Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!
4. Ponižnost v govorjenju.
Ko bi znala vijolica govoriti, kaj mislite, kaj bi nam neki povedala, kako bi govorila? Sama sebe bi prav gotovo ne hvalila in povzdigovala, o drugih bi nikdar ne govorila poniževalno; Boga bi hvalila in poveličevala. Sploh bi v vseh okoliščinah tako govorila, kakor zahteva
prava ponižnost. Seveda, ker pa vijolica ne zna govoriti, je pač moja naloga, da vam, dragi čitateljčki, nekoliko opišem, kako in kaj govori, kdor je istinito po-nižen.
Pregovor pravi, da vsak ptiček tako poje, kakor mu je kljunček zrastel. Pri človeku pa ne moremo trditi, da tako govori, kakor so mu usta zrastla ali kakršen ima jezik, marveč govori tako, kakor si je s r c e uravnal: kakršno je srce, tako je tudi govorjenje. Tako je razsodil sam naš Gospod Jezus Kristus. Torej bo tudi p o n i ž n o g o v o r i 1 vsakdo, ki si je pridobil temeljito n o t r a n j o ali srčno ponižnost. Kdor zna ponižno misliti, zna tudi ponižno govoriti. To bi se prav gotovo zgodilo, ko bi vestno izpolnjevali nauke, ki ste jih že slišali o notranji ponižnosti. Vendar upam, da bo tudi to jako koristno, ako se šc posebe nekoliko pomenimo o ponižnem govor-jenju v raznih priložnostih, kcr ponižne besede obenem tudi zelo podpirajo srčno ponižnost. Zakaj kdor pazi na. jezik, kaj bo govoril, pazi gotovo tudi na svoje srce.
Glavno pravilo je: Ponižni človek se nikoli ne b a h a , t. j. ne hvali samega sebe, češ, kako je močan, pogumen, bistroumen, spreten, kako vse bolje zna nego drugi, kaj je že storil zaslužnega; ne pripoveduje široko-ustno, kaj imajo doma imenitnega in slavnega, za koliko so boljši nego drugod itd. Sam o sebi in o domačih raz-merah niti ne govori ne, ako ga nihče ne vpraša; ako pa mora govoriti, pove skromno in nakratko ter ničesar ne pretirava. Če pa kdo pohvali njega in njegovc ljudi, na-vadno molči in izkuša pogovor zasukati na kaj drugega. In če že mora kaj reči, obrača besedo tako, da vse za-sluge pripisuje Bogu, ne pa sam sebi. Pohvali stavi na-sproti svoje slabosti  in pomanjkljivosti.
Včasih je bahanje bolj prikrito, pa vendar do-volj glasno izpričuje, da v srcu ni ponižnosti. Tak tiho-tapski bahač se ne hvali naravnost, pač pa tako obrača pogovor, da bi bili drugi opozorjeni na njegove zasluge in vrline. Rad n. pr. pripoveduje, kako se je drugim delo ponesrečilo, da bi v lepši luči pokazal svoje uspehe; pri-poveduje, kako so bili nerodni pri kakem opravilu in jih je bilo treba še učiti in jim pomagati, zato da bolj v ospredje  postavi svojo  spretnost.   V  pogovorih rabi rad
nenavadne  besede,  zlasti  iz   tujih  jezikov,  da  bi  se  po-kazal bolj izobraženega in  učenega.
Zelo grda je lažn.iva baharija, če se kdo hvali in povzdiguje radi prednosti, ki jih nima, ali vsaj ne v toliki meri.   Tu je dvojen greh skupaj: laž in prevzetnost.
Nad vse ostudno je pa, če se kdo baha in povcli-čuje celo radi svoje hudobije, n. pr. kak junaški pretepač je, kako zna že grdo kleti, lagati, goljufati, pijančevati, svoje predstojnike za nos vnditi itd.
Kako pa govori ponižna vijolica, kadar občuje z ljudmi? 0 tu pa še posebno pazi, da govori vselej tako,  kakor  narekuje  notranja,   srčna  ponižnost.
Ponižen človek ni nikjer vsiljiv in predrzen, marveč povsod razodeva neko boječo spoštljivost, ki jo Slovenci zovemo pohlevnost. V družbi odraslih ljudi se ne sili v ospredje in si ne upa veliko govoriti po starem pravilu: »Otroci naj takrat govore, ko jih kdo kaj vpraša.« Pa tudi med svojimi vrstniki je skromen v go-vorjenju. Kdor hoče le sam govoriti in drugih ne pusti do besede, nikakor ni ponižen; njegova ošabnost je po-vcdana že v tem, da hoče imeti vedno le »prvo« ali »ve-liko«  besedo.
