Brej 4. Poštnina plačana v gotovini. ftodina 3. »REFOROD GLASILO SAVEZA JUGOSLAVENSKIH SREDNJOŠKOLSKIH DDRDŽENJA. Izlazi svakog 15og u mesecu (oktobar-julij). Kukopisi, u srbokrvatskom govoru šalju se na Uredništvo „Preporoda", III. Muška Gimnazija, Beograd, Slovenački rukopisi šalju se na adresu: Goslar Branko, Ljubljana, Breg 10/11. Adresa uprave: Mala dvorana, Mestni dom, Ljubljana. Pojedini broj stoji 1 dinar 25 para, za članovo „S. J. S. U.“ 1 dinar. Godišnja predplata stoji 10 dinara. STANE LUTMAN: šola, Organizacija in neuspeh. (RAZMIŠLJANJE OB ZAKLJUČKU I. POLLETJA.) Prvo polletje je zaključeno. Iz vseh šolskih vrst se čujejo glasovi o izredno slabih uspehih dijašfva (dijakov): na eni strani grajanje iz profesorskih krogov, na drugi strani tožbe in sodbe dijaštva o krivičnem ravnanju s strani profesorjev. Po vseh naših časopisih se pojavlja naša stara slabost, javkanje, zvonjenje po toči. Vse išče krivce, ena stran toži drugo, treznemu razmišljanju o tem perečem in nujnem vprašanju se izpodriva pa s tem le trdna tla. Objektivna sodba je tu težavna, ker se predmet prerekanja ne da obdelovati po enem in istem kopitu, kakor so si to privoščili nekateri člankarji v časopisih, ki sklepajo na podlagi večletnih izkušenj, poznavanja razmer itd., a se nikdar ne morejo vživeti v dobo mladosti, v kateri se nahajajo sedaj njih učenci. Predvojnih časov ne smemo primerjati sedanjim, še manj pa medvojnih, saj imamo žalostne izkušnje, ki so sledile iz teh pogubnih časov. Mnogo se je od onega časa izpremenilo in na teh izpremembah naj si zgrade merodajni krogi novo stavbo brez uporabe prejšnjih kopit, brez starih predsodkov, brez starih naziranj. Informirali smo se o resničnosti teh neuspehov in moramo žal konstatirati, da vesti niso pretirane, v nekaterih slučajih celo prenizko označene. Več kot 50 odstotkov ie nezadostnih redov in to nam da misliti. Mar ne bodo ti dijaki, ta učeča se generacija ona, iz katere bo primorana država rekrutirati svojo inteligenco, svoje uradnike in narodne delavce? Odgovor na to vprašanje je jasen in nam ne vzbuja nobenih dvomov. Ta doraščajoča generacija ne bo na tej podlagi dalje pokrila one vrzeli, za kar je poklicana. Ako se bo razvijala dalje na tej poti, preti naši državi polom v duševnem razvoju in tega poloma moramo našo mlado državico, ki je še nebogljeno dete in ki se še vedno nahaja v po- vojih obvarovati; obvarovati jo morajo z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago in če zahteva ta cilj tudi najradikalnejših, se tudi teh ne bomo ustrašili in ne smemo ustrašiti. Resnomisleče di-jaštvo, kateremu leži razvoj države (in to tudi v intelektualnem oziru) pri srcu, bo te radikalne ukrepe pametne in trezne šolske oblasti le veselo pozdravljalo in podpiralo. To dijaštvo mora prevzeti tudi težko nalogo in dolžnost, vplivati na svoje sošolce in jih privesti na ono pot, ki je še edino prava, in ki odgovarja obojestranskim interesom. Netalentirani balast, ki ne spada v šole in ki tej samo škoduje, naj se iztrebi, in če ne bo šlo drugače, tudi z radikalnovzgojnimi sredstvi. Oglejmo si sedaj vzroke teh neuspehov brez vsakih ščipalnikov in razmišljajmo o njih. Izbral sem si v ta namen članek gosp. dr. Perhavca, ki ga je priobčil pod naslovom «Zaključek I. polletja na naših šolah» v mariborskem «Taboru» (16. febr. 1921.), s katerim pa se v marsikaterih točkah nikakor ne morem strinjati. Gosp. profesor ima sicer nekaj prav dobrih misli, a se vendar ravna po preje imenovanih načelih, ki danes niso za nas nikakor več merodajna. Nekaj dobrega v kratkih obrisih ima članek vendar, kar hočem upoštevati in po možnosti izpopolniti. Doseženi uspehi nas res niso mogli presenetiti, vsaj one gg. profesorje ne, ki so vedeli vzroke za to že prej. Obžalovati moramo le, da dotič-ni niso posvetili vseh svojih moči uničevanju teh vzrokov in delovali na sanacijo dijaškega gmotnega in duševnega položaja. Po orisih gospoda doktorja bomo spoznali, da niso vsemu ravno dijaki krivi, na katere se vali vedno krivda, in ki se je revež ne more ubraniti. «Iz ljudske šole prinese mladina sedaj tako malo znanja, da se ne da niti primerjati z onim r»o iz predvojne dobe. Sprejemni izpiti na srednjih šolah in učiteljiščih, ki bi naj odklanjali nesposobne, so v sedanji obliki čista formalnost. Poskusna doba do božiča ne doseže svojega cilja, ker nastane vprašanje, kam z odpuščenim srednješolcem, ko je že zamudil povsod drugod četrt leta rednega pouka. Pouk ne more biti tako uspešen že zaradi natlačeno polnih razredov, tako, da se učitelj ne more pečati češče in dalje časa s posameznim, manj nadarjenim dijakom. K temu pride še pomanjkanje učnih pripomočkov, posebno knjig; učitelj porabi večino svojega časa za narekovanje, ponavljanje, vaja pa, ki edina utrdi in poglobi znanje, mora izostati». Tako g. dr. Perhavc. Kdor pozna razmere na naših ljudskih in srednjih šolah, ta mora tem besedam pritrditi. To se pa opaža tudi na univerzah, bodisi na naših, kakor tudi na inozemskih in ne zdi se nam prav nič čudnega, da se obrača dekan dunajske juridične fakultete v pozivih na visokošolsko dijaštvo, češ, da so juridične predavalnice razen predavatelja prazne in osamljene. Ljudskošolska mladina, ki prihaja na srednje šole, v prav velikem številu, dasi se mnogo čuje o begu pred duševnimi poklici, se v svoje elementarne nauke ni poglobila. Tudi to se nam ne bo zdelo čudno, če pomislimo, da je bil med vojno skoro vsak drugi dan pouka prost, ker se je slučajno slavila kaka malenkostna zmaga avstrijskega ali celo nemškega in turškega orožja in ko se je več dni žalovalo po kakem porazu tega orožja ali ,po smrti kake «višje osebe», če pomislimo, da je ta ljudskošolska mladina s patriotičnimi zastavicami v rokah spremljevala vojaštvo na kolodvor, se z njimi bratila, navadila se pri teh prilikah zauživanja alkohola in nikotina, igrala se v svojem prostem času s patriotično navdušenostjo, ki jim je bila vcepljena v šoli, vojake in simulirala vojno. Kdor pozna mlado otroško dušo, ki je dovzetna za vse, kar je novo, pestro in nenavadno, ta ve, da si je otroška domišljija slikala povsem lepše in prijetnejše slike v svoji igri, kakor pa v šoli, kateri se je polagoma odtujevala. To so posledice, ki vplivajo še danes na vse one, ki so preživeli to dobo. Jasno je, da se je tak učenec pojavil pri sprejemnih izpitih malo ali docela nepripravljen, dasi mu morda ni primanjkovalo takozvanega talenta. Ti izpiti so bili in so še danes gola formalnost. Čigava je krivda? Morda tudi učenčeva? Ako je komisija prepričana, da je učenec nesposoben za nadaljnji študij, tedaj je njena dolžnost, da ga brezpogojno odkloni, ker bi tak le škodoval ostalim in šoli. Instradiral bi se pravočasno do kakega drugega poklica, ki bo enake vrednosti za človeško družbo in kjer bo našel sam največjega razumevanja. Nasprotno bi se takemu učencu le škodilo, če bi se ga kljub nesposobnosti obdržalo, posledice bi se pokazale pač pozneje in tak «fa-liran» študent ne najde nikdar več pravega poklica in se potepa po svetu, sebi in drugim v nadlego. Enake važnosti je dejstvo, da so razredi na bito polni in da učitelj ne pride pogosto, kakor bi moralo pač biti, z dijaki v stik. Skupno delovanje učitelja in učenca pa je gotovo eden najvažnejših faktorjev. Tudi največja vsestranska izobrazba učitelja ne zadostuje, ako ni ozke vezi med njim in dijakom, ki omogoča in tudi izrablja to izobrazbo v svoj prid. Nadalje citira član-kar veliko pomanjkanje učnih pripomočkov, posebno