© Za besedilo: Štefan Titan, 2020

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel / Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru / e-mail: info@volosov-hram.si / Uredil Katja Titan /Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv Štefan Titan / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=305148928

			ISBN 978-961-7086-20-1 (epub)





Štefan Titan


			ŽIVLJENJE S SKORJICO KRUHA


			Roman


			Vračanja v minulost


			V mislih se vračam daleč nazaj v preteklost, v čase, ko so v tej od boga pozabljeni pokrajini ob Muri bili hudi časi. Zaradi revščine, posledice brezposelnosti, številnih poplav, toče in pozebe, v mnogih primerih pa mnoštva otrok, ki so prihajali na svet po božji volji, so se številne družine, ki so poleg vsega imele še malo zemlje, spopadale s pomanjkanjem. Vse skupaj smo najbolj čutili otroci teh družin, ki smo bili pogosto tudi več dni brez kruha, osnovne hrane, oblečeni v oblačila, ki so bila bolj podobna cunjam kot pravim oblačilom, saj so bila posebej na hlačah zgolj krpa na krpi, tako da nas pozimi niso ščitila pred hudim mrazom in smo bili pogosto dobesedno premrzli. Zimske čase smo izkoriščali za delo doma, se zadrževali ob peči, poleti pa, da bi preživeli in si naredili zaloge hrane za preživetje, delali pri kmetih za skorjico kruha. Nihče nas ni vprašal, če zmoremo, še več, nalagali so nam tudi dela, ki so jih opravljali starejši, dela vajeni. Opravljali smo dela na polju; brcali gnoj, orali, kosili, želi, pred spanjem in zjutraj, ko smo vstajali, pospravljali štalo, kidali gnoj, česali krave, da niso bile umazane od lastnega dreka, ki jim je kar naprej letel iz riti. Gospodar je rad videl, da so bile krave čiste. Še najlažje opravilo je bilo pastirsko delo, ko smo pasli živino.

			Delali smo od jutra do večera. Časa za zabavo ni bilo. Če nismo ubogali, če smo bili površni in nismo naredili tako in tisto, kar so nam naročili starši, ali gospodarji, pri katerih smo služili, smo namesto hrane dobili batine. Starše smo morali vikati, jim pred spanjem umivati noge in jih spoštovati za vse, kar smo dobili. Takšna je bila vzgoja in se ji ni bilo moč upreti. Redke so bile družine, v katerih so bili otroci srečni. Namesto njih so delali hlapci in dikline, oni pa so se lahko igrali, učili in imeli hrane na pretek. Njihova vzgoja je bila drugačna, brez botre šibe, ali dlani, ki bi jo čutili na svoji zadnjici ali licu. Tepež je bil v tistem času glavni in po mišljenju mnogih najustreznejši vzgojni ukrep. Nihče ni zaradi pretepanja odgovarjal pred zakonom. Batine pa niso letele samo doma od staršev in pri gospodarju, temveč so jih s pridom in pogosto uporabljali tudi v šoli, kjer so nas za vsako napako, neposlušnost, izostanek od pouka, nagajivost, česar kljub vsemu ni manjkalo, teple učiteljice in učitelji, nas ob tem kaznovali še s pokoro, saj smo največkrat morali po uro in več klečati v kotu razreda. Ko je kdo naredil kaj hujšega, ali se pregrešil, in je učiteljica ugotovila, da je za to pristojen ravnatelj, smo bili poslani k njemu, ali pa je sam naročil, da se zglasimo pri njem v pisarni, kjer je kot vzgojno sredstvo uporabljal šibo, meter, ali nas kar oklofutal.

			Nič drugače ni bilo pri verouku. Če smo neupravičeno manjkali (o tem, ali je bil izostanek upravičen ali ne, je odločal kaplan, ki nas je učil verouk), so sledile zaušnice, ali pa je pela palica. Zaušnice so letele tudi, če smo bili med veroukom nemirni, ali nismo vedeli učne snovi. Vse to nam je bilo podarjeno, da bi si zapomnili, kaj smemo in česa ne in kdo je pri vsem glavni. V teh naših malih, od boga pozabljenih vaseh je bilo vse to dovoljeno in normalno, čeprav že takrat v mnogih mestnih šolah in pri pouku v farni cerkvi tega ni bilo zaznati v takšni meri kot na vasi.

			Tudi revščina je bila sestavni del življenja večine prebivalcev, ki so, da bi preživeli, od jutra do večera delali pri kmetih in s tem zaslužili kako košaro krompirja ali koruze. Marsikatera mati je ob tem, da je rojevala ter delala na polju in doma, morala nenehno razmišljati, kaj bo kuhala in kako bo napravila s krompirjem, zeljem ali koruzno moko nekaj, kar bo imelo drugačen okus, da bo drugače dišalo in teknilo, v čemer so bile prave umetnice.

			Zaradi revščine je bilo na mizi najpogosteje zelje, ki so ga pripravljale na več načinov, in to brez mesa, le s svinjsko mastjo, včasih je bila v zelju, ali drugi hrani, kakšna svinjska koža, svinjska nogica, škrampel, kot smo jim po domače rekli, ali svinjski rep, ki je ostal od kolin, ali prazna mesna kost, ki je dala jedi svojstven okus. Druge najpogostejše jedi so bile iz koruzne moke, od žgancev do različnih zlevank, za večerjo pa je bil največkrat koruzni griz, ki je bil še posebej dobrodošel, če ga je mati še malo posladkala. V zimskih časih je na jedilniku prevladovala kisla repa, ki je bila posebej dobra ob kolinah, ko so se v njej kuhale svinjske kosti, ali svinjske kožice. Ker zaradi pomanjkanja moke na mizi ni bilo kruha, ga je nadomestil krompir, ki smo ga pekli v krušni peči, v redlinu štedilnika, pa tudi kuhan z dodatkom kislega mleka je teknil. Kruha je bilo malo, jedli smo ga le tu in tam, včasih ga ni bilo na mizi tudi po teden dni. Kruh so nadomestile druge jedi, ki jih je mati kljub pomanjkanju uspela pripraviti. Pravi svetek pa je bil, ko je v peči spekla gibico, ali koruzno zlevanko. Vse, kar se je skuhalo, danes temu pravimo hrana na žlico, smo jedli iz lončene sklede, z žlicami, ki so bile navadno iz aluminija, ki je oksidiral in so bile žlice skoraj neprepoznavne sive barve. Krožnike so imeli le bogati, če pa so pri kakšni revnejši družini le premogli dovolj, da so jih lahko kupili, so bili ali iz aluminija in so se pod težo zvijali, ali iz pločevine.

			V očeh revnih mater je bila žalost, v umu pa je prevladovala skrb za to, da so otroci preživeli in odrasli. V tistem času je zaradi sestradanosti in predragih zdravil za nalezljivimi boleznimi umrlo veliko otrok, saj za zdravila ni bilo denarja, pa tudi zdravniki so bili redki. Če je v kaki revni družini umrl otrok, so se starši in sorodniki tolažili s tem, da je pač tako hotel bog, ki da potrebuje angele. Zelo pogosta je bila bolezen, ki sicer ni povzročila smrti, je pa za vedno zaznamovala življenje bolnika, napadala je spet otroke, ki so zaradi nje postali pohabljeni, pogosto nesposobni za delo, ali z opazno telesno hibo. Imenovala se je otroška paraliza. Da so bili za vedno zaznamovani, ni bil glavni vzrok za zaskrbljenost, bolj zaskrbljujoče je bilo dejstvo, da so kljub že sami prizadetosti bili zanemarjeni, izločeni, izrinjeni iz normalne družbe, deležni posmeha, izkoriščanja, in zmerjani z žaljivkami. Zdravila so bila v tistih časih draga in če je kdo zbolel, jih je bilo treba kupiti ali pa se znajti na drug način, z zelišči ali ljudskimi zdravilci, ki so znali zdraviti le preproste bolezni.

			Revščina je zahtevala svoj davek. Na pokopališčih je bilo vse več majhnih grobov, v katerih so počivali otroci, ki bi bili potrebni zdravljenja, a denarja za zdravila ni bilo. Ničkolikokrat so morale matere, ki so trpele revščino, ob boleznih svojih otrok uporabiti vso domišljijo, da so skrile izraz zaskrbljenosti in žalosti. Jokale so tam, kjer jih ni nihče videl; da bi prikrile svojo žalost in obup, so se zatekale v cerkev, molile, da bi otrok ozdravel, tiste, ki so otroka zaradi bolezni izgubile, pa so molile, da bi šel v nebesa in od tam kot angel prihajal na zemljo delat dobra dela. Vse matere so bile enake, ne glede na njihov status in premoženje. Njihov obraz je izžareval zadovoljstvo, ko so na dvorišču gledale svoje otroke vesele, razposajene, zdrave in igrive, kako so se lovili ali igrali na svoj način. Rade so videle, če so bili otroci srečni, če so se smejali; smejali pa smo se, ko so bili naši trebuščki polni. Da bi bili želodčki res polni, smo za mizo tekmovali, kdo bo iz skupne sklede zajel več hrane in čim prej pogoltnil, tudi zato, ker hrane nismo prežvečili, so nas pozneje boleli trebuščki, nekaj od tega pa nam je ostalo še kasneje. V večini primerov taki ljudje še danes, v starosti, hrano goltajo, ne da bi jo v miru počasi prežvečili in potem požrli. Pravijo, da je navada železna srajca, kar drži, tudi meni je ta navada ostala, zato jem zelo hitro, pa ne zato, ker ne bi imel časa, navada se je zasidrala v podzavesti in ne morem se je otresti.





*


			Dandanes, ko se po toliko letih vračam v svojo vas ali se peljem skoznjo, se zavedam predvsem, da tistega sveta ni več. Od potoka Mokoš je ostala le suha struga, brvi so zamenjali mostovi. Gramoznice na robu vasi so zasipane, na njih so zgrajene nove hiše, zraslo je novo naselje. Odkar so zgrajeni visoki nasipi ob Muri, ta več ne poplavlja, še več, zakopala se je globoko v svojo strugo, kar znižuje podtalnico. Tudi Merice, ki se je napajala z vodo iz Mure, ni več, Strugo, ki je tekla vzporedno z Muro in se izlivala nazaj vanjo, so že davno prerasla drevesa, grmovje in koprive. O njej ni več niti najmanjše sledi. Kučnico so, namesto da bi naredili nasipe in pustili pretok na istem nivoju, poglobili, kar je povzročilo nepopravljivo škodo, saj so izvir Mokoša v Gederovcih, nedaleč od Kučnice, s to nepremišljeno potezo preusmerili v Kučnico, zaradi česar vode v Mokušu ni več, razen ob visokem vodostaju Kučnice na pomlad, ali ob obilnem deževju. Isto se je zgodilo s potokom Dobel, ki je s svojim vodotokom namakal Polje in Črnske meje, kjer so uspevali ponosni hrasti, akacije in drugo drevje.

			Agronomi so, da bi pridobili čim več obdelovalne zemlje in izsušili močvirja, dali posekati zatone, jarke med poljem zravnali, posekali drevesa, in s tem naredili nepopravljivo škodo, saj po dežju voda odteče, sence, ki je zadrževala vlago, pa ni, zaradi česar sonce kaj hitro izsuši zemljo. Delale so se napake za napako, kar je pustilo vidne posledice, predvsem sušo. Čas je s krpo preteklosti zabrisal večino sledi. Znanje in želja po dokazovanju, da je človek sposoben spremeniti naravo, pa je izzvalo njeno maščevanje.

			Ostal pa je gozd, ki sicer zaradi pomanjkanja vode in onesnaženega zraka počasi, a vztrajno umira. Po tleh zaradi izsušene zemlje ležijo trhla izsušena drevesa. Ostala je Mura, ki je še takšna, kot je bila nekoč: hitra, drzna, s številnimi vrtinci, ki so vase požrli številne duše. V njej je utonilo mnogo ljudi, bodisi da so ponoči prek nje iz Avstrije švercali prepovedane izdelke in so zaradi teme zašli v vrtinec, ki jih je potegnil v globino, in v njej končali svojo pot, ali pa so to bili kopalci, ki so hoteli preplavati na drugi breg, a so zaradi neizkušenosti ali pomanjkanja moči omagali in utonili. Ob poplavah je voda nosila vse, kar se ji je postavilo v napoto. Danes se Mura, ker so jo zajezili z nasipi, poglablja. Njena struga je vse globlja, teče za visokim nasipom, ne poplavlja več, zaradi česar pada podtalnica, kopalcev v njej ni, strašijo pa duše prebivalcev, ki so živeli ob njej, utonili in njihove duše blodijo po gozdovih ter prostranih travnikih in poljih. Če znaš prisluhniti tihoti, boš nenadoma zaslišal neznani klic, ki ga pogosto zamenjamo s krikom čaplje. Pritajeni šepet, morda te bo prestrašil občutek, da slišiš pod starim, na pol posušenim hrastom pogovor, čeprav ni videti nikogar. Ostal je veter, ki enako piha kot takrat, razlika je le v tem, da se pred njim lažje skrijemo v tople domove. Tudi sneg je enak, le da ga je vedno manj. Vse je približno enako, ali podobno, le zgodbe so drugačne.

			Marsikatera zgodba je šla v pozabo, marsikaterega običaja ne poznamo več. Povsem enake pa so ostale zgodbe, ki jih je napisalo življenje o majhnih ljudeh, ki so imeli svoje načrte, a so zaradi nemoči le redki uspeli.

			Današnje življenje je drugačno, mrtvo. Saj pa mora biti mrtvo, čisto drugačno, ko pa vse in ves svet ubija življenje v človeku. Čeprav je bilo nekoč življenje včasih bolj podobno životarjenju, v katerem so poznali le vsakdanjost, otroke, veliko otrok, boj za zemljo, živino; čeprav so bili tisto časi pomanjkanja, trdega dela, poleti in pozimi bosih nog, premrlih teles, smrkavih nosov, številnih batin, vzponov in padcev; in je bilo življenje nevarna gugalnica na veji, na kateri smo se mnogi gugali med peklom in nebesi; in čeprav je bilo veliko revežev, ni bilo hlastanja po nečem nepoznanem, nedosegljivem; ni pa manjkalo niti igrivih otroških oči, ki so kljub težavam smelo zrle v prihodnost.

			Ljudje so bili sicer mrki, toda oči so imele nek drugačen sij, več mirnosti je bilo v njih. Kljub garanju, saj se je vse delo na poljih opravljalo ročno, je bilo veliko več časa za druženje, pogovor. Ni bilo čutiti nevoščljivosti. Ljudje so razmišljali z lastnimi možgani in stokrat razmislili o vsem in vsaki drobnariji. Če so storili, česar ne bi smeli, so čutili slabo vest in si očitali in potem poskušali vse popraviti z dejanji.

			Spremenila se je narava, spremenila se je vas, z njo se je bistveno spremenil tudi način življenja. Priselili so se novi vaščani, ki so prisluhnili usodi in božji besedi, ki jim je velela: »Pojdite tja, kjer sem nekoč ustvaril življenje, tja, kjer so živeli revni, pridni, a pošteni ljudje, ki so verjeli vame, me prosili za pomoč, tam bo odslej vaš dom!« In tako je vas dobivala novo podobo, nove vaščane, ki se v zadnjem času naseljujejo v njej. Mnogi otroci priseljenih staršev, ki so se rodili v času napredka, poskušajo na vseh ravneh zbrisati tiste čase, ker ne poznajo ne zgodovine, ne nekdanjih običajev, ne ljudi, ki so z žuljavimi rokami gradili poti in izgrajevali vas Murske Črnce.

			V mislih vstopam v preteklost, v kraljestvo na levem in desnem bregu potoka Mokoš, ki je ločil ljudi na levi in desni del vasi, združeval pa s številnimi brvmi, na katerih smo fantje pozno v noč peli stare ljudske pesmi, ki so bile po večini žalostne in opevale odhode iz domačega kraja, pa tudi vesele in ljubezenske pesmi. V tistem času ni bilo televizije, še manj pametnih telefonov, zato smo imeli veliko poslušalcev. Dekleta in žene, ki so rada poslušala fantovsko petje, so odpirala okna in nas poslušala. Enkrat smo začeli peti v spodnjem delu vasi, na prvi brvi, in končali na zadnji brvi v zgornjem delu vasi, drugič pa začeli na zgornjem delu vasi in končali v spodnjem delu vasi. Zakaj smo peli na brvi, nam ni bilo jasno. Morda zaradi tega, da nam je voda, ki je šumela pod brvjo, dajala intonacijo in se je njen glas zlival z našim petjem, ali zato, ker je bila brv čez potok kot oder.

			Ko se srečujem z redkimi še živimi vrstniki iz otroštva, pogovor nehote steče o tistih časih in ne da bi kar koli razmišljali, nas misel vrne v preteklost. Pogrešamo brvi, pogrešamo žuborenje vode, pogrešamo druženje in petje. Brvi so zamenjali mostovi, prašne makadamske ceste asfalt, marsikdo je celo prepričan, da je preteklost treba pozabiti, ker od tega ni nobene koristi, ne prinaša denarja in ne bogastva. Toda dokler bodo živele generacije, ki so izkusile tisto revno Prekmurje, in dokler bodo ljudje, ki si bodo upali pisati o tistih časih, se bo vse obdržalo in živelo.

			Ognji še gorijo, toda to niso pastirski ognji, to so ognji v centralnih pečeh, ali kaminih. Ni več pastirjev, pa tudi pastirska pesem je utihnila. Utihnili so biči, pokanja ni več, zdaj pokajo petarde ob praznikih. Pozabljena je pastirska igra svinjkanje, s palicami in kamnom, ki je bila v tistih časih priljubljena pastirska igra, danes pa se je spominjajo le še starejši, in še ti samo bežno. Kmalu bo vas tudi brez krav, ki so bile v tistih časih glavna vprežna delovna sila, in so nam ob tem, da so vlekel voz in plug, dajale mleko. Goske in race, ki so ploskale po Mokošu, ribile v blatu in po katerih je bila vas še posebej znana, so za vedno izginile. Poslovili smo se od številnih. Mnogi so se preselili na drugi svet, drugi s trebuhom za kruhom odšli v širni svet. Poslovili smo se že tudi od njihovih otrok, kar mi daje občutek, da se kar naprej poslavljamo. Zato ne iščem tistega, kar je bilo, ne tistega življenja, v misli lovim čas, ki se mi je globoko zakoreninil v dušo. Iščem svetle in temne dogodke, ki pred mene postavljajo številna vprašanja, odpirajo rane, ki se niso in se ne bodo nikoli zacelile, iščem sivo, pusto praznino, ki jo želim ovekovečiti v tem pisanju. V spomin vračam vse dobro, česar ni bilo veliko, a je vendarle bilo, in zlo, ki sem ga doživljal kot pekel in nebesa, ko sem kot otrok moral ves dan garati za skorjico kruha.

			Ja, takrat je bil kruh pomembna stvar, božji dar, ki si ga moral, preden si ga dal v usta, s spoštovanjem poljubiti. Lahko bi brez slabe vesti dejal, da je bil kruh takrat skoraj edina pomembna stvar v življenju. Tisti, ki so ga imeli vsak dan na mizi, so bili bogati, bogati so bili zato, ker so imeli kruha na pretek. Kruh je dal bog, so pripovedovali starejši, matere, ki so ga pekle in rezale, so prav tako nenehno ponavljale, da je kruh božji dar, zato ga je treba spoštovati, jesti le takrat, ko nam bog to dovoli.

			Tako kot da je bog ustvaril vse na tem svetu, je prevladovalo še eno mnenje. Posebej tisti, ki so redno hodili k maši, so verjeli plivanoši, ki je med pridigo rad poudaril, da nam vse da bog, zato ga moramo moliti, iz česar je vzniknila miselnost, da je tudi pri naselitvi vasi Murski Črnci imel glavno besedo bog, ki je nekoč davno, ko je želel, da se kraj, ki ga je določil, poseli, na pot poslal brezdomce, ki so iskali kraj, kjer bi se naselili in živeli. Ustavil jih je med Muro in Črnski mejami, ob potoku, ki je žuborel, in si rekel:

			»To je kraj, kjer bodo zgradili svojo vas. Tu jih bom ustavil, naselil rod, ki mi bo zvest, ki bo služil mojim načelom, me spoštoval, ko jim bo hudo, molil, zgradil hiše, kapelico, ki jim bo služila za cerkvene obrede, v njo hodil k maši in po moji želji ustvarjal življenje. Kraj je pravi. Imajo potok, ki jim bo dajal hrano in vodo, imajo gozdove, ki jim bodo dajali kurjavo in les za gradnjo hiš, imajo pašnike, kjer bodo pasli živino, dal jim bom pridne roke in ustvaril bom pravega prekmurskega človeka, ki bo s pridnimi rokami obdelal vse, kar mu bom ponudil, da bo preživel in z darovi obdaril tudi mene.«

			Toda tudi bog je zmotljiv. V tej svoji želji se je zmotil. Nehote je ustvaril preveč revežev, ki so sledili njegovemu nauku, ustvarjali številne družine, ženske so kar naprej rojevale, misleč, da je otroke dal bog, da so zato božji otroci, ker jih je sam bog dajal in jemal. A ljubi bog je ob tem pozabil, da revne matere rojevajo nove reveže in nove hlapce, ki so ob trpljenju molili, ga prosili, da jim pomaga, a ker jim ni prisluhnil, so namesto molitve vse pogosteje izrekali kletvice in ga, ko niso videli izhoda iz težav in revščine, tudi zatajili. Reveži so od boga pričakovali, da bo, ko jih je ustvarjal, bogatašem v srce vsadil ljubezen in spoštovanje, da bodo spoštovali njihovo delo in delo hlapcev, jih za pošteno delo pošteno nagradili in gojili do njih spoštovanje. A bog tega ni storil. Nikomur, ne revežem, ne bogatašem, ni vsejal v srce spoštovanja, ne ljubezni, ker je menil, da je ljubezen bližnjica h grehu. Da bi jih odvrnil od ljubezenskega greha, jim je velel:

			»Reveži, imejte otroke, veliko otrok, ki ne bodo mislili na bogastvo, se ne bodo izobraževali, vsak najmlajši otrok pa mi bo sledil in se izučil za službo v moji hiši, postal gospod kaplan in bo pozneje napredoval v plivanoša, čuval moj božji hram in učil verne in neverne, kako morajo služiti mojemu kraljestvu. Tisti, ki tega ne bodo deležni, pa bodo dobili mojo milost, da me bodo lahko spoštovali, molili, ko jim bo težko.«

			Otroci so prihajali, bilo jih je povsod veliko in s tem so se uresničile božje napovedi, s katerimi je bog učil plivanoše, kako morajo reveže vzpodbujati, da so ustvarjali nova življenja, veliko otrok, ki so trpeli lakoto, garali pri kmetih ali gospodi, in za to dobili skorjico kruha.

			In tako je nastajala razlika. Reveži so ubogali boga, pa tudi gospoda plivanoša, ki je ženskam s prižnice ob nedeljskih mašah pridigal, da morajo imeti čim več otrok, ki bodo krščeni v imenu boga. Bogatim pa je dal oblast in um, zato so se obrnili stran od njegovih naukov, imeli malo otrok in veliko zemlje in živine, za delo pa najemali hlapce in dikline.

			Načelu, ki je bilo namenjeno revežem, sta sledila tudi moja starša. Čeprav za očeta vem, da ni sledil nauku plivanoša, saj je bil v cerkvi le, ko se je poročil, potem pa je raje kot v cerkev k maši hodil k Muri in v gozd ali v gostilno. Mati je bila bolj verna in je redno hodila k maši, a sem prepričan, da ni zaradi plivanoša rodila pet otrok, krivo je bilo neznanje in ne božja volja. Od petih otrok je prva na svet prijokala Anika, potem ji je kmalu sledil Janez, pa Karel, Franc in na koncu, med vojno, ko so našo prekmursko zemljo še tlačili škornji madžarskih vojakov, žandarji pa delali red, sem prikukal na svet jaz. Ker sem bil rojen avgusta, ko je godoval madžarski kralj Štefan, so me krstili za Štefana kralja, po madžarsko Ištvana, po domače pa so me vaščani klicali Pišta. Ker pa sem bil vseskozi najmanjši med vrstniki, prerasli pa so me tudi nekateri, ki so se rodili pozneje, sem dobil vzdevek mali Pištek.





*


			Rodil sem se na robu vasi, ki so jo obdajali: na severu Črnske meje, ki so takrat segale vse čez potok Dobel, na jugu Murska šuma, pred njo širna polja, ki smo jih imenovali Zaogradi, Zaton, Lenošče, Zagaji. Hišo je obdajala ograja, spletena iz šibja, ki ga je takrat bilo povsod na pretek. Poleti je žgalo sonce, pozimi pa so okrog vogalov bučali severni vetrovi, ki so nosili sneg, delali zamete, ki so zametli poti, ki so bile tako zaradi globokega snega težko prehodne. Sneg je bil ob najhujših zimah globok tudi več kot meter in je zaradi nizkih temperatur, ki so dosegale tudi minus 25 stopinj, zamrznil, da je bil trd kot gladka peščena makadamska pot. Tega smo se veselili, saj smo lahko po njem hodili vse počez, ne da bi se ugrezal. Ob jasnih dneh, ko se je površina začela topiti, ponoči pa spet zmrznila, so nastali kristalčki, ki so se zjutraj ob sončnem vzhodu svetlikali kot biseri.

			Zimski večeri, mraz in sneženje sta ljudi nagnala v sobe. Zaprli so vežna vrata, zapahnili vsa okna. Takrat je bila cesta pusta, mrtva, še psi so smuknili v kuhinje pod mizo, mačke pa dremale na krušni peči, ali na ladi za drva ob šparati. Ob večerih smo ob šibki svetlobi petrolejke sedeli na klopi ob mizi, na kateri je bilo bučno seme, ki smo ga s prsti lupili, lupine metali v košaro, seme pa zbirali na kup in na koncu ugotavljali, kdo je imel večjega. Vmes med semeni so bila tudi prazna semena, pod lupino napolnjena z zrakom, ki so nam služila za igro, saj je zrak v njih ob pritisku počil z manjšim pokom.

			Ženske so se v zimskih časih zbirale in česale perje, ki so ga pozneje uporabile za blazine. Dekle, ki je imelo ob snubitvi blazino in vankiš iz gosjega perja, je bilo zaželeno v vsaki hiši. Takrat neveste niso snubili tisti, ki naj bi se z njimi poročili, temveč so to storili v njihovem imenu najeti snubci, ki so bili največkrat očetje, ali bližnji sorodniki. Takrat ni bila pomembna ljubezen, temveč kaj imaš in kaj dobiš. Snubci so v ospredje postavljali, kakšna bo nevestina dota. Med to doto so spadale tudi pernate blazine in vzglavniki. Še posebej so bili snubci pozorni na to, kaj bo nevesta prinesla ali pripeljala k hiši. Če je snubec, ki je bil po navadi fantov oče ali ujec, ki je zastopal družino, ugotovil, da ima posteljnino, kar je za tiste čase pomenilo, da je bila pridna; ali dodatno balo; ali da bo za doto pripeljala k hiši še kravo, je bila kupčija kaj hitro sklenjena.

			Ljubezen takrat ni bila pomembna, pomembno je bilo, kaj ima mlada, ki se bo priženila. Zakon je bil takrat nekaj, o čemer v mnogih primerih nista odločala mlada, ki sta se vzela, temveč starši obeh, ki so barantali kot na placi, kjer so se prodajale kure, svinje in krave. Tudi snaha ali ženin, ki sta se preselila v družino, sta bila največkrat samo dobrodošla nova delovna sila. Redki so imeli srečo, da so se vzeli zaradi čiste ljubezni, pa še ti so morali, da bi to dosegli in se poročili po lastni odločitvi, oditi v svet, kjer so skrbeli zase sami in niso bili odvisni od staršev, ki bi na njihov račun sklepali kupčije.

			Ker sta bila v časih mojega otroštva življenje in sreča odvisna od tega, kaj imaš in kaj lahko daš, so se med seboj poročali bogati z bogatimi in reveži z reveži. Večina porok se je zgodila zaradi imetja in ne ljubezni. Ljubezen je bila mrtva, čisto mrtva. Ljudje na podeželju so zamenjevali življenje z nečim, kar ni bilo življenje, temveč zgolj životarjenje. Življenje je bilo takrat zgolj delo, zemlja, živina in otroci. Veliko otrok ni prišlo na svet zaradi ljubezni, temveč zato, ker je bog tako hotel in je moralo tako biti. Mnogi zakoni so nastali zgolj zaradi tega, ker so se starši dogovorili in zakonca spravili skupaj. Zemlja je bila v tistih časih najdragocenejša dota.

