UČITELJSKI LIST GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". zhaja 1., 10. in_20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj sc pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pcrtot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, • ulica Molin graude 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. Štev. 13 V Trstu, dne 30. aprila 1922. Leto III. O NRAVNI OSEBNOSTI Gospodarska «svoboda» manchesterske doktrine je zastrupila človeštvo tudi z nravnim nihilizmom. Daleč nazaj, v zgodovino poganstva bi bilo treba seči, da bi našli tako splošen propad vesti, kakršnega nam je prinesel liberalizem. S propadom vesti pa se je zapasla gniloba v zdravje množic, so se pokazale fizične in duševne posledice, človekova pot se je naglo nagnila v globino. Toda kakor je v organizmu, v katerega je pro-niknil strup, snovi, ki delujejo proti njemu, velja tudi za družbo zakon reakcije: čim usodnejši je razkroj gmotnega in nravnega življenja, tem glasnejši je odpor vesti. Vsi časi nravnega propadanja so dvignili iz močvirnih družabnih tal glasnike pravega in dobrega, velikane Ethosa, ki gred n z božanskim mirom nad množicami, ne meneč se za krik jeze in maščevalnosti, neizprosni in nepremagljivi tudi v trenoiku, ko položijo glavo v poveličanje svojega uverjenja. Nikakor ni tedaj zgolj slučaj, če je danes, ko je na eni strani anarhija vladajočega gospodarskega sistema prevrgla slednji brambni nasip civilizacije in dosegla višek svojega usodnega razcvita, na drugi pa libertinsko življenje kot fantom človekove sreče zajelo najširje plasti, ni torej nikak slučaj, če je v času, ki ga živimo, buknil vsečez nasilni plamen odpora proti vsemu, kar hoče še vzdržati bolni družabni in državni red. Materialistično je to gibanje, pravijo ljudje, ki gledajo zviška doli ter natančno vedo, da je silno škodljivo in da bo človeka onesrečilo, če se še o pravem času ne zave in skesano vrne. Le tega nečejo priznati, da so oni sami moralisti kaj poceni, ker so gmotno sigurni, medtem ko se oglašajo v odporu tisti, ki jim je zvrhano odmerjeno krivic, trpljenja in ponižanj. Tako umevanje je umevanje sitih in brezčutnih, njih, ki z eno samo frazo obsodijo, česar ne morejo in nečejo razumeti v vsej kruti resnosti in tragiki. Oni, ki jih je življenje dvignilo višje, pa četudi z nedopustnimi sredstvi, bodo redkokdaj priznali potrebo socialnega izenačenja, ki gre vštric z nravnim izboljšanjem človeka. Razumljivo. Kakor hitro bi priznali, da je predvsem glas vesti, ki kakor neugasljiv ferment pospešuje ves razvoj zgodovinskega procesa, bi potrdili upravičenost tega, kar se godi. Resnično dejstvo je, da moderni človek ni srečen. Za slepilom uživanja vihra, z drhtečima rokama sega v praznino, kliče in išče in strmi bolestno — en sam odgovor mu bije nazaj: kam? Prosvetljeni vek, ki je verjel v luč, ne vidi poti, obstal je v mraku. In ko bi prišel sam on, ki je dejal velikemu autorju «Izpovedi»: Jaz sem tvoje zdravje! — ko bi on sam izpregovo-ril, ne bi ga spoznali. In vendar: kam? V rešitvi tega vprašanja ni le mir človeških src, marveč tudi boljše, lažje življenje. Kdor gre z neskaljenim očesom v dno, bo videl dvoje izhodov, ki sta pravzaprav eno: razvitje nravne osebnosti človeka, ki mu je gmotno zagotovljen obstoj. Oboje je namreč v zvezi kakor vzrok in posledica, ne da bi morebitne izjeme na tem kaj izpremenile. Sicer bo stalo ogromnih naporov v zgodovini, predno se bo socialno izenačenje človeKa približalo nesmrtnemu idealu, toda družboslovno dejstvo je, da stremi človeštvo z vsemi silami na ono stopnjo civilizacije, ki ne pozna več načela absolutne sovražnosti. Daši se vara, kdor misli, da je mogoče ustvariti boljšega človeka brez ozira na ekzistenčni boj, je pa vendar resnično, da je razvoj nravne osebnosti mogoč tudi v-najtežjih gospodarskih razmerah, saj je zakon izpopolnjevanja imanenten vsemu, kar živi. Kaj je nravna osebnost, o tem je