■

.

Najgrozovitejša muka peklenska.

Spisal Catulle Mendes; prevel Vinko.

51 & 6 '-

Odon iTj


Nekega dne prišla je v peklo duša, tako
grozno obložena z grehi — umeje se, da je bila
duša moška, dame moje, — da je bil kralj satan
v največji zadregi: naj je namreč še toliko premiš¬
ljeval, ni mogel priti na to, kako peklensko muko
bi iznašel, da bi jo kaznoval. Kajti od tistih muk,
ki spadajo v peklenski tedenski repertoar, moral se
je v tem slučaji brez dvojbe odstraniti. Kotli, na¬
polnjeni z raztopljenim svincem, žareče senene vile,
razbeljena tla od kovine, postelje z iglami, z gadi
napolnene kopeli — vse to dobro služi pri vsak¬
danjih krvavih ali nekrvavih zločinih. A tukaj upo¬
rabiti jedno iz teh kaznij, — to bi bilo znamenje
najslabšega ukusa . . . Kaj je tisti mož, v katerem
je bila ta duša, na zemlji zagrešil toli nečuvenega ?
Je li bil izdajalec, kojega mračni nravi se ne zdi

4

zaničevanja vredno, izdajati čast svojega očeta in
življenje najdražjega prijatelja, in kateri to čast in
to življenje tudi v istini izda, ako mu plačaš za to?
Je li bil jeden tistih demonskih mož, ki vzbujajo v
ženskah ljubezen, samo da jim strd srce, ker spomin
na poljube ljubičine tem grozovitnikom ni sladak,
ako ni združen s spominom na njih solze ? Je li
na posebno strašen način lagal, kradel, goljufal,
moril? Ali — v istini zločin, še bolj vreden pro-
kletstva! morebiti je preživel vse dolge dni življe¬
nja svojega, ne da bi ljubil verze ali glasbo, ne da
bi se vsaj jedenkrat čutil osrečenega o vonjavi
cvetic? Zgodovina nam o tem ni poročila nič do¬
ločnega, za gotovo se more torej reči samo to, da
je bil vreden pogube, daleč preko vsega, kar se
da misliti.

In zategadel je bil satan, kakor sem že ome¬
nil, v grozni zadregi. Poleg tega je imel baš ta čas
dosti uzrokov misliti, da gori v nebesih delj časa
sumijo, da je malomaren in len; nekaj serafinov,
katerim je bilo izročeno nadzorstvo nad zvrševa-
njem kazni v peklu, poudarjalo je celo v svojih
poročilih — to mu je bilo dobro znano, — da bi

5

zvrševalec nebeških kazenskih razsodb moral biti
angelj preskušene čistosti, ne pa demon, na kate¬
rega vedno leti sumnja, da je preizpregledljiv, ker
mora kaznovati tiste grehe, s katerimi je sam
naudihuil grešnika; sokrivec je vedno presočuten
krvnik Nujna potreba je torej bila, da hudobec v
tem slučaji pokaže svojo neomadeževano gorečnost
ter ustanovi grozovit izgled. To je lepo rečeno:
»grozovit izgled“. A kako? No, za vraga, kako?.. .

In satan je sedel tu, čelo od stranij naguban-
čeno, ter si belil glavo. A našel ni ničesar — vsaj
muke ne, katera bi se v istini mogla imenovati to,
kar je imela biti: brezmejna, in nenavadna, od mode
ne še zavržena, in duhovita, — taka, kakor bi jo
potreboval, da bi si znova pridobil zaupanje nebe¬
ških krogov. Hoteč se uvesti nekoliko v razpolo¬
ženje, vzel je v roko Danteja ter čital nekaj spevov
»Pekla !■* Knjigo odloži ter zmaje z ramami. Rakom
naj gre žvižgat, ta stihotvorec! Kaj ta o tem umeje!
To naj bodo peklenske muke : svinčeno balo nositi,
v krvavem jezeru plavati, zaprt biti pod drevesno
skorjo, od stopinje do stopinje plezati po lestvi
svojih grozodejstev, mati biti in mlada ostati in

6

zraven gledati, kako novorojeni sin postaja stoleten
sivec, star, vel iu gubast. Peklenske muke! To ni
druzega kot božanje! Rajši bi pogubljence kar po¬
vabil, naj se iztegnejo na kipečih otomanib, obsipal
jih potem s cveticami ter velel k nogam poklekniti
mu sužnjem, ki gibljejo z dišečimi pahljači ter v
kristalnih sklenicah ponujajo najslajše sadje in naj¬
redkejše slaščice? . . .

II.

In še vedno je sedel tukaj satan, čelo od
skrbij nagubančeno, ter si belil glavo. Iu ker ni
našel ničesar prav ničesar, — tudi satan ima svoje
nerodovitue dni — udaril je večkrat s pestjo po
mizi ter škripal z zobmi.

Kar nekdo zastoče: „Visokost!“

Glas je prihajal iz plamenečega kotla. Bil je
glas pesnika, ki je stoprav pred kratkim prišel v
kraljestvo terač; tam se je v temperaturi nepri¬
jetne gorkote pokoril za preveliko žarovitost, s ka¬
tero je opeval živo zlato kodrov in sneg nedrija, v
katerem cvete duhteča roža.

„Kdo me ogovarja?" vpraša hudobec.

7

»Nekdo, ki bi rad vaši visokosti pomagal iz
zadrege, ako bi vaša visokost blagovolila pokloniti
mu samo za hip dopust iz kipečega kotla nje¬
govega. “

»Nič več kot jeden hip? Naj bode! Dopust
je dovoljen."

Pesnik zleze iz kotla, iztegne se všečno v
svežem zraku ter potem z vsemi izrazi neizmerne
slasti prične deklamovati neko Heinejevo pesen.

»Govori!“ zapove satan nepotrpežljivo

„Cuj torej, o gospod in mojster! V velikem
mestu, iz katerega sem prišel, stoji hiša, in ta hiša
ima balkon. Na balkonu stoje lavorjeva drevesa,
noseča na svojih vejah še ne razvite popke. Pod
lavorji sedi deklica plavih las in modrih očij. Veze
ali pa drži, v sanje utopljena, v roki knjigo, ka¬
tere ne čita. Ako bi se vaša visokost hotela podati
k tej mladi dami, — ta vam bode povedala naj¬
grozovitejšo muko peklensko . 0

Ker je hip pretekel, vrgli so pesnika zopet
v kotel. A dolgo časa ni čutil pekočega ognja, ker
je mislil na pesen, ki mu je zvenela z ustnic, in
je bil omamljen od njene blagoglasnosti.

8

III.

Hudobec pa ni bil posebno zadovoljen s svetom,
ki ga je prejel. Ni mu hotelo v glavo, da bi zem¬
ljanka bila bolj zvedena v vedi muk kot on, knez
večnega pekla. Ker pa baš ni imel ničesar opraviti,
in ker mu ni moglo nikakor škodovati, ako bi po¬
skusil to pustolovino, sklenil je podati se na zemljo.
Razpel je črne peroti, preletel prostor večne temč,
plaval na to za trenotje v solčnem vetru in uverivši
se o legi mesta, švignil je naravnost doli nanje.
Naslednji hip našel je bil hišo, ki je nosila balkon,
na katerem je sedela mlada deklica, s knjigo na
kolenih, pod lovor,evimi drevesi z rožoobojnimi
popki, A zdajci ga popade silna jeza. Ljuto stisne
pesti ter sklene pesnikovemu kotlu podložiti še
nekoliko tisoč butar trsja. Kajti vse je kazalo, da
ga je ta imel za norca. Hudobec je samo od daleč
motril to sanjarsko dete pod cvetočimi vejami, in
takoj mu je bilo jasno, da v tej kodrasti glavici
ne more biti zle misli; ko pa je sanjarko zrl od
blizu, izginila mu je najmanjša dvojba. Bled zlat

9

svit ležal je rahlo na njenih laseh, kakor razpršen
svetniški sij; iz njenih očij, ki so bile prozornejše,
nego čista voda gorskega jezera, odsevala je ne¬
skončna sladkost; sneg njenega neprimerno belega
čela razlagati je bilo mogoče le iz sena, ki je je
oveval; in v vsem: v njenih jedva otvorjenih ustih,
v vitkosti njenih rok, njenih bledih prstov, v otročji
nežnosti njene rasti, v vsem njenem bitji, spomi¬
njajočem deklice iz otroške šole, katere še ne
vznemirja uiti dih strasti, dh, celo v deviških gubah
njene visoko zapete obleke — v vsem, prav v vsem
izražena je bila tista dražestna nedolžnost, ki se
divi vsaki stvarici, ki niti ne ve, da je zlo ua svetu,
in ki bi vroče solze pretakala nad hroščem, katerega
je pohodila neprevidna noga v vrtnem pesku. Satan,
ki je že marsikatero imel v svojih krempljih, spo¬
znal je takoj, da še nikdar ni imel opraviti s ka¬
tero, ki bi bila tej le količkaj podobna. Niti na
misel mu ni prišlo, da bi jo izkušal. Kajti dasi
sicer za taka čuvstva ni bil posebno dostopen, čutil
se je ta pot ginenega od tolike čistosti in sladkosti.
Če prav se je hudo jezil nad tem brezuspešnim
potovanjem, moral se je veuder glasno zakrohotati,

10

spomnivši se, da je prišel sem to deklico prosit
iznajdbe kakove muke,— to dete, tegaangelja!

Vsekakor pa je hotel poskusiti. Sicer je dobro
vedel, da bode vse zaman. Zastonj pa vender ni
hotel, da bi bil napravil to pot; v ostalem pa se
je držal besed: „Nič se ne more vedeti naprej!"

Stopil je torej naprej, poklonil se uljudno ter
razložil uzrok svojemu pohodu, a takoj dostavil
svoje opravičevanje radi tako smešne namere. Satan
je namreC dovršen kavalir, posebno proti damam.

Ona široko odpre nedolžne svoje oži.

„Kaj? Muko, ki je grozovitejša od vseh muk
peklenskih ?“

„Tako je! A prosim, pozabite to neumno za¬
htevanje in odpustite, da . . .“

„Nu,“ pravi ona z otroškim usmevom, Jaz
mislim, da bi se ne bili mogli obrniti na bolj pri¬
praven naslov."

„Kaj?“ vsklikne hudobec. „Vi veste za tako
muko ?“

„Moj Bog — dk."

„Grozno muko?"

„Vsaj imajo jo za tako."

11

„In neskončno muko?"

„Gotovo. Neskončno — kajti spomin daje jej
večno trajanje. “

Hudobec je gledal, okamenel od čudenja.

„Poslušajte,“ ona znova izpregovori, sledeč z
očmi metulju belinu, ki je v solnčnem svitu letal
od veje do veje. „Tistega, katerega hočete kazno¬
vati, pripeljali boste sem-le. Sem-le, na ta balkon,
pod ta-le rožasto cvetoča lovorjeva drevesa. Po¬
kazala mu bodem vezenje, katero delam, knjigo
pravljic, katero čitam. Ne bodem ga pogledala, ne
bodem se mu smehljala, in ako bode koprnel po
mojih ustnicah ..."

„Koprnel bode po njih."

„Da. Ako bode koprnel po njih . . .“

„ Potem ?“

„Potem mu jih bodem odrekla," rekla je z
glasom, ki je zvenel tako sladko, da so se od
veselja razvili vsi cvetovi na balkonu.

Ulomci.

Spisal Sevničan.

i. Veslar.

Na trati ob obali deroče Drave je ležal lep,
čvrst, mlad Slavonec. Suknja mu je visela na klinu,
ki je bil zabit v steno male iz trsja spletene in z
blatom ometane bajtice.

„Brate, me li hočeš prevesti na levi breg?*
„Hočem!“

»Koliko ti plačam?*

„Kolikor Vam drago!*

Stopil sem v čoln, brodnik šel v kočo ter
prinesel dve vesli.

Odpel je verigo, ter ogledaval vesli.

Vrgel je jedno na prod, a z drugim skočil k

meni.

„Zakaj nesi vzel i drugega vesla?*

Zaničljivo se je nasmehnil, kot bi hotel reči:
Kaj ti umeš o veslanji?

„Ne potrebujem dveh, zadostuje mi jedno!*
„Vzemi i drugo!*

A 011 je odrinil.

16

Bila sva na sredini deroče Drave, ko se mu
veslo, katero je držal v krepki roki prelomi.

„Vrag!“ siknil je mej zobmi, ter ogledaval
ostali drog — „sedaj nama pomagaj Bog !*

„Zakaj me nesi ubogal ?■*

S čolnom pa se je igralo valovje in plaval
je nizdol, — brez vesla, brez krmila.

Daleč doli blizu mostu, rešili so naju ribiči
nevarnosti.

Tako je i drugod v življenji, a vselej ni blizu
rešitelja.

2. Ksantipa.

, Veste li, kdo je bila Ksantipa ?“

„Vem, žena Sokratova/

„A veste li tudi kakšna je bila?"

„ Da! “

„Oj srečni starodavni čas! Ti imel si le je-
dino Ksantipo, dan danes pa jih cela nebrojna
truma greni življenje zakonskim možem!"

17

3. Toaleta.

Prišel sem zjutraj nepričakovan k znani obi-
telji, v koji je bilo zreti i tri krasno razcvele
hčerke.

Sedele so baš vse tri čedno opravljene in do
vratu naodete pri kavi ko stopim v sobo.

Hudo se ustrašijo vitke srnice in vse zbegane
mi dejo: »Nazaj, nazaj me še nesmo oblečene ! 11

Zvečer je bil ples, prisotne so bile i one tri
čarne miljenke, krasno naodete, toda po rokah in
ramenih popolnem razgaljene. Mogočno so se šopi¬
rile, ter nastavljale kipeča in mehka svoja prša

hotnim očem. Vse se je zibalo v radosti

ter pilo razkošje in slast ljubezni.

Tako sedaj je toaleta zvršena, si mislim, se¬
veda zakon gosposke olike zahteva tako.

Vsekako mi mnogo bolj ugaja preprosto kmet¬
sko dekle, ki se ne sramuje v svoji naivni nedolž¬
nosti, da bi se spodrecala, kedar pere ali zajema v
vedro kovano vodice hladne v potoku. Toda gorje
nagajivemu dečku, ki bi se drznil blizu, gorka za¬
ušnica bi ga že poučila, da se tega ne sme.

2

18

Vsaj ne poznajo nobene olike, to neso ljudje,
ti kmetje!

4. Ave Marija.

Na kmetih sva bila z gospodom Seh ....  —
Večerno zvonenje milo ubranih zvonov razlegalo se
je po ravnini, baš ko sva stopala mimo kope de¬
lavcev na polji. Ženske in moški ostavili so delo,
ter se zbirali okolu sivolasega moža, ki je na glas
molil pozdrav angeljev, a vsi drugi molili so za
njim.

Lep, idiličen prizor to!

»Oj, kako neumno je to ljudstvo!“

»Neumno imenujete Vi naše ljudstvo?“

„To je surovost!“

»Vedite, da vera, upanje i ljubezen cveto v
našem krepkem narodu najbujneje, da so velerazvita,
kakor zeleni rožmarin tam na onem vrtu!

Nikarte oropavati legendo čara, nikarte rogati
se zaupljivi srčni molitvi, ki prihaja iz globine ver¬
nega srca, ki vzbuja nado !

19

Narodu ne sme se jemati vere in verskega čuta.
Nabožnost in zaupanje ganijo tu po teh višinah
vsako čuteče srce človeško in vzbujajo onim zavist,
katerim ni več teh krasnih lastnosti."

5. Oženil se bom.

Pet let sem bil stoprav star. Zlata moja mati
odpeljala se je v Rogatsko kopel. Sama ostala sva
z očetom doma. Stregla nama je stara devica
„Mica“, nenavadno grda, odurna, trdosrčna ženska
kacih 40 let.

Nikoli nisem videl pri njej prijaznega obraza.
Vselej prosil sem jo zaman z vso svojo otročjo
ljubeznivostjo surovega masla, medu ali ovočja, ka¬
terih stvari je bilo v obilici v kuhinskej omari.
Redno se je zadrla na me, ter me zapodila na dvo¬
rišče --—

Nekdaj skupil sem vso fiberno svojo diplomacijo,
stopil pred njo, ter razkoračivši se sem dejal: „Mi-
cika! ti si tako lepa, da se bodem oženil s teboj.
Me li hočeš uzeti?"

2*

20

Tedaj se jej je pa razvedrilo razorano lice,
zarudela je, kakor mlada nedolžna devojka, pogla¬
dila mi lase, ter strastno pritisnila me na svoje
koščeno rogovilasto telo.

Prinesla mi je ovočja, medu, sladkorja in od
onega dne bila sva prijatelja. — —

Izvestno čulo je to staro, revno odurno okostje
prvikrat tako sladke besede v svojem trudapolnem
življenji. Tudi v tem starem, suhem telesu bivalo
je mehko žensko srce!

6. Storimo li mi včasi drugače?

Msr. Bartlett, s’avni angleški naravoslovec,
opisuje, kako sta se vedla dva šimpanza, ko so ja
v prvo skup zaprli.

Prijela sta drug druzega, dotaknila se z na¬
prej molečimi ustnimi, ter vsak je položil roko na
ramo drugemu. Na to sta se objela in naposled
ostala ter glavo kvišku moleč kričala vsa zamak¬
njena iz široko odprtih ust.

Storimo li mi včasih drugače? —

21

7. Čimveč greši žena, temveč moli.

Zakaj neki zahaja moja sosedinja, lepa mlada
bujno razvita žena starega plešastega polkovnika
vsaki dan v cerkev? dejal sem si, kajti prej hodila
je le ob nedeljah k sveti maši našopirjena kot pav.

In vprašal sem iz radovednosti celo njeno
sobarico kako to?

Bratranec jej bil je tu, saj ste ga videli mladega
husarskega lajtnanta !

A  kaj je pouzročd bratranec, da gospa-

Kaj bi vam pravila to, vsaj veste, kakove smo!
čim več greši žena, temveč moli!

8 . Boj za obstanek.

Nečem, niti bi ne bilo dostojno povedati vam na
kak način je usadil črešnje mimogredoč popotnik
za plotom našega dvorišča. Dovolj bodi, da so po¬
gnale ter ugodno rastle v dobrej zemlji. Bilo jih
je prav mnogo. Kačih 5 stebelc je glede jakosti in
velikosti nadkriljevalo vse druge. Nekoliko mesecev

22

pozneje šel sem zopet mimo plota. Tedaj raslo je
samo še onih 5, druge bile so zadušene, umorjene.
Koreninice ostalih pet izsesale so toliko močij iz
tal, da so se posušile male, šibkeje.

Drugo leto.

Še so rastle 4 črešnje, a ne same. Veter bil
je zanesel na ono mesto koprivnega semeDa. Vrlo
uspevale so koprive, črešnje zaostajale so pa v
rasti in hirale.

Pogledat šel sem jedenkrat kasneje tja; našel
sem še štiri črešnjeva steblica, a bila so suha, za¬
dušena.

Tretje leto.

Mej koprivami uspenjala se je kvišku ponosna
vitka konoplja. Nikdo se ni brigal za njo, le tiči
so poletavali k njej ter obirali jo, ko je dozorela.
Ostalo seme je popadalo na rodovitna tla.

Četrto leto.

Na naznačenem kraju rastle so same vitke
konoplje; nijedne nadležne koprive ni bilo najti več.
Tudi nje zamorile in uničile so močneje konoplje.

* *

*

23

Ribe sem lovil.

Tam mej vitkim vrbovjem ob obali, jedva ped
nad zemljo napredel je bil pajek svoje mreže ter
za peresom skrit prežal na svoj plen.

Kar prifrči debela muha, zadene se v mrežo
in ujeta je bila. Takoj jo je imel pajek v svojih
kleščah.

Tolsta, zelena žaba v travi čepeča opazovala
je ta prizor, odlašala ni dolgo, — jeden skok in
zginila sta muha in pajek v njenem želodci. Ob
lastno in radostno je zopet čepela na tleh.

Mej tem se prikrade iz vode dolga belouška
in se oprezno bliža žabi. Bila je jedva za korak še
oddaljena od svojega plena, ko jo opazi žaba, toda
predno se more rešiti v skoku, že jo popade kača
ter jo močno drži za zadnje noge.

Kako se uboga žabica brani, trepeče in ža-
lobno regeta, dočim belouška premotriva in poskuša,
kako bi laže požrla svoj plen. Že ji je glava v
goltanci, samo zadnje noge še mole ven obupno tre¬
petajo na okrog. Naposled i one zginejo v kačjem
žrelu.

24

Belouška se zopet zvije v svoje počivališče
nazaj. Gez nekaj trenotji jo uzre v zraku plavajoča
štorklja, mahom puhne na njo ter ji razkrši glavo,
potem pa popade in odnese v gnezdo svojim glad-
nim mladičem.

Tako se godi v rastlinstvu, tako v živalstvu
in kako grozovit je ta boj še v človeštvu!

9. Maršalska palica v telečaku.

Bile so vojaške vaje in jeden polkov je zašel
goščavo pred K . . . vasjo. Njej na desno razpro¬
stiral se je mal holmec, na katerem je rastlo ne¬
koliko smrek

„Gospod feldvebel 1 “ oglasi se korporal, ki je
bil na skrajnem desnem krilu. „Bi li ne bilo prav
dobro, ako bi se zašel oni le griček na desni ?“

„Kaj bodete neki vi svetovali siromak! Bri¬
gajte se rajše za svoj roj!“

Oddaljil se je narednik ter bližal se lajtnantu.

»Gospod lajtnant“, dejal je skrivnostno. „A
bi ne bilo umestno zasesti oni le grič?“

25

„Kaj brbljate, brigajte se za svoj vod!“

Stopil je lajtnant k nadlajtaantu ter mu šepnil
na uho: „Dobro bi bilo, ko bi zaseli ta-le grič."

„Čemu?“

Bližal se se je nadlajtnant stotniku.

„Gospod stotnik, ta holm bi se moral zasesti!"

„Zakaj neki?"

„Gospod major", je dejal stotnik tihim glasom:
„Tam-le oni grič ni zaseden in prav umestno bi

„I£aj me bodete Vi poučevali!"

Sunil je major vrancu ostroge v trebuh ter
zdirjal proti podpolkovniku.

„Ti! oni le grič ni zaseden. Le poglej, kako
lahko nas sovražnik preseneti."

„Ne brigaj se za toj!"

Major se je vrnil, a podpolkovnik je odjezdil
k polkovniku.

„G)&pod polkovnik, uprav potrebno bi bilo,
da bi jedno kompanijo odredili na oni le grič."

„Dragi moj! na to sem že mislil davno. Za¬
hvaljujem se Vam za Vaš svet", rekel je ironično.

26

A še le ko je podpolkovnik obrnil konja, po¬
zval je polkovnik adjutanta, ki je pušil v senci
cigareto.

„Gospod adjutant, 5. kompanija naj brzo zasede
oni le bolm.“ Vaja je bila pri kraji

Častniki so se zbirali okolu generala, in ta
je modrim obrazom kritikova! vajo.

„Zadovoljen sem z dispozicijo in z zasedenjem.
Le to, gospoda moja, je velika napaka, da je go¬
spod polkovnik sam moral misliti na to, da se za¬
sede oni le grič — — — — — — —

U

io. Poljubovanj e.

Po jubovanje je nam Evropcem kot znak srčne
naklonjenosti tako običajno, da je zmatramo za
prirojeno.

Toda to ni povsem res Vlastno se nam zdi
poljubovanje je tedaj, kadar je izvabi riagnenje v
kakošno nam drago bitje. Laponci nadomeščujo po¬
ljubovanje s tem, da nos ob nos drgnejo. (Vsekako

■27

Laponci še nemajo bakrenih nosov, Se tudi tega
morda že ni prouzročila napredujoSa omika.) Živo
si domišljam, kakšen smeh bi mi vzbudilo, da vidim
obilotrebušnega strijca, ki je baš z vlakom došel,
kako drgne ves vnet svoj bakreni nos ob mehki
in nežni nosek svoje mične nečakinje, tako močno,
da skoro iskre žare.

In zakaj bi se ne zdelo naše poljubovanje
Laponcu baš tako smešno.

n. Naš gospod Jezus Kristus hodil je
peš in bos.

Krasna kočija stala je pred dvorom kardinala
kneza — vv —. Iskra uprežena vranca kopitala sta
po trdem kamenitem tlaku, da so iskre letele izpod
podkev.

Kardinal, katerega so spremljali dvorniki, stopal
je baš ponosno proti kočiji, ko se mu približa revno
opravljen bled mož.

Pokazavši s prstom na kočijo pravi: Naš go¬
spod Jezus Kristus hodil je peš in bos!“

28

„Da!“ je odgovoril knez, „a Kristus je bil
tesarjev, jaz sem pa knežev sin!“

12. Živ je bil cesarjev mrtev pa moj.

Kakor vedno vsako leto, tako je tudi 1886.
leta mej Osečko posadko razgrajala vročinska bo-
lezeu. Bolnišnica, v katerej sem bil ekonomski čast¬
nik, bila je prenapolnjena bolnikov in dan za dne¬
vom odveli smo jednega, da celo po dva mrliča na
pokopališče.

V noči od 24. na 25. julija umrl nam je
zopet prostak.

Sedel sem v bolnišničnej pisarni, ko ustopi
visok, sivolas širokopleč mož s staro sklonjeno
ženico.

„Gospodine, oglasi se on tihim glasom, umrl
nama je sin in še jedenkrat bi rada videla njegovo
obličje.

Strogo bilo je zabranjeno, razen zdravnikov
in strežajev koga puščati v mrtvašnico.

29

»Žal mi je, dragi moj kumek, jako žal, a ne
smem dovoliti. Strogo je prepovedano. Ne smem!“
Jedva sem izustil to, zgrudilo se je trhlo telo
uboge stare ženice na tla in jela je tako ihteti in
tiho plakati, da se mi je krčilo srce.

Ali starec, oča, se ponosno postavi predme,
nagrbanči čelo ter s povzdignenim glasom pravi:
»Živega sem dal cesarju, a mrtev je moj,
pa božjem in človeškem pravu!”  — — —
»Veste li, kaj je starišem sin ?“

Da bi najinega sina ne smela več videti, da
bi ga ne smela več poljubiti na čelo! ne! ne! Težko
je sopel, široke prsi so se mu jele vzdigovati kr¬
čevito, a najedenkrat se i njemu udero solze po
zagorelem lici.

Kremenito srce omečilo bi se pri tem po¬
gledu! —

Šel sem po štabnega zdravnika blagega

dr. T.a, ter ga privel v sobo. Naglo se je

obrnil, potegnil z rokavom čez oči, ter dovolil, da
smeta izjemoma roditelja v mrtvašnico k svojemu
umrlemu sinu. —

so

13. Idealist.

Si li čital najnovejšo novelo pisatelja X. ? To
ti je klasična pisava! Ta krasota ta milina, ta ka¬
rakteristika, ti nedosežni značaji! To mora biti
pravi idealist!"

Nasmehnil sem se bil, kajti poznal sem ro¬
manopisca še s šolske klopi.

„Ti se le slepiš. Čaj brate, kakov idealist je
naš novelist. V šoli smo ga črtili pošteno misleči
dijaki, kajti bil je naš ovaduh! Na vseučilišči bil
je član nemškej dijaški zvezi ter se vedno prete-
paval po njenih pravilih. A ko se je vrnil v domo¬
vino postal je iskren domoljub, in narodnjak, ter si
obesil na vrat staro, bogato baburo, ki je bila slepa
na desnem očesu, a na levo skoro nič videla ni.“
— „Taki so naši idealisti!"

