liiHnaaismTiEjaf
Januar
St 5
Leto
1926/27
'
K. Trnovčan:
Straža pred Ljubljano.
Orlovske zgodbe iz našega gnezda.
5. Krasan je božji svet..,
Pri fari je udaril	zvon eno.
Pred Domom so	stali Orliči, pripravljeni	na	odhod.	Na
izlet so bili določeni. Vaditelj je godrnjal, stopical sem in tja in se oziral na zvonik. Eno je že odbilo, a par naraščajnikov še ni.
»Gremo pa sami!«
Postavil je naraščaj v četo in ukazal, naj skozi vas mirujejo. Rekel jim je še, naj ne hodijo kot ovce. Nato so odšli.
Nekaj časa so mirovali. Kmalu pa so se razvneli v živahen pogovor, dvignili na cesti oblak prahu, da so se videle skozenj hiše kot v megli, začeli godrnjati nad vročino in umolknili.
Na koncu vasi so	zavili na pešpot, ki se je	odmaknila	pod
gozd in dihala v jasno	popoldne svežost in zelenje.	Naraščajnik
v prvi vrsti je veselo zavriskal in vsa četa je jeknila v orlovsko pesem.
K
i	'	'	V	'
Pod gozdom je vzrasla vas. Hiše so počivale v popoldanskem hladu in se prijazno smehljale mimoidočim. Orliči so šli skozi vas kipeči v nedeljski pesmi, da so se odpirala okna na desni in levi in so se ozirale v malo četo strmeče oči, začudene nad veselimi obrazi in pesmijo.
Onstran vasi se je četa razgrnila v polje in se raztegnila na stezo, ki se je vzpenjala v gozd. Orliči so se nekaj časa trudili na kameniti poti, nato so prelezli strmo pobočje ob njej in se razgubili v bregu med črnimi borovnicami.
Po trije ali štirje so čepeli pri kakem obilnejšem kupu borovnic in zobali jagode, da so jim začrnela usta. Med smehom in veselim prerekanjem so se pomikali više in više.
V večji gruči sta čepela Ivan in Tonče. Tonče je nabral polno pest jagod in z njimi s hitro kretnjo namazal Ivanov obraz, da je ves počrnel od jagodovega soka. Ivan je planil kvišku in se zagnal v Tončka, a ta se mu je izvil in jo pocedil z dolgimi koraki v breg, Ivan pa seveda za njim. Na vrhu hriba se je Tonček ustavil in počakal, da je prisopihal Ivan do njega, nato se je pa zasukal in odbrzel mimo njega v dolino, odkoder je prišel. Ivan je bil pa preveč upehan, sedel je na smrekov štor, da bi se odpočil.
V dolini se je kregal vaditelj nad naraščajniki.
»Tu ostanem, dokler ne pridejo do vrha!« je razsodil Ivan in se zagledal v dolino na drugi strani, odkoder so .blesteli izmed temnih smrek travniki. In nekje globoko doli je prav pritajeno šumelo,
»Voda!« se je zganil Ivan. »Če pojdemo mimo, se umijem!«
Na vrh hriba se je vzpel vaditelj. S .strogim očesom ie pogledal Ivana, razumel z enim pogledom vse, kar se je zgo' dilo in s karajočim glasom je odločil:
»Umij se, kadar pridemo do vode. Med potjo pa miruj, drugače ne pojdeš več z nami.«
Ivan si je oddahnil. Pričakoval je več.
Po stranski stezi je prižvižgal navzgor Jožko. Cez rame mu je visela svetla trobenta. Vaditelj mu je namignil m Jožko jo je nastavil na usta. V jasen popoldan je zazvenel klic, odjeknil od bližnjih hribov in se izgubil v daljavi. Od vseli strani ßo prihajali naraščajniki. Ko je vaditelj videl, da so vsi na vrhu, je pokazal stezo in z lahkimi koraki so odšli navzdol, veselo žvižgajoč.
Steza se je razmaknila v kolovozno pot, ki je nenadoma izginila v zelenih travnikih. Ob gozdu je žuborel potok, zarase* z vrbami in jelšami. Tam, kjer so prišli Orliči Iz gozda, 1c tekel čez pot, se zamaknil za hip v gozd, nato se pa nenadoma zasukal in zašumel čez travnike, kjer je izginil med zelenjem-Travniki so se razgrinjali čez vso dolino, le tam nekje ob stran je rjavelo par njiv. Tam, kjer potok zavija, se razdeli dohna v dve strani. Ena stran se je zarila v strme gozdove pod kata'
rinske hribe in Jeterbenk, druga stran se je pa razmaknila izpod hribov in se razlila v savska polja. Ob začetku te doline je vzrasla zemlja v zelen grič, na katerem se je smehljalo par hiš s cerkvico.
Na griču je zapel zvon in povabil k litanijam. Slovesna pesem je izzvenela v veselo pritrkovanje.
Ivan se je umil v potoku. Vaditelj je priganjal in med zvenečo pesmijo Jankove trobente so hiteli čez travnike. S hitrim korakom so se vzpeli v hrib, hitro se upehali in obstali sredi pobočja. Posedli so o*b stezi in se razgledali čez doiino,
V gozdu onkraj travnikov se je oglasilo vriskanje.
»Draveljčani!« so vzkliknili naraščajniki in Jožkova trobenta je zazvenela v orlovski klic. Iz gozda je odgovorila troblja, zapela v rezko višino in se umirala v krepko koračnico. Vedno jasneje in jasneje je pela, nato je nenadoma planila v zvonek akord in utihnila. Draveljčani so stopili iz gozda in z glasnimi klici pozdravili tovariše.
Skupaj so odšli mimo par hiš do cerkve. Vstopili so. Objel jih je hladen vzduh. Pred oltar je pravkar stopil star duhovnik in s trudnim, počasnim glasom molil litanije. Izpred oltarja je zadišalo kadilo in se v oblakih razlilo po cerkvi.
Po litanijah so se zrinili vsi naraščajniki prav do zadnjega v zvonik. Tolkli so nekaj časa po zvonovih, dokler se cerkovniku ni zazdelo, da prav za prav ne znajo pritrkavati. Spravil jih je počasi iz zvonika in jim obljubil, da bodo drugič pritrkavanje nadaljevali.
Orliči so odšli okrog cerkve. Na zapadni strani so le za hip pogledali k Petelincu in k Sv. Katarini, a proti Savi in Kranju so se zazrli z vsem hrepenenjem mlade duše. Ugibali so, kje je Sv. Jošt, in ko so ga našli, so obujali ob njegovi sliki spomine s šolskega izleta.
Iz sanj jih je zbudil vaditeljev glas.
»Lepo je!« so dejali in odšli v vas.
