Katolišk cerkven list.
Tečnf Ulf.	V Ljubljani 4. kozo per ska 1855.	M Asi 40.
.V« Šmarni gori.
Roženkransko nedeljo
Cešena milica, — Marija cešena!
Cešena cvetlica. Marija češena! Glej v Te se oziram. Cvetlice prebiram, Tri cvetke: slavilo, Kervavo, častilo Si v serce sadim, De Tebe častim. Cešena cvetlica. Marija češena!
Cešena cvetlica. >larija češena! Koš vedno slovela, Hosra si spočela. Ponižno nosila. Precisto rodila. Si šla ca darvat, Ga našla svoj sad. Cešena cvetlica, »arija češena!
Cešena cvetlica. >1arija češena! Sin v mir naš in spravo Poti se kervavo. \ si<ra se da »bili, In s ternjem oviti, križ nese težko. Je križan britko. Cešena cvetlica. Marija češena!
Cešena cvetlica. Marija češena! Častim Te preživo, Sin vstal jc častljivo! .le v raj šel vse slave, Poslal Duha sprave, V nebesa Te vzel, Te venčal vesel. Cešena cvetlica. Marija češena!
Cešena cvetlica. Marija češena! Po Tebi zdihujem. Nad crehi žalujem. De mati premila Bi Sina prosila,
De venca me kdaj S cvetlicami v raj'. Cešena cvetlica. Marija češena!	Marešič.
JFertlinantl JMah*, nad roj votla ar-strijanshi r Jeruzalemu.
Iz Jeruzalema v malim serpanu tekočiga leta. število sovražnikov do n;iše svete vere zmirej rase, neprenehama se trudijo, cerkvi vso moč odvzeti, de bi ne mogla ljudstev k svetosti napeljevati in bi jo radi čisto z zemlje potrebili, ako bi bilo mogoče. Kavno zavoljo tega mora pa katoli-
*) Cerkev je posvečena v slavo Marije sv. roženkranca.
čane vsili dežel silno veseliti, de jc cesarsk sin iz visoke avstrijanske hiše Jeruzalem obiskal, in tam prečudno lep zgled nar živši vere in nar priserč-niši pobožnosti in hogoljubnosti dajal in dal. V obnašanji cesarskiga sina na svetili mestih spoznamo zmago naše Božje vere, in nekoliko tega tukaj popišemo, de naj se slabi v veri poterjujejo.
Ferdinand Maks, brat cesarja Frančiška Jožefa, je prišel ss. Petra in Pavla dan zvečer ob desetih v mesto „JafTau. Xe le katoličani, ampak tudi staroverci, protestanti in turki so se ga razveselili. Pričakali in sprejeli so visok iga popotnika: Častiti frančiškanski varli hriba Siona in Božjiga groba, kancler Jeruzalemskiga patriarha, avstrijanski poročnik, in drugi. K tem so sc pridružili 00. Frančiškani v Jaffi, kteri so se srečne šteli, tako viso-kiga gosta v svoje stanice ali celice sprejeti. Vroče želje, že skorej biti v svetim tempelnu. kjer je bil grob našiga Odrcšenika. so nadvojvoda o poli dveh po polnoči se vzdignili na pot v Kamo. Tukaj sc je v frančiškanskim samostanu nekoliko po-niudil, zvečer 30. rožnika pa sc je že znajdtl pred vratmi mesta Jeruzalema, spremljan od O. varlia Božjiga groba, patriarhoviga kanclerja, avstrijan-skiga gencralkonzula, dveh frančiškanov in od števila pomorskih častnikov, ki so hili nadvojvoda čez morje prepeljali.
