Vydrove tovarne hranil,j |v Pragi VIII. Letnik VII. PredplačatI se ne more. l. maja 1910. Vydrovi šumeči bonboni. Imamo jubilej. Deset let izdelejemo bonbone. Bilo je to „Ambo" s katerim smo začeli in do danes si je ohranilo svoje dobro ime. Svoje dobro ime pa si je obdržal ta šumeči bonhon le za to, ker sestoji iz dveh polovic iz dveh delov. Ambo pomeni v latinščini oba. Oba dela v vodi razpuščena spojujeta se kemično in da jata ogljenčevo kislino, katera osvežuje in preganja čut žeje. Iz higijeneč-nega stališča toraj šumeči bonbon ni brez pomena. V času vročine je zaloga šumečih bonbonov nepre-cenjljive vrednosti. Če tudi že ne govorimo da je alkohol, toraj pivo in vino strup, ker ljubiteljev teh pijač itak ne moremo pregovoriti in jih prepričati v njihovih napačnih nazorih. Naj bo, če že drugače ne gre, toda gotovo vsi z nami soglašate, da človeku, ki dela duševno ali telesno, pivo prinaša le zelo kratko osveženje, ker kmalu nato postane človek truden in zaspan. In ta vzrok privede marsikoga, ki sicer pivo rad pije k temu, da začne piti šumečo limonado, ki vsled svoje kisline in prijetnosti doseže zaželeni vspeh. Naročite si naše šumeče bonbone, sedaj je namreč ravno pravi čas, ker bo začelo biti vroče. Ti bonboni so zelo ceni v primeri k njihovi izborni in nota bene zajamčeni kakovosti. „Ambo" bonboni so v papirnatem zavitku v praškovi konsistenci, vsuje se jih v kozarec in na nje se nalije vode. »Kotvovi" so lisivani, zaviti v staniol in lahko se razpuste. Oboji v škatljah po 50 komadov po 2 K. Novo predavanje profesorja Resjeto. Velecenjene in drage dame in cenjeni gospodje! Zadnjič sem omenil, ker sem ta mesec izvanredno zdrav, da bom nadaljeval v svojih predavanjih in izrazil sem mnenje, da ne bo škodovalo, če vzamemo malo v uvaže-vanje oblate, eden iz najslajših Vy-drovih izdelkov. Sicer se mi je odvrnilo, da je to najbrž predpustna šala, da se v oblatili ne da ničesar povedati in da vrhu tega ni treba jemati oblatov v pretres, ampak jemlje naj se jih v usta. Padla je tu šala, toda kakor me poznate, vi-sokocenjeni poslušalci, sem preveč resen učenjak da bi delal svoja predavanja na račun splošne šale, ki bi znižala mojo učenost in jaz bi izgubil mnogo na svoji popularnosti, ki me dela srečnega. Nikjer na svetu ni take univerze kot je Vydrovska in nikjer takega profesorja kot sem jaz. Vglobiti se v študij hranil, pomeni za znanost res nekaj velikanskega. Najbrž drage dame poznajo to dobro stran zaslužnih učenjakov, onih učenih mož, ki so razrešili kemičnojproblem hranjenja in obračajo kuhalnico iz znanstvenega stališča in če tudi morda njih izdelki ne bodo prav dobri za jesti, bodo pa zdravi. Dalje to ne more več iti. Ljudski želodec je v tesni zvezi z kemijo in proučavanje njegovega delovanja je zelo hvaležno delo. Žalibog, da je kultura in izbirčnost ter nez-mernost, ki sta se ji pridružili, prinesla tudi želodčne bolezni. Stvarnik je dal človeku le en sam želodec. Potreboval pa bi najmanje dva, da bi enega izmed njih vedno zdravil, drugega pa zato, da bi vedno tako dolgo vzdržal, dokler se prvi ne ozdravi popolnoma. Najdragocenejši del svojega telesnega organizma ima polovica ljudi v neredu, vsled česar so ljudje vedno nadlegovani od bolezni, ki imajo svoj izvor v slabem prebavljanju. In kako bi tudi moglo drugače biti? Od svojih otroških let dalje se hrani človeka z kavo, ki ima v sebi kofein, najhujši strup. Jednako vpliva čaj. In kaj pivo? In kako škoduje tabak! To vse vpliva na človeka pogubonosno brez vsakega dolgega uvaževanja in prerekanja. Kako pa nasproti temu izborno služi človeku „Vy-drovka", kako zdrav je Jablus". Toda za nadomestitev ta-baka ne smemo ničesar drugega izdelavati kot dobre, sladke oblate, ki bi se zlasti pri mladih gospodih obnesli izborno. Resnica je, da je to sladkost za vse Vas, neglede na to če je pri tem ali vnem večji ali manjši kupček denarja. Oblat je ljudska slaščica in privoščiti se jo mora vsakemu človeku. Škodljivega v sebi nima ničesar. To je dejsto, o katerem sem se po dolgem opazovanju na sebi samem do dobra in pošteno prepričal. O izvoru oblata mi ni ničesar znano. Ako iščem za svojo stroko virov, pogledam najprej v leksikon, ki pravi: Oblati (iz latinščine oblata) tenko lahko pecivo, navadno belo. v obliki plošinatih krogov, se delajo iz pšenične moke, vode. jajc sladkorja, skorjice, soli itd., katere snovi se zmešajo na malo gosto kašo in potem se jih peče v nizkih primernih plehastih posodah. Te oblike so nizke in na straneh, ki pridejo v stik s testom so uglajene ali pa okrašene z raznimi okraski. Prej kot se v nje nalije testo se jih po-maže z maslom, da bi se testo ne prismodilo, potem se jih zapre, dobro stisne, da bi se poznali na oblatih okraski in le na kratko dobo se jih podrži na ognju. Potem se jih strese iz dotičnih podob in če hočemo dobiti lepo zaokroženo obliko mora se jih z okrogljimi ostrimi pripravami lepo obrezati. Mislim, da me Vvdrova tovarna ne bo tirala na odgovor, če sem izdal tajnost, kako se izdeluje in pripravlja oblate, ker znanost in veda sta javni in ne da se jih v naši napredni dobi več skrivati. Seveda se mi je reklo, da je ta recept popolnoma neškodljiv in da si more po tem navodilu speči oblate kdor koli hoče in če se mu posreči, sprevidel bo, ki jih bo pokušal. Izdelovati oblate so skušale in skušajo gospodinje, ki izražajo odpor proti kupljenim oblatom. Seveda je to lastno izdelovanje imelo včasih večji včasih manjši vspeh, toda vedno z večjo škodo kot dobičkom. Proti tovarniškim izdelkom se je treba že vendar enkrat otresti predsodkov, kot da bi se jih ne pripravljalo z največjo skrbjo in čistostjo. Ta predsodek se pojavlja tudi tam, kjer se Vam podaje izdelek izbornega okusa, ki se mu drugače mora dati vse priznanje. Treba se je vendar enkrat sprijazniti z zaupanjem. da uprava to varen odgovarja tem zahtevam, katere zahtevamo od vsake čiste kuhinje. Vvdrovi oblati prav gotovo zaslužijo to zaupanje in iz tega vzroka Vam jih priporočam bolj kot pa domač izdelek, ki je dražji, če se tudi ne oziramo na težkoče, ki jih povgroča domača priprava. Vvdrovi oblati imajo tak izboren okus, katerega sami ne dosežete in posamezne vrste so res prave posebnosti, nota bene nikakor drage. Maslenke, najbolj priznani oblati, se delajo iz prirodnega surovega masla, ne pa morda iz kakega margarina ali pa kokosove maščobe, Destinke pa so vabljive po svoji obliki in okusu in Desertke tretja vrsta