knjig. To pomanjkanje pa izvira iz tehniških težkoč, v katere je zabredla naša novorojena državica. Tudi temu pomanjkanju bi se dalo od-pomoči, če bi se le s pravega konca začelo in prijelo vprašanje pri glavi, a ne pri repu. Učenci popisujejo cele zvezke zgodovine i. dr., kar jim je primoran narekovati učitelj. Koliko časa se s tem izgubi izobrazbi, to lahko zračuna vsak učitelj. Tudi ta razlog je dovolj tehten in se mora upoštevati. V toliko člankar. Sedaj hočem navesti še vzrok, ki bazira na lastni izkušnji in ki igra tudi važno vlogo, o čemer sem se sam prepričal. Profesor ne more dijaku vzbuditi nikdar dovolj zanimanja za predmet, katerega podučuje, da, zgodi se celo, da postaja predmet vsled profesorjeve krivde dijaku dolgočasen ali celo antipatičen, kar bi se ne zgodilo, ako bi profesor dijaka spretno vodil in z zanimivim predavanjem prisilil, da se ta sam poglobi v dotični predmet. Profesor grščine se kapricira na razne oblike, aoriste i. dr., pozablja pa pri tem pokazati dijaku lepoto grškega jezika, razvoj in veličino grške antične umetnosti, naslikati mu grške šege in običaje, uvesti ga v javno in privatno življenje starih Grkov. Gospoda, sami veste, koliko nam ostane od nekdanje gimnazijske grščine še v spominu. Še danes hranim svojemu profesorju v Mariboru hvaležen spomin, ker me je vedel navduševati za omenjene lepote grščine in grških avtorjev. Le temu se imam zahvaliti, da mi še danes roji 'Mrjviv cceide &£d ...» po glavi, ko se pečam s popolnoma drugo stroko. To je morda razlog, ki ni vedno zadnji in katerega najdemo marsikje v tej ali oni obliki. Člankar pravi dalje: «Na drugi strani pa se mladina danes ne pripravlja za šolo dovolj vestno. Prevelika strast za nogomet, skoro vsakdanje posečanje gledališča, sodelovanje učencev pri raznih organizacijah in prireditvah moti učenca pri rednem učenju*. Nekaj razlogov, ki so prekratki in prejedrnati, da bi se mogli z njimi strinjati. Tudi tu hočemo dopolniti ono vrzel, na katero je člankar pozabil, oziroma katero ni mogel dopolniti z ozirom na omejeni prostorček v dnevnem časopisju. Njegov članek smatramo za me-mento in s tem namenom nam je tudi prav dobrodošel. S preveliko strastjo za nogomet gosp. doktor gotovo ne misli na to panogo kot tako, ampak na celotni šport, čigar najbolj razvita in razširjena panoga pri nas je pač nogomet. Že v 2. številki «Preporoda» sem nasvetoval dijakom, in sicer v prostem, za telesno izobrazbo določenem času, gojiti šport kot nekaj potrebnega za telo in dušo. «Mens sana in corpore sano» pravi latinski pregovor in tudi danes temu pregovoru ne moremo odrekati pravic. Večina pedagogov je mnenja, da je šport učeči se mladini le koristen in celo potreben, da najde ta v njem res koristnega razvedrila in črpa s telesnimi vajami nove sile za duševno telo. Res, nogomet ni edina in tudi ne najplemenitejša panoga športa, a kljub temu je ne smemo podcenjevati. Vse zavisi od lege dotičnega kraja in ako bi ležal dotični kraj ob Adriji ali kaki boljši reki, bi vodni šport prevladoval, to je gotovo. Naravno mora čas, ki se uporabi za telesne vaje, biti določen in nikdar pretiran. Glede gledališč je vprašanje kolikortoliko na jasnem. Gledališče, ki služi izobrazbi v prvem oziru in šele v drugem zabavi, dijaštvu, ki ga primerno proseča, gotovo ne bo škodovalo. Sicer pa moramo tudi tu razlikovati različne stopnje, ki naj se ravnajo po šolski izobrazbi dotičnega dijaštva. Ljudskošolsko mladino vlačiti v opero bi bilo nesmiselno in bi tudi otroku ne nudilo toliko užitka, kakor mu ga nudi marijonetno gledališče v Ljubljani. Dijakom višjih razredov pa bodo globokozamišljena dela naših in tujih dramatikov le koristila in jih pripravljala na oni živ-ljenski boj, v katerega bodo stopili po dokončanih svojih študijah. Od burk, kakor je «Rodoljub iz Amerike», ki se je nedavno uprizoril v nar. slov. gledališču v Mariboru, ki je namenjena in bo dobrodošla baškim odrom, ne pa inteligenci, dijak gotovo ne bo mnogo profitiral. Zato naj se merodajni ljudje pobrigajo za to, da se bo dijaštvu nudila res zdrava duševna hrana. Glede prireditev, — člankar misli gotovo na razne veselice, predpustne zabave in maskerade, — pa moramo z našim dijaštvom izpregovoriti resno besedo. To je ona točka, v kateri se z gosp. doktorjem popolnoma strinjam in obžalovati moram le, da jo je le mimogrede omenil. Je to točka, v kateri je dijaštvo res mnogo zakrivilo, četudi morda ne iz lastne krivde m iniciative. Vsa Jugoslavija je ta predpust plesala, plesala in popivala do nezavesti in pozabljala, da v njenem telesu še grize črv propadanja. Rabindranath Tagore je vzkliknil ob svojem prihodu v Evropo: «Evropa, ti plešeš in se ne zavedaš, da rajaš okoli lastne rakve». Te besede globokega misleca niso brez vsake podlage. V teh prvih letih povojnega stanja se je vsa Evropa vrgla v Bahovo in Terpsihorino naročje ne glede na oni svetovni potres, ki je bil in ki grozi še vedno. In mi? Ali smo bili mi kaj boljši od ostalih? To vprašanje je pregloboko, da bi ga mogli razvolati in dvomim, da bi se nam posrečilo. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je polovico tega gorja zakrivilo brezmejno uživanje alkohola in njega udana spremljevalka strast in pohotnost. V 3. štev. «Pre-poroda» sem na kratko začrtal stališče, ki ga mora dijak, bodoči narodov voditelj, zavzemati napram temu vprašanju. Resnemu dijaku bo to vprašanje, ki je morda eno najvažnejših v socialni reformi, ležalo vedno na srcu in v znamenju treznosti bo resen dijak pričel vsako delo, ki bo v tem znamenju tudi častno dovršil. Sedaj pa preidem k poglavju, v katerem sc z gospodom člankarjem nikakor ne strinjam in to je: motenje pri učenju glede sodelovanja pri organizaciji. Pod organizacijo si predstavljam tu dijaško in ne morebiti kako strankarsko-politično. Dijaška organizacija, ki vsebuje več odsekov, tako literarni, glasbeni, manjšinski, športni, kulturno-znanstveni itd., je ona, o kateri mislim sedaj nekoliko razmotrivati in ako se ne motim, je ta ona organizacija, o kateri govori dr. Perhavc. Vprašanje,* ali ovira dijaška organizacija v našem smislu pouk v šolah, je bilo že pred vojno predmet številnih debat. Tudi tedaj so bila mnenja zelo različna. Svetovna vojna pa je tudi to važno vprašanje potisnila v stran in šele pred nedavnim časom se je pojavilo zopet na dnevnem redu našega prosvetnega ministrstva. Kot član raznih organizacij se čutim primoranega podati o tej stvari nekaj podatkov. V svetovni vojni 'se je šolska disciplina močno zrahljala, naravna posledica, zavladala je brezbrižnost. Vojna je odvrnila dijakovo pozornost od šole in ga potegnila neposredno ali posredno v razvoj svetovnih dogodkov. Popustila je strogost šolskih oblasti, na katero se še danes hudujejo profesorski krogi, popustilo pa je tudi veselje do učenja. Učiteljstvo in dijaštvo je postalo indiferentno. Disciplina se je zrahljala in pripo-znanje avtoritete je ginevalo, dvoje, kar je še danes lastno dijaštvu in česar ne moremo dovolj obsojati. Prišel je prevrat in z njim reorganizacija našega šolstva, nepregledni kaos, iz katerega se še sedaj nismo pripeljali na stari tir. Daleč smo še od njega in globok prepad zija med našim dijaštvom, ki se je tako zagrizlo v ono brezbrižnost, da ga je težko pripeljati zopet na pravo pot. In vendar mora biti naša prva in najvažnejša dolžnost, da vrnemo dijaka zopet šoli, da ga pripeljemo do prave discipline in pripozna-nja gotove avtoritete, da vzbudimo v njem veselje do dela