Kadar želi kaj imeti, ponižni otrok ne zahteva z zapovedujočo besedo, marveč krotko poprosi, in ko je prejel, se dostojno zahvali. Če se mu katerikrat ne ustreže, se ne prepira in ne mrmra jezljivo. Sploh drznih ugovorov in zadirljivih odgovorov ne pozna.
Ako je kaj grajan, ne zavrača krivde na druge, marveč molče prenaša in mirno prizna svojo napako, ki jo hoče po svoji moči popraviti. Molči celo takrat, če je po nedolžnem grajan ali tožen. Opravičuje se le tedaj če zahteva opravičbo njegovo dobro ime ali da se za-brani pohujšanje, Pa opravičuje se mirno in brez žaljitve. Posnema Jezusa, ki je navadno molčal, ko so mu krivico delali; včasih se je pa le opravičil, n. pr. takrat, ko ga je za uho udaril hlapec velikega duhovna. In kako krotko se je zagovarjal on, ki je kralj nebes in zemlje: »Če sem govoril napačno, dokaži mi; če sem pa prav govoril, zakaj me  biješ?«
Ponižnost razodeva dober otrok tudi v tem, da do-stojno    pozdravlja    in    odzdravlja,    kakor   za-
htevajo pravila lepega vedenja. Prevzetnež ne pozdravlja rad prvi; večkrat še niti ne odzdravi ne. — Sploh je ponižen otrok prizanašljiv in nikomur ne očita napak in slabosti in nikdar se ne izpozabi, da bi z m e r-j a 1   ali z grdimi priimki obkladal druge.
Posebno pa se lepota ponižnosti pokaže takrat, ko se govori o nenavzočih osebah. Če se prične kako ' opravljanje ali celo obrekovanje, sega po-nižni otrok ne udeleži, marveč izkuša dotičnega, o kate-rem se slabo govori, izgovarjati, kaj hvalnega o njem po-vedati ali pa pogovor spretno zasukati na kaj drugega. Pač pa se rad pridruži, če se Ji v a 1 n o govori o bližnjiku, ker ponižni človek sploh smatra druge za boljše od sa-mega sebe.
Končno moram tu omeniti še neko jako važno reč: prav posebno se ponižuj takrat, ko govoriš z Bo-gom ali o Bogu in božjih rečeh, Ko moliš, 1e resnobno misli, kako veličasten je neskončno sveti vse-mogočni Bog, kako majhen in nizkoten si pa ti pred njim! Kakor Abraham reci tudi ti s ponižnim srcem: »Govoril bom s svojim Gospodom, dasi sem prah in pepel.« Enaka ponižnost naj nam narekuje besede, ko govorimo z Ma-rijo, z angeli in svetniki, saj pač nismo vredni, da govo-rimo s tako svetimi in vzvišenimi osebami. Vselej naj nas navdaja ponižna spoštljivost, ko govorimo o svetih osebah in rečeh, ali ko jih le imenujemo.
Prevzetni prst. Predzadnji prst, ki je poleg ma-zinčka, se imenuje zlatnik, ker se navadno nanj natika prstan. Ta zlatnik si je nekoč nataknil prelep prstan iz biserov in dragih kamenov, ki so se lesketali kakor solnčni blesk na vodi. Radi tega pa je bil zlatnik pre-vzeten in ni prav nič več maral za druge prste, marveč jim ošabno reče: »Jaz sem več kakor vsi vi drugi!« Ko drugi prstje slišijo to bahanje, se ujeze, in palček reče v imeu vseh: »Če ti nočeš z nami, pa tudi mi ne bomo s tabo in ti ne bomo kar nič več pomagali.« In tako so bili skregani tri dni.
Zdaj hoče zlatnik utrgati cvetico, a palec reče: »Mi ti nočemo pomagati, ker si tako prevzeten«; in pustiti mora cvetko. Nato si hoče odtrgati črešnjo na drevescu,
Ošabnemu dečka.
Otrok, če pipo v ustih in v žepu roke drži, ostane otrok in velik mož zato še ni.
a drugi prstje mu nočejo pomagati, ker je bil prerzeten, in pustiti mora tudi črešnjo na vejici. Potlej hoče noga-vico splesti, pa drugi mu nočejo pomagati, ker je bil pre-vzeten, — pustiti mora pletenje.
Slednjič izprevidi zlatnik, da brez svojih tovarišev nič ne opravi, zato se kesa svoje prevzetnosti. Glasno se joka in obeta, da ne bo nikdar več tak. S tem sc prikupi drugim prstom, da so mu spet prijazni pa mu zopet po-magajo. In odsihdob si prstje niso bili več sovražni in še zmeraj uče ljudi, koliko sami sebi škodujejo, če žive v prevzetnosti in sovraštvu, koliko pa jim koristi, če so ponižni in postrežljivi.