Vy-drovih oblatov pa po svojem kremu iz pravega čistega bučelinega medu. Bodite mi pozdravljeni, na svidenje. _ čisti izvleček iz jabolk, moderna piča abstinentov, je dobil priznanja od vseh strani od mnogoštevilnih pp. naročnikov. Novim naročnikom ne maremo vstreči, ker prepuščamo ostatek tem, ki so se nanj navadili in posebno tistim, ki se jim je priljubil. Iz trgovskega stališča nam sicer to gotovo ne more »biti ljubo, ker ne moremo vstreči tako kakor vedno, nasproti temu pa vidimo, že iz prvega začetka da bo Jablus" pijača ..bodočnosti. Za bodočo sezono pripravimo vse, kar je potreba, da bi mogli prjpraviti hitro Jablus" za celo leto. Ta izdelek razširimo tudi na izvleček iz črešenj ki je najboljši poleg jabolčnega izvlečka. Zlatnik damo tistemu kot častno ceno kdor predlaga naj primernejši izraz za ta novi izvleček, ki naj bi bil tako izrazit kot je izraz Jablus". Prednost bo imel tisti izraz, katerega bi se lahko rabilo za vse jezike tako, da bi vendar označeval svoj izvor. Predlog se lahko pripiše tudi na naročilo. To nič ne de. K tej številki zopet ne prilagamo naročilnega lista. Klistat,i nuno z zahvalo, da ste nas razumeli. Izvolite zopet vpo-rabiti naročilni list, katerega fprejmete zraven naših pošiljk. Narodna pesem Izborna je gobova juha Vydrova, lečina, flekova rižova, grahova — samo da je Vydrov, vsako imam rad. ona izborno diši ona izborno tekne -košček kruha v njo če bi polna skleda sladkosnednega človeka. juhe te bilo škodovalo bi ne, ker je zelo zdrava seveda če je prava i! juha Vvdrova gobova, grahova, lečina, rižova posebno tudi flekova. Vsaki juhi vsa čast, jejmo bratje, kar se da! DOMAČI ŠTEV 5. LETNIK VII, - I. MAJA 1910. - SELMA LAGERLOFOVA: MATERI m PODOBA. Tista ribiška vas je imela sto hiš, ki so bile po obliki in velikosti podobne druga drugi. Vse so imele enako visoke dimnike. V eni od njih je stanoval stari pilot Matson. Vse sobe v ribiški vasi so enako opremljene, na oknih stojijo povsod iste cvetlice, na vseh policah ležijo mušli in ko-ralji in po stenah visijo iste slike. In vsi ljudje živijo v ribiški vasi po starodavnem običaju isto življenje. Odkar se je Matson, pilot, postaral, ravnal se je strogo po starih navadah in zahtevah; njegova hiša, njegove izbe in vse njegove dejanje in nehanje je bilo, kakor vseh drugih. Na steni nad posteljo imel je stari Matson obešeno podobo svoje matere. Neko noč je sanjal, da je stopila podoba iz okvirja, postavila se pred njega in rekla z glasnim glasom: „Ti se moraš oženiti Matson!" Stari pilot je začel takoj pri priči razkladati podobi svoje matere, da to ni mogoče. Saj je vendar sedemdeset let star. — Ali materina podoba je ponavljala tem strožje: „Ti se moraš oženiti. Matson!" Stari Matson je imel pred podobo svoje matere veliko spoštovanje. V mnogih zapletenih zadevah je bila podoba njegov svetovalec in vselej je bilo prav, kadarkoli se je ravnal po nji. Ali to pot si postopanje podobe nikakor ni mogel razjasniti. Zdelo se mu je. da je podoba v popolnem nasprotsvu s prej izrečenimi nazori. Čeprav je bilo v sanjah, vendar se je dobro spominjal, kako je bilo, ko se je hotel prvikrat ženiti. Ravno ko se je oblačil za poroko, je padla slika raz stene na tla. Razumel je, da ga je hotela slika svariti pred ženitvijo, ali ni se brigal za to. Toda hitro je spoznal, da je imela podoba prav. Njegov kratki zakon je bil zelo nesrečen. Ko se je drugič oblačil za poroko, je bila ista stvar. Podoba je zopet padla raz stene in to pot se ni upal odpovedati pokorščine. Pustil je nevesto, ženitovanje in poroko in se je pobral z doma. Šel je na ladje za pomorščaka in je brodaril parkrat okrog zemlje, predno se je upal zopet domov. — In zdaj stopi podoba doli s stene in mu zapoveduje naj se oženi! Čeprav je bil dober in pokoren vendar se ni mogel ubraniti misli, da se podoba norčuje. Toda materina podoba z najstrožjimi potezami, ki jih ostri vetrovi in slane morske pene vdolbejo v človeški obraz, je stala enako resna pred njim, kakor prej. In materin glas, ki je postal pri dolgolestnem prodajanju in ponujanju rib na trgu v mestu, oster in močan, je ponavljal: „Ti se moraš oženili. Matson!" Stari Matson je prosil podobo, naj vendar premisli v kakšnih okoliščinah živi. Vseh sto hiš v ribiški vasi je imelo špičasto streho in belo-pobeljene stene ter enako tramovje. Nihče ni storil tukaj kaj nenavadnega. Mati bi bila prva proti taki ženitvi, če bi še živela. Saj ona je vedno strogo pazila na običaje in red. In v tej ribiški vasi res ni bilo navada in res ni veljalo za spodobno, da bi se sedemdesetletni starci ženili. Tedaj pa je iztegnila podoba svojo roko z prstani na prstih in je naravnost ukazala pokorščino. Mati je vselej napravila nanj tak skoro nezapopadljivo spoštljivi utis, če je stala pred njim v svoji črni svili z onimi neštevilnimi garnirami. Velika, blesteča, zlata broša in težka cinkajoča verižica ste ga od nekdaj liplašili. Ge bi bila prišla v navadni obleki z kockasto ruto na glavi in z debelim predpasnikom, na kterem so se vedno držale ljuske od rib, on se je ne bi tako bal. Ali tako je zdaj vseeno obljubil, da se bo oženil. In nato je stopila podoba zopet nazaj v okvir. Drugo jutro se je prebudil stari pilot v velikem strahu. Se pomislil ni na to, da ne bi ubogal podobe svoje matere. Gotovo ve. kaj je zanj najbolje. In vendar se je bal pred tem, kaj ima slediti. Še tisti je dan snubil najgršo hčer najsiromašnejšega ribarja. dekle, ki ji je glava sedela globoko med pleči in ki ji je dolnja čeljust grdo molela naprej. Starši so bili zadovoljni in določili so dan, kdaj pojde novi par v mesto zaradi oklicev. Čez vetrovite travnike in močvirnate občinske pašnike pelja pot iz ribiške vasi v mesto. Četrt milje je pot dolga in pripoveduje se v tistem kraju, da so prebivalci ribiške vasi zadosti bogati, da bi jo lahko nasuli s samim blestečim srebrnim denarjem. Staremu pilotu bi bilo morda v tolažbo, če bi bil mogel svoje teške škornje pos.avljati na zveneče srebro, kajti resnica je, da je moral nekaj časa meriti to pot večkrat, kakor bi si bil želel. Njegovi papirji niso bili v redu. Z oklicev ni bilo za enkrat nič. To pa zato, ker je prejšnjikrat svoji nevesti na tak grd način ubegnil. In precej časa je minilo predno se je stvar uredila in je dobil od višjih oblasti dovoljenje za ženitev. V ti dobi je hodil stari Matson mnogokrat v mesto. Vsedel se je v hišterni v župnišču in čakal tiho in potrpežljivo dokler niso