Po svoji vsebini pričajo te plošče o razvitem gospodarskem prometu. Po 
vsebini so to zadolžnice, pobotnice, listine o hrambi blaga, sodni zapisniki, 
trgovska pisma ipd. 
Naj kot primer navedem v prevodu zadolžnico št. 54 (str. 77): 5 min (2,5 kg) 
prečiščenega srebra ima Buzazu (terjati) v breme Tabsilaššurja. Od uradnega 
dne Idi'abuma, sina Aššurrabija, v mesecu abšarrani, ko je eponimni uradnik 
(= limu) Masi-ilu (pa) do 40. uradnega dneva, bo dolžnik plačal. Če ne plača, 
doda 1,5 sekla mesečno za vsako mino kot obresti (t. j. 30 odstotkov). Hiša 
(Kienast domneva, da je s tem izraženo, da vsa dolžnikova »hiša«, t. j. družina, 
zajamči zanj). 
Kakor je že eden najboljših strokovnjakov glede staroasirskih tekstov, 
Pavel Garelli v svoji oceni (v AfO, XX, 1963, 168 ss.) opozoril, zasluži posebno 
pozornost pismo št. 62. Trije pisci pisma javljajo, da 'je karavanska pošiljka 
245 vrst blaga srečno dospela; sledi obračun o razdelitvi blaga. Nato sledi 
obračun o drugi pošiljki, ki je obsegala 120 vrst blaga. Zanimiv je konec. Zelo 
znani trgovec Pušuken le bil zaloten pri tihotapstvu in vržen v ječo, kjer 
so »straže trdne (neizprosne)«. Nato se omenja, da je pokrajinska domača 
(= neasirska) vladarica (!) (Tubatura) ukazala, naj poslej strogo pazijo> na tiho­
tapce. Zato pismo svari adresata, naj ne skuša vtihotapiti meteorskega železa, 
ampak naj ga shrani v kaki dobri hiši onstran meje. Prav tako naj ne sprejme 
uslug drugih tihotapcev; pride naj v mesto (Kaniš), da se bo s pisci pisma 
posvetoval. 
Ediciji je Kienast dodal sezname: imen krajev, bogov, oseb, eponimnih 
funkcionarjev, mesecev in obravnavanih strokovnih izrazov. 
Piscu in založbi gre priznanje, da je edicija teh zanimivih staroasirskih 
tekstov v vseh ozirih skrbno urejena in lepo opremljena. Naj bi le kmalu našla 
še strokovnih obdelovalcev! У кого§ес 
Parrot André, Sumer (L'Univers des Formes. Collection dirigée par 
André Malraux et George Salles), Paris (Gallimard) 1960, XLVIII — 400, 
str., 4°. 
V prvem zvezku zbirke »L'Univers des Formes« je podal André Parrot 
izčrpen pregled sumerske umetnosti. Avtor A. Parrot je višji konservator 
(conservateur en chef) v Louvru. Na tamkajšnji Ecole du Louvre deluje tudi 
kot profesor za orientalsko arheologijo in splošno umetnostno zgodovino. Ve­
like zasluge si jet pridobil kot vodja izkopavanj. L. 1927 je sodeloval pri izkopa­
vanjih v Neirabu (v Siriji) in kmalu samostojno vodil izkopavanja v Baalbeku, 
v Tello in v Larsi. Od 1. 1933 pa vodi izkopavanja v mestu Mari ob Srednjem 
Evfratu. 
Ko ogledujemo njegovo bogato zbirko Sumer, se nam zdi kar komaj ver­
jetno, kar ugotavlja A. Malraux v svojem predgovoru: »v začetku našega 
stoletja bi v umetnostnih zgodovinah zastonj iskali besedo: sumerski... Dve 
tretjini del zbranih (v Parrò tovi zbirki)... sta bili še 1. 1930 specialistom nepo­
znani, ker sta bili odkriti pozneje.« (str. XI). 
