izvirni znanstveni članek	UDK 321,64:327(450:437)"1918/1939"
prejeto: 2005-10-20
"ČEŠKOSLOVAŠKO-ITALIJANSKA MALA VOJNAM. MEDNARODNE RAZSEŽNOSTI PRVEGA TRŽAŠKEGA PROCESA IN REAKCIJE NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Borut KLABJAN
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Avtor se v članku posveča manj znani plati prvega tržaškega procesa, ki Ima v zgodovini In zavesti primorskih Slovencev prav posebno mesto. Tale dogodek je bolj kot vsi ostali, ki so zaznamovali represivno politiko italijanske oblasti v obdobju med svetovnima vojnama, presegel lokalne meje. Svetovno časopisje je podrobno sledilo dogodku. Še najbolj pogosto so o tem pisali na Češkoslovaškem. Tam so bile reakcije še najbolj ostre. Procesu so sledili tudi uradni predstavniki tujih držav in njihovo mnenje je bilo do sedaj še neznano. S pomočjo svetovnega tiska iz takratnega obdobja in gradiva iz praških arhivov ter iz arhiva nemškega zunanjega ministrstva avtor dopolnjuje sliko o dogodku, ki je na mednarodni ravni najbolj prispeval, da se je v času med svetovnima vojnama govorilo o stanju "jugoslovanske manjšine" v fašistični Italiji.
Ključne besede: prvi tržaški proces, Češkoslovaška, Italija, fašizem, Trst, Primorska, Slovenci v Italiji, mednarodna
javnost, mednarodna politika
"piccola guerra cecoslovacco-italiana". le dimensioni internazionali del PRIMO PROCESSO DI TRIESTE e le reazioni
in cecoslovacchia
SINTESI
Nel suo artlcolo l'autore si dedica al risvolto meno conosciuto del primo processo di Trieste che occupa un posto di primo piano nella storia e nella coscienza degli sloveni del Litorale. Questo avvenimento, piu di tutti gli altri fatti che segnarono la politica repressiva dell'Italia nel periodo tra le due guerre mondiali, oltrepasso i confini locali. La stampa mondiale segu) il processo con profondo interesse. Gli articoli piu frequenti venivano pubblicati in Cecoslovacchia, dove le reazioni furono fra le piu dure. Il processo fu seguito anche dai rappresentanti ufficiali dei paesi esteri e le loro opinioni sono rimaste finora sconosciute. Con l'ausilio della stampa internazionale del tempo e grazie al materiale raccolto negli archivi di Praga e negli archivi del Ministero degli esteri tedesco, l'autore completa il quadro storico di quell'avvenimento che a livello internazionale contribu) affinché nel periodo fra le due guerre mondiali si parlasse della situazione della "minoranza jugoslava" nell'Italia fascista.
Parole chiave: primo processo di Trieste, Cecoslovacchia, Italia, fascismo, Trieste, Litorale, sloveni in Italia, opinione
pubblica internazionale, politica internazionale
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
UVOD
Prvi tržaški proces, usmrtitev štirih mladeničev, dolgoletne zaporne kazni, protislovenska politika fašističnega Rima in vse, kar ji je sledilo, so danes po petinsedemdesetih letih še vedno aktualne teme. V časopisju se ciklično pojavljajo polemike o tem, da so bili ustreljeni antifašisti zgolj teroristi, banditi oziroma z druge strani mučeniki, junaki, žrtve. Razprava se ne misli neposredno ukvarjati z interpretacijami, ki jih danes različni krogi ali posamezniki dajejo predstavljenemu problemu, temveč želi biti strokovna obogatitev vedenja o dogodku, ki je zaznamoval življenje primorskih Slovencev in ki s svojo simboliko še danes povezuje in razdvaja.
Prvi tržaški proces je pojem, ki se je uveljavil zlasti v slovenski javnosti in označuje proces proti skupini upornikov, ki so se z nasilnimi dejanji uprli asimilacijski politiki fašizma, ki jo je ta začel izvajati bolj ali manj dosledno od samega nastopa dalje. Proces se je začel 1. septembra 1930 v Trstu, trajal je le pet dni in se zaključil s streli na bazoviški gmajni, kjer so usmrtili štiri obtožence.
Zgodovina prvega tržaškega procesa do danes še ni bila dokončno raziskana. Zelo prodorna so nedvomno dela Milice Kacin Wohinz, ki je v svoji knjigi Prvi anti-fašizem v Evropi posvetila precej prostora dogajanju okrog procesa, ali pa njeni članki, ki so leta 1980, ob petdeseti obletnici ustrelitve, izšli v nadaljevanju v Sobotni prilogi časopisa Delo. Prav tako pomembna je študija Jožeta Pirjevca, ki je izšla v tržaški reviji Qualestoria Pagine di storia deH'antifascismo sloveno. I fucilati di Basovizza del 1930 oziroma v reviji Quaderni z naslovom Basovizza 1930 in v slovenščini v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja. Temu vprašanju sta se posvetila tudi Lavo Cermelj v knjigi Slovenci in Hrvati pod Italijo in Milan Pahor, zlasti v članku, objavljenem v Jadranskem koledarju ob 50. obletnici ustrelitve Bazovica 1930-1980. Iz memoarskih del sta pomembni pričevanji Bazoviški spomenik Veko-slava Spangerja in Cermeljevi Spomini, čeprav se ti nanašajo na obdobje dvajsetih let. Prav tako tudi delo Uporna mladina, Milka Skrapa. Dragoceni so tudi spomini Draga Žerjala, ki jih je Aleksej Kalc zbral v knjigo Spomini in razlage, za našo specifično temo pa predvsem knjiga, ki je izšla že leta 1931 na pobudo J. Goričarja, Bazovica. 6. IX. 1930, Odmevi tržaškega procesa v inozemskem časopisju, ki vsebuje številne članke, ki jih je tuje časopisje posvetilo tržaškemu procesu.
Navedene raziskave temeljito prikazujejo upor Slovencev in Hrvatov proti fašistični politiki; opisane so
številne akcije, sabotaže, atentati in nato aretacije, ki so jim sledile. Tudi sodna obravnava pred Posebnim sodiščem za zaščito države (Tribunale speciale per la difesa dello stato) je podrobno obdelana.1 Zato razprava teh vprašanj ne bo znova odpirala; omenjena in uporabljena bodo, če bodo koristna za razumevanje ožje teme raziskave.
Ostaja vsekakor še vrsta odprtih vprašanj: zanimivo bi bilo npr. preveriti, kako je slovensko prebivalstvo pokrajine reagiralo na proces in obsodbo. Obenem bi bila koristna tudi primerjava z italijanskim delom v Trstu in na Primorskem živečih ljudi. Ali pa, koliko so streli na bazoviški gmajni prizadeli politično elito v Ljubljani in Beogradu. Nerazrešenih vprašanj je še precej. Raziskava bo poskušala zapolniti eno izmed vrzeli; posvetila se bo mednarodnim razsežnostim procesa s posebnim poudarkom na reakcije, ki jih je ta sprožil na Češkoslovaškem. Poleg Goričarjeve publikacije tudi Spanger posveča v svojem Bazoviškem spomeniku pred zaključkom nekaj strani vprašanju Kako je svet sodil, to pa je tudi vse. Tam navaja več evropskih časopisov, ki so se ukvarjali s procesom, kar predstavlja nedvomno zanimiv pregled. Vendar je treba - glede na pomen, ki ga je imel proces za Slovence, ki so v obdobju med svetovnima vojnama živeli v Italiji, in na odmev, ki ga je imel v evropski javnosti - Spangerjeve navedbe dopolniti in podrobneje analizirati.
Vprašanje, kako je svetovno in češkoslovaško časopisje obravnavalo dogodke, pa je samo prvi del raziskave. Drugi del sloni na analizi arhivskega gradiva. Na podlagi tega bo raziskava poskušala prikazati, kako je mednarodna diplomacija gledala na sodno obravnavo in na izvršitev obtožbe 6. septembra 1930. Kako so tuji diplomati gledali na dogajanje v Trstu do sedaj ni bilo popolnoma jasno. Pregledano gradivo je iz arhiva zunanjega ministrstva Češke republike, iz češkega narodnega arhiva in iz osebnega arhiva bivšega češkoslovaškega predsednika Tomaša Garrigue Masaryka, ki ga hrani istoimenski inštitut v Pragi. Da bi bila slika popolnejša, je raziskava dopolnjena še z dokumenti iz arhiva nemškega zunanjega ministrstva in iz zbirke dokumentov italijanske diplomacije Documenti diplomatici italiani.
ČEŠKOSLOVAŠKE POVEZAVE S TRSTOM
Trst je bil v prejšnjih desetletjih zelo pomemben za ozemlja, ki so se po prvi svetovni vojni združila v Češkoslovaško republiko, tako z gospodarskega kot s političnega gledišča. Že v času habsburške vladavine se je prodirajoči češki kapital posluževal tržaškega pristanišča za poslovanje s svetovnimi tržišči. Znotraj državne uprave ali v zasebnih podjetjih so v Trstu službovali
1 V knjigi Aula IV (1976) so obdelani vsi procesi, ki jih je obravnavalo Posebno sodišče.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
češki posamezniki. V mestu so imeli svoje organizacije, kot npr. Cesko besedo, in Trst je predstavljal za Cehe (v manjši meri za Slovake) okno v svet. Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku novih držav se je splošni okvir nedvomno spremenil, vendar se je sodelovanje med Trstom in srednjeevropskimi sosedi nadaljevalo.2 Med temi je novonastala Češkoslovaška republika zavzemala vidno mesto.
Jeseni 1918, ko je država dvoglavega orla naglo razpadala in je bilo stanje precej nejasno, so za red v Trstu skrbeli češki in slovaški vojaki, ki so bili takrat do pred kratkim v avstro-ogrski vojski. Na uniformah habsburške vojske so imeli pripete belo-rdeče trakove ali kokarde. To je bil njihov razpoznavni znak. Do prihoda guvernerja Petittija di Roreto in italijanskih vojaških enot, 3. novembra 1918, so imeli nalogo preprečevati rope in vandalska početja. Ko je guverner prevzel oblast v mestu, je najbolj zaslužne posameznike tudi posebno odlikoval (Romano, 1968, 24, 25). V naslednjih letih so se prek Trsta vračale v domovino t. i. legije, enote čeških in slovaških prostovoljcev, ki so se med vojno, pod vodstvom M. R. Stefanika, vojskovale na strani zahodnih zaveznikov. Prav zaradi ustanovitve češkoslovaških prostovoljnih enot na strani antante, ki so se nato v Sibiriji spopadle tudi z boljševiško rdečo armado, so lahko češkoslovaški predstavniki na mirovni konferenci v Parizu sedeli za mizo zmagovalcev.3
Gospodarske izmenjave med Italijo in Češkoslovaško prek Trsta oziroma uporaba tržaške luke s strani češkoslovaških oblasti so v prvem povojnem obdobju kazale na rastoče sodelovanje med državama.4 Podonavje je bilo eno izmed območij, na katero si je želel Rim razširiti svoj vpliv. Zato je imela Češkoslovaška v geopolitični ureditvi "nove Evrope" pomemben položaj: na eni strani je bila vezana na Italijo, ki je med antantnimi silami prva privolila k ustanovitvi češkoslovaških legij in
jih vojaško podprla (Leoncini, 1978). To je bilo spomladi leta 1918 pomembna strateška poteza (Valiani, 1966, 400). Skupna borba proti Habsburžanom je bila v naslednjih letih pomemben faktor sodelovanja ali na politični ali na vojaški ravni.5 Čeprav je povojna retorika o pohabljeni zmagi, "vittoria mutilata", nekoliko oddaljila Italijo od njenih vojnih zaveznikov, je ta izšla z mirovne konference kot zmagovalka, ki je hotela odigrati vidno vlogo v ožjem krogu evropskih velesil. Zaradi tega je hotela Češkoslovaška biti z Italijo v čim boljših odnosih. Na drugi strani so bili češkoslovaški politiki odvisni od sodelovanja z južnimi Slovani, ki pa so za Italijo predstavljali enega izmed največjih nasprotnikov.6 Italijanski zunanji minister Sonnino je že med vojno nasprotoval ustanovitvi skupne države južnih Slovanov. Trenja med Kraljevino SHS in Italijo so se nadaljevala tudi po vojni in niti Rapalska pogodba leta 1920 ni dokončno normalizirala medsebojnih odnosov. Obenem je Masarykova republika skupaj s Kraljevino SHS in z Romunijo tvorila pomembno politično zvezo, znano pod imenom Mala antanta, in v medvojnem obdobju predstavljala temelj ureditve, ki je izhajala iz versajske mirovne pogodbe. Čeprav je včasih prihajalo do nesporazumov, so države med seboj sodelovale na političnem, kulturnem in gospodarskem področju.7 Na mednarodni ravni so se naslanjale na Francijo in ji obenem zagotavljale strateško premoč v srednji in južnovzhodni Evropi.8 Italijani pa so od samega začetka videli to zvezo kot sredstvo francoskega nadzora v po-donavsko-balkanskem prostoru, ki so ga v Rimu imeli za svoje interesno območje, zato je bil eden izmed ciljev aktivnejše, agresivnejše zunanje politike.