učiteljstvo premalo razmišljalo, zato tudi ne iznenadja, če ni pri nas pravega razumevanja, ko se o tem govori. Kolikor smo se ukvarjali z vzgojo, smo imeli pred očmi posebno značaj, dosledno ravnanje dozorelega človeka v istih okoliščinah, nismo se pa poglobili v vprašanje nravno dobrega značaja. Nravna osebnost bi moral biti prav tako veliki cilj vzgoje, kakor mora vsa uredba družbe stremeti za tem, da je nele vsakemu delazmo-žnemu, temveč tudi šibkemu zagotovljen obstanek. V prihodnji civilizaciji bo imela vest vse silnejšo važnost — ali pa civilizacije ne bo! Vest je tista, ki človeka vodi k resnici, ki mu ukazuje odpoved, ki ga usposoblja za delo. Brez vesti smo individualisti, sužnji egoistične blaznosti, predani vrtincem nižjih nagonov in strasti, smo grobokopi lastnega zdravja in dušnega miru, rušilci svoje sreče in sreče sočloveka, ki mu ne priznavamo pravice do življe- nja.vTragično dejstvo je( da nosi ves naš vek to Kajnovsko znamenje na sebi, kakor je resnica, da se vsa gigantska borba v današnji družbi more opredeliti s kratkimi besedami: borba za etično proniknenje človeka. Daši je naš obstanek prvo, vendar ne živimo le zase, na vsak korak terja življenje okrog nas svoj-tribut. Samo tako bivanje človeka ima svo-'0 polno vrednost in svoj smisel. Vedno širii krogi se vrte okrog nas in kdor se sam izeb-čuje, je slab človek. Koliko velikih ljudi nam kaže - zgodovina in vendar: kako malo je resničnih veličin, če merimo z etičnim merilom! Kako majhen; kako ničev je sam Julij Cezar, če vržemo na tehtnico njegovo življenje vkljub vsem državniškim dejanjem! Milijoni ljudi brez imena ga za stolp presezajo v vseh časih in v vseh krajih sveta! Še vedno se goji kult veličin z individulističnih vidikov, medtem ko se zameta nravna, resnična vrednost človeka, ki nas dvigne nele k uspehom v vsakdanjem življenju, marveč nam da tudi notranje zadoščenje, oni globoki mir, ki ga tako strastno, išče miklcrni človek. Delo, skromnost in resnica so temelji, na katerih se dvigne nravna osebnost. Pomen te se v družbi čuti tudi danes, v času vse razkrajajočega liberalizma, toda važnost razvoja nravne osebnosti je premalo znana nele vzgojiteljem, ampak tudi onim, ki mislijo, da so poklicani za voditelje ljudstva. Zato je javno življenje razr-vano in v razsulu, človek negotov, omahujoč' v burji in brez notranje sile. Potrebno je razširiti spoznanje, da bo od vrlin pocdinca zavisna vsa prihodnost človeštva, ker so samozatajevanje, premagovanje samega sebe in modrost, one lastnosti, ki nas bodo rešile. Le kdor je močan v samozatajevanju, kdor je izbojeval zmago nad seboj, je zmožen kljubovati viharjem ter se boriti za višje dobrine. Le tak človek ve, za kaj se bori in da je vredno borbe, za kar se bori, le tak človek ima ono silno, nepremagljivo orožje, ki je nravni pogum, najlepši cvet vesti. HRVATATSKO UČITELJIŠTE ZA ISTRU U ARBANASIMA O njemu več nešto spomenusmo u ovome listu, a danas jesmo u stanju nešto više reči o njčmu, te sudili odgoj i odgajanje budučih učitelja hrvat. mladeži u Istri na torne zavodu. — \Mi, poznavajuči mentalitet, nakane i ciljeve vladajučih krugova i onih nepozvanih, koji upli-vaju dapače vode svu politiku Istre pa došto i školsku, znali smo i prije kakovo če biti t. zv. hrvat. učiteljište u Arbanasima u Dalmaciji kraj Zadra. Prema uredjenju tog «našeg» učiteljišta i kakve sile deluju na njemu, možemo ga suditi; a suditi možemo i nešto drugo, naime kakve učitelje želi imati vlada i talij, stranke za hrvat. pučanstvo Istre; a onda dalje, kakve pučke ško-le žele mu dati i što se njima želi postiči. Ali prije svega potrebno je da istaknemo red i uredjaj ovog učiteljišta, a da možemo o njemu pravedno suditi. Zavod je utrakvistički uredjen, te obuhvača hrvat. i tali), odsek (sekciju). Imitacija je dakle pokojnog učiteljišta u Kopru, koje se delilo u hrvat., slov. i talij, odsek, a nemački bio svima «čača».