			Zima je bila sicer rezervirana za koline, snubljenje in poroke. Ko je prihajala zima in je listje na drevju rumenelo, so se začela snubljenja, da bi še pred pustom lahko bila poroka. V mrzlih zimskih večerih, ko so prebivalci ob Muri več ali manj posedali v kuhinjah, kjer se je edino kurilo čez dan in je bil prostor dovolj velik za veliko mizo in klopi, na katerih se je zbirala družina, se pogovarjala, molila in pela, so se največkrat opravljale tudi kupčije, ali snubljenje na takratni način. Sinovi, ki so bili godni za poroko, so včasih oporekali dogovorom in željam staršev, če so ugotovili, da jim poskušajo vsiliti ženo, ki je niso marali, ali jim ni bila všeč. Težje je bilo za dekleta, posebej tista, ki so živela v revnih družinah. Niti pomisliti niso smela, da bi lahko dobila moža in se priženila v bogato družino, zato so se že vnaprej sprijaznile s tem, da vzamejo tistega, ki jim ga določijo in se zanj dogovorijo starši. Marsikateri zakon je bil sklenjen na silo in po želji staršev, ki so barantali o tem, kakšna bo dota, in ne o tem, ali se mlada imata rada in sta drug drugemu všeč. To je bilo pač nekaj običajnega na vasi. Kdaj in kje se je kdo ženil iz čiste ljubezni? Vse je bilo mrtvo in življenje pogosto samo životarjenje.





*


			Časi so bili res takšni, da so mnoge primorali, da so se poslovili od domačij in odšli v svet iskat boljše življenje. Murska sobota je bila v tistih časih malo večja vas. Nekaj zaposlitve je dajala Cvetkova tovarna, pozneje Mura, tako imenovana Benkova mesnica in kakšni privatniki. Ker dela ni bilo za vse, ki so se želeli iz vasi preseliti v mesta, so številni mladi vaščani odhajali drugam. Največ jih je odšlo v Ljubljano, drugi so šli kruh služit v Maribor ali druge kraje, kjer je bilo delo in boljše življenje. V tujino so bežali ilegalno, ker takratni režim, ki je vladal državi, ni dovolil, da bi šli v tujino legalno, kjer bi si poiskali delo in pomagali svojcem, zato so se posamezniki odločali ilegalno bežali čez mejo v Avstrijo, od tam pa v Francijo, Nemčijo, Kanado, od koder jih je potem mnogo odpotovalo v Argentino, Avstralijo, Ameriko. Nekaterim je uspelo zbežati in priti do obljubljene dežele, s čimer so dosegli zastavljeni cilj, drugi nesrečneži so izginili na poti do cilja, umrli, ali se zapletli z mafijo, ki jih je uničila in se je za njimi izgubila vsaka sled. Spet tretji so bili ujeti, strpani v zapor, kjer so jih zasliševali, tudi pretepali in na koncu obsodili kot izdajalce domovine in jih zaprli. Prestopiti mejo takrat ni bilo lahko, saj so povsod na prebežnike, pa tudi švercarje, motrile skrite graničarske oči. Če so koga opazili, ali jih je pes zavohal, so ga poskušali ujeti. Če se na njihov poziv ni odzval in zaustavil, ampak je kljub temu poskušal pobegniti, so streljali in mnoge tudi ubili, za kar javnost ni nikoli izvedela, če pa so že dali sporočilo v javnost, pa so poročali tako, kot da je ubiti poskušal napasti graničarja in ga je ta ubil v samoobrambi.

			Mnogi so hodili na začasno delo v Slavonijo, Banat, Bačko, ali druge kraje, kjer so delali prek leta kot sezonski delavci, delali na poljih, da so si prislužili sredstva za čez zimo. Odhodi so bili prava travma za družine. V mnogih primerih sta odšla od doma oba starša, otroke pa prepustila iznajdljivosti, ali jih predala v roke usodi ali starim staršem. Slovo je bilo vedno težko, na predvečer odhoda so se navadno zbrali v vaški gostilni, kjer so dobili navodila, potem pa ob vinu, s katerim so zalivali žalost, peli žalostinke, ki so bile v tistem času redne spremljevalke revnih Prekmurcev. Vino je razvezalo jezik, vino je dalo pogum, z njim je bilo lažje pozabiti na trpljenje. Najpogosteje se je v tistem času pela pesem, ki so jo peli taboriščniki v taboriščih in tudi ko so se vračali domov iz ujetništva: Oh kako je dolga, dolga pot. Druga takšna pesem je bila: Žalost mene premaguje. Tretja najpogostejša žalostinka pa: Jaz moram oditi. Še veliko jih je bilo s podobno žalostno vsebino. Tudi zato so stare prekmurske pesmi žalostne, pretresljive, vsebina izraža trpljenje, slovo, odhode. V tistem času ni bilo avtobusov, pa tudi vlak iz Murske Sobote je vozil enkrat na dan in to zgodaj zjutraj, zaradi česar so se tisti, ki so odhajali, poslovili zvečer, zgodaj zjutraj pa družno peš krenili na železniško postajo. Ženske so jokale, otroci spremljali starše do glavne ceste Maribor – Murska Sobota, kjer so se poslovili, pomahali in se nato vračali k starim staršem, ki so v odsotnosti staršev skrbeli zanje. V primerih, ko sta na začasno delo odšla oba starša, pa niso imeli starih staršev, so otroci ostali sami in je za vse skupaj skrbel najstarejši sin ali hčerka, ki je kljub mladosti in neizkušenosti moral poskrbeti, da je bilo pri hiši vse v najlepšem redu.

			Tisti, ki so ostali zvesti revni prekmurski zemlji in se zaradi domotožja ali drugih vzrokov niso odločili za sezonsko delo, so bili prepuščeni iznajdljivosti, garanju in pomanjkanju. Mnogi so se komaj preživljali. Da bi si odrezali večji kos kruha, so posamezniki sledili sloganu, ki so ga pripisovali tedanjemu predsedniku države Josipu Brozu Titu: »Čoveče snadži se!« in se ukvarjali s prepovedano dejavnostjo, kar je nekaterim navrglo bogastvo, drugim pa prineslo zapor in zatiranje. Tisti, ki so jih dobili pri nečistih poslih, so izkusili težo zaporništva. Vsi se z nečednimi posli niso upali ukvarjati, saj so se bali sankcij, zato so životarili, delali na svoji krpi zemlje.

			Časi po vojni so marsikomu delali težave, jih spravljali v obup, vedno znova večali revščino. Da bi lahko preživeli in preprečili, da bi jih na račun revščine kdo še bolj izkoriščal, so radi stopili skupaj in drug drugemu pomagali. Mnogi si brez solidarnosti in brezplačne pomoči ne bi nikoli zgradili hiš, ne obdelali zemlje in bi bili prepuščeni milosti in nemilosti. S skupnimi močmi vaščanov se je zgradilo veliko hišic, ki so bile majhne in so imele veliko ižo, malo ižo, kuhinjo, špajzo in preklit, a dovolj, da je lahko številna družina živela pod streho, ki so bile sicer krite z različno kritino. Največ takih hišic je bilo pokritih s slamo, imelo lesene dimnike, a so bile vsem v ponos in veselje, da so imeli streho nad glavo. Preklit je bil hodnik, s katerega se je dalo priti v vse prostore in po leseni lestvi tudi na ižo, tako smo imenovali podstrešje. Pode so le redki imeli lesene iz desk. V večini je bil srtel, nabita zemlja, ki smo ga morali otroci vsak teden, po navadi pred nedeljo in ko so bili napovedani kaki obiski, namočiti, potem pa z za to prirejenimi deščicami zgladiti, da je bil, ko se je posušil, gladek in kot da bi bil iz desk. Če delo ni bilo opravljeno tako, kot sta nam starša zapovedala, smo morali vse skupaj popravljati tako dolgo, da so bolele roke.

			Ker je bilo dovoljeno udarniško delo, ki je bilo v korist družbi in vasi, so oblasti dovoljevale tudi medsebojno sosesko pomoč, s čimer je številnim revežem uspelo uresničiti svoje želje. Največ soseske pomoči je bilo pri delanju opeke, s katero so potem gradili hiše. Za izdelavo opeke so izbrali navadno del njive nedaleč od načrtovane gradnje, najpogosteje pa kar na parceli, kjer se je potem gradila hiša. Parcelo in zemljo, ki je bila primerna za izdelavo opeke, je pregledal in določil mojster, ki je bil izurjen v tej dejavnosti. Za izdelavo opeke so skopali plitvejši vodnjak. Ker je v tistem času bila podtalnica ponekod tudi že meter pod površjem, je bilo vode povsod dovolj in zato ni bilo treba iskati vodne žile. Ko se je kdo odločil, da bo delal opeko, mu ni bilo treba hoditi od hiše do hiše in prositi za delovno silo, ker so mu na pomoč priskočili malodane vsi vaščani. Skupinsko delo je bilo v tistih časih pravo veselje, saj so se ljudje ob delu družili, pogovarjali, ob koncu dneva pa kljub utrujenosti družili tudi ob mizi, ki ni bila obložena z bogato hrano, temveč s kruhom, tu in tam z zaseko, mastjo, čebulo, jabolčnico, ali s šmarnico, pomešano s klintonom in jurko. Belo vino so imeli redki, bolj znana je bila čista šmarnica, ki pa je hitro stopila v glavo. Pijača je bila takrat obvezna, saj je pregnala utrujenost in žalost. Vsako delo se je na koncu proslavilo s pesmijo. Pogosto so možje po končanem celodnevnem naporu ostali pri verti še dolgo v noč, pili in delali načrte za naprej.

			Ker pri nas ni bilo dovolj usposobljenih moških za delanje opeke, so mojstri za izdelavo opeke prihajali z Dolinskega, kjer je bila ta dejavnost že kot obrt. Lastnik ali vert jim je moral priskrbeti stanovanje, ki ni bilo v hiši. Navadno so spali kar v štali ali v skednju, in to včasih tudi mesec in več. Da je delo potekalo nemoteno, sta vsak dan poskrbela gospodar in mojster, ki sta na gradbišču, ko so vaščani prišli delat, razporedila delavce po teži dela in zahtevnosti. Otroci in ženske smo bili določeni, da smo z bosimi nogami skakali po blatu in ga mesili. Ženske so bile posebej dobrodošle, ker so med poskakovanjem v blatu morale dvigovati krila tudi visoko čez kolena, včasih, ko so se noge ugrezale že globoko v blato, tudi do sredine stegen. Ženske so takrat nosile široka krila in so bile brez spodnjih hlač. Da bi moški, ki so nalagali blato na temu namenjene tragle, videli, kaj ženske skrivajo tam spodaj, so se prigibali in blato na tragle nalagali kar z rokami, da so lahko pokukali pod krilo. Da bi ženske preprečile radovedne poglede, so si pred delom krila zvile okrog beder, jih zavezale z vrvjo ali štrumpatlinom in tako preprečile, da bi moški naprej pasli oči na njihovih telesih.

			Blato, ki je bilo dovolj obdelano, so moški s traglami nosili do mojstra, ki je stal ob ravni deski, na katero je polagal v ta namen z deskicami zbite enake modle. Če jih je imel hkrati več, jih je zložil eno poleg druge, jih do vrha napolnil z blatom, potolkel, da je blato enakomerno zapolnilo celo modlo. Ko je ugotovil, da je modla polna, je nato ostanek blata, ki je segalo čez rob, odrezal s tanko žico, ki jo je imel z obeh strani privezano na kratko leseno palico, da jo je lažje napel, in čim bolj gladko odrezal odvečni del blata, ki je štrlel iz modle. Potem je počasi odstranil modlo, da so ostale na deski surove opeke. Te so moški nosili na zravnan prostor, jih previdno zlagali, tako da se niso dotikale ena druge in da je bilo med njimi nekaj prostora za sušenje na soncu. Opeko, ki še ni bila opeka, temveč suho, trdo blato, so po nekaj dneh, odvisno od vremena, če je bilo vroče prej, če je bilo deževno pozneje, začeli zlagati v kopo ali oslico. Spodaj so v prvih petih vrstah zložili opeko tako, da so pustili kanale, kamor so v času žganja vstavljali fauše, to so bile dolge veje zvezane v šope, in s kurjenjem le-teh ustvarili močno vročino. Ko je ogenj zagorel in je bilo dovolj žerjavice, so začeli nalagati dolga suha polena, s katerimi so kurili noč in dan, tako dolgo, da je blato žarelo in se je med špranjami začela kazati žareča svetloba, ki se je ponoči videla daleč naokrog. Ko je bilo po oceni mojstra, ki je ves čas nadzoroval kurjenje in preverjal vročino v kopi, dovolj kurjenja in je opeka bila dovolj pečena, je zapovedal, da so kanale, v katerih so kurili, napolnili z zadnjimi poleni, jih zasipali z zemljo in pustili kopo, da je še nekaj dni žarela. Iz kope se je navadno kadilo tudi več tednov. Po nekaj tednih je bila opeka pripravljena za odvoz na gradbišče. Tudi pri gradnji hiše je lastnik lahko računal na pomoč vaščanov, ki so prav tako kot pri izdelavi opeke radi priskočili na pomoč. Nihče ni čakal plačila, usluge so se izmenjevale po načelu Jaz tebi, ti meni. Tudi zahvaljujoč temu je vas počasi rasla, gradile so se nove hiše, kupovala zemlja, krčili gozdovi, da bi bilo čim več rodovitne zemlje, vsi z grmovjem porasli ogoni so se spreminjali v njive.

			Tudi moja starša sta želela, da bi bolje živeli. Ker ni bilo denarja za nakup zemlje, sta ob tistem, kar je mati podedovala, vzela nekaj zemlje v najem, za kar sta morala plačevati arendo, ali odslužiti z delom. Toda tudi na povečani površini zemlje, ki je je bilo še vedno le hektar in pol, ni bilo mogoče pridelati toliko, da bi lahko plačala arendo in dala del pridelka kot obvezo državi, zato smo morali šparati s hrano. Pri vseh družinah, kjer je bilo veliko otrok in premalo zemlje, je bilo pomanjkanje hrane in s tem stradanje sestavni del življenja.

			Ni pa bilo tako povsod. Pri gosposkih hišah, kjer je bil vsaj en družinski član redno zaposlen, kar je bila sicer redkost, se je za zajtrk pila bela, ali črna kava, tam so se pekle razne zlevanke, idinjače, posolanke, kruh in ob nedeljah prekmurska gibanica. Tudi meso je bilo na mizi med tednom in ne samo ob nedeljah, praznikih, ali praznovanju godu, ali pa rojstnih dnevih. Da bi tudi bogati včasih čutili pomanjkanje, je poskrbel bog, ki je poslal nad vse enako ujme s točo, kar jim je vzelo moč in so čutili manjše pomanjkanje in so morali stisniti pasove, kar so težje prenašali kot mi, ki smo bili dnevno vajeni stiskati trebuhe brez pasu.





Vrane na drevesu, vrane v –


			Vsi letni časi so imeli v tistih časih svoj čar, svoje patrone, ki smo jih častili in molili. Toda najbolj priljubljena je bila pomlad, ki smo jo težko pričakovali po hudem mrazu. Takrat so bile namreč zime tako mrzle, da je drevje pokalo, kar se je slišalo, kot da kdo strelja. Okna so zamrznila, da skoznje ni bilo moč videti, ker so se na steklih upodobili kristali v obliki snežink, rož ali drugih oblik, kar je sicer dajalo čar zimskim jutrom, saj se nam je ob pogledu na zamrznjena okna zdelo, da so jih ponoči, ko smo spali, okrasili neznani škrati, ki so po pripovedih starejših vaščanov, ki so si ob dolgih zimskih večerih izmišljevali različne pripovedke, prihajali iz Murinih mrtvic.

			Ker je pritiskal mraz, so se ljudje zadrževali v prostorih, in to v kuhinjah, ki so bile edini ogrevani prostor v hiši. Redki so si lahko privoščili ogrevanje tudi v prednji ali zadnji iži. Mraz ni prizanesel ne potoku Mokoš ne Muri, ki sta zamrznila. Led na plitkejšem delu Mokoša je segal skoraj do tal. Mura je ostala zmrznjena vse do pomladi. Led je bil tako debel, da se je čez njo dalo na Štajer priti peš. Ko sta pomladno sonce in južni veter začela lizati sneg in topila led na Muri, se je med prebivalci vasi začel pojavljati nemir. Led, ki se je topil, se je začel lomiti in nastajale so velike debele plošče, ki so se zabasale na kup tako močno, da so nastajale gore ledu in tako preprečile pretok vode. Da ne bi prišlo do poplav in da plošče ne bi poškodovale ali uničile mlinov in brodov, ki so bili v tistih časih še številni, so jih minirali. Kljub nenehnemu prizadevanju, da bi plošče čim prej razstrelili, jim to vselej ni uspelo in so plošče, ki so se narinile na kup, naredile umetni jez. Ker zaradi jezu iz ledenih plošč voda ni našla poti po strugi navzdol, se je razlila po dolini, drla čez polje v Gradiško Baro, potem pa brez ovir pridrvela v vas. Voda je zalila vse gramoznice, zatone, vsako jamo, preko Lenošč pridrvela v vas in nadaljevala pot po potoku Mokoš v Satahovce. Najhuje je bilo, da je zalila nižje ležeče hiše, iz katerih so morali reševati tudi živino.

			Naša hiša je stala na nekoliko dvignjenem prostoru, zato hvala bogu nismo nikoli plavali, in čeprav je ob večjih poplavah voda segala vse do ograda, na dvorišče ni prišla nikoli. Siloviti valovi, ki so nastajali vzdolž potoka Mokoš, ki je postal prava reka in krepko presegel bregove, so ponoči ustvarjali močno šumenje, kar je človeku dalo občutek, kot da bi spal ob Muri. Dokler se voda ni umaknila, marsikatera družina ni spala, ker so se bali za svoje premoženje. Ko je čez čas voda odtekla, so ostale vidne posledice. Sledi blata, ki je prekrilo že tako slabe ceste, so močno poslabšale prevoznost. Tam, kjer je voda drla čez cesto, pa je del ceste tudi odneslo in jo je bilo potrebno obnoviti, da so ljudje lahko prišli z živino na njive. Ker so bile ob poplavah poplavljene gramoznice, je bilo treba čakati nekaj časa, da je voda upadla. Šele potem je lahko stekla delovna akcija sanacije cest. Tudi v tem primeru ni nihče čakal, da bi prišel kdo, ki bo opravil to zahtevno delo. Takoj, ko je bilo to mogoče, so se zbrali na sestanku odborniki, ki so naredili načrt sanacije, potem dali obvestilo malomi ritari, ki se je zapeljal po vasi z bobnom, zvabil ljudi na cesto in razglasil: »Na znanje se da. Jutri bo delovna akcija, vsi šteri ste zdravi, sposobni za delo, se oglasite ob osmi uri pri Gasilskom domi. Sebov prineste lopate, ali motike.« Potem je še parkrat udaril po bobnu in se zapeljal na drugi konec vasi.

			Drugi dan so se zbrali in določili, kaj bo kdo delal. Kmetje, ki so imeli konje, so prišli z vozovi in vozili gramoz, nekaj moških je gramoz ročno z železnimi lopatami nakapalo, drugi pa so čakali na cesti in ga potem z motikami ali krčevkami, kar je pač kdo imel, kopali na tla in razkapali po cesti. Takrat ni bilo ne bagrov, ne traktorjev, ali kiperjev, nakladačev, vse se je opravljalo ročno, zato je bila solidarnost toliko pomembnejša. Ko je bilo treba, so vaščani složno pljunili v dlani, vzeli v roke lopate, vile, ali motike, če je bilo potrebno tudi pike, in družno, ne da bi jih kdo posebej prosil, postorili vse, kar je bilo v skupno korist. Obnova ali sanacija vasi je bila skupna naloga. Drugače je bilo pri opravilih na polju, kjer so se kazale razlike med kmeti in reveži, pa tudi na mizah enih in drugih je bila velika razlika.

			Kljub temu da je imela zima svoj čar, saj smo veliko več počivali, se sankali, kepali in noreli po snegu, smo se prihoda pomladi veselili, ker smo se spet lahko bosi in skromno oblečeni potepali naokrog. Ko je popuščal mraz in topil led na potokih in Muri, je nastopil čas prebujanja. Kmetje so se pripravljali na pomladna dela, pregledovali pluge, nosili h kovaču železo, ki smo ga imenovali ralo, da jim ga je lepo sklepal, mazali vozove in nameščali kose na kosišča. Skratka, začetki pomladi so bili dnevi priprav.

			S prihodom pomladi so tudi pri nas nastopile spremembe. Oče je začel odhajati k Muri in Merici, opazoval brežine, kjer so si začele delati svoje brloge pižmovke, ujel v kržak kakšno ribo in pripravljal teren za lov na pižmovke. Pozneje, ko je v gozdu že močno ozelenelo in so fazani začeli nesti jajca, je premetaval kupe vejevja, v katerem so gnezdili. Ko je odkril kako gnezdo in v njem jajca, je nekaj teh pobral; nikoli pa ni odnesel vseh, da so lahko fazani imeli mladiče. Med hojo po gozdu je oprezal po vrhovih dreves, po večjih gnezdih, zgrajenih visoko v vrhovih, da so bila težje dostopna različnim grabežljivcem, pa tudi ljudem, ki so posebej čislali okus mladih vran. Če je ugotovil, da so v gnezdu mladiči in so že toliko veliki, da bi bili dobri za v lonec, si jih je vedno zaželel pobrati in odnesti domov. Sam ni plezal po drevju, ker je imel strah pred višino in ga je takoj, ko se je malo povzpel in pogledal navzdol, obšla panika in je dobil močno vrtoglavico. Navadno si je po ogledu zapomnil drevo in ko je prišel domov, ali zvečer, ko se je zbrala ob mizi vsa družina, začel pripovedovati o gnezdu, ki ga je našel, in mladih vranah, ki bi nam lahko popestrile večerjo. Ni si upal vprašati, ali bi kdo od nas otrok bil pripravljen splezati do gnezda, ker se je bal posledic, oziroma kako bi se počutil, če bi tisti, ki bi splezal na drevo, slučajno padel na tla in se polomil, ali celo ubil. Kljub pomislekom pa ni znal skriti želje po slastnem obroku. Nihče ni rekel nič, nihče se ni javil, še več, počasi so sestra in bratje pričeli zapuščati kuhinjo, da ne bi oče morda katerega kar sam določil.

			Ostal sem v kuhinji, nisem se umaknil pred odgovornostjo, celo več, po tihem sem razmišljal, da bi v primeru, če bi prinesla mlade vrane, postal junak in glavni v družini. Kuhinje nisem zapustil tudi zato, ker sem čutil, kako močno si oče želi vranjega paprikaša, pa tudi mati bi kljub zaskrbljenosti bila vesela, če bi imela kaj posebnega dati v lonec. Bil sem pri hiši edini, ki sem znal plezati na drevesa in se nisem bal višine, pa tudi vrtoglavica mi ni delala težav, ker sem jo velikokrat premagal tako, da sem mižal, ali nisem gledal navzdol, ko sem plezal na drevo po kak sadež, ki je vabil izpod vrha, kamor si navadno ni upal nihče, ali le redki. Zaželel sem si, da bi lahko prispeval nekaj k dobri večerji, kljub strahu, ki me je zajel, ko sem pomislil, kaj vse se mi lahko pripeti. Mati je med razmišljanjem odšla po opravkih, oče si je zmotal novo cigareto, jo prižgal in dvakrat ali trikrat potegnil dim. V kuhinji je zavladala popolna tišina.

			V kuhinji sva ostala sama, brez besed zrla predse in vsak s svojimi mislimi preganjala dvome. Po daljšem razmišljanju sem prekinil morečo tišino in očetu povedal, da sem se odločil iti z njim po mlade vrane, pa naj se zgodi kar koli. Zvečer dolgo nisem zaspal, ko pa sem le zaspal, sem se kar naprej prebujal in premetaval v postelji, da bi brata skoraj zrinil na tla. Vsakič, ko sem se zbudil, sem pogledal skozi okno, če se bo kmalu začel dan, ko bo napočil trenutek za podvig. Vedel sem, da bo plezanje naporno in seveda nadvse nevarno, še posebej zato, ker so si vrane spletale gnezda na vejah visoko pod vrhovi dreves, kjer so bile veje tanke, prhke in so se pod težo lomile, tudi zato je bilo vsako plezanje toliko bolj nevarno.

			Zjutraj po obveznih opravilih v štali in hlevih smo sedli za mizo. Mati nam je postregla mlečno kašo, ki je bila priljubljena hrana za zajtrk, potem pa zapustila kuhinjo. Nisem vedel, ali zaradi strahu, ali zaradi tega, ker očeta na samem ni mogla prepričati, da bi se odpovedal najinemu pohodu po mlade vrane. Nestrpna in v skrbeh se je kmalu vrnila in motala okrog štedilnika ter z veliko kuhalnico, narejeno doma iz navadne deske, s katero je navadno dvigala perilo, ko ga je prekuhavala, mešala repo in krompir, ki ju je kuhala za svinje, v istem velikem loncu kot perilo, ki je bil že večkrat zakrpan, a še vedno uporaben. Para, ki je prihajala iz lonca, je napolnila kuhinjo, vonj po repi, ki je posebej izstopal, pa je dražil nosnice. Medtem sva midva z očetom sedela vsak na svoji strani mize in si vsak zase zamišljala trenutke, ki bodo sledili.

			Oče je hotel, da čim prej prideva do gnezda, meni pa so se pred očmi vrstili dogodki iz preteklosti. V hipu sem se spomnil Kalmana iz sosednje vasi, ki je bil prav tako majhen in slaboten kot jaz, a je svojo šibkost skrival s tem, da je rad ušpičil marsikaj. Tudi plezanje mu ni bilo tuje. Nikoli se ni bal ničesar. Kače, sicer le belouške, je lovil kar z golimi rokami in z njimi strašil dekleta. Iz golobinjekov je kradel mlade golobe in jih gojil, ali pa so jih použili. Spomladi pa je plezal po drevesih, stikal za mladiči, vse dokler se mu ni pripetila nesreča. Pri plezanju na drevo, da bi ujel vranje mladiče, se mu je zlomila veja, za katero se je držal, ko je plezal, padel je v globino in se poškodoval tako močno, da je postal invalid. Drug primer, ki mi je šinil v glavo, je povedala babice, ki je bila priča padcu nekega sorodnika, ki je plezal na drevo in ko je bil visoko, se mu je zlomila veja, zgubil je ravnotežje, padel v globino in se ubil.

			Medtem ko sva z očetom še vedno sedela za mizo, vsak s svojimi mislimi, je mati brez besed, čeprav sem slutil, da si tudi sama želi, da bi imela kaj za v lonec, potegnila lonec s kuhano repo in krompirjem na rob štedilnika, kjer je bilo manj vročine, in se obrnila vstran od naju, po vsej verjetnosti zato, da ne bi opazil zaskrbljenosti na njenem obrazu. Vedela je, v kaj se podajam in kako nevarno je plezanje na drevo, saj lahko vsaka najmanjša napaka povzroči padec z višine. Kljub zaskrbljenosti ni rekla nič. Da bi skrila svoj obraz pred mojimi zvedavimi očmi, se je še kar naprej obračala k štedilniku, ko pa več ni zdržala pritiska, je vzela lonec in ga odnesla iz kuhinje.

			Časa za čakanje ni bilo več. Oče je postajal vse bolj nestrpen, zdaj pogledal mene, potem spet skozi okno. Ker je bilo stanje nevzdržno, sem se moral odločiti, kaj bom storil. Če grem in mi bo uspelo, bo oče zadovoljen, mati bo imela kaj za skuhat. Če ne grem, bo oče jezen, in gotovo precej razočaran nad menoj. Odločitev je bila težka, sicer pa sem si kar naprej dopovedoval, zakaj sem se sploh javil, če sem sedaj v dvomih.

			Časa za razmišljanje ni bilo več. Dvignil sem glavo in najavil, da sem pripravljen. Kot da mi ne bi verjel, se je oče še nekaj časa motovilil po kuhinji, potem pa stopil do mene, me pogledal naravnost v oči, kar ni bila njegova navada, mi položil roko na ramo in kot da se hoče zahvaliti, odprl usta, a ker mu beseda hvala ni šla nikoli iz ust, mi je le s kretnjo roke pokazal, naj mu sledim. Kljub odločitvi me je še vedno imelo, da bi mu povedal, da me je strah in najraje ne bi šel v gozd. Nogi sta bili ves čas težki, v podplatih sem čutil pekočo bolečino, kot da podplate držim na žerjavici, po telesu pa me je mrazilo.