14. Mitova mati.

Leta 1888. bil sem polkovni pijonirski častnik.
Naloga mi je bila izvežbati kacih 30 prostakov v
pijonirskem poslu.

31

Jeden teh novincev bil je osobito lep čvrst in
spreten dečko, 21 leten Hrvat. Zatorej mi je bil tudi
najljubši izmej vseh. Neeega popoludne poda se ne¬
koliko teh vojakov mej njimi tudi naš Mito Ko-
bundžič preko Drave v sosedno Ogersko. Prav tik
Drave stoji mala s slamo krita koča, katero naziv-
ljajo „čarda“.

Tam so se zabavali običajno ob nedeljah naši
prostaki pri vinu in godbi; tudi plesalo se je na
okroglem, golobnjaku podobnem podu pribit je bil
nadpis: „Gospodje 5 krajcarjev, dame — proste."
Za borih 5 krajcarjev se je ondi sukal naš vojak
s svojo izvoljenko po taktu ciganske godbe do
pozne noči. Dotičnega dne bil je Mito izvanredno
vesel in ponesreči razdrobi steklenico, ki je stala na
mizi. Takoj priteče krčmar ohol, surov Madjar ter
zahteva 30 krajcarjev odškodnine. Trideset kraj¬
carjev ni bila vredna, odreže se Mito, a 20 ti jih
pa dam, tu le jih imaš.

A krčmar ne odjenja in uname se hud pre¬
pir. Naposled se navzočnemu korporalu posreči po¬
miriti razburjene vojake. Bila je takrat sila temna
noč. Mito se poda s poda na dvorišče. Zdajci pri-

32

skoči krčmar zavratno izza plota, ter udari Mito s
polenom po glavi in to s tako silo, da se Mito takoj
zgrudi na tla. A ustane, vender le opaše si bajonet,
ter odide v vojašnico.

Prihodnji dan pa leže, odvesti smo ga morali
v bolnico. Po noči je umrl. — Prebita mu je bila

V Osečkej trdnjavi imajo vojaki svoje poko¬
pališče. O vseh svetih so vsako leto pijonirji ure¬
jali i odičili grobove umrlih častnikov in prostakov,
isto tako 1888. leta.

Ko stopim omenjenega dne na pokopališče,
vidim pri Mitovem grobu klečati ženico, ki je milo
plakala; drugo ženo pa vidim pobirati dračje za
plotom, s katerim zaneti ogenj tik gomile, a nad
njim držala je malo ponvico.

Približal sem se dvojici.

„Kaj pa delate tu!“

„Križ se maje v kamenu. Kupili sva svinca,
da bi ga zalili, a neče se razstopiti“ odgovori
ženica.

Pozval sem dva vojaka, da sta jima pomagala.

33

„Ste li vi Mitova mati?" vprašam klečečo
ženo. Poznal sem ga, bil je vrl dečko “ Za neko¬
liko hipov se jej je razvedrilo tužno lice.

„Da mati! in udrle so se ji solze po lici. Vzel
mi ga je cesar, in bil je to moj jedini sin, jedino
veselje, jedini up, jedina sreča! Vse, vse pokopano
je zdaj pod tem le holmom. Oj kako sem neskončno
nesrečna ! — Vse svoje novce dala sem za ta-le
križ, za te-le cvetke, da bode odičen grob, da bode
moj Mito slaje spal."

Peresu ne da se opisati ta prežalostni prizor,
ko sem stal in gledal na obupno piskajočo mater,
ter spominjal se njenega dičnega sina. Srce me je
zabolelo, mislil sem na te, zlata moja mamica in
takrat sem čutil, živo čutil, kaj je človeško gorje,
kaj je materinska ljubezen, kako daleč sega preko
groba. _

15, Kišmet.*)

Kompanija bosniškega batalijona korakala je
ob bregu peneče Drine od vaje domov. Na čelu jej
je jezdil stotnik, za njim pa so stopali častniki.

*) Usoda, fatum.

3

34

Ko pridejo blizu kamanitega mostu, skoči ž
njega sivolas Turčiu v valovje — zginil je. V neko¬
liko trenutkih že se prikaže umazan turban iz vode.

Takoj skočili so štirje katoličani in jeden
Srbin iz oddelka, pometali orožje od sebe, hoteč
planiti za Turčinom, da ga rešijo smrti. A hipoma
udarijo vsi muhamedani iz kompanije za njimi, ter
poprijemši jih za plašče branijo jim skočiti v Drino,
na vse grlo kričaje: „Ne, ne, tega ne smete; pu¬
stite ga, da utone, Alah hoče tako! Kismet! Kis-

met! Kismet! — — — — — — — — -

Hjpoma, bila se je razpršila kompanija in na
obalih Drine vname se mej obojeverci hud boj. Da ni
bilo prisotnih stotnikov in častnikov, tekla bi bila
celo kri.

A še predno so jih bili pomirili ti, že je bil
splaval samomorilec h kraju. Skesal se je bil, ali
mu je pa bila Drina premrzla! In zopet so upili
Turčini, kazoč nanj: „Kismet! Kismet!" Ni utonil,
Alah ni hotel, da utone! — — — — — — —
Tudi nam treba v življenji precejšnjo merico
„kismeta“, ako hočemo biti zadovoljni z usodo svojo.


Silvestrov otročiček.

Kaliforuske povesti.

Spisal Bret Harte; poslovenil Vinko.

I.

Bilo je v nekem majhnem zlatokopskem ta-
borji, kalifornskih gorš,, kjer sem ga spoznal v di-
votni ljubkosti njegovi.

Dospel sem zgodaj zjutraj, a ne dovolj zgodaj,
da bi bil ujel prijatelja, ki je bil predmet mojega
pohoda. Šel je »zlato iskat“, reklo se mi je ob
reki, — in bržkone se vrne stoprav proti večeru.
Na katero stran je krenil, tega mi neso vedeli po¬
vedati , tudi neso verjeli, da bi ga našel, ako bi
šel za njim. Splošno so mislili, da bi bilo najboljše
ako bi počakal.

Pogledal sem okrog sebe. Stal sem na bregu
reke; vse je kazalo, da so bili tisti, s katerimi sem
se o tem razgovarjal, razven mene jedina človeška
bitja na dolgo in široko, in še ti so baš to tre-
notje izginili mi izpred očij, idoči po strmi plazini
navzdol k suhi rečni strugi.

38

Stopil sem na rob plazine.

— Kje bi neki čakal.

— O, kjer koli — če hočem, tukaj doli na
pesku v reki, kjer oni delajo. Sicer pa, da se tudi
lahko spravim v kako kočo, katere bodem povsodi
našel raztresene. Morebiti pa mi bode hladneje in
prijetneje v koči mojega prijatelja, ki stoji tam-le
na griči ... Še vidim trojico visokih smrek in malo
bolj na desno streho in platna za jadra in dimnik,
ki moli iz gošče....  No dobro, to je koča mojega
prijatelja — koča Dicka Silvestra. Konja lahko
pustim v mali grapi ter se toliko časa tam poti¬
kam, da pride. Tudi nekaj knjig da bodem našel
v koči, ž njimi se lahko zabavam, ali pa naj se
z otročičkom igram.

— S kom?

A bili so že odšli. Nagnil sem se čez bregov
rob ter zaklical za izginjajočimi postavami:

„S kom, pravite, naj se igram?

Odgovor je počasi skozi vroči leni vzduh prišel
gori k meni.

„Z o-tro-či-čkom!“

39

Zaspani jeki so ujeli vprašanje ter je veselp
metali od jedne gorske stene do druge, dokler in
plešasta gora meni nasproti nekaj razločn ega rekla
o otročičku. Potem pa je bilo vse tiho.

Gotovo nisem prav razumel. Moj prijatelj ni
imel obitelji. Štirideset milj okrog tabora ob reki
ni bilo ženskega bitja, tako strastno pa nikoli ni
ljubil otrok, da bi iz tujine naročil tak drag po¬
traten izdelek. Gotovo nisem prav razumel.

Obrnil sem glavo svojega konja proti holmu.
Ko sva počasi plezala kvišku po ozki stezi, mislil
bi bil človek, da je ta mala naselbina izkopano
predmestje pompejansko, tabo zapuščena in tiha
bila so stanovališča. Skozi odprta vrata si razločno
videl sleherni v neobdelano notranjost — preprosto
smrekovo mizo, na kateri je še stala pičla posoda
za zajutrek, leseno ležišče z volnenimi odejami, ne¬
redno razvlečenimi.

Zlatosvetla gaščarica, pravi ta genij brez¬
upnega miru, ustavila se je bila brez sape na pragu
jedne koče; veverica je nesramno gledala skozi
okno v neko drugo; žolna, tista ptica, ki se od¬
likuje s svojo grobokopsko vnanjostjo — je bila

40

akrat, ko sem jaz s konjem šel mimo, svoje mrtvaško
kladivo baš dvignila s strehe, pokrovu mrtvaške
rakve podobne, na kateri je imela neko delo svo¬
jega poklica.

Jedno trenotje mi je bilo skoro žal, da nisem
vsprejel povabila, naj počakam v strugi; a kmalu
nato je veter zavel po dolgi temni grapi in priča¬
kujoče vrste smrek na oni strani so se, pozdrav-
jaje me, priklonile. Menim, da je moj konj baš
tako dobro, kot jaz umel, da koče to osamelost
delajo človeško in zategadel neznosno; kajti pospešil
je svoje korake in v lahnem teku me je kmalu
prinesel na kraj gozda k trem smrekam, katere so
kakor stražniki stale pred Silvestrovo kočo.

Snel sem v mali globeli konja ježno opravo,
odvzel dolgo riato*) od sedla, privezal ga ž njo k
mlademu drevesu ter krenil proti koči. A jedva
sem storil par korakov, kar začujem za sabo naglo
dirjanje — in glej, moj Pomposo, od strahu tresoč
se po vsem životu, bil mi je za petami.

Naglo se ozrem. Veter se je bil polegel,";
slišati ni bilo druzega, kot sedaj pa sedaj kak

'*i  Biču podobna vrv iz govedine.

41

dihljej iz globokih prsij gozdovih, bolj podoben
dolgemu vzdihljeju, nego li razločnemu glasu, ali
pa cvrčanje cvrčkovo v razgreti globeli. Pazno sem
preiskal tla, če ni kje kaka kača klopotača, a brez
uspeha. A vender se je Pomposo tresel od krivega
tilnika do občutljivega ledja, dš, celo lakotnici tre¬
petali sta mu od groze.

Pomiril sem ga, kolikor se je dalo, šel potem
na kraj gozda ter pogledal v mračne globine nje¬
gove. Časih se je nagloma zalesketala perutnica
kake tiče ali pa je veverica zletela mimo mene:
to je bilo vse, kar sem videl. Priznati moram, obšlo
me je nekako praznoverno pričakovanje, ko sem
zopet stopal proti koči. Dete gorskega duha, čuvano
od Titanije in njenega spremstva in ležeče v dra¬
goceni zibeli, ne bilo bi me osupnilo; bojim se, da
sem zaupno pričel pričakovati spavajočo kraljičino,
ki bode vzbudivši se to puščavo zopet oživila in
katero bodem jaz brez premisleka poljubil.

A nič takega nesem našel. Takoj so mi sto¬
pili nasproti svedoki za fini ukus in rodoljubje mo¬
jega prijatelja; ognjišče je bilo kar najbolj vestno
pometeno, živalski kožuhi pokrivajoči tla in pohišje,

42

bili so slikovito urejeni in progasta serapa ležala
je zgrnena na leseni postelji. Stene so bile sanjar-
ski tapetovane s slikami iz Londonskega ilustrova-
nega časnika; nad levo visela je lesorezna podoba
Emersonova, čudno okvirana od sračjih perutnic;
tu so bile na viseči polici najljubše knjige njegove;
tam na postelji ležala je poslednja številka „Punša“.
Siromak Dick! Vreča za moko bila je včasih prazna,
a izborni satirik je malokrat pozabil, napraviti ti
svoj tedenski obisk.

Vrgel sem se na posteljo ter poskusil čitati.
A kmalu se je moje zanimanje naveličalo prijate¬
ljeve knjižnice; ležal sem brez opravka ter skozi
odprta vrata gledal tja na zelena brda. Veter je
znova potegnil in rajski hlad, združen s prijetno
gozdno vonjavo, zavel je skozi kočo. Uspavajoče
brenčanje čmrljev zunaj na strehi iz jadrovine, kro¬
kanje vran v nasprotni gori in utrujenost, ki mi jo
prouzročila jutranja ježa, vse to mi je pričelo za¬
pirati trepalnice. Da bi se varoval hladnega gozd¬
nega vetra, potegnil sem serapo čez se in v neko¬
liko trenotkih zadremal.

43

II.

Ne spominam se, koliko časa sem spal. A mej
dremanjem moral sem si biti v svesti nezmožnosti,
serapo obdržati na sebi, kajti vzbudil sem se dva¬
krat, ko je hotela izginiti preko vznožja, ter jo
hlastno potegnil nazaj. Najedenkrat pa sem se
vzbudil trdno uverjen, da mojim naporom, obdržati
jo, nasprotuje druga, uprav tako ustrajna sila. Ko
sem jo zategadel izpustil, videl sem preplašen, kako
jo je nekaj naglo potegnilo pod posteljo.

Čisto vzdramljen sedem po konci. Takoj na
to prične se kazati izpod postelje nekaj, kar je bilo
podobno velikanskemu mulu. Kmalu se je vse po¬
kazalo — vleklo je serapo za sabo. Nesem mogel
več dvojiti: bil je mlad medved — seveda še le
sesavec, nezmožen zvalek masti in kožuhovine, a
očividno mlad medved!

Ne vem, da bi bil kedaj videl kaj tako smeš¬
nega, kot je bil on, ko me je počasi pogledal z
malimi začujenimi očmi. Bil je zadej toliko večji
nego spredaj, njegove prednje noge bile so tako
nerazmerno majhne, da so zadnje noge pri hoji

44

vedno naprej uhajale. V jedno mer padal je na
šijasti nedolžni nos, ter po vsakem kozolci, ki ga
je nehote preobrnil, prav odkrito začujen zopet
ustal. Da je bil smešen videti, okrašena je bila
jedna zadnjih nog njegovih s Silvestrovim čevljem,
v katerega je bil po naključji stopil ter se ga se¬
daj ni mogel osvoboditi. Ker je to nekoliko oviralo
njegov nameravani beg, obrnil se je v me ter se ustavil,
bržkone, ker je v tujci spoznal isto pleme, kateremu
je pripadal njegov gospodar. Potem se je počasi
postavil na zadnje noge ter ne-odločno in proseče
mahal sem ter tja z otročjo tačico z malimi jekle¬
nimi krempeljčki. Prijel sem to tačico ter jo resno
stresel. Od tega trenotka bila sva prijatelja. Tisti
neznatni dogodek s serapo bil je pozabljen.

Toliko premeten sem bil pa vender, da sem
najino prijateljstvo potrdil z nekovo nežno pazlji¬
vostjo. Sledeč njegovim pogledom, opazil sem brez
posebnega truda na polici pod stropom posodo s
štirioglatimi kepicami belega sladkorja, katerega
celo pri najrevnejših zlatokopih redkokrat manjka.
Mej tem ko je jedel te koščke, imel sem priliko,
ogledati si ga natančneje.

45

Barva njegova telesa bila je temno siva, a
izvrstno osenjena, na tacah in gobci črna. Njegova
dlaka bila je nenavadno dolga in gosta ter mehka
kakor puh; mesene blazine pod njo bile so v svo¬
jem skladu in črtah svojih popolnoma otročjim po¬
dobne. Bil je še tako mlad, da so bile njegove po-
lučloveške noge znotraj še nežnejše nego nožiče
otroka v povojih. Razen svetlomodrih, jeklu slič¬
nih, na pol v prstih skritih krempljev ni bilo čisto
nič praskavega opaziti na rejeni postavi njegovi.
Bil je povsem brez oglov, kakor kateri si bodi iz
Ledinih potomcev. Božajoča roka je nekako z za¬
mišljeno ugodnostjo udirala se v njegov kožuh.
Dolgo gledati ga bila je naslada, božati ga pravo
razkošje; objeti ga bilo je toliko, kakor odreči se
pameti svoji.

Ko je kosmatincu zmanjkalo sladkorja, zvalil
se je z na pol nezaupnim, na pol vabečim pogledom
skozi vrata, kakor bi pričakoval, da pojdem za
njim. To sem tudi storil. A vohanje in hrkanje
tenkonosdga Pomposa v globeli mi ni samo razjas¬
nilo uzrokov prejšnjega strahu njegovega, marveč me
je tudi nagnilo, da sem krenil na drugo stran.

46

Po kratkem obotavljanji odložil se je malček
spremljevati me. Seveda me je nekakov vražji po¬
gled uveril, da je popolnoma umel, ter se iz srca
veseli Pomposovega strahu. Mej tem ko se je ob
moji strani valil dalje, stopaje skoro, kot kakšen
pijan mornar, našel sem, da je njegova dolga dlaka
skrivala usnjeno ovratnico, na kateri je bila zapi¬
sana jedina beseda „Otročiček“. Sedaj sem se
spomnil skrivnostnega namiga zlatokopov tam doli
ob reki. To je bil torej „otročiček“, s katerim naj
bi se „igral“.

Kako sva se v resnici „igrala“ ; kako mi je
Otročiček dovolil, zavaliti ga po hribu navzdol in
kako se je on potem vselej najboljše volje nazaj
gori skobacal; kako se je, polastivši se slamnika,
branil prej priti doli, nego se mu je zljubilo; kako
je, ko je bil zopet doli, trdovratno koračil po treh
nogahter moj v brezliko kepo stlačen slamnik s
četrto pritiskal si na prsi; kako sem ga naposled
izgubil ter ga slednjič našel v jedni izmej praznih
koč na mizi sedečega, brez uspeha prizadevajočega
se, da bi izpraznil steklenico s sirupom, ki jo je
pržal s tacami — teh in druzih podrobnostij ti-

47

stega dogodkov polnega dne čitatelju sedaj no5em
razkladati. Dovolj naj bode, ako povem, da sem
bil, ko se je vrnil Dick Silvester, prav utrujen in
da je otročiček, zvit v velikansko blazino, ležal ob
posteljinem vznožji ter spal.

Ko sva se pozdravila, bile so prve besede
Silvestrove:

»Lep mevedček, kaj ne?"

»Prav lep. Kje pa si ga dobil?"

»Izvlekel sem ga izpod mrtve matere njegove,
pet milj od tukaj", odgovoril je Dick ter si zapalil
pipo. »Zadel sem jo na več nego sto in petdeset
angleških čevljev, prav v smrt; niti gauila se ni
več. Otročiček je izlezel izpod nje, preplašen a ne-
pohabljen. Starka ga je bržkone nosila v gobcu ter
ga izpustila, ko je mene ugledala; bil je jedva tri
dni star in noge ga še niso držale. Sedaj dobiva
jedino mleko, katero Adamov hitri sel vsak dan ob
sedmih zjutraj donaša v našo naselbino. Pravijo, da
je meni podoben. Si li tudi tega mnenja?" vprašal
je Dick z odkrito resnobo, pogladil si brke iste
barve kot mrva ter obrazu očividno dal najboljši
izraz

48

Drugo jutro za rana poslovil sem se v Silve¬
strovi koči od Otročička ter potem z ozirom na
Pomposova čuvstva jezdil mimo, ne da bi mu še
jedenkrat pokazal naklonjenost svojo. A prejšnji
večer mi je Silvester slovesno moral priseči, da
bode Otročiček moj, ako bi se utegnila ločiti.

„Sicer pa moram povedati", pristavil je, „da
še ne mislim umreti, dečko stari; kaj druzega pa
ne vem, kar bi otročička in mene moglo ločiti."

III.

Ko sem dva meseca po tem razgovoru v svoji
pisarni v San Frančišku pregledoval jutranjo pošto,
opazil sem pismo, ki je nosilo zuani mi rokopis
Silvestrov. A bilo je kolekovano v „Stocktonu“,
zato sem je takoj odprl, reči moram v nekakih
skrbeh. Glasilo pa se je tako:

„Dragi Frank!

Se li spominjaš, kaj sva bila sklenila zastran
otročička? Dobro, zmatraj me za prihodnjega pol
leta kot mrtvega, ali pa, da sem šel tja, kamor
mladi medvedje ne morejo z mano — na vzhod.
Vem, da imaš rad Otročička; toda meniš li v res-

49

niči, dragi moj — brez šale, meniš li v resnici, da bi
mu mogel biti oče? To dobro preudari. Ti si mlad,
lahkomiseln in tudi dobrodušen; a se li upaš, pri tako
mladem in nedolžnem bitji prevzeti dolžnosti vodnika,
angelja varuha in rednika? Moreš li biti Mentor temu
Telemaku? Pomisli na zapeljivosti velikega mesta!
Dobro premisli to reč ter mi prej ko mogoče naznani
svoj sklep, kajti vzel sem ko- smatinčka semkaj sabo,
na dvoru gostilničinem dela grozen hrup ter rožlja s
svojo verigo kakor daje nor Pošlji nemudoma brzo¬
javen odgovor svojemu Silvestru.

P. S. Seveda je kosmatinec malo vzrastel ter
ni več tako pohleven, kot je bil prej. Pretekli teden
jo je dobro zagodel dvema psoma Watsonovima ter
Watsona, ki je hotel miriti, naredil popolnoma ple
šastega. Se li spominjaš Watsona? Za inteligent¬
nega moža jako malo ve o kalifornskem živalstvu.
Kako imate na Montgomeryjski cesti prirejeno za
medvede — namreč, kar zadeva trpežne pregraje
in druge reči? S.

P. P. S. — Naučil se je več novih umetno-
stij. Fantje so ga naučili tepsti se. Prokleto zna
mahniti. S

4

50

Bojim se, da je moja želja, Otročička dobiti
v svojo last vse druge pomisleke potisnila v ozadje.
Zato sem Silvestru takoj brzojavil, da sem zado¬
voljen.

Ko sem proti večeru prišel domov, čakala
me je gospodinja s telegramom. Bil je od Silvestra
ter se je glasil:

„Vse v redu. Otročiček odide z nočnim paro-
brodom. Bodi mu oče. S.“

Potemtakem je torej moral dospeti prihodnjo
noč okrog jedne. Jedno trenotje zbal sem se svoje
prenagljenosti. Čisto nič se nisem bil pripravil, go¬
spodinji še ničesar nisem bil povedal o novem gostu.
Nadejal sem se, da bodem vse za časa mogel ure¬
diti, sedaj pa mi je neumestna naglica Silvestrova
čas za priprave prikrajšala za dvanajst ur. A jedno
ali drugo treba je bilo takoj storiti.

Obrnil sem se na gospo Brovvnovo. Veliko
zaupanje sem imel v njena materinska čuvstva:
d&, imel sem tisto še večje zaupanje v splošno
mehkosrčnost lepih žensk, kakor je lastna našemu
spolu. A priznati moram, bil sem nemiren. Vender
sam lahno smehljaje se s klasičnim mirom in po-

51

trpežljivostjo besedo skušal napeljati na to zadevo.
Dejal sem celo: „Ako je Shakspere-ov Atenec menil,
da je mej damami bivajoč lev grozna stvar, kaj
mora, gospa Brovvnova, biti potem — —“

A tu mi je zastala beseda, kajti razvidel sem
takoj, da je gospa Brovvnova z grozno nazorno
zmožnostjo, ki je lastna njenemu spolu, bolj pazila
na moje vedenje, nego li na moje besede. Poskusil
sem torej z osornim postopanjem ter izročivši jej
depešo, dejal naglo: „V tej zadevi mora se takoj
kaj ukreniti. Res, da je vse skupaj neumnost, a
nocoj ob jedni malček dospe. Ne zamerite mi,
prosim; a uradne dolžnosti moje mi niso dovolile,
da bi se bil prej pomenil z vami —tu mi je
zmanjkalo sape in poguma.

Gospa Brovvnova čitala je telegram z resnim
obrazom, dvignila svoje lepe obrvi, obrnila list ter
ga gledala na drugi strani. Potem me je vprašala
s tujim, mrzlim glasom, če hočem s tem reči, da
pride tudi mati.

„Moj Bog, ne!“ vskliknem jaz jako olajšan.

„Mati je mrtva. Silvester — tisti prijatelj, ki je

4 *

52

to poslal — jo je ustrelil, ko je bil mladič stoprav
tri dni star."

A izraz obraza gospe Brownove bil je sedaj
tako vzoemirjujoč, da sem takoj izprevidel, da me
ne reši druzega, kot najobširnejše pojašnjenje. Naglo
in, bojim se, ne preveč zdržema razložil sem jej
vse od kraja do konca.

Počasi postala je krotkeja. Dejala je, da sem
jo prestrašil, govoreč o levih. V istini, mislim, da
je moj opis ubozega Otročička, če sem tudi malo
na debelo slikal, ganil njeno materinsko srce. Celo
malo huda je bila na tisto, kar je imenovala Sil¬
vestrovo »trdosrčnost".

Popolnoma brez strahu pa vender nisem bil.
Dva meseca sta minila, odkar nisem videl kosma¬
tinca; Silvestrove nedoločne besede, „da zna pro-
kleto mahniti," mučile so me. Pogledal sem sočutno
gospo Brownovo, in misel na mlade pse Watsonove
oblila mi je obraz z rudečieo, ker sem si bil v
svesti, da sem kriv.

Gospa Brovvnova je rekla, da je pripravljena
z mano bedeti, dokler ne pride malček. Prišla je
prva ura, Otročiček pa ne. Udarila je dve, tri —

53

že vedno čakala sva zaman . . . Bilo je že skoro
žtiri, ko se je zunaj oglasilo grozno peketanje konj¬
skih kopit. Pred hišo ustavil se je voz.

Kot bi mignil bil sem zunaj ter stal nasproti
tujemu človeku. Skoro isti trenotek skušali so konji
uiti z vozom.

Vnanjost tujčeva naudajala je, da ne rečem,
več, človeka s strahom. Njegova obleka bila je
grozno raztrgana in razcapana; platneni jopič visel
mu je okolu pleč kakor kakemu glasniku opregača;
jedno roko imel je obvezano, obraz razpraskan in
na razmršeni glavi ni imel klobuka. Da popolni ta
splošni utis, poiskal si je bil očividno tolažbe svoni
ijrevi v pijači, tako da je omahoval z jedne stran
na drugo, držeč se kljuke pri vratih in z jako hri¬
pavim glasom naznanjajoč, da ima tam n nekaj“
zame. Ko je nehal pripovedovati, so se konji vnovič
uspeli.

Gospa Brownova je dejala, da so se gotovo
kake reči prestrašili.

„Ti,  pa prestrašili!* smeje se tujec z bridko
ironijo. »Bog varuj! Moji konji se nikoli ne splaše!
Samo na poti semkaj so mi štirikrat ušli. Bog

54

varuj! Nič jih ni splašilo. Vse je v redu. Kaj ne
da, Bill?" pravi, h kočijažu obrnen. Samo dvakrat
v jarek in jedenkrat v vodo. To in pa nič! Samo
dva človeka sta v Stocktonu v doktorskih rokah.
To in panič! Šeststo dolarjev poravna vso škodo*.

Preveč sem bil preplašen, da bi bil mogel
odgovoriti, a šel sem proti vozu. Tujec me je po¬
gledal z začudenjem, ki ga je skoro iztrezovalo.