Med hišami sredi vasi je zelenela trata. Vaditelj je prinesel iz bližnje hiše skledo kuhanih krhljev in suhih hrušk in jo Postavil na tla. Orliči so polegli okoli nje. Prvi so mlasknili z jezikom in hoteli kar zajeti. Pa ni šlo. Vaditelj jih je zadržal. Šele na njegovo povelje so začeli. Dobro jim je teknilo in Pustili so prazno skledo.
Ob hišah se je nabralo nekaj ljudi. Vaditelji so poveljevali Uastop in Orliči so izvedli kar na trati proste vaje, Draveljčani so se pa poizkusili s skupinami.
Na kamen, ki je stal ob hiši, je stopil Tonček.
»Deklamiral bo!« je	zagorelo v Ivanu.	»Čakaj!«
Postavil se je tesno	predenj in se mu	zagledal v	obraz.
Tonček je z&čel z močnim glasom in gledal čez ljudi nekam dol	v dolino. Ko je pa ujel z očmi Ivana,	se je mešal	in nič
več	mu ni šlo. Ves rdeč	kot rak je stopil	s kamna in	izginil
v gruči. Vseeno ga je pozdravilo ploskanje, a nihče ni vedel, ali v priznanje, ali v zasmeh.
Odšli so iz vasi.
»Štafetni tek bomo tekli!« so razložili vaditelji in peljali Orliče na široko stezo. Razvrstili so se, Ivan je stal tik ob Tončku.
»Ali jih bomo premagali?« je začel Ivan.
»Seveda!« je vzrasel Tonček,
Tisti hip je počil plosk. Tonček se je vzpel in se pognal s hitrimi koraki po stezi. Nato je šlo kot bi trenil. Sem in tja so se čuli navduševalni klici, ki so proti koncu bolj in bolj rasli in naposled zahrumeli v zategnjeno vriskanje. Dravelj-čani so zmagali.
»Nismo se prav razvrstili!« je dejal Ivan in tolažil tovariše. Takrat je stopil iz gruče članov draveljski vaditelj in naznanil, da bodo tekli še enkrat.
Hipoma so se razvrstili. Tekli so v tišini, da so se čuli nagli koraki in hitro sopenje. Zadnji je tekel Tonče. Par korakov hitrejši od nasprotnika je bil. Ko je pritekel do člana v sredini tekališča, se ga je oklenil krog nog in bruhnil:
»Zmaga!« — — —
Odgovorilo mu je ploskanje z vseh strani.
Med glasno pesmijo so odšli z griča. Ivan se je nagnil k Tončku:
»Ali si še hud?«
»Nič več. Saj je vse tako lepo!« —
In zažvižgal je in poskakoval po strmini navzdol.
Solnce je lezlo niže in niže in ko so stopili iz gozda v vas, je bila polovica polja v mraku. Gore so še gorele v rdeči luči in redki oblaki so krvaveli v večerni zarji.
R. Trnovčan:
Zimski dan.
Čez brda zelena in loq	Utihnil je radosten glas,
iztegnil mogočni je Bog	med snegom se skrila je	vas
belo roko.	prav kot da spi.
Psi7 v biserih polja bleste. Otrok je zazrl snežni cvet, Po poti kraguljci zvene,	zagledat se v beli je svet
sani pojo.	in vanj strmi.
Jaz pa pojdem na Gorenjsko!
Jaz pa pojdem na Gorenjsko, pa pogledam pod Triglav, če Matjaž še vedno sanja, če bo večno v skalah spal.
Pisano je, da zbudi se in da izpod gore plane, da nam dneve spet razjasni in krivico težko z mane.
A v našo zemljo noč je legla, Matjaža pa iz gore ni, zato pa pojdem na Gonnjsko pogledat, če se kdaj zbudi — — —
Na straži.
Ob stražnih ognjih molčimo vzravnani v m rakovih ob gozdnih temah. Iz polja se vzpenja pošastno kot strah in mi v senco temno strmimo.
Tu za gozdovi so naše poljane, z vasicami belimi vse posejane, od jasnega solnca so razsvetljene, od pesmi domače blagoslovljene.
O mi ne damo solnca naših dni, o, mi ne zrušimo belih svetišč I Mi le gradimo iz trdih zemha, domove gradimo čez širna polja, domove za našo in božjo časi, domove za našo in božio besedo.
S pesmijo tiho z domačih ognjišč smo sklonjeni k delu za krepko rast:
Z enim očesom smo beli z dar ji,
Z drugim ob ognjih smo bdeči stražarji.
Iz dalj meglenih se bliskajo teme.
In kakor je vsak izmed nas ves stražar: ob naših se prsih razbije vihar 1--------------
A. B.:
Novo leto orlovske mladine.
Narava sanja pod belo odejo.
Zagorele so ledene sveče v gozdu, ko je zahajalo solnce v svoj zlati grad. Poslalo jim je zadnji pozdrav v tem letu — rdeči poljub. Tudi bela odeja je zažarela v vijolični barvi, tihe ;smreke so v polsnu upognile svoje vrhove: vse je 'bilo v pričakovanju. Mirno so se užigale zvezde na nebu; druga za drugo in zasanjale.
V vaškem zvoniku je bila ura polnoč. Vsa narava je krepko zadihala v novoletno jutro ...
Da, staro leto je odromalo v neskončnost, mi pa smo veseli, da nam je Bog dal zopet novo knjigo, katero moramo popisati. Naj Jezus in Marija blagoslovita to delo in obilno pomnožita svoj blagoslov.
Svoje duše dvignite k Bogu, naj ne bodo vaše misli vedno na tej zemlji. Kratka je naša pot. Morda še ena doba, kakor smo jo preživeli in stopili bomo v večno novoletno jutro. Stopite v duhu večkrat v to domovino, kjer boste živeli v luči ljubezni in veličastvu svojega Boga.
Bodite v tem novem letu prav njegova lastnina. Bodite zvesti Njemu, ki bo nekdaj vaša luč, ljubezen in domovina. Vsi vaši dnevi naj bodo novoletni prazniki, vsak dan znova prinašajte svoje darove svojemu angelu, da jih pokloni v večnosti z vami vred pred božji prestol.
Bodi pozdravljen naš mladi rod!
Trepur:	v
Žalostno poglavje.
Bilo je v nedeljo pred večernicami. Naraščajniki so se zbirali v telovadnici in čakali vaditelja, ki ga danes izredno dolgo ni bilo. Med tem časom so se podili po telovadnici« nekateri so pa delali razne vaje na orodju, Pri drogu sta bila Jeranov Matijček in Kraščev Tonček. Pri neki vaji je padel Tončku lep nožek iz žepa. Dal mu ga je striček za god. 2e dolgo je bodel ta nožek Matijčka, večkrat ga je ogledoval io vedno bolj ga je poželel. Sedaj pa ta lepa prilika! Tonček niti čutil ni, kaj	še videl, da mu	je	padel	nož iz žepa. Matijček
se urno ozre naokrog in ko	vidi, da	ga nihče ne gleda,
skloni in nožek izgine v njegov žep.
