382
Ogled po domačii.
Omika in narodnost Pivčanov.
Znano je vsem Slovencom in tudi vsem tistim, ki nam protivne časnike prebirajo, da v vipavski in bistriški dolini narodnost kaj veselo se razcveta. Iz Cerknice se bero dopisi, ki pričajo, da tudi tam slovenska reč lepo se razvija.
Le iz Pivke se ne čuje skor nič razum kake jeremi-jade o materijalni revščini ali popisov jamskih veselic. Kar se je še od tam o narodnosti bralo , ali bile so le učene preiskave ali pa žalostni dokazi, da narodnost na Pivki sladko spava.    Čudna se mora zdeti ta   prikazen vsakemu,
komor je znana lega Pivke. Pivčani žive v sredi med Vi-pavci, Bistričani in Cerkničani, so ž njimi v vedni dotiki, rastlika ravno tistega naroda in — vendar v narodni zavesti tako dalječ za njimi. Večkrat me je naša narodna zaspanost v zadrge zaplela, da nisem vedil radoveduim i o šaljivim zabavljicam ničesa odgovoriti. Da v pivški krvi narodna klica tako zdrava živi kot v sosedni, da ravno tako veselo zeleni, se razcveta in bogati sad rodi, če jo le obsije budivni žar milejše osode , kakor je ona pripro-stega ljudstva , pričajo nam vsi Pivčani, kteri so kaj več se izučili kot postojnske „klase", ali se sicer dalje po svetu ozrli, ker vsi ti so narodni, kakor po enaki poti k zavesti prišli sosedje. Da tedaj priprosto ljudstvo na Pivki se ni še zbudilo, je treba uzrokov kje drugod iskati, kot v njegovi naravni zmožnosti.
Zgodovina in zdajnost nam pričate, da navadno vsak narod najbolj ponosno svoj narodni značaj kaže in je zraven tudi materialno najsrečnejši, kadar do najviše stopnje duševne omike dospe, se ve da v enaki razmeri z drugimi pogoji, od kterih je materialnost odvisna. Nasproti pa spet materialna moč in sreča pada, kadar začne uarodna zavest pojemati in duševna moč umirati; kar se zgodi ali po sebičnosti posamnih udov naroda, ali pa po stiski od drugega naroda ali pa po tiranstvu samega naroda čez druge, ktere si je služne storil. Nikdar bi pa ne rekel: narod mora padati , ko je dospel do najviše stopuje duševne omike in njegove naravne moči so povžite, zakaj v tem se narod ne more primerjati s človekom osebnim , kteri duševno telesno raste, dospe do vrha svoje moči, potem pojemlje in umrje, dasiravnozgodovina narodov v tako primero kaj lahko zapeljuje. Človek je del uatore. Drevo tudi raste, dospe do vrha, trohne in strohne; pa gojzd zato sam ob sebi nikdar ne zgine, mar je od leta do leta vedno mogočneji. Ravno tako je z materialno močjo naroda, dasiravno se sem ter tje nasprotno trdi.
Narodna zavest, narodova duševna omika in njegova materialna sreča so si sestre, ktere wi roke podajajo v rojstvu, v rasti, pa tudi skupaj umrejo. Materialne sreče nima narod, kteri nima duševne izobraženosti, in te si še misliti ne moremo razun na narodni podlagi. Lahko bi naštel izgledov; pa ker vem, da je velika večina bravcov mojih tega prepričana in pozna zgodovino in zdajnost, le še to omenim , da se ni treba bati, da bi se ljudstvo z dosego materialne moči iu veče omike na narodni podlagi moralno popačilo. Kar od vsacega naroda, velja tudi od Pivčanov, da bogatejši bodo, kadar bodo duševno omikani, in duševno omikati se morajo le na narodni podlagi.
Da bodo Pivčani stopili v vrsto sosedov in slovenskemu narodu čast delali, jih je tedaj treba po narodni poti peljati k omiki duševni iu materialni moči. V slovenski besedi jim je treba povedati, kdo da so , čemu žive na svetu iu ktere so prave sredstva, po kterih se doseže časna in večna sreča. Preden se pa to pozitivno delo prične, je treba odvrniti vse , kar bi uspeh njegov overalo. In tu sem spada sosebno, ali raje bi rekel, edino le sebičnost posamnih udov med njimi živečih.   Ti so pa trojni sebičneži.
Prvi si nabirajo zaklade za edino svojo osebo ali družino v škodo celega ljudstva, ker po mnogih, včasi po nemarnosti, največkrat po nevednosti, velikokrat po neza-dolženi osodi uzročenih silah stiskane s posojili in nečloveškimi obresti tako dolgo molzejo, da si primolzejo ne le vse mleko, ampak celo kravo v svojo golido. (Kdor si med ljudstvom pošteno in vestno zaklade nabira , ne tlači ljudstva, marveč ga povzdiguje.) Drugi so v svojo vsevednost tako zaljubljeni, da jim na svetu nič ne velja kot edino to, česar so se pred rojstnim pragom prepričali. Ti imajo sicer dober namen, ali ker le sebe občudujejo, mesto da bi ljudstvo, njegov značaj in zmožnost kraja pretuhtali in pametno učili , le overajo napredek. Tretji so pa tisti, kteri   zatajujejo narod svoj in bi  radi   z  edino  zveličavno
nemško „kulturo* ljudstvo zabitosti rešili in zveličali, se ve, da bi veljali za „prave omikovavce" ljudstva in bi pohvalnih pisem si od viših nabrali, ali še celo samo, da iz kakega hrama k njim kaj priklobasa ali iz kurnika pričivka.