„Ali mislite, zverine sami lotiti se?" vprašal
je, ter me pomeril z očmi od nog do glave.

Jaz nesem odgovoril, temveč z navideznim
pogumom, katerega pa niti najmenj nesem čutil,
stopil k vozu ter zaklical: ^Otročiček!"

„Vse v redu. Prereži vrvi pa doli pojdi,

Bill!"

Ko so bile vrvi porezane, zvalil se je grozni
kosmatinec počasi na tla pred moje noge ter drgnil
ob meni neumno glavo svojo.

Mislim, da je bilo začudenje mož preveliko, da
bi si bilo moglo napraviti dužka v človeških gla
sovib. Ne da bi besedico zinil, stopil je pijani tujec
na voz ter se odpeljal.

55

In kosmatinec? To je res, da je malo zrastel;
a shujšal je in videlo se mu je, da so grdo ravnali
ž njim. Lepa obleka njegova bila je razmršena in
njegovi kremplji, bili so neusmiljeno porezani v
živo meso. Gledal je potuhneno in nemirno, prejšnji
izraz priproste dobrodušnosti izpremenil se je v
izraz v premetene nezaupnosti. Občevanje s svetom
mu je očividno razbistrilo um, a mu ni zboljšalo
moralnega čuta

Z velikim trudom zadržal sem gospo Brow»
novo, da ga ni zadušila z odejami ter mu pokva¬
rila prebavljanja s slaščicami svoje shrambe. Sled¬
njič se mi je posrečilo, zdravega spraviti v ko
svoje sobo, kjer je zaspal. Nekaj časa ležal sem še brez
spanja imejoč polno glavo nakan za njegovo prihod-
njost. Naposled sem sklenil, takoj drugi dan spra¬
viti ga v Oakland, kjer sem si bil kupil majhno
vilo ter prebil vsako nedeljo. Sredi divne podobe
domače sreče sem zadremal.

Ko sem se vzbudil, bil je že velik dan. Moje
oči so se takoj obrnile v kot, kjer je ležal kosma¬
tinec ; a ni ga bilo več tam. Skočil sem iz postelje,
pogledal pod njo, preiskal omaro, vse zaman. Vrata

56

so bila še zapita; a na deski pod oknom, katero
sem bil pozabil zapreti, bile so še videti sledi nje¬
govih porezanih krempljev. Vse je kazalo, da jo jo
popihal po tej poti. A kam? Okno je držalo na
balkon, na kateri je bilo mogoče priti samo še iz
veže. Moral je biti torej še v hiši.

Že sem bil roko položil na sobni zvonec; a
za časa sem se še premislil, kaj bi vznemirjal hišo,
ako ni rogovilil. Naglo se oblečem ter se splazim
doli v vežo. Prvi predmet, katerega sem ugledal,
bil je čevelj, ki je ležal na stopnicah. Poznali so
se mu kosmatinčevi zobje; ozrši se po veži, opazil
sem, da pred sobami stanovalcev ni bilo običajne
vrste novopološčenih čevljev.

Gredoč po stopnicah navzgor našel sem drug
čevelj, s katerega pa je bil ves lošč lepo polizan.
V tretjem nadstropji ležalo je še nekaj malo raz-
grizenih čevljev; a kakor je kazalo, tukaj medved
že ni imel več prejšnje slasti do lošča. Malo dalje
stala je lestvici, držeča k odprtim vratom pod
streho. Šel sem po lestvici gori ter prišel na ravno
streho, ki je čez vso vrsto hiš do bližnjega cest¬
nega ogla delala nepretrgano ploskev. Za dimni-

57

kom na zadnji strehi je nekaj čepelo. Bil je ubežni
medvedček.

Ves je bil pokrit s prahom, nesnago in stekle¬
nimi črepinjami. Sedel je na zadnjih nogah ter je¬
del velikansk kos kolača — z obraza bralo se mu
je, da si je malo svest svoje krivde in da mu je
neskončno ugodno. Zdelo se mi je celo, da se je,
ko sem se mu bližal, z brezdelno prednjo taco gla¬
dil po trebuhu. Vedel je, da sem ga iskal, in iz
oči mu je bilo razločno čitati: vsaj preteklost mi
je zagotovljena.

Z dokazi njegove krivde pognal sem ga nazaj
k strešnim vratom ter po prstih stopal doli v uaj-
višje nadstropje Sreča nama je bila mila: nikogar
nesem srečal na stopnicah in vrhu tega njegove
mehke hoje ni bilo slišati. Menim, da si je bil v
svesti nevarnosti, če bi se kaj zvedelo, kajti celo
sopsti se ni upal, nikar da bi bil žvečil zadnji za-
ložaj, ki si ga je vzel. Tiho je šel poleg mene,
mej tem, ko mu je iz nepremičnih čeljusti kapljal
sirup. Menim, da bi se bil ta hip zaradi mene
molče dal zadaviti. Stoprav, ko sem zopet prišel v
svojo sobo ter se brez sape vrgel na sofo, opazil

58

sem, kako malo mu je manjkalo, da se ni zadavil.
Dvakrat ali trikrat je še opravičuje se požrl,
potem pa je šel iz lastnega nagiba v kot ter se
skrčil v velikansko sladkorno kepo, iz vsake luk¬
njice v koži poteč grizenje vesti in sirup.

Ko sem šel k zajutreku, sem ga zaklenil,
kajti gostače gospe Brownove našel sem sila raz¬
burjene zaradi nekih skrivnostuih dogodkov pretekle
noči in groznih odkritij v jutru. Kakor je kazalo,
ulomili so tatje skozi strešna vrata v sosedne hiše.
Ker pa so bili najedenkrat moteni, so našo hišo
zopet zapustili, ne da bi bili kaj ukrali, celo čev¬
lje, ki so jih bili nabrali po hodnikih, so pustili
ležati. A napravili so vender obupen poskus, da bi
ulomili v prodajalniško blagajnico pri slaščičarji na
oglu, kjer so neusmiljeno razbili okna v razstavah.
Pogumna dekla v hiši št. 4 videla je našemljenega
tatu, kako je po vseh štirih skušal priti skozi vrata
k nji pod streho. A na njen krik: „Ali boš šel!“
je takoj pobegnil.

Mej tem poročilom sedel sem na svojem mestu
z neprijetno žarečimi lici, in moja zadrega se ni¬
kakor ni zmanjšala, ko sem dvignil oči ter videl,

59

kako me je gospa Brownova radovedno in poredno
gledala. Kakor hitro sem mogel, splazil sem se od
mize, hitel po stopnicah gori ter se rešil v svojo
sobo pred vsemi možnimi vprašanji. Medved je še
spal v kotu. Ne bilo bi varno, spraviti ga odtod,
dokler so bili gostači še v hiši. Premišljeval in
posvetoval sem se še sam s seboj, bi li bilo pa¬
metneje obdržati ga, dokler noč tajnih njegovih
razuzdauostij ne prikrije očesu javnosti, kar nekdo
oprezno potrka na moja vrata.

Odprem Gospa Brownova mirno ustopi, vrata
tiho zopet zapre, se s hrbtom nasloni nanje ter mi
skrivnostno migne, naj pridem bliže, držeč roko na
kljuki.

„Ali so barvila za lase strupena?"

Jaz sem bil preveč začujen, da bi bil mogel
odgovoriti.

Govorite vender! Saj veste, kaj mislim", pravi
ona nepotrpežljivo. „Ta-le tekočina."

Sedaj prinese izza hrbta steklenico z grškim
napisom, ki je bil tako dolg, da je bil trikrat od
vrha do dna ovit okrog nje.

60

„On pravi, da ni barva, ampak izdelek iz
rastlinskih snovij, za okrepčanje — —“

„Kdo to pravi?“ vprašam obupno.

„No, gospod Parker!" odvrne gospa Brownova
s strogim glasom in držeč se, kakor da je ime že
desetkrat povedala; „ tisti stari gospod v sobi nad
vami. Sicer pa sem vas“, nadaljuje mirno kakor
človek, ki je koga druzega baš uveril o neodpust¬
ljivi dvoumnosti njegovih besed, „hotela vprašati
samo to: ako bi kdo nekaj te tekočine ulil v skle¬
dico ter iz nemarnosti pustil stati na mizi, in skozi
okno bi prišel noter otrok ali maček ali pa kaka
druga mlada žival ter bi to popila — polno skle¬
dico — ker ima sladak ukus, ali bi jej to kaj
škodovalo?"

Skrbno se ozrem na medveda, ki je pokojno
spal v svojem kotu, potem pa hvaležno na gospo
Brownovo ter odgovorim, da bi to bržkone nič ne
škodovalo.

„Mislila sem samo", nadaljuje gospa Brow-
nova mirneje ter odpre vrata, „ako bi utegnilo biti
strupeno, trebalo bi za časa uporabiti nasprotna
sredstva. Kajti, “ pristavi, iznenada izpremenivši do-

61

stojno spoje držanje, divje skočivši v kot in strastno
objemši nič slutečega kosmatinca, „kajti, ako bi
kaka grda snov njegovo lepo dlako napravila zeleno
ali rudečo, lastni materi njegovi bi krvavelo srce
— dk, dk, lastni materi njegovi! 6

A predno sem gospe Brovvnovi mogel zatrditi,
da so barvila za lase kot notranja zdravila popol¬
noma brez učinka, zletela je bila iz sobe . . .

Na večer tistega dne ostavila sva kosmatinec
in jaz na skrivnem kakor dva zločinca gospe Brow-
nove gostoljubno streho. Nezaupajoč popolnoma pre-
vzdražljivi nravi najplemenitejše vseh živalij, konja,
zatekel sem se k vozičku, katerega je peljal čokat
Irlandec, da bi tako svoj tovor spravil na brod. A
celo sedaj kosmatinec ni bil pri volji peljati se;
moral sem stopati poleg voza ter sedaj pa sedaj
sesti vanj.

„Rada bi videla/ dejala je gospa Brovvnova,
stopivši prrd hišna vrata, zavita v veliko ruto, da
bi videla, kako se bodemo odpeljali, „rada bi videla,
da bi bilo vse to malo menj slovesno, to se pravi,
malo menj podobno pogrebu reveža iz siromašnice. 6

Priznati moram, da mi je bilo, tisti večer ido-

62

Cernu poleg vozička, ravno tako pri srci, kakor bi
truplo skromnega človeka spremljal k poslednjemu
počitku, in da se vselej, kadar sem bil prisiljen
sesti na voz, nisem mogel iznebiti misli, da sem
popolnoma premagan in oslabljen od opojnih pijač,
ali pa žrtev neljubega naključka in na poti v bolnico.

Slednjič smo vender prišli na brod. Mislim,
da se nikomur na parobrodu niti sanjalo ni, da je
medved v obližji — razven pijanca, ki je stopil k
meni ter me poprosil ognja za svojo sraodko, a jo
najedenkrat spustil ter ves preplašen zbežal v ka¬
juto za gospode, kjer so zmešano čvekanje njegovo
k sreči zmatrali za malo zgodnje napovedovalce
zblaznelosti od pijančevanja.

Bilo je že skoro polnoč, ko sem prišel do
svoje male vile v obližji Oaklanda. S čuvstvom
olajšanja in varnosti sem ustopil, odklenil vrata ter
kosmatinca spustil v vežo uverjen, da bode odslej
ropal samo po mojem posestvu.

Tisto noč je bil zelo miren; poskusivši sple¬
zati na obešalo za klobuke — misleč, da stoji tu
za njegove telesne vaje — in pometavši vse klo¬
buke doli, legel je na hodniku mirno spat.

63

Po preteku jednega tedna je vsled telesnega
pregibanja, katero si je lahko preskrbel, letajoč po
velikem zaprtem dvorišči, znova dobil nazaj svoje
zdravje, moč, humor, da celo velik del prejšnje le¬
pote svoje. Moji sosedje o njega prisotnosti neso
ničesar vedeli, če tudi je pomenljivo, da so se
konji idoči, mimo moje hiše vselej splašili, in da sta
morala pek in mlekar zjutraj, oddajajoča svojo robo,
premagovati velike težave, ter se pri tem predrznila
nespodobno in brez potrebe kleti.

Proti koncu tedna sklenil sem povabiti nekaj
prijateljev, da jim pokažem medveda. V ta namen
odposlal sem dosti povabil. Na dolgo in široko pri¬
povedujoč o stroških za njega ujetje in izučenje,
priobčil sem potem vspored predstav „čudezne ži¬
vali naših pragozdnih pustinj 1 *, ki je bil ves se-
sestavljen v vzvišenem jeziku glumaškem.

Nekaj izvadkov bode čitatelja seznanilo, kako
je kosmatinec napredoval v svoji vzgoji:

„Prvič.  Skrčen v krogljo se bode naglo valil
raz streho dervarničino, da predoči s tem, kako v
domači divjini uide svojemu sovražniku.

64

Drugič. Splezal bode na drog pri vodnjaku
ter z njegovega vrha prinesel klobuk, kakor tudi
z njegovega roba toliko, kolikor se mu bode račilo
dovoliti.

Tretjič.  Nastopil bode v pantomimi ter
predstavljal vedenje velikega medveda, srednjega
medveda in malega medveda v občeznanih pravljicah,
ki jih pripovedujejo stare mamice.

Četrtič.  S čudovito hitrostjo stresal bode
svojo verigo, da pokaže kako s strahom in trepetom
navda srca popotnikov, ki po medvedjih divjinah
hodijo po svojem poklici."

* *

*

Prišlo je jutro predstave, a jedno uro pred
njenim začetkom pogrešili smo malopridnega kosma¬
tinca. Kineški kuhar ni ničesar mogel povedati, kje
je Preiskal sem hišo in sosednje poslopje od vrha
do tal, in potem ves obupan zgrabil svoj klobuk
ter letel ven na ozko ulico, držečo na polje in v
gozd na kraji polja. A o Silvestrovem Otročičku ni
bilo ne duha ne sluha.

65

čez jedno uro brezuspešnega iskanja sem se
vrnil ter svoje goste našel zbrane na verandi za
hišo. S kratkimi besedami povedal sem jim v svoji
nesreči in verjetni izgubi ter jih prosil pomoči.

„Zakaj,“ dejal je prijatelj španjske narodnosti,
ki je bil ponosen na veliko svoje znanje angleščine,
Barkerju, ki se je vidno zaman prizadeval, da bi se
dvignil iz svojega ležečega ustopa na verandi, „za-
kaj pa se ne ločite od verande svojega prijatelja?
In zakaj, za Boga, si natvezate toliko te reči ter
se tako po nepotrebnem zvijate in lomite? Kaj
vraga,“ nadaljuje, jedno svojih nog z vidno težavo
dvignivši od verande, „tudi jaz sem pritrjen! V
istini, tu mora nekaj biti 2“

In to je tudi bilo.

Vsi moji gostje so le s trudom mogli ustati.
Tla na verandi pokrita so bila z nekovo klejasto
snovjo. Bil je -— sirop!

Najedenkrat se mi je zasvitalo v glavi. Dirjal
sem proti skednju. Sodček z „zlatim siropom“ ka¬
terega sem bil še le jeden dan poprej kupil, ležal
je čisto prazen na tleh. Po vsem dvorišči videle so

5

66

se klejaste stopinje, a o medvedu ni duha ne
sluha.

„Tam le pri groblji nekaj rije po tleh“, pravi
Barker.

Imel je prav. V jednem kotu gibala so se tla,
kakor bi bil potres. Oprezno se približam. Videl
sem, česar doslej nesem opazil, da je bila prst
razrita, in tam je v jami, grobu podobni, čepel
je Silvestrov Otročiček, še zmirom kopajoč in po¬
časi a sigurno izginjajoč v prahu in blatu.

Kaj je nameraval s tem početjem? Ga je li
pekla vest ter se je skušal skriti pred mojimi oči¬
tajočimi pogledi, ali je samo poskušal posušiti svojo
od siropa namazano obleko, tega nikdar ne bodem
zvedel, kajti tisti dan je bil njegov zadnji pri
meni!

Dve uri smo vodo iz vodnjaka žagali nanj, a
vender je še zmirom redek sirop tekel od njega.
Potem smo ga zavili v odeje ter ga zaprli v skedenj.

Drugo jutro ga ni bilo več tam! Spodnjega
dela oknovega okvira in dotičnih stekel tudi ni bilo
več. Njegovi uspešni poskusi, ki jih je prvi dan

67

svoje ustopa v olikani svet delal v prodajalni«' sla¬
ščičarjevi, niso bili prazen trud. Prvi njegov poskus,
uzrok združiti z učinkom, končal se je z begom.

Kam je šel, kje se je skril, kdo ga je ujel
— ako se mu ni posrečilo priti na predgorje ono-
stran Oaklanda — če prav sem razpisal znatno
nagrado in si je umno redarstvo mnogo prizadevalo,
tega nesem mogel pozvedeti. Od tistega dne ga
nisem več vedel, dokler —

Sem ga li videl zopet? . . . Pred nekaj dnevi
peljal sem se v šestem drevoredu po konjski že¬
leznici, kar so konji najedenkrat postali muhasti
ter mej rotenjem in preklinjanjem voznika tir za¬
menjali s tlakom. Pred vozom zbrala se je bila
velika množica okrog dveh medvedov in njih vod¬
nika, ki jih je kazal. Jedna izmej živalij, suha,
shujšana in samo še razvalina prvotne svoje moči,
obrnila je nase mojo pozornost. Tudi jaz sem skušal
vzbuditi njeno pazljivost. Obrnila je v me svoje
mokre grde oči — a v njih nesem spoznal zname¬
nja, da bi me bila spoznala. Nagnil sem se skozi
okno iz voza ter tiho zaklical: „Otročiček!“ A
medved se ni zmenil za to. Znova sem zaprl okno.

5 *

Voz se je hotel premakniti, kar se žival obrue ter
bodisi po naključji, bodisi z namero, žuljasto svojo
taco pomoli skozi steklo.

»Novo steklo stane poldrug dolar“, dejal je
kondukter. »Zakaj pa se igrate z medvedi . .

Uničeno življenje.

Češki spisal StroupeŽQioky; preložil Vinko.

I.

V prekrasnej krajini šumavskej, na skali, ka-
terej rečica od pravekov umiva vznožje, dvigal se
je še v drugej polovici minolega stoletja star grad ;
njegova razvalina dan današnji oznanjuje ime rodu,
ki ga je bil sezidal.

V prvej polovici minolega stoletja, v onih brid¬
kih časih, ko je bil narod češki po bitki Belogor-
ekej pogreznen v globoko spanje, ko je ginil jezik
češki po mestih ter se glasil samo iz ust naroda,
z oralom delajočega, ko je bila podoba, da i to
ljudstvo izgovarja s poslednjo silo glase jezika svo¬
jega, v onih časih, ko je kazalo, da bode zemlja
češka le še pokopališče nekdaj mogočnega naroda:
v onih časih bila je stara trdnjava s posestvom ia

72

z okolnimi zemljišči in vasmi last gospe Poliksene
de los Olivos.

Čudno se sliši to ime na čeških tleh!

S krdeli dona Martina de Hoeff Huerty prišel
je mej Čehe prvi tega imena. Bil je španjski do¬
stojanstvenik, v vojski najvišji lajtnant nad jednim
tisočem cesarskih arkebuzirjev. Po nesrečnej bitki
na Belej Gori je na češkem živahno deloval urad
krvnikov, z ognjem in mečem troč tiste, kateri so
svobodo v veri, svobodo v zavedanji zmatrali "za naj-
dražjo dragocenost svojo. In tako si je v polnej
meri zaslužil ime „krvnk svete rimske cerkve",
katero so mu nadeli češki protestantje.

V povračilo za tako sijajno službo prodana
mu je bila za neznatno svoto trdnjava z zraven
spadajočimi posestvi, kar je bilo vse konfiskovano
češkemu plemenitniku, ki je bd s svojo rodbino
vred izgnan iz dežele.

In tako se je nastanil Španjolec v zemlji, kjer
je po svojej surovosti postal zgodovinski.

Leta 1730. umrl je na trdnjavi vnuk onega
dostojanstvenika in žena njegova, gospa Poliksena

73

de los Olivos, oskrbovala je odslej posestva za
svoja dva otroka, sina Krištofa in hčer Izabelo.

Gospa Poliksena je bila zelo pobožna in živela
je skoro kakor v samostanu, prouzročujoč s tem,
da je vsak, ki je bil ž njo v dotiki ali v njenej
Isužbi, po njenem vzgledu uravnal življenje in ve¬
denje svoje. Poleg tega pa je bila gospa vender le
ošabna. Ako je komu izkazala kakšno dobroto, ni
nikdar pozabila ob jednem pokazati, s kake velike
višine se klanja k njemu. Bila je iz starega ple¬
menitega in tujega rodu in to jo je napolnjevalo z
nemalim ponosom.

In ker je že njen ranjki soprog tako želel,
ni čudo, da so se deca tudi podobno odgajala.

Krištof, ki je že v nežuej mladosti kazal bi¬
strega duha, dan je bil v vzgojo jezuitom v kolegij
Bfezniški, katerega je ustanovil leta 1640. Pfibik
Jenišek z Ujezda, glavni nasprotnik protestantov in
zaščitnik te družbe.

V zavodu ostal je do jednoindvajsetega leta
ter vrlo dobro uspeval v vsem, kar so ga učili;
posebno pa mu je bila všeč zgodovina, katere se
je seveda učil iz knjig, napisanih za učence jezuit-

74

skih šol in zategade! nepopolnih in urejenih po po¬
trebi teh častitih mož.

Vrnivši se iz zavoda si je zelo želel, da bi si
še bolje z znanostmi obogatil duha, kakor je bilo
mogoče zuotraj mej, ki so mu jih bili označili
učeniki.

V strogej pobožnosti vzgojevana je bila tud
sestra njegova Izabela, ki se je razveu nekaterih
iger najrajše bavila s čitanjem legend, životopisov
svetih mož in s podobnimi knjigami. Nasledek tega
se je kmalu pokazal : Izabela je postala pobožna

sanjarica in v njenih mislih rodila se je želja po
samostanskem življenji, o katerem je čitala toliko
lepih povestij.

Gospa Poliksena se je zelo veselila tako
pridnih otrok, ki sta jej bila v vsem tako vzorno
pokorna.

Od takrat, ko je bila izgubila svojega soproga,
ogibala se je gospa Poliksena vsake družbe; tiho
je živela na svojem gradu ter pridno oskrbovala
svoja posestva.

Jednakomerno življenje v gradu izpremenilo
se je le takrat, kadar je prišel izpovednik gospe

75

Poliksene, Anton Koniaš,  duhovnik družbe Je¬
zusove, ki je bil zajedna prijatelj in svetovalec v
vseh zadevah. — —

Nekega jesenskega dne leta 1739., nekako
jedno leto po svojem povratu iz zavoda Bfezniškega,
sklenil je Krištof podati se na lov, ki je bil skoro
jedina zabava njegova.

Zato se je najprej podal v veliko oblokano
dvorano na levem grajskem krilu, kjer je bilo zlo¬
ženo raznovrstno orožje, staro a tudi najnovejšega
dela.

Krištof si izbere lahko lovsko puško.

Mej tem pa se je zunaj ulila ploha in mla¬
denič je bil primoran čakati, da se prežene, ali pa
popolnem opustiti svojo namero.

Jako uzlovoljen hodi po dvorani, zamišljen gle¬
dajoč v tla, uložena z velikimi štirivoglatimi plo¬
ščami, ter pri tem pravilno stopa na vsak kamen.

Stoprav čez dalj časa opazi, da mu korak
vselej čudno votlo zadoni, kadar stopi na dve plošči
sredi dvorane. Čim delj je hodil, tem bolj nena¬
vadna zdela se mu je ta okolnost.

76

Zajedna začele so v njegovem duhu, polnem
žive domišljije, vzhajati čudne misli.

Oživele so v njegovem duhu pripovedke o za¬
kladih, katere je bil z velikim veseljem poslušal za
otročjih let, ko so jih pripovedovali stari služabniki
očeta njegovega, izkušeni ljudje, ki so se z gospo¬
dom de los Olivos bojevali na Turškem.

Najedenkrat se Krištof ustavi, poklekne na
tla ter pazljivo ogleduje plošči. S tolčenjem se
uveri, da samo ta dva kamena pojeta tako votlo.

Iz tega je sodil, da ti dve plošči ne ležita na
trdnej podlagi ter, da se najbrž pod njima skriva
nekov prazen prostor. Gnan od zvedavosti sklenil
je, da to reč preišče. Vzel je sekiro in dleto, hoteč
s tem orodjem dvigniti plošči.

Ne da bi komu povedal o svoji nameri, vrne
se v dvorano ter se ročno loti dela.

Naglo mu je zatolklo srce, ko se mu je po
hudem naporu posrečilo dvigniti prvo ploščo. Ugle¬
dal je pod njo plitvo nasut pesek. Odstranivši ga
uzre hrastovo desko. Ročno dvigne tudi drugo plo¬
ščo, in odmetavši ves pesek uveril se je, da deska
ni nič druzega, kot pokrov zaboja, kake tri čevlje

77

dolzega in čez jeden čevelj širokega, na robek z
železjem obitega. Zabojev pokrov bil je okrašen z
orlom, umetno izrezanim iz kositarja, če prav je
bil že precej od rje razjeden.

Krištof že ni več dvoji!, da je našel zaklad.
Z nemalim trudom vzdignil je dobro zaprti zaboj
ter zopet skrbno zakril odprtino s ploščama, da bi
ničesa ne bilo poznati. Nato je s sekiro pričel od¬
pirati zaboj.

Delo ni bilo lahko, konečno pa se je mrzlič¬
nemu prizadevanju njegovemu posrečilo odtrgati
pokrov. Pohlepno pogleda v zaboj, a ne najde, česar
je pričakoval.

V zaboji so bile same knjige, starinski ve¬
zane v usnje, z velikimi medenimi zaponami; tudi
stranice so bile olepšane z arabeskami od kositarja,
nekatere celo s srebernimi.

Naglo je Krištof knjige jemal iz zaboja, to¬
lažeč se z nadejo, da gotovo pod njimi leži zaklad;
dobil pa ni druzega kot tri starodavne meče, ki
so bili na držajih odičeni z zlatom.

78

Čudeč se gledal je to svojo najdbo; odprl je
jedno knjigo, a se kar stresel: na prvem listu je
čitalime: „Mistr Jan z Husince, kazatel betlemsky“.

To ime so z grozo izgovarjali jezuitje v za¬
vodu Brezniškem, in kadar so je čuli, so se vselej
križali. Krištof sam je verjel, da je bil ta mož kri¬
voverec in nevernik, kateri je s krivim učenjem
svojim na tisoče duš pripravil ob vzveličanje ter
pahnil v večne muke, ter da je bil za to obsojen
k smrti v ognji.

A zdaj ima v roki knjigo, katera bržkone na¬
tanko govori o njeaa učenji!

Z nevoljo jo odloži ter odprž drugo. Čital je
naslov:

„  Kocina z Kocinetu historie cirkevni. “ Zopet
drugo knjigo spisal je Peter Chelčickj; obsegala je
njegove razgovore z Angležem Petrom Payne-jem.
Dalje bilo mej knjigami „Apolog stanov kraljestva
češkega", iz leta 1618 in več druzih knjig, spisanih
odi učenih članov družbe Bratov čeških. Zadevale
so največ tiste velike boje za versko svobodo, kojih
prizorišče je bila češka dežela v petnajstem, šest¬
najstem in sedemnajstem stoletji.

79

čudno naključje dalo je te knjige v roke
vzgojencu jezuitov.

