Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo občine Trzin . Na naslovnici Zimski utrinek s Trzinskega polja Fotografija: Miha Pavšek Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovič, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erčulj, Janez Gregorič, Andrej Grum, Boštjan Guček, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Zdenka Kopač, Brigita Ložar, Alenka Marjetič Žnider, Marjetka Pajk, Fanči Perdih, Katja Rebolj, Zoran Rink Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Natalija Nataša Frelih, Tanja Jankovič, Zinka Kosmač, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasič Tehnično urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesečno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplačno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za februarsko številko oddajte najkasneje do 5. februarja 2018. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenaročenih prispevkov. Občina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.00 Sreda: 8.0 0 – 13.0 0 in 14.00 – 18.00 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v občini Trzin so na voljo tudi v občinskem informativnem središču na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Znamo gledati (drugače)? Bil je eden tistih prvih dni novega leta, ko bi bilo, roko na srce, udobneje ostati doma na kavču, zavit v toplo odejo in z dobro knjigo v roki. V Ljubljanski kotlini sta se namreč mešala megla in rahlo pršenje, a v višje ležečih predelih se je po napovedi obetalo nekoliko lepše vreme. »Saj nisva iz cukra,« naju je soprog zbezal iz hipne cone udobja, da sva že čez dobre pol ure grizla v hrib do ene priljubljenih izletniških točk v Kamniških Alpah. Med potjo naju je rahlo spral dež, za katerega se je zdelo, da nama vztrajno sledi iz doline, a bližje sva bila vrhu, bolj se je nebo jasnilo in zrak je postajal milo topel in božansko dišeč. Nikjer ni bilo več čutiti dolinske zadušnosti, naokrog pa so se v nebo peli bližnji vrhovi, po njih pa so se lovile sence, ki jih je ustvarjalo zahajajoče sonce. Pogled za bogove! Iz zamaknjenosti me je zdramil glas ene od pohodnic, ko je znancem, ki jih je srečala tam gori in so jo spraševali, ali res nikdar ne ostane doma, razložila, da je že zaradi takšnih pogledov vredno odriniti na pot. Saj slabega vremena preprosto ni, jim je še razložila in modro dodala, da je vse odvisno od našega pogleda na svet. Odkar gleda tako, se ji menda kar naprej dogajajo čudeži … kot je bil ta sončni zahod v hribih na za mnoge sicer mrakoben januarski (dolinski) dan. O tem, da je treba znati (drugače) gledati, ve veliko povedati tudi Ma­rijan Vodnik, ki ga predstavljamo v tej številki Odseva. Mnogi mu pri­našajo kose lesa, v katerih oni ne vidijo posebne vrednosti, on pa zna iz prinesenega pričarati zgodbe, ki jim ni para … In ob katerih potem ljudem od lepote videnega zastaja dih. Odprimo torej oči in poglejmo na svet malce drugače. Prepričana sem, da bo naš pogled na lepem bistrejši in jasnejši in da bomo znali potem tudi v bolj meglenih trenutkih življenja odkriti svetle žarke radosti. Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče, Vodice »Medobčinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.00 Sreda: 9.0 0 – 11.00 Občinske novice Zakaj je Trzin branju prijazna občina Namen javnega natečaja za podelitev naziva Branju prijazna občina, ki ga je pripravilo Združenje slo­venskih splošnih knjižnic v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo in Skupnostjo občin Slovenije, lani, leta 2017, prvič, je promocija dobrih praks, ki jih za izboljšanje bralne pismenosti, spodbujanje branja in razvoj bralne kulture izvajajo občine. Natečaj je bil objavljen 8. februarja, na slovenski kulturni praznik, in je bil odprt do 30. oktobra. Podelitev naziva, ki ga je prejela tudi občina Trzin, pa je bila 4. decembra, na slovesnosti v avli Mestne občine Kranj, o kateri smo poročali že v prejšnji številki Odseva. Tokrat predstavljamo kriterije, aktivnosti v zadnjih dveh letih, ki so občini Trzin prinesle ta naziv. To so: • opredelitev pomena ali področja bralne kulture in drugih dejav­ nosti v zvezi s knjigami, branjem in bralno pismenostjo v razvojih dokumentih lokalne skupnosti – v Lokalnem in Letnem programu kulture v Občini Trzin; • podpora projektom in drugim aktivnostim s področja bralne kul­ture (brez aktivnosti, ki jih izvaja javna knjižnična služba) – vse­binska in finančna podpora 5 akterjem: KUD-u Franc Kotar za kulturno-literarne večere in za mednarodni literarni večer Obrazi miru v sodelovanju s Slovenskim centrom PEN, Društvu upokojen­cev Žerjavčki za večere literarnih ustvarjalcev pokrajinske zveze upokojencev, Turističnemu društvu Kanja pri natečaju Najboljša zgodba našega kraja, Medobčinskemu muzeju Kamnik pri izdaji priročnikov Kaj nam odkrije sprehod po Ongru in Po sledeh trzin­ske preteklosti ter zloženke o Jefačnikovi domačiji in Osnovni šoli Trzin z dotacijo za nakup dodatnega gradiva za šolsko knjižnico; • javna podpora nosilcev lokalne oblasti, tudi finančna, aktivnostim za promocijo bralne kulture – župan je na posebni prireditvi ob­daril najboljše učence osnovne šole in najboljše gojence glasbene šole s knjižno nagrado, zaposleni na Občini Trzin so sodelovali na natečaju in pri branju trzinskih zgodb in zaživel je projekt Knjigo­bežnice, v okviru katerega so bile pred vhodom v krajevno knjižnico nameščene poličke, na katerih lahko ljudje pustijo svoje odvečne knjige, z njih pa odnesejo tiste, ki si jih želijo; • podpora bralnim društvom in klubom, ki jih ne organizirajo in izva­jajo splošne knjižnice – ob otvoritvi trzinske enote doma starejših občanov je Občina domski knjižnici podarila knjige, v okviru te kn­jižnice pa zdaj že deluje tudi bralni klub; • finančna podpora aktivnostim, povezanim z branjem in knjigo – poleg aktivnosti, omenjenih v drugi alineji, še podpora založniškim projektom, nakupi knjig za obdaritve, podpora pomembnim do­moznanskim izdajam ter financiranje redne dejavnosti knjižnice, njenih prireditev in nakupa knjižnega gradiva brez zmanjševanja sredstev, kot je bil trend na državnem nivoju in drugod tudi na lokalnem nivoju. Številčni podatki o podpori projektom bralne kulture v letih 2016 in 2017: • 6 organizacij, ki se v občini ukvarjajo z bralno kulturo (brez splošnih knjižnic) • 8 projektov bralne kulture (brez projektov splošnih knjižnic) • 1000 udeležencev pri projektih bralne kulture Plakat, ki prebivalce Trzina vabi k sodelovanju v projektu izmenjave knjig Knjigobežnice. Knjige lahko izmenjujete v 1. nadstropju Centra Ivana Hribarja, pred vhodom v Krajevno knjižnico Tineta Orla. Občinske novice V skladu s Pravili o kriterijih in načinu podeljevanja certifikata Branju prijazna občina se certifikat podeli za obdobje treh let, po­tem pa lahko občina pri Združenju slovenskih splošnih knjižnic vloži vlogo za podaljšanje njegove veljavnosti. Strokovna komisija je na natečaju izbrala 18 občin, ki so izpolnile vse pogoje in ki s svojimi praksami izstopajo z uspešnim spodbu­ janjem sodelovanja in vključevanja prebivalcev lokalne skupnosti pri gojenju branja kot temeljne vrednote družbe. Aktivnosti občine Trzin, predstavljene v vlogi za natečaj Branju prijazna občina, je komisija ocenila takole: »Čeprav je relativno majhna, spada Občina Trzin med gospodarsko razvitejše in inovativnejše lokalne skupnosti na državnem nivoju. Veseli nas, da ima tovrstna potenca močan odmev tudi na področju knjižnične službe. Izrazito nadpovprečna podpora lokalni knjižnici kaže na zavedanje odločevalcev, kaj sodobna in modernim izzivom prilagojena knjižnica prinaša okolju. V strateških dokumentih je definira v prihodnjih razvojnih načrtih občine in nato ciljno prenese v zaznavna iskrena skrb za bralno kulturo in pismenost, naklonjena prakso.« materialno težje merljivim vsebinam in neinstitucionalnim deležnikom Občina Trzin se zahvaljuje vsem sodelujočim, vsakemu delčku te pa prehaja na širše področje kulture in izobraževanja. Posebej velja sestavljanke, vsem zaslužnim za pridobitev certifikata, zlasti pa že omeniti podporo literaturi, dediščini in knjigi kot življenjski sopotnici omenjenim društvom, osnovni šoli, muzeju in knjižnici. človeka. Med naštetimi podprtimi projekti po potencialu in kvaliteti V novem letu želimo vsem našim občanom, da bi prebrali kakšno izstopata natečaj za trzinsko zgodbo in postaje Obrazov miru, ki zanimivo knjigo, vabljeni pa tudi na kulturne prireditve, povezane s prinašajo v lokalno okolje mednarodno dimenzijo. Priporočamo, da se knjigo, in na izmenjavo knjig v okviru projekta Knjigobežnice. . celovito dojemanje pomena bralne kulture in pismenosti še natančneje Občina Trzin, foto: Arhiv Občine Trzin 23. redna seja občinskega sveta Kljub pregovorno veselemu decembru, namenjenemu raznim pra­znovanjem, je bilo vzdušje na 23. redni občinski seji 20. decembra zelo delovno, saj so imeli svetniki prav zaradi konca koledarskega leta na dnevnem redu (še) več točk kot po navadi. Načrtovano prvo točko z naslovom Sprejem predloga Odloka o ob­činskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN) za manjše območje znotraj enote urejanja prostora ST 5/1-3 KRIŽIŠČE JV – 1. del je župan (kot njen predlagatelj) umaknil z dnevnega reda. Razlog? Neusklaje­nost med Ministrstvom za okolje in prostor, ki je že potrdilo poplavno študijo, in Agencijo Republike Slovenije za okolje (ARSO) oziroma nju­no medsebojno pregovarjanje, vrhu tega pa občina od Agencije tudi še ni prejela njegove končne potrditve. Svetniki so se tako na seji najprej precej časa ukvarjali s točko, na­menjeno njihovim vprašanjem in pobudam. Začetno besedo je imel Rado Gladek, ki je nanizal kar nekaj perečih vprašanj, med njimi tudi, ali bo sedanja zdravnica, s katero so občani menda zelo zadovoljni, vendarle ostala v trzinski splošni ambulanti, saj naj bi se na tem delovnem mestu menda tudi ona izredno dobro po­čutila. Župan je povedal, da so z Zdravstvenim domom Domžale krajši pogovori o tem že potekali in da bo Občina januarja še pisno zahtevala sestanek, na katerem bi se dogovorili, da zdravnica ostane v Trzinu. Kot je povedala svetnica Klavdija Tretjak, naj bi na trzinski šoli imeli vedno več prošenj za pomoč pri plačevanju prehrane in ekskurzij, zato je predlagala, da bi se občinski svetniki v korist te pomoči odrekli decembrski sejnini. Župan pa je ob tem pojasnil, da je treba, tudi če se svetniki odrečejo sejnini, obračunati davke, zato bi bilo smotrneje poiskati kak drug način za to, na primer, da bi vsak svetnik sam naka­zal znesek šolskemu skladu. Svetnika Petra Kralja je zanimalo, koliko dijakov in študentov štipen­dira Občina in kakšni so kriteriji za pridobitev te štipendije, ki naj bi bili celo strožji kot za Zoisovo štipendijo. Župan je razložil, da so se na Občini že pogovarjali o tem, da bo treba ponovno preveriti pogoje za pridobitev štipendije in tudi pravilnik za njihovo podeljevanje. To naj bi storili letos spomladi. Dodal pa je, da so do zdaj praviloma vedno pozitivno rešili vse prošnje za štipendijo, izjema je bilo le leto, ko je bilo prijav več kot razpisanih štipendij. Na koncu se je oglasil še svetnik Romeo Podlogar, s pobudo, poda­no tudi Statutarno pravni komisiji, in sicer, da se izvede referendum, na katerem bi se ugotovilo, kakšen volilni sistem in kolikšno število občinskih svetnikov bi bila za občino Trzin najprimernejša. Po njegovi oceni ta referendum ne bi prinesel dodatnih stroškov ali pa bi bili ti minimalni, saj bi bil referendum lahko izveden v okviru volitev v držav­ni zbor. Župan mu je pojasnil, da državna volilna komisija česa takega ne počne in da je zato za referendum treba sestaviti občinsko volilno komisijo, kar pomeni, da so stroški enaki, kot bi bili, če bi se referen­dum izpeljal posebej. V nadaljevanju seje so svetniki sprejeli sklep o določitvi cen pro­gramov predšolske vzgoje v vrtcu Žabica in v prvi obravnavi potrdili predlog Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo s komunalno opremo in o merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Trzin. Ugotovili so, da je predlog primeren za nadaljnjo obravnavo. Občinski svet je nato obravnaval in po skrajšanem postopku sprejel predlog Odloka o spremembi Odloka o grbu in zastavi Občine Trzin, nato pa še sklep o podaljšanju veljavnosti Lokalnega programa kultu­re v Občini Trzin za obdobje od 2014 do 2017 (za čas do sprejema no­vega občinskega lokalnega programa za kulturo, najkasneje do konca leta 2021), in predlog Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Trzin. Svetniki so na seji sprejeli še sklep o povprečni ceni gradbenih par­cel, povprečnih stroških komunalnega urejanja stavbnih zemljišč in okvirni vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2018, so­glašali so s predlaganim finančnim načrtom za glasilo Odsev za leto 2018 in sprejeli spremembe in dopolnitve Načrta ravnanja z nepre­mičnim premoženjem Občine Trzin za leti 2018 in 2019. Občinski svet je zatem razpravljal še o občinskem proračunu za leto 2019, za konec pa še o odvzemu statusa javnega dobrega nekaterim zemljiščem v lasti Občine Trzin. 