drugi opravili svoje. Potem je še le vstal in vprašal, če je tudi za njega kaj prišlo Pa ni bilo nič. Župnik je občudoval moč, ki jo je zadobila zmagovalka ljubezen nad starim pilotom. Tam je sedel v debeli volneni ka-mižoli, v visokih, težkih škornjih in v širokokrajnem klobuku, ki ga je veter zmečkal na vse strani. Z ostrim, pametnim in z dolgimi, sivimi lasmi obrobljenim obrazom je čakal na dovoljenje za ženitev. Župniku se je čudno zdelo, da je sivega starca prevzelo tako veliko hrepenenje po ženi. n Vam se nekako mudi z ženitvijo, Matson," je rekel župnik. „0, da, najboljše je, da se to hitro stori." .Pa se nebi lahko tudi premislili ? Saj niste več mladi, Matson." Naj se župnik ne čudi preveč. On sam ve, da je star, ali primoram je, ženiti se. Ne gre drugače. In tako je prihajal skozi pol leta vsak teden, dokler ni prišlo dovoljenje. Cel ta čas je imel stari Matson težke dneve. Na zeleni trati, kjer so se sušile rjave mreže, na škarpi ob morju, ob mizah na trgu, kjer so se prodajale ribe in četo daleč zunaj na morju, kjer so ribiške barke počasi zasledovale svoj lov, povsod je ozvanjal vihar začudenja in zasmehovanja. „Matson, ki je pobegnil tik pred poroko, se zopet ženi!" Niso prizanašali niti nevesti, niti ženinu. Ali najhujše je bilo to, da se nihče ni bolj smejal čez celo stvar, kakor on sam. Nobenemu se ni zdela bolj smešna. Materina podoba ga je gnala skoro v obup. Pilo je na dan prvih oklicov. Stari pilot, še zmerom zasledovan od vseobčega čudenja in roganja, je šel popoldne ob morju prav do belo pobeljenega svetilnika, samo da bi bil sam. Tam je naletel na svojo nevesto. Sedela je in se jokala. Tedaj jo je vprašal, če bi bila imela rajše kakšnega druzega. Pobirala je majhne kamenčke ob svetilniku in jih je metala v morje. Spočetka ni odgovorila. ,.Kaj imaš kakšnega druzega rada?" .0 ne, nikakor ne." Zunaj pri svetilniku je lepo. Morje je čisto in jasno. Ravno obrežje, majhne, enakomerne hiše ribiške vasi in mesto v daljavi vse obkroženo z neizmernim morjem v njegovi večni lepoti. Iz teke megle, ki pokriva obzorje na zahodu priplava zdaj pa zdaj kakšna ribiška barka. Križem kražem brodi proti luki. Voda šumi na prednjem delu, kadar zavije v ozki vhod luke. V tistem trenotku zvijejo jadra, tiho in brezglasno. Ribiči zavihte veselo pozdravljajoči kape in doli na dnu leži bliskajoči plen ribjelova. Ko je stal stari Matson zunaj ob svetilniku zavila je barka v luko. Mlad človek, ki je sedel na krmilu je vzdignil klobuk in pokimal dekletu. Stari je videl, kako so se ji zasvetile oči. „Glej, glej", si je mislil. „V najlepšega fanta cele vasi se je zaljubila. Ej, tega ne boš dobila nikoli. Ravno tako lahko mene vzameš, kakor da bi čakala na tega. ii 111 Opazil je, da nikakor ne more izmekniti podobi matere. Če bi bila imela dekle rada enega, ki bi ga morda vendar le lahko dobila, bi imel pripravno priložnost, odstopiti od cele zadeve. Tako pa ne bi nič pomagalo. Štirnajst dni kasnejše je bila poroka in par dni potem je prišel tisti veliki noremberski vihar. Eno od bark ribiške yasi je zagnal veter ven v morje. Krmilo in jambori so bili polomljeni in barko ni bilo moči ravnati. Stari Matson in še pet drugih je bilo na krovu in pet dni so jih nosili valovi okrog brez hrane. Ko jih je prignalo morje na obalo in so jih rešili so bili od mraza in lakote vsi oslabljeni. Cela barka je bila pokrita z ledom in njihova mokra obleka je bila v trdem mrazu zmrznjena, kakor deska. Stari Matson se je tako prehladi!, da ni nikoli več ozdravil." Dve leti je ležal bolan, potem ga je rešila smrt. Marsikomu se je zdelo čudno, da je prišel tik pred to nesrečo na misel, oženiti se, kajti njegova majhna žena postala je skrbna in dobra postrežnica. Kako bi se mu bilo godilo, če bi bil obležal tako brez pomoči in ne da bi imel živega človeka poleg sebe? Cela vas je zdaj spoznala, da nikdar ni napravil nič pametnejšega, kakor takrat, ko se je oženil. Njegova ženica je bila v veliki časti zaradi skrbnosti, s ktero je stregla svojemu možu. „Prav lahko bo dobila druzega moža", so govorili. Ko je stari pilot ležal bolan na postelji, pripovedoval je svoji ženi vsak dan historijo s podobo. »Kadar bom mrtev, naj bo podoba tvoja, kakor vse, kar imam." »Nikar ne govori o takih stvareh." »In če bodo fantje hodili za teboj in te snubili, pazi na materino podobo. Prav resnično ni v celi vasi nikogar, ki bi se bolje razumel na ženitne zadeve, kakor ta podoba. n m KSAVERA: MOČMM JE TUJIMR Ajda je dozorevala. Pot je držala mimo njive, ozka, bela pot. Na drugi strani je počival raven travnik, dalje se je vzdi-goval gozd. Legal je mrak. — O, kako je lep tak večer na polju, kako je sladek, mil, kako je svet . . . Daleč tam za poljem se čuje petje. Dekle se je približali po ozki, beli poti. »Jutri zjutraj odidem, Martina," jo je nagovoril mlad fant. Streslo se je dekle ob nepričakovanem nagovoru. Velike, črne oči so se razširile, ■i 112 ii začudile za hip: nato pa je dekle nalahno zarudelo, oči so se zaiskrile. »Že jutri pojdeš" — je odgovorila počasi, kakor, da tega ni še vedela. Jutri, moram; vsi gredo jutri. Naslov Ti že pošljem, če se me boš še kdaj spomnila. Pa pridna bodi in —" „Le pošlji, le", je dejalo dekle nekam plašno. Fant jo je pogledal in se začudil. Glej, prav nič ji ni hudo! Kako je mrzla! Niti ena solza se ne zablešči v očeh. Sem upal, da jo bom tolažil. Ne bo treba tolažbe. — »Martina, z Bogom!" — Težko, pretrgano je izgovoril. — Z Bogom, srečno pot!" — Dekle je odhitelo, skoraj steklo med poljem proti- vasi. Z Bogom —--srečno - pot, je rekla. To je vse. O kako sem sem se motil 1 Devetkrat je udarilo v zvoniku. Težko, trudno so padali udarci, zveneli so daleč po tihih poljanah. Luči so ugašale, tih mir je kraljeval nad vasjo. — Le Martina nocoj ni mirna. Joka . . . * * * Ko se je bližala Velika noč, vsa lepa, svetla in cvetna, tedaj je dobila Martina pismo. Stresla se je v silni radosti, vsaka žijica je trepetala od razburjenja. Hitela je v podstrešno sobico, da bo sama. Roke so se tresle ko je brala pismo. — »— — sprva je bilo hudo, pa smo se privadili. Veš, dostikrat mislim na našo vas, na domače in nate — in tedaj mi je težko. Kako pa je pri nas doma? Tako malo mi pišejo. Tukaj so tako dolgi dnevi, ni jih konec. Včasih zvečer mislim, kako je zdaj doma lepo. Pa dela je veliko. Potrebovali bi me. Pa tebe bi tako rad videl! — —" Dolgo je bilo pismo, polno pozdravov na vse znance in polno