			Ko mi je oče z roko dal znak, naj mu sledim, sem se še za hip obotavljal, razmišljal, kaj mi je storiti, kaj bi bilo zame boljše. Nenadoma pa se je v meni nekaj premaknilo, nekaj počilo, kar mi je vrnilo zaupanje in občutek, da bom kljub svoji majhnosti uspel. Bil sem žilav fant, kar sem pogosto dokazal tudi v igri, ko smo se fantje šli rokoborbo, takrat smo temu rekli, da smo se metali. Čeprav sem bil med najmanjšimi, sem pogosto premagal na videz močnejše, tudi večje in starejše od sebe. A ker sem se kljub odločitvi še nekoliko prestapljal in nisem sledil očetu, se je ta že na pragu obrnil in skoraj zavpil: »No, kaj je zdaj, ti je srce padlo v hlače, saj se držiš, kot bi ti kura ukradla kruh!«

			Nisem odgovoril, le vstal sem in mu namignil, da sem pripravljen. Oče me je pogledal izpod čela, kot je znal le on, še posebej je znal tako pogledati, ko je bil nezadovoljen. Nikoli ga ni skrbelo, kaj bo, nikoli ni pomislil na posledice, zanj je bilo pomembno le to, da je dosegel, kar si je zadal. Počasi je stopil v preklit, snel z obešalnika svoj črni, zglodani in od znoja umazani klobuk, brez katerega ni šel nikamor, si nadel predpasnik, ki je prav tako bil njegov stalni spremljevalec, stopil med vhodna vrata, se še enkrat ozrl ter na ta način preveril, ali mu sledim, in že izginil na dvorišče.

			Ker mi kaj drugega ni preostalo, saj očeta več ne bi mogel z ničemer pregovoriti, pa tudi sam sem se trdno odločil, da bom šel, sem mu sledil. Ko sva bila na dvorišču, sem se za trenutek ustavil, pogledal skozi odprta vrata v hlev in v tistem trenutku me je nenadoma spet minilo, da bi šel naprej.

			Medtem je mati pripravljeno hrano za prašiče zlila v kopanjo, se zravnala, pogledala očeta in mu prišepnila: »Pazi na maloga, ka neboš namesto mladih vran v vreči prineso domov njegova čreva.« Tako so namreč v tistih časih radi nagovarjali tiste, ki so šli na kakšno nevarno pot, ali na veselico, na katerih je pogosto prihajalo do pretepanja in tudi do klanja z noži.

			Oče ni odgovoril, popravil si je predpasnik, ga naredil v trikot ter pod pazduho stisnil vrečo, ki jo je predtem vzel iz kleti. Vrečo je vzel s seboj zato, da bo mrtve mladiče spravil vanjo in s tem skril pred očmi morebitnih mimoidočih.

			Potem je kot po navadi pospešil korak. Z očetom je bilo težko hoditi vštric, ker je hodil tako hitro, da smo morali otroci za njim bežati, mati pa je zaostajala in prišla za njim dolgo potem, ko se je že spočil. Tudi tokrat je bilo enako. Ni ga več bilo mogoče zaustaviti. Pot je ubral, kot vedno, ko je šel na ribolov, ali na lov na pižmovke, kar čez polje. Del poti po mejaših, potem del po kolnikih in tudi čez zorane njive. Zakaj ni nikoli rad hodil po cesti, nisem spraševal, pa tudi, ker je bil bolj samotar, mi tega gotovo ne bi povedal, ali pa bi se le obregnil name. Ko je imel pred seboj kako posebno nalogo, kot je bila ta, je spregovoril le toliko, kolikor je moral.

			Pot preko polja, po mejaših, še posebej, ko sva hodila povdiljek po zorani njivi, je bila naporna. Noge so se mi ugrezale, robovi brazd so me premetavali, da sem komaj lovil ravnotežje. Najhuje pa je bilo, da sem moral, če sem ga hotel dohajati, večji del poti počasi teči. Ni mi bilo lahko, zato sem vmes upočasnil korak, da bi si odpočil in se izdihal, saj sem se zavedal, da je najhujše še pred menoj. Ko sem upočasnil tek ali se za trenutek ustavil, da bi se izdihal, sem zaostal toliko, da sem moral spet teči. Nikoli se ni obrnil, nikoli pogledal nazaj, da bi videl, ali sem še za njim ali ne. Ni ga zanimalo, kaj se za njim dogaja. Ker je vedno hodil v gozd ali k Muri sam, ni bil vajen, da bi se oziral naokrog. Imel je svojo začrtano pot in cilj, zato je gledal le naprej.

			Za nama so ostale njive, vasi ni bilo več videti, pred nama pa se je razbohotil gozd, ki se je razprostiral vse od potoka Merice do Mure. Drevje v njem je bilo raznoliko. Ob obrežju potokov, bar in zatonov so v glavnem prevladovale akacije, topoli, vrbe in jelše, v notranjosti pa so prevladovali hrasti, bresti in prav tako akacije. Veje hrasta in akacije so bile trde, močne in debele, veje vrb, jelš in topolov pa so imele prhke, hitro lomljive veje, in prav na teh so si vrane, kot bi vedele, da so na njih bolj varne, gradile svoja gnezda. Lahko lomljive veje pa niso bile edini težava, če si hotel priti do njihovih gnezd, spletena so bila visoko pod vrhovi, kamor si zaradi majavosti marsikdo ni upal plezati.

			Ko sva prispela do ozke brvi čez Merico, me je oče počakal, ker je vedel, da ne bom upal sam čez, in me prijel za roko ter mi pomagal na drugi breg. Ko sva prečkala Merico, sva še nekaj časa hodila ob brežini potoka navzgor in se naposled ustavila. Oče se je zazrl kvišku. Nič ni rekel, le s prstom je pokazal proti vrhu visoke vrbe. Zadihan in utrujen sem se ozrl v smer, kamor je kazal njegov prst. Visoko pod vrhom se je v rahlem vetru pozibavalo gnezdo. Oče je pričakoval, da bom takoj splezal gor in čim prej zmetal mladiče iz gnezda.

			Ni mi bilo takoj do plezanja. Zadihan in utrujen sem pristopil k podrtemu deblu, ki je ležalo na bregu, in sedel nanj. Oče si je medtem prižgal cigareto, na hitro potegnil nekaj dimov, pobral debelo vejo, se še enkrat zazrl kvišku, za trenutek obstal in vlekel dim za dimom. Nisem vedel, za kaj mu bo služila palica. Ko je opazil, da me je palice strah, se je rahlo namrdnil, stopil k deblu in udaril po njem tako močno, da se je palica, ki je bila suha in že dokaj prhka, kljub debelosti zlomila. Zakaj je to storil, mi v prvem hipu ni bilo jasno, šele ko sem videl, da je potem, ko je s palico potolkel po deblu, iz gnezda odletela odrasla vrana, sem dojel, da je na ta način preveril, ali je v gnezdu resnično kaj živega. Šele ko je videl odleteti odraslo vrano, je odvrgel preostali del palice, ki mu je ob zlomu ostal v roki, se obrnil k meni in mi dejal: »Si videl, iz gnezda je odletela vrana, to je znak, da so v gnezdu mladiči.« To je bilo tudi vse, kar je spregovoril.

			Nisem rekel nič, pa tudi vprašal nisem nič. Še enkrat sem usmeril pogled visoko pod vrh in ko sem videl, da je gnezdo tik pod vrhom, me je spet zaskrbelo. »Bom uspel, bom prišel do vrha, so v gnezdu res mladiči? Kaj če bom plezal, gnezdo pa bo prazno?« Potem so šle misli na pašo. Nič več nisem razmišljal, ničesar se nisem bal, gledal sem le, kako so porazdeljene veje in kako bom najlažje in s čim manj potrošene moči prišel do vrha. Ko sem si ogledal drevo, sem slekel srajco, da me med plezanjem ne bi ovirala. Čevljev tako nisem imel, saj sem večino svojega otroštva hodil bos, čevlje sem imel obute le, ko smo šli k maši. Ko sem slekel srajco, sem še enkrat pogledal navzgor in še preden je oče spregovoril kar koli drugega, pristopil k deblu, ki je bilo spodaj debelo, hrapavo in kar dobra dva metra, morda kaj več brez vej. Poskusil sem objeti deblo, da bi začel plezati, a je bil oprijem nemogoč, saj so moje kratke roke komaj dosegle do polovice debla, kar je bilo premalo za varen oprijem. Oče je opazil mojo težavo, zato je stopil do mene, se pripognil, me prijel za gležnje obeh nog, mi velel, naj se naredim trdega, in me začel porivati kvišku. Da bi se obdržal in dosegel prve veje, sem svoje drobne prste zarival med razpoke v lubju tako močno, da so me zaboleli nohti. Oče seveda ni čutil mojih bolečin, zato je vztrajal in me porival ob deblu tako dolgo, da sem z rokama dosegel prvo vejo. Bila je tanka, povrhu pa še od rose spolzka. Ker je bila tanka, je bila toliko bolj nevarna, saj bi se, če bi se silovito pognal kvišku, lahko odtrgala in bi že takoj na začetku padel na tla. Previdno sem se stisnil ob deblo, z levico držal vejo in z nogama objel del hrapavega debla tako močno, da so me pekli podplati, vse do konca beder pa me je lubje praskalo, da bi najraje sestopil in odstopil. Še vedno sem se držal za vejo, na pol visel ob deblu in spet razmišljal: »Mi je bilo res tega treba, včasih je boljše, če se ne izpostavljaš.«

			V takem položaju sem visel nekaj trenutkov, da sem si pripravil desnico, s katero bi ob odrivu dosegel drugo, debelejšo vejo, ki je bila malenkost višje, a bolj na drugi strani debla, zato toliko težje dosegljiva. Po krajšem obotavljanju in preverjanju stanja, v katerem sem se znašel, sem se pognal kvišku in med dviganjem začutil, da veja, na kateri sem visel, popušča in se bo vsak čas odlomila, zato sem se hitro pognal kvišku in v zadnjem trenutku z desnico dosegel naslednjo vejo in se je oprijel tako močno, da me je zabolela rama. Veja, na kateri sem prej visel, se je odlomila in padla na tla. Zaradi odlomljene veje sem izgubil oporo za noge in držeč se z desno roko spet dobesedno obvisel. Ker sem vedel, da v takem položaju ne bom zdržal dolgo, sem sunkovito stegnil še levico in se nato z obema rokama povlekel toliko, da sem lahko dosegel naslednjo vejo, na tisto, ki sem jo prej držal z desnico, pa položil noge in tako imel oporo tudi za obe nogi.

			Utrujen in prestrašen sem se ustavil, sedel na vejo, objel deblo in pogledal navzdol. Bil sem na varnem, a hkrati tudi skoraj brez moči. Sedel sem ter razmišljal, kaj bi bilo, če se ne bi ujel. Padel bi in si gotovo kaj polomil. Zadihan, a hkrati vesel, da se ni zgodilo nič hudega, sem si oddahnil. Prva nevarnost in najtežji del poti sta bila za menoj. Nekaj časa sem še sedel na veji, se držal za deblo in pogledoval navzdol, kjer je oče sedel na veji, brez skrbi vlekel cigareto in me opazoval. Veja, ki mu je pred nosom padla na tla, ga ni ne prestrašila, ne zaskrbela. Sedel je mirno in samo čakal, kdaj bodo mladiči pričeli leteti z neba. Oba sva bila tiho. Nič nisem rekel, nič spraševal, temveč se pripravljal na naslednji podvig, plezanje proti vrhu.

			Ob nadaljnjem plezanju sem lahko istočasno uporabljal obe roki in nogi, saj so bile veje vse gostejše. Ko sem se nekoliko odpočil in spet začutil moč v rokah, sem nadaljeval s plezanjem. Plezal sem počasi, se oprijemal vej in vse bolj zadihan vejo za vejo premagoval pot k vrhu. Zaradi utrujenosti sem si vse pogosteje privoščil čas za počitek, pogledoval navzdol in navzgor, ter ocenjeval, koliko poti je že za menoj in koliko poti me še čaka. Ko sem se malo odpočil in okrepil mišice, stresel pekoče, od lubja popraskane dlani, sem počasi nadaljeval plezanje.

			Spodaj pod menoj se je oče vse bolj nestrpen presedal sem in tja, me opazoval in si nažigal cigareto za cigareto, da sta dim in smrad skoraj dosegla moj nos.

			Bolj ko sem se bližal vrhu, manj sem se oziral navzdol. Pogled je bil usmerjen le še kvišku. Prijemal sem vejo za vejo, in bolj ko sem se bližal vrhu, so bile veje vse tanjše, gostejše in nevarnejše, zato sem se zaradi varnosti vse bolj oprijemal debla, kar pa je bistveno povečalo napor in upočasnilo plezanje. Končno sem dosegel cilj, se spet z levico z vso močjo oprijel veje, na kateri je bilo gnezdo, stopil na vejo in v želji, da bi čim prej opravil svoje delo, spregledal, da je bila veja suha, zato je spet zaprasketalo. Veja, na katero sem stopil, da bi dobil boljšo oporo, se je pod težo mojega telesa zlomila in kot malo prej tista spodaj padla v globino. Ob zlomu me je močno zanihalo, a sem na srečo obdržal ravnotežje, se v hipu še bolj privil k deblu in obe nogi potegnil na vejo tik pod seboj, ki je bila varna. Kočljiva situacija me je streznila in mi dala misliti, da moram biti previdnejši in predhodno preveriti vsako vejo posebej, predno jo bom uporabil.

			Bil sem pod gnezdom, zato mi je preostalo le še to, da sežem vanj in ujamem mladiče, ki so se vtem premetavali po gnezdu, vpili in se na vsak način poskušali skriti, umakniti moji zločinski roki. Z žalostjo in vso spoštljivostjo sem med prerivanjem ujel prvega mladiča, ga najprej pokazal očetu, nato zaprl oči, da ne bi videl zastrašujočega dogodka, in ga vrgel v globino. Ob padanju v globino se je odbijal od veje do veje in na ves glas kričal. Potem sem segel v gnezdo drugič, pa tretjič, z zaprtimi očmi in tresočo roko metal iz njega mladiče, ki so padajoč v globino kričali, spodaj pa jih je čakal oče, jih pobiral in pospravljal v vrečo. Ko sem v gnezdo pomolil svojo morilsko roko četrtič, v njem nisem več zaznal ničesar, zato sem končal, se za hip z obema rokama oprijel vrha, pogledal navzdol in globoko vzdihnil.

			Šele v tistem trenutku sem se zavedel, kaj sem storil. Mladiči so bili brez perja, zato niso mogli leteti, da bi si rešili življenje, edino, kar so lahko storili med padanjem, je bilo njihovo grozljivo kričanje, ki mi je še dolgo potem paralo ušesa. Kakor koli mi je bilo hudo in žal, kar sem storil, sem storil. Zdaj je bilo prepozno. Kljub temu da sem se obsojal in so se mi mladiči zasmilili, je lakota bila močnejša od čustev, zato sem se odločil, da vse skupaj odmislim, in začel razmišljati, kako čim prej in čim bolj varno splezati navzdol, da bo ta prva in izjemno zahtevna naloga za menoj.

			Pot navzdol ni bila nič lažja kot navzgor. Bolele so me roke in noge, pekla kolena, moč pa je počasi pešala. Vejo za vejo sem se spuščal in kar naprej pogledoval navzdol, ter nestrpno čakal, kdaj bo konec in bom spet na trdnih tleh. Ko sem ves zasopel, popraskan in utrujen priplezal do zadnje veje, sem se je oprijel z obema rokama in spustil telo tako nizko, da me je oče dosegel z rokami, prijel za pete in počasi ob deblu spuščal navzdol. Ko me je spustil dovolj globoko, sem skočil na tla ter skoraj brez moči stopil nekoliko vstran, kjer sem dobesedno padel v travo in ves zasopel s polnimi pljuči lovil zrak.

			Bolele so me roke in noge ter pekla koža, ki je bila od ostrega lubja popraskana. Sede v travi in globoko zadihan sem pričakoval, da me bo oče za opravljeno delo pohvalil, a je le zakašljal, vrgel vrečo čez ramo in mi namignil, naj mu sledim. Urno, kot je bila njegova navada, je s pospešenim korakom odhitel nekoliko stran, in to globlje v gozd. Začudeno sem pogledal za njim in ugotovil, da ne gre proti brvi, čez katero bi morala domov, temveč stran od potoka. Užaljen, ker se ni z ničemer odzval na moj podvig, sem vstal, stopal za njim in se spotoma spraševal, kam me pelje. Kmalu sva prispela pod stari topol. Oče je pogledal navzgor in mi pokazal gnezdo, iz katerega so mladiči že moleli svoje glavice. Ne da bi umaknil pogled od gnezda, mi je dejal: »Poglej, ti mladiči bodo kmalu odleteli, zato bi bilo dobro, da jih pri tem prehitiva.«

			Nič nisem rekel, pogledal sem drevo, in, ko sem videl veliko suhih vej, sem se zgrozil, obrnil stran, si pokril obraz in zastokal.

			»Kaj čakaš, boš splezal, ali si se usral v hlače?«

			Stal sem, ne da bi se premaknil, potem pa le zbral toliko poguma, da sem plezanje odklonil. Ko je spoznal, da s temi mladiči ne bo nič, je nejevoljno zamahnil z roko, segel v žep, potegnil iz njega cigarete in vžigalice, si eno nažgal, vrgel vrečo na ramo in hotel oditi. Takrat je počilo tudi v meni. Na glas sicer nisem upal povedati nič, misli pa nisem mogel premagati. »To ni moj oče, dobrodušen in dobrosrčen mož, ki bi moral varovati svojega otroka.« Že dolgo nisem bil tako nesrečen, a nisem upal spregovoriti niti besede s svojim mrkim očetom, ki me je še enkrat grdo pogledal, se obrnil in s hitrimi koraki, ne da bi gledal, ali mu sledim, odvihral proti brvi, prečkal strugo in gotovo bi nadaljeval pot brez mene, če ga ne bi poklical.

			Brv, ki je vodila z enega na drugi breg, je bila nameščena kakšna dva in pol metra nad deročo vodo. Stesana je bila iz debla, ki je bilo na spodnjem delu okroglo, zgornji del, po katerem so hodili vaščani peš v gozd, pa je bil ploščat in ozek, tako da se nasproti prihajajoča nista mogla srečati. Brv ni bila samo ozka, ampak še brez oprijema, zato se mi je zdela še toliko bolj nevarna. Voda pod brvjo pa je bila dovolj globoka in bistra, da bi me lahko ob padcu odnesla v tolmun, ki je bil nekoliko naprej za kolovozom, po katerem so spravljali čez vozove. Vse to mi je vlivalo strah, zato sem se toliko bolj bal po njej prečkati potok. Ker je bila tokrat voda preveč globoka in deroča, da bi jo lahko brez nevarnosti prečkal kar po kolovozu, mi pač ni preostalo drugega, kot da sem poklical očeta, ki se je medtem, ko sem sam prišel do brvi, od nje že oddaljeval.

			Na moj prvi klic se ni odzval. Kot da me ne bi slišal. Potem sem zavpil na vso moč in začel jokati. Takrat se je obrnil, me pogledal in se zadrl: »Kaj čakaš, pridi!«

			Stal sem kot pribit in čakal, če se bo vrnil. A ker se ni in je le stal in čakal, sem mu zavpil: »Ne upam, vrti se mi.«

			Moj strah mu ni bil pogodu, a ker mu drugo ni preostalo, se je vseeno vrnil, odložil vrečo na tla, prišel čez brv, me prijel okrog pasu in me kot vrečo odnesel na drugi breg, kjer me je odvrgel, prav tako, kot bi odvrgel vrečo, da sem padel po tleh. Medtem ko sem se pobiral, je ponovno segel v žep, iz njega privlekel cigarete, si eno prižgal, globoko potegnil dim ali dva, zakašljal, nekaj zamrmral, se obrnil, pobral vrečo, si jo zalučal na ramo in kot da ne bi bil zadovoljen s tem, kar nosi v vreči, odhitel proti domu.

			Oznojen, utrujen, v bolečinah od prask in razočaran, sem počasi nadaljeval pot proti domu, ne da bi mu sledil. Hodil sem počasi, daleč za njim in razmišljal. Zakaj me ni pohvalil, zakaj mi ni rekel nič, se mu je vse skupaj res zdelo nekaj povsem običajnega? Sem s tem, kar sem storil, storil dovolj, ali pa je res pričakoval, da bom plezal še na tisti nevaren topol?

			Ker sem imel čas, sem na bližnjem travniku legel v travo. Leže na hrbtu sem se zazrl v nebo in spet razmišljal. Spomnil sem se očetovih besed, kako je nekoč pri mizi, ko smo jedli, piknil kos mesa, ga pomolil bratu pod nos in rekel: »Vonjaš, kaj praviš, diši, nej, kak lipo diši,« potem pa meso vrgel mački, ki je skočila z divana in meso požrla. »Vidite, jesti si morete zaslüžiti.« Kaj je s tem hotel povedati, ni nihče razmišljal, bilo pa je vsem hudo, zato smo eden za drugim odšli od mize. Morda bo tudi tokrat, ko bo večerja na mizi, zaradi nezadovoljstva storil kaj podobnega in recimo očital meni, da si kljub nevarnosti, v katero sem se podal, ker pač naloge nisem opravil v celoti, nisem zares zaslužil sedeti za mizo pri večerji.

			Kaj vse se mi je pletlo po glavi, se več ne spomnim. Domov sem prišel dolgo za njim. Ko sem prispel na dvorišče, ga ni bilo nikjer, čakala me je le mati, ki je bila zaskrbljena, ker me tako dolgo ni bilo domov. Bala se je, da se mi je kaj zgodilo, ali da sem od utrujenosti zaspal. Ko sem se ji približal in je videla praske po mojem telesu, me je stisnila k sebi, pobožala po skuštranih in preznojenih laseh in vprašala:

			»Kje si bil tako dolgo in kaj je bilo, da je oče prišel domov tako slabe volje, vrgel vrečo z mladiči na tla in odšel v gostilno, češ da mu je zmanjkalo cigaret?«

			Razložil sem ji, kaj je še hotel od mene, in ker sem zaradi utrujenosti odklonil njegov namig, se je razjezil.

			Mati je prijela vrečo, iz nje potegnila mladiče in me pohvalila. Užaljen, utrujen in razočaran sem se umaknil v ograd, kjer je bila oslica s slamo, nasmukal nekaj slame, legel nanjo in zajokal. Jokal sem zaradi pekočih bolečin, jokal zaradi tega, kar sem storil, ubil mladiče, jokal zaradi očetovega odnosa. Kako dolgo sem ležal v slami, ne vem, vem le, da sem postal lačen. Paprikaš, ki ga je mati pripravila za večerjo, je bil res slasten, a zame zaradi razočaranja grenak. Kar nekaj dni in noči sem imel pred očmi prizor, kako so mladiči padali in se na tleh ubili, vse samo zato, da smo se mi najedli. Pekla me je vest in kar naprej sem se spraševal, ali je bilo prav, kar sem storil, sam zase pa sem zaprisegel, da kaj takega ne bom storil nikoli več. Da sem lahko pozabil na krivično delo, me je tolažilo, da sem za preživetje preprosto moral storiti veliko takega, kar danes ne bi niti poskusil. Kaj nam je pa drugega preostalo, nam, ki smo imeli le par rok, življenje in vero v življenje. Živeli smo zato, da smo lahko delali in služili drugim, ki so nas v imenu revščine izkoriščali, jedli toliko in zato, da smo preživeli.





Vsa naša bogastva


			Naše bogastvo je bil manjši svet, tri njive in travnik, ki sta jih kupila starša in podedovala mati. Da bi bili preskrbljeni tudi z drvmi, je oče ob dedovanju zaprosil za gozd, ki ga je potem podedoval na štajerski strani in če smo hoteli priti do drv, smo morali z brodom v Krogu prečkati Muro. Hiša, ki sta jo starša leta gradila in dograjevala, je stala na ozki parceli, ki je bila potegnjena v ograd, kjer so na skrbno negovanih brajdah kraljevali šmarnica, jurka in klinton. Prostora je bilo malo in tam so rasle še okrogle slive, ki so jih, ko so bile zrele, pobirali, jih nabijali v kadi in iz njih pozimi pri Rajnarjevih, ki so imeli žganjarno, kuhali domačo slivovko, ki je služila kot zdravilo proti prehladu in gripi. Moški so jo posebej radi dajali na zob z izgovorom, da jih boli, a je šnops kaj hitro stekel po grlu. Na koncu ograda sta bili dve jablani. Da bi bil prostor čim bolj zapolnjen, je med drevjem bil vrt, na katerem je mati pridelovala paradižnik, kumare, papriko. Solate po navadi ni bilo, ker smo spomladi za solato nabirali repinclin in mleč, ki sta rasla na strniščih in po travnikih. Takrat ni nihče nabiral regrata. V posebno veselje nam je bilo, ko so začele na travniku rasti ščabe (kislice), ki smo jih nabirali, zvijali v šope in jedli. Čeprav so bile ščabe kisle, da je postal jezik trd, smo s to hrano vnesli v telo prepotrebne snovi, železo in vitamine, pa tudi pospešili prebavo, ker so pogosto povzročile drisko.

			Pozno jeseni in zgodaj spomladi, ko ni bilo drugih nujnih opravil, smo hodili v gozd sekat drva. Takrat ni bilo motornih žag, ne sodobnega orodja. Za spravljanje lesa za kurjavo smo uporabljali ročne žage in sekire. Po navadi smo se v gozd odpravili že zgodaj zjutraj, in to s kravjo vprego, da smo drva, ki smo jih nasekali, takoj odpeljali domov, nekaj zaradi strahu, ker je Mura velikokrat poplavljala in bi nam lahko vse odnesla, nekaj pa tudi zato, ker smo vmes sekali tudi na tujem zemljišču, in da nas torej ne bi kdo zalotil. Ker je bila naša parcela v gozdu ozka in dolga, na njej pa zaradi vsakoletnega trebeža premalo primernih dreves za podiranje, se je oče vedno, ko smo prispeli čez Muro, sprehodil naokrog, si ogledal teren in nam, ko se je vrnil, naročil, kje in kaj bomo podirali. Nihče razen očeta ni vedel, kje je naše in kje tuje, zato smo mu, ko je vzel sekiro, nam pa velel, da vzamemo žago in krčevke in mu sledimo, tudi sledili. Franc je po navadi ostal pri kravah, in jih medtem ko smo drugi sekali in žagali, napasel. Kje je naše in kje tuje, je vedel le oče, ki je že kot otrok hodil s starši podirat, zato je točno vedel, kje je meja, čeprav ta ni bila nikjer označena. Prepričani, da so drevesa, ki jih je oče določil za posek, na našem, smo se pač lotili dela.

			S krčevkami smo odstranjevali zemljo, da je oče s sekiro lahko obsekal korenine. Takrat smo namreč drevesa podirali skupaj s panji. Ko smo odstranili zemljo, delno podsekali rit, mi je oče porinil v roko konec vrvi in velel: »Ti znaš dobro plezati, kar si že večkrat dokazal, splezaj do sredine, vrži vrv čez tisto vejo, zveži in splezaj dol.«

			Drevesa smo podirali tako, da smo potem, ko je bila vrv nameščena, vlekli. Oče je po navadi sekal korenine, mi pa smo vlekli za vrv. Tak način trebeža je bil nevaren, saj se je podrto drevo pri padanju pogosto obesilo na drugo, potem pa padlo v smer, kamor ne bi smelo, in pogosto povzročilo kakšno smrt. Ko je padlo prvo drevo, smo na isti način podrli še drugega, ki je bilo nekaj metrov proč. Oče je z vso hitrostjo, kot da se mu nekam mudi, s sekiro odstranjeval veje, ki smo jih vlačili ali nosili k vozu. Potem smo razžagali debla, jih prav tako zvlekli k vozu in hitro nalagali na voz. Oče nas je kar naprej priganjal, da smo bili od dela vsi znojni in zasopli. Materi ni bilo povsem jasno, čemu tako priganjanje, še posebej se je čudila, ko je videla, da je oče obe jami, vkopani v zemljo, prekril z listjem in dračjem, da ni bilo videti sveže gomile.

			Ko je bilo vse naloženo na voz in krave vprežene, se je mati postavila pred očeta, si dala roke v bok, kot so to ženske takrat naredile, če so hotele kaj zapovedati ali izvedeti, in vprašala: »Čemu taka sila, zakaj se ti tako mudi?«

			Oče je zamahnil z roko in si brez odgovora zavihtel na ramo sekiro, s katero je sekal, ter zapovedal bratu, naj pripelje kravi, ki sta se pasli, da bi ju vpregel.

			Mati ni odnehala, hotela je odgovor na svoje vprašanje,

			zato se je še enkrat postavila predenj in skoraj grozeče zahtevala resnico.

