeka kot spoznavajočega bitja. Ze Vico je trdil podobno: »Spoznavajoči človek lahko spoznava le dejstva, dejstva pa so stvari, ki jih je ustvaril spoznavajoči človek sam.« Maturami je na podlagi podobnega razmišljanja zato lahko izpeljal sledeči etični sklep: ker so vse stvari spoznavne bitnosti, z drugimi besedami človekove razlage, je človek tudi odgovoren za vse. Maturana pa je razmišljal še naprej. Ker ima vsak opazovalec neizogibno svoj pogled na resničnost oziroma svoje vedenje o njej, ni mogoče več govorili o enem svetu, ampak je treba priznati, da jih obstaja več. V tem »pluralizmu« svetov lahko ljudje ustvarjajo skupni svet le v medsebojnem razumevanju. Druga beseda za to je sožitje - njegov temelj pa soglasje oziroma, natančneje povedano, skupno vedenje. Monod je to imenoval znanstveni socialistični humanizem, »transcendentno kraljestvo idej, védenja in ustvarjanja — kraljestvo, ki je v človeku, kraljestvo, kjer bi človek, postopno osvobajajoč se materialnih omejitev in sleparske odvisnosti od 'rnalikov', končno lahko zaživel avtentično, samoniklo življenje.« Zdaj se lahko vrnemo k izjavi molekularne biologinje Kathv Niakan, druga izjava je samo njena varianta: »O tem, kaj je sprejemljivo, odloča družba: znanost lahko le pove, kaj bi bilo možno.« Kritično razmišljanje pisca članka v Guardiana Phi-lipa Balla o sporni izjavi Kathy Niakan in etičnih vidikih biotehnologije je nenavadno podobno zapisanim spoznanjem Monoda in Maturane, zato ga velja kot sklep navesti v celoti: »Človek (še) nima jasnega moralnega okvirja, da bi lahko razpravljal o možnostih, ki jih ponuja genetika, zato prepogosto išče odgovore v starih miselnih vzorcih v religiji, mitih ali kakšnih drugih ideologijah. Zato ni dovolj reči, da »mora družba odločiti, kaj je sprejemljivo« -kot da bi znanost bila nekakšna moralno ravnodušna dejavnost, ki bi bila neodvisna od takih razmišljanj. Znanstveniki ne smejo ukazovati niti ne smejo biti ne-nagažirani in ravnodušni. Skupaj z ostalo družbo morajo šele odkriti, kako naj odkrito, razumsko in občutljivo razmišljajo o vprašanjih, ki nam jih zastavljajo možnosti biotehnologije in na katera dosedanje bioetične razprave še niso dale ustreznih odgovorov.« Tomaž Sajovic Notranje jedro Zemlje Mihael Brenčič WIECHERT-GUTENBERGOVA NEZVEZNOST NEZVEZNOŠT kriva kot izredno pestra, zapletena, pogosto tudi kaotična. Toda ko se premaknemo v notranjost Zemlje, globoko pod njeno površje, nenadoma preidemo v območje, o katerem ne vemo veliko. Globlje kot potujemo v notranjost, manj vemo o tem, kaj se nahaja pod našimi nogami. Zdi se nam, da je notranjost Zemlje enostavna. Zemljo si predstavljamo kot nekoliko deformirano, na polih sploščeno kroglo, ki je v notranjosti sestavljena iz treh glavnih lupin: na vrhu iz krajevno zelo različno debele skorje, nato ji do globine približno 2.900 kilometrov sledi plašč, na dnu pa leži ogromno jedro, ki v globini 6.375 kilometrov sega do samega središča Zemlje (slika 1). A ta enostavnost je le posledica tega, da imamo o Zemljini notranjosti premalo znanja. Ali nam preprosti premislek ne pove, da če so geološke razmere na površju zapletene in skorajda kaotične, podobne razmere vladajo tudi v notranjosti, globoko pod površjem? Ali niso razmere v notranjosti prav tako zapletene ali pa zaradi visokih tlakov in temperatur morda še bolj? Sodobna geofizika odkriva prav to: geološke razmere globoko pod površjem so izredno pestre. In čeprav najnovejša odkritja o notranjosti našega planeta niso tako zelo izpostavljena kot Sprehodimo se skozi katero od globokih dolin v Alpah in si oglejmo profile kamnin, ki nam jih odkriva narava. Opazili bomo pre-trte in nagubane plasti, številne razpoke in prelome, ki se pnejo več deset metrov visoko. Pogosto so v profilih druga poleg druge kamnine, ki bi jim pripisali povsem različen izvor in nastanek. Geologi s svojimi natančnimi analizami ugotavljajo, kateri kamninski blok se je premaknil ali zasukal ali pa prepotoval kilometre daleč. Pred alpskimi stenami se nam odkrije vsa mogočnost Zemljinih sil, ki kot za šalo premikajo velike bloke, pokrajine in cele kontinente. Zaradi tega se nam geološka slika na površju od- NEZVEZNOST LEHMANNOVE Slika 1: Prerez skozi notranjost Zemlje. nekatera druga odkritja sodobne znanosti, na primer na področju fizike ali biokemije, so rezultati teh raziskav prav tako izjemni. Danes smo na področju geologije deležni