iz „Učiteljskega Tovariša" leta 1895

Izdalo in založilo

/Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani 1

V Ljubljani

Tiskala R. Miličeva tiskarna.

1896.

v

iht

Pecla <r<>idska knjižnica

•  ===: ^^ s  ^

Založilo in na svetlo dalo

„Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani."

IV. zvezek.

Uredil

JAKOB DIMNIK.

18 © 6 .

Zbirka „Listkov“ iz „Učitelj. Tovariša"

1 . 1895 .

Slovenskemu učiteljstvu v zabavo in pouk

zb ral

JAKOB DIMNIK.

Izdalo „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani"

V Ljubljani, 1896.

Tiskala R. Miličeva tiskarna.

KAZALO.

Str.

Potovanje na moje prvo učiteljsko mesto (P. Crnagoj) ....  1

Vojna iz 1. 1894. (F. Crnagoj).9

Šola in dom. (Odlomki.) (E. Gangl).16

Pritiskanje kljuk (F. Crnagoj).26

Po desetih letih (Ivo Trošt).34

Snaga (F. Crnagoj).37

Pajek (F. Crnagoj).41

Ivan baron Kobencelj, deželni glavar Kranjski (J. Dimnik) . . 45

Na grobeh.49

Zmes.52

Učiteljski izpiti nekdaj in sedaj (J. Kruleč).56


fcri prijatelji tam v izlaških „rovtah“ sem bil. Šola — učiteljišče
bilo mi je za hrbtom; samosvestno in ponosno pa vedrega lica

zrl sem v bližnjo bodočnost, ki me je imela hipoma napraviti za
lastnega gospoda.

Večer za večerom sprehajala sva se s prijateljem po prijaznih
lokah ali po temnih gozdnih potih ter sanjala sva ideale o uzornem
našem učiteljskem poklici. Meni nič — tebi nič — razmotrivala sva
resna in prevažna pedagogiška in didaktiška vprašanja, ki bi delala
preglavice izkušenim šolnikom, reševala najtežja themata prav brez
vsacih, tudi najmanjših težkoč. Končni resultat najinih bistrih glavic
pa je navadno bil, da je najboljše vzgojno sredstvo leskova palica in
najbolj uspešno učilo lijak, ki je baje tam nekje na severu že zdavnej
v rabi. Stavila sva si ob takih sprehodih svitle gradove v oblake,
postajala sva kar čez noč voditelja mnogorazrednic, zasedala sva brez
vseh pomislekov okrajna in deželna nadzorniška mesta, da — še celo
ministerski stol se nama ni zdel kar nič previsok. In kako modre od¬
redbe in ukaze stresala sva že tedaj iz rokava!

Deževnega petka zjutraj je bilo, ko dobim od sestre list, v ka¬
terem me ista pozivlje, da naj kar najhitreje — če mogoče po tele¬
grafu ali pa kar peš (kar je včasih vse jedno!) — odrinem proti domu,
kjer me čaka dekret s pristavkom, da se mi je nemudoma podati na
službeno mesto.

Srce mi je zastalo za trenutek, pa je pričelo takoj tem hitreje
razsajati, da so mu bile prsi preozke, in pohitel sem do učilničnih
durij, da povem prijatelju preimenitno — po mojem mnenji za vse
učiteljstvo prevažno vest, da sem postal i jaz ud srečnega učiteljskega
stanu. Povedati sem mu moral, da nisem več izpitan kandidat, kakor
me je on tako rad nazival, ampak da sem vodja kot on in celo za
pol stotaka „boljši" kot on.

„Sedaj pa kar precej grem", pravim mu, ko sem mu srečno v
jednej sapi dopovedal, da moram kar najhitreje odriniti. „Pa kam češ
iti ? Sedaj je ura devet, pošta vozi ob dveh, mešanec pa odide še le
ob osmej uri zvečer, z brzovlakom pa se menda danes še ne bodeš
vozil? Le v sobo se vrni, pa mirno počakaj, da pri kosilu še katero
pametno zineva." Rekši izginil je smeje se v učilnico.

1

2

Preostajalo mi ni druzega, kakor storiti po nasvetu. Vrnil sem

se v sobo, a miren — miren pa nisem mogel biti. Miren naj bi bil v

zavesti, da mi je v dekretu naročeno, naj se nemudoma podam na
podeljeno mi učno mesto? Beseda nemudoma se od višjih oblastev v
šali še ne izreka, nikar pa zapisuje v toli važnej in resnej listini kakor
je dekret. Nemudoma priti velevajo mi, ker me gotovo že težko in
željno pričakujejo, nemudoma pozivljejo me, ker slutijo, kaj vse skri¬
tega tiči v meni — —-in sedaj naj pa tu držim križema roke

še mnogo, mnogo ur! Kolika izguba! Dirjal sem po sobi gor in dol,

dvigal in stezal roki, privzdigoval stole, telovadil — — — godrnjal,
pel in žvižgal — — — vse ob jednem!

Prišel pa je čas do kosila, prišlo kosilo samo in prišel je slednjič
čas ločitve. Ginjen poslavljal sem se od prijatelja, podajal mu zopet
in zopet roko, pa ga prosil, naj mi vendar oprosti, da ne morem ustreči
njegovej prošnji, da bi ostal še jeden dan, ker — — — ker mi je

ravno nemudoma oditi. On pa se je smejal in smejal-pa šele

sedaj urnem njegov' smeh.

Mešanec naglo vozi — to veste vsi! — a meni je vozil vendar
še prepočasi. Vis-a-vis imel sem nežno ličece brdkega dekleta, in
vselej drugokrat bilo bi mi srce nemirno brcalo in ne bil bi izgrešil
prilike, da bi pričel ž njo govoriti, ako bi jej tudi imel prej nalašč
na nogo stopiti. Ta večer pa držal sem se resno, utopljen sam v se
in čelo mi je bilo učeno nagubano, kot da sem učiteljeval že mnogo
let in mi je srce odmrlo za jednako druščino. Le tu in tam mislil
sem si: „Bog ve, če se temu dekletu kaj dozdeva, da tiči v meni mlad
učitelj ?“

Dospel sem v Ljubljano in na svoj dom, kjer sem prvič zagledal
ono polo papirja, na katerej je stalo črno na belem, s hyeroglifskim
pečatom kočevskega okrajnega šol. sveta potrjeno, da so me imenovali
voditeljem univerze tam na „Slejmenih“ poleg prijazne ribniške doline!
In stalo je res tudi črno na belem, da se mi je nemudoma podati na
službovanje, kar mi je močno prijalo. Seveda nisem mogel še tedaj
vedeti, da stoji v vsacem jednacem dekretu tako.

Takoj drugo jutro preskrbel sem se z listkom za sedež v poštnem
vozu za pondeljek; soboto in nedeljo pa sem porabil, da si ogledam
Ljubljano za mnogo, mnogo časa, morebiti celo za — pol leta!

Prišlo je jutro odhoda. Mati in sedmero sestra stiskalo mi je roko,
po vrsti od največje do najmanjše; oči so jim bile rosne, mati pa so
viknili: „Oh k’ b’te vender ne bli poslal ke na Kočevsk, morde se ne
vidma n’kol več!“ In sestre so se obrnile v stran, kajti krvavelo jim
je srce, ko so vidle odhajati jedinega, ki jim je reševal čast, da so se
smele imenovati „ljudje*, solzile so se, ko so vidle odhajati jedinega
moškega izmed družine venkaj v-- — dalnji, dalnji svet!

3

Ginjen od preimenitnega trenutka pograbim škatljo z goslimi, ki
so mi imele biti jedina prtljaga, pa hitim venkaj iz sobe, pa po cesti
do pošte, kjer me je čakal že poštni voz. Porinem gosli na omaro
poštnega voza, sedem na jedino še prazni prostor h kočijažu — in
zropotali smo po mestnem tlaku.

Mrzlo jutro je bilo — 12. oktobra — in potniki v vozu so se za¬
vijali in stiskali v svoje vrhnje suknje in ogrinjače. Jaz bil sem brez
vsega tega le v tenkej letnej suknjiči in skoraj bi mi bili zobje škle¬
petali, ko bi se bilo kaj tacega. za novopečenega učitelja spodobilo.
Držal sem se možko, stiskal zobe in tiščal pesti v žepu.

Mraz je bilo, mraz do tedaj, da nas je poštni voz pripeljal mimo
Pijave Gorice, pa po ovinkih gor do ravno vpeljane ceste preko str¬
mega pobočja nad idilno želimeljsko dolinico. Solnce se je vzdigovalo
više in više, in tudi meni je postala toplina primerna. Razgreli so se
mi udje, razvnelo srce in raztajala duša, vsaj sem se čezdalje bolj
bližal kraju, kjer se mi je bilo prvič poskusiti, s kakošnim korcem
bodem znal inteligentnim vaškim „trdOglavčkom“ podajati svojih, rav¬
nokar pridobljenih si ved. Oko mi je veselo pozdravljalo vsak nov
grič, vsako cerkev, in željno sem čakal, da ugledam Slemene. In res,
ni mi bilo dolgo čakati: prijazna cerkev na 736 m  visokem hribu za-
bliščala mi je obsolnčena nasproti ter mi je pošiljala srčne pozdrave!
Pozdravljal sem jo i jaz, pozdravljal vse neznane mi Slemence, po¬
zdravljal njihove otroke, objemal jih v duhu, molil za nje.

Zrl sem v isto cerkev, zrl v isto vas na višini in gledal v duhu
tolpo vaščanov, tolpo otrok, kako me prvikrat in vendar tako prijazno
pozdravljajo, šepetaje si: »Glejte novega gospoda učitelja!" Jaz pa
stopam lahkih nog sredi med njimi proti prijaznej cerkvici ter jim
odzdravljam veselih lic ... .

Ali pa morda celo zdaj-le delajo priprave, da me slovesno sprejmo?
Pa ne — — ne! Vsaj ne morejo vedeti, kdaj prihajam in tudi ljubše
mi je, da pridem nepričakovan . . .

Vožnja v poštnej „kočiji“ znana je vsacemu, ako ne iz lastne
izkušnje, pa vsaj iz stoterih popisov. Tudi jaz sem jo le iz poslednjih
poznal, sedaj pa sem jo izkušal sam. Prijetna vožnja vam je to, ko
potniki pri vsakej gostilni in ob vsacem časi v vozu . . . jedo in pijo !
Nič jih ne moti: ne bobnenje in drdranje poštnega voza, ne istega
kolebanje in ne jednakomerni topot upreženih konj! Celo jaz sem bil
zadovoljen, ko sem največ sline požiral z onimi.

Meni bilo se je predstaviti predsedniku okr. š. sveta, toraj moral
sem se peljati mimo Slemenov skozi Peklo pa naravnost doli do Ko¬
čevja. Dolga je bila vožnja, dolga. Nekaterikrat smo si potniki preti-
pavali kosti svojega rojstva, stezah roke in noge, zevali in zdehali . . .
in tudi dremali so nekateri.

1 *

4

Slednjič pa smo prišli tudi v Kočevje. Izprašil sem si najprej
črevlje in obleko, priporočil svojo dušo Bogu, in hitel sem, da poiščem
sedež okr. š. sveta, da se predstavim glavarju in se podvrženi prisegi.

Našel sem poslopje okr. glavarstva, našel tudi pisarno glavarjevo
in stal sem hipoma pred njim samim. Bil je majhen, prileten pa jako
prijazen mož. Prižgal je takoj sveči poleg sv. razpela ter me pozval,
da prisežem.

Prva prisega! Zona preletavala mi je kost in mozek, sveta groza
polnila mi je dušo, dvignjena roka pa se mi je tresla kot vejica
ob vodi. Govoril sem besede glavarjave — govoril, a besede umel
nobene! V besedah prisezal bil bi menda tudi, da se zapisujem vragu.
Čutil pa sem, da prisezam, da hočem ravnati z mladino vselej in vsegdar
kot z najdražjim biserom, ki mi ga izročata Bog in država!

Podpisal sem zapisnik, poklonil se glavarju in stal sem zopet na
cesti in . . . na pošti.

„Kdaj odide prvi voz do Ribnice ?“ vprašam poštarja. „Nocoj ob
7. uri“. „Dobim še sedež do tja?“ „Prav lahko". Vzamem vozni listek
in odidem v krčmo. Naročim si večerje, tople in obile, vsaj sedaj sem
začutil, da mi je brezmerna praznota zevala v želodci.

Ljubka natakarica smukala se je krog mene, govorila je ona v
me in jaz v njo, pa odkimavala je ona in jaz, in le smeh se nama je
obema jednak razlegal iz najinih grl po sobi — sicer se pa nisva raz¬
umela in govorila sva vendar oba nemški!

Ona izpraševala me je najbrže, česa si še želim, kako mi ugaja
večerja, morda celo, kako se mi dopada ona sama; jaz sem jej hitel
praviti, da sem učitelj za Slemene, pa da se mi silno mudi in mi nikakor
ni moči prenočiti tu čez noč, ako bi tudi še tako rad. K sreči sva se
pri računu popolnem razumela: ona podala mi je iz goldinarja nekaj
desetic, in odšel sem nepridrževan.

Sedel sem v poštnem vozu sam ter skrival svoje šibko telesce iz
jednega kota v druzega, a nikjer nisem našel zavetja pred občutnim
mrazom. In pri tem je vladala gosta tema, da mi je postajalo kar ne¬
kako tesno za mojo gotovino 10 goldinarjev, katere mi je bila sestra
za neomejen čas posodila. Kaj, ko bi roparji nenadoma planili nad
poštni voz, pa bi bil žrtva še jaz? Ne bila mi malenkost!

Toda zdrav sem dospel v Ribnico, zdrav pokladal sem model
novega učitelja v mehko posteljo — in zadovoljno sem se sam seboj
smejal. Vlegel sem se prvič kot učitelj spat!

Zgodaj v jutru — to je ob pol 8. uri — sem se prebudil, dobil
kmalo zajutrek, vzel škatljo z goslimi in kakor bi me bil veter podil,
hitel sem po znanej mi poti čez Jurjevico na Sodražico, odkoder mi
je bilo še kake tri četrt ure do Slemenov. Le malo sem postal v So¬
dražici, toliko da sem pozvedel za pot proti svojemu novemu bivališču.

5

Ako sem do tukaj hitel, korakal sem od Sodražice dalje počasi,
in premišljeno. Stopal sem mirno po strmej peš-poti proti Slemenom.
Po strmini videl sem raztresenega le brinja, leščevja in druzega grmi¬
čevja, po katerem se je željno vspenjalo nekaj možatih kozlov. Zdeli
so se mi prav inteligentni kozli, kajti prenehavali so v obiranji, gledali
me in mi prav zaupno prikimavali s čestitimi bradami, kot da so že
dobro poznali slemenskega „šumoštra“. „Ce so že sodraški kozli taki,
kaj bodo še le slemenski ljudje!" mislil sem si in polastila se me je
zadovoljnost.

Po prvej strmini pripelje me pot do glavne vožnje ceste, katera
se vleče nekaj časa vodoravno. Pa — strah in groza! Pred seboj videl
sem progo skrivnostno mehkega, rjavo sivkastega blata, na obeh straneh
tesno zavarovanega z visokim plotom. Nobenega kamena, nobenega
otočišča, kamor bi stopila noga moja. Oziral sem se obupno, da za¬
gledam koga, ki mi raztolmači, kako drugi store, da pridejo varno
skozi to močvirje. Pa nikogar nisem ugledal in dalje sem moral. Za¬
vihal sem hlače in spustil sem se v obupnem tveganji svojih črevljev
po sredi mehkega pota. Stopal sem na lahko, toda noga se mi je vdi¬
rala do glježnjev, iz prs pa so se mi izvijali vzdihi k sveti Božjej Po-
magavki, da me obvaruje večjega zla in mi ne izgine morda kak črevelj
v tajne blatne globine.

Na srečo taka pot ni trpela dolgo, vspenjala se je zopet proti
strmini. Bližal sem se prvej hiši slemenskega okoliša. Konci hiše sedel
je deček blizu sedmih let. Držal je lonček v roki in zajemal z leseno
žlico slastne kaše. Vidno zadovoljstvo sijalo mu je z rudečih lic. Tu
dvigne oči, pa . . . žlica mu otrpne sredi pota, oči se mu širijo, založaj
v odprtih ustih pa ne ve, bi h bilo varnejše pogoltanci nizdol ali v lonček
nazaj, da se slednjič odloči za prvo in smukne bliskoma v nevidne
temine. Deček se oživi, stisne lonček pod pazduho, plane prestrašen
kvišku in kot bi trenil, bil je za voglom.

„No, gotovo še ne ve, da mu bodem učitelj", mislim si, pa stopam
dalje po poti, ki me je vodila mimo krasnega jelovega gozda proti
višini.

Kmalu sem stal na vrhu in pred menoj se je dvigala prijazna
cerkev, v ozadji na levo jednonadstropno župnišče in na desno pritlično
šolsko poslopje, nekoliko preč pa peščica hiš. Na južno-vshodno stran
obzrl sem vso ribniško dolino, še nekoliko korakov dalje pa se mi je
pogled odprl proti severu in vsa Gorenjska, tja do kamniških planin
pa do belega Triglava, ležala je v jesenskem snu pred menoj.

Bilo je proti poldnevu. Kam naj bi šel? V šolo? Gotovo je zaprta
in ključe bode mi iskati najbrže v župnišči. Toraj tja. Pred župniščem
stal je župnik in držal v roki časopis, iz katerega je bral. Bližam se
mu. On me začuti, privzdigne le oči, namrdne obrvi, stisne ustnji, pa

6

me gleda iz nad očal venkaj, kot bi mi hotel že iz daljave pokazati,
kje pelje pot mimo župnišča preko slemena na Velike Lašče.

»Prijazen se mi ravno ne vidi", mislim si, „pa snesti me vendar
ne more". Pogumno stopim predenj, pozdravim ga, poklonim se ter
mu povem, da mi bode poslej tukaj učiteljevati.

V hipu se mu obraz razjasni, veselo poda mi svojo roko in mi
hiti: „Oprostite, gospod, pa jaz sem mislil, da ste kak agent, ko sem
videl tisto-le škatljo, in tem ljudem nisem ravno preveč prijazen". „0,
to so pa le moje gosli, brez katerih bi ne mogel dlje časa prestati",
odgovorim mu, ker mu nisem hotel ravno precej povedati, da so moje
jedino blago.

Peljal me je na to v svoj dvorec, ukazal prinesti nekaj več ko¬
sila in sedla sva takoj k mizi. Razgovorila sva se v hipu in tudi v
hipu razumela. Bil mi je g. Lovro G. prvi trenutek odkritosrčen in
ostal mi je vedno prijateljsk pa moder svetovalec, ki mi je tudi po¬
nudil roko svojo, kjerkoli mi je je trebalo, ne pričakovaje zato kacih
uslug. Nepozabno ostane mi vspominu njegovo neprisiljeno občevanje,
nepozabna njegova odkritosrčna prijaznost.

v

Želel sem si ogledati šolsko palačo. G. župnik poda mi dva
ključa, od teh jednega velicega, da sem se bal, da mi izroča ključ
ne-beškega kraljestva. Stopil sem k šoli in k vežinim vratom. Po¬
časi — — se svetostjo vtikal sem ključ v ključavnico, premišljeno
odpiral sem vrata v muzin hram. Zdaj stal sem v veži in zrl sem
prvič v učilno sobo, ki je stala na desno odprta pred menoj.

Stopil sem vanjo. Stal sem sredi sobe, resno zamišljen, s klobukom
v roči. Svetišče zdela se je i meni priprosta vaška učilnica ! — — Tu
notri toraj zbirala se bode deca krog mene, tu notri zrli bodo se stra¬
hom, pa tudi z nedolžno zaupnostjo ljubčeki skrbnih mater v me, tu
notri odpirala se mi bode krasna knjiga čiste otroške duše! — — Bog
zna! — bodem li znal citati v njej, mi ne ostane li njena vsebina
temna - — neumevna? — — Pa — — vsaj listi te knjige so pisani
sicer tajnostno, toda z jasnimi, blestečimi črtami, katere ume vsak,

kdor podarja mladini vse svoje srce! Da mi bode to mogoče-—

v to mi pomozi Bog!

Sedaj pa še v moje stanovanje. Bilo je varno zaklenjeno, kot da
bi obsezalo mnogo drazega inventarja. Kolika previdnost! Odklenem
in stopim notri. Obsezalo je dve prijazni, a majhni sobici, v skupnej
obsežnosti okoli 30 m 2 .

Majhni sta majhni, te dve sobici, toda kaj bodeš pa postavil notri,
Francelj? Gosli že imaš, a te imajo vse poletje prostora na peči, pa
celo po zimi jim menda gori ne bode prevroče. Ali bi ti ne trebalo
takoj jedne postelje, če tudi ozke, saj ženil se še ne bodeš? Potlej

7

bi bilo pa tudi prav, da imaš mizo in vsaj dva stola, na katera po¬
sadiš sebe in gosta, ki morda kdaj zaide k tebi! In — — ali bi ne
imela morebiti še jedna omara prostora v sobi? Morda bi se celo umi¬
valnik prilegal kakej steni? Celo zrcalo bi ne bilo odveč, in pa nekaj
božjih podob delalo bi sobici vabljivejši in ljudje bi vsaj videli, da si
kristijan! Pa zunaj je gotovo tudi še kuhinja! Cernu li še ta potrata?