			»Povej, čidi je tej del šume, gde smo podrli tevi dvej drejvi.«

			Oče se je samo namrdnil in obrnil, a si je v hipu premislil. Z nasmeškom, ki je pri njem prišel redko na obraz, je odgovoril: »Ja, či te že tak zanima, ti povem, tej drejve so Vidove.«

			Mati je razumela, kaj je hotel oče s tem povedati, da pa ne bi bila midva z bratom preveč radovedna in izvedela, da smo drva kradli, ni več spraševala. Kravi sta bili medtem že vpreženi v voz in pripravljeni za odvoz. Z bratom sva morala splezati na voz, ki je bil do vrha ročic naložen z debli in vejami, oče je prijel za vajeti, mati pa stopila za voz in pazila, da ne bi kaj padlo na tla, ali se veje kje zataknile. Ko sva se z bratom dobro namestila, smo krenili proti brodu, ki nas je odpeljal čez vodo. Pot je vodila skozi gozd, po makadamski cesti, ki je bila ponekod vse drugo kot cesta, saj so jo pogoste poplave skoraj uničile, voda spodkopala ali nanjo nanosila gore peska. Z bratom sva se pozibavala ob nagibih, stiskala in lovila za veje, ko se je voz nevarno nagibal zdaj na levo, zdaj na desno. Kljub nevarnosti, da bi kateri padel z voza, me to ni skrbelo. Vso pot sem med premetavanjem zdaj sem, zdaj tja, razmišljal le, kdo je ta Vid, ki ima toliko lepih dreves, da nam je dovolil dve veliki akaciji, ki sta dali drv za cel voz, podreti in odpeljati domov. Je sorodnik, ali kak očetov prijatelj? Ni pomembno, kdo je, je pa pošten in prijazen, da nam pomaga. Ko smo prispeli na domače dvorišče in razpregli krave, sem se le opogumil in očeta vprašal: »Kdo je ta Vid, ki nam je dovolil, da smo mu posekali par akacij, je to kak naš sorodnik?«

			Ob tem nepričakovanem vprašanju se je oče obrnil stran, mi pokazal hrbet, zamahnil z roko, stopil k vozu, odvezal ože, s katerim so bila drva povezana, in začel metati veje pod brajde. Šele ko je opazil, da se z njegovo gesto nisem sprijaznil, in je vedel, da mu bom še naprej sitnaril, je pristopil k meni in mi tiho prišepnil: »Veš, Vid ni naš sorodnik, pa tudi sicer ne obstaja, na vidovem se pravi zato, ker smo sekali tam, kjer smo videli lepa drevesa, čigava je parcela, pa še sam ne vem.«

			Potem pa je, ne da bi me pogledal, nadaljeval: »Veš, tega ne smeš povedati nikomur. Nihče ne sme zvedeti, da smo drva kradli, saj bi me zaradi tega lahko zaprli.«

			Ob pomisli, da bi ga zaprli, sem se prestrašil in prisegel, da ne bom nikomur črhnil niti besede. Spravljanje drv smo nadaljevali, nekaj smo nasekali na našem, nekaj še na vidovem in na tak način dvorišče z drvmi tako zatrpali, da smo težko prišli z vozom mimo. Skrivnost sem res zadržal zase, a me je misel, da smo kradli, spremljala povsod, še posebej ko sem pomislil, kaj bo, če bo kdo opazil, da mu manjkajo drevesa in to prijavil miličnikom, ti pa bodo ugotovili, da smo kradli mi. Sram me bo in vsi bodo kazali s prsti na nas, glejte jih, tatove drv. Po vsem tem sem razumel, zakaj smo morali zakriti sledi, zakopati jame, jih prekriti z listjem in dračjem, vse ostalo pa naložiti na voz in takoj odpeljati domov. Pa kaj, sem si spet rekel. Glavno je, da imamo drva in bomo lahko, ko bo mrzlo, pa tudi sicer, ko bo potrebno, ko bo mati pekla kruh in kuhala, kurili v krušni peči in šparati.





*


			Poleg spravila drv je bilo do zime potrebno opraviti še druga številna opravila, da smo lahko mirno pričakali zimo, ki je bila dolga in mrzla.

			Tisto malo zemlje in gozda, kar smo imeli, je bil edini vir, ki nam je poleg dela pri kmetih dajal hrano, zato smo vse, kar smo imeli, skrbno obdelali, ob tem pa še hodili delat premožnim kmetom, ki so potrebovali delovno silo in težake, kot so nas imenovali, plačevali pa toliko, kolikor so sami hoteli. Vert, pri katerem smo delali, nas je priganjal, da smo delali skoraj do onemoglosti.

			Posebej je bilo hudo za otroke. Majhni in sestradani smo komaj premikali ude, gospodar pa je vpil na nas in nas priganjal, nas zmerjal in na koncu dneva razmišljal, ali bi nam sploh kaj dal za plačilo. Denarja tako ali tako ni dajal nihče, ker so raje plačevali z naturalijami. Če je kdo, pri katerem smo garali ves dan, dal kak obrok hrane, kruh, namazan z mastjo, čebulo, ali kake žgance, nam je ob koncu dela to odračunal kot strošek in zato plačal toliko manj. Da bi zaslužili čim več, smo si hrano, kak suh kruh ali sedeno mleko, nosili s seboj. Ničkolikokrat pa smo delali po ves dan s tem, da smo pili vodo in tako prevarali želodec, da nam ni nagajal. Ker smo morali zaradi potrebe po dodatnem zaslužku, in če smo hoteli dobiti delo, delati najprej pri vertu, kot smo jih imenovali, smo šele, ko je bilo konec dela pri vertih, imeli čas za spravilo tistega nekaj malo, kar je zraslo na naših njivah.

			Kmetje, sploh premožni, so orali in delali s konji. Njive, zorane s konjsko vprego, so bile obdelane bolj kvalitetno, saj so bile preorane globoko. Mali posestniki, med katere smo spadali tudi mi, smo orali z eno ali dvema kravama; in tako naše njive niso bile tako dobro obdelane, a to ne samo zato, ker krave niso bile tako močne kot konji, pogosto pa tudi sestradane kot mi; ni bila težava torej samo plitvo preorana zemlja, temveč smo imeli tudi premalo gnoja za gnojenje in je bila tako zemlja trda in so se po oranju delale vajže, po brananju z navadno leseno brano pa, posebej v sušnem obdobju, debele grude, preraščene s periko. Te grude je bilo treba razbijati s topim delom motike, periko pa pobirati in odstraniti z njive. Razbijanje grud in odstranjevanje perike smo zaradi večjega učinka, da so se grude razletele in se je perika posušila, opravljali v največji vročini, kar je bilo zelo zahtevno in naporno opravilo.

			Konec julija in vse do velke meše, ko je bilo v vasi proščenje, smo bili zaposleni s pospravljanjem pridelka. Žito in pšenico smo želi ročno, zato je žetev trajala več tednov, še nekaj časa pa je snopje čakalo na dvorišču, zloženo v oslice, da smo zmlatili. Z žetvijo ni bilo konec opravil. Njive, s katerih je bilo pospravljeno žito in pšenica, niso smele biti dalj časa neobdelane, zato smo po žetvi, ko je bilo zrnje pšenice in žita pospravljeno in se je že sušilo na varnem na podstrešju, nekatere njive ponovno preorali, na njih posejali ajdo, proso, nekaj pozneje pa tudi repo. Ajda in proso sta dozorela pozno jeseni.

			Oktobra je bil čas žetve in mlatitve. Tudi to je bil čas veselja in tekmovanja, kdo bo namlatil več in prej. Pri kmetih, ki so imeli prosa in ajde veliko, je mašin prišel na dvorišče, mi, ki smo vsakega imeli le za manjši voz, pa smo vozili mlatit na veščino. Včasih je mašinist postavil mlatilnico na levi strani Mokoša, med potokom in veško cesto, drugič pa blizu gasilskega doma. V obeh primerih je bilo to na veščini, ki je bila v lasti vasi, pojmovana pa kot družbena lastnina. To je bil velik travnat prostor, kjer so poplave, ko je voda iz Mure drvela skozi vas in ponekod bila tudi do meter in pol visoka, nanosile zemljo in naredila grebine, tam, kjer je voda pobirala zemljo, pa jame. Kljub vsemu je bilo toliko ravnega prostora, poraščenega s travo, da je lastnik mlatilnice postavil svoj maganjar in mlatilnico.

			Ko je bil maganjar pripravljen in je mlatec zatulil, smo tisti, ki smo imeli malo za mlatiti, drug za drugim vozili vozove z ajdo in prosom. Ker je bilo revežev, ki smo imeli malo za mlatiti, več kot velikih kmetov, smo morali čakali več ur, da smo prišli na vrsto. Kljub čakanju ni bil nihče slabe volje, še več, čakanje smo izkoristili in pomagali drug drugemu pospraviti zrnje in slamo. Nihče ni ostal brez pomoči, ker so tudi tisti, ki so svoje zmlatili in pospravili pridelek na voz, ostali in pomagali tistim, ki so bili na vrsti.

			Delo se je odvijalo vzajemno, ne da bi bilo treba koga prositi. Tudi hrano in pijačo, ki so jo prinesli s seboj, so postavili na skupno mizo in si delili. Posebej je prišla prav rdečka, rdeče vino, naprešano iz jurke in klintona, ki je včasih, če je bila klet, v kateri se je rdečka hranila, topla, zavrelo in je pijača postala gosta, čemur smo pravili, da se je vino potegnilo, vleklo. Toda z radensko je bilo za reveže dobro. Radensko smo točili v pletene steklenice na Petanjcih ali pri Kraljevem vrelcu v Radencih in s kolesi vozili domov. Ker je bila v tistem času cesta med Mursko Soboto in Mariborom makadamska, so ob tresenju štuplini leteli iz steklenic in povzročali pravo pokanje, radenska pa je špricala iz steklenic tako močno, da smo, če smo tirali kolo hitreje, domov pripeljali polprazne steklenice.

			Ko je bilo opravilo pri mašinu končano in so se odrasli okrepčali, je sledil prevoz pridelka domov na domače dvorišče. Slamo, zrnje in pleve smo seveda pospravili tja, kjer je bil za katero stvar pripravljen prostor. Ker so zaradi številnih poplav ali suše bili travniki slabo poraščeni in je zato primanjkovalo mrve za krave, smo pograbili vsako bilko slame in jo skrbno pospravili na senik, ali v gumlo, in to pozimi mešali z mrvo, kar je bila glavna hrana za krave. Zrnje ajde in prosa se je shranilo v kište za zrnje, ki so bile navadno na grenari in potem smo v mlinu delali kašo.

			Kaša iz prosa in ajde je bila pogosto osnovna hrana za večerjo ali zajtrk. Posebej je kaša prišla prav v zimskem času, ko je bil čas kolin, ki so bile pravi družinski praznik. Da bi bil res praznik, so se ob mizi zbrali bližnji in daljni sorodniki in uživali v hrani, v pečenki ter ajdovih in prosenih krvavicah. Prosenim krvavicam so bili dodani na drobno narezani koščki mesa, vse skupaj pa je popestrila bujta repa, ki se je skuhala že dan ali dva pred kolinami, da je dala pravo gostoto in okus. Kaša pa je bila tudi samostojna jed, in med jedmi iz kaše so bile najbolj priljubljene mlečna prosena kaša, ajdova zafrigana juha, ali dušena kaša.





*


			Ko so se polja spraznila in koruzinje zvozilo domov, je sledilo pipanje repe, ki je bila najbolj pozna poljščina. Pospravljali smo jo, ko je že padala slana in se je megla ponekod zadrževala skoraj ves dan. Ker so bila jutra mrzla, smo repo pipali popoldne, a kljub temu da je sonce čez dan na kratko pokukalo skozi meglo in segrelo zrak, nas je zeblo tako v roke kot noge, še posebej, ker smo zaradi pomanjkanja bili slabo oblečeni in največkrat celo bosi. Repe smo se posebej veselili pastirji, saj nam je bila velikokrat hrana med pašo. Ko so se krave pasle, ali na poti na pašo, smo si jo napipali na njivah, jo nato olupili in jedli. Bila je hrustljava, rdeča je bila pekoča, bela pa sladka. Izbire ni bilo, vse je prišlo prav, zaradi vsebnosti tekočine je odžejala, trdi del pa je dal občutek sitosti, čeprav s takim obrokom nismo vnesli prepotrebnih kalorij. V gospodinjstvu se je kuhala kot bujta repa, veliko repe pa se je dajalo svinjam in tudi kravam.

			Repo smo za potrebe v zimskem času zakapali. To se je storilo tako, da smo v ogradi skopali plitvejšo jamo, na dno naložili slamo, na to nasipali repo, jo pokrili s slamo, nato pa na vse skupaj naredili debelo plast zemlje, jo previdno poravnali in potolkli, da je na koncu bilo videti kot gomila. Repa v teh zemljankah je ostala dalj sveža kot v kleteh. Pozimi smo jo izkopavali, jo nosili v gumlo, kjer smo imeli kopanjo za sekanje repe, in jo vsak dan sekali, da je služila kot hrana za krave. Sekali smo jo z ročnim sekačem. To je bil ostri, pri kovaču obdelan, nabrušen in največkrat v črko S upognjen kos rezila, ki je bil nasajen na dolg, raven in do gladkega obdelan ročaj, navadno se je za ročaj uporabljala debela in ravna veja akacije. Za prehrano krav smo repo morali nasekati na zelo drobne koščke, da se jim zaradi hitrega goltanja ne bi zaletelo v sapniku in bi se zadušile. Repo smo sekali v za to izdelanem lesenem koritu. Sekanje repe je bilo naporno, posebej ko je bila ta še cela, saj je bilo potrebno kar veliko moči, da jo je sekač presekal. Potem je bilo lažje, toda nikoli lahko, saj so čez čas začele boleti roke in je bila utrujenost vse večja. Ko je bila repa nasekana, smo jo posipali s plevami, včasih zabelili z otrobi, vse skupaj z golimi rokami premešali, da so se pleve in otrobi namočili s sokom repe, ter tako pripravljeno dajali kravam. Svinjam se surove repe ni dajalo, temveč jo je mati skuhala, stisnila v drobne koščke, zabelila z otrobi, ki so ostali od mletja žita in pšenice, dolila vodo, da je stvar izgledala kot gosta čorba, ter vlila v kopanje, ki so bile izdelane iz lesa ali betona in nameščene pri sprednjem delu hleva.

			Pomanjkanja nismo čutili samo ljudje, tudi živali so čez zimo čutile pomanjkanje, posebej ko je bilo krme premalo. Repa, pleve in slama ajde in prosa ter koruzinje je bila glavna hrana, ki pa je bila premalo hranilna, zato so krave močno oslabele, in velikokrat smo jim morali pomagati na noge tako, da smo jih dvigali.

			Jesen je bila za vse najpomembnejši del leta, saj so se v tem obdobju od septembra pa do konca novembra pospravljali zadnji sadovi, ki jih je dala narava. Vse, kar se je pridelalo, smo pospravili in shranjevali kot največji božji dar in ob tem sanjali, kako bomo uživali ob zabeljenih toplih ajdovih in koruznih žgancih, bujti repi, koline pa so tako ali tako bile pravi praznik. Da bi bilo za zimo v shrambah čim več hrane, smo vsi, ki smo bili pri hiši, razen očeta, ki ni nikoli hodil delat h kmetom, hodili delat, da bi zaslužili kaj krompirja in koruze, ki sta imela največ vrednosti in služila kot plačilno sredstvo. Večji kup kot ju je bil v pevnici, bolj smo ga bili veseli. Da bi ga bilo čim več, smo vso jesen hodili od kmeta do kmeta in pomagali pobirati, kar je največkrat trajalo od jutra do večera, in nato zvečer dobili za plačilo košaro ali dve. Višina plačila je bila odvisna od dobrosrčnosti lastnika. Tisti, ki so bili dobri plačniki, so navadno imeli svoje že stalne težake, zato je bilo pri njih težko dobiti delo, in smo bili prisiljeni delati tudi tam, kjer je bilo plačilo zelo slabo. Ker je bila vsaka zaslužena košara krompirja ali koruze za reveže pravo bogastvo in je pomenila preživetje, tako za nas ljudi kot živino, smo delali, samo da si prislužimo čim več.

			Posebej je bil pri hiši zaželen krompir. Ko smo ga imeli v pevnici velik kup, smo bili zelo veseli, saj smo vedeli, da ga bo dovolj za vso zimo in ga bomo lahko uživali pečenega in kuhanega. Ko pa je mati skuhala dödole, je bil to pravi praznik. Tudi koruza, ki smo jo dobivali za plačilo, ko smo hodili delat od kmeta do kmeta, jo trgali od jutra do večera, zvečer pa hodili ličkat, je imela svojo ceno. Koruza je bila glavni vir hrane, poleg repe, krompirja ter žita in pšenice, ki smo ju imeli na zalogi vedno premalo. Iz koruzne moke je mati kuhala žgance, ki smo jih obogatili z vročim prekuhanim mlekom. Mlečni žganiki so bili prava poslastica zvečer po napornem dnevu. Koruzni griz je bil pozimi večkrat za zajtrk, če je bil še posladkan, je bil prava poslastica, da ne omenjam koruzne zlevanke in koruznega kruha.

			Tudi zrnje žita in pšenice je imelo svoj prostor na iži, to je na podstrešju, kjer se je do dobra posušilo in smo ga potem po vrečo ali dve vozili k mlinu, ki jih je v tistem času bilo na Muri veliko. V mlinih, ki so delali vsak dan vso leto, razen ko je bila Mura narasla, ali je poplavljala, smo mleli moko, ki se je nato hranila v posebej za to izdelanih lesenih ladah, ki so bile pokrite in znotraj predelane tako, da je bila moka skrbno ločena. V enem predalu mehka, v drugem ostra in v tretjem koruzna. Bolj ko je bila lada polna, bolj so materi žarele oči.

			Bili smo navajeni skromnosti. Za vse, kar smo dobili kot plačilo za opravljeno delo, smo bili hvaležni bogu. Tudi zato smo pred vsakim obrokom molili zahvalno molitev, zvečer pred spanjem pa mali rožni venec. Toda kljub molitvam in trdemu delu smo bili ves čas odvisni od narave. Narava je poleg vsega, kar je dal in vzel bog, krojila našo usodo. Da nam ne bi bilo preveč dobro ali da ne bi celo živeli v izobilju in zato pozabili na boga, je ta poskrbel, da nam je narava tudi jemala in s tem poskrbela, da smo imeli vedno le toliko, kolikor nam je dalo vreme, ki ni izbiralo lastnikov. Ko je udarila toča, ali je pridelek pobrala poplava, so to čutili tudi bogati in so zato bili jeseni pri plačilih bolj skopi.





Vsa ta vprašanja brez odgovorov


			Bil sem majhen več lačen kot sit, zato sem bil droben, za tista leta predroben in premajhen, fant zvedavih oči, ki so se nenehno obračale sem in tja, iskale nekaj, kar je manjkalo v mojem življenju. Iskale so toplo roko, ki bi me pobožala, človeka, ki bi imel zame prijazno besedo, kruh, mir, sočutje, pohvalo, svetlobo, in to tako igrivo in hkrati prizadeto, da sem se človeku, ki je dalj časa zrl v moje oči, včasih tudi zasmilil. Mnogi so v mojih očeh videli obup, a so ob misli, da bi mi morali pomagati, odvrnili pogled, da jih moj vedno žalostni, prodorni, proseči pogled ne bi uročil. Še več. Tisti, ki so se zazrli v moje oči, so imeli občutek, da so se zapičile vanje kot dve puščici, ki bosta zdaj, zdaj prebodli njihov obraz in iz duše izvlekli kapljico upanja.

			Bil sem otrok, ki sem ves čas otroštva čutil težo takratnega časa. Pogosto sem bil v situaciji, ko skoraj ni bilo izhoda, toda nikoli, pa naj mi je bilo še tako hudo, mi nihče ni mogel vzeti optimizma in nobeno še tako krivično dejanje ne poguma. Nasprotno, z vsako slabo izkušnjo sem postajal močnejši, odločnejši, vztrajnejši po umu in dejanjih. Ko sem imel malo časa, sem se skril v ogradu, legel v travo in zrl v nebo. Nisem razmišljal o tem, kaj bo, ampak o tem, kar se je dogajalo v tistem trenutku. Čas je bil pač tak, da nisi nikoli vedel vnaprej, kaj se bo zgodilo, kaj te čaka. Takrat, ko mi je bilo hudo, sem pač rad imel svoj mir, zato sem poležaval sam skrit pred očmi drugih, se razjokal, včasih pa tudi klel kot stari kanas, ali pa sem boga spraševal, zakaj mi je sploh pomagal na ta svet, zakaj me ni takoj, ko sem se rodil, vzel k sebi.

			Bolj ko sem razmišljal, bolj sem imel občutek, da sem vsem odveč ali celo nezaželen otrok, ki je prišel na ta svet ob nepravem času, morda celo nepravi družini. Posebej sem to opažal pri očetu, ki ni niti za kanček pokazal, da me sprejema kot sina, me enakovredno uvršča v krog družine in me ima rad kot vse ostale, navkljub mojim prizadevanjem, s tem ko sem ga ubogal in storil vse, kar mi je zapovedal, da bi me vzljubil. Ničkolikokrat sem sanjal, da sva skupaj na lovu, da me je vzel v naročje, mi pripoveduje pravljice, ali dogodke, ki jih je doživljal na ruski fronti. Toda ko sem se zbudil, je bilo vse po starem.

			Očeta takrat navadno ni bilo več doma. Od doma je odhajal zgodaj in po navadi prihajal domov pozno zvečer. Nihče ga ni smel vprašati, kje je bil in kaj je počel ves dan. Kje je bil, smo lahko samo ugibali, edino, ko je prinesel domov kako ribo ali pižmovko, smo vedeli, da je bil ob vodi, ki je bila njegova prva ljubezen. Njegova druga ljubezen je bila narava, gozd, v katerem je prebil veliko prostega časa, si ogledoval gnezda, brskal po kupih vejevja, v katerih so imeli gnezda fazani, in jim kradel jajca. Ko ni blodil po gozdu ali ob vodi, je sedel v vaški gostilni, pil in se zabaval. Ne morem reči, da doma ne bi prijel za nobeno delo, je pa res, da je bilo to le takrat, ko ni imel druge izbire. Imel je svoj svet in zanj je bil pripravljen žrtvovati vse, tudi družino. Če je opazil, da sem nejevoljen, žalosten, objokan, ali sem se mu izogibal, je le zamahnil z roko, s čimer mi je hotel pokazati, češ, kaj mi mar, tuli, saj boš že nehal. Tudi zato sem že takrat, ko si še nisem znal prav obrisati nosu in sem bil pogosto smrkav, vlekel smrklje nazaj v nos, in si želel, da bi čim prej odrasel, da bi lahko odšel kam daleč, tja, kjer bi našel koga, ki bi me imel rad in me znal potolažiti. Po drugi strani pa, ko sem poslušal odrasle, ki so hodili delat v Slavonijo, ali kam drugam, daleč od doma, in so kar naprej ponavljali, kako jim je bilo hudo, sem si želel ostati doma. A ker sem trpel hudo pomanjkanje, sem si vseeno želel, da bi šel in poskusil, morda bi se mi pa le izpolnila želja in bi delal, četudi trdo delo, ki ga drugi ne bi hoteli opravljati, samo da bi si zaslužil kruh, ki bi ga imel v izobilju in ki sem ga prav v času odraščanja še posebej pogrešal.

			Rad sem proti večeru, ko sem opravil delo, ležal pod jablano in zrl visoko pod nebo, tja, kjer so migljale zvezde. Nebo je bilo visoko, tako visoko, da mu ni bilo konca, a vseeno blizu in tako umirjajoče, da so se ob pogledu nanj oči spočile. Pogled v nebo mi je vračal upanje in ničkolikokrat sem tako leže na hrbtu in zazrt v nebo klical boga. Nisem ga obsojal, ne klel, spraševal pa sem ga, zakaj ni pravičnosti, zakaj mi ne pomaga, da bi tudi jaz imel vsaj delček tega, kar imajo drugi. Kljub obupu in nejasni prihodnosti sem se boril. Ja, kar naprej sem iskal pot, ki bi me pripeljala do boljšega življenja.

			Ker sem hotel več in vedeti več, so me bila sama ušesa. Rad sem se motovilil okrog druščin starejših vaščanov, posebej v moški družbi, posedal ob njih in poslušal različne pripovedi.

			Mojo pozornost pa so posebej pritegnili pogovori o bogu in minljivosti, o čemer so razpravljale babe, ki so se družile enkrat pri eni, drugič pri drugi hiši, in modrovale o tem, kaj je v nedeljo med pridigo govoril gospod župnik, ki je med drugim rad govoril o rojstvu in poudarjal, da je rojstvo božji dar in smrt božja volja. Da je splav smrtni greh, ki da žensko, ki bi poskusila storiti takšno dejanje, pahne v pekel. O tem, kaj je splav, nisem vedel ničesar, pa tudi matere nisem upal vprašati. Ker pa sem bil radoveden, sem se nekega dne, ko sva bila sama s sestro, ki je bila veliko starejša, le opogumil in jo vprašal, kaj je splav. Tudi sama mi ni znala točno odgovoriti, mi je pa dala znati vsaj, da je to nekaj takšnega, da otroka v maternici ubijejo, preden se rodi. Ob tem se mi je zastavilo novo vprašanje, zakaj pa nam plivanoš pravijo, da ne smemo žalovati za umrlimi, ker so tisti, ki so bili dobri, pri bogu, hudobni pa v peklu. Posebej se moramo izogibati tistim dušam, ki trpijo v peklu. Zanje lahko le molimo. Nič mi ni bilo jasno.

			Bil sem premlad, da bi razumel vse, kar sem slišal, zato sem, da bi izvedel kaj več, ko je bila priložnost, sitnaril materi in ji postavljal vprašanja, ki so bila ali preveč zapletena in mi nanje ni znala dati pravega odgovora, ali pa so bila vprašanja takšna, na katera mi ni hotela odgovoriti. Ker sem bil radoveden, se nisem kar tako zadovoljil s pavšalnim odgovorom, zato sem še naprej sitnaril. Posebej sem želel vedeti, zakaj ljudje umirajo, in to tudi zelo mladi. Mislil sem, da v cerkvi pri maši to slišijo in bi mi morda znala odgovoriti. Ker mi ni znala odgovoriti in mi ni mogla ubežati, mi je predlagala, naj vprašam očeta, ki da sliši veliko več o tem v gostilni. Redko sem se odločal, da z očetom načnem tako temo, ker je tudi takrat, ko sem ga vprašal kaj preprostega, vedno odgovoril: »Nimaš me vprašati kaj bolj pametnega?«

			Bil sem potrpežljiv, kar je bila moja vrlina, nikoli pa se nisem zadovoljil z odgovorom, ki sem ga dobil le zato, da bi se me kateri od staršev otresel. V moji mali neuki betici sem tudi zaradi nezadovoljstva še bolj premleval vsako besedo. Predvsem, kaj je minljivost, je ostalo moje nerazjasnjeno vprašanje, zato sem si to začel predstavljati po svoje.

			»Je smrt konec življenja?« Ne, to ni to, saj vendar hodimo na grobove in umrle ohranjamo v spominu, zato niso odšli, niso pozabljeni, niso minljivi. Še vedno živijo v našem umu, naših srcih.

			»Je minljiv čas?« Ne, če govorimo, da se je zgodilo včeraj, ali pred leti, je to res bilo, ni pa minilo, ker se vsega spomnimo in o tem govorimo. Nič ni minljivo, vse se ponavlja, vse odhaja in prihaja. Tudi ljudje odhajajo v svet, ostanejo tam nekaj časa, a se vračajo.

			Toda mojo radovednost je pogosto prekinilo kruljenje v praznem želodcu, kar je preusmerilo mojo pozornost in sem vprašanja preusmeril v to, kje najti kaj za v usta, kje najti vsaj kako staro skorjico kruha, ali kar koli drugega, kar bi potešilo lakoto. Bil sem vajen vsega slabega. Znal sem potrpeti, skriti svoje nezadovoljstvo, da ne bi vznemirjal matere in ostalih v hiši. Nikoli nisem tarnal na glas, nikoli spraševal boga, zakaj imajo drugi to in ono, česar jaz nimam, temveč sem vprašal, zakaj jaz nimam tega, kar imajo drugi. S čim sem si zaslužil njegovo kazen, če je to kazen.

			Odgovora nisem dobil, ni mi odgovoril ne bog, ne mati, ne oče in ne ljudje. Celo vaška klepetulja, ki je vedela veliko povedati o vseh in vsem, je molčala, ko sem bil v njeni bližini. Vsa vprašanja so ostala brez odgovora, ali pa je bil odgovor: »Pač ti je to usojeno.« Temu je sledilo novo vprašanje: »Kdo pa je usoda, je to ženska ali utvara?« Ob vsakem odgovoru se mi je ponudilo drugo vprašanje, ki je bilo vezano na odgovor, še posebej, če ta ni bil popoln.

