Poštnina plačana v gotovini.
izhaja vsak petek.
Leto VI. Št. 7.
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke i.50 Din V zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 12. februarja 1937.
IAASLMA
TTTTT
I JA
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarif u
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Kaj je s Prekmurjem?
(Konec)
II.
Kakšno mora hiti v sedanjosti Prekmurje politično glede na svojo narodno preteklost.
Narodno ne more biti drugačno kakor slovensko, kar se je vedno pokazalo, kadar in kolikor so Prekmurci to mogli neovirano storiti. Zanimivo je n. pr., tla se je prvega slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1868. udeležilo 600 Prekmurcev. Dokaz za njih slovenstvo je pa tudi dejstvo, kako so skušali Madjari z določenim namenom zmanjšati ali onemogočiti njih zvezo s štajerskimi Slovenci, od koder je prihajala narodna zavest skupnosti.
Ob koncu svetovne vojne so Prekmurci snovali slovenske narodne svete (tudi rabski) in se izjavljali za Slovenijo in Jugoslavijo. Ko so Madjari sklicali za dan 20. oktobra 1918. leta zborovanje v Mursko Soboto z namenom, da bi se Prekmurci odločili za ogrsko državo kot »vendski govoreči Madjari« (pojma Oger in Madjar se na Prekmurskem enačita, čeprav pomeni prav za prav Oger državno, a Madjar narodno ime), so ti burno odgovarjali. da so Slovenci in za Jugoslavijo. Po preobratu so se v velikem številu udeležili slavnosti v Ljutomeru dne 3. novembra in shoda v Radgoni cine 26. decembra 1918. leta. Madjari so jih skušali pridobiti zase s tem. da so širili med njimi letake v slovenščini, jih imenovali »ogrske Slovence« (ne več »vendski govoreči Madjari«) in jim ponujali nekakšno samoupravo v obliki »Murske županije«.7 Na radgonskem zborovanju, ki mu je predsedoval prekmurski Slovenec, so Prekmurci v resoluciji pozdravljali novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev ter prosili, da sprejme kmalu v svoje področje tudi slovensko Prekmurje; zakaj takrat še ni 'bilo določeno po mirovni konferenci v Parizu, kam pripade. Prekmurska katoliška duhovščina je podpisala dne 14. januarja 1919. leta izjavo za samoupravno »Slovensko krajino«, v' kateri bi bili tudi rabski Slovenci pri Monoštru (Sv. Gothard), ter terjala, da se namesto nepravilnega imenči »Vendi« uvede uradno pravilno »Slovenci«, ker so »isti narod s Slovenci sosednjega Štajerja«, a v državnem oziru se je pokoravala bodoči odločbi mirovne konference.8
Spočetka so po preobratu prišle v dolnjelen-davski okraj hrvaške finančne straže, ker so bile ta okraj zasedle čete iz Zagreba. To je bila voda na mlin madjarski agitaciji proti Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi zbor prekmurskega narodnega sosveta, ki se je vršil dne 25. avgusta 1919. leta v Murski Soboti, je zato ugovarjal, da bi se Prekmurje delilo na hrvaški in slovenski del, kar je tudi dosegel, ko se je uvedla enotna slovenska uprava." Po uradni naši statistiki iz 1921. leta (statistika iz leta 1931. pozna samo Jugoslovane) je bilo na ozemlju Prekmurja, ki je pripadlo Jugo-goslaviji, 92.295 prebivalcev, med njimi 74.199 Slovencev, 14.065 Madjarov, 2.540 Nemcev, 763 Hrvatov in Srbov, a drugi so pripadali različnim narodnostim.
si prizadevalo, da ostane njegov vpliv na način dela in nadzor nad javnostjo nezmanjšan tudi v izpremenjenih razmerah. Na drugi strani je pa hotelo posebno uradništvo, ki je prihajalo od zunaj in se v glavnem prištevalo k nasprotni skupini, po vladni nameri čez noč vse zenačiti, kakor so delali drugod, pri čemer mu ljudstvo nikoli ni bilo dovolj državi vdano in narodno.10
Prekmurje je imelo poprej štiri glavna gospodarska in kulturna središča: Dolnjo Lendavo, Monošter, Mursko Soboto in Radgono. Posebno Radgona je bila prometno-trgovsko središče za Goričko in Ravensko (zapadni, gorati del in južni, nižinski del Prekmurja); zakaj kljub temu, da je madjarska vlada zavirala, kolikor je mogla, prometne zveze Slovenske krajine, je ta vendar kmečke pridelke v veliki večini izvažala na jug in zahod v sosednjo Štajersko, od koder je v zameno dobivala industrijske izdelke. Poleg Radgone je bilo trgovsko središče tudi Ljutomer, a danes sta to po izgubi Radgone glavno Murska Sobota in Beltinci, medtem ko leži Dolnja Lendava na vzhodnem obrobju ter je zvezana po železnici s Čakovcem in Varaždinom.” Trditev, da »Slovenija gotovo ne kupuje in ne uživa prekmurskih kmečkih pridelkov«, je iz trte izvita. Podobno so trdili Madjari 1921. leta, da Prekmurje nima zvez s Štajersko. Slovenci smo si nasproti temu preskrbeli uradne podatke okrajnih glavarstev v Ljutomeru in Murski Soboti, železnice Ljutomer—Radgona, enako bilance, oziroma zapiske trgovcev od Ljutomera do Radgone, Čakovca in Maribora, iz katerih je bilo razvidno, koliko blaga je bilo kupljenega v Prekmurju ter izvoženega v Slovenijo in Medmurje. Razmejitvena komisija se je osebno
10 Primerjaj: Kranjec M., Politična in narodna vzgoja prekmurskih Slovencev. Slovenija, 1955., štev. 6.
11 Ilešič Sv. v zborniku »Slovenska krajina«, sestavek: Geografski pregled Slovenske krajine, str. 9—10; Baš isto-tam, sestavek: Narodopisni položaj Slovenske krajine, str. 109 in 111.
prepričala o gospodarskih zvezah Slovenske krajine s Štajersko, ko je zaslišala izvedence iz večjih prekmurskih krajev, ki so izpovedali, kaj vse prodajajo in kupujejo posebno v Ljutomeru, a tudi L jutomerčani so bili zaslišani in potrdili isto.12
Prekmurje je družbeno primer malega posestnika in sezijskega delavca ter je naša najbolj obljudena dežela, kjer so bila velika posestva v lasti madjarskega plemstva, in sicer je imelo 11 veleposestnikov 20.677 ha zemlje. Ker so obsegala ta veleposestva 52.1% obdelovalne zemlje (37.5% je bilo gozda, a 10.4% je pripadalo slabim pašnikom, stavbiščem, potem in močvirjem), je bil učinek agrarne reforme večji kakor drugod, kjer je imelo veliko posestvo glavno gozd. Zato so v Prekmurju dali 765 ha zemlje tudi za kolonizacijske namene: po 5 ha za družine in po enako ha 15 vojnim dobrovoljcem.13 Z agrarno reformo se je zmanjšalo število kočarjev, a zvišalo število malih in srednjih kmetov. Kljub temu, da rojstva presegajo umiranja, je v desetletju od 1921. do 1931. število prebivalstva padlo za 1.441 oseb, ki so se izselile ali za stalno ali začasno kot sezijski delavci, kar se je godilo tudi pred preobratom.
