430
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 274,
Na gorenjem Kongu. Robovi. Berolinska konferencija.
Stanleya so slovesno sprejemali, kamor je prišel. Na Francoskem in drugej. povsodi so se klanjali veličini njegovega dela, vztrajnosti njegovega delovanja, Na nesrečo angleški preiskovalec ni znal vselej brzdati svoje nejevolje, ki ga je prijemala pred kot ne zato, ker je Francoz prehitel ga na Stanley-Poolu. Neke neuljudne besede, katere je Stanley izustil na banketih, bile so potem krive, da so se pohujšali njegovi od-nošaji z zastopniki Francoske na Kongu.
Stanley ni ostal dolgo v Evropi. Dne 14. novembra 1882.1. je bil zopet na Kongu, kjer je našel v žalostnem stanju delo, katero je bil s tolikim trudom zgradil. Mej Evropci ni bilo nobene discipline več; nekateri agenti so se povrnili domov, drugi so se zabavljali s posli,   na   katere   niso   bili  poklicani,
Poučni in zabavni del.
431
in zanemarjali so svoj pravi posel; s kratka: anarhija je vladala v vseh uradih, in brez energične roke bi se bilo podjetje morda izjalovilo v tem kritičnem času. Stanleyu se je posrečilo, da-obnovi red, in na to krene proti gorenjemu Kongu, kjer ustanovi novo postajo v Bolobo-u, pri Bianzi ju, ki je jedno od glavnih središč trgovine s slonovo kostjo v ekvatorialnih krajih.
Ustanavljanje teh postaj je toraj pripeljalo Stanka v srce črnega kontinenta, ker postaja Ekvator, katero je sedaj ustanovil, oddaljena je od morja 2.200 kilometrov. Vendar sklene preiskovalec prodirati še dalje do slapov, to je do one vrste slapov, katere je nazval Stanleyevi slapovi, in kjer se je tolkel na svojem prvem potu v 32 bitkah. Tako je dospel v zemlje Bangalov, kateri še niso pozabili, kakor se je koj prepričal, na boje z belim človekom pred šestimi leti. Sedaj je na teh obalah, katere so 1876. 1. gledale krvave spopade, srečava! Stanley same gostoljubive ljudi, kateri so radi trgovali s tujci. V Iboko-u pa je sklenil kralj slovesno pogodbo z Evropci.
Ali kedar se je približal Stanley slapovom, spremenil se je položaj očividno. Ne da bi se domačini vedli neprijateljski, nego je bilo videti, kakor da je velika nadloga obiskala to zemljo, katero je Stanley preje videl bogato in obljudeno.
Tu je bilo selo do tal požgano, palme posekane in vse opustošeno; skoro nikjer ni bilo ugledati sta-novnikov sredi teh pogorišč. Oni, kateri so še ostali, sedevali so na obali, z rokama podpirali glavo, in gledali s topim, brezčutnim pogledom tujce, kateri so se jim približevali.
Stanley zapove tolmačem, da jih izprašajo, kaj to pomenja. Sedaj se vzdigne starec, kateri je bil videti ves uničen v svojej zdvojnosti, in začne pripovedovati nesrečo. „Selo je bilo nenadoma zajeto od ljudij, katerih divji krik in oglušno streljanje se je razlegalo po nočnej temi. Ti vragi so podavili vse stanovnike, kateri so hoteli pobegniti iz zažganih kolib; ni tretjina možakov ni odšlo živa, a večino žena in dece so odvedli Bog zna kamo!
„A kamo so odšli razbojniki?''
„ Odšli so po reki. Temu je osem dnijwi.
„Ali so požgali vsa sela?"
„Vsa brez izjeme, po obeh straneh reke".
„In kakošni so tisti ljudje?"
»Podobni so črnim ljudem, kakoršne imate vi na svojih ladijah, oblečeni pa so v belo. Ali vi sami, vi tujci, kaj bi radi tu, čemu ste prišli? . . . Odidite! Vsi tujci so okrutni. Ako trebate slonove kosti, iščite je od razbojnikov, kateri so odnesli vse, kar smo imeli .... Bijte se ž njimi, ako hočete, kar se nas tiče, mi nimamo ničesar več".
In starec stegne svoji roki ter zamahuje, da se je jasno videlo, kako ga boli srce.
To delajo Arabci iz Njangue-a, kateri v gotovih razdobjih podvzemljejo te krvave ekspedicije. Ta druhal razbojnikov, drugo ime jim ne gre, katera je sedaj bila obhodila ustje Aruhuimi-a, opustošila je do celega ogromno in dobro naseljeno ozemlje, da ni ostalo drugega nego zdvojnost in razvaline.