Od kraja hotel je Krištof materi povedati o
svojej najdbi, a kmalu se je premislil.

Prijela se je njegovega duha — radovednost.

Rad se ie bavil s čitanjem, a knjige so bile
v tistem časi še redke; bile so mu torej dobro
došle ... a o tem ni dvojil, da bi mu jih mati
vzela, ako bi zvedela o njih.

Vkljub temu, da ga je bilo groza imena kri¬
voverca Husa, imela ga je nepremagljiva želja, da
bi okusil prepovedani sad. Hrepenel je zvedeti, o
čem govore knjige, v čem se prav za prav kaže
tisti krivoverski nauk.

Drugo za drugo odnašal je knjige v svojo
sobo, zvečer pa tudi zaboj, v kateri jih je zopet
položil ter skrbno zakril.

In pričel je čitati. Izbral si je najprej cerkveno
povestnico Kocina s  Kocineta.

Ko se je bil skoro jeden teden bavil s to
knjigo, pričele so mu čudne misli vršeti po glavi.
Ta zgodovina dajala je druge nauke o svetej cerkvi,
nego jezuitje v zavodu Bfezniškem, govorila je o

80

rečeb, katere so čestiti očetje v zavodu rajši za¬
molčali.

Iz početka je mislil, da je vse to obrekovanje
iz ust krivovercev, a po daljšem čitanji in premi¬
šljevanji se je uveril, da so čestiti očetje z ozirom
na sveto cerkev te reči zamolčali, in tega uzroka
tudi knjige uničevali.

Čim dalje je čital, tem bolj si je želel več
zvedeti. In kmalu se je tudi izprernenilo mišljenje
njegovo, čudil se je mojstru Janu Husu, ki je bil,
ne izneverivši se svojim načelom in izrekom, pri¬
pravljen tudi življenje zanje žrtvovati.

Največje veselje pa je imel duh njegov, na¬
darjen s prirojeno bistroumnostjo, s knjigami slo¬
večega filozofa Petra Chelčickega. Presenetila ga je
istinitost njegovega mnenja o življenji in delovanji
ljudij, o njih lastnostih in o prirodi.

V duši Krištofove) nastal je neizmeren pre¬
obrat. Izprevidel je, da mu je bil doslej svet znan
le od jedne strani, zdaj pa mu je bil odprt pogled
v globine tistega bistvovanja človeškega duha, o
katerem dosibdob niti slutil ni.

81

In kar se mu je  poprej zdelo blago in ne¬
dotakljivo, na tem je zdaj videl marsikak madež.

Spoznal je zdaj zajedna poklic in dolžnosti
človeške, o katerih niti pojma ni imel. Učili so
ga le tega, da je človek prišel na svet, da bi trpel,
nikoli pa, da bi samostalno delal.

Stoprav v jednem letu prečital je vse te knjige,
nabravši si iz njih vedno novih mislij.

„Našel sem res velik zaklad", dejal je nekoč,
»svitel žarek prodrl mi je v dušo, pokajo mi spone
otročje, katere so duha držale v bednem, robskem
zajetji, zdaj čutim moč, samostalnost in vrednost
človeško!

Tako mogočne so velike misli! Nauče raz¬
poznavati ter mečejo v prah stare predsodke.

»Res sama previdnost božja", premišljeval je
Krištof dalje, „dala nam je v roke knjige, da bi
oživela v vsakem človeku tlečo iskro — razum—,
ta veliki dar, ta del lastne vzvišenosti svoje, s ka¬
terim je obdarila človeka. S tem je dala človeku
spremstvo za celo življenje. Stoprav zdaj zavedam
se tega daru —“

6

82

Zdaj ni imel več tistega slabega duha, kate¬
rega bo vzgojili v njem jezuvitje; mrtve črke
rodile so v njegovej duši novo življenje.

Toda človek, ki je s svojim duhom premagal
čas iu okolnosti, v katerih živi, ne izogne se kru¬
temu boju ž njimi. Tako so tudi Krištofa čakali
kruti, nepričakovani boji.

II.

Kake četrt ure hoda, proti vzhodu od gradu
gospe Poliksene, tam kjer se gorsko pobočje pola¬
goma nagiba doli k rečici, stoji majhna hiša z jako
prijetno okolico. Zadaj proti temenu gori je mogočno
borovje, po rebru travniki, sredi njih vrt, potem
pa zopet travniki, po katerih se vije rečica, obrob¬
ljena z bujnimi vrbami.

Ako se Stanovnik od tu ozre proti zapadu,
vidi sivi grad, h kateremu po strani pelje kriva
cesta.

V tej hiši stanuje star mož, z imenom Dobran,
s svojo hčerjo, mladim dekletom in nekaterimi posli,
ki oskrbujejo njegovo polje in gospodarstvo.

83

Dobran ni lastnik tej hiše; stoprav pred nekaj
meseci vzel jo je z zemljišči vred v najem od gospe
Poliksene in tako postal njen podložnik.

Od kod je bil prišel v ta kraj in kje je po¬
prej bival, o tem nikdo ni vedel dati pojasnjenja.
Nastanil se je tu z dovoljenjem gospe Poliksene,
in zato ni ime! nikdo pravice kaj reči proti njemu.

Ljudje iz bližnje vasi bi bili kaj radi kaj zve¬
deli o Dobranu, toda izpraševanje in pozvedovanje pri
Dobranovej družini bilo je brez uspeha. Posli so bili
najeti iz vasi, in za teh par mesecev neso vedeli
druzega povedati, kakor da je njih gospodar vrl in
dober mož, a malobeseden, in ako le more komu po¬
magati s svčtom ali dejanjem, da tega nikdar ne opusti.

Nič manj neso hvalili njegove hčere Judite.

Samo to so še povedali, da njih gospodar ni
navaden človek in da umeje mnogo rečij, o katerih
znajo soditi samo učeni ljudje. Tudi govori nekoliko
drugačen jezik, tega pa neso mogli spoznati, katerega.

Svojo hčer ljubi čez vse na svetu in uprav
tako ona njega. Po dokončanem dnevnem delu čr¬
tata iz knjig. In kdor je takrat znal čitati, ni bil
kar si bodi. Kajti po bitki na Belej Gori je z ua-

6 *

84

rodnim življenjem tudi občna naobraženost globoko
propala, in čeških knjig, večinoma sežganih od fa-
natiških menihov, dobiti je bilo jako redkokrat.

Samo toliko se je vedlo o Dobranu. A kadar
je ta mož šel čez polje, govoril je z vsakim brez
izjeme prijazno, modro svetoval, ako ga je kdo
vprašal o tej ali onej stvari, ter marsikomu tudi
sam pomagal. To vedenje njegovo bilo je uzrok, da je
Dobran postal v okolici jako priljubljen in spošto¬
van; vsakdo je bil na tihem vesel, ako je mogel
priti ž njim v dotiko. A jedne okolnosti ni prezrl
nikdo, ki je poznal Dobrana, namreč te, da se nik¬
dar ni smijal ter se sploh nikoli ni šalil.

Tudi gospa Poliksena je bila v kratkem času
njegovega bivanja v hiši ž njim povsem zadovoljna;
Dobran je vedno prvi oddajal podložnikom naloženi
davek, in njegovi posli dohajali so na tlako obi¬
čajno poprej nego li drugi.

Že kake štiri mesece je bil Dobran, ki se je
leta 1740. naselil v hiši, podanik gospe Poliksene,
ko se je Krištof prvič sestal ž njim. Bilo je to
nekako jedno leto po onem dnevu, ko je bil našel
zaboj s knjigami.

85

Razgovarjal se je nekaj časa z Dobranom, o
katerem mu je bila mati povedala, da se je naselil
mej Čehi s Poljskega: a jako ga je iznenadila
modra razsodnost, s katero je ta prosti mož govoril
o mnogih rečeh.

Od tistega dne se je Krištof pogostem sešel
z Dobranom; priljubili so se mu razgovori ž njim,
kažoči moža skušenega, ki pozna svet in ljudi.

O takih prilikah prizadeval se je mladenič,
da bi proučil značaj Dobranov, a to je o sebi go¬
voril vedno le do gotove meje in površno, ne spu¬
ščajoč se v posameznosti.

Njegovo vedenje proti Krištofu ni bilo tako
prihuljeno ponižno, kakor so zahtevali takratni od-
nošaji mej podložniki in gospodo. A v svojem go¬
voru je Dobran vedno očitno kazal, da ne pozablja,
da govori s svojim gospodom, kajti Krištofa so
imeli za gospoda, ker so mu v kratkem imela pri¬
pasti posestva.

Nekoč ga je Krištof kar naravnost vprašal,
zakaj si je izbral novo domovje. Nadejal se je, da
bode dobil pojasnil o minolosti moža, do katerega
je gojil posebno spoštovanje. Ali Dobran je na

86

kratko odgovoril: „ Vrnil sem se v svojo domovino."
Ta odgovor je bil nejasen. Krištof je bil uverjen,
da Dobran noče več povedati, in zato je pričel
govoriti o druzib rečeh.

Dobran pa je skrbno uvaževal posamezne iz¬
reke mladega moža in vedenje njegovo ter počasi
jel delati si sodbo o njem. Našel je v njem dobro
srce, duha premišljujočega in razsodnega, ki se ni¬
koli ne bavi z vsakdanjimi in praznimi misli, džt,
Dobran se je moral večkrat čuditi, kadar je mlade¬
nič, vspodbujen od kakega razgovora, popustil uzde
svojim mislim ter prosto izrekel svoje mnenje.

Dobran je strmel, da more mladenič, vzgojen
v jezuitskem zavodu, tako svobodno misliti. Kje je
moral dobiti takih mislij ? Nič menj pa se ni mla¬
denič čudil razumu preprostega moža, Dobrana.

Taki so bili odnošaji mej njima in ni čuda,
da je Krištof iskal Dobranove družbe. Pridno baveč
se s knjigami, čutil je potrebo dogovoriti se o mno¬
gih rečeh in v tem preprostem moži našel je duha,
ki se je ujemal ž njegovim. Spoštovanje njegovo do
Dobrana rastlo je dan na dan. Tudi Dobran je pri¬
srčno občeval ž njim, a pozornosti njegovi ni ušlo,

87

da Se iz druzega uzroka Krištof tako pogostem za¬
haja v hišo.

Jitka, hči Dobranova, bila je deva lepe rasti
in nenavadne lepote, popolnovane in ublažene od Iju-
beznjive skromnosti. Krištof od kraja še sam ni opazil,
da se mu ljubezen rahlo krade v srce. S čuvstvom doslej
nepoznane sreče motril je čestokrat deklico, bavečo
se z delom, a ta čut postal je s časoma gorkeji in
konečno je mladec dobil jasen pojem o svojih euv-
stvib, uverivši se, da Jitko ljubi. Na njegovega duha,
je ljubav močno uplivala, dajoč mu novih nadej za
bodočnost.

A tudi Jitka se je časih skrivaj ozrla na Kri¬
sto fa.

a Nenavaden mladenič, čudno, da je iz šole
jezuitov", dejal je nekoč Dobran, ko je Krištof od¬
šel iz njegove hiše, In pristavil je: „Šopirnosti po
materi ni podedoval."

„Prav vrl je!“ pritrdila je Jitka ter vzdihnila.

„A, ti vzdihuješ", rekel je Dobran malomarno
in brez namena; a mej tem skrbno opazoval
hčer.

88

Rahla rudečica razlila se jej je po lici. Dobran
se je uveril o tem, kar se mu je dozdevalo: da
Ji tka ljubi Krištofa.

A umirilo ga to ni. Užalilo ga je, da se je
tako spletlo. A sam sebi tega ni mogel očitati.

Videl je, da ne more braniti Krištofu, da
bi ne zahajal v hišo. Bili so časi podložnosti; pod¬
ložnik je bil skoro suženj. Iu Krištof je bil že skoro
gospodar gradu.

Nekateri ljudje, kateri so si iskali naklonje¬
nosti z donašanjem na videz prav nedolžnih novic,
prizadevali so se tudi, da bi gospa Poliksena zve¬
dela o pohodih svojega sina v ono hišo. Na videz
malomarno so zraven omenjali, da je Jitka, hči
Dobranova, jako lepo deklo.

Gospa Poliksena je dobro umela to namiko-
vanje, vendar se je delala, kakor, da tega ne opazi.

Sicer pa se za vso to stvar ni dosti zmenila,
nadejaje se, da ga bode ponos, katerega je ob
vsaki priliki cepila svojemu sinu, ohranil, ter ga
vedno spominjal velike razdalje mej njim iu hčerjo
bornega človeka. Vender je sklenila poslom naro¬
čiti, naj pazijo na korake Krištofove. Kmalu je

89

zvedela za sleherni korak, katerega je storil Kri¬
štof. Sklenila je, da uporabi prvo priložnost, da po¬
zove sina, naj ji poslušno razloži, s kakim namenom
hodi v hišo Dobranovo.

III.

S pragmatiško sankcijo ustanovil je Karol VI.,
poslednji moški potomec rodu habsburškega, da
imajo v bodoče vse dedne dežele avstrijske tvoriti
jedno nerazdeljivo celoto. Ako sam ne bode imel
sinov, prevzamejo naj vlado njegove  hčere, po¬
sebej pa je še ustanovil, da imajo prednost pred
hčerami staršega brata Josipa  I. Ko pa je
umrl Leopold, jedini sin Karlov in brat Marije Te¬
rezije, imela je ta postati dedinja vseh dežel, iu
Karel je napenjal vse moči, da bi jej zagotovil
nasledstvo.

Skoro vse evropske države priznale so prag¬
matično sankcijo, kajti priznana je bila na zborih
dednih dežel. Jedini volilni knez bavarski, Karol
Albert, poznejši cesar nemški Karol VII., soprog

90

Marije, mlajše hčere cesarja Josipa I.. ni priznal
pragmatiške sankcije, in ko je umrl Karol VI.
leta 1740., takoj je protestoval proti sankciji, hoteč
s pomočjo Francije, Španije, Saksonske in Pruske
razdeliti avstrijsko državo.

Pričela se je vojna.

Leta 1741. je Karol Albert z vojsko udrl na
Zgornje Avstrijsko in dobivši Line, dal se je raz¬
glasiti za nadvojvodo, potem pa je z vojsko udaril
na Češko.

Na jesen leta 1741. bil je okraj Prahenski,
najbližji Zgornjemu Avstrijskemu, poplavljen od
vojske bavarske in francoske.

Koncem meseca oktobra dobljene so bile Bu-
dšjoviee in kmalu nato tudi Pisek, potem pa je
združena vojska spešila proti Pragi.

Posestvom gospe Poliksene de los Olivos je
po naključji vojska prizanesla, a s tem še ni bila
odstranjena vsaka nevarnost; zategadel ni čudo, da
je vladal v gradu iu v celi okolici velik strah.

December se je nagibal h koncu. Zima je bila
precej huda in snega je palo obilo. Pusto je bilo
okolu gradu, kojega črno zidovje se je ostro črtalo

91

na sneženih zametih, in liho po okolici, kajti rečica
pod skalovjem, pokrita z debelim ledom, ni več
šumela . . . umolknila je.

V tem času prišel je v grad drag gost, iz-
povednik, prijatelj in svetovalec gospe Poliksene,
jezuit Anton Koniaš.

Tačas je bil zloglasni ta duhovnik baš v pet¬
desetem letu svoje starosti, kajti porodil se je leta
1691. Dospevši do časti' magistra filozofije, ustopil
je v red jezuitski ter se goreče bavil z uzgojeva-
njem miadeži. Predstojništvo reda, spoznavši ognjeno
zgovornost Koniaševo in nenavadno gorečnost v veri,
odposlalo ga je kot misijonarja, da bi kmetsko
ljudstvo po Češkem in Moravskem potrjeval v veri.
Fantastiški ta duhovnik znal je z grozno zgovornostjo
slikati muke peklenske in opisati je z bujnimi obrazi;
grmel je z večnim pogubljenjem, svoje govore pa
je delal tehtovitejše z jeznim kretanjem, mahanjem
z roko in izpreminjanjem glasu, katerega je znal
zvijati, kakor je le hotel, tako da je fantazijo po¬
slušalcev na vso moč razpalil in so se mnogi skoro
zblazneli vračali od njegovih propovedij. Sosebno

92

ženske so prelivale potoke solza, kadar je Koniaš
slikal grozo večnih muk.

Najuničevalnejša njegova delavnost pa je bila
v zasledovanji čeških knjig, češ, da so krivoverske;
ljudje, prepričani od njegove zgovornosti in pre¬
strašeni od groženj, so mu jih sami donašali. Te
knjige pa je bodi si palil, bodi si iztrgujoč liste
odstranjeval krivoverska mesta, ali pa je slednjič
posamezne vrste s črnilom tako počrnoval, da jih
ni bilo mogoče čitati. Kjer pa zgovornost ni zado¬
stovala, tam se je Koniaš posluževal tudi sile ter
urade jemal na pomoč.

Potujoč po češki in Moravski delal je seži-
gaje knjige literaturi češki večjo škodo nego li svoje
dni vojne same z vso svojo krutostjo.

Pohod tega moža bil je gospej Polikseni v
nemalo tolažbo.

„Sam Bog vas pošilja, čestiti gospod", rado-
vala se je, vsprejemši ga; „do!go časa že pogrešam
vašega svčta."

„Ni mi bilo mogoče prej priti, milostiva gospa;
pretežko je bilo moje delovanje v vinogradu Go¬
spodovem", pojašnjeval je Koniaš. „Bil sem v Gradu;

<J3

Bog je tam silnejši! Potem sem oznanjeval besedo
božjo v Taboru. O, tam še ni popolnem ponehal duh
krivovercev; težavno delo sem imel tam, Vsemo¬
gočni mi je je blagoslovil: sami so mi donašali
knjig, okuženih po krivoverstvu, in mnogo skladal-
nic sežgal sem jih v večjo čast in slavo božjo."

Te besede govoril je Koniaš tako naudušeno,
kakor bi propovedoval celi množici.

In gospa Poliksena je odgovorila: „Jutri dam
poklicati vse ljudstvo v cerkvico, da je potešite z
besedo božjo; danes pa Vas prosim, svetujte mi.“

»Storil bom to; a prosim Vas, vsprejmite od
mene ta le dar“, odvrnil je Koniaš ter dal gospej
Polikseni debelo knjigo.

Bile so to pobožne pesmi z naslovom: „Cy-
tara libopčvna," katere je Koniaš sam zložil ter jih
ljudem dajal namesto sežganih knjig.

Hvaležno je gospa Poliksena vsprejela dar iz
roke svojega izpovednika, potem pa mu je jela pri¬
povedovati o Krištofu.

Imela je zdaj gotovih dokazov, da se njen sin
v ljubezni, nevredni rodii in njegovega stanii, vnel
za preprosto dekle. Zahaja neki v bišo, v kateri

94

biva njen oče ter često po več ur tam ostaja. V
začetku, dejala je, da tega ni imela za tako važno,
marveč stoprav pozneje, ker Krištof se je jako iz-
premenil.

„Vi jedini, čestiti oče, morete ga z besedo
božjo z bloduih potov pripeljati na prave.”

„Aj, ta mirni, pobožni in poslušni mladenič,
katerega so moji bratje uzgajali v božjem strahu?*
čudil se je Koniaš. „MiIostiva gospa, govoriti mo¬
ram ž njim, odpreti mi mora svoje srce.“

^Storite to, čestiti gospod*, pritrdila je gospa
Poliksena.

„Moje besede gotovo padejo na rodovitna tla.*

Daljši razgovor pretrgal je sluga, kateri je
prišel, da bi gospej Polikseni, kakor je rekel, po¬
vedal važno novico.

Ta človek je imel nalog, paziti na vsak korak
Krištofov ter o njegovem početji natanko poročati.
Naznanil je, da je prišel Dobran v grad ter da
prosi, da bi mu bilo dovoljeno govoriti z gospodom
vitezom. In ob jednem je sluga pristavil: „Gospoda
viteza ta hip sicer ni doma, a takoj se vrne s krat¬
kega izprehoda.*

95

„Aj, to je čudno; kajti ako bi se podložnik
rad zaradi časa pritožil, ali kaj prosil, dolžnost
njegova je, priti k meni", veli gospa Poliksena.
Potem pa pristavi: „Naj le gre k njemu; a zvedeti
moramo, o čem se bosta razgovarjala. Idite za
mano, prosim, čestiti oče."

Koniaš ji sledi.

Gospa Poliksena vzame nekoliko ključev iz
omare ter gre, spremljana od Koniaša, po dolgem
hodniku v levo krilo gradu, kjer je stanoval Krištof.
Tu je odprla neka vrata in stopila sta v sobo, ka¬
tera je navadno služila gostom v stanovanje.

V sosedni sobi bival je Krištof. Duri s klju¬
čavnico in zapahom zaprte ločile so sobi.

Gospa Poliksena zapre s ključem vrata, skozi
katera sta bila ustopila, pristavi k vratom, delečim
sobi, dva stola, potem pa pravi: „Čestiti oče, odtod
slišala bodeva vse, o čemer bosta onadva govorila."

Usedeta se. Čez nekaj časa stopi Krištof z
Dobranom v sobo. Koniaš in gospa Poliksena paz¬
ljivo vlečeta na uho.

96

»Prošnja je povod današnji moji poti k vatu,
gospod vitez", nadaljuje Dobran razgovor, kakor je
kazalo že zunaj pričeti.

„No, le izrecite svojo željo, obljubujem vam
že naprej, da jo izpolnim, ako le zahtevate kaj
pravičnega."

»Gospod vitez, ker sem uverjen, da ste ple¬
menit mož, drznem se govoriti odkrito."

»Plemenit, pravite ? A vender podložniki zame
ne gojijo ljubezni, kakeršne bi si želel. “

»Vaše ime, gospod vitez, zvoni tuje. Vender
dovolite mi, da vam povem neko povest."

»Povest?" vpraša mladec z začudenjem, ven¬
der pristavi: »Pripovedujte torej."

Dobran prične praviti: »Svoje dni živeli so

narodi v duševni temi. A že v začetku je rekel
Gospod: Bodi svetloba! Prišel je iz naroda mož, in
pričel kričati z močnim glasom: Živimo v temi, kar
se ne spodobi človeku! — Svobodo zavedanju,
veri  klical je ta mož, a narod, iz kojega srede
je izšel, proglasil je misli njegove za svoje, branil
jih je s ščitom in mečem. Toda oče velike te misli

97

bil je prva žrtev. Svetlobo dajoči ogenj ga je uni¬
čil: izdihnil je na gromadi."

Dobran umolkne.

Po teh besedah ustane Koniaš, strese se po
vsem životu in oči se mu živo zaiskre. ^Krivoverec,
krivoverec ; o groza njegov dih je hujši nego kuga
. . šepetal je.

„ Potrpite, čestiti oče,“ opominja ga gospa
Poliksena; „ni še izgovoril".

Zvedavo je Krištof pogledal Dobrana. Nadejal
se je, da se konečno odgrne zastor, zagrinjavši do¬
slej njega minolost.

»Ugasnila je gromada," nadaljuje Dobran, „a
ni ugasnila svetloba njenega plemena . . . Narod je
maščeval smrt mučenika svojega — šel je v slavni
boj s temo — ter zmagal. 1 s tem bojem je zapisal
nekoliko listov v zgodovino človeštva, ki bodo večno
žareli, pričajoč potomstvu o velikih bojih za svobodo
prepričanja. Narod ta stal je na vrhunci svoje
slave ... In ta narod, gospod vitez, bil je . . .“

„Bil je narod češki,"  pristavi Krištof.

„Bil je," pritrdi Dobran in lice njegovo sicer

tako hladno, se hipoma zasveti naudušenja in mla¬
deniškega ognja.

Krištof je s svetim spoštovanjem gledal Do-
brana.

Gospa Poliksena je ulekla na uho; Koniaša pa
je trapila želja da bi mogel po svoji navadi zagr¬
meti možema v dušo.

Dobran govori dalje: „A prišli so drugi časi.
Narodu junaškemu izruvana je bila palma viteštva,
krvaveč iz tisočerih ran padel je s slavne višine v
globočine nesreče. Svetla baklja ... je ugasnila . . .
Poguba z ognjem in mečem prisojena je bila temu
narodu, krasna zemlja je bila opustošena, dan de-
našnji pa že izmirajo podjarmljeni, nepoznani po¬
tomci naroda nekdaj tako slavnega in močnega O
zemlji, kjer je bilo sicer tako življenje, o narodu
češkem pravi se samo še, da je nekdaj  bi  1.“

Po kratkem molku govori Dobran dalje: »Vodje,
ki so se odlikovali v poslednjem boji, plačali so
požrtovalnost in junaštvo svoje z življenjem:
Njih glave padle so pod roko rabelj  nov  o.
Njih rodbine pregnane so bile iz dežele, kakor
divja zver . . .“

99

Potrpežljivost Koniaševa bila je mej tem pri¬
povedovanjem v veliki izkušnjavi. Rad bi bil spustil
z uzde grozno svojo zgovornost, a moral je potrpeti.

»V tujih deželah,* nadaljuje Dobran, »potikali
so se ubogi prognanci, vender nikdar neso pozabili,
svojega rodu. Nadeja, da se vrnejo v domovino
v srečnejših dneh, živila jih je. A jeden izmej nji¬
hovih potomcev, ne mogoč premagati hrepenenja po
domovini očetov, po pravi domovini svoji, povrnil
se je v ubogo deželo . . . Prišel je v kraje, kjer
je stalo bivališče prednikov, nastanil se v skromni
hišici . . .“

Krištof naglo ustane ter hoče nekaj reči, Do¬
bran mu zabrani z besedami:

»Hoteli ste reči, gospod vitez: Ti si ta mož!
Da, jaz sem. Moja tajnost, moja usoda je sedaj v
vaših rokah."

»V globini svojega srca, prisezam vam,“ pri¬
stavi Krištof ter Dobranu poda roko.

»Potomec pregnancev  . . . upornikov . .
sikne Koniaš.

»In moj ubogi otrok je zapeljan od njega,"
toguje gospa Poliksena.

7*

100

„Milostiva gospa/ šepeta Koniaš; ni ga bilo
doslej še tako trdovratnega krivoverca, da bi ga
jaz ne bil vrnil sveti cerkvi. Tudi z vašim sinom,
tem zapeljanim mladeničem, se mi bo posrečilo.
Bog mi daj moči!“

„Vi ste jedina nada moja, čestiti oče; a kri¬
voverec govori dalje. —“

„Jaz sem posbdnji svojega rodu, gospod vi¬
tez/ nadaljuje Dobran, „z menoj izmrč . . . Često
me boli srce, da mi Bog ni dal sina, da bi mu mogel
v srce ucepiti ljubezen do uboge, nesrečne domovine,
katero sta ded in oče ucepila v moje srce. Niti
tuja dežela, v kateri sem zagledal luč sveta, niti
tuja govorica, katero sem vse življenje čul okolu
sebe, ni mogla ugasiti tiste svete iskre v mojem
srci, onega plamena v duši, s katerim gori ljubezen
do nesrečne domovine, in kateri je v tuji dežel
ostalo jedino sveto imetje, jedina dragotina nesreč¬
nih čeških pregnancev/

Spoštovanje, katero je Krištof imel za Dobrana,
se je po tem priznanji še povečalo. Čudil se mu
je, ker doslej ni poznal tako izbornega moža. Last
nosti njegove so močno uplivale nanj. Ob jednem

101

pa sta v sosednji sobi gospa Poliksena in Koniaš
proklinjala Dobrana.