Politični pritisk, ko ni duhovne svobode, in gospodarsko stanje, ki je težko — oboje rodi vzrok za gibanje, ki dobiva pobudo tudi iz sosednega Medmurja. Pri tem si moramo napraviti jasen račun po geslu : Jaz gospod, ti gospod. Za dosego skupnega namena je treba skupnega prizadevanja, toda na osnovi enakopravnosti. Vsako poseganje v območje drugega bi kalilo medsebojno razmerje. Duh je skupen, a oblike so posebne, kakor smo ljudje vsi, pa vendar vsak človek s svojim obrazom. Slovenci smo narod s svojim jezikom in ozemljem, kakor smo se bili zgodovinsko razvili v tisočletnem boju s prirodo in človekom, ki gledamo nanju s svojimi očmi. Prekmurje spada narodno, zato tudi politično v slovensko skupnost. Edino to je pravica, svoboda in človečnost.
------------------------------  Dr.	Dragotin	Lončar.
12 Slavič v zborniku »Slovenska krajina«, sestavek: Prekmurske meje v diplomaciji, str. 99—100.
13 Melik, Slovenija, I., 2. zvezek, str. 458—461.
Dr. I. št.:
Samouprave na platnu
ll.
Porazdelitev pojmov.
(Dalje)
Kakor
terriblea«
nepremišljenost se bere vzdihljaj
nad resnico, da »nam še
nekakšnega »enfant »Jutra«, ko se zgrozi
noben politik
ni razodel, kaj razume prav za prav pod širokimi samoupravami«, čeprav »udarja beseda o širokih samoupravah že dolgo na uho«. To priznanje velja v prvi vrsti glede izvajanj, ki jih pošiljajo jutranjiki v svet. To je treba že zaradi tega ugotoviti, _	ker ni pričakovati, da bi isti ljudje kaj podob-
Ko Ve je Prekmurje pridružilo	Sloveniji, je	"T,° sebi P'““ali- Nasprotno, v naslednih vr-
cielo tudi njene nolitične	sUni.	st«h bomo srečali prav smesne »samodopadljivo-
sti« jutranjega sloga.
Unitaristi ne podčrtujejo samouprav samo
sprejelo tudi njene politične organizacije. Stran karstvo je slabo takrat, kadar postane samo sebi namen, da sluzi posameznikom ali njih 'skupinam. V tem oziru imamo v resnici preveč takšnega strankarstva. Ali ie pa tako le pri nas? Seveda se ne smemo zadovoljevati s tem, da tudi drugod ni vse v redu glede tega, ker moramo najprej pometati pred svojim pragom. Za nas je pa vendar naloga težja, ko nas je malo in nismo sami svoji; zato bi morali imeti kot narod jasno, dosledno in demokratično politiko.
V Prekmurju si je starejše domače izobražen-stvo, ki je bilo v prvi vrsti duhovniškega stanu, pridobilo zaslug za ohranitev slovenske zavesti, a
6 Slavič n..o. m., str. 57.
7 Slavič n. o. in., str. 58—60.
8 Slavič, Prekmurje, str. 44—45.
* Slavič, Prekmurje, str. 100—101.
s
širokim ali celo najširšim prilastkom, temveč napihujejo tudi decentralizacijo z neko dekoncentracijo. Poskušajmo pri njih samih poiskati, kaj si predstavljajo unitaristi pod tema pojmoma.
Dne 4. avgusta 1935 so »nacionalni ljudje« tisti, ki jim je v »splošnem metežu težko ohraniti ravnotežje, ki je v današnjih časih (kakšna smola!) bolj kakor kdaj potrebno«. Toda že 7. novembra leta 1935 je unitaristično glasilo »slišalo in videlo tudi v naši ožji domači politiki najrazličnejše avtonomiste, ki so včasih prav po diletantsko balansirali nad opasnimi prepadi« in »ki so prišli često v nasprotje z elementi (Oho!) državnopravne (Oho, oho!) vede (Oho, oho, oho!)«, kar pa ni »tako tragično, kakor dejstvo, da so bili po večini (torej le ne vsi?) skregani z zdravo stvar-
nostjo ter silno oddaljeni od praktičnih solucij tega velevažnega političnega in gospodarskega problema« (namreč: širokih samouprav). Navedli smo stavek z vsemi »sočnostmi« jugoslovenarskega sloga. Zvedeti moramo zdaj, kakšno je z »elementi državnopravne vede« soglasno razumevanje unitaristov o (seveda najširši) decentralizaciji in dekoncentraciji, ki ni »skregano z zdravo stvarnostjo, niti oddaljeno od praktičnih rešitev tega velevažnega političnega in gospodarskega vprašanja«, ki pa tudi ne bi nosilo znamenj zapravljenega »ravnotežja, ki je nacionalnim ljudem v današnjih časih bolj kakor kdaj potrebno«.
Tu naletimo najprej na »elemente državnopravne vede«, kajti ko poudarja unitarist, da se večina avtonomistov na elemente te vrste ne spozna, hoče seveda reči, da se unitaristi spoznajo nanje in da je zaradi tega njihov nauk znanstveno podprt. V resnici pa prav unitaristi že s sklicevanjem na »vedo« pred odprtimi političnimi vprašanji žive sodobnosti izdajajo, se jim še malo ne zdi, kaj je državnopravna veda. V resnici bo namreč tej vedi mogoče najti določitve ta čas odprtih vprašanj šele, ko boclo — rešena. Naj unitaristi samo pogledajo v knjigo Pitamica »O državi«, pa naj pazijo, da ne zardijo, ko bodo naleteli na tisto mesto, v katerem omenja Pitamie »učeni« stavek njihove vidovdanske ustave, da je naša država »ustavna monarhija«. S tem stavkom so namreč »rešili« unitaristi neko politično vprašanje, so tedaj napravili podstavo, da se je mogla lotiti rešenega vprašanja veda, toda rešili so to vprašanje tako po svoje, da je mogla veda izreči o tem samo posmehljivo opazko. Odličen zgled poznavanja »elementov« državnopravne vede je
pa podal v zadnjem času dr. Kramer, ko je v senatu izposloval določene »priboljške« k občinskemu zakonu iz leta 1933. Stroške njegove ko-renitosti nosijo slučajno prav njegovi pripadniki. Kajti dr. Kramer je s temi »priboljški« poskrbel za to. da sme upravna oblast izrekati krivdoreke, ki so pridržani sodiščem, in to celo brez -— sodnega postopanja in dokazovanja! Kako je to v soglasju z naukom državnopravne vede glede rešenega vprašanja o ločitvi sodne in upravne oblasti'' Toda vse to bi bilo samo ena stran, samo stran dejanskega nepoznavanja razlike med državno-pravno vedo in med politiko. Druga stran je bolj žalostna, ker ni niti moralno čista. Če prebirate unitaristično žurnaljo, ste čisto gotovo opazili,
kako neizbirčno uporablja za iste nasprotnike izraze avtonomisti, federalisti, separatisti, dokler ne pride takole uradno do komunistov in Janka Puste, iz kratke zgodovine te države pa vemo, da so edini separatisti prav unitaristi, kajti samo le-ti so našli geslo, da bo Jugoslavija unitaristična, ali pa je — ne bo, in samo unitaristi vpijejo o državi v nevarnosti, če bi se ustreglo nasprotnikovim političnim zahtevam, in izdajajo s tem, da ne pripisujejo tej državi v resnici nobene življenjske sile. Jn to je tista druga stran: da z denunciranjem nasprotnika kot državi nasprotnega človeka tega nasprotnika umetno in z lažjo in neumnostjo izpodbijajo.