Tako je Češkoslovaška z zunanjim ministrom Edvardom Benešem na čelu večstransko razvijala svojo politiko in nemalokrat poskušala posredovati med Italijo in Jugoslavijo. Zaradi svoje preteklosti in nepretrganih sti -
2	O propadu habsburške monarhije glej npr. Valiani, 1966; Fejto, 1990 in Zeman, 1961.
3	O pariški mirovni konferenci glej med drugim Macmillan, 2003. Za vlogo, ki jo je imela Češkoslovaška v Parizu, glej Dejmek, Kolar, 2001 in Klimek, 1989. O liku Milana Rastislava Stefanika glej med drugimi Kovač, 1996, Ferenčuhova, 1999 in Kautsky, 2004.
4	V primerjavi z ostalimi državnimi enotami, ki so se prelevile iz ruševin Habsburške monarhije, je bila Češkoslovaška nedvomno v zavidljivem položaju. Začasna kriza je neizogibno udarila tudi po državi predsednika Masaryka, posledice pa so bile veliko milejše in kratkotrajnejše kot pri katerikoli drugi srednjeevropski sosedi. Čeprav se statistični podatki včasih nekoliko razhajajo, je Češkoslovaški pripadlo približno 70 % vse industrijske moči bivše monarhije. S takim potencialom je bila na ravni industrijsko najbolj razvitih zahodnoevropskih držav (Berend, Ranki, 1978, 219). O gospodarskem stanju srednjeevropskega območja glej tudi Ranki, 1983 in Teichova, 1997. Za specifični češkoslovaški primer so med drugimi zanimive še Teichova, 1994; Lacina, 1990; Lacina, Patek, 1995; Kubu, Patek, 2000 in Valenta, Voraček, Harna, 1999. Za primerjavo med češkim in slovaškim delom države glej npr. Liptak, 2000 in Rychlik, 1997.
5	Po vojni sta Italija in Češkoslovaška prirejali proslave v spomin na padle vojake. Prireditve so imele vlogo povezovati strani, zlasti vojski, ampak nesrečni poseg italijanskih enot na Slovaškem leta 1919, je od samega začetka preprečil konkretnejše kasnejše sodelovanje in pustil Franciji prosto pot. Glej npr. Hronsky, 2002.
6	Za sodelovanje v letih prve svetovne vojne med Čehi in Slovaki na eni strani ter slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi političnimi voditelji na drugi strani glej Paulova, 1968. O odnosu Italije do novoustanovljenih držav srednje in vzhodne Evrope v prvih povojnih letih glej Caccamo, 2000. Podatki so zanimivi, ampak avtorjevo mnenje se opira le na omejeno gradivo, zato so njegovi zaključki včasih prenagljeni.
7	O vprašanjih, ki se nanašajo na Malo antanto, glej npr. Vanku, 1969; Adam, 1993; Sladek, 2000; Dejmek, Kolar, 2004; lordache, 1977 in Jančik, 1999.
8	Glej npr. Hovi, 1975; 1984; Komjathy, 1976; Wandycz, 1962; 1988.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
kov ter zaradi svoje lege je Trst imel v tem kontekstu pomembno vlogo. Zato je Češkoslovaška v mestu postavila svoj generalni konzulat. Tako je lahko podrobno sledila vsem premikom, ki so se dogajali v mestu in na vsem območju Primorske. Povezanost s Trstom in pomembna vloga znotraj mednarodnih političnih povezav ter večdesetletno sodelovanje s Slovenci na najrazličnejših področjih so najpomembnejši razlogi, zaradi katerih je bil odmev prvega tržaškega procesa med Čehi in Slovaki tako močan. Zato bo razprava posvetila posebno pozornost prav temu vprašanju.
POLOŽAJ SLOVENCEV IN HRVATOV V ITALIJI, ATENTATI IN PROCES
Na ozemlju t. i. Julijske krajine je takrat delovalo več organizacij, TIGR, Orjuna, Borba itd., a čeprav so se med seboj razlikovale, so imele kot skupni cilj upreti se fašistični nadvladi in po svojih močeh eventualno prispevati k priključitvi območja k Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.9 Najbolj odločna je bila mlajša generacija, ki se ni strinjala s pasivno držo dotedanjih predstavnikov slovenske skupnosti. Združili so se v tajne skupine in organizirali več protirežimskih akcij; izvedli so več požigov šol, ki jih je italijanska država prek organizacije Lega nazionale postavljala v slovenskih in hrvaških krajih, in napadali so ljudi oziroma strukture, ki so bili povezani s fašističnim režimom. Organizirali so atentate in širili antifašistični tisk, ki je prihajal iz tujine. Predvsem tistega, ki so ga italijanski antifašisti v pregnanstvu v Parizu pošiljali v domovino.
8. aprila 1928 so izvedli demonstrativno akcijo na Proseku, v vasi nedaleč od Trsta, s požigom italijanske šole, ki je bila postavljena namesto slovenske. "Zgled za požige so dali prvi fašisti v začetku dvajsetih let, ko so zažigali sedeže slovanskih in delavskih organizacij, knjižnice, telovadnice, tiskarne in podobno, začenši z Narodnim domom junija 1920. Sama po sebi se je ponujala metoda dobesednega "zoba za zob" (Kacin Wohinz, 1990, 244). Mesec kasneje sta sledila še požiga šole na Katinari in otroškega vrtca v Tolminu. V naslednjih mesecih so se akcije nadaljevale in širile po vsem primorskem prostoru. Streljali so tudi na fašistične miličnike in na tiste, ki so z njimi sodelovali. Sledile so aretacije, ki so prizadele kompromitirane voditelje mladinskih organizacij, prisilno razpuščenih v prejšnjih letih. Nekaterim je pravočasno uspelo zbežati čez mejo. Več ljudi pa je bilo konfiniranih.
10. februarja 1930 so nekateri člani tajne organizacije Borba organizirali bombni atentat na uredništvo tržaškega fašističnega dnevnika ll Popolo di Trieste. Ena
oseba je bila ubita, tri pa lažje ranjene. Preiskava se je zavlekla in preiskovalci so preverjali vse mogoče povezave. Medtem so se atentati in požigi nadaljevali, storilce pa so sredi aprila prijeli. V naslednjih mesecih je tajna fašistična policija OVRA aretirala večjo skupino antifašistov in članov ilegalnih organizacij ter jih postavila pred sodišče.
Uvodna obrazložitev obtožnice je govorila o ilegalnem širjenju slovanskega tiska, o požigih italijanskih šol, terorističnih dejanjih proti posameznikom in proti vojaškim ter javnim zgradbam, o vohunskih in številnih drugih zločinskih dejanjih, skupno 99-ih.
Proces je imel za italijanski režim precejšen pomen zlasti zaradi dokazovanja moči svojim sovražnikom; v prvi vrsti sosednji Jugoslaviji in skupinam antifašističnih preganjancev, ki so iz tujine dvigali glas proti Musso-linijevi vladavini. Zato so ga priredili v Trstu, nedaleč od meje s sosednjo kraljevino in v samem središču pokrajine, kjer se je z raznimi atentati slovenska in hrvaška ilegala upirala dučeju. Režim si je propagandistično precej obetal od procesa. Časopisi so obveščali javnost pred procesom in podrobno poročali v dneh, ko se je proces odvijal. V sodno palačo so oblasti povabile vse konzule tujih predstavništev, ki so imeli svoj sedež v mestu z namenom, da bi tudi navzven končno dokazale, da nihče ne more in ne sme ogrožati fašizma. Takrat je bilo v mestu več tujih predstavništev in nekatera izmed njih so se sodne obravnave tudi udeležila. V arhivu češkega zunanjega ministrstva so zbrana poročila takratnega predstavnika češkoslovaške države v Trstu. Generalni konzul Vojtech Krbec se procesa ni osebno udeležil. Zaradi zdravstvenih težav se je začasno umaknil v domovino. Ko se je vrnil v Trst, pa je glede na velik odmev, ki ga je dogodek imel na mednarodni ravni, in val polemik, ki se je z njim v zvezi razvnel zlasti na Češkem in Slovaškem, začel poizvedovati o poteku dogodkov. Italijanski časopisi so bili namreč enostransko na strani fašističnih oblasti in slepo sledili novicam, ki jih je delila režimska tiskovna agencija Stefani.10 Zato da bi si ustvaril jasnejšo in objektivnejšo sliko o poteku procesa, je za mnenje povprašal tudi tuje kolege, ki so bili v tistih dneh prisotni v tržaški sodni palači.
Evropski in svetovni tisk se je že v obdobju dvajsetih let ukvarjal z zatiranjem manjšin na italijanskem ozemlju, še zlasti po prevzemu oblasti fašistične stranke.11 Takrat so časopisi več pozornosti namenjali nemški skupnosti na južnem Tirolskem, ki je bila v tistem obdobju žgoča tema v medsebojnih odnosih med Italijo na eni strani in Avstrijo ter Nemčijo na drugi strani. Postopoma pa so določeno pozornost začeli namenjati tudi "jugoslovanski manjšini", kot so imenovali sloven-
9	O imenu Julijska krajina glej Marušič, 1996.
10	O vlogi in pomenu agencije Štefani glej Canosa, 2002.
11	O stanju narodnih manjšin v Italiji glej Catterer, 1994.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
sko in hrvaško skupnost, ki je živela v okviru takratne Kraljevine Italije. Zlasti časopisje, ki je kritično gledalo na Mussolinijevo Italijo, je objavljalo novice o stanju na italijanski vzhodni meji. Jugoslovanski tisk predstavlja poglavje zase, ampak cela vrsta francoskih, angleških, nemških, čeških, slovaških, poljskih in drugih časnikarjev se je posvetila temu vprašanju. Ceški časopis Pravo Lidu je že leta 1926 izpod peresa inž. Z. S. pisal o upanju, da je preganjanje "bratov Slovencev" le zgodovina in da bodo slovenske zahteve uresničene v smislu pravičnosti (PL, 1 ). Časopis Ceske slovo pa se je teden kasneje zgražal nad zaprtjem slovanskih šol (ČS, 1), pisanje o "zatiranju Jugoslovanov" pa se je nadaljevalo tudi v naslednjih številkah. O tem so pisali tudi številni drugi evropski časopisi. Prav zaradi velikega števila takih prispevkov se raziskava omejuje le na tiste, ki so izšli tistega leta, ko se je vršil proces.