domotožja in polno tolažbe in ljubezni za Martino. Čez teden dni je odpisala. Od vseh je poročala iskrene pozdrave in pisala je, kako je doma. - Včeraj sem že slišala kukavico, na onem griču, saj veš, kjer se cesta vzdiguje v klanec. Črni trn ob potih že tudi cvete in vse je zeleno. Na vrtu sem vse okopala in vsadila sem veliko rož. Lepo je pri nas, škoda da Te ni — — — In prosila ga je, naj kmalu zopet piše; in da naj se varuje slabih tovarišev — pri vojakih jih je mnogo — da bo ostal dober in pošten. Poletje se je bližalo. Vročina je naraščala. Ob večerih, ko je malo ponehala je bilo prijetno. Martina je pisala pismo. Zvečer ga je pisala, dasi je bila trudna, da bi legla in zaspala. Odgovarjala je na pismo, ki je bilo pisano z ljubeznijo in s skrbjo in hrepenenjem. * * * V tretjič ja ajda dozorevala zatem. Slaba, revna je bila tisto leto. Postal je krnet ob njivi, gledal, mislil, pa je zmajal z glavo. Žuljave roke je skrenil na hrbtu, potisnil klobuk na oči in hodil počasi gorindol. Moj Bog. kaj je manjkalo žitju, da ni vspelo? Ali je solnce odtegovalo toploto, da je rast zastala? Nemara, da ni bilo dosti rose ob jutrih, da bi bilke pile! — Rožam na vrtu je prili-vala Martina vsak dan in vzrastle so tako lepo, ko še nikdar. Povešale so težke cvete. Daleč na okrog se je širil mehak vonj. — Ne trgaj rož, Martina, čemu, naj ovenejo na vrtu ! In rožmarinu je najbolje na tvojem oknu! — Dekle trga rože in jih veže v šopek. Vsa je radostna. Lica ji gore, črne oči se svetijo. Kadar zaveje sapica, ji vihrajo zlati laski okrog čela. Vsa je lepa, dobra, srečna. A včasih se za hip nalahno strese. Težka misel ji šine v glavo. — Pisal je brez ljubezni, tako tuje, mrzlo. In potem dolgo ni nič pisal--. Pa kaj bi, saj tako kmalu pride! „Dobro jutro, Martina, kaj si že na vrtu! — Včeraj sem prišel, a jutri zopet odidem. — glej, pa lepa si postala, tako lepa! To boš nevesta! — No, prestal sem vojaščino, veliko sem trpel, pa izpametoval sem se tudi . . . Včasih se še spomnim na tiste otročarije; pa smo preboleli to — kaj ne, Martina! — — Veš, pa jaz ne bom doma. Glej, vse leto ste se trudili in kaj imate! Drugje je delo plačano! — Pa dalje moram. — Ce se več ne vidiva, ostani zdrava in srečna! Z Bogom!--" Dekle ni odgovorilo, ni zajokalo in se ni začudilo. Neka silna moč ji je krčevito stisnila srce — — — »Tiste otročarije . . . Drugje je delo--- plačano." Izgovorila je besede s težavo, počasi, pretrgano. Premišljala je in se spominjala vsega. — Ni zajokala, saj potem bi morala jokati tudi zemlja, saj je ravno tako zapuščena, prezirana. Vse črne njive in prostrani travniki in poljane in logi in temni gozdi in svetle jase — vsi bi morali jokati. Pa ne jokajo. Samo včasih takole po noči, ko je vse mirno in tiho — samo sova se oglasi včasih, da te izpreleti mraz — takrat se utrga v globokem gozdu težek vzdih in žito na polju se zgane. Kaj bi ne vzdihoval gozd! Otroka je ljubil in globoko v srce mu je zasadil ljubezen. Razveseljeval ga je in osrečeval. _ Mlada drevesca so rastla z otrokom in se igrala z njim. In zlata polja so mu dajala življenje, ga vabila k sebi, se pogovarjala z njim in ga ljubila. Pa se je neka hudobna moč prikradla v dušo, kjer so počivali gozdi in travniki, kjer je valovilo zlato polje, in so šumele vrbe ob potoku. Ljubezen je bila premagana in je izginila — — O, močna si tujina, močna! — PETER STRGULCA: ILIRIZEM m SLOVENSKEM. Da pa bodemo ložje zasledovali ilirske ideje pri Slovencih, poglejmo najpreje, odkod so prišle te nove misli k nam. V začetku 19. stoletja so slovanski dijaki v velikem številu posečali jcnsko univerzo, ki je bila takrat središče narodnega gibanja nemške mladine. Ta si je ustanovila neki ideal domovine .mater Germanijo". (To so začetki »svetovnoznanega burševstva). Povsem razumljivo je, da take ideje »buršev" niso ostale brez vpliva na slovanske dijake. Ko so nemci naglaše-vali, da je sramota za vsakega Nemca, biti samo Prus ali Švab in ne Nemec, si je ustvaril tudi mlad, navdušen leh Jan Kollar po Zgledu Germanije ideal »matere Slave", to je, idejo pansla-vizma. Te svoje misli je potem razložil v knjigi: „Ober die slavische Wechselseitigkeit zwischen den verschiedenen Stammen der slavischen Nation". Ne zahteva politične skupnosti, tudi ne novoustvarjenega skupnega jezika, ampak to, da naj vsak omikani Slovan govori štiri glavne jezike: češki, ruski, poljski in ilirski. Sredstva za slovansko vzajemnost naj bi pa bila knjigarne, stolice za slovanske jezike, časopisi, pisani v vseh slovanskih jezikih, javne knjižnice in enoten pravopis. Z velikanskim navdušenjem so sprejeli te nove misli skoro vsi Slovani, zlasti pa Hrvatje. Tam se je začel okrog leta 1830. odločen odpor proti stremljenju AJadžarov, pomadžariti vso Hrvatsko. Iz tega odpora in iz ideje slovanske vzajemnosti, ki so jo dobili Hrvatje od Kollarja, je vzrastel .ilirizem" to je. stremljenje združiti vse Jugoslovane, ali vsaj Slovence in Hrvate v en narod z enim knjižnim jezikom. To gibanje je izšlo, kakor vsako podobno iz mladine. Začetnik pri Hrvatih mu je bil mladi navdušeni Ljudevit Gaj (1809-1872). Študiral je v Gradcu, na Dunaju in v Pešti. V Pešti se je seznanil z Janom Kollarjem in njegovimi idejami o vseslovanski vzajemnosti. V Budimu je izdal po tem 1. 1830. knjižico: »Kratka osnova hrvatsko-slavenskega pravopisanja". v kateri je predlagal, da naj se uvede pri vseh Jugoslovanih češki pravopis. Ko se je pa leta 1831. Gaj povrnil na Hrvatsko, je tudi ustno širil Kollarjeve ideje in seznanil rojake s »čudeži" divne njegove pesnitve »Slavy dcera", narodna zavest se je zbudila in skoro ves Hrvatski narod se je postavil v bran madžari-žačiji. Prof. Janko Draškovič je izdal knjigo, v kateri je zahteval. da naj tudi poslanci v Požunu branijo narodna prava. Gaj je začel 1. 