(Dalje prihodnjič)
Nič ne de, če so se te zidale ponajveč z našir
denarjem. I rava rec, ee
bi
se
bilo z denarjem,
Jugoslovenstvo brez krinke
V Ljubljani izdajajo nacionalistični jugoslo-venski študentje list »Naša misel«. List je zanimiv zaradi tega, ker razodeva pravo jugoslovensko miselnost, tisto, ki se je »Pohod« ne upa v celoti priznati in glede katere je »Jutro« zadnje čase že celo postalo previdno. Ker tako je pač najbolje, da si zavarujejo hrbet na vse strani in da bo zanje dobro, kakor bi se že razvile stvari. In če bi se razvile na slabo, kakor vse bolj kaže, pa se bodo otresli 'te svoje »Naše misli«; »Lepo vas prosimo, kako more vendar kdo misliti, da smo mi, preudarni državniki in preskušeni voditelji naroda, mogli kdaj samo od daleč resno jemati take že naravnost nenormalne neumnosti!« Pa si bodo umivali roke.
So stvari, ki bi jih človek ne mogel verjeti, če bi jih sam ne bral, ki si jih ne upa podajati samo po vsebini, ker se mu zdi, da bi v njihovo nad popolno abotnost nihče ne verjel, pa če bi se še tako trudil, podati jih stvarno. Zato kar navajamo dobesedno iz uvodnega sestavka številke 8 (23.) tega znamenitega lista:
Pravijo, da stoji vsa naša politika v znamenju tako zvanega »hrvaškega vprašanja«. Kakšna pa je njegova vsebina? Pravijo, da v tem: Hrvati mislijo, da je država pod hegemonijo enega dela naroda, ki se edini šteje za državljana prvega reda, medtem ko so vsi ostali državljani drugega reda. Hrvati imajo že dovolj tega državljanstva drugega reda in hočejo sedaj postati državljani prvega reda. Lepo. Kaj pa je potem vsebina »vojvodinskega vprašanja«, ki je našla izraza v tako zvani »vojvodinski fronti«? Pravijo, da je ta: Vojvodinci se čutijo tretirane kot državljani drugega reda, želijo pa biti tretirani kot državljani prvega reda. Aha, sedaj vemo tudi to. A »slovensko vprašanje«; ki so ga sprožili neki naši prijatelji iz zavisti nasproti Hrvatom, kajti kako to, da imajo Ib vati nekaj, česar Slovenci nimajo (čujemo, da se bodo kmalu vršili, verjetno v okviru kakšne »akcije«, manifesta-cijski shodi pod geslom: »Za naš denar nam mora država dati slovensko vprašanje«) — torej, kaj je s tem slovenskim vprašujem«? Jasno: Slovenci se čutijo kot državljani drugega reda, pa hočejo postati državljani prvega reda. Dobro, a »črnogorsko vprašanje«, »dalmatinsko vprašanje«, a ... itd. Z eno besedo, država je molzna krava, ki mora dajati .mleka samo naši pokrajini, druge pa naj si pomagajo, kakor vedo in znajo.
Po ugotovitvah teh jugoslovenskih študentov je torej nastalo slovensko vprašnje zgolj iz nekake
konkurenčne zavisti nasproti Hrvatom in pa, ker imamo državo za molzno kravo (primera iz jugo-slovenskega nacionalnega hleva!) in ker zahtevamo, da daje mleka samo naši deželi.
Nič ne de, če kaj takega še nikoli ni noben Slovenec niti rekel niti zahteval. Prava reč, če Slovenci sploh nikoli nisino zahtevali, da bi nam država kaj svojega dala, da smo samo zahtevali, da se mora naš denar rabiti v prvi vrsti za naše slovenske potrebe, pri čemer pa smo bili zmeraj pripravljeni dajati državi, kar ji gre in kar ji bodo tudi drugi dajali. b3() milijonov več dajatev leto za letom, to se zdi tej jugoslovenski mladini seveda popolnoma prav. In popolnoma prav je sploh vse, kar je prišlo trpljenja na nas. Naj spet navajamo:
Odločilno vprašnje »slovenskega naroda« je seveda to, da dobi Ljubljana novo bolnico. Vse drugo ni važno. To, da so velikanske pokrajine sploh brez bolnic, čeprav, recimo, trpe na endemični sifilidi, to ni važno, kaj nas to briga. Kaj nas sploh briga druga stran medalje.
Zahteva po bolnici je torej za to jugoslovensko nacionalno mladino nevažnu zadeva, dokler ni dobil zadnji kraj na jugu svojih bolnic. Nič ne de, če imajo že vsi večji kraji na jugu mnogo boljše, novodobnejše, večje bolnice, kakor Ljubljana.
Najboljši šivalni stroji in kolesa
>ADLER<
po izredno nizkih
cenah pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
f
I
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
Večletno jamstvo!
Pouk v umetnem vezenju brezplačeni
moglo postaviti tam doli še nešteto drugih bolnic, gotovo še čez potrebo. Vse to jugoslovenske nacionalne mladine ne moti. Slovenija plačuj in rešuj južne kraje »endemične sifilide«. Naši bolniki pa naj leže po dva. po trije v eni postelji, naj se okužujejo, naj umirajo. In slej ko prej naj težko bolne zdravniki zavračajo, neozdravljene postavljajo na cesto. Kajti vse to za te jugoslo-vene »ni važno«. Morebiti bi sicer postalo'važno, če bi morali sami kdaj ležati bolni kje brez pomoči. A gotovo so to sinovi jugoslovenskih staršev, ki jih take skrbi ne tlačijo; kajti jugoslovenski starši lahko pošiljajo svoje otroke v zdravilišča. 99% slovenskih staršev tega ne more!
l)a je pri nas brezposelnost hujša, ko na jugu, da pri nas brezposelnost ne pada, kljub temu, da je je največ, da pa pada na jugu, da morajo naši judje na tisti jug, za katerega jugoslovene talko skrbi, da mora potemtakem tam doli biti le precej bolje preskrbljeno za delo in jelo, ko pri nas, to naših jugoslovenov ne briga. Če ie morejo malo udariti po Slovencih in jih pokazati kot grde se-bičneže. Samozadovoljno česnajo:
Kaj nas sploh briga druga stran medalje. Briga nas samo ena stran, tista, na kateri se vidi, da je dravska banovina od leta 1918. dobila najmanj novih železnic; druga stran medalje pa, ona, na kateri se vidi,-da cela zetska banovina, ves Sandžak in sploh celi veliki teritoriji na jugu in jugovzhodu države sploh nimajo niti kilometra poštene proge, — ta stran nas seveda ne briga, država moraa skrbeti prvenstveno za na«.
Spel samo opozarjamo na neumno zavijanje, kakor da bi zahtevali, da mora država skrbeti prvenstveno za nas, kakor da bi v resnici ne zahtevali samo, da naj država samo ne jemlje prvenstveno od nas!
No, sedaj pa pravi »Naša misel« kar naravnost, kako pravilno je bilo tisto centralistično početje, ki je nam samo jemalo in nič dajalo in kako bi ga bilo treba ustanoviti vsaj še za kakih tisoč let:
Govori se, da je treba južne kraje povzdigniti na naš nivo, ne pa da pademo mi na njihov. Krasna fraza. Krasna prazna fraza. Ta fraza mi ničesar ne pove, in strašno sem radoveden, kako to izvršiti. Po mojem skromnem mišljenju se da to izvršiti samo na ta način, da bomo sedaj tem »zaostalim krajem« poklonili prvenstveno skrb, da jih dvignemo tako, da dosežejo naš nivo. Potem, ko bo dosežen ta nivo, je treba iti skupaj naprej. Noben drug način mi možen. Če favoriziramo kraje z »visokim nivojem«, se bo razlika ined temi in kraji z »nizkim nivojem« povečala do take mere, da se bo nivelizacija mogla doseči samo tako, da bo ta »visoki nivo« primoran žrtvovati toliko, kolikor si sedaj niti v sanjah ne more predstavljati.
