inmnl nni i j 11 ■ iVi 11 iTT 1 1 misijonar iz družbe sv. Vincencija Pavljanskega. Nj. ekscelencija mil. gosp. knez in škof Ljubljanski dr. Jakob Missia so dne 6. septembra 1890. št. 1681 natis dovolili. Popis življenja, A. i. Perboarjevo rojstvo. Ha prijaznem — z vinogradi obsajenem gričku v Kahorski Škofiji vgledaš vas Puech, kjer se je začetkom 19. stoletja rodil deček, kateremu so device in 'mučeniki krono spletali in mu v svoji družbi prostor pripravljali. — Štirideset let pozneje so verni s pobožnostjo obiskovali ravno ta kraj, kjer je luč sveta zagledal — med tem, ko so drugi, več ko 3000 ur od tod na njegovem grobu kle¬ čali in ga pomoči prosili — kajti od vseh strani se je govorilo o njegovih čudežih. Sv. oče, papež Gregorij XVI. so z veseljem sprejeli podobico, ki ga je predstavljala, so jo v svojo kapelico obesili in radi pred tem ponižnim misijonarjem svoje molitve opravljali. — Ali čemu tolika čast! Zato, ker je ta deček se blesketal v vseh krščanskih čednostih in ker je svoje življenje venčal z veličastnim mučeništvom; ta deček pa je: Janez Gabriel Perboyre. 2. Perboarjeve otroške leta. Že v svojem petem letu je razodeval toliko pre¬ vidnost in zrelost, ki se navadno ne nahaja pri otrocih. — 4 — Če je njegova sestrica le nekoliko lahkomišljeno se ob¬ našala, jo je koj prijazno posvaril, rekoč: «Tako se ne sme». Neizrečeno se je greha bal; hudo ga je zabolelo, ako je viditi moral, da se je Bog žalil. — Nikoli ni do¬ pustil svojim sestram in bližnjim sorodnikom, da bi ga objemali, še dotakniti se ga niso smeli. Take znamenja nježne ljubezni tudi od svoje matere ni rad sprejemal. Pravijo, da je Gabriel že takrat poznal vso lepoto či¬ stosti, katero tudi rahli pih lahko pogrdi. Ker je bil vrlega obraza, so tega malega angelčka radi gledali in ga objemati hotli, — a njemu se je studilo takošno ravnanje. 3. Njegova pokorščina. Če sta mu oče in mati rekla, to ali uno ni prav, ali, da se ne spodobi, sta tudi že vedela, da Gabriel njune zapovedi ne bo prelomil, kajti nikoli ni vedoma ravnal zoper voljo svojih starišev. In ravno ta vdanost in gibčnost ste bile izvirk Božjega blagoslova, ki ga je spremljal povsod in ovaroval mnogih nevarnosti. Svoje dela je opravljal tako, da so stariši bili vselej zadovoljni. 4. Perboar v cerkvi. Vzlasti v cerkvi je kazal svojo veliko pobožnost. Bil je tako zbranega duha, da tisti, ki so ga vidili, so bili osupnjeni. Na svetem kraju se ni nikoli okrog oziral ali z drugimi govoril. Vsi, ki so ga opazovali, so se ču¬ dili. Ptujci, ki so včasi v Mongesty prišli v cerkev, so bili že vneti, ako so ga le, vidili —• ter so popraščevali, kdo je ta deček, ki tako lepo Boga moli. Nobena stvar v cerkvi ga ni mogla motiti ali odvrniti od Božje pri- čujočnosti. Pravijo, ko bi bili hodili po njem, bi se ne bil zavedel. — 5 — 5- Njegovo dobro srce. Kakor sv. Vincencij, je tudi Gabriel že v otroških letili razodeval svojo veliko ljubezen do ubogih. Je za¬ pazil kakega ubožčeka pri vratah, je tudi že tekel k sta- rišem zanj prosit, rekoč: «Glejte reveža, kako slabo je oblečen, dajte mu kruha in obleke». Sreča njegovega srca se je očividno na obrazu lesketala, ako je mogel ubožčeku kako milošnjo podeliti. 