— Time Italija imitiše pokojnu Austriju, pa ju dapače nadmašila «energijom» i tenden-cijom. Svest dotičnih narodnosti pokopalo je to starinsko koparsko učiteljište, a za arbanaško prerano je nešto proricati. — No ipak držimo, da to hrvat. istarsko učiteljište u Dalmaciji ne služi u čast našim vlastodršcima, pa če ga sunce i svetlost prije ili kasnije zagotovo raspršiti; porušit če ga novi ljudi, nove svetle ideje svet-ske i čovečanske. — Zastrančismo1 malko. Za-pravo o hrvat. preperandiji u Arbanasima nema ni govora, što belodano pokazuje činjenica, da se u talijanskom jeziku podučavaju počam od 1. tečaja skoro svi predmeti osim veronauka, koji je usto neobvezatan predmet. U drugoin razredu primerice uživaju naši učitelj, kandidati u hrvat. jeziku jedino računstvo, mineralo-giju i veronauk, u zadnjem valjda ni jednog predmeta. Ovaj obzir, da se ipak nekoji predmeti predavaju u hrvat. jeziku, bit če samo privre-menog značenja i iz obzira, što naši djaci i dja-kinje dodjoše na arbanaško učiteljište iz hrvat. pučkih škola ili hrvat. gimnazija, pa ne poznavajuči talij, jezika, valjalo za sada ustupiti nešto mesta hrvat. jeziku na učiteljištu. Inače, mislimo, i laj bi «privilegij® našemu jeziku otpao. Razumije se, da hrvat. i talij, djaci i djakinje jedne i druge sekcije zajednički uče učevne predmete u talij, jeziku. Več ova dosad rečena dostatvo bi bila da nam bude jasno, za čime se ide takovim odgojem našeg učiteljskog podmlatka. Naš je hrvatski mladič ili devojka došao na učiteljište s malim znanjem hrvat. jezika, a tu opet nema zgode da ga temeljito nauči, pošto zavod nastoji, da naši učitelj, pitomci što temeljitije nauče tali--janski, (što je valjda glavni cilj zavodu), a ne dostaje im vremena za izučavanje hrv. jezika. Naš če mladi hrvat. učitelj naravno doči opet med svoj narod bez dovoljnog znanja hrvat. jezika. Talijanski naučiti naprotiv imat če dovolj-no i previse prigode. Usto zapovedjeno je, da svi naši djaci moraju govoriti s profesorima talijanski. A pošto naši djaci zajedno prebivaju u konviktu s talij, sodrugovima, očevidno je, da mora naš buduči hrvat. učitelj cio dan opčiti u talij, jeziku ili — šutiti. Govorit če modjusobno možda i hrvatski, i to u narečju, i tiho, da ne uvrede kojeg vručekrvnog profesora ili djaka svojim hrvat, govorenjem. Stoji i lo nažalost, da če se kcji naš djak bajali i privatno govciili hrvatski u zavodu Lc-ječi se «osvete» sa strane kojeg fanatičnog talij, profesora prigcdom ispita i ocenjivanja. Ovo nije isključeno, a niti drugo, da če se možda «dobre» naše d jake favorizovati, što če sve pogubno i nemoralno delovati na djake. — Stoji dakle: naš. učiteljski pripravnik na arbanaškom učiteljištu uživa skoro posvema sve školske predmete u talij, jeziku; njegov opčevni jezik u internatu je siiom i iz oportunitete te obzira takodjer talijanski, sledi odatle, da če on izači iz zavoda potkovan u talij, jeziku, a ne če u hr-vatskom. Naravno:, talij, jeziku odredjeno je mnogo sati u školi, a za hrvatski preostaje malo, nista; usto zavodski ambijenat protivan je našemu jeziku. To se i htelo posliči čitavom uredbom zavoda i profesorskim zborom. Od deset profesora i dve profesorice ne poznadu trojica ni rečce hrvatski; ostali poznadu, košto svi učeni Dalmatinci, oba jezika, ali, dodajmo, svi su, esim kateheta g. Jedretiča, talij, mišljenja. Što to znači dandanas, predobro nam je poznato. Njima bit če glavna zadača predavanjem i škotskim disciplinama skalupiti dušu lia-šeg pripravničara u takovu, što ne bi sličila nje-govoj originalnoj duši, što ju ponio sobom u zavod. Poznate je i iskustvom dokazano, da nije sve-isto, podučaje li se koji predmet jednim ili drugim jezikom; podučava li ga Hrvat ili Taiijan po polit, i kulturnom mišljenju; nije isto, imade li djak hrvatski ili talij, tekst, pisan od Hrvata ili Talijana. Ako itaknemo, što več spomenusmo, da na zavodu deluju samo profesori talij, mišljenja, e onda znamo, u