Nasledek iz tega j u gos 1 o ve n skega zahtevka se krije z znamenito likvidacijo slovenstva Narodne Odbrane in pomeni: pogin slovenstva. Že na sebi, tudi v primeru, da bi jugosloveni mislili stvarno, kajti sleherno zastajanje pomeni po sociologičnih zakonih propadanje, razvoj narodov ne pozna nobenega počivanja in čakanja, kakor ga tudi ne pozna razvoj nobenega organizma. Zakon zgodovine kliče samo: ali hodi naprej, ali pa pogini.
To je pa tisto, kar jugosloveni glede nas hočejo!
Iz Masarykovih spominov
(Nadaljevanje)
in
na
Lep je bil manifest Poljakom (14. avgusta) i Poljaki sami so ga ginjeni in hvaležni vzeli n znanje; pozneje sem izvedel, da ga je napisal Sa-zonov. Vendar me je deloma osupnilo, da je bil manifest sicer izdan v carjevem imenu, podpisal ga je pa le Nikolaj Nikolajevič, prav tako, kakor se je avstrijski cesar obračal na Poljake preko svojega generalissima; že to je označevalo pravno neobveznost razglasa. Resnično je sam Sazonov prepovedal lzvolskemu, dajati Poljakom kakršnakoli pojasnila o konsekvencah manifesta. Ni trajalo dolgo in med Poljaki in Rusi je oživela stara sovražnost, in sicer ne le po krivdi Poljakov. Carska Rusija je pri vsakem koraku jasno pokazala, da nima namena, dati^ 1 oljakom resnično neodvisnost, pač pa le nekakšno avtonomijo, dokler ni Trepov tega slednjič na glas povedal in je car ponovil za njim. Vojni manifesti Nikolaja Nikolajeviča mi iliso bili všeč; bili so napihnjeni, nejasni, zlasti njegov manifest avstrijsko-ogrskim narodm. Ta manifest je kmalu krojil v raznih prepisih; bil je izdan v devetih jezikih in zlasti se je slovaško besedilo razlikovalo od češkega in drugih po tem, da so bili Slovaki izrecno apostro-firani. Krožil je tudi poseben manifest narodu češkemu, ali ta se mi je zdel potvorjen — bodisi od naših ljudi ali pa od policije; v ruskih zbirkah dokumentov in v listih ga nisem našel. Poslanci Dume so v svojih govorih le malo omenjali Slovane; zastopnik Poljakov je omenil Slovane menda zaradi iega, da bi mu ne bilo treba govoriti o Rusih. Miljukov je omenil boj proti premoči Nemcev nad Evropo in Slovani.
Iz vseh teli oficielnih proglasov nisem mogel
dobiti o oficielni Rusiji drugega mnenja, kakršnega sem imel o njej na podlagi svojih študij in opazovanj.
Pri nas so zelo vzpodbujajoče učinkovala poročila o Družini v Rusiji in carjevi manifesti našim ljudem; podrobnosti niso bile znane in sploh se ni ruski in evropski položaj kritično presojal. Politični pritisk s strani Avstrije in onemoglost zaradi brezuspešnega stresanja rešetk dunajskih ječ sta krepila to nekritično rusofilstvp, ki je pri-čakovulo rešitve od velike Rusije in si dopovedovalo, da je vsak aktivni odpor odveč (Rus je z nami) ...
Primer, kako je bil ruski tisk nejasen v slovanskih zadevah, nudi »Ruskoje Slovo«, ki ga je bilo takrat mogoče dobiti, s citatom kijevskega »Čehoslovana« z dne 20. septembra 1914. »Ruskoje Slovo« namreč komentira razglas Nikolaja Nikolajeviča avstrijskim narodom takole: »Bliža se velika ura. Razni plemenski narodi Avstro-Ogrske so poklicani k novemu življenju. Bosna in Hercegovina, Dalmacija in Hrvaška se združijo s Srbijo, Sedmograška (Transsilvanija) in južna I Bukovina z Rumunijo, Istra in južna Tirolska z Italijo; zapletenejše je vprašanje o usodi Čehov, Slovencev, Madžarov in avstrijskih Nemcev. Zoper nemško Avstrijo v njenih narodopisnih mejah se ne da ugovarjati, toda ne more se dopustiti, da bi se nemški kraji priključili Nemčiji; kajti na tak način bi Nemčija močnejša izšla iz vojne. Neodvisna Avstrija mora deliti Nemčijo od bližnjega Vzhoda. Ustvaritvi neodvisne češke države je na poti vprašanje o izhodu Čelov na morje, vprašanje, ki se ne da rešiti v etnografskih ali historičnih mejah češke narodnosti. Ogri dobe samostojnost in popravljena bo usodna napaka iz leta 1849. Pri tem pa morajo tvoriti njih meje meje madžarskih krajev.« Ni mi treba osvetlje-
vati članka ruskega lista —- skop je in nejasen, zlasti kar se tiče usode našega naroda in Avstrije: zakaj bi bila naši državni neodvisnosti na poti nemožnost »izhoda na morje?« Vprašanja Slovaške se komentar izrecno ne dotika; slovensko vprašanje je ločeno od jugoslovanskega in se na ta način seveda komplicira; poljsko vprašanje se v tej zvezi sploh ne omenja. Jasnejši je srbski in rumunski program.
Moje kritično stališče do Rusije je bilo gotovo upravičeno in edino pravilno, ali zdaj je bilo, kakor sem že omenil, prepozno, Rusijo javno kritizirati in spravljati naše rusofilstvo na pravo mero. Tudi bi ljudje, zlasti v vojnem razburjenju, moje kritike ne razumeli. Mnogi je niso razumeli že pred vojno. Večina ljudi ne pojmi, kaj je me«11 Neruda z zavestno ljubeznijo. V tem primeru, to lahko mirno rečem, nisem ljubil Rusije, *• J- ruskega naroda in ljudstva nič manj k a oi nasi rusofili, toda ljubezen ne more in ne sme uspavati razuma. V vojni in revoluciji je se ce o potrebno ohraniti hladno, jasno glavo; le s an azijo m navdušenjem, s čustvi in instinktom se ne vojskuje in revolucionirn — gotovo se ne uspe samo s tem. Sledil sem Havličkovim stopinjam, ki nam je prvi pokazal Rusijo, kakršna v resnici je, in se nisem dal od nikogar in ničesar od tega pota odvrniti. Zavedal sem se, kdaj, do katere mere in kako se tudi demokratični politik — da, ravno ta more in sme ravnati po večini in celo po mnenju vseh.
Rusija in zlasti oficielna Rusija — in ta je odločala o vojni — je imela svoj posebni slovanski program: v težnji po Carigradu, v tej, že od davnih dob religiozno okrepljeni in naravnost posvečeni težnji je trčila na odpor Avstrije, ki je v službi Rima in pangermanske ideje tudi silila na Balkan. Mali balkanski narodi so^ bili Avstriji in prav tako Rusiji sredstvo, da dosežeta svoj namen-
Stran 3.