6. Perboar v šoli. V osmem ielu so ga v šolo dali. Bil je tako pre¬ brisane glave, da je že v prvih mescih prekosil tiste, ki so veliko starejši bili od njega. Njegov učenik se je rad pohvalil, kako miren in pohleven, kako vnet za učenje in prijazen do učencev je Gabriel. Če je učenik iz kakega vzroka moral šolo zapustiti, je Gabrielu izročil nadzoro¬ vanje šolarjev — vedel je, da čednosti tega dečka gospodu¬ jejo čez druge odgojence. — Le 6 mescev vsako leto je v šolo hodil, a ta čas je dobro porabil. Po potu iz šole ali v šolo ni ostajal pri tistih, ki so igrali, tudi se ni pridruževal takim, ki so v trumah stali in čenčali. — Vmivši se Jz šole je prašal očeta, katero delo ima zdaj opraviti. Če mu oče nič ni ukazal, je svojo knjigo v roke vzel in se učil. Nikoli ni z drugimi otroci otročka- rije vganjal, če je tudi z vsemi prijazen bil, je bil vselej postaven in moder. Z vsemi je živel v edinosti, a tistih se je narbolj držal, ki so bili pobožnejši. 7. Pri krščanskem nauku. Ravno v tem času, ko je v šolo hodil, je začel tudi poslušati krščanski nauk. Kakor učitelj, tako so tudi — 6 — njegov dušni pastir bili ž njim zadovoljni. Le občudovali so dečka, katerega so ljudje sploh angelčka ali: malega svetnika imenovali. Božjo besedo je poslušal s tako paz¬ ljivostjo, da je čisto lahko vedel razlaganje povedati — nobenega odgovora ni dolžen ostal. Če so morali dušni pastir nauk pretrgati in se odstraniti, so Gabrielu naro¬ čili, naj on sprašuje. Med tem časom je bilo pa vse mirno in vse v takem redu, kakor da bi bili gospod sami pričujoči; in ko so se povrnili, se je mali katehet vsedel spet v svojo klop — pa si nič ni domišljeval, češ, da ga rajši imajo, kot druge. 8. Gabriel doma med svojimi. Po večerih je Gabriel prebiral življenje Svetntkov vzlasti svetega Vincencija Pavljanskega, katerega je po¬ sebno ljubil. Tudi je podučeval svoje brate, sestre in so¬ sednje otroke v krščanskem nauku, ki so ga kaj radi poslušali. Strmeli so nad njegovo gotovostjo in določ¬ nostjo, s katero je razvijal resnice, ki jih je slišal. Ena njegovih sester se je prav težko učila in za to je imel dvakrat večjo skrb in potrpljenje ter ji dovolil več časa za učenje, kakor drugim. Kadar je ob nedeljah iz cerkve prišel, je moral onim, ki niso bili pri sv. maši pridigo povedati. In prav rad jim je s tem postregel. Ali, ko je govoril, je tako lahko in s tako vnemo govoril, da so bili pretreseni. Ko je nekega dne pridigo povedal, je bil njegov oče tako presunjen od Božje besede, da je smeh¬ ljaje rekel: «Ker znaš tako dobro pridigovati. boš moral duhoven biti.» 9. Perboarjevo prvo sveto obhajilo. Dušni pastir v Mongesty so že dolgo opazovali Gabrielovo pobožnost in čednost. To pa, kar jih je nar- bolj presunilo, je bila njegova ljubezen do presv. rešnjega Telesa. Kadar je v cerkvi bil, je po pol ure nepretrgano gledal v tabernakel. Že takrat je poznal Jezusovo neiz¬ rekljivo ljubezen do nas, zato je njegovo srce presunjeno od tolike ljubezni Zveličarju povračevati jo želelo. V fari je navada, da otroke še le v 14. ali v 15. letu k prvemu sv. obhajilu puščajo. «Ne tako Gabriel, so rekli dušni pastir, že v 11. letu je smel Jezusa prvikrat v svoje srce sprejeti. Če je pa to tudi bilo nekaj čisto novega, no¬ beden ni ugovarjal, nobeden mu ni bil nevoščljiv, vsak je rekel: «Gabriel to zasluži*. xo. Otrokom v izgled. Kdo je bil srečnejši, kakor Gabriel, ko je zvedel, da sme k prvemu sv. obhajilu! Zahvalil se je Bogu za toliko gnado. svojega dušnega pastirja pa je zvesto po¬ slušal, da bi vedel, kako se mora vredno pripraviti na to veliko opravilo. Gospod niso opustili nič, kar so ve¬ deli, da je potrebno dečku povedati, videli so, da njih besede padajo na dobro zemljo. — Zvečer pred prvim sv. obhajilom, predenj se je k pokoju podal, stopi Ga¬ briel pred svoje stariše, sklene roke, na kolena pade in reče jokaje: »Dragi staihši! odpustite mi, kar sem vas dosedaj žalil.