kojem duhu se goje danas naši buduči narodni učitelji i uzgajatelji. Ali našu tvrdnju nek bolje potkrepi daljna okolnost u zavodu i konviktu, gde je našim djacima zabra-njenr pevati hrvatski, pa i svako sviranje. —^ Ova nekulturna i nečovečanska prepov ed' najbolje karakteriše to «naše» učiteljište, a' ima ujeJno i ovoju svihu. Naš mladi učitelj naime ne sme poneli u Istru med svoj narod išta, čime bi mogao i morao delovati na polju prosvete i uplivati nanj kao naobražen i narodan učitelj i Hrvat. Dandanas pesma i popevka kraljuje u svim kulturnim narodima i vodi, osobito mase u životu. Pesma i glazba teši ljudstvo, blaži' ga, uspaljuje, bodri, hrabri, jača, oduševljava. ' Danas, u dobi narodnih borba, ima pevanje i glazba još veče, sire i dublje značenje, a dakako ,u Istri još je večeg značenja. Glazba i umetnost, veli se, da je internacijonalna, ipak, mislimo, nije sveisto, peva li masa «La bandiera rossa trionfera» talijanski ili slovenski. — Naš buduči hrvat. učitelj doči če u Istru, da nije pevao ni svirao, a niti čuo- igde krasno zborno i umet-ničko pevanje. Svrnimo se malko još na učevne predmete ovog učiteljišta. Na njemu se i pedagogija, zemljopis i povest predaje talij, jezikom, naravno iz talij, tekstova cd talijansko mislečih pro* fesora. Ovo nije nuzgredno u obuci i odgeju, pošto se ovim predmetima silne deluje na. moralni i patriotski edgoj mladeži. Hoče li naš pripravnik ikada čuti šta ugodna iz šlavenske povesti iz ustiju talij, profesora-šoviniste?! Mi več znademo, da se več u nas pišu povesti po receptu, po zapovedi, a ne po istini; a imamo več i tendecijczno pisanih knjiga za školu. Zato ne čemo pogrešiti ustvrdimo li, da naš učitelj, pripravnik u Arbanasima ne če piti uvek čistu vodu, pa če doči u Istru (ako bude!) mutnlm, pekvarenim znanjem. Pobeljeni grobovi! — A pedagogija? A kandidatovi metodički nastupi? Eto: glavni i najteži predmeti i znanost, što čini učitelja — učiteljem, podavaju se našim pripravničarima u tudjem jeziku. Doči če tako u svet, u školu nezrio i nesposoban. — (Svršetak sledi.) NRAVSTVENI POUK BREZ RELIGIJE Predavanje K. Supina na sestanku Slomškove zveze v Idriji dne 21. nov. 1921. Klic velike francoske prekucije koncem 18. stoletja: «Več luči!» je našel svoj odmev tudi v pedagogiki. «Izobražite otroku um, napolnite mu ga z znanjem kar največ, in izvršili ste njegovo vzgojo« tako je učila svoje slušatelje inteletualistična pedagogika. S spoznanjem in znanjem pride hotenje in delovanje samo po sebi, čemu vežbati voljo, saj obstoji vse duševno življenje samo iz predstav, to je bil nauk enega izmed najuglednejših tedanjih pedagogov nove šole — Herbata. Ta zmota, ki jo je že Aristotel pobijal pri Sokratu rekoč: «Kakor se naučiš zidati, ako zidaš, citrati, ako citraš, tako se naučiš čednosti samo z vajo«, se je kmalu izkazala .nesposobna, da bi osnovala trainp srečo posameznikov .•— narodov. Človeška sreča ne temelji na množini znanja marveč na moči volje, na krepkih značajih. Pedagogi so začeli spoznavati, da se ne sme vzgajati samo um, marveč tudi volja. Na mesto enostranskega intelektualizma .je stopil voluntarizem tudi v pedagogiki. Družbe, ki So se v ta namen ustanovile, so si predvsem postavile dva cilja: 1) Neodvisnost nravnega mišljenja od religije in 2) Preosnova nravne vzgoje v smislu zahtev etike brez religije. Iz tega gibanja so vzrastli mednarodni kongresi za nravno vzgojo (London 1908, Kaag 1912), za domačo vzgojo (Bruselj 1911) in drugi, nastala je obširna literatura o nravni pedagogiki in izšel je tudi znameniti pedagok Fr. W. Foerster. Ker je pa ta novi brezverski nravni pouk, ki se dandanes zahteva in vpeljava po raznih šolah, ravpo težišče vsega navala na krščansko šplp in na krščansko, versko vzgojo mladine, zato je prav, da. si je krščanski vzgojitelj na jasnem, kako naj sodi .o tein gibanju. Oglejmo si najprej brezveski nravni pouk sam na sebi, njegovo bistvo, predvsem