Medtem	je ravno vstopil	v	telovadnico vaditelj, zaklical
»pozor!«, »v	red!«, »nastop!«	in	že so	.stali naraščajniki lepo
v vrsti zravnani in čakali nadaljnjega povelja. Po redovnih vajah so vadili proste vaje, tem je sledil skok v daljavo in čez palico in nato še malo orodne telovadbe. Izmed vseh naraščaj-
nikov je ta dan telovadil najbolje Jeranov Matijček, tako da ga je vaditelj vsem postavil za zgled. Ne vem, ali ga je priganjala zavest, da ima dolgo zaželjeni nožek v žepu, ali pa strah, da se kako izda. To je stalo trdno, da je on danes najbolj discipliniran telovadec. Ker je med tem časom odzvonilo tri četrti, zato je vaditelj zapovedal »pozor!«, prečital še imena telovadcev in je zabeležil odsotne v telovadno knjigo. Nato je zapovedal, naj se oblečejo. Ker je pri oblačenju padlo Krašče-vemu Tončku nekaj reči iz žepa, jih je hitro pobral in stlačil v žep. Pri tem je pa opazil, da nima nožka, s katerim je ravno pred telovadno uro obrezoval palico, torej je vedel, da Je nož prinesel v telovadnico. Hitro zakriči: »Nož mi je ukraden!« Drugi dečki ga tolažijo, naj le poišče, ga bo že še našel. Ker se je vaditelj bal, da zamude večernice, zato je poveljeval »pozor!«, »nastop!« in »razhod!«. Drugi dečki so odšli v cerkev, med njimi tudi Jeranov Matijček, le Tonček je ihteč iskal svoj nož. Pomagal mu je še vaditelj pri iskanju. Kar prikriče trije dečki nazaj, za roke vlečejo Matijčka. »Nožek smo že dobili, imel ga je Matijček. Ravno pred telovadnico je potegnil ruto iz žepa, da ;si obriše potno čelo, z rutico je potegnil nož, kateri mu je padel na tla. Mi smo takoj spoznali, da je nož Tončkov, zato ga prinašamo tu.« Osramočen stoji Matijček med njimi in se skuša opravičevati, a ni nič pomagalo. Nožek je preglasno kričal o njegovi krivdi. Vaditelj je ostro pokaral Matijčka, posebno je poudarjal, kako se je hinavsko obnašal deček, kako je pridno telovadil, samo da bi odvrnil sum od sebe in se prikupil vaditelju. Ker pa ne pride nikoli nesreča sama. zato tudi tukaj ni bila. Eden izmed dečkov pripomni, naj vaditelj preišče Matijčkove žepe, češ, prvič ni danes kradel. Res so našli pri njem še Lojzetovo škatlico za peresa in še nekaj drugih stvari, katere je vzel vaditelj, da se prepriča o njih lastnikih.
Mladega tatiča je zapodil iz telovadnice, češ, drugo bo že Še slišal. Drugim pa zapovedal, naj gredo hitro v cerkev.
Pri prihodnji telovadni uri pa je naznanil vaditelj zbranim naraščajnikom, da je odbor v svoji zadnji seji izključil Jeranovega Matijčka iz naraščajskih vrst. To pa zaradi hinavščine in tatinstva.
OQUu«it7qnpOTpiKiry*Mr**nPMnnnnnnnnnrinriiCTinnntinmnnnnnntinnQanponoDC.nnpnnnnnaDnnnnnpnnnnnnnnnnnnnnnff
Organizacija orlovskega naraščaja.
Orlovski naraščaj se deli v moški in ženski naraščaj. Moški so Orliči in Mladci, ženski Gojenke (Orličice) in Mladenke. Orliči so vsi naraščajniki do 14. leta, Mladci pa °d 14. do 18. leta. Izjemoma je lahko sprejet med Mladce tudi Orlič po 12. letu, zlasti dijak. — Enako so razdeljene tudi Oojenke do 12. leta, Mladenke od 12. do 16. leta.
Viljem Novak:
Slovo.
Medlo jesensko solnce je ogrevalo tisti nedeljski popoldan vajS, ki je tiha počivala med drevjem. Franc je hodil pred hišo, ne da bi vedel, zakaj. Težko mu je ležalo na srcu in ga težilo. Kakor da bi ne bil odločen za to pot, kakor da bi hitel nesreči naproti, tako je pogledoval s hriba po poljih, vinskih goricah in po poti na travnikih. Zbal se je zapustiti domačo hišo, zdelo
se mu je, da je ne bo videl nikdar več. ;
Molče sta hodila z materjo mimo poslednjih hiš. Vsa otroška leta so se budila pred njim, vsi lepi spomini so prihajali k njemu — kakor za slovo in v tolažbo... Gledal je svoje mlade prijatelje, ki ostanejo doma. In oko mu je prehodilo v duhu vse domače njive, vse gozdove in gorice; obstalo je na kapelici sv. Urbana in zaplavalo čez travnike v mesto. Vse se je poslavljalo od njega: mladi, solnčni dnevi, brezskrbnost in ljubezen domače strehe. Zakaj mora vse to zapujstiti, ko mu je vsako drevo in vsaka ped zemlje tako prirasla k srcu? Ali bo tudi v tujini vse tako pelo, tako toplo domače in lepo? Neznano je vstajalo pred njim in skušalo zabrisati vse mladostne slike v njegovi duši.
Vedela je mati, da mu je težko, da mu preplavlja bridkost srce in začela je govoriti. Francu se je dozdevalo, da še nikoli ni čul govoriti mater tako ljubeznivo, tako kakor ne govori noben drug človek na svetu. Zdaj je prvič zavestno doživel, da ima mater, mater dobro in ljubečo neskončno. Dobro mu je dela topla njena beseda, tolažeča in vzpodbujajoča ga.
»Tudi doma nam je težko življenje. Privadil se boš tujim ljudem in lahko ti bo živeti med njimi. Bodi pošten in ne boj se ničesar. Misli na nas in na Marijo, ki bo vedno s teboj.«
Kakor dragocenosti so padale besede v njegovo srce. ln čim bliže sta bila mestu, tem slajše mu je zvenela vsaka beseda materina, ker je vedel, da je ne bo slišal dolgo.
Kako rad bi ji zašepetal, rahlo, da bi zaslutilo koma) nfeno srce: Mati, jaz bi ostal rajši doma .. .
