23 Raziskave Povzetek Učenci s posebnimi potrebami zahtevajo posebno pozornost v pro- cesu vzgoje in izobraževanja. Delo z njimi zahteva diferencirane pro- grame, pa tudi posebne didaktično-metodične pristope v vseh šolskih dejavnostih – znotraj pouka in zunaj njega. Pri tem lahko vplivi so- cialnega okolja delujejo zelo pozitivno, spodbudno, opogumljajoče. Učence s posebnimi potrebami je treba doživljati kot izziv ter kot novo interesno delovno področje učitelja. Učitelji bi morali imeti kompe- tence, ki ustvarjajo pozitivno ozračje v razredu, učencu pa zagotav- ljajo občutke varnosti, sprejetosti in spoštovanja ter mu omogočajo uspeh ali vsaj doživljanje uspeha. Čeprav je primarni cilj integracije predvsem socialna integracija in adaptacija, učenci s posebnimi potrebami pogosto niso vključeni v vse dejavnosti, saj delajo po prilagojenem ali posebnem programu, ki je prilagojen didaktično, pogosto pa tudi vsebinsko. Tako jih in- dividualizirani programi ločujejo od vrstnikov. Obstajajo številne dejavnosti v šolskem socialnem okolju, v katerih lahko enakovredno sodelujejo učenci s težavami. To so predvsem glasbene dejavnosti. Nekatere težave, kot so hiperaktivnost, motnje pozornosti, specifi čne učne težave, vedenjske težave, motnje vida, gibalna oviranost ali znižane intelektualne sposobnosti, niso ovira za doživljanje glasbe, petje, poslušanje ali igranje na glasbilo. Učenci s posebnimi potrebami dosegajo lahko veliko več, kot pričakujemo od njih. S pretirano skrbjo pravzaprav onemogočamo razvoj njihovih zmožnosti. Glasbene sposobnosti otrok s posebnimi potrebami je treba odkriti in razvijati, saj aktivno ukvarjanje z glasbo omogoča bolj kakovostno življenje in bolj celovito socialno integracijo. V članku obravnavamo pomen vključevanja učencev s posebnimi potrebami v vse glasbene dejavnosti v kontekstu njihove uspešne so- cialne integracije. Poleg poslušanja glasbe in petja bomo obravnavali še igranje in skupinsko muziciranje kot glasbeni dejavnosti, ki otroke najbolj veselita zaradi srečanja, spoznavanja in stika z glasbili. S skupinskim muziciranjem ustvarjamo ozračje pristnosti, ugodja in veselja ter s tem razvijamo pri učencih s posebnimi potrebami doživljanje lastne vrednosti in pozitivne samopodobe ter poudarjamo pomen njihove participacije v dejavnostih razredne skupnosti. S tem pri drugih učencih razvijamo empatijo, toleranco, sodeloval- nost in odgovornost do sebe in drugih. Vse to so glavni pogoji uspešne socialne integracije učencev s posebnimi potrebami ter njihovega (so) delovanja z vrstniki v vseh dejavnostih v času pouka in zunaj njega, iz katerih ti učenci ne smejo biti izključeni. Pri teh dejavnostih njihovi glasbeni potenciali lahko pridejo do veljave. Njihova uveljavitev ne sme biti zanemarjena, ampak prepoznavna. Vsak, četudi najmanjši uspeh pa mora biti nagrajen. Ključne besede: pouk glasbene vzgoje, glasbene dejavnosti zunaj pouka, socialna integracija, kompetence učitelja Tomislav Košta SveuËilište u Zadru, Odjel za izobrazbu uËitelja i odgojitelja tomislav.kosta@gmail.com Smiljana Zrilic ´ SveuËilište u Zadru, Odjel za izobrazbu uËitelja i odgojitelja smiljjana.zrilic@unizd.hr Glasbene aktivnosti v funkciji socialne integracije uËencev s posebnimi potrebami na Hrvaškem 4 Glasbene aktivnosti v funkciji socialne integracije uËencev s posebnimi potrebami na Hrvaškem Uvod Na Hrvaškem integracijo otrok s posebnimi potrebami 1 urejajo številni zakonski in podzakonski akti, poteka pa glede na mo- žnosti delno ali v celoti. Omeniti je treba, da se vse zakonske določbe ter podzakonski akti, priporočila hrvaškega nacional- nega izobrazbenega standarda (HNOS, Hrvatski nacionalni obrazovni standard) in nacionalnega okvirnega kurikula za predšolsko vzgojo (NOK, Nacionalni okvirni kurikulum za predškolski odgoj i obrazovanje te opće obvezno i srednjoškol- sko obrazovanje) večinoma nanašajo na možnosti pridobivanja znanj, čeprav predpisani modeli šolanja določajo didaktične in vsebinske