Jakob Maksimilijan,
po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, prisednik pristola Njih Svetosti, rimskega Papeža, do^^ar bogoslovja
i, t, d. i. t. d.
vsem vernim svoje škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda. Preljnbi v Kristusa!
V svojem pastirskem listu, ki sem Vam ga pisal o začetku lanskega štirdesetdenskega posta, sem govoril od krščanskega upanja, ki more vedno spremljati naše prizadevanje za dušno zveličanje.
Premišljevali smo takrat zastavo našega upanja, namreč večno zveličanje v nebesih, ktero nam je Bog za plačilo obljubil, ako do konca zvesti in stanovitni ostanemo. Večno zveličanje se tedaj le tistemu podeli, kteri se za krono večnega plačila trudi in vojskuje, — nikakor pa lenim, vnemarnim in neskrbnim.
Denes pa, preljubi moji! bodem z Vami govoril, kakor Vaš škof z vseh pridežnic svoje škofije skozi usta Vaših dušnih pastirjev od strahu Božjega, v pomenu krščanske vere.
Upanje in strah sta namreč med seboj v ozki zvezi; sta občutka človeškega srca, dasi jato različna, vendar med seboj v bližnji žlahti. Zakaj? Zato, ker oni, kteri kaj želi in upa, navadno tudi veči ali manjši strah ima, da bi tega, česar upa, ne dosegel, ampak zgubil.
Bekel sem, da bomo letos za vredni začetek štirdesetdenskega posta premišljevali krščanski strah Božji, to je, strah Božji, kakor nas ga uči krščanska vera. Tedaj ne tisti strah, ki ga tolikokrat posvetni ljudje zavolj posvetnih reči imajo. Vsaj tudi lani nisem govoril od tistega nečimernega, go-stokrat prav nespametnega upanja, ki ga posvetni ljudje le na zgol časni dobiček stavijo, in svojih oči nikdar nad to zemljo, k nebesom namreč ne povzdignejo. Zakaj se pa strah, od kterega govorimo, krščanski imenuje? Zato, ker je ta strah po besedah sv. pisma, strah Gospodov, to je, kristjan se po svoji veri Boga boji, kakor Gospoda, tedaj prav zato, ker je Bog edini Gospod nad vse in črez vse. To je tisti strah, od kterega kralj David pravi, da je „začetek modrosti", (Ps. 110.), in kteri „k življenju pelja", kakor bukve prigovorov pristavljajo. (19, 23).
Krščanski strah, tedaj ni hlapčevski strah, kajti njegova podloga je ljubezen do Boga. Hlapčevski strah pa ni iz ljubezni; temveč popolna ljubezen izžene ta strah, kakor uči sv. apostol Joanez (I. 4, 18).
Komu izmed nas bi bile neznane svarilne besede Kristusove: „Ne bojte se jih, kteri telo umorijo, in potem nemajo kaj več storiti. Hočem vam pa pokazati, koga se bojte: Bojte se tistega, kteri ko je umoril, ima oblast, vreči v pekel. Zares, povem vam, tega se bojte. (Luk. 12, 4—5).
Cesa se boš tedaj bal, moj kristjan! ako se po nauku Kristusovem v resnici Boga bojiš? Bal se boš, ga žaliti, njegovi volji nasproti ravnati, njegove zapovedi prelomiti', to je, grešiti; bal se boš grešiti zato, ker kakor dobro podučen kristjan veš, kako zelo si dolžen, Boga ljubiti, in koliko si mu dolžen zahvalo za brezštevilne tebi skazane dobrote.
Bal se boš nadalje, to zgubiti, kar od Boga imaš. Kajti ako Boga ljubiš, boš tudi vse to ljubi], kar ti je Bog — zlasti v blagor tvoje neumerjoče duše dal.