23. redna seja občinskega sveta se je končala po dobri uri in pol. S podrobnostmi se lahko seznanite na spletni strani Občine Trzin. . Vesna Sivec Poljanšek Občinske novice Občine do ugodnejših eko kreditov Eko sklad omogoča občinam po novem še ugodnejša posojila za okoljske naložbe, obnovo stavb in novo­gradnje, celotnemu javnemu sektorju omogoča nepovratna sredstva za posamične ukrepe energetske obnove stavb v njihovi lasti, na območjih z večjo onesnaženostjo zraka pa omogoča tudi nepovratna sredstva za zamenjavo zastarelih komunalnih vozil. Na Eko skladu so že vrsto let na voljo ugodna posojila za različne okoljske naložbe, po novem pa bodo na voljo tudi za posamič­ne ukrepe obnove stavb in za novogradnje, ki izpolnjujejo zahte­ve Pravilnika o učinkoviti rabi energije v javnih stavbah. S takimi ugodnejšimi posojili bi radi spodbujali okoljske naložbe občin in njihovo izvedbo, kot so denimo ukrepi za zmanjšanje emisij to­plogrednih plinov in zmanjšanje onesnaževanja zraka z drugimi emisijami, gospodarjenje z odpadki ter varstvo voda in učinkovita raba vode. Posojilo lahko predstavlja do 85 odstotkov priznanih stroškov naložbe. Poleg tega so posojila za naložbe občin v nove skoraj nič energij­ske stavbe družbenega pomena, kot so šole, vrtci in podobno, za katere velja obrestna mera trimesečni EURIBOR + 0 %, po novem možna tudi kot delno nepovratna sredstva Eko sklada, pod pogo­jem, da gredo ta nepovratna sredstva za poplačilo posojil. S tem je občinam olajšano financiranje v obdobju gradnje do izplačila take nepovratne finančne spodbude. Občine lahko odslej dobijo nepovratna sredstva tudi za energet­sko obnovo občinskih stavb, in sicer v obsegu ene četrtine pri­znanih stroškov naložbe. Pod energetsko obnovo spadajo toplotna izolacija zunanjega ovoja stavbe, vgradnja energijsko učinkovitih oken, toplotne črpalke ali kurilne naprave na lesno biomaso, za­sistema razsvetljave ter optimizacija ogrevanja. Na območjih z večjo onesnaženostjo zraka lahko občine pridobijo nepovratna sredstva tudi za nakup novih komunalnih vozil. . Tanja Bricelj Občina Trzin objavlja javne dražbe: • za prodajo nepremičnine št. 1020/4, v k. o. Trzin, 7. 2. 2018 ob 11. uri; • za prodajo nepremičnine št. 1244/476 v k. o. Trzin, 7. 2. 2018 ob 12. uri in • za oddajo tržnega stanovanja na Ljubljanski cesti 13 b v Trzinu, 9. 2. 2018 ob 10. uri. menjava toplotne postaje oziroma priklop na sistem daljinskega Vse informacije o nepremičninah in postopkih javne draž­ ogrevanja, vgradnja sprejemnikov sončne energije, prezračevanja be ter obrazci so objavljeni na spletni strani www.trzin.si. z vračanjem toplote odpadnega zraka in energijsko učinkovitega Začetek priprave regijske prometne strategije Gosta naseljenost glavnih mest sproža v večini evropskih metropolitanskih regij podobne izzive – pro­metne zamaške in kot posledico tega velike količine toplogrednih plinov. Zato so se v evropskih metro­polah, da bi zmanjšali negativne učinke prometa, v okviru evropskega projekta SMART-MR lotili iskanja rešitev za zagotavljanje trajnejše nizkoogljične mobilnosti. V tem projektu sodeluje tudi Ljubljanska urbana regija (LUR) in s tem tudi občina Trzin. Osrednji cilj projekta je podpreti lokalno in regionalno oblast pri za vzpostavljanje prožne nizkoogljične mobilnosti v regiji glavnega izboljševanju prometne politike in zagotavljanju trajnostnih ukrepov mesta. Prvi korak za to je vzpostavitev celostne regijske prometne strategije (CPS), pri nas je to za celotno Ljubljansko urbano regijo. Slovenska partnerja projekta, Regionalna razvojna agencija Lju­bljanske urbane regije (RRA LUR) in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), predvide­vata v okviru načrtovane vzpostavitve temeljev za oblikovanje re­gijske prometne strategije identifikacijo skupnih prometnih izzivov, izdelavo akcijskega načrta z ukrepi za njihovo reševanje ter pripravo časovnega in finančnega okvira za realizacijo teh ukrepov. Strategija je za vključene občine ključnega pomena, ne le zaradi urejanja problematike prometa, temveč tudi zato, ker je potrjena strategija CPS pogoj za uspešno črpanje evropskih sred­stev za ukrepe na področju vzpostavljanja trajnostne mobilnosti. V prihodnjih mesecih so tako predvideni individualni posveti, razprave in usklajevanja s posameznimi občinami ter priprava strateškega dokumenta, ki bo omogočil regiji še intenzivnejši razvoj trajnostne mobilnosti. Več o projektu SMART-MR lahko preberete na www.in- Predstavitev projekta SMART-MR na decembrski seji Sveta Ljubljanske urba-terregeurope.eu/smart-mr/. . ne regije v ljubljanski mestni hiši, ki so se je udeležili župani in predstavniki 26 občin te regije Tanja Bricelj, foto: Arhiv projekta SMART-MR Občinske novice Obvestilo ambulante za bolezni dojk V Zdravstvenem domu Domžale že od leta 1998 uspešno deluje ambulanta za bolezni dojk. Da je delo ambulante uspešno, kaže tudi statistika odkritih karcinomov dojk. Od leta 2012 pa se obseg dela te ambulante postopno zmanjšuje, in sicer zaradi delovanja nacionalnega programa DOR A , ki ga finan­cira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zajema pa ženske, stare od 50 do 69 let. Nekatere občine, tudi trzinska, pa ob tem krijejo stroške za te preglede tudi ženskam, mlajšim od 50 let in starejšim od 69 let, torej takim, ki niso vključene v presejalni pro­gram DORA, in sicer za: • preventivni klinični pregled dojk, • preventivno mamografijo in • ultrazvok dojk. Za navedene preglede napotnica ni potrebna, naročite pa se lahko po telefonu, na številkah (01) 72 45 220 ali 051 683 773, kjer dobite tudi vse potrebne informacije. Vse ženske, ki pri sebi opazite spremembe na dojkah, pa si, ne glede na starost, pri svojem izbranem osebnem zdravniku ali gine­kologu čim prej pridobite napotnico. . Janez Svoljšak, dr. med., spec. spl. med., direktor ZD Domžale Subvencioniranje cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu Občina Trzin je v letošnjem proračunu namenila del sredstev tudi za preventivne zdravstvene programe za občane, med drugim za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu. To cepljenje je priporočljivo za vse osebe, starejše od enega leta, ki bivajo na endemskem območju ali predvidevajo aktivnosti v naravi. Ba­zično cepljenje se opravi praviloma s tremi odmerki cepiva, intramusku­larno, v mišico nadlahti. Shema cepljenja: • prvi odmerek, • drugi odmerek 1 do 3 mesece po prvem odmerku, • tretji odmerek 5 do 12 mesecev po drugem odmerku. Prvo revakcinacijo – osvežitveno cepljenje – se opravi z enim odmer­kom cepiva tri leta po tretjem odmerku prvega cepljenja, nato pa se priporoča opraviti revakcinacijo vsakih pet let, za starejše od 60 let pa je priporočljivo vsaka tri leta. Cepljenje s prvima dvema odmerkoma je smiselno opraviti v zimskih mesecih, saj tako dosežemo zaščito še pred začetkom sezone aktivnosti klopov. Cepljenje odraslih pacientov (starost nad 18 let) bosta izvajali v splo­šni ambulanti na Ljubljanski 12/f v Trzinu zdravnica Vesna Milojević, specialistka družinske medicine, in medicinska sestra Regina Povž, in to tako za svoje paciente kot tudi za vse druge odrasle osebe s stalnim bivališčem v Trzinu. Za cepljenje (v delovnem času ordinacije) se je treba predhodno dogovoriti po telefonu številka (01) 564 40 50. Otroke in mladino do starosti 18 let bo cepila zdravnica Irena Kle­menčič, specialistka pediatrinja, v domžalskem zdravstvenem domu na Mestnem trgu 2. Telefonska številka za naročanje za njihovo cepljenje je (01) 72 45 271. Na cepljenje prinesite s seboj kartico zdravstvenega zavarovanja in cepilno knjižico. Občanom Trzina pripada sofinanciranje za prvo od treh ba­zičnih doz in za prvo revakcinacijo – občan plača polovico ene doze cepiva (odrasli 15 EUR, otroci 14 EUR), drugo polovico pa plača Občina Trzin. Za prejemnike občinske socialne pomoči in njihove družinske člane je cepljenje v letu, ko prejemajo po­moč, v celoti brezplačno, če predložijo potrdilo o upravičeno­sti. Vlogo za izdajo potrdila o upravičenosti se vloži na Občini Trzin, in to za vsako cepljenje posebej, zdravstveni dom pa priloži to potrdilo k računu, ki ga izda Občini Trzin. . Zdravstveni dom Domžale in Občina Trzin V našem kraju Zapojmo in zaigrajmo skupaj 12. decembra so se v šolski telovadnici razlegali glasovi mladih in starejših pevk in pevcev ob petju živahnih melodij, značilnih za praznično obarvani mesec, program pa so obogatile tudi čudovite plesne točke. Veseli december je namreč mesec, ko združita moči trzinska Društvo prijateljev mladine in osnov­na šola in skupaj pripravita tradicionalni novoletni koncert z naslovom Zapojmo in zaigrajmo skupaj; letos je bil že trinajsti po vrsti. Na poldrugo uro trajajočem koncertu, v katerem je bližajoče se novo leto napovedovalo nekaj pesmi z zimsko tematiko, med njimi tudi večna Sveta noč, so peli Čmrlji in Sovice iz vrtca Palčica, pevci Cici pevskega zbora in Otroškega pevskega zbora ter pevke Žen­skega pevskega zbora Trzinke, zapeli in zaigrali so mladi glasbeniki glasbene šole Lartko, učenci otroške folklorne skupine so plesali skupaj s člani in veterani Folklorne skupine Trzinka, mažoretno pa­lico sta spretno vrteli dve skupini šolskih mažoretk, Vita Vinko je ob klavirski spremljavi Brine Ize Anžič in baletnem nastopu Maje Vinko recitirala Pavčkovo Zamišljenost. Obiskovalce sta navdušila tudi mladi plesni par Tara Kveder Anterič in Nejc Jemc z elegan­tnim angleškim valčkom in temperamentno sambo, z arijo Nessun dorma iz opere Turandot pa je presunil izjemni kontratenorist Žiga Lakner, ki se je javnosti prvič predstavil pred štirimi leti v oddaji Slovenija ima talent, na tem večeru pa je skupaj s tremi učenka­mi Alenke Gotar zapel še božično Sveto noč (Alenka Gotar je dan pred koncertom svoj nastop odpovedala zaradi bolezni). Navduši­li so prav vsi nastopajoči in bili zato upravičeno deležni bučnega aplavza. Pred zaključno točko, v kateri je Avsenikova pesem Otroške Sveta noč v izvedbi varovancev glasbene mentorice Alenke Gotar želje povezala vse nastopajoče pevce in solistko Renato Smolnikar ob spremljavi narodnozabavnega ansambla glasbene šole Lartko, smo lahko prusluhnili še Ježkovi pesmi s pomenljivim naslovom Ljudje, prižgimo luč. Program sta spretno povezovala učenca Živa Potočar in Žiga Gerkšič, na začetku pa sta občinstvo pozdravila v. d. ravnatelja Jana Klopčič in predsednik Društva prijateljev mladine Trzin Lado Krašovec. Dobro obiskano prireditev so nekoliko motili le neukročeni malčki, ki so ob nastopih živahno tekali po prostoru in motili nastopajoče. Tradicionalni novoletni koncert je v telovadnico privabil številne obiskovalce, tudi tokrat pa je bil tudi dobrodelno naravnan. Prosto­voljne prispevke so zbirali med drugim s srečelovom, za katerega je prispevala nagrade trgovina Lidl. Zbrani denar, okoli 230 evrov, so organizatorji namenili za šolski sklad za subvencioniranje vzgoj­no-izobraževalnih programov, ki niso financirani iz javnih sredstev in za katere, kot nam je zaupala skrbnica sklada učiteljica Sara Rode, dobijo na šoli vsako leto več prošenj za finančno pomoč. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič V našem kraju Prednovoletno srečanje občanov Sredi veselega decembra organizira Občina Trzin že nekaj let pred­novoletno srečanje občanov v kulturnem domu, pa čeprav odziv glede na poseljenost kraja ni ravno velik. Tokrat je bilo srečanje 15. decem­bra in se ga je kljub deževnemu dnevu v skromno okrašeni dvorani zbralo precej občanov, in to večinoma starejših, prišlo pa je tudi nekaj predstavnikov nekoliko mlajše generacije, med njimi podžupan Rado Gladek s soprogo, nekaj zaposlenih na občini in nekaj občinskih sve­tnikov, med katerimi pa nismo opazili opozicijskih, ter nekaj predstav­nikov podmladka turističnega društva Kanja. Najprej je župan Peter Ložar pozdravil vse navzoče in na kratko spregovoril o pridobitvah minulega leta, ob tem pa omenil predvsem razširjen izvoz iz Mlak in novo parkirišče pri osnovni šoli oziroma Pša­ti, obnovo vodovoda in kanalizacije v Župančičevi in Cankarjevi ulici in v drugem delu Jemčeve ulice ter projekt centralne čistilne naprave v Ihanu. Ob tem je spomnil, da so za te projekte v zadnjih treh letih pri­dobili blizu 2 milijona evropskih sredstev: »To je dosežek, na katerega sem zelo ponosen. Zahvaljujem se svojim sodelavcem na Občini Trzin. Veliko dela je potrebnega za to, da prideš do takega zneska. Še po­sebej zato, ker Trzin pri razpisih ali natečajih velikokrat izpade zaradi našega faktorja razvitosti.« Pregledu opravljenega pa je dodal še oris načrtov za novo, in sicer volilno leto, ki jih sestavljajo razgrnitev Ob­činskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), začetek gradnje doma zaščite in reševanja, novo igrišče pri šoli, obnova infrastrukture v Ulici Rašiške čete ter v delu Prešernove in Reboljeve ulice, obnova dela Mlakarjeve ulice ter ureditev povezave med Mlakami in IOC. Ob koncu svojega govora je župan povabil tudi na preostale decembrske dogodke v kraju in nato vsem zaželel predvsem mirno in zdravo novo leto. Kot je že navada, je sledilo prijetno druženje ob napitkih in prigrizku, ki je hitro kopnel, za glasbo pa so poskrbeli člani Ansambla Anžeta Šuštarja, ki so z narodnimi vižami in drugimi popularnimi melodijami nekaj plesa željnih občanov zvabili tudi na plesišče. Videti je bilo, da se vsi dobro zabavajo, čeprav naj bi starejše menda motilo nekoliko preglasno ozvočenje. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič V našem kraju Predavanje o Triglavskem ledeniku Mihe Pavška smo v Trzinu vajeni v številnih vlogah, od planinske in civilnozaščitne pa vse do novinarske, sredi decembra pa je v domžalski knjižnici nastopil še v vlogi predavatelja. Na zanimivem predavanju je občinstvu predstavil edina slovenska ledenika, natančneje ledeniški zaplati, ki sta ostali od nekdaj mogočnih ledenikov – zaplati Triglavskega ledenika in Ledenika pod Skuto. Miha namreč med drugim proučuje plazove in ledenike, kot geograf pa je zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika v okvi­ru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na inštitutu so spomladi leta 2016 zaznamovali 70-letnico spremlja­nja stanja Triglavskega ledenika s pregledno razstavo, ki si jo je mogoče ogledati na spletu (giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/razstava_tl_v_ spm_e-panoji_vse.pdf). Poleg predstavitve zgodovine njegovega prouče­vanja in številnih podatkov o krčenju ledenika in temperaturnih spremem­bah so ob tej priložnosti prvič razstavili tudi nekaj atraktivnih fotografij iz prejšnjega stoletja in najdbe, ki so prišle na dan z njegovim zmanjševanjem – od kape iz filca, sprehajalne palice z vgraviranim datumom iz leta 1924 do več kot sto let starega fotografskega aparata. Oba slovenska ledenika sta kljub svoji majhnosti, zaradi česar jima je Miha namenil kar pomanjševalnico ledenička (strokovno je to glacieret), še vedno izredna laboratorija za proučevanje, saj imata vse, kar imajo tudi veliki lede­niki. Na inštitutu ne spremljajo le zmanjševanja njunega obsega, ampak tudi vzorčijo led, kukajo pod ledenik in proučujejo Triglavsko brezno, ki je raziska­no do globine več kot 300 metrov, dogajanje ob ledeniku pa je mogoče »v živo« spremljati tudi s pomočjo kamere na Kredarici (ktl.zrc-sazu.si/). »Da nastane en meter debel ledeniški led, potrebujemo v običajnih raz­merah okoli pet do sedem metrov snega in okoli tri do pet let, v Sloveniji, kjer pogoji za ledenike niso optimalni, pa je potrebno za to tudi več dese­tletij ali celo stoletje,« je povedal predavatelj. Ob tem pa je opozoril tudi na globalno segrevanje in prikazal krivuljo, ki ponazarja zviševanje tempe­ratur – v zadnjih desetletjih je krivulja v obliki hokejske palice, kar pomeni, da je ta rast zelo hitra. To bi nas moralo strezniti, in sicer zlasti naslednja dejstva: ledenik se je od začetka opazovanja do zdaj stanjšal za 40 do 50 metrov in zmanjšal za več kot petnajstkrat, v zadnjega pol stoletja se temperatura zraka zvišuje tako, kot bi se vsakih 15 let pomaknili za 100 višinskih metrov navzdol, torej bliže dolini. »Podnebne spremembe so tu in prinašajo v glavnem negativne vplive,« je še opozoril Miha Pavšek. Na predavanju so bile prikazane tudi fotografije iz prejšnje­ga stoletja, ko so se na Triglavskem ledeniku še pogosto smučali. Iz tistih časov je tudi pripetljaj iz leta 1946 (istega leta so se začele meritve ledenika), ko je turni smučar Tone Pogačnik v gosti megli zgrešil smer in padel 60 (!) metrov globoko, prek roba triglavske severne stene, se zaril v sneg na dnu grape in … preživel, brez resnejših poškodb. Razstavo o Triglavskem ledeniku prav v dneh izida januarskega Odseva za kratek čas gosti tudi trzinska osnovna šola, kjer ob tem poteka finalno tekmovanje kviza Mladina in gore v organizaciji Mladinske komisije Planin­ske zveze Slovenije in domačega planinskega društva. Pavškovo predavanje si lahko ogledate na povezavi: domzalec.si/trigla­vski-ledenik-in-nekateri-drugi-ledeniki-v-luci-podnebnih-razmer. . Tanja Bricelj, foto: Aleš Smrekar in Miro Pivar V našem kraju V Trzinu še dva nova defibrilatorja V decembrskem Odsevu smo vas že seznanili z lokacijo novega defibri­latorja (AED) pri vhodu v dvorano Marjance Ručigaj pod trzinsko knjižnico, blizu vhoda v splošno ambulanto Trzin, za katerega skrbi Zdravstveni dom Domžale. Do konca leta pa smo dobili še dva – enega na Mlakah, v bližini bankomata na zadnji strani banke NLB oziroma desno od vhoda v Mer­cator, drugi pa je v Starem Trzinu, na Jefačnikovi domačiji, neposredno ob vhodu. Za oba je poskrbela in bo zanju tudi skrbela trzinska civilna zašči­ta. V obeh primerih gre za prenosno elektronsko napravo, ki je pri človeku sposobna zaznati zastoj srca in ki lahko s pomočjo električnega sunka srce ponovno požene in s tem reši življenje. Vse lokacije AED po Sloveniji si lahko ogledate na spletnem naslovu www.aed-baza.si. Na zemljevidu AED se ob kliku na ikono – zeleni kvadratek z belim srčkom – izpišeta na­slov lokacije in ime ustanove/podjetja ter dostopnost naprave, tu pa lahko preberete tudi o njihovem delovanju. . Miha Pavšek, CZ Trzin, foto: Miha Pavšek V gozd brez panike, toda previdno Leto 2018 se je za Tino Švajger Sivec začelo na sila nenavaden način. Tretjega januarja, ko je sredi do­poldneva odšla na Rašico, naj bi bila na jasi pod Dobenim opazila medveda. »Na Rašico sem se odpravila iz naselja pri mengeškem bajerju oko­li desete ure dopoldne. Približno dva kilometra od naselja sem opazila medveda. Pogosto se rekreiram v tukajšnjih gozdovih in velikokrat srečam srne, zato sem še toliko bolj pozorna. Medved je bil oddaljen kakih 300 metrov in me ni opazil, jaz pa sem povsem okamnela, ko sem ga zagle­dala. Ritensko sem se počasi umaknila po poti, od koder sem prišla, ko pa sem bila skrita za ovinkom, sem stekla naravnost domov,« pripoveduje Tina Švajger Sivec, ki je še dan prej s hčerko opravila isto pot, a ni takrat opazila nič nenavadnega. Tina Švajger Sivec je o tem srečanju obvestila tudi Lovsko družino Men­geš, kjer vse odtlej spremljajo dogajanje na tem območju, a lovski čuvaji niso opazili nič posebnega in v dneh do 10. januarja niso prejeli nobene podobne prijave. Lovski starešina Jože Vahtar zato poudarja, da je panika odveč, kljub temu pa je na mestu previdnost in upoštevanje primernega vedenja v gozdu. »Ljudje se ne zavedajo, da je gozd bivalno okolje živali in da je srečanje z živalmi možno v vsakem letnem času. Na tem območju živijo divji prašiči, eden je zelo velik, po velikosti primerljiv z mladim med-vedom. Tu živijo tudi gamsi, pa seveda lisice in jazbeci, poleg tega pa je v zadnjem času opaziti tudi šakale. Vse te živali se praviloma izogibajo redno obljudenim pohodniškim potem. Umaknejo se že, če slišijo pogovor ali zgolj udarjanje pohodniške palice, torej človek že z normalno hojo pov­zroča dovolj glasov, da živali ne preseneti,« je povedal Jože Vahtar. Kljub temu pa dopušča možnost, da je obiskovalka zares videla medve­da, saj ga lovci tudi avgusta, ko so redno dobivali obvestila sprehajalcev, da so opazili medvedko z mladičema, nikoli niso srečali, opazili so le nje­gove sledi. Tina Švajger Sivec pa po drugi strani dopušča možnost, da bi takrat, ob njenem srečanju z živaljo, res lahko šlo tudi za zares velikega divjega prašiča. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj in Tanja Jankovič V našem kraju Enostarševci spet po urniku Občina Trzin je v preteklem letu prejela kar dva laskava naziva – branju prijazna občina in mladim pri­jazna občina, oba po formalni poti, tretji naziv pa so ji samoiniciativno dodali še člani Društva enostar­ševskih družin s sedežem v Trzinu. Ker jim pomaga s prostori za njihova nedeljska srečanja, so občini podelili še naslov enostarševcem prijazna občina. V društvu se posvečajo izboljševanju kakovosti življenja enostaršev­cev, kot se sami imenujejo, zlasti enostarševskih družin z otroki, sta­rimi do 16 let. Člani društva se srečujejo vsak mesec, in sicer drugo nedeljo v mesecu, vsakič pa poskrbijo tudi za organizirano temat­sko varstvo za otroke, medtem ko se starši v predavateljskem kotič­ku posvečajo izbrani temi. Za ta srečanja vabijo medse uveljavljene strokovnjake s področja vzgoje, psihologije in zdravega življenja ali pa preprosto izmenjujejo izkušnje in informacije, se družijo in širijo svojo socialno mrežo. Potem ko so bili termini srečanj v zadnjih mesecih nekoliko spreme­njeni, se v letu 2018 vračajo k staremu urniku – srečanja v prostorih mladinskega kluba v centru Ivana Hribarja bodo spet vedno drugo nedeljo v mesecu, od 9.30 do 11.30, prosijo pa za vnaprejšnje prija­ve na njihovi strani na Facebooku facebook/enostarsevska.si ali na e-naslov drustvo.dedi@gmail.com. Več o njihovih srečanjih najdete na spletni strani www.enostarsevska.si. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Dva krožka in obilo zadovoljnih udeležencev O študijskih krožkih in njihovem poslanstvu smo v Odsevu že pisali. Nismo pa še poročali, kakšno je vzdušje na njih in kaj vse se tam počne. Na Jefačnikovi domačiji sta se lani decembra začela kar dva taka krožka pod vodstvom mentorice Branke Urbanija, prvi se imenuje Etno fletno, drugi pa Sam svoje sreče kovač. Pokukali smo med udeležence in poskušali ugotoviti, zakaj se družijo in česa se bodo naučili v dobrih treh mesecih. Študijski krožki so edinstvena oblika izobraževanja za odrasle. naše (kulturne) dediščine, in krožek Sam svoje sreče kovač, ki po Nastali so po modelu skandinavskih dežel, v Sloveniji pa so se tako principih nevrolingvističnega programiranja (NLP) in s pomočjo tudi dobro prijeli, da jih prihajajo k nam proučevat kot model dobre drugih metod išče pot do bolj kakovostnega življenja. prakse tudi iz tujine. »Udeleženci so pestra druščina, stari so od 20 do 85 let. Pridružiti Vsestranska Branka Urbanija iz bližnje Mengeške Loke, s poslovni-se nam namerava celo gospa v 96. letu starosti. Na srečanjih krož­mi prostori pa v Trzinu, se je pred časom izšolala tudi za mentorico ka Etno fletno nas med drugim ves čas spremlja pesem. 85-letni študijskih krožkov. Prvi, ki se je ukvarjal s ponovno uporabo materi-udeleženec Miha Velepec z Vira, katerega korenine pa so v Trzinu, alov in se je končal lani na začetku jeseni, je naletel na tako izvrsten je aktiven pevec radomeljskega pevskega zbora, in zato nam vsakič odziv, da je Branka hitro začela razmišljati o organizaciji novih. tudi zapoje. Predvsem take pesmi, ki so že skoraj utonile v pozabo,« In tako je začela lani decembra izvajati kar dva nova krožka: etno-je Branka Urbanija opisala košček dogajanja v krožku Etno fletno. loško obarvani študijski krožek Etno fletno, ki raziskuje bogastvo Tudi v študijskem krožku Sam svoje sreče kovač je vzdušje zelo sproščeno, prijetno domačno. In tak je tudi njegov namen: udeležen­ci tam razpravljajo o marsikaterih osebnih stvareh, a zgolj, če to že- V našem kraju lijo, saj je na prvem mestu občutek varnosti, kajti le v varnem okolju bodo lahko spoznali marsikaj novega o samem sebi in o svojem na­činu delovanja v življenju, se pogovorili o svojih osebnostnih izzivih ... »Najprej sem se udeležila krožka Sam svoje sreče kovač, nato pa sem šla pogledat še v krožek Etno fletno,« nam je razložila ena od udeleženk in nadaljevala: »Na obeh je tako prijetno, da sem kar osta­la, in to na obeh. Pa še veliko novega se bom tu naučila.« Marsikomu, ki dogajanje spremlja zgolj kot opazovalec, se morda zdi oblika dela v teh krožkih nenavadna, a rezultati so vidni in celo merljivi. V krožkih lahko sodeluje kdorkoli, ki je dopolnil 16 let, zato je dogajanje v njih res pestro, tudi zaradi različne starosti in različnih poklicev udeležencev. »Tudi sama uživam v prijetni družbi in spoznavam čudovite ljudi,« nam je zaupala Branka Urbanija in dodala, da je čar tovrstnih krožkov prav v tem, da lahko na njih vsak pri sebi odkrije najrazličnejše potenciale. Če povzamemo Brankine besede: »Na študijskih krožkih je preprosto ›fletno‹, in tako bo vse do spomladi, ko bomo predstavili rezultate našega delovanja!« . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Vesna Sivec Poljanšek in Branka Urbanija Praznični trenutki Okrogli jubilej Darka Učakarja V Sloveniji je le še malo živih udeležencev druge svetovne vojne, eden takih pa je Trzinec Božidar Učakar, ki je 12. decembra slavil 90-letnico. Okrogli življenjski jubilej je praznoval v krogu svojih doma­čih v Domu počitka Mengeš, kjer je zaradi zdravstvenih težav v oskrbi od konca lanskega oktobra. Darko, kot ga kličejo znanci, se je rodil leta 1927 v Moravčah, pri osmih letih pa se je z družino preselil v Trzin in se tu potem tudi ustalil. Poročil se je z domačinko Nado Poje in si z njo ustvaril topel dom, v katerem sta se jima rodila dvojčka Božo in Darko. Kot mlad fant je med vojno sodeloval s partizani – sredi leta 1944 se je pridružil Kamniško-zasavskemu odredu in nato Šlandrovi brigadi. Ker je bil po poklicu električar, so ga med vojno poslali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, da je tam vzdrževal električno omrežje. Zaradi krhkega zdravja, kajti v bolnici Kanižarica se je okužil s trebušnim ti­fusom in ga le delno prebolel, pa so ga premestili v podoficirsko šolo v Semiču, ki se je zaradi razmer na bojišču preoblikovala v podoficirsko brigado 7. korpusa, katere naloga je bila braniti Belo krajino vzhodno od Dolenjskih Toplic pred vdorom sovražnih enot iz Novega mesta. Za sodelovanje s partizani je Božidar Učakar prejel 4 odlikovanja: medaljo za hrabrost in za zasluge za narod ter medalji Kamniškega odreda in Šlandrove brigade, po vojni pa je bil aktiven tudi v druž­beno-političnih organizacijah v domačem kraju – deloval je v Zvezi borcev, v krajevni skupnosti in v civilni zaščiti in je to tudi vodil kot načelnik, celih 8 let. Na praznovanju rojstnega dneva sta ga v domu obiskala tudi Ada Mušič Lovše in Jože Kosmač, vidno ganjenemu sla­vljencu pa je za visoki jubilej čestital tudi župan Peter Ložar. Nekaj dni zatem so Božidarju Učakarju v Domu počitka pripravili še domsko praznovanje. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Portret meseca Marijan Vodnik, dolgoletni vodja rezbarske sekcije Turističnega društva Kanja Šepetati drevesom Če bi bil Marijan Vodnik drevo, bi bil verjetno osameli bor, ki nekje visoko v gorah, obkrožen s skalnimi vrhovi, ponosno kljubuje vsem preizkušnjam in pripoveduje svojo zgodbo. Marijan Vodnik zase pravi, da kleše v les, stakim opisom pa se moramo strinjati, saj je naziv »rezbar« zanj in za njegovo delo res nekako preozek. Obiskali smo ga na njegovem domu, kjer je prava dežela lesenih skulptur z motiviko iz človeškega življenja in narave in iz domišljijskega sveta. Tam so med drugim po nam znanih podatkih tudi največje jasli­ce pri nas, izdelane iz enega kosa lesa. Orehovi korenini, ki je prvotno tehtala 1.700 kilogramov, je Marijan Vodnik vdihnil 118 jasličnih figur. Mogočna skulptura tehta danes »le še« 80 kilogramov. Ob zadnjem božiču je Marijan Vodnik izjemoma ostala doma, sicer pa v tem času pogosto potuje na razstave jaslic. V njegovem arhivu je zapisano, da so bili njegovi izdelki do zdaj razstavljeni v 576 krajih po Sloveniji, Italiji in Avstriji. Opus njegovih izdelkov obsega več sto lesenih skulptur, od katerih se mojster nerad loči. Svojih del ne prodaja, le redko kleše po naročilu in le izjemoma kak svoj izdelek podari. Pravi, da so njegovi izdelki del njega. Leta 2001 je s prikazom rezbarjenja prvič gostoval na tr­zinskem Florijanovem sejmu, vse odtlej pa zvesto prihaja iz Domžal v Trzin vsak torek in tu vodi rezbarsko sekcijo Turistič­nega društva Kanja. V teh dobrih 17 letih je učil rezbarjenja več kot sto posameznikov, ki so prihajali k njemu po znanje od vsepovsod, tako iz Trzina in okoliških krajev kot tudi iz Rado­vljice in z Jesenic. »Iz Gorenjskega muzeja so me prosili le to, naj jim prinesem fotogra­fijo skulpture, ki bo nastala, da bodo imeli spomin na drevo. Edino za Tehniški muzej v Bistri sem klesal po naročilu. Skulptura, ki prikazuje odnos med drevesom in človekom, je iz debla hrasta in tehta okoli 300 kilogramov.« Osupljive pa niso le številke, ki so povezane z delom Marijana Vodni­ka, ampak je fascinanten predvsem njegov odnos do dreves, lesa in življenja samega. Zgodbe dreves »Drevo dojemam kot edini živ organizem na Zemlji, ki za naravo ni ško­dljiv. Raste v zemlji in se dviguje v nebo. Ljudje in živali – oboji naravi povzročamo škodo, edino drevo iz zemlje le črpa in raste …« pravi Marijan Vodnik, ki pozna zgodbo vsakega drevesa, v katerega les je kdaj klesal. Pokaže mi skulpturo iz lesa ringloja, v katero je vklesal razmišlja­nje o nenehnem vzpenjanju ljudi proti vrhu in o tem, da so včasih bolj srečni tisti, ki so nekje v sredini, kot tisti, ki so čisto zgoraj. Naslednjo skulpturo, ki mi jo pokaže, je izdelal iz macesna, ki je rasel pod severno Špikovo steno, v njej pa je prikazal zgodbo o očaku Špiku in njegovih treh sinovih. Portret meseca V opusu Marijana Vodnika je tudi izdelek iz hruške, ki jo je zasadil oče Frana Saleškega Finžgarja, pa iz jablane iz Prešernovega časa … »Tole je dren, zelo trd les, ki so ga naši predniki nekdaj uporabljali za žeblje. Ko sem klesal, izpod mojih rok nikakor ni hotelo priti nič sproščenega. Šele čez leta sem izvedel, da so bili nasproti tega drena povojni poboji. Pa sem si rekel: Zdaj pa to razumi!« pripoveduje Vodnik. Dotakne se naslednje skulpture, pri kateri se v svetlem, skoraj belem lesu vidijo zelene proge. »To je stara lipa z blejskega otoka. Morali so jo požagati, ker je začela odmirati. Ko sem začel klesati, sem ugotovil, da je to drevo celo življenje stradalo. Zelene lise so namreč znak pomanj­kanja hrane. In namesto, da bi bil les mehak, kot je za lipo značilno, je bil trd kot na primer oreh. Na skali, iz katere je Blejski otok, je ta lipa vztrajala 150 let, nazadnje pa je od lakote umrla,« pripoveduje življenj­sko zgodbo še enega drevesa. Sprehajava se med skulpturami, on pa kaže nanje in niza zgodbe eno za drugo. »To je črni bor, ki je rasel na robu klifa na Debelem rtiču in je celo življenje gledal na morje. Izjemna redkost! Tule je rogovilar, drevo, za katero sploh nisem vedel, da obstaja. Podarili so mi ga, ko je v Arbo­retumu drevesa podrl vihar. Tudi ta magnolija je od tam. Ta skulptura meseca, luninega krajca, je iz sekvoje s trase gorenjske avtoceste. Tole je macesen, ki ga je podrl plaz z Mojstrovke. Deblo je ležalo za cesto in sem nekaj časa kolebal, ali naj ga poberem ali ne, slabo vest sem imel … Pa sva z ženo tisti dan obiskala znanca iz teh krajev, in ko sem mu povedal za macesen, je rekel: ‹Ne sekiraj se, saj tisto je naš gozd›,« smeje se pripoveduje. Na eni od skulptur so letnice drevesa oblikovale lička in brado vklesa­nega obraza, na neki drugi se letnice zdijo kot muskulatura stegna in zadnjice, nakazujejo obline prsi in trebuha … »Da, to je mimoza. Vidite, kaj ti dá les,« pojasnjuje Vodnik in našteva naprej: »Tule je vsaj dvesto let star dren iz okolice Svete gore, pa murva, palma, oreh … Klesal sem v okoli 70 vrst lesa. Tole, na primer, je bil zelo debel bezeg, ki so mi ga pripeljali, ker niso želeli, da bi končal kot kurjava.« Kleše, da ohrani spomin na drevo Drevesa pogosto kar sama najdejo pot do Marijana Vodnika, saj mu jih pripeljejo njihovi lastniki, ker želijo, da bi živela tudi po tem, ko so jih posekali. »Najpogosteje klešem zato, da ohranim spomin na neko drevo. Nikoli še nisem posekal drevesa z namenom, da bi klesal vanj. Ves les, ki sem ga kdaj uporabil, je bil iz dreves, ki so že začela odmirati ali jih je bilo treba iz kateregakoli razloga umakniti, odstraniti.« Med njegovimi lesenimi umetninami se roka kar sama sproži, da bi pobožala les. Ko vprašam, ali smem, navdušeno odgovori: »To se mora prijeti!« In že pojasnjuje, da ima zgolj petina ljudi razvit globinski vid in da mnogi ne vidijo ničesar. »Tudi med rezbarskimi učenci so redki, ki v lesu sami od sebe vidijo podobe. Imamo odlične rezbarje, ki zelo dobro obvladujejo rezbarjenje po predlogi, risbi, le redki pa izhajajo iz lesa in delajo po lastni zamisli.« Pobudnik uveljavitve rezbarskega poklica Marijan Vodnik je že kot otrok odraščal ob rezbarstvu – njegov soro­dnik je bil podobar, kar je bil nekdaj čislan poklic, pri tem pa je šlo za rez­barjenje oziroma izdelovanje skulptur iz lesa, pa tudi za restavratorstvo in pozlatarstvo. Sčasoma je podobarstvo izgubilo veljavo, čeprav so ta znanja podobna znanjem akademskih kiparjev. Marijanu Vodniku pa to ni dalo miru, in ko je dobil priložnost, da pripravi program rezbarstva, na podlagi katerega bi kandidati lahko pridobili nacionalno poklicno kvali­fikacijo (NPK) za rezbarja, se je zakopal v delo in vzpostavil razmere za današnje izpite za poklic rezbarja. Republiška komisija, ki jo sestavljajo sami Vodnikovi učenci, jih izvaja v prostorih trzinske osnovne šole, temu pa je botrovala med drugim zavzetost trzinskega turističnega društva Kanja, občine Trzin in seveda trzinske osnovne šole, ki rezbarjem za to že leta prijazno odstopa učilnico tehničnega pouka. Umetnost klesanja v les pa se za Marijana Vodnika ne konča pri lesu. Tankočuten opazovalec bo v njem prepoznal tudi modreca, strastno zaljubljenega v življenje. Kot pravi, mu les pripoveduje, zato pri ustvar­janju vsakega izdelka oblikuje misel, s to poimenuje skulpturo, hkrati pa mu predstavlja akrostih, okoli katerega ustvari pesem. Pesem Vklesana je ena tistih, ki najbolje ponazarjajo njegov odnos do dreves, lesa, na­rave … . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Društva Novice Prostovoljnega gasilskega društva Trzin Več kot 7000 ur prostovoljnega dela Ob začetku leta tudi gasilci vedno opravimo pregled opravljenega dela v minulem letu. Lahko rečemo, da je za nami pestro leto z veliko dogodkov. Imeli smo 48 različnih intervencij in smo ob tem opravili kar 883 delovnih ur. Vsak mesec smo imeli operativni gasilci v dru­štvu vaje, da smo osveževali znanje in se urili v spretnostih, za to pa smo porabili skupaj 517 ur. Naši člani so se stalno izobraževali tudi na izobraževanjih v okviru Gasilske zveze Domžale in Gasilske zveze Slovenije, kar pomeni v urah 902 uri, 329 ur pa smo porabili tudi za udeležbo na sektorskih vajah domžalske gasilske zveze in požarne straže v naši občini. Poleg tega smo imeli tudi veliko vaj za mladino in veliko dela s pripravo majskega tekmovanja v gasilski orientaciji v naši občini. Točne bilance dela z mladino še ni, vsega skupaj pa smo v društvu opravili več kot 7000 ur prostovoljnega dela. Med drugim smo se lani udeležili tudi 14 pogrebov naših članov. Mladina Decembra smo kot vedno z mladino okrasili gasilski dom in postavili novoletno jelko, otroci pa so izdelali novoletne voščilnice in imeli 11. decembra prednovoletno zabavo. Bilo je veselo Naša članica Mateja Kolenc je lani praznovala okrogli osebni jubilej, štirideset let, zato smo jo 16. decembra kljub nizki temperaturi »po­špricali«, kot je običaj, nato pa smo se z njo še poveselili. Intervencije 14. decembra smo v Prešernovi ulici prekrili streho, ki je bila poško­dovana v zadnjem neurju. . Dušan Kosirnik, foto: Arhiv PGD Trzin ZAHVALA Gasilsko društvo Trzin se zahvaljuje vsem občanom in podjetjem za prostovoljne prispevke za koledarje in za prispevek 0,5 odstot­ka dohodnine, naša zahvala pa gre tudi vsem našim podpornim članom. Z vso to pomočjo učinkoviteje in lažje varno posreduje­mo, ko je to potrebno. Z gasilskim pozdravom: na pomoč! Prostovoljstvo za lepše življenje invalidov 3. decembra je mednarodni dan invalidov, razglašen z resolucijo Združenih narodov leta 1992, z namenom, da bi v družbi spodbujali razumevanje invalidnosti, se zavzemali za dostojanstvo, blaginjo in pravice invalidov in širili zavedanje o koristnosti vključevanja invalidov v politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje. Mednarodni dan invalidov poteka vsako leto pod posebnim geslom – tokratno se je glasilo Smo državljani EU. V Medobčinskem društvu invalidov Domžale skrbimo za dobrobit invalidov, vendar ne le 3. decembra, temveč izvajamo zanje vse leto, in to dnevno, osem posebnih socialnih programov. Eden od njih je pro­gram ohranjanja zdravja, s katerim že več kot 30 let skrbimo posebej za težje invalide, ki si sami ne morejo privoščiti rehabilitacije v zdravi­lišču, tako da jim, glede na njihovo socialno ogroženost, tako rehabi­litacijo tudi sofinanciramo. To je eden naših najmočnejših programov, tako po udeležbi, saj se vanj vključuje več kot 60 invalidov, kot tudi po stroških. V spremstvu žene se take rehabilitacije vsako leto ude­leži tudi dolgoletni član našega društva Trzinec Franci Mušič, ki smo mu letos omogočili okrevanje v zdravilišču v Radencih. Namen tega programa je podaljševanje samostojnosti invalidov, to je povečevanje njihove neodvisnosti od tuje pomoči pri osnovnih življenjskih opravilih, oziroma pomoč pri njihovem ponovnem vključevanju v družbo. Delo v društvu je prostovoljno in je vsak dan, tudi na terenu pa ga opravljajo prostovoljci, med njimi tudi dva iz Trzina. Brez prostovolj­cev naše društvo ne bi moglo delovati. Medobčinsko društvo invalidov Domžale ima več kot 1700 članov, od tega jih je več kot 100 iz Trzina. Tudi Trzinci se redno udeležujejo naših dejavnosti in z nami letujejo v Simonovem zalivu, v Čatežu in v Banovcih, pa tudi v društvenem apartmaju v Izoli. Ker opravijo prostovoljci v društvu vsako leto več kot 20.000 prostovoljnih ur, nas veseli, da so se Združeni narodi leta 1985 spomnili tudi na prostovoljce in razglasili 5. december za mednarodni dan prostovoljstva. V društvu se namreč dobro zavedamo njihovega pomena in tega, da s tem, ko dajemo, predvsem dobivamo. To nas bo­gati in osrečuje in nas vedno znova spodbuja k prostovoljskemu delu. Naše društvo bo tudi v prihodnje kraj za srečevanje posameznikov z različnimi težavami, kjer skušamo drug drugega razumeti in si po­magati. V letu 2018 želimo vsem, še posebej pa našim članom, obilo zdravja in vse dobro. . MDI Domžale, foto: Arhiv MDI Domžale Društva Prednovoletno srečanje Žerjavčkov December je vedno poln praznovanj, in da se ne bi zgodilo, da bi imeli kar dve praznovanji v enem dnevu, smo se Žerjavčki dogovorili, da bomo naše prednovoletno srečanje organizirali že v petek, 22. de­cembra 2017. Dobili smo se, kot je že tradicija, v šolski jedilnici. Ko se je popoldne počasi prevešalo v večer, smo se člani najštevil­nejšega društva v občini začeli zbirati v okrašeni dvorani, kjer so nas tudi tokrat v vazicah pričakale vrtnice. Dobre volje in tudi malo bolj praznično oblečeni ter vsi polni dobrih želja in pričakovanj, kaj nam bo prineslo novo leto, smo se veselili druženja. Pri vstopu nas je tudi tokrat razveselila domača kapljica za zdravje, kar je v tem muhastem času še kako dobrodošlo. Predsednik društva Zoran Rink je po poz­dravnem govoru na oder najprej povabil župana Petra Ložarja, ki se naših dogodkov vedno z veseljem udeležuje, če mu le čas to dopušča. In kot je ob takšnem srečanju navada, nam je župan zaželel predvsem veliko zdravja, osebne sreče in en velik koš vitalnosti. Nato je nastopil ponovno zbrani mešani pevski zbor Žerjavčki in zapel na novo ugla­šene pesmi, voditelj srečanja Milan Kuferšin pa se je potrudil, da nas je popeljal v praznovanje s humorjem. Kot vedno je nato sledila dobra večerja, pa tudi obdarovanje, ki so ga pripravile naše članice iz ustvar­jalne delavnice, podprte s hrano in dobro kapljico pa nas je glasbenik Bojan Metelko povabil na plesišče, da smo se zavrteli ob glasbi, ki jo ima rada naša generacija. Vmes pa je bilo dovolj časa tudi za klepet in smeh, za kar nam ga sicer med vsakodnevnimi opravki prevečkrat zmanjkuje, glasbenik Bojan pa je skrbel tudi za šale in družabne igre, tako da nam je čas druženja vse prehitro minil. Ob nazdravljanju in objemih smo se poslovili z željo: Mir in notranja uglašenost naj nas spremljata v teh prazničnih dneh, v mozaiku novega leta 2018 pa naj se lesketajo dragulji – zdravje, sreča in ljubezen! . Dunja Špendal, foto: Marjeta Rink Ta veseli dan kulture Pohodniki trzinskega društva upokojencev Žerjavčki smo se v ne­deljo, 3. decembra, na tako imenovani veseli dan kulture, ko se spo­minjamo rojstva Franceta Prešerna, odpravili v Ljubljano, v Slovenski šolski muzej, in bili kot šolarji deležni učne ure lepega vedenja v duhu leta 1907. Pred vstopom v učilnico smo upoštevali eno izmed šolskih »postav«, da si moramo osnažiti obuvala, nato smo si ženske nadele pisane predpasnike, moški pa večina pretesne brezrokavnike. Za uro pouka, kakršnega so bili deležni naše babice in dedki, se nas je nabrala pisa­na množica vedoželjnih, starih od 8 do 80 let. V majhne lesene klopi, povezane s šolskimi mizami, smo se Žerjavčki le stežka spravili, a nam je po začetni muki ob nujno kar malo nasilnem vrivanju na sko­po odmerjeni prostor, predvsem zaradi naših trebuščkov, vendarle uspelo. Na mizah pa so nas čakale tablice s kredo. Najprej smo določili dežurnega, nato pa je vstopila gospodična učiteljica – dama srednjih let z naočniki, v dolgem krilu in s palico v roki. In se je začela ura lepega vedenja. Spoznavali smo bon-ton: »Prikloniš se, se predstaviš, odgovarjaš s celimi stavki …«, pa lepopis in 25 šolskih postav … Največji učenec med nami, velik mož s šalom okoli vratu, se je moral zaradi neolikanega vedenja do učiteljice use­sti na osla. Mlada blondinka je morala, ker se je zmedla, klečati na koruzi, fantič, ki je klepetal, je moral za kazen v kot. Naša Žerjavčka pa sta jo še dobro odnesla – eden je sicer pisal, a to po mokri tabli, tako da se sploh ni videlo, kaj piše, drugi pa s seboj ni imel očal, zato je branje prepustil naslednjemu. Debela ura lepega vedenja se je kar prehitro končala … Sledil je ogled muzejskih zbirk in seznanitev s šolstvom pri nas v različnih časovnih obdobjih – v srednjem veku, v obdobju reformacije in ilirskih provinc, v času Avstro-Ogrske, pa Kraljevine SHS, Kraljevi­ne Jugoslavije in Socialistične federativne republike Jugoslavije ter v samostojni Sloveniji. Arhivar nam je pokazal tudi pr vo čitanko povoj­nega obdobja, ob koncu ogleda muzeja pa smo izpolnili še anketne liste o naših vtisih. Naredili smo še krajši sprehod po novoletno okrašeni Ljubljani in se polni lepih vtisov zadovoljni vrnili domov. . Milica Erčulj, foto: Milica Erčulj Med spomini Na obisku pri 90-letni Trzinki Ivanki Rihter Ko sem vstopila v brezhibno urejeno stanovanje naše sokrajanke Ivanke Rihter, ki je lani dopolnila 90 let,me je pozdravila z nasmeškom: »No, pa si vendarle prišla. Veš, imam tako malo časa, zgornja soseda mekliče na kavo, spodnja na klepet, pa še razne opravke imam. Boš kaj spila?