prilagoditve. Glavno sporočilo integrirane vzgoje in izobraževanja je, da ne izloča prav nobenega učenca, ampak da ustvarja bolj primerne pogoje za vse učence. Drugače povedano, cilj integracije ni le vključenost učencev v redni program, temveč tudi izboljšanje socialnega sodelovanja (Avramidis, 2010; Bossaert idr., 2011; Haeberlin idr., 1999; Huber, 2006). Četudi je cilj integracije predvsem socialna integracija, se o tem govori premalo. Prepu- ščeno je izbiri in presoji učitelja. Mnogi predsodki učiteljev do učencev s posebnimi potrebami nastajajo iz neznanja – vedno poudarjajo področja, na katerih ti učenci niso uspešni, ne upo- števajo pa posebnih zmožnosti na področjih, na katerih bi bili lahko uspešni. T o preprosto ni dovolj. Kljub temu da so naloge, postavljene pred učitelje, kompleksne, saj so učenci z različni- mi izobrazbenimi potrebami velik izziv, so te naloge rešljive. Veliko učiteljev ne sprejema učence s posebnimi potrebami; povedo, da je z njimi težko v razredu, da nimajo nobene po- moči, celo se izogibajo, da bi učili te učence z izgovorom, da so premalo usposobljeni. Še posebno jih ne vključijo v dejavnosti zunaj pouka, ker menijo, da je delo s temi učenci zahtevno že pri rednem pouku, kaj šele pri neobveznih šolskih dejavnostih, pri katerih bi morali sodelovati le najboljši. A ravno to je pri- ložnost za učence s posebnimi potrebami, da bi lahko izkazali svoje posebne sposobnosti. S prilagojenimi programi, ki so ne- izogibni pri delu z učenci s posebnimi potrebami, kakor tudi z zmanjšanjem obsega vsebin pouka prispevamo k slabši social- ni integraciji ter spodbujamo občutke nesposobnosti, nemoči, neznanja, negotovosti ter negativno stigmatizacijo učencev s posebnimi potrebami. 1 V skladu z veljavnim orientacijskim seznamom vrst in stopenj razvojnih težav (Lista vrsta i stupnjeva teškoća u razvoju v Pravilnik o osnovnoškolskom od- goju i obrazovanju učenika s teškoćama u razvoju, NN, 23/1991) so vrste raz- vojnih težav: 1. motnje vida, 2. motnje sluha, 3. motnje govorno-glasovne komunikacije in specifične učne težave, 4. gibalna oviranost in dolgotrajne bolezni, 5. motnje v duševnem razvoju, 6. vedenjske motnje, organsko pogojene oz. pogojene s progresivnim psihopatološkim stanjem, 7. avtizem, 8. prisotnost več vrst in stopenj težav v psihofizičnem razvoju. Če že delamo po prilagojenih programih posameznih predme- tov, ne smemo pred učenca postavljati le minimalnih zahtev pri vseh predmetih. Razlike med učenci zaradi posebnih pot- reb niso nujno prisotne pri glasbenih, likovnih in telesnih de- javnostih. Ravno obratno, učenec s posebnimi potrebami, kot so npr. specifične učne težave, hiperaktivnost, motnje vida idr., je lahko še posebno uspešen pri glasbenih dejavnostih. Zato bomo poudarili pomembnost glasbenih dejavnosti in iger, ki jih lahko izvajamo med poukom glasbene vzgoje ali kot medpredmetno povezavo glasbe in drugih predmetov, še po- sebno pa pri neobveznem šolskem programu. Vedno morajo biti namenjene socialni integraciji učenca. Socialna integracija uËencev s posebnimi potrebami pri dejavnostih med poukom Številna raziskovanja so pokazala, da imajo učenci s poseb- nimi potrebami manj prijateljev (Frostad in Pijl, 2007; Buber, 2008; Pijl in Frostad, 2010) ter da se počutijo bolj osamljene kot ostali učenci (Pijl in Skaalvik, 2010). Pripadnost vrstniškim skupinam je ena izmed pomembnih značilnosti socialnega koncepta človeške skupnosti in spodbuja številne pozitivne vzgojno-izob raževalne in socializacijske procese, ki prispevajo k bolj kakovostni socialni integraciji otrok. Veščina sodelovanja med vrstniki je pomembna socialna kom- petenca, ki prispeva k razvoju drugih med seboj povezanih sposobnosti. Ko otroci vstopajo v interakcijo, eksperimentira- jo s strategijo socialne interakcije ter poskušajo čim bolj po- snemati pozitivno socialno vedenje svojih vrstnikov (Bouillet, 2010). Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne izobra- ževalne ustanove moramo upoštevati njihove posebne vzgoj- no-izobraževalne potrebe, kakor tudi temeljna načela dela v sodobni šoli. To so pozitiven odnos do različnosti (različne možnosti v izobraževanju vseh otrok), sprejemanje in družen- je z vrstniki, upoštevanje individualnih potreb vseh otrok, kar zahteva fleksibilnost in prilagoditve razlikam med njimi, izob- raževanje po fleksibilno zastavljenjem kurikulu, angažiranost strokovnjakov različnih profilov, ustrezni materialni pogoji (pripomočki pri učenju), pri pouku pomoč asistenta ali pro- stovoljca. Učitelji so pomemben dejavnik v vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, saj lahko veliko pripomorejo k njiho- vi socialni integraciji. Ob primernem in prilagojenem učnem načrtu za vsakega otroka s posebnimi potrebami naj učitelj ra- zume potrebe in obnašanja učencev ter njihov jezik komunika- cije (da iščejo pozornost, da si želijo biti prepoznani kot vredni 5 Raziskave in cenjeni), zagotavlja pozitivno afirmacijo, omogoča razvoj pozitivne samopodobe, opazuje socialne in čustvene veščine, razvija empatijo, podpira občutek sprejetnosti otroka, zagota- vlja priložnosti za odgovorno vedenje do vrstnikov in odraslih ter za uresničevanje uspešnih odnosov, omogoča priložnosti za razvijanje socialnih veščin ter zagotavlja pogoje, da bodo otroci čutili pripadnost svoji šoli. V skladu s tem je odločilnega pome- na, da učitelj vzpostavi temelje za gestovno in verbalno komu- nikacijo ter simbolno igro. Slediti je treba otrokovemu vedenju, se ravnati po njegovih čustvih in ga vključevati v vsako interak- cijo. Stališča učiteljev do učecev s posebnimi potrebami močno vplivajo na socialni status teh učencev v razredu. Na žalost so stališča učiteljev lahko tudi negativna (Sekulić-Majurec, 1997) in se prenašajo na ostale učence v razredu. Ker stališča učiteljev do učencev s posebnimi potrebami vplivajo na socialni status le-teh v razredu, več možnosti za uspešno socializacijo teh učencev skozi njihovo vključevanje v svoje razrede omogočajo učitelji, ki do njih ne izkazujejo negativnega odnosa. Čeravno so različni otroci in učenci z različnimi izobraževal- nimi potrebami velik izziv, učitelji lahko uspešno rešujejo te kompleksne naloge. Naravnani morajo biti na timsko delo s strokovnimi delavci in starši, njihova prizadevnost pa naj bo del vseživljenjskega učenja, kar pomeni stalno strokovno uspo- sabljanje in angažma v procesu napredovanja. Dobra praksa v izobraževanju otrok s posebnimi potrebami je odvisna od številnih dejavnikov, angažma učitelja je pa najbolj pomemben. Vse šolske dejavnosti, ki potekajo med poukom in zunaj njega, morajo biti primarno v funkciji integracije učen- cev s posebnimi potrebami. Udeležba uËencev s posebnimi potrebami v dejavnostih zunaj pouka Dejavnosti za učence, ki potekajo v šoli zunaj časa rednega pouka, so dejavnosti, namenjene maksimalnemu izražanju nji- hove svobodne izbire in ustvarjalnosti. Med številnimi cilji teh dejavnosti so krepitev socialnih kompetenc učencev, usposab- ljanje za družabno življenje in spodbujanje ustvarjalnosti. Žal danes postavljamo cilje, kot sta izkazovanje prednosti le naj- boljšim učencev in spodbujanje profesionalizma, ki nista sklad- na s pedagoškimi zahtevami. To niso zahteve, ki bi jih smeli postaviti pred učence, saj oddaljujejo učence od prostovoljnega sodelovanja v interesnih dejavnostih (Zrilić, Košta, 2009). Zato je pomembno, da učitelj sprejme vlogo voditelja in ustvarjalca zabavnega in smiselno organiziranega prostega časa. Učencu ne smemo onemogočati sodelovanja v neobveznem programu šole zaradi slabega uspeha pri učenju. Uspeh v interesnih de- javnostih je lahko spodbuda za uspešno integracijo v razredno skupino, s čimer lahko preprečimo neuspeh na socialnem pod- ročju in pomagamo prebroditi čustvene težave, ki so pogost vzrok šolskemu neuspehu. Če ne kažemo zanimanja za njih, če koristimo le minimum njihovih zmožnosti, če ne sprejemamo njihove različnosti kot spodbudo za njihovo socialno prilago- ditev in socialno