Silno slovesno je bilo sprejetje. Ljudje vsih verstev in stanov so mu šli naproti. Vsi so se čudili njegovi plemeniti obnaši in pobožnosti, ki je duhtela iz serca, in mu na licih sijala. Se precej deleč od mesta nadvojvoda s konja stopi, in ko sv. mesto ugleda, poklekne, kttšne tla. na kterih je stal, in nekoliko moli. Odsihmal je bilo očitno viditi. kako močno so junaškiga mladcnča navdajale tiste sladke in ginljive čutila, ktere slehernimu dušo na-polnujejo, kdor z živo vero to Božjo pot opravlja. Tega priča so solze, ki so jih njegove oči prelivale, kar so vsi pričujoči vidili. Od zdaj pa do vhoda v sveto mesto je nadvojvoda hotel hoditi le kakor romar. Bil je ves zatopljen v svete misli in občutke, ki so mu dušo navdajale, ko se je bližal svetimu kraju, kteriga so si skoz toliko stoletij nejeverniki prilastovali, kristjani pa ga serčno branili.
Kanone pokajo in cesarski romar se s trumami obdan mestu bliža, dostojno in prijazno vse pozdravlja. Vsi mu kličejo ^srečno d o šel !a, on sam vse prijazno pogleduje. Pri vhodu v mesto, na mestu, kjer stoji ob desnici Davidov turn, je hil nadvojvoda od prečastitljiviga patriarha sprejet, kteri je hil v svoji škofovski slovesni obleki, obdan od frančiškanov in svoje duhovšine. Patriarh
je narpred nadvojvoda blagoslovil, potem mu je nekaj ginljivih besed govoril. Ko dokonča, se pa princ pred vikšiga škofa verže ter lepo in priserčno svoje čutila razodene.
Nato trume spremijo visokiga romarja skoz mestne ulice v cerkev Božjiga groba. Za vojašino, duhovstvam in novici v koretljih, ki so vsi zahvalne pesmi peli, so šli seaieniski gojenci za križem v sredi bakel — potem nadvojvoda in ob njegovi desnici patriarh. Za njimi so se verstili poročniki, nadvojvodovi častniki in nezmerno število ljudstva vsaciga stanu in verstva, častna straža je versto sklenila.
Ko nadvojvoda v cerkev stopi, vzame blagoslovljene vode, se pokriža, in gre naravnost v malo kapelo, kjer je častitljivi grob Zvelicarjev. Tukaj, ves zamaknjen v spominu prečudnih reci, ki so se tod godile, goreče moli, vroče solze preliva, in se kar ni mogel ločiti od marmorjev iga kamna, ki pokriva nar dražji spomin keršanske cerkve. Sveto Jlešnje Telo molit gre potem v latinsko kapelo; tam nekaj časa moli in gre v samostan nar svelejšiga Odresenika, kjer mu je bilo stanovanje pripravljeno, kakor je želel. Precej v začetku ga je namreč grof Kizzamano, avstrijanski poročnik, nagovoril de naj bi si v porocniskiui po-slopji stanovanje z volil, 011 pa je rekel, de zeli v revmh frančiškanskih celicah svoje stanovanje imeti, ako bi bilo mogoče.
Kmal se po vsim mestu razširi glas, kako žare* prečudno pobožnost je visoki bozjopotnik pri Božjim grobu razodeval. Slehern je nad njim našel kaj posebne hvale vredniga. Pravili so si, kako britko mu je bilo od llozjiga groba se ločiti, kako de se je njegova bogoljubnost nehote razodevala, in kako de je zmiram le še bolj in bolj ginjen bil, ko je ob enim dnevu obiskal stirkrat Božji grob. Kolikor bližej gaje kdo gledal, toliko bolj je bil ginjen od njegove čednosti, serčne dobrote, velikodušne radodarnosti do ubozih, blagovoljnosli do p tujcu v, prijaznosti do vsih, in posebno zavoljo njegove čiste in svete ljubezni za našo sveto vero.
\ idili smo in sc razveselili, pravi popisovanje dalje, kako je cesarski sin 1. maliga serpana ginljivo pobožen pred altarjem klečal in iz patriar-hovih rok sv. Ilcšnje Telo prejel. Po sv. Obhajilu z očmi polnimi hvaležnih solz hiti na verh Golgate, ter je bil ondi pri zahvalni sv. masi, ki jo je čast. ti. varh Božjiga groba bral. Desiravno so sinovi sv. Frančiška navajeni na poniževanje in spokorno življenje, se vender njegove žive gorečnosti niso mogli nagledati: on sam je imel komej moč, se od svetisa ločiti, in nar pobožniši katoličani so pri tako častitljivim zgledu svojo mlačnost in maloserc-nost preklieovali.