Ker je pa to in tak jugoslovenski namen, zato ne bomo preveč časa tratili z dokazovanjem nizke umske ravni, ki je zaplodila to modrost. Kajti navsezadnje bi pomenila, da je sploh vsako prizadevanje človeštva, doseči omiko kulturnejsih naio-dov, brez uspeha in navsezadnje tudi brez zmis a. Kajti brž ko niso vsi narodi — pred vsem seveda finančno - centralizirani v eni prestolici, ki bi jim predpisovala »tempo« (stoj, ti, tam spredaj, da te tista klada zadaj dohiti! , bi se prvič temu zadnjemu prav nič ne mudilo, ker bi vede , da mu prvi ne more uiti, prvemu bi pa v zdenju ohlapnilo telo, da bi ne bilo za nobeno rabo vec. Visoka kulturna raven Skandinavcev Čehov in drugih bi po tej jugoslovenski logiki sploh ne bila mogoča ker bi bili morali vendar capljati recimo za Grki in Italijani. Kajti kje je bilo se kaj vidnejše kulture pri prvih pred dva tisoč leti! Ali pa so se morebiti Lahi v svojem razvoju samo zato obotavljali, da so jih mogli oni dohiteti? Seveda, saj »noben drug način ni možen«.
Res, samo ena beseda je resnična v tej miselni kolobociji, tista namreč o »skromnem mišljenju«.
S celo zadevo smo se zato malo dalje pobavili, ker nam je dokaz naravnost strašno pomanjkljive umske vzgoje. Vsaka stvar se da *po nekakšnem še razlagati, celo jugoslovenstvo'. Alt za razlaganje je vendar treba nekih razlogov. Razlog pa je uspeli motrečega, razkrajajočega in spet povzemajočega razuma, ki seveda ravna in sklepa na osnovi poznanja stvari in splošno veljavnih za ono v zdrave pameti. In kar je pri tem se bolj obupno: umski očetje te mladine molee spneo vseh teh ne-zmislov, ker jim gre pav to v pnklad glede na njihove politične načrte 111 naklepe.
/ato pa je tembolj dolžnost vseh, ki jim je mar našega naroda, njegovih kulturnih vrednot in njegove tvarne in nravstvene bodočnosti, da se zavedo: taki ljudje nimajo danes, a še manj v prihodnje ničesar iskati med nami. Naj gredo kamorkoli dvigat »nivo«.	...	n
Samo ne pod našim, slovenskim imenom. Zaradi ju°oslovenstva nekaterih je že tako prišel po nedolžnem ves naš narod ponekod na slab glas.
stično jugoslovenstvo vso oblast v rokah. Če je kdaj korupcija za hip popustila, če ji je javnost tu pa tam pogledala na nečedne prste, tedaj je bila to skoraj zmeraj zasluga poštenih strank, ki niso bile ne centralistične ne jugoslovenske. Le da na žalost te poštene stranke niso imele nikoli oblasti v rokah. Zmeraj so dejansko vladale stranke, ki so bile za centralizem in jugoslovenstvo. Preganjati torej korupcijo z jugoslovanstvom, to je nekako isto, kakor preganjati hudiča z belce-bubom.
Ali imenitna je vseeno ta nacionalna logika. Ovca kali volku vodo. Tisti, ki ni imel oblasti, ki torej niti ni mogel, če bi bil hotel, tisti naj bo kriv. Nedolžen pa naj bo tisti, ki je imel ves čas oblast v svojih rokah in ki je vodo tako slkalil, da se je v njenem blatu lahko skrila njegova lastna nesnaga.
V enem samem pogledu pa moremo le pritrditi »Pohodu«: ravna je jugoslovenska nacionalna pot, res ravna kot ravnilo.
In zlasti mi Slovenci jo poznamo, tisto ravno pot: prav naravnost	, nobenega
ovinka ne napravi in še s plotom je ograjena, da bi se ne zgubila njena ravnost.
Poznamo jo: 630 milijonov na leto je nam naprtil nacionalni centralizem več dajatev ko drugim, in naravnost, ko po ravnilu, so morali iti
««■
Ali ste poravnali naročnino?
Opazovalec
Jugoslovenska ravna pot
»Pohod« ima skrbi za »narod«. »Narod« namreč »trpi pomanjkanje«. Zakaj? Ker se vrti od 1918. leta dalje v začaranem krogu strank. In ker bi »Pohod« hotel seveda »narodu» pomagati, zato vprašuje. Vprašuje, če ni človeka, ki bi znal odpreti »narodu« pogled čez meje tega začaranega kroga, ko pa vendar za jugoslovena m drugega vprašanja, kakor vprašanje kruha in 'boj zoper korupcioniste.
Seveda ima »Pohod« tudi to pot, kakor vselej, takoj odgovor pri roki. Skromno pokaže nase in pravi:
In vendar pelje pot iz tega začaranega kroga. Ozka trnjeva steza pelje, steza ravna kot ravnilo, steza m pot jugoslovanskega nacionalista.
Mi smo že dokajkrat pokazali na zunanjo in notranjo povezanost korupcionizma in centralističnega jugoslovenstva. Nikoli ni bilo enega brez drugega, močnejši ko je bil eden, bolj se je raz-čeperil drugi. Sicer pa drugače niti ni moglo biti. Kajti ves čas, od 1. 1918 dalje, je imelo centrali-
V religioznem pogledu sta trčili druga ob drugo katoliška avstrijska dinastija in pravoslavna ruska: Avstrija in Rusija sta tekmovali za vpliv in oblast v Srbiji, Rumuniji in Bolgariji. Te zemlje so bile sosede obeh tekmecev in so jima bile tudi po historičnem razvoju naj bližje, in zato je v prvi šlo zanje.
Zaradi političnih in religioznih nasprotij sta Avstrija in Rusija že davno postali rivala tudi na severu — v Galiciji in na Poljskem. To je bil za oficielno Rusijo pravi slovanski program, le da je bilo slovanstvo na drugem mestu, podrejeno pradavnim političnim in kulturno cerkvenim načrtom.
Slovanstvo v narodnem in širšem smislu — v vseslovanskem smislu — so v Rusiii pojmovali le nekateri slavisti, zgodovinarji in tlel inteligence; in še ti v znatni meri s tega ruskega, religiozno pogojenega zrelišča. Zaradi -tega so bili za Ruse oziri na Čehe, na Hrvate in Slovence manj živi, manj akutni. Rusko ljudstvo je nekaj malega vedelo le o pravoslavnih bratih na Balkanu.
Radikalni del ruske inteligence, zlasti socialistični, ki je bil proti vladi, je bil proti oficielnemu ruskemu nacionalizmu in slovanstvu in zaradi tega tudi našim narodnim težnjam ni bil naklonjen. Vse to smo potem v Rusiji za vojne sami izkusili in doživeli.
Takšna je bila in je ruska resničnost. Pri nas je bila ta resničnost malo znana, večina naših rusolilpv se je zadovoljevala z nejasnimi nazori o Rusiji; Rusija je bila zanje velika in mogočna, in ker smo proti Avstriji in Nemčiji nuino potrebovali tuje pomoči, naj bi nas rešila velika bratov-«ku Rusija. Razumljiva psihologija in politika; že Kollar je povedal, zakaj se je ideja o slovanski Vzajemnosti porodila v mali Slovaški.