največjih premikov v znanju prav pri raziskavah notranjosti Zemlje. Seznanimo se z nekaterimi od teh odkritij in si oglejmo, kaj se skriva pod našimi nogami. Znanje o notranjosti Zemlje se bogati iz leta v leto, hitro in temeljito. Do druge polovice devetnajstega stoletja so geologi domnevali, da je Zemlja v notranjosti razta-ljena gmota, katere gostota zaradi hidrostat-skega tlaka narašča z globino. Leta 1906 je Richard Dixon Oldham na podlagi analize seizmogramov velikih potresov odkril, da se v notranjosti nahaja jedro, nekoliko kasneje pa je Beno Gutenberg dokazal, da je jedro tekoče in vzrok za nastanek Zemljinega elektromagnetnega polja. Leta 1909 je pri prehodu skorje v plašč hrvaški geofizik Andrija Mohorovičić odkril nezveznost, ki se danes imenuje po njem. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je danska seizmolo-ginja Inge Lehmann z natančno primerjavo globokih potresov pokazala, da se na globini približno 5.150 kilometrov v jedru prav tako nahaja nezveznost in da je jedro sestavljeno iz dveh delov - iz notranjega in zunanjega jedra. Sprva so domnevali, da je celotno jedro tekoče, Inge Lehmann pa je postavila domnevo, da je notranje jedro trdno, čeprav za to ni imela neposrednih dokazov. Prisotnost trdnega notranjega jedra je bilo nekoliko kasneje nakazano s teoretičnimi izračuni o mineralni sestavi jedra, ki so pokazali, da lahko na taki globini in pri takšnih temperaturah minerali obstajajo le v trdnem stanju. Šele po drugi svetovni vojni, z intenzivnim razvojem seizmologije, se je na podlagi analize natančnih zapisov močnejših potresov pokazalo, daje notranje jedro trdno. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so geofiziki z izračuni prišli do sklepov, da je notranje jedro tudi zelo neenotno in da skriva veliko skrivnosti, ki jih še do danes nismo razvozljali. Notranje jedro je izredno skrivnostno in nam le počasi odgrinja tančice s sebe. Veliko njegovih lastnosti ni ustrezno razloženih, obstajajo le bolj ali manj verjetne in med seboj tekmujoče hipoteze, ki jih bo treba v prihodnosti še preveriti. Oglejmo si najprej nekaj zelo osnovnih podatkov o jedru in njegovih sestavnih delih. Sestavljeno je iz dveh delov, iz tekočega zunanjega dela in trdnega notranjega dela. Tekoče zunanje jedro je odgovorno za nastanek Zemljinega magnetnega polja. Meja med jedrom in plaščem se nahaja v globini 2.891 ± 5 kilometrov, iz česar sledi, da znaša premer jedra 3.483 ± 5 kilometrov. Premer notranjega jedra znaša 1.220 ± 10 kilometrov, pas, ki ga tvori zunanje jedro, je tako debel 2.263 ± 10 kilometrov. Masa celotnega jedra znaša 1,93 x 1024 kilogramov, masa zunanjega jedra 1,83 x 1024 kilogramov in masa notranjega jedra 9,67 x 10"" kilogramov. Za primerjavo naj povemo, da znaša masa celotne Zemlje 5,98 x 1024 kilogramov. Jedro tako tvori 31 odstotkov celotne mase Zemlje, medtem ko je delež mase notranjega jedra le nekaj stotink. Prostornina celotnega jedra znaša 1,77 x 1011 kubičnih kilometrov, prostornina notranjega jedra 7,61 x 10^ kubičnih kilometrov, zunanjega jedra pa 1,69 X 1011 kubičnih kilometrov. V primerjavi z drugimi Zemljinimi lupinami je notranje jedro prav neznantno. Vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja geofizike preseneča izredna heterogenost notranjega jedra. Sestavljeno je iz dveh polobel, ki sta med seboj ostro ločeni, zunanja površina obeh pa je verjetno nepravilna. Vzhodna meja med obema poloblama se nahaja med 11 stopinjami in 60 stopinjami vzhodne širine, zahodna meja pa med -161 stopinjami in -180 stopinjami zahodne širine. Določitve teh meja se med različnimi študijami zelo razlikujejo. Meja med poloblama rahlo tone v smeri proti vzhodu. Hitrost potovanja seizmičnih valov se med obema polovicama razlikuje. V vzho- POLARNI PREREZ Slika 2: Shematski prikaz različnih prerezov in heterogenosti notranjega jedra Z.emlje (prirejeno po Dnussu, 2014). EKVATORIALNI PREREZ пикл izotropA* hitro« iOko &jS«n|e s«izn*£m» valov -j- aruzotropija visoka izotropna fwroil moćno duienje seiirraimh valov -j- izoCropija dni polobli imajo seizmični valovi manjše amplitude in močno dušenje. V zahodni polobli so prisotne večje amplitude valovanja, njihovo dušenje pa je šibkejše, znotraj te poloble se fizikalne lastnosti v različnih smereh spreminjajo bolj kot v vzhodni. Do razlik v hitrosti potovanja seizmičnih valov prihaja tudi glede na orientacijo celotnega jedra. V polarni