prilagoditev drugih učencev, bodo učenci s posebnimi potrebami težko vzpostavili odnose z vrstniki. Zato se zgodi, da so ti učenci ali agresivni ali pretirano zaprti vase oz. introvertirani. Otroku, ki je zaprt vase, je potrebna vsakodnev- na podpora okolja, izrekanje pohval ter bolj pogosto vklju- čevanje v skupinsko delo. Prav interesne dejavnosti in druge dejavnosti zunaj pouka so idealna oblika za vključevanje vase zaprtega učenca v življenje šole. Odprta komunikacija, vzdušje, ki ne sili v zelo utesnjujoče načrtovano učenje in ocenjevanje, so prvine, ki zelo pozitivno delujejo na vključevanje vsakega učenca. Ni namreč strahu pred neuspehom. Izbor dejavnosti je prepuščen učencu in je odvisen od njegovih zmožnosti. Ude- ležba v interesnih dejavnostih, ki so jih učenci izbrali prosto- voljno, omogoča vsestranski razvoj njihove osebnosti. Orga- nizacija teh dejavnosti ugodno vpliva na socialne stike; delo v manjših skupinah, zunaj šolskih klopi, brez oblike in togih pra- vil, ki se jim morajo podrejati med poukom, seveda učence bolj veseli. V endar dosedanja raziskovanja kažejo, da stvarne zmož- nosti in ustvarjalne zmožnosti učencev pri dejavnostih zunaj pouka niso izkoriščene do konca, metode dela učiteljev pa še vedno ne vplivajo ugodno na razvijanje ustvarjalnosti učencev. Žal spoštujemo samo vrhunske rezultate, amatersko ukvarjan- je s svobodno izbrano dejavnostjo, še posebno s športom, ne zadovolji učiteljev, staršev, timov oz. učencev. Izkrivljeno vred- notenje izbrane dejavnosti ima velike posledice na vedenje učencev. Namen obstoja interesnih dejavnosti ni v tem, da bi lahko nekdo zmagal, temveč da bi te dejavnosti postale trajna in stabilna kultura učenca. Pomembno je, da učitelj prilagodi svoje delo učencem, tako da takšna neposredna komunikacija ustvarjalno podpira in opogumlja otroke in ustvarja ustrezno vzdušje. Učitelj naj bi izhajal iz učenčevih interesov in želja in na podlagi teh oblikoval različne skupine. Otroke bi morali že od zgodnjega otroštva usmerjati, učiti in jih še posebej navajati na vsebinsko bogato preživljanje prostega časa. Interesne dejavno- sti zajemajo različne programske vsebine, ki jih izvajamo zunaj pouka v organizaciji šole in v njenih prostorih. Bolj kot druge dejavnosti te omogočajo učencem ustvarjalno preživljanje pro- stega časa, zadovoljevanje potreb po druženju in komunikaciji. Učenci si delijo naloge in obveznosti ter tako razvijajo občutek za odgovornost, pridobivajo pa tudi izkušnje s samopotrjevan- jem (Rajić idr., 2007). Glede na to, da danes lahko govorimo o vsesplošnem odmiranju vzgojnega delovanja šol, bi morali izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo organizirane športne igre, glasbene in številne druge dejavnosti, v katerih otroci razvijajo svojo ustvarjalnost in socialne kompetence. V tem kontekstu je pomembno poudariti tudi vključevanje učencev s posebnimi potrebami. Šolsko področje je obogateno s strpnostjo in social- no občutljivostjo, komunikacijsko svobodo in neogroženostjo, 6 Glasbene aktivnosti v funkciji socialne integracije uËencev s posebnimi potrebami na Hrvaškem z empatijo, s prepoznavanjem in upoštevanjem prvin razliko- vanja; to so temeljne predpostavke usklajenih odnosov v razre- du in ustvarjanja učnega procesa, ki individualne razlike pod- pira kot priložnost za učenje in medsebojno bogatenje. Šole so skupnosti, ki razvijajo pozitivna stališča v odnosih z drugimi, ki so drugačni, in tudi skupnosti priznavanja, sprejemanja in upoštevanja različnosti. V njih usposabljamo učence za (so)bi- vanje z drugačnostmi na individualni ravni specifičnih potreb. Glasbene dejavnosti uËencev v osnovni šoli Po predmetniku za osnovne šole Republike Hrvaške (Nastavni plan i program za osnovne škole RH) je glasbeni vzgoji namen- jena ena ura na teden. Tako nizek fond ur otežuje uresničevan- je ciljev in nalog glasbene kulture. Zato so interesne glasbene dejavnosti odlična priložnost za učitelje glasbe, da učence uve- dejo v