kako se iloči od krščanskega verskega nravnega pouka in potern se ozrimo, kako se je ta pouk izkazal v praksi v. de-; želah, kjer se je vpeljal, predvsem na Francoskem in v Ameriki. I. Podlaga brezverskemu nravnemu pouku je brezverska morala otroka. Je pa li taka morala mogoča? Ker obstoji brezverska etika kot modroslavna veda, je s tem že dan odgovor: brezverska morala je mogoča. Nima pa še s tem dejstvom odgovora na vprašanje, ali se ta brezverski etični nauk tudi v življenju udejstvuje ali se more udejstvovati v praksi. Razlikovati moramo etiko kot modroslovno teorijo in kot prakso v življenju. Umsko mišljenje vodi človeka do tega, da prizna Boga kot začetnika sveta; tako vodi tudi zavest nravne dolžnosti nravno mišljenje do tega, da priznava božjega zakonodajavca, začetnika te nravne obveznosti. Nnavnost je torej v najtesnejši zvezi z religijo. Saj govori že Sofoklejeva Antigona v starem veku o «večnem zakonu v človeških prsih, ki velja za vse čase in ima svoj izvor v božanstvu* ter odpove na podlagi tega pokorščino kraljevi zapovedi, da ne sme pokopati svojega brata Polyneika. Drugače sodi o tem deizem in ateizem novega časa. Ta dva odklanjata božji izvor nravnega zakona, nočeta ničesar vedeti o nravni obveznosti, ki bi imela za podlago božjo voljo. To bi bila heteronomija, nevredna človeka. Na kaj torej naslanjata obveznost nravnih zahtev? Kaj jima je najviši zakon nravne dolžnosti? Tu se ne moremo spuščati v razne odgovore na to vprašanje, le par opomb mi bodi dovoljno, Najvišji zakon nravnosti ni izpolnjen je volje Božje, marveč zahteva kulture, pravi Wundt in drugi. A od česa je zavisna človeška kultura? Mar ne od vrednosti človekove? In če ni človek po svojem bistvu nič druzega nego razvitejša, popolnejša žival, potem tudi njegova kultura ni več vredna nego kultura opice ali psa. Poglejmo ie minulo svetovno vojno, kako se je osmešila v njej «moderna kultura*. Kdo se more še navduševati za kulturo, ki je rodila najgrozovitejšo vojno? In negovanje take kulture naj bo najvišji zakon nravnosti! Estetsko dopadajenje nad nravnimi idejami — kot so prostost, popolnost, pravica, primernost, blagohotnost — to bodi temelj nravnosti po Herbartu. Prav, toda estetsko dopadajenje nad kakim lepim delom narave ali umetnosti vendar ne more ustvariti nravne obveznosti, pravtako tudi ne estetsko dopadajenje nad nravnimi idejami. Temu nasproti postavlja Kant nravnost in čednost na zavest dolžnosti. Dolžnost se obrača do človeka z brezpogojno zapovedjo s »kategoričnem imperativom*. Dolžnost mu ne pravi: Ako hočeš biti srečen, ako hočeš služiti družbi, ako hočeš izobraziti svojo osebnost, moraš biti resničen in dober, marveč ukazuje brez vsakega «ako»: Ti moraš! Na vprašanje, odkod pa ta zapoved, Kant ne odgovarja. Človek jo najde v sebi. Bog mu ne daje te zapovedi nravne dolžnosti, to bi bila za človeka nevredna hetercno-mija, ampak človek si jo da sam, kot svoj lasten gospod in zakonodajec. In če se Kantu ugovarja, da more zakonodajavec zakon, postavo tudi preklicati ali od nje koga odvezati, se mu ne zdi vredno na to odgovarjati. Tako torej pri Kantu zakon nravne obveznosti nikakor ne izvira od Boga. Vendar pa nravne obveznosti Kant ne loči popolnoma od božanstva. S tem ko človek izpolnjuje nravno dolžnost, si pridobiva nravne zasluge, ker pa te tu ne dohe zaslužnega priznanja in povračila, ga morajo dobiti onkraj groba; zato mora biti nenmrjočnosty mora biti božanstvo, ki poplača zasluge s primernim blaženstvom. Nehote pa nastane vprašanje: Ako človek s tem, da je nraven in čednosten, sledi le svoji lastni zapovedi, ki si jo je sam dal, kako naj pride potem božanstvo do tega, da poplača vedenje, ki se je vršilo brez ozira na božanstvo. Ali ne bi bilo to prav isto, kakor če bi moral delodajalec dati plačilo delavcu za delo, ki ga je delavec opravljal brez vsakega odnosa do delodajalca le v svoji lastni službi? Drugi zopet (n. pr. socijaldemokrat