Koliko skledic, lončkov, žlic in nožev, celo vilic - bode trebalo

tamkaj! Tu pa stojiš sredi sobe prazen pa sam — — — le peč te
molče gleda v tvojem siromaštvu! Oj, Francelj, to stanovanje je mnogo,
mnogo preobširno za te!“

Streslo me je po udih, zavrtelo se mi je v glavi in venkaj, venkaj
sem hitel-na zlato solnce, ki obseva bogatina in reveža-- —

Da, da! Trebalo bi vsakemu učitelju začetniku dobre, izdatne
podpore poleg druge polne plače, da mu pogum ne upade prvi dan
njegovega učiteljevanja! Vsaj — — — koliko pa je učiteljev, ki so
sinovi premožnih hiš? Golili rok prihaja slednji v gorsko zakotje, a
tudi tam mu je treba postelje, v katero se vlega utrujen in zmučen
k počitku, tudi tamkaj mora imeti stol na kateri seda, tudi tamkaj si
mora s čim — če tudi z borno hrano! — zalagati želodec, tudi tamkaj
ne bode napačno, da ima vsaj na pol gospodski prikrojeno suknjo!

Kako modro skrbi svet za učitelja, osobito še za začetnika! Da
se bode pridno držal svojega posla, da se bode z veseljem učil, da ne
zaostane v izobrazbi, podaje mu nagrado 360 gl. — — in v dveh letih
že lahko avanzira za celih 90 gl. -- — če bode znal pri drugej skušnji
živo opisovati, kako je Hanibal čez Alpe lazil, drugače seveda ne!

Mi, ki smo uživali kot provizorični učitelji še polno plačo 3. ali
4. plačilne vrste, smo se trudoma preskrbeli z najpotrebnejšim pohiš¬
tvom ter smo se šiloma otresli dolgov — — — sedaj naj pa začetnik
ob prejemkih 360 gl. ne obupa, naj vzgledno deluje v šoli in naj se
pridno uči! Pa že mora tako biti, vsaj pravi pregovor: plenus venter
non studet libenter — — — in to je bilo gotovo navodilo za »zbolj¬
šanje" učiteljskih plač. Pa skrb je bila brezpotrebna, kajti „plenus“
bi še ne bil, ako bi dodali 360 gl. tudi še jeden stotak.

Svet neče videti te slike, ki je pa le premnogokrat kriva, da
marsikateremu začetniku mrače težke skrbi duha njegovega, da mu

slednjič iste polnijo dušo mesto z veseljem pa - z gnjevom do

svetega učiteljskega poklica! Kakor hitro pa kateri obnemaguje, tedaj
pa kaže toliko prstov na malomarnega, brezbrižnega učitelja, dviga se
toliko desnic, da kamena — — — — ubozega trpina — — —

Predstaviti se mi je bilo predsedniku kr. š. sveta. »Vržem" se v
najboljšo obleko (ker druge imel nisem) pa se odpravim. Stopim v
priprosto kmečko hišo, v katerej se je vrtelo troje otrok. Zakričali so,

8

in kot bi mignil, sedeli so v zapečku, odkoder so me zvedavo pogle¬
dovali. Vpraševal sem po očetu, a videl sem le stikanje glav, slišal le
šepetanje: „Nov šumošter, nov šumošter!“ — in pridrževanega, vese¬
le a dihanja ni hotelo biti konca ne kraja.

Obrnem se venkaj in v veži srečam moža, kateremu se je videlo,
da je tukajšnji gospodar, torej tudi predsednik kr. š. sveta, radi tega
mu urno raztolmačim, da sem novi učitelj ter sem ga prišel pozdravit.

On vzame pipo iz ust, krepko pljune pred me, da sem se nekam
plašen odmeknil, obriše desnico ob hlače, poda mi jo zaupljivo in
pravi: „Nu nu — — prav, da ste prišli; kaku se vam kaj dopade?"
„Bo že, bo že, kraj je jako lep", odgovorim mu. „Le počakte, k se vi
nas navadte, pa mi vas, še ad nas ne bote tejl it!“

Ko mi je dal še resnih opominov, kako naj šolske otroke prete¬
pam, lasam in uhljam ter sva se še domenila o pričetku šolskega leta,
poklonil sem se in se vrnil v župnišče, kjer sem imel po prijaznej
ponudbi g. župnika za začetek hrano in stanovanje.

Bila je prva nedelja, toraj — — moje predstavljenje celej fari.
Stopal sem v ta namen od šolskega poslopja — če tudi nisem imel
ondi ničesar opraviti — da se podam v cerkev. Ob obeh straneh pota
stali so otroci in možakarji, nekoliko proč pa tudi žene in dekleta.
Stopal sem po sredi med Slemenci, oko pa mi je le površno hitelo po
njihovih obrazih, pričakovaje pozdrava.

„Kaj bo nek ta suha marzlca!" oglasi se prvi. „Trejska, al je
ničestu!“ hiti drugi. „Oh al je šibku!“ šepetale so dekleta — druzega
pozdrava nisem slišal. Takih dovtipov, ki so se tikali mojega „že tedaj
gospodskega“ obraza in postave, in ki so mi gonili kri v glavo, bil bi
slišal še več, da sem počasneje stopal. Povesil pa sem glavo ter jo
pobrisal, kar se da naglo mimo njih v cerkev pa k organistu na kor,
kjer sem bil varen vsaj glasnih opomb.

Bilo je druzega dne. Otroci zbrali so se k srečnemu začetku v
cerkev - — - in na to pa v šolsko sobo. Prvikrat zrl sem jim v oči
in oni meni v lice, pa spominjam se le podobe „vernih duš na pratiki* 1 .
Ta utis ostal mi je neizbrisen, a kaj sem počel ž njimi, kaj jim go¬
voril, to mi je tabula rasa - in menda je tudi bolje tako. To je bil
začetek mojega učiteljevanja.

Pripomnim naj le še, da sem preživel na prijaznih Slemenih dvoje,
zares prijetnih let. „Ko sem se navadil jaz njih" — mirnih, treznih,
delavnih in dovtipnih Slemencev, — „in oni mene“, razumeli smo se
izvrstno in ostali so oni meni v prav dobrem spominu, in upam, da jaz
njim jednako. Fran Črnagoj.

r

Vojna iz L 1894.

„ Nikakor nikar ni bil to vihar
Bil divji je boj,

Ni hrastov podrl, »le hrošče vse« strl
Vihar je nocoj.“ zloraba Gregorčiča.

SfPŽjilo J e v  P r icetku 1. 1894. Zima položila je svoje delovanje na
IpH jesenski čas ter je pobelila se snegom plan in dol še pred Vsemi
i Svetimi, pa je pospravila svoje perilo že okoli novega leta in
prizanesla nam je z nadaljnim snežnim obsipanjem popolnoma. Stari
ljudje pa — in ti kaj vedo! — ti pa so dejali, da to kar tako brez
nič nikakor ne more biti „ Vojska bo, vojska!“ rekali so in zmajevali
resno z glavami, kot bi ob jednem odkimavali, da to nikakor ni mo¬
goče v naših časih.

Pa res se je moralo nekaj pripravljati in kuhati, kajti po urad¬
nicah je kar vse vrelo in pisalo se je brezštevilno odredb in ukazov,
polnilo se je na stotine p61 z najstrožjimi paragrafi, okrajni sluge pa
so nedeljo za nedeljo ustavljali pred cerkvijo vse občane ter so jim
se sodnim glasom pripovedovali, da se jim s cesarskih postav „na
znaje daje", da se ima vse, kar leze in gre, podati v boj proti najpo-

žrešnišemu sovražniku kmetijstva-proti kebru! Tekali so od

županov do občinskih odbornikov, pa od teh zopet do županov, naro-
čevaje jim in zabičevaje, naj ne gledajo ni na desno ni na levo, tem¬
več naj po cesarskih postavah kaznjujejo vsacega, ki bi se hotel boju
neopravičeno odtegniti.

To je bilo zborovanj — to pretresovanj v občinskih zbornicah,
in ruvali in lasali so se čestitljivi srenjski očetje, naj bi se li vstavil
jeden ali naj bi se vstavila dva goldinarja v vojni bugdet!

Da, pripravljal se je boj, boj ljutejši kot se je kedaj bil s kletim
Turkom. Trebalo se je upreti brezbrojnemu sovražniku, trebalo je po¬
biti -miljarde rujavega hrošča! Napovedal se mu je boj na živ¬

ljenje in smrt!

Vojna je bila torej napovedana, vojni načrti izdelani, manjkalo
je le še vestnih vojskovodij, ki bi imeli potrebnih poveljniških zmož-
nostij, pa tudi potrebnega časa. Tu pa je rešil učitelj ves svet iz za¬
drege: videli so ga-vaškega učitelja, kako je. držal križema roke

in poznali so ga pa tudi, da se bode na migljej se svetim ognjem po¬
stavil armadi na čelo!

2

10

In potoval je dekret za dekretom tja v zadnje gorsko selo do
slednjega učitelja, imenovavši ga najvišjim poveljnikom vse vojne,
ukazovaje mu ob jednem, do katerega dne naj polovi in pobije zad¬
njega kebra, katerega dne naj uljudno poroča: „Rešen je svet stisk
in nadlog!"

Učitelj pa je hitel zabeleževati vojne ukaze, napravljal si je po¬
drobne vojne načrte in smehljal se je zadovoljno -— saj imel je

zopet delo, in delo ohranja telo in dušo veselo.

Urno je minil sveti postni čas med resnim premišljevanjem in
pripravljanjem za boj, vsaj ko bukev ozeleni, pa se bode zaplesalo.
Radi tega so se v šoli rujavemu hrošču mikroskopično preglodovale
jetra in obisti in so se ob jednem navduševali učenci, da že v nekaj
dneh pokažejo, bodejo li kedaj čvrsti junaki ali ne!

Dne 17. mal. travna pa je počilo. „Sem ga že vidu, sem ga že

vidu!“ klical mi je deček nasproti, ko je komaj prestopil prag šolske

sobe. „Koga si videl?" „Kebra“. „Res si ga že videl? Kje pa je bil?"
„Tam na Komovčkovej bukli, na glistji je sedu, pa prav per gtnah je
sedu“, pripovedoval mi je ves prestrašen. „Zakaj ga pa nisi seboj pri¬
nesel?" „Ja, k sem se ga bav". To je bil junak! Smejal sem se mu

jaz in smejali so se mu vsi njegovi tovariši.

Vzel sem na-to iz omare popisano polo papirja (katero, — to je
bilo vse jedno!), stopil sem na vzvišeni prostor k tabli, dvignil glavo
in napravil naj slovesnejši obraz pa dejal učencem:

„Ljubi otroci! Prišel je torej tisti dan. Slišali ste vsi, da je Ro-
ganov Franček že danes videl kebra, ki je mirno sedel na Komovč¬
kovej bukvi. Sedel je danes še sam, jutri jih bode že več, čez nekaj
dnij pa jih bode mnogo, mnogo. Sedaj pa dobro pazite! Ker stoji
tiiikaj-le na tem papirji zapisano, da moramo vse kebre poloviti in se
sveta pospraviti, zato poslušajte, kaj vam pravim: Vsak mi mora pri¬
nesti semkaj v šolo najmanj 1 l  kebrov, živih ali mrtvih, drugače
bode po šolskih postavah kaznovan! — Vsak pa, ki bode prinesel več
kebrov, dobil bode za vsaka 2 1, za 1 kr. vrednostij, in sicer: pero,
peresnik, svinčnik itd. Čem več kebrov, tem več blaga. Torej otroci,
z lepa vam naročam in nobenega ne silim, toda če kebrov ne bo —
-vas pa vse pozaprem!"

Uspeh teh diktatoričnih besedij bil je odločen! Prvi trenutek
molk, takoj pa kihanje, šepetanje, prigovarjanje in prikimavanje, le
deklice so bile nekam kislih obrazov.

»Bodete torej prinesli kebrov?" »Bomo, bomo-jest jih že

bom, jest tud-jest tud!" In junaškega navdušenja in vojnega

hrušča bi ne bilo konca, da nisem napravil z odločno besedo zopet miru.

11

Sedaj sem jim pa pojasnjeval vse vojne podrobnosti, razgrinjal
vse strategiške tajnosti ter zabičeval jim, naj se kar najpogumniše
podado v boj!

Od tega dne dalje pa se je bila bitva ob vsakem časi in ob
vsakem vremenu, vršilo se je divje vrvenje na življenje in smrt pod
slednjim drevesom in pri sleharnem grmu. Posamezne slike tega voj e-
vanja vam podajem v nastopnih vrsticah.

Dolga vrsta otrok se bliža šoli. Poleg neizogibne torbe nosijo

vsi še lonce in lončke, vrče in črbe in drugo glinasto posodo vseh

oblik in vrst, lica jim pa žare, kot da jih je ravnokar Miklavž obdaril.

„No, kaj ste jih dobili kaj?“ „0 ja, o ja, jest jih imam največ

-— jest jih imam tud največ - jest tud- -jest tud 1 "

— „Ze prav, bodete pa vsi največ plačila za nje dobili. Kakšni pa

so? - živi ali mrtvi?" „Moj so živi - moj pa mrtli — ■— moj

tud mrtli!"

Tako ti hite, vrte se in drenjanjo okoli tebe ter ti mole svoje
posode pred nos, kakor da obsezajo iste najslastnejšo jed. Napraviš
red in pelješ mlade vojevnike tja v zadnji kot vrta pred kompostno
gnojišče, ki ima biti tudi pokojišče v boji palih kebrov.

Ustaviš se in takoj obstane tudi vsa vrsta hrabrih bosopetnikov.
Vzamež knjižico in svinčnik, da zabeležiš ime slednjega junaka ter
začrtaš in ohraniš tako zgodovini slavna njegova dela. Treba je v ta
namen samo prevdarjati, morebiti celo meriti, koliko drži slednja po¬
soda, da vidiš, če se strinja faktična mera z isto, ki so ti jo povedali
mladi junaki. Pa vse je prav in pošteno, vse obile mere, treba je le
še pospraviti kebre. Mrtvi se lahko precej zagrebejo, in zato vzameš
lopato v roko, odmečeš nekaj mešanca, v napravljeno jamo pa stre¬
sajo otroci dragoceno svoje blago. Na to pride nekaj prsti, pa zopet
plast kebrov, zopet prst itd. dokler ne bode zagreben poslednji hrost
in ne zavlada zopet nebeški mir po tem božjem svetu!

Drugi otroci pa so prinesli živih hroščev, katere je treba spraviti
v posebne reservene posode, kjer naj čakajo gotove smrti.

„Žena brž pristavi kropov, brž-pa več jih pristavi, posod s

kebri je mnogo!" — V kuhinji pa se prične podvojeno življenje in
pristavljajo se največji lonci, pod katerimi se kuri, da kar vse žehti!
Goreti mora brez prenehljaja, kakor v apnenci. Dekla pa nosi krop za
kropom na kebre, pari in pari, v lončenih posodah pa še vse miga in
giblje, in treba je zopet in zopet pariti!

Parjenje zahteva preveč kurjave in opravila, ali bi ne bilo mo¬
goče kebrov pokončevati tudi z žveplenim soparom kakor čebele? —
Brzojaviš urno po žvepla, finega — rumenega, topiš ga in žvepljaš po-
pirnate kose, katere zažigaš v posodah in posode dobro pokriješ in s
cunjami obviješ, da bi bil uspeh popolnejši. Sapo ti že jemlje žvepleni

2 *

12

dioksid in kašelj te beza, kot da si nadušljiv —--gotovo so tudi

kebri že pozaspali. In res, le pozaspali so-ko privzdigneš po¬

krov, je vse mimo, toda ko jih stresaš na gnojišče, pa že vsi beže na
vse strani, kot bi šlo za stavo.

Nič ni z žveplanjem, treba jih bode zopet pariti!

Zopet se bližajo otroci. „No, kaj pa imaš ti, Francka, v tej licnej
škatljici?“ vprašaš bližajočo se deklico, ki ti se smehljanjem gleda v
obraz v zavesti, da ti donaša nekaj posebnega. „Ivebre sem pernesva",
odgovori vesela in ti pomoli škatljico, katera je v minolih časih obse-
zala najbrže lekarske praške.

„1 — koliko jih je pa v tej malej škatljici?" vprašaš jo. „Deset“,
odgovori ti pomenljivo. „Kaj jih je šlo toliko notri?" „Sej sem jih kar
zbasaval" zasmeje se ti vsa srečna. — Nočeš jej kaliti nedolžnega ve¬
selja, pa streseš kebre v reservoar.

„Pa ti, Micka, si prinesla mleka ali kaj?" „0 ne, kebre", odgo¬
vori ti in izvija iz rute litersko steklenico, polno živih kebrov. Notri

jih je bilo lehko djati, ali venkaj-venkaj! Treba je bilo vsacega

posebej izbezati, predno je bila steklenica prazna.

Tam pa hiti deček z vozičkom proti šoli, kar se da naglo. Pred
teboj se upehan ustavi, pa hiti, ne da bi te pozdravil: „0h brž, brž

-ves Žakelj so mi že snedli!" — in pri tem že vleče raz voziček

vrečo, ki je imela brezštevilno luknjic, iz katerih so se prerivali in
odletavali črnoglavi kebri v prosti zrak. Menim pa, da je bilo dečku
mnogo več za kebre nego za vrečo.

„Kaj pa nosi Potokarjev Janezek iz Vranšice?" Na upognjenem
hrbtišči mu tiči majhen, a zanj dovolj velik koš, ki mu je na skoraj
uro dolgem potu gotovo precej preglavice delal. Kebre nosi, poln koš
kebrov! Pa še „mrtli so mrtli!" To je tudi še kaj vredno. Obema je
obraz veder: Janezku in učitelju!

Uni pa nosi bisago, ki mu opleta s polnima koncema spredaj in
zadaj po nogah, da mu ovira vsak korak. Vender je tudi njemu obličje
jasno, vsaj ve, da za 8 l  kebrov, bo že nekaj plačila.

Zopet ta deklica pa skrbno tišči pokrivačo na lonec in mi vesela
pripoveduje, da je tudi prinesla kebrov, pa da naj pazim, da mi jih
kaj ne uide, ker njej jih je že nekaj sfrčalo. Odkrijem lonec in notri

je lazilo prav živo še pest kebrov-vsi drugi pa so bili srečno

ušli skozi luknjico, katero je nesrečni pisker imel. Veseli dekličin obraz
pa se je mahoma spremenil in ustnice so se nabirale v jok, dokler je
nisem potolažil, da jej plačam kebre, kot da jih je prinesla poln lonec.

Tu pa je prišla deklica, ki ni več učenka, ter prinesla kake 2 l
kebrov. „Kaj pa češ za nje?" „Ja —- koker jih družim pvačujete, za
vsacga kebra n krajcar". „Kdo pa ti je dejal, da jih po krajcarji pla¬
čujem?" „Adamovčev voča“. „Vidiš, ljuba moja, to bi bilo vender neko-

13

liko predrago, ker po tej ceni bi jaz sam rad kebre prodajal; pa če

hočeš krajcar za-nje, ti ga dam, če ne jih pa seboj vzemi". „No-

bom pa raj krajcar vzeva" — — in kupčija je bila sklenjena, v srci
pa je bila deklica gotovo trdno prepričana, da bodem imel jaz naj¬
manj stokraten dobiček pri njih.

Kaj li Brnikov Joža vozi? Tako zadovoljno peha majhno samo¬
kolnico pred seboj, oči pa-že po rojstvu velike!-ima kar

izbuljene, in od samega veselja pozabil je usta zapreti, da se mu
sline po bradi cede. Zares — — pripeljal je polno „šajtrgo mrtlih
kebrov!“

Pri kosilu sem bil. Nekdo potrka in skozi duri se prikaže dečkov
obraz. »Kebre sem pernesu" bil je pomenljivi pozdrav, ki me je opo¬
minjal na mojo dolžnost. „Saj res, juha je vroča in lehko počaka, pa
dajva kebre prej pospravit", in šel sem venkaj, za menoj pa se je
vsipala množica besedij nevoljne mi „boljše polovice".

Necega dne stopal sem po samotnej gozdnej stezi, ko zaslišim
v obližji vrisk in smeh, krik in vik, kot da je pravcati boj. Kaj
li more biti? Stopim bližje in ko stopim na parobek, zagledam
nekaj korakov proč tolpo otrok, ki so se vrteli pod bližnjim
hrastovjem. Bili so otroci od malih pleničnikov, kateri so komaj
zamogli sami sedeti v nizkej travi in so ožemali vsak svojo obligatno
culico — — pa do njihovih malo odraslih pestunj in do fantičev, ki
so ravnokar šoli odrasli pa zato niso smeli več bosi med druge otročaje.

Stopim za grm, da bi jih mogel skrivaj opazovati. — Glej, kako
porivajo štirje mali hrustje tovariša svojega na hrast, kako se upirajo
in stokajo, kako mu pomagajo z besedo in djanjem. Drugi pa jih
obstopajo v polkrogu, držeč v rokah lonce, vrče, palice, celo metlo in

smetišnico vidiš-sploh vse kar se da količkaj ročno rabiti. Pri

tem pa jim ne gane oko od plezalca in potiskačev, in obsipljejo jih
z nasveti, kakor: „France, fejst se prim — — Jaka porin — — e —

sej ne znaš, čaj bom jest!"-nekateri pa celo s palicami pomagajo,

da bi bil plezalec prej gori.

Sedaj pa je na drevesu. Oprezno se poprijemlje ob veji, da je

slednjič na ugodnem mestu, med tem ko vojna četa že kar koprni

po naskoku! — Sedaj privzdigne nogo pa — — »Ja, če jih bo dav res
vsak men en periše?" zagotovi si še prej nagrado. „Res, res, France

— — le nagu potres!" vrišči mu vse kvišku. Sedaj-jeden sunek

z nogo-in rujavi kebri se vsujejo na tla, kot zreli orehi ob vetru;

otročja armada pa se kriče zadrvi na-nje, peha se, suje in valja po
tleh, da ni moči ločiti več posameznikov — — — to je le še jedna
sama živa kupica! To je bilo hrušča, ko so se drli na vsa usta celo
mali kričači tamkaj v travi!