Ne, odločil se je in zdaj mora naprej, mora radi matere in vseh. Saj bo svidenje z domačo hišo tem srečnejše in veselejše, čim bolj je bo pogrešal.
Srce materino je prisluhnilo in slišalo neizgovorjene besede .,. Zasmilil ;se ji je Franc, videla je vso samoto in za-puščenost njegovo. Morda bi tudi ona rada rekla: Vrni se, sal ostaneš lahko doma — A rekla ni, ker mu je želela srečo . • • Ko se je poslavljala v mestu od Franca, mu je dejala »Poskusi, kako bo in nam piši. Bog bo dal.«	n
Odšla je mati po travnikih proti domu in razmišljala svoio bridkost. Franc pa je postal študent.
IV«™R&*'
■<%. -
!'M::;-: ; v
Kranjec Mihael:
Otroci z naše ulice.
Rad imam deco, neizrečeno rad, sam ne vem kako to. Z radostjo jih opazujem pri igranju, se veselim z njimi, kakor da bi bil sam med njimi. Veselim se in sem srečen, da j.h lahko gledam; o, ko bi le mogel biti med njimi, vesel med veselimi, srečen med srečnimi! Vsilil bi se med nje, ampak bojim se, da bi jih motil, ob moji navzočnosti ne bi bili otroci, kot da bi se
hoteli pokazati, češ: saj nismo otroci, kot meniš! Zato jih opazujem skrivoma, ko niti ne slutijo; kakor da bi stopil na polje poleti z neslišnim korakom; od vseh strani bi donelo petje murnov. Komaj da bi se ganil, samo dahnil bi, in murni bi se skrili v luknje, četudi bi jih prijazno vabil, jim obljubljal, da jim ne bom storil ničesar žalega, samo da jih bom poslušal in jih gledal. Ne bi se vrnili, ne bi hoteli peti. In taki so otroci. Takrat so samo otroci, ko jih nihče ne vidi; ko te zaslutijo, se potvorijo.
1.	On pa ni $el z njimi...
Medlo je sijalo solnce, kakor petrolejka, kadar dogoreva. Tudi gorko ni bilo več, komaj da je človek občutil, če je stopil iz izbe. Zjutraj je bila slana, kakor sneg je ležala po ograd h, šele proti poldnevu se je raztopila, in zemlja je bila vlažna in opolzka. Toliko se je vendar ogrela, da so otroci lahko šli ven — bosi seveda, kdo bi pa že dal obuvalo, ko še ni snega. Predpoldan so prebili v sobah, gledali skozi okno in sanjali, kaj bodo počeli popoldne. Eno so pa želeli: Da bi sijalo solnce! Sedeti v nedeljo v sobi, je vendarle prežalostno. Včasih so se ob jesenskih popoldnevih bojevali po ogradih, pot je bila vseširom prosta, saj so njive bile prazne.
E, lepo je tako bojevanje! Grude lete križem, ali malokatera zadene, ker ne leti niti do bojne črte. Zdaj prodira ta četa, zdaj oni, kričijo, vzpodbujajo drug drugega. Včasih kateri tudi kaj dobi, pa to je tako malenkostno, da bolj hrabri ko plaši.
Mihajlov Vanek je sedel za mizo, sam s sklonjeno glavo, kakor da bi premišljal o čem. Včasih mu je ušel pogled skozi okno, proti ogradom, kjer se je belila cerkev in kjer so se podili otroci. Poznal je vse in duša mu je trepetala v neznanem koprnenju, da bi bil med njimi, pa se vendar ni mogel odločiti, ali bi šel ali pa bi ostal. Mikalo ga je, da bi stekel med nje, jih vodil kakor prejšnja leta. Mar ga ne pogrešajo?
V kotu je stal brat Nacek in se oblačil površno z naglico. Dvakrat je porinil desno nogo v levo hlačnico, ko pa je doznal, da ni prav, je začel znova. Potlačil je prihuljeno kapo na glavo, še odrezal kos kruha, ko je dognal, da ni ne matere, ne Lojzeta v sobi, ga skril v žep in že prijel za kljuko, ko se je obrnil do brata.
»Vanek, ali ne greš?« je vprašal.	»Dolenjske bomo.	Tudi	Knansek	bo
prišel!« V Vaneku je zavrelo, da je že vstal zardevši in hotel nekaj vprašati, pa se je sesedel nevedoma in nehote, in jeknil, kakor razžaljen:
»Naj!«
Nacek ga ni več vabil, dasi bi ga rad; kakor da ga je razumel, ni mu zameril, tiho se je zmuznil, ko se je še ogledal in spoznal, da ga mati ne vidi. Vanek ga je videl, kako je tekel po ogradih, kako se je pomešal med prijatelje. In je sklonil glavo kakor v	bridkost	potopljeno ...
Pa so prišli ponj, vsi iz tiste ulice,	od vseh	petih hiš,	prišli	in	ga	vabili:
»Vanek, pojdi! Boš videl, kako bodo bežali. Tebe se bodo bali, ti jih boš lahko, ampak mi sami...!' Knanseka so nabili, pa je šel domov ...«
»Res?« se je začudil Vanek in že vstal razveseljen, kakor bi se spozabil in jih gledal z žarečimi očmi, svoje zveste prijatelje, on, junak, ki ga vsa ulica uboga, pred katerim trepeče pol vasi otrok.
Oni pa so kričali vzradoščeni in hiteli skozi tesna vrata. Pa je Vanek nenadoma obsedel, v obraz se mu je naselila trpkost, stisnil je ustnice.
»Ne greš?« so se prestrašili.
»Ne!«	je	dahnil in	se obrnil proč	od njih. Utihnili so in šli brez besede; niso mu	zamerili in se niso jezili	nanj, kakor bi se druge krati. Tiho
so se zgubili pobiti in otožni, slutili so, da ne more, da ne sme, zakaj, tega niso razumeli in tudi razglabljali niso.
On pa, kakor da se je poslavljal od mladosti, je vzd hnil. Dorastel je, v življenje mora. Brat mu je poiskal mesto, da se bo učil za mizarja, že jutri bo šel	in	potem .. .	Kakor v meglo	odeta je ležala1 pred njim bodočnost,
ni je videl,	ni	je poznal,	komaj da je zasanjal o njej. Z Bogom vsi lepi spo-
mini, z Bogom ti prešerna mladost, brezskrbna in brezzavestna! Takrat te človek razume, ko ti mora dati roko v slovo!
In Vanek ni šel med deco in ti mu niso zamerili, kakor da so razumeli vso veliko resnico, dasi niti sanjati niso mogli o njej. To je bilo takrat, ko je Vanek odrastel brezskrbni mladosti in je vstopil v trinajsto leto. To je bilo nekako pred adventom, dan pred vstopom v življenje. Sel bo. na njegovo mesto bodo stopili drugi, še spomnil se ga ne bo nobeden nikoli.