„Vrnil sem se v domovino očetov“, pravil je
Dobran dalje, „da bi mirno prebil tukaj konec svo¬
jih dnij. Jedenkrat pa se bode moj duh pripravil
na pot v srečnejše kraje, in jedina radost mi bode,
da vender ne bode tuja prst, tuja zemlja tlačila
kostij poslednjega potomca čeških pregnancev."

„A tega ne dočakaš, ne smeš dočakati", sikal
je Koniaš.

Globoko ganen stisne Krištof Dobranu desnico
ter pravi s tresočim se glasom: „Dokler bodem

jaz živ, vam nikdo na moji zemlji ne stori žalega
. . . A vaša želja?"

„Je kaj skromna. Na tem gradu prebivali so
nekdaj moji predniki. Po nesrečni bitki na Beli
gori so jednega vrgli v ječo in končal je svoje živ¬
ljenje pod rabeljnovo roko na Staromčstskem na-
mšsti. Sin njegov, ki se je bil tudi odičil v boji,
bil je pregnan iz dežele z vsem potomstvom. Bil
je to moj ded. Predno je ostavil domovje, je na
tem gradu skril zaklad našega rodu na mestu, ka¬
tero je iz njegovih zapisnikov samo meni znano."

102

Krištofa je iznenadilo to odkritje.

»A to ni zlato, niti dragotine, gospod vitez,*
pojašnjuje Dobran; „vse to so bili že zdavnej polo¬
žili domovini na žrtvenik. To so jedini rodbinski
spomini, meči, s katerimi so se praočetje našega
rodu bojevali v službah slavnih kraljev čeških, in
knjige, zakladi duha, v katerih se nahajajo vse misli
čeških reformatorjev. Moja prošnja ja pa ta: dovo¬
lite mi, da te spomine poiščem ter dvignem, predno
se vrnem domov.*

»Torej knjige, s krivoversko kugo otrovane
knjige*, razunema se Koniaš.* „0 nikoli jih ne sme
dobiti, plamen jih mora uničiti!*

»Stavili ste v me svoje zaupanje in niste se
varali.] Toda spominov, o katerih govorite, ne
dobite več tam, kjer so bili uloženi . . .“

»Kaj pravite, gospod vitez?* vpraša Dobran
nemalo osupel. »Torej tudi ti spomini so izgub¬
ljeni zame?*

»Ne dobite jih več na mestu, kjer so bili
skriti*, ponavlja Krištof ter dostavi: „A dobite jih
iz moje roke.*

103

Dobrana so te besede iz nova osupnile. Krištof
Btopi k veliki hrastovi skrinji odprč jo s ključem
ter kažoč na zabojček pravi: .Tukaj je vse, kar
vam po pravici pripada.*

Dobran je bil v zadregi.

Krištof sam dvigne zabojček ter ga postavi
na mizo.

Dobran ga odprč ter pregleduje knjige in
meče v njem zložene.

Nato mu Krištof pripoveduje, po kakem na¬
ključji so te reči prišle njemu v roke ter konča
rekoč: „Te knjige bile so meni žarek spoznanja,
oprostile so mojega duha mnozih predsodkov.*

Sedaj je Dobran umel, po kakem poti je vzgo-
jevanec jezuitov prišel do mislij, katere mu je več
krat razkladal. Plemenitost, katero je kazal mladi
mož, budila je v Dobranovem srci čuvstvo zado¬
voljstva. Gorko se mu je zahvalil.

„Moj sluga zabojček še nocoj ponese v vašo
hišo; treba, da smo previdni,* pravi Krištof ter še
pristavi: „Čul sem, da ima moja mati gosta, du¬
hovnika Koniaša."

104

»Znano mi je ime in delovanje tega duhov¬
nika," doda Dobran, ponovi svojo zahvalo ter ostavi
sobo mladega moža.

Koniaš je potem govoril z gospo Polikseno o
naskoku na Krištofa.

IV.

Mladenič je po Dobranovem odhodu natanko
preudaril vse, o čemer sta govorila. Ni pa siutil,
da se nad glavo njegovo zbirajo oblaki, da skoro
nastane vihar.

Nepričakovano stopi gospa Poliksena z naglim
korakom v sobo. Bila je bleda in tresla se je po
celem telesu. Z glasom, svedočečim o dušni vzruja-
nosti, nagovori sina :

»Krištof, ukazujem ti, da tistega moža, ki je
baš ostavil tvojo sobo, takoj zopet pokličeš!"

Krištof je bil kakor od strele zadet. Kri mu
jezledenela v žilah, kajti takoj mu je prišlo na misel,
np mati ve o vsem, Dobran je izdan.

A kmalu se zopet zave.

»Zakaj naj se vrne?" vpraša mirno.

105

„ Takoj se mora vrniti, ta krivoverec! 4  po¬
navlja gospa Poliksena osorno.

Ni bilo več dvojbe: materi je bilo znano.
Krištof je sodil, da je gotovo poslušala njiju raz¬
govor, kar ga je jako občutljivo dimilo. Izprevidel
je, da ga sedaj čaka boj z materjo, katero bode
Koniaš gotovo podpiral ter jo unemal. Odgovoril je:

„Ta mož pojde mirno iz gradu "

Gospa Poliksena je ostrmela nad tem odločnim
odgovorom, ki nikakor ni bil prijenljiv njenemu
ukazu. Prvič v ovojem življenji odrekel jej je Krištof
poslušnost.

Razunela se je: „Sin, ne umejem te! Ti se
ustavljaš moji volji? Kam je izginila tiha poslušnost
tvoja? Zakaj ne ubogaš mojega ukaza?

»Odpustite, draga mati;  ne morem."

„Torej se očitno ustavljaš svoji materi? Toda
saj vem, kaj je temu uzrok."

Sedaj tudi Koniaš stopi v sobo.

„0, znan nam je uzrok," povzame besedo.
»Nesrečni mladec, zaslepljenec, ubogaj mater. Vemo
dobro, da te je poučeval v teh blodnjah oholi po¬
tomec čeških krivovercev. Potomec tistih upornikov,

106

ki so se šiloma dotaknili svete cerkve. Vse sva
slišala, kajti mati tvoja se jeposlužila
svojih pravic  samo tenka stena nas je ločila,
ko sta se razgovarjala . . . Takoj mi daj tiste
knjige! 8

„Tebi, strastni mož, ki si prišel, da bi razpor
in kreg sejal namesto strpljivosti in ljubezni do
bližnjega, tebi — nikdar in— nikomu ! 8

Zaprl je zabojček, dejal ga nazaj v skrinjico,
dobro jo zaklenil ter ključ spravil.

To je bilo očito napovedanje neprijateljstva.
Gospa Poliksena se je vsled tega početja silno raz-
unela. Jela se je togotiti:

,Ti, potomec onih junaških Kastilijanov, ti,
kateremu se v žilah pretaka kri španjolska, ki se
ponašaš z imenom svojih prednikov, ki so se bo¬
jevali v službah krščanskih kraljev za sveto cerkev,
ti se družiš s krivovercem?  — O, jaz nesrečna
mati! Kaj sem dočakala v svojem otroku! 8

Krištof molči.

„Kako si bil nekdaj tih, pobožen, poslušen! 8
tarna znova gospa Poliksena, „a sedaj ... o Bog,
o Bog! 8

107

„Nočem se delj delati drugačnega, kakor sem,“
izpregovori naposled Krištof. B Dk, draga mati zelo
sem se izpremenil. Nisem več tisti, kakeršnega so
me bili vzgojili jezuitje ... razum  je dobil svojo
pravico. “

„O, s tem ne prevariš pogleda materinega . . .
Dobro poznam vso tvojo tajnost, slišala sem o tem
.. . zato tako pogostem pohajaš tisto hišo. Ljube¬
zen, d&, ljubezen  naredila je iz tebe blaznika.
Ti ljubiš hčer tistega moža!“

B Dk,“ prizna Krištof pokojno.

„  Torej je res,“ šepeta gospa Poliksena.

„Res,“ pritrdi sin.

Gospa Poliksena se zamisli za nekaj trenotij,
a nekoliko upokojivši se, prične govoriti z nežnim
laskavim glasom:

^Krištof, dragi, jedini sin moj, glej, jaz skrbna,
odkritosrčna mati tvoja, jaz to prosim, odreci se
zvezi s tem možem, pusti v nemar naklonjenost k
hčeri njegovi"

Strastno ji Koniaš seže v besedo:

„Ne prosite, milostiva gospa! Kar zapovejte!“

108

a Podla je služba tvoja, kruti meoib, ako ti
ukazuje, da strastno neti razprtijo mej materjo in
sinom!*

„On kolne služabnika božjega!” sikne Koniaš.

,, Odgovori, bodeš li storil, Cesar te prosim?”
ponavlja gospa Poliksena. Bilo pa je očividno, da
se je sila težko odločila za to prošnjo, ki se ni¬
kakor ni skladala ž njenim ponosnim značajem.

„Ne morem*, odvrne Krištof mirno. Da bi mater
pomiril s krivo obljubo, to mu ni prišlo na misel,
tako sredstvo se ni ujemalo s plemenitim mišljenjem
njegovim. Zato je odgovoril uprav tako, kakor je
mislil.

Odločni odgovor mladeničev je gospo Polikseno
silno razburil. Bridko ji je bilo, da je Krištof iz¬
gubil vero in nič meuj bridko, da je zatajil svoj
stan in plemstvo svoje ter se ponižal k prostemu
dekletu.

,To je torej tvoja poslednja beseda ?“ vpraša
čez trenotje gospa Poliksena.

^Poslednja . . . lagati nočem*, odvrne Krištof.

„  Potem, čestiti oče, je pa naša naloga, da kaj
ukrenemo. Tisti človek s svojo bčerjo vred mora

109

ostaviti naš kraj, inora odtod. Samo moji milosti se ima
zahvaliti, da je tu. Še danes mu dam vedeti, da pre¬
neha z denašnjim dnem njegov najem in da ga ne trpim
dalje na tleh svojega posestva. Ti pa“ — pri teh
besedah obrne se gospa Polikseaa h Krištofu —
„ti se mi pri ti priči povrneš v zavod čestitih
očetov v Brežnico, kjer ostaneš tako dolgo, da se
znova naučiš spoštovanja in poslušnosti do matere.
To pa je moja  poslednja beseda!“

„Bog vam je razsvetlil pamet, milostiva gospa",
pravi na to Koniaš. Obrnivši se h Krištofu pa veli:
„Odreči se moraš blodnji, moliti, postiti se in stra¬
hovati grešno svoje telo!"

Krištof se obrne od Koniaša. Ustrašil se je
pa vender le groženj, katere je mati izrekla tako
odločno. Imel je biti torej znova odločen od sveta,
imel je gubiti življenje, mlada leta v zaduhlih ce¬
licah zavoda jezuitskega, sedaj, ko je postal dru-
zega mišljenja , imel je Dobrana izročiti strastnosti
Koniaševi, imel se je odreči ljubezni do Jitke? To
bi bilo preveč. A poskusil je drugo sredstvo, da bi
popravil razpor, rekoč:

110

„Bodite mi pravični, draga mati; dovolite, da
se ravnam po svojem prepričanji, svoji vesti, pu¬
stite mi svobodo v dejanji in nehanji, v mišljenji,
kajti vse to ne bode nikdar na kvar ljubezni iu
spoštovanju mojemu do Vas."

A te besede se neso strinjale z učinkom.
Gospa Poliksena ponavljala je odločno: „Ti pojdeš
v zavod".

„Ako pa ne bodem ubogal povelja, ki je na¬
sledek nemirnega preudarjanja, d&, razunete domiš¬
ljije?" vpraša Krištof.

„Potem pa bode treba — sile," odgovori
gospa Poliksena s strogim glasom.

Krištof probledi.

„Ako se bode torej tako ravnalo z mano",
odvrne, „potem naj tudi jaz rečem poslednjo
besedo. Oče moj je odločil v svoji oporoki, da z
dnem, ko izpolnim štirindvajseto leto, postanem
gospodar svojih posestev in nezavisen; od tega dne
pa da imam Vam, draga mati, v obrokih izplačevati
štiri tisoč zlatih. A ta svota zdi se mi pičla, zave¬
zujem se izplačati dvojno svoto, dvojni prinos dati
sestri Izabeli, in za to imam popolno pravo, kajti

111

v treh dneh izpolnim štirindvajseto leto življenja
svojega — oporoka očetova stopi v veljavo."

Te besede so gospo Polikseno sila iznenadile.
Res, da je gospod de los Olivos tako odločil v opo¬
roki, a gospa Poliksena v svoji vzburjenosti na to
okolnost ni pomislila.

Krištof se je v najhujšem slučaji, stoprav ko
mu je bilo groženo s silo, sklical na ustanovitev
očetovo. S tem so bile namere gospe Poliksene
popolnem uničene. Moč njena nad sinom je bila
porušena; gospa Poliksena je ta hip spoznala svojo
slabost.

Tudi Koniaš je za trenotje pozabil na sme-
lost, nemalo izuenaden od tega obrata.

Nastala je v sobi mučna tišina.

čez nekaj trenotij dvigne se gospa Poliksena
in ne da bi besedico izgovorila, bleda, vzburjena
ostavi sobo. Krištof jo spoštljivo spremi do hodnika
Koniaš odide za gospo Polikseno.

Krištof je ostal sam.

Jel je premišljevati svoje postopanje. Zdelo
se mu je, da se je kruto vedel nasproti materi
svoji. Ako pa je uvaževal, da je imel s silo biti tiran

112

v zavod, ostal je pri tem, da drugače ni mogel
početi.

Toda dvojil ni, da bi se razpor z materjo ne
dal poravnati, ko bi le ne bilo Koniaša, o katerem
je vedel, da bode mater strastno podpihoval.

Gospa Poliksena, spremljana od Koniaša, po¬
dala se je v svojo sobo.

„Vroča španjolska kri njegova je vzburjena 8 ,
pričela je govoriti, „ljubezen do te ženščine unela
se je v njem z močnim plamenom in ne kaže je
potlačiti. O moj Bog! kaj naj sedaj počnem! Kako
mi je odrekel sleherno poslušnost! O, jaz nesrečna
mati!“

Vzrujana hodila je gospa Poliksena po sobi.
Naposled se je ustavila ter živo govorila Koniašu:

„Čestiti oče, našla sem sredstvo, kako se iz¬
nebimo tega moža, on mora  iz tega kraja; dokler
bode on s svojo hčerjo tu, ni se nadejati ugodne
rešitve. Tega človeka mora duhovna in posvetna
oblast postaviti pred sodišče; on je iz rodu, na
večne čase pregnanega iz te dežele ter ne sme, ne
more ostati tukaj, da le uradi pozvedo o njem.
Glavar okraja prachenskega, gospod od Gamsen-

113

berka, je prijatelj naše rodovine, drug mojega ranj-
kega moža iz mlajših let. S pomočjo svojega urada
bode poskrbel, da se ta mož vrne, odkoder je prišel."

Ta načrt obečal je popoln uspeh, kajti v teh
rečeh je bil Gamsenberk mož, kateri je s svojo
oblastjo kot okrajni glavar mogel marsikaj storiti,
kar bi bil gotovo že zato storil, ker je imel hčer, a
gospa Poliksena ni tajila glavarjeve želje, da bi bila
njiju otroka jedenkrat združena z zakonsko vezjo.

A Koniaš je dejal:

„Milo8tiva gospa, sedanje vojne dogodke pri¬
pisovati je nemalo delovanju glavarja okraja pra-
chenskega, čegar središče, Pisek, se nahaja v rokah
sovražne posadke, a ne samo Pisek, marveč skoro
vsa mesta v okraji. Glavarjeva moč nam sedaj nič
ne pomaga; gespodar v Pisku je francoski maršal
Broglie. Poleg tega —“ nadaljuje Koniaš z mrač¬
nim glasom, — „ne živimo več pod vlado in zakoni
milostive cesarice naše Marije Terezije ... to ža¬
lostno novost prihranil sem za na zadnje."

„Za Boga, čestiti gospod, razjasnite mi, kaj
se je zgodilo?" vpraša gospa Poliksena, prestrašena
od Koniaševih besed.

8

114

„Šestindvajsetega dne minolega meseca dobila
je vojska bavarska in francoska Prago in sedmega
dne tega meseca dal se je Karel Albert, volilni
knez bavarski, javno oklicati za kralja češkega.
Stanovi so se tako daleč spozabili, da so se mu
poklonili ter roko mu poljubujoč radovali se, da
imajo čehi zopet svojega kralja."

„Večni Bog, ti izdajalci!" grozi se gospa
Poliksena.

„Dk, tako se je zgodilo. A bogaboječa naša
cesarica dobila bode zopet nazaj svoja prava in ta¬
krat nastopi čas sodbe. Zopet bodo padale glave
izdajskib gospodov in meščanov pod roko krvni¬
kovo, kakor so pred sto in dvajsetimi leti padale
glave njih prednikov upornikov, ki so prisegli Fri¬
deriku Falckemu."

„Saj to zaslužijo ti izdajniki," pritrdi gospa
Poliksena, razvneta od besed, katere je bil Koniaš
govoril s tako strastjo.

„Milostiva gospa," nadaljuje Koniaš, „usiljuje
se mi misel, da bi Dobran utegnil biti jeden izmej
mnogobrojnih ogleduhov, s katerimi je Karel Albert
poplavil češko deželo ..."

115

„Sveta devica!" seže gospa Poliksena Koniašu
v besedo, „čestiti oče, iz vas govori sveti duh.
Prav taka je ta reč; odtod njegov tajni prihod mej
Čehe, odtod vsaka tista opreznost ..."

„Kakor sem zvedel, je potomec čeških upor¬
nikov, tedaj velik sovražnik jasnega rodu Habsbur¬
škega; zato mora služiti bavarskemu ali pa saskemu.
Poslednji trpi v svoji deželi potomce čeških krivo¬
vercev, dk, je celo dovolil, da grof Zinzendorf na
svojem posestvu v Lužici ustanovi posebno nasel¬
bino zanje. Ta človek je v istini nevaren deželi in
cerkvi."

„Zategadel moramo skrbeti zato, da se izroči
pravici," pravi gospa Poliksena; „damo dobro paziti
nanj, da dobimo dokazov, in kadar pride ugodni
čas, pošljemo poročilo glavarju. Zato, čestiti oče, si
prizadevajte, da uverite mojega sina, da hodi po
krivih potih."

„Storil bodem tako, milostiva gospa, in na¬
dejam se, da moje delo ne bode brezuspešno," od¬
govori Koniaš.

8 *

116

Obljuba tega svetega moža umiri gospo Po-
likseno. „ Povejte mi, čestiti oče," pravi veselo, „s
čim naj vam to povrnem?"

A Roniaš važno odgovori:

»Ne zahtevam povračila, milostiva gospa; po¬
vrnilo mi bode delo samo. Jedino povračilo mi bode,
ako mi bode mogoče sežgati knjige tega potomca
čeških krivovercev v večjo čast in slavo božjo." —

O mnogih rečeh govorila je še gospa Polik-
sena s Koniašem, mej tem pa je Krištof šel proti
hiši Dobranovi, kamor je bil tudi že poslal skrinjico
s knjigami.

Sklenil je bil, da ima biti ta denašnji njegov
pohod v ti hiši za sedaj  poslednji; ni hotel še
delj vzbujati žalosti in jeze materine.

Dobran ga radostno vsprejme, Jitka pa z na¬
vadno svojo spoštljivostjo.

Dolgo so se družno razgovarjali. Krištof pa
Dobranu ni hotel delati skrbij ter niti z besedico
ni omenil svojega razpora z materjo, niti tega, da
njih razgovor ni več tajnost. Rekel je samo:

„Mojim pohodom v vaši hiši dajo ljudje razne
uzroke; da jim ne bodem dajal prilike k novim
domnevanjem, ne bode me nekaj časa."

Dobran videl je v tem sklepu samo previd¬
nost mladega moža zastran matere ter ga je po¬
hvalil.

Krištof je odšel domov.

Jitka je plaho gledala za njim.

Nekoliko dnij mudil se je Koniaš v gradu ter
se nekaterikrat lotil Krištofa s svojo zgovornostjo,
češ, da naj posluša besede materine ter gre v za¬
vod, a vse zaman.

Sklenil je tudi, poskusiti pri Dobranu, toda
vsled razgovora z gospo Polikseno pustil je to misel.
Dobrana imel je spraviti stotnik Gamsenberk, kadar
bi kraj prachenski ostavilo vojaštvo, kar so vspom-
ladi za gotovo pričakovali. Koniaš je torej odšel za
svojim poklicem, ne zmeneč se za svarilo, da ni
mogoče v taki hudi zimi misliti na daljše potovanje.

V najhujši zimi potoval je od vasi do vasi,
od mesteca do mesteca, ne boječ se sovražnih po¬
sadk, povsod kažoč s silno gorečnostjo, čemu je
posvetil celo življenje svoje.

118

V gradu pa je nastalo tiho življenje. Gospa
Poliksena, katere ni vež strašila in razvnemala
zgovornost fanatičnega duhovnika, se je močno umi¬
rila, ni več silila v Krištofa in zdelo se je, da se
bode v gradu Zopet udomačil ljubi mir.

Krištof, ki je o vsaki priliki kazal spoštovanje
do matere svoje, ni zahajal več v Dobranovo hišo,
zvest svoji obljubi, toda ljubezen do zale hčere
potomca češkega pregnanca vzrastla je v srcu nje¬
govem v mogočno čuvstvo.

Tudi Jitka je večkrat turobno gledala skozi
okno preko snežene plasti proti hribu, na kojega
temenu je črnel stari grad.

V.

Prišla je vspomlad.

Sneg, od solnčnih žarkov izpremenjen v vodne
toke, zginil je s pobočij, z gozdov in gajev, in ko
se je april umaknil mesecu majniku, nastalo je ži¬
vahno življenje v vsi prirodi.

A to krasno vspomladno odejo, s katero so
se odele češke pokrajine, imela je večkrat raztrgati
vojna. Kajti ko so reke pričele upadati, ganila se

119

je zopet vojska Bavarcev in Francozov ter se več¬
krat v manjših praskah srečevala z Avstrijci.

Celo minolo leto prizanašala je vojna krajem
okrog trdnjave z opustošenjem, le sedaj imelo je biti
drugače.

Nekega dne v prvi polovici maja meseca leta
1742. šla je po cesti, vijoči se kake pol ure od
trdnjave proti vzhodu, četa nekoliko stotin mož,
deloma Bavarcev, deloma Francozov, naravnost proti
bližnji vasi. Četi ukazoval je višji francoski častnik.

Četa je imela nalogo dobiti hrane vojski in
konjem na najlažji način, namreč s plenjenjem.

A četa postopala je jako oprezno, kajti av¬
strijska vojska je znova udrla v prachenski okraj
ter v manjših oddelkih napadala sovražnika. Iz tega
uzroka so prednje straže zaveznikov poprej ogledale
okolico. Korist te naredbe se je kmalu pokazala:
prednje straže ugledale so četo Avstrijcev, in sicer
ogerske jezdece, huzarje.

Francozi in Bavarci zavzeli so na mali višavi
ugodno stališče in poveljnik je sklenil, da počakajo
napada huzarjev.

Neso čakali dolgo.

120

Tudi huzarji so dobro pazili na Francoze in
Bavarce ter se za časa pripravili za boj. Ustopivši
se v polukrog, pognali so konje ter se zagnali na
Francoze, ki so sprožili puške, in sicer ne brez
učinka.

Na to ustrele huzarji s samokresi, potegnejo
sablje ter se zaženo na sovražnika.

Kruto se spopadejo, mož proti možu. Strašno
so delale sablje razkačenih Ogrov v vrstah zavez¬
nikov ... že so prodrli njih sredo. V prihodnjem
trenotji prisiljeni so bili Bavarci bežati; a Francozi
neso mogli sami biti kos navalu konjiče ter so ka¬
kor oni rešitve iskali v begu.

Avstrijci so premagali.

Čez nekaj časa so se huzarji spustili za sov¬
ražnikom, zajemši nekoliko mož, a daleč za njim se
neso upali, ker si neso bili svesti, ni li kje v
obližji druga četa sovražnikov, kateri bi utegnili priti
v roke. Vrnili so se torej na mesto, kjer so se bili.

Francoze in Bavarce pa je poleg poraza za¬
dela še druga neprilika; izgubili so poveljnika.

Nekateri so sicer videli, kako je ranjen od
kroglje iz samokresa zvrnil se s konja, toda pre-

121

ganjani od razbesnelih huzarjev neso mogli misliti
na njegovo rešitev.

Dobran opazoval je boj, stoječ ne daleč od
hiše, kajti prvi spopad vršil se je jedva četrt ure
na vzhodu od njegovega bivališča. Da se je bal
vojakov, bodi si teh ali onih, to ni nič čudnega; v
tistem času bil je prijatelj in sovražnik isti surovi
plenitelj. A v srci se je razveselil, ko je videl,
da se huzarji vračajo na bojišče, ne da bi pazili na hišo.

Huzarji so pobrali ranjence ter odjezdili v
bližnjo vas, kjer je njih poveljnik ukazal ljudem,
naj pokopljejo mrtve vojake. V vasi pustil je nekaj
mož, katerim je zapovedal, naj gledajo, da se ta
ukaz zvrši.

Solnce se je že nagibalo k zapadu, ko se je
podala na bojišče tolpa vaščanov z lopatami in
motikami.

Tudi Dobran pripeljal je svoje ljudi na pomoč,
pustivši doma samo dva posla z Jitko.

Pridružil se je tudi Krištof s posli z gradu,
in tukaj na bojišči mej mrtveci se je še le čez
dolgo časa zopet sešel z Dobranom.

A čas ni bil prikladen za razgovor. —

122

Mej mrtveci nahajalo se je tudi nekaj ranjen¬
cev; katerim so preskrbeli olajšave ter jih potem
odveli v grad. Tudi nekoliko Francozov je bilo
vmes, a te so avstrijski vojaki, ki so ostali kot
nadzorniki, takoj proglasili za ujetnike. Vseh skupaj
jih je bilo dvanajst.

Na to so pridno priželi kopati jamo.

Okrog desete ure zvečer prenehali so vaščani
delati.

Mrtveci so bili skupaj znešeni, in drugi dan
so jih imeli položiti v zemljo; jedna sama gomila
imela je kazati mesto, kjer počiva prijatelj in so¬
vražnik.

Nekoliko husarjev ostalo je na straži pri
mrtvih bojevnikih, drugi pa, kakor tudi vaščani,
Krištof in Dobran, podali so se domov. —

Dobrana pa je čakalo doma nenavadno iz-
nenadenje.

Jitki, gledajoči okrog devete ure zvečer skozi
okno preko pokrajine, katero je slabo razsvetjevala
luna, zdelo se je, da vidi na travniku kakih dve
sto korakov od hiše neko senco. Videlo se ji je,
kakor bi se ta senca počasi bližala hiši ter večkrat,

123

skoro na vsak korak padla ter čez nekaj čas
ustavši šla dalje.

Jitka, ki nikakor ni bila bojazljiva, gledala
je precej časa skozi okno, naposled pa se je odlo¬
čila, da se uveri, kaj je to.

Stopi iz hiše.

Takoj spozna, da je to človeška postava.

Sedaj napravi zopet nekaj korakov naprej.
Bil je moški; devojka je videla njegovo vojaško
opravo, ki pa ni bila preprosta: njegova suknja je
bila z zlatom okrašena in v mesečini lesketal se
je zlati držaj njegove sable.