glasbeno kulturo in tako razvijajo ne samo komponente glasbenega posluha, ampak tudi ustvarjalnost učencev. Število in vrste ponujenih glasbenih dejavnosti je odvisno od kompe- tenc učitelja, kakor tudi od njihovih osebnih interesov. Pouk glasbene kulture Največji del pouka glasbene kulture tvorijo praktične aktivnosti s petjem, igranjem in poslušanjem glasbe. Glasbeni pouk je pose- bej osredinjen na učenčeve glasbene dejavnosti. Pri neposrednem pet ju, igranju in poslušanju doživljajo glasbo in se je učijo, boga- tijo svoj čustveni svet in ostrijo svojo občutljivost za umetnost. Področja glasbene kulture po učnem načrtu za osnovno šolo hrvaškega nacionalnega izobrazbenega standarda (HNOS, 2005) so petje, poslušanje, igranje, prvine glasbene ustvarjalno- sti, glasbene igre, izvajanje glasbe in notno pisavo ter svobod no, improvizirano ritmiziranje, gibanje ob glasbi in ples. Poudariti je treba psihološko načelo glasbenega pouka, ki izhaja iz dejstva, da je glasba človekova kulturna potreba v vseh življenjskih ob- dobjih. Izraža njegovo nenehno željo za oblikovanjem zvočnega okolja, zvočne komunikacije in ustvarjanja. Sodobna glasbena vzgoja temelji na glasbeni in pedagoški znanosti, pouk glasbene kulture in interesne dejavnosti v osnovni šoli pa ponuja učen- cem osnovne izkušnje za selektivno in aktivno poslušanje glas- be znotraj medijskih programov in prireditev, za sodelovanje v pevskem zboru in v drugih glasbenih dejavnostih. Spodbujanje globljega interesa za glasbo pa lahko pelje v na- daljnje glasbeno usposabljanje (Oblak, 1995). Skladno s tem hrvaški nacionalni izobrazbeni standard (HNOS) določa cilje pouka glasbene kulture, za katere navaja, da je uvajanje učen- cev v glasbeno kulturo z vzpostavljanjem vrednostnih meril za kritično in estetsko utemeljeno vrednotenje glasbe. Glasba v nižjih razredih osnovne šole je idealno področje za močno spodbujanje pozitivnih čustev, občutkov pripadnosti in zavezništva ter strpnosti s pomočjo skupinskih glasbenih iger in skupinskega petja, kar je še posebno pomembno pri učen- cih s posebnimi potrebami. Pouk glasbe latentno vsebuje tudi vzgojne (personalizirajoče in socializirajoče) vsebine in cilje. V kontekstu socialne integracije učencev s posebnimi potrebami so ti zelo pomembni. S pomočjo glasbenih dejavnosti pri po- uku lahko spodbujamo izražanje čustev, ljubezen do družine, promoviranje skupnosti, razumevanje in spoštovanje drugega, upoštevanje dogovorjenih pravil, spodbujamo izražanje čustev, sočutja in solidarnosti, predstavljamo humanistične vrednote, sodelovanje, nenasilno reševanje konfliktov, predstavljamo pri- meren odnos do družine, spoštovanje različnosti in splošnih vrednot ter samoobvladovanje, sposobnost samovzgoje itd. (HNOS, 2005). Interesne glasbene dejavnosti Interesne glasbene dejavnosti, v katere se otroci največ vklju- čujejo, so pevski zbori, nekoliko manj pa šolski orkestri. Pred- metnik v Republiki Hrvaški ne izpostavlja pomena interesnih vsebin. Zato je njihova realizacija odvisna od kompetenc in interesov učiteljev. Šolski pevski zbor je glasbena dejavnost, ki bi jo morala negovati vsaka šola. Šolski orkester lahko oblikuje- mo, če je na šoli dovolj učencev, ki primerno obvladajo igranje na določenem glasbilu (tamburica, mandolina, harmonika). Za razliko od orkestra v pevskem zboru lahko sodelujejo vsi učenci, za katere učitelj oceni, da imajo ustrezne predispozi- cije (razvit glasbeni posluh). Pri zborovskem petju se bolj in- tenzivno razvijajo učenčeve glasbene sposobnosti, spretnosti in znanja. Učenci se spoznajo z lepotami ljudske in umetniške zbo rovske glasbe, razvijajo občutek za večglasno muziciranje, pevce usposabljamo za skupno umetniško ustvarjanje, inten- zivno se razvijajo glasovne in glasbene sposobnosti, omogoča- mo praktično spoznavanje glasbenoteoretskih in oblikovnih značilnosti glasbenih del. Učenci spoznajo glasbene pojme in pravila, omogočamo jim kakovostno skupinsko muziciranje in estetsko doživljanje, razvijanje