« »Pa dajva,« sem ji odvrnila, »se­veda, na zdravje, enega domače­ga, ta kratkega.« Moje voščilo za njen okrogli rojstni dan pa je kaj hitro spremenila v željo: »Da bi dočakala nov gasilski dom in pri­ložnostno svečanost, ko se bom lahko oblekla v slovensko naro­dno nošo ... Rada imam gasilce in vsa leta sem za praznik svetega Florijana v gasilski povorki.« Ivanka ima dober spomin, ne samo za imena sorodnikov, tudi sokrajanov in sodelavcev in v spomine iz preteklosti umešča dogodke in ljudi, ki so osebno ali drugače vstopali v njeno življenje in zaznamovali ta čas. Tako sva začeli pogovor z obujanjem spominov na njeno mladost, na to, da je morala zaradi težkih predvojnih razmer predčasno zapu­stiti osnovno šolo in v času nemške okupacije iti delat na Gorenjsko. Povedala mi je, da se je po osvoboditvi zaposlila najprej v tovarni Uni­verzale v Domžalah, nato je zaradi potreb po delovni sili delala v težki industriji na Jesenicah, še pred poroko pa je delala tudi v popravljalnici preprog v stari Ljubljani. »Poročila sem se leta 1952, moja priča je bil Gašperjev Nace. Z mo­žem takrat še nisva imela stanovanja, zato sva najino zasilno pohi­štvo prepeljala v Ivančno Gorico, v stavbo z več stanovalci, večinoma policijskimi družinami. Najini prostori na podstrešju so bili mrzli, in sem večkrat zbolela. Moj mož Zdravko, Hrastoveljčan, je bil med vojno dve leti v internaciji, večino internirancev pa so po vojni razporedili v narodno zaščito, po opravljenem šolanju pa so postali miličniki. Takrat se o delu miličnikov ni govorilo, niti doma. Samo enkrat mi je opisal zelo hudo prometno nesrečo. Sicer pa je bil vesten in je dobro pisal, tako da so mu nadrejeni vedno dodelili pisanje mesečnih poročil. V tej večstanovanjski hiši smo se žene dobro razumele in si pomagale. In ker takrat ni šlo brez udarniškega dela, smo za miličnike izdelovale našitke za na uniforme in si pomagale pri varstvu otrok. Nama so se rodili trije otroci, a je eden žal umrl. Prvi, Zdravko, živi v Trzinu, Janko pa v Domžalah. Imam 3 vnukinje in vnuka, najbolj pa sem vesela tudi štirih pravnukov, treh fantov in punčke. Rada kuham in veliko pečem in v tem je moje in tudi njihovo veselje.« Po trinajstih letih sta se zakonca Rihter iz Ivančne Gorice vrnila v Tr­zin. Tudi zato, ker sta si želela imeti lasten dom. Takrat je bilo namreč na prodaj posestvo Skrekovih, kajti večina članov te družine se je raz­kropila po svetu, tako da njihovih potomcev v Trzinu danes ni več … Mož ji je umrl pred dobrimi sedemnajstimi leti, in čeprav je že toliko let sama, pove, da biti vdova ni prijetno in da svojega moža pogreša. Je pa dobro, da je vedno tako zaposlena in da zna najti veselje v naj­različnejših drobnih stvareh. Od težkih trenutkov do časa za veselje Pogovor naju v nadaljevanju znova zanese med njene mladostne spomine: »Otroci smo rasli v času, ko naša družina še ni imela svo­jega doma, zato smo stanovali pri različnih ljudeh, in to v slabih raz­merah. Da smo prispevale za preživetje, smo starejša dekleta, še zelo mlade, delale na kmetijah, sama največ pr› Gregc› in na Kasarni, na­birale smo borovnice in gobe ... Pred vselitvijo v našo hišo, ki se ji je po domače reklo pr› Mic›n, jo je bilo treba v celoti obnoviti. Zato pa je bila čisto naša! Pred tem smo nazadnje stanovali v kovačnici, ob Skupinska fotografija iz Ivankinih osnovnošolskih dni z učiteljico Julijano Kocjančič – posneta je bila leta 1935. Med spomini sedanji Mlakarjevi ulici, blizu sedanje cvetličarne. Kovačnica je bila brez podov, mrzla in vedno izpostavljena vodi, ki je ob večjih nalivih prihrumela s hriba. Še danes me je zato vode strah, čeprav se mi nima kaj zgoditi. Naša mama je bila izvrstna šivilja – šivalni stroj je dobila v dar – in je veliko prispevala k družinskemu proračunu, pa tudi sicer je bila izredno delavna in poštena.« Spomini na to obdobje nočejo izgubiti grenkobe, a kot pravi rek, po dežju vedno spet posije sonce, in ko je kdo v stiski, odpadejo vse zamere in obtoževanja. »Zarebrci stopimo skupaj in si pomagamo,« ponosno razloži Ivanka in nadaljuje svojo pripoved: »V tistih časih se je zgradilo mnogo hiš, in to s sosedsko pomočjo. To pa me spominja tudi na moje trinajstmesečno udarništvo na Jesenicah, v železarni, kjer je naša udarniška skupina na vagone nalagala železo. Bili smo kot eno in smo presegali normo, tako da smo na vagon naložili več kot deset ton železa. Še danes ne vem, kje je to železo vgrajeno. Udarniki smo stanovali v hotelu Bled, ki je bil kot vse druge pomembne stavbe pod nadzorom policije. Za dobro delo pa smo bili nagrajeni s plesnimi večeri.« Od mladostnih spominov preideva še k spominom na Trzin v šest­desetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v obdobju pred množično pozidavo. Takole se tistega časa spominja Ivanka: »Takrat so si zidale domove mlade družine, ki so jim starši odstopili manjše parcele. A Zareber se takrat še ni spremenila v tako gosto po­zidano naselje, kot je danes. Spominjam se še Žibertovega vrta, kjer se je smučalo na doma izdelanih smučkah, pa Frnihtovega bajerja, Snugovca, kamor so Zarebrci hodili po vodo in kjer se je tudi pralo, Joščevih, ki so izdelovali velikonočne butare in pletli kite iz slame za domžalsko tovarno Slamnik, Vesovega Poldeta, gasilca z uhanom v ušesu, Lojzetove Polone, vedno sklonjene k zemlji, k delu ... Pa zanimi­vega Gašperjevega travnika, spomladi polnega velikih zvončkov, kro­nic, in žerjavčkov, pa Knoftrovega kotla v Pšati, pred katerim so starši otroke strašili s povodnim možem, in obeh kapelic, kapelice Svetih treh kraljev pri Gregcu in kapelice svetega Janeza na Dobravi, na zelo samotnem kraju, zato čez Dobravo ponoči ni bilo varno hoditi. Starejši so nam takrat pravili, da je bilo tam nekoč zbirališče rokovnjačev in da naj bi tam zato strašilo. Obe kapelici naj bi ‹vzela cesta›. Iskreno mi ju je žal; kako lepo bi bilo, če bi ju znova postavili, in to takšni, kot sta bili.« Joj, koliko zgodb in spominov se je nabralo v vsem tem času! Ivan­ka se med pripovedovanjem spomni tudi veselic, ki niso minile brez takratne trzinske stalnice, pretepov, omeni pa tudi plese z metlo in petje: »Takrat so bili dobri pevci predvsem Mušiči, ki so pozneje postali znani čistilci šip.« Spomni se tudi različnih starih gostiln. Tam se je menda veliko kartalo. Z izgovorom, da gre v trgovino, ali pa zato, da bi poiskala svojega moža, je tudi marsikatera ženska rada posedela tam ob kozarčku. Nekatere pa tudi brez vzroka. V primerjavi z zgornjim Trzinom, ki je bil zvest tradiciji kmetovanja, tudi živinoreji in mesarstvu, je bil, kot se spominja Ivanka, spodnji Tr­zin bolj ‹sokolski›, vizionarski, ljudje tu so si upali začeti tudi marsikaj novega in odpirale so se obrti ... In tako je danes tudi nekdaj redko poseljena Zareber na prelepem vzhodnem pobočju Ongra pozidana in znana po številnih podjetnikih. »Sicer pa smo se prebivalci zgornjega in spodnjega konca Trzina družili po sorodstvenih vezeh, zatem tudi po poslovnih, pa na udar­niških in delovnih akcijah in po društveni in politični plati, največkrat pa na proslavah in številnih predstavah domačih igralcev, kakšnem športnem dogodku, ob cerkvenih in državnih praznikih, na romanjih. Srečevali smo se v takrat menda sedmih trzinskih gostilnah, kjer je za ples dolga leta igral harmonikar Veri Beri, največ veselja in zabave pa je vsako leto prineslo pustovanje. Lahko pa rečem, da se je našemilo več žensk kot moških. Za odrasle sta bila pustna zabava in pokop pusta, za otroke pa pustni kres.« Ivanka ima veliko stikov z ljudmi iz tako imenovanega zgornjega konca Trzina, s katerimi se rada obiskuje in poklepeta. Ob tem pove: »Dobri prijateljici sva bili s pokojno Kurentovo Rezko, prijateljici sva tudi s Kovačevo Mimi, Matičkovo Meri, srečujem se s Kurentovo dru­žino … Tudi v moji soseščini je še kar nekaj starih Trzincev, pa tudi priseljeni radi poklepetajo z mano.« Ivanka rada obuja spomine na stare čase, rada se spomni tudi tega, kako je sodelovala pri zbiranju podatkov o domačih hišnih imenih, ki so zbrana v Trzinskem zborniku. Čeprav so se časi spremenili in je šlo marsikaj v pozabo, tako kot mnoga stara hišna imena, pa se Ivanki zdi, da je življenje v Tr zinu ven­darle lepo. In čeprav so staroselci v kraju zdaj v manjšini, po njenem mnenju vsi skupaj lepo živijo drug z drugim. Ob koncu obujanja spominov in druženja sva sklenili, da kmalu sku­paj obiščeva znance v domu starejših občanov in z njimi poklepetava o starih pa tudi novih časih. . Jožica Valenčak Ivanka med praznovanjem 90. rojstnega dne Kultura Laurent BINET SEdmA fuNKcijA jEziKA Prevod: Suzana Koncut Založba: Mladinska knjiga, 2017 Semiologija, veda o znakih, izhaja iz osnov jezikoslovja. Ta veda, ro­jena v dvajsetem stoletju, pa je za marsikoga še vedno uganka, zato je to delo še toliko bolj dobrodošlo. Binet namreč to zapleteno, a hkrati tako privlačno področje stke v romane­skno zgodbo, ki pritegne ne le poznavalce, temveč tudi radoznale, vedoželjne ljudi, ki bi se radi podučili o znakih, o govoricah in o sorodnih pojavih. V delu se opira na dej­stva, a jih prepleta z dodatnimi prvinami, s čimer še bolj pritegne širše bralstvo. Za­radi neverjetnega čuta za pisano besedo se Sedma funkcija jezika ne bere zgolj kot roman, temveč lahko tudi kot posvetilo, oda ali hvala jezikoslovni misli, iz katere avtor tudi izhaja. Bralni kotiček knjižničarke Zdenke Kopač Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vednonasmejana in energična knjižničarka Zdenka Kopač jeprava zakladnica namigov za odlično branje. Pridružitese njenemu bralnemu kotičku, v katerem se vedno naj­de kaj zanimivega! Maja PLISEcK A jAz, mAjA PLiSEcKA Prevod: Nataša Jelić Založba: Modrijan, 2017 Plesalka. Junakinja. Ženska. Borka. Dekle z neverjetno energijo je puščalo sledi na sovjetskih odrih že v rosni mladosti. Ko pa ji je oblast vendarle dovolila vstop tudi na med­ narodno sceno, je s svojo močno življenjsko izkušnjo in neustavljivim duhom v trenutku spremenila prihodnost sodobnega plesa. Postala je plesna ikona dvajsetega stoletja, ki ji še tako globoka rana ni mogla do žive­ga. Očetova kruta smrt in mamino nena­dno izginotje sta ji namreč že zgodaj dala moči, da je presegla meje mogočega in da je svojo bol spremenila v svojo največjo prednost. Ljubitelji umetnosti so lahko tako več kot petdeset let skozi vsak njen korak spremljali tudi njen notranji osebni razvoj in neutrudno premagovanje življenjskih ovir. . Foto: Zdenka Kopač, osebni arhiv Zdenke Kopač Na predstavitvi nove knjige Milene Miklavčič V četrtek, 14. decembra, smo tudi v Trzinu gostili Mileno Miklavčič, žensko brez dlake na jeziku. Z velikim veseljem se je odzvala povabilu Krajevne knjižnice Tineta Orla, s še večjim navdušenjem pa smo jo sprejeli mi, srečanja željni poslušalci, ki nam je ostalo v živem spominu prvo srečanje s pisateljico, ob izidu prvega dela njenih zgodb Ogenj, rit in kače niso za igrače. V udobnem objemu dvorane Marjance Ručigaj smo preživeli večer ob intimnem pogovoru o stvareh, o katerih se marsikdo sprašuje le poti­homa, na glas pa se jih ne upa ubesediti. Gospa Miklavčič je pripove­dovala o stvareh, ki se zdijo danes nepojmljive, neresnične, pa čeprav so še vedno del našega vsakdana. V času, ko je bila spolnost obravna­vana kot največja pokora za ženske, in tudi danes, ko smo glede tega po eni strani zelo odprti, po drugi strani pa še enako zadrgnjeni, smo bili in smo še vedno priča dogodkom, o katerih morda prebiramo v knjigah, načeloma pa o njih ne govorimo ob nedeljskem kosilu. Še po drugi svetovni vojni je bila spolnost pri nas nekaj takega, o čemer se ne govori. Za ženske je bila nadloga, za moške samoumevna rutina. »Izvajala« se je dnevno, brez nepotrebnih vprašanj, in bila od enih in drugih sprejeta kot nekaj, kar je pač del življenjskega kroga. Danes, v