smeri, to je v smeri sever--jug, seizmični valovi potujejo hitreje in z večjim dušenjem kot v ekvatorialni smeri (slika 2). Pojavu, v katerem so fizikalne lastnosti odvisne od smeri, pravimo anizotro-pija, če so lastnosti v vseh smereh prostora enake, pa govorimo o izotropiji. Razlike v anizotropiji so prisotne tudi glede na polmer notranjega jedra, zgornjih 60 do 80 kilometrov notranjega jedra je bolj izotropnih kot spodnji del. Nekateri podatki kažejo, da je notranje jedro še dodatno razdeljeno z ne-zveznostjo, označeno s črko F. Na podlagi te razdelitve je spodnji del notranjega jedra imenovan notranje notranje jedro in zunanji del zunanje notranje jedro. Plastovitost notranjega jedra - nekateri raziskovalci govorijo o čebulasti strukturi - je verjetno posledica tega, da se v zunanjem notranjem jedru izločajo lažji elementi, kot so bili izločeni v notranjem notranjem jedru, zaradi česar prihaja do razlik v hitrosti seizmičnih valov. Mnenja o obstoju nezveznosti F so deljena, nekateri modeli kažejo, da je ta meja umetna in posledica premalo natančnih podatkov in izračunov. Notranje jedro plava znotraj tekočega in turbulentnega zunanjega jedra, zato se zastavlja vprašanje, ali se notranje jedro vrti z enako kotno hitrostjo kot ostale Zemlji- ne lupine. Za razlago vrtenja notranjega jedra obstajajo tri možnosti. Notranje jedro se lahko giblje z enako kotno hitrostjo kot ostale lupine: v tem primeru govorimo o gravitacijski ujetosti notranjega jedra glede na plašč. Ce se notranje jedro vrti drugače, pa lahko prehiteva ali pa zaostaja za ostalimi lupinami. Temu pojavu pravimo su-perrotacija. Tako kot pri drugih lastnostih notranjega jedra tudi pri tej med različnimi modelnimi izračuni ni soglasja in prav verjetno je, da bo nadaljnji razvoj prinesel povsem nova spoznanja. Število potresov, na podlagi katerih so bili opravljeni ti izračuni, je premajhno in minilo je premalo časa od razvoja metod meritev takšnih potresov, da bi lahko zaznali časovno odvisne spremembe prehajanja seizmičnih valov skozi jedro. Nekoliko starejše računalniške simulacije geodinama, ki je posledica kroženja razta-ljene gmote v zunanjem jedru, so kazale, da je zamik rotacije jedra od ene stopinje do tri stopinje na leto, novejše simulacije, izvedene z izpopolnjenimi modeli, pa kažejo, da je ta zamik manjši in znaša do pol stopinje na leto. Študije, ki so pri modeliranju upoštevale podaljševanje dneva v Zemljini zgodovini in počasno ohlajanje notranjega jedra z njegovim širjenjem, so prišle do mnogo nižjih kotnih hitrosti. Te naj ne bi presegale ene stopinje na milijon let. Narejenih je bilo tudi nekaj študij, ki kažejo, da superrotacije ni. In kako je sodobna geofizika spoznala vse te nenavadne lastnosti notranjega jedra? Večina podatkov izvira iz podrobnih seizmoloških študij. To so bili prvi rezultati, ki so nakazali obstoj notranjega jedra in njegovo pestrost. Seizmološke študije notranjega jedra temeljijo na dveh vrstah analiz. Prvi sklop predstavljajo analize potovanja seizmičnih valov, ki se sprožijo z globokimi potresi in potujejo skozi Zemljino jedro. Drugi sklop predstavljajo analize seizmičnih valov z dolgimi periodami, ki se širijo po površini in potujejo po celotnem obodu Zemlje, preprosto povedano, temeljijo na analizi vibriranja tal pod našimi nogami. K poznavanju lastnosti notranjega jedra so pomembno prispevali poskusi v diamantnih celicah. Diamanti so minerali, ki izvirajo globoko iz notranjosti Zemlje in so bili ob svojem nastanku izpostavljeni ekstremnim tlakom in temperaturam, za nameček je njihov nastanek vezan na zelo dolga časovna obdobja. Zaradi svojega nastanka so diamanti najprimernejši material za poskuse, pri katerih posnemajo razmere globoko v notranjosti Zemlje. V večjih monokristalih diamantov se v laboratorijih izdelajo drobne celice, v katere se nato vložijo osnovni minerali, ki se nato izpostavijo visokim tlakom in temperaturam. Ko je poskus končan, se s sodobnimi analitskimi metodami, ki omogočajo analize že pri zelo majhnih količinah, določijo mineraloške značilnosti novo nastalih mineralov. Na ta način je bila odkrita vrsta novih mineralov Zemljinega plašča in jedra, ki so jih nato s potrpežljivim iskanjem našli tudi v naravi. Zelo pomemben vir podatkov o razmerah v notranjosti je povezan z različnimi matematično-fizikal-nimi modeliranji, ki zahtevajo zelo veliko računsko moč. Šele z razvojem najnovejših