14

„ dajte, zlomka, sej vam ne bom nič več potresu, k se tko valate,
da bote vse kebre pomečkal, v šolo pa ne bomo mel kej nest!" kričal
je tudi oni z drevesa in bal sem se že, da skoči kar z drevesa med-nje.
In res —- — — kebri na tleh podajali so strašen prizor, ko jih je
največ izmed njih kazalo drob in čreva! — Otroci pa so sklenili rav¬
nati bolj pametno, in pričelo se je z novega tresti pa z novega hlastno
pobirati!

Nekoliko proč pa je pričel odrasel deček boj na svojo roko:
dolgo prekljo suče v rokah pa zbija nenavadni plod s košatih vej. Ko
se pa vsuje nekoliko hroščev k tlom, takoj priskoči nekaj pomagačev,
da mu družuje pri pobiranji. V hipu se prizor spremeni: deček — ne
bodi len! — pa udriha s prekljo po hrbtiščih teh nevabljenih gostov.
Dokazal jim je prav temeljito, da so ravnali nekrščansko, in vrnili so
se na svoje torišče, celo brez da bi mu bili kaj jezikali nazaj.

Uni pa je prevrnil že skoraj poln lonec kebrov, da se je vsulo
živo blago na vse kraje. Takoj seza desetero rok, da lovi ubežnike,
toda ne devlje jih nihče nazaj v prvotni lonec, ampak vsak polni ž
njimi svojo posodo. Lastnik kebrov pa — — ko vidi svoje zdesetko-
vano blago — — — nakremži se tako kislo in zaječi tako milo: „Oh,
zdej jih nimam pa nič! — da bi se človeku v srce smilil. Tovariši se
mu pa poredno smejo in le mal deček pravi mu sočutno: „Caj — ti
jih bom pa jest dav eno pest!" — Takoj je bolje, pogum se mu oživi
in s podvojeno pridnostjo hiti pobirat rujave hrošče in — — lonec
bode tudi še poln.

Otreseni so hrastje, pobran in poteptan sovražnik našega polja.
Otročja četa se napravlja proti domu. Vrejuje le še svoja orodja in
pregleduje bogati svoj plen v posodah.

„U-jej, Tonček kolk jih maš ti?" „.Ja ja, sej sem pa hitu, de je
vse z mene tekvu, pa b’ biv še ti!“ „Sej sem, pa kjer sem tov jest
kebra pobrat, pa ga je že drug zagrabil."

„Oh jej ja — — Štebenov Franček jih skoraj nič nima!" „Ja,
sej sem jih imov, pa tri m’ je ongav Miha uzev, ta drug so m’ pa
ušli!" „Vsaeega b’ biv na cvirn pervezov, pa b’ ti ne bli ušli." „Bom
pa drug bart. cvirn seboj uzev.“ Seveda je imel ta Franček še pre¬
klane hlačice.

Taka in jednaka so bila filozofiranja, da se je slednjič vsa armada
spravila na noge in šli so urno proti domu. le srajčnjeki so kriče
zaostajali.

Druzega dne pa je cerkvena ura opominjevala, da bi bila mladina
imela biti že pred četrt ure zbrana v šolskej izbi, a vse še obstopa
gomilo v vrtnem kotu, kjer se poje zadnja pesem hrošču. Gomila pa

raste in raste, iz nje pa se širi na vse štiri vetrove kužen smrad, da
čutimo nehote s pesnikom:

„0 groza! duh strašan, mrtvaški duh
Hlapi iz „groba hroščjega;“ — gorje!"

Da, zares neznosen smrad! Celo najpobožniše cerkvene obisko¬
valke se niso mogle zdrževati opomb, in nekoč slišal sem besede: „Kaj le
tako smrdi v tem-le farovži!" „Cenča, vsaj ne smrdi v farovži, ampak
kebri v šolskem vrtu!“ — Pomota bila je odpustljiva, ker grobišče
bilo je bližje župnišču kakor pa šoli.

Da grozen smrad se je širil tedaj po deželi — — tak smrad, da
so morali tam nekje za gorami za trenutek šolo zapreti, ker so se bali,
da se jim okužijo otroci in učitelji!

Minil je vihar, polegel je boj-—■ se sveta pa je izginil po¬

slednji vitez — — — nekdaj tako obilnega hroščjega rodu! — Zastonj

ga iščete danes ali jutri-le v muzeji ga lehko občudujete

kot-pražival!

Da! vse kebre smo polovili pa pobili --pa koliko bi jih še

bili, ko bi ne bilo raznih premirij, kakor so nedelje, prazniki in druge
pobožne vaje.

Učeni matematiki pa so si belili glave, kako bi z logaritmi izra¬
čunali, koliko je število palih kebrov, a do natančnega resultata niso
prišli in le približno sodijo, da bi se mogla napraviti iz hroščjih trupel
vrv do lune in še dlje, da bi se mogla Ljubljana tlakati s kebri —
— — in kar je še več jednacih projektov.

Bolj prozajični pa — in med temi sem tudi jaz! — pa smo na
prste preštevali, koliko kolerabe in solate bodemo več pridelali, kadar
pognojimo istim z razkrojenimi kebri — — — in to bode vredno tudi
srebernih kebrov!

Dne 20. junija pa so potovala do višjih oblastev brezkončna po¬
ročila, katerih zaključek je navadno bil: „Vse je pobito, vse prema¬
gano — — pričakujemo le še odlikovanj in svetinj!"

Slišal sem, da so ista poročila zbrana v velikanskej omari, katerej
je napis: „Res kebrorum."

Mir je zavladal zopet po zemlji, potihnil je vojske hrum! V za¬
pečkih pa se pripovedujejo še hrabri in slavni čini iz minolih časov,

oživlja se v mladih glavicah spomin na hrupne dni-vojna iz

leta 1894. ostala bode nepozabna v otroškej zgodovini.

Sola in dom.

(Odlomlci.)

I.

'ljjf|£ansko leto sem govoril na tem častnem mestu o šoli in svetu. Po¬
gasil kazal sem po svojih močeh, da sta oba združena tako, kakor člo-
T ’ vekove roke, kadar pošilja k Bogu srčno svojo molitev. In kakor
vzdržuje ta v mnogih hipih, kadar skušajo življenski viharji dvigniti
strast nad razum, v duši tisto ravnotežje, katero obdrži človeka v mejah
človeškega življenja, tako stavi spojitev šole s svetom in sveta s šolo
pravi kitajski zid ob delovanji človeštva sploh. Ko bi ne bilo tega
pravega in glavnega temelja, na katerem stoji človeška družba, tedaj
bi se vrnili tisti časi, ko se je uklepal človeški rod v sužnost svojih
strastij. Kar je solnce zemlji, to je šola svetu. Iz prvega izvira moč,
rast in življenje prirodi, iz druge taisto človeku in njega rodu. Ne
smemo misliti, da je govor tu le o ljudski šoli. Od nje ne moremo
zahtevati, da kuje pravila in postave, ukaze in odredbe, pota in meje,
kar vse je združeno v debelo knjigo, na katere prvi strani se bere,
da je jarem, ki pade človeku na vrat, kadar se uvrsti med državljane
tega ali onega vladarstva. Ona dela rahlo, na tihem. Beseda je v nji
prvi gospod. In ta drži s svojo železno roko v svoji oblasti mlada srca,
katera se zgodaj navadijo pokorščine in izpolnjevanja volje drugih,
ker se morajo navaditi. Dostikrat se pripeti temu ali onemu ljudskemu
učitelju, da mu prileti na uho vprašanje radovednega učenca o tem
ali onem. Znal bi rad, zakaj se mora vse tako goditi in zakaj mora
vse tako biti, kakor se v šoli govori? — Na vrtu je posadil cvetico.
Ponoči prihrumi vihar in konča tisto nedolžno rastlino! In njega ve¬
selje je ž njo končano! — V šoli je čul, da se sme vsakdo nedolžno
veseliti. Ali se ni tudi on? — Zakaj je sedaj tako kaznovan, ako ni
te žalostne kazni zaslužil? — Odgovori mu, če moreš! Tolažil ga
bodeš in veselil se na tihem, da imaš tako zaupnega učenca, dejal mu
boš tudi, da vihar ne ve, kaj dela. — Razumno dete se pa bode morda
spomnilo te ali one pravljice o vetru ali kaki drugi neživi stvari in
dejalo bode: Zakaj je pa takrat vedel, kaj dela? In govoriti moraš
spet, kakor veš, smeš in moreš, da ga prepričaš o krivici njega sodbe,
da ukloniš misel in voljo njegovo svoji besedi! — In takih primerov
je več kot dovolj.

17

Iz otroka se oglaša prosta sodba, ki se je od nekdaj že zatirala
v človeku, a se do danes ni do cela zatrla. In brž je treba na delo,
da se uničijo kali, ki bi pozneje v moži ali ženi bujno zagnale svojo
rast, da bi se vzbudila v njem uničujoča želja, želja po krvi, mašče¬
vanji, smrti, katera zadeni onega, ki hoče držati njega človeka  v
brzdi in ga z ostrogo gnati po poti, kateri ni po njega mislih in ki
donaša le nekaterim korist, če ne njemu samemu.

Človek, katerega useka gad, reši se, ako si popolnoma izreže in
izpere rano. Ako tega ne stori, stopi mu bodisi tudi le trohica strupa
v kri, ki ga lahko do smrti ostrupi. In tako je v našem slučaji. Vemo,
da ljudska šola stori, kolikor največ more, da pošilja med svet pošteno,
nepokvarjeno mladino. A kakor se bolniku vrne bolezen, ako se, ko
zapusti' posteljo, skrbno ne čuva, tako se vrne človeku tisto prirojeno
slabo nagnenje, in kakor ogenj zanešen v slamnati strehi vihra in lo¬
masti po svetu. A sedaj pridejo drugi učeniki! Tudi ti so hodili v
šolo: spoznavali so sami sebe, slabosti človeške prirode, svet, kakoršen
je pod mikroskopom — in tako je nastala tista knjiga, ki zapre vsa¬
kemu sapo, kdor pregloboko sope v okuženem zraku svoje prostosti!

Da, šola, kateri ni odmerjena le šest ali osemletna dčba, ampak
dčba sto in stoletij, rodila je trezne glave, ki so — rekli bi — puščale
tudi treznim potomcem svoj razum kot bogato dedščino, s katero so
polagoma postavili dom uravnane človeške družine. Razume se, da ni
še danes vse tako, kakor bode čez toliko in toliko let, kakor ni bilo
n. pr. takrat tako kot je danes, ko je še Martin Krpan nosil slavo
slovenskega kmeta pred obličje cesarja Janeza.

Zivljenska šola je težka, to ve in verjame vsak. V nji se ne uči
iz knjig: treba je ostrega očesa, ki zašegeče človeka globoko v srci,
ako vrže vanje svoj pogled. Modrijana nam pošlji Bog, kateri bode
učaral v tako oko tudi silo, da bode vrgla iz srca — ali bolje — iz
src vse, kar se ne upa na dan, kar potuhnjega životari v zlati posodi
blagih človeških čustev, katera je izgnalo iž. nje kakor tisti nehvaležni
jež mamko lisico iz gorke lukne.

In takrat se bode odprl božjemu solncu nov svet! In gotovo bi
zaprlo od srami svoje plemeneče oko, da bi v hipu zavladala po zemlji
večna noč in da bi v nji zamrla na vekov veke prikrita srca, ki so
izvor največje človeške bede! — O, ko bi bil tudi v tem slučaji res¬
ničen rek: Wider den Tod ist kem Kraut gewaehsen! Taka smrt bi
bila vir novemu življenju!

II.

Krenil sem jo že nekoliko v stran. Toda nič ne de! Vzemimo
slučaj: Nekdo mora stopiti pred tega ali onega gospoda, ki stoji

visoko nad njim. Hoče ga prositi kake podpore, milosti ali česa dru¬
gega. In treba je zbrati svoje misli in svoje besede v pravi red.

3

18

Daši je vse to že prej storil, vender sedaj, ko mu je nastopiti pot, ne
ve prav dobro, kako in kaj! Od svojega stanovanja do stanovanja
tistega gospoda ima četrt ure normalne boje, v tem slučaji morda pet
minut več, če se mu kolena kaj šibe. Ali kaj stori naš moderni prosjak?
Namesto da bi krenil naravnost, ubere jo po najdaljših ovinkih in ko
pride pred vrata, še postoji' in iz nova premisli in prevdari od konca
do kraja! Potlej šele s polno vrečo pred skopega kupca!

S to zares idilično, v naših časih čestokrat se ponavljajočo do-
godbico naj bodo opravičene uvodne moje besede.

Denašnji svoj spisek sem krstil na ime »Šola in dom“. Bolje bi
bilo, da mu rečem „Nezrelo sadje.“ Zakaj? — Kdor pozna dom (katerega
sam nima) iz lastne izkušnje toliko, kolikor razkošno življenje v svetlih
dvoranah, kamor je morda kdaj skrivaj obrnil svoj strmeči pogled in
kdor pozna šolo toliko, kolikor pivec moč novega vina, katerega je
šele samo jedno čašo popil, ta ne more o teh prevažnih napravah go¬
voriti nič več in nič menj, kakor o Niagari oni, komur še ni brizgnila
nje na milijone kapelj razbita voda v prevzeto lice! Glejte, mi nismo
bili tamkaj in vender vemo, kako je onstran velike luže! Kar ne stori
knjiga, spis, popis in slika, to napravi naša domišljija, ki je časih
močnejša, kakor človekova volja in njegov razum.

Torej, gospa domišljija, ti imaš besedo! Govdri!

Ako si gospa, kakor sem te brez vsakega drugega atributa nazval,
moraš imeti tudi moža, seveda, če nisi vdova. Ne! Moža imaš, četudi
je srednjega spola —- srce. Mnogi ljudje, kakor vemo, nimajo srca,
in pri tistih ubožica samevaš, kakor Prešernova »Zarujavela devica",
še drugi pa nimajo niti tebe! In glej, taki ljudje so dostikrat (če ne
vedno) najzadovoljnejši. Pravijo celo, da so srečni, ker v miru in ne-
brižnosti skrbe za svoje telesce, katero se ob dobrotah skrbnega svojega
očeta kmalu razcvete v precej mogočno rožo, ki diši po samoljubji
in največji prozi, kakor večina tistih, katere je rodil razsvetljeni, na
najvišji stopinji stoječi devetnajsti vek!

In najtrdovratnejši moj tovariš, o katerem mislim, da ne seda v
naročje takemu življenju, kateri nosi v sebi srce in poleg čustva
nekoliko treznega mišljenja, mora absolutno  reči: O, moderna suž-
nost, kako si ti nečloveška! —

Toda pustimo to sužnost in pravdo o absolutnem primoranji in
denimo na rešeto naš naslov, da pridemo naprej in hitreje do konca.

Bil je neprijazen zimski dan. Po Dunanjski cesti tam proti zgodo¬
vinskemu Trzinu so ropotali kraguljci pred tri sam' upreženim konjem.
Na tistih saneh pa so sedeli sami znani ljudje našega stanu, po trije
do štirje na jeden par konj. Dosti se baš niso menili ti vrli prijatelji
zimske prirode za oni jednolični sneg ob poti in za Kamniško železnico,
na kateri ni bilo ves čas videti žive človeške duše. V živih pogovorih

19

so dame gospodom in gospodje damam dopovedovali to in ono: morda
o rokovnjačih, tatovih in roparjih, kako so 'njega dni po teh krajih
pozdravljali gospodo s cepi in nabrušenimi noži, morda o nedolžnem
veselji te zimske vožnje, o vinu in pečenki, ki čaka rešenja pri Alešu.
Resnično je, da vsega tega ne vemo. A nekaj sem si dobro zapomnil,
ker tudi jaz sem bil med njimi, ki so šli gledat, kako pada na kmetih
sneg in kako se je in pije zunaj Ljubljane. Sedel sem na zadnjem
vozu, in samo ob sebi je umevno, da smo najprej opravljali tiste, ki
so se vozili pred nami, potlej sebe in naposled tiste, ki so ostali v
Ljubljanski megli in nje najbližji okolici. Beseda je dala besedo, in
moj tovariš je dejal med drugim tudi tako-le: „Veste, gospica W. in
Z. (to torej ni veljalo meni!) Kako delim jaz ljudi?" — „No, kako!"
— „Cujte: ljudje so ali ljudje ali živali ali zveri!" — Brrr, huda sodba,
tovariš moj, mislil sem si ter si zapisal ta rek za ušesa, da ga ne zabim.
In zabil ga nisem in danes ga bodem sam rabil. Oprosti mi pa, dragi
tovariš, da se baham s tvojo modrostjo! Saj veš, da nečem biti junak
basni „Sraka in pavovo perje!"

III.

Bog je položil sleharnemu človeku pri njega rojstvu isti nepre¬
cenljivi dar v prsteno ječo — dušo. Vzgajanje tega pravega in jedi-
nega človekovega bitja je izročil človeku, pred vsem materi. Mati je,
ki mora prva skrbeti, da ne okuži otroške duše, da jo okiti z vrlinami
in čednostmi, da jo priveže nase in da ji učvrsti zlate nauke, katere
sadi vanjo goreča nje ljubezen. Ta ljubezen pa izvira iz materinega
čustva in mišljenja. Sama blaga, vzvišena v pojmu o človeškem živ¬
ljenji, bode skrbela, da ta blagost in vzvišenost postane polagoma
otrokova last. Ni treba nikakega prigovarjanja, v nji deluje srce, ki
bije za otrokovo blaginjo in v tej vzgoji jo navdušuje domišlivost,
katera ji kaže ljubega sinka ali ljubljeno hčerko, spoštovano in. cenjeno
v poznih časih, ko bode živel sam ob sebi in blagoslavljal ljubeče v
Bogu počivajoče materino srce! — Take misli razplamene v materi
sleharni čut v veliko ljubezen. In ako ob nji skrbno ne čuje razum
in strogost ter zadrževanje samega sebe, kako lahko je mogoče, da
zavlada v vsem materinem delovanji slepa  ljubezen, katera je otroku
kvarnejša, nego-li vzgoja brez najmanjšega znaka roditeljeve ljubezni!

Otrok pride v šolo. Govori se tam o domu. In glej! Celih sedem
let je prebil doma, a nikdar ni znal, kaj je dom. Zdaj šele, ko
bi rad poklical mater ali očeta, sestro ali brata, zdaj vidi, da je
tamkaj lepo, tako lepo, da mora jokati, ker ne gleda ob sebi
znanih obrazov, znanih sten, znanega pohištva. Tista hiša torej, kjer
ni moral sedeti po cele ure na jednem in istem mestu, kjer je skakal,
pel, igral se, tekal za materjo, zalagal svoj želodček s slastnimi za-

3 *

20

ložki — tista hiša je torej njega dom! O, da mora od tod! Bodisi!
Tudi doma bi tako-le sedel, ves ljubi dan se ne bi niti ganil, storil
bi vse, kar mu bi kdorkoli vedel, da bi bil le doma! Toda mlademu
ubupancu se kmalu razvedri celo in z odprtimi usti posluša resne
vender toli prijetne besede učiteljeve! „Kdo li je, ki zate skrbi, otrok
moj ljubi? Po ves dan se trudi, da te obleče, da ti pripravi kos do¬
brega kruha in še česa drugega, da ti more zvečer postlati mehko
posteljno! Cuj, to je mati, oče! Tvoja roditelja sta, ki živita le zate,
ki storita vse, da ti je lepo in dobro, da nisi lačen, raztrgan. In takrat
stopi pred otrokovo oko ljubi materin in očetov obraz, in v tistem
drobnem srčeci se vzbudi nekaj, čemur otrok ne ve imena, in morda
prvi sklep začrta v dušo svojo sklep, da ne bode svoj živ dan z naj¬
manjšo stvarco žalil starišev! Saj je cul: „Bog sam je ukazal, da ne
žali očeta in matere, ker on bi te moral zato kaznovati!”

Take besede niso povod otrokovi ljubezni, ker bi ona potlej izvi¬
rala iz strahu pred kaznijo, bila bi torej sebična, kriva ljubezen. Ta
ljubezen je — rekli bi •— del otrokove duše, vsaj nekaka kal, ki leži
v nji na videz mrtva. Treba je le sile, katera jo vzbudi — in ta sila
je prvi pouk v ljudski šoli. Tista zapoved božja je najvišji dokaz, da
je opravičeno otrokovo hrepenenje po materinem objetji in po tihem,
blaženem očetovem domu! Ne zameri torej otroku nihče, ako si želi'
očeta, matere! —■

In tako se zgodaj stori', da se prikuje srce na srce v pravi, ple¬
meniti ljubezni! Dom druži z roditelji otroke a veriga, ki nerazrušno
sklene te ude človeštva v svojo, posebno celoto, začne se variti pod
rodnim slemenom, a dokuje se v prvih letih ljudskošolske dobe! In
take spone padajo nevede in brez hrupa po človeštvu sploh in dasi
nevidne, pleto današnji vzgoji in ljudski šoli dostojen venec zaslu¬
žene slave!