1835 izdajati politične »Novine Horvatske" z literarno prilogo: »Danica Horvatska. Slavonska i Dalmatinska" z geslom : Narod bez narodnosti — tijelo je bez kosti". Izzačetka je tudi tu še vladal madjarski pravopis in kajkavsko narečje. L. 1836. pa je prekrstil list v »Narodne ilirske novine", prilogo pa v »Da- nico ilirsko". Jezik je zdaj stokavski, pravopis pa češki. Cela vrsta pesnikov se je oglašala v »Danici", največji med njimi so Iv. Mažuranič, Petar Preradovič in Stanko Vraz. Narodno navdušenje Ilirov je potegnilo za seboj tudi duhove po Slovenskem zlasti na Štajerskem. Ilirske ideje so začele na Štajerskem pridobivati tal zlasti vsled prizadevanja slovenskih graških bogoslovcev in vseučilišnikov, ki so se zbirali v »ilirskem klubu". Že preje je poučeval mlade bogoslovce v slovenščini vseučiliščni profesor Koloman Kvas; ko so pa prišli v letih 1830—1835 v Gradce Vraz, Miklošič, Muršec in Trstenjak, je življenje mnogo bolj oživelo. Navduševali so se ob falzificiranem Hankovem »Kraljedvorskem rokopisu" in Čelakov-skega »Narodni pesni". Za »Mater Slavo" so jih navdušili Ko-llarjevi spisi. Polski emigrantje so jih pa seznanili s svojim Mickievviczem. Prebirali so tudi Byrona in Shakespearja. Vsi navdušeni za romantiko so zlagali domoljubne pesmi. Miklošič pravi celo o Vrazu: »V Mariboru (tam je namreč Vraz študiral gimnazijo) vzdržaval je Vraz v meni ljubezen do materinščine, ko je že v 3. ali 4. razr. med (šolskimi) predavanji stihe delal . . . ." Med tem je pa izšel Kollarjev spis o vzajemnosti, Uspeh tega je bil, da se je ta graški krog vedno bolj in bolj nagibal k ilirizmu. To je tudi odločilo, da je Vraz »popustil steze slovenskega Parnaza" ter postal ilirski pesnik. Toda leta so tekla, mladi slovenski Iliri so se po dokončanih študijah razšli na vse vetrove. Miklošič je odšel na Dunaj, kjer je postal v šoli Kopitarjevi največji jezikoslovec svoje dobe. Trstenjak, Murko, Mur-šeč in drugi so ostali v domovini ter zbujali narod z govorom in jezikom. Vraz je pa odšel v Zagreb, a ilirska ideja pustila je za seboj velik sled, utrdila je narodno zavest na slovenskem Štajerskem. Oglejmo si pa tudi življenje našega glavnega zastopnika ilirizma — Stanka Vraza. Bil je eno leto mlajši od Gaja, rodil se je namreč 1810 v Cerovcu v Ljubomerski okolici. V Mariboru je leta 1824 vstopil v gimnazijo, kjer se je seznanil z Miklošičem. Tu je že tudi zlagal pesmice, kakor sem že preje omenil. Ko dovrši gimnazijo, gresta z Miklošičem istočasno študirat v Gradec. Vpisal se je v juridično fakulteto, a je ni nikdar dovršil. Vraza dušo proslavile šole, njegova izpričevala se niso blestela odličnih rodov. Proslavilo ga je njegovo vneto delovanje za probujo narodne zavesti. Še kot dijak se je učil slovanskih in drugih kulturnih jezikov. Mnogo je vplival na njegov razvoj v prvi vrsti Kollar pa tudi Šafarik in Mickiewicz. Tehniko je pa pridobil od prijatelja Prešerna. Za slovensko slovstvo je največjega pomena, kot priden nabiratelj narodnega blaga. Za pustil ga je 217 zvezkov, ki jih je »Matica Hirska" podarila »Slovensk M." To dragoceno zbirko uporablja sedaj prop. Štrekelj za svojo klasično izdajo slov. nar. pesni. Narodne pesmi je pa že tudi sam izdal v Za- 116 -i grehu pod naslovim: Narodne pesmi ilirske." Z Miklošičem je nameraval izdajati, po smrti .Čebelice" almanah „Metulček", a to se ni zgodilo. Ko se je 1. 1838. za stalno preselil v Zagreb je mnogo pesnil v ilirskem jeziku. „Djulabije" in „Vjenac soneta" spadajo med najboljšo ljubavno poezijo Hrvatskega slovstva. Vsebina njegove romantične poezije je ljubezen do dekleta in do domovine. Prevajal je tudi Puškina, Lermontovva in diuge. Njegova zbrana dela je izdala .Matica ilirska" v 57 zvezkih. Umrl je leta 1851. Za jetiko, kot tajnik Matice ilirske." Kakor smo že preje omenili, je zadobil ilirizem največ tal na Štajarskem. Na Kranjskem niso bili preveč vneti zanj, pred vsem pa ne Čopov, Prešernov in Kasteličev krog. Prešeren se je držal strogo domačega govora, iz njega je črpal samoraslo moč. .Našo materinščino izobraževati, to je namen naših pesni", piše 1837. St. Vrazu. Za to je tudi v .Novi pisariji" smešil kakor .rovtarstvo", tako tudi .ptujobesedarje". Ta krog je le malo uvaževal težnje Vrazove. Baš ta neodjenljivost Pre-šeronova je gnala Vraza k Ilirom. Toda .Čebelica" je zaspala, Čop pa utonil. Tako je ostal Prešeren osamljen v tem boju. Videl je faktum: različna slovanska narečja in s tem je računal. L. 1837. piše Vrazu: „I)ie Vereinigung aller Slaven zu einer Schriftsprache wird \vahrscheinlich ein frommer Wunsch bleiben." Čital je Kollarjeve spise, toda navdušili ga niso. Tudi pobijal jih je jako slabo. Prešeren je ljubil lepo misel, ni se pa ukvarjal z jezikom. V neposredno dotiko s Hrvati tudi ni prišel. Kaj naj bi preustrojilo njegovega duha? Drugače Vraz! Bil je doma, kjer so govorili že bolj hrvatsko narečje in občevanje s starimi rodoljubi ga je že v zgodnji mladosti navdušilo za rodno zemljo in slovanske ideale. Takih predpogojev pa Prešeren ni imel. Pač pa je Prešeren videl staro, če tudi klaverno Kranjsko literaturo, za to mu je bilo tudi težje, se odreči domačemu narečju in se okleniti tujega. Vraz je šel izbirati kulturno središče, Prešeren ga je imel v Ljubljani. Osebnost je Prešernova glavna lastnost, v tem oziru je podoben Kopitarju. Oba velenadarjena gorenjska značaja nista poznala celokupnosti. Prešernu se je pa tudi za malo zdelo, ker so Hrvatje gledali Slovence nekako od strani pomilovalno. Taki značaji se ne udajo nikomur, le svojim lastnim čustvom. Politične ideje, po kateri bi strmel, Prešeren sploh ni imel nobene. To so tudi vzroki, da ljubljanski krog pred vsem Prešeren ni simpatiziral z mladimi Ilirci, ampak se je razvijal popolnoma samostojno do nenavadnega viška. MIHAJLO JAKI V: POVEST 0 PRSTMNG. v Živela sta enkrat dva mlada človeka. Neke noči sta slišala trkanje na okno in potem tuj glas: ^ „Kaj hočeta, trpeti pomanjkanje v mladosti ali v starosti? Zelo sta se prestrašila in odgovorila, da se bodeta posvetovala in drugo noč povedala, kaj sta si zvolila. Bodočo noč sta zopet slišala isti glas in rekla sta, da rajše trpita v mladosti a na stara leta živita v sreči. Cez nekaj časa se je vžgal ogenj in pokončal kočo in vse premoženje. Ali imela sta bogate stariše in ti so jima zopet postavili dom in obnovili, kar je bilo potreba. Vendar požar je drugič uničil vse. Stariši so pomagali tudi zdaj. Toda požar se je vnel tretjič in opustošil jima vse popolnoma. Zdaj stariši niso mogli več pomagati, kajti sami so obubožali in mlada dva sta morala iti po svetu prosit vbogajme. Hodita tako v bridkosti in grenkosti, ko se jima nekega dne pripelja nasproti nek gospod. Pogledal je na nju, zapovedal vstaviti kočijo in vprašal, zakaj se potikata okoli tako mlada in zdrava. Pripovedovala sta mu vse. Tedaj je rekel tisti gospod. „Na to je moj svet tak: ti človek mi prodaj svojo ženo za klobuk dukatov; njej bo pri meni lepo a tudi za te je boljše." Hočeš nečeš sta poslušala mlada dva gospodov svet. Pri slovesu je zlomila ona svoj