računalniških procesorjev je bilo moč umetno ustvarjati razmere v notranjosti Zemlje. To so simulacije, ki izhajajo iz predpostavk o tako imenovanih začetnih pogojih {ab initio), ko se ob različnih predpostavkah in s pomočjo fizikalno-kemijskih izhodišč modelira nastanek novih mineralov. Pomembne so tudi simulacije, s katerimi se modelira turbulentni tok raztaljene gmote v zunanjem jedru ter s tem razvoj in spreminjanje Zemljinega magnetnega polja. Slednjega ni mogoče modelirati, ne da bi opazovali razmerje med rotacijo notranjega jedra in spodnjega dela plašča, kar nam daje posredne informacije o naravi notranjega jedra. Zemlja je stara 4,6 milijarde let. Kaj pa notranje jedro? Po preprostem premisleku bi pričakovali, da je staro toliko, kot je stara sama Zemlja, ali da je vsaj nekoliko mlajše, vendar temu ni tako. Notranje jedro je mno- go mlajše kot Zemlja. Ocene o njegovi starosti se gibljejo v intervalu od 600 milijonov let do 2 milijardi let, največ ocen pa se giblje okoli starosti milijarde let. Zakaj je notranje jedro toliko mlajše od planeta? Vzroki za to ležijo v zgodnji zgodovini Zemlje. Ko je ta nastala iz kaosa protoplanetnega diska, se je v heterogenem skupku planetezimalov, ki so tvorili Prazemljo, pričelo prerazporeja-nje mineralov in elementov glede na gostoto: težji so tonili proti notranjosti, lažji pa so težili proti površju. K temu je prispevalo še sproščanje gravitacijske energije, ki je hkrati z radioaktivnim razpadom povzročilo segrevanje Zemljine notranjosti. Te navidezno enostavne procese je zapletel dogodek, ki bi bil lahko za Zemljo usoden. Pred 3,2 milijarde let je pod ostrim kotom v Zemljo trčil planet Tea, ki je bil tako velik kot današnji Mars. Ta trk je povzročil izbitje velikega kosa kamnin v zgornjem delu Zemlje. Zaradi tega gromozanskega trka se je del izbi-tega materiala, zlasti lahkohlapnega, razpršil v vesolje. Del ga je Zemlja s svojim gravitacijskim poljem pritegnila nazaj, iz velikega dela tega materiala pa je nastal Mesec. Ta trk je imel za posledico tudi nekaj drugega. Zaradi izjemne količine sproščene energije se je zunanji del Zemlje stalil in nastal je ocean magme. Ocene znanstvenikov o tem, kako globoko je segal ta ocean, so deljene, za nastanek jedra pa je pomembno, da je v oceanu magme prišlo do obsežne razdelitve elementov in mineralov. Proces tonjenja težjih elementov in mineralov se je v primerjavi s procesi pred trkom s Teo močno pospešil. Tonjenje proti središču se je nadaljevalo tudi potem, ko se je Zemlja dovolj ohladila, da se je na površju ustvarila trdna skorja in s tem prvi protokontinenti. Spremembe v notranjem jedru se dogajajo še danes, vendar so te povezane z negativno toplotno bilanco Zemlje, ki se počasi ohlaja. Jedro je najbolj dinamično območje Zemlje. Če je povprečna starost notranjega jedra ena milijarda let, potem se je zgornjih 100 kilometrov notranjega jedra izločilo iz tekočega zunanjega jedra v zadnjih 100 milijonih letih, to je od sredine krede dalje. Iz tega sledi, da se notranje jedro na vsak milijon let odebeli za en kilometer, ali če to predstavimo s človeku razumljivimi hitrostmi, vsako leto se notranje jedro razširi za en milimeter. Tudi pri razlagi vzrokov za nenavadne lastnosti notranjega jedra nismo nič kaj bolj gotovi kot pri izračunavanju njegovih fizikalnih značilnosti. Te lastnosti so povezane z mineraloškimi značilnostmi mineralov v jedru in njihovim nastankom, ta pa je povezan s procesi strnjevanja in kristaljenja. V jedru prevladuje železo, prisotni pa so še nekateri lažji elementi, kot sta nikelj in silicij. Ali so prisotni tudi lahkohlapni elementi, kot sta kisik in vodik, je bolj ali manj ugibanje. Kakšna so dejanska razmerja med elementi v jedru, je prav tako stvar ugibanja in intenzivnih znanstvenih razprav. V globinah, torej pri tlakih v notranjem jedru, se lahko železo nahaja v treh kristalnih rešetkah (slika 3). Pri temperaturah, ki vladajo na Zemljinem površju, se železo nahaja v prostorsko orientirani kubični rešetki (bcc), ki nato ob poviševanju temperature in tlaka preide v ploskovno orientirano kubično rešetko (fcc), ob še povečanih tlakih pa se tvori heksagonalni gosti zlog (hcp). Slednji je pri tlakih in temperaturah, ki vladajo v notranjem jedru, najbolj verjeten. To so potrdili tudi najnovejši poskusi v diamantnih celicah. Razprava o najbolj verjetni kristalni rešetki v jedru je videti bolj kot akademsko