I11 tak dom! — On je košček raja, v katerem je domoval prvi
naš oče, noč, ki mirna in tiha trosi v dušo blažene, osrečujoče sanje,
ki pozive človeka kot rosa vrtni cvet! Tak dom je dom ljubezni, in
srečen oni, kogar ni skrb in zapuščenost pognala po svetu iz tega
svetišča, v katerem biva* Bog in človek! — Oprosti mi, srečni oče,
da odstiram zaveso s tvojega okna! Poglejmo! V materinem naročji
počiva nje ljubljenec in z drobno ročico ji gladi lice in rdeča usta
veže z materinimi poljubec, kakor bi hotel srečni par preliti v jedno
samo bitje! In oče pri starejšem sinu resno govori' in svari! A čemu
beseda. V očesu mu bere, kar čuti v srci in na lici se mu kaže mirna,
plemenita duša! In ko bi mogel mož tako naravnost kazati svojo
ljubezen, tedaj bi prišel oče sina nase z vso silo svojih rok, da bi se
duša prelila v dušo! A on jo kaže drugače! Cii, vesel in skrben vstane
drugo jutro na delo in trudi se, kakor bi mu bilo sojeno, da bo moral

21

večno skrbeti za svojo družino. In vsi: mati, sin, hči delajo zato, da
njih delo porodi očetu veselje in to veselje zopet njim veselje!

O, resnično: to so ljudje, kateri ne zapirajo svoje roke in svojega
srca, kadar je treba pokazati, da ni v tej sreči zamrlo človekoljubje!
Saj vidimo zopet drug dom, v katerem vlada jednaka ljubezen. A
težka bolezen je vrgla očeta na posteljo. Kdo delaj ? Nihče ne vzmore
toliko, kolikor mož — oče! Podpore je treba, dokler ne ozdravi. In
te gredo iskat k onim, o katerih vedo, da ni surovosti, neprijaznosti
med njimi. In kdo jim jo bi odrekel? Dvakrat, trikrat več dobe, nego
so prosili, saj ne daje roka, daje srce!

Žal, da ne moremo o tem več povedati, ker bi predaleč zašli.
Dokazano je, da so ljudje, ki povsem zaslužijo to ime, in da vzgoja
v ljudski šoli stori mnogo, premnogo, da ne razmelje mogočni a pro-
pali, svet vladajoči duh človeških  src! Hvala Bogu, ostale nam
niso same pravljice! . . .

IV.

Stari naš pregovor pravi: „Lenoba vseh grdob grdoba!" In kar

je prišlo iz narodovih ust, to ima svoj vzrok in ni, da bi mogel
človek reči: Brez pomena je! Stari ded stare, nepokvarjene kore¬

nine je mogoče zrl brezposelno življenje svojega vnuka. In temu
nepridipravu je bil največkrat dan prekratek, zatorej je uporabljal
noč svojim fantovskim nameram, drugi dan pa z bolno glavo kral
Bogu čas in preganjal v vaški pivnici svojo zlovoljo. In stari ded
je majal s svojo častito glavo in dejal, da ne bode nič dobrega iz
takega početja. In res! Predno ga je pokrila domača gruda, videl je
v svojem vnuku človeka, ki se je udal strastem, ki se je odtrgal od
rodne hiše ter po svetu iskal veselja in kratkočasja, a naposled za¬
bredel v dejanja, katera je morala kaznovati sama cesarska pravica.
In po dolgem času, ko je že domače hiše slamnati krov kazal lesena
svoja rebra, prišel je izgubljeni lenobi udani sin domov. Vanj se je
ukral obraz vaške deklice in konec vasovanja in romantične ljubezni
je bil zakon, ki ni v razpadajoči bajti združil nič drugega, nego dvojico
ali celo četvorico nedelavnih rok. Kar je morebiti ona prinesla s seboj
dote, katera je bila seve glavni vzrok, da jo je vzel, ta je kmalu
pošla, ker je bilo treba krpati in popravljati to in ono, morda loče
s pijačo in pečenko sladiti že tako medene tedne mladega zakona!
— A njih med se je kmalu raztopil. In začelo se je življenje, kakeršno
se vedno začne, kadar trka pomanjkanje na vrata. Uname se boj:
mož z ženo, žena z možem!

In gospod Bog podari družini otroka. To nedolžno bitje bode
morda privedlo roditelja do sprave, do ljubezni, do dela. Zamaii!
Kdo se meni za slabotno stvarco, ki je še povečala prejšnje bedno

22

življenje! In kakor bi z oljem gasil ogenj, tako se zlobno razvnema
v moži stari, le na videz zamorjeni greh ob ženinem zaničevanji, pre¬
klinjanji in neprestanem očitanji: In taka pekoča vest kriči po sred¬

stvu, katero uničuj nemir, obup, srd! In mož pije, pije in pije! In do
blaznosti se mu zmede razum in s kletvijo daje duška svojemu no¬
tranjemu boju. Doma pa plaka žena ter se kesa, da se je kdaj udala
tej živali, ki jo bije, davi! Kadar se vrne v hišo, začne se tam živ¬
ljenje, kakor med volkovi, kadar se koljejo med seboj za kos mrhovine.
— Otrok pa to gleda. Rase in rase, a brez ljubezni, brez pouka, brez
vzgoje; med kletvijo, pretepom, zaničevanjem pride dčba, ko treba
prvič v šolo!

Največkrat je pač tako, da je otrok podoben očetu in materi.
Vender se pa pripeti, da nima nič tiste divjosti na sebi, ko začne po¬
hajati šolo. Miren je, krotak, ponižen kot stvar, ki je od rojstva že
zapuščena in prepuščena vzgoji prirode same, ki vpliva na otroka bolj
ali manj, kakor je že njega duh v prvem času mladosti razvit.

In kak pride v šolo? — Suh, upadel, raztrgan, umazan, lačen!
In zopet se govori o domu tako, kakor smo prej čuli. Ali je mogoče,
da se vzbudi tudi v takega otroka srci ljubezen do roditeljev? Ko bi
ne bilo najvišjega ukaza božjega, resnično, da bi sovražilo dete svojega
očeta in svojo mater, ker zna, da ga kolne, kadar prosi kruha, da ga
pretepa, kadar prosi obleke ali česa drugega! Cul je: „Tvoja roditelja
sta, ki živita le zate!“ — A kako je v resnici?

Njegov čut, notranji glas mu pravi: „Ti ne moreš ceniti in spo¬
štovati ljudij, ki te ne morejo trpeti, ki ti ne dado ničesar, a bi mo¬
rali le zate skrbeti!" A zopet drugi glas: Moraš!  — Ukloniti mora
zopet svoje prepričanje, a zamolčati ne moremo, da se vzbuja v takem
otroku nekaka neodkritosrčnost, potuhnjenost, možnost prevare in
laži! Seveda: misli drugače in delati mora drugače!

In dalje! V šoli čuje: Bodi zmeren v jedi in pijači! Ko pride
domov, vidi očeta, kako vinjen razgraja po hiši. In to ne samo jeden-
krat, da se je že mnogo in mnogokrat zgodilo! Kaj sedaj? -■ Ali
naj sin posvari očeta? Sin — očeta! Udaril bi ga in pretepel do krvi.
Molčati mora, a v srci se sramuje, da je sin takega očeta! čudo ni,
da zapade tak otrok malomarnosti, nebrižnosti, da mu otrpne sleharni
čut, da ga potare otožnost in da ga žene nezaupnost od ljudij. O, to
so izgubljene duše, katerim je treba vodnika, da ne pridejo v pest
isti usodi, ki mori njim najbližnje!

Nauk o Bogu in Njega brezkončni ljubezni je prvi, kateri podi
mrak iznad otrokove duše. In ta ga ojači, da pogumno stopi pred
očeta in nevede mu spolznejo iz ust besede: „Oče, ne delaš prav! —
Kaj ? — Kakor bi strela udarila vanj, tako ga je zadel ta otrokov
glas in obtičal mu je globoko v srci. In peče ga bolj kot uboštvo in

23

še v pijanosti mu zvem' na uho in ga reže v kri, žile, v notranjost
kakor otrovana ost! In zgodi' se časih čudo, da gine strast za strastjo,
da polagoma in polagoma stopa na pravi pot, da se mu vzbudi kes,
ki mu prežene sovraštvo iz duše in vanjo ukolne rahlejši in rahlejši
čut, ki se naposled prelije v ljubezen do dela in do svojih. Mož izpo-
korjen, žena dobljena!

Resnično je, da se časih tako zgodi. In posebnega odgovora ni
treba na vprašanje: Kdo je storil to?

Zal pa, da taki roditelji najraje odvajajo otroka od šole in da
dado učitelju največ neprijetnega in neljubega posla. Tudi tisto, kar
se v domu vrši, uglobi se otroku tako globoko, da je najčešče nemo¬
goče, da bi se mu to izruvalo iz prsij. In tak otrok pade, kakor jih
je že tisoč in tisoč. Pomagaj mu Bog — človeku ni moči!

Tudi tu moram biti kratek, saj vem, da se bode ob teh besedah
mnogi tovariš spomnil preteklega svojega službovanja ter mi rado-
voljno pritrdil!

V.

Uboštvo torej — kateremu je vzrok lenoba — je moč, ki žene
ljudi nižje, kakor je žival. Temu ne more ljudska šola vselej  dosti,
dasi ravno ona uči o nravnem življenji. Ce pa kdorkoli pade tako
nizko, da se ne more več dvigniti in četudi se mu obnove (kar je
zelo dvoumno) kdaj zlati nauki izza mladih let, tedaj mu ali po¬
magajo iz blata, ali ga pa želja, da bi zamoril ta neprijazni opomin,
vrže še nižje.

Dostikrat je pa uboštvo tudi nezasluženo. Umrje oče ali mati
ali oba, in otrok ostane sam. V šoli se je učil. Bodi usmiljen! In ta
zapoved ga vleče med ljudi, da mu pomorejo. Zgodi se čestokrat
tako, kakor smo že čuli.

Poslušajmo pa, kako piše Jaroslav Vrchlicky!

Ob poti.

Pri kopališči v hladni senci vej
Ob drevoredu deček je sedel;

Dejala rano mu je mati: Glej,

Da s kruhom prideš, kadar boš prišel!

In v travi pod drevesom zdaj sedi molče,

Odprto roko pred seboj drži,

A ne zazro šetalcev ga oči —

Brezčutno stopajo ob njem gospe, možje ....

Dan je soparen, peče solnči žar,

Počasi le za hipom hip premine,

Zaspi otrok, in kot da ga vihar
Prežene, senčni hlad izgine.

24

In v cestnem prahu deček spi,

Razpete prsi krije znoj —

Zivljenski ga je zmogel boj.

Odprto roko pred seboj drži,

Najsi zaman daru ž njo prosi,

Pravljico temno v sebi nosi.

Drži' jo, kakor že zarano,

Iz prsij vrč mu težki vzdihi —

In čuj, kako gorje neznano
Oglaša strašno v zrak se tihi!

O solzah govori, ki lice
Upalo njemu so rosile,

O palicah, ki so ga bile,

Ko prišel prazne je ročice.

V snu čuje: mati nadenj upije,

V snu ga bolest in žalost vije,

In, ah, gorje, glad se oglaša! — —

Toda zaman! Gospa, gospod
Molče sprehajata se tod —

Kaj je z otrokom, kdo li vpraša!

Ta roka, ki do zdaj prosila,

Sočutja v dušah ni vzbudila!

In vedno več jih v kopališče
Prihaja, da zabave išče.

Cuj, godba vabi že na ples,

Raztrgan deček tod umira,

Pekoče solnce se z nebes
Z ognjenim žarkom nanj ozira!

Odprta  roka, ki prosila,

Sočutja v srcih ni vzbudila.

O, ne čudite se! V poznejši d6bi
Igrača bil je kruti zlčbi,

Na razpotji, ko vlada mir noči,

V pest  stiska roko in — preži'! —

Vprašam te, prijatelj, kam s takimi ljudmi? Izreci strogo sodbo,
ako moreš! Tako meče človek človeka ob tla, tako nori plemenita
srca samopašnost in brezčutnost. In mesto, da bi se kaznovala ta,
mora podleči strogi kazni v zivljenski sili premagani človek! Tu je
vsako prizadevanje zaman, zakaj človek je sam sebi prvi in največji
modrijan. Njega modrost pa ne sega dlje kakor njegov čut. In ako
je bodisi sam, bodisi kdorkoli zamoril poslednje, tedaj je njegova živ-

25

ljenska modrost tista, o kateri smo izrekli besedo v uvodnih stavkih.
Kuj železo, dokler je mehko.

* *

*

In še postscriptum! Kaj je spisek brez dodatka? To, kar voz
brez petega kolesa. Vender je mogoče, da s tinto vred izpuhti med
pisanjem ta ali ona misel, katera se šele končno zopet ulovi! O sebi
ne moremo tega trditi, ker »nezrelo sadje“ potrebuje nekoliko vihar¬
nega in deževnega, nekoliko gorkega poletja, da lahko zadosti' člo¬
veškemu razvajenemu ukusu.

Vender si hočemo še privoščiti tretjo vrsto ljudij. Tem so zaprta
na vekov veke vrata v pošteno človeško družbo. V kot so vrgli šolske
nauke, ustvarili so si svoje in zato so jim sezidali neprestopni dom,
kjer se neradovoljno pokore za svoje grehe. To so torej zven in še
več kot zveri!

Žival žene h krvi in mesu prirodni nagon, in kakor cigan nered¬
nemu življenju, ne more se ona odvaditi ugrabljenemu, krvavemu plenu.
Človek pa ima v sebi dušo, vest! In to zaduši ter krvolok sreblje
pravično kri nedolžnikovo. Zato mu je usojena kazen. In godi' se mu
časih bolje, kakor onemu, ki se šteje v prvi razdelek človeštva!

Taki pa niso samo oni, ki javno in z roko mečejo smrt v človeško
družbo, tudi tiste nam je šteti semkaj, ki z besedo mečejo otrov v
dobro ime svojega soseda in ga umore popolnoma, ker živi po pravilih,
ki mu jih piše resnica!  Le tisti, kdor ne ljubi resnice, dela lahko
brez srca!

Ljudska šola ni nikdar zamudila prilike, da ne bi spodbujala
otroka k resnici. Res pa je, da dom čestokrat s svojim mehkim in
popustnim gospodarstvom vzgaja v otroku nasprotno lastnost — laž,
prikritost!  — če bi bilo treba prič, da se ne ovrže ta trditev, našel
bi jih lahko mnogo, mnogo med svojimi tovariši!

I11 združimo vse v kratke besede!

Lahna ziblje v jutra mraku se meglica,

Nad gorami motno trepeta danica.

Z jutrom se vojskuje noč bežeča,

Dokler ne premaga dneva porodica.

Med ljudmi' jednako je borjenje:

Jedna temna, druga svetla polovica.

Zmoter boju — jasen vzor, najlepša
V večni je resnici vzrasla nam cvetica.

Pridi čas, da vsaka duša zvesta
Vzoru blagemu posveti se družica! —

4

Pritiskanje kljuk.

aj naj bi Vam danes povedal, cenjena mi gospoda? Zares v za-
dregi sem bil, ko sem bral svoje ime zopet med poročevalci, v
m ^ zadregi, kje naj bi dobil v tem kratkem časi smešno snov —
kajti drugačne od mene slišati nečete! — in zaradi tega mi je postala
duša žalostna. V takih elegičnih trenotkih pa mi navadno stopajo pred
oči vse skrbi, ki sem jih kedaj prestal, vsa težavna pota, ki sem jih
kedaj hodil.

In stopilo mi je pred otožnega duha mojega troje najtežavniših,
troje najznojniših potov, kar mi jih je bilo odmerjenih v knjigi živ¬
ljenja. Toda ne tožim — — — vsaj vsa ta troja pota hodil je le
premnog mojih tovarišev in zamerili mi radi tega ne bodete, če uberem
danes žalno struno! In kateri so bili najtežavnejši trenotki mojega
življenja do današnjega dne? Bili so to trenotki na sledečih treh potih:

Prvikrat treslo me je po vsih udih in so mi drgetali zobje, ko
mi je še v dijaških letih Amor ranil moje rahlo srce in sem prišel do
sklepa, da se ne dotaknem nobene jedi več, dokler se ne približam
vsaj za trenotek onemu srečnemu bitju, ki se mi je zdelo najlepše in
najpopolniše na tem svetu. Huda je bila ona pot, hud isti korak —

-tako hud, da ga raje storil nisem in ko je še lakota prispela

do vrha, sedal sem k skledi kot po navadi.

Drugič povešal sem glavo — in tedaj pač ne brez uzroka!
ko sem se ženil, pa so mi pravi prijatelji v kričečih bojah risali ta
preljubeznjivi zakonski stan. Ker je pa to jako kočljiv predmet in so
mi sploh „naša mat“ kratko malo prepovedali, da bi trosil tako nežne
stvari med svet, zato sem sklenil, da Vam povem o svojem tretjem

kritičnem trenotku —-popisati Vam hočem svojo pot-

krog kljuk!

Veste li vi, dragi mi tovariši, kaj se pravi „kljuke pritiskat"?
O srečni vi vsi, ki vam ni bilo treba potovati od Poncija do Pilata,
bodisi, da so za vas kljuke pritiskali drugi, bodisi, da vam je šlo pri
izbiranji služb tudi brez „kljuk“. Vam — vatn se nisem namenil go¬
voriti o pritiskanji kljuk, bila bi mi za vas beseda preokorna in fanta¬
zija preplitva. A vi vsi pa, ki ste hodili kedaj jednak križev pot, vi

27

pa bratje — vi me bodete razumeli! Vsaka besedica moja prikliče
vam v spomin vso ono dolgo vrsto skrbij in težav, stisk in muk, ki
so vas spremljale na vašem potu!

Bilo je nedavno, ko smo dobili učitelji iz dežele prijazno vabilo,
da blagovolimo kupiti kolekov in da pošljemo lično pisane prošnje za
mestno učiteljsko službo pristojnemu mestu. Seveda sem se moral
tudi jaz drenjati med dolgo vrsto odličnih kompetentov. Tovariši moji
pa, katerim so vsi „furtelni“ znani, ti pa so mi dejali, da če mislim
sploh kedaj v Ljubljano priti, je neobhodno treba, da se predstavim
vsem udom mestnega in deželnega šolskega sveta. Dolgo sem se temu
upiral in ustavljal, a slednjič sem pa le sprevidel, da moram i jaz
jedenkrat storiti to pot, in sklenil sem, da pokažem gospodi v Ljub¬
ljani, da sem tudi jaz med živimi.

Oblačno jutro je bilo, ko sem stopal po šentvitskej cesti proti
Ljubljani, v roki dežnik, v glavi pa roj mislij, ki se mi pa nikakor
niso hotele strniti v količkaj pripraven govor, s katerim sem mislil
počastiti slednjega uda. Cem bolj sem se bližal Ljubljani, tem bolj
vroče mi je postajalo, slednjič pa sem sprevidel v svojej bistrej glavi,
da mi za dolg govor ne bode ostajalo časa, pa da je sploh najbolje,
da se predstavim kar se da kratko, kar je najlepše rečeno z besedami:
„Tukaj-le sem in tak-le sem!“

Prišel sem k sestri, kamor sem že prej obleko odposlal, »vrgel
sem se v frak", prestopil hišni prag in nastopil sem trnjevi pot krog
kljuk — — — — v upu in strahu!

Podal sem se najprvo k Lojzetu, ki je v jednacih zadregah že
marsikomu z največjo ljubeznjivostjo postregel in ga radi tega vsem
ostalim tovarišem priporočam v obilno naročitev-— — „Tova¬

riša" seveda!

Povedal sem mu svoje težnje, pogledal ga prav milo-

in res! — Lojze je dal tudi meni vseh potrebnih informacij in sklenil
je celo, da me hoče voditi kot zvest angelj varuh od kljuke do
kljuke 1

ln podala sva se proti poslopju, v katerem uraduje g. dr. A. Jaz
si v mislih hitro še jedenkrat ponovim, da hočem stopiti v sobo z
desno nogo naprej, da se priklonim do tal, da ogovorim gospoda se
sladkim glasom ter naštejem vse njegove naslove — — — — in kar
je še jednacih prevažnih okolščin več.

Ko prideva do vratarja, pa zveva, da ima gospod A sejo, ki ne
bode pred drugo uro kočana. Zastonj torej vse pripravljanje! Name¬
riva se do milostnega gospoda B.

Ko se bližava hiši dotičnega gospoda, opomni me Lojze: „Pa

imaš kaj rokavic pri sebi?" Da, rokavice imam, pa v žepu in ne

4 *

28

mislim jih natekniti . 44  „Se ti vidi da si kmet — — — — kar urno
jih natekni ! 44

Vedel nisem, se li šali ali govori za resnico; ko pa mi je prav
pošteno »levite 44  prebral, kaj se v mestu vse spodobi, kaj pa ne, na-
teknil sem molče rokavice, pri sebi pa sem si mislil. „Sedaj pa res ne
vem ali grem sebe predstavljat ali le svojo obleko! Morda bi bilo vse
jedno, ko bi bil le rokavice in svojo črno suknjo poslal na obisk.
(Umesni klic: Lojze naj bi jo nosil okrog!)

„Pa še nekaj »Francelj 44  pravi mi Lojze, ali veš da ne smeš reči
gospodu B milostni 14  ampak „gnadlev 44  ? — „Kako praviš ? 44  „Pazi, da
ne bodeš rekel gospodu „milostrti“, ampak da rečeš lepo po krščansko
kakor se spodobi „gnadlev 44 , ponovil mi je še jedenkrat resno. Pa
večkrat še mi je moral ponavljati ono formulo, da sem se mu slednjič
udal tudi v to in stopal sem po veži pa po stopnjicah gor, na tihem
pa sem izgovarjal »gnadlev 44 -— gnadlev 44  — -— .