poročni prstan, dala polovico možu a drugo zadržala za-se. Siromak človek se vsede poleg ceste gleda, kako izginja kočija z ženo v prahu, gleda na klobuk, ki je bil vrhoma poln dukatov in bridko zajoka. Dolgo je jokal in jokaje zaspal. Naenkrat ga je probudil nek šum. Človek je odprl oči in videl kako je krokar zagrabil njegov klobuk z dukati in odnesel ga v oblake. Hodi, tava po svetu dolga leta, že ga je sklonila starost in lasje so posiveli. Tako pride enkrat do nekega gradu in prosi za službo. Sprejeli so ga za pastirja. Gospodarja ni bilo na gradu, umrl je že davno, samo gospa je ostala. In glej, ona pravi nekoč svojemu najstarejšemu slugi: »Pripovedoval si mi o nekem siromaku, ki si ga vzel za pastirja, pokliči ga." Sluga je poklical neznanca. »Kdo si?" ga vpraša gospa. On je pripovedoval o svojem življenju, gospa pozorno po-slaša vsako besedo a ko je končal vzame polovico svojega prstana iz nedrij in vpraša, kje ima on svojega. Pastir je poiskal svojo polovico in jo ji podal. »Glej, kako sme se sešli," pravi gospa. »Ti si moj mož a jaz sem tvoja žena." Vzela sta se drugič in živela sta od tedaj srečno dolgo, dolgo let. Koliko neresnične lepote je vstvaril človeški duh v gonji za srečo. KOTIČEK Zfl OTROKE. VOJAKI. Hočem vam povedati par besed o vojakih na Korsiki. Kor-sika je otok v srednjezemskem morju. Zdaj je v francozki oblasti, ki so si ga podjarmili 1. 1796. Prej je pripadal Angležem in je prebival tam angleški zapovednik. Imel je angleško vojsko, najel je pa tudi gotovo število Korsičanov. Nekoč je opazil, da so bile ulice mesta Bastil zelo nečiste, zaukazal |e torej oddelku korsiške vojske, da bi šli in ulice po-metli in počistili. Vojaki najprej niso vedeli, zakaj so jih poklicaliv vrste. Ko so pa slišali, kaj imajo storiti, so bili zelo ogorčeni, rekli so oficirju, da ne pojdejo nikamor. Polomili so lopate in metle, ki so jim jih bili dali in se kričeč in psovajoč vrnili v svoje vojarne. »Mi smo bili najeti za vojake in ne za pometače." Tako so biii ponosni, da se jim je zdelo tako delo prenizko. Kadar zagledate pometača, kako čisti ulice od blata in nesnage, glejte v njemu koristnega in priznanja vrednega delavca, ki pripomaga k temu, da bi bilo mesto zdravo in prijetno. Nekaj druzega bi bilo, če bi jim bil poveljnik ukazal kaj nepoštenega. Tako je na primer neki perzijski kralj sestavil čez morsko ožino most od čolnov, da se je lahko po suhem šlo iz enega brega na druzega. Ali prišel je vihar, morje se je spenilo, raztrgalo čolne eden od drugega in most je bil umčen. Kralj se je zelo raztogotil nad morjem in ukazal je svojim vojakom naj se snidejo na obrežju in z dolgimi šibami izbičajo vodo za kazen, ker se je morje upalo uničiti kraljevo delo. Bilo je smešno, ukazati odraslim ljudem kaj takega. Tu bi oili imeli vojaki pameten vzrok ne ubogati tako neumnemu povelju. Ali oni so bili suženjske duše in so ubogali. F. j. Gould. MODER BOQRT|N). V nekem mestu je živela ena jako uboga žena, ki zaradi svoje bolehnosti ni mogla skrbeti sama za se. Svojim sosedom se je zelo smilila, pa so izbrali dva človeka, da bi šla od hiše do hise prosit miloščino za njo. Sla sta po mestu od hiše in zvečer sta prišla pred hišo nekega bogataša. Pred dvoriščnim vratima zaslišita neko kričanje pa obstaneta. Slišala sta, kako zmerja bogataš hlapca, ker ni spravil vrvi (štrika) pod streho. Po noči bo najbrž dež, pravi, pa bi se vrv namočila in izgnjla, pa bi bila škoda gotova. Ko sta ta dva to slišala, pravi eden: Če mu je toliko žal ene piškave vrvi, gotovo ne bo ničesar daroval za ubogo žensko, preskop je, kar vrniva se. Drugi pravi: Ne smeva tako. Poskušajva, pa če ne bo ničesar dal, sramota njegova. Storila sta tako in stopila na dvorišče. Bogatin jima lepo odzdravi in ju pelja v hišo. Ko sta sedla in povedala, po kaj sta prišla, odpre on škrinjo in jima da sto dukatov. Ko sta onadva to videla sta se spogledala in nasmejala. Vprašal ju je, zakaj se smejeta. Spoče.ka sta se sramovala priznati svoj pogovor pred hišo ali ko ju je še enkrat vprašal, sta mu povedala. »Malo prej si okregal hlapca zaradi vrvi a zdaj si nama dal za siroto sto dukatov. Mislila sva, da si skop, pa nisi." On jima je odgovoril: »Prevarila sta se. Tam, kjer je treba paziti in štediti, naj človek štedi in pazi, kjer pa je treba odprte roke, tam naj ne stiska in ne skopari."--; i I i i i L KSAVER MESKO: POMLRDMJR ŽRL05T, Spet solnce žari, ves svet se smeji, vsepovsodi klije pomlad — a kje si Ti, a kje si Ti, čas kipečih in bisernih nad? Poganja drevje in popje kipi, da razsanja v dehteč se cvet — a kje si Ti, a kje si Ti, solnčne sreče zasanjani svet? Na brsteči lipi čvrči, se smeji in ljubimka dvoje srečnih ptic — a kje si Ti, a kje si Ti, Ti deklica angelskih lic ? . . . gOd m 120 IVAN STUKELJ: STRRR PISMA. Bil je krasen nedeljski popoldan v maju. Izprehajal sem se, stopal sem zdaj črez polje, zdaj zopet na grič, postajal tupatam, oziral se naokrog in s polnimi duški pil balza-mični pomladni vzduh. V mislih zatopljen prispem na vrh holmca do znane mi hišice. Na pragu sta stala gospodar in gospodinja, oba sta že precej priletna. Zazdelo se mi je, kakor bi me bila pričakovala, prijazno sta se mi nasmihala in oče Grabnar me je nagovoril: »Dober dan, gospod, kam pa?" »Malo izprehoda bi si rad privoščil." »Lep dan! Pa naj stopijo nekoliko k nam, v naši koči jih še ni bilo. Nekaj bi mi prebrali, pa malo bi se pomenila." — Čelo mi je postalo vroče in rosno. Dobro vem, kaj se pravi čitati stara pisma. In ravno sedaj v tem pomladnem razpoloženju pa naj čitam! »Ah, pusti jih sedaj, saj vidiš, da so na izprehodu", reče gospodinja. „Pa danes utegneva obadva, ko je nedelja. — Naj stopijo noter, naj!" »Tako lepo je tu zunaj! Jaz kar sedem semkaj k mizi pod to jablano. To krasno drevo!" V košatih češuljah je viselo cvetje, da so se veje pripogi-bale, kakor bi bilo drevo obloženo s teškim snegom. „Pa bi šel mimo ta ali drugi človek, ter bi si mislil, bogve kaj imava med seboj!" ugovarjal je Grabnar. »Najbrže ne bo prišel nihče, pa četudi! Nič ne de, če sliši, kar vam bom čital. Zdaj bi bilo kar greh, da bi človek tičal v zatohli sobi." Nerad a slednjič se je udal in odšel v hišo in črez nekaj časa je z obema rokama k prsim tiščeč prinesel zveženj starih pisem. Globoko sem vzdihnil. In kakor v zasmeh mojemu vzdihu so ščinkovci zajasali s svojo glasno pomladno pesmijo v vrheh okoli stoječega drevja. Starka je med tem