153
V slovenskih rečeh.
„Slehem praviga slovenskima rodii bo ptuj-cam ne le kar je po pravici ampak tudi kar je po dobroti dal, dokler s temmatere Slovenije ne vdari; torej se ptujcam, kjer jih primerna množica pri nas stanuje v k upe j njih jezik v soli zraven našiga učil bode; v pisarnicah pa pisma naj se za-nje v obeh jezikih delajo." Te besede gospoda Bučarja v odgovoru na moje vprašanje bi bile pač smele že popred izrečene biti; primer-jene so namreč, narazin tekoče konce pri nas z edini ti. Ravno zato je bilo tudi moje vprašanje postavljeno, de je enkrat beseda izrečena, ki zna praznim prepiram pred konec storiti. Naj se ne zavzame tako serdito gosp. Bučar, de sim jez zato vprašal, kako se misli proti Nemcam in Italijanam med nami ravnati; sej bi se še pri njegovim lastnim odgovoru, če kdo na začetik gleda, lahko ne sodilo, de se bo na zadnje dragim jezikam kaj dovolilo. Kaka beseda, mislim, bi bila pa v tistih besedah tudi smela malo drugači postavljena biti. Od Xemcov ali Italijanov, ki med nami prebivajo bi menim ne bilo kakor od ptujcov govoriti; sej smo vsi pod enim cesarjem, pod eno ustavo; znalo bi se reči, de so sosedje, sodeželani QYlitburger) ali kaj enaciga; beseda ptujcov je v stanu le zdražbe delati. Tudi ne vem ali bodo, postavim, v Terstu za dobroto vzeli in ne za pravico tirjali kar jim dovolimo Slovenci; saj so uni-dan na nemški dopis slovenskiga družtva italijanski odgovor dali. Ne preveč mogočno *) govoriti proti drugim narodam; z zložnim ravnanjem 2) bo Slovenija pred zmagala, ker si ne bo brez potrebe zoper-nikov delala. — Tako serditim pa nekterim tudi ni potreba biti, kakor se včasih kaže; ni vsak Slovenii sovražnik,
')  Za božjo voljo! kje pa je tista mogočnost?
2~) Tudi mi smo teh misel, de s slogo in prijaznostjo se da več doseči, kot z gerdim; — pa kaj nismo Slovenci še zadosti složni in pohlevni?!! Žalostno je, de smo Slovenci tako zlo svojo mater zanemarili, de, če se kdo krepko pa pošteno za svojo pravico poteguje, ga nekteri svojih sorojakov že stermo gledajo in pravijo: »kaj je obnorel?« Gospodje po deželi imate lahko govoriti — vi ne veste skorej nič od sovražnikov, ki našo narodnost v mestu zalezujejo in našo ustavno pravico zatirujejo; tu je treba včasih na noge stopiti, zakaj v slovenskih mestih živimo trojne množice: eni so rodoljubi, mirni pa zvesti varhi slovenske narodnosti; drugi so protivniki, očitni aH skrivni, ki une pisano gledajo; tretji pa — in tacih je nar več— so nečimerniki, kteri še zapopadka nimajo od do-morodstva, ki je na svetu, razun vere, zdej nar svetejši reč; ti hočejo »Ruhe undFrieden um jedenPreis. und wenn sie auch Chinesen \verden sollen.« Taki pravijo: kaj imam od tega, če sim Slovenec? Če bi bila slovenska zlata ruda, bi že vidili, kako bi jo kopali!
kdor se še ni kam *) zapisati dal, ali kdor za-njo v mogočin rog ne trobi. Veliko prijatlov Slovenije bi se še pokazalo, ki jih zdej nemškutarje kličejo, ako bi nekteri Slovenci, ki so se lani še Slovenije sramovali,2) letaš ne bili na enkrat tako serditi oznanovavci SIo-venšine. Krajnci so počasni, pomišljujejo in gledajo: kaj bo; 3) in kjer je tako nagla sprememba in tako grozovitin hrum, 4) se le boje, de bi kaj napak ne šlo. Ni potreba, de bi mi kdo te besede zameril; 5) jez povem, kakor je, in moj namen ni druziga, kakor to, de bi se slovenski rojaki med seboj razumeli, in ne edin drugima misel podtikovali, kakoršnih večidel nimajo. Še eno besedo. Gospod J. pišejo de po njih misli bi se vsi skupej : Rusi, Poljaki, Cehi, Slovaki, Iliri, Slovenci, ne imeli klicati Slavijani ali tudi Slovani, temuč Slov eni. To ni samo misel gospoda J., tudi glasoviti gosp. Safarik v „Starožitnostih slovanskih" tako piše, de Sloven je pravo splohno ime za prednike slavitiga in veliciga naroda od Volge in Balta do J a dre, to in uno stran Tatranskih gora, kakor tudi za njih zdanje v več narečij razdeljene mlajše.
P. Hicinger.
154
') Menimo, de Vas razumemo. To pa so naše misli, de se pravi prijatel v potrebi pokaže, posebno če je rec vredna, de se podpira. Ali je pa vredna, naj se presodi iz del in namenov, in naj se presodijo možje, kteri morajo za dela odgovor dajati.
2)   Resnično je, kar tukej pravite, častiti gospod! Pa pomislite, de ni nemogoče, de se marsikteri grešnik nanaglama spo-kori. In lani! sej sami veste, kako so naš mili jezik berz-dali, de ga še očitno nismo smeli govoriti. »Nie und auf keinen Fall diirfen krainische Lieder mehr im Theater ge-sungen werden« nam je bilo ojstro rečeno, čeravno so bile naše pesmice nedolžne kot otročji glas. V tacih okoljši-nah — kdor se ni bal, se je pa sramoval.
3)   Kaj neki morebiti?------De bomo po pravici dobili,  kar so
nam   milostljivi  Cesar   sami  obljubili  — in   to   po  mirni, složni poti.
4)   Kje, za božjo voljo! je grozovitni hrum na Slovenskim? Ce ta ali uni včasih kakošno reč ter d o reče — aH je to že napčnost? In kar eden stori, ali se sme zato cela reč, celi narod grajati? V vsakim stanu niso vsi kakor bi imeli biti, ali bomo torej zavoljo euiga pa sto družili omadeževali?!
5)   Ne zamerimo Vam ne, če odkritoserčno govorite, ker Vas stariga prijatla slovenšine poznamo in častimo. To pa nam je žal, de še rodoljubi nismo vsi v vsi m edinih misel za pravično podporo naše mile matere Slovenije, ktera, če za-se želi pošteno zadobiti, kar ji po Božji volji gre, ki nas jevSlovence vstvaril, le to stori, kar je njena dolžnost. Če nočemo v nemško deržavno zavezo in nem-ško-katoljško vero zapleteni biti, moramo krepko govoriti in o pravim času se tem zanjkam odtegniti ¦— raji perva zamera, kakor pozneje hudo sovražtvo in mnogi žalostni nasledki. Mi spoznamo le avstrijanskiga Cesarja in rimsko-katoljško vero! V teh rečeh pa ste tudi Vi z nami serčno - edinih misel.                       Vredništvo.