in da mu vcepimo smisel za resno življenje. Čigava naloga je to? Mislim, da nas vseh! Najprej pride v poštev tu šola sama in z njo v zvezi tudi dom. In tu prihaja v poštev še tretji faktor in to je organizacija, resna stroga in disciplinirana samostojna organizacija srednješolskega dijaštva pod akademskim pokroviteljstvom. Taka organizacija ne bo dijaku nikdar ovirala učenja, mu bo več koristila ko škodovala. Dvigala bo dijaško samostojnost in samozavest, ki je predpogoj resnemu smotrenemu delu in nudila mu priliko vaditi se v organizatoričnem delu, in eo ipso tudi v pomanjkljivi disciplini. Potom literarnih sestankov, predavanj in organizacijskih knjižnic si razširi dijak omejeno obzorje, potom časopisov pa si pridobi pregled političnega življenja. Razni odseki, kakor pevski, glasbeni, dramatični in športni, mu nudijo dostojno in korist- no razvedrilo. Onih par uric v tednu, ki jih dijak porabi za organizacijo, ni izgubljenih, drugače bi pač kolovratil in se potepal po nepotrebnem brez vsake koristi po promenadah. V organizacijskem delu se nauči dijak samostojno nastopati, posegati v debate in si s tem zbistri pojme, začenja hitro in logično misliti in kar je glavno, navadi se dela. Znani pedagog, univ. prof. doktor Ozvald, je pred vojno ustanavljal v Gorici v svojih razredih, takozvane občine v šoli. Dijaki so imeli svojega župana, tajnika, svetovalce itd. Kakor se vidi, se je dr. Ozvaldu ta ideja obnesla. Vzgojil je celo generacijo zavednih, inteligentnih in za delo vnetih mladeničev. Ti sami priznavajo, da so jih ravno te občine spodbujale k resnemu delu in kar tekmovali so med seboj, da prekose drug drugega. Torej tako pogubna in študij ovirajoča vendar ne more biti organizacija, kakor si jo slikajo nekateri. Dati je treba dijaštvu priliko, da se razvija intelektualno in da razmahne svoje še mlade sile. Šola tega pri najboljši volji ne bo zmogla. Tu ji mora priskočiti na pomoč dijaška organizacija, iz katere naj se brezpogojno eliminira aktivno politično delovanje, ostati pa ji mora na vsak način zasigurana kulturna tendenca, nacijo-nalno-svobodomiselna. Dolžnost merodajnih krogov, predvsem šolskih je, da take organizacije, ki bodo dijaku le v korist za poznejše dobe, podpirajo, in sicer moralno in če mogoče tudi gmotno. To delo se bo hvaležno obrestovalo in le od take generacije smemo pričakovati in zahtevati to, v kar smo upravičeni in kar moramo zahtevati. Nikdar pa ne moremo dopustiti, da bi se kulturnim organizacijam metala polena na itak težavno in trudapolno pot, jih oviralo in dijakom na ta način onemogočalo vsak razmah telesnih in duševnih sil. Končno pa pride najvažnejše, in to je socijal-na beda našega dijaštva, ki je morda eden poglavitnih vzrokov neuspehov zadnjega časa. Tu ne poznamo razlike med srednje- in visokošolskim dijakom. Sicer ni naše dijaštvo edino, ki strada, primere imamo tudi v Nemški Avstriji in Nemčiji, kjer bijejo dijaki ravnotak krut boj za obstanek, kakor naši. Treba je revno dijaštvo takoj gmotno podpirati. «Bis dat, qui cito dat» t>o tukaj popolnoma na mestu. Da navedem par slučajev. Dijak, poln dobre volje do učenja, resen pride po popoldanskem pouku domov, v najeto dijaško sobico, kjer prebiva še troje sošolcev. Sobica, bolje rečeno, čumnata, v kateri ni razen postelj drugega kakor miza in dva stola Obleka in knjige se nahajajo v zabojih pod posteljami. Ta spalnica in učilnica obenem je mrzla (drv si reven dijak ne more nakupiti). Le tuintam napravi družba v prostem času malo ekspedicijo v najbližji gozdiček in si nanese za nekaj časa suhljadi. Kraj je zatohel in nezdrav, dijak pa je zadovoljen, če ima vsaj le to malo. S časom pa hujša, bledi vedno bolj in bolezen je tu, bolezen, katero ne prežene nikdar več iz oslabelega organizma. Bledega obraza in noseč v sebi kal nalezljive bolezni prihaja mladenič na visoko šolo, kjer bo to življenje moral še par let nadaljevati. Ko doseže po trnjevi poti končno svoj cilj, tedaj ni daleč onstran groba, hira dalje, dokler ga ne premaga bolezen, čigar kal se je zajedla vanj v mladih letih srednješolskega študija. Drug slučaj. Talentiran fant s kmetov, kjer je z odličnim uspehom dokončal ljudsko šoio in ki je po odličnem sprejemnem izpitu bil sprejet v 1. gimnazijo. Dijak je sin revnih bajtarjev, odkateiih ne more pričakovati nobene gmotne podpore, a vsi znaki pričajo, da ima veselje in dobre volje do študija in kar je glavno tudi zmožnost. Neka «gospa» v mestu se usmili in vzame revnega študentka na hrano in stanovanje. Postal je njen fak-totum, pomiva posodo, cepi drva, teke po ukazih gospodinje sem in tja po mestu, skratka, opravlja vse domače posle, za katere je ženska prelena, zanemarja pa vsled tega učenje in končni rezultat — neuspeh. Takih slučajev bi lahko navedel na stotine. Pri vsej dobri volji dijak ne more vršiti svoje naloge, bodisi vsled pomanjkanja potrebnih prostorov, hrane, učnih pripomočkov in razsvetljave, ki je posebno po zimi zelo potrebna. Tupatam mora že v mraku v postelj, ali pa se potepa po zakajenih in nezdravih beznicah, kar mu gotovo ni v korist. Koliko prilik, da podleže tu skušnjavcu, alkoholu in nikotinu. Starši ali njih namestniki, navadno znane študentske matere, se za njih varovance malo ali prav nič ne brigajo. Kdo bi si še s študentom delal skrbi, si mislijo, saj imam dovolj lastnih in končno, saj je že dovolj star, da sam ve, kaj naj dela in kaj naj pusti. Te besede lahko čujete dan na dan. Tem študentskim materam je pač vseeno, ali hodi njih varovanec v šolo ali ne, jeli bolan ali zdrav, po šolskih uspehih le malo ali prav nič ne vprašujejo. Kako naj si tu predstavljamo ono skupno delovanje šole in doma? Teorija je pač lepa ali kako naj se izvede to v praksi? Gospoda, to so vprašanja, katerih važnost ne smemo podcenjevati, ako hočemo rešiti mladino iz te gmotne in duševne sužnosti in jo vrniti njenemu prvotnemu namenu, šoli in izobrazbi. Misliti nam je na sredstva, ki so zmožna napraviti konec tem nezdravim razmeram našega dijaštva in to čim prej. Moje, in mnenje vsakega trezno-mislečega človeka bo pač to: dajmo resnično zmožnim in resnim dijakom vsa ona sredstva, ki jih ti potrebujejo, da se lotijo z vso resnostjo in vestnostjo zopet svojega dela in tako brez ma-terijelnih skrbi dosežejo cilj, ki ne bo koristil le njim, ampak vsej človeški družbi, naši državi. Le ta način reševanja tega problema — upam — nas pripelje tja, kakor si želimo in zagotavljam vas lahko že danes, da ne bo to nehvaležno delo, ampak seme, ki bo dobro obrodilo in donašalo tisočeren sad. Nasprotno pa se naj nesposobni in delamržni dijaki brezpogojno odklanjajo pri vstopu na srednje šole, in vzgojili si bomo morda maloštevilno, a, zato trdnejšo ip mnogoobetajočo generacijo, ki ne bo v ničemer zaostajala za ostalimi narodi, ampak jih morda v duševni svežosti še nadkriljevala. S tem odpade ona nevarna činje-nica, da mora šola jemati ozir na vse te zapreke, ki obstojajo danes in zniža še one maloštevilne zahteve, kakor je bilo to med vojno in v prvem času po vojni. Takrat je bilo kolikortoliko razumljivo. Mnogo jih je moralo v vojaško suknjo, kjer jim je bila vzeta vsaka možnost nadaljevanja resnega študija. Na te dijake-vojake je morala vlada kolikortoliko jemati obzire. Te vladne na-redbe so bile gotovo nepremišljene, a razumljive. Škodovale so mnogo razvoju izobrazbe, a vkljub temu še niso uničile veselja do dela, kar lahko vidimo na sedanjih visokošolcih. Končno se je ta doba vendar maščevala in oni, ki so