« Stariši se niso spominjali ne enega pre- greška. katerega bi bil Gabriel kriv, tudi bi jim težko bilo, mu ne storiti, česar jih je ravno v tem trenutku prosil. Viditi svojega otroka pred seboj klečati in tako ponižno odpuščenja prositi — so jeli tudi sami jokati, kajti imeli so ga radi, kakor angela. ii. Kaj neki bo iz tega deteta? Po prvem sv. obhajilu se je dal Gabriel. zapisati v bratovščino sv. rešnjega Telesa — in je vsak večer vestno — 8 opravil naložene molitve. — Odzdaj je k spovedi in sv. obhajilu hodil vsaki mesec. Ob nedeljah je z drugimi molil sv. rožni venec, ki so ga navadno pred sv. mažo v cerkvi molili. Gospodov dan je tako posvečeval, da je, ali v cerkvi ostal in molil, ali pa doma duhovne bukve bral. — Ne le stariši so občudovali njegovo pobožnost, previdnost in modrost, tudi od drugih strani se jim je o »malem svetniku« marsikaj dobrega povedalo. Vaščani v Mongesty so radi svojim otrokom Gabriela za izgled pred oči stavili in so z nekako častjo nanj gledali. Obra¬ čali so nanj besede sv. pisma: »Quis putas puer iste erit? Kaj neki bo iz tega deteta? Luk. I. 66. 12. Gabriel v zavodu Montaubanskem. Bog je hotel, da je Gabriel svojega mlajšega brata Ludovika v Montauban v šolo spremil in ondi z njim v šoli ostal. Profesorji so njegovo nadarjenost koj spoznali in se očeta lotili ter ga nagovarjali, naj Gabriela da šo¬ lati — Oče je bil sicer pri volji, vendar je dečka vpra¬ šal, če tudi ima veselje za duhovski stan. — Predenj je Gabriel na to vprašanje odgovoril, se je z Bogom po¬ svetoval. Prosil je sv. Duha, naj bi mu dal spoznati, je-li tudi Božja volja, da bi on duhoven bil. In res, v molitvah, katere je sv. Duhu na čast opravljal, je spo¬ znal, da ga Bog kliče v duhovski stan. Gabriel je bil 15 let star, ko je začel latinščine se učiti. Doma je bil veščanskitn otrokom' uzor pobo¬ žnosti, v latinskih šolah je bil narlepši izgled mladini, vzlasti svojim sošolcem. Profesorji niso nikoli nobene nepokorščine zapazili nad njim. Ge je natančno spolno- val hišne postave, ni delal tega iz strahu ali iz navade, ampak iz žive vere, hotel je le Bogu dopasti. Učeniki in učenci so ga opazovali, pa nikoli niso mogli najti ka- — 9 — kega pregreška nad njim. Večkrat so ga nalašč zapelje¬ vali, naj bi govoril o prepovedanem času (silentium); a bilo je zastonj, — le smehljaje in prijazno je take po¬ gledal — to je bilo vse; včasi. pa malokedaj. je rekel: »Saj veste, da se zdaj ne sme govoriti«. Tako se je bal Bogu se zameriti, da bi bil rajši vse pretrpel. Boga bi ne bil hotel žaliti. V občevanji s svojimi součenci bil je prijazen, lju- beznjiv in previden ter pripravljen vsakemu postreči. Vender se nikoli ni vtikal v igre. kjer je preveč hrupa bilo. Njegov profesor pravi, da ni nikoli nad njim no¬ bene otroške lahkomišljenosti zapazil. Vedel je ediniti zrelost starosti z otroško ljubeznjivostjo. Če je bil tudi prav pobožen, zato ni delal žalostnega obraza; vsak je rad z njim