Nasledki naštetih vrst sebičnosti so očitni. Nezaupnost in mrzenje med ljudmi, ki so si najbližnji sosedje. Poslušaj vipavskega kmeta, s kako zveličano radostjo govori od svojega trga, in kar Tržan reče, velja od Hebernic do Gorice. Pivčan ti bo pa odgovoril: „e, je postojnski purgar, ki je to rekel !tt Postojnčanu je pa Pivčan prec „tam iz dežele", da je le Otočan; prec Brkin , da je le Založan.
Kakor drugod, je tudi tukaj nekterih sebičnežev glavno načelo, da jezik mora ločiti gospodo od kmeta. Ne bom pisal kritike tega škarjotovega načela, rečem le-to: dokler bodo taki gospodje , kteri so postavljeni voditelji ljudstva, „mit vvichtiger Amtsmiene" z gospod učenikom o učenčku pričo njegove matere le nemško se pogovarjali, da jim ona za hrbtom zdiha: „oh, da bi bila vendar priložnost imela, se kake nemške besede naučiti, vedila bi vsaj, kaj se od sinka pogovarjajo!44 — dokler bodo taki gospodje z gosposkinim hiapcom , kadar prinese kmetu davkino eksekucijo , vpričo kmeta se ravno o tem nemško pomenkovali, da jim ta spet za hrbtom zdihuje: „oh, ko bi vsaj kako besedo vedil, bi vendar sliial, kaj se o davku pogovarjajo!" — dokler bodo gospodje učeniki očetom in materam zagotovljali: „ko bi se otroci nemško učili, bi jim vendar kedaj koristilo, bi v kan-celijah slišali, kaj se gospodje pogovarjajo!" — tako dolgo ne bo ljudstvo dostojne koristi imelo od šol, jih bo od dne do dne huje zanemarjalo, česar so vse pritožbe o tem iz Pivke priča.                                                      (Kon. prih.)
383
390
Ogled po domačii.
Omika in narodnost Pivčanov.
(Konec.)
Sredstvo, po kterih bi se omenjene napake odvrnile in Pivčanom pomagalo, so po mojem mnenja posebno te-le:
Osnovajte ljudske šole na narodni p od Iagi: bojo naj te šole cisto slovenske. V ??Novicaha je bila ta potreba že tolikrat in tako temeljito dokazana , da bi le kamnje na Kras nosil, ako bi hotel o tej potrebi še kaj ziniti. Le škoda, da to kar po celem sveta velja, se pri nas sistematično odbija! Tisto modrovanje, da je ljudstva našemu nemščina potrebna, je predrlo celo začetne šole, v kterih kmečki fantič, ki še komaj hlače nosi, mora že za Frankobrod se omikati! Si pač, dragi bravec, že slišal tako modrovanje! Kolo je, pa ne kovano, leseno je; tudi nič namazano; cvili, da bi skoraj možgane zgubil; pa gospodje, ki bi ga imeli slišati, imajo dovelj kosmate ušesa. Ljudstvo je — trobi se rado — zavoljo uradov, deca pa, da niso „ekstrastundea prazne itd.
Zato je živa živa potreba tudi, da se v vseh kance-lijah ljudskemu jeziku pravica skazuje z besedo in pismi. Kakor cerkev ravna z ljudstvom v domačem jezika« tako naj ravna tudi kancelija, kar tudi „Noviceu so že do dobrega spričale.
Naj bi soseske, ktere v šolsko okrajno spadajo, kje blizo šole na pripravnem prostoru vrt ogradile. V njem naj se dečki uče drevesne semena sejati iu drevesica kojiti, cepiti itd.; naj se po priložnosti podučujejo gojzdno drevje varovati in pomnoževati; posebno naj se na to gleda, da se murba zaplodi in sviloprejke začnejo rediti. V tak vrt naj se zasejejo tudi vse drage zeliša , ktere poznati je kmetu koristno, in deca naj se o njih rabi, koristi, škodljivosti itd. podučujejo. Naloga ljudske šole mora biti ljudstvu k mnogoteremu spoznavanja, so-sebno glede kmetijstva , raznih rokodelstev in tudi kupčij-stva, napeljevati; na Pivki se pred vsem ne sme živinoreja, poljodelstvo in sadjoreja prezreti. Kar boste v mlade srca vcepili, bo v poznejih letih obilen sad rodilo.