(Dalje.)
Sestra Anica:
Zgodba zavrženih.
Večja deklica je zvečer mašila strgano nogavico svoje mlajše sestrice. Trudna je bila in večkrat se ji je med delom hotelo zadremati. Pa ker ji je mama naročila, naj še nocoj nogavico zašije, se je krepko ustavljala spancu in srečno dokončala. V prijetni zavesti, da je bila pridna in poslušna, je legla k počitku. Kmalu je zaspala in kmalu so jo zagrnile čudovite sanje:
Nogavica, ki jo je pravkar zašila, je stala s stopalom navzgor na stolu poleg postelje. Peta, ki je bila prej na dveh mestih raztrgana, je imela dvoje temnejših marog — obe zamašeni luknji — ki sta jo gledali kakor oči in kmalu je dobila nogavica tudi glas in je pričela govoriti:
»Četudi sem le uboga, obrabljena nogavica, vendar mi bije hvaležno srce v prsih. Ti, ljuba deklica, si me s svojo marljivostjo rešila prezgodnje smrti. Ker ti ne morem drugače izkazati svoje hvaležnosti, ti hočem v zahvalo povedati povest svojega življenja. Morebiti se ti bo zdela zabavna, morebiti tudi poučna.
Tanke niti, iz katerih sem spletena, so zagledale beli dan v Severni Ameriki. Ob robu obsežnega bombaževega polja je stal posebno lep bombaževec, Intel je na vrhu mnogo rjavih sadov s semeni, ki so bila v mehki posteljci iz nežnih, belih vlaken. Solnce je vedno bolj pripekalo, bombaževi sadovi so se čimdalje bolj napenjali, luščina pa se je izsušila in rjavi sadovi so počili. Začudeno so gledala bela vlakenca solnce in svet ter so v solnčni svetlobi kazala svetlikajočo se belino. Hitro pa so prišli nekateri zamorci in so s črnimi prsti odtrgali bel bombaž, polagali ga v košare in ga odnašali v shrambo. Tam so najprej 'izbrali in ločili semena od bombaža. Stroj je stisnil bombaž v velike kocke. Te so zašili v žaklje-vino; tem velikim kockam so rekli bombaževe bale. In v eno tako balo so stisnili tudi mene, bodočo nogavico, da se nisem mogla niti ganiti. Bombaževe bale so speljali k morju in jih tam naložili v veliko ladjo. Kmalu je nastal v notranjščini ladje velik ropot, ladja se je začela premikati in je odplula na široko morje. Preplula je Atlantski ocean, prišla v Evropo, prerezala še Severno morje in se ustavila v največjem nemškem pristanišču Hamburgu. Tam so bombaževe bale iztovorili, odpeljali na kolodvor in jih natovorili na vlak in odposlali v razna mesta. Moj zaboj je prišel v ljubljansko predilnico, tam kjer stoji sedaj »Ljubljanski dvor«. Iz te predilnice je prišla že v niti spredena roba, ki jo imenujemo pavola ali bombaž (srb pamuk). Pavolo so še razdelile pridne ženske roke v majhne zavitke in motke (štrene), ki so jih poslali trgovcem. Trgovec v Celju je naročil 50 kg tega bombaža. Ta je razstavil v izložbeno okno nekaj motek, med katerimi je bila tudi tu, iz katere sem bila pozneje jaz izgotovljena. Tvoja mama jo je videla v izložbi, jo kupila in spletla par nogavic za tvojo sestrico. Toda že v prav zgodnji mladosti sem izgubila svojo sestro-nogavico. Nekoč pri pranju na potoku jo je deroča voda odnesla in nikoli več se nisva videli. Tvoja mama je iz preostale pavole spletla drugo nogavico, mojo polsestro, s katero se pa prav dobro razumeva. Dolgo sva služili tvoji sestrici, dokler se nisva strgali. Mojo sestrico je že tvoja mama zašila, a za mene ni imela več časa. 2e sem mislila, da sem pozabljena in zavržena, pa me je rešila tvoja marljiva roka. In zdaj gledam z veselimi očmi bodočnosti v obraz.«
Tako je govorila nogavica. Ko se je deklica zjutraj zbudila, je z veseljem ogledovala zašito nogavico in si je mislila: »Tudi najmanjše dobro delo ne ostane nepovmjeno.«
Bratci in sestrice) Novo leto raste v Vas! Glejte, da boste rasli v srečo in veselje božjih otrok! — Urednik Ante.
Iz življenja Mladcev in Mladenk.
Br. Zane:	V	štirinajstdnevni	šoli.
(Spomini na tečaj za vodje Mladcev.)
»Mladce bomo dobili!« je završalo pred nekaj meseci po orlovskih vrstah širom Slovenije. Razveselili so se mladi fantje-kandidati za Mladce. Ko pa jim je brat vodja povedal, da bodo morali delati izpite, se je marsikateri nakremžil, kajne, bratje Mladci? — Komaj pa se je poleglo prvo navdušenje, že so dobili vodje Mladcev povabilo, naj se udeleže štirinajstdnevnega tečaja, da najprej sami položijo izpite, da bodo potem lahko učili in izpraševali svoje fante.