Opotekaje se bližal se je hiši; obličje mu je
bilo okrvavljeno. Levo roko je krčevito pritiskal
na desno stran. Tudi roka mu je bila krvava.

»Ranjen je,“ pravi Jitka sama pri sebi.

Kar se vojak onemogel zgrudi na zemljo.

Sedaj se Jitka ne pomišlja več dalje. K vo¬
jaku steče, vzdigne ga ter ga pelje proti hiši, pod¬
pirajoč ga v hoji.

Vojak se zahvaljuje s slabim glasom.

Jitka ga odpelje v sobo, kjer se usede na stol.

124

Ponudi mu najprej vode. Vojak se napije,
otr6 si kri z obraza ter se ozre v Jitko. Iz očij se
mu je brala hvaležnost.

V tem stopi Dobran v hišo.

Prvi hip je bil osupel; a videč Jitko, hitečo
mu nasproti, sodil je takoj, da ranjeni vojak v hiši
išče pomoči.

Nekoliko besed, s katerimi mu je Jitka vse
razjasnila, uverilo ga je, da se ni varal.

K vojaku stopi ter ga nagovori nemški:

„Gospod, vi ste Francoz, sovražnik v tej de¬
želi, a moji hiši ste človek, katerega je zadela ne¬
sreča in potrebuje pomoči. Moja dolžnost je ponuditi
vam jo . . .“

Častnik se zahvaljuje s težkimi besedami. Zelo
so ga osupnile besede plemenitega Dobrana, ki ga
takoj odvede v malo sobico, ker mu obveže rano.

Kroglja je namreč častnika zadela v desno
stran, rana sicer ni bila nevarna življenju, ali izguba
krvi' je mnogo pripomogla k shujšanju ranjenčevega
počutja.

Ko se je bil častnik okrepčal s pijačo in jedjo,
pričel je pripovedovati:

125

„ Poraza našega krivi so Bavarci, ki so se
strahopetno umaknili, ostavivši nas proti presilju.
In mi se vender bojujemo samo za njih prospeh!
Tudi mi smo se morali umakniti ... džt, bežati. Jaz
sem ranjen pal s konja. Vlekel sem se v stran
k gozdu, da bi vsaj zajet ne bil. Za gostim grmov¬
jem ostal sem skrit, a kmalu sem omedlel, in za¬
vedel sem se še le od 'hlada večernega zraka.
Ustanem, ogledam se ter uzrem luč . . . krenem proti
njej. In na tej poti prikazal se mi je angelj, deva,
kateri sem celo življenje svoje dolžan biti hvaležen."

Končavši prosil je častnik, da bi skrit in ne¬
opažen smel toliko časa ostati v hiši, da bi dobil
novih močij, kajti nameraval se je znova pridružiti
četi francoski, ki se je tu najbliže nahajala.

Dobran, ki je visoko cenil gostoljubnost, za¬
trdil je častniku, naj ne skrbi, da bi ga zasledili.

Na to je ostavil ranjenca, ki je bil miru in
počitka potreben.

* *

*

Druzega dne po tem dogodku sešli so se ljudje
iz bližnjih vasij v velikem številu na bojišči ter
pokopali trupla vojakov.

126

Prišla je tudi gospa Poliksena in ž njo Koniaš,
bi je bil prejšnji dan pozno v noč prišel v grad.

Duhovnik iz bližnje duhovnije blagoslovil je
skupni grob bojevnikov, in ko je bila jama zasuta,
nagovoril je Koniaš narod, potrjujoč ga v veri.

Vaščani pa so navrhovatili gomilo, ki odslej
kaže skupni grob prijateljev in sovražnikov, ter se
razšli. Nekoliko vojakov, ki so ostali tukaj, odšlo je
V grad, odkoder so ranjene Francoze, kadar bi si
opomogli, nameravali spraviti v avstrijski tabor.

Tisti popoludan podal se je Krištof čez dolgo
časa prvič zopet h koči. Ni mogel premagati hre¬
penenja po Jitki, katero je dobil v vrtu za kočo.

Deklica je bila veselo iznenadejana. Svojega
veselja ni prikrivala. Tudi ona je vedno hrepenela
po njem. Prisrčno ga je vsprejela ter ga povabila,
naj sede na klop, kar je mladeniča zelo oveselilo.
Dolgo časa sta se razgovarjala, konečno pa je Krištof
deklico prijel za roko ter dejal:

„Kako sem srečen, da Vas zopet vidim, da se
morem z vami tolažiti. Jitka, vi ste vzbudili v srci
mojem čuvstvo, ki je nam vsaja Bog, ljubezen."

Jitka zarudf kakor roža ter šepeta:

127

„Ne pozabite, gospod vitez, da sem le pre¬
prosto dekle. “

„Jaz ne poznam razločka mej ljudmi, sleher¬
nega človeka čislam po njegovem značaji, po tem,
kakeršen je v resnici . . . Kaj druzega loči ljudi mej
seboj ? — Vi ste vzbudili v mojem srci ljubezen,
in čutil sem se srečnega: prvič sem spoznal živ¬
ljenje v vsi krasoti njegovi. A sedaj vas prosim,
goreče vas prosim, vračajte mi mojo ljubezen.®

Močno so se dvigale devojki prsi, srce ji je
bilo napolnjeno s slastjo; molčd, a goreče pogledala
je za hip mladeniču v oči, potem pa se ji je po¬
vesila glava, kakor pod težo veselja in na zadnje
počivala je na njegovih prsih.

Ljubim te — ljubim*, šepetala je goreče.

Strastno pritisnil si jo je Krištof na srce. In
hči potomca češkega pregnanca  čutila seje
blaženo v naročji potomca Spanje  a, ki je svoje
dni njene prednike preganjal, ker neso hoteli za¬
tajiti s voj e vere.

Ljubezen je tu zopet pokazala vsemogočnost
svojo. —

128

Dobran pride na vrt ter ugleda Jitko Krištofu
v naročji.

To ga ni osupnilo. Obraz mu ni potemnel in
nekaj trenotij je stal nepremično, motreč Jitko in
Krištofa.

Z veseljem ? Ali z žalostjo ? Kdo bi to uganil ?
Naposled sta ga opazila.

Dobran, hoteč pomiriti njiju zadrego, pa je
rekel:

„Gospod vitez, o da bi le svet jedenkrat prišel
do tega, da bi v ljubezni združil vsa nasprotstva
in razpore, ki ga doslej uničujejo."

„Da je to v moji moči," odgovori Krištof, ki
se je bil mej tem umiril, »zgodilo bi se tako, —
A dobro, da ste prišli; nimam uzroka, da bi tajil
svoje početje, ali sramoval se ga; prosim Vas Jit-
kine roke."

„Ni mi bila tajna ljubezen Vaša do Jitke niti
njena zaVas; toda gospod vitez, deli nas globok
prepad."

,, Zakaj ? * seže mu Krištof v besedo.

„Tako je v resnici", ponavlja Dobran.

»Razjasnite mi torej, kakšna je ta ovira?"

129

„Gospod vitez, storil bodem to, počakajte
trenotek."

Dobran odide po teh besedah v kočo, kamor
je bila Jitka že malo prej odšla.

Čez kratek čas se vrne. V roki je držal se-
šitek papirjev, ki so vidno v teku časa porumeneli.

Krištofu se je bila vzbudila silna radovednost.

„Nisem vam tajil svojega rodu," prične Do¬
bran; »zvedite sedaj tudi ostalo. — Te zapiske
pisala je roka mojega deda v poljskem mestu Lešni.
Evo, kaj je zapisal šestnajsti dan meseca septembra
leta šestnajststo jednoindvajsetega."

Krištof s čudenjem pričakuje pojasnila.

Dobran pa prične čitati:

„Nekaj časa po groznem usmrtenji milega
očeta mojega in drugih panov čeških na trgu Sta¬
rega mesta Praškega prečital mi je v trdnjavi naši
komisar Praškega sodnega tribunala to-le razsodbo:
da moram z vso svojo rodbino v tridesetih
dneh  ostaviti češko zemljo in pod izgubo življenja
ne več se vrniti, kakor tudi nihče izmej potomcev
mojih. Potem pa mi je ta komisar, kateri je bil

zajedna načelnik tisoču cesarskih arkebuzirov, še

9

130

povedal, da bodem pomiloščen, ako odprisežem
utrakvizmu; jaz pa sem odrekel, ker nisem hotel
zatajiti vere svojih očetov in vzbuditi jeze božje.
Na to je komisar odšel ter še rekel, da mi bode
še žal ta trdovratnost. — Čez trideset dnij pa je
komisar zopet prišel k meni, v imenu cesarjevem
mene, ves rod in potomce moje za večne čase pre¬
gnal iz dežele ter ukazal svojim biričem, takoj iz¬
gnati nas iz grada ter šiloma ravnati z nami. Po¬
tomcem v spomin napisal sem ime tega komi¬
sarja . .

Dobran preneha čitati — za trenotje nastane
mučna tišina.

„Le dalje čitajte," pravi Krištof čez nekaj

časa.

Dobran čita:

„Bil je to kruti Španjol, kateri je s Huerto
zlega spomina uganjal vsakovrstne grozovitosti;
pravo njegovo ime je bilo: don Christoforo cabal-
lero de los Olivos . . .“

Krištof je povesil glavo in molčal. Stoprav
čez delj časa vzdihnil je: „0 Bog, zakaj še na po¬
tomcih kaznuješ grehe očetov!“

131

Obrnivši se k Dobranu, pristavi to z zamolk¬
lim glasom: „To je bil moj praded."

»Žalibog, gospod vitez, da je bil,“ pritrdi
Dobran.

„A zakaj pravite žalibog?  Zakaj ste izrekli
to besedo? Bi li bilo pravično, čez več sto let grehe
prednikov nakladati na moje rame ? Sem li jaz od¬
govoren za njih početje? To so trpke besede iz
ust moža, ki si je želel, da bi se vsa nasprotstva
ljudska spajala v ljubezni."

Tako je govoril Krištof. Njegova beseda je
bila očitajoča in ne brez učinka. Zadela je Dobrana.
Braneč se je dejal:

»Spomini na grozno trpljenje mojih prednikov
so se znova vzbudili v meni, gospod vitez."

„A jaz Vam ne dajem pravice za tako trpka
očitanja tem menj, ker Vam ni tajno, da moja vest
ne odobrava početja mojega prednika, katerega ni¬
kakor ne morem popraviti."

Dobran je hotel odgovoriti, a zabranil mu je
to obupni krik nekoliko ljudij, ki so prepadeni in
prestrašeni pribežali h koči. Zajedna začulo se je
v daljavi nekoliko strelov.

»*

132

Dobran in Krištof hitita gledat, kaj se je
zgodilo.

Jedva sta bila pred kočo, odkoder je bil raz¬
gled po okolici, ugledata Koniaša, obkoljenega od
tolpe ljudi j, in mahajočega z rokama po zraku,
čula sta, kako je klical:

„0 groza, groza! Bog kaznuje Sodomo in Go¬
moro za njih grehe. Glejte vojsko tam, grešniki!
Glejte, kako gredo proti gradu!“

n Vojaki v grad?" ponavljata z jednim glasom
Dobran in Krištof, kateri vpraša Koniaša, stopivši
k njemu :

„Kje je moja mati, kje sestra?" To je izgo¬
voril v velikem strahu, kajti on in Dobran sta
sedaj že dobro videla francosko četo, idočo po cesti
proti gradu.

Koniaš, o čigar trdem značaji so se doslej
razbijala vsa prizadevanja njegova, vsklikne strastno :

„Ti si tukaj? O zaslepljenec, glej, kako Go¬
spod kaznuje tvoj dom, ker si ga zatajil!"

In pokazal je na francosko četo.

Krištof obrne se od Koniaša; nedostajalo mu
je potrpljenja, da bi poslušal preklinjanje njegovo.

133

Sedaj opazi Dobran, da prihaja gospa Poliksena
v spremstvu nekaterih žensk sem od grada.

Izprehajala se je baš poleg grada, ki se je
prikazala četa Francozov na cesti proti gradu.

Domov se ni mogla več vrniti. Hitela je torej
proti koči, ker je videla, da tam že nekaj druzih
ljudij išče zavetja.

Krištof pohiti materi nasproti.

„Vi ste tukaj, gospod? — In sedaj, ko se
vaša sestra nahaja v največji nevarnosti?"

S tem očitkom ogovorila je gospa Poliksena
svojega sina.

»Izabela je tedaj v gradu? A kdo se je mogel
nadejati te nesreče, draga mati?"

Gospa Poliksena toži zvijajoč z rokama :j

»Ubogo dete! V plen bode surovim voja¬
kom! ... O Bog, ti me prehudo izkušaš!"

Padla je na kolena, dvignila roki k nebu ter
prosila tugovaje:

»Usmiljeni Bog, in ti, mati milosti polna,
tukaj, v prahu se ponižujem, vspomni se, pošlji
angelja varuha otroku mojemu . . . čuvaj ga!"

134

Preplašeni ljudje obstopili so ubogo gospo
ter jo tolažili.

Jitka je že delj časa gledala gospo Polikseno,
koje žalost jej je segala v srce. V duši porodila
se jej je neka misel. Spomnila se je, da je ranjeni
Francoz, ki se nahaja v koči, višji častnik, njen
oče nazival ga je podpolkovnika.

„Ta bi utegnil pomagati!“ dejala je sama pri
sebi ter naglo odšla v kočo.

Kmalu na to se vrne, a ne sama; ob njeno
roko opiral se je francoski častnik.

Vsi navzoči se nemalo začudijo, posebno Krištof
si ne more razjasniti tega prizora.

Jitka je prosila častnika v nemškem jeziku,
nadaljujoč razgovor, začet v koči.

,Zaklinjam vas, gospod, z vsem, kar Vam je
na svetu najdražjega, rešite to deklico. Vas bodo
gotovo ubogali . . . njena usoda je v Vaših rokah.
Poglejte gospo, ki tu kleči: to je njena mati. Boji
se za svoje dete . . . straha gine. Storite teh par
korakov in zapovejte vojakom, naj se umaknejo.
Iz srca rada vas podpiram v hoji. Bodite plemeniti."

135

»Res je, krasna deva,“ odgovori častnik, »to
so moji vojaki, poznam jih po obleki . . . Dolžan
sem vam hvaležnosti, povrnem vam, kar ste včeraj
storili zame. Rekel jim bodem, naj se umaknejo.
Idiva!“

In od Jitke podpiran odšel je častnik proti
cesti, kjer se je francoska četa pomikala proti gradu.

»Umejem te, dobro dete,“ šepetal je Dobran,
mirno gledajoč za njima.

Krištof pa je stopil k Dobranu ter ga vprašal,
kaj pomeni vse to.

»Gospod vitez, Francozi bodo gradu prizanesli,
to upam za trdno,“ odgovori Dobran.

Kar prične govoriti Koniaš, ki je doslej čudeč
se gledal za Jitko in častnikom :

»To je bil francoski častnik ! In iz koče je
prišel ?“

Gospa Poliksena, dasiravno jo je lomil strah,
ustane in kažoč za Jitko pravi Krištofu:

»Glej, tvoja ljubica!"

Krištof skloni glavo.

Mej tem se je bil častnik, spremljan od Jitke,
približal francoski četi.

136

Vojaki so ga takoj spoznali ter ga obkolili.
Kmalu na to oglasi se trobenta. To je bilo zna¬
menje, da se umaknejo.

četa je obstala. Vsi so radostno vsprejeli
svojega vodnika. Povedali so mu, kar so zvedeli od
oglednikov, da so ga namreč našli mej ranjenci ter
odvedli v grad kot ujetnika. Načelnik četi je bil
že sklenil grad vzeti ter ga osvoboditi.

^Umikajo se!“ vsklikne gospa Poliksena iz-
nenadjena.

Kar izpregovori Koniaš:

„Milostiva gospa, vse to se mi jako čudno
zdi. Kaj je ta častnik delal v koči?“

In pristopivši h gospe Polikseni se je na tihem
razgovarjal ž njo. Živo pritrjujoč mu odgovorila je
naposled gospa Poliksena:

„Vaše domnevanje se je potrdilo, čestiti oče;
ta mož je zvezan s sovražniki milostive naše ce¬
sarice. “

Mej tem se je vračala Jitka; nekaj korakov
za njo stopal je francoski podpolkovnik, spremljan
od nekaterih častnikov, ki so ga sedaj podpirali v
hoji.

137

Prišli so na mesto, kjer so čakali še vsi, ki
so bili od kraja tukaj.

Zahvalivši se častniku pohiti Jitka k Dobranu
ter ga vpraša:

»Ste li zadovoljni z mojim dejanjem, dragi

oče?“

„Sem, milo dete.“

Jitki se lice radosti zažari.

Gospa, Poliksena je uvidela, da ne more dru¬
gače, da se tudi ona zahvali častniku; on pa po¬
nosno zavrne zahvalo rekoč:

»Gospa nemate uzroka zahvaljevati se — ne
poznam vas. Kar sem storil, zgodilo se je v zahvalo
tej deklici; gospa, njej  se z ah  valite.“

Krištof, kateremu je bil Dobran mej tem po¬
jasnil, kako je častnik prišel v kočo, pravi materi :

»Draga mati, klicala si Boga, naj pošlje na
pomoč angelja varuha ... to je tisti angelj, ki je
pomagal, ko se ti je človeška pomoč zdela ne¬
mogoča^

In pokazal je na Jitko, ki je skromno stopila
v stran.

138

Gospa Poliksena se ošabno vskloni, ponosno
pomeri sina z očmi in preko rame pogledavši, pravi
Jitki s preširnim glasom :

„Tej ženski naj bi bila dolžna zahvalo? Ne
vem, zakaj! Morebiti zato, ker je spremljevala tega
gospoda, s katerim je, kakor kaže, v jako zaupni
zvezi? Kar je storila, bila je njena dolžnost do
milostive gospode, ki jo trpi na svojih tleh, in
zahvaljevati se za izpolnjeno dolžno, ni moja
navada."

Koniašu pa pravi:

„Čestiti oče, žene me želja, da objamem svoje
dete . . . Hitimo v grad." In ne ozrši se, odšla je
spremljana od Koniaša.

Vsi svedoki tega dogodka bili so iznenadeni
v dnu duše.

Gospa Poliksena je znova pokazala ošabnost
svojo in sicer na grd način. Namesto hvaležnosti,
katero je bila brez ugovora dolžna Jitki, je ubogo
deklico bolestno razžalila.

A Jitka je pretrpela to razžalitev ter rekla
mirno:

139

»Milostiva gospa je imela prav: to je bila
moja dolžnost."

A teh besed gospa Poliksena ni več slišala.
Bila je že odšla.

Ljudje, ki so bili vse videli in slišali, razha¬
jali so se, strogo obsojujoč ošabno gospo.

Dobran, Jitka in Krištof ostali so sami.

„0 mati, kako moreš biti tako brezčutna!"
tugoval je Krištof. »Jitka, odpustite moji materi,
jaz sam Vas prosim tega, in vsprejmite najprisrč-
nejšo zahvalo za to plemenito delo."

»Ne vem, kaj bi imela odpuščati milosti vi
gospe!" odgovori devojka odkrito.

„Surovo je razžalila plemenito Vaše srce."

„0 nikakor ne," ugovarja Jitka; »milostiva
gospa je res dobro sodila: to je bila moja dolžnost."

»Jitka, zakaj mi srce žalite s takimi bese¬
dami . . .“

Krištof bi bil še dalje govoril, a bližal se je
francoski podpolkovnik, ki se je bil doslej malo v
strani razgovarjal s častniki.

»Odhajam,“ nagovoril je Dobrana, »s svojim
polkom moram dalje. Zahvaljujem se Vam dobri

140

mož, za uslugo, katero ste mi tako plemenito iz¬
kazali, dasiravno sem sovražnik; zahvaljujem se
Vam iz vsega srca. Ako se kedaj vrnem v svojo
domovino, na krasno Francosko, pripovedoval bo¬
dem, da je na češki zemlji našel plemenito srce od
vojskine usode zadet vojak.“

Stisnil je Dobranu roko, globoko se priklonil
pred Jitko ter odšel v spremstvu svojih častnikov.

„Bog nas še dalje varuj vojskinjb nadlog!*
vzdihne Dobran, ko so se Francozi na trobentin
klic pričeli udaljevati.

Čez nekaj časa izpregovori Krištof, ko je bil
že sam z Dobranom:

„Ne pozabite, prosim, odločiti se na mojo proš¬
njo za Jitčino roko."

„ Gospod vitez, jedva trenotek je minil, ko
ste se uverili, kako mati vaša sodi o Jitki.“

„Jaz sem samostojen, jedini gospod svojemu
početju, nikomur odgovoren," veli Krištof.

uRes, da ste. Toda če bi proti volji materini svojo
namero brez ozira izvedli, prišla bi njena kletev na
Vašo glavo. In materina kletev, gospod vitez . . .“

141

„  Resnico govorite, žalibog resuico ... A kaj
mi je poslej početi? . . . Jitko ljubim, uaj li lju¬
bezen zamorim v srci svojem? . . .“

»Gospod vitez, pustite, naj Čas odloči v tej
zadevi. Čakajte, kaj prinese bodočnost. Mogoče, da
je že bliže srečna izprememba, nego si mislimo —
mogoče, da še daleč. Tem sijajnejša pa bode iz¬
kušnja, katero boste prestali."

„Bog ve, vaš svčt je dober; vsprejmem ga.“
»Ne zgrešite prave poti, gospod vitez“, pri¬
stavi Dobran, in na to se razideta.

VI.

Da bi se laglje mogla braniti proti sovražni¬
kom, od več stranij zgrnivšim se, sklenila je ce
sarica Marija Terezija meseca junija 1742 mir s
pruskim kraljem Friderikom Velikim, kateri se je
ž njeno stisko prekanjeno okoriščal. In posrečilo se
mu je. Cena miru bila je velika, in morala jo je
plačati — češkakrona zgrofovinoKladsko
in z velikim delom Šlezke!

Vojna z Bavarci in Francozi pa se je ne-

142

prestano vlekla in sreča se je neodločno nagibala
sedaj na to, sedaj na ono stran.

Stoprav meseca avgusta 1742 je bil prachen-
ski okraj popolnoma prost sovražne vojske, katera
je bila odšla proti Pragi in v druge češke kraje.

Gosposka kakor tudi okrajna oblastva so takoj
zopet jela razvijati svojo od vojne razrušeno moč
nad podložniki in na novo utrjevati organizacijo,
dasiravno doslej še ni bilo gotovo, se li sovražnik
zopet ne vrne v te kraje.

Ta čas se je naposled gospe Polikseni in
Koniašu zdel ugoden za zvršitev skupnega naklepa,
da bi s pomočjo glavarja prachenskega okraja, go¬
spoda z Gamsenberka, znebila se Dobrana.

Za uzrok hoteli so navesti i lastno njegovo
priznanje, da je potomec protestantovskega rodu,
na večne čase pregnanega, i dogodek s francoskim
podpolkovnikom, kateremu je Koniaš dajal veliko
važnost, trdeč, da je dokaz zveze s sovražniki, ka¬
terim je baje Dobran služil. Kajti, ako bi temu ne
bilo tako, bi bil gotovo častnika izdal avstrijskim
vojakom, kateri so se, kakor je dobro vedel, na¬
hajali v gradu; zraven bi tudi častnik ne bil uslišal

143

želje njegove hčere ter ustavil čete, idoče proti
gradu.

Tako je poudarjal Koniaš.

Posvetovavši se naposled z gospo Polikseao
podal se je meseca avgusta v Pisek, da bi prego¬
voril glavarja za postopanje proti Dobranu, o ka¬
terem mu je bila že gospa sama podala vesti.

Gospod z Gamsenberka, strog katoličan, kakor
v tistem časi drugače niti biti ni moglo, poleg tega
skrben čuvar zakonov, neprijatelj novotarij in človek
strogo vladnega mišljenja, ni se mogel načuditi
smelosti potomca čeških protestantov; a v njem
tudi ni mogel videti upornika, nevarnega državnemu
redu, proti kateremu treba strogo postopati. A ne¬
malo važen, dk, odločilen zdel se mu je dogodek s
francoskim podpolkovnikom, kateri mu je bil Koniaš
po svoji navadi opisal.

Ni torej dolgo promišljeval ter se odločil v
tej zadevi storiti svojo dolžnost.

In tako nahajamo glavarja okraja prachen-
skega nekega dne proti koncu meseca avgusta v
sobi gospe Poliksene v gradu. Prišel je v sprem¬
stvu uradnika in nekoliko beričev, da bi preiskal

144

vse, kar bi utegnilo biti v zvezi s tako sumnjivo
osobo. Razven njega bila je v sobi gospa Poliksena
in neumorni Koniaš.

Posvetovali so se, kaj bi počeli.

Brez slutnje, da bi se utegnilo kaj snovati
proti Dobranu, mudil se je Krištof v koči njegovi,
kamor je sedaj zopet češče zahajal. A ozrši se na¬
posled skozi okno, bil je jako osupel, kajti ugledal
je glavarja okraja prachenskega, katerega je dobro
poznal, dohajajočega v spremstvu Koniaša, uradnika
in treh beričev. Naglo je ustal.

Dobran, kateri ni prezrl vzrujanosti mladega
moža, je tudi pogledal skozi okno, a videl ni ni¬
česar. A tisti hip so se odprla vrata in v stanico
je ustopil gospod z Gamsenberka, katerega Dobran
ni poznal, a ga je po njegovi vnanjosti takoj imel
za uradno osobo. Za glavarjem ustopili so njega
spremljevalci.

Krištof se je ves tresel; slutil je uzrok temu
pohodu.

„Vaše ime?“ vprašal je glavar Dobrana brez
vsakeršnega uvoda, niti ozrši se na Krištofa.

145

Zajedna je uradnik papirje razgrnil po mizi
ter se pripravljal k pisanju.

„S kako pravico bi radi vedeli moje ime?* 1
pravi Dobran mirno namesto odgovora.

„ Vprašam Vas s pravico kraljevskega glavarja
okraja praehenskega," odvrne gospod z Gamsen-
berka važno in strogo ter ponovi vprašanje.

»Dobrana me imenujejo že od mladih nog," bil
je odgovor.

„A vaše pravo ime?“ vpraša glavar. Besedi
„pravo ime“ izgovoril je s posebnim naglasom.

»Jurij Kochau s Prachova,"  odgovori
Dobran.

Koniaš se strese ter razvname:

„0, torej se nesem motil! Grad gospe Po-
liksene de los Olivos bila je nekdaj last tistega
krivoverca, tistega izdajalca . . .“

„Moža poštenega, Valentina Kochana s Pra-
chova, mojstra svobodnih umetnostij, svoje dni pi¬
sarja Novega mesta Praškega", seže Dobran Ko-
niašu v besedo. »Moža, kateri ..."

„Kateri,“ vzruja se Koniaš, „je kot upornik.

10

146

sramotno svoje življenje končal na morišči pod roko
rabeljnovo."

„Kateri je kot častitljiv mož za svobodo do¬
movine in vere dal življenje svoje," odvrne Dobran
važuo.

Koniaš bi se bil znova razvnel, da ni glavar
pričel govoriti:

„Potomec rodu na večne čase pregnanega.
Kako ste se mogli drzniti, vrniti se v to deželo?"

„Nesem se nadejal, da bi osveta mogla trajati
stoletja", odgovori Dobran.

„ Pravičnost,"  pravi resno glavar, katerega
je mirno in važno vedenje Dobranovo skoro jezilo.

In stavil je vprašanje, tikajoče se francoskega
častnika.