Henrik Schultz) trdijo, dobro delati je lahko, saj poteka to takorekoč samo od sebe iz človeške narave. Če bi bilo to resnično, zakaj pa potem može kakor Kant, Voltaire, Friderik Veliki in drugi tako povdarjajo slaba nag-nenja v človeški naravi in ta vedni boj v človeških prsih. Celo Rousseau nalaga v svojem «Emilu» vzgojitelju to življenjsko nalogo, da obvaruje svojega E-mila izprijenosti, ki izhaja iz človeških rok. Poglejmo še, kaj pravi k temu krščanski mislec — P. Viktor Cathrein. Človeška narava je božje delo; kar pa je primerno tej naravi, kar se ž njo ujema to se ujema tudi z voljo Božjo. Ako si torej človek to, kar zahteva njegova umska narava, nalaga kot dolžnost do samega sebe, do svojega bližnjega, do božanstva, čegar bivanje razodevajo čudeži vidnega sveta, glas vesti, potem ima etika verski značaj — ne značaj razodete religije, ampak značaj, naravne religije. Tako je torej načeloma mogoča naravno — verska nravnost, ki se ne ozira na nobeno razodeto religijo, tudi ne na krščanstvo in na cerkev, ki pa vendar ni treba da bi bila brezverska ali celo proti verska, ki lahko sprejme vsebino 10 zapovedi kot božjih zapovedi. Da tu niso obsežne pozitivne dolžnosti krščanske vere, ki se nanašajo na odrešenje in posvečenje, zakramente in cerkveno življenje, je samo po sebi umevno. Toda ta abstraktna možnost naravne nravnosti še zdaleka ni dejstvo. Po svojem bistvu je verska, krščanska čednost spopolnenje naravne čednosti. Razodetje, beseda božja dviga in množi veljavo naravnih zahtev: »bodi resničen, bodi pravičen, bodi dober*, ki :ih najde človek v sebi, ki si jih mora človek sebi staviti. Pa ne samo to; človek dobi po krščanski veri in milosti odrešenja tudi moč, da more izpolniti te zahteve, ki si jih mora staviti sebi. Tu tiči glavni pomen dejstva odrešenja! Saj krščanstvo ni druzega nego spopolnenje naravne religije, naravne nravnosti. Velika nehvaležnost napram Bogu, ki nam je dal razodetje in odrešenje, bi bila, ako bi odklanjali razodeto, krščansko vero in si zadovoljevali z naravno vero, naravno čednostjo. Tako početje bi bilo pa tudi neumljivo. Pameten človek vendar ne bo zametal trdno zidane hiše in šel stanovati pod milo nebo ali v slabi šotor, pameten popotnik ne bo zavračal železnice, s katero lahko hitro pride do svojega cilja, ter šel po dolgi, slabi neizvoženi cesti. Kristjan mora torej odklanjati nravni pouk, ki sloni le na naravni veri in ne ume zametati visokih darov krščanske vere. Da se krščanski nagibi in pripomočki za čednost, kot navzočnost Božja, navzočnost ange-lja varuha, zgled Jesusov, Marijin in drugih svetnikov moč sv. zakramentov, ne dajo nadomestiti, to je tudi pripeljalo znanega pedagoga Fr. Foersterja, ki je v svoj.h mladih letih deloval kot potovalen učitelj etične kulture, zastopnik brezverskega nravnega pouka mladine, na krščansko stališče. Spoznal je s svojim jasnim umom in praktičnim izkustvom, kako nenadomestljiva je vera za vzgojo mladine za čednost-no življenje. Konec prihodnjič. POLEMIKA KRATKA REPLIKA Gospodje dialektiki Tiskovnega društva v Pazinu me po «Pučkem priajtelju« učijo logike zaradi «Istranina», ki ga je objektivna (ne moja!) kritika obsodila vzlic temu, da je — naroden. Ker nisem prav nič kriv, če «Istranin» ni tak kot bi lahko bil, se tudi ne bom prerekal s Tiskovnim društvom kot pravdarski kmet, zavrniti pa moram nekatere trditve, ki hudo šepajo vzlic vsej logiki svojih očetov. «Po našem uverenju — pravijo — stoji pravi nacio-nalizam prema komunizmu kao ideja dobra prema zloj». Če je stvar taka, potem lahko rečem, da je to uverenje prav fenomenalna nevednost. Narodnost ni več druzega kakor vsota značilnih svojstev naroda, nacionalizem pa ohranitev teh značilnih svojstev in pravica osnovati svojo (narodno) državo. To bi bil po mnenju g. dialektikov pravi nacionalizem — nasprotju menda —- s šovinizmom kot nepravim nacionalizmom. Komunizem je pa gospodarski sistem, po