„Strah Gospodov sovraži hudo", beremo v bukvah prigovorov (8, 13). Vemo pa, da je hudo in sicer edino pravo hudo le greh, to je, vedno in prostovoljno prelomljenje Božje zapovedi, bodisi v kterikoli zadevi. Kaj vse pa je greh pred Bogom, česar se tedaj, kakor razžaljenja Božjega izogibati moreš, ti pove Bog deloma skozi vero, po njem razodeto, deloma skozi tvojo vest. Skrbi, da se v veri, to je v verskih resnicah vedno bolj podučiš; svoji vesti pa nikdar nasproti ne ravnaš; kajti vse, karkoli je zoper vest, to je, zoper znotranji glas, ki te v srcu svari, je greh.
Rekel sem, pravi kristjan se boji zgubiti, kar je v zveličanje svoje duše od Boga prejel. In kaj je to posebej'?*
To je resnica, in sicer tista resnica, kteri spričevanje dat je Jezus na svet prišel, kakor je v smrt gredoč slovesno izpovedal vpričo Pilata. (Joan. 18, 37). To je vera Sinu Božjega, ktero je v svoji, to je, v katoliški cerkvi založil in obljubil, jo v njej nepokvarjeno ohraniti do konca sveta. Potem takem ne bo luč te resnice nikdar iz tega sveta izginila; nje popolnoma ugasniti ne zamore nijena sila in moč.
Kar tebe zadeva, moj kristjan! ti sveti ta nebeška luč skozi vero, ktero imaš na besedo Kristusovo. Prav zato pa zamore tebi, kakor vsakemu drugemu posamesnemu ta luč tudi zopet ugasniti, ako o pravem času v svetilnico vere olja ne doliješ, to je, ako pridig in krščanskih naukov pridno ne obiskuješ, ako si vnemaren v premišljevanji Božje besede, ako se v grešne strasti pogrez-neš. Oj, kolikim gre zaklad sv. vere v zgubo! Pa zakaj? zato, ker si ga vzeti in ukrasti dajo. Zgodi se pa to sedajne dni največ po tem, da ljudje veri in cerkvi sovražne spise, časnike in knjige berejo, in brez da bi presojali, kar berejo, urno vso na besedo verujejo. Zgubijo vero mnogi tudi po tem, da se z ljudmi pajdašijo, ki vere nemajo ali jo celo sovražijo, ali da take kraje, hiše in kerčme obiskujejo, kjer se sv. vera in cerkev obrekuje in zaničuje.
Tega se ti varuj, moj kristjan! Pazi dobro in boj se na vso moč, da ne zgubiš zaklada sv. vere, ki si ga od Boga prejel. Prejel si ga pa pri sv. krsta» ko si sprejet bil v pravo cerkev Kristusovo. —
Ostanimo, kar smo pri sv. krstu postali, in kar smo takrat obljubili, namreč katoličani, ne le po imenu, ampak v resnici in v djanji.
Ako se Boga bojimo, se bomo tudi bali zgubiti njegovo gnado (milost), ktero nam zlasti v sv. zakramentih deli, kadarkoli jih vredno prejmemo, in po kterih nas posvečuje.
Preden je naš Zveličar za nas v smrt šel, je k svojemu nebeškemu Očetu za vse svoje vernike molil rekoč: Oče, „posveti jih v resnici!" (Joan. 17, 17). In zares imamo v sv. katoliški cerkvi pomočkov in studencev zadosti, da posvečenje dosežemo, — treba nam je le resnične volje, da se tudi damo posvetiti, in sicer, kakor Kristus pravi, da se damo posvetiti v resnici, to je, ne le na videz, ne le po zvunajnih šegah, ampak znotraj v srcu in na duši. — Preljubi moji! ravno sv. postni čas Vas milo vabi in glasno kliče k studencem sv. zakramentov. Oj pridite radi in pridite vsi, da se zopet spravite z Bogom in prejmete svatovsko oblačilo posvečujoče milosti Božje. In ko se je to zgodilo, ne pozabite nikdar več, da je gnada Božja življenje naše duše. Varujte se toraj po velikonočni spovedi skrbno vseh dušnih nevarnosti, in živite vedno v sv. strahu, da bi kje prejetega zaklada milosti Božje zopet ne zgubili.