Med temi so najbolj zanimivi prispevki Georgesa Leonarda v časopisu L'Ere Nouvelle, ki so redno obveščali francosko javnost in bi pravzaprav zahtevali posebno, le temu namenjeno obravnavo. 2. aprila 1930 je v članku z naslovom Le régime de la presse pour les minorités nationales en Italie fasciste Leonard opisoval "nevzdržno stanje" slovenskega in hrvaškega tiska pod udarom italijanskih oblasti (EN, 1). Deset dni kasneje je javnost opozarjal o preganjanju slovanskega prebivalstva in pod naslovom Mesures de police et méthodes judiciaires employées contre les populations slaves našteval internacije, konfinacije in druge ukrepe, ki so prizadeli na desetine oseb. Omenja tudi puljski proces proti Vladimirju Gortanu in ostalim, ki se je zgodil leto prej, od 14. do 16. oktobra 1929. O tem piše, da je bila obsodba izvršena že naslednji dan in v največji tajnosti, da "bi civilizirani svet ne imel časa protestirati proti tako barbarskemu početju" (EN, 2). Samo dva dni kasneje je izšel Leonardov članek z zgovornim naslovom La suppression générale de l'élément slave en Italie, v katerem se avtor med drugim ukvarja s poitalijančevanjem slovanskih priimkov (EN, 3) in to nadaljuje tudi v naslednjih spisih kot npr. La chasse aux noms dans le Trentin (EN, 4) in L'italianisation des minorités yougoslaves", ki ima podnaslov 800.000 noms seront a changer (EN, 5). Ko so konec avgusta 1930 oblasti pripeljale v Trst obtožence, da bi jim sodili, je češki časopis Narodni Listy zapisal: "Na slovansko Golgoto bodo dogradili nove križe slovenskih mučenikov. Številnim obtožencem grozi smrtna obsodba" (NL, 1); in od takrat so se začeli vedno bolj zanimati za potek tržaškega procesa.
Število člankov, ki je obravnavalo stanje Slovencev in Hrvatov v Italiji je znatno naraslo v avgustovskih in zlasti prvih septembrskih dneh, ko se je Posebno sodišče za zaščito države (Tribunale speciale per la difesa dello
Stato) preselilo v Trst in se je začela sodna obravnava. Obtoženih je bilo skupno 87 oseb, kar nekaj pa jih je že zbežalo čez mejo, tako da jih je ostalo 48; iz rimskih zaporov je bilo v Trst pripeljanih le 18. Ostale zapornike, ki so sedeli za zapahi je sojenje čakalo šele naslednje leto.
Francoski Ouvre je 1. septembra, na dan začetka procesa, na koncu članka Le tribunal spécial fasciste prépare des condamnations a mort objavil telegram, v katerem so univerzitetni študentje iz Ljubljane "v imenu človeštva in pravice" klicali na pomoč proti "fašističnemu terorju" (Ouvre, 1). Isti list je par dni kasneje spet objavil apel jugoslovanskih izseljencev "vsem civiliziranim narodom," naj zahtevajo "pravično ravnanje s hrvaškimi in slovenskimi manjšinami za ohranjanje svetovnega miru" (Ouvre, 2).
Evropska javnost je namenila precej pozornosti procesu, saj je v njem videla nevarnost za destabilizacijo strateško zelo pomembnega južnoevropskega območja. Napetosti med državama na apeninskem in balkanskem polotoku je zaskrbljeno sledila vsa celina. Marsikdo je v Mussolinijevem ravnanju videl pretvezo za začetek vojne med Italijo in Jugoslavijo, ki je bila v tistih letih vse prej kot nemogoča. Francoski in češkoslovaški časopisi so bili med najbolj glasnimi pri obravnavi procesa, kajti zunanja politika Kraljevine Jugoslavije je temeljila na povezavah znotraj Male antante in v sozvočju s Parizom. Zato sta češkoslovaški in francoski tisk, ki sta v tistih letih že itak večkrat kritizirala Mus-solinija in njegovo doktrino, bila v prvi vrsti pri obrambi jugoslovanske manjšine in proti fašističnim posegom.
V dneh procesa so v mestu veljali najstrožji varnostni ukrepi. Ceški dnevnik Reforma je v članku z naslovom Podrobnosti o procesu proti Jugoslovanom v Trstu pisal, da se je v ponedeljek 1. septembra v Trstu začel proces proti 18 Jugoslovanom, italijanskim državljanom, in da so italijanske oblasti dovolile vstop v sodno palačo le trem tujim novinarjem, Nemcu, Angležu in Američanu, ter da o procesu poročajo predvsem fašistični italijanski novinarji. Časopis je v svojem opisu podčrtal, da Trst spominja na mesto v obsedenem stanju. V celem mestu je bilo na stotine fašističnih miličnikov v uniformah, karabinjerjev, policajev in detektivov. Iz Rima so prišli posebni oddelki policije, medtem ko je bilo po besedah Reforme iz varnostnih razlogov v mestu aretiranih približno 500 oseb.12 Da bi preprečili morebitne izgrede, je tržaška kvestura odredila stalno stražo pred nekaterimi konzularnimi predstavništvi, v prvi vrsti pred jugoslovanskim in francoskim, a tudi pred češkoslovaškim in pred drugimi stavbami, ki bi lahko bile tarče napadov. Bali so se morebitnih protijugoslovanskih manifestacij, ki bi se lahko sprevrgle v odkrito nasilje, še večja za-
12 "Vsi Slovani in ves protifašistični živelj so pod strogim nadzorom" (Reforma, 1).
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
skrbljenost pa je veljala za morebitne akcije slovenskih antifašistov.
Obsojenci so bili kaznovani na večletne zaporne kazni; štirje uporniki, ki so sodelovali pri bombnem atentatu na tržaško fašistično glasilo Il Popolo di Trieste, Alojz Valenčič, Franc Marušič, Zvonimir Miloš in Ferdinand Bidovec, pa so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo v hrbet. Obsodba je bila izvršena že naslednji dan na gmajni zraven Bazovice, najbrž zato, ker je bil 6. september rojstni dan jugoslovanskega prestolonaslednika. "Sodba naj bi bila torej protijugoslovanska manifestacija, tako kot so bili atentati demonstrativno opravljeni ob fašističnih praznikih. Toda režiserji procesa niso tempirali na jugoslovanski praznik izreka obsodbe, pač pa njeno izvršitev, da bi bil izziv učinkovitejši. Iz celotnega postopka se je posebej kazala težnja obtožiti Jugoslavijo in italijanski antifašizem v emigraciji" (Kacin Wohinz, 1990, 300). Režiser procesa pa je bil sam Mussolini (Kacin Wohinz, 1990, 301).
Italijanski, predvsem tržaški tisk je vsak dan posvečal veliko prostora sodni obravnavi, pa tudi tuji tisk je redno prinašal novice iz Trsta. Angleški Daily Telegraph je npr. vsak dan objavil članek o poteku sodne razprave. Novice je večinoma povzemal po tiskovni agenciji Reuter. Tudi dnevnik iz Chicaga Daily Herald je 5. septembra izšel z naslovom Mass arrests of Slavs in Italy. Dopisnik iz Ženeve je pisal, da mu je uspelo stopiti v stik s slovenskim študentom, ki je iz Trsta pribežal v Švico, da bi pri Društvu narodov apeliral proti "fašističnemu terorju".
V	naslednjih vrsticah so sledile novice o procesu, neizbežnih smrtnih obsodbah in mučenju obtožencev (DH, 1). Podobno je pisal tudi Manchester Guardian, ki pa je še bolj izpostavljal učinke na mednarodno politiko. Podnaslov se je glasil Adriatic peace in balance in v besedilu je navedeno, da je italijanska vojska premaknila 70 tisoč vojakov na mejo z Jugoslavijo (MG, 1). Tudi praški časopis Lidove Listy je 5. septembra 1930 objavil Apel jugoslovanskih emigrantov iz Italije kulturnim narodom, ki se je zaključeval z vzklikom "Ohranite svetovni mir!"13 (LL, 1). Med številnimi glasovi, ki so se dvignili iz Francije, se je oglasil tudi italijanski socialistični voditelj Filippo Turati, ki je od leta 1926 živel v izgnanstvu v Parizu in je za časopis Le Populaire pisal o tržaškem procesu (LP, 1). Odločno je obsodil Mussolinijevo vladavino in ravnanje z manjšinami znotraj italijanskih meja.
V	svojem prispevku je Turati navedel, da se vse to dogaja sredi dvajsetega stoletja, v "domovini prava", kot je sarkastično imenoval Italijo, in pred "ravnodušnimi očmi Društva narodov". Tudi nekateri drugi časniki so izpostavljali vlogo Društva narodov in njegovo nezavzetost ter neodločnost pri tem in drugih primerih, kar je v naslednjih letih bilo usodno za svetovni mir.
MEDNARODNA IN ČEŠKOSLOVAŠKA JAVNOST O PROCESU
Se bolj kot proces je v mednarodni javnosti odmevala razsodba in posledična usmrtitev obtožencev. Evropski in svetovni tisk zlasti severnoameriški je v naslednjih dneh o dogodku večkrat poročal in polemike, ki so sledile, so še več tednov polnile strani časopisov. Poljski Czas je takoj naslednji dan komentiral, da je "tržaški proces žalosten rezultat narodnih vojn" (Czas, 1). Prav tako je 7. septembra, dan po izvršitvi smrtne obsodbe, urednik socialističnega časnika Le Populaire Oreste Rosenberg prispevek Le nouveau crime de Mussolini zaključil s komentarjem - apelom - "c'est une politique d'isolement moral du fascisme qui s'impose" (LP, 2). Angleški liberalni The News Chronicle je pod naslovom Swift Execution. Dramatic climax of terrorist trial zapisal, da so streli na bazoviški gmajni "zaključili še eno obdobje v zgodovini obmejnega konflikta" (NC, 1). Britanski Morning Post je poudarjal takojšnjo izvršitev obsodbe, Manchester Guardian pa je v članku The Trieste Verdict opozarjal, da obstajajo za naglico, s katero je bila izvršena smrtna kazen, drugi razlogi kot samo "sodna ekspeditivnost" italijanske pravice, kot so poudarjali nekateri italijanski listi (MG, 2). Angleški časopis je nadaljeval z naštevanjem prošenj in protestov, ki so prihajali v Ženevo v upanju, da v zadnjem trenutku pod mednarodnim pritiskom ne bi izvedli smrtnih obsodb. Primerjal je tržaške antifašiste z Oberdankom, herojsko figuro italijanskega Risorgimenta, in zapisal, da njihov odnos do Italije ni bil prav nič drugačen od italijanskega odnosa do "stare Avstrije". V naslednjih številkah je Manchester Guardian redno sledil in poročal o dogodkih v zvezi s tržaškim procesom. Pisal je, da so jugoslovanski listi objavili samo obsežna poročila in se vzdržali komentarjev (MG, 3). The Daily Telegraph pa je 10. septembra poročal o manifestacijah in protestih, ki so se zvrstili v večjih mestih Jugoslavije, zlasti v Beogradu in Zagrebu. Izpostavljal je nerede in izbruhe nasilja s strani protestnikov, ki so kričali protiitalijanska gesla. Opozarjal je, da je stanje še vedno napeto in da so edino strogi policijski varnostni ukrepi preprečili resnejše incidente (DT, 1). Tudi na Slovenskem so se odvijale manifestacije, predvsem v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ampak oblasti so shode prepovedale in takoj posegle, da ne bi prišlo do neljubih meddržavnih sporov z Italijo.