Mrežasta vrata brez kljuke so mi zastavile pot, zvonec zraven
njih pa mi je govoril, da je pri gospodi v navadi, da se najprej ž njim
govori. Na trikratno zvonenje priziblje se k omrežju ženska, ki me
vpraša, česa bi rad. „So milost — gnadlev gospod doma ? 44  „Ni jih
ne, na deželi so in jih ne bode kmalo domu , 44  odgovori mi in otide

— — — jaz pa sem nekaj hipov občudoval tista praktična vrata, pri
katerih se da pogovoriti, če tudi so zaprta.

„No, kako je ? 44  vpraša me Lojze, ko pridem dol. „Nič ni — —

— — gospoda ni doma . 44  „Škoda! Zdaj pa Francelj, obžalujem, da ne

morem dalje s teboj, glej, kapljati je pričelo in bati se je obilega
dežja, jaz pa sem brez dežnika. Vsaj veš večinoma za vse gospode ! 44
Tako mi je govoril Lojze in mi ponudil roko k slovesu; jaz pa sem
ga zahvalil, segel mu v desnico - pri srci pa mi je bilo hudo!

Korakal sem po glavnem trgu s povešeno glavo pa z razpro¬
strtim dežnikom, kajti pričelo je res krepko deževati. Stopal sem
proti stanovanju vodje C. Ko pridem tja, pritisnem na kljuko in

— -— ljubka gospica pravila mi je, da so gospod na sprehodu,

pa da jih pred pol ure ne bode nazaj.

Podam vizitko, poklonim in napotim se proti pisarni g. dr. D.

Hipoma sem pri kljuki. Pritisnem, vstopim-in na me so

se obrnile celo iz druge sobe zvedave oči pisarjev, ki so bili pa menda
jednacih pohodov že vajeni. Zdeti se mi je hotelo, kot da so se na-
muzavali.

»Gospod so na Bledu in jih pred večerom najbržeje ne bode
domu , 44  odgovoril mi je prijazno gospod Y na mojo poizvedbo in —
-- opravil sem tudi tu!

29

Stopal sem zopet na cesto in razprezal dežnik. Lilo je iz neba
kot iz škafa, pa tudi iz moje glave je lilo, kot bi ožemal kuhano repo,
po vsem životu pa sem čutil nenavadno veliko toplote

Toda pogum mi še ni upal. Od tod ni bilo daleč do notarja E.
„Še tja grem," mislim si, „če pa še tam nič ni, potem pa ne storim
ne koraka več danes!"

In šel sem še tja. Pritisnil sem za kljukico in vstopil v prvo
sobo, od koder so mi prijazni pisarji takoj pokazali v odprto drugo
sobico do g. notarja, katerega je obdajalo ravno nekaj kmečkih mož,
ki so se bili pri njem ženili ali kaj.

Urno se opravičim, da se drznem motiti, pa povem g. notarju
svoje težnje.

„Ne vem, kako bode kaj," pravi mi gospod na to, „oglasilo se
je pri meni že toliko število kompetentov, pa samih tako izvrstnih, da
bi napravili v hipu še jedno deško ljudsko šolo z desetimi paralelkami,
da bi mogli vse te odlične prošnjike nastaviti v mestu, ko bi šlo po
mojem!" —

„Verjamem, g. notar", odgovorim mu, „namen mojega pohoda
je tudi le, da se vam pokažem po lici in osebi, da se me blagovolite
spominjati tedaj, ko bodete imeli oddajati v mestu polno perišče uči¬
teljskih služb in vam bode prošnjikov nedostajalo 1“

Prijazni gospod mi je zatrdil, da bode tej želji prav lehko
in rad  ustregel, jaz pa sem se poklonil in šel. •

Podal sem se še do kljuk gg. G. H. J. — - — toda kljuke sem
pač pritiskal, a z gospodi pa nisem govoril, ker prvi je bil bolan,
drugi na obisku, tretji pa po važnih opravkih.

Vrnil sem se ob jednej uri k sestri — — — klavern, pobit in

otožen, zdelan in zmučen -— — pa praznega želodca, kajti bila

je skledica kave, ki sem jo bil spil v jutru pred odhodom zadnje,
kar sem použil tisto dopoldne!

Ko sem šel „drugi'č kljuke pritiskat, imel sem pa že več skušnje.
Sel sem na vse zgodaj, ko gospoda še navadno spi, pa sem povpra¬
ševal na kompetentnih mestih — — — to je v kuhinjah! — če bodo
isti dan gospod doma in kedaj bi bilo moči ž njimi govoriti. Ko sem
se tako oglasil na treh odličnih mestih, pa sem zvedel, da bi bila
moja pot zaman, pustil sem za isti dan slovesne pohode in se še v
„frak metal" nisem.

Nekoč je bil pa srečen dan. Večina gospodov bila je doma, in
kazalo se je, da mi bode slednjič vendar-le mogoče gledati vsej vele-
možnej gospodi v obraz. Ker mi je bilo dovolj znano, kake slabosti
napadajo človeka, ki ima opraviti s tako znojnim opravilom, kakor
je pritiskanje kljuk, ubral sem pot najprvo na „Ferlinčev" vrt, da si
pritrdim dušo k telesu.

30

Ko si krepim želodoc s kislimi ledicami — pravijo, da so v tacih
okolščinah najboljše! — priplava skozi vrtna vrata visok gospod s še
višjim cilindrom, v črnej dolgej suknji in v novih, rujavkasto rdečih
glace-rokovicah. Zdel se mi je znan in že se premaknem, da ga uda-
nostno pozdravim, v istem hipu pa spoznam v njem bližnjega mi to¬
variša Viktorja.

„Kaj pa je tebe prineslo tacega semkaj?" vskliknil sem razve¬
seljen od krasnega pogleda, pozabivši samega sebe. „1 — kaj pa tebe?"
zasmeje se mi on. „Jaz sem pa kompetent!" „No jaz pa tudi!“

Zasmejala sva se na to prav iz srca in slednjič tudi domenila,
da sva kompetenta za različni mestni službi, jaz za stolno mesto,
on pa za mesto na Gorenjskej. Dogovorila sva se tudi, da ho¬
čeva skupno nastopiti pot od kljuke do kljuke, da bi vsaj naji ne
bilo strah.

Ko sva se zadostno podkrepila, napotiva se, da pohodiva najprvo
necega visocega g. svetnika. Kmalu sva ondi. Da se predstaviva
gospodu oba hkrati, sklenila sva bila že prej, pregovarjala sva se le
še, kateri naj bi prvi prijel za kljuko in naj bi vodil besedo.

„France, ti pojdi naprej in govori za oba!"

„Ne, ne, Viktor ti imaš cilinder in rokavice, tebi se spodobi, da
primeš za besedo!"

„Ti si pa starejši, France, le ti primi prvi za kljuko!" —

„Pa naj Bo, bodeš ti pa pozneje na vrsti!"

Potrkam tihotno, primem rahlo za kljukico in — — — odpre
se nama svetišče g. svetnika. Stala sva pred visokim gospodom. Jaz
povzamem besedo: „Ca.st nama je predstavljati se vam, g. svetnik,

I. I. . . . I. I. . . . tukaj-le sva in taka-le sva!"

Gospod svetnik ponujal je nama stola in razgovarjal se je z
nama kaj prijazno. Med družim pravi tudi se smehljanjem: „Vsaj

potrebujejo tudi na deželi dobrih učiteljev!"

„Prelaskavo g. svetnik, saj si ne drzneva trditi, da bi bila dobra
učitelja, le v mesto bi rada prišla," odgovarjal sem jaz.

„Pa v mestu se dražje živi!" zopet g. svetnik.

„Kako se z našo plačo po deželi živi, g. svetnik, sva že posku¬
šala, sedaj pa bi rada še v mestu poskušnjo napravila," hitel sem
pripomnjevati za oba.

„No, že prav, samo obljubiti vama pa ne morem ničesar," pravi
še g. svetnik.

„Gospod svetnik, namen mojega pohoda je tudi le, da se vam

pokažem, da nisem „niti kljukec niti grbec"-da pa imam

to-le prasko na lici še od kopita naše ranjce kobile, ki me je brcnila
tedaj, ko sem jej — še srajčnjek — s prekljo nekoliko preveč med
noge silil — —-da bi me ne sodili krivo, g. svčtnik!" To orne-

31

niti zdelo se mi je potrebno, ker je g. svetnika oko nekoliko več ostajalo
na mojem levem lici, kakor pa na desnem.

G. svetnik se je nasmehnil, naji oba odslovil in — — — pobri¬
sala sva jo do g. direktorja N. Tu pa je imel „velko besedo" Viktor.
Potrka krepko — g. direktor bil je doma — in stopila sva pred njega.

Videl se je tu razloček med Viktorjem — ki je cesarja služil —
in menoj kaj občutno. Med tem ko sem bil jaz govoril pri prejšnej
priliki dokaj priprosto, postavil se je Viktor pred gospoda direktorja
po vojaški, zravnal svoje telo, dvignil glavo, prezentiral s cilin¬
drom in — — -- „ich melde gehorsamst“ —-glasil se je tako

točno, da sem strmel nad toliko preciznostjo. Želel sem v istem tre-
notku, da bi i jaz bil kedaj vojaško suknjo nosil.

Opravila sva srečno tudi pri g. direktorju — in stala sva
zopet na cesti.

„Kam greva pa sedaj ?“ vpraša me Viktor.

„Kam greš ti, ne vem, a jaz grem k istemu gospodu, ki je od
tod najbližje," odgovoril sem mu; „odkritosrčno ti povem Viktor, da
mi je najljubše, da se ločiva, ker tvoja vnanjost in tvoje vojaško ve¬
denje me zatemnjuje." Viktor se mi je samosvestno nasmehnil in
razšla sva se.

Ktnalo na to sedelo nas je v čakalnej sobi gospoda R. več oseb
— ženskih in moških — ki sicer nismo bili kompetentje v istej zadevi,
pa smo napravljali večinoma vsi jednako kisle obraze. Vsak je imel
svoje misli in tako tudi jaz svoje, ko sem opazoval bližnjo mi kljuko.

Kako podobne so si vse kljuke in kako različne tudi. Kako brez¬
miselno se pritiska kljuka domača, s kakim strahom--s

kako spoštljivostjo pa se gladijo in božajo te gosposke kljuke in klju¬
kice. Kako osodepolen je bil Vrban Smuku tisti gosposki svedrec, ki
mu je napravil tako urne pete po stopnjicah nizdol.

„Kaj bodeš li meni prineslo, ti preljubo ključišče," govoril sem
si, „mi bodeš li pokazalo naklonjenost svojega gospodarja, me bodo
li njegove oči z veseljem merile, ali mi bodo pa dale tudi razumeti,
da bodo za me šolo v mestu še-le zidali."

Vrata pred menoj se odpro in prikaže se skozi nje gospica, ki
se je sladkosrnehljaje klanjala gospodu, katerega je bila gotovo tudi
s kako ljubeznjivo prošnjo nadlegovala, pa jo je za plačilo spremljal
do vrat ter se jej nizko, če tudi resno, priklanjal.

„Vidiš, France, ko bi bil ti zdajle lepa gospodična, svest bi si
lehko bil preprijaznega vsprejema in morebiti tudi zatrdila, da si
najvrednejši izmed prosilcev," mislil sem si.

Tako mi je minjeval čas, da sem bil i jaz vsprejet. Opravil sem
naglo, reči pa moram, da je ravnal visoki gospod z menoj prav tako
uljudno, kot z ono gospico.

32

Naj omenim le še vsprejema pri gospodu LJ. V veži sva se
srečala, v veži pogovorila in dejal mi je prav prijazno. „Prav, prav,
da se pokažete, da ste tudi vi na svetu — — — — me jako veseli!
Z Bogom!

In šel sem z zavestjo, da sem mu napravil veselje, da je videl
človeka, katerega gledati nikdar želel ni!

In tako sem tekal še mnogo četrtkov v potu in prahu krog
ljubljanskih kljuk, da se mi je slednjič posrečilo - razun petero gospodov
—■ gledati vsem udom mestnega in deželnega šolskega sveta v njihov
jasni obraz.

Sestra me je slednjič prosila, da bi jej spravil vendar že „frak“
s poti, ker jej dela napotje, nek porednež pa me je vprašal, sem li
v službi pri deželnej vladi, ker sem vedno ves — „črn“.

Pa še neko skušnjo sem napravil ob priliki pritiskanja kljuk.
Kako željno, pa kako brezuspešno sem se oziral včasih po ljubih mi
obrazih svojih tovarišev, toda zaman — — ni jih bilo na spregled!
Tedaj pa, ko sem pritiskal kljuke, tedaj so mi stopali izza slednjega
vogla nasproti, dvigali so se kot strašila iz tal, preprijazno me pozdrav-
ljaje: „Ali greš zopet k pogrebu? 11  ali pa: ..Kaj pa ti strašiš?" ne
pomislivši, da so oni mene strašili, ne pa jaz njih.

Da, samo dne 19. mal srpana videl sem jed na j st ero svojih
tovarišev in od teh nekatere po dvakrat, trikrat!  Videl sem
Rajkota in Franceta tam iz Bele Krajine, kolego iz Notranjske pa
tovariša iz Gorenjske, da niti ne govorim od ljubljanskih gospodov in
pa od tovarišev iz okolice. Koliko sočutja pa koliko ironije se mi je
podajalo v istih dneh, in k vsemu temu pa sem se moral še smejati!

Marsikateri morda poreče: „J . . čemu ti je pa treba trositi vse
to med svet, čemu pa ponižuješ samega sebe?" Toda vidite, tovariši,
teši me zavest, da nisem bil prvi, ki sem hodil ta trnjevi pot, pa tudi
ne zadnji. Vem, da je bil že mnogokateri, kateremu se je moška
zavest njegova upirala jednacemu moledovanju, pa se je slednjič le

udal in šel je-kljuke pritiskat! Tudi njega je silila pozneje

duša, da pove vsemu svetu, da taka pota niso v ugled učiteljem,

poguma pa ni imel, da bi bil kazal svetu —-smešno stran

samega sebe!

Rečete morda: „Ne govoriš prav! Potrebno je, da se pokažeš
zastopnikom krajnega ali mestnega šol. sveta, vsaj je moledovanje pri
tem izključeno, ker tudi ničesar ne koristi!"

Res je, temu pritrjujem i jaz, toda gleda li svet tvoje predstav¬
ljanje res le kot tako, in ne že kot moledovanje samo?!

Ali ne hite celo tvoji tovariši sami — pozabivši samega sebe —
ob vsakej priliki praviti ne samo učiteljskemu svetu, kolikokrat so te
videli, da si ubiral upehan pete krog kljuk, pa dostavljajo se smehom,

33

da ti vse to nič pomagalo ni, ostali svet pa sklepa iz tega, da moraš
biti pač prav slab učitelj ?! — Kaj celo, če se zatrosi ta govorica v
tvojo vas, v selo, kjer službuješ?

In vendar pa pri našem dosedajnem sistemu drugače biti ne
more, pritiskanje kljuk je neizogibljivo. Kdo naj zameri tovarišu —
tudi mlajšemu — ako se mu nudi prilika, da se morda vendar popne
na boljšo stopinjo, vkljub starejšim soprosilcem, ako čuti, da mu

znajo dobri prijatelji pomagati ? — — — Jednaka prilika se mu

morda ne ponudi več leta in leta, on se postara, družina pomnoži, —

-ko pa se oglasi h kompetenci, pa mu pravijo: „E vsaj ta je

pa že hribov vajen 1“ — — —

In tovariš je hribov res vajen, za družino skrbeti ga pa sili

očetovski čut njegov - — — ostati pa mora še dalje v hribih — z
isto nizko plačo, katere je baje tudi že vajen! Godi se mu grozna

krivica. Meni se nikakor ni godila krivica, ko sem Jaz obračal-

— Režek pa je obrnil," ne, vsaj jedino tako je bilo pošteno, a mnogo¬
krat se godi pa nasprotno.

Zapel bi sedaj-le najraje visoko pesem od statusa, pa -

previsoka je, da bi jo merodajni krogi razumeti mogli, nam pa nič
ne koristi, ako jo tisočkrat intonujem, ko je pa sami izpeti ne moremo 1

Kako bi pač status na jedenkrat vse lepo uravnal: učitelj v
hribih bil bi tudi ondi zadovoljen in bi ne zavidal in mrzel
mestnega tovariša svojega, selitve bi se vršile redko, pritiskanje kljuk

pa bi ponehalo - vsak dobil bi plačilo po službenih

letih in po zaslugah!

Pri kraji sem „s pritiskanjem kljuk." Želim le, da bi se meni
to prostosrčno pripovedovanje ne štelo v greh, da mi morda kateri
gospodov ne napravi ostre kljuke v svojem srci! Blagovolijo naj mi
dati vsi odkritosrčno absolucijo!

5

Po desetih letih.

P ospod urednik! Evo me v ohlapni listkarski obleki! Toda za da¬
nes Vam ne morem obetati raznih pikantnostij, kakor snih radi
iščemo v listkih, obravnavati imam resno tvarino z resne strani
kakor je življenje samo resno.

Ker nisem prijatelj dolgih uvodov: ad rem! Oprostite, da takoj
začnem. Po desetih letih! Nekaterim se zdi to kratek hipec življenja,
drugim pol večnosti. Ker nam učiteljem niso povsod posuta pota s
cvetjem, upam, da se ne zamerim nikomur, če povem naravnost, da
se nam, ki smo svoje srce in življenje posvetili slovenski mladini le
ta desetletna doba ne zdi malo časa.

Bilo je meseca malega srpana 1885.

Ves slovenski učiteljski naraščaj Primorske dežele se je spreha¬
jal neki poletni večer ob morskem bregu nam zelo neprijaznega mesta
K. Ljubko so se zaganjali valovi ob pomol, ljubeznjivo so nam z
morske gladine odsevale nebeške zvezdice, celo lahno se zibajoči zrak,
zdelo se mi je, da je šepetal resne besede o slovesu. Bil je namreč
zadnji večer pred odhodom.

Končani izpiti, dovršeni nauki, pozabljen trud, pozabljene brh¬
kosti dolgih štirih let, vse pozabljeno, vse končano, in vendar je bil
to pravega življenja šele začetek.

Bilo nas je devet. Tihoma smo se pomikali v večih gručah na
konec pomola. Vsakdo je mislil o ljubem domu, o dragih domačih
hribih, ljubih znancih in prijateljih, ki ga bodo obstopili, ko dojde pod
rodno streho ter mu čestitali, da je srečno dovršil izpit. In potem . . .
potem? Nova služba, prva služba — naobrazovanje slovenske dece,
prospeh domovine.

Ne da bi še krožil na daleč in opisoval razna čustva, ki so nam
prevevala srce, povem le toliko: bili smo tako polni lepih nad, ble¬
stečih načrtov, polni veselja in idealnosti o svojem poklicu, da se
nam je zdelo, kakor bi se vrtel okolu nas ves ostali svet.

Celo nam sovražni laški gimnazijski maturantje, sinovi sloven¬
skih renegatov in isto negostoljubno mestno prebivalstvo se je nam
te dni spoštljivo umikalo. Puščali so nas vsaj na miru ter shranili
neolikane psovke za druge Slovence in za druge čase.

35

Prišedši na konec pomola, smo obstopili svetilnik, začeli drug
druzega izpraševati, kedaj odhaja, in konečen uspeh je bil, da smo
bili malone vsi namenjeni oditi takoj drugi dan.

„Jaz že vem za službo", pohvali se nekdo. — Kje? oglasijo se
hkratu štiri kaj različno intonirana grla.

„V domačem okraju na Kranjskem.“

Tako torej, naš kruh ti je pretrd. Ali ni Slovencem tukaj huje
kot na Kranjskem? Tako so se hudovali vsi od kraja, a slednjič se
je stvar vender poravnala o tem, da je nesrečni bahač z novo službo
obljubil vso stvar še premisliti.

»Najraje bi videl", začne nekdo drugi, »ko bi bili mi vedno tako-le
skupaj kot sedaj, samo ne v tem nehvaležnem gnezdu."

„Ne združenja, ločitve zdaj so časi,

Ko vsak sam šel bo skoz’ življenja zmede. “

Tako je deklamoval prijatelj Sivko in še dostavil: »Jaz pojdem
pa nazaj v planinski raj." Pojdite vi, kamor hočete v bolje in lepše
kraje. Ge mi bo hudo, izvedeli bodete po opravljivih ljudeh; če mi
bo dobro, vam bom pisal."

Govorili smo še o raznih znancih, ki bi utegnili založiti prijazno
besedo za tega ali onega, ker se nam je zdelo, da brez obligatnega
»pritiskanja kljuk" ne gre rado. Nekateri so bili tako bojaželjni, da
so izražali željo, iti makar na mejo slovanske govorice ter tam noč in
dan stati na braniku kot Graničar in čuvati z resnico in uma svetlim
mečem, da se ne zgubi nobena slovenska ovčica.

Mestni šum se je nekoliko polegel, šetalcev je bilo vedno manj.

Morje je tiho pluskalo ob bregove, zvezde so odsevale v valovih,
lahni veter nam je božal mlada lica, na izhodu je pa prilezel mesečev
rob na obzorje. Bila je resna ura slovesa. Utihnili smo, zakaj vsakdo
je čutil usodni trenotek. Tiho in mirno smo si slednjič segli v desnico,
a videli se poslej nismo več.

Odtlej je minolo deset let.