prerekanje, a ima zelo pomembne posledice pri razumevanju širjenja seizmičnih valov. Razloži nam, zakaj se valovi v polarni smeri širijo hitreje kot v ekvatorialni. V idealnih razmerah je pri rešetki hcp razmerje med glavnima osema kristalov da enako 1,623, pri visokih tlakih je to razmerje manjše in hitrosti v smeri osi t- večje kot v smeri prečne osi a. To nam odkriva še eno nenavadno lastnost notranjega jedra. Daljše smeri kristalnih rešetk železa so orientirane v polarni smeri, saj je bilo izmerjeno, da se v tej smeri bcc fcc •4® SM« J,- Kristalne rešetke železa (bcc ■ prostorsko orientirana kubična rešetka-, fcc prostorsko orientirana kubična rešetka; hcp - heksagonalni gosti zlog). seizmični valovi širijo hitreje. Nekatere teorije domnevajo, da so v notranjem jedru prisotni ogromni kristali, katerih daljše osi so usmerjene v smeri sever-jug. Kaj pa razdelitev jedra na zahodno in vzhodno poloblo? Zakaj je prišlo do tega? V zvezi s tem vprašanjem sta postavljeni dve konkurenčni teoriji. Prva temelji na razlagi prenosa mase znotraj notranjega jedra, druga na termokemičnem toku. Po prvi teoriji naj bi do kristaljenja železa prihajalo v zahodni polobli, v vzhodni polobli pa do taljenja ter s tem do vzpostavitve kroženja mase znotraj notranjega jedra. Pri termokemičnem toku prihaja do prostorsko raznolikega toplotnega toka med notranjim in zunanjim jedrom, kar vpliva na časovni razvoj geodinama in na različne hitrosti strjevanja notranjega jedra. Kratko potovanje skozi Zemljino notranje jedro nam je odkrilo številne in nenavadne lastnosti. Kljub številnim naporom geofizike o pravih značilnostih notranjega jedra in vzrokih zanje še vedno ugibamo. Z gotovostjo vemo, da je notranje jedro heterogeno in da je sestavljeno iz dveh polobel. Vse ostalo, kakšne so te meje, kako so oblikovane, kakšna je sestava in struktura notranjega jedra, pa poznamo le približno. In ne nazadnje, še vedno ostaja nerešeno vpraša- nje, kako je jedro nastalo, kako se je razvilo iz mineralov, ki so milijarde let tonili proti središču Zemlje. Vsa ta vprašanja so še naprej odprta in bodo za razjasnitev v prihodnosti terjala še veliko predanega znanstvenoraziskovalnega dela. Literatura: Deuss, A., 2014: Ileterogenity and Anisotropy of Earth's Inner Core. Annual Review of Earth and Planetary Sciences, 42: 10-26. Olson, P., (ur.), 2007: Overview. Treatise on Geophysics, Volume 8: Core Dynamics. Elsevier, 1-30. IVhitehouse, D., 2015: Journey to the Centre of the Earth. London: Weidenfeld & Nicolson, 270 pp. Sto let splošne teorije relativnosti (drugi del) Obletnice v fiziki (ob Mednarodnem letu svetlobe 2015) Janez Strnad »1915 vložitev svetlobe v kozmologijo s splošno teorijo relativnosti.« Wik.ipe.dia Trije »klasični« preizkusi Najprej so bili v ospredju trije »klasični« preizkusi splošne teorije relativnosti: gravitacijski premik spektralnih črt, sukanje Merkurjevega perihelija in odklon svetlobe z zvezde pri prehodu mimo Sonca. Gravitacijski premik je bilo mogoče obvladati samo z načelom ekvivalentnosti, brez splošne teorije relativnosti. Tedaj ga tudi ni bilo mogoče meriti. Za sukanje Merkurjevega perihelija so mislili, da bi Einstein lahko zavestno ali podzavestno svojo enačbo naravnal po znanem podatku. Tako so največji pomen pripisali odklonu svetlobe z zvezde. V Angliji so ugotovili, da bi ga bilo mogoče opazovati ob Sončevem mrku 29. maja leta 1919. Poslali so odpravi v Sobral v Brazilijo in na otok Principe pred zahodno afriško obalo, kjer je bil mrk popoln. Odprava v Sobralu je opazovala v dobrih okoliščinah in je namerila za odklon 1,98 kotne sekunde, odprava na otoku, ki so jo delno motili oblaki, pa odklon 1,61 kotne sekunde. Zaradi napak pri merjenju so upoštevali, da sta rezultata negotova na tretjino kotne sekunde, se pravi na 20 odstotkov. V okviru dosežene natančnosti sta se ujemala z napovedjo in so v njiju videli potrditev teorije. O tem so poročali po vsem svetu. Po končani prvi svetovni vojni so bile novice take vrste posebej zaželene. Einstein je postal slaven. Danes ne opazujejo več ob popolnih Sončevih mrkih. Precej natančneje merijo radijske valove s treh kvazarjev. Kvazarji so zelo oddaljena vesoljska telesa, ki oddajajo radij- ske valove. Opazujejo tri kvazarje, ki ležijo na nebu skoraj v ravni črti. Enega od njih enkrat na leto pokrije Sonce. Z radijskimi teleskopi so v času okoli prekritja zaznavali radijske valove