časom prinesla polič vina in kruha, postavila pred me ter mi ponudila, da naj prigriznem in pijem. To je stara gostoljubna navada naših kmečkih hiš in človek, bog-nedaj, da bi se ji upiral. Potem pa sem pisma pomaknil k sebi z vso duševno re-signacijo. »Kaj bi radi zvedeli?" sem se obrnil do Grabnarja. »Naj vejo, midva sva tole lastinico kupila, ko sva že bila na prevžitku, ker se pač z mladima nismo prav dobro razumeli. Naj si bo to tako ali tako. Bolje je bilo, da smo šli narazen. i' 121 Pred štirinajstimi dnevi pa je umrl poprejšnji posestnik te lasti-nice, Pungartnik tam v Kalu. Saj so ga poznali? „ Seveda." »Nu in dobro. Na tej lastini pa je še „ajntabuliranih" 100 goldinarjev. Plačano je vse, pa po zapuščinski obravnavi se mora „iztabulirati." Zato bi jih prosil, da bi mi med temi le pismi poiskali tisto „kvitengo." Pungartnik je imel še svoji sestri tisti nadložni Micaji, ki je umrla pred nekoliko leti, izplačati materin delež. Ker pa je bila Micaja slaboumna in „bužava" — še denarja m poznala — se je izplačanje vedno odlašalo, in slednjič je ta denar potegnil brat Balantin." Tako bi mi bil dobri starec še dalje gostobesedno pripovedoval vso kroniko v teh preklicanih sto goldinaijih. „0, to bomo takoj našli", sem hitro rekel, da bi mu ustavil tok besedi. Razvezal sem akte in v nos mi je udaril tisti znani, rekel bi — mrtvaški duh po operolem papirju. Od jablane doli- pa je vejal duh cvetja — življenja. Začel sem. Položil sem zveženj na desno, ter jel dvigati papir za papirjem seznanjajoč starca s kratko vsebino aktov in sem jih potem pokladal na levo. Oni je upiral oči zdaj v me, zdaj v papirje. Nekatere listine je že poznal po barvi, obliki, oguljenosti in drugih znakih. Na tihem je spremljala moje misli iskrena želja, da bi se kmalu našla tista pobotnica, da bi čim-preje zopet mogel v prosto prirodo. Pa nebo mi ni bilo milo-stivo. List za listom me je varal, kakor vara včasih kartnega igralca, ko mu delilec dviga karte. Dvignem zopet eden list. Nekaj rdečega je zamigljalo na spodaj ležečem papirju. Hitro sem se odmaknil — bila je tista rdeča živalca, ob katere pogledu človeku zagomeze živci po vsem životu. Starec jo je tudi uzrl in nevoljno rekel: »Kje se je še ta vzela 1" »Pa res!" pristavila je ona. Smeh mi je silil v lica — stara lesena koča naj bi bila brez teh živalic — a zatajal sem ga tem ložje, ker me je nadlegovala misel, da si je ta preklicana živalca poiskala zatočišča v moji obleki zdrknivši v urnem teku z mize. Približeval sem se h koncu zvežnja. Prečital še mnog list in listek in starec mi je razmotrival vsebino tega in onega celo brezpomembnega papirja. Pogledal sem na uro — bila je že štiri proč. Ko sem slednjič našel pobotnico, moral sem še nekoliko posedeti s prijazno dvojico. Kaj se če! Človek živi med narodom, in ta rad vidi, da ž njim govoriš, misliš in čustvuješ. Moj izprehod je bil skažen in pomladno razpoloženje je šlo v nič in namesto cvetnega vonja sem še vedno čutil v nosu duh po operelem papirju starih pisem. Ta njih pisana vsebina je zadre- 122 % °l 0 % Nestleova*) 601 9'94 4-53 42-75 34-70 0-32 1-75 Kufekeova*) 8-37 13*24 1-69 23-71 50-17 0'59 223 Astra**) 5-99 14'94 5-99 48-91 20-88 0-48 2'55 Vvdrova***) 3-79 12-56 3-23 38-05 41-78 0-10 0-93 *) Po Dr. J. Konig: „Chemie der menschlichen Nahrungs und Genussmittel." **) Po lastni razlagi. ***) Preskušnja analitičnega in živilskega laboratorija c. k. češke visoke tehnične šole v Pragi (predstojnik prof. Josip Hanuš). Kaj pravi ta preizkušnja? 1. Vode ima Vydrova otroška moka v resnici zelo malo v sebi in to le v svoj prospeh, ker dobra otroška moka sme imeti le zelo malo mokrote v sebi. In to ne le iz trgovskih ozirov, da bi naiočitelj ne moral plačevati pri tehtanju brezceno vodo, ampak tudi radi trajnosti moke, katere največji sovražnik je ravno vlaga. 2. Beljakovin, t. j. dušikovih snovi imajo druge otroške moke več. akoravno jo ima najstarejša svetovno znana Nestleova znatno manj. Ako pa uvažujemo, da vsak plus beljakovine more pohajati le iz rastlinske beljakovine, ki je težko prebavljiva, nam bo jasno, zakaj se Vydrova moka drži namenoma te razmerne nižje višine. 3. Maščobe je za hranjenje otrok potrebno približno 5 odstotkov od vse množine hrane, ki se jim jo daje. Otroška moka pa ne sme biti po znavstvenih navodilih izključna otroška hrana, ampak naj služi le kot dopolnilo kravjemu mleku, katero, kakor znano, vsebuje mnogo več maščobe kot pa je zahtevana mera. Zato je potreba z otroško moko, ki na maščobi ni posebno bogata, izjednačiti preobilo množino maščobe v mleku. Zato se rabi ta moka kot primes. Pa tudi z ozirom na trajnost ima raz- merno mala množina maščobe zelo ugoden pomen : mnogo manj je izpostav ljena žvetnosti kot pa druge, kar pa seveda kupujoči laik navadno ne spozna. 4. Ogljenčevih hidratov razpuščenih mora imeti v sebi popolna nadomestitev za materino mleko od 40 do 50 odstotkov, toraj množino, katero ravno izkazuje jed iz Vvdrove otroške moke in kravjega mleka. Z ozi-rom na hranilno vrednost ogljenčevih hidratov na eni strani, na drugi strani pa z ozirom na to, da prevelika njih množina spravlja v nered funkcijoniranje črev, je srednja množina razpuščenih ogljenčevih hidratov v Vydrovi otroški moki ravno iz stališča pravega načina hranjenja vsega priznanja vredna. Kar pa se tiče nerazpuščenih ogljenčevih hidratov, se mora pri hranjenju predvsem vpoštevati relativno ravnotežje med njimi in razpuš-čenimi. ki se jasno kaže pri celi analizi Vydrove otroške moke. 5. Celic, ki so neprebavljiva snov, pa naj se daje organizmu kolikor mogoče najmanj; kakor je razvidno iz tabele odgovorja Vydrova moka popolnoma tej zahtevi. Kot dokazuje kemična analiza s svojimi neovržnimi številkami, odgovorja Vydrova otroška moka vsem zahtevam, ki jih veda zahteva od dobre otroške moke in daje, ako se jo pravilno vživa, vsedajni dobi najboljše nadomestilo za materino mleko. Prednosti Yydrove otroške moke. Znana je že po celi zemlji češkega jezika in še mnogo dalje; po-služnjejo se je vsi avstrijski Slovani; skoraj ni kraja v češkem kraljestvu, kjer bi se otroci ne hranili z Vvdrovo otroško moko. In kakšne so posledice te nje velike uporabe ? Z ponosom lahko kažemo na nje saj odsevajo iz več sto hvaležnih; priznanj, katerim so češče priložene slike otrok, ki se z njo hranijo in to otrok, ki so zdravi in krepki. K tej neverjetni in nepričakovani njeni razširjenosti je so v prvi vrsti