živeli v njej, se trudijo, da dopolnijo ono vrzel, ki jih še loči od nje. Za sedaj dovolj. Vprašanje tega problema ne bo izgubilo tako hitro aktualnosti. Prisiljeni bomo, še večkrat zastaviti svoje pero v obrambo di-jaštva, ne le pero, ampak tudi svoje moči. Storiti hočemo to rade volje, ker vidimo, da je ta mladina, ki poseča danes naše srednje šole, edini up, ki ga še imamo. Kjer pa to dijaštvo krši svoje dolžnosti, tam hočemo tudi z radikalnimi sredstvi treščiti med nje, kar pa upam, ne bo treba, če bodo izginili oni faktorji, o katerih sem razpravljal, ki so danes strup za našo mladino, ki onemogočajo vsak trezen razvoj izobrazbe in ki ogrožajo prvotni namen šole in pouka. Gospoda, te vrstice so bile le razmišljanje ob zaključku I. polletja na naših srednjih šolah. Potrebno bi bilo, da tudi vi razmišljate o tem vprašanju in ako razmišljate, potrkajte na vaša prsa: «mea culpa...» ANTUN LOVRIČ: ESEN: LJUBAV. Ja sam dugo, dugo tvoje vrenje slušo al s izvora tvoga jošte nišam pio; tek sam sazno sada, da sam luda bio što noktima nišam kopati te kušo. A tvoj izvor ipak negde skriva cvečc iz kog umetnici večno melem piju da po svetu onda sveto seme siju jer velika ljubav na to ih pokreče Možda izvor kruže vrlini gajevi gde pesnik drhtaje svojih žica sluša, tonove nesretnih i radosnih duša, u njima mre tuga i plešu rajevi. I svuda se burno tvoje ime slavi i cvečem se kite tvoji zlatni dvori, iz bogatih, bednih grla ti se ori: slava ti, slava ti, slava ti, ljubavi. ROZA SIONSKA. Pomlad je odprla kelih življenja; šel sem s tujcem iskat naslajenja, po vrtih trgal sem rože, rože — naslade, nade vsemlade trgal sem, trosil po zemlji... O ko bi vedela Ti kresnica življenja, kako se križa steza trpljenja s cestami Tvojih sanj, ko bi začutila pesem rezko — peščeno, ki jo tržem iz srca, ki jo ustne Tvoje zavijejo v zvonki krohot, ki mi jo noga Tvoja sproti stepta, roža sionska odprla bi svoje oko, razgrnila bi svoje telo, telo bi se sesulo v listje rož ... BOŽANA CRNOJEVIĆ. ZA BLAGOR OČETNJAVE. Sedam je godina govorila puška za blagor očetnjave; sada neka govori pero. Vojniči su oslobodili gotovo sve zemlje Srba, Hrvata i Slo-venaca (pa če osloboditi i ostale naše zlatne kra-jeve, koji plaču pod Avstrijom i Italijom) ali oni nisu mogli, da urade sve: oni su stvorih Jugo-slaviju, ali nisu izgradili jedan narod, jedne kulture i jednoga shvatanja. Taj posao, isto toliko od značaja kao i dosadanji, ostaje na nama, Novim Naraštajima. Naša je dužnost, da stvorimo jugoslovenski narod. A naš če se narod samo onda roditi, kad mi svi, Kranjci, Korotanci, Primorci, Hrvati, Bosanci, Črnogorci, Srbijanci, Macedonci pa i Bu-gari budemo prožeti istom kulturom, kad bude-mo imali jedan književni govor, jednu azbuku, jednu Akademiju, jedne udžbenike... Ali za sada se mdramo ograničiti samo na zapadnu Jugosla-viju, jer Bugarska, na žalost, ne gaji dovoljno iskrenosti za Jugoslovenstvo. Glavni posao onih, koji žele kulturno jedin-, stvo Jugoslovena, jeste uvodjenje jednog govora i jedne azbuke. Da i ne spominjem enquetu «Ve-de», koja je pokrenula ovo pitanje pred Veliki Rat, pošto mi je njen rezultat nepoznat, ja ču se ovde zadovoljiti, da reknem koju o enqueti «Srpskog Književnog Glasnika». O Južnom ili Istoč-nomNarečju u Srpskohrvatskoj Književnosti, enqueti, koja je tako isto otvorena na domaku rata. Od trideset i dva učasnika dva-deset i jedan se izjavio za ekavštinu, a lep deo od tih želeo je i latinicu, i ako pitanje o latinici nije bilo cilj enquete. Sam S k er lić, največi kri-tičar i književni historičar jugoslovenski, propo-vedao je ovo dvoje: latinicu i ekavštinu. Mnogi drugi su takodje zastupali iste težnje i to ne samo Srbi, ili samo Hrvati, ili samo Slovenci, nego veliki deo elite intelektualnog Jugoslovenstva. Večina od njih je pri tom tolerantna, te ostavlja reforme vremenu i prilikama. Razume se, da je lakše promeniti kod n as govor nego alfabet, te stoga vidimo, da ie u mladjoj književnosti zavladala ekavština, dok je cirilica još jednako ravno-oravna sa latinicom. Osim toga ekavština ima nekoliko opštih, jakih argumenata. kao n. pr. da njom govore i pišu Slovenci; da niom govore (ali samo ne pišu) kajkavski Hrvati; da njom govore i pišu naiveći deo Srba; da je ekavština koncizni-ja i praktičnija; da ima veču kulturu, broinu nad-inočnost, zgodu za poeziju etc. Zbog svega toga danas je došlo vreme, da mnogi, i mladji i stariji, Hrvati i Srbi pišu ekav-štinom i ako im ekavskj nije rodni dialekt. Pa čak i mnogi ljudi, koji su u Skerličevoj Enaueti odlućno stajali na strani i j e k a v š t i n e, počinju od svoje volje, da pišu e k a v š t i n o m: G. Ivan Krnic početkom 1918. god. u «Hrvatskoj Niivi» traži ekavštinu, i ako je 1913. god. zauzimao vrlo odlučan stav za i j ekavštinu; takodje i dr. M. Rešetar («Književni jug» 1918.). Možda če, pročitavši ove redove, u kojima ja, rodjena ekavica. plediran za svoj dialekt, kakvo patriarhalno omladinsko društvo graknuti na sav glas, možda če kakav Užičanin, Crnogorac, Za-grebčanin ili Varaždinac, uzeti, da brani ijekav-štinu, iznoseči sve njene vrline i zasluge: ja ču ih potsetiti na književnike njihovog rodnog kraja, koji su odavno napustili zastareli govor, pa uzeli lepši, bogatiji, aristokratskiji govor beogradski, ja ču ih potsetiti, da se g. Zvonko Milkovič odavno vratio na svoj mili, ekavski govor, koji sluša od rodjenja, a g. g. Dučič, Šantič, Uskokovič i drugi opet, da su napustili svoju r o d j e n u ije-kavštinu, pa primili sa uspehom beogradski govor. Ima ih još, tušta i tma, književnika, koji i dalje vladaju «po volji narodnoj» u književnosti i ako su promenili dialekt. Dakle, po svima znaci- ma, jugoslovenski jezik postoji usprkos pisanju opskurantskih lističa i journaliča beogradskih, za-grebačkih, ljubljanskih ... Sa alfabetom več teže ide. U pravoslavnim krajevima svet je još dovoljno nije navikao ni na promenu kalendara, a kamo li na latinicu. Osim toga, srpska cirilica, toliko gonjena za vreme rata i od strane latinskih Austro-Ugra i od strane cirilovskih Bugara danas ima svetačku reputaciju. Ipak, ako Ministarstvo Prosvete izradi udžbeni-ke, koji če biti štampani pola latinicom, pola ciri-licom, dočice se do toga, da če svaki Jugosloven potpuno umeti rukovati i cirilicom i latinicom, a onda če zdrav razum i zdrav ukus presuditi na kome je carstvo. Sem toga najglavnijeg posla, uvodjenja jednog jezika i jednog alfabeta, čeka nas još mnogo poslova. Zašto, na primer postoji «Akademija Znanosti i Umjetnosti» u Zagrebu i «Akademija Nauku i Veština», koje su i pored svega svog jugoslovenstva, čisto hrvatske ili srpske. Zašto se ne bi stvorila jedna «Jugoslovenska Akademija Nauka i Umetnosti« u Beogradu? Zašto Ljubljanska Matica, Zagrebačka Matica, Dubrovačka Matica, Novosadska Matica, Beogradska Književna Zadruga, Kolarčeva zadužbina i druge, večinom bogate ustanove, ne počnu zajednički i u dogovoru, da rade? Zašto program školski ne bude svuda isti? Zašto se u nekim školama govori o Vodniku, dok se u drugim priča o Gaju, u trečim 0 Dositeju? Zašto, cesto u jednom i istom mestu, jedan profesor ističe i Dositeja i Gaja i Vodnika, dok drugi samo Dositeja? Zašto postoje slovena-čke, hrvatske, srpske stranke? Zašto ne postoje jugoslovenske stranke, ali ne jugoslovenske po imenu, nego po sklopu i osečanju? I tako dalje, 1 tako dalje. Ako mi hočemo, da provedemo jedinstvo Jugoslovena, ako hočemo, da se gradjani iz Bitolja raspituju za gradianina iz Maribora, i da