Kako živo je bilo 8. novembra popoldne v Ljudskem domu, tam daleč v bajni Ljubljani. Po hodnikih vrvijo mladi fantje, lahna otožnost in plahost jim sije z obraza, v r6kah nosijo težke kovčege, hitijo z njimi v drugo nadstropje, že zopet pa se zbirajo pred veliko dvorano. Vrata se odpro, vsujemo se notri in posedemo po stolih. Malo boječe smo gledali drug drugega, saj se nismo še nikoli videli v življenju. Počasi pa se je stena med nami nižala in v enem dnevu je padla. Spoznali smo se in začelo se je bratsko življenje, ki je pač najlepši znak pravih Orlov. Videl si korenjaškega Prleka, tam od Prekmurja, v zaupnem pogovoru s čokatim Belokranjcem, tu zopet pa je zabaval lokavi Celjan zmrzlega Gorenjca, tam v onem kotu pa pripoveduje izkušen Šentjurčan svoje vojaške zgodbe, mlad fant iz Mežiške doline ga spoštljivo posluša, tam zopet se sprehajata mlad dijak in šaljivi fantč tam od Ribnice, tu zopet eleganten akademik nekaj razlaga živemu Štajercu, skratka: bratje ene družine. Hitro, nevidno tečejo urice, dnevi in tedni. Če pa je komu kaj dolgčas, ga tovariši hitro presekajo, da sta — dva kratka. Pripovedovanje, šale, zabavljice, petje..., vse se vrsti. Tako je bilo življenje v teh lepih dneh. Kaj več vam bodo povedali pa bratje vodje. Kar vprašajte jihl
Pa ne smete misliti, dragi bratje, da smo se ves čas samo zabavali! O ne! Delali smo, delali; pa še krepko! Že prej sem vam rekel, da smo se vsuli	v dvorano.	Gotovo mi ne bi verjeli, če bi napisal,	da smo	potem
vseh štirinajst dni	tam sedeli, kot štori. Pa vam tega tudi pikoli	nisem
trdil, ker bi se lagal. Laž ima pa kratke noge, pravijo-. Pssst, pssst.. d Poslušajmo rajši govornika, ki je vprav sedaj nastopil. Prijazen, rdeč gospod, nas prisrčno pozdravlja v imenu Orlovske Podzveze; bil je namreč njen' predsednik g. dr. M. Natlačen. Potem nas je g. profesor Avsenek. vodja vseh Mladcev, vpeljal v tečaj, nato pa smo eno liro prepevali-Proti večeru smo dobili človeški okostnjak, katerega smo odnesli s sebo) v Jugoslovansko tiskarno, kjer se tiska tudi »Orlič«. Tam so nas v® prav na vrh v tretje nadstropje, v dvorano, Tukaj smo potem presedeli vsak dan po 8 ur in poslušali različna predavanja. Najprej je prišel Pr0'( prijazen	gospod, zdravnik, ki nam je razlagal onega suhca,	ki smo	ga mi
ßrinesli,	zadnje dni	drugega tedna pa nas je Učil zdraviti	»zdrave« ljudi-
rug drugega smo morali obvezovati. Ta si je zlomil roko, oni si je pr® odrezal, tega je brcnil konj v trebuh, tega zopet je ogrizel stekel f>f® oni je vtaknil svoj nos v krop in se opekel, oni zopet je zmrznil, itd., it In vse to smo »zdravili«. In glej, čudo! Komaj si ga obvezal, že je bil zdr*v
in čez nekaj časa ga je že drugje ščipalo. Izvrstno nam je šla — prva pomoč. Drugi gospod proiesor nas je učil čitati zemljevide in določati strani neba, tretji gospod zopet nas je peljal zvečer na streho, tam se je skopal na dimnik in nam kazal in imenoval zvezde. Pa ne smete misliti, da smo mi drugi pa sleme jezdili, kot coprnice metlo, ko gredo na Klek. V Ljubljani ima namreč mnogo hiš ploščate strehe, da se gori lahko sprehajaš kot na cesti ali travniku. Mraz je bilo zgoraj, zato smo jo hitro pobrisali doli. Drugi dan smo spoznali, kako škodljiv je alkohol in kako koristno je opazovanje. Mladec mora vse videti, vse opaziti, kar se godi okoli njega. Potem pa nas je tisti telovadec, ki prav lepo kozolce po zraku prekucava, peljal na Stadion ih nas dve uri uril v redovnih vajahl Mladci, kaj pa vi? Dalje smo delali šotore — pa samo s kredo na tablo — učili smo se kuhati žgance, da so se nam kar sline cedile, delali smo vozle, plavali po zraku in po vodi. Pa je prišel drug gospod in nas učil govoriti z zastavicami ali piščalkami, bolj učeno povedano: morze smo študirali. Mlad akademik nas je učil skakati, tekati in hoditi. To se smejete, kajne? To so pa ptiči, še hoditi ne znajo. No, le ne bahajte se, tudi vi ne znate. Vas bo že brat vodja prijel. Drugi gospod nas je vadil v držanju telesa, tretji nam je predaval o higijeni, četrti nam je slikal zgodovino orlovstva, peti nas je mučil s psihologijo in pedagogiko, ali po domače: z dušeslovjem in vzgojeslovjem. Še mnogo, mnogo drugih reči bi vam lahko naštel in vse to se bodo polagoma učili Mladci, Bratje, ne bojte sel Korajža veljal
Zadnji in predzadnji dan pa so se nam, odkrito povedano, hlače tresle. Morali smo delati izpite. Vsak predavatelj nas je stiskal po svoje, mi smo pa odgovarjali, kar smo vedeli in znali.
V petek 19. novembra zvečer smo se poslavljali. Težko nam je bilo pri srcu, saj je bilo tako prijetno, tako veselo. Vendar dolžnost nas je klicala drugam. Videli smo hrepeneče obraze Mladcev, ki nas nestrpno pričakujejo, videli smo njihovo dobro voljo in veselje do dela, videli smo njihovo koprneče srce, ki drhti od bratske ljubezni, in z navdušenjem, polni ognja, smo se ločili v zavesti, da nas bo vedno družila vez ljubezni in skupno delo za naše brhke Mladce. —
Vesela pošla Orličic in Orličev.
»Kaj sem se Vam zameril, da ste se tako ohladili do mene. Saj sem Vam še vedno najboljši prijatelj in čakam in čakam na drobna pisemca od pridnih Orličev in Orličic.« Tako mi je tožil zadnjič v službi že osiveli nabiralnik »Orličeve vesele pošte«. Jaz sem mu seveda razložil, da imajo Mladci in Mladenke svojega novega in ne sme biti hud, da so se že tako mladi osamosvojili. Obljubil sem mu pa, da bom njegovo prošnjo povedal vsem korajžnim Orličem in Orličicam, ki bodo še naprej zvesti Orličevi pošti. —
Ivan Romanotov: Ako je to Tvoja prva pesem, Ti moram prav tiho zaupati, da mnogo obetaš. Vse sem našel v njej: obliko in idejo. Samo začetniška je v vsem izražanju in verzifikaciji. Ravnokar je prišel k meni pesnik R. Trnovčan in sem mu pokazal Tvojo pesem, pa se je nasmehnil in je dejal: Ni slaba. Bo! — Jaz se strinjam z njim. Poskušaj vedno in čitaj dobre pesnike. Non multa, sed multum! Ko mi zopet pošlješ in če bo le malo boljša pesemca, jo priobčim. Veljal?
R. K., Središče, piše: Cenjeni g. uredniki Hvala za odgovor. Oh, kako težko sem čakal »Orliča« in vendar je prišel. Bom Vam že pisal, v kaki družbi sem. Božične praznike in srečno novo leto Vam želim. Vas pozdravlja in kliče: Bog živi!	_	K.
(Zadnjič mi je bilo kar hudo, da sem Te tako trdo prijel, ker si pisal, da naj ne objavim Tvojega imena. Pa vidim, da hrasta ne premakne vihar. Le piši. Pozdrav.)