prispele poleg njene izborne kakovosti tudi vse tiste prednosti s kterimi se lahko ponaša pred drugimi podobnimi otroškimi mokami. Najvažnejša prednost Vvdrove otroške moke, htero brez vsakega daljšega pojasnjevanja mora spoznati vsak na prvi pogled, je predvsem njena nizka cena. Da bo vsakdo vedel, da se tukaj ne gre za nekako prevaro ali zmoto, ki se lahko pojavi pri različnih zavitkih in pri različni velikosti prodanih pošiljek, navajamo ceno za jeden zavoj Vydrove otroške moke t. j. za 100 gr. čiste vage, tako da za ostale produkte izide po našem računu še nižja cena kot pa je navedena v resnici. Velja na drobno pri trgovcu : Nestleova otroška moka 100 gramov........44 hal. Kufekeova „ „ „ , ........50 „ »Astra" „ „ „ „ ........63 „ V y d r o v a „ „ „ „ ........24 „ Resnico teh naznačenih številk lahko vsak s svojo lastno skušnjo svobodno preiskusi in se prepriča o rezultatih, ne da bi računal zlomke helarjev in gramov in videl bo da vse odgovarja čisti resnici. Pojasnilo za to nepričakovano toda vsakemu kupovalcu zelo prijetno dejstvo podava eden razloček, po katerem se Vydrova otroška moka vidno razlikuje od ostalih podobnih izdelkov. Dočim vse ostale prihajajo v trgovine v plehnatih škatljah, je Vydrova otroška moka zavita v papir. Zakaj? Samo z ozirom na odjemalce, kateri žele kupiti le vsebino in ne hrepene po tem, da bi drago plačevali — pleh. Kakovost moke radi papirnatega zavoja ne trpi niti najmanje, ako se odjemalec ravno po navodilo, ki se nahaja na zavitku, da bi namreč imel moko na suhem kraju. Ce pa bi tega ne storil, pa bi mu tudi plehnata škatlja prav nič ne pomagala, kar se lahko vsak prepriča z katerim kolim drugim izdelkom. Da bi se pa Vvdrovo otroško moko lahko prodajalo brez škode z ozirom na njeno kakovost, so posamezne pošiljke manjši kot pa one pri drugih podobnih mokah; na to način se omogoči, da posamezni zavojček ne ostane preveč dolgo časa načeti, da na ta način ne trpe škode z ozirom na svojo okolico, nadalje pa se tako tudi zabrani, da bi se ne pokvarila večja množina, če radi nepozornosti posameznika pri shranitvi trpi zavojček škodo. Da bi Vvdrova otroška moka ne trpela škode po prodajalnah, se jo shranjuje v neprodirnih zaprtih steklenicah, kjer se nahaja njena vsebina. Ne da bi bilo radi papirnatega zavoja treba kake posebne pozornosti v primeri z drugimi otroški mi mokami, ki se jih prodaja v škatljah, ima ravno to dejstvo za odjemalce neprecenjljivo vrednost in prednost pred diugimi. Kdor pa hoče lahko jo naroča tudi po 500 gramov v steklenih posodah, ali pa lahko v tako posodo, ki jo spočetka kupi, presiplje nadaljne naročitve. Nadaljna njena prednost je njena mladost, z katero se lahko ponaša z vsem ponosom proti drugim podobnim izdelkom, ki si nadevljejo imena kakor „ naj starejša" ali „prva" otroška moka. Te lastnosti so preračun-jene na vsakemu človeku prirojeno konservativnost, da ima zaupanje v stare stvari ker kakor se pravi, so se dobro obnesle. No, če ima kje tako načelo starosti veljavo, tak je ne sme in ne more imeti v naravoslovju, kjer nove iznajdbe neprestano izpodrivajo nazore naših očetov. Saj je vendar že vsak zdravnik prisiljen, da se mora vedno seznanjati z novimi iznajdbami. Da se tudi nazori z ozirom na hrano vedno menjavajo, je splošno znano. Za to pa ne more in ne sme biti pridevnik mlad pri hranilnem sredstvu kot je otroška moka smatran kot nekaj manjvrednega, ampak se ga mora prej smatrati kot vrlino, kot prednost, ker ravno najnovejši izdelki najboljše odgovarjajo najnovejšim z n a v s t v e n i m iznajdbam in nazorom. Češče se skuša odjemalce pridobiti tudi na ta način, da se pravi, da je kaka gotova snov kakega izdelka posebnega slavnega izvora. Nikakor se ne more gotovim krajem jemati prednosti, ki jo imajo z ozirom na svoje sadove in izdelke, toda če se pa konečno to stvar le preveč pretirava, postaje vedno bolj in bolj smešna. Kako bi se n. pr. zdravniki posmehovali, če bi se trdilo, da je nekatera tinktura zato bolj učinkojoča, ker je spiritus ki se pri njej tudi rabi, izdelek kake stare slavne tovarne ali pa ker pohaja iz posebne vrste krompirja. Kakor so ti deli teh zdravil brez posebnega vpliva na njih učinek ravno tako je brezpomembno, če se rabi kot primes k otroški moki mleko od krav, ki so se pasle v alpskih krajih, ali pa, ki so vzrastle na polabskih ravninah. Saj je ravno tiste snovi, ki mleku daje svojo posebno kakovost, namreč maščobe, v kolikor jo je za otroško moko potreba v vsakem še tako slabem mleku, še vedno preveč, tako da se mora radi tega vsako mleko razredčiti. Način priprave otroške moke iz mleka in drugih surovin je odločilen za njeno kakovost. Se enega pridevnika, katerega nosijo otroške moke se je potreba dotakniti, namreč opazke „edino zdravniško avtorizirano." Tudi ta poza mora na vsakega smešno vplivati, ako se prepriča, da pri zibelki nobene gori navedene otroške moke ni stal zdravnik, izjemoma ravno V y-drovo otroško moko! Vsem sta bila botra le trgovec in kemik. Zdravnika se je pozvalo še le ko je gotovi izdelek šel v svet. Le edina Vvdrova otroška moka bi se lahko ponašala z takim pridevnikom, če bi se hotela posluževati take reklame. Tega pa ji ni potreba, ker za njo govori njena izborna kakovost in nizka cena. Dr. K. Helbich. Ni Vam mogoče pošla „Vy-drovka"? Izvolite pogledat in hitro jo zopet naročite. Pripravno —;— -steklenico za Vydrovo žitno kavo priporočamo vsem svojim gg. odjemalcem. Ima zabrušen za-mašek, tako da se v nji kava v doglednem času sploh ne izdiši. A gre vanjo skoro cela poštna pošiljatev, ker drži 8 litrov. To steklenico dajemo za tovarniško ceno: 2 K 20 v, zabojček 48 v, poštnino pa tu plačamo in si jo zaračunamo. Polne steklenice ni mogoče pošiljati, ker bi se razbila. Cenik: Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih vrečicah poštnine prosta 5 kg......1 Otroška moka v zavitkih i kg. Juhne konzerve (grahova, gobo va, lečna, riževa in rezancna) v škatlji za 25porcijonov . . . Juhni pridatek, stekl. >/4 kg-Šumeti bonbon „Ambo" m tudi .sidrom" zavitek 50 kmd.. . . Malinovi grost •••••■,■ Oblati -Desert delikatv.avitck s .50 komadov ...... Oblati .Destin" zavitek s 4(3 kmd, Masleni oblati zavitek S 25 kmd. -Buhtin" V/4 kilogr. steklemcicah. Gorčica po franc. in kremžkem načinu po '/, kg. po..... „Jalilus". 10 stekl. po V« 1 • • Izdajatelj in za uredništvo odgovoren: F. Vydra v Pragi VIII. Tisk firme Binko in Zika v Pragi II., Vodičkova 22.