občutka skupne odgovornosti za reševanje problemov in doseganje skupnih ciljev. Sodelo- vanje v pevskem zboru, nastopi in koncerti pozitivno vplivajo na psihični razvoj učencev (Razširjeni program, Pevski zbor, 2003). Cilji zborovskega petja so sodelovanje na šolskih in zunajšol- skih prireditvah, spoznavanje vrednosti hrvaške (nacionalne) in svetovne dediščine, razvijanje zavesti o lastni kulturi, o vred- notah in različnosti, razvijanje osebnosti in individualnosti, intenzivno razvijanje čustvenega in kognitivnega doživljanja, intenzivno razvijanje in kultiviranje pevskega glasu, razvijanje muzikalnosti in estetskega doživljanja, razvijanje interesa za 7 Raziskave kakovostno preživljanje prostega časa ter razvijanje komunika- cije in socialne integracije, kar je še posebno pomembno pri učencih s posebnimi potrebami. Iz tega je razvidno, da bi vsa- ka šola morala imeti pevski zbor in da je čas, da tej dejavnosti posvetimo več pozornosti v našem osnovnem izobraževanju. Glasbene dejavnosti v funkciji socialne integracije uËencev s posebnimi potrebami Ni potrebno, da bi učenci s posebnimi potrebami imeli po- seben talent za glasbo; oni glasbo doživljajo in lahko enako- pravno sodelujejo v vseh dejavnostih na šoli. Tako so socialni kontakti z ostalimi otroki bolj pogosti in kakovostni, otrok pa se ne počuti drugačen v negativnem smislu. Če povezujemo glasbeno ustvarjalnost z ostalimi predmetnimi področji, dobi- vamo neomejene možnosti dela z učenci s posebnimi potreba- mi. Drugačnosti niso pomembne za doživljanje glasbe, zato o njih ne bomo podrobno govorili. Treba je samo poudariti, da mora učitelj pohvaliti učenca za vsak, četudi majhen napredek, saj to pozitivno vpliva na učenčev odnos z vrstniki. Otroci s po- sebnimi potrebami do nedavnega niso mogli sodelovati niti v eni obliki glasbene dejavnosti, razen v poslušanju. Tehnologija je spremenila tudi to. Zdaj je mogoče, da tudi ti otroci ustvar- jajo svojo glasbo, z uporabo »zvočnega pretvarjanja« (sound beam). Otrok se lahko po svoji želji potopi v zvok ali tišino. Otroci lahko raziskujejo, odkrivajo in oblikujejo zvoke. Isto lahko počnejo tudi otroci z govorno-jezikovnimi težava- mi, kajti jasno mora biti, da te težave ne morejo biti prepreka za doživljanje ob glasbi, igranje ali poslušanje, kot tudi ne sme- jo biti takšna prepreka motnje pozornosti (hiperaktivnost). Lahko jih izkoristimo kot spodbudo, saj raziskave kažejo, da glasba vedno pozitivno in pomirjujoče deluje na učence s temi motnjami. V glasbenih dejavnostih se zmanjšuje pojavljanje različnih oblik motenj v obnašanju, te pa blažijo nasprotoval- no vedenje, nasilno vedenje, motnje v prilagajanju z mešanimi čustvenimi in vedenjskimi težavami, motnje prilagajanja z ve- denjsko motnjo in antisocialno vedenje. Med delom z učenci, ki imajo motnje v govorno-jezikovnem izražanju, učitelj mora primerno delovati, in sicer tako, da nikoli ne popravlja jecljan ja učenca in da nikoli ne posnema učenca ali dovoli, da to poč- nejo drugi; mora se posvetiti učencu s pravilnim govornim modelom ter z umirjenim glasom, v bolj tihem in počasnem tempu; učitelj tudi ne sme vztrajati, da otrok govori, če ta v ne- kem položaju ne želi govoriti. Pri teh učencih so mogoče manj- še težave v reprodukciji ritma in v koordinaciji gibov ob petju in ob izgovarjavi izštevank; lahko se pojavijo težave pri uporabi glasbil; učitelj bi moral predvideti podaljšan čas za usvajanje določenih tem ter sistematično spremljati učenčevo razume- vanje vsebin in pojmov. Pri učencu z motnjo pozornosti hipe- raktivnostjo bi moral učitelj pridobiti njegovo pozornost in jo ohranjati s pomočjo opozorilnih gest, z uporabo spominskih tehnik, z razdelitvijo naloge na več delov, s pogostim prever- janjem in spodbujanjem napredka, s pravočasnim dajanjem obvestil o spremembi dejavnosti itd. (HNOS, 2005). Predpostavka je, da otroci z motnjo avtističnega spektra še posebno doživljajo glasbo. Včasih lahko razvijejo posebne sposobnosti na določenih