A. Parrot pričenja po kratkem uvodu z zgodovino izkopavanj (7 ss.). 
Nadaljuje s prazgodovino (37 ss.), ki ji sledi doba mestnih držav ali zlata doba 
sumerske zgodovine (mesta Ur, Lagaš, Mari). Za skoro dve stoletji prekine 
315 

razvoj Sargon, ki ustanovi Akadsko državo. Nato pride doba Gute j cev in 
novosumerska doba, za njo stopijo v ospredje Amoriti, ki stvorijo babilonsko 
hegemonijo. Zbirka obsega še naslednje kasitsko in elamsko obdobje v Ba-
biloniji. Skupno tako zajema zgodovinski razvoj nekako od 2800—1155. 
A. Parrot uporablja svoja izvajanja za pojasnjevanje edinstveno bogatega 
gradiva. Reprodukcije so lepo uspele. V 'podrobnosti se ne moremo spuščati. 
Avtorju je treba priznati, da je skušal napraviti svojo zbirko bralcu ko­
likor mogoče dostopno. Tako je že pri posameznih obdobjih skušal (s tabelami 
in zemljevidi) ponazoriti svoja izvajanja. V edinstveno bogati dokumentaciji 
je dodal prav obširen (str. 341—361) slovarček lastnih imen, zlasti zemljepisnih 
in osebnih. Obširna in detajlirana je tudi bibliografija (str. 363—371). Sledi 
arheološka dokumentacija s podatki o umetninah, reproduciranih v tej zbirki. 
Končno dodaja A. Parrot več zemljepisnih kart: podrobno karto za sumersko 
ozemlje, večjo za Prednjo Azijo z Egiptom in šest manjših za različna razvojna 
obdobja. Uporabnost kart olajšujeta abecedno urejena seznama antičnih in 
modernih krajevnih imen. 
Te podrobnosti naštevam kot dokaz, s koliko skrbnostjo je avtor skušal 
svojo zbirko interesentom kar najbolj približati. Za njegovo zbirko smo mu 
zares hvaležni, ker je z njo odprl svetu poznavanje velikih kulturnih del 
starih Sumercev. „ „ 
V. Korošec 
Akurgal, Ekrem, Die Kunst der Hethiter (Aufnahmen von Max Hir-
mer), München (Hirmer Verlag) 1961. 4°, 125 str. teksta, 150 strani re­
produkcij. 
Isti, Die Kunst Anatoliens von Homer bis Alexander. Berlin (W. de 
Gruyter) 1961, 4° XII — 350 strani, zemljevid Anatolije. 
Pomen Akurgalovih obdelav hetitske in posthetitske anatolske umetnosti 
bi mogel pravilno oceniti umetnostni zgodovinar. Ker pa je vendarle treba 
čimprej opozoriti zainteresirano javnost na obe zares pomembni deli, naj o 
njih vsaj kratko poročam. 
Profesor Akurgal, ordinarij za arheologijo na univerzi v Ankari, je svoji 
monumentalni obdelavi objavil 1. 1961, vendar pri različnih založbah. Raz­
vrstitev slikovnega gradiva je v obeh različna. V »Umetnosti Hetitov« je 
razlaga ločena od celostranskih reprodukcij, kajpak, če izvzamemo 25 risb v 
tekstu. V poznejši »Anatolski umetnosti« so pa slike večinoma uvrščene med 
besedilo, razen dodatka na str. 301—308. 
Kakor omenja avtor, doslej še nimamo celotne obdelave hetitske umet­
nosti. V zadnjih desetletjih pa se je v turških muzejih nabralo mnogo gradiva, 
ki priča o hetitski umetnostni kulturi. 
A. nam v petih poglavjih razvija zgodovinski in splošni kulturni razvoj 
posameznih obdobij in nanj sproti navezuje svoja izvajanja o umetnostnem 
stanju iste dobe. 
V prvem poglavju (str. 7—17) obravnava najdbe v grobovih, ki so jih 
našli (brez napisov) v Alaça Höyük. Splošno (Goetze, Bittel) jih pripisujejo 
Hatijcem (ali Protohatijcem), ki so bili pred Hetiti (najbrž v zgodnji bronasti 
dobi, od 2500—2000) gospodarji na poznejšem hetitskem ozemlju. Hatijski vpliv 
se je ohranil v mitologiji (Illujankaš, Telepinuš), v dvornem ceremonialu 
316