govoril, kajti neka čudna moč nas je mikala z njim občevati. — Nekaterokrat je kak učenec z njim prav surovo ravnal; Gabriel ni nikoli zato nevolje kazal — s tako prijaznostjo je z njim govoril, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Mnogokrat so pa njegovo potrpežljivost prav hudo skušali; vse te poskušnje pa so le pokazale, kako glo¬ boko je bil v ljubezni utrjen. Eden njegovih součencev ga je večkrat v blato sunil, ga v šoli dregal in Sipal do krvavega, vse, da bi saj eno besedico iz njega spravil ali ga kolikor toliko vjezil; vse zastonj; Gabriel mu ni odgovoril, kakor s prijaznim pogledom, ki mu je hotel reči: »imej usmiljenje z menoj in daj mi poslušati raz¬ laganje«. »Čudna potrpežljivost'; je pozneje rekel ta, ki ga je tako nadlegoval, ne vem, če so ga Kitajci tako hudo trpinčili, kakor sem ga jaz trpinčil v šoli?« Tako trpinčenje, ki so si ga nekateri sošolci dovolili, je izha¬ jalo iz šale, ne iz hudobije, kajti vsi so ga radi imeli in nobeden ni gojil kake zamrze do tako dobrega in po¬ trpežljivega tovariša. Vendar Gabriel ni nikoli o svojih součencih slabo govoril, nikoli se pritožil, tudi ni bila nikoli slišati iz njegovih ust kaka zbodljiva beseda. Vse je tiho prenesel, na vse je pozabil, razun, če mu je kdo kaj dobrega storil. 13. Gabriel misijonar. Tako je bil Gabriel svojim součencem izgled mar¬ ljivosti v učenju, ljubezni in pobožnosti v obnašanji. Med tem pa. ko se je šolal in po krščanskih čednostih hre¬ penel, je gojil v srcu še drugo željo, katero je svojemu strijcu (misijonarju) že koj v začetku bil razodel: Želel je biti misijonar družbe sv. Vicencija Pavljanskega. — Leta 1817 je bil v Montauban-u misijon. Gabriel je zvesto poslušal misijonske pridige in pri tej priložnosti je skle¬ nil svojo željo zvršiti. rekel je: »Jaz hočem biti misi¬ jonar«. Mesca decembra 1818 je bil sprejet v notranje se¬ menišče sv. Vincencija Pavljanskega. Po dveletni po- skušnji je 28. decembra 1820 naredil obljube, ki so v misijonski družbi v navadi. Potem se je poprijel bogo¬ slovja. Prestop iz sepnenišča v modroslovje in bogoslovje je za nekatere nevaren korak; Gabrielu ni nič škodo¬ val. On ni bil kateri izmed tistih, ki z nezmernostjo in —• rekel bi — - z nekako duhovno požrešnostjo nad bukve planejo, željni vse pozvedeti. vse popiti in pojesti, — in ki se učenja tako primejo, da pri tem na Boga pozabijo; takim je veda ali radovednost kamen spodtikljeja, ki po¬ božnost usuši. Pa se tudi tako ni zatopil v pobožnost, da bi bil pod izgovorom: »Pietas ad omnia utilis« — učenje zanemaril. Vedel je, da je duhovnu oboje potrebno. Sv. Tomaž Akvinski mu je bil ne le učenik, ampak tudi 11 izgled pri učenju. Kakor sv. Tomaž, je tudi Gabriel ho¬ dil zajemat razsvetljenja in ljubezni v Jezusove sv. rane. Glede učenja se je ta angelski učenik proti nekemu mla¬ deniču izrazil z besedami, ki so polne modrosti. Ga¬ briel jih je bral in svoje življenje po njih vravnal. In če tu omenjene besede spet beremo, le Gabrielovo živ¬ ljenje beremo. »Vprašaš me, pravi sv. Tomaž mladenču. katerega sredstva se moraš poslužiti, da dosežeš pravo modrost; svet, ki ti ga dam, je, da se ne lotiš narprej težavnih vprašanj, ampak hodi, kakor po stopnicah. Znanje pri- prostih resnic te bo pripeljalo do narviših. Ne prenagli se povedati, kar misliš, ali pokazati, česar si se naučil; govori malo, in