Krištof in Dobran sta sedaj izprevidela, da je
denašnji pohod glavarjev nasledek ovadbe. Nista
več dvojila, da je vse to prouzročil Koniaš.

Dobran je brez vsega prikrivanja opisal, kako
je Francoz prišel v hišo, in glavar je na to ukazal,
naj uradnik z biriči preišče stanovanje.

Dobran je uvidel, da bi bilo zaman, upirati se
temu povelju, zato je sam dal uradniku zveženj ključev.

147

V veliki skrinji dobili so nekoliko knjig, ka¬
terih se je Koniaš takoj polastil. Jedva je prečital
naslove, že jih je s strastno gorečnostjo proglasil za
krivoverske.

Kar Jitka, ki je bila doslej mirna, skoči h
Koniašu ter mu iztrga jedno izmej knjig kličoč:

„Te knjige ne dobiš, menih! Iz te knjige
učila sem se materine besede; vse, vse pograbi,
menih, samo te knjige mi ne vzemi!“

„Blazoa krivoverka!“ zasikal je Koniaš nanjo.

„Vzemite jej s silo knjigo!" ukaže glavar.

„Sile ni treba, kraljevi glavar", pravi Dobran
ter namigne Jitki: „Daj jim knjigo."

Jitka uboga.

Konečno so vse pregledali in razven knjig
ničesa sumnjivega našli.

Izpovedi Dobranove so zapisali, najdene knjige,
katere je Koniaš s privoljenjem glavarjevim dal
znesti pred kočo, imele so biti sežgane na grmadi.
In glavar je rekel Dobranu: „A sedaj poslušajte

mojo razsodbo."

„Aj, to je nagla sodba!“ opomni Dobran. „Znan

mi je deželni red v tem kraljestvu in dvojim, da

10 *

148

bi bil kraljevi glavar na tem mestu upravičen
sodnik."

„V teh nevarnih časih sem tudi sodnik. Vlada
je spoznala za dobro, izročiti mi najobširnejše
polnomočje,  katero morem rabiti po svoji volji.“

Dobran ničesar ne odgovori.

Glavar pa je govoril dalje.

Ponovil je najprej vse, česar se dolži Dobran,
nazadnje pa je vsled svoje službe odločil, da mora
v petih dneh ostaviti tla kraljestva češkega, Da bi
se v resnici tako zgodilo, za to so imeli skrbeti
biriči, katerim je naložil, naj Dobrana in Jitko
spremijo do meje kraljestva.

„Ako pa se vrneta, zapadeta najstrožjim
kaznim."

„In sedaj, čestiti oče“, obrne se glavar h
Koniašu, „damo zažgati te knjige, kajti vse, kar
jih je tu, zapisane so v kazalu prepovedanih."

Na to je glavar šel iz stanice; za njim so
odšli njegovi ljudje in Koniaš.

„Pregnani!“ zastoče Krištof.

„Dk, od tod pojdemo," pravi Dobran mirno, kot
po navadi. „Bog odpusti tistim, ki so to prouzročili."

149

„Se Vam li zdi, kdo bi to bil?* vpraša Krištot.

„Vsekako.“

„Moja mati?" vpraša zopet mladenič.

„Mislim, da ne; a sodim, da je ravnala po
navodu Koniaševem,* odgovori Dobran.

Še le sedaj je razodel Krištof, da sta njiju
razgovor v gradu takrat poslušala mati in Koniaš.

In Dobranu je bilo mahoma vse jasno.

Na to je dal Koniaš vpričo gospoda z Gamsen
berka poleg koče naložiti grmado, da bi sežgal knjige.

Visoko je plapolal plamen, ko so stopili iz
koče Dobran, Krištof in Jitka. Koniaš je baš prvo
knjigo vrgel v plamen

„Gorite, dela duha krivoverskega,* govoril je,
„vi dela samega antikrista.*

A ko je naposled zagnal v plamen tudi tisto
knjigo, katero mu je bila prej Jitka v koči iztrgala
iz rok, priskočila je deva znova, in poskusila jo je
še jedenkrat ohraniti, a zopet zaman. Knjige se je
bil že prijel plamen.

In tako so bili uničeni spisi, v katere so raz¬
svetljeni možje položili misli svoje v proslavo svo¬
jega veka in naroda.

150

Grmada je pogorela, ogenj je končal uniču¬
joče delo svoje.

Žalostno sta gledala Dobran in .Jitka v kup
pepela, v katerem je tu in tam še tlela iskra, da
bi nazadnje ugasnila.

Glavar zopet izpregovori:

„čez pet dnij, počenši z denašnjim dnem,
ostavite ta kraj. Ti možje/ pokaže na biriče, „osta-
nejo mej tem tukaj in Vas spremijo do mej dežele
bavarske."

Obrne se ter odide s Koniašem ; samo biriči
so ostali.

,Kam se boste obrnili?" vpraša Krištof
Dobrana.

„V Lužico, v Herrnhute, kjer je grof s Zin-
zendorfa, imeniten in plemenit mož, pripravil za¬
vetje potomcem čeških in moravskih bratov. Neka¬
teri izmej starejših tam bivajočih so moji prijatelji,
znani mi še s Poljskega, z Lešna, odkoder sem se
bil vrnil na češko. Tja bodeva krenila in v sredi
rodnih bratov, v tihem občestvu Ochranovskem našla
bodeva mir; to je mesto, kjer vlada duh prave
pobožnosti in plemenite nravi."

151

Dobran po teh besedah pogleda Jitko, kateri
so solze zalile oči.

Z žalostjo premišljevala je deklica, da mora
ostaviti mili kraj, da morda nikdar več ne bode
videla Krištofa, katerega tako goreče ljubi.

Dobran je dobro vedel, kaka bolestna čuvstva
prevevajo srce deve in srce mladeničevo.

„Draga Jitka,“ izpregovori Krištof, „Vaša
ljubezen je vsikdar v mojem srci hranila nadejo v
srečno bodočnost. . . sedaj se morava ločiti. Kruta
usoda trga naju vsaksebi A jedno prošnjo imam
do Vas. Obljubite mi, da mi tudi v tujini ohranite
svoje srce, kakor Vam i jaz to obljubujem . . .“

Jitka povesi oči.

Dobran jo vpraša nežno:

„No, kak odgovor bode dalo tvoje srce?“

„Obljubujem,“ šepne deklica in Krištof jo
pritisne k sebi ter jo gorko poljubi na čelo. Na to
pa naglo odide.

Mračilo se je.

V gradu je bilo mej tem bolj živo nego li
navadno. Glavar z Gamsenberka mudil se je delj
nego je bil sklenil. Pozno na večer ni hotel na-

152

stopiti poti proti Pisku in zato je ostal v gradu.
Večerjali so skupno. Gospa Poliksena in Koniaš
nesta tajila veselja nad pregnaujem Dobrana. Ve¬
selila se je sosebno gospa Poliksena, da Krištof
pozabi Jitke, in ker ga ne bode — kakor se je
izrazila — zapeljaval Dobran, da se odvadi svoje-
glavnosti.

S tem razgledom ujemalala se je tudi misel
gospoda Gamsenberka, kateri je kot stari prijatelj
rodbine vse vedel. Mogoče, da je njegova strogost
pri obsodbi Dobrana imela še drug uzrok. Glavar
je — namreč upal, da bode njegova hči jedenkrat
gospa v gradu.

Ko se je Krištof vrnil in sedel za mizo, raz-
govarjali so se samo še o vsakdanjih rečeh; po
deveti uri pa se je družba razšla.

Drugi dan za rana odšel je Gamsenberk proti
Pisku in tudi Koniaš je ostavil grad zelo vesel, da
je konečno zvršil svoje naklepe.

* *

*

Prišel je peti dan.

Zjutraj zgodaj, ko je vshajajoče solnce po-

153

krajino razsvetljevalo s prvimi žarki, stopil je iz
koče Dobran z Jitko. Biriči so ja spremljevalk

S praznima rokama je odhajal; vse, kar je
imel pri hiši, je razdal.

Nedaleč od koče pride jim nasproti Krištof.
„Žalosten ostavljam to drago zemljo/ izpre-
govoril je Dobran, „in pretresa me velika izpre-
memba, ki se je tu dogodila. Bridko je govoriti
o tem. Praga, kjer sem se bil ustavil na svoji poti
v ta kraj, zdi se mi pogreznena v poslednje spanje.
Izginilo je junaško meščanstvo in ponosno dijaštvo,
češkega plemstva ni več, katero je bdo vsikdar
verni čuvar deželnih svoboščin. In napis na sveto¬
valnici Starega mesta Praškega: »Praga, caput
regni“  žalostno govori: kjer je slaba glava, tam
so medli tudi udje. In to so potomci naroda, ki se
je svoje dni zmagovito protivil malone celi Evropi!“
Po kratkem prenehljeju nadaljuje Dobran:

„A ne verjamem, da bi ta narod iz-
mrl.  Ni več daleč doba, ko se bode razkadil ta
mrak. Prišli bodo zopet možje, kateri bodo s pla¬
menečim mečem pravice neovrgljivo pripovedovali
prednikov slavno minolost, ki bodo visoko dvignili

154

imena mož, katere sedaj proklinjajo. Narod pa se
vzbudi iz spanja, oživi, poprime se dela v povišanje
svoje ... in večno pravični Gospod bode blagoslovil
njih trud.*

Te besede je govoril Dobran naudušeno kakor
s preroškim duhom.

Prišli so na višino, odkoder je bil krasen raz¬
gled po okolici.

Tukaj se je Krištof hotel ločiti od pregnancev.

Obstanejo torej.

„Upam, da se bodemo skoro zopet videli,*
izpregovori mladenič; „mej tem pa vaju zapuščam,
draga prijatelja.*

Objel je Dobrana, objel Jitko ter jo iskreno
uveraval o ljubezni in zvestobi svoji.

Dobranu so solze zalile oči.

„Le naglo, da pojdemo naprej*, pravijo biriči
s surovim glasom.

„ Torej z Bogom, gospod vitez . . . mož ple¬
meniti ... Z Bogom, dragi kraji — na veke!*

„Videli se bodemo zopet,* ponavlja Krištof,
poslednjič objame Dobrana in Jitko, potem z naglimi
koraki odide po cesti proti gradu.

155

OSe in hči počasi stopata z višine v dolino.
Še jedenkrat se ozreta v sivi grad, okrog katerega
se je vila rečica kakor srebern trak, in to je bil
poslednji pogled na stan prednikov. »Storila sta še
par korakov, in že nesta več videla gradu; izginil
jima je izpred očij za hribom.

In kakor svoje dni sin nesrečnega Valentina
Kochana s Prachova, tako je sedaj poslednji po¬
tomec njegov, Jurij Iioehan s Prachova, po isti
cesti pregnan odhajal v tujino.

Zamišljen vrnil se je Krištof v grad.

VIL

Pokoj in zložnost naselila sta se v gradu po
odhodu Dobrana, o katerem se sploh ni več go¬
vorilo.

Krištof bavil se je poleg oskrbovanja svojih
posestev s študijami, sestra njegova Izabela pa se
je pripravljala, da ustopi v samostan.

To deklico veselilo je le čitanje legend in
življenja svetnikov, in jedina nje želja je bilo, da
bi bila njim jednaka. Njen sklep, da pojde v sa¬
mostan, utrjeval je Koniaš o vsaki ugodni priliki,

156

gospa Poliksena temu ni ugovorjala, dasi jo je več¬
krat obšla skrb, da se jej bode tožilo po hčeri.

Izabela pa se je kot otrok veselila življenja
samostanskega.

Krištof ni odobraval tega koraka, a očitno
ni mogel ugovarjati, da bi ne prouzročil novih raz-
porov.

In tako se je zgodilo, da se je neki dan
Izabela poslovila od brata ter spremljana od matere
odšla v Prago, kjer je ustopila v samostan Klarisinj
pri sv. Frančišku, sploh imenovan pri sv. Neži.

Njena želja se je torej uresničila.

Gospa Poliksena se je z veliko žalostjo ločila
od hčere, potem pa se je vrnila v grad. A kmalu
je spoznala, kaj je izgubila. Pogrešala je hčere,
tožilo se jej je po njej. Srce materino se je ogla¬
silo ter se ni dalo lahko upokojiti. Zaman si je
ponavljala, da je njena hči srečna. Kako otročja
sreča je to, ako ne more mati ž njo zajedna biti
srečna!

Gospa Poliksena se je pričela kesati, da je
privolila v ta korak, čutila je, da je njena hči zanjo
skoro toliko kot mrtva. To jo je žalostilo, mučilo.

157

Krištof je vse to spoznal ter čestokrat tolažil
mater. —

Prišla je zopet zima.

Na izhod ni bilo mogoče misliti; nastali so
dolgočasni dnovi.

Brezdelno življenje bilo je Krištofu zoperno.
Že dolgo bavil se je z mislijo, da bi se podal na
potovanje po Evropi ter z lastnimi očmi spoznaval
svet. Zima mu je to sicer branila, a prihodnjo
vspomlad Dameraval je izvesti ta sklep, seveda le
takrat, če bi do tistega časa vojna bila končana ;
kajti inače bi ne mogel ostaviti matere same v gradu
v tako nevarnih časih.

Sedaj pa je v samoti bival svoje dni.

* *

*

Marija Terezija iznebila se je v kralji pruskem
močnega sovražnika ter ukazala z združenimi močmi
udariti na Bavarce in Francoze.

Vsled požrtvovalnosti vseh narodov nabralo se
je znatno število vojakov. Sreča je bila zbranim
Avstrijcem mila; vojska avstrijska prodirala je zma¬
govito, kajti kmalu bili so se že na bavarskih tleh,

158

V tem času — bilo je jeseni leta 1742. —
potoval je baš Dobran z Jitko po Bavarskem proti
severu; sklenila sta namreč iti na Saksonsko.

Nekega večera prišla sta v bavarsko vas ob
cesti iz Broda v Švandorf; tu sta hotela prenočiti.
Utrujena od pota podala sta se takoj počivat. Okrog
desete ure pa ja vzbudi silno kričanje in divji hrup,
ki se je razlegal po vasi.

Dobran ustane, da bi se uveril, kaj se godi.
Stopi v veliko sobo, kjer dobi tolpo ljudij v naj¬
večjem strahu. Takoj je zvedel, kaj je temu uzrok.

V vas je nenadno pridrla četa bavarskih vo¬
jakov, naglo umikajoč se pred Avstrijci, ter se ho¬
tela tukaj sovražniku postaviti v bran in čakati
pomoči.

Vaščani so takoj izprevideli, da bode vse njih
imetje vojski plen.

Jeli so si iskati skrivališč, sosebno žene in
otroci poskrili so se v kleti. Drugi so hoteli ostaviti
vas, a bilo je že prepozno.

Avstrijci so od dveh stranij udarili na vas ter
naglo prodirali. Strel je zagrmel po zraku.

Nastal je požar.

159

S slamo krita poslopja in skednji, polni pri¬
delkov, dajali so obilne brane ognju katerega je
hud veter razpihaval na vse strani.

Bil je to žalosten pogled.

Ljudje so prestrašeni in v smrtnih težavah
skušali zbežati iz vasi v tisto stran, katere vojska
še ni posedla; njim se je pridružil tudi Dobran z
Jitko.

A beg nikakor ni bil varen, kajti nekaj kro¬
gel priletelo je noter do sem in marsikdo, ki je v
begu iskal rešitve, zvalil se je mrtev, nedolžna
žrtev vojne.

Jitka se je skrbno držala Dobrana. Šla sta
za vaščani, ki so okolico dobro poznali ter zato
najbolje mogli vedeti, kje se pride na široko polje.

Mej tem jo streljanje nastalo še pogostneje,
bojni hrum priganjal je bežeče še v hritrejši
beg . . . Zavili so okrog nekaterih poslopij ter prišli
na vrt, odkoder je bilo do polja le še nekaj korakov.

Kar začuti Dobran, da ga je potegnila za sabo
Jitkina roka, za katero jo je držal, in predno je
mogel razvideti uzrok, zgrudila so je deklica, z
zamolklim glasom zakričavši: »Ranjena sem . .

160

Njen tresoči se glas presunil je kot meč Do-
branovo srce. A ubogi oče tudi sedaj ni izgubil
zavednosti; vzel je Jitko v naročje ter jo nesel na¬
prej. Obupnost dala mu je silno moč.

Tisti, ki so speli naprej, podrli so slabi vrtni
plot in pot na prosto polje je bila odprta.

Slednjič je nek dober mož, videč Dobrana,
ki je pod svojim bremenom že pričel omagovati,
pomagal mu daije nesti ubogo deklico. Sedaj še
neso bili na tako varnem mestu, da bi mogli pre¬
iskati, kje je ranjena. Še le čez delj časa prenehali
so bežati. Bili so na prostem polji.

Položila sta Jitko na tla. Uboga deklica je
bila bleda ter je tožila o hudih bolečinah. Krogla
jo je zadela v levo ramo ter težko ranila kost.
Rana njenemu življenju ni bila nevarna, a delala
ji je grozne bolečine.'

Čudo, da siromak Dobran ni obupal, videč tako
trpeti svoje dete, katero je bilo jedina sreča njegova.

A kako naj jej sedaj preskrbi hladila in pomoči!

Bili so na širnem polji in skoro v temi, kajti
mesec se je le časih pokazal izza oblakov, ter za
trenotje slabo razvetlil pokrajino.

161

Možu, ki je bil pomagal Dobranu nesti Jitko,
bil je kraj znan. Poiskal je studenec, namočil ne¬
koliko robcev, katere so mu dale žene, bežeče ž
njimi vred, če prav same neso imele obleke na
prebitek, in prinesel jih Dobranu, ki jih je polagal
na rano uboge deklice.

Mej tem je v vasi polegel bojni hrup in po¬
lagoma je ugašal požar, ki je uničil skoro vsa po¬
slopja.

Bavarci imeli so v vasi ugodno stališče; na¬
sledek tega je bil ta, da so porazili Avstrijce ter
jih zasledovali.

Vas je ostala zapuščena. Le tu in tam prišel
je na dan kak vaščan ter tožil nad opustošenjem,
katero je videl okrog in okrog.

Tudi naši beguni vračali so se v vas, ki je
bila podobna jednemu samemu pogorišču. In nastalo
je srce pretresajoče tugovanje.

Dobranu se je naposled posrečilo dobiti Jitki
pribežališče malo v stran od vasi v koči, kateri je
bil požar prizanesel, ker jo je čuvalo drevje. Tukaj
sta prebila noč.

11

162

Z velikim trudom dobil je Dobran druzega
dne voz, ki je njega in Jitko odpeljal proti Švan-
dorfu.

Tukaj je dobila Jitka skrbne zdravniške po¬
moči; krogljo, ki je bila ostala v rani, so jej vzeli
ven, če tudi mej groznimi bolečinami, in rana se
je kmalu lepo zacelila.

Ko se je Jitka nekoliko popravila, šla sta na
daljno potovanje; prizadevala sta si, da bi prej,
nego pride zima, prišla do Ochranova.

VIII.

Leta 1722 preselilo se je z Morave v Lužico
nekoliko rodbin, katere so bile preganjane, ker so
se priznavale k redu družbe čeških bratov.

Ne hoteč se odreči veri svojih očetov, poiskali
so si zemlje, kjer so prosto mogli živeti po tej veri;
a preveč se neso hoteli udaljiti od domovine, ker
so upali, da se nekoč zopet vrnejo tja in zato so
hvaležno vsprejeli gostoljubnost in obrambo moža
plemenitega, kateri se jih je laskavo usmilil, imajoč
moči in dobre volje v izobilji. Ta mož je bil grof
Nikolaj Ljudevit s Zinzendorfa in Pottendorfa. Ta-

163

krat je bil sicer mladenič, stoprav dvaindvajset let
star, a plemenitega značaja in dobrega srca.

Grof s Zinzendorfa našel je nekoč v žitavski
knjižnici izvrstno knjigo Amosa Komenskega, ob¬
segajočo pravila ali red družbe čeških bratov. Iz
tega spisa spoznal je plemeniti namen te družbe,
namreč namen, vzgojevati človeka tako, da bi samo
dobro delal iz ljubezni k dobremu,  iz pre¬
pričanja, da je njegova dolžnost, dobro delati. Mladi
grof se je pridno bavil s tem spisom, čegar pomen
mu je prirastel v dnu duše. Zato je od srca rad
dajal bratskim rodbinam pribežališča na svojem po¬
sestvu v Berthelsdorfu. Ko pa se je kmalu uveril
o njih pobožnem in tihem življenji, kakor tudi o
nenavadni delavnosti, sklenil je, da jim ustanovi
lastno naselbino.

Izbral je za to mesto pri holmu imenovanem
Hutberg, kjer je ukazal bratom pripravljati bivališča.
Bratje pa so iz hvaležnosti nazvali novo naselbino
Ochranov ali po nemški „des Herrn Hut“. Nasel¬
bina Herrnhutska je naglo proslula, po njej zovo

se tudi bratje Herrnhutski. In Herrnhutci, lotivši

11 *

164

se dela, so kmalu zasluli kot dobri obrtniki in vrli,
uzorni podložniki.

Grof s Zinzendorfa se je zelo veselil nove
naselbine, ki je naglo procvitala razmnoževana od
novih priselnikov iz češke in Moravske, ki so bili
na skrivnem dosedaj zvesti družbi ter se radi
zatekali tja, kjer so mogli ne samo svojo vero
očitno kazati, ampak poleg tega tudi jezik svoj
ohraniti.

In ko je občina postala tako velika, da je
tudi vlada jela svojo pozornost obračati nanjo, pričel
je grof Zinzendorf skrbeti za to, da bi jej v saski
deželi pred zakonom dobil pravic, kar se mu je
sicer posrečilo, a še le leta 1749., ko je po pre¬
iskavi družbinih pravil saska vlada privolila, da
morejo Herrnhutci ne samo svoje veroizpovedanje
javno kazati, marveč tudi razš»rjevati je z ustano¬
vitvami novih naselbin.

Vlada pri tem ni prezrla, da si pridobi s
Herrnhutci pridnih, vrlih in deželi koristnih občanov.

Ko pa je grof s Zinzendorfa vzel za ženo
grofinjo Dorotejo Edelmuth z Reussa, pridobili so

165

si bratje v njej dobro prijateljico, katera je o vsaki
priliki skrbela za njih prospeh in blaginjo.

Naposled je bil Dobran na koncu svojega
potovanja — v Ochranovu, kjer je mej starejšimi na¬
selbinami našel marsikaterega znanca in druga iz
časov, ko je še bival v poljski Lešni. Vsi ti so ga
z veseljem vsprejeli. Pri njih je bilo se sedaj v
dobrem spominu ime Dobranovega prednika, nesreč¬
nega Valentina Kochana s Prachova. Plemeniti
značaj Dobranov pa so tudi dobro poznali. Radovali
so se, da si pridobi občina v njem vrlo moč, kajti
ni jim bilo skrito, da se Dobran odlikuje tudi po
olikauosti svoji.

In naša popotnika sta se oddahnila mej pri¬
jaznimi ljudmi, katere sta dobila v Ochranovu.
Dobran bi se bil v istini v kratkem času upokojil,
a vznemirjala ga je skrb, ki je bila uzrok marsi-
kaki bojazni. Bila je to skrb za Jitko. Dasiravno
se jej je rana popolnoma zacelila, prejšnje zdravje
se vender ni hotelo povrniti. Jitka je bila zelo
slaba.

Dobran se je veselil, da jej bode koristilo
mirno življenje v naselbini; a ni si tajil, da trpi

166

Jitka za duševno boleznijo, poleg tega pa še za
plučnico, h kateri je kal položil beg iz bavarske
vasi.

Jitka je neprestano premišljevala o Krištofu,
časih vzbudila se je v njej slutnja, da ga nikdar
več ne bode videla, in o takih trenotkih se je je
navadno polastila otožnost. Drugi pot pa je zopet
upala, da jej Krištof ostane zvest, in s to nadejo
se je vselej tolažila nekaj časa.

Kakor predpisujejo pravila Herrnhuteev, uvr¬
stili so takoj tudi Jitko v zbor svobodnih sester,
in naložili jej primerno delo, katero je skupno z
ostalimi sestrami opravljala v za to odločeni hiši.

V občini Herrnhutski sploh nikdo ne pase
lenobe in poleg vzornih nravfj je pridnost naj večja
krepost, s katero se odlikujejo Herrnhutci.

Sicer pa uredba občine ne obstoji v nikakih
novotarijah, niti se bratje bavijo z malostnimi ver¬
skimi prepiri: prva in glavna skrb jim je vzgoje-
vanje otrok, katerim cepijo v srca načela nravnosti,
poštenega značaja in ljubezni k bližnjemu.

Občina je razdeljena v zbore in sicer po sta¬
rosti. Jeden zbor sestoji iz otrok, drugi iz mlade-

167

ničev, tretji iz deklic, četrti iz svobodnih bratov,
svobodnih sester in kouečno iz udov

Vsak zbor ima svojega predstojnika, kateri
opravlja vse, kar je treba ; zbori otrok pa imajo še
posebne varuhe, kojih naloga je vzgojevanje v iz¬
borno urejenih učilnicah in dušno skrbništvo.

Na upravo zborov pazi ravnateljstvo ali mestni
zbor, kateremu prisedujejo tudi duhovniki.

Družbo samo kot celoto oskrbuje zbor starej-
š ; n, kateri ima svoj sedež v Berthelsdorfu in Herrn-
hutu; cerkvena uprava pripada vladikam od sinode
voljenim, ki imajo tudi nalogo posvečevati duhov¬
nike ali propovednike in razpošiljati misijonarje.

Cerkve Herrnhutci nimajo.

Da molijo in opravljajo pobožnosti, shajajo se
v posebni priprosti dvorani, kjer miza, pokrita z
zelenim suknom, zavzema mesto žrtvenika. Tukaj
molijo ter poslušajo propovednike.

V taki družbi sta se kmalu udomačila Dobran
in Jitka, kajti vsled preudarnega oskrbovanja starej-.
šin je v občini vladala blaga sloga in mir, ki
priča o ljudeh, ki so v svojem življenji že mnogo
pretrpeli.

168

Ako pa bi se v občini Herrnhutski kdo s čim
pregrešil, kar bi nasprotovalo redu ali nravnosti,
ne kaznujejo ga precej, marveč ga lepo opominjajo;
ako se znova pregreši, izobčijo ga od prejemanja
telesa Kristovega, a stoprav po tretjem prestopku
iz občine.

Dobran in Jitka prebila sta v Herrnhutu prvo
zimo, vspomladi leta 1743. pa sta dočakala veselo
slavnost obletnice ustanovitve stare družbe bratov¬
ske na Češkem leta 1456. Nič menj pa ni bil slav¬
ljen dan 17. junija, kajti ta dan vložil se je temelj
prve hiše v Herrnhutu leta 1722.

Te dni radovala se je vsa občina in igrale
so se tudi mnoge priproste igre, kajti hrupne za¬
bave, kakor tudi igranje s kartami in kockami je
neznano kratkočasenje v naselbini.

Grof s Zinzendorla, kateri je že od leta 1737.
opravljal vladiški posel v naselbini, počastil je slav¬
nost s svojo soprogo, in bratje so mu izkazovali
svojo hvaležnost za ohrano, katero jim je naklonil.

Po končani slavnosti vrnili so se zopet vsi k
svojim opravkom.

16 !)