katerem naj bi bilo vse imetje skupno. Kako je potem mogoče postaviti nacionalizem proti komunizmu kakor dobro idejo proti slabi? Kaj lahko! Z logiko Tiskovnega društva v Pazinu! »Time nije rečeno, da komunizam nema ništa dobra u sebi, nego samo da je opčenito uzevši zao.» Torej je slab in dober obenem. O komunizmu in njegovih senčnih in solnčnih straneh je mogoče razpravljati, saj dopušča sociologija individualizem zraven socializma, toda trditev, da je komunizem splošno vzeto na vsak način zlo, je prav tako neresna in nelogična kot je smešna izvirna sentenca Tisk. društva, da je krščanstvo temelj pravega nacionalizma. Kdor je to zapisal, je najbrže tak pravi nacionalist, ki podreja nacionalizmu krščanstvo, čegar idejne univerzalnosti ne pozna. Vsa zgodovina nam priča, kako gre krščanstvo preko narodov in držav. Evo samo vprašanje: ili ni Loyolov preporod zahteval, da se vsemu odpove, tudi vezem rodu in krvi, kdor hoče vstopiti v Jezusovo družbo? In danes gre vzporedno s stremljenjem III. internacionale prizadevanje solida-rističnih politikov in organizatorjev, da se zgradi tudi krščanska — internacionala! Toliko na kratko. Tiskovno društvo v Pazinu se rado in mnogo «čudi». Jaz se nič ne čudim, če berem besede: «Inače smo zahvalni J. Pahorju, što nam je otkrio, da se je u hrv. delu lista onako zaletio proti koledaru «Istraninu» urednik gosp. Vinko Šepič.» Vprašam le: ali sem storil slabo, če govorim resnico? Ali snujete vi slabo, da ste tako hvaležni za moje odkritje? Ali boste padli po učitelju radi njegovega strašnega greha, radi kritične besede? Nič kaj lepa ni vaša hvaležnost, lahko to povem! J. Pahor. STVAREN POPRAVEK NESPOSOBNEMU POROČEVALCU Z ozirom na poročilo tov. K. Pahorja o zadnjem zborovanju «Učit. društva za Trst in okolico«, ki ga prinaša enajsta številka našega glasila, hočem, da se popravijo sledeče netočnosti, ki potvarjajo smisel mojih takratnih izvajanj ter mi polagajo na jezik besede, ki jih nisem nikoli izgovoril, oziroma zamolčujejo v dobri ali slabi veri besede, ki so bile značilne in z dobro preudarjenim namenom izgovorjene. Nikakor nisem dejal »da bi bilo tudi nekam čudno, da bi se po dclcgacijskem viharju v Vipavi kar na- enkrat prikazal na te sestanke« (namreč sestanke izobraževalnega stremljenja). Iz teh besed bi lahko kdo sklepal, da sem se po Vipavi jaz sploh bal kje «prikazati« se. Ne, prijatelji, tu ste v zmoti! Jaz sem se «prikazal» pred in po Vipavi, kjer je bilo mene treba, vedno z odkritim čelom, ker na moji vesti ni greha, niti v moji duši ni kesanja. Pač pa sem dobesedno dejal: «Po onem, kar se je v Vipavi godilo, bi bilo pač za mojo osebo nekam čudno, da bi se vsiljeval tam, kjer me ne žele.« — To pa je temeljita razlika! Vsiljevati se gotovim tovarišem še danes nočem, pridržujem si pa pravico do kritike kljubu mastno tiskani opombi uredništva, ki zveni tako presneto naivno, da o nji za sedaj nočem izgubljati besede. Iz gorenjega popravka sledi tudi, da jaz nisem nikakor govoril o kakšnem — «viharju» v Vipavi. Pač pa sem nekoliko pozneje oni «vihar» označil povsem pravilno s sledečimi besedami: «To, kar se je vršilo v Vipavi, ni bilo nikako delegacijsko zborovanje učit. Zveze, temveč čisto navaden ljudski shod!» In to sem v kratkih potezah tudi utemeljil. Poročevalec o vsem tem nič ne ve, vsaj v svojem poročilu ne omenja niti besedice. In vendar — sodim vsaj — niso to prazne fraze. «Vihar« je menda le poročevalcu brenčal v ušesih, drugod ga ni bilo. Priče, da so te moje trditve resnične, so vsi tovariši, ki so bili prisotni na zborovanjeu «Učit. dr. za Trst in okolico«, glavna priča pa je tov. A. Grmek, predsednik «Zveze», ki je takoj po mojih besedah pritrdil, da bo zastopal pri letošnjem delegacijskem zborovanju načelo, da bodi to res — delegacijsko, in da naj traja tudi več dni, samo da pride pravo mnenje učiteljev-delegatov na dan. To važno izjavo tov. predsednika je poročevalec