(Dalje prihodnjič)
f Inž. Milan Šuklje
V četrtek II. svečana je bil pokopan v Ljubljani inž. Milan Šuklje. ki je umrl na Golniku na Gorenjskem. Inž. Šuklje je bil generalni tajnik Zveze industrijcev v Ljubljani. Bil je eden izmed najbolj vidnih zastopnikov industrije v Sloveniji in je branil odločno koristi slovenske industrije, kadar je bila priložnost za to. Bil je sin slovenskega politika Frana Šukljeta. Dosegel je samo starost 55 let. Politično ni deloval kot njegov oče, čutil pa je po slovensko in je svoj čas bil tudi nas sodelavec. Naj mirno spi v slovenski zemlji!
Jugoslovenarjenje med osebjem slovenskega narodnega gledališča
V Ljubljani imajo udje slovenskega »Narodnega gledališča« odsek »Združenja gledaliških igralcev«, ki je njih stanovska organizacija. Slovensko »Narodno gledališče« je ena izmed vrhovnih slovenskih kulturnih ustanov in ker je torej slovenska ustanova, pa še povrh taka, ki ima namen slovenska kulturna stremljenja uveljavljati med množicami, je dolžnost tudi vseh tistih, ki sodelujejo pri slovenskem »Narodnem gledališču«, da skrbe, da slovenstvo v njih krogu ni nikjer in nikoli zapostavljeno. Če bi ljudje, ki so okoli slovenskega »Narodnega gledališča«, ne skrbeli za to, bi si sami izpodkopavali tla pod nogami, 'ker če »Narodno gledališče« v (Ljubljani ne bi imelo slovenskega značaja, bi splon ne bilo potrebno in ne bi imelo pomena. Osebje slovenskega »Narodnega gledališča« bi posebno V današnjih časih moralo po svojih močeh skrbeti za to, da bi tudi v družabnem življenju prišel slovenski izraz kar najbolj do veljave in da ne bi bil zapostavljen; saj ima gledališče zraven umetnostnih ciljev tudi še družabne namene. Kdor bi v okviru slovenskega »Narodnega gledališča« uganjal kakšno jugoslovena r jen jo, bi delal zoper ta zavod sam. Slovensko »Narodno gledališče« pa povrh ni samo stvar gledališkega osebja, ampak vseh Slovencev, vsega slovenskega naroda tu in tudi v zamejstvu.
Ljubljansko »Združenje gledaliških igralcev« je priredilo letošnji pustni torek v nekem ljubljanskem hotelu »Bohemski večer«. Ta večer je bil jugoslovensko pobarvan. Izmed treh pevk dve pevki nista peli v slovenskem jeziku in tudi en pevec ne, pa tudi en dramatičen prizor je bil igran v jugoslovenščini! Izmed občinstva so se parkrat oglasili klici, naj pojo in igrajo v slovenskem jeziku! Jugoslovenskemu petju, ki je bilo po večini še slabo podano, so prav malo ploskali, pevka, ki je pa pela po slovensko, je dosegla za svojo pravo umetnost resnično priznanje. Treba je, da tisti udje slovenskega »Narodnega gledališča«, ki še vedo, kaj more koristiti slovenskemu gledališču in njim samim, odločno nastopijo in pomedejo jugoslovenarstvo iz svoje družbe. Upamo, da bo to kmalu in korenito napravljeno. Najvišji slovenski kulturni zavodi, ki jih vzdržujejo Slovenci, morajo biti pri glavi in pri udih slovenski in kulturni.
Beseda o »Slovenski besedi“
Od poznavalca ljubljanskega občinskega gospodarstva v znamenju narodnega »edinstva« smo prejeli pričujoči dopis.	Ur.
In zgodilo se je ... »Slovenska beseda« je zagledala luč sveta. Kaj vse še bomo Slovenci^ doživeli? Jasno pa je spričo tega dejstva, da nas čaka še mnogo, mnogo. Morda dobimo povrnjene še tiste težke milijone, ki so nam bili namenjeni, oziroma ki so bili naši — slovenski. Gg. okrog »Slovenske besede« so nam postali namreč čudovito naklonjeni, vendar pa se pri vsem tem starega centralizma niso mogli otresti, le da so besedico centralizem zamenjali s »celotno državno gospodarstvo«. Torej jedro je ostalo isto, le zunanja oblika se je izpremenila! Tedaj tudi »gospodje« svojega stališča niso izpremenili. Menda jih res še vedno ne moti to, da so spravili s svojim centralizmom Slovenijo skoraj na beraško palico.
Kaj še čitamo v novem listu »gospodov«:
»... slišijo se hrvaški, slišijo srbski glasovi«, le slovenskih »gospodje« ne slišijo. Mi mnogi pa vemo, da se tudi slovenska beseda sliši že dolgo, dolgo časa. Torej »gospodje« so le priznali, da je oni niso slišali (kdo dvomi, da je niso hoteli?!), ne slišijo je niti še danes in poči zastavo centralizacije je tudi nikdar ne bodo slišali.
V istem listu predlagajo »gospodje«: »Dovolj je obljub — dejanja naj govore!« Enako zatrjujemo tudi mi njim, tudi mi njihovih obljub ne potrebujemo več! Dovolj smo jim nudili prilike, da bi nam vsaj eno od premnogih izpolnili. Kako so jo? Dejanja že govore!
Dalje nas zagotavljajo »gospodje« v svojem novem listu pod naslovom »Domači pomenki«, oziroma »Korupcija«, da so pripravljeni nositi vso odgovornost za svoje delo in da bodo, kadar bo čas in dana mogočost, dali odgovor za vsako besedo. Z ozirom na to njihovo pripravljenost jih zagotavljamo, da ni več daleč čas (meni se zdi, da je že tu), ko bodo imeli dovolj prilike, da zagovarjajo svoja dejanja. Bojimo se le, da se »gospodom« to ne bo posrečilo, ker dejanja sama že preveč očitno govore. Njih zagovor bodo morebiti upoštevali tisti, ki se prav tako bojujejo pod zastavo centralizma in pa tisti, ki še kolebajo med »za« in »proti« centralizmu. Mi vsi pa, ki nas je centralistična politika tako bridko razočarala, ne potrebujemo prav nikakršnega zagovora, pač pa vnovič poudarjamo, da se bomo vedno in z vsemi silami borili proti centralizmu. Borili pa se bomo za to, da dobi Slovenija tisto, kar ji gre ne samo po številu njenega prebivalstva, ampak tudi po njeni davčni moči in življenjski ravni. Borili se bomo za to, da popravimo očitno sramoto Slovencev in Slovenije (izpopolnitev univerze, kem. institut, bolnice itd.). Zasluge za te stvari zastopnikom centralistične politike vsekakor ne smemo, pa jim tudi ne bomo pozabili odrekati!
Dalje ugotavljajo »gospodje«, da ima mestna občina ljubljanska od svojih cvetočih podjetij ogromno dohodkov — 12 milijonov, ki so pa vendarle dajatve v drugi obliki! Čudovita ugotovitev — 12 milijonov — čudovita številka, toda še čudovitejši paradoks, če pomislimo, da so bila ta podjetja prag tako cvetoča tudi takrat, 'ko so jih upravljali »gospodje«, ki danes to ugotavljajo, pa jim tudi ti »ogromni« milijonski dohodki niso mo-»li pomagati, da bi mestna občina ljubljanska ne lila prišla v brezupno stanje, v katerem so jo našli njihovi nasledniki. Menda nam po vsem tem, kar je in kar se dnevno ugotavlja, »gospodje« vendar ne mislijo še zatrjevati, da je bilo sploh celotno vodstvo mestne občinske uprave pod njihovo upravo cvetoče? Da je naravnost bujno cvetela korupcija, o tem imamo danes dokazov dovolj. Znano nam je tudi, da ni bil več daleč čas, ko bi bili lahko »gospodje«, kljub cvetočim dohodkom in kljub svojemu »vestnemu« vodstvu prodali mestno občino ljubljansko na javni dražbi.