Res, da ni to velik oddelek časa, in vender koliko premeinbe je
ta čas v človeškem življenju. Tedaj nas je družila ljubezen do zati¬
rane domovine, unetost do izvoljenega stanu ter zaničevanje oholih
Lahov, katerim je slovenski dijak — nič manj kot rob; tako ondaj!
A danes? — Kaj nas naudušuje, kaj osrčuje, kaj druži, kaj je vzrok,
da se nam o desetletnici vsem vzbujajo v duši prijetni spomini. Nismo
li dosezali na mestu stavljenih smotrov prevare, nismo li pokopali
vsaj polovico mladostnih nad, pokopali za vselej? In vender nam
navdaja dušo tajno veselje. Kaj li more učitelja veseliti? — Ne čudi
se nikdo temu prašanju, a tudi misliti ni treba, da ga odgovorim tako,
kakor bi ga odgovoril o vsaki drugi manj slovesni priliki.

36

Res, ni mnogo uzrokov, vsled katerih bi se mogli veseliti. In
vender so, povem pa le jednega in ta zadostuj, namreč: zadovolj¬
nost in veselje ob lastnih uspehih.  — V desetih letih se v
našem stanu ne more napraviti, kakor pravimo — karijere, in oni,
komur ni Rojenica že v zibeljko položila par zlatnikov, ne napravi
je menda tudi v sto letih. Karijera, mastna služba, odlikovanje, vse to
ne more vselej razveseliti človeka. Višja služba, večja odgovornost,
manj uspehov, več skrbij. Tovariš v nabolj oddaljeni slovenski vasi
utegne biti bolj zadovoljen s svojimi uspehi v izgoji in pouku kot oni, ki
je že preletal vse plačilne razrede, seveda vstevši onega s 360 gld. plače.

Minila so zlata leta mladeniške brezskrbnosti, začelo se je resno
delo, ki nas pa ne straši v sladki zavesti, da se nismo izneverili nek¬
danjim sklepom: srce in življenje slovenski mladini.

Zalibože, niso znali, še ne znajo in tudi nečejo prav ceniti naše
ljubezni. Resnica je, da se ljubezen ne da kupiti in ne plačati, a dobro
za dobro se mora vračati. To že zahteva takozvani „bon ton“.

Upajmo! Gospod urednik, upanje je zelo po ceni. Torej upajmo,
da nam prihodnjost prinese boljših časov. Gotovo se marsikdo spomni,
oziraje se v preteklo desetletje svojega delovanja tudi mnogo britkih
dnij, ne vsled stanovskih težav in bremen, marveč zato, ker nas drugi
ne umejo in kar je najslabejše: tudi ne marajo urneti. Tovariš, ako te
mučijo taki otožni spomini, pomisli, da te nada o lastnih uspehih ni
varala. To ti bo po desetih letih najlepše plačilo.

Snaga

a, kedo se bode vedno umival! Moji otroci morajo delati, ne pa,
da bi se z vodo igrali. In če pride moj otrok vmazan v šolo, nima
učitelj pravice siliti ga k umivanju, ali ga radi vmazanosti celo
kaznovati !“ — In glasen, samosvesten pa ironičen smeh razlegal se
je po teh besedah po sobi sicer pridnega, dobrega kmeta.

Ni bilo to v okoliši mojega delovanja, bilo je to v mojej rodnej
vasi. V živem pogovoru bil sem z „Zidarjevim strijcem“, in ker ta
strijc prav mnogo in rad bere, ve tudi marsikatero prav pametno reči,
posebno ima poln rokav vprašanj, ki kažejo njegovo vedoželjnost, glede
snage pa ima svoje trdne konservativne misli.

Takih besedij pa slišiš lehko, češče kakor bi mislil v premnogih
vaseh. Ni obilo mater, katerim bi bila prva skrb pri mladem njenem
naraščaji snaga in zopet snaga, ampak jih je temveč, ki skrbe le, da
imajo njih ljubčeki polne želodčeke. Kaj pa naj bi rekli o očetih? No,
ti pa res največkrat nimajo časa, da bi mogli dosledno zahtevati od
otrok svojih, da naj se umivajo, in le, ko pride „zamazanček“ ves
prašen in blaten očetu pred oči, tedaj ta nejevoljno zakliče: „Ej,
kakšen pa si? Se mi ne greš precej umit? Tak si kakor pr.!“

Tako pa je učilnica čestokrat jedino torišče, kjer naj se mladina
marljivo in dosledno navaja k snažnosti, učitelj je mnogokrat jedini,.
ki — svest si svoje naloge — zahteva, da prihajajo učenci umiti in
osnaženi v šolo, kakor se spodobi človeku.

Da je snažnost prevažna v vsacem obziru, bodisi glede zdravja
ali nravnosti, o tem prepričan je vsakdo. Ko bi nas pa tudi ta dva
načelna faktorja ne silila, da zahtevamo snažnosti pri vsacem učenci,
siliti nas mora k temu že naše nam prirojeno samoljubje. Kakoršno
snažnost ugledaš na učencih svoje šole, prav tako bodeš uzrl na nji¬
hovih knjigah, pisankah, spisovnicah itd. To je lice tvoje šole, to je
ob jednem odsev tvojega delovanja, ta odsev pa te v očeh sveta po¬
višuje ali ponižuje.

Prvi pogoj vse snage je voda. Stvarnik dal nam je tega daru v
tolikej meri, da ga skoraj največ zemljanov za dar ne spoznava, pa
se ga premnogi kolikor mogoče izogibljejo. In ravno glede umivanja
mora učitelj pogosto nejevoljno z glavo zmajevati, ko vidi, da se
šolska mladež vode tako boji.

38

..Zakaj pa nisi danes umit, Janezek?" — vprašaš po zimi učenca.
„Mama niso ’mel neč gorke vode", odgovarja ti prepričevalno. Seveda,
vsak uvidi, da potrebuje ljubček materin tople vode, ako se hoče
umiti; ako je ni, pa tega storiti ne more!

Ravno ta razvada se največ nahaja po deželi, ko bi človek vendar
mislil, da se tu rod najbolj utrja. Kmetska mati — ne vsaka — pa
je trdno prepričana, da se jej mora Janezek prehladiti, kakor hitro se

bode isti z mrzlo vodo umil, in vrhu tega ga še tudi-blato pred

ostro burjo greje.

Tu mora učitelj z dejanjem in z besedo kazati pravo, tu ne sme
mirovati nijednega dne, neutrujeno je treba pregledovati slednji dan
vsacega učenca ter zahtevati, da so umita tudi ušesa in vrat in ne
samo nos, pa tudi zapestji in lehti.

Novi ukaz, da imamo poročatitu di o stavljenih kozah, nam od¬
grinja čestokrat neprijetno podobo. Listka o stavljenji k6z nihče nima,
o uspehu sam povedati ne ve, treba je torej novemu učenčku odvi¬
hati rokava notri do ramen, da se je mogoče prepričati o uspehu. Tu
pa zagledaš pogosto roko do ramen pokrito z davno zastarelo zemeljsko
skorjo, da nehote odmakneš oči.

Prilika, da navajaš otroke k snagi, ponuja se ti vsak trenutek,
osobito v začetku šolskega leta, vsak dan o pričetku pouka, pa tudi
toliko berilnih sestavkov ti ponuja priložnost, da pač nisi v zadregi,
kako bi otroke privajal k umivanji in k snažnosti sploh.

Vsacega zanikrneža pa, ki se ne zmeni za naročilo učiteljevo,
kaže kar naravnost k vodnjaku poslati, to pa po uku, da ne zamuja
šolskega časa. Redno pa naj se tak nemarnež na to tudi izkaže, kako
se je umil. Ako je videti pomanjkljivost — pa še k vodnjaku! Tako
je ravnati dosledno v letnem kakor v zimskem časi, in — — obrnilo
se bode gotovo na bolje.

Dokazovati je treba šolskej mladini in odraslim, kjer je le prilika,
da se ravno z mrzlim umivanjem krepimo in utrjujemo, da se tem na¬
činom ravno najložje prehlajenju izogibljemo. Nasprotno pa se prehladu
ubraniti ne moremo, ako si s toplo vodo mehkužimo telo in duha.

Snago in zdravje varujemo si pa še največ s kopanjem v hladnej
vodi, in pri tem je prevažno že kopanje malega deteta.

Komaj zagleda drobna in nežna stvar svet, že mu je nujna potreba
blagodejna kopel. To tudi vsaka izkušena mati ve in zato ne pozabi
nobenega dne, svoje dete skopati v toplej vodi.

Toplina kopeli naj bode v prvih tednih pač precej visoka, t. j.
do 28° R; pozneje ima kopel postajati hladnejša in hladnejša, da je
slednjič okoli 17°—22° R.

Kaj pa store mnogokrat mlade matere in še mlajše tete, ki v
svojej nevednej skrbnosti in neovrgljivej prebrisanosti, zanašaje se le

39

na svoj individualni čut, napravljajo kopel, ki bi bila pač pripravna
za parno kopel, a ne za telesno izmivanje prenežne kože otrokove.
Res ni čuda, ako se v resnici prigodi slučaj, da trpi v takej vodi
skopan otrok za spečenino. Prepričal sem se sam, da je imela kopel,
pripravljena otroku, 40° R in vem, da včasih toplina še to visočino
presega. Zato pa: nobena mati se ne zanašaj na čut svoje roke, ampak
pripravljaj kopel le s termometrom v roki.

Ko otrok zibelki odrase, pa ga je treba navajati na popolnem
mrzlo kopanje, in s tem se mu bode zdravje najbolj učvrščevalo.

V mislih pa mi je čestokrat kopanje odraslih otrok, posebno
šolske mladine. Tu se pač ni bati, da bi se otroci ogibali vode, ne —
ravno nasprotno: tiščali bodejo k vodi in pri kopanji pozabili na ukaze
očetove, pozabili bodo celo na kosilo.

„Ko hrast ozeleni'" ali pa: ,,ko bodejo na „af'rten“ papež vodo
žegnali, tedaj se pa pojdeš kopat", rekali so mi oče sleharno pomlad,
in tedaj pa ni mene ne druzih ndržal nihče, v vodo smo morali in
bila nam je dovolj topla, da le ni bilo ravno ledu na njej.

Tako se godi še sedaj. „Ko hrast ozeleni", — tedaj pa bodeš
videl ob bregovih" potokov in rek tekati navzgor in navzdol nago
mladino, videl jo bodeš prekopicevati kozolce — in videl bodeš, ako si
skrit, še marsikaj!

Ne vleče mladine toliko želja po snagi in trdnem zdravji do
vode, vleče jih mnogo bolj prepričanje, da se giblje ondi vsak v po^
polnej prostosti, nebrzdan — nenadziran! Da, tu se mota in giblje
mladina obojega spola, in tu se mnogokrat vrše djanja — nenravna,
ki okale premnog dragocen biser, da mu je vzeta jasnost za vse
življenje!

In stariši se najčešče ne zmenijo za otroke pri kopanji — »vsaj
je voda plitva" — pravijo, pa je vse dobro. Pa seveda, tu ni nevar¬
nosti -drugače je v šoli! Da, šola je pa vse kaj druzega! Tu

se mu izprijetnost vcepi! Daleč smo še!

Tu je treba zopet učiteljevega vpliva, treba ostrih odredeb, po
katerih se imajo učenci ravnati. Mnogi protestujejo, da bi se kopah
učenci v obližji hiš; pa slednjič je bolje tu, kakor pa daleč proč, kjer
jih nobeno oko ne vidi.

Trebalo bi kopališč, kjer naj bi se mladina tudi veselila prostosti,
a kjer bi se morala vesti vsegdar spodobno in nravno.

K snagi treba je prištevati še posebno izčesavanje glave, osobito
pri deklicah. Vsaj vsak iz lastne izkušnje ve, česa ni moči vsega
ugledati na glavah naših „visokošoloev“ in ,,visokošolk“. Takih prilik
ne gre zamujati, treba je učencem na odprta usta povedati, kaj se je
opazilo, le imena ni imenovati. Vsaj to store mnogokrat sosedinje
take zanemarjene glavice, tako da jo mora učitelj še modro v svoje

40

varstvo jemati, če hoče, da ne narase največje sovraštvo in zaničevanje
med učenci. Besede kakor: „li more kdo reči, da ima prav gotovo
čisto glavo ?“ — pa ob jednem oster spomin do vseh, poravnale bodo
vse preziranje, dotična „glaviea“ pa se bode že iz hvaležnosti do
prihodnjega šolskega dneva izčistila. Nikakor ni trpeti pri deklicah
pokritih glav v šoli, kar se na deželi posebno rado utihotapi.

Slednjič paziti je tudi na obleko učencev, kar je pa na deželi
ravnati previdno. Mnogokrat beda, še večkrat uporaba učencev pri
delu ne pripušča učencem lepe, včasih celo ne čedne obleke. Vsekako
pa mora učitelj delovati na to, da so oblačila učencev kolikor moč
zakrpana, oprana in očejena.

To bi bili najpoglavitnejši pogoji snage pri učencih, in ako smo
dosegli, da gledamo v čista in omita lica in roke in očejene glave ter
vidimo zakrpano in snažno obleko, tedaj nam ne bode težko doseči,
da bodejo tudi vsa učila in vsi izdelki š. mladeži snažni in tedaj bode
vse lice naše šole-jasno!

Pajek,

»ri zadnjem jour-fixu ,,Slovenskega učiteljskega društva", naložil
mi je nekdo, da opišem pajka ter Vam podam njegovo sliko,
kolikor mogoče resno — seveda.

,,Kako li more kedo pajka tako čislati, da si želi njegove podobe?"
— misli si gotovo marsikedo, in tem dostavljam, da se je istemu vele¬
cenjenemu gospodu le moj srebrni pajek, katerega sem imel za vratom,
tako omilil, da si ga je zaželel.

In jaz pa, ko sem zapuščal vašo preprijetno družbo, ko sem stopal
o polunoči sam po vižmarskej samoti, ko ste med tem vi še navdušeno
„salamandra“ bili — — ali kako se že pravi — — jaz pa, pravim,
nisem se mogel znebiti tega „pretetega pajka", da govorim s poštenim
Ribničanom. S pajkom v glavi legal sem spat, s pajčevino preprežen
ustajal sem zopet, v šoli domneval sem videti v ljubkih obrazcih same
prebite pajke. Pajek tlačil me je kakor mora po dnevi in po noči,
dok da sem se podvrgel tej pajčjej študiji ter se s tem otresel sitnega
mi bremena.

Ko sem prebiral učene knjige, ni mi nikakor ugajalo, da meče
prirodopisna veda tako različna bitja kar povprek vse v jeden koš.
Pajkovci imenujejo se: ščipalci, pajki, grinje, klešči in brezpljučniki.
Pomislite: ščipalci, ki rodevajo žive mlade, grinje in brezpljučniki pa

so mikroskopična bitja in-— poštenega pajka pa tudi ne gre

zaničljivo pajkovca imenovati!

Zanimivo bi bilo ogledati si nekoliko razne ščipalce (Scorpionidae),
ki nas v brezbrojnih vrstah ščipljejo, pikajo, zbadajo, da nam često¬
krat duša obupava — — — — — — pa to stori morda kedo drugi,
jaz pa ostajam pri pajkih.

Neštevilna je njihova množica! Od najmanjšega, s prostim očesom
komaj vidljivega pajčeca pa do največjega do 18  cm  dolzega pajka
( Mygale), v najrazličnejših barvah stopajo ti pred oči, snujoč dolgo, srebrno
svojo prejo. S kako raznimi lastnostimi brodijo po tem božjem svetu!

V glavnih lastnostih pa se strinjajo vsi: osmeronogi roparji so,

ki baje ne koristijo [ra tudi ne škodijo. Že sveto pismo pa obsoja

človeka, ki „ni krop ne voda." In koliko nas je pajkov, ki držimo

križema roke, kadar se nam podaje opravek, katerega se z jalovim

6

42

izgovorom lehko znebimo. Ne mislim, da bi bilo med nami tacih, ki
bi ne spolno vali zakonitih dolžnostij svojih, pač pa nas je mnogo, ki
bi storili za svoja društva in pa za strokovna lista lehko mnogo
mnogo več. Kako neprijetno se bero mesto duha vedrečih razprav
čestokrat smrtni vzdihi tega ali onega društva, kako nemilo dirne
človeka, ko vidi v strokovnih listov predalih slabo prikrit boj, kateri
list naj bi še dalje užival pravico življenja, kateri pa ne.

Res je, poviševalo bi naš stanovski ugled, ako bi bili jedini v vseh
svojih nazorih, in ako bi imeli jedin strokovni list — — to čutili
bi celo gmotno! Nekaj dobrega pa zna vendar le nastati iz obstanka
obeh listov: tekmovanje mej njima — tekmovanje za prvenstvo, za
obstanek! Vsak, ki je prijatelj temu ali onemu listu, ali obema, pod¬
piraj ga gmotno in duševno —■ — in tu se pokaže, ah ima pravico

izhajati le jeden ah oba-ah nobeden! mam oba lista in — —

tekmovanja komaj pričakujem, tekmovanja s poučnimi razpravami.

Tako tovariši, pa brez javnega prepira, brez boja!-Podobni smo

pajkom, ki ne trpe druzega poleg sebe!

Bral sem torej, da ni prištevati pajka niti koristnim, niti škod¬
ljivim, a tega mnenja jaz nisem. Pajki iztrebljajo muhe se sveta, in
muhe so pa nevarne — — posebno v človeških, in tako menda tudi
v naših glavah. Kaj bi bilo, ko bi se tudi v naših glavah zaredil roj
nagajivih muh, ki bi se prašimo razprostrl po našej zemlji! Učitelji

muhasti!! --Veste pa, da lačen, sestradan konj ni nikdar muhast,

rejen pa le prerad. Zato pa. menda so oni pajki, ki nam kruha le
pičlo dele, prav koristni pajki, ker nam tako posredno uničujejo muhe
v naših glavah, Ko bi oni le povsod z jednako mero delili!

Da imamo prepičlo hrano, to občutimo tem bolj, ker imamo liki
pajkom prav izborna grizala in prebavila, ki zahtevajo tečne, krepke
hrane in ne samega —; — — krompirja.

Pajki predejo umetno, da najumetnejšo mrežo, kar je mrež na
svetu, in teh ni malo! Vse je pripravljeno, da nam zaprede ravna
pota, in ako nam naši bližnji tega ne store, zamotavamo si tek živ¬
ljenja sami, da se izpodtikamo pri vsacem koraku.

Na mehkem, krogličastem, golem ah obrastenem zadku ima pajek
4—6 bradavic, na vsakej bradavici pa 100—200 luknjic, iz katerih se
snuje ravno toliko pretencih nitij, ki se po potrebi strnejo v jedno
samo nit. S to pa prepreza pajek vse steze in vsak kotiček.

Kdo ne ve, kaj obseza pojem: nadzornik in pajčevina! Komu
se ne ježe lasje, koga ne spreletava zona in ga ne stresa mraz po
vseh udih notri v kost in mozeg, ko sliši oni dve besedi v zvezi! Vi
jedini ste vzvišeni, mestni gg. tovariši! — za vas skrbi materinsko
mestni šolski svet, a mi deželani pa že vemo, kaj se pravi, ko visi
pri inspiciranji pajčevina se srede stropa tako hudobno nadzorniku

43

ravno pred nos, da zadrga trepet — ne nadzorniku — ampak tebi
besedo v grlu, pa si ne veš pomagati! Dovolj te muke! — —

Pajki snovači (Tetragnatha) Snujejo one milijone pretencih nitij,
ki se v poznem jesenskem solnci bleste tako srebrno belo črez polje
in travnik, kot čestitej starki njeni osiveli lasje. Trivijalen je izraz
„babje leto“ — — jaz bi dejal „starih mamic leto.“

In s temi srebrnimi nitimi pa potuje črez loge in vrte, potoke
in reke tudi neštevilno pajkov, katere goni veselje, veda in izomika
. po daljnem svetu. Tudi v našem stanu je že pajkov, ki si žele, da
pohite preko širnih dežel, da se jim vrste pred očmi lične vasi in
krasna mesta, pa jim primanjkuje preje in vetra! Bode li Bog
uslišal njihovo pobožno željo ter jiin poslal mehkega prediva in krepke
burje, dvomim! Želim jim pa obojega prav iz srca, da polete celo v
deveto deželo!

Matija ali suha južina (Phalangium opilio) pa ne prede; pravijo,
da zato ne, ker dela prelaz med ščipalci in pravimi pajki. „Pa kako

bode revež prel,“ ker vedno „suho“ južina! - Da, da, tacih „matij“

nas je mnogo. Vsaj ne rečem, da bi morali imeti primake v izobilji,
a treba ga je nam včasih vendar le kozarček, če hočete, da Vam kaj
napredemo.

Čemur sem se čudil pri pajku, je to, da še dandanes prede brez
stroja, ko le-teh vse giblje in mrgoli po svetu. Se celo mi imamo
bralne in računske stroje. Kaj ko bi država necega dne razpisala na¬
grado za iznajdbo stroja, ki bi hipoma preustrojil šolskej mladeži glavo

in srce-in to brez vednih vzdihov po boljšej plači. Hipoma bi

tudi prenehale jeremijade o ogromnih šolskih stroških in prišel bi tudi

izrek ,,quem dii odere“ -ob svojo veljavo, ne bilo bi trpinov

učiteljev. Vsem bi bilo pomagano. Stroj „za likanje ljudstev" - tako
bi ga imenoval, — zaječal bi le tu in tam ter zaškripal, ko bi valjal
med svojimi zobmi kakega posebnega trdoglavca — — pa kedo bi
se menil zanj, mrtvo stvar, ko ste še za nas malo kedo briga, še celo
blagoglasno društvo proti trpinčenju živalij ne!