področjih, kot so glasba, slikarstvo, kiparstvo, matematika idr., o čemer pričajo primeri iz litera- ture: šestmesečni dojenček, ki je z momljanjem reproduciral celo operno arijo, ki jo je slišal le enkrat; slepi otrok z motnjo v duševnem razvoju, ki si je lahko zapomnil dolge skladbe po en- kratnem poslušanju. O tej temi je težko govoriti brez dodatnih raziskovanj, pa tudi ker so ti otroci delno integrirani v vzgoj- no-izobraževalni sistem. Eden od največjih težav otrok z mot- njo avtističnega spektra je komunikacija. Rezultati raziskovanj kažejo, da improvizacijska glasbena terapija lahko pomembno izboljša njihovo komunikacijo. Glasba spodbuja k družabnosti in k samoizražanju. Učinkovito je tudi učenje besed ob glasbi. Učenci z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi morajo imeti prilagojene programe z zmanjšanim obsegom oz. mora- jo pri glasbeni dejavnosti sodelovati z drugimi učenci. Učijo se peti lažje pesmi s poslušanjem in posnemanjem ob pomoči učitelja ali sošolca oz. jim omogočimo izražanje glasbe z gibom. Morebitne glasbene ali motorične zmožnosti je treba izkoristiti za podpiranje pozitivnega odnosa učenca do lastne vrednosti, kar bo spodbudilo njegovo bolj uspešno vključevanje v druž- beno okolje. Učence in vrstnike je treba spodbujati k pozitivni interakciji ob skupnih dejavnostih. Ne smejo izostati pohvale in motivacije (HNOS, 2005). Otroci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo specifičen pri- stop in usmerjenost učitelja na njihove potrebe med poukom glasbe, so gotovo otroci z motnjami sluha in še posebej otroci z motnjami vida (Zrilić, Košta, 2008). Za uspešen celostni raz- voj slepih in slabovidnih otrok je pomembna čim boljša upo- raba drugih čutil (sluha, otipa, vonja, okusa) in čuta za gibanje. V nižjih razredih osnovne šole jih lahko razvijamo z različnimi igrami, ki jih prilagodimo dejavnostim slepega in slabovidne- ga otroka, oz. odkrivamo nove igre. Tako imajo učitelji veliko možnosti za razvijanje preostalih čutov slabovidnega otroka skozi igro. Te igre so posebno pomembne, ker slepi otrok ne čuti nelagodja v primerjavi z vrstniki. To so namreč čutila, ka- tera uporabljajo tudi oni, slepemu otroku pa nadomeščajo vid. Učinkovito poslušanje omogoča slabovidnim in še posebno slepim otrokom dostop do velikega števila koristnih informa- cij iz bližnje in daljne okolice in je hkrati temelj njihovega na- daljnjega spoznavnega razvoja. Z vajo se da »naučiti poslušati« oz. obvladovati slušne vtise in razviti selektivno percepcijo, kar pomeni npr. prepoznati različne zvoke in določiti njihovo smer in oddaljenost ali prepoznati drugega otroka po glasu. »Naučiti se poslušati« pomeni ločiti med različnimi zvoki, ki so stalno 8 Glasbene aktivnosti v funkciji socialne integracije uËencev s posebnimi potrebami na Hrvaškem prisotni in jih slušno zaznavamo, in med tistimi, ki so nam trenutno najbolj pomembni. Pri poslušanju glasbe slepi otroci lahko ločijo zvoke, ki jih drugi otroci težje prepoznajo. Posluh pa razvijajo s prepoznavanjem posameznih glasbil oz. pesmic, s prepoznavanjem oglašanja živali itd. Igranje na glasbilo je kot poseben sklop dejavnosti znotraj pouka spodbuda za slabovid- ne in slepe otroke, ker z uporabo čuta za otip in sluh lahko muzicirajo enako dobro, če ne bolje od drugih otrok. Orffov inštrumentarij, glasbila lastne izdelave (bobni, piščalke ipd.), različna tolkala, brenkala, glasbila s tipkami idr. so ustrezni za uporabo v razredu, slepi otrok pa jih bo z veseljem sprejel in zaigral nanje. V glasbenih dejavnostih, kot je petje, naglušni učenci lahko sodelujejo pri prepoznavanja in reprodukciji in- tonacije preprostih ritmičnih struktur. Uspešnost bo tako kot pri poslušanju odvisna od razvitosti slušne percepcije. Ob poudarjenemu ritmu lahko sodelujejo pri večini iger pri glasbenem pouku. Učenci s specifičnimi učni težavami in gibalno ovirani učenci, če nimajo dodatnih težav, doživlja- jo glasbo kot vsi ostali. Ni treba dodatno razlagati, kako