ODMEVI NA...
O nacionalni samozavesti
Tone Peršak v četrtem razdelku svojega zapisa Narodova zgodovina in literatura (Sodobnost 1986 — številka ena) zapiše tudi heretično (tako jo je imenoval sam) trditev, »da sta bila v bistvu tudi belogar-dizem in domobranstvo do neke mere izraz slovenske nacionalne samozavesti (tudi ne glede na to, da so se oboji iz taktičnih razlogov povezali z okupatorji, katerih cilj je bilo uničenje slovenskega naroda in ne glede na to, da se je njihov načrt izkazal kot neuresničljiv in tako rekoč samomorilski), velja poudariti dejstvo, da je bilo tudi njuno geslo osvoboditev in osamosvojitev slovenskega naroda in ustanovitev
447
448                                                                                                                        Dušan Mevlja
nacionalne države. To je bil čas, ko smo Slovenci po več kot tisoč letih ponovno formirali celo različne vojske, ki so se borile za lastno nacionalno državo in samostojnost«.
V Peršakovem pisanju logika nima posebno trdnega mesta, kajti če so se belogardisti in domobraci povezali z okupatorji, katerih cilj je bilo uničenje slovenskega naroda, kako naj bi se potem borili za osvoboditev, osamosvojitev in ustanovitev nacionalne države, če pa bi bil slovenski narod uničen ...?
To naj bi bil po Peršakovem mnenju čas, ko smo Slovenci formirali celo različne vojske, ki so se borile za lastno nacionalno državo in samostojnost.
Samo ena vojska se je v tem času na Slovenskem formirala in borila za osvoboditev in ustanovitev nacionalne države, dragi tovariš Peršak: narodnoosvobodilna vojska in nobena druga! Belogardisti in domobranci so se borili edinole proti komunizmu in za to, da bi lahko pod okupatorjevim varstvom životarili v tuji državi in od tuje milosti. Škof Rozman je blagoslovil okupatorjevo vojsko in pozdravil tujo oblast, kot oblast od boga. Belogardisti in domobranci so bili le pridni okupatorjevi hlapci in biriči, o svoji nacionalni državi si niso upali, dokler je bil tu okupator, niti sanjati. Šele potem, ko je postalo jasno, da okupator izgublja vojno, so se jim pričeli, v upanju, da jih bodo v njihovi »borbi proti komunizmu« podprli zahodni zavezniki, vzbujati apetiti po nacionalni državi.
Belogardisti in domobranci se niso niti najmanj borili za osvoboditev in osamosvojitev slovenskega naroda, nasprotno, narodnoosvobodilno vojno so kvečjemu zavirali in ovirali in s tem povzročali slovenskemu narodu še dodatne in odvečne žrtve.
Stvari so vendar izredno jasne, razen Osvobodilne fronte in razen narodnoosvobodilne vojske v času 1941—1945 ni bilo na Slovenskem nikogar, ki bi se boril za osvoboditev in za nacionalno državo.
To, kar piše Peršak, je močno podobno tezam Spomenke Hribar o narodni spravi, o enakovrednih žrtvah in zaslugah na obeh straneh fronte. Mislil sem, da je Spomenka Hribar s svojim absurdnim predlogom o narodni spravi osamljena, zdaj pa vidim, da so njeni predlogi padli na rodovitna tla... Ce bi to, kar je napisal Peršak, izšlo v Novi reviji, se ne bi niti najmanj začudil, toda to, da je Peršakov zapis izšel v Sodobnosti, me je, moram priznati, resnično neprijetno prizadelo, kot tudi to, da je zapis napisal Tone Peršak, ki je član uredniškega odbora Sodobnosti.
Dušan Mevlja