Še na eno vprašanje bi Vam dal odgovor, namreč: Ali zapopada strah Božji, kakor smo ga zdaj premišljevali, v sebi tudi strah pred peklom? to je, ali ima kristjan vzrok, in ali stori prav, da se tudi pekla boji? Gotovo, Vendar strah pred peklom nikakor ne sme biti obupljiv, — enako kakor tudi upanje do nebes nikakor ne sme biti predrzno.
V besedah, ktere smo poprej zaslišali, nas Kristus sam opomina, naj bi se pekla nikdar brez straha ne spominjali, v kterega vsegamogočni Sodnik pahniti zamore — vendar le one, ktere dolžne spozna večnega pogubljenja. Zakaj pa budi Božji Zveličar v nas strah pred peklom? Zato, da bi s tem pravičnim strahom v nas zadušil prazni in grešni strah pred ljudmi, ki jih to-
liko zapelja, da se vere in čednosti sramujejo, ali jo celo zatajijo in mir svoje vesti prodajo iz prazne boječnosti pred ljudmi.
Strah pred večnim pogubljenjem pravemu kristjanu le v to služi, da se tega boji, zavolj česar pekel gori, in to je greh in terdovratnost v grehu do konca. To je široka cesta, ki v pogubljenje pelja, in po kteri hoditi, nas Kristus svari. (Luk. 7, 13).
Tak moder — pa še enkrat rečem, ne obupljiv — strah je pametnejši, kakor pekel tajiti, kteri se vendar pri tako jasnih izrekih Kristusovih utajiti ne da.
Tedaj krščansko upanje in krščanski strah naj bote in ostanete dve zvezdi voditeljici na našem nevarnem potovanji skoz to solzno dolino; kakor nas tudi sv. apostol Peter (I. 1, 17.) opomina rekoč: „Ker Očeta kličete njega, kteri brez ozira na zvunanjo veljavo slehernega po njegovem delu sodi, živite v strahu Božjem ob času svojega potovanja."
Milost Gospodii našega Jezusa Kristusa bodi vselej z Vami! Amen.
Postno naročilo za leto 1877.
Na mojo prošnjo so sv. Oče, papež Piji IX. za Lavantinsko škofijo tudi za leto 1877 postno zapoved dosti polajšali.	,
V tem, ko Vam to naznanjam, pa trdno zaupam, da bo polajšava postne zapovedi za Vas le nov nagibek, da jo bote v tem, kar še zapovedano ostane, toliko bolj natanjčno in vestno izpolnjevali. Kajti toliko težejši odgovor pred Bogom bi si tisti na vest nakladal, kteri bi še tega malega zatajevanja, ki se od njega tirja, iz ljubezni do Boga opraviti ne hotel.
I. Pri jedi si pritrgati in se le enkrat na den do sitega najesti, je zapovedano:
1.	Vse dni štirdesetdenskega posta (korizme) razun nedelj.
2.	Vsako kvaterno sredo, petek in soboto.
3.	V adventu vsako sredo in petek (namesti postov, ktere so imeli svoje dni pred prazniki sv. apostolov).
4.	O biljah ali dnevih: pred binkoštmi (Duhovem 19. maja); predpražnikom sv. apostolov Petra in Pavla (28. junija); pred praznikom vnebovzetja Matere Božje (velika Gospojnica, 14. avgusta); pred praznikom vseh svetih (31. oktobra); pred praznikom čistega spočetja Marije Device (7. decembra) in pred Božičem (24. decembra).
II.	Mesene jedi so prepovedaue:
1.	Vsak petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo, (petek) in soboto.
3.	Na pepelnico in tri poslednje dni velikega tjedna.
4.	Ob zgoraj imenovanih biljah: pred binkoštmi (Duhovem), Petrovem, veliko Gospojnico, vsemi svetmi, čistim spočetjem Marijinem, in pred Božičem.
III.	Glede polajšave velja to le:
1.	Za celo škofijo. Kadarkoli pride zapovedani praznik na tak den, ko je meso jesti prepovedano, (n. pr. petek), se sme na tak praznik meso vživati, brez da bi dolžnost bila, se zavolj tega prejšnji den mesa zdržati.