ne odgovarjaj prenaglo. Varuj se nepo¬ trebnega razgovarjanja zgubil bil ob enem čas in duha pobožnosti. Ohrani vedno čisto vest, ne stori nič, kar bi jo omadeževalo ali te pred Bogom neprijetnega delalo. Moli neprenehoma. Bodi rad sam, da čas, ki bi ga po¬ tratil s stvarmi brez vsega sadu, porabiš v duhovno branje ali v premišljevanje. Dospel boš v skrivnosti že¬ nina. ako boš vedel v samoti govoriti z ženinom. Ven¬ dar te samota ne sme storiti čmernega ali osornega; bodi proti vsem vljuden in pohleven, preveč zaupen pa z nobenim, kajti za zaupnostjo sledi navadno zaniče¬ vanje. Pusti vsacega za se skrbeti in ne brigaj se, kaj svet govori ali dela. Varuj se nepotrebnih obiskovanj in izhodov. Spominjaj se življenja in dejanja Svetnikov in nasleduj njih stopinje, ter se ponižuj, ako njih popol¬ nosti doseči ne moreš. Ohrani zvesto v spominu, kar si lepega bral, kjerkoli si bral. Ne poslušaj le površno, kar slišiš ali bereš, vtopi se v globočino, da umeš tudi po¬ men, Ne ostani nikoli dvomljiv nad kako stvarjo, katero bi lahko z gotovostjo spoznal. S svetim hrepenenjem se trudi, da obogatiš svojega duha. Razdeli vse vednosti v redu v predale svojega spomina, vendar ne sili se čez — 12 — svojo moč in nikar ne preiskuj, kar se doseči ne da. Če se boš tega nasveta držal, dosegel boš tisto modrost, katere želiš. Tvoje življenje bo polno cvetja in sadja. Bogatil boš Gospodov vinograd, dokler boš nosil Gospo¬ dov jarem«. S takimi principi je vodil sv. Tomaž svoje odgo- jence, in blaženi Gabriel se jih je natanko držal. S svo¬ jimi odgovori, bodisi v šoli ali pri konferencah, je poka¬ zal, da je pri njegovem marljivem učenju pobožnost imela predsestvo; učil se je, ne da bi bil učen, marveč, da bi spoznal Boga in ga bolj ljubil. Vedel je, da se v vednosti napreduje le z molitvijo in ponižnostjo. Zato pa je svojemu bratu pisal: »Je kamen spodtikljeja, nad katerim se večidel slušalci modroslovja spodtikajo: na¬ vadijo se govoriti o Bogu in Božjih resnicah z nekako prostostjo, ki je brez vsega spoštovanja. Oh kako s tem slabijo pobožne misli, katere bi jim ideja Božjega veli¬ častva morala vzbujati! Vera pri tem veliko trpi, pa tudi pobožnost. In tega se varuj. Ponižnost in molitev pripo¬ morete bolj k spoznanju, kakor visoko modrovanje«. Gabriel se je vedel ogibati tega spodtikljeja. Kakor pobožnost nič ni škodovala njegovim študijam, njegove študije nič niso škodovale njegovi gorečnosti. Bolj ko je Boga spoznaval, bolj ga je ljubil, in si prizadeval mu zvestejše služiti. 14. Gabriel v Montdidieru učenik. Eno in dvajset let je bil star, ko je dovršil bogo¬ slovje ; torej še ni imel tiste starosti, katero sv. cerkev zahteva, da se smejo duhovniki za mašnike posvetiti; le subdijakonat je prejel. Oh kako vesel je bil, koliko¬ krat je hvaležno ponavljal besede: »Dominus pars hae- reditatis meae et calicis mei«; Gospod je del mojega — 13 deleža, in moje kupe. ps. 15. 