Mandiski vinogradi v Slavoniji. Na letošaji razat^vi v Zagrebu sošla 8va se Z-mojim innogoletniia^ prijateljem prerastititn goapodom dr. Fraa Bujaaovičem, ki stoji tekoče šolsko leto aa čelu nadepolaemu vseučilišču Zagrebakemu. Preprijazao me povabi, naj ga spremljam drugi daa v njegove gorice v Slavoaiji, kamor se poda oa v ,,berbo" ali trgatev. Ker se je našel dragi mi tovaria, ki je bil pripravljea, meae spremljati aa tem dalnjem izletu, sprejel sem to prijateljako povabilo z veseljem. Takoj drugo jutro, dne 23. septembra 1.1. napravila sva se pogumaa dva Sloveaca na pot v nama še celo nepoznaao dalajo Slavoaijo. Gredoč izatopila sva iz železaičaega voza v Sisku, da ava si ogledala to ataro meato ob bregovib Kulpe ter še nekdaajo vojaško granico tje doli do Petriaje. Grozaa toča je kratko poprej v bližajib goricah tamošnjim goraikom uničila V8O letošnjo trgatev. Na večer tiatega dne pripelja ae za nama prečaatiti gospod vaeučiliačai rektor, ki aaju je bil v svoj vinograd povabil. Iz Siska vozili smo se celo drago noč skozi Snnjo, Dubico, Novo-Gradiško, Brod in Garčia, vaeskozi po Slavonski plaajavi ali ,,ravnici", da smo še le ob 6. uri zjutraj dospeli na Strizivojao-Vrpolje, zadnjo železnično poatajo našega popotovanja. Tam nas je čakal bregešast vozaik, ki nas je v pičli uri pripeljal skozi Piškorevce — rojatao faro goapoda rektorja — v alavao Djakovo. *) Tu bila mi je areča toliko mila, da sem brez odloga zamogel služiti sv. mašo na glavnem oltarji prekrasne nove stolae cerkve, med tem ko je moj častiti gospod tovariš maševal na stranskem oltarji ss. apostolov Cirila in Metoda. Po zajutreku ogledala sva ai pod vodstvom preljubeznjivega gospoda licejalaega profesorja M. Paviča ,,najlepšo cerkev aa slovaaskem jugu". **) Da ava se potem še jugoalovaaskemu mecenu, najdubovitejšemu zaeetaiku ia ustaaovniku te cerkve, prevzvišeaenra škofu Strossmayeru najapodobaeje pokloaila, razume se pač samo ob sebi! Tudi ni treba praviti, da sva bila premilostljivo vsprejeta ia bogato pogoščeaa, ker to vse je že občno zaano. Naj bode Bog za naju plačnik! Po obedu je naji že čakal sam pred duhovenšaico ali licejem (aa Strosamaverjevem trgu) aaš znaai vozaik, ki naju je potem v dveh urah pripeljal akoz Kučaace in farno selo Drenje na vrb Mandieaca, kjer ima naš prečaatiti prijatelj prelepe gorice. Naj tu povem, kaj da je Maadičac? Slovenci bi temu bregu rekli bržčaa Maadiški vrh. Maadičac je skrajai vzhodai del bregovja, ki se vleče sredi Slavoaske ravniae od Požega proti Djakovu. Tu pred Dreajem razdeli se v več panog, ki se polagoma v plaajavi zgubijo. Pred kakimi oaemdeaetimi leti raalo je po tem bregovji aamo braatinje. Viaograda tu še nibčer ni pozaal. Djakovaki škof Aaton Maadič, ki so umrli 1. 1815, dali so prvi tu braste spodkopavati ia trte saditi. Ker domačini tega dela niso razumeli, poklicali so viničarjev iz aemške naselbiae na Ogerakem. Od todi čudna prikazen, da Slavoaaki viničarji govor<§ navadno le nem- *) Nemški nDiakovar" je, kakor sem zvedel, madjaraka pokveka. Latinski pišejo: Diacova = Diakova in diacovensis. Pisec. **) Podobo te cerkvo in popis najdeš v kolodaiji družbe sv. Mohora za 1. 1889, str. 45. Pis. aki, ker njili aemške žene ae prav redko kedaj naufiijo hrvaačine. Djakovski škofje imajo na tem, po škofu Maadiču tako imenovaaem vrbu do 60 oralov najlepših viaogradov. Djakovski poštar ima jib 24 oralov. Tudi drugi tujci jih imajo tu skupaj par ato oralov. Najmaaje jih ališi tem, ki jih obdelujejo. Moj dragi prijatelj podedoval jib je po avojem rajaem očetu, ki ao bili nekdaj učitelj v Piškorevcib pri Djakovcu, osem oralov. Po prisrčaem pozdravu v proatraai vinogradaki biši pelja aaju gostoljubai naš goapod rektor magaifik pod milo aebo, da nama razkaže noy avet tje doli do Ogerake meje, potem svoje gorice ia prezaaimivi način njihovega obdelovanja. Moram pač obstati, da še niaem videl lepše obdelovaaih, tudi ae vgodaejše ležečib goric, kakor ao ravno te, v katere ava bila povabljeaa. Le poalušaj me! 08em oralov vinograda razdeljeaega je aa kakib dvaaajat štirovoglatib gred, ki ao vae obrnjeae pruti poldnevnemu aolacu. Med gredami vodijo te široke poti, kakor po lepo obdelanem vrtu. Zemlja, podobaa naši beli puhljici, je jako rodovitna. Za novi naaad je bila do 80 aantimetrov ali do poltretjega čevlja globoko prekopana in r. mešanim gaojem (kompostom) premešana, sedaj pa leta in leta ae potrebuje nobenega velnika ali kakanega gaojila. Vsaka greda obrobljena je okoli in okoli z aizko brajdo. Trsovje iz doma5e trsovnice, vsajeno je vse po lepih vratah, ki 80 po 70—80 cm. vsakaebi, tako da delavec lebko med njimi bodi iu dela. (Konec prih.)