Na Češkoslovaškem, kot piše Venkov, osrednje glasilo češkoslovaške agrarne stranke, ki je bila po volitvah leta 1929 najmočnejša stranka v državi, je javno mnenje v celoti obsodilo "fašistični uboj Slovencev" (Venkov,
13 Članek je v celoti preveden v slovenščino v publikaciji Goričar, 1931, 16.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
1).14 Številni češki in slovaški listi so radikalno obsodili ravnanje sodišča in italijanske države. Časopis Lidove Noviny je polemiziral z rimsko Tribuno, ki je proces označila za "boj civilizacije proti barbarstvu", in ji očitale, "da se je s strašno tržaško usmrtitvijo fašistična civilizacija predstavila vzgojenemu svetu tako, da ji slovansko barbarstvo res ne more zavidati". Novy Večernik je, kot številni češkoslovaški listi, napadal rasistično usmeritev italijanskega tiska in se zgražal nad njegovim pisanjem, kot npr. da so "Turki sploh edini pošten narod vzhodno od Sredozemskega morja" (NV, 1). Pod naslovom Presenetljivo pisanje italijanskega fašističnega tiska proti Slovencem in Slovanom našteva druge odlomke, ki so jih objavili v prejšnjih dneh Il Popolo d'ltalia in ostala fašistična glasila. Ceskoslovenska Republika je postavila v ospredje dejstvo, da je v tistih dneh v Ženevi zasedal Kongres evropskih narodnosti, pri čemer je imel vodilno vlogo slovenski poslanec iz Italije dr. Vilfan, in se spraševala, kakšne bodo reakcije na usmrtitve v Trstu.15 Glasilo Kramarjevih narodnih demokratov Narodni Listy, stranke, ki v preteklosti ni popolnoma ovrgla nekaterih potez italijanskega fašizma, je tokrat odločno obsodilo ravnanje Italije in obenem tudi Društva narodov ter manjšinski kongres zaradi brezbrižnosti, s katero so sledili dogodkom v Trstu. Socialdemokratski Pravo Lidu je poudaril, da je bilo za usmrtitev provokativno izbrano mesto ob meji, na drugi strani katere živijo "bratje usmrčenih". Po dolgem opisu posameznih kazni in kritik na račun Mussolinijeve politike je časnikar prispevek zaključil z ugotovitvijo, da "se bo kri nedolžnih maščevala Mussolinijevi nadvladi, tako kot vsaka velika krivica". Lidove Listy, časopis češke ljudske stranke, je nekoliko bolj umirjeno ocenjeval tržaške dogodke, a je fašistični oblasti vseeno očital pretirano strogost. Reforma je ugotavljala predvsem to, da bo ves svet obsodil usmrtitev štirih upornikov, kar je predstavljalo precej krut zaključek sodnega postopka, in zaključila, da so na tak način "Jugoslovani dobili svoje mučenike". Ceske Slovo in Narodni Osvobozeni razsodbe nista komentirala, vsekakor pa sta pisala o simpatijah, ki so jih v tistem trenutku uživali "jugoslovanski bratje" na Češko-
slovaškem. Časopis Lid je opisoval zatiralno Mussoli-nijevo politiko, s katero je "zdesetkal jugoslovansko manjšino", in poudarjal, da so slovenski in hrvaški voditelji konfinirani na italijanskih otokih Lipari, Ponza in Favignana.
Slovaški tisk je še bolj vneto napadel razsodbo sodišča: Slovenska Politika jo je označila za "strašno" in odkrito pisala, da so ves proces "zrežirali v Trstu kot ogabno in senzacionalno komedijo".15 Kot drugi časopisi iz Češkoslovaške je kritizirala italijanske kolege zaradi uporabe prispodobe o italijanski obrambi vzvišene rimske kulture proti slovanskemu barbarstvu ter članek zaključila s tem, da je italijanski strani, kot zgled civilizacije, ponudila Neronov primer. Italijanski tisk je namreč večkrat označeval Slovence in Slovane v splošnem za "krvoločne barbare", ki naj bi s svojim "balkanskim početjem" ogrožali "mogočno italijansko kulturo, slonečo na slavni, večtisočletni rimski civilizaciji". Prav verjetno tudi zaradi protislovanskih parol so se na Češkoslovaškem čutili poklicani, da primerno odgovorijo surovemu pisanju. Pisanje nekaterih italijanskih časopisov o slovanskem barbarstvu je na drugi strani naletelo na ogorčen odziv.17 Tako v Jugoslaviji kot na Češkoslovaškem je sklicevanje na slovansko vzajemnost večkrat vzbujalo v širših množicah občutke solidarnosti. Tudi med takimi, ki se niso želeli zameriti Mussolinijevi Italiji, kot npr. Telegraf, ki je izražal misli uradne češkoslovaške diplomacije, a poudarjal, da "v vsem češkoslovaškem narodu ni človeka, ki bi odobraval drako-nično kazen, izrečeno v Trstu".18 Kramarjevi Narodni Listy so postavljali v ospredje romantični ideal slovanskega bratstva in v uvodnem članku pod naslovom Vsi Slovani so danes v duhu pri Slovencih v Trstu med drugim zapisali, da je vest iz Trsta o "nezaslišani fašistični obsodbi" in njeni hitri izvršitvi vzbudila v "vsem slovanskem, kakor sploh v vsem kulturnem svetu", ogorčene reakcije. Zgražali so se nad pisanjem italijanskih listov in očitali "narodu in državi, ki se ponašata, da sta rimskega porekla", da sta izvršila "strašansko dejanje proti Slovanom" (SN, 1). Izražali so svojo popolno podporo Slovencem in sočustvovali z ustreljenimi.19 Kramar
14	Za češkoslovaško politično realnost v obdobju med svetovnima vojnama glej npr. Olivova, 2000; Karnik, 2001-2003; Valenta, Voraček, Harna, 1999. V slovenščini glej Husa (1967), ki pa je v številnih ocenah že precej zastarela, in Mannova (2005), ki je omejena na slovaško zgodovino.
15	O Vilfanu glej Bajc, 2005. O njegovi vlogi znotraj Kongresa evropskih narodnosti glej Pelikan, 2005.
16	Tako ocenjuje slovaški dnevnik odločitev sodišča: "Obsodba, zaradi katere so bili ubiti štirje nesrečni Slovenci, obtoženi, da kujejo proti varnosti Italije, mora stresti vsakega človeka v katerem živi čut, čast in vest" (SP, 1).
17	"Morda molči svet, ker gre za prelito slovansko kri? Ali bo molčala tudi Praga, srce slovanstva? Ali češka pest ne bo zagrozila tržaškim morilcem?" (Ponedeljek, 1).
18	"Nam ne more nihče očitati, da smo imeli kake predsodke o fašizmu, če tudi se nismo vselej strinjali s fašističnimi metodami. Danes pa v vsem češkoslovaškem narodu ni človeka, ki bi odobraval drakonično kazen, izrečeno v Trstu, niti ona organizacija, ki nosi naziv fašizma. Nimamo pravice, da bi se vmešavali v zadeve te organizacije, mislimo pa, da bo njenemu pokretu samo v dobro, če se bo v znak protesta odrekla fašističnega naziva. Neštetokrat smo nastopili proti blatenju reprezentantov sedanjega fašističnega režima, z ozirov na dobre odnošaje do Italije. Toda v tem primeru molčati bi bil zločin! Iz nas govori v prvi vrsti človek in Slovan" (Ponedeljek, 1).
19	"Z ošabno žaljivostjo pišejo ti listi o celokupnem slovanstvu. Zaradi tega smo s polnim srcem pri nesrečnih, ki so prelili kri kot žrtve za svoj slovanski narod" (SN, 1).
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
sam, voditelj narodnih demokratov, je v govoru obsodil "nečuveno barbarstvo italijanskega fašizma" in svaril pred boljševizacijo Italije. Tudi Narodna Politika je primerjala fašistični režim s sovjetskim zaradi krutega zaključka tržaškega procesa. Dotikala pa se je tudi posledic, ki jih je razsodba povzročila češko-italijanskim stikom; obsodba je zarezala "globoko brazdo med italijanskim režimom in češkim narodom". Spominjala je na medsebojne prijateljske stike, ko so bili "italijanski patrioti pri nas enako v časteh kakor narodni junaki". Narodni Listy so spominjali na skupni boj Slovanov in Italijanov proti habsburški monarhiji, na sodelovanje češkoslovaških legij z italijansko vojsko, in opozarjali, da so "v Trstu kopali grob ne le štirim slovenskim muče-nikom, temveč tudi na možnost prijateljskega sožitja Slovanov z Italijo" (SN, 2).
Italijanski dnevniki so na napade kmalu odgovorili; zavračali so obtožbe, podpirali lastna stališča in obtoževali češkoslovaške kolege, socialistične in demokratične stranke, mednarodno framazonstvo, Beneša in njegovo politiko ter v splošnem kritizirali Češkoslovaško republiko. Narodni Listy so kmalu odgovorili in svetovali italijanski diplomaciji, naj prepreči pisanje svojih listov, kajti "pisci protislovanskih hujskaških člankov" bi si po mnenju časopisa zaslužili "malo več nego samo nekaj naših ostrih kritik" (SN, 3).
Tudi slovenski in jugoslovanski tisk je prinašal novice o tržaškem procesu, čeprav le posredno. Iz Beograda je namreč na ljubljansko višje državno tožilstvo prišla brzojavka z ukazom, da se prepoveduje vsakršno komentiranje tržaškega procesa oziroma da je dovoljeno le prevajanje iz italijanskih časopisov (ANSK, 1). Slovenski tisk se ni izpostavil v protestih proti ravnanju italijanskega sodstva, a vsekakor je precej obširno povzemal novice in komentarje iz tujega tiska. Precej pozornosti je namenjal pisanju tujih kolegov, v prvi vrsti tistih iz čeških in slovaških uredništev. Ljubljanski tednik Ponedeljek je v članku Evropa sodi... beležil pisanje evropskega časopisja, v posebni kolumni pa se je posvetil odmevom pri kolegih na Češkoslovaškem. Povzel je odlomek iz dnevnika Narodni Listy, ki je prinašal več komentarjev o podobnostih s procesom, ki je potekal leto prej v Pulju, in razlagal, da "krvoločnosti Neronovih potomcev ni potolažil puljski umor: Vladimiru Gortanu slede nove žrtve". Opozarjal je, da je bil na obeh procesih predsednik sodišča ista oseba, general Cristini, zaradi česar se ni treba čuditi smrtnim obsodbam, s katerimi se je zaključil sodni postopek. Ocenjeval je, da je "ves tržaški proces samo zoprna igra, ki naj prepriča svet o slovenskem barbarstvu, ogrožajočem rimsko civilizacijo" (Ponedeljek, 1). Jugoslovanski časopis Novosti je poudaril, da so manifestacije Ceskoslovacke solidarnosti prekoračile meje pričakovanja in da so na Češkoslovaškem pokazali svoje simpatije v taki meri, ki bi lahko celo škodila njihovim materialnim interesom. Pro-tiitalijanski shodi in manifestacije v podporo Slovencem
in Jugoslaviji so se zvrstili v vseh večjih češkoslovaških mestih, še posebej v Brnu (Novosti, 1).