Jeden dan pozneje doide Stanley te Arabce. To je bil grozen pogled. Sredi velikega tabora na obali reke so stale velike ograje. Tabor je poln robov, eni so blodili okoli, drugi so nepremično in molče sedeli, in velika njihova črna telesa so živo odbijala od belih plaščev njihovih krvnikov. Drugej je bila videti tropa starih črnic, zgrbljenih pod košarami, a stražarji so jih napletali z biči, da jim pospeše hojo.
Mnogi od teh nesrečnikov so bili okovani; mladi ljudje so imeli okoli vrata železen obroč, spojen z lanci z drugimi obroči, tako da so zarobljenci stopali v vrstah po dvajset vkup. Deci čez deset let starej so bile noge vkovane v bakrene obroče, matere so nosile lance, kateri so držali malo deco na njihovih prsih. Nobenega odraslega ni bilo videti mej temi zarobljenci, vse kar se je moglo braniti ali osvetiti, bilo je neusmiljeno pobito.
Z vseh stranij so pokrivali tla sledovi tega nečloveškega pokončevanja: bobni, kopja, sablje, sulice, lokovi, strelice, železno orodje, vesla, rogovi od slonove kosti, leseni moliki, bisernina, ribarske mreže, škiti, veliki kakor vrata, košare, tikve, lonci, čolni, obleka od suhe trave spletena in drugo orodje, s kratka ostanki celih oplenjenih sel.
Ti roparji niso imeli več kot 2.300 robov, od onih 3.600, katere so bili zarobili. Trpljenje, brezmejne muke so pokosile vse slabotnejše. • Oteli so bili tudi 2 000 slonovih zob in cel kup orožja, orodja in živil. Da so nabrali tolik plen, uničili so 180 sel, vsako selo je imelo po čez do 1.000 duš. Ubili so do 2.500 možakov, kateri so branili sela, sebe, žene in deco. Zadavili so toraj obitelj od 6 oseb, da so v okove vkovali dečaka od 4 let.
Oh, grozen jo pogled na tako čredo robov! Treba je, da človek sam sliši rožljanje lancev! In kako grozno izparivanje vdarja iz teh trop ljudskih, nesnažnih in blatnih! Ti ljudje tu so vkovani že več kot mesec dnij. Kosti kakor da jim hočejo skozi zvenelo kožo, in oči kakor da hočejo skočiti iz svojih jamic v teh prepalih obrazih, iz katerih gledajo okoli kakor strahovi.
Ustanoviti evropsko postajo v teh krajih, zasaditi zastavo človečnosti, pravice, svobode sredi takih strahot, s kratka napovedati vojsko trgovcem robov, to je bila smela osnova; Stanley se je je lotil. On je osnoval postajo Falls (slapovi), s katero je završil svoje delovanje v službi gospodstva belgijskega kralja na Kongu.
Utemeljivši to postajo, obrnil se je Stanley, da se povrne v Evropo.   Ko je  dospel v Vi vi,  ni mogel
432
brzdati svoje nejevolje, ko je videl, kako malo so tu storili njegovi nasledniki. Se ve da je bil Stanley sem in tje malo pristranski, in je včasih krivo sodil svoje sotrudnike. No kar se tiče Vivi-a, bodočnost je dala prav onim, kateri so mislili, da ne kaže potrošiti toliko truda in dela za to postajo. Dandanes je ta postaja, iz katere je hotel Stanley narediti glavni tabor, do celega zapuščena in to po nalogu „ odbora" samega.
Koncem leta 1884, toraj po petih letih, katere je prebil v službi belgijskega odbora na Kongu, vrnil se je Stanley v Evropo, da razloži svoje poslovanje kralju Leopoldu II., kateri je do tedaj nosil vse stroške tega ogromnega podjedtja.
Berolinska konferencija je priznala nezavisno državo Kongo in jo prisodila Leopoldu II., belgijskemu kralju, sprožitelju tega velikega afriškega podjetja.
Pogledimo nazaj! Koliko slavlje za malega mornarja za vojaka, za reporterja, kedar je sedel za mizo z Bismarckom in z največjimi mogočniki svojega časa! Pač si je mogel reči s pravičnim ponosom: „S svojim delom in s svojim trudom sem utemeljil cesarovino, in od slej bode na svetu kralj, kateri zahvaljuje jedno od svojih kron meni, Stanleyu!"