se pravoslavni i katolički sveštenik iz istog sela ne mrze, mi četno sve ovo postiči, pa ma još deset godina trajale detinjarije onfh, koji hoče, da razruše jugoslovensko jedinstvo i jugoslovensku državu. Na posao svesna Jugoslovenska Omladino! Piši j u g o s 1 o v e n s k i m jezikom, uči se slo-venačkom govoru, tom našem prvovencalskom dialektu, gledaj da zaboraviš grehe Bugara, jer je još i Preradovič pevao: 0 rode, ne boj se ništa! sve da se 1 potopom sviet izlije; brod nam je junak, ima sve, šta mu treba, a u Balkanu i Ararat svoj. ESEN: MEMENTO MORI! (Lepi Vidi.) Moja pesem je pesem pepelnastih drobtin, ki na pepelnično sredo, na čelo človeka padajo, vžgejo zažig in življenje izbrišejo in po sveti pokori vbodejo želo: Memenfo mori! — Tak spokornik sem jaz, kakor pesem moja sem jaz, ki v Tebi vzhaja, v Tebe zahaja v pepelničnem jutru, ob noči, ob zori, a Ti svečenica si vtisnila križ, prižiga, odžiga, zažiga Tvoj križ: -»Popotnik moj, memento, memento mori!» In nosim v sebi Tvoj sveti križ, pas meniški, milijonov bolest, vse to, kar dala si Ti, v sebi nosim ves paradiž. ANICI! Vse dni sem kopal... o trudnem poldnevu legel sem v travo globoko... trnjev grm podrl je bilke visoke, visokoma raztegnil je krivenčasto vejevje, ki je udarjalo ob moj obraz, da je kapljala v kapljah rdeča kri, kakor solze... ni dobro pri Tebi Anica, opolnoči, ko se zbudiš iz trudnih polnočnih sanj čujem Tvoj glas: Ivo, Ivo... in nisem jaz... šibka so Tvoja prsa, prebodena so Tvoja prsa, ubog, preubog je moj jaz ... če pa kedaj zgubila bi zadnji up, če bil bi zgubljen Tvoj raj na vekomaj, vedi da smreka si s Krasa, ki jo ne stre obup, pila boš rdeče solze — mojo kri, ozdravil bom prsa Tvoja... če pa kedaj zgubila bi zadnji up, če bil bi zgubljen Tvoj raj na vekomaj, pridi k meni, na mojih prsih umri! — STANE RAPE. MISLI PRED VSTOPOM V ŽIVLJENJE. (Nadaljevanje). V zadnji številki smo se bavili s splošnimi smernicami, ki naj vodijo dijaka pri izbiranju poklica, danes si pa oglejmo na par primerih iz različnih strok, posamezne zahteve, ki jih mora vpoštevati. * * * «Upori ne prihajajo odtod, ker bi se ljudje ne hoteli pokoravati: nasprotno, oni si žele vodstva, reda, pokorščine; hočejo pa slušati le kot ljudje in ne kot živa!i». Carlyle. Globokopomembne besede poznavalca življenja naj nas uvedejo v razmotrivanje enega glavnih poklicev, ki pride v socialnem življenju v poštev, t. j. tja, kjer nastopa človek kot organizator in voditelj večjega števila ljudi. Današnje razmere so pač take, da se velika večina naraščaja odloči, ,; za te vrste poklica, ne da bi preje temeljito pre-®*' mislila, kake nravne vrline so ravno za vodilna mesta potrebne in kako dolge in požrtvovalne samoizobrazbe da zahtevajo. Gol slučaj je končno, če pride kdo resno pripravljen na tako odgovorno mesto. Kolikokrat čujemo iz ust v življenju osivelih mož besede: «Sam sem se moral po dolgotrajnih naporih in nesoglasjih s samim seboj in podložniki preriti do izvedenosti*. Še večkrat pa nam je ravno ta desorijentacija jasen znak ruiniranih eksistenc, ki so se ubile same sebe in uničile v svojih podrejenih še zadnjo trohico veselja do dela. In vsi taki in enaki nedostatki temelje ravno na brezmiselnosti in enostranosti, s katero izoblikujemo izobrazbo zgolj na tehnično in intelektualno plat, ne da bi pri tem premislili, da imamo v poklicu v prvi vrsti opraviti s človekom in nato šele s strojem. Ozrimo se le na strojnike. Kakor z nežnim detetom postopa aeronavtik s svojim strojem, do slednje pičice izvrši vse zahteve, ki so potrebne za precizno njegovo delovanje. In človek? Robert Owen, veliki angleški filantrop, je rekel nekoč: «Nad vse čudno je, da polagamo toliko pozornost na zadostno mažo strojev, hoteč zvišati njihovo produktivnost, ne mislimo pa, da je človek najfinejši stroj, ki potrebuje skrbno ravnanje, da zamore ustrezati vsem zahtevam življenja:*. Neizprosno stopamo preko človeških žrtev, ne oziraje se na njihove potrebe, nečuteč rakran, ki razjedajo socialni ustroj današnjega družabnega it- da. Tu je točka, v kateri morajo zastaviti voditelji vso svojo individualnost združeno z razumevanjem bližnjikove notranjosti, kajti ravno v skrbnem postopanju s sočlovekom tiči najvišja umetnost vodstva. Tam, kjer ima odločilno besedo pseudo-energija, naduta vzvišenost «gospoda» nad hlapci, pride pogosto do prepirov in zmanjšanja produktivnosti. Prava energija, ki je neob-hodno potrebna slehernemu bitju, živi v človekovem jazu in je plod harmoničnega razvoja razuma, samovlade in socialnega čustva. Nadutost se pa kaže v tonu zapovedovanja in vzbuja odpor pri podložnih. Resnična umetnost zapovedovanja ne tiči v tem, da s preciznostjo v najmanjših posameznostih določimo izvedbo povelja, temveč predvsem v tem, da mu skušamo olajšati izpolnitev zahteve in upreči njegovo lastno iznajdljivost. Strumno ukazovanje v zvezi z brezobzirnim ignoriranjem bližnjikove individualnosti je pa znak skorojeviča (hominis novi), ki se naslaja ob poveljevanju, ker je bil sicer sam navajen le slušati in se pokoravati. Pravi voditelj ne bo nikdar stavil pri povelju svoje osebe in avtoritete v ospredje. Imamo pa še eno zelo važno stvar pri zapovedovanju. Človek čuti v sebi nekako silo, ki ga vleče k izdajanjem povelja in to s skrajno preciznostjo v msilem. Večina hoče podati natančno pot, po kateri naj drugi doseže to ali ono, pozablja pa, da je edino in trajno sredstvo pravilno zapos-lenje tuje duševnosti, ki sama najde posamezne nijanse izvršitve dane mu naloge. Če pregledamo * še to, zmehaniziramo vse in namesto zdrave agilnosti nastopa zastrupljena apatija do slehernega dela. Pomnimo torej vedno, da je znak pravega zapovedovanja tudi samozatajevanje, t. j. pripu-ščanje k sodelavnosti in privzgajanje k odgovornosti, ki je važen faktor organizatoričnega dela. W. Foerster lepo tolmači vodstvo z besedami: «Voditi je vzgajati — vzgajati se pa pravi moči vzbujati, ne jih pa tlačiti». Te vrste poklici prihajajo predvsem na tehničnem in gospodarskem polju v poštev, neobhodno so pa potrebni tudi državnim uradnikom. Med nami dijaki obstoja navadno pogrešeno nazira-nje, češ da je ravno delo uradnika najbolj mehanično, leto in dan enako, zato pa tudi pusto in neprivlačno. Zvesti naziranju, se jih tudi odloči mnogo za ta poklic, ker se jim ne ljubi truditi se še nadalje, ker povprečnemu človeku po dijaškem mnenju zadostuje, biti brez skrbi za vsakdanjost in spati nemoteno spanje pravičnega v življenju. Mehanizirano delo, ki ga opažamo, je otrok živih mrtvakov, nepoznanje tiste vrednote, ki je duša vsakega dejanja in nehanja. Kako bi si mi mogli drugače tolmačiti sedanje stanje? Res je, da vsako dejanje, ki ga ponavljamo dan za dnem, izgubi svojo bistrost, ne vpliva več, ne zahteva tiste duševne prisotnosti kot prvikrat izvršeno, moremo pa, lahko bi rekel, to podzavestno izvrševanje zopet vzbuditi in oživiti. Ali ni vsak tre-notek v življenju nekaj novega? Starim predpisom, ki se vlečejo skozi vso dobo delovanja, moremo pridejati blažilen vpliv s tem, da jih s svojo lastno osebno dobrohotnostjo prilagodimo razmeram, saj se da vsak ukaz in paragraf vršiti v toliko in toliko nijansah, ki pa vse zavise od inteligentnosti zvezane s socialnim čustvom predstojnika. Kak nepremostljiv prepad je med poveljem človeka, ki vidi pred sabo samo črke — smisel pa mu je mehanična pokorščina, in človekom, ki vidi pred sabo bitje sebi enako in skuša čustveno izvesti kar najde na poti pred seboj in vendar imata oba