MEDNARODNA IN ČEŠKOSLOVAŠKA DIPLOMACIJA
Češkoslovaškega generalnega konzula Krbca ni bilo v Trstu, ko je v mestu potekal proces. Glede na precejšen odmev, ki ga je izzval dogodek, in predvsem na polemike, ki jih je sprožil v naslednjih tednih, še zlasti na Češkoslovaškem, je ob povratku v Trst diplomat podal svojo sliko. Stiriinštirideset strani dolg dokument, ki ga je konzul pripravil 19. septembra 1930, vsebuje poleg njegovih pogledov tudi tiste, ki so jih zasebno izrekli nekateri tuji diplomati, prisotni v Trstu. Prvi del zapisa se ukvarja s procesom. Opisuje sodni postopek dan za dnem. Ta del ni vreden posebne analize, kajti Krbec črpa vse informacije iz italijanskega tiska, prav verjetno iz tržaškega časopisa ll Piccolo. Časopis je vsakodnevno podrobno poročal iz sodne dvorane in besedila so nabita s tipično režimsko retoriko.
Krbec se je tega zavedal in zapisal, da je treba v primeru tržaškega procesa upoštevati širši okvir in tudi okoliščine, ki jih je režimska politika poskušala prikriti. Na strani 29 je podčrtal, da je treba pri podrobni obravnavi procesa nujno omeniti izjave nekaterih prič, ki so bile osebno prisotne na procesu, predvsem mnenja konzulov, ki so podčrtali, da so obtoženci, skoraj brez izjeme izpadli precej žalostno in mučno. Izkazovali so pasivno obnašanje proti sodišču in proti njegovemu predsedniku Cristiniju. Stalno so ga naslavljali z vzdevki "ekscelenca" ali "vaša ekscelenca", in se med sabo obtoževali. Po Krbčevem spisu je pri tem izstopal zlasti Marušič. Edino Bidovec, je napisal konzul, je ohranjal čez ves proces miren pristop, se stalno smejal in izkazoval veliko mero cinizma. Kar pa je konzula presenetilo, je bil Bidovčev fašistični pozdrav po zaključku zasliševanja in njegove trditve o človeškem ravnanju v zaporu ter da je vse izjave podal svobodno. Po drugi strani nadaljuje Krbec: "[Nihče ni omenil] trpljenja slovenskega in hrvaškega življa v Julijski krajini v zadnjih letih (zaprtje šol, cerkvenih zborov, uničenje tiska in prepoved branja slovenskih in hrvaških knjig, raznarodovanje otrok, razpuščanje ali fašizacija gospodarskih organizacij, nasilna italijanizacija imen, zapiranje v ječe in šikaniranje s strani uradov, psovke, posebno na račun žensk, s strani uradnih organov na Krasu zaradi neznanja italijanščine itd.), nihče izmed obtožencev se ni na glas pred sodiščem in pred forumom poslušalcev tega dotaknil" (AMZV, 1). Konzul se je čudil, da "niti enemu izmed njih ni padlo na misel opozoriti pred sodiščem in pred tujimi konzuli na sam začetek političnega sežiganja v Trstu in okolici z groznim požigom slovenskega hotela in kulturnega središča Balkan v Trstu leta 1920 pod vodstvom odvetnika Giunte, [...]". Zato se mu poraja sum, da so se obtoženci pustili prepričati, da bodo dobili milejše kazni, če bodo vse priznali, in omenja, da
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
je o tem prepričan tudi jugoslovanski konzul, ki ga je sodišče posredno postavilo na zatožno klop zaradi podpiranja terorističnih akcij. Obenem omenja, da je lokalni tisk (in za njim še vsedržavni) stalno uporabljal izraze slovanski namesto slovenski in to v besednih zvezah, kot so npr. "banda slovanskih zločincev", "slovanski teroristi", "slovanski antifašisti", "zločini slovanskega terorizma", v isti sapi pa še psovke kot "slovanski barbari" ali "polbarbarske horde, ki ogrožajo italijansko kulturo".20
Po uvodnih straneh o nujnosti širše obravnave okoliščin, ki so pripeljale do procesa, se Krbec loteva opisovanja komentarjev svojih kolegov, prisotnih na procesu. Poljski generalni konzul, v tistem času doyen tujih predstavnikov v mestu, je najprej izjavil, da se procesa ne misli udeležiti tako zaradi pomanjkanja časa kot tudi zaradi tega, "ker se mu ne da gledati tako žalostne predstave". Vsekakor se je v dneh procesa dvakrat pojavil v sodni dvorani; poročal je, da so ob njem sedeli še drugi predstavniki tujih držav: francoski, angleški, ameriški, španski, brazilski, turški in madžarski konzul ter nekateri honorarni konzuli. Nemški, avstrijski in jugoslovanski generalni konzuli kot tudi romunski honorarni konzul se sodne obravnave niso udeležili, čeprav so bili v mestu prisotni.
Poleg konzula Krbca je bil odsoten tudi njegov namestnik dr. Pospišil, ki je bil takrat na dopustu. Vsekakor se je eden izmed uradnikov konzulata, ki ga konzul v dokumentu ne specificira, udeležil procesa in poročal, da je bila "atmosfera v sodni dvorani, zlasti pri dopoldanskem zasliševanju, naravnost zadušljiva". Nato je nadaljeval, da so ob vseh trafikah v bližini sodne palače stali ali sedeli detektivi in preverjali opazke ali pripombe ljudi ob nakupu časopisov. Predvsem jugoslovanski generalni konzulat je bil ves čas pod nadzorom policijskih sil, pa tudi stavba francoskega predstavništva, ki se je nahajala v drevoredu XX. septembra, je bila zastražena; v nasprotni stavbi kinodvorane Excelsior, kjer so prekinili projekcije filmov, pa so postavili začasno stražnico fašistične milice. Poslopje češkoslovaškega konzulata, ki se je nahajalo nasproti tržaške sodne palače na ulici Coroneo, je bilo prav tako pod policijskim nadzorom, saj so bile v atriju stalno prisotne enote karabinjerjev in policijskih agentov. Krbec zaključuje ta del zapisa z ugotovitvijo, da je ves čas trajanja procesa bilo "vzdušje v mestu naravnost ledeno, povsod velik preplah, polno burnih poročil o novih bombah ipd.".
Naslednji del je najbolj pomemben, ker se je konzul ukvarjal s presojami raznih tujih predstavnikov, ki so od blizu sledili procesu. Francoski generalni konzul, ki je v Trstu služboval že deset let, je menil, da so obtoženci postopali iz rodoljubnih razlogov in se jih zato ne bi
smelo obravnavati kot navadne zločince. Poudarjal je sicer, da je precej nenavadno, da niso izkoristili procesa za izražanje svojega nezadovoljstva. Morda tega niso storili zaradi strahu ali pa zaradi pomanjkanja izraznih sposobnosti. Podčrtoval je "zatiranje slovanske manjšine s strani italijanske večine", zlasti v zadnjih letih in kljub obljubam, ki jih je Italija razglašala ob okupaciji ozemlja po prvi svetovni vojni. Ravnanje predsednika sodišča Cristinija je ocenil (z nekaterimi izjemami) za primerno in uravnovešeno, obsodba pa je bila po mnenju francoskega konzula nepotrebno ostra in nerazumljiva.
Poljski generalni konzul, bivši dolgoletni odvetnik v Rusiji in že osem let prisoten v Trstu, je menil, da so bili obtoženci nepomembni ljudje, ki so pred sodiščem "s svojim strahopetnim obnašanjem in z vzajemnim obtoževanjem" ponudili žalosten prizor. Opozoril je na nji -hovo neprimerno vedenje in poudaril, da se "tako ne obnašajo heroji, ki se bojujejo za najvišje narodne ideale". Na drugi strani pa je priznal, da je bil sodni postopek voden preveč "teatralno", da je bila razsodba neprimerno ostra in da so fašistične oblasti ravnale sila nespametno, saj so z ustrelitvijo štirih obtožencev naredile iz njih mučenike.
Angleški konzul je, čeprav je bil v mestu samo nekaj mesecev, po svojih trditvah dobro poznal italijanski jezik in je zato lahko podrobno sledil obravnavi na sodišču. Sodnemu postopku je prisostvoval vse dni. Menil je, da je bil proces voden zelo objektivno in da se je predsednik sodišča potrudil, da bi kazni v čim večji meri omilil. Razen odvetnika Kezicha, ki je branil Ma-rušiča, je zatrjeval, da ostali branilci niso bili na ustrezni ravni. Obtožencev ni imel za preproste zločince, bolj za mlade navdušence, prenapeteže, "exaltes", ki so sovražili Italijo in fašiste. Navrgel je tudi, da so akcije verjetno finančno podpirali iz tujine, to se pravi iz Jugoslavije. Obsodba se mu je zdela pravična, v nobenem primeru preostra. "Italija je hotela z razsodbo zastrašiti in jasno pokazati, da v prihodnosti ne misli tolerirati podobnih akcij," je ocenil angleški diplomat. V nasprotnem primeru je menil, da bi lahko milejše obsodbe interpretirali kot znak šibkosti.
Španski konzul, ki je služboval v Trstu že devet let, je jasno povedal, da ima obtožence za navadne zločince. Enako kot poljski kolega je obsojal njihovo obnašanje med sodnim postopkom in v celoti soglašal z italijansko tezo. Nenazadnje je bil tudi prepričan, da je bil jugoslovanski konzulat vpleten v celotno zadevo.
Nato se je Krbec ukvarjal z mnenjem jugoslovanskega predstavnika, ki je bil prepričan, da je bil proces nedvomno politične narave, vnaprej pripravljen in zrežiran. Smatral ga je za "čisto komedijo". Glede ob našanja
20 O retoriki, ki sta jo fašistični tisk in režim uporabljala v dneh prvega tržaškega procesa, glej Klabjan, 2006.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
obtožencev pa je bil prepričan, da so jih prevarali z obljubami, ki jih po tem niso držali. Cisto napačno pa bi bilo misliti, da bodo teroristične akcije prenehale. Odločno je zavračal trditve o vpletenosti jugoslovanskega konzulata v tihotapljenje protirežimskih letakov čez mejo. Zatrjeval je, da obtoženci niso potrebovali konzularnega kurirja za prenos letakov, če jim je uspelo pripeljati s seboj bombe in prepovedano časopisje.