Nadvojvoda je ogledoval s pobožno sočutnostjo reci. ki jih cerkev na Kalvarii ima: bil je pri procesij, ktero očetje sv. groba vsaki dan obhajajo, sel je v podzemljino, kjer je sv. Helena sv. križ našla, in ko je vidil, v kako žalostnim stanu de j»* ta kraj, je ukazal, de naj se namesto leseniga altarja, pred ko je moč, naredi altar iz draziga marmorja. l)o obletnice povikšanja sv. križa bo predragi dar dodelan. Potem je sel na goro Sion in na Oljsko goro, v Getsemane, in se verne skoz „\ ia Dolorosa- na Kalvarijo. Povsod ga spremlja velika množica ljudstva. Na Kalvarii je spoštljivo pokleknil m vsih mestih, ktere so bile nekdaj s smertnim rinanjem in s kervjo Zveličarja zaznam-njane; pri vsakim štacionu je zemljo kusnil, in je
vselej priserčno molitev opravil. Po teh obhojah se je podal v Betlehem. Tam je serčno ginjen pritisnil svoje ustnice na golo skalo, ktera še vselej od rojstva Sinu Božjiga spričevanje daje. Ogledal je vse svetinje, ktere se v okolji tega maliga mesta znajdejo, ter se potem v svojo ubožno celico verne. Pri vsih teh obhodih ga je spremljal varh Božjiga groba in dva frančiškana, ki sta mu bila v spremstvo dana.
Nadvojvoda je tedaj skoz tri dni, ko je v tem mestu prebival, neizbrisljiv spomin v njem zapustil. On sam sije vošii kak spomin seboj, kteri naj bi ga vse žive dni opominjal lepih dni njetro-viga Božjiga pota v sveto deželo. Sprosil si je*to-rej od varha Božjiga groba mašno obleko in bronaste svečnike, kar je bilo tačas pri s. maši rabljeno, ko je bil obhajan, in pa tudi v duplini v Betlehemu. Te reči, de jih bo v svoji domači kapeli dal rabiti. \ zel jih je pa le s to pogodbo, de jih bo z veliko drajšimi — bronaste svečnike s srebemimi — nadomestil. Kakor pervino je precej za novi altar iznajdenja sv. kriza daroval svetinjo praviga sv. križa, vdjano v prelepo, z brilanti obstavljeno zlato svetinjišnico. Cena te svetinjišnice znese 4000 terdnjakov (tolarjev). 3. maliga serpana je nadvojvoda zapustil Jeruzalem. Na gričkih, od ko-dar se sv. mesto vidi, jc razodel še eno znamnje svojiga bogoljubniga duha. S konja stopi, poklekne na zemljo, ki je s tolikimi čudeži posvečena, in jo pozdravi s poslednjim kušljejem. Bilo je na tistim kraji, kjer so bile pred skorej 1000 leti zmagovite križanske trume v obličji mesta pokleknile.
Ogteti pt* Slovenskim.
Iz Ljubljane. V „Triesfer Ztg.K Nr. 220 piše nek dopisnik iz Ljubljane mol drugim tole: ,,Fast gleich-zeitig \var iu einem dort erseheinenden Bluttc zu lesen, dass alle Unsittlichkeit und alle s Unheil der Welt dem Schiller, Gothc und viden Ilumlertea ilires Glei-chen zuzuschreiben sei". — Svetujemo gospod do-pisovavcu v bratovski ljubezni, naj drujikrat reč piše, kakor je in kar je, ter ne budi brez potrebe jeze in hrupa. In pa čimu je zamolčal, de protestanški cerkveni list v \Veimar-u toži zavoljo h i 111 e spačeno*ti ondotniffa ljudstva, in velik del zadolženja pripisuje cveteči dobi Šiller-ja in G6-the-ta?"—Ce pa želi g. dopisovavec bolj obširno brati, kako taki protestanti, kterim je za keršansko obnašanje skerb, sami čez svojima Šillerja i. d. tožijo, naj vzame v roke „Salzbur°rer Kirehenblattu Nro. 36 t. I. Sicer pa tudi enako hudo ni brez dobrisra: Ileč se premisli, duhovi se ločijo, vsak se na^ne, kamor se nagiba.