iste predpise, isto možnost delovanja. Tu življenje, tam mrtvaška enoličnost. In če sedaj stvar premislimo tudi iz najbolj egoističnega stališča, povsod moramo priti do zaključka, da življenje tistega preveva višje zadovoljstvo in sreča, ki spozna v delu smisel in dušo, v nasprotju z onim, ki gine dolgočasnosti in notranjega nezadovoljstva. Mlada generacija naj zanese svežost in nov duh v državne urade, ona, ki stremi po življenju, naj spozna visoko odgovornost, ki jo nosi s to službo in se zaveda, da je ona tista, ki na zunaj reprezentira veličino in moč države in ki brezdvomno največ vpliva na javno mnenje državljanov. Važen poklic, ki pa se žalibog pri nas zlorablja in ki ima tudi jak vpliv na mnenje sodržavljanov je politični poklic. Ne zdi se mi potrebno razpravljati podrobneje o sedanjem stanju slednjega pri nas, dovolj naj bo, da vemo, da treba ločiti med politiko in politikarstvom — demagogijo, ki se je pri nas brohotno razvila. Kdor se hoče podrobneje baviti s študijem politike kot znanosti, naj si ogleda «Omladino» VI. letnik, kjer so kratko označene naloge politike in kjer so navedeni viri, po katerih se morejo tovariši poglobiti v študij. V očigled praksi, ki se izvaja danes, si zapomnimo le besede velikega realista Masa r y k a, ki jih je napisal v knjigi «Česka otazka»: «Če nečemo, da bi bilo človeško življenje veriga posameznih epizod — in takšnega življenja človek, ki je le nekoliko bolj misleč in resen, absolutno ne prenese — mora biti vse miselno in praktično delo zidano na gotov in trden filozofski temelj. Bodisi, da je ta temelj takšen ali takšen toda vsak, ki v resnici misli, ga ima, ga mora imeti*. Vse naše razmotrivanje, vsi naši zaključki, ki smo jih postavili, pa bi bili odveč, če bi ne bili prepričani, da je možno vplivati na posameznika s privzgajanjem. Tu se nam odpre novo polje, na katerem slone vsi poklici v življenju, ono je temelj, ki omogoča njih obstoj v smislu oblikovanja in učinkovanja na druge, in ker poznamo veliko važnost pedagoškega poklica, vemo, da treba za vzgajanje narodove elite (ne v smislu buržuazije), najboljših in najinteligentnejših njegovih članov. Človeške razmere stavijo na vsakega posameznika nalogo vzgojevalca, sleherni izmed nas je član velike družbe, ki s svojim dejanjem in nehanjem bodisi direktno ali indirektno vpliva na razvoj celote in posameznikov. V čem obstoja ta vpliv? Glavno, kar se pri nas skoro vedno prezre, je nezavedno vplivanje odraslega na otroka z zgledom. V deci je najbolj razvito nagnenje k posnemanju odraslih, pri čemer pade otroku seveda v oko mnogokrat le zanj pomemben akt, da, največkrat stvar, ki nas iznenadi, ker je skoro nismo opazili. Otroci sprejemajo mehanično vse za odraslimi, brez razumevanja, zato je tem opasneja otrokom naša okolica, če sami ne stremimo k čim popolnejši samoizobrazbi. Mi ne moremo vzgojno vplivati, če sami ne poznamo najvišjih nravnih vrednot, če se sami ne ravnamo po njih. Naš vpliv bo uspešen le takrat, če bomo zahtevali od mlajših le to, kar biva v naši notranjosti, kar je takorekoč del našega jaza. Močna volja, ki brzda strasti, ki ima v oblasti vsak naj- manjši gib našega telesa, je ona sila, ki najjačje vpliva na vzgojo. Najintenzivnejši študij ne koristi nič, če nismo gospodarji nad samim seboj, če s svojim vzgledom ne more dobrodejno vplivati na okolico. V splošnem veljajo tudi za pedagoga iste smernice, ki smo jih omenili pri drugih poklicih, še posebej pa je treba pomniti besede Juvenala: «Maxima debitur puero reverentia,» in pa Mat. Claudia: «Jaz si ne morem ničesar druzega izmisliti, kakor, da moramo biti sami to, za kar hočemo otroke vzgojiti. Jaz tudi nimam za onega, ki hoče koga vzgojiti za dobrega moža, drugega sveta, kakor da naj bo najprej sam dober.» PREDRAG MILOŠEVIČ. CRNA PESMA. ... A sedi doglavnici vrteli su sumnjivo gla-vom. Ni jedan letopis, niti kakva hronika, nisu govorili o takvom čudu u državi Sjelfirek: da kralj otide na Prokleto Brdo. Ni obični ljudi nisu smeli da idu na Prokleto Brdo, jer je na njemu umro prvi Bog u strašnim mukama. A bake su pričale deci večerom, verujuči čak i same u priču, kako se na brdu noču čuju uzdasi prvoga Boga i ko bi ih čuo, umro bi kao i prvi Bog u strašnim mukama. A deca su verovala u to i sanjala strašne snove; to ih verovanje ne napusti ni kad odrastoše, ni kad ostareše. — A, sad, od-jednom sedi kralj, čija je brada bila kao čipke na prozorima u dvoru, napušta sav sjaj i lepe žene i odlazi na Prokleto Brdo. O, sedi su doglavnici bili veoma zamišljeni! Zato su se držala duga veča u črnim dvoranama a govornici su zamenili svoje sijajno odelo, zlatom izvezeno, prostim, črnim, a dugačke cr-vene kape, koj-i su ličile na fišeke, zamenili su črnim kapicama. Brade su svoje potkresali u znak žalosti. — Najzad, posle dugog rešavanja i ot-pora kod senatora, rešilo se, da ceo narod ide do Prokletog Brda i da moli svoga dobrog kralja, da se vrati u dvor i da 'se nastavi onaj život, lakrdijaški i bez tuge. Onda bi sv^štenici zatvorili sumorne hra-move, u kojima su se molili za spas tela kralje-vog, i viatili bi svoj.-m dobrim ženama, koje nisu razlikovale sveštenika od kočijaša. Onda bi pevači opet pevaii svojim draganama ljubav, dok bi mesečina dihtala kao i duše njihovih dragana, kao i miriš jasmina. A jasmin bi mirisao, mi-nsao... 3 Jcdnog jatia, punog sunca i plavog neba, krete se leinjava crna povorka, vijugava kao osmeli dvorskih dama, puna bapskih priča o prvom Bogu, krete se crna povorka, shvatajuči veličinu čina koji vrši. — Toga jutra petlovi nisu smeli kukurekati. Sedi doglavnici koračali su čuteči i smišljali su razne i ubedljive govore, kojima če skloniti cara, da se povrati u dvor. — A ako se kralj ne bude hteo vratiti? Šta onda? — Doglavnici to nisu smeli pomisliti jer bi to bila sigurna propast za državu Sjelfirek. Oni su takvu misao odbaci-vali kao nemoguču i sastavljali su veoma ubedljive govore. Zamišljali su sjajan aoček sedog kralja u dvor, prolaz kroz varoš, a na njihovim licima biče zadovoljstvo a oči ee im govoriti: Jeste li videli? To je naše delo? — I koračali su starci, sastavljajuči ubedljive i duge govore. A kad se povorka primače Frokletom Brdu jedan od doglavnika pomisli: «Ja neču, da stu-pim na Prokleto Brdo; jer Prokleto je Brdo prokleto i ja neču, da čujem uzdahe prvoga Boga.» A sedi kralj, sa blagim izrazom na licu, sedeo je kraj jedne bele pečurke, držeči u ruci jedno pero cd črnog labuda. On je voleo belu pečurku, zato što je bila jedino rastinje na Prokletom Brdu; on je voleo belu pečurku, zato što je bila neustrašima i prkosila uzdasima prvoga Boga; on je silno voleo belu pečurku jer je bila belja od žena, belja od njegove brade. Doglavnici kad videše kralja svog, začudiše se jer je bio miran, blag, tih, sa jednim osmehom na licu, koji oni do tada ne behu videli. I zara-dovaše se doglavnici jer su mislili, da če povra-titi kralja. — I tada odpočeše svoje duge govore. Prvi odpoče najstariji medju njima: «Kralju, dobri kralju! Pogledaj ovaj tužni narod,, pogledaj ovu crnu povorku! Zar ne vidiš, da na licu svakoga žalost za tobom dube dubo-ke brazde? Zar ne vidiš u njihovim očima mol-bu preveliku, da se povratiš? «Ti ne znaš, dobri kralju, da se nad državu tvoju nadneo crni i teški oblak sumnje i propasti; ti ne znaš, dobri kralju, da taj oblak hoče, da poplavi čelu državu, ako se sunce ne povrati i ne raztera ga, ako se ti, dragi kralju, ne povratiš.» ... A kralj je ćutao i igrao se črnim labu-dovim perom; na licu mu se je još jednako titrao onaj osmejak. «Dvor tvoj zastrt je crninom, a tvoja žena plače. O, dobri kralju, utri suze ženi svojoj i skini crninu sa dvora svog ili neka zasijaju i za-blistaju ponova kandelabri i beli mramor, sjajni čilimovi i velike vaze. Neka opet zatrepte tvoji halebardieri i zlatna zaprega tvojih belih vra-naca!...» «0, vrati se, dobri kralju, vrati se!»