Milko Matičetov Leopoldo Kretzenbacher octuagenario salutem
Septembra 1951 je bila v Opatiji konferenca Mednarodnega sveta za ljudsko glasbo (IFMC) s folklornim festivalom in strokovnimi predavanji. Od vsega, kar sem poslušal, se mi je vtisnilo v spomin samo eno: oris neke zgornještajerske ljudske igre s smrtjo na konju. Predavatelj je napeto dramsko dogajanje tuintam podprl z odlomkom, ki ga je sam privlačno zapel. Ta predavatelj je bil Leopold Kretzenbacher in to je bilo moje prvo srečanje ž njim, takrat docentom narodopisne stolice na graški univerzi in kustosom Štajerskega narodopisnega muzeja. Prav tistega leta je izšla sinteza njegovih raziskavanj o ljudski dramatiki, knjiga Lebendiges Volksschauspiel in Steiermark (Dunaj, 1951).
Ob srečanju v Opatiji je Kretzenbacher rad obljubil sodelovanje pri takrat edinem našem narodopisnem glasilu in že naslednji letnik Slovenskega etnografa (1952) je prinesel njegov prispevek Slovenski pregovori v starih štajerskih rokopisih, to je v odgovorih na anketo nadvojvode Janeza iz slovenskih krajev (kot Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848 zdaj izhajajo pri SAZU v Ljubljani pod uredništvom Nika Kureta).
Iz Gradca, kjer Kretzenbacherju ravnateljevanje v narodopisnem muzeju ni omogočalo poleta, ustreznega njegovemu temperamentu, na univerzi pa so mu bila vrata do stolice praktično zaprta, ga je pot peljala k obalam Baltika, v Kiel, od tam pa v München, kjer je postavil na noge stolico za nemško in primerjavno narodopisje in do odhoda v pokoj vzgojil vrsto učencev. Takoj po prihodu v München ga je naš slovenski rojak dr. Rudolf Trofenik pritegnil v uredniški krog svoje založbe.
Naš štajerski prijatelj seje slovenske tematike prvič lotil že v svojem habilitacijskem delu (nastalem 1939, tiskanem 1941), ki je poglobljena analiza - tudi jezikovna -slovenskega mitičnega izročila v razmerju do germanskega. Med pripravami za to delo se je po lastnem priznanju moral v potu svojega obraza pregristi skozi vso dosegljivo literaturo, ki jo je nakazal naš germanist J. Kelemina v zbirki povedk iz leta 1930. Kot sodelavec naših strokovnih periodičnih publikacij pa je začel nastopati leta 1952: zraven SE (prispevki št. 1.5, 1.7 in 1.10 v bibliografiji, ki sledi tem uvodnim besedam) je treba omeniti še Alpes Orientales (gl. št. 1.13 in 1.32) in Etnološki pregled (št. 1.22 iste bibliografije). Slovenska dela ne samo da brez težav bere, ampak si je v svojih
spisih zmerom gladko prevajal v nemščino tudi vsa citatna besedila, naj si bo prozna ali pesemska. Zraven tega pa je za Dela EL razr. SAZU (ISN,1961) prevedel še zahteven znanstveni tekst, povzetek Der verbrannte und wiedergeborene Mensch.
Na vprašanje, kako to, da Kretzenbacherjeva Slovenica (bibliografski izvleček, ki ga je skrbno pripravil N. K/uret/) obsegajo nič manj ko sto enot, bi mogel dati najzanesljivejši odgovor le sam jubilant. Mi kvečjemu lahko ugibljemo: kaj, če tu ne gre morda za srčne nagibe? V čuteči človeški duši se namreč lahko nezavedno sproži poseben mehanizem in pride do želje po tihi oddolžitvi krajem, ki so bili zibka komu od najdražjih. Če je to mogoče pri umetnikih (Handke!), mar smemo kaj podobnega izključiti pri znanstvenikih?! Jubilant sam mi je povedal, daje njegova mama, po rodu z Gornjega Štajerskega, prijokala na svet v železniški čuvajnici pri Narinu in bila krščena v Šmihelu pri Košani. V očetno rojstno hišo (v zaselku Recenjak pri Šentlo-vrencu na Pohorju) pa sem prišel po naključju, ko sem pripravljal oceno knjige P. Schlosser, Bachemsagen (1956).
Železna cesta z Dunaja proti Jadranu (Trstu in Reki) je omogočila priti skupaj Pohorcu in dekletu z »Oberštajerja«, iz te zveze pa je izšel Poldi Kretzenbacher. To je mož, ki je s svojimi širokimi pogledi in odprtostjo, kot soustanovitelj narodopisne delovne skupnosti Alpes Orientales, kot avtor prodornih znanstvenih študij, pri katerih je zmerom imel pred očmi tudi slovensko gradivo, problematiko in slovenske dosežke v stroki, za Slovence naredil toliko, da bi si zaslužil tudi uvrstitev med zunanje dopisne člane SAZU.
V Ljubljani, 12. novembra 1992.