K. Pahor enostavno zamolčal v svojem poročilu. Tovariš urednik — prvi pogoj je — biti dobro obveščen! Moja kritika o izobraževalni akciji ni bila nikakor sovražna, kar je razvidno iz besed tov. Taučarja o istem predmetu na istem zborovanju. Tov. Taučar je sam obžaloval, da ta akcija ne uspeva, kar sem jaz sicer razbral tudi iz poročil o zborovanjih drugih učit. društev (n. pr. goriškega). Jaz pa izvajanj tov. Taučarja nisem «podpiral», kakor pravi poročevalec, temveč sem le glasno «konstatiral», da je tov. Taučar z drugimi besedami Isto povedal, kar sem jaz malo prej. To je menda povsem kaj drugega! Dalje ugovarjam, da bi bil tov. Ribičič na zborovanju našega društva «razkazal» program samoizo-braževalne akcije. O programu te akcije nisem čui dosedaj ničesar, ne v Vipavi, ne v našem listu, ki je v uvodniku «E pur si muove« javno izpovedal brez-programnost vsega tega velevažnega dela, najmanj pa iz ust tov. Ribičiča. Ribičič je pač namignil na neka predavanja in na naš pevski zbor, a o programu ni črhnil niti zloga! Najlepše je, da je proti kcncu našega zborovanja celo tov. J. Martelanc -povprašal o namenu in programu Zvezinega pevskega zbora.« (To so poročevalčeve besede!) Torej ni vse tako asno kakor beli dan in dadaiško-zenit-sko-nadirske pesemce. Marsikaj bi hotel še povedati, ali prosil bi, da mi poročevalec ali pa vsaj uredništvo najprej prevedeta v običajno slovenščino razne stavke kakor n. pr.: «Torej zmožne delegate, ki bodo o snovi, ki se bo razpravljala na zborovanju naprimer o Zvezinih pravilih, kjer so lupatam pomanjkljivosti.« Sličnih «zenitskih» stavkov je več! Ker sem izšel iz stare šole, ki vsaj kolikor toliko še spoštuje domači jezik ter ljubi, da sledi za šumo odvisnih stavkov vsaj kakšen pošten glavni stavek, odgovorim na te kolobocije, ko sprejmem dostojen komentar. Ferdo Kleinmayr. L’ART POUR L’ART V veliki pravdi imam k sreči majhno ulogo: tov. Kleinmayr se je obregnil ob me, ker sem se spotikal na dnjegovo.... kritiko Zvezine izobraževalne akcije. Po svojem ponižnem mnenju imam nekoliko pravice spotikati se: 1) ker sem bil pri vseh sestankih, pa nisem nikdar imel prilike videti pri njih tov. kritika, 2. ker sem pisal člančič «E pur si muove», ki ga je tov. KI. razumel po svoje in 3. ker je vsaj nekaj let, odkar se med učiteljstvom poudarja potreba socialnega spoznanja, in sicer tako na raznih zborovanjih kot v organižačnem glasilu. Z besedo o socialnem spoznanju je dovolj povedano in če zahteva tov. KI. kdove iz kakšnih razlogov: Le hitro FELJTON VI. M. RABINDRANATH TAGORE II. OBSEG umetniškega udejstvovanja Rabindrana-tha Tagoreja je ogromen. On piše pesmi, novele, drame, romane, poleg pa komponira svojim pesmim napeve, da jih poje in pozna tako ves narod. — On je predvsem lirik. Najsubjektivnejša čustva, razpoloženja najskritejših trenctkov, najtajnejša drhtenja in slutnje izraža v svojih pesmih, ki so pravzaprav odlomki in hipni odsevi njegovega duševnega življenja. Epik ni niti v svojih dramah, novelah in romanih, ki so ravnotako, kakor njegove pesmi, odsev hipnih, trenotnih razpoloženj, le da so zvezani in nanizani v zunanjo celoto. Iz dobe pesnikove mladosti, dobe strastnega življenja in burnega valovanja mladostnih, prekipevajočih čustev, večinoma izhaja zbirka ljubavnih pesmi Vrtnar**), v kateri se nam kaže mladi pesnik — vrtnar zvest služabnik kraljice svojega srca, ki ji hoče služiti v njenih prostih dneh. . «Svežo hočem držati gredno stezico, po kateri še-taš v jutru, kjer radostno pozdravljajo cvetke, želeč si smrti, ob vsakem koraku Tvoje stopinje. Zibati Te hočem v gugalnici pod vejicami sapta-parne, kjer se bo trudil zgodnji mesec, da poljubi rob Tvoje obleke. Napolniti hočem z dišečim oljem svetilko, ki gori ob Tvoji postelji in okrasiti podstavek Tvojih nog s sandelom in safranom v redki slikovitosti.* On pozna vse one tajne drhtljaje in tresljaje ljubečega srca, najfinejše občutke ljubezni.