			Vedno je bilo več vprašanj kot odgovorov in nikoli konca, tudi zato so me vaščani začeli klicati radovedni Tomaž. Če sem prihajal kam, kjer je bila zbrana večja druščina in so klepetali vse vprek o tem in onem, in so me zagledali, da prihajam, so hitro obmolknili, ali pa sem že od daleč slišal:

			»Že pa se mali štüli tü okrog, paste ka te gučali, ka nede mel pa kaj za spitavati.«

			To me je sicer mnogokrat motilo, a sem vse take pripombe hitro predelal in šel naprej svojo pot. Ko sem bil osamljen, zavržen in brez rešitve, sem šel sedet na brv potoka Mokoš, namočil noge v bistro vodo, se zazrl v valove in zdelo se mi je, da me ti vzpodbujajo, mi dajejo novo energijo in nosijo naprej, samo naprej. Gledal sem ribice, ki so plavale proti toku, in spet, kot da bi se nečesa ustrašile, ali kaj pozabile tam, od koder so priplavale, švignile mimo mene niz vodo. Ko sem jih gledal, kako svobodno švigajo sem in tja, uživajo življenje, pa čeprav jih je povsod čakala nevarnost, da končajo svojo igrivost v ponvi kake gospodinje, ali krempljih mačke, ki so na bregu pogosto prežale nanje, sem dobil občutek, da mi s svojim šviganjem sem ter tja morda poskušajo pokazati, da ni konca poti, da je vsak začetek konec in vsak konec spet začetek.

			Da se vse vrti kot kolo, ki nikoli ne konča svoje poti. Vrti se in vsak obrat zariše v zemljo sled in dalj ko se vrti, daljša je sled. Šele ko se kolo neha vrteti, se sled konča, toda le za kratek čas, saj se nadaljuje spet in spet. Po sledi je moč zaznati dolžino obratov, ne pa začetka in konca. Ko se kolo zavrti in pride na začetek, kjer se je začelo vrteti, ni konca poti, ampak ponovni začetek. Tudi zato na kolesu ni moč označiti začetka in konca, čeprav na njem narišemo črto, se krog tam na črti začne in ne konča, ker se od tiste črte spet in spet začenja, kar predstavlja večnost.

			Že takrat sem vedel, da obstaja pot, ki vodi navzgor in navzdol. Da je smerokaz ob cesti zato, da nam kaže, kam moramo iti. Da so pisana ali nepisana pravila zato, da nas opozorijo, kaj smemo in česa ne, in da so v življenju možni vzponi in padci. Vse pa nas opozarja na to, da je življenje en sam boj, ki je dolg in ni en sam spopad. Tudi to nas uči, da se moramo v toku življenja boriti, vztrajati in se ne takoj vdati usodi in hoditi po poti, ki nam jo ta izriše. Pot usode je pogosto naša preizkušnja, ki ji ne moremo uiti, pa vendar jo lahko delno zaobidemo, stopimo z nje in se skozi življenje sprehodimo sami brez spremljevalca in na tak način stopimo na pot, ki nas bo popeljala tja, kamor si želimo. Sicer to ni enostavno, toda treba je vztrajati na njej, pa naj bo še tako vijugasta, težka in na videz nepremagljiva. Le z vztrajnostjo in močno željo po uspehu je moč premagati vsako oviro, prevarati usodo in doseči svoj cilj.

			Veliko stvari in pripetljajev, ki so se takrat dogajali in trasirali mojo nadaljnjo pot, takrat nisem razumel. Bil sem pač otrok, čeprav zvedav, iskriv in prisoten povsod, kjer sem bil dobrodošel, vendar pa moji možgani še niso bili sposobni dojemati vsega, kar se je dogajalo. Iz vsega pa sem se naučil, da je za dosego uspeha potrebna vztrajnost in zaupanje vase. Nič in nihče drug ti ne bo pomagal, če si ne boš sam. Nihče te ne bo dvignil v naročje, če ga ne boš prosil, da te dvigne.

			Ob vsem, kar sem doživljal, sem se naučil, da moram vsak trenutek, še tako boleč ali neboleč, vzljubiti in ljubiti do neskončnosti. Ljubiti in tlakovati pot, na katero so me pripeljali starši, ko so mi hote ali nehote, po božji volji, dali življenje. Ljubiti sem jo moral toliko bolj, ker sem ugotovil, da jo bom pogosto moral prehoditi sam, brez pomoči, brez dotika rok, z angelom varuhom v naročju. V ušesih mi je namreč vedno zvenel neki neznani glas, ki je kar naprej ponavljal: »Pot je tvoja, samo tvoja.«

			Ničkolikokrat sem že takrat z zaprtimi očmi gledal temo in videl, kaj se dogaja okrog mene. Oči sem imel zaprte tudi zato, da sem videl tisto neznano, še bolj pa se mi je zdelo pomembno, da sem tisto neznano čutil kot del sebe. Ničkolikokrat sem ves svet poskusil vdihniti vase, si z njim napolniti pljuča in nahraniti dušo. Želel sem zaužiti vse modrosti, jih obdržati in z njimi stopiti v svet svetlobe, a sem v hipu začutil, da moram modrost tudi izdihniti, da naredim v umu in duši mesto za nove izkušnje, novo modrost.

			»Nove modrosti?«

			Še danes se pogosto sprašujem, kdo pa je bil takrat sploh pripravljen, da mi vdihne modrost in me vodi po poti modrosti, ko pa je za moj svet, moje starše, bil svet modrosti delo, garanje, preživetje.

			Kljub rosni mladosti sem rad prisluhnil modrim besedam, pa četudi velikokrat nisem razumel njihovega pravega pomena, a mi je vse, kar sem slišal, dalo povod za razmišljanje. Ko sem bil sam, na paši ali ob delu, sem rad razmišljal, premleval znano in neznano, kar je sicer širilo moje obzorje, a je to obzorje postalo kaj kmalu preozko, čeprav sem goltal vsak, še tako preprost rek, z dejstvi se nisem mogel in smel ukvarjati tudi zato, da bi lažje postal hlapec in za vse življenje zapisan delu. Takšna je bila pač takrat filozofija. Bog ne daj, da bi se revež izobraževal in postal gospod, za reveže je bilo rezervirano hlapčevstvo. Pogosto, ko sem bil sam ali lačen, nisem mogel zaspati, ter sem kar naprej premleval to filozofijo in se spraševal: »Po katerih zakonih ni mogoče, da se revež izuči poklica ali postane gospod? Zakaj bi moral postati hlapec, če si to ne želim?«

			Kaj mi je pa sploh ob vsem tem drugega preostalo, kot da razmišljam. Rad bi izvedel kaj več o tem tudi od staršev, a je bil odgovor vedno kratek in odklonilen: »Te je pač bog določil, da boš služil drugim.«





*


			Ker sem doma pogosto naletel na nerganje, sem rad pobegnil k babici, ki je skupaj s stricem Števekom živela v stari cimprači sredi vasi. Ko je bilo toplo, je rada posedala na klopi pred vhodom in srkala sončne žarke. Bila je zgarana, polna bolečin. Hrbtenica se ji je od težkega dela upognila, da je hodila v dve gibe, kot so temu pravili ljudje. Roke so ji drhtele tako močno, da je komaj nesla hrano v usta. Posebej ji je bilo težko držati žlico, zato je bilo hrane več na fertuhu kot v želodcu. Vojna ji je vzela dva sinova, kar jo je še bolj prikovalo k tlom. Lujzeka je ubila granata, ki je priletela na dvorišče od Kapele, od koder so Nemci obstreljevali območje ob Muri, ko so se bližali ruski vojaki, in ji je umrl v naročju na pragu domače hiše, Franca pa so Madžari odpeljali v taborišče smrti in se ni nikoli vrnil, za svoje pogumno delo v času osvobodilnega boja pa je prejel posmrtno spomenico NOB 1941 – 1945. Doma je ostal le sin Števek, ki pa je bil nekoliko drugačen kot drugi.

			Števeka so vsi imeli za čudaka, ker ni hodil v šolo in je živel svojevrstno življenje. Življenje je čutil in doživljal drugače kot vaščani, ki so se mu posmehovali in mu zlobno nagajali. Njegovi ljubezni sta bili molitev in igranje na klarinet (krnet). Njegovo igranje ni bilo podobno glasbi, saj je bilo slišati kot nekakšno škripanje, toda zanj je bila to umetnost. Vaščani so ob njegovem igranju zmajevali z glavami, se posmehovali in delali norca iz njega. Bil je neizmerno veren, ni pa hodil v cerkev, ker ga ni nihče vzel s seboj. Tudi moja mati, ki je bila njegova edina preživela sestra, se mu je izogibala in se ga včasih celo sramovala.

			Bil je svojstven, pameten, čeprav so ga v večini sprejemali kot bebca, ali čudaka. Nikoli se ni poročil, rad pa je imel otroke, še posebej ob veliki noči smo se zbirali na dvorišču, kjer je zakuril majhen kres, pel Alelujo, mi pa smo morali streljati s karbidom. Vse je znal priskrbeti, piksline, karbid in drva za kres. Ko je kres gorel, nam je velel: »Ko bom jaz zapel Aleluja, morate durf streljati.« Zato smo ga otroci klicali »Aleluja durf.« Ni nam zameril, celo več, užival je v tem in nam včasih dal tudi kak bombon, ki jih je kupil za denar, ki ga je dobil kot podporo, ali od babice, ko je prodala kako kuro ali jajca. Babica se je zavedala, da bo morala zanj skrbeti vse do smrti, a je to ni motilo.

			Kljub vsemu, kar je doživela, je bila babica močna, prava bojevnica. Močna v umu in dejanjih. Nikoli ni obupala, nikoli se ni ničesar bala. Bila je modra in razumevajoča, kljub temu da ni znala ne brati ne pisati. Znala pa je ločiti denar, ki ga je dobivala kot nadomestilo za izgubo sinov, ki sta padla v vojni.Ker ni znala pisati, se je podpisovala s križem. Ko sem obupan, žalosten ali lačen pritekel k njej, me je kljub bolečinam vzela v naročje in sede pocartala na majavi klopci, zbiti iz preprostega okroglega lesa, postavljeni pred vhodnimi vrati na trnaci. Bil sem potreben cartanja, saj sem bil še otrok, ki je iskal nekoga, ki se mu lahko zaupa. Lepo jo je bilo poslušati. Kljub naravni inteligenci ni smela v šolo, ker se je morala zgodaj poročiti in skrbeti za dom. Ker je že kot deklica služila in kot služkinja slišala marsikaj, je znala veliko lepih in grenkih zgodb. Rad sem jo poslušal, še posebej, ko mi je razkrivala skrivnosti življenja. Učila, kaj smem in čemu se naj uprem.

			Življenje jo je prisililo, da je pogosto sama na pragu hiše razmišljala o tem in onem. Molče je zrla v daljavo in molila. V njenih očeh sem videl dve veliki iskri, ki sta svetili kot zvezdi. Njen pogled je velikokrat povedal več kot besede, ki jih je rada uporabljala, ko je morala komu kaj svetovati, saj je znala izreči veliko preprostih resnic. Govorila je preprosto, in pol od tega v madžarščini, česar seveda nisem razumel, zato mi je morala povedati po domače, uporabljala pa je tudi staro pravo prekmurščino. Ker je vedela, da ji težko sledim, je govorila, kot to zna ženska, ki je v življenju okusila vse od zatiranja, pretepanja in zapostavljenosti. Toda, ker je bila komunikativna, se ni bala govoriti in svetovati. Navadno je govorila počasi in z občutkom za razlago. Ker je imela neverjeten občutek zaznavanja, je, že ko me je pogledala in predno sem kaj zinil, začutila, kaj me zanima. Tudi zato je pogosto uporabila vse znanje in me učila, kako v življenju premagati vse tegobe in kako, ko se utapljaš, splavati na površje in priplavati na varno. Njene razlage so bile polne resnic, ki sem jih še takrat, ko je že umrla, s pridom uporabljal. Še danes, ko je preteklo toliko let, mi v um znajo privreti njene besede:

			»Dete moje, ko boš padel v globoko vodo in ker še ne znaš plavati, prišel v situacijo, da se boš potapljal, ne išči slame, za katero se boš prijel, ker te ne bo zdržala. Mahaj z rokami na vse strani in gotovo boš splaval. Ko boš uspel in se na tak način naučil plavati, boš preplaval reko in ocean.«

			Čeprav moram priznati, da takrat teh besed nisem razumel, sem si jih poskušal zapomniti za pozneje, in ko sem se kdaj znašel v brezizhodnem položaju, začel vse bolj razumevati. O revščini ni rada govorila, ker se je bala, da bi me s tem spravljala v obup, je pa močno verjela v usodo, ki se ji je v popolnosti predala in jo častila kot najvišje božanstvo.

			Usoda je bila zanjo nekaj svetega, nekaj vzvišenega, čemur se ni moč izogniti.

			Ko nisem sedel na brvi in namakal noge v mrzli vodi potoka Mokoš, sem pobegnil k njej, da bi slišal kaj novega. Vedno sem jo našel na klopi, razen če je deževalo, takrat se je skrila v kuhinjo, skozi majhno okno gledala na cesto in molila.





*


			Nekega dne sem jo tako spet obiskal. Sijalo je sonce. Bilo je toplo, kar je imela babica zelo rada, saj ji je toplota lajšala bolečine in preganjala revmo. Kot po navadi je sedela na klopi, se jezila na Števeka, ki je kar naprej žveglal na krnet, kar je sicer ni motilo, motilo pa jo je, ker si je med igranjem domišljal, da igra v godbi na pihala, ki je marširala po vaški cesti, hodil je sem in tja in včasih po nerodnosti razbil kak lončeni vrč. Ko me je Števek videl prihajati, je prisedel k babici in mrmral neko neznano molitev, kakršne si je kar sproti zmišljeval. Babica me je bila pripravljena takoj, brez obotavljanja, sprejeti v naročje, zato sem ji brez besed previdno splezal na krilo. Da ne bi padel, saj me babica zaradi bolečin v rokah ni mogla držati, sem jo z eno roko objel okrog vratu, in čakal. Nekaj časa je molčala, potem pa, kot da bi me preizkušala, začela pripovedovati pravljico. Z enim očesom me je opazovala, drugo pa je zaprla. Pravljica me ni zanimala, zato sem se naredil, kot da je ne poslušam in začel drezati Števeka, ki je še vedno sedel tik ob babici. Opazila je mojo nezainteresiranost, zato je obmolknila. Pogledala je zdaj Števeka, zdaj mene, in modro molčala. Saj ne rečem, da nisem rad poslušal pravljic, saj so vsi otroci imeli radi pravljice, ker so jim jih starši pripovedovali pred spanjem za lahko noč, le da se to pri nas ni nikoli zgodilo, saj ne mati ne oče nista znala niti ene pravljice. Tudi zato je hotela babica nadoknaditi to vrzel in s pripovedovanjem pravljic pozitivno vplivati na mojo miselnost.

			Po kratkem razmišljanju je zatem babica, kot da bi brala moje misli, zazrta nekam daleč začela z besedami: »Vem, da tega ne boš razumel, saj tudi sama marsičesa ne razumem, toda dobro je, da veš. Da boš v življenju lažje razumel vse, kar se ti bo hote ali nehote zgodilo, ti bom odkrila skrivnost, ki je pri mnogih tabu. Ker si pameten, boš to razumel in morda pozneje v življenju s pridom uporabljal.«

			Potem je spet obmolknila, se zazrla v Števeka, ga dregnila v ramo, da je zastokal, se spet obrnila k meni in pričela:

			»Tokrat ti bom povedala nekaj o usodi.«

			Pogledala me je, kot da bi se hotela prepričati, če me ta tema zanima. Ker sem bil tiho in le prislonil glavo na njeno ramo, je nadaljevala:

			»Veš, v usodo moraš verjeti, če ne verjameš vanjo, se ti lahko maščuje, ti ponagaja in te spravi v zelo kočljiv položaj. Naša usoda je naša pot, naš smerokaz, je nevidna, nedokazljiva, pa vendar je tu, med nami.«

			Spet je utihnila, se zazrla v nebo, kot da se hoče prepričati, če jo morda usoda od tam gor ne opazuje, potem pa, ne da bi me pogledala, nadaljevala: »Velikokrat se nam zgodi nekaj, kar nismo nikoli načrtovali, nikoli mislili. Potem spet pride čas, ko nam nekdo prepreči tisto, kar smo hoteli storiti. Vse pogosteje vidim neke sence, potem čutim mrzel vetrič in naenkrat se mi zazdi, da slišim opozorilo. Vem, da mi tega ne verjameš, toda pred kratkim so se mi prikazali angeli, ki so spremljali lepo uporno in strogo žensko. Bila je usoda.«

			Pogledala me je naravnost v oči in nadaljevala: »Zakaj se mi je prikazala, ne vem, vem le, da hoče usoda kaznovati pohlepne, ki jih je v vasi veliko.«

			Spet je utihnila, spustila pogled k tlom, me prijela za roko, spustila na tla, vstala in odšla v kuhinjo. Nisem ji sledil, le mirno sem stal in gledal Števeka, ki je sedel na tleh in ko je babica odšla, da ga ne bi kregala, hitro začel igrati na svoj krnet.

			Čez čas se je babica vrnila in ni sedla, ampak je nadaljevala kar stoje: »Če nam bo usoda res ponagajala, kar nam obljublja, bo veliko gorja, grozi nam lakota, toda reven potrpežljivi človek se je znal in se bo tudi v bodoče znal prilagoditi in preživeti vse tegobe. Šel bo v cerkev, zmolil očenaš in zaprosil boga za pomoč, potem pa pljunil v roke in spet obnavljal. Tak človek bo preživel vse nesreče in pomanjkanje. Tisti, ki imajo veliko in za njih garajo reveži, imajo peneze, verstvo in belega kruha, se vozijo k maši s konjsko vprego, sedijo na španikih kot mali kralji, pa ne gredo k maši, da bi se zahvalili bogu za to, kar imajo, temveč od njega zahtevajo, da jim da še več, oni ne bodo pljunili v roke, temveč bodo, če njim poplava naredi škodo, čakali, da jim priskočijo na pomoč vsi, reveži in hlapci. Kleli bodo boga in usodo, in ker ne bodo znali sami rešiti svoje nevolje, se bodo vesili. Vidiš, usoda nam lahko pomaga, nam da, nam pa tudi ponagaja in vzame.«

			Spet je utihnila, se ozirala naokrog, kot da nekaj išče, potem pa pomirjujoče nadaljevala: »Verjemi v usodo, ne smeš je zavračati, ne kleti, tudi če ti bo nagajala. Vidim, da te čaka veliko gorja, doživljal boš krivice, zaničevanja, postal hlapec in upornik.«

			Že sem mislil, da je končala, ko se je še enkrat obrnila k meni, me pogledala naravnost v oči, dvignila kazalec, zažugala, kot da me hoče posvariti o čem pomembnem, potem pa dodala: »Ljudje smo sposobni, da si marsikaj zapomnimo, smo pa tudi hudobni in ne znamo odpuščati, zato si zapomni, kar ti bom zdaj povedala, in si za vse čase zapiši v um. Spominjati se je lepo, pozabiti pa naravno in človeško!«

			Še enkrat me je pogledala, kot da bi se hotela prepričati, ali sem jo razumel.

			Priznam, da babice velikokrat nisem razumel, saj je govorila, kot da je v transu, kot da ji je modrosti narekoval nekdo drug, nekdo neviden. Bila je po svoje jasnovidka, a tega ni smela zaupati nikomur, ker bi jo zasmehovali. Če babice takrat nisem razumel, je bilo normalno, saj sem bil mlečnozobec, a bolj ko sem odraščal, bolj sem dojemal njene prerokbe in razvozlal njene globokoumne misli, ki me spremljajo še danes.

			Po tistem, ko je babica umrla, je bilo moje najdražje mesto za sprostitev in razmišljanje brv na Mokošu. Sede na brvi, pod katero je tekla voda, ki je žuborela skozi vas, sem pogosto užival svoj mir, razmišljal, gledal življenje v njem, namakal noge, ki so mi bingljale in trepetale v sunkih vode, ki je bila pod brvjo globoka toliko, da je segala do kolen. Mir, ki ga je motilo šumenje vode in petje žab, ki so poskakovale po bregu in ob vsakem najmanjšem gibu poskakale v vodo, je polnil moje telo in me navdajal s toploto, me spodbujal k temu, da sem pustil pamet na pašo in se predal udobju. Tam sem preslišal in odvrgel vse črne misli, nagnal v kozji rog krivice, pozabil na šibo in pest, pogosta vzgojna ukrepa. Čeprav mi je bilo hudo, sem se kar naprej tolažil s tem, da nisem edini, ki mu je bog določil tako življenje, da je še veliko takih, ki jim je še težje in bi jim moral pomagati.





*


			Leta so tekla, počasi sem odraščal v muhastega, nabrisanega fanta, ki se je znašel v vsaki situaciji, se znal razveseliti najmanjši pozornosti, bil zadovoljen z vsem, kar je dobil in imel, pa čeprav sem hodil z zakrpanimi nasrat hlačami. Nasrat hlače so bile hlače, ki so bile na ritnem delu po dolžini razparane, da jih pri opravljanju velike potrebe ni bilo treba slačiti. Navadno smo samo počepnili, medtem so se hlače razmaknile, nastala je velika odprtina in smo brez napora kjer koli opravili potrebo, potem pa si kar s travo ali listjem obrisali zadnjico in ko smo vstali, se je odprtina zaprla, tako da če nisi dobro pogledal, se ni opazila zareza ali odprtina. Tudi majice so bile večkrat zakrpane, poleti pa majic sploh nismo potrebovali, saj smo od jutra do večera tekali sem in tja kar brez njih. Tudi hrane ni bilo na pretek, a dovolj za preživetje.

			Bili smo zadovoljni s tem, kar smo imeli in se kljub pomanjkanju znali veseliti vsega, kar smo dobili. Toda kot da bi se nam bog zaradi očetove nevernosti hotel maščevati, nas je dal na preizkušnjo, s tem da nam je poslal Luciferja, ki je hotel, da trpimo tako kot on.

			Babica, ki je med vojno izgubila dva sinova, je vedno v svojo tolažbo govorila: »Vse, kar se zgodi, je pravično, ker je to božja volja. Bog je tisti, ki odloča, kako bomo živeli, na kakšen način in kdaj umrli, in to moramo spoštovati. Zemeljsko življenje je materialno in je samo odsev nebeškega, razlikuje se v toliko, da tam ni trpljenja, ne laži, ne prevar, ne bridkosti.«

			Mati je bila prav tako verna in je redno hodila v cerkev k maši, in ko se nam je kaj spremenilo na slabše, je samo ponovila besede plivanoša, ki nas je učil, da se v večnosti ločita dobro in zlo, dobro gre v nebesa, zlo v pekel, v času življenja pa je vse pomešano. Hudič in bog nista ločena.

			Niti eden, niti drugi pa ni pomagal revežem, da bi znosno preživljali pomanjkanje, ne eden ne drugi ni ustvaril toliko, da bi imeli vsak dan kaj malega na mizi. Ker je hudič pogosto pometal z repom, bog pa ga je le opazoval, so ljudje vse bolj verjeli v to, da je pekel na zemlji, in ponavljali rek: »Večjega pekla si ne moremo zamisliti, kakor ga imamo na zemlji,« in mnogim je bilo tudi zaradi tega vseeno, kako dolgo bodo živeli, še več, ko je slana ali toča uničila ves pridelek in so ostali brez vsega, kašče so ostale prazne, denarja ni bilo, pa tudi država takrat ni povrnila škode, ni pomagala kmetom, ker je skrbela za razvoj mest in industrije, so si želeli smrti.

			Niso pa vsi trpeli, imeli težave, kaj dati na mizo. Ker so bili premožni, so si lahko privoščili hlapce in dekle za pomoč pri delu na posestvu, živeli kot v nebesih, verjeli v raj na zemlji, zato so si želeli, da bi ta raj čim bolj in čim dlje uživali. Za reveže je bila smrt odrešenje, za bogate pa božja napaka.

			Velikokrat sem, ko sem bil sam, žvečil besede obeh, babice in plivanoša, ki ga je mati tako močno spoštovala in vanj verjela, čeprav nam niti plivanoš niti cerkev nista pomagala preživeti, še več, plivanoš je čakal pomoč od revežev in v cerkvi oznanjal, da so darovi cerkvi sveti in zato morajo ljudje darovati, kar so tudi storili in še tisto malo, kar so imeli, dali plivanoši, samo da se ne bi zamerili, saj so verjeli, da so se s tem odkupili bogu in si kupili večni raj in življenje v nebesih. Počasi sem začel razumeti prošnje plivanoša, nisem in nisem pa razumel, zakaj mora tako biti. Zakaj bog nima vseh enako rad, zakaj nas razločuje? Zakaj jemlje lačnim otrokom iz ust, da se lahko v župniji gospodje mastijo s svinjino, ki jo dobijo od podložnikov? Zakaj kure mati ni ubila za nas, da bi se vsaj enkrat pošteno najedli, temveč jo je odnesla plivanoši? Zakaj država jemlje tudi tam, kjer ni več kaj za vzeti? Zakaj bog to dovoli, če smo vsi njegovi otroci?





Očetje so domiselni, oblastniki pa še bolj


			Ja, časi moje mladosti so bili raznoliki, prijetni in težki. Marsikdaj smo bili v položaju, ko je šlo za biti ali ne biti. Suša, poplave in toča so vsako leto uničevali pridelke in jemali kruh, ki ga je že tako bilo premalo in je bil vreden zlata. Sreča v nesreči je bila, da smo živeli ob Muri, ki je vsaj dvakrat na leto poplavila polja, napolnila z vodo gramoznice in zatone, kjer se je rojevalo novo življenje in nam dajalo prepotrebno hrano, ki je je v velikih družinah vedno primanjkovalo.

			Za naše kraje ne moremo reči, da bi bili zamočvirjeni, so se pa zaradi visokih podtalnic večkrat raztekli številni potoki in struge, ki so napajali polja in gozdove. Na poti od Mure do Murske Sobote so si sledili Struga, Merica, Mokoš, Dobel, od vasi do Mure pa je bilo nešteto gramoznic, bar, zatonov, med polji so bili jarki, v katerih je bila voda, pa tudi ribe, žabe in rakci. Ob teh potočkih ali naravnih jarkih so rasle vrbe, jelše in akacije, ki so delale senco, zaradi česar je bila v jarkih vedno voda, ki je dajala vlago, na njivah pa se zemlja zato ni izsušila takoj, ko je posijalo sonce. V zatonih, kjer je bila voda plitka in porasla z vodno travo, so bivale žabe, ki so bile hrana štorkljam, zato je bilo Prekmurje znano po teh pticah. Vsaka vas je na kakem dimniku imela njihovo gnezdo. V strugah, ki so bile vedno polne bistre, čiste vode, ki je bila tako čista, da smo jo pili brez skrbi, da bi zboleli, ko smo želi ali kosili travo na travnikih. V teh vodah je bilo na pretek vseh vrst rib; ni pa manjkalo niti črnih ribičev, ki so zvečer namakali kržake, ali nastavljali žive vabe za ščuke in jih zjutraj zgodaj pobirali. Ribe so bile pogosto glavna hrana, čeprav so lov nanje z državnim dekretom prepovedali in so jih lahko lovili le ribiči, ki so morali biti člani ribiških družin in za to plačati dokaj visoko članarino.

			Tudi oče je pogosto obiskal bregove teh potokov in lovil pižmovke in skrivaj tudi ribe za prodajo in prigrizek. Ker je prehodil področje ob Muri vse od Murskih Črnec do Veržeja in nato po štajerski strani do Petanjec in nazaj do domače vasi, je poznal vsak tolmunček in brzico Merice, ki je bila največja med potoki, ki so tekli vzporedno z Muro in se nato kot pritoki stekali vanjo. Ker sem bil majhen, drobčkan, hiter, iznajdljiv in previden, kar mi je omogočilo, da sem se hitro in brez težav preril do vode skozi najbolj gosto grmovje, me je oče zaradi moje spretnosti rad vzel s seboj, ko je šel s kržakom nad ribe, tako kot za stikanje po vranjih mladičih in plezanje do gnezd.

			Na ribolov se je odpravil brez kržaka, ker ga je skrival v skrbno izbranem grmovju, preraslem s koprivami, kjer si zaradi pekočih kopriv, ki bi jih ožgale, ni nihče upal iskati. Po navadi pa je, da bi odvrnil radovedne poglede nevoščljivcev, ki so radi tožarili, sami pa ponoči namakali kržake v potoku, vzel s seboj tudi bobne za lov na pižmovke, spletene iz žice, in sekirico za sekanje vej, s čimer je skrival svojo namero. Opremljen, kot da gre nad pižmovke, se je odpravil na ribolov po svojih shojenih poteh. Pot ga je vodila z ograda med polje, kjer se je izogibal cesti, nadaljeval je po mejaših, kolovozih, skozi gozd, do Merice.

			Ko sem moral z njim, sem vedel, kod naju bo vodila pot, saj sem je bil vajen že od takrat, ko sva hodila pobirat mlade vrane. Tudi, ko sem šel z njim, da bi mu pomagal naganjati ribe v nastavljeno mrežo, sva ubirala isto pot in se ustavila šele pri ozkih, plitvejših brzicah. Preko te plitvine so se ribe pomikale niz brzice v globlje tolmune in nato nazaj v reko Muro, ali obratno iz Mure preko brzic v tolmune, kjer so se drstile in nekatere tam tudi ostale. Voda je bila takrat povsod čista, da je brez težav bilo vidno dno. Tudi tam, kjer je bila globoka, je bila čista, zaradi česar sva lahko videla vse, kar je plavalo in lezlo v njej.