Po pregledu tiska in mnenj drugih konzulov je tudi češkoslovaški funkcionar podal svoje poglede na tržaški proces. Ocenil je, da so se obtoženci spustili v dejavnosti, ki jih nobena država ne bi dopustila svojim državljanom, manjšinskim ali večinskim. Priznali so svojo krivdo in javno povedali, da so izjave podali prostovoljno. Torej je končna ocena, ki izhaja iz dokumenta, precej jasna: za to, kar so bili obtoženi, bi bili tudi v katerikoli drugi državi nedvomno obsojeni. Sodišče je sicer ravnalo precej ostro, ne pa proti zakonu, saj je posebno sodišče predvidevalo za take obtožbe tudi smrtno kazen. Razlika je morda le v tem, je zapisal Krbec, da bi drugje ravnali drugače in bi se sodstvo namesto smrtnih obsodb, zlasti glede na mlada leta obtožencev, verjetno odločilo za večletno zaporno kazen. Tudi on, kot nekateri drugi kolegi, je bil zelo skeptičen glede Mussolinijevega vedenja, ki je proces izkoristil za izkazovanje moči; menil je, da so italijanske oblasti z ustrelitvijo glavnih obtožencev naredile iz njih muče-nike ter tako precej škodile lastnim interesom in ugledu države v svetu.21
"Veliko se je govorilo," nadaljuje še Krbec, "da kralju ni bila predložena prošnja za pomilostitev. Drugje je zbudila odpor hitra uresničitev razsodbe. Smatram obe [okoliščini] za obrobni". Obenem piše o neprimernem, nečednem (nehezky) obnašanju obtožencev, ki so krivili drug drugega in niso izkoristili možnosti, da bi javno obsodili italijansko politiko proti slovanskim manjšinam, kar bi lahko bila njihova najboljša obramba. Menil je, da so jim bile v priporu dane v tem smislu določene obljube. V zameno za molk v zvezi s fašistično politiko do slovenskega prebivalstva Julijske krajine so po Krbčevih ocenah dobili zagotovila, da bodo dobili milejše kazni. Prepričan je bil, da je tudi večmesečno ujetništvo s pogostimi zasliševanji zelo oslabilo njihov začetni odpor. Vsekakor je ocenjeval, da v primeru obtožencev "ni šlo za trdne značaje". Kajti "če so bili res prepričani, da njihove akcije služijo svojemu narodu, bi to morali jasno povedati".
Milica Kacin Wohinz je v svojem delu o ilegalnem delovanju tajnih organizacij v dvajsetih in tridesetih letih glede procesa kot možnosti za vsesplošno obtožbo režima pred javnostjo zapisala, da je Valenčič predlagal sojetnikom, naj bi obtoženci molčali ves čas procesa in tako izkazali svoj protest, ampak večina se je strinjala, da "bo sodna dvorana priložnost za javno obtožbo režima glede ravnanja z narodno manjšino. Te priložnosti pa obtoženci niso dobili, ker je zaslišanje osemnaj-sterice trajalo vsega šest ur, kar je bilo v povprečju dvajset minut na obtoženega, dejansko pa še mnogo manj, če se upošteva čas za postavljanje vprašanj. Odgovori so baje bili le pritrdilni ali nikalni in tisti, ki so se pripravili na posebne izjave, obtežilne za režim, niso prišli do besede. [... ] Obtoženci so mnoge obtožbe zanikali pa tudi obremenjevali drug drugega, predvsem pa pobegle. Casopis Istra je temu opisu dodal, da so po tem, ko je bilo vse razkrito, zavestno priznali in se zavestno žrtvovali, da bi svet izvedel, kako se godi Slovanom v Italiji (Kacin Wohinz, 1990, 299).
Češkoslovaški generalni konzul je v svojem elaboratu nadaljeval, da mnenje o procesu ne bi bilo popolno in pravično, če se ne bi poglobili v italijansko manjšinsko politiko. Omenil je vse italijanske raznarodovalne ukrepe, ki so prizadeli Slovence in Hrvate.22 Zanimivo je, da je Krbec uporabil pri opisu nasilnih akcij, ki so jih zakrivili italijanski nacionalisti in fašisti, izraz teroristično početje. Zato, je zapisal v naslednjem odstavku, čeprav ne gre opravičevati metod, ki so jih obtoženci uporabljali, da bi opozorili na stanje Slovencev in Hrvatov, je "treba nujno priznati, da v primeru svobodnejšega režima v odnosu do manjšin zelo verjetno ne bi bilo prišlo do takih dejanj".
Nato se je konzul posvečal tudi obravnavi polemike, ki ga je proces izzval zlasti v češkem in slovaškem tisku. Komentiral je, da način pisanja nekaterih češkoslovaških časopisov res ni bil v soglasju z vsedržavnimi interesi. Uporabljali so novice iz jugoslovanskih virov, ki jih je konzul smatral za popolnoma neresnične, kot npr. o tajnosti sodne obravnave, o samomoru Valenčičevega očeta in da je mati nekega drugega obtoženca ponorela. Pisanje tiska je nedvomno pogojevalo odnose na meddržavni ravni.
Po konzulovem mnenju so se tako dodatno ohladili odnosi med Italijo in Ceškoslovaško, "kar ni koristilo niti jugoslovanski manjšini niti Jugoslaviji in še najmanj Češkoslovaški". Nadaljeval je, da češkoslovaško razbur-
21	"Po mojem mnenju bi to bilo bolj modro tudi z gledišča italijanskih interesov, ne pa delati iz njih mučenike in tako dražiti slovansko prebivalstvo v Italiji in izven nje. Številni primeri iz zgodovine drugih zatiranih narodov govorijo o tem. [...] Šele prihodnost bo pokazala, če je bila taka odločitev pravilna ali ne; v vsakem primeru bodo odgovornost in posledice nosili ti, ki so tako odločili" (AMZV, 1).
22	"Italijani tudi pozabljajo, kakšnih terorističnih akcij so se sami posluževali v prvih povojnih letih proti mestni manjšini (požig hotela Balkan, uničenje redakcije Edinosti itd.), ne da bi bili krivci kdajkoli obsojeni. Nasprotno se ta početja vse do danes hvalijo. Italija se dela, kot da ne bi razumela" (AMZV, 1).
Borut KLABJAN: "ČEŠKOSLOVAŠKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
jenje lahko pojasnimo kot reakcijo na pisanje nekaterih italijanskih listov, ki so v dneh procesa postavljali na eno stran latinsko civilizacijo in na drugo slovansko barbarstvo. Čeprav je v člankih italijanskih časopisov slo-vanstvo mišljeno in namenjeno zlasti Slovencem in Hrvatom, je "njihovo pisanje, tako kot češkoslovaško, neopravičljivo".
Glede na mednarodno politično sceno, za katero je bila Francija zaščitnica Male antante, je zanimivo podčrtati, je še pisal konzul, da se je v redakciji tržaškega ll Piccolo širilo mnenje, da je iz Pariza prišel ukaz, naj se jugoslovanski tisk v zadevi tržaškega procesa ne izpostavlja preveč, njegovo nalogo pa so poverili Češkoslovaški. Tako si lahko po konzulovem poročanju razlagamo relativno umirjenost jugoslovanskih časopisov in na drugi strani pozornost, ki so procesu namenjali na Češkoslovaškem.
PROTESTI IN MANIFESTACIJE
Pisanju so sledila tudi konkretna dejanja. V Bratislavi so se odločili za zbiranje prispevkov, da bi v spomin štirih ustreljenih postavili spominsko ploščo. Večerna izdaja dnevnika Ceske Slovo je poudarila, da je po začetnem pozivu zbiranje denarja potekalo zelo uspešno in da je bila vsota že precej visoka (ČS, 2). Obenem so bile v tistih dneh sklicane manifestacije v vseh večjih čeških in slovaških mestih. Slovensky Dennik je 19. septembra na prvi strani, pod zgovornim člankom Koga streljajo pod Opčinami (Koho to striefaju pod Opčinou), pozival bralce, naj se udeležijo manifestacije v veliki dvorani bratislavske Redute (SD, 1). Oblasti so na pritisk italijanskega konzula Palmierija shod prepovedale, a množica se je vseeno zbrala sredi slovaške prestolnice in uprizorila manifestacijo pred jugoslovanskim predstavništvom. Tudi italijanski veleposlanik v Pragi Pe-drazzi je ostro protestiral pri češkoslovaškem zunanjem ministrstvu. V odsotnosti zunanjega ministra Beneša, ki se je takrat mudil v Ženevi, ga je sprejel namestnik Kamil Krofta, ki se je nekoliko polemično skliceval na dejstvo, da ne more vplivati na pisanje češkoslovaškega časopisja, kajti v državi velja svoboda tiska.
Številni politični voditelji in organizacije ter stranke so bolj ali manj ostro obsodile ravnanje posebnega sodišča v Trstu. Polemike so odjeknile tudi v praškem parlamentu z interpelacijami opozicijskih strank na račun ravnanja vlade. Zanimivo je, da so protesti prišli večinoma iz tistih vrst, desničarskih, ki so do takrat z zanimanjem in nemalokrat z odobravanjem sledile Mussolinijevi politiki. Poslanec narodnih socialistov Papejdil je v imenu češkoslovaških legionarjev smatral "potrebno izraziti simpatije za slovanske brate". Precej političnih strank tako vladnih kot opozicijskih je v dneh po procesu nameravalo prirediti protestne manifestacije: komunisti so se hoteli zbrati na Vaclavskem trgu, skrajno desničarska in nacionalistična Narodni liga v narodnem
domu na Smichovu, narodni socialisti v narodnem domu v četrti Vinohrady, a vse manifestacije so bile s strani policijskih organov prepovedane, tako da je večerna izdaja Narodnih Listov izšla na prvi strani z naslovom V slovanski Pragi se ne sme govoriti o zatiranju Slovanov v Italiji! (Ve slovanske Praze se nesmi mluviti o utisku Slovanu v Italii!). Glasilo narodnih socialistov Ceske slovo se je tudi zgražalo nad ravnanjem policijskih oblasti, ki so prepovedale shod sredi Prage na Streleckem ostrovu (NA, 1). V nekaterih primerih je uspelo voditeljem sklicati shod kljub prepovedi oblasti, tako da so najavili zborovanje s spremenjeno vsebino. Ni mogoče zagotovo vedeti, v kolikšni meri so na teh sestankih, na katerih se je po poročilih oblasti zbralo nad tisoč ljudi, spregovorili o stanju "Slovanov v Italiji", a po poročilih iz časopisja lahko sklepamo, da je bila tematika vsekakor prisotna.
Med tistimi organizacijami, ki so se najbolj angažirale pri prirejanju protestnih shodov, je bila nedvomno Češkoslovaško-jugoslovanska liga. Liga je imela za sabo že večletno tradicijo sodelovanja in je bila med najaktivnejšimi akterji dobrih odnosov med državama. Na svoji redni seji 23. septembra 1930 je osrednji odbor praške Lige v zvezi z dogodki v Trstu izdal tudi posebno resolucijo, v kateri je "konstatovao da su poslednji do-gadaji bili podstrekom spontane manifestacije čehoslo-vačko-jugoslovenske solidarnosti" (Československo-jugo-slavenska revue, 1, 95). V resoluciji je Liga spominjala na zavzetost čeških politikov za italijansko univerzo v Innsbrucku v času habsburške monarhije, na ogorčenje za Oberdankov umor med češkim prebivalstvom in na skupen boj v prvi svetovni vojni. Izražala je prepričanje, da napadi na "slovanski narod" niso prihajali iz duše italijanskega naroda, ki se prepoznava v Mazziniju, Cavourju in Garibaldiju, zaradi česar je toliko bolj obsojala pisanje italijanskega tiska, ki je poniževalo dostojanstvo tako jugoslovanskega kot češkoslovaškega naroda. Resolucija se je zaključila s sporočilom, da so sklepe o manifestiranju češkoslovaško-jugoslovanske solidarnosti sprejele tudi sekcije lige v Bratislavi, Plznu, Pribramu, Pardubicah in Brnu. Liga je celo predlagala bojkot italijanskega blaga in letovišč, kar je še dodatno razkačilo italijanski tisk.
Celo Narodna Obec Fašisticka, skrajno desničarska stranka, ki se je odprto sklicevala na italijanski fašizem, je sklicala shod z naslovom Proti italskemu teroru vuči bratrum -ihoslovanum. Iz svojega imena naj bi celo izločila izraz fašistična, da bi podčrtala svoje neodo-bravanje (Coceani, 1933, 28).