2.	Za posamesne kraje. Kjerkoli se bo ob petkih ali drugih takih dneh, ko je meso jesti prepovedano, sejem obhajal, kjer se veliko ljudstva zbere, tam se sme na sejmovi den meso zavživati.
3.	Za posamesne osebe.
a) Vse dni med letom, razun pepelnice, treh zadnjih dni velikega tjedna in dveh bij, pred
binkoštmi namreč in Božičem, smejo mesene jedi zavživati:
Delalci v rudokopih in fabrikah.
Popotniki, ki v gostilnicah in krčmah jedo.
Tudi drugi (tedaj ne samo popotniki), kteri n. pr. v mestih, trgih itd. navadno v go-stilnico na hrano hodijo.
b)	Vse dni med letom, razun edinega velikega petka, smejo mesene jedi zavživati: ^(^i^t^i^T^iterji na železnicah.
Vsi, ki. z železnico potujejo, in so prisiljeni na železniških postajah v ondotnih gostilnicah si hrane vzeti.
Boleniki v toplicah, na slatinah ali v drugih zdravilstvenih zavodih, s svojimi domačimi in strežniki vred. Ne velja pa ta polajšava za tiste, ki le kar za kratek čas v toplice, na slatino itd. hodijo.	*
c)	Vse dni med letom, brez vse izjeme, smejo mesene jedi zavživati:
Taki ubogi, kteri si zavoljo p rešilnega uboštva v jedeh zbirati ne morejo, ter so prisiljeni jesti, karkoli se jim da (tedaj le takrat, kadar postnih jedi za vbogajme ne dobijo). Sploh vse one osebe, ktere in kakor dolgo pri takih ljudeh za hlapce, dekle itd. služijo, ali iz drugih vzrokov pri njih stanovati morajo, kjer se nikoli postne jedi na mizo ne postavijo. Vendar naj se, ako je kolikaj mogoče, vsaj na veliki petek mesenih jedi zdržijo.
4.	Za vse postne dni med letom in štirdesetdenski postni čas tudi ob nedeljah je pa naravnost prepovedan o, pri enem in istem obedu mesene jedi in ribe zavživati. Vzrok te
prepovedi je v tem, da kdor ribe je, s tem očividno kaže, da mu postne jedi ne škodujejo, da tedaj polajšave ne potrebuje.
5.	Vsi, kteri o spregledanih postnih dneh meso vživajo, so dolžni, vsak tak den, tedaj tudi ob sobotah med letom, pobožno in v duhu pokore moliti tri očenaše in češčenamarije in apostoljsko vero v čast britkega trpljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa.
Pri kteri hiši je več ljudi pri mizi, naj se ta molitev na glas in vzajemno opravi.
■ Sploh pa opominam v Gospodu vse tiste, ki se bodo postne polajšave posluževali, da bi o postnih dneh toliko obilnejše dobra dela krščanskega usmiljenja opravljali, in ostanke svoje mize, ali to, kar sami sebi pritrgajo, radodarno ubogim podelili.
6.	Bolnikom za nekoliko časa še veeo postno polajšavo podeliti, so dušni pastirji in spovedniki pooblaščeni. Kdor hoče pa stalno, to je, za zmirom od postne zapovedi oproščen biti, se more v posebni prošnji na mene obrniti, in tehtne vzroke svoje prošnje navesti.
7.	Namesti masla se sme rabiti mesena začinba (Špeh) ob vseh navadnih petkih med letom, to je, izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek.
Opomba. Te pastirski list s postnim naročilom vred naj se v vsaki farni cerkvi na pustno nedeijo (kvinkvagesima) vernemu ljudstvu z prižnice bero. Med letom pa naj se še vsak post posebej prejšnjo nedeljo oznani.
V Mariboru na nedeljo septuagesima dne 28. januarja 1877.
knez in škof.
Tisk J. M. Pajka v Mariboru.