			Na ribolov oče ni nikoli šel brez sekirice, ki jo je zataknil za pas, čez njo pa, da bi jo skril, pogrnil predpasnik, da je lažje hodil, pa predpasnik zvezal v trikotnik. Taka sekirica je bila namenjena sekanju tanjših ali malo debelejših vej, zato so jih ženske v jeseni, ko so se podirala drevesa in pripravljala drva za zimo, uporabljale za sekanje vej. Takrat v gozdovih po trebežu ni ostala niti ena veja, vse so skrbni lastniki naložili na voz, odpeljali na domače dvorišče, kjer so ženske, ko ni bilo drugega opravila, veje sekale in vezale v bremena, da so imele za podkuriti v peči, ko so pekle kruh, pa tudi v štedilniku so prišle prav za podžiganje ognja.

			Ko sva prispela do izbranega kraja, kjer je bilo več rib in idealen kraj za lov, je nekaj metrov stran posekal dve dolgi vitki jesenovi ali akacijevi veji, ju osmukal, odstranil vejice, prekrižal in nato na sredini močno povezal, tako da sta tvorili križ. Potem je izpod grma, ki je bil poraščen s koprivami, potegnil kržak, ki ga je spretno skrival, da ga ni nosil s seboj domov in na ribolov, kar bi lahko kdo opazil, ga razpel, nato locnje, kot so te palice imenovali, privezal na vse štiri oglje kržaka, in vse skupaj privezal na debelejši in dovolj dolg akacijev drog, ki ga je prav tako posekal v neposredni bližini in je bil dovolj dolg, da je z njim z brega dosegel dno pretoka. Ko je bil kržak pripravljen, mi je velel, naj se splazim pod grmovjem na breg, hodim sem in tja po brežini, podim ribe v past in opazujem okrog, in če bi slučajno koga videl prihajati, mu moram zažvižgati, da bo pravočasno skril kržak, vzel sekirico, se delal, kot da pripravlja pasti za pižmovke, in s to pretvezo odvrnil pozornost prišleka.

			Ubogal sem ga, kaj pa mi je drugega preostalo, se prerinil do brežine in kljub temu da sem bil malce popraskan od trnja robid, ki jih prej nisem opazil, skakal po brežini, ki je v nekaterih delih bila tako gosto poraščena, da sem moral celo stopiti v vodo. Ko sem se dovolj približal vodi in videl ribe, ki so brezskrbno krožile sem in tja, se zbirale v jato in spet razplavale vsaka zase po strugi navzgor, sem začel metati veje in z daljšo vejo pokati po vodi, da sem jih zmedel. Ko so me zaznale in slišale pokanje po vodi, so se nervozno zaletavale sem in tja, pa tudi ena v drugo. Oče je medtem že nastavil kržak, tako da je bil obrnjen proti smeri, od koder je čakal, da bodo ribe zaplavale v plitvejši in ožji del struge. Ko mi je zavpil, da je kržak v vodi, sem začel s šibo, ki sem jo že prej pobral in si z njo pomagal utirati pot skozi grmovje, tolči po vodi. Ribe se, kot da bi čutile, kaj jih čaka, niso dale prestrašiti in so celo začele plavati stran od nastavljenega kržaka. Ker sem se bal, da nama bodo ušle, sem začel trgati vajže in jih metati navzgor prednje in jih na ta način zvabil nazaj proti kržaku. Toda vajže so, poleg tega da so močno pljusnile v vodo, vodo tudi umazale, da je postala motna in rib nisem več videl. Ker sta pljusk in motna voda le preplašila ribe, so se nekajkrat zapodile navzgor proti toku, ker pa sem vajže metal prednje, so se obrnile in začele plavati navzdol proti nastavljeni mreži. Oče je hitro dvigal kržak, jih metal na breg in kržak vedno znova nastavljal nazaj v vodo. Na breg so leteli kleni, mreni, vmes je na breg priletela kakšna androga.

			Ko je bilo rib po očetovi oceni dovolj, sva jih pobrala in jih nekaj hitro nataknila na vejo, ki jo je že prej odsekal in je imela na koncu kavelj, da niso padale na tla. Ker je bilo rib več, kot je bilo prostora na veji, je oče preostale zavil v predpasnik in hitel pospravljati ribiški pribor. Snel je kržak, razvezal locnje, mrežo spet skrbno skril pod grm med visoke koprive, locnje razvezal, jih dvakrat presekal, na kratke vejice, in jih zalučal v vodo, da so odplavale. Potem se je lotil droga, na katerem je vse skupaj viselo, ga prav tako presekal na dvoje in odvrgel v grmovje, da je s tem zakril sledi. Rib sva imela več, kot sva pričakovala, in ker je bil oče zadovoljen, me je, čeprav to ni bila njegova navada, pohvalil. Ribe, ki so bile nataknjene na palico, je položil k panju, odsekal še eno vejo, ki je imela obliko kavlja, z nje očistil lubje, sedel na star, napol strohnel panj, segel v žep, izvlekel cigareto in jo prižgal. Slastno je potegnil nekaj dimov, nato počasi odmotal predpasnik in ribe, ki so bile v njem, nataknil na prej pripravljeno vejo. Spet je potegnil nekaj dimov, si pomel roke in zadovoljen dejal: »Tokrat sva imela srečo. Nekaj jih bom prodal, ostalo pa bomo imeli za večerjo, pa še jutri in druge dneve bodo za kosilo.«

			Ko je pokadil svojo cigareto, je segel po koprivah, ki jih je bilo povsod na pretek, s sekirico nasekal dober snop, jih zvil in povezal s šibo. Gledal sem ga in se čudil, kaj mu bodo koprive. Opazil je moje začudenje in mi na kratko, kot je bila njegova navada, razložil: »Koprive so zato, da bomo vanje zamotali večje ribe, da bodo dalj časa sveže in jih bomo lahko jedli več dni.«

			Takrat ni bilo elektrike in hladilnikov, zato so ljudje za konzerviranje in hrambo svežega mesa in rib uporabljali čebre, kamor so nadevali koprive, ki so rasle povsod in jih je bilo na pretek, na koprive naložili ribe ali sveže meso, nato še s plastjo kopriv pokrili in vse skupaj odnesli v pevnico, ki je bila po navadi vkopana globoko v zemljo, da je bila čim bolj hladna. Če čebra ni bilo pri roki, so lahko uporabili časopisni papir, na katerega so položili koprive, ali pa samo koprive, prekrite s slamo ali koruznim biljem. Tako konzervirane ribe so ostale sveže več dni.

			Ker so bile takrat družine številčne, saj je bila redka družina, kjer ne bi imeli vsaj štiri in več otrok, ki jih je bilo treba nahraniti, se je pač poskušal znajti vsakdo po svoje, da je nahranil številna lačna usta. Zato so številni na skrivaj ribili, ali pa izvajali krivolov, tako da so nastavljali pasti ali zanke in v njih lovili divjad, spet drugi so švercali in na kak drug način skrbeli za to, da je bilo kaj bolj konkretnega na mizi, ob tem pa niso niti malo mislili na to, da nas otroke s svojimi dejanji navajajo na to, da bomo šli po njihovi poti in počeli isto, čeprav smo na neki način po tihem opravičevali krivdna dejanja, ki se so jih starši posluževali, da bi nas preživeli.

			Pomanjkanje je bilo vsepovsod, tudi v trgovinah je pogosto zmanjkalo blaga, tobaka, soli, sladkorja in drugih za preživetje nujno potrebnih artiklov. Ljudje so najbolj pogrešali sladkor, saharin, sol, še posebej dragocena sta bila petrolej in karbid, ki sta služila za razsvetljavo. Ker elektrike ni bilo, smo svetili s petrolejkami, ali karbidovkami. Tudi mila ni bilo na pretek, zato so ga gospodinje delale kar doma iz poscala in lukije.

			Najhujše pa je bilo, ko je zmanjkalo tobaka in cigaret, ali jih sploh dalj časa ni bilo.

			Ker se je čutilo pomanjkanje na vseh področjih in ker se samo s to krpico zemlje, ki smo jo imeli, ni dalo preživljati, si je oče omislil dodatno delo. Lovil je ribe, pižmovke in žabe, jih prodajal, da je bilo kaj denarja za sol, sladkor, tobak in druge potrebščine v kuhinji. Ostanek rib, ki jih ni prodal, pa je mati spekla, da smo imeli kaj za pod zob.

			V začetku mojega obstoja, ko se je oče vrnil iz ruskega ujetništva, je bil hvaležen tako za življenje kot za tisto, kar smo imeli. Kljub temu da se je trudil, da bi imeli vsaj hrano, je pogosto prišlo kaj vmes, ali toča, pozeba, ali poplava, ki je uničila del pridelka. Tudi denarja je bilo malo, zadoščal je le za najnujnejše stvari in še kak krajcar se je našel, ki pa ga je mati pri maši podarila cerkvi, da bi plivanoš molil za nas in bi se nas bog usmilil.

			Denarja pa ni bilo za tobak, ki je bil za mojega očeta največja dobrina na tem svetu in brez njega ni mogel biti niti trenutek. Da bi zadovoljil svoje potrebe, se je odločil, da bo tobak gojil doma kar sam. Od takrat naprej je na vrtu v ogradi poleg kumaric, paradižnika in paprike rasel tudi tobak. Na podstrešju, kjer je bilo že tako malo prostora, pa se je od takrat naprej nad zrnjem pšenice, žita in koruze sušilo listje tobaka. Podstrešje je bilo polno listov tobaka, ki so viseli povezani na špagi. Ko so bili dovolj suhi, smo več listov zložili skupaj, zamotali v obliko cigare in nato rezali na tanke rezance. Tako pripravljen tobak je nato oče spravil v suhi svinjski mehur in si z njim polnil pipo ali pa si ga motal v časopisni papir. Tobaka je bilo toliko, da smo ga tudi prodajali, in s tem je k hiši začel dotekati denar. Ker se je zaradi donosnosti prodaje tobaka s tem začelo ukvarjati vse več kmetov, ki so namesto pšenice, žita ali koruze zasejali kar cele njive tobaka in ga prodajali, je država v strahu, da se njive iz žitnih polj ne bi spremenile v tobačna polja, kar bi bistveno zmanjšalo pridelavo kruha, sprejela odlok, s katerim so prepovedali gojenje tobaka. Najprej se je prepovedala prodaja in smo lahko pridelali le toliko, kolikor je oče porabil za lastne potrebe, ker pa se je tobak gojil tudi pri družinah, kjer ni bilo nobenega kadilca in so ga prodajali na črno, se je uvedla prepoved pridelave tudi za lastne potrebe, kar je bil za kadilce hud udarec.

			S to splošno prepovedjo je bil konec prodaje in tudi denarja ni bilo več, in da bi bilo vsaj nekaj denarja, smo začeli pridelovati mak, a tudi to je bilo kaj kmalu prepovedano, zato se je oče začel intenzivneje ukvarjati z ribolovom. Hodil je s kržakom k Merici in Muri, se velikokrat z brodom zapeljal tudi čez Muro, šel do potoka Pesnica, kjer je bilo več rib, jih lovil in prodajal v vaški gostilni. Ker je državni birokratski aparat vse bolj skrbel za razvoj mesta in industrije ter zanemarjal ali deloval proti kmetom, so si posebej tisti, ki so imeli v lasti samo par oralov, ali kaj več od hektarja, poleg pridelka na zemlji iskali dodaten zaslužek s prodajo rib, ki so jih lovili z mrežami. Ker je bilo povsod veliko vode, je bilo veliko tudi rib. Veliko so lovili za lastne potrebe, in seveda tudi za prodajo. Ker ribolova ni bilo na seznamu dejavnosti, si je državna birokracija izmislila še en odlok in prepovedala ribolov z mrežami in se je dovolil ribolov le z trnki. Da bi se ribolov legaliziral kot organizirana dejavnost, so se začele ustanavljati ribiške družine, v katere so se morali obvezno včlaniti vsi, ki so hoteli dobiti status ribiča. Da bi imela država večji nadzor nad ribiči in zatrla krivolov, so v okviru ribiških družin uvedli kontrolo nad ribolovom, tako da so uvedli ribiške čuvaje, ki so lahko ribičem preverjali izkaznice ribiških družin, s čimer jim je bilo izdano dovoljenje za ribolov v državnih vodah. Od takrat naprej so ribolov z mrežami lahko za prodajo ali večje potrebe izvajale le ribiške družine, ki so z ribami oskrbovale tudi trgovine in gostilne, ki so se ukvarjale s prodajo. Ribolov s trnki ali plovkami je prinašal slabši ulov, zato so ribiči ujeli vse manj rib, kar je zadostovalo le za lastne potrebe, v redkih primerih, ali ob dobrih dnevih, kot so jih imenovali ribiči, je bil izplen večji in je prinesel manjši zaslužek. Članstvo v ribiški družini za tiste čase in razmere ni bilo poceni. Članarine so bile visoke, zato se je vse manj ljudi odločalo, da bodo člani družine, in so poskušali srečo s krivolovom, in to na način, da so ribe ubijali z dinamitom, ali pa na skrivaj nastavljali vabe in različne mreže.

			Oče je kljub vsem ukrepom države in manjšemu ulovu vztrajal, postal član ribiške družine, hodil k Merici, Pesnici in Muri, ter poleg rib lovil še pižmovke, ki so mu edine še prinašale dobiček. Da bi ujel vsaj toliko, da nahrani družino, je vse pogosteje ves dan namakal trnke, ulovil toliko rib, da je bilo za doma, ko pa je imel srečo, pa je ostalo še kaj za prodajo. Toda ker je bil ulov največkrat slab, kljub temu da je v vsaki mlaki bilo veliko različnih rib, sezona za lov na pižmovke pa omejena, je bilo tudi denarja vse manj, pa še ta je komaj zadostoval za tobak in pijačo v vaški gostilni, kjer so se vsak večer zbirali možje in ob klepetu popivali.

			V lični vaški gostilni so se ob večerih zbirali različni ljudje. Klepetali so o tem in onem in tako je nekega večera, ko je oče slabe volje sam sedel v kotu pri mizi in pil svojo pijačo, prišel v gostilno Kalman iz Satahovec, ki se je na skrivaj ukvarjal s švercanjem. Ker je slišal, da oče zasluži vse manj denarja, kar je očeta pogosto jezilo in se je na glas pritoževal nad državo, in ker je bil oče v gostilni v tistem trenutku sam, je pristopil do njega, naročil konjak, ki ga je oče oboževal, in mu ob nazdravljanju ponudil sodelovanje. Ker sta tako oče kot mati imela rada denar, s katerim sta se postavljala pred drugimi, se je očetu ponudba zdela mamljiva, še posebej zato, ker bi lahko bil več doma, kot ko je poskušal zaslužiti dodaten denar z ribičijo, obdeloval zemljo in dogradil hišo, ki je bila zgrajena do te faze, da smo lahko v njej bivali. Kalman mu je vmes pokazal šop bankovcev, ki so očetu vzele sapo in je uspel le ziniti:

			»Če to res prinaša takšen dobiček, zakaj ne bi počel tega tudi jaz in prislužil toliko, da nam bo šlo bolje.«

			Iz previdnosti se je sicer s to dejavnostjo hotel ukvarjati le kratek čas, le tako dolgo, da bi zaslužil dovolj za dograditev hiše, nakup nekaj njiv in s tem izboljšal naš standard, potem pa bi pustil tvegan posel in služil s prodajo pridelkov in lovom na pižmovke, kar ni bilo prepovedano. Nihče pri hiši pa ni niti pomislil, da je s tem, ko se je odločil za tak tvegan posel, obsodil samega sebe in vse pri hiši. Kljub temu da se je zavedal, v kaj se podaja, se nas je nekega večera odločil seznaniti s tem, kaj bo počel. Ni nam povedal, da je to, kar bo delal, šverc, prepovedana trgovina. Ko je mati, ki je že vedela, v kaj se podaja, razložila, da se bo oče ukvarjal s trgovino, ki je sicer s strani države prepovedana in zelo nevaren posel, je naenkrat v hiši nastalo čudno razpoloženje. Mati je srepo bolščala predse, kot da se ne more odločiti, kaj svetovati. Po tihem si je želela, da bi se pred drugimi ponašala, kot da je nekaj več in ima denar, s katerim bo lahko nakupovala, vendar pa se ji je ob misli na to, kaj se lahko zgodi, če očeta ujamejo na meji in obsodijo na zaporno kazen, meglilo pred očmi. V istem trenutku, ko si je želela boljšega življenja, se je obsojala, da je za to, kar se je odločil oče, kriva tudi sama.

			Doma je postalo vse bolj vroče, čeprav otroci nismo vedeli, za kakšno trgovino v resnici gre. Tudi oče in mati sta nam prepovedala, da bi komu kaj povedali o tem, kar smo vedeli, kar je povečalo napetost in v hiši je bilo vse bolj nevzdržno, moreče. Če sta o poslu z materjo govorila prej nekako skrivaj, je mati vse bolj na glas opominjala očeta, da se lahko zgodi marsikaj. Kljub prošnjam matere, naj se vseeno ne spušča v tako tvegan posel, pa je nenehno prigovarjanje Kalmana iz Satahovec, ki je potreboval pomočnika, da bi povečal obseg dela in s tem zaslužil še več in še bolj obogatel, in njegovo kazanje šopov denarja, očeta še bolj prepričalo, da ne odstopi od podviga. Ker se je odločil, da bo sodeloval, ga je Kalman odpeljal k šefu švercarjev, ki ga je načeloma sprejel, vendar pod pogojem, da opravi nekaj preizkusov. Kar nekaj časa je moral sodelovati z njegovimi agenti, ki so mu dodeljevali nove in nove naloge, ki jih je uspešno opravil. Ko se je šef s pomočjo svojih agentov prepričal, da mu lahko zaupa pravo nalogo, in ga je vključil v mrežo švercarjev, ga je poklical k sebi in vpričo zaupnikov je oče moral opraviti zaprisego, s katero se je zavezal k molčečnosti. Da ne bo izdal nikogar, če ga bodo ujeli pri delu, posebej pa bo zanikal, da pozna šefa, za katerega dela. Ko je podpisal izjavo, ki mu jo je šef porinil v roke, je postal član združbe in začel tvegani posel. Doma ni več nikogar vprašal, ali dela prav ali ne, zaradi česar sta se z materjo večkrat hudo sprla, še posebej, ker je zvečer, ne da bi povedal, kam gre ali kdaj pride, neopazno odšel in se aktivno priključil švercarjem. Kakšno je bilo pravzaprav njegovo delo, nam otrokom nista razkrila ne oče ne mati, so pa starejša brata in sestra, ki so bili veliko starejši od naju s Francem in so že znali misliti z lastno glavo, vedeli, kaj je to šverc in kako tvegan je ta posel.

			Ker sem bil že takrat radoveden fant in sem hotel vedeti vse, kar se je dogajalo okrog mene, in ker sem opazil, da so se pri nas dogajale čudne stvari, sem postal še posebno pozoren na vse, o čemer so se v hiši pogovarjali bratje, sestra in mati. Skrival sem se za vrati, pod stopnicami, pa včasih zlezel tudi pod mizo, da me ne bi opazili. Tudi zaradi moje radovednosti so vsi v hiši postajali vse bolj skrivnostni in se v strahu, da bi se kje zaklepetal in nehote izdal očeta, začeli pogovorov izogibati, ali pa so se o skrivnostni trgovini, v katero se je vključil oče, pogovarjali, ko me ni bilo v bližini. Tudi zaradi tega sem postajal še bolj radoveden in sem hotel izvedeti, s kakšnim poslom se oče ukvarja. Bolj ko sem si na vse pretege prizadeval, da bi izvedel resnico, bolj sem dojemal, da oče počne nekaj, kar ni dovoljeno. Moja vztrajnost je končno rodila sadove, ko sem ob neki priložnosti, skrit v temi za lesenimi stopnicami, kjer me ni nihče opazil, prisluškoval pogovoru med materjo in očetom. Oče je razlagal, na kak način prehaja nekakšno Kučnico, za katero nisem prej nikoli slišal, potem pa je dodal, da to ni tako nevarno, kot ko mora prečkati Muro in se naložen s kupljenim materialom skrivati pred milico in graničarji.

			Priznati moram, da večine izrečenih besed nisem razumel. Kdo so graničarji, kdo so švercarji, koga naj vprašam, kdo bi mi to razložil, sem se kar naprej spraševal. Kljub temu da nisem ničesar razumel, pa sem se zavedal, da o tem, kaj oče počne in od kod nam kar naenkrat denar, ne smem nikomur povedati ničesar. Močno pa me je prizadelo, ko je oče zaskrbljeno dejal, da se mora graničarjev in miličnikov izogibati, da je bolje, da se z njimi ne sreča.

			»Bojim se, kaj bo, ko bo Mura narasla,« je razlagal materi, »in jo bo treba preplavati, lahko se zgodi, da me odnese, zato sem se odločil, da bom raje tvegal in skakal čez Kučnico, čeprav je tudi to tvegano, saj me lahko, če me opazijo in se na poziv ne bom ustavil, kak graničar ustreli.«

			Za hip je utihnil, kot da ne bi želel materi odkriti vsega, kar se lahko zgodi pri tem poslu, si prižgal cigareto in potem nadaljeval:

			»Kolikor poznam ljudi, delajo v skupinah, pomagajo eden drugemu, a se istočasno bojijo vsak za svojo usodo.«

			Močno pa me je zaskrbel nadaljnji del njunega pogovora, med katerim je oče razlagal, da ima vsaka stvar, ki jo počnemo, dva obraza, svetlo stran in temno stran. Navadno radi vidimo svetlo, ki nam prinese željeni uspeh, prezremo pa tisto temno, ki nas lahko mimogrede pahne v prepad.

			Po teh besedah je spet obmolknil, potegnil nekaj dimov, da je po tobaku zasmrdelo vse pod stopnice, kjer sem se skrival. Smrad cigarete me je začel dražiti v grlo, zato sem zaprl usta in s prsti stisnil nosnici, ker sem se bal, da bi zakašljal in se s tem izdal. Oče je medtem potegnil zadnji dim, ugasnil čik in počasi nadaljeval: »Trgovina cveti ...«

			Ker so me že bolele noge, sem se hotel prestopiti, a sem bil pri tem tako neroden, da sem z nogo, ki sem jo premaknil, udaril ob steno, kar sta oba slišala. Oče se je dvignil, stopil med kuhinjska vrata, pokukal v hodnik in ko me je opazil, se je obrnil, kot da me ne bi opazil, se vrnil na stol in slišal sem lahko le še pst, s čimer je mater opozoril, da jima prisluškujem, in končal pogovor z besedami: »Naj bo, kar bo, nadaljeval bom.«

			Veliko namigov nisem razumel, zato sem bil vedno bolj prepričan, da se je oče pričel ukvarjati z nekakšno tvegano trgovino, toda zakaj je omenil Muro, Kučnico, graničarje in šverc? Ker sem bil pač radoveden, sem hotel priti skrivnosti do dna. Da bi kaj več zvedel o trgovanju, sem naslednjega dne vzel nekaj jajc in odšel v trgovino, da bi jih zamenjal za bombončke. Moj namen ni bil uživati v grizljanju bombonov, temveč izvedeti, kako poteka trgovanje. Ko sem prišel v trgovino, na mojo srečo v njej ni bilo kupcev, le prodajalka je pospravljala police.

			Že pri vstopu me je vprašala: »No, Pištek, kaj bo dobrega, si spet kuram ukradel par jajc, ki jih boš zamenjal za cuker?«

			Na njeno vprašanje sem se odzval z vprašanjem:

			»Kak vi dobivate tou robo, ka nam jo odavlete?«

			Trgovka me je pogledala, odložila škatlo, ki jo je držala v roki, se naslonila čez pult in začudeno vprašala:

			»Kak to misliš, ge dobivamo robo, ka misliš, ka jo kradnemo?«

			V hipu sem spoznal, da sem vprašanje zastavil napačno, ker ga je trgovka smatrala kot žalitev. V zadregi sem vzel tri bombončke, ki sem jih dobil za tri bilice, in odhitel iz trgovine. Še vedno sem ostal brez odgovora, ki pa sem ga potem dobil čez čas, to pa na način, kakor sem si najmanj želel.





Oče se ukvarja s trgovino, ki je sicer s strani države prepovedana in zelo nevaren posel


			V začetku njegovega dela je šlo vse lepo in brez zapletov. V skupinah ali posamično so neštetokrat prebrodili reko Muro, ker je prehod čez Kučnico bil nevaren, saj so ta del stražili graničarji, ki niso bili nič kaj prijazni, na tiste, ki so jih opazili in se jim niso predali, pa so celo streljali. Iz Avstrije so švercali saharin, kamenčke za farcajge, sladkor in tobak, če pa jim je kdo naročil kaj drugega, pa so poskrbeli tudi za to. Švercarje je vodil šef, ki je deloval kot trgovec in je, da bi zakril šverc, nekaj robe kupoval legalno od državnih podjetij, kmetov in obrtnikov, največ blaga pa od švercarjev nelegalno in ga potem prodajal naprej po višji ceni, kot je plačal švercarjem. Vodjo švercarjev, ki je bil velik, debel in gospodovalen, pravi šef, ni smel nihče od podrejenih imenovati po imenu ali priimku, zato so ga klicali kar Šef, med seboj pa Debeli. Debeli je zbiral naročila od strank, švercarjem pa naročal, kaj in po čem morajo prinesti, jim, ko je blago prejel, plačeval v gotovini in po ceni, ki jo je določil sam. Če je kateri od švercarjev nabavil dražje blago, kot mu je Debeli naročil in nato odobril izplačilo, je švercar delal pod izgubo, saj je moral razliko pozabiti.

			Zbirališča so imeli navadno v mrtvašnicah, ki so bila najbolj zanesljivo pribežališče, saj ponoči vanje ni upal nihče. Mrtvašnica na pokopališču v Murskih Črncih, kjer so se zbirali, je bila majhna, lesena, da so lahko v njej shranili nekaj lopat, kramp in nosila, namenjena za pogreb. Ker je bilo prostora skoraj vedno premalo, so se stiskali. Ko so se vaščani odpravili k počitku, so švercarji šli v kamuro, se tam zbrali, dogovorili, kaj bo kdo prešvercal, in se nato, da so bili manj opazni, pa tudi, da če je kdo padel v zasedo, ostalih niso polovili, ločeno vsak zase odpravili na pot. Ko so nabavili robo, so skriti čakali, da se je spet znočilo, prebredli Muro, ko pa je Mura narasla in je bilo prenevarno, prečkali mejo kar čez Kučnico. Včasih so več ur čakali skriti v gostem grmovju na naši strani, da so lahko ujeli pravi trenutek in prečkali mejo, največkrat pa so dolgo čemeli na avstrijski strani, opazovali mejo in ko so se graničarji pomaknili po meji navzgor proti karavli, neslišno prečkali Kučnico in se po vnaprej določenih poteh vrnili v kamuro, kjer so Šefu predali blago, prejeli plačilo in se, še preden se je zdanilo, poskrili vsak v svojem domu.

			Otroci nismo vedeli, kdaj je oče odšel in kdaj prišel, saj smo, še preden je odšel, že spali, zjutraj pa je prišel domov, preden smo se zbudili, na kratko prespal, nato pa raznašal ostalo blago, ki ga je nabavljal tudi za nekatere vaščane. Mati nam je strogo prepovedala, da bi se o tem pogovarjali z ljudmi, pa tudi, če nas bo kdo karkoli spraševal, kje hodi oče in kaj dela, moramo povedati, da ne vemo.

			Življenje nam je steklo, imeli smo denar, zato je bilo vsega dovolj. Imeli smo celo več kot drugi vaščani. Tudi hiša, koliko se spomnim, je dobivala lepšo podobo, fasado, dograjena je bila manjša, a prepotrebna klet, razširili smo štalo k enemu od hlevov za svinje, dogradili več hlevov, da bi lahko krmili več prašičev, ki bi jih lahko tudi prodajali in zaslužili dodaten denar. Mnogi so se spraševali, od kod Titanu denar, a na glas ni upal razmišljati nihče. Od kod denar, so vedeli tisti, ki so od očeta kupovali sol, sladkor in druge potrebščine, ki jih v trgovini niso mogli dobiti. Naša sreča in uspeh sta še najbolj motila starega Juda, ki je začel vohljati in na skrivaj opazovati, kaj se pri nas dogaja.

			Jud je imel močno revmo. Zaradi bolečin ni mogel spati, zato je pozno v noč, včasih pa celo noč, sedel na trnaci pred hišo, kadil svojo pipo in opazil vse, kar se je v bližini njegove cimprače dogajalo. Spremembe v sklepih so mu onemogočale, da bi opravljal kakršnokoli delo. Ker ni bil zmožen za delo, je prejemal nekakšno podporo, ki ni bila visoka, a je je bilo toliko, da je Bara, njegova žena, lahko nakupovala v trgovini. Ko ni sedel na pručki na trnaci pred vhodom v hišo, je visel na plotu, naslonjen na prhke lesene late, ki so zaradi dotrajanosti že odpadale in je bila ograja bolj podobna razvalini kot plotu. Sam plota ni mogel popravljati, drugi mu pa niso hoteli, ker ni nikomur nikoli za storitev plačal.