5. Ni vedel, kako bi se Bogu za to zahvalil; a Bog mu je sam naklonil priložnost, da mu je hvaležnost v dejanju pokazal. Višji so ga po¬ slali v Montdidier — pa niso nič določili, kaj bo imel ondi opraviti. Eden tamošnjih sobratov piše: »Že njegovo ime »Gabriel«, njegov ljubezniv obraz, njegovo prijazno vedenje, vse to nas je veselilo in prav srečne smo se šteli, da smo imeli tega sobrata med nami«. Ondotni misijonarji so oskrbovali višje in nižje šole. Gabrielu so izročili male v prvem razredu. Odgo- jenci višjih razredov so imeli že svoje društva s pravili in Statuti — prvenci t. j. mali, ki s'o še le pričeli v šolo hoditi niso imeli razun večerne in jutranje molitve še nobenih posebnih duhovnih vaj (des congregations spe- ciales.) Vzbudile so se pa tudi v njih želje po društvu, ki bi imelo svoje postave, praznike, pobožnosti in mi¬ losti, z eno besedo: mali so hotli imeti »angelsko družbo«, katere vodja naj bi se izvolil izmed učenikov, nadzor¬ nik ali prefekt pa izmed šolarčkov. Ni bilo ravno težko prerokovati, katerega izmed učenikov si bojo izvolili: Večina je glasovala za Gabriela. Tako so si otroci izvo¬ lili pravega angela, ki jih je odsedaj vodil pod zastavo sv. angelov. Viditi pobožne želje nedolžnih otrok in nalogo, katero so mu naložili, se je Gabriel čutil zavezanega storiti vse, kar je mogoče v blagor nedolžne mladine. Ne da se povedati, s kolikim vspehom je Gabriel gojil po¬ božnost in krščanske čednosti v teh mladih srcih, ka¬ tere mu je Bog izročil. Vsakemu teh malih je bil Ga¬ briel vidni namestnik njegovega nevidnega angela va¬ ruha; kar je angel nedolžnim otrokom, je bil Gabriel svojim odgojencem. Veliko dobrega je s temi mladimi kongreganisti storil; dobival je sicer hvalo od sveta, ali še več si je zaslužil s tem delom pred Bogom. - 14 - 15. Marijin častivec. Se te črtice naj bojo omenjene iz življenja tega mladega subdijakona. Če je res. kar sv. Bernard pravi, da je pobožnost do Marije znamenje večnega izvoljenja, so tisti, ki so ga takrat opazovali, prav prerokovali, da bo Svetnik. Njegova sobica je bila kakor zakladnica ali svetišče raznih Marijinih naslovov, s katerimi se ta'ne¬ beška kraljica časti v sv. cerkvi. Pa ne le podobe je častil, Gabriel je Marijo tudi v srcu ljubil, na njo stavil svoje premogočno zaupanje in, kar je glavna reč, on je njeno čistost in ponižnost tudi posnemal. S tako detin- sko in nježno pobožnostjo si je pridobil tudi Marijino srce. In res, ona je od otroških let z materno skrbjo cula nad njim, ona mu je sprosila vse potrebne milosti od svojega Sina. ona je napeljala njegove prve stopinje na pot čednosli. Zvesto je gledal za prstom, ki mu je kazal pot k pravi sreči in k veličastvu, zato je dosegel dvojno zmago: devištva in mučeništva. Spovedniki so ga vodili lahko in brez težave; hodil je k spovedi redno vsaki tedenj — k sv. obhajilu večkrat na tedenj; njegova gorečnost se s tem nič ni zmanjšala, ampak čedalje bolj je rastla. Misijonarji v Montdidier-u so imeli razun šole tudi jetnike v tamošni ječi oskrbovati. Hodili so k njim ma¬ ševat ob nedeljah in praznikih, obiskovali so jih vsaki dan po dvakrat ter z njimi jutranjo in večerno molitev opravljali, jim večne resnice razlagali in potem med nje miloščino delili — hrano in obleko. Glede hrane, nosili so jim le ostsnke, h katerim so tudi odgojenci radi pri¬ lagali, kar so svojim ustam pritrgali — da bi se tega dobrega dela usmiljenja vdeležili. Včasi se je ostankov veliko nabralo in takrat so jih razdelili — polovico med jetnike, polovico pa med mestne uboge. Ko je prišel 15 — Perboar v Montdidier. je on prevzel oskrbovanje jetnikov in mestnih ubogih. Pokazal je pa tudi tukaj koj svojo spretnost, gorečnost in previdnost. Po Statutih so bili od- gojenci za posebne zanikarnosti za denar kaznovani in. kar