Iz Cerknice 30. ki m. Kolera pri nas še ni popolnarna nehala. Doslej jih je okoli 170 za to grozovito boleznijo umerlo; med njimi, se ve, so tudi železniški delavci.
Iz Postojne 2o. ki m. 1853. — Kolera nas, hvala Bogu! zapuša, o de bi nikoli več nazaj poti ne našla! Od 2. julija nas je neusmiljeno terla, terdo je res z revnimi ljudmi ravnala. — Postojnska fara šteje 2252 duš. V tergu Postojnskim so 203 hiše, in umerlo jih je do dans 71. V treh vaseh, ki so v fari, to je: V Velikimotoku je 33 hiš, umerlo jih je tam 15. V Zalogi je 31 hiš, umerli so trije, in v Stari vasi je 17 hiš, umerlo jih je tain o, skupej tedaj smo imeli nier-ličev za kolero v celi fari 94. Vediti je pa še, de imeli smo letaš ljudi od vsih krajev. Na železnici jih je v naši fari delalo čez 1000 ljudi moških,v ženskih in otrok, domačih pa tudi Horvatov, Lahov iu Čehov. Vender pa
železničarjem je kolera bolj prizanašala, ko domačim, ker med tolikimi, jih je v Postojni le 13 pokopanih; več pa v Slavini, ker so imeli v vasi, Koče imenovani, svojo bolnišnica. Vojakov smo za to boleznijo pokopali do zdaj samo 4, in ti so bili več mertvi ko živi v Postojno pripeljani.
Bilo je v začetka kolere, posebno mesca julija in avgusta hudo. Ležalo jih je veliko število, pa ne le revnih, tudi boljcov in bogatih. Ni bilo miru ne po dnevi ne po noči, in ker so bili ljudje vsi preplašeni, so koj v vsaki uri noči po duhovne pritekli, tako de je bilo treba skorej vsakiga bolnika dvakrat previditi. Pervič smo jih spovedali in v sv. olje djali, čez nekoliko časa, ko je bljevanje nehalo, smo jih pa s presve-tiin Rešnjim Telesam previdili. To je storilo, de smo domači duhovni, ker ni bilo počitka, kmali opešali in obolehali; treba je bilo torej iz bližnje ilrenovske fare gospode na pomoč klicati, kteri so po versti tudi radi prišli, ker takrat v Hrenovcah ni še kolera razsajala. Obnašali so se gospodje res junaško, serčno so v nevarnosti svojiga življenja okoli bolnikov hodili, in ker je koiera večidel ljudi po noči napadala, ni bilo potreboiga počitka. Posebno so hvalo dolžni Postojnčani gosp. Janezu Vovk-u, zgoduiku v Hrenovcah, kteri so v nar hujšim čaiu v vsaki uri temne noči boluike previdovali, in Bog ve kako neizrečeno veliko bolnim duhovnih dobrot skazali.
Zdaj je pri nas, bodi Bog zahvaljen! bolezen od-jenjala, je pa huda v Ilrenovski fari, pa tudi mi pomagamo kar je moč, in hodimo v bližnje Ilrenovske vasi previdovat bolnike. Per toliko bolnikih, pri kterih smo bili, nismo najdli nobeniga zapušeniga; »used je rad sosedu pristopil, posebno so sc pa ženske dobro obnašale in so urno po noči večkrat duhovne priklicale iu pa tudi v apoteki lekarske pomoči iskale. Pri nas tudi ni bilo treba se zapustiti. Zdravnikov smo imeli po dva, nekaj časa tudi po tri, apoteka je bila zinirej pripravljena bogatim in revnim, temu je tudi prišteti to, de zmed toliko bolnikov jih je v celi fari le tako malo proti drugim faram za kolero umerlo. To razjasnjeuje v okotn tistim pisateljem, ki iz okolice Postojnske tako pišejo, de bi se utegnilo misliti, de pri nas je Afrika.