Ne, po tolikih dejanjih so zgolj lepe besede, pa naj 'bodo opravljene v še tako čedne prilastke, ie premalo.
Južni Slovani in jugoslovenarstvo
Mi smo takoj od vsega začetka natančno ločili med južnimi Slovani, Jugoslovani in jugosloveni. Prvi pojem označuje narodopisno skupnost, drugi državnopravno pripadnost, tretji pa vse tiste, ki bi hoteli izbrisati slovensko in hrvaško narodno samostojnost in samobitnost in ju izenačiti oziroma stopiti v velikosrbstvo. Besedo jugosloven so rabili samo, da uspanjijo slovensko in hrvaško čuječnost, ki bi se bila nad pravim imenom že takoj prvega dne zelo vidno zbudila. Bistva stvari seveda ime ne more spremeniti, in danes ga menda ni med Slovenci človeka, ki bi ne poznal jugo-slovenov in njihovih »bratovskih« namenov. Nameni, ki se zgoščujejo v geslu »Narodne Odbrane««, da je treba slovenščino »likvidirati tiho in postopno«.
Jugoslovenom ta natančna in dosledna ločitev seveda ni šla v priklad. Saj jim je mešala račune, enake tistim, ki je na njih vodila politično knjigovodstvo Madžarska. Tudi ta je ločila med ma-džarstvom in ogrstvom. Kajti pred svetom le ni
mogla utajiti dejstva, da je celo madžarska statistika naštela v »nacionalno edinstvenem« Ma-gyarorszagu nemadžarov za slabo polovico. Pa so slepomiškali. Na zunaj so govorili samo o Ogrski (Ungarn, Ilungaria). V madžarskih uradih, zakonih, šolah pa je bila beseda samo o Madžarih, kajti posebne besede za Ogrsko madžarščina nima. In ker je bil v madžarščini vsak državljan Ogrske Madžar, je bil seveda v tem jeziku prav tako tudi vsak ogrski državljan madžarske narodnosti. Na tej nepošteni besedni igri je slonela vsa madžarska imperialistična in raznarodovalna politika, in še danes bi skušali na njej zidati svoj revizionizem mirovnih pogodb.
Jugoslovenskim stapljačem je morala priti taka besedna igra prav. Nestrpni, vsiljivi in nasilni so povzeli nauk svojih mongolskih mojstrov: vsi južni Slovani so jugosloveni. Zato so zmeraj radi podvomili z narekovaji nad »južnimi Slovani«, če je kdo o njih kaj povedal.
Toda pred dejstvi le niso mogli mižati. Pisali so sicer o Bolgarih, ki da so tudi jugosloveni. A med resnico in jugoslovenstvom je zijal prevelik prepad. Bolgarom niso mogli vsiliti belgraj-skega centralizma. In Bolgar, ki bi mu kak ju-gosloven povedal, tla je treba »tiho in postopno likvidirati« bolgarščino, bi k večjemu razmišlje-val, v kateri stopnji bolnega uma se nahaja tak likvidator.
Abotnost takega jugoslovenarstva je segla zadnje čase celo do »Pohodovih« glav. Brez narekovajev govori v zadnjem svojem listu o južnih Slovanih. Seveda, takoj nato popravlja... »ki še niso jugosloveni«.
Iz tega listka bi sklepal človek dvoje, prvič da prišteva »Pohod« vse Slovence in Hrvate med ju-goslovene, drugič pa, da upa, da stopijo še Bolgari v bratovščino, ki bi jih potem začela »tiho in postopno« likvidirati, začenši najprej seveda s centralizacijo financ.
Zmota je kajpada precej huda. 90% Slovencev in 99% Hrvatov noče imeti z jugoslovenstvom prav nobenih stikov več. O Bolgarih pa je sploh škoda govoriti. Kajti pri tem srečnem narodu nima ju-
f'oslovenski centralizem nobene, pa še prav no-)ene besede. In je sploh nikoli ne bo imel!
lužno slovanstvo, to je namreč tisto dejstvo, ki bo likvidiralo miselnost sebičnega, nasilnega, koruptnega, protiljudskega in zato nedemokratičnega jugoslovenstva. V tem cilju je njegova moč in poroštvo njegove bodočnosti. V tem cilju je tudi neizogibni polom jugoslovenstva.
Kajti mostov ni med njima!
Pogoji za slovansko kulturno vzajemnost
V Belgradu so te dni osnovali društvo »Slovenska misao« «(Slovanska misel). Za namen si je postavilo pospeševati kulturno sodelovanje slovanskih narodov. Svojo dejavnost misli raztegniti na vso državo.
Misel sama na sebi je gotovo vse hvale vredna. Slovanski narodi so si po jeziku tako blizu, da bi že to dejstvo samo moralo pobu jati kar najtesnejše kulturne stike. In če kdo, mi Slovenci smo — poleg Čehov — gotovo tisti slovanski narod, ki se je za tako kulturno sodelovanje v vsej svoji zgodovini najbolj resno in stvarno trudil.
Toda na nekaj moramo opozoriti pri tej stvari. Ne smemo upati in računati, da bo tako kulturno sodelovanje rodilo kdove kakšen sad, dokler bodo politične razmere med slovanskimi narodi po pra-
Sava R-adič-Mirt:
Črtomirjeva vrnitev
Načrt za filmsko tragedijo v treh dejanjih. — Dalje.
(Vse pravice pridržane)
Bogomila (trepetaje): A kje je ostal Črtomir, zapuščeni ženin moje pratetke?
Starec Svetogoj (si nokrije obraz in zaihti): Srce mi hoče počiti. (Vstane.) Črtomir je tukaj med vami! Jaz sem Črtomir, a Svetogoj je moje meniško ime, Svetogoj je duhovni tovariš telesnega Črtomirja.
Bogomila (prihiti in ga objame): Pozdravljam te, premili starček, iz globine svoje duše, iz globine tega groba te pozdravljam, moj dobri pra-striček. Kakor da bi te že bila davno slutila in pričakovala. Zdaj pa dovoli, da prisede k tebi tvoja nečakinja kot vedoželjna, vprašujoča Šeher-zada. (Sede poleg njega na tla in mu položi roko na koleno.) Kajti dolga je bila tvoja pot življenja in malo jih je Bog izvolil, da bi živeli do konca in spoznali resnico.
Starec Svetogoj: Samo tebe je Bog izvolil, Bogomila, da ostaneš večno mlada, a mene je obsodil na starost in smrt.
Kocelj: A čuj, prečastni oče, kako da je bila tvoja mati kristjana? Ali niste živeli poganski Slovenci v sovraštvu s krščanstvom?