z vseh treh kvazarjev. Merjenje je dalo rezultat, ki se je na 0,7 odstotka natančno ujemal z napovedjo. Pozneje so izmerili tudi gravitacijski premik spektralne črte proti rdečemu delu spektra. Merjenje s svetlobo s Sonca motijo tokovi v Sončevi atmosferi. Zaradi njih je rezultat precej negotov. Leta 1961 so napoved podprli na 5 odstotkov natančno. Izmerili so tudi premik v gravitacijskem polju Zemlje, za katerega je Einstein mislil, da ga ne bo mogoče izmeriti. Z novim merilnim načinom, znanim kot brezodrivno sevanje in absorpcija žarkov so leta 1964 opazovali premik pri višinski razliki 22,5 metra in leta 1981 celo pri višinski razliki 1 meter. To kaže tudi, kako močno se je razvila merilna tehnika. Četrti preizkus Pozneje so opazovali še druge pojave. Omenimo samo enega. Proti Veneri so z Zemlje usmerili sunke radarskih valov in merili zakasnitev šibkih odbitih valov. Tako so ugotovili dodatno zakasnitev valov, ki je bila največja, ko sta bili Venera in Zemlja na nasprotnih straneh Sonca in so valovi na poti na Venero in ob povratku šli mimo Sonca. Za zakasnitev so izmerili nekaj manj kot 200 milijonin sekunde, kar se je v okviru dosežene natančnosti pri merjenju LU O < < IM < Z O O O Zakasnitev radarskih valov po odboju na Veneri v odvisnosti od casa. Od časa je odvisna razdalja, v kateri gredo valovi mimo Sonca. Zakasnitev je največja, ko gredo valovi mimo Sonca v najmanjši razdalji. Krivulja kate napoved teorije, točke pa izmerke. Navpične črte pri izmerkih kažejo negotovost. Zakasnitev so napovedali leta 1974 in prvič izmerili leta 1978. ČAS (DNEVI) dobro ujemalo z napovedjo. Poskus so večkrat ponovili z vesoljskimi sondami, ko ni bilo treba loviti odbitih valov. Tako so leta 2002 izmerili zakasnitev elektromagnetnih valov z vesoljske sonde Cassini pri prehodu mimo Sonca. Izid se je na tisočino odstotka ujemal z napovedjo teorije. Gravitacijsko valovanje Leta 1916 je Einstein v članku v Poročilih obdelal enačbo gravitacijskega polja v najnižjem približku. Pri tem je ugotovil, da spremembe gravitacijskega polja potujejo s hitrostjo svetlobe in da obstaja gravitacijsko valovanje. O valovanju sta že prej razpravljala Lorentz in Poincaré. Gravitacijsko valovanje sevata telesi, ki se gibljeta okoli skupnega težišča ali trčita, ali zvezda, ki se sesede vase ali eksplodira. Gostota energijskega toka v gravitacijskem valovanju je zelo majhna. Na svetu je več velikih naprav, s katerimi poskušajo zaznati gravitacijsko valovanje. Do zdaj to še ni uspelo. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so naleteli na nevtronski zvezdi, ki se gibljeta okoli skupnega težišča. Ena od njiju je pulzar, ki oddaja sunke radijskih valov v časovnem razmiku po 53 tisočin sekunde. To omogoča zelo natančno merjenje. Čas med zaporednima sunkoma zelo počasi narašča. Vrtenje pulzarja okoli osi postaja počasnejše, ker pulzar oddaja energijo s sevanjem radijskih valov. Čas med zaporednima sunkoma se še malo spreminja, ker se pulzar giblje glede na Zemljo. Čas med sunkoma se malo skrajša, ko se pulzar približuje Zemlji, in malo podaljša, ko se od nje oddaljuje. S tem Dopplerjevim pojavom so zasledovali gibanje pulzarja in prek njega tudi gibanje druge nevtronske zvezde. Z merjenjem so preizkusili enačbo splošne teorije relativnosti. Pri tem se točka, ki ustreza periheliju pri Merkurju, zasuče za več kot štiri kotne stopinje na leto. Teoretično je bilo mogoče napovedati tudi, kolikšno energijo odnese gravitacijsko valovanje. Zato se veča obhodni čas pulzarja, in sicer sorazmerno s kvadratom časa. Izmerjeni podatki so se ujemali z napovedjo. To za zdaj najtrdneje podpira - čeprav posredno - obstoj gravitacijskega valovanja. O tem sta poročala leta 1979 Joseph H. Taylor in Russell A. Hülse in »za odkritje pulzarja nove vrste, ki je odprlo nove možnosti za raziskovanje gravitacije«, dobila Nobelovo nagrado iz fizike za leto 1993. Crne luknje Leta 1783, ko so svetlobo imeli za tok delcev, je John Micheli v pismu omenil, da bi Sliko galaksije v oddaljenosti okoli 400 milijonov svetlobnih let obdajajo stiri slike okoli S milijard svetlobnih let oddaljenega kvazarja, ki nastanejo zaradi gravitacijskega lečenja. Ta Einsteinov križ v ozvezdju Pegaza so odkrili leta 1985. bilo mogoče določiti maso zvezde, če bi ugotovili, za koliko se zmanjša hitrost svetlobe, ki zvezdo zapusti. Leta 1796 je Pierre Simon Laplace razmislil o velikih vesoljskih