so pobili, morali so plačati. Perboar je našel veliko starih, nerabljivih reči. ki so se prodale in ustanovil je blagajnico, v katero je ves ta denar hranil. Š tem de¬ narjem je v sili marsikateremu revežu pomagal. Pri de¬ litvi miloščine se je svojih odgojencev posluževal, ti pa so si v posebno čast šteli, ako so smeli s Perboarjem v hiše k mestnim ubogim ali k jetnikom v ječo hoditi. Tako je Perboar spoznaval revščino vsacega ubogega osebno in je lahko z vsakim osebno govoril. Občeval je z reveži tako prijazno, previdno in ljubeznjivo, da so ga le blagoslavljali. Ko si je njih zaupanje pridobil, mu ni bilo težko marsikatero napako odstraniti. Bil je ves srečen pri tem opravilu in je rekel: «To delam, kar je naš oče delal, sv. Vincencij*. V posehen dobiček si je pa tudi še to štel, da so se njegovi odgojenci pri tej pri¬ ložnosti navadili dobrih del usmiljenja. Tako pa je postal Perboar s svojimi odgojenci začetnik tistega dobrodelnega društva, ki je sedaj razširjeno po vsem svetu in ki re¬ vežem toliko dobrega stori — društva sv. Vincencija — «Vincencius-Verein». 16. Perboar mašnik. Dve leti ste naglo minuli; Perboar je nastopil svoje 24 . leto; zato so ga višji v Pariz poklicali, da bi se pripravil na mašniško posvečenje. Ta novica ga je ob enem z veseljem in strahom napolnila. Kajti, kdo je sreč¬ nejši na zemlji, kakor mašnik, ki vsaki dan nedolžno Jagnje Božje nebeškemu Očetu daruje in angelsko hrano vživa. Od druge strani se je pa tudi bal. da nima tiste — 16 — visoke svetosti, kakor jo mašnik imeti mora, ako hoče vredno sveto daritev opravljati. Mislil si je, da ni vreden tolike časti in da se tudi ne more dostojno pripraviti. Njegovi višji pa so drugače mislili, in si v srečo šteli tako pobožnega sobrata med duhovne uvrstiti, katerega sveto življenje je bila vedna priprava na duhovski stan. Vedeli so, da ima toliko znanja in vednosti Božjih resnic, da je zmožen tudi druge učiti in sploh, da je nje¬ govo obnašanje dosedaj bilo tako, kakor ga cerkev zah¬ teva od tistih, katerim red sv. mašnikovega posvečenja podeli. Kaj je Perboar sam o sebi mislil, izjavil je v pismu do svojega očeta, ondi pravi: »Bliža se dan, ko ho Gospod za zmiraj jarem mašništva na me položil, to bo za me najsrečnejši dan. Oh kako srečen bi bil, ko bi zamogel mašnikovo posvečenje vredno prejeti! Koliko gnad za se iu za druge! Neizrekljivo veliko mora Božje usmiljenje biti, ker si išče tako nevrednih služabnikov! Molite za me, da ne bom nikoli v slabo obračal gnad, katere mi podeliti želi. Priporočajte me tudi materi, se¬ stram in mojim sorodnikom, naj svoje molitve zedinjajo in mi blagoslova Božjega iz nebes prosijo*. Pred mašnikovim posvečenjem je imel še z dvema drugima sobratoma duhovne vaje. Eden izmed teh ie pozneje pravil: «Če sem med duhovnimi vajami Gabriela le pogledal, že ta pogled me je vnel, da sem molil z gorečnostjo*. Mašnikovo posvečenje se je vršilo v kapeli hčer krščanske ljubezni v Parizu 23. septembra 1825 ravno ta dan, ko je tudi sv. Vincencij leta 1600 bil mašnik posvečen. Drugi dan je kot novomašnik prvikrat daroval daritev sv. maše —• Bog sam zna, s koliko pobožnostjo in gorečnostjo! Od sedaj ga je le ena misel navduševala: »Duhoven mora drugi Kristus biti, katerega Božjo po¬ dobo mora v sebi vpodobiti*. — 17 — 17. Dopolnilne črtice. Leta 1827 je bil imenovan superijor zavoda