Naj se skrbi, da se na stroške vseh pivških sosesk v ljubljansko kmetijsko šolo mladenči pošiljajo, kjer se kmetijstva, živinozdravilstva, kovaštva in drugih potrebnih vednost naučijo. Potem pa naj se na podlagi primernih pogojev nasele v Postojni, Hrenovicah, Slavini in Zagorja, ali pa tudi drugod.
Ker je gola resnica , kar so „Novicea v listu 34. iz Pivke omenile, bi bilo prav dobro, ako bi se v Postojni dekliška šola samostojna uapravila, v kteri bi se učnice vse predmete glavnih šol, nekoliko zemljopisja, po-vestnice in ženskih del učile. Ako ni tega moč, naj se vsaj napravi šola, kakor je imenovani dopis nasvetoval. Pri vseh farah iu lokalijah pa naj se napravijo šole za žensko šivanje , v kterem naj podučujejo vse šole obiska-joče deklice navadne mojškre , kterih je na Pivki več , ki prav dobro delajo. Za tak poduk naj se mojškre iz sose-skinih dnarnic plačujejo.
Dobro vem, da spolnitev nekterih nasvetov preseže navadne moči pivških sosesk; al zato ni treba obupati. Ce se drugače ne more, obrnite se s prošnjo do gospoda, ki zida v Kočah novo cerkev, dela ravno tej vasi velikanski vodnjak, jev ustanovil štipendije za živinorejce in sadjo-rejce itd.    Ce  je vse to   iz lastnega nagiba storil, vam
tudi  take  prošnje  ne   bo  odrekel.    Marsikak kraj  bi si drugače pomagal, ako bi imel takega vrlega podpornika.
Pri vsaki fari in lokali! naj se ustanove nedeljske šole za odrasčeno ljudstvo. Gospod fajmošter, njegovi gospodje pomočniki, mladinini učnik ali drug sposoben gospod naj ob nedeljah in praznikih dopoldne ali popoldne, kakoršna je priložnost, po vrsti v vseh delih kmetijstva, v kemii, naravoslovju , zemljopisju , narodni in splošni povestnici itd. podučuje. Največe plačilo za tak trud bo gospodom: sreča faranov. Sledile pa bodo tudi mnogotere druge plačila: hvaležnost ljudstva, spomin njegov od roda do roda, priznano bode rodoljubje njegovo po celem narodu, v bukvah večne pravice bode mu vsaka beseda zapisana itd.
Početje tako ne bo osramoteno; tega vas vse zagotovim, gospodje! ki imate omiko Pivčanov v rokah, ker radovednost in dušno zmožnost Pivčanov iz lastne skušnje poznam. Ko sem o velicih počitnicah domu prišel, ni mi bilo treba, kot besedico črhniti, da me ta ali uni več ne neha spraševati. Zgodi se celo, da me pride kmet iz tuje vasi vprašat: imam li kakošne bukve, „v kterih se bere od skrivnih reči, in kakor pravijo, od copranja v sedmi šoli!" (lastne kmetove besede). Pomenkovaje se ž njim zvem, da bi rad kemijo, zemljopisje in povestnico bral. — Ljudstvo je žejno; kdor vodo pred njim nosi, pa se ne ozre in mu ne da piti, greši!
Ko bi se spolnile vse te želje, bi ne zaostala postojnska čitalnica tako dolgo, da jo bodo čitalnice druzih mest in trgov prehitele. Ce slovenski rodoljubi napredek narodnega čutja kjerkoli podpirajo, koliko bolj bi se morala njih pomoči nadjati postojnska čitalnica, ker ravno v Postojni imamo priložnost, dalječ od naših mej živečim narodom pokazati, da tudi mi živimo in da Italija ne sega v Postojno. Rodoljubnih mož je na Pivki dovelj iz vseh stanov; Razdrčani (če jih smem še med Pivčane šteti), so se skazali steber slovenstva; ni se tedaj bati, da bi reč sprožili, pa je ne dovršili. Pravi namen čitalnice, kjerkoli na deželi, je narodna omika. Zato bi ne smela čitalnica kakor kazina vrat odperati le nekterim uradnim in šolskim gospodom, ki hodijo v njo z branjem journalov le dolgi čas ubijat. Morala bi biti narodna odgojilnica in učilnica ustanovljena za narod, kakor ste štajarski , ne pa za ta ali uni stan. Naročiti bi si pa ne smela samo raznih časopisov vsakoršnega zapopadka, ampak tudi bukev lepozuan-skih in podučnih v mnogoterih vednostih , iz kterih bi se sosebno kmet likal in učil umnega gospodarstva.
Rodo- in ljudoljube na Pivki prosim, naj bi blagovolili rečeno premisliti. Sosebno tisti, ki so na Pivki rojeni ali pa ondaj že dolgo stanujoči in tedaj ondašnje okolišine in potrebe dobro poznajo, bodo moje misli lahko potrdili. Tisti pa, ki menijo, da je ljudstvo v nevednosti zveličano ali da ga le nemška ali laška kultura zveličati more, naj se preveč ne prestrašijo bravši pričujoči spis, zakaj resnično jim povem, da omika narodna pride le po narodovem jeziku, le z omiko pa občna sreča.                                          B.
391