... 1 starog doglavnika obliše suze. Cela je povorka plakala. Tada otpoče drugi svoj govor, pa treči i svi redom. Kralj je samo čutao. Najzad ustade; sa lica mu bese iščezao onaj osmejak. 1 kralj poče da govori: «Ostavite me, o, ljudi, ostavite me! Sit sam dvora, sit sam života, bledih žena i črnih konja. Ostavite me! Pustite me, da živim kako jo hoću! Pustite me, da napišem ,Crnu Pesmu1 na Prokle-tom Brdu! Ostavite me!» Sedi doglavnici zavrteše sumnjivo glavama i povratiše se bez kralja, a povorka je tad ličila na nočnu frizuru kakve dvorske dame. — Onaj, što nije hteo, da kroči na Prokleto Brdo, pomisli: «Neka djavo nosi i kralja i Prokleto Brdo, a ja idem svojoj kuči!» A sedi kralj napisa «Crnu Pesmu.» «... Zavole plavi momak plavu devojku. A plava devojka bila je lepa, lepša od divje mačke lepša od rajske tiče. Njene su kose bile kao sunče- vi zrači, kao zrelo žito, a telo joj je bilo belje od punog meseca. O, lepa je bila plava devojka! Njene su oči bile dve zaboravljene uspomene a na usnama igrala se nevinost sa radošču. «Zavole plavi momak plavu devojku ...» «Njegova ljubav bila je sveta, čista kao šum-ski izvor, nežna kao mesečina. O, silno je voleo plavi momak plavu devojku! Ali kad bi hteo, da joj govori o svojoj velikoj ljubavi, njegov bi lepi glas postao hrapav, a njegova uzvišena misao pretvarala bi se u bezmislicu. I nesrečan beše plavi mladič zbog toga. A plava je devojka če-kala od njega, da joj govori o cveču i ljubavi — i razočaravala se. I nesrečna beše plava devojka. — Plavi mladič je odlazio u šumu i gledao svoj lik u jezeru; plakao je plavi mladič i čupkao krvave bulke. Plakao je plavi mladič i sanjario o jed-nom velikem i srečnom danu. «A plava devojka čekala je iz dana u dan pri-ču o cveču i ljubavi; čekala i venula. Na njenim usnama ostala je još samo nevinost. I jednog dana umre plava devojka čekajuči priču o cveču i ljubavi. — A plavi je momak kraj jezera sanjario o jednom velikom i srečnom danu ...» I umre sedi kralj, čija je brada bila kao čipke u dvoru, — umre kraj bele pečurke smrču prvo-ga Boga, umre i ne znajuči, da je napisao pesmu o sebi. RIDEO. ČOVEK NAŠEG DOBA I STARI FILOZOF. Moto: „Kada Čuše, da je mudrac počeše mu se diviti.“ Prvi dan. 1 blesak i senke. Vazduh se talasa. Vasceli grad dršče i smrdi na znoj. Ljudi, žene, deca, tupoglava masa smeje se i zuji kao pčela roj. Čovek suh i koščat govor jedan drži Pučini, koja ga, kao bučni rog Nadglušuje; zbori o suncu što prži i spominje savet Višnjeg Boga svog. Govori, a rulja ludački se ceri U kikotu viče: «Ala je glup on!» «Sa starim Rimom hoče da se meri!» «Ne zna ko je Platon, a ko Ciceron!» «Ta govornik nije svaka gradska hulja koja zna, da brblja, ima zvučan glas!» «Ta govornik nije onaj, kome kulja iz ustiju fraza: ,Nama treba spas’!» «Govori sa stuba, neče na tribinu!» «Čupav je k’o čudo! Ne zna što je frak!» «Gori je od ljudi ogrezlih u vinu, a bled je i hladan ko mesečev zrak!» -----------Razidje se narod. Noč. ----------On dršče i gori. Savija se bono ko zeleni crv. i dok plavi ponos dušu, telo mori u žilama besni nabujala krv. \ O, Gospode! Smrti! Prirodo! O Bože! Sve sile nek skupe u jedno svu moč! Nek digne iz groba ko hoče i može Filozofa starog, kad odleti noč. Nek vaskrsne mudrac koj je sili mio, Neka bude učen i veoma star. Diogen il Sokrat ili ma ko bio Samo neka ima venac, slave dar.» Ds nji dan. 1 vaskrsnu mudri... A svet tupo blene Na trgu, kraj stuba, gde je božji hram. Ukočene, prazne, raširene zene Gledaju čoveka kako stoji sam. I pridje filozof iz vremena slavna Dok sa strahom rulja gleda čudo to. 1 otpoče govor starac doba davna Antonije, Solon, baš sve jedno ko. Ćovek i Vaskrsli govorahu mnogo, O Bogu, ljudima, šta je pak’o, raj, O veri, prirodi, šta bi čovek mogo Da otkloni brzi svog života kraj. SARUDIN SINOČKA. VEČER. Opojno dehtijo rože na vrtu, pusti me tja, o angel moj, da me bodo zazibale v sen ljubezni nocoj. Samo nocoj o draga, in morda potem nikdar več saj vsaka bolest umira tako moj glas hrepeneč. Covek znade više. Hiljadama puta Čuše se glasovi, k’o promukli zvon: «Ta mudrac zna više zakona, statuta!» «Vaskrsli zna više!» «Veliki je on!» VZLJUBIL SEM . . . Vzljubil sem tihe besede tvoje, ki so odmev iz srca; vzljubil sem mirne tvoje poglede, hrepeneče do neba. Kot reka, polna, tiha mi zveni glas tvoj; sijaj svetlega dneva so tvoje oči nocoj. DUŠAN ATANACKOVIC. VECE. (iz uspomena) Suton... nesnosno sunce više ne peče, Nežno miriše i šuma i trava; A tajanstveno žuboreč bistra Sava Uspavljuje me... Spusta se veče, ... Noč vedra i topla — k’ o dva tvoja oka ... Na dušu pale: nejasne žudi, Beskrajne želje, ko mora duboka; ... Boli mi teške napustile grudi... BOŽIDAR KOVAČEVIČ. O NOVOJ LIRICI. Pre ovoga rata modernizam uase lirike bio je u začetku. Ideje i forme nove poezije tek su se počele pojavljivati, tražeč i prilike, da se odvoje od ctotadanjih pojmova i da krenu drugim tokom kao zasebna struja. Njene preteče, Curčin, propovednik revolucije u poeziji, i Pandurovič, težili su, da une-su novine u našu ugladjenu, ali i monotonu poeziju. Oni su često uspevali u svojim namerama, pošto su dajuči novo davali mnogo puta i lepo. Njihov moderaizam, i ako ne mnogo revolucionaran, odnosio se i na formu i na unutrašnju stranu lirike. Srpski deo naše književnosti, duhoviti ji i real-niji od hrvatskog (otmenijeg ali sa manjim oseča-njem samokritike) nije mogao tako lako i tako brzo kao hrvatski deo naše književnosti da nakalemi na svoj duh egzotični modemizam nove lirike, malo nacionalan, više kosmopolitski koji, retko negovan od naših starijih pesnika, postaje isključivo „genre“ mladjih, novijih, nepoznatijih, neveštijih, nekritičnih i tako dalje. S obzirom na te okolnosti, nova lirika nebi u času zavladala u našoj književnosti, da je sve išlo svojim normalnim putem. Trebalo je, da dodje je- dan veliki preokret u svilna granama ljudskoga delanja i shvatanja, pa da nova lirika zavlada tako brzo. Da, nova lirika opeva dušu novoga, moder-noga, raskidanoga, nervoznog čoveka, čoveka iz re-storana, polja, kupea, rovova. jednom rečju današnjega čoveka sa svim njegovim shvatanjima i strahom od samog sebe, prirode, mašina... Ona je prevladala supremativno onakva, kakva je, sa svima svojim vrlinama i manama, jer najbolje odgovara svojim ritmom, tehnikom i sadrža-jem, idejama sadanjem stanju našeg duha. Ko danas nije modernist? Pored neaktivnoga Rakiča imamo danas samo Šantiča (koji nije nimalo onaj stari), zatim osrednje Miloševiča i Milutina Jovanoviča i nekoliko mladjih, medju kojima jedino Siniža Kordič (koji je možda ipak modernist!) ima povoljnih izgleda. Medjutim, na strani nove lirike ne samo da su mladi, nego i dobar deo starih. Ko može poricati, da je modernist Svetislav Steanovič, koji peva: Buno, stihijo moja ti' budi sav moj stih i koji ima ljubavi ... za sve sto hoće da bude, za sve što hoče da je? Ko može tako isto poricati novu liriku Danice Markovič, kad zna, da je od svega staroga ona zadržala jedino lepu predrasudu, formu, dok je sve ostalo novo. Za Dučiča neču ni da govorim. On je modernist više