Marijanišče. Dovolite, da se tudi jaz zopet enkrat oglasim v »Orličevi veseli pošti«. Ni se še letos zableščalo pred našimi očmi v »Orliču« med »pošto« ime »Marijanišče«. Lepo je to ime, saj že samo pove, da je naš zavod izročen v varstvo naši nebeški Materi, zato je vredno, da se tudi to ime enkrat pojavi v »Orliču«. Da pa ne bo morda kdo mislil, da smo pri nas spali zimsko spanje, zato hočem povedati drugim našim bratom, ki čitajo »Orliča«, da še bedimo in da delamo z vsemi močmi za naše vzvišene cilje.
Vseh skupaj nas je 60 naraščajnikov. Pri tem pa moram pripomniti, da smo razdeljeni v dva dela. Prvo- in drugošolci so Orliči, tretje in četrtošolci pa Mladci, ozir. pripravniki. Kako veselje vlada med nami, ko nas vsak mesec obišče naš prijatelj — »Orlič«. Na njega nas je naročenih 53. S kakšno slastjo ga prebiramo, ko pride, saj nam nudi mnogo kor stnega in zabavnega. Telovadbo imamo dvakrat na teden. Kako nestrpno čakamo povelja, ko pride br. vodja potrkati na vrata in ko se zasliši glas »telovadba«, tedaj pa hitro knjige v pult in hajdi v telovadnico. Tu je šele veselje. Zadnje čase se posebno radi igramo igro »Menjavanje kompasov«, karero nam je br. vodja pred kratkim pokazal. Seveda da tud, včasi kaj ponagajamo br. vodji, toda to ni iz hudobije, ampak le iz živahnosti, toda par bolj ostrih besed br. vodje, pa smo zopet dobri. Tudi sestanke imamo vsakih 14 dni. Tu so na sporedu vedno dve deklamaciji, nato pa je predavanje. Tu sliš mo mnogo dobrega in koristnega. Omeniti pa moram še, da ima poleg tega glavnega predavanja še eden izmed nas mlajših kratko predavanje, ki je obvezno, kar pa je tudi nam zelo koristno. Po predavanju pa se vedno razvije precej dolga debata, za katero imamo vsi zlasti pa mi tretje- in četrtošolci veliko zanimanje. Sploh zajemamo iz sestankov mnogo kor stnega za življenje. — Tudi sv. zakramente prejemamo mesečno, in tudi drugače pristopamo večkrat k mizi Gospodovi. — Sedaj se pa pripravljamo za prireditev, katero bomo imeli za god našega g. ravnatelja na rojstni dan Nj. Vel. kralja Aleksandra v domači dvorani. Nastopili bodo Orliči in Mladci s prostimi in skupinskimi vajami. Dne 12. decembra smo šli na akademsko akademijo v Ljudski dom. Zelo se nam je dopadlo. Tudi prva jata je zelo dobro izvajala svojo vajo pred šotorom. Tu smo videli, da nam je telovadba res tesno združena z življenjem,
16. in 17. decembra bomo delali pripravniki I. izpit'za Mladce. Kakšno veselje vlada med nami', obenem pa tudi strah. Kako pridno se učimo. Kar veselje nas je gledati, vedno imamo kakšno vrvico v roki in se učimo vozle in drugo. Toda upamo, da pridemo »per aspera ad astra« — po trnjevi poti do cilja. Moramo se prej nekoliko žrtvovati, da dosežemo svoj cilj, — da postanemo Mladci. Tedaj bo šele vladalo med nam, veselja, saj bomo urejeni po jatah, telovadili bomo več in tudi težje vaje bomo delali, kar se spodobi za Mladca — saj on se mora pri Mladcih razviti v krepkega, duševno in telesno krepkega fanta-Orla.	Pripravn k-Mladec.
Narašča jski dan na Zaplazu. — Večkrat smo čuli mi Orliči iz Št. Vida, kako prirejajo Orli in Orlice razne izlete. Tudi nam se je izpolnila ta že dolgo gojena želja. Vsi smo nestrpno pričakovali dneva, ko bomo šli na izlet na slovečo božjo pot Zaplaz na Dolenjskem. Mesec dni prej smo se naučili zelo lepe vaje, skupino in mlade junake, Naprosili smo dva voza, katera srro zelo lepo ovenčali. Na vse zgodaj zjutraj smo se zbrali pred orlovskim domom. Kmalu pride voznik. Hitro se vsedemo na voz, voznik požene konje, v naš h srcih pa se vzbudi veliko veselje, da vsi glasno zaukamo. Med potjo smo videli mnogo lepega in veselega. Ob 9. uri pridemo na Zaplaz. Tu so nas sprejeli z velikim veseljem. Najprej smo bili pri sv. maši. Med mašo je bila lepa pridiga. Nato se je vrš la na velikem prostoru telovadba. Najprej smo nastopili Orliči iz Št. Vida. Izvajali smo proste vaje. Za nami so nastopil' Orliči iz Zaplaza in bližnje okolice. Izvajali so zelo gibčno. Nato je govoril Ivan Lavrih dolg govor o orlovstvu. Po govoru smo nastopili zopet mi. Igrali smo mlade junake. Ko smo izvršili mi, je nastopilo zopet 11 Orličev iz našega odseka. Delal', so skupino. To je vsem najbolje dopadlo. Telovadbo je zaključilo 10 članov, ki so delali skupinske vaje. Veseli smo se vrnili domov in dal Bog, da bi
jih še mnogo dočakali. — Lavrih Ivan. (Šentvidski Orliči se prav posebno odlikujete in skušajte le, da boste vedno bolj napredovali.)
Trbovlje. — Večkrat so mi hodile misli po glavi: Dobro bi bilo, če bi tudi jaz kaj napisal,	kako se	i. amo pri nas. Mladcev nas	je	16.
Nekateri se učijo kako obrt,	drugi so	pa v službi pri rudniku. Nikar	se	ne
jezite, če Vam povem, da ne pridejo na nobeno vajo vsi skupaj. Na »Orliča« smo skoraj vsi naročeni in ga radi prebiramo. Pred dvema mesecema smo dobili knjižice »Prvi izpit za Mladce«. Nekateri se radi učijo, drugi pa nimajo časa, ali se jim pa nič ne ljubi. Telovadno vajo imamo dvakrat na teden, sestanek pa enkrat. Sedaj se učimo in pripravljamo za akademijo, ki jo bomo imeli, pa še ne vem prav, kdaj. — Gotovo bi tudi o meni radi vedeli, kakšen Mladec sem.	Hodim	že 7 let k telovadbi. Imam tudi	tri
bratce Orliče. Za prvi izpit	se pridno učim. Tudi »Orliča« dobivam	in	ga
rad čitam. Mislim, da ste zadovoljni z menoj. — Prosim, denite to pismo na Veselo pošto, drugače se ne bova lepo pogledala, ko prideva skupaj. Rog živi!	Kotar	Josip.