De so nekteri tinkture, homeopatijo in domače zdravila rabili, je res; pa kdo bi jim to zameril, ker kmali smo vidili iu bili prepričani, de vsa zdravniška učenost je pri tej bolezni še mlada in omagljiva, ni ga bilo goto viga zdravnika ne zdravila zoper kolero, euimu je to, drugitnu spet vse kaj druziga pomagalo, uekterim pa vsa pomoč in učenost zdravnikov nič, v tnalo urah so ležali na parah.	Fajmošter v Postojni.
Iz Vinice na Dolenskim. — Že večkrat je bilo dosti mikavniga v „Zgudnji Danici" povedaniga od lepih Marii Devici posvečenih cerkva, kamor pobožni romarji ob odločenih nedeljah iu praznikih popotujejo ali besedice ne od prelepe pol ure od Vinice na stermim hribu sozidane ccrkve „Marija Žežel" imenovane, ktera ne slavi ie po Metliški okolici, ampak tudi po llorvaškim krog B 'isiljcva do Ogulina iu Modrospotoka.
Ce se ravno letna številka ne najde, kdaj je bila ta cerkev postavljena, vender je toliko gotovo, de je bila sozidana v šestnajstim stoletji, v strašni dobi os-manskiga napada v pobožni namen, de bi Bog šibo ta-eiga preganjanja milostljivo od vernil, po pravlici eno in ravno tisto leto z bližnjo romarsko cerkevjo .^Gradišče" na llorvaškim v čast Marije (naše želje — pozneje Že-žel). Stermeti je, če se, zalo cerkev ogledovaje,
*) Posebno hvaležni bi bili, ko bi nain iz vsih krajev po Slovenskim, kjer je letaš kolera divjala, častiti gospodje du-hovni pastirji dotičue naznanila pošiljali.	Vred.
pomisli, kaj *o naši pobožniši spredniki za čast Božjo in počešeuje Marije Device v tim revnim kraji storili! — Prostorna cerkev stoji na stermim hribu, s kteriga ee 34 sežnjev visok, oseinvoglat zvonik po Metliški in Cernomeljski okolici ponosno ozera. Pokrit je zvonik s kositarjem, in ima precej velike zvonove; na velikim zvonu je sledeči napis:
Fugite partes adversae. vicit enim leo de tribu Juda radix David, alleluja. Opus Gasperi Franchi La-bacensis anno Domini 1695; ua srednjim: Sancta Marija, o. p. n. Martinu* llamuta f: o: p: e: p: I. 1708; na malim: Sanct. E.ias o. p. n. Martinu* Ramuta f: o: p: e: p: 1: 1707. —- Pod zvonikam je zala kapelica, v altarji na platno malana nepopisljivo lepa podoba »Marije Roženkranske". V sredi cerkve sedi na tronu Marija s svojim svetim Dctetam ko kraljica nebes in zemlje, krog ktere pobožni romarji po golih kolenih hodijo, in ji po svoji zmožnosti darujejo, pred njo se velik lu-ster bliši. Trije pozlačeni altarji lepšajo lepo suzidano cerkev. (Veliki altar, redke visočine, šteje !£0 večjih in manjših angelskih polob, 11 svetnikov, v sredi altarja je kronana Mati Božja s svojim Sinam, lepo ozaljšana, na čelu zlate verižice z zlato zvezdo prava podoba zgodnje danice. \sil tem tronam jc dragi tron presvete Trojice. V lepo pozlačenih stranskih Sitarjih ste potlobi Kristusoviga spremenjenja. in spreober-njenja sv. Pavla; na koru orgle s šesteriini spremembami. V prostornim zagradu se bere sledeči napis:
Speculuin sacerdotum.