Edini predstavnik češkoslovaške vlade, ki je odkrito izrazil svojo solidarnost in podporo "jugoslovanski manjšini", je bil obrambni minister, član agrarne stranke Karel Viškovsky, ki je v javnem govoru poudaril, da bo Češkoslovaška vedno stala ob strani "jugoslovanskim narodom". Oblasti pa so kmalu prepovedale kakršnokoli množično izražanje solidarnosti Slovencem in Hrvatom,
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
sledic za storilce.
V tistih tednih je napetost med italijanskim in češkoslovaškim tiskom dosegla tako raven, tudi v mednarodnem merilu, da je Berliner Börsen-Courier lahko upravičeno pisal o "češkoslovaško-italijanski mali vojni", Tschechisch-italienischer Kleinkrieg. Nemški časopis je izpostavil, da je usmrtitev štirih Slovencev v Trstu vzbudila pri Cehih občutke slovanske vzajemnosti, in poudarjal, da je solidarnost razumljiva, kajti "usoda Slovencev v Italiji je prav malo različna od Nemcev na Južnem Tirolskem [...]" (BB, 1). Tudi Narodni Listy so s svojih nacionalističnih pozicij uporabili spore na italijansko-jugoslovanski meji za primerjavo z izkušnjami, ki so jih imeli Cehi z Nemci. Zapisali so, da vsekakor ne morejo simpatizirati s "fašistično raznarodovalno politiko na južnem Tirolskem, čeprav ne gojijo posebnih simpatij do Nemcev".
O češkoslovaško-italijanski krizi v tednih, ki so sledili tržaškemu procesu, je poročal tudi nemški predstavnik v Pragi Holzhausen. Navajal je Pedrazzijev obisk pri Krofti, masovne manifestacije v imenu slovanske solidarnosti, napad na italijansko ambasado in sledil časopisnim polemikam. Citiral je članek iz vladnega časopisa Pravo Lidu, v katerem so bile številne pritožbe na račun Mussolinijeve politike v zvezi s Češkoslovaško (AA,, 1).
Čeprav so si želele češkoslovaške oblasti postopoma omejiti polemike, je tržaški proces vzbudil precejšnje ogorčenje tudi drugod. V prvi vrsti v Združenih državah Amerike, kjer je živelo veliko število slovenskih izseljencev. Jugoslovanski Sokol iz Los Angelesa v Kaliforniji je 1. oktobra 1930 izdal resolucijo, v kateri je protestiral proti ustrelitvi štirih Slovencev in proti italijanski politiki "drang nach Balkans" (AA, 2).23 V Clevelandu, ameriškem mestu, kjer je živelo največje število Slovencev, je Liga za obrambo jugoslovanske manjšine (League for the Defense of the Yugoslav Minority) pripravila memorandum, s katerim je apelirala na številne državnike, naj se zavzamejo za usodo Jugoslovanov v Italiji, ki so "brez krivde podvrženi najbolj krutim in samovoljnim per-sekucijam" (AA, 3). Memorandum so sestavili "ameriški Jugoslovani", ki so se 28. septembra 1930 zbrali na protestnem zborovanju v slovenskem Narodnem domu v Clevelandu, in v njem zahtevali popolno svobodo za "jugoslovanske brate v Italiji". V petnajst strani dolgem spisu je prikazano stanje Slovencev in Hrvatov od konca prve svetovne vojne do ustrelitve blizu Bazovice. Prvi podpisnik je bil predsednik organizacije Rudolf Perdan, v naslednjih mesecih pa je organizacija poslala memorandum številnim državnikom, tudi češkoslovaškemu predsedniku Masaryku (AUTGM, 1).
SI. 1: Mussolini na govorniškem odru v Trstu 18. septembra 1938 (Marini, 1999, 35). Fig. 1: Mussolini on the speaker's platform in Triest, on 18th September 1938 (Marini, 1999, 35).
prekinile pa so tudi zbiranje denarja za postavitev spominske plošče v Bratislavi.
Novica o ustrelitvi štirih obsojencev je povzročila tudi nasilna dejanja. Skupina mladeničev je v noči z 12. na 13. september s kamenjem napadla praško italijansko ambasado, ki se nahaja v središčni četrti Mala strana. Razbili so nekaj oken in se nato porazgubili. Policijska patrulja, ki je stražila poslopje, odkar so se v tisku začele pojavljati novice o ustrelitvi v Bazovici, je posegla in tri izmed njih tudi zaprla. Vsi trije so bili mladi komunistični simpatizerji iz delavske četrti Žižkov, ki so priznali, da so napad izvedli iz protesta proti usmrtitvi štirih Slovencev (NA, 2). Dogodek je bil osamljena akcija, ki ni bila zrežirana znotraj stranke ali kake druge organizacije, in razen v časopisju ni imela posebno hudih po-
23 Dokument je pisan v angleškem jeziku, le citirani izraz je v nemščini.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
Kar zasluži še posebno omembo, je, da je tudi v ZDA prišlo do solidarnostnih pozivov s strani Cehov in Slovakov. 12. oktobra 1930 so se v mestu Milwaukee zbrale na javnem zborovanju številne organizacije, ki so predstavljale tamkajšnje "ameriške državljane, slovanske krvi" (AA, 4). Ti so v resoluciji protestirali proti ravnanju fašistov in izražali upanje v izboljšanje "obžalovanja vrednega stanja". Podpisanih je več kot štirideset društev in organizacij, od katerih so večinoma slovenske, a med njimi je mogoče najti tudi precej slovaških oziroma čeških. Med temi so npr. Slovenska Liga v Amerike, Slovensky politicky klub, Kadety sv. Jozefa, Slovensky Robotnicky Spolok, Živena, dve organizaciji z imenom Slovensky Kat. Sokol, dve z imenom Narodny Slovensky Spolok in tri s poimenovanjem K. S. Jednota.
Protestne resolucije niso vplivale na stanje Slovencev v Italiji in časopisne polemike so se po nekaj tednih umirile. Proces in ustrelitev štirih mladeničev "jugoslovanske narodnosti" nista sprožila vojne med Italijo in Jugoslavijo, kot so nekateri časniki napovedovali. Urad-
na češkoslovaška politika z zunanjim ministrom Bene-šem se je le opravičila Italiji za pisanje domačega tiska, a čeprav se je na ravni mednarodnih diplomatskih odnosov vzdušje precej umirilo, so bile zamere še vedno prisotne.
Italija je v naslednjih letih vedno manj tolerirala češkoslovaško zunanjepolitično držo. Vprašanje Sudetov in češkoslovaško-nemški spori so bili na dnevnem redu. Evropa je nevarno drsela novi vojni naproti. Mussolini je v svojem tržaškem govoru sredi septembra 1938, za katerega je v mednarodni diplomaciji veljalo precejšnje zanimanje, predlagal plebiscit za sporno ozemlje in se postavljal za branilca evropskega miru (DDI, 1). V isti sapi pa je še nadaljeval, da v primeru vojne Italija ne bi bila na strani Češkoslovaške (Susmel, 1959, 146). Le par dni kasneje je v Munchnu italijanski glavar s privoljenjem Anglije in Francije Hitlerju izročil pokrajino Su-detov, kar je pomenilo prvo razkosanje srednjeevropske republike in uvod v drugi svetovni spopad.
"the little war between italy and czechoslovakia". the international extent of THE FIRST TRIAL OF TRIESTE and the reactions in czechoslovakia
Borut KLABJAN
University of Primorska, Science and Reserach Centre of Koper, Institute for Historical Studies, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
SUMMARY
The article presents the less known side of the First Trial of Trieste, undoubtedly one of the milestones in the history of Slovenes and Croatians in the Venezia Giulia region of that time. The execution of four Slovenes who had resorted to violence in resisting Fascist politics and were consequently sentenced to death by shooting, reverberated in the international public as well. Mussolini wanted to have done with the defendants completely; but not only that, the sensationalism of the trial had another, wider significance for the Italian duce - his aim was to use the trial process to demonstrate the solidity of his regime. Such behaviour already hinted at more aggressive and unconcealed imperialistic politics of Italy in the Danube-Balkans area that would start taking its final shape in the 1930s.
The illegal activities of the defendants have been treated by many historians already, and the trial itself has been the subject of various thorough studies so far; therefore, the present study chooses to lend special attention to the international extent of the trial, it being one of the events that had the strongest repercussions within the Yugoslav-Italian disputes in the period between the two world wars. In those weeks of 1930, the trial was covered by numerous newspapers. Since the process and especially the verdict made the greatest stir in Czechoslovakia, the study takes a more thorough look at the events taking place in and the opinions coming from this country. A large majority of the press manifestly condemned the Italian regime, taking the side of the "Yugoslav minority," and the public, under the influence of the press, assumed a similar standpoint. Demonstrations and protests took place. Official politics, on the other hand, were more composed: Czechoslovak diplomacy, led by Benes, apologized to the Italian government and within a few weeks silenced the anti-Italian campaign.
In addition to numerous newspaper articles mentioned in the study, the information on the evaluation of the official politics is undoubtedly of the greatest interest. In his own report, the Czechoslovak Consul to Trieste, Krbec, related the reports by all the other diplomats present at the Trial as well. The death verdict gave rise to protests and
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
demonstrations throughout Czechoslovakia, and the Slovenes also received support from the United States of America, especially in the form of memoranda.
The newspaper campaign ended after a few weeks, but the grudges between the two states remained. This is partly evident from Mussolini's bearing in the following years, and when in 1938, along with western democracies, he consented to the takeover of the Czechoslovak border areas by Hitler's Germany.
Key words: the First Trial of Trieste, Czechoslovakia, Italy, Fascism, Trieste, Primorska, Slovenes in Italy, international
public, international politics
VIRI IN LITERATURA
AA, 1 - Auswärtiges Amt (AA), Politisches Archiv (PA), R72803, Nr. A. III. 1. b. Nr. 15. Prag, 12. September 1930.
AA, 2 - AA, PA, R72804, Nr. 237. Washington, D. C., 10. Februar 1931.
AA, 3 - AA, PA, R72804, Nr. 1088. Washington, 26. Juni 1931.
AA, 4 - AA, PA, R72804, Nr. 1909. Washington, D. C., 5. Dezember 1930.
AMZV, 1 - Archiv ministerstva zahraničnfch veci (AMZV), Zastupitelsky Urad Jugoslavie - Generalni konzulat Terst (ZU Jugoslavie - GK Terst), Karton 32, Politicke zpravy 1930, Dok. Št. 229/30, 19. 9. 1930. ANS., 1 - Arhiv Narodne in študijske knjižnice v Trstu -odsek za zgodovino (ANŠK), Karton I, Tržaški proces, Fasc. 3, mapa 3.
AUTGM, 1 - Archiv Üstavu T. G. Masaryka (AÜTGM), Fond TGM, R. Jugoslavie, 511.
DDI, 1 - Documenti diplomatici italiani (DDI), 8. serija
(1935-1939), 10. zvezek, dok. 70, str. 62.
NA, 1 - Narodni Archiv (NA), Policejni reditelstvi Praha
II - prezidium - 1921-1930, (PP 1921-1930), Sign. T
11/30.
NA, 2 - NA, Zemsky urad Praha - Prezidium zemskeho uradu v Praze, fond 207 (PZÜ-207), Karton 349, Sign. 207-349-7.
BB, 1 - Berliner Börsen-Courier, 18. 9. 1930. Czas, 1 - Czas, 7. 9. 1930.