IX

Vojska avstrijska osvojila je mej tem malone
celo Bavarsko in zajedna nameravali so na Du-
naji vojno prenesti v Francijo, kar pa je stari za-
vistnik in sovražnik Avstrije, pruski kralj Friderik,
preprečil s tem, da je rušil mir ter vnovič udrl na
Češko. Friderik je ta pot gotovo mislil polastiti se
nekaterih čeških krajev ali pa celo vse kraljevine.
K tej nameri izpodbadalo ga je posrečeno zavratno
ugrabljenje Šlezije.

Zopet je dve leti trajala vojna na Češkem.
A Frideriku se nakana ni posrečila; kajti 1. 1745.
prisiljen je bil k pogodbi o miru, kateri je bil v
Draždanah podpisan. S to pogodbo si Avstrija ni
pridobila ničesar, le prejšnja pogodba jej je bila
potrjena in Šlezija je ostala Frideriku. Vojna z
Bavarsko bila je mej tem že prej končana in sicer
takoj po smrti Karla Alberta. Njegov sin se ni
hotel dalje vojskovati ter je s cesarico Marijo Tere¬
zijo sklenil pomirje v Fussenu.

Slednjič je tedaj v ubogi deželi češki nastal
mir in pokoj, po katerem so zemljani tako dolgo

170

hrepeneli; sedaj se je s Francozi in njih zavezniki
bojevalo samo še na Nizozemskem in v Italiji. Ta
vojska končala se je še leta 1748. z mirom v Ahenu
in izgubo Parme, katero je morala Marija Terezija
odstopiti Španjski, dobivši v povračilo Nizozemsko
od Francozov.

In s to vojsko bilo je izvedeno in obvarovano
jedinstvo dežel avstrijskih, označeno s
pragmatiško sankcijo.

Svoje namere, podati se na potovanje, Krištof ni
opustil, a vojska ga je zadrževala in vezala na dom.
Svoje matere ni mogel ostavljati v nevarnih časih.

Naposled se je razveselil, ko je glavar Gam-
senberk o jednem svojih pohodov v grad prinesel
novico, da se je z mirom, sklenenim v Fiissenu,
končala vojska.

A bilo je že pozno jeseni

Prihodnjo pomlad se je torej Krištof hotel
podati na pot; najprej je na vsak način hotel po¬
hoditi Ocbranov.

Veselil se je neizrečeno, da zopet vidi Jitko,
kajti ljubezen do nje v njegovem srci nikdar ni
ugasnila.

171

Ves ta čas ni dobil o Dobranu nikakih po¬
ročil, kajti pošte, tisti čas še jako slabo urejene,
propale so vgled vojske skoro popolnoma.

Cesto je premišljeval Krištof, mu je li Jitka
ostala zvesta, in kako misli o njem, ne domneva li,
da je popolnoma pozabil nanjo. Vse to imel je
zvedeti prihodnjo spomlad.

Jednolično potekal je zimski čas in jednolično
življenje v gradu moteno je bilo le takrat, kadar
se je Koniaš na svojem potovanji ustavil pri gospe
Polikseni.

Duhovnik se je sedaj uljudno vedel nasproti
Krištofu, ker ga je bila gospa Poliksena poučila,
da je s svojim sinom zadovoljna od onega dne, ko
je Dobran s svojo hčerjo ostavil ta kraj.

O trajni gorečnosti, s katero je mladenič ljubil
Jitko, se gospe Polikseni še sanjalo ni.

Koniaš je zadovoljen ostavil grad ter šel po
čeških krajih goreče propovedovat in sežigat po¬
slednje ostanke čeških knjig.

Naposled je prišla pomlad, katere je Krištof
tako željno pričakoval. Začetkom meseca majnika
1746 poda se na potovanje, in sicer preko Prage

172

naravnost v Lužico. In nekega večera v polovici
naeseca majnika korakal je že po cesti od Berthels-
dorfa proti Ochranovu.

Razna čuvstva prevevala so mu srce, ko
je zvečer stopal v naselbino bratovsko. Prijetno
ga je iznenadila uglednost in čistota, katero so ka*
zale vse hiše, in nič menj red v vsem, kar je k
njim spadalo.

Že na kraji naselbine vprašal je Krištof ma¬
lega, lepo oblečenega dečka, bi li dobil tukaj Do-
brana in kje. A dečku je bilo to ime neznano.
Krištofa je to prvi hip osupnilo, a prišlo mu je na
misel, da je bržkone Dobran tu znan pod svojim
pravim imenom. Uganil je. Kajti ko je izrekel ime
Jurij Kochan s Prachova, odgovoril je deček spošt¬
ljivo : „To je naš starejšina, tam le na desni strani
naselbine stanuje. Popeljem Vas k njemu, čestiti
gospod."

Krištof gre z dečkom. Precej na to stopi iz
jedne bližnjih hiš nekoliko mož in deček takoj opo¬
zori Krištofa, da je mej njimi tudi tisti, katerega išče.

Z jednim samim pogledom pregledal je Krištof

173

skupino mož in že je spoznal Dobrana, ali — pre¬
strašil se ga je.

V teb par letih so je Dobran zelo postaral.
Postava njegova ni bila več ravna, glavo je po¬
vešal na prsi, lasje in brada mu je popolnoma
osivela.

Solza je zalila oko mladeniču. Globoko ga je
ganil pogled na moža, katerega je tolikanj spoštoval.

In pristopivši pozdravil je može, podal Do-
branu roko ter dejal: „Držal sem besedo."

Dobran je bil sila iznenadejan.

„Gospod vitez!" vskliknil je radostno. Solze
so mu lile iz očij — tako ga je nepričakovani
prihod mladeničev osupnil in razveselil.

„In Jitka?" vpraša Krištof.

Dobran trenotje pomolči.

„Za Boga, kaj se je zgodilo, govorite!"

„Kdo ve, se bode li dolgo veselila vašega po¬
hoda," odgovori Dobran z vzdihom in glas se mu
je tresel.

„Ali je bolna?"

„Dit.“

„Ali ni več upanja?"

174

„To je težko soditi. Toda, idimo dalje . . .
Sicer pa vas pričakuje, gospod vitez."

„Mene? O, torej ni pozabila?"

„Nikoli; večkrat ponavlja: držal bode besedo.*

Po tem kratkem razgovoru odideta moža proti
domu, v katerem je bival Dobran.

Spotoma pripoveduje Krištof, zakaj se ni prej
podal na potovanje v Ochranov. Dobran pa mla¬
deniču pove, kaka nesreča je zadela Jitko na poti
po Bavarskem, in da od tistiga časa ui več trdnega
zdravja.

„Sušila se je in slabela; a to ni bila samo
telesna bolezen, tudi njen duh je bolehal. Žalost
in skrb, katero je skušala meni prikriti, glodala
Bta globoko v njeni notranjosti. Domnevala je, da
je prevarjena, kajti minula so štiri leta in o Vas ni
bilo ui duha ni sluha ..."

B 0 Bog, tedaj sem jaz, jaz uzrok njene
bede! . . . O verujte mi, da sem tudi jaz ta čas
prestal krut boj ...!  Stal sem mej materjo in
Jitko . . . tako kot doslej ... in imel sem voliti.
Volitev morala je izpasti na rovaš jedne stranke . . .
Sem li mogel ostaviti mater, ko je okrog in okrog

175

divjala vojska? Pustiti jo v samoti v tako nevarnih
časih? Tega nesem mogel storiti ... In sedaj, ko
je mir prišel v deželo, hitim, da izpolnim svojo
obljubo, a kaj sem našel...  O Bog, ta izkušnjava
je prehuda ! 11

Tako je govoril ubogi mladenič.

Dospela sta do hiše.

Dobran pelje Krištofa v priprosto opravljeno
sobo ter ga poprosi, da bi za bip tukaj ostal.

Na to sam stopi v sosednjo sobo.

Krištof je ostal sam . . .

Mračilo se je.

Dobrau Jitke ni dobil same.

Mimo dveh sester, kateri sta jo časih obiskali
ter jej stregli, bil je v izbi prijatelj Dobranov,
zdravnik, tudi Ceh po rojstvu in potomec pregnanca
Andreja s Habernfelda, za njega dni slavnega zdrav¬
nika in iskrenega prijatelja bivšega kralja Friderika
Falckega. Po nesrečni bitki na Beli gori podal se
je Friderik na Holandsko, in Habernfeld je zvesto
šel ž njim. Tudi njegov sin in vnuk posvetila sta
se umetnosti zdravniški. Vnuk pa je, slišavši o
ustanovitvi naselbine bratovske v Lužici, ostavil

176

Holandsko ter se podal v Ochranov, kjer si je
kmalu pridobil splošno veljavo ter s svojo vednostjo
koristno deloval.

Ivanu s Habernfelda znano je bilo popolnoma
celo minolo življenje Dobrana in Jitke, znan mu je
bil tudi pravi uzrok njene otožnosti.

Ko je Dobran stopil v sobo, govoril je Ha-
bernfeld ravno z Jitko, ki je sedela v naslonjači
in gledala skozi okno.

Jitka se je bila zelo izpremenila. Bila je
bleda, in njen obraz, poprej jasen, kazal je otožnost
in hiranje, če tudi ni izgubil prejšnjega nežnega izraza.

Trenotje je govoril Dobran s hčerjo, po tem
pa je namignil Habernfeldu, naj gre za njim. Ne¬
mudoma ga uboga zdravnik. Ustopil je z Dobranom
v sprednjo sobo, kjer je čakal Krištot. Dobran je
predstavil Habernfelda mladeniču, ki je izrekel željo,
videti Jitko.

Habernfeld resno zmaje z glavo ter pravi:

„Bojim se, da bi jej to nenadno snidenje
utegnilo škodovati; treba jej polagoma povedati, da
je čaka prijetno iznenadenje.“

177

„Storimo tako“, pritrdi Dobran, in oba se
vrneta k Jitki, spustita se ž njo v razgovor, dokler
n i Dobran kakor po nameri jel naštevati tistih, ki
navadno pohajajo njegovo hišo, ter pristavil:

„Še nekdo je tukaj, ki bi rad govoril s
tabo . . •“

To je Jitko živo dimilo; že prej se jej je
zdelo čudno, da je oče zdravnika odvedel v spred¬
njo sobo.

„Je li ta gost od daleč?" vpraša Jitka s
tihim glasom.

„D&, od daleč," pritrdi Dobran.

Jitka se zamisli; čez trenotje srpo pogleda
očeta ter vpraša na pol šepetaje:

„Jeli Krištof?"

„Drago dete ... da ... on je prišel."

Jitka se radostno vžgane ter prosi:

„0, privedi ga sem, dragi oče . . . On je pri¬
šel I Vedno sem upala, da pride ..."

Oči so se jej zaiskrile; tresla se je po vsem
životu, skoro mrzlično vzburjena.

Z nežnim prigovarjanjem miril je zdravnik nje¬
nega vzrujanega duha; skrb brati mu je bila z obraza.

12

178

„0, ne skrbite zame, sedaj bodem zdrava,
srečna, vesela, boste videli," odgovori devojka, a
s slabim glasom, ki ni pričal, da se uresniči nje
trditev.

Dobran je mislil, da bi ne bilo pametno, še
delj napenjati dekletovega duha, in ker je iz Ha-
bernfeldovega vedenja uvideval, da tudi on tako
misli, sklenil je, da pokliče Krištofa. To je tudi
storil.

Mladenič stopi v sobo; videč Jitko bledo,
slabotno, bil je tako zadet, da niti besedice ni
mogel izpregovoriti.

Jitka pa se vskloni ter ga vsprejme z neiz¬
rečenim veseljem.

„ Pričakovala sem te, dragec . . . prišel si . .
Kako si dober!"

Krištof razpne roki ter jej hiti nasproti:

Tudi ona s« nekolikokrat naglo prestopi, a
namah se ustavi. Ni mogla več dalje . . . pričela
se je opotekati.

Vsi navzoči prestrašili so se tega ter hiteli
deklici na pomoč.

Krištof jo prvi prestreže v naročje.

179

„Za Boga, Jitka, kaj ti je?“ vsklikne Dobran
strahoma.

„Nič hudega, mala vrtoglavica", šepeta de¬
klica ter nadaljuje, obrnivši se h Krištofu:

„ Kaj, ne, da me ne ostaviš?"

„Ne ostavim te,“ pritrdi mladenič ter jej vroče
poljubuje desnico.

Za drugo roko držal jo je Habernfeld ter
skrbno pazil, kako jej bije žila; a obraz se mu je
čimdalje bolj mračil. Jitka se je tresla. Zdravnik je
slutil, da je nastopilo važno trenotje.

Čez malo časa šepetala je deklica, kateri je
obličje tako pobledelo, da je bilo skoro kakor mra-
morno: „Oče . . . Krištof, ali vidita tisti žar tam-le?
Solnce vzhaja . . . krasno je, O Bog, kako je
krasno ... in ta pokrajina ... A kaj je to? Naglo
se temni . . . vse, vse je izginilo . . . ničesar ne
vidim več . . . že . . .“

Poslednje besede šepetala je tiheje, potem pa
je počasi zaprla oči; glava se jej je nagnila, telo
je vstrepetalo in Jitke ni bilo več mej živimi.

„Mrtva je!“ izpregovorf Habernfeld z mrač¬
nim glasom.

12 *

180

Dobrana so ostavile moči, omedlel je.

Habernfeld položi Jitkino truplo na posteljo,
potem pa vso svojo skrb obrne na Dobrana, da bi
se zopet zavedel.

In Krištof, kateremu je srce trgala kruta
bolest, zakril si je obraz ter bridko plakal. Jedina
nada, ki je doslej živela v njegovem srci, bila je
uničena . . . Bodočnost zdela se mu je sedaj pustinja,
po kateri mora iti dalje navzlic upehanosti.

Vest o Jitkini smrti raznesla se je naglo po
naselbini. Nekateri bratje so hiteli, da prineso Do-
branu v njegovi bčdi tolažbe s prijaznimi besedami
ter tolažijo tudi Krištofa; čez nekaj časa pa so
oba odvedli iz sobe, kjer je ležala Jitka.

„Kaj bi bilo uzrok tako nenadne smrti ?“ po¬
vpraševali so nekateri bratje Habernfelda.

„To ni nepričakovana smrt . . . slutil sem, da
Jitka kmalu ostavi ta svet. Njeno zdravje zadnja
leta ni bilo trdno, slabela je, plučna bolezen jo je
izjedala, žalost jo je mučila . . . Nenadno veselje
nad prihodom moža, katerega je vroče ljubila,
uplivalo je tako močno nanjo, da je porušilo slabi
ustroj telesa, in dasiravno smo jo počasi pripravili

181

na iznenadenje, zgodilo se je vender, česar sem se
zmirom bal . , . velika, nagla vzburjenost prinesla
jej je smrt."

„A tistemu mlademu možu zamolčite to okol-
nost, ker to bi njegovo bolest silno povečalo,"
svetuje jeden izmej bratov.

„To sem tudi btoril in o tej stvari ne bodem
govoril tudi pozneje", pritrdi Habernfeld.

Po tem razgovoru so tudi ti ostavili sobo.

In ko se je nočni plašč razgrnil čez Oehranov,
molil je zbor bratov in sester pri mrtvem truplu
uboge Jitke.

Tretji dan je cela občina devojko spremila do
groba. Položili so jo v blagoslovljeno zemljo, da se
tam odpočije v večnem spanji. Krištof se je še ne¬
koliko dnij mudil v Ochranovu ter tolažil Dobrana,
potrtega vsled hčerine izgube, čeprav je sam po¬
treboval tolažbe.

Nazadnje podal se je na pot. Nameraval je
celo leto bivati v tujih deželah, nadejaje se, da z
raznimi dojmi nekoliko udušf svojo žalost. Da pri¬
jatelja svojega ostavi v dobrih rokah, o tem ni

182

dvojil, kajti bratje ochranovski so si zelo prizade¬
vali, da bi potolažili njegovo tugo.

Zaplakala sta oba, ko sta se ločila.

„Vem, da sem prišel Jitki na nesrečo, to
dobro vem,“ tožil je Krištof. A Dobran je odgovoril:

„V vsem zgodila se je volja Gospodova.”

Z obljubo, da prihodnjo spomlad zopet pride
v Ochranov, objel je mladenič Dobrana, kateri ga
je srčno poljubil, na to pa se mu je iztrgal iz
naročja ter odhitel po poti proti Berthelsdorfu.

Dobran je gledal za njim, dokler mu ni iz¬
ginil izpred oči; potem pa je odšel na pokopališče
ter molil na grobu Jitkinem.

* *

*

Še le v pozni jeseni vrnil se je Krištof v
grad. Ves ta čas preživel je na potovanji.

Z veseljem vsprejela ga je mati, a kmalu je
opazila veliko izpremembo v sinovem značaji. Prej
je malo govoril, sedaj pa je bil še bolj molčeč. Ko
je nekoč gospa Poliksena omenila, kako bi jej bilo
drago, ko bi se bolj zanimal za hčer glavarja Gam-

183

senberka, prosil jo je Krištof, dahi  o tej reči nikdar
več ne govorila.

Sicer pa se je tudi gospa Poliksena zelo iz-
preraenila, kajti materno čuvstvo ne da se izruvati
iz srca. Čutila se je nesrečno. Pogrešala je svojih
otrok. Izabela je bila zanjo kot mrtva, sin pa je
bil proti njej kaj malo zaupljiv. Ko ga je nekdaj
vprašala, kaj je uzrok njegovi otožnosti, ni dobila
določnega odgovora. To jo je navdalo z novo bo¬
lestjo Tudi pohodi Koniaševi je niso potolažili.

Hladno je vsprejemala meniha, kajti sedaj je
izprevidela, da se je preveč pokorila njegovemu
uplivu. Njegovo prijateljstvo jej nikakor ni moglo
nadomeščati ljubezni sinove in izgube hčerine.

Hladno vsprejemanje ni ušlo Koniaševemu po¬
gledu; mudil se je le po jeden dan v gradu po¬
tem pa je zopet potoval dalje.

Krištof je samo čez zimo ostal v gradu; na
spomlad pa se je znova podal na potovanje in zopet
najprej v Ochranov. Ko pa je vprašal po Dobranu,
peljali so ga na groblje. Dobrana ni bilo več mej
živimi.

184

Ločil se je od tega sveta in njegovo telo je
počivalo poleg groba Jitkinega.

Tisoč spominov vzbudilo se je v srci ubozega
Krištofa, ko je čital na pokopališči Ochranskem na
priprostem križu napis:

„Jitka Kocbanova s Prachova
in

Jurij Kochan s Prachova/

Dobranova želja se ni izpolnila. Ni počival v
zemlji češki. Na pokopališči v Ochrauovu v Lužici,
nekdanjem delu češke krone, našel je grob po¬
slednji potomec češkega mučenika,  Va¬
lentina Kockana s Prachova, moža, ki je leta 1621.
na trgu Starega mesta Praškega pod roko krvni¬
kovo končal svoje življenje.

In na njegovem grobu je gorke solze prelival
poslednji potomec Španjola in nekdanjega častnika
Huerta, kateri je bil njegove prednike spodil iz
rodnega gradu.

Bratje Herrnhutci izročili so Krištofu list,
katerega je bil zanj napisal Dobran pred svojo smrtjo.

Krištof ga je odprl ter čital:

185

„Moj prijatelj, moj sin, srce plemenito. Dan
na dan je bolj bolno moje telo, bolna je že davno
duša moja. Ko bodeš čital ta list, ne bode me več.
Duša moja bivala bode tam, kamor je vzletela duša
Jitkina. Ne verjamem, da bi umrle duše, ki so se
ljubile na tem svetu. Živele bodo tam, kjer življe¬
nje traja večno, od ničesar kaljeno, od nikogar
mučeno.

Čislal sem te, mladenič plemeniti, dobro
srce . . . materi tvoji odpuščam iz vsega srca, s
čimer se je pregrešila nad nami, ter prosim, da bi
jej tudi Bog odpustil.

Ti iu Jitka hranila sta nekdaj v meni na-
dejo, da se umire in združijo v blagi mir uasprot-
stva, ki se stoletja bojujejo mej seboj. A to se ni
zgodilo . ,. Ločila nas je usoda . . . Bogu bodi po¬
loženo ... On bode do poslednjega trenotka tvoj
varuh. Na potih svojega življenja spominjaj se Jitke,
ki te je vroče ljubila, spominjaj se mene, ki te
blagoslavljam.

Roka mi peša.-Svetilnica dogoreva . . .

Ostani z Bogom . . . Zate moli prijatelj tvoj

Dobran.“

186

Solze, ki so padale Krištofu iz očij, škropile
so pismo plemenitega Dobrana.

Mladenič se je gorko zahvalil bratom za lju¬
bezen, katero so darovali Dobranu, potem pa je s
srcem, polnim tuge, polnim bolesti in žalostnih
spominov ostavil naselbino Bratov čeških, — mirni
Ochranov.

Zopet je celo leto prebil v tujini, na jeseni
pa je prišel v Prago, da pohodi svojo sestro v sa¬
mostanu.

Vstopil je v hladno senčno dvorano samo¬
stansko ter poprosil, da bi mn bilo dovoljeno go¬
voriti s sestro.

Pokličejo jo.

A brat je smel s sestro govoriti samo skozi
železno omrežje.

Krištof se je prestrašil Izabele. Bila je to le
senca dekličina.

Po razgovoru, tikajočem se matere, vpraša
Krištof:

„Si li zadovoljna, srečna, draga sestra?"

Solze se ulijo deklici iz očij.

187

„Prevarila sem se“, šepetala je; „dobila sem
tukaj drugačno življenje, kakor sem je pričakovala.
Tu ni zavetišče pobožnikov, tu ni dom odkritosrč¬
nosti . . . Zavist, svetohlinstvo, obrekovanje, in vo¬
hunstvo, vse, o čemer v dragem našem kraji niti
pojma nisem imela, šopiri se tukaj ... O, dragi
brat, nesrečna sem za celo svoje življenje, kajti s
tega kraja ne pridem nikdar. “

Čudo da ni Krištofu srce počilo silne bolesti
in žalosti ... Tu je zopet videl uničeno življe¬
nje,  kakor je bilo uničeno  življenje njegovo.

„Poslednja sva svojega rodu in oba tako ne¬
srečna' 1 , dejal je in bolest mu je trgala srce.

„  Pregrešila sem se, a uzrok tega nisem jaz ...
bila sem neizkušena ... in nihče, nihče me ni sva¬
ril .. . Toda poslušajo naju . . . moram te ostaviti.
Niti objeti te ne morem, brat moj, zjokati se v
tvojem objetji in olajšati svoje gorje. Poljubi mater
namesto mene . . . ostani z Bogom morebiti za zmi-
rom z Bogom ... Se li kdaj zopet vidiva ... to
ve sam Bog . . .“

In kakor senca opotekala se je od okna ter
odšla po mračnem hodniku samostanskem.

188

X.

Minilo je osem let.

Blodeč po svetu mudil se je Krištof v Rimu
Vsa minola leta prebil je daleč od doma.

Sredi meseca avgusta dobi nenadoma od ma¬
tere pismo, v katerem ga prosi, naj se vrne brez
odlašanja, ako jo hoče dobiti še živo, kajti zdravje
jo naglo ostavlja.

Še tisti dan poda, se Krištof na pot in dasi-
tudi je hitel, kar se je dalo, matere vender že ni
več dobil mej živimi. Ko je prišel v grad, povedali
so mu žalostno novico, da že sedem dnij počiva
gospa Poliksena de los Olivos na pokopališči na
strani svojega moža.

In stari sluga, ki je že služil pri ranjkem go¬
spodu de los Olivos, pripovedoval je Krištofu:

„Ko se je milostivi gospe bolezen shujšala,
pisali smo gospodični Izabeli v samostan, naj po¬
hodi mater. Toda neso jej dosolili. Samo pisala je
ter od matere vzela slovo . . . Vsi smo se jokali,
ko je duhovnik iz vasi na glas čital pismo gospe...
Uboga deklica! Gotovo jej je pokalo srce, ko je

189

pisala ta list . . . Milostiva gospa je mej svojo bo¬
leznijo neprestano in silno jadikovala, kako je za¬
puščena, a priznala je, da je vse to sama zakrivila.
Večkrat je ponavljala: »Zakaj nesem dovolila Kri¬
štofu, da bi vzel za ženo deklč iz koče, katero
sem nekega dne v zaslepljenosti svoji kruto raz¬
žalila . . . Zakaj sem dovolila, da je moje dete se¬
daj zaprto v samostanu . . . Zakaj sem poslušala
svčt Koniašev?. . . Bog mi odpusti, da sem se pre¬
grešila nad svojima otrokoma, nad lastnim rodom!
Hudo si me kaznil za to, vsemogočni Bog: umiram
ter ne vidim niti jednega izmej njiju pri svoji po¬
stelji v poslednji uri! Tuji ljudje zatisnejo mi oči
ter me spremijo do groba . . . Uničila sem življenje
svojih otrok, nikdar mi tega ne odpustita.' — S
takim govorjenjem končala je uboga gospa svoje
življenje; grozno je bilo poslušati njeno tarnanje."

To pripovedovanje starega moža pretrgale so
večkrat solze, ki so mu lile iz očij.

Drugi dan je Krištof znova ostavil grad ter
odšel proti Pragi, da sestri svoji poroči o zadnjih
trenotkih materinih,

190

Po smrti gospe Poliksene Koniaš ni več prišel
v grad. A ni prenehal prepovedovati in strastno
sežigati ostankov čeških knjig. Naposled se je potrt
od starosti podal v Prago v zavod jezuitski, kjer
je jeseni leta 1760. končal svoje življenje.

A ime njegovo ni umrlo ž njim; ne vekov
veke živelo bode v spominu naroda češkega in
omenjalo se bode še v najpoznejših časih kot ime
jednega največjih škodljivcev njegovi prosveti in
jeziku njegovemu.

Zopet je minolo nekaj let.

Umrla je Marija Terezija in vlado je prevzel
njen sin Jožef II., kojega mišljenje je bilo že prej,
kar se tiče verskih zadev, polno svobodomiselnih
nazorov, katere je takoj po nastopu vlade pričel
dejanski izvajati. Konečno pa se je odločil, da raz¬
širjanju meništva napravi konec z odpravo velike
večine samostanov v svojem cesarstvu.

V nekoliko dneh odpravil je sedemsto samo¬
stanov ter s tem znižal število menihov in nun s
63,000 na 27.000. Odpravljen je bil tudi samostan
klarisinj v Pragi in tako je nenadno nesrečna Iza¬
bela bila osvobojena.

Jedva je Krištof zvedel o odpravi samostana,
hitel je v Prago. Z neizrekljivim veseljem vrgla
se mu je sestra v naročje, in čez malo časa sta
se oba vrnila v grad.

Okrog šestdeset  let stara sta se zopet
videla.

Tiho sta živela v gradu. In če sta se ozrla
nazaj v minola leta, ni se v njiju srcih oživel skoro
niti jeden vesel spomin . . . pokazala se jima je
vedno le podoba trpljenja, boja in žalosti. Še nekaj
let preživela sta družno.

Najprej pa se je ločil od tega sveta Krištof,
še poslednje treuotke spominja je se Jitke, jedine
ljubezni svoje in Dobrana. Ne dolgo po tem usta¬
vila je tudi Izabela ta svet, ljubezni niti poznajoč.

Ž njima izmrl je rod de los Olivos.

Stari grad prišel je v last drugemu tujcu, ki
nikdar ni bival v njem ... Jel se je rušiti. Nje¬
govi zidovi so se počasi sesipali s skal doli v reko
in danes samo razvalina še kaže mesto, kjer je
nekdaj stal.

COBJSS