Pajek je osmeronog. Bog že ve, čemu jih mu je dal, samo umeti
ne morem, kako da je obdaril učitelja samo z dvema. Te mu pač ne
zadostujeta, kadar revež teka od Poncija do Pilata, da si pribori, ako
ne boljšo, vsaj njemu bolj ugajajočo službico To so zanj malo častna
pota, ko ga večjidel odpravljajo z več kot dvomljivimi upi! To mu
teži srce in dušo, to mu upogiblje glavo, da mu je videti priraslo
oprsju njegovemu, kakor pajku.

Očij imajo pajki osmero; te jim menda zadostujejo, ker ni videti,
da bi si natikali še očala. Učitelj bi očij pač tudi potreboval: jcden
par spredaj, jeden zadaj in še na desnej in levej po jeden par!

6 *

44

No — pajki dihajo s pljučami kakor mi in imajo baje prav trdna,
dvema kožnatima vrečicama podobna pljuča. Posebnega je pri tem le
to, da jih imajo v zadku in ne v prsih!

Vseh vrst pajkovih je nekaj tisoč. Preobrazbe oni ne poznajo,
razun prav posamičnih slučajev, pač pa se nekatekrati leve. Ko bi pač
tudi mi včasih slekli svojo staro dremotno suknjo, pa bi oblekli novo de¬
lavno. Kri bi nam hitreje krožila in zadovoljnost bi se vračala v naša prša!

Ljubimsko življenje pajkovo pa ni ravno preveč mikavno: „dul-
cinea“ pajčulja vrača čestokrat svojemu „don quixotu“ njegovo ljubav
s tem, da ga — — — pohrusta v pravem pomenu besede! Torej ni
čuda, da vse pajčulje za toliko presezajo v obsegu pajke. Da biva
taka krutost v tako malej stvari!

Jedno lepo lastnost, jeden blag čut pa le ima pajek, čut mate¬
rinski. Skrbno zavije drobna jajčeca v pajčevinat, mešiček, katerega
seboj nosi, ali pa ga skrije v varen kraj in se nikdar daleč od njega
ne loči. Svoj zarod čuva skrbno do tedaj, da se mladi pajčeci razidejo
„s trebuhom za kruhom", kar se navadno v kakih desetih dneh, takoj

po prvej levitvi zgodi. In mladega zaroda je mnogo, mnogo —-—

skoraj toliko kakor pri marsikaterem učitelji! Oj --pri tem tudi

mnogokrat vse mrgoli in se gnete med nogami, vse vpije in kriči po zi-
belih in klopeh! Da, da-učitelja je v tem Gospod Bog obilo nagradil!

No, resnici na ljubo moram le dostaviti, da navadno odredi pajek
okoli 100 pajčecev, a pri učitelju je povprečno  število naraščaja
8 — reci: osem — —-tudi nekaj, ne li?!

Takim učiteljem — očetom pa bi res t.rebalo, da bi jim pajek
križavec (Epeira diaderna) na kvaterne srede noč pripredel petero
pravih številk, ki bi prihodnje nedelje jutro vse rudeče oznanjale
strmečemu svetu, da je učitelj zadel še več kot terno! Pa kaj, pajka,
najbrže bi bile vse preklicane, in učitelj bi se mogel le še veseliti,
kako lepo  je vse zadel! Pa vendar poskusite tovariši, morda bodo
vsaj tri prave! — Ako pajek ne priprede takoj vseh treh, ne opu-

pajte — — morda je še mladič! Vadite, dresirajte, stradajte ga-

ni pajka, da bi se ne udal! In ko zadenete terno, ko preštevate denar,
in vam obraz ne more zlesti v navadne čmerikave gube, tedaj pa se
spomnite s prav dobro remuneracijo vašega tovariša, da si kupi zlatega
pajka —-— če bode slučajno s kruhom založen!

Ako omenim še, da je pajek izkušen meterolog, povedal sem vse,
kar bi vas utegnilo zanimati. Stavljam k sklepu jedino še predlog,
da napravimo tudi mi meteorologično opazovališče, kjer bi redili nekaj
pajkov ter jih skrbno opazovali, da izvemo: K e daj učitelju vre¬
men  a b o d o s e z j a s n i 1 a?  F. Črnagoj.


Ivan baron Kobencelj,

deželni glavar Kranjski.

Spisal Jakob Dimnik.

I.

f eroma dve uri od svetovnoznane Postojine, na severozahodni
strani, štrli sredi skalovitega gorovja strma pečina navpik v
nebo. Na nji beli se sivi grad, sedanji Luegg ali grad Pred¬
jamski. Svet okolu njega je jako divji; visoke skalnate stene in globoki
prepadi ga obkrožujejo. Kraj ta, kakor i okolica je jako pusta, bolj
podobna pustinji, ko človeškemu bivališču. Mati priroda jo je brez vse
krasote pustila, kakor bi bila razlila ves svoj srd na njo. Grad Pred¬
jamski je tako potisnjen pod visoko skalo v duplo, da ga stena nad
streho viseča poplnoma brani deževja in vihre. Tožno gleda tja po
dolini, kjer se drvi deroči potok Jamščica, z groznim bobnenjem izgub¬
ljajoč se v skalnato brezdno; turoben premišljuje časa beg primerjajoč,
koliko življenja in živahnega gibanja bilo je nekdaj tu gori, a kako
pustotno in mrtvo je dandanes. Ondu na zidu naslikan je velikansk
grb z letnico 1570, ki pripoveduje, da je v imenovanem letu ta grad
sezidal Ivan baron Kobencelj,  bivši dvorni kancelar nadvojvode
avstrijskega Karola v Gradci, osvojivši si tu vlasteljstvo. Kobencelj
bil je tudi svetnik in dvorni tajnik pri kralju in potem pri cesarju
Ferdinandu I. (1556—1564.) Cesar imel je Kobenclja spričo njegove
marljivosti, udanosti in zvestobe jako rad; zbog velikih zaslug po¬
vzdignil gaje v viteški in pozneje v baronski stan. Kakor Ferdinandu L,
enako bil je Kobencelj tudi Maksimilijanu II. (1564—1576.) in Rudolfu II.
(1576—1612) jako priljubljen. Zavzemal je mnogo visokih mest; leta
159 2. bil je tudi deželni glavar Kranjski.  Za razna diplo¬
matska posla bil je Kobencelj  popolnoma na svojem mestu. Zani¬
mivo bilo je njegovo poslanstvo na Rusko (1576—1581.) 1, o kojem
se pripoveduje nastopna dogodba:

Bilo je leta 1575. Cesar Maksimilijan II. pride na Dunaj, pokliče
k sebi vse ministre in druge državne prvake ter se posvetuje ž njimi
o poslanci do ruskega carja, koji je nameraval razdreti trgovsko zvezo

46

mej Rusijo in Nemčijo. Tudi Ivan Kobencelj bil je poklican na ta
shod. Vsakdo bal se je prevzeti važno nalogo, kajti tačas sedel je na
prestolu ruskega carstva Ivan IV. Grozni (1533 — 1584), koji je bil tako
strog in nagle jeze, da je čestokrat tudi poslance tujih držav usmrtil.
Dolgo časa si belijo visoki možje sive glave svoje in boječ se, da bi
cesar koga izmed njih ne določil poslanca, jamejo se polagoma umikati
v ozadje. Le Kobencelj, premišljujoč to za vso državo važno zadevo,
se ne gane s prostora svojega. Poprej bil je zadnji v vrsti a ma¬
homa stal je prvi pred cesarjem. Rdečica ga oblije, ko se zdrami iz
svojega premišljevanja, kajti nič ni čutil, kdaj so se drugi možje od-
meknili nazaj. Uže hoče tudi on stopiti v ozadje, kar ga cesar vpraša:

»Hočete li Vi, gospod baron, potovati v Moskvo?"

Kobencelj  ne odgovori ničesar na to vprašanje, temveč pri¬
kloni se molče vladarju v znak, da je zadovoljen prevzeti poslanstvo.
Cesar mu na to odgovori: ,,Dobro; potujte torej srečno: Bog bodi z
Vami in pogumno zastopajte domovino svojo!"

Zopet se baron globoko prikloni in lakonički odgovori: ,,Da, mi-
lostivi gospod in cesar, to bodem storil f“

Drugo jutro pa nastopi uže dolgo in nevarno pot.

Kmalu se je pokazalo, da je Kobencelj popolnoma kos svoji nalogi.

Rodom Kranjec znal je dobro slovenski jezik in radi tega priučil
se je tudi skoro ruščini.

Prišedši v Moskvo pred carja, stopi pokrit predenj ter mu s po¬
gumnim glasom razkrije željo nemškega cesarja.

„Pes“ zaupije car z osornim glasom na Kobenclja, „od kdaj se
pa govori z mano s pokrivalom na glavi ? Ali ne veš, da sem ukazal
pred malo tedni poljskemu poslancu, ki je bil predrzen kakor ti, kapo
pribiti na glavo?"

„Prvič“ odgovori poslanec neprestrašen, „nisem pes, ampak baron
pl. Kobencelj,  poslanec mogočnega rimskonemškega cesarja Maksi¬
milijana II., dokle je to toliko, kakor bi moj m dosti vi gospod sam
govoril z Vami; on pa bi gotovo toliko časa klobuka ne vzel z glave,
dokler bi se Vi ne odkrili. •

Znano mi je, kaj ste storili s Poljakom, in sram bi me bilo, ko bi bil
jaz tako boječ, gotovo ni imel meča opasanega, kakor ga imam jaz.“

Potem udari močno po sablji svoji, stopi bliže carja in konča z
povzdignjenim glasom svoj diplomatski govor.

Kobencljev pogum je čaru jako ugajal, zato govoril je nadalje ž
njim prav prijazno, raje ga je imel, kakor, vse dvornike svoje. Tudi
njegov sin Fedor Ivanovič je Kobenclja zelo visoko cenil. To pa ni
godilo opričnikom carjevim in postali so ljubosumni nanj. Zarotili so
se zoper carja ter sklenili osvetiti se njemu in sinu njegovemu.

47

II.

Bil je prav lep jesenski dan. Solnce se je pomikalo vedno naprej
na nebni svod ter trosilo tople pramene na zemeljska tla. Vse
je hitelo na prosto radovat se krasnega dne. Le car Ivan bil
je, kakor uže navadno koncem življenja svojega, danes še posebno
otožen, sam ni vedel čemu; tesno bilo mu je v prsih, kakor bi slutil,
da se v njegovem dvoru kuje zarota zoper njegovo življenje. Ni se
mu ljubilo ni jesti ni piti. Tudi govoril je ta dan izvanredno malo.
Zamišljen hodi po sobi gori in doli. Le zdaj pa zdaj pogleda skozi
okno na grajski vrt. Tu zapazi Kobenclja šetajočega se po krasnem
parku. Dolgo časa gleda za njim. Na misel pride mu prvi sestanek ž
njim in nehote blagruje cesarja Maksimilijana, da ima tako zveste in
udane poslance, kakeršen je Kobencelj. Koliko na slabšem je on, ki
ima sicer nebroj v lice zvestih in odkritosrčnih, a za hrbtom zavistnih
in kovarnih opričnikov. Premišljujočega to in tako poloti se še bolj
gorjupa žalost, in da bi imel priliko, pregnal bi jo — kakor je to po-
gostoma činil — z moritvijo.

Kobencelj seveda ni videl carja; z duhom bival je daleč v domo¬
vini svoji. Bil je tako zamišljen, da ni opazil, kdaj je prišel, polagoma
korakajoč, na drugi konec sprehajališča. Tu obstoji in se ozira na okrog.
V bližnjem „kiosku" bila so vrata na pol odprta. Kobencelj pogleda
notri in uzre carjevega kancelarja, točaja in mnogo opričnikov. Bil
je preplemenitega značaja, da bi na skrivnem poslušal, kaj se pomen¬
kujejo notri. Obrnil se je in hotel oditi. Nehote začuje sumno šepetanje.
Kobencelj obstane in posluša. „Vzemite to steklenico" pravi carjev
kancelar točaju, „in zlijte jutri to tekočino v čašo carjevo in njegovega
sina! Uspeh je zagotovljen. Ker bodo poslanci tujih držav pri dvoru
obedovali, bode vsakdo sumil, da je' jeden izmej tujih gostov otroval
carja in sina njegovega' 1 .

Dovolj je slišal Kobencelj. Obrne se proti svojemu stanovanju,
premišljujoč, kako bi preprečil to grozodejstvo.

Drugi dan bile so gosti. Carju bil je odločen prvi prostor, poleg
njega pa njegovemu sinu. Zraven obeh sedeli so poslanci tujih držav
in nadalje domači dvorniki. Jedli so iz zlatih okrožnikov ter pili naj¬
dražja in najboljša vina iz čaš, okovanih z biseri in demanti. Car imel
je tisti dan pred sabo najlepšo čašo, iz koje je le pri najslavnejših
gostijah pil. Točaj stopi k njemu ter mu nalije penečega vina. Roka
se mu trese in barve spreminjajo se mu po obrazu. Ivan prime za
čašo, uže jo nese k ustam — hoče piti — kar stopi nanagloma Ko¬
bencelj k njemu, prime ga za roko, rekoč „0, ne pij, ljubljeni car, na
dnu te zlate, dragocene čaše čaka te smrt, kajti vino je otrovano!"

48

Kakor orel bliskne Ivan z očmi po svojih opričnikih. Kancelar
in točaj obledita liki zid, malo da ne omedlita, kajti vedela sta, da
jima gre za življenje.

„Kancelar in točaj", zaupije car s tresočim glasom, „izpraznita
to čašo na zdravje svojih malopridnih pajdašev!"

Lopova padeta pred carja na koleni, proseč ga milosti. Car, ta
dan nenavadno milostljiv, prizanese jima na prošnjo Kobencljevo smrtno
kazen, a pošlje ju v pregnanstvo.

Misliti si moraš, blagi čitatelj, kako je bil car Kobenclju hvaležen,
ker je otel življenje njemu in sinu njegovemu. Vse mu je dovolil, kar
je le želel, seveda tudi vse prednosti glede trgovinske zveze z rimsko-
nemškim cesarstvom. Poleg množili druzih dragocenostij, podaril mu
je tudi ono biserno čašo, iz koje je prežala smrt na njegovo življenje.

V poznejših letih pridejali so potomci Kobencljevi čašo v svoj
grb in še dandanes pripoveduje ti ljudstvo, naseljeno v okolici gradu
Predjamskega, o tej čaši, koja spominja, kako je naš slavni rojak in
deželni glavar Kranjski otel življenje ruskemu carju Ivanu IV. Groz¬
nemu in sinu njegovemu Fedor Ivanoviču.

Na grobeh.

Vseh mrtvih dan!

Bledo trepeče nad grobovi
Tisoč svetil,

In križe, kamne vrh gomil
Jesenski venčajo cvetovi —

Vseh mrtvih dani

Gregorčič.

^H§|rez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vetrovi. Na nebu — nizko,
malone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo je. — Listje dreves
je že večinoma odpalo. Gole veje zro ravnodušno v nebo, san¬
jajoč o zlati pomladi, in o pticah, katere so žvrgolele za poletja v
vejah. A zdaj jih ni! — Le ciprese so zelene. V nizko povešenem
listju se glasi tajen šepet nalik pesmi žalostinki. . .

Kako sem sam! Koliko različnih obrazov, kako raznovrstni ljudje
šetajo krog mene, - a vendar sem tako osamel. Vsi oni tovariši in
prijatelji, katere sem ljubil, vsi oni so mrtvi, — mrtvi. Mir jim, mir
jim! — — —

Kako živo je danes na pokopališču, na kraju miru in večnega
pokoja! Neštevilno lučic brli na grobovih, koje so prižgale žalujoče
vdove in potrte sirote, milemu pokojnemu reditelju. Prihiteli so, obiskat
grobov, obiskat onih, ki spe tukaj vekovečno spanje, ki so rešeni
spon, koje nas potiskajo v prah, ki so rešeni bede in rev življenja
učiteljskega. Marsikatero obličje je rosno, — porosile so je pekoče
solze. Zakaj, zakaj? Oni, ki tukaj spijo, so rešeni. Rešeni so borb in
pez življenja. Zakaj tedaj plakati. Solze živim, solze onim, ki trpe
bedo, ki so nesrečni v svojem stanu ter nimajo toliko, da bi preživeli
sebe in svojce. Njim te solze! . . A onim, ki spe v črni zemlji, onim
— mir! —

Pred skromnim spomenikom, stoji črnoblečena gospa in plaka.
Tik nje pa stoji kako šestletno dekletce ter vpraša najivno, turobno
zroč v jokajočo mater: „Zakaj pa oče ne vstane, ako tukaj spi? Saj
ti in jaz in Mirko vstanemo vsako jutro".

50

Slušam in v duši mi zvene besede pesnikove:

„Kako zašlo si ti na grob,

Ti malo, ti neskrbno dete?“

Tam ob zidu pa so grobovi brez križev, brez lučij Le tu in
tam plaka kaka sirota, koji stresa mraz tanko odeto telo. Mir tudi
tem, mir!-

čez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vetrovi. Na nebu nizko,
malone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo je. . . Listje dreves je
že večinoma odpalo. Gole veje zro ravnpdušno proti nebu, sanjajoč o
zlati pomladi, o pticah, katere so žvrgolele za poletja v vejah. A
zdaj jih ni! — Le ciprese so zelene. V nizko povešenem listju se

glasi tajen šepet nalik pesmi žalostinki.-Vsi oni, katere sem ljubih

kateri so me ljubili, so mrtvi, . . . mrtvi!

Tudi ti, tudi ti, predragi prijatelj in tovariš, že spiš tam nekje
na majhnem pokopališču borne gorske vasice.

Lani je bilo, — sredi vinotoka. Šetala sva na polju, kojemu že
je vtisnila jesen svoj uničujoči pečat.

V zraku je letela jata ptic. Selile so se v južne kraje. Pokazal
si proti nebu in tiho djal: „Glej, kako bistro, kako ponosno hite proti
jugu. A marsikatera bode na poti omagala in prihodnjo pomlad je ne
bo več nazaj. — — Tako smo tudi mi. Kako ponosno, s kakimi upi
in nadami stopamo v življenje. A čestokrat, žalibog, omagamo v
borbah za vsakdanji kruh — za naš grenki učiteljski kruh. Zavejejo
ledeni vetrovi, nesreča, sovraštvo nam stavi na pot razne zapreke in
— omagamo. S strtimi jadri prijadramo v luko miru, v grob". Z
roko si mahnil po zraku, kakor bi hotel odgnati te neprijetne misli
in zakašljal si otlo. —-

Štirinajst dni potem pa smo te spremili v luko miru, na — po¬
kopališče. Mir ti, mir! — —

čuj te zvoke! Kako mi segajo v srce! . . . „Dona eis pacetn
aeternam, Domine". Daj jim mir in pokoj! . . .

*  *

*

Mir vam vsem, ki ste se borili z menoj za iste uzore, ki ste stali
z menoj v istih vrstah ter ste pali pred — menoj. . . Ko besni vihar,
pade ta ali oni dob, nemara vsi, -— nemara ostane ta ali oni. A ta
je osamel. Povesi svoje listje. Osrčje mu začne razjedati uničujoči

51

črv, dokler tudi njega ne podere. Da, da, kmalu pridem za vami,
kmalu podere tudi mene vihar, — kmalu, kmalu!

* *

*

Iz daljave, iz visokih lin mestnega zvonika mi udarja na uho
zvonenje. Kako turobno zvene glasovi zvonov v mrzlem, z meglo na¬
polnjenem zraku. In jesenski piš raznaša te glasove daleč, daleč ter
priča o njih, koji spe nevzdramno, večno spanje. . . A tam v daljni
gorski 'vasici, v nizki s slamo kriti kočici kleči pred staro podobo
Matere božje sključena učiteljska vdova, prebira mej prsti debel molek
ter žalostno šepeta: „Mir mojemu ljubemu možu, mir vsem učiteljem,
ki so šli letos v deželo miru. . .

* *

*

Gez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vetrovi. Na nebu, —
nizko, malone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo je. . . Listje
dreves je že večinoma odpalo. Gole veje zro ravnodušno v nebo,
sanjajoč o zlati pomladi, o rojih ptic, katere so žvrgolele za poletja v
vejah. A zdaj jih ni! Le ciprese so zelene. V njih nizko povešenem
listju se glasi tajen šepet nalik pesmi žalostinki. . .

Na grobovih trepečejo luči. . . Iz daljave pa done zvonovi-

Vsi oni, katere sem ljubil, kateri so me umeli, vsi oni so mrtvi, —
mrtvi. . . Mir vam vsem, mir vsem!

Tudi jaz pridem za vami, že skoraj, ... že skoraj. . . .

Nad grobovi šume ciprese svojo pesem žalostinko.

Oh, kaj smo ini? Umbra sumus et pulvis. Prah smo in pepel, in
sence, ki begamo nekoliko časa po dolini solz, da potem izginemo
brez sledu, brez sledu! — —• —

Z m e s.

i.