			Ob ograji je bil navadno z namenom, da je lahko videl na cesto in motril nad vsem, kar se je po njej premikalo. Ker sta k nam vse pogosteje prihajala Kalman in Tatica, ki je od očeta kupoval kože pižmovk, je še posebej motril, kdaj sta prišla in kdaj odšla. Sta kaj prinesla, ali odnesla. Tudi tisto noč, ko sta se oče in Kalman odpravljala na pot, je stal pri ograji, ju počakal in ko sta prišla blizu, ne da bi ga kaj vprašala, se je zarežal in skozi zobe iztisnil:

			»Že prav, Titanek, miličnike in državo prinašaš okrog in jim lažeš, da svoje verstvo, ki se iz meseca v mesec veča, zaslužiš s pižmovkami, jaz pa vem, da to ni res.«

			Oče je res veliko denarja zaslužil s prodajo kož pižmovk, ki so bile prava dragocenost, saj so si iz njih velike gospe v mestih dale šivati krznene jakne in plašče. Gospa, ki je imela tak plašč, je vzbujala zavist pri drugih damah.

			Oče se na opazko ni odzval, le zamahnil je z roko in s Kalmanom sta brez besed nadaljevala pot.

			Hitre spremembe pri nas so sprožile vrsto vprašanj, kar so opazili tudi uradniki, ki so začeli vse pogosteje pošiljati vohljače. Ti so hišo opazovali večkrat na dan, se skrivali in čakali priložnost, da očeta zalotijo pri krivem dejanju. Bog ne daj, da bi v tistem času kdo, ki je bil reven, obogatel. Za vse, kar si vložil, kupil, si moral predložiti račune, pa tudi potrdila, od kod ti denar. Ker oče pri eni izmed kontrol ni imel vseh papirjev, so mu zagrozili, da bo za to kazensko odgovarjal. Načelo tistega časa je bilo: Če si bil revež, si moral revež ostati. V zapor so spravili vsakega najmanjšega prekrškarja. Bog ne daj, da bi revež ukradel kokoš, brez veliko dokazil so ga obsodili na zaporno kazen. Če si bil gospod in imel denar, če si bil oblast in si imel orožje, če si bil torej miličnik, kriminalist ali oficir, pa si imel v rokah moč. Nepoštenja je bilo povsod na pretek, čeprav je bilo to včasih sicer res sankcionirano, kar pa je doletelo le tiste podrejene aktiviste, ali uslužbence, ki se niso smeli ali mogli braniti.

			Ker se je pri nas premikalo na boljše, in da ne bi slučajno presegli prag revščine, so nas vse bolj nadzorovali, za očetom pošiljali kriminaliste v civilu in za vsako najmanjšo spremembo zahtevali pojasnila. Nekaj časa je očetu uspelo lagati, se izmikati racijam, potem pa, ko so se tudi nekateri vaščani, ki so nam bili nevoščljivi, začeli spraševati, ali je res, da z ribami, pižmovkami in žabami, ki jih je Titan prodajal, lahko zasluži toliko, da gradi in ima dovolj denarja tudi za gostilno, tobak in hrano, se je krog vse bolj zapiral.

			Po nalogu višjega uradnika v Murski Soboti so na podlagi anonimne prijave, da se poleg redne dejavnosti, ki jo prijavlja, Titan ukvarja s švercanjem, očeta povabili na zaslišanje, medtem opravili hišno preiskavo, toda ker ob preiskavi doma niso našli nič sumljivega in je oče vse, za kar je bil domnevno prijavljen, zanikal, in mu očitanega dejanja niso mogli dokazati, so ga izpustili. Kar se je v zadnjem času dogajalo, je mater vse bolj skrbelo in ker se je zbala za našo usodo, je očeta nagovarjala, da vsaj za nekaj časa preneha s švercom in se raje posveti delu na polju in okrog hiše. To očetu ni bilo pogodu, saj so ga uspehi in denar dobesedno zasvojili, zato je nadaljeval s prepovedano trgovino. Ker je bilo vse več prijav, da oče zvečer zapušča vas in odhaja nekam, kam, še niso vedeli, so miličniki vse pogosteje v spremstvu kriminalistov patruljirali po vaških cestah tudi ponoči. Da bi se prepričali, če je oče doma, so nekega večera, ko smo že spali, miličniki skupaj s kriminalisti opravili racijo in med drugim potrkali tudi na naša vrata. Mati jim sprva ni hotela odpreti, potem pa ko so vztrajno razbijali po vhodnih vratih tako močno, da smo se otroci zbudili, je vseeno odprla. Ni še pošteno odklenila vhodnih vrat v preklit, ko sta kriminalist in miličnik hkrati tako hitro planila mimo nje v prednjo ižo, tako se je reklo večji sobi, kjer smo po navadi vsi spali, da sta mater zbila na tla. Ko se je pobrala in očeta v spalnici niso našli, je kriminalist, ki je bil oblečen v usnjen jopič, glavo pa pokrito s klobukom, stopil pred mater in se zadrl:

			»Kje imaš moža?«

			Mati ni odgovorila, le zmajala je z glavo in skomignila z rameni. Zaradi nenadnega vdora miličnika in kriminalista, ki sta bila oborožena, smo se otroci prestrašili, stekli k materi, se je oklenili in šele potem opazili, da očeta ni. Kriminalist je stopil pred nas, nas premeril od pet do glave in jezno zavpil:

			»Veste vi, kje je oče, povejte mi, kam je šel, če ne boste povedali, bomo mater odpeljali na postajo milice, jo tam zadržali, dokler nam ne pove, kje je oče, vi pa boste čez noč ostali sami!«

			Niti sanjalo se nam ni, kje oče je, še manj pa, zakaj ga sploh iščejo, zato mu nismo odgovorili. Medtem ko sta nas miličnik in kriminalist zasliševala, sta dva miličnika ves čas stražila med vhodnimi vrati, eden pa je bil skrit na dvorišču. Ker ni nobeden od nas črhnil besede, je glavni stopil do mene, ki sem bil najmanjši, me prijel za roko, poskušal odtrgati od matere in se zadrl:

			»Kje je oče, povej, ti smrkavec nemarni!«

			Nisem odgovoril, dal sem dlan na obraz in začel na ves glas tuliti. To je kriminalista še bolj razjezilo. Zravnal se je v položaj mirno, pogledal mater in se ponovno zadrl:

			»Brez skrbi, to noč ne bomo spali, dobili ga bomo!«

			Potem je zapovedal enemu od miličnikov, ki je stal med vhodnimi vrati:

			»Ti boš stražil, tu boš ostal in ko pride Titan, ga primi, mi pa gremo pogledat malo naokrog.«

			Miličniki so zapustili sobo, se na dvorišču zbrali okrog vodilnega, civilno oblečenega tovariša, se nekaj pogovarjali, nakar so eni odšli do džipa, se odpeljali, dva pa sta ostala in se skrila v gumlo, ki je bila med kletjo in štalo, in kjer je bil shranjen voz, ali kot smo mu rekli, kola. Mati ni mogla nikamor, da bi očeta opozorila na nevarnost, zato nam je vsa v skrbeh velela le, da gremo v posteljo in poskušamo zaspati, sama pa je sedla na svojo posteljo, naslonila glavo med dlani in začela moliti. Čez čas je na dvorišče pridrvel isti džip z miličniki, pobral tista dva, ki sta bila ves čas v zasedi, in odhitel.

			Mati si je oddahnila, otroci smo zaspali. Toda zjutraj nas je čakalo novo presenečenje. Ko smo se zbudili in vstali, očeta ni bilo. Mati je v kuhinji mečkala kuhan krompir, da bi nahranila svinjo, ki jo je krmila za zakol, ko je na dvorišče spet pribrnel džip. Tokrat sta se pripeljala samo dva. Eden od njiju je bil tisti z usnjeno jakno. Skočil je z džipa, prišel k vhodnim vratom, potrkal in počakal, da mu je mati odprla. V roke ji je porinil kos papirja in rekel:

			»Tu podpiši!«

			Ni je vikal. Mati je vzela papir v roke, ga pogledala, prebrala vsebino in prebledela. Papir, ki ga je kriminalist prinesel, je bil nalog za očetov pripor in hišno preiskavo. Ko so se miličniki zvečer odpravili od nas, jih je na cesti pred svojo hišo ustavil stari Jud, ki je že nekaj časa vohunil, kje vse se giblje Titan, in jim poročal, da je njegova žena nekoga, katerega imena seveda ni hotel izdati, slišala pripovedovati, da je, ko se je pred nekaj dnevi pozno ponoči s kolesom peljal domov, videl v mrtvašnici luč. Seveda se je prestrašil in jo je, kar se je dalo, ucvrl v vas. Enako je videl tudi naslednjo noč, kar je povedal ženi, ta pa je bila pravzaprav tista, ki je novico razbobnala v trgovini vpričo Judovke. Ko je Jud izvedel za skrivnost, je dal miličnikom namig, kar so ti izkoristili, se neopazno približali mrtvašnici, čakali skriti v zasedi in ko so švercarji prihajali na dogovorjeno mesto, tiste, ki so bili med prvimi, ujeli in aretirali. Vest o ulovu švercarjev se je hitro razširila po vasi, nihče pa ni vedel zagotovo, kdo je med ujetimi.

			Očeta zjutraj in tudi pozneje ni bilo domov, kar je mater zaskrbelo. Hodila je k oknu, gledala skozenj, se spet napotila na dvorišče, postopala po vaški cesti pred hišo, čakala, a očeta ni bilo od nikoder. Ujeli so ga med racijo, odpeljali na postajo milice, kjer so ga skupaj z drugimi ujetimi ves dan zasliševali, tudi tepli, in zahtevali, da izda še ostale, s katerimi so sodelovali in jih niso ujeli. Proti poldnevu se je mati odpravila v trgovino, in ko se je približala hiši Judovih, jo je ta že čakal, kot po navadi naslonjen na ograjo, tako da so mu roke visele čeznjo, klobuk, ki mu je bil prevelik, a ga je vedno nosil, pa mu je zakrival pol obraza, da je bil videti kot kak pajac. Ko se mu je približala, se je namrdnil, si od zadovoljstva pomel dlani, se zakrohotal in jo, ne da bi ga karkoli vprašala, nagovoril.

			»No, pa se je končno ujel v pajkovo mrežo ta tvoj lump!«

			Mati mu ni odgovorila, nadaljevala je pot. Ker je bil razočaran nad tem, da se mati ni odzvala na njegovo provokacijo, je, ko se je že oddaljila, še zavpil:

			»Zdaj bo kuhan in pečen, lahko ga boste imeli za večerjo!«

			»Ha ha ha,« je, ko se je že oddaljila, od daleč še odmeval njegov hinavski smeh.

			Ta dan je bil za vse nas dolg, skoraj predolg, ko smo čakali, kaj bo z očetom, in seveda tudi z nami.





*


			Sonce se je počasi nagibalo k zatonu, kmetje so se vračali s polja, pastirji prignali krave s pašnikov, ko se je vasi peš približevala skupina ljudi. V skupini so bili dva miličnika in oče. Miličnika sta strumno stopala vsak ob eni strani, vmes pa sta imela očeta, ki je z zvezanimi rokami ves pobit stopal kot največji zločinec. Vaški otroci, ki so bili radovedni in niso vedeli, kaj se dogaja, so se začeli zbirati in šli za njimi, se prerivali in smejali. Trojka je počasi stopala naprej po vasi, mimo hiš, proti našemu domu. Ženske, ki so videla ta nenavadni sprevod, so se pobožno križale, moški pa se umikali pogledom miličnikov. Kar je oče najbolj čutil, je bil občutek, da mu vsi privoščijo, tudi tisti, ki jim je priskrbel sol, sladkor, tobak, ali petrolej. Ni se oziral naokrog. Hiše, ki so stala ob cesti, so se mu zdele tuje, iz njih je sevalo nekaj negativnega, nekaj, kar ni pričakoval. Ni videl sprevoda otrok, ki so na primerni razdalji hodili za njimi, brcali kamne in se smejali. Tudi po miličnikih se ni oziral, s sklonjeno glavo je počasi nadaljeval pot.

			Stari Jud je spet stal pred svojo hišo, kot vedno naslonjen na ograjo. Ko je od daleč opazil, da prihaja oče v spremstvu miličnikov, je poklical svojo na pol skrčeno ženo Baro, ki se ji je hrbtenica skrivila tako, da se je pri hoji z rokami skoraj dotikala tal, in hčerko, ki ga je v vsem morala ubogati, da skupaj pozdravijo sprevod. Ko se je oče v spremstvu približeval, je dvignil svojo palico, mu zažugal in zavpil s svojim hinavskim hripavim glasom: »Hoj, Titanek, ka so te le ujeli,« se cinično nasmehnil in s komolcem dregnil svojo staro pod rebra, da je ta na ves glas zastokala. Oče se na provokacijo ni odzval, niti preveč razburil, toda ko so prišli povsem blizu, se je približal ograji, na kateri je visel Jud, se obrnil proti njemu, kot da mu hoče nekaj povedati, mu z vso silo pljunil v obraz in rekel: »Nič ni, le sprehajamo se, ti prasec, ti pa si z mojo slino umij obraz, da ne bo smrdel po škodoželjnosti.«

			Stari Jud se je umaknil, zgrabil predpasnik, si obrisal obraz in siknil: »Tega sprehoda se najbolj veselim, še posebej, ker vem, da ti bodo izparili hlače, te zaprli, tvoji pankrti pa bodo hodili od hiše do hiše kot cigani in prosili za hrano, sicer bodo od lakote pomrli, še preden prideš iz zapora.«

			Potem se je še enkrat na ves glas zarežal in počasi odkrevsal v hišo, za njim pa tudi obe babi, kot ju je klical stari Jud. Ko sta miličnika pripeljala očeta na dvorišče, je pridrvel džip, na katerem sta sedela dva civilno oblečena gospoda. Ko je tisti, ki je šofiral, ugasnil motor, sta oba hkrati skočila s sedežev in eden od obeh je pristopil k materi, ki je prišla na dvorišče, ji pokazal nalog za preiskavo in začel skupaj s policistoma, ki tačas več nista stražila očeta, nekaj iskati. Premetavali so stvari, malo da niso prevrnili omare in postelje, in ob tem kleli. Kaj so iskali, nismo vedeli. Gledal sem očeta, kako je nebogljen, z zvezanimi rokami, stal pri materi, opazoval sem, kaj so policaji skupaj s kriminalisti počeli, in niti slutil nisem, kaj bo sledilo. Ker niso ničesar našli, sta miličnika po nalogu kriminalista pograbila očeta vsak pod eno pazduho, ga vrgla na džip, skočila skupaj z ostalimi na prazne sedeže in že so oddrveli z dvorišča.

			Zajokal sem tako močno, da sem se kar drl, in tega me ni sram priznati. Jokal sem, ne zaradi tega, ker so očeta spet odpeljali, temveč zaradi tistih drobnih stvari, ki so se dogajale med potjo do doma, ko sta miličnika vodila očeta, vaščani pa malo da niso temu ploskali. Pa ne vsi, tisti, ki so vedeli, zakaj gre, so bili tiho, ker so mnogokrat tudi sami padli v kako skušnjavo in imeli na plečih greh proti državi. Nekaj solz sem potočil tudi zaradi očeta, ki so ga odpeljali, in nisem vedel, kdaj, če sploh, se bo vrnil domov. Razjokal sem se nenazadnje tudi nad sabo in nad svojo usodo in prav te solze so bile najbolj grenke. Vse, kar se je dogajalo tega dne, mi je ostalo zapisano v spomin tako močno, da še danes, po toliko letih, podoživljam vse, kot da se dogaja prav zdaj in tu. V hiši je prevladala napetost, nestrpnost se je nekoliko polegla šele proti večeru, ko smo morali vsak po svojem opravku in ni bilo časa za razmišljanje. Kljub vsemu pa nam je z obraza odseval strah pred neznanim.

			Že takrat, čeprav sem se znal razjokati zaradi vsega, sem kot otrok kljub težavam znal stvari sprejemati odgovorno, s polno mero optimizma. Stal sem v sredini vrtinca takratnega življenja in ni me bilo strah, da bi me ta vrtinec odnesel, zlomil, ali raztrgal na koščke, nasprotno, bil sem pravi borec, ki je kljub rosni mladosti znal ukrepati. Zvečer, ko smo se spet zbrali v kuhinji, ni bilo nikomur do guča. Tiho smo sedeli vsak na svojem mestu in tuhtali. Kljub temu da sem se še nedolgo tega razjokal, potočil solze za vse, kar se je dogajalo, sem tistikrat bil trden. Želel sem kot najmlajši član družine zbrati vse okrog matere in sebe. Ostal sem še edino bitje v hiši, ki je poskušalo v srca ostalih vnesti nekaj upanja in radosti, zato sem, ne da bi razmišljal, vstal s svojega sedeža, stopil do matere, jo prijel za roko, pobožal in pričel pogovor:

			»Glejte, kako neumni smo, da jočemo, saj nam to ne bo pomagalo, mi smo vseeno ljudje in se ne smemo ozirati na to, kaj je bilo, temveč moramo misliti na to, kaj bo, saj smo le ljudje, ki doživljamo čase, ko svetu ne vladata razum in poštenost, temveč pohlep in hinavščina.«

			Toliko lepih misli, ki sem jih slišal od babice in si jih zapomnil, se je pojavilo v tistem trenutku v mojem umu. Toliko tega sem želel izreči, a sem se zbal, da ne bom zmogel, temveč bom govoril nezbrano, kot otrok, ki še ne zna zlagati besed, zato sem utihnil. Še vedno sem držal mater za roko, ne da bi odmaknil pogleda. Ko se danes sprašujem, zakaj, nimam pravega odgovora. Čutil sem, kako je njena roka drhtela, bila hladna, izmučena, koža trda, hrapava od dela. Ko sem se potem še bolj zazrl v njen obraz, sem opazil, da se je na njem po tistih neprespanih nočeh, ko je čakala na očeta in vedno v strahu pričakovala, kaj bo, ali bo prišel ali pa ji bo kdo prišel povedat, da je utonil v Muri ali pa so ga ujeli in zaprli, pojavilo tisoče gubic, ki so se spuščale vse do ustnic. Oči so bile upadle, gosti črni lasje, ki so bili vedno lično spleteni v dolgo debelo kito, ki si jo je zavila v kolobar, da je frizura izgledala, kot da ima na zatilju lep potoček, niso bili urejeni. Spredaj so ji silili izpod rute in delno pokrivali čelo.

			V tistem hipu sem začutil, kako se je življenje poigravalo z njo. V njej je sicer brbotalo mnogokaj. Ob večerih, ko ni spala, je mislila na mnoge stvari, o katerih pa ni smela, niti mogla govoriti. Tudi zato je vse bolj tonila v svojem delu in mnogokrat še sama sebe ni poznala. Zdaj je spet stala na poti blizu razpotja in gledala življenje, toda kljub nemiru je čutila, da bo pot, na katero je stopila skupaj z nami, zmogla prehoditi. Vse, kar je doživljala do tedaj, je bila kopica mučnih razočaranj, zato je bila toliko bolj pripravljena, da zmore to pot. Glava mi je padla v njeno naročje in najrajši bi jo, če bi jo mogel, spravil v njen raztrgan žep, se v njem skril in v njem ostal.

			Oče je kljub temu da je hotel družini dobro, temu domu prizadejal težko rano, ki je bolela in, lahko rečem, ni nikoli nehala boleti, vendar mu tega, čeprav smo se tudi zaradi njegovih nepremišljenih dejanj kmalu razkropili po svetu, ni nihče zameril, čeprav je na vse leglo nekaj težkega. Čutili smo, da smo tudi sami krivi, da je do tega prišlo, ker smo si želeli več, boljše, morda preveč. V kuhinji je še naprej vztrajala ubijajoča tišina. Vsak je po svoje podoživljal dogodek. Zazrti v tla, ali nekam daleč predse, smo sedeli vsak na svojem mestu, obupani, brez rešitve. Da bi prekinil to moro, sem se opogumil in prevzel vlogo vodje družine. Dvignil sem glavo z materinega naročja, se zravnal, si z dlanjo obrisal oči in z nasmeškom, ki je bil sicer bolj kisel, poskusil privabiti mir, tisti čudoviti mir, ki smo ga bili vajeni. Čeprav so vsi mislili, da je z očetovo aretacijo umrl mir, idilično življenje, sem, ne vem zakaj, takrat ostal pravi mali optimist. Oče s svojim dejanjem ni prizadel samo matere, ki se je kar naprej spraševala, ali ni mar tudi sama kriva za to, kar je oče počel in zaradi česar so ga odpeljali, temveč tudi Ančko, ki ni in ni mogla razumeti, kaj se dogaja in od takrat naprej ni več našla tiste svoje prave radosti. Prav tako sta molčala Janez in Karel, le Franc, ki tako kot jaz ni razumel ničesar, se je presedal, kot da ima v riti kršele.

			Bil sem sredi vsega tega obupa in razmišljanja kot otok sredi oceana, najprej nemočen, potrt, potem pa sem se opogumil in ker družine nisem mogel potolažiti ne z besedami ne z nasmeškom, sem, ne da bi razmišljal, začel po tiho peti. Pel sem morda tudi zato, ker smo to počeli ob večerih, ko smo sedeli ob mizi, peli smo, ko smo bili na njivi, na pašniku, pa tudi v hlevu. Tudi tokrat smo bili zbrani ob mizi. Morda mi je prav to dalo moč in željo, da zapojem. Zapel sem zato, ker se mi je zdelo, da nam prav to v tistem trenutku manjka, to, kar je bilo sicer prej praksa in duhovna hrana družine. A ko so odpeljali očeta, je nastala velika vrzel, ki je ni znal nihče zapolniti. Tudi zato sem zapel. Najprej po tiho, potem vedno glasneje. Pel sem pesem o materi božji. Marija, mati božja, tolažba sladka meni, siroti zapuščeni … To je bila takrat moja najljubša pesem, ki me je navdajala z upanjem, in mi v najtežjih trenutkih vračala moč in optimizem.

			Ostali so me najprej začudeno gledali, potem pa mi je najprej sledil Franc, za njim Ančka in kmalu vsi ostali. Peli smo. Ja, peli in si s tem dvigali moralo. Ker je bilo v kuhinji zadušno, je Janez odprl okno, da se je naše petje slišalo v noč. Do sosedov in dalje vse tja do brvi na Mokošu. Naš glas se je vse bolj zlival, sprostil, našel dovolj prostora in s tem ko je Janez odprl okno in v kuhinjo spustil svež večerni zrak, so se naše glasilke sprostile in se je glas še bolj razlival, ne samo do sosedov in brvi, temveč daleč prek vrtov vse tja do sredine vasi. Tisto, kar smo velikokrat peli ob večerih, je vedno zvenelo lepo, bili smo ubrani, toda tokrat, ko nas je prevevala žalost in obup, se je v naših grlih vse še bolj sprostilo. Hoteli smo pokazati, da smo tu, da smo močni, sprostilo se je vse, kar je bilo še pred nekaj trenutki mrtvo. Ubranost glasov, ki so bili od trenutka do trenutka glasnejši in bolj zvočni, je zvenela v noč in nas omamila tako močno, da sploh nismo več mislili na to, kaj se je še pred nekaj urami dogajalo na dvorišču.





*


			Očeta so priprli. Med prestajanjem pripora ga ni smel nihče obiskati, mu ničesar prinesti, niti cigaret, brez katerih ni zdržal niti par minut. Da mu niso dovolili kajenja, je bil zanj najhujši udarec. Oče je bil v priporu, miličniki pa so prihajali na dvorišče, zasliševali mater, ji grozili z zaporom, čeprav pri dejanju ni sodelovala. Nas otroke so na različne načine nagovarjali, naj povemo, kam je hodil oče, nam ponujali bombone in obljubljali, da bodo očeta izpustili, če jim bomo pomagali. Prihajali so in odhajali in če jih kak dan ni bilo, nam je bil že dolgčas. Zaradi pogostih obiskov miličnikov, ki so bdeli nad našo domačijo, so se nas nekateri vaščani začeli izogibati, sosedje, ki so kljub vsemu bili dobri do nas, pa so prisluškovali, če bi morda slišali kaj, po čemer bi lahko sklepali, kaj se pri nas dogaja. Nikoli pa nihče ni hotel, niti upal vprašati, kaj se v resnici dogaja. Hudo travmo so doživljali tisti, ki so vedeli, zakaj so očeta aretirali, ker so od očeta kaj kupili, ali mu naročili, da jim prešverca iz Avstrije. Bili so v skrbeh in od daleč opazovali vse, kar se je pri nas dogajalo.

			Švercanje in kupovanje od švercarjev je bilo takrat za režimske birokrate enako hud prekršek, posebej zato, ker se je z dejavnostjo, ki je bila prepovedana, ukvarjalo vedno več, po njihovi retoriki zabitih, kmetavzarjev, ki so imeli komaj nekaj razredov osnovne šole, a so jim pred nosom prinašali v državo vse, česar v trgovinah ni bilo mogoče kupiti. Tudi otroci, ki so bili prej naši prijatelji in so se z nami družili, so začeli stikati glave in šuškali, da so miličniki zaprli očeta, ker je kradel državi, tako da so jim povedali starši. Obsodbe so nas bolele, zato smo se, da se ne bi kateri od nas ob kakem očitku spozabil in stepel, raje zadrževali doma. Očeta so na postaji milice, kamor so ga vodili na zaslišanje, pretepali, zaničevali, mu grozili, toda ker oče ni priznal ničesar, ni izdal nikogar od svojih kolegov, ki so bili na prostosti, in mu tudi sicer niso mogli ničesar dokazati, so ga po nekaj dneh izpustili. Iz pripora se je vrnil pobit, pretepen, z modricami po telesu. Še preden je lahko zapustil zapor v Murski Soboti, je moral podpisati izjavo, da so z njim med preiskavo ravnali korektno, da ni bil tepen in maltretiran. Če ne podpiše izjave, pa so mu zagrozili s še hujšimi batinami in tršo obravnavo. Ker je že tako pretrpel preveč in si je želel, da ga čim prej izpustijo na prostost, mu drugega ni preostalo, kot da je izjavo podpisal.

			Čeprav je podpisal, da ne bo nikomur izdal, kaj se je dogajalo v priporu, je materi, ki mu je s šnopsom mazala odrgnine po hrbtu in prsnem košu, da se ne bi zagnojile, izpovedal vse, kar se je dogajalo v priporu. Ker sem bil vedno radoveden, sem se spet skril v preklitu in prisluškoval. Pripovedoval je počasi in občasno, ko ga je zapeklo, zastokal.

			Pripovedoval je, kako so ju s kolegom Kalmanom odvedli v velik prostor. Kolega so odvlekli do konca hodnika, ga po stopnicah dobesedno vrgli v klet, kjer je bil zapor, očeta pa je miličnik sunil v sobo, kjer so sedeli zasliševalci. Soba je bila vse kaj drugega, kot da bi bila podobna sobi. Zrak je bil zatohel, čutil se je smrad po cigaretah pod stropom, ki je kljub slabi svetlobi kazal klavrno podobo. Ker v sobi ni bilo elektrike, je na mizi gorela karbidovka, katere svetloba je bila medla in le tolikšna, da je lahko kriminalist, ki je sedel ob mizi, premetaval nekakšne papirje. Miličnik, ki ga je sunil v sobo, je stopil naprej k mizi, vzel iz torbe neke papirje, brskal po njih, nato vse skupaj predal enemu izmed kriminalistov, ki je del papirjev predal kolegu. Skupaj sta jih premetavala in se spogledovala. Dolgo sta premetavala vsak svoj šop papirjev, si jih podajala, vmes zmajevala z glavo, nobeden pa ni črhnil besede. Tretji, ki je sedel malo vstran, se papirjev sploh ni dotaknil, temveč je nenehno zrl v očeta. Očetu se je zdelo, kot da niso zainteresirani za primer, kar ga je navdalo z olajšanjem in upanjem, da ne bo tako hudo, kot je sprva mislil. Potem se je tisti kriminalist, ki je bil v imenu države zadolžen, da ga zasliši, dvignil s sedeža in zakašljal, kot da ga s tem hoče opozoriti, da se bo drama začela. Se še enkrat obrnil k mizi, segel k predalu, iz njega potegnil zavitek cigaret, si eno prižgal in spet sedel na stol. Po nekaj dimih je vstal od mize, vzel baterijo in se z njo v roki približal. Ko je pristopil bližje, je prižgal baterijo, posvetil očetu direktno v oči, ga premeril od pet do glave, naredil krog okrog njega in naposled vprašal:

			»Torej ti si Franc Titan, mislil sem, da si velik, močan, kot so bili Titani grški bogovi velikani, sinovi Urana in Geje, ti pa si prava reva, mali kmetavzar, ki od nog do glave smrdi po gnoju.«

			Ni ga vikal, sicer pa kdo bi vikal umazanega neumnega kmeta. Ker oče ni razumel, kaj mu je s tem hotel povedati učeni kriminalist, ki je bil očitno izobraženec, je odgovoril:

			»Da, jaz sem Titan Franc iz Murskih Črnec in nisem bog.«

			Kriminalist mu je spet posvetil direktno v oči in nadaljeval: »Ti, Franc Titan, si s kolegi švercal robo čez mejo?« Njegov glas je zvenel, kot da bi bila pri spovedi, kot da ga izprašuje duhovnik in ne kriminalist. Imel je visok vreščeči glas.