telesih, ki jih svetloba sploh ne more zapustiti. Pri dani masi telesa je v Newtonovi mehaniki izračunal polmer telesa, ki ga svetloba ne more zapustiti. Leta 1916 je Einstein na zasedanju pruske akademije prebral prispevka Karla Schwarzschiida, vodje astrofizikalnega observatorija v Potsdamu, ki je služil v nemški vojski na ruski fronti. V prvem prispevku je Schwarzschild poročal o natančni rešitvi Einsteinove enačbe gravitacijskega polja v krogel-nosimetričnem primeru, ko se razmere ne spreminjajo s časom. V drugem prispevku je navedel rešitev za kroglo iz nestisljive tekočine. Rešitev ima posebnost pri polmeru, ki ga je navedel Laplace in ki ga imenujemo po Schwarzschildu. Od leta 1967 telesa, ki so manjša od Schwarzschildovega polmera in jih svetloba ne more zapustiti, imenu- jemo Črne luknje. Črno luknjo obdaja zelo gosto gravitacijsko polje in privlači snov iz okolice. Snov pada proti zvezdi in se močno segreje, preden preide Schwarzschildov polmer, in seva tudi rentgensko svetlobo. Kratkotrajni neurejeni sunki rentgenskega sevanja so značilni za kandidate za črne luknje. Poleg tega so ugotovili črne luknje z ogromno maso v središču številnih galaksij. Vesolje v splošni teoriji relativnosti Leta 1917 je Einstein v Poročilih v članku Kozmološka razmišljanja k splošni teoriji relativnosti poskusil zajeti vse vesolje. To je bil sploh prvi poskus take vrste. Tedaj so poznali samo zvezde v Galaksiji in praznino okoli nje. Hitrosti zvezd so bile veliko manjše kot hitrost svetlobe. Zato so si kot nekdaj Aristotel predstavljali, da se vesolje s časom ne spreminja. Newton je po odkritju gravitacijskega zakona razmišljal o tem. Vendar kaže, da se je misli ustrašil, ko je ugotovil, da krogelnosimetrična skupina zvezd v mirovanju sploh ne bi mogla obstajata in bi zvezde »padle v sredino«. Einstein se je temu izognil z odločnim korakom. Enačbi gravitacijskega polja je dodal člen s kozmološko konstanto. Utemeljitev je bila zgrešena, a člen je bil popolnoma v duhu splošne teorije relativnosti. Ustreza mu odbojna sila, ki v krogelnosimetričnem vesolju narašča sorazmerno z oddaljenostjo od središča in ima smer od središča. Pozneje so opazovanja pokazala, da obstajajo v vesolju oddaljeni »zvezdni otoki«, galaksije. Podobni so naši Galaksiji, ki je samo ena od njih. Predlagali so modele, v katerih se galaksije gibljejo. Einstein se jim je spočetka upiral, a jih je s časom sprejel. Preklical je člen s kozmološko konstanto in ga imenoval »največjo zablodo v življenju«. Ironično ima danes ta člen pomembno vlogo v modelih vesolja na osnovi splošne teorije relativnosti. To je že nova zgodba o temni energiji. Pripomnimo, da je Einsteinova enačba gravitacijskega polja v vesolju dokaj preprosta. Privzamemo namreč, da velja kozmološko načelo, da so v vesolju vse točke in vse smeri enakopravne. Gravitacijsko lečenje Leta 1936 so Einsteina opozorili, da bi opazovalec na Zemlji zelo oddaljeno zvezdo videl kot kolobar, če bi svetloba z nje šla mimo bližnje zvezde in bi Zemlja ležala na zveznici obeh zvezd. Ce bi bila Zemlja malo odmaknjena od zveznice zvezd, bi na Zemlji oddaljeno zvezdo videli dvojno. Svetloba z oddaljene zvezde bi se namreč odklonila v gravitacijskem polju bližnje zvezde. Einstein je pojav podrobno preračunal, a je mislil, da ga ne bo mogoče opazovati. Leta 1979 pa so ugotovili, da dve sliki ne ustrezata dvema kvazarjema, ampak podvojeni sliki enega. Svetloba tega zelo oddaljenega kvazarja se odkloni v gravitacijskem polju manj oddaljene galaksije, ko gre na poti med kvazarjem in Zemljo mimo te galaksije. Pojav, znan kot gravitacijsko lečenje, uspešno izkoriščajo pri opazovanjih oddaljenih galaksij. Splošna teorija relativnosti danes Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so se s splošno teorijo relativnosti ukvarjali maloštevilni matematiki in v matematiko usmerjeni fiziki. Potem je začelo število fizikov, ki so delali v splošni teoriji relativnosti, naraščati, sprva zelo počasi, potem vse hitreje. Pojavile so se posebne revije in začeli so prirejati redna mednarodna znanstvena srečanja. Naraslo je tudi število s splošno teorijo relativnosti povezanih poskusov. Danes se s splošno teorijo relativnosti ukvarja precejšnje število fizikov, astrofizikov in matematikov. Rezultate splošne teorije relativnosti je treba upoštevati že v vsakdanjem življenju. Sistem za določanja lege na Zemlji GPS sestavlja skupina