P ospod urednik! Sklenil sem po dolgem premišljevanji, da se kodein
tudi pridružil številu vaših cenjenih sotrudnic in sotrudnikov.
Popolnoma sem preverjen, da bodete z brezkončno radostjo po¬
zdravili ta moj sklep. In kaj šele čitatelji? Obžalovali bodo, da se ni
že prej oglasil vrli pisatelj. A nič ne de. Citali bodo s toliko večjim
zanimanjem moje listke, in kadar se jim izdam, kdo sem in kaj sem,
dohajale bodo od vseh stranij častitke in darila — zadnjih več kakor
prvih! Sicer pa ne prijemljem danes prvič za pero. Bili so časi, ko
sem bil slaven pesnik in pisatelj. Kako so prišli ti časi, kakšni so bili
in kako so zopet minili, to vse bodem kdaj pozneje povedal — sebi
v olajšavo strašnih srčnih težav in žalostij, vam v razvedrilo in pouk,
da ni dobro, ako jahanja nevešč pesniček zasede muhastega Pegaza,
ki ga lahko brcne v kak kot ali jarek, da se živa duša več zanj ne
zmeni. Tako mine posvetna glorija. Solze me hočejo zadušiti in zaliti,
ko se spomnim tistih časov. Tolažbe vas prosim, mili bratje, da me
ne uniči srčna bolečina!

Oprostite, gospod urednik, pozabil sem že, kako mora človek mi¬
sliti. Najprej sem vas hotel prav presrčno pozdraviti čez hribe in do¬
line, ki so raztreseni med vami in menoj. A začel sem precej razkla¬
dati svojo kramo. Kaj hočemo — občutki, o, ti občutki, to so čudne
reči! Potlej sem hotel prositi vaše listkarje, da bi velikodušno dovo¬
lili mojim zmesem nekoliko prostorčka. Pa naj bo sedaj!

Pozdravljam vas torej prav lepo, gospod Jakob, pozdravljam vas
kolegijalno, kakor se spodobi. Zal mi je, da se nisem v zgodnji po¬
mladi, ko rožice cveto in ptički pojo, domislil take svoje pisateljske
zmožnosti. Takrat bi bil natrgal najlepših cvetic, povil jih v šopek
in ga poslal vam v dar, da bi ga pripeli za klobuk in tako očitno
nosili pred celim svetom vidni znak velikega mojega prijateljstva in
nesebične, požrtvovalne moje darežljivosti. Misliti si pa smem, da je
tudi vam že minilo poželjenje po takih dareh. Mladost — ta ima še
nekoliko poezije na sebi; kadar se pa človeku nabere čelo v gube,
po katerih lahko biba skače, kadar tovor nese, takrat se uda bolj pro-
zajičnemu življenju, katero se ga naposled oprime tako, kakor žeja
vedno žejnega vinskega bratca.

Toda predolg ne smem biti v samem pozdravu, zakaj čas je drag
in, kar je še več: dolgost življenja našega je kratka. Ta dolgost je

53

pa baje sedaj še kračja, kakor je bila v Preširnovi dobi. Bral sem
namreč v nekem nemškem listu zadnji čas, da je neki pastor lutrš-vere
po dolgem računanji in s pomočjo izvanrednega preroškega duha tako
potuhtal in določil, da bomo šli dne 23. tnal. travna 1908. leta vsi
skupaj z zemljo vred rakom žvižgat, to se pravi bolj po domače, da
bo takrat vsega konec! O, ti preljubi moj pastor, kako si ti strašno
učen! Predno pa se bo to zgodilo, prišel bo na svet novi Napoleon,
in začela se bo strašna vojska, hujša kakor tista Crnagojeva. To bo
tako okolo leta 1900. Kar nas je učiteljev vojakov, bomo zaprli svoje
univerze in krhali bridke sable nad buticami svojih sovražnikov. Oni
pa bodo naše kože luknali s še britkejšimi kroglami, da bomo konečno
prevrtani kakor zajec, ko ga prineso mati pečenega in v omaki se
kopajočega na mizo. (Ti, zajček, sline se mi cede po tebi!) Kadar
bomo vsi pobiti in pokončani, takrat bo prišel Antikrist in — adio
raondo! Tako malo časa torej! Bridko se meni pri srci stori, kadar
v te grozne zamišljam se dni. Kmalu bi začel pisati pesem o konci
sveta, tako me je prevzelo!

Kako zavidam vas, predragi moji tovariši, ki ste škarte — ali
drugače rečeno — ki niste še nikdar in nikdar ne boste lezli v vo¬
jaške suknje. Takrat, ko se bomo mi najbolj klali in lasali za žive in
mrtve, sedeli bodete vi doma za pečjo in popravljali šolske naloge in
pisali šolske zamude. Kratek čas vam bodo delale skrbne matere ma¬
lomarnih učencev in učenk, ki jih bodo zagovarjale: »Naznanili ste
me, učenik, ker ni bilo mojega sinčka v šolo. Pa ga res ni bilo? E,
saj je bil! O, ne — ni ga bilo, ne! Pa zakaj ne? Ne veste tega? Perje
je trebil doma in krompir je lupil pa blato je strgal z očetovih črev-
ljev. In naj bi šel v šolo? Ali nimate glave? Pravijo, da ste strašansko
učeni, pa še ne veste, da je treba perje trebiti, če se hoče pernica
narediti; krompir se mora olupiti, ako ga hoče jesti; in kdor gre v
nedeljo k maši, ta mora imeti snažno obučo! Bog pomagaj, da še tega
ne veste! No, ta je pa lepa! 1 ' — In ti, dragi moj amice Martine, „ki
si pogumen dečko, dejal bodeš takrat: „Veste, mati, to ni njegovo
delo." — „Tako!“ (Mati bo zardela, kakor zardi rak, kadar ga vržeš
v vrelo vodo.)— /Fako! Glej ga, glej! kdo pa naj to dela. Jaz? Se¬
veda, on pa bo kuhal, vi pa boste jedli tisto, kar bo skuhal Kajpada,
boljše je zanj, če presedi dan v šoli, zvečer pa,škriplje za pečjo po
tablici, da človek še spati ne more. O, ti sveta pomagavka! Lahko
vam, ki imate tri dekle, dve kuharici in jednega hlapca." (A Martinus
je čisto sam.) „No, lep gospodar ste vi, ki ne znate nič o perji, o krom¬
pirji in o umazanih črevljih. Bog vas udari s svojo šibo, pa s tisto, ki
jo ima za velike praznike! Vi — vi — uh, vi ste pa vi!“

Martinus et consortes, pusti peč, naloge in zamude in beži v vojsko,
tam si gotovo varnejši! — „Ali nas še zavidaš?“ — Zdaj pa ne več!

54

Pa sem jo zopet nekoliko mahnil v stran. Saj mešam zmesi —
nič ne de, četudi je vse zmedeno. Človek je nekako tak, kako r
metuljček. (Ej, ko bi me prava gospica koleginja cula!) Ta se
dvigne v zrak in zre po pisanih vrtnih gredicah. In spusti se na cvet,
ki mu odpre sladko svoje nedro; kadar pa ima dovolj, splava na
drugo cvetje. Tu srka svoj zajutrek. Pod njega težo se ziblje ljubka
cvetka lahko sem in tja, solncni žarek pa se lomi v rosnem biseru
in se čarovito veže in druži s pisanimi metuljimi krili. V zemlji pa
rije črv. In ko je v zlatem jutru priroda oblita z neopisno lepoto,
takrat rije črv v korenini! Ko se budi življenje daleč na okrog —
takrat rije črv v življenje mladi rastlini! In ko z vso svojo mogoč¬
nostjo objame vesolnost jasni, solncni dan, da se vse dviga, kipi —
takrat pretrga črv poslednjo koreninico. O, ti črv, da bi te kokor pozobala !

In človek? — Dviga se nad drugo stvarstvo, tudi človek nad
človeka. In plane na stvar, na bitje! Kadar se nasiti, pusti svoj plen
časih do cela uničen, časih v zadnjih hipih pojemajočega življenja.
Ali strasti, brezsrčnosti ni nikdar dovolj. Dalje, le vedno dalje in več
in več! Pod nasilstvom človekovim gine lepo življenje. Pod njega
lahkoživostjo, brezznačajnostjo in norostjo ginejo vzori. Sevaj, solnce,
kolikor hočeš na stvore, osnutke in naklepe plemenitih src — zaman:
črv je v korenini, črv nepremišljenega dela, napačnih nazorov, ki
trgajo korenino za korenino. In pade, kar je postavil duh! Res je
sicer, da se vzorov nihče ne na je; kdor jih pa nima, ta pa tudi samo
je, ker misli, da je glava in možgani in srce in vse, kar ima od pet
do vrhu temena samo želodec. In temu je treba različne hrane: mesa
in vina, a tudi časih in pri nekaterih kaj takega, kar oslabele, izrab¬
ljene živce poživlja in draži!

Uh, zakaj si me tako pokvaril, ti naš listkar Pesimist tam nekje
iz razdrte šole! Prosim te lepo, odstopi mi malo prostorčka, da se bom
časih prav mogočno razkoračil v listku, koder si ti razlagal črne svoje
misli. Dregnil si v sršenovo gnezdo. Iz njega je zletel hudi in bojeviti
tvoj nasprotnik, kolega Optimist, ki se je tiste čase hodil v Savo kopat,
da si je kri hladil. Bila sta hud boj, kakoršen bo tisti pred Antikri¬
stovim prihodom. Ti si ostal — aut Caesar, ant nihil! -- prijatelj Pe¬
simist,. Nasprotniku tvojemu se je pa skrhalo kopje, saj je popolnoma
potihnil. Zbira svoje zapiske — le čakaj, bo ti že posvetil!

. Res, črne so tvoje misli, Pesimist. Prav ti je, zakaj si se prekrstil!
Kako vse drugačen je naš France, ki ima črno ime pa bledo lice. Ti
si mojster, Francesco, naš humorist brez humoristične žile, kakor si
sam nekoč dejal. če bi jo kje imel, prišel bi jo gledat in vzel bi ti
košček in ga del kam pod svojo kožo, da bi jih tu in tam mesto tebe
brusil. Ti si moj prijatelj, časih sem pri tebi že južinal, daj mi tudi
ti malo mesteca.

Kdo še piše v listek? Ha, ha! No Gangl mi bo oprostil, če tudi
njega malo otipljem, saj to nikomur ne škodi. Nekoč sem ga dobil na
cesti in mu dejal: Ti, pojdi, bova se kaj pomenila. »Nimam časa“.
Pa hajdi z Bogom, mislil sem si. Nimaš časa, seve, doma pa kadiš
cigarete in drgneš po popirji, pa nimaš časa. Pusti tobak, ta vsakemu
škoduje, pusti oni kisli čviček, ki ti tako prija in pusti — e, pusti,
kar sam hočeš! Da, pusti tudi meni malo prostora.

In še kdo? — Spominjam se, da je svoje dni prav krepko pisala,
neka gospica koleginja: dvignila je uma svetli meč za svoje tovarišice
in zase proti onim, ki so bolj kmetavzarskega vedenja in mišljenja
contra njim. Svoje zmesi bi takoj vrgel na gnoj, ko bi se zopet katera
oglasila. Na dan! Ni treba plesti samo nogovic in čipek in drugih
takih stvarij — veste, da imamo moški drugačno in ženske (dame,
prosim) drugačno življenje. Ge nam n. pr. tisti izpod Šmarne gore tako
odkrito opisuje svoja najtežavnejša pota, zakaj ne bi kaj jednakega
izvolila napisati katera velecenjenih gospic koleginj? Ne zahtevam
ničesar, Bog varuj, to je samo ponižna prošnja, ki sem jo izrekel v
blagohotno uvaževanje. Strah me je samo, da bo dobrima dvema
tretjinama naših gospodičin koleginj ta prošnja ostala na vekov veke
neznana.

Mislim, da bo za jedenkrat dovolj. Zelo hudo bi mi bilo, ko bi
kdaj zvedel, da se je kdo kislo držal, ko je prečita! to zmes. Človek
vender ne sme biti prehude jeze. V tem sem vam jaz satn najlepši
vzgled. „Po meni se špeglajte“, dejal bi Anka Luj. Kranjski narod
ima može, kateri radi po svetu hodijo. Moj znanec je neke jeseni na¬
kupil nekoliko različnega blaga in je šel kramarit tja, kjer rabijo take
malenkosti, kakoršne so traki, hlačniki, pasovi, krtačice za brke in
brčice, pomade etc. Ko je svoj drobiž prodal, prišel je spomladi nazaj,
toda slovenščino je popolnoma pozabil. Prišla sva skupaj. Bil je pa
bolj štorkljat mož in stopil mi je prav pošteno na kurje oko. Zabolelo
me je, da sem zajavkal. On je pa prav v klasični nemščini dejal:

„ Alsten majn ger i hab si alsten of der fus šten alsten niht gern gmoht
alsten bit reht šene alsten niks pozameren alsten!“ — Takrat so mi
stopili lasje pokonci, a storil in rekel nisem ničesar. — Da bi te grable
upalile po čeljustih, ti kramar moj Alsten! Uorjanec.

Učiteljski izpiti nekdaj in sedaj,

SjjKredno preidem k svojemu predmetu, pojasniti mi je v prvi vrsti,
v kakšnih razmerah je živel ljudski učitelj v pričetku 18. sto-
■ ~ J  letja in v kakem položaji je bila njega šola. O ljudski šoli v

današnjem smislu govoriti, je seveda težko, akoravno je bila za deželo
ustanovljena uže s šolskimi zakoni 16. stoletja. Za take šole je bil
vsprejet posvetni učitelj po občinskem predstojniku, in potrjen po
cerkveni oblasti. Imeti je moral potrebna svojstva in smelo trdim, da
je bil obstoj ljudske šole v kakem kraji zavisen od sposobnega cer¬
kovnika, ki je vodil potem pouk v občini do svoje smrti. Predno pa
je nastopil svojo službo, prestati mu je bilo izpit pred komisijo, obsto¬
ječo iz župnijskega predstojnika, njega pomočnikov in župljanov. Pred
to komisijo, zbrano v župnijski cerkvi, je moral kandidat pokazati
vsa svojstva dobrega (?) pevca, ker takega so potrebovali pri cerkvenih
opravilih. Prebivši izpit iz glavnega predmeta, se je podala komisija v
župnišče, kjer je imela nalogo izprašati kandidata iz drugih, tudi uči¬
telju potrebnih predmetov. Bral je navadno nekaj odstavkov iz sv.
pisma, ker je nedostajalo šolskih knjig, potem je odgovarjal na stav¬
ljena vprašanja iz katekizma, pokazal, ako zna pisati, in ako je znal
še kaj številiti, je bil izpit končan. Podelila se mu je služba, katera
mu ni donašala toliko, da bi mogel preživiti sebe iti morebiti svojo
prav obilo družino Zato se je pa uže prej pobrinil, izučivši se kakega
obrta, kakor črevljarstva, krojaštva i. dr. Tako se je poleg svojega
obrtovanja pečal tudi s svojim postranskim poslom — z učiteljevanjem !

Ako si še ogledamo prostore njegovega delovanja — zatohle de-
larne, natlačene z ukaželjno mladežjo, ne redko v družbi, katere niti
imenovati nočem, vihteč nad njo svoje tedanje najboljše učno sredstvo
— brezovko, potem imamo dovolj, da se ne čudimo vspehont, katere
je zabilježil zapisnikar ob vršitvi učiteljskega izpita v 1. 1729. in ki
se glase v prevodu:

„Ker se je po smrti dosedanjega učitelja oglasilo pet prosilcev
(Liebhaber), je krajni župnik prosilce v cerkvi vspričo (vor Augen und
Ohren) cele občine poskusil v petji. Po zvršitvi se je podal ž njimi
v župnišče, kjer so bili na sledeči način in s sledečim vspehom iz¬
prašani :

57

1. ) Martin Ott, črevljar tukaj, v 30. letu njegovega življenja, je
pel v cerkvi 3 pesmi. Učiti se mu je melodije, njegov glas bi bil
lahko boljši. Bral je Genesis (I. knjiga Moz.) 10, 26 do konca (bis
aus), črkoval je verz 16—29. Branje je zadostovalo, v črkovanji je
napravil dve pomoti. Trojni rokopis je bral — srednje, tri vprašanja
na pamet, odgovoril — prav; iz katekizma 54. vprašanje povedal (?)
brez pomote; neizveden pa je v računstvu popolnoma.

2. ) Jakob Mahi, tkalec iz D., jih ima petdeset že za seboj, je pel
3 svete pesrrfi, toda njih melodije so prešle v druge pesmi; glas bi
moral biti močnejši, zadrl se je večkrat, akoravno nepotrebno. Bral je
Jozua 19, 1 do 7 z desetimi bralnimi hibami; črkoval je Jozua 18,

23 do 26 brez pomote. Trojni rokopis bral . slabo z ustavljanjem

Tri vprašanja na pamet — je odgovoril zadostno. Iz katekizma je
povedal 41. vprašanje brez pomote; po nareku tri vrste spisal — s
petimi pomotami; računstva nezmožen.

3. ) Filip Hopp, krojač iz G., že star, potrt mož 60 let; mimo¬
grede rečeno bi bilo bolje, da bi varoval dom, kot pa, da'se je tega
lotil. Pel je 2 pesmi. Glas kot stokajoč otrok, zašel večkrat v neprave
pesmi. Bral Jozua 19, 7 do 13 — zelo strahotno; črkoval Jozua 15,
22 do 23 z dolgim ustavljanjem, veliki T mu je delal preglavice,
vendar je končno premagal. Na tri vprašanja na pamet — je molčal
(blieb fest sitzen). Tri rokopise bral, a sam uže v začetku priznal, da
temu ni kos. Po nareku samo 3 besede zapisal — a bilo jih je mučno
brati. Steviljenje mu je popolnoma neznano, štel je po prstih, kakor
majhen otrok. Naznanilo se mu je, da je neumno ravnal, zglasujoč se
za službo, kar je priznal s solzami in stokanjem.

4. ) Ivan Šchiitt, kotlar (Ivesselflicker) od tu, ima 50 let zemelj¬
skega potovanja, je pel 3 svete pesmi — s precejšnjim odobravanjem.
Bral in črkoval je Genesis 10, 13 do 18 — ne posebno. Pri izpitu iz
katekizma se je pokazalo, da iz nekaterih oddelkov nima vaje. Po
nareku pisal 3 vrste — še zadostno, kar se pa tiče črkovanja — je
napravil vendar 10 pomot! Iz številjenja znano samo seštevanje.

5. ) Frid. Loth, podčastnik v Scb., kateri se je bojeval v vele-
plemenitem Grurnbkow-em polku proti Švedom ter izgubil tam svojo
nogo — 45 let star — je pel dve pesmi. Ima dober močen glas, vendar
mu v celoti manjka melodije, jedenpot zašel v neko drugo pesem.
Trojni rokopis je bral točno. Gital in črkoval je Genesis 10, 13 do 18
— še dovolj dobro. Katekizem — ima v glavi. Štiri vprašanja na
pamet — tudi dobro. Po nareku spisal tri vrste, vendar z osmimi
hibami. Steviljenje: — zmožen seštevanja in nekaj odštevanja.

Ker se kotlarju radi njegovega potepanja po svetu ne more za¬
upati, vojščak Loth bi pa tudi morebiti preveč vihtel svoj meč nad

8

58

ubogimi otroškimi glavami, kar bi bolelo uboge matere, ter jim ranilo
njihova srca, zato se imenuje Jakob Mahi, ker je na dobrem glasu,
soglasno učiteljem te šole.“

Ako primerjamo te čase s sedanjimi, priznati nam je z zadovolj¬
stvom in ponosom-, da so se korenito izpremenili v korist učečih se na¬
rodov in tudi v hasen rodoljubnega sedanjega učiteljstva. In do tega
je moralo priti, saj so uže v prejšnjih stoletjih delovali možje, katerim
je bila blaginja priprostega ljudstva pri srci. Naj imenujem le Ko¬
menskega,  ki je tako temeljito preosnoval tedanji pouk, odkazai
ljudski šoli častno mesto, pisal za njo in za učitelje knjige ter odločno
zahteval, da se mladina poučuje na podlagi materinega jezika. Zato
je bil pouk po šolah vedno uspešnejši in iz teh šol nastopal je vedno
boljši naraščaj ljudskih učiteljev na pozorišče. Velik korak v izobrazbi
učiteljskega stanu je napravil Francke  1707. z ustanovitvijo uči¬
teljskega semenišča, akoravno so bili gojenci le bolj namenjeni me¬
ščanskim šolam in Francke-jevemu pedagogiju. Zlasti mi je pa omenjati
Felbiger-jevega delovanja v službi nepozabne Marije Terezije,
katera je bila takorekoč podlaga vsemu nadaljnemu procvitanju uči¬
teljskega stanu. — Učitelju so se zabraniii postranski zaslužki, ki so
bili v sramoto vzvišenem poklicu. Zboljšali so se mu njega dohodki
in s tem se je množil tudi vedno boljši učiteljski materijah Občnemu
šolskemu redu Marije Terezije sledila je 1. 1805. „Politische Sohul-
verfassung“,  ki je zahtevala od vsakega učiteljskega kandidata za
glavne šole šestmesečnega, za trivijalne šole pa tri mesečnega tečaja.
V prospeh izobrazbe učiteljeve pa je delovalo ob jednem na stotine
pedagogov, naj imenujem le klasika Pestalozzi-ja in Diester-
weg-a,  kateri vsi so bili učiteljem vodniki na polji vzgoje in pouka.

Na podlagi državnega šolskega zakona iz 1. 1869. so se pa osno¬
vala lepo urejena učiteljišča, katera skrbe, da se učiteljski kandidati
4 leta teoretično in 2 leti praktično pripravljajo za svoj vzvišeni stan.
Dal Bog, da bi nam iz njih došlo še mnogo navdušenih in na svoj
stan ponosnih delavcev, v prid našemu narodu, ki ljubi in spoštuje
dobre in delavne učitelje.

Iz teh črtic povzamemo, da je učiteljski stan napravil orjaški
korak v socijalnem življenji in smelo trdim, da je med nekdanjim
učiteljem in današnjim razloček tak, kot med nočjo in dnevom.

J. Kruleč.