Starec Svetogoj: To laž so raznesli samo Franki. Dosti kristjanov je živelo med Slovenci, po mestih, gradovih in vaseh, še starih kristjanov iz rimskih časov, potem pa mnogo arijanskih kristjanov, langobardskih in furlanskih beguncev. Mi,
vici vzbujale razočaranje in zagrenjenost. V tem je bila že od vsega začetka tragika te lepe zamisli. Svoje dni je carska Rusija zatirala Poljake, in vsakdo ve, da je prav to politično zatiranje Ruse in Poljake tako odtujilo, da so eni ko drugi navsezadnje raje iskali tudi kulturnih stikov in zvez celo s tujimi narodi, s takimi, glede katerih ni moglo nikoli biti dvoma, da Slovane sovražijo. Mislimo, da nam k temu ni treba naštevati niti dejstev niti imen. Danes zatirajo Poljaki v enaki meri, če ne še bol j, Ukrajince in Beloruse. Upamo, da bo zadnji odbornik »Slovanske misli« razumel, da pri teh razmerah o kakem vzajemnem kulturnem delu med temi tremi slovanskimi narodi ne more biti besede.
Kajti spet in spet je treba razločno povedati vsem, ki mislijo pošteno in nočejo slepomiškati po jugoslovenskem zgledu: ne more biti kulturnega sodelovanja, dokler niso medsebojne gospodarske in politične razmere urejene pravično in sporazumno, to se pravi tako, da so znosne za sleherni slovanski narod, ne pa zgolj za enega izmed njih.
Naj torej to društvo pred vsem razmišlja o pogojih in podstavah svojih namenov. Potem bo pa takoj .videlo, kod drži pot do njihovega uresničenja. Centralizem v kakršnikoli obliki in njegov nosilec, jugoslovenski nacionalizem, sta neprehodni oviri za vsako stvarno kulturno sodelovanje. Naj se loti zategadelj z nami vred dela, da to oviro poderemo.
Če pa mu ni resno za stvar, če misli samo deklamirati votle besede, potem si ne moremo misliti drugega, ko da je v dejanski službi belgi jskega jugoslovenskega centralizma. Če vede in hote ali nevede in nehote — o tem danes sredi boja ne utegnemo premišljevati.
Mali zapiski
Prepovedane knjige.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti sledeče knjige:
1. »Govor dr. Ivana Andresa, branitelja u ke-restinačkom procesu«,
2. »Italija pruža ruku«,
5. žepni koledar »Soča« za 1937.
Vse te knjige so izšle v Zagrebu.
Puškin, Slovenci in Belgrad.
Za pustni torek se je namaškaral tudi Belgrad ter se med drugim grdo posmehnil tudi Slovencem. Izprva je prijavil za nacionalno uro svojega radia predavanje k stoletnici smrti pesnika svetovne slave. Zgodilo pa se je, da je to stoletnico, ki jo je sicer praznoval ves ostali kulturni svet, zanemaril, namesto nje pa vrinil proslavo rojstva čigar prava obletnica bo šele čez dobrih osem mesecev. In glejte, radio Ljubljana, tako nam Belgrad, ne vem po čigavi krivdi, vedno naglasa naše krajevno ime, je bil pri tem tako potegnjen, da je prenašal	pre-
davanje, ki je hotelo Slovencem povedati, kar morajo,
IWJ
Naša vseučiliška mizerija.
Dne 4. t. m. je nastal požar v kabinetu vse-uciliškega prolesorja Kavčiča na tehnični fakulteti. Poleg tvarne škode je uničil -nenda tudi mnogo znanstvenih zapiskov in osnutkov. Da je požar sploh mogel nastati in da je povrh naredil še tako veliko škodo, je vzrok ta, ker so prostori samo zči silo, nezadostni in prenatrpani
Naša vseučiliška mizerija vpije že ves čas, kar obstoji vseučilišče, vsak hip beremo skrbno in stvarno sestavljene spomenice, govore, proteste, prošnje, a vse ostaja brez najmanjšega uspeha in nasledka. Če kaj, je vprašanje našega vseučilišča in učeče se mladine tisto, v katerem je škodljivost jugoslovenskega nacionalnega centralizma vidna in predstavljena tako rekoč v zgoščeni obliki. In vsi ti obupni napori, da l)i prepričali z razlogi in dejstvi, vsi ti brezkoristni poskusi, doseči pravice za slovenstvo in njegovo kulturo, so kakor bob ob steno
Zato nam pa je in bodi prav ta naša vseučiliška stiska stalen opomin na tiste, ki ogražajo našo bit. in stalna pobuda za zahtevo po popolni samoupravi.
Duhovniški fašisti.
Kakor poroča »Istra«, so začeli v Primorju pošiljati na mesta slovenskih duhovnikov fašistične kaplane, ki kar v uniformi uče ljudi katekizma. Sicer pa tako delajo dosledno laški škof je,
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI b. z. z o. z KONGRESNI TRG
Priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja
Tl spisi niso samo naš najobšlmejši narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zveskov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; 3ak. Kelemina, Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine
slovenski gospodarji, se nismo spotikali ob njih veri in duhovščini, a oni so spoštovali našo svobodo in našo ljubezen do stare pravde, našo narodno nošo in govorico, naše narodne praznike in običaje, pesmi in pravljice. Tudi moja mati je bila arijanska kristjana in živela v presrečnem zakonu z mojim očetom. Otroke nas je vzgajala v krščanskem duhu in še drugi poganski otroci so prihajali z nami molit. Neopaženo je prodiralo krščanstvo v poganstvo. Mati mi je postala navdušena in požrtvovalna Slovenka in še danes mi zvene^v ušesih lepe narodne pesmi, ki me jih je naučila ze
v zorni mladosti.
Bogomila: Striček, stare slovenske narodne pesmi:
Starec Svetogoj: Le potrpljenje, zlato dete, vse po vrsti jih tudi tebe naučim in potem zapojeva skupno, n. pr. tisto:
Kot zvezd, kot listja, trave otrok je majke Slave, le mati Slavi ja ima največ bogastva in sveta.
Moj oče pa me je najrajši poslušal, ko sem se deček postavil predenj kot junak in zapel:
V obrambi kakor skala stoj in smrti, sinko, se ne boj, saj seme le je tvoja kri, iz nje svoboda vzhaja in zori.
In včasih smo se dečki zbrali pod Ajdovskim gradcem in ponosno se je razlegala naša bojna pesem:
Slave sin, nikdar ne kloni, čuvajo te milijoni zvestih bratov in sestra kakor sonce vrh neba!
Slave sin, nikdar ne kloni, stvar najvarnejša sveta, čuvajo te milijoni bratov, sester in zvezda.
A to prijateljsko sožitje med Slovenci in kristjani je prenehalo, ko so Franki zavojevali Bavarsko in Karantanijo. Začeli so uvajati frankovsko metodo vzgoje in pokristjanjevanja, metodo nasilja in laži. Duhovščino so ščuvali proti nam, da sovražimo krščanstvo in se zavratno^ borimo za nesmisel malikov, ki so se mu smejali ze negodni otroci. Vsi smo bili prepričani, da je le krščanski Bog edini in pravi Bog, da je Bog cisti duh, Bog ljubezni in resnice. A kako so franki izmaličili in popačili to lepo vero bratovstva in ljubezni, vero duha in resnice! S politično zlorabo vere in duhovščine so zatirali našo svobodo in staro pravdo, plenili naša posestva in hiše. Prišlo je do notranjega, domačega prepira in ustanovitve narodne in frankovske stranke. Moj oče je bil voditelj narodne stranke in prvoborec v uporih za svobodo in staro pravdo. Začeli so se divji in krvavi strankarski boji, za katerimi sc je skrivala samo vladohlepnost in grabežljivost delomrznih frankovskih grofov. Vse drugo vam je znano in doživljate še sami.	(Dalje	prihodnjič)
Urednik in izdajatelj: Tone Klemenčič v Ljubljani