več kot 24 umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje v višini 20.200 kilometrov, jo obidejo približno v 12 urah in oddajajo radijske valove. Naprava lovi valove z več satelitov in po njihovi zakasnitvi ugotovi zemljepisno dolžino in širino in nadmorsko višino točke na površju Zemlje. Trije podatki so negotovi na 15 metrov. Ura na satelitu v 24 urah uro na Zemlji zaradi višinske razlike prehiti za 45,6 milijonine sekunde in zaradi večje hitrosti zaostane za njo za 7,08 milijonine sekunde. Ce ne bi upoštevali splošne teorije relativnosti, bi v 24 urah zgrešili lego za približno 12 kilometrov in sistema GPS ne bi mogli uporabljati. Literatura: Strnad, J., 2005: Einstein, E= tnc*. Ljubljana: Modrijan. Razvoj matičnih celic in njihova uporaba v medicini Možnosti, meje, perspektive, zlorabe Maša Koce Letos mineva tristošestdeset let, odkar je Robert Hooke med mikroskopskim opazovanjem rezine plute odkril in poimenoval celico. Odkritje osnovne gradbene enote organizmov je naznanilo začetek razvoja obsežne panoge - biologije celice oziroma citologije. V sledečih treh stoletjih so številni znanstveniki prispevali ogromno znanja k razumevanju zgradbe in delovanja celic. Izraz »stammzelle« - v slovenščini matična celica - je leta 1868 prvič uporabil Nemec Ernst Haeckel. Z njim je opisal predniško celico, iz katere izvirajo vsi mnogocelični organizmi, izraz pa je pripisal tudi oplojeni jajčni celici, ki lahko tvori vse celice enega organizma. Konec devetnajstega stoletja sta Theodor Boveri in Valentin Hacker sledila izvoru živalskih spolnih celic in opredelila matične celice kot celice, ki kasneje proizvajajo oocite v gonadah. Izraz je pravzaprav obsegal več različnih razvojnih stopenj in linij zarodnih celic, v množično rabo pa ga je vpeljal Anglež Edmund В. Wilson, ki je ohranil Bovarijevo in Häckerjevo opredelitev nespecializiranih celic. Leta 1901 je Claudius Regaud v študiji spermatogeneze uporabil izraz »matični spermatogonij« in s tem v znanosti populariziral rabo pridevnika »matični«. Skoraj istočasno je skupina znanstvenikov s Franzem Weidenreichom na čelu predstavila idejo, da krvne celice v procesu hematopoeze nastanejo iz skupne predniške oziroma matične celice hemocitoblasta. Danes besedna zveza opisuje nediferencirane celice z nizko frekvenco proliferacije, ki so sposobne samoobnavljanja in diferencia- cije v katerekoli celice organizma (prolifera-cija je lastnost celice, da raste in se mitotsko deli). Glede na širino spektra fenotipov, ki jih lahko celice izražajo, ločimo totipoten-tne, pluripotentne, multipotentne in unipo-tentne matične celice zarodka. Po oploditvi se oplojena jajčna celica med brazdanjem namnoži v totipotentne celice zarodka na stopnji morule, ki se lahko kasneje diferencirajo v katerekoli celice zarodka ali posteljice (placente). Na stopnji blastociste so celice pluripotentne in se lahko diferencirajo v vse celice zarodka, to je v celice vseh treh zarodnih plasti, vendar pa ena sama izolirana pluripotentna celica v primerjavi s totipotentno ne more več tvoriti novega organizma. Multipotentne celice imajo še nekoliko bolj omejene možnosti diferenciacije in se lahko specializirajo v tkivno specifične celične tipe, torej celice istega kličnega lista. Iz najbolj notranje plasti zarodka oziroma endoderma se v procesu organogeneze razvijejo epitelij gastrointestinalnega trakta in derivati prebavil (na primer trebušna slinavka), epitelij dihal, srednjega ušesa in ušesne troblje, sečnega mehurja in sečnice ter endokrine žleze in organi, na primer ščitnica. Najnižjo diferenciacijsko zmožnost imajo unipotentne matične celice, ki se lahko razvijejo v eno samo točno določeno linijo celic. Z vsako novo delitvijo je torej celica bolj diferencirana in bolj omejena glede zmožnosti proliferacije. Drugo merilo ločevanja matičnih celic je glede na izvor. Poznamo embrionalne oziroma zarodne in odrasle matične celice, na primer hematopoetske matične celice. Zaro- Tottpol«ntn» m «itn» «Чел Razlikovanje matičnih celic glede na stopnjo diferenciacije. Vir: bttp://oerpub.jritbub. io/epubjs-demo-book/ content/m46036.xhtml. Pluripotent™ matične «lic« tinbrlonaliH (CMC) in Indudrin« piu«po»«ntne [iP5( гмвсле «ни tnOomrmjlM limp M*wd»rmjlnj lirwji Ektodctmjlru riTijj • « • Multipotentne mttttne celke Kortni moxef, koža, poploovnitna kri. т№ло labor* © Ujul« Infetta* illnnt* Wrj Rdeti krv« tob n><>-'