Ravnokar sem se udeležil pri naših vrlih dijakih prvega izpita za Mladce. Da ste jih videli, kako so jim žarela lica, kako so lepo odgovarjali, znali so gladko pesmi in zakonik Mladca. Vozli so jih malo zamujali, pa so jih tudi prav napravili. Torej ne se bati izpita; to je najlepši orlovski izpit do sedaj in le z veseljem na učenje. — Ti mi zelo ugajaš, ako'hočeš izvedeli za moje mnenje. Sedaj, upam, da se mi ni treba bati Tvojega srečanja? Bog živi! — Ante.
Br. Teol.:
Orlič-strežnik.
Gotovo ni med vami, mladi Orliči, nikogar, ki ne bi iz srca rad stregel pri sv. maši. Saj res ni lepše in bolj častne službe, kakor je služba strežnikova, ki ga z latinsko besedo imenujemo tudi ministranta.
Poznamo mnogo odličnih mož, visokega stanu, ki so zelo radi ministrirali. Morda je komu izmed vas že poznan veliki in slavni vojskovodja Sobieski. Ta je rešil mesto Dunaj pred Turki. Sovražniki so pridrli že skoro prav do mesta. Ravno so se pripravljali na zadnji napad da bi mesto zavzeli in kruto opustošili. A načrte jim je prekrižal pobožni vojskovodja Sobieski, ki se je pripravil na boj s tem, da je stregel mašniku pri sveti daritvi, ter pri tem goreče molil in prejel z vojaki sv. obhajilo. Nato je šel navdušen v boj s četo vojakov. Z božjo pomočjo je junaško zmagal, čeprav je bilo Turkov mnogo več. Turki so sramotno zbežali in se niso več prikazali.	'	,	,
Enako je tudi	ogrski kralj	Matija rad opravljal	to odlično službo m
tako lepo pokazal,	da tudi kot	kralj ni nič pred Njim, ki	je mnogo več
kot vsi kralji sveta. Dobro je vedel, da pride pri sv. maši na oltar sam Bog, najvišji kralj.	— Lahko bi	vam navedel še več	lepih	zgledov. Toda
vem, da se gotovo	ne boste sramovali streči pri sv.	maši.	Saj tudi dandanes vid.im.o večkrat odlične gospode iz raznih stanov, ki	mini-
strirajo. (V Parizu sem videl profesorje, ki so stregli pri sv. maši. Op. ur.)
Služba strežnikov je pa tudi zelo častna. Duhovnik in strežnik sme postati le moški. V starih časih so smeli streči le odrasli mladeniči, ki so se pripravljali že na duhovski poklic. Šele pozneje je^ papež^ dovolil, da smejo ministrirati tudi pobožni in pridni dečki. S tem je sveti oče na posebno časten način želel pripeljati otroke k božjemu prijatelju otrok — k Jezusu. Gotovo, z duhovnikom stopiti pred oltar, z njim izgovarjati svete molitve, mu pomagati pri daritvi in biti tako blizu našega Zveli-čarja — to je visoka čast. Dobri Bog tudi posebno ljubi tiste, ki mu iz ljubezni pobožno strežejo, in jim da veliko milosti. Zato pozabite male težave in premagovanja, ki so s to službo združene, ko se morate na pamet naučiti latinskih molitvic in če morate bolj zgodaj vstati m hodite radi streč duhovniku!
Orličeve uganke.
Rešitev ugank v 4. štev.
P	1	o	h	a	
r	o	P	a	r	rt >
r	a	1	i	c a	Popla
s	n	a	h	a	
r	a	v	a	n	
2. Dvakrat da, kdor hitro da.
3. Operni pevec.
4. Trava, trata.
Prav so rešili: Fr. Modrinjak, Fr. Domanjko, J. Vovk, M. Matjan, Fr. Oven, J. Pleteršek, Franc Bolhar.
Nagrado je prejel: Fr, Oven, “	Dravlje 76.
Najpočasnejša dirka z avtomobilom.
Avto vsi poznate. Slovensko ime zanj je: samodrč, kakor je za aero-plan, ki leta po zraku: samolrč. No pa so si priredili v Parizu dirko z avtomobili, kateri bo vozil najpočasneje. Ob določeni uri so bili vsi na mestu. Dirka se je začela. Kako so je bili veseli otroci, ki so komaj koracali ob mamicah, pa so bili hitrejši kot avto. In kdo je dosegel rekord. Neki ogromen avto, ki je potreboval eno uro vožnje — okrog enega samega krompirja.
Najpridnejše naročnice „Orliča“.
Agitacija za »Orl.ča« pridno napreduje. Jesenice so naročile novih 58 izvodov, prej jih je bilo 109 in Orličice same tudi 30 izvodov. Vsa čast jeseniškemu vaditelju naraščaja! Mokronog, Rakek, Stara Vrhnika so dv.gnili za 10 izvodov prejšnje število. Naj sledijo še drugi odseki! Ob novem letu 1927 naj vsak vodja naraščaja pridobi novih naročnikov. Saj se lahko ustanovi posebna Čebelica za »Orliča«, nekak Šparovec za naročnino. Kadar bodo naročeni Mladci do Orličice vsi na »Orliča«, tedaj bo vladal sveži orlovski duh v naraščaju. Odseki brez »Orl ča« zganite se! — Danes priobčujemo krožke Mladenk in Gojenk: Središče 43, St. Vid nad Ljubljano 40, Žiri 28, Maribor, Rakek, Verd 25, Ljubljana-Krakovo 22, Moste, Velike Lašče, Tržič 20.	(Dalje	prihodnjič.)
Pomnil
1. Le odločen in zaveden Orlič more pripeljati novega bratca k naraščaju.
2. Mladec spoštuje nasprotnika, a odločno odklanja njegove napačne nazore.
\7QpRTNJ/\*	Straža pred Ljubljano. — Zimski dan. — Jaz pa
V OLjUlls/A.	pojdem na Gorenjsko! — Na straži. — Novo leto
orlovske mladine. — Žalostno ‘ poglavje. — Organizacija orlovskega nara-ščaja. — Slovo. —• Otroci z naše ulice. — Zgodba zavrženih. — Iz življenja Mladcev in Mladenk. — Vesela pošta OrliČic in Orličev. — Orlič strežnik.
»Orlič«, glasilo orlovskega naraščaja, izhaja vsak mesec. — Izdaja ga Društvena nabavna zadruga v Ljubljani, Ljudski dom (Rasberger). — Uredništvo in upravništvo: Ljudski dom, Ljubljana. — Naročtiina za odseke, ki naroče vsaj 20 izvodov pod skupnim zavitkom, 8 Din letno, za vse druge 12 Din. — Urednik: A. Kordin, Marijanišče, Ljubljana. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.