Ceskoslovensko-jugoslavenska revue, 1 - Ceskosloven-
sko-jugoslavenska revue, I (1930), 2.
ČS, 1 - Ceske Slovo, 29. 7. 1926.
ČS, 2 - Ceske Slovo, 10. 9. 1930.
DH, 1 - Daily Herald, 5. 9. 1930.
DT, 1 - The Daily Telegraph, 10. 9. 1930.
EN, 1 - L'Ere Nouvelle, 2. 4. 1930.
EN, 2 - L'Ere Nouvelle, 11. 4. 1930.
EN, 3 - L'Ere Nouvelle, 13. 4. 1930.
EN, 4 - L'Ere Nouvelle, 25. 4. 1930.
EN, 5 - L'Ere Nouvelle, b.d. 4. 1930.
LL, 1 - Lidove Listy, 5. 9. 1930. LP, 1 - Le Populaire, 4. 9. 1930. LP, 2 - Le Populaire, 7. 9. 1930. MG, 1 - Manchester Guardian, 5. 9. 1930. MG, 2 - Manchester Guardian, 8. 9. 1930. MG, 3 - Manchester Guardian, 9. 9. 1930. NC, 1 - The News Chronicle, 8. 9. 1930. NL, 1 - Narodni Listy, 27. 8. 1930. Novosti, 1 - Novosti, 21. 9. 1930. NV, 1 - Novy Večernik, 10. 9. 1930. Ouvre, 1 - Ouvre, 1. 9. 1930. Ouvre, 2 - Ouvre, 6. 9. 1930. PL, 1 - Pravo Lidu, 18. 7. 1926. Ponedeljek, 1 - Ponedeljek, 9. 9. 1930. Reforma, 1 - Reforma, 4. 9. 1930. SD, 1 - Slovensky Dennik, 19. 9. 1930. SN, 1 - Slovenski narod, 9. 9. 1930. SN, 2 - Slovenski narod, 12. 9. 1930. SN, 3 - Slovenski narod, 13. 9. 1930. SP, 1 - Slovenska Politika, 8. 9. 1930. Venkov, 1 - Venkov, 8. 9. 1930.
Adam, M. (1993): The little entente and Europe 19201929. Budapest, Akadémiai Kiado. Apih, E. (1966): Italia. Fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918-1943). Bari, Laterza. Aula IV, (1976): Aula IV. Tutti i processi del Tribunale Speciale fascista. Milano, La Pietra. Baje, G. (2004): Na oni strani meje. Slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866-2004. Knjižnica Annales Majora. Koper, Založba Annales.
Baje, G. (2005): Josip Vilfan. Knjižnica Annales 44. Koper, Založba Annales.
Bazoviea, (1970): Bazovica: 6. IX. 1930-6. IX. 1970. Trst, ZTT.
Berend, I., Ranki, G. (1978): Lo sviluppo economico nell'Europa centro-orientale nel 19. e nel 20. secolo. Bologna, Il Mulino.
Caeeamo, F. (2000): L'Italia e la "Nuova Europa". Il confronto sull'Europa orientale alla conferenza di pace di Parigi (1919-1920). Milano - Trento, Luni editrice.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
Canosa, R. (2002): La voce del duce. L'agenzia Stefani: l'arma segreta di Mussolini. Milano, Arnoldo Monda-dori.
Coceani, B. (1933): Il fascismo nel mondo. Rocca S. Casciano, L. Cappelli.
Cermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana, Slovenska matica. Cermelj, L. (1969): Spomini na moja tržaška leta. Ljubljana, Slovenska matica.
Dejmek, J., Kolar, F. (2004): Ceskoslovenska zahraničnf politika a vznik Male dohody 1920-1921. Praha, Ustav mezinarodnich vztahu, Karolinum, Historicky ustav Akademie vëd CR.
Dejmek, J., Kolar, F. (2001): Ceskoslovensko na pariške mirové konferenci 1918-1920. Praha, Ustav mezinarodnich vztahu, Karolinum, Historicky ustav Akademie vëd CR.
Ferenčuhova, B. (1999): Milan Rastislav Stefanik: astronome, soldat, grande figure franco-slovaque et européenne. Bratislava, Spoločnost pre dejiny a kulturu strednej vychodnej Europy.
Fejto, F. (1990): Requiem per un impero defunto. La dissoluzione del mondo austro-ungarico. Milano, Mon-dadori.
Gatterer, C. (1994): In lotta contro Roma. Cittadini, minoranze e autonomie in Italia. Bolzano, Praxis 3. Goričar, J. (1931): Bazovica - 6. IX. 1930 - Odmevi tržaškega procesa v inozemskem časopisju. Maribor, H. Sax.
Hovi, K. (1975): Cordon sanitaire or barrière de l'est? The emergence of the New French Eastern European alliance policy, 1917-1919. Turku, Turun Ylopisto. Hovi, K. (1984): Alliance de revers: stabilization of France's alliance policies in East Central Europe, 19191921. Turku, Turun Ylopisto.
Hronsky, M. (2002): Talianska vojenska misia v za-čiatkoch CSR. Historia, II, 3. Budapest, 19-21. Husa, V. (1967): Zgodovina Cehov in Slovakov. Ljubljana, DZS.
lordache, N. (1977): Le petite entente et l'Europe. Genève, Inst. Univ. De Hautes Etudes Internationales. Jančik, D. (1999): Treti riše a rozklad Male dohody: hospodarstvi a diplomacie v Podunaji v letech 19361939. Praha, Karolinum.
Kacin Wohinz, M. (1980): Bazovica. Pred 50 leti je bil v Trstu proces proti narodnorevolucionarni organizaciji Slovencev. Delo - Sobotna priloga, 30. 8.-20. 9. 1980. Kacin Wohinz, M. (1990): Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925-1935. Koper, Lipa. Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Ljubljana, Nova revija. Karnik, Z. (2000-2003): Ceské zemë v ére Prvni re-publiky 1918-1938, I, II, III. Praha, Libri. Kautsky, E. K. (2004): Kauza Sefanik: legendy, fakty a otazniky okolo vzniku Cesko-Slovenskej republiky. Martin, Matica slovenska.
Kersič-Svetel, M. (1996): Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
Klabjan, B. (2006): Slavic terrorists. Fascist propaganda and the perception of the slovene and Croatian minorities in Italy. Http://www.ksg.harvard.edu/kokkalis/GSW %20%208%20Papers/Klabjanpaper.pdf, 27. 3. 2006. Klimek, A. (1989): Jak se delal mir roku 1919: Česko-slovensko na konferenci ve Versailles. Praha, Melan-trich.
Komjathy, A. T. (1976): The crises of France's East Central European Diplomacy. East European Monographs. New York, Columbia University Press. Kovač, D. (1996): Milan Rastislav Stefanik. Budmerice, Rak.
Kubu, E., Patek, J. (2000): Mytus a realita hospodarske vyspelosti Československa mezi svetovymi valkami. Praha, Karolinum.
Lacina, V. (1990): Formovani československe ekono-
miky 1918-1923. Praha, Academia.
Lacina, V., Patek, J. (1995): Dejiny hospodarstvt
českych zemi od počatku industrializace do současnosti.
Sv. 3. Obdobi prvni Československe republiky a nemec-
ke okupace 1918-1945. Praha, Karolinum.
Leoncini, F. (1978): Italia e Cecoslovachia 1919-1939.
Rivista di studi politici internazionali, XLV, 3. Firenze,
357-372.
Liptak, L. (2000): Slovensko v 20. storoči. Bratislava, Kalligram.
Masaryk, T. G. (1920): Nova Evropa. Stanovisko slovanske. Praha, Dubsky.
Macmillan, M. (2003): Paris 1919. Six months that changed the world. New York, Random House trade paperback ed.
Mannova, E. (2005): Slovaška zgodovina. Ljubljana, Slovenska matica.
Marini, E. (1999): Il Duce a Trieste. Trieste, Edizioni Luglio.
Marušič, B. (1996): Venezia Giulia. V: Rajšp V. et al.: Grafenauerjev zbornik. SAZU, ZRC SAZU, Filozofska fakulteta, Pedagoška akademija. Ljubljana - Maribor, 625-634.
Olivova, V. (2000): Dejiny prvni republiky. Praha, Karolinum.
Pahor, M. (2004): Il fascismo e il martirio delle minoranze - Fašizem in zatiranje manjšin. Trst/Trieste, ZTT - Mladika.
Paulova, M. (1968): Tajny vybor [MAFFIE] a spoluprace s Jihoslovany v letech 1916-1918. Praha, Academia. Pelikan, E. (2005): Josip Vilfan v Kongresu evropskih narodnosti v letih 1925-1938. V: Bajc, G. (ed.): Josip Vilfan. Knjižnica Annales 44. Koper, Založba Annales. Pirjevec, J. (1981a): Pagine di storia dell'antifascismo sloveno. I fucilati di Basovizza del settembre del '30. Qualestoria, IX, 1. Trieste, 45-60.
Borut KLABJAN: "CESKOSLOVASKO-ITALIJANSKA MALA VOJNA" ..., 15-30
Pirjevec, J. (1981b): Bazovica 1930. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 21. Ljubljana, 157-166. Pirjevec, J. (1988-89): Basovizza 1930. Quaderni, IX. Rovigno, 35-47.
Pahor, M. (1979): Bazovica 1930-1980. V: Jadranski koledar za leto 1980. Trst, ZTT.
Ranki, G. (1983): Economy and foreign policy. The struggle of the great powers for hegemony in the Danube Valley 1919-1939. East European Monographs. New York, Columbia University Press. Romano, S. F. (1968): Trieste. Ottobre-Novembre 1918. Raccolta di documenti del tempo. Parte II. Milano, All'Insegna del pesce d'oro.
Rychlik, J. (1997): Ceši a Slovaci ve 20. stolett. Cesko-slovenske vztahy 1914-1945. Bratislava, Academic electronic press.
Sardoč, D. (1983): Tigrova sled. Trst - Koper, ZTT -Lipa.
Santoro, S. (2005): L'Italia e l'Europa orientale. Diplo-mazia culturale e propaganda 1918- 1943. Milano, F. Angeli.
Sladek, Z. (2000): Mala dohoda 1919-1939. Praha, Karolinum.
Susmel, E. in D. (1959): Opera omnia di Benito Mussolini. Dal viaggio in Germania all'intervento del-l'Italia nella seconda guerra mondiale (1 ottobre 193710 giugno 1940). XXIX. Firenze, La Fenice. Skrap, M. (1971): Uporna mladina. Trst, Zaliv. Spanger, V. (1986): Bazoviški spomenik. Trst, Hranilnica in posojilnica.
Teichova, A. (1994): Mezinarodnt kapital a Ceskoslo-vensko v letech 1918-1938. Praha, Karolinum. Teichova, A. (1997): Central Europe in the twentieth century: an economic history perspective. Aldershot, Hants, England; Scolar Press, Brookfield, Vt., USA, Ashgate Pub. Co.
Valenta, J., Voracek, E., Harna, J. (1999): Osudy de-mokracie ve strednt Evrope. I, II. Praha, Historicky ustav Akademie ved CR.
Valiani, L. (1966): La dissoluzione dell'Austria-Unghe-ria. Milano, Il Saggiatore.
Vanku, M. (1969): Mala Antanta: 1920-1938. Titovo Užice, Dimitrije Tucovic.
Zeman, Z. (1961): The break-up of the Habsburg empire 1914-1918. New York - Toronto, Oxford university press.
Zerjal, D. (1990): Spomini in razlage o protifašističnem boju primorske mladine med vojnama. Trst, ZTT.