je pomembno njihovo vključevanje v vse glasbene dejavnosti, da bi zmanjšali občutek neuspeha. Učitelj ima nalogo, da pohvali tudi za najmanjši uspeh, če pa so glasbeno talenti- rani, jih mora še posebej izpostavljati in hvaliti. Sklep Učenci s posebnimi potrebami v rednih ustanovah ne smejo doživljati negativne socialne in emocionalne izkušnje, am- pak bi morali biti partnerji v igri in pri delu vsem ostalim otrokom (Sekulić-Majurec, 1988). Učitelji bi morali razvijati svoje kompetence v smeri uresničevanja izobraževalnih cil- jev, in sicer z odprto komunikacijo in delovanjem v medoseb- nih odnosih, z razvijanjem strpnosti in socialne občutljivosti, skupnosti, sodelovanja in še posebej upoštevajoč razlike med posamezniki. Samo v takšnih socialnih odnosih učitelji lahko omogočijo učencu s posebnimi potrebami veselje do učenja. Čeprav je cilj integracije predvsem socialna integracija in adaptacija, učenci s posebnimi potrebami pogosto niso vklju- čeni v vse dejavnosti, delajo po prilagojenem ali posebnem programu, v katerih je pogosto razen metodične potrebna tudi vsebinska prilagoditev. Individualizirani programi te učence tako ločujejo od skupine vrstnikov. Obstajajo števil- ne dejavnosti v šolskem socialnem okolju, v katerih učenci s posebnimi potrebami lahko sodelujejo enakovredno. To so predvsem glasbene dejavnosti. Učenci s posebnimi potrebami morajo enakovredno sodelovati v glasbenih dejavnostih, saj ljudje različno doživljamo tako pouk kakor tudi glasbo. Socia- lizirajoči se cilji in vsebine pouka glasbene vzgoje so pomemb- ni za vse učence, še posebno za tiste, ki imajo specifične težave. V njihovem razvoju je pomembno spodbujati razvoj čustev, ljubezni do družine, skupnosti in družbe, razvijati spoštovanje do skupnosti, spodbujati razumevanje in spoštovanja do dru- gega, sočutje in solidarnost ter druge humanistične vrednote. Pouk glasbene vzgoje je idealno področje za močno spodbudo razvoju otrok s posebnimi potrebami ter njihovi socialni inte- graciji. Prevod Tamara Malešević Viri in literatura 1. Avramidis, E. (2010). Social relationships of pupils with special educational needs in the mainstream primary class: peer group membership and peer assessed social behaviour, European Journal of Special Needs Education, 25, 4, 413–429. 2. Bouillet, D. (2010). Izazovi integriranog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Školska knjiga. 3. Frostad, P . & Pijl, S. J. (2007). Does being friendly help in ma- king friends? The relation between the social position and so- cial skills of pupils with special needs in mainstream education, European Journal of Special Needs Education, 22, 15–30. 4. Merz, K. (1982). Lernschwierigkeiten: Zur Effizienz von För- dermaßnahmen an Grund- und Lernbehindertenschulen. Hei- lpädagogische Forschung, 1, 53–69. 5. Pijl, S. J. & Frostad, P . (2010). Peer acceptance and self-concept of students with disabilities in regular education, European Journal of Special Needs Education, 25(1), 93–105. 6. HNOS za glazbenu kulturu (2005). Zagreb: Ministarstvo zna- nosti, obrazovanja i športa. 7. Oblak, B. (1995). Izvor in pojmovanje strukture učnega načrta za splošni glasbeni pouk. V Glasbeno pedagoški zbornik, zv. 1, str. 17–27, Ljubljana: Akademija za glasbo. 8. Razširjeni program osnovnošolskega izobraževanja. Pevski zbor (2003). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 9. Sekulić-Majurec, A. (1988). Djeca s teškoćama u razvoju u vr- tiću i školi. Zagreb: Školska knjiga. 10. Zrilić, S. in Košta, T. (2008). Specifičnosti rada sa slijepim dje- tetom u vrtiću i školi s posebnim naglaskom na slušnu percep- ciju. Magistra Jadertina – Zbornik radova Odjela za izobrazbu učitelja i odgojitelj, Sveučilišta u Zadru, 4 (4), str. 171–187. 11. Zrilić, S. in Košta, T. (2009). Učitelj – kreator izvannastavnih aktivnosti. Magistra Jadertina. 4 (4), str. 159–171. 12. Zrilić, S. (2011). Djeca s posebnim potrebama u vrtiću i nižim razredima osnovne škole. Čakovec: Zrinski, d. d.