Tu quicunque veliš inissam cantare saccrdo«, Funditus esto memor, rectaijue iiieute reuilve, (Jualia sit Christu* pro te certamina passus; Velato capite tibi risum nignat amietus, Linea veste nota. qua sit delu-m in alba ; Vincla repraesenrant sua cingula stola inat.iplus. In casula iioscjh, tjuae purpura significatar, Calvariae memurare locum, dum pergis ad aram. Et recolas Christum, dum pergeret ad moriendum. Ilaec sic cuucta pie memoraudo peetora funde. 1736.
V	ti sloviti cerkvi je vsako mlado nedeljo, veliki in mali Šinarn ob desetih duhovno opravil«. Posebno shodiše je pa pomladi, in sicer v nedeljo po Kristusovim vnebohodu, iu jeseni v god sladkiga imena Marije, kadar je zjutrej in ob desetih duhovno opravilo z bla-goslovam. Nar več ljudi se o jesenskim žegnanji sui-de; že v saboto pred večcriiicami tnergoti krog cerkve truma pobožnih romarjev iz Ogulina na Vojaškim, ki po golih kolenih krog cerkve do trona Matere Božje popotujejo, ženke večkrat zibelko z detetam na glavi, ki so se v kaki bolezni Materi Božji ua Zežel obljubile. Drugi dan — kakšen pogied za ptujca! Tu in tam prosi revež darila, popeva slepec ua plunko, ponuja Čeruo-malj.ska svoje preste, Bojunška vlahinja svoje čarape ua prodaj, prodajajo klobučarji in kramarji svojo robo, se pozdravljajo prijatii in znanci, se sprehaja gospoda — ves hrib je oživljeu. vse je veselo, in z nekako romarsko radostjo napolnjeno.
Po prizadetji biv-iga Viniškiga fajmoštra gospod S:efana Ogulina je bila cerkev pred nekaj leti vsa lepo osnažena, tu in tam malana; 7. kimovca t. I. pa Mati Božja v ičlikiin altarji po tukajšuih gospod kaplanih v novic ozaljšana.	B. Tomšič.
V	Hent - Andreju so se bile 3. kimovca začele duhovne vaje za mašnike. Premišljevanja je redemtorist g. Jan. Ojevic iinei. Preudarke pa ho imeli milostljivi škof, visoko(-ast>tljivi go-pod Anton Slomšek sami. Popisovali so, kaj de je duhovnam dolžnost do s »le, do deržine in občinstva — sedanje čase, ko je to iko nasprotvama
zoper sv. vero in sv. cerkev, de bi se tako močno pogrešani katoliški duh zopet povzdignil.
Iz Goriškiga. (Konec). Tretja fara je v Kam-njeh. Ta fara je tako stara, de se je leto njeuiga vte-meljenja žc pozabilo, le to je še gotovo, de za Ter-iično utegne naj stareji duhovnija na Ipavskim biti. Cerkev je že večkrat prestavljena in prczidana, pa veliki altar v njej je tako slab, de se od starosti dau na dan žuga zgruditi. V sada nji hi obširu šteje fara G poddruž-nic: Selo, Gojače. Vertovno, Dobravlje, Skrile in Sto-niaž, vkup s .'1172 dušami. Duhovno službo opravlja navadno fajmošter s tremi kaplani, kterih eden je pa zmirej v Stomažu izpostavljen, in svojo odmerjeno du-hovnijo ima. Ker je fara močno raztresena, se tudi za šolo ni veliko nkerbelo. Soseski Sela in Gojače ste bile pod Cernice in Dobra\lje pod sv. Križ všoljene, druge srenje pa v nemar pušeue; še le pred letam sc je tudi v Kamnjeh šola napravila, in reči se mora, de prav dobro napreduje. Hog daj mladimu učitelju Ic stanovit-i.ost, in nadjati sc sinemo, dc v kratkim času bomo Kamcnjsko šolo pervo v dekanatu imenovati zamogli. Ta fara