nego što se misli. Uzrok je toj promeni, kao što sam pomenuo, dublji nego što se misli. Pre svega to je težnja za novim, koje je na žalost često dobro došlo, pa ma-kar bilo lepo ili bez književne vrednosti. Glavno je, da je interesantno i izraz raspoloženja novoga vremena, koje se ogleda lepo u rečima Cmjanskog: Treba več nešto novo, ko bi još slušao ovo krv i sram i rat. 1 novi pesnici pregli su da dadu novo. Mnogi te novine unose instinktivno u našu liriku, mnogi ih unose svesno i hotimice. Jedni hoče jedno, drugi drugo, treči treče. Jedni su ekstremni, drugi su umereniji. Crnjanski, koji tačno zna šta hoče, tražio je da udju „borovi mesto hrizantema, oranice mesto črnih klavira“ i da sve poleti u višine, ali ne idealizma, nego realizma. To je ona nesaglasnost, ko ju svi opažamo u na-šoj literaturi, pa i u kulturnom i socialnom životu. Nesaglasnost u književnosti me čini donekle optimistom. Rado bili je nazvao neredom početka. U neredu početka jedni odlaze suviše daleko, drugi suviše zaostaju, ali malo po malo pojmovi če se prečistiti, pojedine če književne struje pobe-diti ili podleči, i sve če poči svojim tokom. G. Bogdan Popovič u svojoj zlatnoj sredini po-kazuje mnogo dobre volje, da doprinese normalizo-vanju naših književnih prilika. Tako su, njegovom inicijativom, gg. Sibe Miličič i Miloš Crnjanski več dali svoje mišljenje, a isto če učiniti i g. Todor Manojlovič. ESEN. PRIMORSKI DAN. Razmaknilo se je obzorje, razblestelo se je morje, je zvalovilo, belo krilo klasja srca mojega... Zori, zori o pšenica, za hostijo za kruh življenja, naj požanje te ženjica, ko bo spletena nit življenja ... Razmaknilo se je obzorje, Razvalovilo se po ulicah ljubljanskih. toplo pljuskajo valovi iz globočin titanskih vzpenjajo se v nas ... Pijem morskih rož skrivnosti... SREČA ŽIVLJENJA. Preko posekanih gozdov tavam ... štori strmijo v me, začudeno nemo poslušam pesmi odsekanih življenj... Sem pa tje vzklije klica, rumeni veli listi — žeja po življenju, sem pa tje pijem iz studenca sanj srebrnobelih rož bridkosti... Ne proklinjam Te mati, za tisti hip, za tisti vrisk za vso to kratko bol neskončnosti, o hvala, hvala za trpljenja blisk, življenja vrisk si moja mati... ! Proslavljam Te žena, za rojstvo trpljenja, za svečo smrti za srečo življenja. DRAG. O. BLAGOJEVIC: ISPOSNIK. U nepreglednoj i žarkoj pustari, na rasprsloj od sunca steni, klečao je Sveti Antonije, pognute glave. Šaptao je neku molitvu. Njegovo golo telo, mršavo i koščato, odavalo je dug isposnički život. Duboke i skorašnje rane svedočile su njegovu grubost prema svome bed-nome telu... Ali oči su još uvek sjale onim čudnim ljubav-nim sjajem, koji je bio tako poznat u Aleksandriji. On je bežao od ljubavi, a ona ga je gonila čak do na kraj peskovite pustare gde samo još rastu uvele palme i osušeni bodljikavi kaktusi. Svetac se molio a sunce je tropskim plamom pržilo. On diže svoje čelo koje je od silnog prosti-ranja kao koleno kamile bilo isečeno ostrim kamenjem i upre nebu svoje oči sagorene suzama. Ali se odmah svo njegovo ranjavo i mršavo telo strese kao u samrtničkoj groznici. . Pred njim je, sva u sjajnoj nagoti, stajala kraljica Saba. Ona je sva treperila u strasti. Belina njene kože bivala je ružičasta pod ostrim sunčanim zracima. Oblina njene noge, tako poznate u svoj Africi, ocrtavala je svoj kontur kao ovajana. Njene raznežene grudi drhtale su u strasti kao klasje žita pod povetarcem. Usne njene, crvene kao koral, bile su suve i vrele kao skoro ugašeni vulkan. One su nemo bogoradile za je-dan poljubac. Duga raspletena plava, kao žito, kosa pokrivala joj je božanstvena ramena i vukla se po za-žarenoj zemlji. Kraljica Saba pružala je umiljato ruke i pogledom molila onoga, koji je nekada ludeo a sada bežao pred njom. Sveti Antonije suhom rukom zakloni oči i zari glavu u vreo pesak. On se usaman branio i zaklinjao; ona nije htela da se ukloni i sve je bivala zanosnija... U čežnji kraljica se Saba tako izvijala, da bi i sam Kupidon bio očaran. Svetae se na jedan mah prope i htede da je obgrli. Njegove mršave ruke grčevito stezahu zenu, koja se iskradaše i nestajaše. I isposnik, htevši, da je zadrži, udari svom silinom o pesko-vito tle. Krv se proli iz njegovih ranjavih kolena i čovek bolno jeknu kao ranjena zver. Ali se odmah diže i posrćući stade pratiti vi-ziju, koja je sve lepša bivala što se više udalja-vala. On je teško vukao noge i na svakom je koraku zastajao, dok je u svakom otisku stope ostajala lokva krvi, koja je curela iz sagorelih tabana. I tako ranjeni i iznuren, mamljen stalno vizi-jom, on prispe u Aleksandriju. I on je pomamno jurio kroz uzane ulice manit u strasti koju ni mučenje tela niti glad nisu mogli ugasiti. I svetac opet poznade slast ženskog tela i opet zagazi u pijanstvo ljubavi; dok, slomljen i ogad-jen, opet ne ode u pustinju, da kaje svoj ponovni greh i da umre raznesen plamom ljubak i divljim zverinjem. KRESIC MILAN. JOSIP ZORCIC. SMRT. Nesmiljeno ... hukom slazi Mnogo puta odpočine, Kad god na toj stane staži Uvek jedan život mine. Potuj uči po toni svetu Svoje delo započima Pevajuči pesmu kletu Krutim smehom, ne s’ rečima. „Ljubav moja, svete mio, Uvek divjaka je pazi, I to slušaj, prema snasi!“ „Jedni — nakon kratkog boja U moj oj su krutoj vlasti Drugi sami — več če pasli. ESEN. RAD BI VEDEL . . Rad bi vedel, če se duša zmerit da, rad bi vedel, če je dolga pot do njenega srca... Računa, poizkuse dela psiholog, išče, brska instrumente, filozofske suplemente, odpira dan na dan... Vsa dolga vrsta mrkih modrijanov molči, molči... Da so ljubice imeli njih molk nam govori. — G-djici Z. M. Beli se oblači pokreču i kruže za suncem, što tone u vode zelene, jedine se sene. Veče. A ne zvone zvona sa kapele, niti priče tuže. Draga, ja se stidim srebrnoga zraka mesečine meke. mesec šalje svoje kčeri bele boje iz sfere daleke na zemlju poroka, zemlju, kala, mraka. O, meseče bledi, zašto zrači paše kad je zemlja kleta na kojoj sad stojim? Zrači, ja se bojim vašeg tiliog leta. Stid me je čistote, da, čistote vaše. Plaši me bagrena mala bela kruna jer je nežna, čista. Zato ne ponesi, meni ne donesi to cveče što blista jer je duša ko noč tame puna. Draga, hajdmo kuči. Ostačemo sami u mračnome kutu. I dok zrači struje, i dok vetri bruje po beskrajnom putu, Najsvetliji, draga, bičemo u tami. LADISLAV KHAM. PREŠERNOVE NEMŠKE PESNITVE. Prešeren, naš največji pesnik in največji lirik, med Jugoslovani, je napisal tudi nekaj pesmi v nemškem jeziku. Zanimalo nas bo v prvi vrsti, kakšno stališče je zastopal, ko jih je napisal. Ali si je hotel morda pridobiti ugled med Nemci, ko je zasedel njihovega Pegaza? Ali se je morda sramoval pesniti samo slovenski, ker je živel v dobi, ko je veljal izrek, da je slovenski jezik le za hlapce, dekle in druge nižje sloje, za boljše ljudi pa nemščina? Kaj takega o narodnjaku, kot je bil Prešeren še od daleč domnevati ne moremo. Sicer pa nam je tudi dovolj jasno celo v enem svojih nemških sonetov ubral ravno to struno. Deutsch sprechen in der Regel hierzulande die Herrinen und Herren, die befehlen, slovenisćh die, so von dem Dienerstande: den strengsten Dienst dien’ ich, den freie Seeien gedient, die Liebe schlug in ihre Bande, nicht darf ieh gegeti diese Sitte fehlen. (Sangers Klage III.) Prešeren je dobro vedel, da se bodo vremena Kranjcem spremenila, ter da ga bodo mogoče poznejši rodovi obsojali zaradi njegovega nemškega stihotvorstva. Da je tudi na to mislil, nam kaže očitno prvi sonet iz «Sangers I