novem tisočletju, smo ženske dosegle enakopravnost. Pa smo jo res? Sedem desetletij po vojni smo še vedno na isti točki kot tedaj, enakopravne v teoriji, ne pa tudi v praksi, samostojne, ne pa sa­mozadostne, in kot pravi pisateljica, ostaja spolnost še vedno tema, o kateri se premalo govori ali pa se sploh ne govori, ob tem pa večina so­dobnih žensk meni, da je to za ženske edino sredstvo za dosego ciljev. Avtorica je v tem drugem delu knjige pričevanj Ogenj, rit in kače niso za igrače, z naslovom Babica, hčere, vnukinje, nanizala še globlje izpovedi s še krutejšo resnico. To delo neusmiljeno zareže v tkanino prostora in časa in nas prisili, da končno odpremo oči in spregledamo. Kajti ni najhujše biti slep, hujše je biti v svetu slepcev edini, ki vidi. . Barbara Kopač, foto: Barbara Kopač Trzinci - naš ponos Kultura Trzinske zgodbe 2017 Kraji imajo srce in dušo in vsak ima tudi svoje zgodbe. In ker se je tudi Trzin odločil, da s predstavitvijo takih zgodb predstavi svoje izku­šnje, smo se v sredo, 27. decembra, za še bolj čaroben zaključek leta, zbrali ob prebiranju posebnih zgodb štirih Trzincev. Prireditev je vodila vodja trzinske knjižnice Zdenka Kopač. Na predstavitvi nam je Jožica Valenčak razkrila zgodbo o cvetlicah »svétnicah« v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Dotaknila se je svo­je mladosti in dragih spominov, opisala je tradicijo in običaje njene družine ob dnevu vseh svetih in pojasnila vlogo svétnic pri tem pra­znovanju. Marjeta Trstenjak se je občuteno sprehodila skozi trzinske letne čase. Ob njeni pomladi so se nam zasvetile oči ob spominu na prebu­jajoče se cvetlice, vroča poletja so v našem spominu obudila vonj po morju in okus po soli na koži na peščeni obali, radodarna jesen nas je popeljala na pisana polja in med slikovita drevesa, čarobna zima pa je predramila našo domišljijo in nam, četudi le za trenutek, vsaj v mislih pričarala nekaj belih snežink. Milan Emil Kuferšin nam je pripovedoval o izgubljeni čredi, ob tem pa se je z veliko natančnostjo dotaknil tudi druge plati zgodovine in poudaril pomen povezovanja, ki je pri živalih tako naravno, človeku pa na trenutke še vedno tuje. Njegova zgodba o tem, kako najla žje preži­vimo nevihte, je za vse nas prelepa prispodoba za to – ko se stvari ne odvijajo po načrtih, je najbolj smiselno ostati skupaj, saj moč še tako šibke skupine vedno presega moč najmočnejšega posameznika v njej. Pripovedovanje trzinskih zgodb je zaključila Dunja Špendal, ki nas je z domiselnim pogovorom dveh polžev popeljala v osrčje Trzina. Z izvirnim pristopom je povezala pretekle izkušnje s sodobnimi izzivi in nam mesto, ki je dom tako za polža kot tudi zanjo, predstavila z dveh zornih kotov. Da se zavemo lepot, ki nas obdajajo, je potrebno le malo, pogosto le beseda, a jih vse prepogosto puščamo vnemar in se njihovega obstoja zavemo šele, ko smo zdoma in ko začnemo te samoumevne krasote neizmerno pogrešati. Občutek popolne pripadnosti kraju, ki ga izražajo predstavljene zgodbe, da vedeti, da ima Trzin srce – tako kraj kot ljudje, ki bivajo v njem. . Barbara Kopač, foto: Barbara Kopač Mini muzikal Sneguljčica Društvo prijateljev mladine Trzin je 23. decembra v dvorani Marjan­ce Ručigaj pod pokroviteljstvom Občine Trzin organiziralo tradicional­ni obisk Božička s predstavo za otroke. Tokrat je bil to mini muzikal Sneguljčica, v katerem so se predstavili učenci Pevske šole Alenke Gotar. Tistega sobotnega popoldneva je mala trzinska dvorana pokala po šivih, saj so jo do zadnjega kotička napolnili tako mlajši kot tudi sta­rejši obiskovalci, da so se nato prepustili čarobnosti ene najbolj znanih pravljic bratov Grimm, pravljici o Sneguljčici, tokrat v glasbeni obliki. Nepozabna pravljica je na malem trzinskem odru zaživela v modernih ritmih popularnih slovenskih in tujih skladb, kot so Prelepa za poraz Jana Plestenjaka, Toxic Britney Spears, Can‘t help falling in love Elvisa Presleyja in drugih, in to s slovenskim besedilom. Avtorica muzikala je znana slovenska operna pevka mag. Alenka Gotar, ki z družino že pet let živi v Trzinu, v njem pa pojejo in igrajo njen mož, glasbenik Anže Šuštar, kot princ, in njeni varovanci, med njimi Aleksandra Matan kot Sneguljčica, Nika Zajc kot mačeha in finalist izbora Slovenija ima ta­lent Žiga Lakner kot zrcalce. V vlogi najmlajšega palčka nastopa trzin­ska četrtošolka Taja Jamnik, kot glavni palček pa Cirila Zdovc iz trzin­ske enote Lekarne Ljubljana. Premierno so se na tem odru predstavili že 2. decembra in zelo navdušili vabljene gledalce, 19. decembra so razveselili še malčke vrtca Palčica, sicer pa so decembra tudi uspešno gostovali na različnih prazničnih prireditvah po Sloveniji. Alenka Gotar je hkrati ponosna in navdušena: »Hvala publiki, sponzorjem, Občini Tr­zin za podporo v smislu možnosti nastopanja tu, predvsem pa mojim učencem, ki so v manj kot dveh mesecih naredili čudež. Verjela sem vanje in niso me razočarali. Doslej sem poučevala samo petje, zdaj pa so me učenci pregovorili, da sem razširila dejavnost na vse odrske umetnosti, trenutno na muzikal, pri čemer poučujem tudi dramsko igro, odrski gib in režijo, saj sem iz tega magistrirala, v Salzburgu, na eni najboljših akademij na svetu. In to znanje mi je dalo zagon in zaupanje vase in v moje učence, čeprav niso ti še nikoli prej stali na odru in igrali v pravi gledališki predstavi. Naučila sem jih vse in hva­ležno so sprejemali moje znanje in nastala je predstava, ki navdušuje tako dojenčke kot najstarejše ljudi, prepričali pa smo tudi gledališko stroko, saj nas je opazil tudi profesionalni teater, in sicer SiTi tea­ter iz ljubljanskega BTC-ja, tako da začnemo februarja nastopati tudi tam. Seveda pa bomo nadaljevali tudi turnejo po Sloveniji.« Po slabo uro trajajoči predstavi, ki so jo pozorno spremljali tudi naj­mlajši gledalci, se je nastopajočim na odru pridružil še Božiček in s pomočjo sedmih palčkov razveselil male gledalce z drobno pozorno­stjo. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Trzinci - naš ponos Kultura Lisjakov skriti biser - muzikal Pepelka Vsestranski gledališki ustvarjalec iz Trzina Nejc Lisjak, ki že nekaj let ustvarja pod okriljem Kulturnega dru­štva Mlin Radomlje, se je lani lotil novega glasbeno-plesno gledališkega projekta in zdaj na radomeljski oderpostavil muzikal Pepelka. Brezčasna zgodba o preobrazbi preprostega dekleta v princesko je bila premierno uprizorjena na televiziji leta 1957 z Julie Andrews v glavni vlogi, pred petimi leti pa je bila prvič predstavljena tudi na Broadwayu. Še ne triindvajsetletni Nejc, ki je v tej sezoni praznoval že 10 let ustvarjanja v vlogi režiserja, nam je zaupal, da ga Pepelka spremlja že celo življenje: »To je bila moja prva predstava na malem trzinskem odru, pred štirimi leti sem jo s soigralci ponovno postavil na domači oder v obliki muzikala, zdaj pa sem hotel z njo zaokrožiti teh svojih deset let dela kot režiser.« Radomeljska Pepelka je nastajala v sodelovanju iste kreativne ekipe, ki je v preteklih letih uspešno uprizorila že muzikala Moje pesmi, moje sanje in Annie. »To je skriti dragulj v zakladnici klasičnih muzikalov. Na profesionalnih odrih ni ravno pogosto izvajan, kot produkcija na lokalni ravni pa je zelo priljubljen po vsej Ameriki. Je glasbeno zelo bogat in zanimiv, pri nas pa ni bil v celoti slišan še nikoli prej. Vključuje vedno aktualno zgodbo, ki jo vsi dobro poznamo – o dekletu, ki ji kljub trpinčenju in zatiranju uspe odstraniti vse ovire in priti do tega, kar si želi. Kar je gotovo spodbudno za vse, ki si nekaj želijo, pa ne vedo, kako to doseči,« je o vzrokih za izbor tega muzikala spregovoril Lisjak, ki je muzikal tudi prevedel in priredil. »Tega prevoda sem se lotil že leta 2014. A ga je bilo treba zdaj izboljšati, nadgraditi, prevesti nazaj v angleščino in ga poslati v London. Tam so bili nad njim zelo navdu­šeni. Edina stvar, ki jim ni šla v račun, so bili krhki flancati. Ker jih ne poznajo,« se je pošalil mladi režiser. V slovenskem prevodu se namreč pojavi tudi ta tradicionalna slovenska jed. Muzikal ima sicer pravice za amatersko produkcijo, a naši ustvarjalci so se skušali približati profe­sionalnemu nivoju muzikala v Sloveniji. Pri tem Lisjak, ki v muzikalu tudi igra, in to mačeho, poudarja: »V na­ših projektih sodelujemo z lokalnimi ustvarjalci, z mladimi, ki jih želimo razviti, izoblikovati, jim dati priložnost za delovanje na tem področju. Predvsem pa nas vse skupaj žene velika želja po tem, da bi slovenske­mu občinstvu približali čim več muzikalov.« Glasbeni vodja predstave je akademska glasbenica Uršula Jašovec, ki pravi, da je muzikal Pe­pelka glasbeno precej zahteven: »Mešani zbor poje tudi sedemglasno, kar ni malo. Poleg tega je glasbeno veliko detajlov, posebno Pepelka ima veliko kromatičnih postopov. Tu je tudi velik razpon, kar se tiče vokala. Zahtevno za pevce.» V vlogah Pepelke in njenega princa sta se preizkusila mlada glasbenika Tjaša Hrovat in Uroš Steklasa, ki sta par tudi sicer, zasedba pa ob ustvarjalcih v zaodrju šteje več kot 25 igral­cev, pevcev in plesalcev, med njimi pa je tudi Lisjakova sestrica Eva. Koreografijo je izdelala plesalka Petra Vegelj, scenografija je delo ar­hitektke Urške Gregorič, bogate pričeske so nastajale pod vodstvom frizerke Mateje Gradišek, kostumografijo pa je prevzela Marija Zajc Jašovec. Muzikal spremlja simfonični orkester pod vodstvom dirigen­ta Iztoka Kocena. Ustvarjalci muzikala so na uradni predstavitvi 20. decembra v Ko­drovi dvorani Kulturnega doma Radomlje obiskovalcem obljubili fan­tastično kostumografijo, razkošno scenografijo s posebnimi prese­nečenji, krasne lasulje ter predvsem veliko plesa in petja. Lisjak je prepričljivo zaključil: »Predstava bo razkošna, čudovita, prava paša za oči.« Muzikal Pepelka je bil premierno uprizorjen v radomeljskem gleda­liškem hramu 19. januarja, do konca februarja bo sledilo še 13 pred­stav, dogovarjajo pa se tudi za ponovitve pozneje v letu. Če ste bili del navdušenega občinstva, ki si je v Radomljah ogledalo zadnja Lisjako­va muzikala, potem veste, da si lahko zdaj obetate še eno nepozabno predstavo. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Praznična pravljična urica V veselem decembru je pripravila Zdenka Kopač iz trzinske knjižni­ce posebno presenečenje za najmlajše obiskovalce – obisk Božička. Hladnega, a prav nič belo obarvanega 21. decembra so se otroci po pravljični urici zbrali v avli Centra Ivana Hribarja. Skoraj 50 smo jih našteli. Najprej so prisluhnili kratki zgodbici pravljičarke Mili Radmelič o kozjem pastirju Manolu, potem pa jih je razveselil belobradi mož v rdečem, ki je k njim prihitel s polno vrečo dobrot. Sédel je na stol ob kaminu in okrašeni smrečici, jim opisal, kako potuje s svojimi sanmi, in povedal, kakšna pisma mu pošiljajo otroci z vsega sveta in kakšne so želje njihovih staršev. Preveril je tudi, ali znajo biti prijazni in ali uporabljajo čarobni besedi prosim in hvala ter ali znajo pozdravljati in ubogati. Otroci so mu najprej zapeli nekaj pesmic in dobri stari Boži­ček jih je nato nagradil s sočnimi mandarinami in sladkimi bomboni in jim seveda obljubil, da se bo prihodnje leto zopet vrnil. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Trzinci - naš ponos Kultura Dedek se upre na trzinskem odru V prazničnem decembru so bili na povabilo trzinskega KUD-a Franc Kotar v Trzinu v gosteh gledališki ustvarjalci iz KUD-a Svoboda Za­log – 9. decembra so se predstavili s komedijo Dedek se upre. To delo Bohuslava Novotnyja je režiral profesionalni režiser Jože Va­lentič, uporni dedek je bil Aleksander Skuk, za glasbene vložke pri zamenjavi scene pa je s saksofonom poskrbel Dejan Mesec. Igra je neke vrste družinska komedija – v njej je predstavljeno skupno dru­žinsko življenje treh generacij: dedka, njegovega sina z ženo in njunih dveh najstnic. Po babičini smrti postane glavna naloga upokojenega dedka dobrobit celotne družine,to je dobrobit sinove družine, ki živi pod njegovo streho že od samega začetka in uporablja njegov avto, gleda njegovo televizijo, posluša njegov radio … Dobri dedek, ki ima v glavi še vedno polno iskrivih idej, tako hodi v trgovino, kuha, plačuje položnice, skrbi za popravila ... Pravzaprav je še vedno v »službi«, le da je njegova glavna zaposlitev skrb za sinovo družino. Kljub temu da ima ta živahni enainšestdesetlenik tudi prijateljico, ostaja njegovo življenje v ozadju. Kapljo čez rob pa pomeni nekajdnevni obisk sna­hine vsiljive tete, ki si zlahka predstavlja skupno življenje z njim. Ker dedek ni enako navdušen nad njo, se odloči za radikalno spremembo, a si, da bi družinske člane počasi navadil na drugačen način življe­nja, najprej izmisli manjšo nezgodo. In kdo bo zdaj skrbel za potrebe družine? Seveda je tu priročna teta, ki se že vidi s prstanom na roki. Dedku ta njena pozornost sicer godi, a ima drugačne načrte. Zaklju­ček pa pravzaprav ni presenetljiv, morda je presenečenje le za sina in njegovo ženo. Komedijo s predvidljivim koncem, ki so jo gostje iz Zaloga izvrstno odigrali, si je ogledalo veliko gledalcev, večinoma takih, ki redno obi­skujejo uprizoritve v trzinskem gledališkem hramu. In marsikateri se je gotovo vsaj malo poistovetil s prikazanim življenjem treh generacij pod isto streho in v istem gospodinjstvu. Dragi bralci, je tudi vam znan ta scenarij, ki je značilen za prenekatero slovensko družino – požrtvo­valni stari starši, prezaposleni in utrujeni starši in uporni najstniki? . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Vas zanima, kako se imajo na kmetih? Vabljeni na intrigantsko komedijo Na kmetih v izvedbi Gleda­lišča Zarja iz Celja, ki bo v trzinskem kulturnem hramu na ogled 17. februarja ob 20. uri. Vinko Möderndorfer je za to svoje delo prejel nagrado za žlahtno komedijsko pero na festivalu Dnevi komedije leta 2003. V komediji s pestro izbiro karakternih likov, med katerimi ima vsak svojo zanimivo zgodbo, avtor na duhovit način prikaže politično korupcijo in aktualne težave malih krajev. Dogajanje se odvija na idiličnem kmečkem turizmu, ki pa v resnici ni tako zelo kmečki in idiličen, kot trdita njegovi lastnici … Lepo vabljeni! Šport Nasveti Petre Šuštar Vedre misli in obilo energije za nov dan Leto 2018 je že v polnem teku, zato je čas, da se vprašamo, ali smo spet »padli« v svojo vsako­dnevno rutino, ki nas ne osrečuje. Ali spet postajamo roboti, ki se jim dan za dnem dogaja isto? Se vsak večer utrujeni zleknemo na udoben kavč in brezciljno prekla­pljamo programe na televizorju? Smo med tistimi, ki vsak pone­deljek komaj čakajo, da bo prišel petek, in že januarja čakajo na poletje in štirinajstdnevni dopust na morju? V takem življenju se poču ­timo po svoje varno in domače, ustreza nam ta cona udobja, ki nam predvidljivo kaže vsak naš naslednji dan. A zdi se, da nam pri takem načinu iskra v očeh počasi ugaša, da v srcu izginja žar. Iz naših ust se vse redkeje razlega glasen smeh in vse bolj čutimo, da to ni to, kar smo si v življenju želeli. Za izhod iz začaranega kroga vsakodnevne rutine, ki nas ne izpolnju ­je, ni potrebno veliko. Lahko se odločimo, na primer, da bomo vsak dan naredili eno stvar, v kateri uživamo. Pa sploh še vemo, v čem uživamo? Za fizične premike, ki bodo močno vplivali tudi na vaše razpoloženje in mišljenje, sem za vas pripravila kratko vajo, ki jo lahko naredite vsa­ko jutro. Vaja, v katero je vključena čistilna dihalna tehnika, bo spodbu­dila vaš metabolizem in zaradi svoje dinamike prebudila vaše telo, vas napolnila s svežo energijo in lahkotnostjo in vas pripravila na nov dan. Začetni položaj: počep, s petama skupaj, stopali in koleni nav­zven, z oporo na dlaneh na tleh pred telesom, z vzravnano hrbtenico. Izvedba: Ob vdihu, skozi nos, dvignete boke do položaja predklona, brado potisnete proti prsim, kolena ostanejo rahlo pokrčena. Sledi vra­čanje v začetni položaj počepa z močnim izdihom. Izdihnete tako, da potisnete jezik čim bolj iz ust in glasno izdihnete »aaaaaaa«. Sledi vdih (skozi nos) in ponovno dvig v položaj predklona in nato vrnitev v počep. Hitrost izvajanja prilagodite svojim sposobnostim. Vajo ponovite 30 ­krat, potem pa si pričarajte dan po svoji meri. . Petra Šuštar, foto: Osebni arhiv Petre Šuštar Petra Šuštar deli svoje znanje in izkušnje v studiu Powerhouse Za vrl na Ljubljanski cesti v Trzinu, vsak torek po 18. uri. Njen program celostne vadbe za ženske sestavljajo elementi sprostitvene in obrazne joge, dihanja, meditacije, EFT ja in še marsičesa. Vabljeni! Silvestrska telovadba v športnem parku Na silvestrovo ob 8.30 smo se trzinski telovadci Šole zdravja zbrali v športnem parku. Termometer je kazal le minus dve stopinji Celzija, vendar nas nizka temperatura ni ustavila, da ne bi opravili jutranje vadbe. Sklenili smo krog, se pozdravili in vaditeljica Biserka je začela vodeno vadbo. Skozi življenje z več energije in zdravja Marsikdo se sprašuje »le kaj žene te ljudi k jutranji vadbi, in to tudi pozimi, ob nizkih temperaturah«. Vsem takim naj pojasnim: ta vad ba je postala del našega vsakdana, po opravljenih vajah smo dobre volje in domov odidemo s pozitivno energijo. Odločili smo se, da bomo nekaj naredili za svoje zdravje, ob tem pa vsak telovadi po svojih zmožnostih in sposobnostih. V Trzinu pa deluje poleg naše še ena skupina, ta se zbira vsako jutro ob 7.30 na Jefačnikovi domačiji. Nezahtevna telovadba je primerna za vse starosti, zanjo je treba le bolj zgodaj vstati, se toplo obleči in se napotiti v športni park ali na Jefačnikovo domačijo. Uspeh je zagotovljen. Vse vaje se izvajajo Najprej smo segreli dlani, sledile so vaje za roke, ramena, glavo, trup in boke, vaje za ravnotežje, za raztezanje, vaje za noge in nazadnje za stopala. Po pozdravu soncu z dobrimi željami smo našo 30-minutno vadbo zaključili s spodbudnim »bravo«. Zadovoljni, da smo vadbo opravili tudi v takih vremenskih razmerah, smo odšli k bližnji »naši« klopi, ob kateri se vsako soboto po končani vadbi zberemo in si privoščimo obvezno kavico, čaj in sladice. Na sil­vestrovo se je naša klop spremenila v bogato obloženo mizo. Voščili in zapeli smo našemu vaditelju Silvestru, ki je ta dan praznoval god in rojstni dan, sledila pa je pogostitev, kot se za praznovanje silvestrove­ga spodobi. Ob šampanjcu, kuhanem vinu, kavi in drugih napitkih, ki so nas dodobra ogreli, smo poskušali sladke dobrote, ki smo jih spe­kle udeleženke. Voščili smo si za praznike in si v novem letu zaželeli zdravja, potem pa smo zadovoljni odhiteli domov. . Majda Šilar, foto: Silvo Batis stoje, v polurni vadbi pa se razgibajo vsi sklepi telesa in vse mišične skupine. Telovadba na prostem, dobro počutje in prijetno druženje v skupini nas ženejo, da pri telovadbi vztrajamo in se dnevno sre čujemo. Vodijo nas usposobljeni voditelji Biserka, Alma, Silvo, Vera in Angelca. V imenu vseh telovadcev se vsem vaditeljem zahvaljujem za požr tvovalno vodenje in si želim, da bi nas tudi v letu 2018 tako zavzeto vodili. Vsem drugim pa sporočam naredite nekaj zase in se nam pri družite, v športnem parku ali na Jefačnikovi domačiji, vsako jutro, razen ob nedeljah in praznikih. Nikoli ni prepozno vsak trenutek je lahko nov začetek. Prgišče nasvetov Polepšajmo domove s svetili Po decembrskem enakonočju se začnejo dnevi resda daljšati, a še vedno traja dnevna svetloba krajši čas in sekar hitro stemni, zato uvrščamo v tokratno številko Odseva nasvet, povezan z osvetlitvijo – že zgodaj popoldansi osvetlimo stanovanja in poslovne prostore z lučmi! Za to uporabljamo predvsem stropna svetila, plafonjere, vstrop vgrajene led svetilke, lestence in stenske luči. V dnevnih prostorih in spalnicah imamo pogosto tudi kotiček, v katerem radi počivamo, beremo ali gledamo televizijo. Ker pri tem ne potrebuje­mo močne svetlobe, nam za to zadostuje samo svetilka v kotičku, kjer sedimo ali ležimo. Izvrstna rešitev za to so namizne in stoječe svetilke. Z njimi ustvarimo prijetno, intimno vzdušje, hkrati pa dobimo za svoje početje čisto dovolj svetlobe. Stoječo svetilko lahko postavimo v kot sobe ali ob sedežno garnituro, lahko jo prislonimo k omarici, namizne svetilke pa so primerne za na nizke omarice in predalnike, za na nočne omarice, pisalne mize in police. Namizne in stoječe svetilke so lahko različnih oblik in izdelane iz različ­nih materialov – podnožje je lahko leseno ali kovinsko, moderno, klasično ali rustikalno, enako velja za senčnike – lahko so papirnati, iz umetne mase, stekleni ali iz blaga, lahko so pisani ali enobarvni. Moj nasvet: v kotičkih za branje nam bo prišlo prav več svetlobe, to pa nam omogočajo svetla senčila. Temna barva senčnika, na primer siva ali črna, ne omogoča dobre osvetlitve prostora, ustvarja pa intimno vzdušje. Izbira tako stoječih kot namiznih svetilk je v naših trgovinah res velika, cene pa so od takih, dostopnih vsakomur, do zelo visokih, sploh če gre za svetilke prestižnih blagovnih znamk ali za kreacije znanih oblikovalcev, ki nam ne dajejo le dodatne svetlobe, ampak nam stanovanje polepšajo tudi s svojo obliko in barvo. . Marjetka Pajk, u. d. a. i., foto: Osebni arhiv Marjetke Pajk Marjetka Pajk je priznana arhi tektka notranje opreme, ki deli svoje znanje tudi z dijaki različ nih srednjih šol, njene nasvete pa boste našli tudi v medijih. Dolgo letne izkušnje in strast do dela so jo pripeljali, med drugim, tudi do sodelovanja s Fakulteto za di zajn v Trzinu. Z njenimi študenti in predavatelji je bila povezana že vse od njene ustanovitve, ko je še obstajala pod imenom Isttituti Callegari, zdaj pa z njimi pogosto sodeluje pri različnih projektih. Prgišče nasvetov Zdravnica Sanela Banović svetuje: Očistimo psihološko klet in zaživimo kakovostno! Trzinska šola je lani v začetku decembra po končanih govorilnih urah za starše organizirala predavanje SaneleBanović, doktorice medicine, z naslovom Pomembnost dobre komunikacije v psihofizičnem razvoju. Mlada zdravnica, ki je pred sedmimi leti prišla v Slovenijo iz Bosne, je zaposlena na gastroenterološkem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra, pri svojem delu pa si pomaga tudi z znanjem, ki ga je po študiju medicine pridobivala na področju kitajske medicine, emocionalne psihologije, nevro­znanosti in seksologije, ob tem pa zadnja tri leta tudi odkrito in brez dla­ke na jeziku predava o emotivnih možganih, o dogajanju v njih oziroma o psihološkem zdravju, in to v slovenščini, pomešani s sočnimi »bosanskimi« izrazi, ki jih ni mogoče prevesti. Njena predavanja so sicer motivacijska, a so oprta na številne znanstvene raziskave in dokaze, z njimi pa želi ljudi opo­zoriti, da smo ob vsem napredku in razvoju, ki naj bi nam olajšala življenje, nekako pozabili nase in na kakovost življenja. Prav zato hoče, da ji prisluhne­mo in da razmislimo o njenih besedah. Njena največja želja je namreč videti zadovoljne in srečne ljudi. Na skoraj dvournem trzinskem predavanju je govorila o emocionalnih mo­žganih in o dogajanju v njih, o tako imenovanem biološkem koktajlu, kot imenuje 140 hormonov, o komunikaciji in toksičnih besedah pa o 21 dneh, potrebnih za psihološke spremembe ... Ob tem nas je na humoren način, s prispodobami in primeri iz svoje prakse pa tudi iz osebnega življenja spod­bujala k razmišljanju. Recimo, kaj naredimo, ko na avtu poči pnevmatika? Ustavimo se. Kaj pa storimo, ko smo zaradi dela neprespani ali se slabo po­čutimo? Rečemo si: zdaj nimam časa, samo še to in to ... Vam je znano? In potem, ko gremo končno na dopust, zbolimo. Sanela Banović nas opozarja, da smo sami odgovorni za svoje zdravje in tudi za zdravje svojih otok, zato se moramo poslušati, poslušati moramo svoje telo in preslišati, kar prihaja od zunaj. Poudarila je, da je medicina v zadnjih dvajsetih letih sicer zelo napredovala, zato lahko pozdravi veliko več bolezni kot nekoč, presaja lahko organe, podaljšuje življenje ... Kljub temu pa prihaja na zdravljenje vedno več ljudi, in to ne zaradi organskih bolezni, in zelo jo žalosti, da je med njimi tudi veliko otrok in mladostnikov. V zvezi z njihovim zdravjem je opozorila, da po­trebujejo otroci med odraščanjem veliko naše pozornosti in veliko našega časa, preživetega z njimi, spomnila je, da smo jim starši za zgled in da je za otroke zelo pomembna tudi fizična aktivnost, da sprostijo ogromno energi­jo, ki je v njih. Če se ta energija ne sprosti navzven, se zbira v telesu in otroci zbolijo, kot učijo sodobna spoznanja nevroznanosti. Ob tem pa je opozorila še na veliko ranljivost mladostnikov v obdobju od starosti 18 do 21 let. 21 dni za spremembe Ta nadvse dinamična zdravnica meni, da je treba možgane, to našo psi­hološko klet, tudi prazniti, in to enako, kot praznimo mehur ali debelo črevo, sicer se pritisk, ki nastane v možganih, preusmeri drugam v telo in pritisne na posamezne organe, ti pa se ob dolgotrajnem pritisku transformirajo in človek zboli. In zato je tako pomembno, da se človek občasno umiri, se spro­sti. Da naredi nekaj zase. Nikoli ni prepozno, da se začnemo spreminjati. Kot pravi, je za spremembo delovanja potrebnih zgolj 21 dni vztrajanja pri tem, kar je dobro za nas. Vsaka sprememba, ki se v tem času ponavlja vsak dan vsaj pol ure, postane tako najlažje navada. Pri Slovencih na splošno opaža, da nas veliko stvari preveč skrbi in da smo preveč obremenjeni z mnenjem drugih. Najbolj pa jo jezi, da ko gremo na dopust, napišemo, da smo dosegljivi na telefon ali e-mail. Po njenem mnenju to kaže, da se ne znamo psihično sprostiti. In prav ta sprostitev je cilj njenih predavanj. Prepričana je, da dobimo ob rojstvu toliko hormonov, da bi lahko kakovostno živeli 200 let. Na ta biokemični koktajl, kot pravi tem 140 »čudovitim« hormonom, pa potem nekje na poti pozabimo in jih nadomeščamo z izdelki farmacevtske industrije. Ob tem opozarja še na to, da se možgani hranijo z besedami in mislimi, in da je zato zelo pomembno, da se izogibamo toksičnim besedam, kot so nisi sposoben, neumen si ..., ki delujejo na možgane, kot primerja, kot rdeča mušnica na telo. Zelo plastično predstavi možganske centre, v katerih se izločajo hormoni z različno dolgim učinkom – tako se v centru za denar, ko dobite nepri­čakovano vsoto, izloči le nekaj zelo intenzivnih hormonov s kratkotrajnim učinkom, ko pa se s partnerjem odpravite na razvajanje, ko preživljate čas z družino ali se družite s prijatelji in se zabavate, se izloči veliko sicer manj intenzivnih hormonov, a z dolgotrajnejšim učinkom. Kot pravi Sanela Bano­vić, delujejo ti v nas tri tedne. Tako nastajajo lepi spomini. Težava ljudi pa je v tem, da se ne vprašajo, česa jim manjka, kaj si želijo in kaj res potrebujejo, zato pa jim primanjkuje dobrih hormonov in niso srečni. Recept za zadovoljstvo In v čem je naravni izvor hormonov sreče? Kaj potrebujemo, da bi bili zadovoljni? Temperamenta zdravnica pravi, da potrebujemo v resnici zelo malo. In sicer je pomembno, da si vzamemo čas zase in čas za družino, za prijatelje in da jih poslušamo, da jim povemo, da jih imamo radi in da smo veseli, da so del našega življenja. Svetuje tudi, da se objemamo, da se vsaj sedemkrat na dan objamemo, saj s tem izločimo enako količino hormonov, kot če bi vzeli eno tableto anti­depresiva. Pomembno je tudi gibanje na svežem zraku, pa zdrava spolnost in ne nazadnje pozitivna komunikacija. Kot je dejala, se moramo sprostiti in se poslušati. Ugotoviti moramo, kaj si želimo, kaj nas osrečuje. Enemu veliko pomeni masaža, drugemu smučanje, tretjemu sprehodi ... Če bomo to ugotovili, bo naše življenje bolj zadovoljno. Vse to podzavestno pravzaprav že vemo in včasih samo potrebujemo ne­koga, da nas predrami in nam odpre oči. Nekoga, ki nam želi dobro. Nekoga, ki bi rad videl zadovoljne in srečne ljudi, kot zdravnica Sanela Banović. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Polna dvorana poslušalcev, ki so prišli, da bi spoznali skrivnosti pozitivne komunikacije. Vremenska sekir(i)ca Pestro decembrsko vreme Medtem ko berete te vrstice, smo že globoko zakoračili v novo leto, upoštevati pa je treba, da so bile zapisane v njegovih čisto prvih dneh. Takrat je še bilo nekaj novoletnega elana, sploh med tistimi, ki so si podaljšali praznike vse do konca prvega januar­skega tedna. Kar zadeva vreme, lahko z veliko verjetnostjo zatrdimo, da bo tudi leto 2018 enako, kot je bilo minulo – torej vnovič toplejše od dolgoletnega povprečja. Da bo temperatura še vedno blizu »pokrovke« ali vrelišča (takrat nam jo namreč dokončno dvigne), so nakazali že prvi dnevi. Nekateri so že začeli posredno in tudi neposredno volilno kampanjo, pa čeprav bodo volitve, držav­nozborske, šele spomladi, lokalne pa jeseni, izbrani velmožje in istovrstne žen(sk)e, pa, roko na srce, s tem sploh ne nehajo. Z arbitražnimi sosedi se še naprej igramo »potapljanje ladjic« v največjem morskem zalivu, pripadniki oboroženih sil, po službeni dolžnosti razporejeni na vrhu enega od vzhodnih branikov slo­venstva, pa zahtevajo dodatek za delo v tujini. Še dobro, da se vreme ne ozira na meje in na vse drugo, kar se dogaja v najnižjih »plasteh« atmosfere v dolini šentflorjanski. Pa ni, da bi si spo­sojali našega največjega pisatelja v vremenske namene, četudi obhajamo letos častitljiv jubilej, 100letnico njegove smrti. So pa z novim letom kar nekako umrla naša pričakovanja v zvezi z mrzlo snežno zimo. Že res, da je ta že vse od konca jeseni radodarna v sredo in visokogorju in da je tudi nižine že nekajkrat obiskala. A to drugo je bilo vedno v slogu, ki bi ga lahko označili s »še hitreje, kot je prišla, je tudi odšla«. Vendar nikar ne obupaj­mo, saj velja, »če v prosincu ni snega, ga mali traven da« in »v prosincu toplota, svečana mrzlota« ter ne nazadnje »če prosinec ne zmrzuje, ne sneži, rad sušec to nadomesti«. Od nihajočih temperatur do sunkov vetra, megle in celo nekaj snežnih padavin A vrnimo se v vremensko bogato leto 2017, natančneje k nje­govemu zadnjemu mesecu, ki je bil moker kot že dolgo ne. De­cembra je padlo 132 milimetrov padavin (dejansko gre za liter na kvadratni meter) oziroma le milimeter manj kot mesec pred tem, ki je znan kot najbolj moker mesec v letu. Hujšega deževja pa ni bilo, saj se je obilica padavin porazdelila med kar 12 padavinskih dni. S hitrostjo več kot 60 kilometrov na uro smo zabeležili tudi enega najmočnejših sunkov vetra v teh krajih v zadnjih dveh letih (v Ljubljani 85 km/h, na Trojanah pa celo 108 km/h); a smo Tr­zinci, v primerjavi s številnimi drugimi kraji po Sloveniji, odnesli celo kožo. V prvi in tretji dekadi je bilo topleje (imeli smo kar dva temperaturna vrhunca!), vmes pa hladneje od dolgoletnega povprečja. A sedem ledenih decembrskih dni, ko temperatura ves dan ni prilezla prek ledišča, tudi ni mačji kašelj in jih je marsikdo go­tovo občutil – na sebi in mnogi, ki vas je žal izdalo zdravje, tudi v sebi. Imeli smo enajst dni z meglo, petnajst s slano in šest s snegom; najdebelejšo snežno odejo (12 cm) smo zabeležili 9. de­cembra zjutraj. Kljub mokroti v zadnjih dveh mesecih minulega leta (potem ko je bil december v letih 2015 in 2016 tako rekoč brez padavin) pa pri celoletni količini padavin le nismo dosegli tisočice oziroma smo prejeli od 10 do 20 odstotkov manj padavin kot v dolgoletnem povprečju. Decembra 2017 je bilo mnogo poslabšanj vremena in mejnih si­tuacij s sneženjem, to pa je kar trikrat prišlo tudi do nižin. V drugi polovici je bilo precej meglenih in ledenih dni, a nas je odjuga obiskala že pred novoletnimi prazniki. Vremenska posebnost za­ključka minulega leta je bila tudi, da je bilo v višjih predelih veliko snega. Tako je bila z več kot 300 centimetri snega decembrska debelina snežne odeje na Kredarici podobna lanski aprilski, torej ob koncu zime 2016/2017. Naj bo dovolj za začetek leta, lepa vremena nas menda čakajo tudi v nadaljevanju! . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Vremenska postaja OŠ Trzin december 2017 Kazalec Podatek Datum/ Niz Ura/ Obdobje Povprečna temperatura zraka (°C) 1,4 1.–31. 12. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 15,0 11.,12. 12. 23.00/2.30 Najnižja temperatura zraka (°C) –6,0 4. 12. 5.00 Največji dnevni hod T (maks./min. T; °C) 12,7 (15,0/2,3) 11. 12. 0.00–24.00 Število dni s padavinami > 0,25/2,5/25 mm 12 / 7 / 0 1.–31. 12. mesec Skupna mesečna količina padavin (mm) 132 1.–31. 12. mesec Največja dnevna količina padavin (mm) 24,8 27. 12. 0.00–24.00 Skupna količina padavin v letu 2017 (mm) 977 jan.–dec. leto Najvišja hitrost vetra km/h / smer 35 / JJZ 11. 12. 14.30 Število hladnih dni (min T . 0 °C) 7 1.–31. 12. mesec Izbrani meteorološki kazalniki za Trzin decembra 2017. Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin) – http://trzin.zevs.si/. Razno Kralji ulice v novih prostorih Društvo Kralji ulice iz Ljubljane se lahko pohvali z novimi prostori. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Lju­bljana jim je namreč namenil v uporabo kompleks prostorov v Studencu v ljubljanskem predelu Polje. Društvo bov novih prostorih izvajalo več programov, namenjenih njihovim brezdomnim članom, mesečna najemnina zanjepa je simbolična, zgolj en evro. V Sloveniji je menda skoraj 10.000 državnih stavb, kar šestina pa jih je praznih, kar pomeni, da tako propada in izgublja vrednost skoraj 300.000 kvadratnih metrov pro­storov, ki bi jih država lahko od­stopila v uporabo za javno dobro. Zakonska podlaga za to menda že obstaja – po zakonu o stvarnem premoženju države in samouprav­nih lokalnih skupnosti je nepre­mičnino namreč mogoče dati tudi v brezplačno uporabo, in to ose­bam javnega prava za opravljanje javnih nalog, nevladnim organiza­cijam ali pa socialnim podjetjem, če je to v javnem interesu. Sodelovanje med Javnim sta­novanjskim skladom Mestne ob­čine Ljubljana in društvom Kralji ulice predstavlja tako primer do­bre prakse na tem področju. Kralji ulice to potezo sklada to­plo pozdravljajo in obenem spod­bujajo tovrstno sodelovanje med državo in civilno družbo. In kako bodo člani Kraljev ulice izkoristili svoje nove prostore, ki so jih v Studencu slavnostno od­prli zadnje dni minulega leta? Kot so sporočili iz društva Kralji ulice, bo del prostorov namenjen izvajanju programa zadruge Stara roba, nova raba, ki sredstva, zbrana s proda­jo rabljenih predmetov, nameni za zaposlovanje in usposabljanje ljudi z izkušnjo brezdomstva. V skupnostnem prostoru – dnevni sobi – se bodo člani Kraljev ulic družili tako med seboj kot tudi z okoliškim prebivalstvom, upora­bljali pa ga bodo tudi za posredovalnico, za prodajo rabljenih pred­metov po simbolični ceni. V Studencu bo posredovalnica imela tudi večje skladišče, v katerem bodo lahko shranjevali podarjene rabljene predmete, organizirali pa bodo tudi delavnice obnavljanja rabljenega pohištva. . V. S. P., foto: Jaka Prijatelj in Miro Petek Trzin‘c vas gleda Novi stari vozni red potniških vlakov Trzin je eden tistih srečnih slovenskih krajev, skozi katere se vije tudi železna cesta, čeprav, če smo natančni, gre v glavnem narav­nost. In kot smo že lahko spoznali nekaj posebnosti, po katerih slo­vimo Trzinci kot slovenski zmagovalci, bi bilo verjetno enako tudi pri številu železniških postaj na dolžinsko enoto. Na nekaj manj kot treh kilometrih železniške proge imamo v Trzinu kar tri (čeprav nekateri še vedno ne vedo, da imamo tudi vlak), in sicer v smeri od Domžal proti Ljubljani postaje Trzin (dejansko je v Depali vasi), Trzin Mlake in Trzin industrijska cona. Vsako leto, natančneje vsako leto sredi decembra, objavijo pri Slo­venskih železnicah nov vozni red. Redni uporabniki tega javnega pre­voznega sredstva smo na to seveda zelo pozorni in si takoj ogledamo novosti, za vse druge pa tudi v Odsevu objavimo nov vozni red za vse tri trzinske postaje. Tokrat pa to sploh ni bilo potrebno, saj z novim voznim redom nismo bili deležni nobenih sprememb. Ali pač, stari vozni red se je nekaj te­dnov pred uveljavitvijo novega odlepil s stekla železniške postaje Trzin Mlake (EN stekleni panel potniki še vedno pogrešamo …). To se nam ni zdelo nič čudnega, še več, glede na to, da je šlo za naveden papir, je zdržal sorazmerno dolgo, a žal ni dočakal novega (na katerem pa je vse po starem), ki je nekoliko manjšega formata, a je plastificiran. Ta bo menda zdržal do naslednje zamenjave oziroma posodobitve voz­nega reda, torej do sredine letošnjega decembra. Bolj kot za vozni red pa se potniki bojimo, da ne bodo zdržali vlaki, saj povprečna starost potniških vlakov v Sloveniji z več kot 37 leti že močno presega Kristu­sova leta … . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Razno Novoletno druženje članov obrtne zbornice Domžale Na Območni obrtno-podjetniški zbornici Domžale je bilo v četrtek, 7. decembra, novoletno srečanje članov, podjetnikov iz občin Dom­žale, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin. Družabnega srečanja, ki je bilo odlična priložnost za neformalno povezovanje in izmenjavanje izkušenj, se je udeležilo blizu 70 podjetnikov, ob tej priložnosti pa je bil predstavljen tudi pregled zborničnih dogodkov leta 2017. Vsi udeleženci so bili z druženjem zelo zadovoljni, zato so izrazili željo, da bi postala taka druženja tradicionalna. . OOZ Domžale Miklavž obdaril otroke rejniških družin V sodelovanju z Občino Lukovica in Centrom za socialno delo Domžale je domžalski Rotary klub tudi letos organiziral Miklavžev večer v Kulturnem domu Janka Kersnika v Lukovici. Gre za večer, ki je tradicionalno namenjen otrokom iz rejniških družin v občinah Luko­vica, Moravče, Domžale, Mengeš in Trzin, letos pa sta ga popestrili predstava Pujsa Pepa in nastop priljubljene pevke Alenke Kolman. Pevki so otroci pomagali priklicati svetega Miklavža, ta pa jih je za nagrado za pridnost in prepevanje ta večer obdaril z lepimi darili. Otroci so odnesli domov nahrbtnike, polne igrač, čokoladnih dobrot in praktičnih daril.Poleg občin Domžale, Lukovica in Trzin so priredi­tev finančno in materialno podprli številni donatorji. . Rotary klub Domžale Prenovljeno prodajno mesto trzinskega Petrola Zadnji decembrski dnevi so prinesli nekaj novosti na Petrolovem bencinskem servisu ob trzinski obvoznici – notranjost prodajnega mesta je po novem razširjena in zdaj poleg standardnega prodaj­nega programa vključuje tudi program sveže pripravljenih jedi bla­govne znamke Fresh. Na skoraj 140 kvadratnih metrih je poleg ne­pogrešljive Petrolove kave in čaja za na pot (v dveh avtomatih) tako mogoče dobiti še sveže pripravljene sendviče, kruh in pice, pa tudi smutije in podobno. Novost pa so tudi mizice s stoli, kjer lahko obi­skovalci vse to v miru pojedo in popijejo. Kot so povedali na Petrolu, je prenova do sedaj trajala 44 dni, končuje pa se še prenova bara. Neprenovljena ostajata tračna avtopralnica in sesalnik za vozila, nespremenjen pa je tudi obratovalni čas. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Potopisno predavanje Gremo na rajske Sejšele! V torek, 23. januarja, ob 20. uri bo v Kulturnem domu Trzin zadišalo po morju in soncu! Pridružite se Maji Novak na njenem potopisnem predavanju o Sejšelih, otočju, ki ji je nekaj mesecev predstavljalo dom, saj je tam opravljala delo kot stevardesa na jahti. Na njenem predava­nju bomo potovali po njenih najljubših kotičkih glavnega sejšelskega otoka Mahe, obiskali najmanjšo prestolnico sveta, Victorio, in živahno lokalno tržnico. Prepustili se bomo valovom v mističnem zalivu Police Bay in se mastili z Majinim najljubšim kosilom – karijem iz hobotnice. Osvežitev od tropske vročine bomo iskali na vzponih skozi tropski de­ževni gozd, nato pa bomo z vrha prastarih granitnih skal občudovali poglede na okolico. Katamaran nas bo zapeljal še na prelestni otok La Digue, kjer se čas preprosto ustavi, tam pa se bomo s kolesom peljali do naravnih rezervatov, kjer prebivajo kopenske želve, in občudovali koralni podvodni svet. Maja vam bo na predavanju odgovorila tudi na vprašanja: zakaj pravijo, da na otoku Moyenne straši, zakaj je La Digue njen najljubši otok na svetu in zakaj pod nobenim pogojem ni hotela jesti karija iz netopirjevega mesa. Vstopnina je 2 evra. Vabljeni! . Foto: Osebni arhiv Maje Novak Vabi na ZAČETNI TEČAJ BIODINAMIKE ob sobotah dopoldne v Domžalskem domu (Ljubljanska 58, Domžale). Potekal bo 17. 2., 24. 2. in 10. 3. od 9. do 13. ure (s praktičnim delom). Cena celotnega tečaja je 40 evrov. Naslov za prijave in informacije: andreja.videmsek@gmail.com, 051 204 436 (andreja) in 041 323 249 (Jože) www.ajda-domzale.si VABLjENi! Napovednik Društvo upokojencev Žerjavčki Trzin vabi na svoje aktivnosti Petek, 16. 2. 2018, ob 16.30: VSAKoLEtNi ZBOR ČLANOV dRuŠtVA uPoKojENcEV dRuGE AKtiVNoSti: • Kolesarji zaradi vremenskih razmer trenutno počivajo. • Pohodniki hodijo na krajše in daljše sprehode ob torkih, izpred Mercatorja, ob 8. uri. • Balinarji balinajo na zaprtem balinišču v Dobu, ob ponedeljkih, od 19. do 21. ure. • Strelci vadijo streljanje z zračno puško na strelišču strelskega društva v OŠ Trzin, ob ponedeljkih, od 11. do 12. ure. • Ročne spretnosti – za ustvarjanje se člani družijo v društveni sobi na Mengeški 9 ob četrtkih, po 10. uri. Lep verz članice našega društva, SPOMINČICE: Kdor drugje koristi išče, sam pri sebi naj razišče, kje je dal in kaj je vzel, sreče ta ne bo vesel. Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavčki Trzin