jc zdaj že 6 meseov spraznjena iu še vedno se odklada noviga fajmoštra izvoliti. Vzrok je ta le: Nektere soseske, ki so drugim duhovnijam bližeji kot svoji fari. prosijo, od fare odtergane in bližnjiš m pridružene bili; dokler sc ta reč ne razsodi, ne bo fajmošter za Kamnje nobeden imenovan, akoravno sc jih je šest duhovnov za to službo ogasilo. Častiti gosp. namestnik Andr. Brezavšček sadaj faro oskerbl.ujc, on je mlad pa goreč duhoven, dolžnost stami mu čez vse drugo seže. Ves bolthen se jc o pretečcni koleri od vasi do vasi, od bolnika do bolnika vozil, de jim jc presvete zakramente delil, in moram reči, de le posebna gnada Božja ga je pri življenji ubranila, med tem ko mu jc 150 faranov pomcrlo. — Celerta fara je v svetim Križu. Fara v Ipavskim Križu je še le v letu 1785 postavljena, pa duhovnija je tukaj prav stara; ona je bila nekdaj Tcržičnimu dekanatu podveržena, od kodar jc duhovne pastirje dobivala; zatorej, ko je bila v faro povzdignjena, sc je pravica, fajmoštre za njo voliti, ondotnimu dekanu prepustila. Posebno st boš od starosti te duhovnije prepričal. ako v tukajšne podcerkvene rake stopiš, kjer boš tudi neko sedeee in na roke naslonjeno truplo našel. podobno človeku, kakor bi živ zakopan bil, potem pa. ko se je iz omedljevcc zdramil, je z odra stopil, •n strahu ali pa žalosti v smert zaspal. Letopisi Ipav-skiga Križa kažejo na srednje veke, in veliko pravijo od nekdanje imenitnosti ondotnih vlastnikov , kakor tudi od Kriških rokodelskih in pobožnih družb. V cerkvi stoji še zdaj postranski altar sv. križa, ki je s posebno pred-pravico obdarjen. Fara šteje sadaj 1548 duš za dva duhovna in ima tudi domačo šolo. Častiti gosp. Jožef Sleiko so tukej fajmošter. Ta gospod so že drugikrat novo mašo peli, in so zavolj slabosti zdaj tudi pomoč-i.ika dobili. Kolera tukaj ni bila zlo huda. — V svetim Kri/.u je tudi samostan častilih Očetov kapucinarjev sezidan I. H» 10. Ti blagi redovniki so vselej pripravljeni, duhovnam po Ipavskiin pomagati, in so se v sedanji bolezni posebno slov it o obnašali. Skorej celi dan so v spovednici sedeli, in kamorkoli so v pomoč bili klicani, so hitro pristopili. — |>0d Kriško faro spadate dve lepi kaplanii. namreč: Zabije s 148. in pa Lokavec s 015 dudami. Obedve hte v tem stoletji postavljene. Tudi todi je letaš kolera žertno kosila. —
Samostalne duhovnije — lokalije imenovane — imamo v Cerniškim dekanatu tri. — Perva je v Bajtuji. Pred Jožefovo dobo je bila tukej poddružnica Čer-nišk<» fare. Preblagi domor«d*-e, in ki Boštjan Lip«»vž,
kteriga je bila Božja previdnost v svetovavca kneza Svarceuberga povzdignila in premožniga storila, ni bil v sreči svoje rojstne vasi pozabil, in je v I. 1724 s 6000 gold. oporočno v Bajtuji prosto prebendo (simpler beneficium) utemelil. Iz nje je leta 1784 zrastla lokalija, in pravica duhovna izvoliti je bila družini Lipovževi izročena. Sadanji lokalist, šesti v versti, ima prav lepo cerkvico s 384 dušami. Cedica je sicer majhna, pa ako se bo doveršilo, kar upamo, de bo namreč bližnja soseska Selo, ki 470 duš šteje, kmalo Bajtujski lokali! pridružena, bo potem tukej prav čedna duhovnija. V Bajtuji je letaš kolera tako ljuto divjala, de ob enim je 95 bolnikov ležalo. V tem času je tukajšni lokalist tudi Selo previdoval, in zmed 150 za kolero bolnih jih je 50 zakopal. — Druga lokalija je na Otelici. Ta duhovnija je zlo stara, leto zastavljenja ni znano, in je prav težka; ker je vsa na Angelski gori, ter je močno raztresena in ima 1143 duš. Častiti gosp. Aut. Makuč je tukaj lokalistov namestnik, on ima s hudo zimo veliko opraviti in zraven se slabo hišo. Žc več let se govori, de sc mu bo cerkev in stanovanje novo pozidalo, pa vse je še le na popirji. — Tretja lokalija je v Ajdo vsi ni. Kar svetno staroslavo zadene, nam ime „Aj-dovšina" pove, de njeniga utemeljenja nimamo v ker-šanskih dobah iskati, temveč de iz rimljaoskih časov izvira; kar pa moj namen tiče. je Ajdovšina leta 1832 v lokalijo povzdignjena; se ve dc že veliko let poprej je stala tukej Teržičnimu dekanatu podveržena duhovnija zdaj z lastnim duhovnam, zdaj pa s Sturijsko ka-planijo združena, kakor so časi nanašali. Ta lokalija sc prostera po lepi planjavi ob desnim bregu llubelna, šteje 1060 duš za eniga duhovna, in ima naj lepši cerkev v celim dekanatu. Tudi šola je tukej pred letam lepo cvetla, pa sadaj mende je nekoliko opešala. Srenja ajdovska ima pravico, lokalista sama voliti, in pred meščani je zmed dveh duhovnov, ki sta se bila za tukajšno službo oglasila, častitiga gosp. Andr. Vertovca izvolila, kteri je več let na sveti Gori spovednik bil, prednje mesce pa v Ajdovšini za namestnika. Ta gospod je imel tudi veliko s kolero opraviti, ktero so Ajdovci v praznik sv. Janeza Kerstnika in drugi dan z razuzdanim plešam s prestola B >žje pravice v Ipavsko dolino klicali, in reči moram, de on je s tem ajdovsko iokalijo zaslužil. Bog mu daj moč, ile bi svoje ovce v B«žjim strahu ob-deržai, s kterim jih je bolezen nekoliko presunila. Tukej biva okrožni ranarnik gosp. Lorenc Saup, kteri je pa tudi mož na svojim mestu. Ta blagi gospod se je v pretečeni koleri kaj slavno obnašal. Njemu in vsim drugim pomočnikam človeštva hvala in slava.	ff.
JKUl fiarovi*
Za afrikanski mision.
Dobrotnik 3 gld. — A. in B. 2 gld. — Dobrotnica 7 gld. — Margareta Pivc in Marija Drenik 1 gld. 30 kr, — Prečastiti fajmošter go-p. J. Ursič, srebern pas. —
W*remesnbe ftitft ar sitne.
V Ljubljanski škofii. Šcmpeterska fara v Ljubljani jc podeljena Luk. Cirer-j u. omiotnimu kaplanu: lokalija v Senioz-baldu Z- Jožefu P e I e r I «• -1 u: Pmlvelbska kapUnija začasno g. Jan. Peč ar-ju; oskerbovanje Sturijske kaplanije £osp. Mat. kožuh-u. — Za kaplane pridejo: go>p. Jan. Kraškovie v Semič. co>p. Simon It u p ii i k v Logatec, gosp. Fr. lir i ve v Lašiče. gosp. Fl. Prelesnik v Dvor. sosp. Pr. Zaderea! v Podzemel. arosji. Fr. Zupančič na Vinico, gosp. Jan. \olčic v Semič. gosp. Jož. Mam. novoposvečeni mašnik. v Horjul.— (>o>p. Mili. Markič. Scmiški kaplan, in gosp. Val. Razinger. Resniški duhovni pa>tir. sta privoljenje dobila v pokoj se podati. — tiospoila bojroslovra 'i. lela. Tmo. Kajdiš iz Brezniee in Jan. Zan iz Šentvida pri Ljubljani >i.t v duhovnico sprejeta.