			Oče se je opogumil, zravnal in odgovoril:

			»Ne, nič nisem švercal, to je laž.«

			Kriminalist mu je spet približal baterijo k očem in mu nekaj časa svetil vanje, potem pa nadaljeval: »Zdaj nam boš pa še očital, da lažemo!«

			»Ne, tega nisem rekel, rekel sem le, da to ni res.«

			»Kaj si potem delal pri mrtvašnici, če nisi švercal?«

			»V vasi smo imeli mrtveca, umrl je Racov Tunek, pa sem šel pogledat, če je šker za pokop pripravljena, ka ne bi takrat, ko bi morali kopati grob, ostali brez lopat in krampa. Znate, lopovi kradnejo vse, ka jim pride pod roke, kamura pa je nej zaklenjena. Ko sem hotel iti domov, se je z biciklinom pripelal Kalman, se stavo in me pital, či man kaj cigaretlinov. Nikaj sva nej švercala. Glih da san mu ponujal škatlo, so prileteli miličniki in naju aretirali.«

			Kriminalist ga je gledal, postajal nervozen in dobival krvave oči, nato pa je dodal še dokaj mirno:

			»Aja, zvečer si šel v kamuro, zakaj pa nisi šel podnevi? Ja, pa tvoj pajdaš je znal, da si tam, in ker mu je zadišala cigareta, te je obiskal.«

			Potem se je obrnil vstran, z rokami na hrbtu, v katerih je še vedno držal prižgano baterijo, stopil do pisalne mize, z nje nekaj vzel, si premislil, vrnil predmet, ki je bil v temi videti kot pištola, nazaj na mizo, se obrnil, spet stopil pred očeta, mu posvetil naravnost v oči, da je očeta zaslepilo, in z že malo zvišanim in nervoznim glasom nadaljeval:

			»Veš kaj, tu ne boš lagal, nas ne moreš prelisičiti, sicer pa če ne boš spregovoril in priznal zlepa, boš to storil zgrda. Vse vemo, nič drugega ti ni treba reči kot ja.«

			Oče je spet ponovil že prej izrečeno trditev in pogledal kriminalista v oči. Kriminalist, ki je očetu očital, da je majhen smrdeči kmet, je bil nekaj manjši od očeta. Da bi si ustvaril avtoriteto in se naredil večjega od očeta, se je dvignil na prste, še nekaj časa gledal vanj, nato pa z nasmehom dejal:

			»Zdaj si pečen, Titan, ne boš nam pobegnil brez kazni.«

			Spet se je obrnil stran, ugasnil baterijo, jo položil na mizo in dal znak miličniku, ki je takoj razumel, kaj mu je storiti. Miličnik, ki je bil prava gorila, velik in močan, in je ves ta čas stal mirno kot kip in poslušal, je pristopil k očetu, ga zgrabil za ovratnik suknjiča ter ga povlekel za seboj na hodnik, po katerem ga je odvlekel do konca, odprl železna vrata in ga z vso silo porinil v temno klet, da je padel po stopnicah in se potolkel po telesu. Miličnik je za seboj zaprl vrata in odšel.

			Nekaj časa je ležal na tleh in v slabi svetlobi, ki je prihajala od majhne line, opazil sence, ki so se premikale sem in tja. Ker zaradi teme ni mogel natančno razločiti, kaj teka sem in tja, je pomislil na podgane. V hipu je pomislil, kaj bi se lahko zgodilo, če bi moral prebiti noč v kleti in bi podgane zavohale kri, ki se je pojavila iz rane na kolenu. Gotovo bi ga pogrizle.

			Oče je utihnil, si nažgal cigareto, slastno potegnil nekaj dimov in hotel nadaljevati svojo pripoved, a ga je mati prehitela z vprašanjem: »So te tudi tepli?«

			»Ne, do takrat še ne,« je odgovoril in pogledal okrog, kot da se boji, ali jima morda kdo ne prisluškuje, potem pa nadaljeval: »Ko sem se malo privadil na temo, sem splezal na leseni pograd, ki je bil pod oknom, da bi pogledal, kje sem. Ko sem se zravnal in obraz naslonil na okno, so se nepričakovano odprla vrata, med katerimi se je spet pojavil tisti miličnik, ki me je pred nekaj trenutki vrgel po stopnicah.«

			Miličnik, ki je zalotil očeta pri oknu, je zavpil:

			»Glej, glej, nekdo gleda, kako bi lahko ušel!«

			Z dolgimi koraki je skoraj skočil čez stopnice, zgrabil očeta za ovratnik in ga odpeljal k drugemu preiskovalcu, v sobo, ki je imela okna visoko pod stropom, razsvetljena pa je bila z žarnicami, ki so na kablih prosto visele s stropa. Tudi ta preiskovalec je sedel za staro dotrajano mizo, si z dlanjo naslanjal glavo, z drugo pa kar naprej premetaval nekakšne papirje. Že na prvi pogled se je očetu zdel mrk, neprijazen in pravi robant. Čez čas je preiskovalec odložil papirje, vzel v roko svinčnik, z njim parkrat narahlo potrkal po mizi, ga za hip odložil, zložil papirje, jih odložil na rob mize, počasi vstal, se zravnal ter si popravil uniformo in pas, na katerem je bila pritrjena pištola. Z desno roko je odprl predal, z levico pa izvlekel škatlo s cigaretami.

			S cigaretami v roki je pristopil k očetu in ne da bi ga pogledal, položil obe roki za hrbet in obstal, kot da ne ve, kaj bi počel z njim. Čez čas je potegnil roki predse, odprl škatlo in si vzel iz nje cigareto. Gledal je očeta in končno vprašal:

			»Kadiš?«

			Oče najprej ni vedel, kaj bi odgovoril, je pa požrl sline in v hipu bil pripravljen za kak dim popustiti in priznati vse. Čakal je, kaj bo sledilo. Cigareto, ki jo je vzel iz škatle, si je miličnik dal v usta, stopil do mize, vzel iz predala vžigalice, si nažgal in spet stopil bližje. Ko je stal pred očetom, je s polnimi pljuči potegnil dim in mu puhnil v obraz, nato pa bolj zavpil kot vprašal:

			»No, ti lažnivi smrdeči kmet, boš že povedal, kaj si delal pri mrtvašnici v Murskih Črncih zvečer, ko so drugi že spali?«

			Oče je začutil, da bodo zapele pesti, zato je le sklonil glavo in molčal. Kriminalist je ponovno potegnil dim, ga puhnil očetu v obraz in spet zavpil:

			»Nekaj sem te vprašal, ti nadutež, boš odgovoril, ali si izgubil jezik, pa ne moreš odgovoriti?«

			Opazil je, da očetu diši tobak, zato je še enkrat vzel škatlo s cigaretami in mu jo pomolil pod nos. »Bi kadil?«

			Oče je gledal škatlo, ki mu ni bila znana. Gotovo so bile cigarete iz uvoza, morda jih je preiskovalec kupil, ali celo dobil, od švercarjev. Oče je poznal jugoslovanske cigarete, saj je bilo moč dobiti le Dravo, Moravo, Zeto, te pa so bile posebne. Ker je kriminalist opazil, da gleda škatlo, se je zadrl:

			»Kaj zijaš, ti te cigarete niso všeč?«

			Pospravil je cigarete in spet zavpil:

			»Kaj si počel v mrtvašnici?«

			»Ne vem, kaj mislite s tem, da sem bil pri kamuri, rad bi vedel, kaj želite vedeti,« se je poskušal braniti oče.

			»To boš takoj zvedel!«

			Vrgel je škatlo s cigaretami na mizo tako silovito, da so na drugi strani padle na tla, dvignil roko, naredil pest in še predno se je oče zavedel, kaj bo sledilo, ga je udaril v prsa, da se je revež sesedel. Pobral se je, a je kriminalist spet pristopil k njemu in ga še enkrat vprašal: »Si se spomnil, kaj si počel v mrtvašnici, ali ti bom moral razvezati jezik z batinami?«

			Oče si ni več upal ugovarjati, zato je sklenil, da bo molčal. Ker je bil tiho, je to kriminalista še bolj razjezilo, zato je spet zamahnil in ga udaril. Tokrat je oče dobil udarec v glavo, in to s tako silo, da je padel. To ni bilo dovolj, kriminalist je dobesedno pobesnel in ga, ko je ležal na tleh, začel brcati, udarjati, da so škripale kosti. Oče si je z dlanmi pokril obraz, da si obrani vsaj to, a mu to ni povsem uspelo, udarci so padali povsod, kriminalist ni izbiral delov telesa.

			»Povej, kdo je bil še s teboj, ko ste švercali,« je slišal že skoraj na pol v nezavesti.

			Bil je tako slaboten, da tudi če bi želel odgovoriti, tega ne bi mogel, zato se mu je ob ponovni brci v rebra samo zabliskalo, lahko je samo še zastokal, nakar je vse okrog njega izginilo in bila je samo še tema. Ničesar ni več slišal, ničesar videl, in nepremično je obležal na tleh. Ko se je zbudil, je bil na postelji v prostoru, ki je bil prijaznejši, podoben nekakšni ambulanti, bil je sam v sobi, na postelji, ob njem pa je sedel tisti robustni miličnik, ki ga je vrgel v klet. Stražili so ga kot največjega zločinca. Bil je izmučen in ko se je zganil, ga je bolelo po vsem telesu. Od udarcev v glavo se mu je vrtelo, čutil je bolečine v vratu, desno oko je bilo zatečeno, da nanj ni videl. Sicer pa je imel občutek, da je v obraz ves zatečen in komaj je lahko odprl tudi levo oko. Od bolečin je vse telo trepetalo, bolela ga je vsaka mišica. Tudi zaradi prestanih udarcev in bojazni, da bi ga še mučili, je začel razmišljati, kaj bo zanj boljše: da izda druge in si s tem prihrani udarce, ali pa molči in bo spet tepen? Iz razmišljanja ga je zmotilo škripanje podbojev na vratih, ki niso bili bogve koliko let namazani. V sobo je vstopil neznanec, ki ga do tedaj še ni videl. Bil je v civilu, strumno pristopil k miličniku, ki je medtem sedel na svojem stolu, mu velel, da za trenutek zapusti prostor in počaka zunaj, pristopil k očetu, ki je ves v bolečinah nepremično ležal na postelji, mu velel, naj se usede, nakar mu je v roke dobesedno porinil kos papirja in ponudil peresnik, ki ga je prej namočil v tintnik, z ukazom, naj podpiše.

			»Kaj naj podpišem, če pa je papir prazen, saj na njem ne piše nič?« je vprašal oče.

			»Podpiši in ne sprašuj, kaj boš podpisal. S tem podpisom na papirju, ki ga bomo pozneje popisali, boš podpisal izjavo, da smo s teboj ravnali korektno, da te nismo tepli, ampak si poškodbe, ki jih imaš, staknil pri padcu z lesenega pograda, ko si v zaporu lezel na okno, da bi poskušal pobegniti. Če boš podpisal, boš lahko šel domov, če ne ...« ni končal stavka, in spet očetu pred nos porinil prazen papir in peresnik.

			Oče kljub strahu, da ga bodo še naprej mučili, praznega papirja ni hotel podpisati. Neznanec je jezno pograbil papir in odšel. Vrnil se je čez čas in prinesel popisan papir, mu ga potisnil pod nos in rekel:

			»No, zdaj pa preberi in podpiši.«

			Oče je na hitro prebral vsebino in ker se je bal, da bi ga še pretepali, seveda pa si je močno želel, da bi čim prej zapustil ta pekel, je brez besed vzel v roke peresnik in podpisal.

			Neznanec, za katerega oče ni vedel, kaj je po funkciji, ker se mu niti ni zdelo potrebno, da bi se predstavil navadnemu smrdečemu kmetavzarju, se je še enkrat zadrl:

			»Zdaj pa izgini!«

			Ker je očeta vse bolelo od pretepanja, se je težko premikal. počasi je vstal in ker je to trajalo nekaj časa, se je neznanec še enkrat zadrl:

			»Kaj se obiraš, pojdi že, da te ne vidim več!«

			Ko je bil oče pripravljen, si je nataknil čevlje, ki mu jih je medtem prinesel in vrgel pred noge policist, ki je spet vstopil, se zravnal, malce pretegnil, še enkrat ozrl po sobi in počasi obrnil proti vratom, ki so bila ves čas odprta. Ko je bil za silo pripravljen, je pogledal neznanca in ga vprašal, ali ga bodo odpeljali domov, ker je od bolečin komaj stal. Neznanec se je zakrohotal, obrnil k miličniku, pokazal s prstom na očeta in rekel:

			»Si slišal, gospod hoče prevoz, imaš morda kje v bližini taksi?«

			Potem se je nehal smejati, se ves strog obrnil k očetu in še enkrat zavpil:

			»Marš od tod, da te ne vidimo več, in pripravi se na to, da te obsodijo za krivična dela in boš sedel. Ja, tja pa te bodo odpeljali, a ne s taksijem, temveč z marico, da ne boš pešačil, zdaj pa marš ven!«

			Ves potolčen in osramočen se je oče počasi odpravil mimo gospoda, ki je medtem stopil med vrata, in ko je oče počasi odhajal mimo njega, še enkrat zasikal:

			»Pojdi mi že izpred oči, da si ne premislim in te dam vreči v klet, kjer te bodo obdelale podgane!«

			Od jeze mu je slina letela iz ust kot iz brizgalke in končala na očetovem obrazu. Oče je bil brez robčka, saj so si takrat kmetje slino in znojni obraz brisali navadno v predpasnik, ki so ga vedno med delom nosili podšpičen v trikotnik. Ker tokrat predpasnika ni imel, si je obraz obrisal kar v rokav, s težavo prestopil visok leseni prag in odšel. Ko je zapuščal pripor, se mu je zdelo, da mu gori pod petami, da se vse, kamor se je ozrl, vrti, kot da je na ringišpilu. Zaradi bolečin je kar nekaj časa trajalo, da je zapustil zaporniško dvorišče in stopil na makadamsko cesto, ki je vodila mimo nizkih mestnih hiš proti predmestju in nato iz mesta. Prvo, kar si je na prostosti zaželel, je bila cigareta. Kaj bi dal, da bi lahko potegnil vsaj en dim, v bližini pa ni bilo trgovine, pa četudi bi bila, si cigaret ne bi mogel kupiti, saj so mu v priporu odvzeli ves drobiž, ki ga je imel pri sebi, in mu ga ob odhodu niso vrnili, ker je nekdo v zapisnik pozabil zapisati vsoto denarja, ki ga je potem lahko zadržal zase.

			Hodil je počasi, se zaradi bolečin opotekal in spotikal ob vsak večji kamen na cesti. Hodil je zibajoče sem in tja in če bi ga kdo videl, bi mislil, da je pijan. Vsak korak je bil težji, bolečine vse hujše, a misel na to, da stopa v svobodo, mu je vse skupaj lajšala. Bilo ga je sram, ker je popustil nekomu, ki mu je vsilil v podpis lažno izjavo in s tem osramotil samega sebe. Ta sramota ga je bolela toliko bolj, ko se je spomnil, kaj vse je pretrpel, ko se je iz Rusije kot vojni ujetnik vračal domov. Uspel pobegniti in se nato skrit v vlaku in peš prebijal prek Madžarske, poln žuljev, lačen. Preživel bombardiranje železniške postaje v Šopronu, prav takrat, ko se je skrival v enem izmed vagonov, ki so bili postavljeni na stranski tir. Prezebel, lačen, a ponosen, da je premagal vse težave in se prebil domov. Tokrat pa je bil pretepen, osramočen, brez možnosti, da bi se branil pred udarci.

			Da ga ne bi kdo videl takšnega, pretepenega, vsega v modricah, se je odločil, da bo naprej hodil med poljem in ne po cesti. Ubral je pot med njivami, po mejaših do Črnskih mej, nato po pešpoti skozi Črnske meje, tja do Dobla. Ustavil se je na bregu malo višje od mostu, ki je vodil čez potok, se usedel na breg, pripognil, v dlani zajel hladno, čisto vodo in si z njo namočil obraz. Potem kar iz dlani popil nekaj požirkov vode, ki je bila v tistem času povsod tako čista, da smo jo lahko pili brez skrbi. Počasi si je sezul čevlje, ki so ga bolj žulili kot pomagali blažiti bolečino, si spodvil hlačnici, obe nogi pomolil v vodo in opazoval ribe, ki so švigale gor in dol po toku. Hlad vode mu je ublažil bolečino v podplatih, ki so ga pekli, kot da jih je držal v žerjavici, si povrnil moč in samozavest. Ko si je malce spočil in ohladil noge, je vrgel čevlje čez ramo, v dlani še nekajkrat zajel vodo, jo popil, si namočil še obraz in si ga ohladil s tem, da se je pošprical, nato pa čez potok nadaljeval pot. Počasi je stopal med poljem proti domu, ne da bi se oziral po njivah. Ker ni želel, da bi ga kdo videl takega, kot je bil, še posebej ne Jud, ki bi se mu gotovo rogal in bi ga lahko oče zaradi tega tudi udaril, kar bi lahko izzvalo hude posledice, je obšel vas in po zaogradih v velikem loku obšel Bedičevo hišo, ki mu je bila v napoto, previdno po travniku stopal proti Mokošu, ga med Satahovci in Murskimi črnci prečkal, in se nato mimo Sercovih in Racovih po ogradu prišuljal na domače dvorišče.

			Vso pot domov je imel občutek, da ima obraz zatečen, da so okrog oči modrice, a ker ni imel ogledala, da bi se pogledal vanj, je bil toliko bolj zaskrbljen. Šele na domačem dvorišču si je vzel čas in se malo podrobneje ogledal. Na hlačah in srajci so bili madeži krvi, ki so se že posušili. Povsod, kjer se je dotaknil telesa, je čutil pekočo bolečino in zdelo se mu je, da je tudi njegov obraz razbit. Dolgo se je obotavljal, preden je vstopil v hišo. Ko je vstopil v preklit in ga je mati zagledala takšnega, kot je bil, se je prekrižala in vzdihnila. Nič ni rekel, še pozdravila se nista, njegove prve besede so bile:

			»Daj mi cigarete.«

			Mati mu je prinesla cigarete, ki jih je hranila v omari in mu jih ponudila. S tresočo roko in brez sline je hitro pograbil prvo cigareto, jo prižgal in jo vlekel kot otrok dudico. Vsak dim je inhaliral tako dolgo, da se je dim skoraj zgubil v pljučih. Ko je pokadil prvo, je z ogorkom prižgal drugo in šele potem sedel. Nisem mogel gledati tega izmučenega obraza. Zdelo se mi je, da se je v teh nekaj dneh v zaporu strašno postaral. V lica je bil upadel, oči so bile nabrekle, zatekli in črni obroči pod očmi so pričali o tem, kaj je prestal. Nisem mogel gledati tega, zato sem stekel iz kuhinje in se skril za vrata sobe, jih pustil odprta in razmišljal o tem, kaj vse je moral pretrpeti.

			Bil je prost, a se je, da ga ne bi vaščani videli takšnega, premlatenega, zaprl v kuhinjo in nekaj dni ni prestopil praga, še na dvorišče je šel le zgodaj zjutraj, ali pozno zvečer. Ni bilo dobro, da se je tako umaknil in skrival pred vsemi. Moral bi se pokazati, da bi tudi drugi videli, kako prijazni so v zaporu in na milici, s čimer je dal vaščanom možnost, da so o njem mislili vsak po svoje in ga obsojali. Moral bi iti ven v gostilno, med kmete, da jim prežene sumničenje. Bil je prost in to mu je najbolj godilo, še posebej, ker je bil človek, ki je ljubil svobodo, naravo in samoto.

			Očetova prostost pa je bila zelo omejena, saj so ga nenehno nadzorovali kriminalisti v civilu, ki so nadzorovali hišo in spremljali vse, kar se je dogajalo v njej, na dvorišču, ali okrog hiše. Ko je po nekaj dneh le zapustil dvorišče in se napotil k Muri, kjer je bil njegov drugi dom, so mu sledili. Ker je opazil, da so mu povsod za petami, je, da bi se tudi sam malo izživel nad njimi, izbiral poti med njivami, hodil po najbolj zaraščenem delu gozda, med koprivami, se do večera zadrževal ob vodi in po isti poti vračal. Kriminalisti mu po teh poteh niso mogli slediti, zato so ga čakali pred hišo, ali kje v bližini.

			Očeta so na prostost spustili predvsem zato, da bi preko njega prišli na sled tudi drugim, ki jih niso ujeli, predvsem pa jih je zanimalo, kdo je vodja skupine. Če bi se slučajno oče spozabil in koga od švercarjev, ki so bili na svobodi, obiskal, bi ga takoj aretirali. Oče je to slutil, zato se je v glavnem zadrževal doma, hodil k Merici, z brodom čez Muro, k Pesnici, nastavljal pasti za pižmovke in kot da se ni nič zgodilo, vsak dan ujel nekaj pižmovk, ki jih je odrl in kožo nategnil na za to pripravljene deske. Ravno, ko je imel kontrolo kriminalista, je prišel kupec iz Čakovca, prijazen šaljiv možakar, ki je očeta vedno nagovoril s Tatice, imate li nešto za mene?, zato smo ga otroci klicali kar Tatica. Če je bil oče kje v hiši in se je gospod z motorjem, ki ni brnel, ampak nenavadno pokal, pripeljal na dvorišče, sem ga poklical: »Oče, prišel je Tatica,« kar nam gospod ni zameril, ampak se je le nasmehnil in nam pokuštral lase.

			Tudi tistega dne se je pripeljal že zgodaj. Ko se je ustavil na dvorišču, je ugasnil motor in že od daleč zavpil: »Dobro jutro, tatice!« Prvič se je zgodilo, da je razen kriminalistov kdo stopil na dvorišče od takrat, ko je bil oče v priporu. Oče ni bil presenečen nad obiskom, saj ga je že pričakoval.

			»Sedi,« mu je velel in mu pokazal na klop. Tatica se je prijazno zahvalil, nasmehnil, sedel in vprašal: »Imate li nešto za mene?« ne da bi pogledal tujca, ki je stal ob zidu in se ob tem vprašanju zdrznil, misleč, da je prišel nekdo, ki ga bo lahko aretiral.

			»Imam,« je na kratko odgovoril oče, stopil v klet in prinesel zajeten kup kož. Tatica se je tega razveselil, pregledal kože eno po eno, bil zadovoljen s kvaliteto in ker je mislil, da je prisoten kriminalist kak naš prijatelj, mu je pomahal s kožami pred nosom in ves nasmejan rekel:

			»Ta vaš prijatelj Tatice je veliki mojster, ima najboljšo robo, zato mu rad izplačam vse po najboljši ceni, moji kompanjoni budejo veoma zadovoljni,« in pred njim očetu izplačal lepo vsoto denarja.

			Kriminalist ni mogel skriti presenečenja, ko je videl, koliko je oče za ta kupček kož dobil in da so pižmovke res tako donosen posel, zato je začel verjeti, da je oče ravno s tem poslom zaslužil toliko denarja, kar se mu je prej zdelo nemogoče.

			Tatica se je še enkrat zahvalil očetu, sedel na svojega pafkaša, tako smo imenovali njegov motor, ki ni brnel, ampak spuščal glasove, kot bi delal paf, paf, paf, ga zakurblal, v slovo še pomahal in odpafkal z dvorišča. Oče je denar dal materi, ki ga je pospravila, sam pa je ostal na dvorišču, z njim pa tudi kriminalist, ki je ob tem, ko je videl zajeten šop dinarjev, spremenil mnenje, postal prijaznejši.

			Vedno, ko se je od takrat naprej oglasil, ali mimogrede preveril, ali je oče doma, je že kar na dvorišču zavpil: »Tata, dali imate nešto za mene?« – včasih pa je brez zadrege, morda malo za šalo, malo za res, izrazil željo, da bi postala kompanjona in skupaj lovila pižmovke. Bil je iz dneva v dan bolj prijazen in celo zabaven. Ker je bil zadolžen, da kontrolira očeta, se je pogosto motovilil po našem dvorišču, ali vozil mimo hiše, se za hip ustavil, preveril, če je oče doma, da ne bi slučajno pobegnil kam v tujino in se s tem izognil roki pravice. Ker je oče imel hišni pripor, je moral opravljati svojo dolžnost, zato smo se nanj že tako privadili, da je bil kot družinski prijatelj. Ko je imel več časa, je družno sedel z materjo in očetom na klopi, ki je bila na trnacu, se z njima pogovarjal o vseh zadevah in se odprl tako, da je očetu nekega dne, ko sta sama klepetala na klopi, zaupal, kdo ga je izdal, kar pa očeta ni presenetilo, saj je to izvedel že od drugih vaščanov. Izdajalec je bil stari Jud, ki je vse dneve čepel na ograji in videl vse, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Oče je kljub temu mirno hodil mimo njega, kot da ga ne vidi, dokler ni v gostilni od moških izvedel še več podrobnosti o Judu.

			Proti večeru je stari Jud spet stal ob ograji in opazoval, kdo hodi mimo hiše, in ko je oče prihajal iz gostilne pod vplivom alkohola, se mu je približal, se mu zahvalil za izdajo in istočasno zagrozil z maščevanjem, kar so Judovi spet prijavili. Zjutraj sta se na dvorišče pripeljala kriminalist in miličnik ter mu sporočila, da ga je Jud ponovno prijavil, tokrat za to, ker mu je grozil. Oče je seveda vse skupaj zanikal. Ker stari Jud prijave zoper očeta ni mogel podkrepiti s pričami, sta kriminalista zadevo zaključila z opozorilom Judu, da ga bodo v bodoče, če jih bo brez dokazov klical na pomoč, celo oglobili.





*


			Čas je tekel, oče je že skoraj pozabil na batine, rane so se zacelile, ko je sledil drugi šok. V času pripora je eden izmed priprtih švercarjev priznal storjeno dejanje in so mu, če izda še, kdo vse je švercal, obljubili zaščito, pomilostitev ali milejšo kazen. Izdal je vse po vrsti, med njimi tudi očeta, po krajšem oklevanju in ko so mu pisno zagotovili, da bodo izpolnili vse obljubljeno, in čeprav bi zaradi tega lahko izgubil življenje, pa je izdal tudi, kdo je glavni v skupini. Preiskovalni sodnik ni slutil, kdo je vodja, zato ni odlašal s sklepom za pridržanje vodje in zanj predlagal privedbo ter pripor, kar so miličniki tudi storili. Omenjenega vodjo so aretirali na delovnem mestu in privedli pred preiskovalnega sodnika, ki pa ni mogel verjeti svojim očem, da so aretirali njegovega najboljšega oskrbnika, ki mu je proti plačilu, in tudi brez plačila, priskrbel vse, kar v Jugoslaviji ni mogel kupiti v navadni trgovini.

			Vodja, ki so ga aretirali, je bil močno povezan z birokracijo in je imel veze med uglednimi ljudmi na okraju, med udbaši in aktivisti, ki so prav tako kot tožilec od njega kupovali blago, ki ga v Jugoslaviji niso mogli kupiti, in brez zapisnika o opravljenem zaslišanju so ga po krajšem zaslišanju takoj tudi izpustili. Da bi bil absurd še večji, ga je tožilec predlagal kot pričo tožilstva, kar je bilo na sojenju brez prisotnosti obsojencev tudi izvedeno. Ker so bili takrat tudi uradniki podkupljivi, so proti njemu zaustavili ves proces in ga celo zavarovali; čeprav je obsojeni, ki ga je izdal, z dokazi podkrepil njegovo vpletenost in mu pripisal najpomembnejšo vlogo pri švercanju. Za tožilca in druge sodnike, ki so sodelovali pri sodnem procesu, je bilo najbolj pomembno, da ne pride na dan njihova vpletenost v nečiste posle in da čim prej končajo primer, vse obsojene pošljejo v zapor in s tem končajo zadevo.

			Minila sta dva meseca, oče je medtem kar naprej hodil k vodam, lovil ribe in pižmovke, že skoraj pozabil na pripor, tudi rane so se dodobra zacelile, ko so se spet pripeljali miličniki, in ker je bil slučajno doma, so ga vrgli v marico in ga pod pretvezo, da mora na zaslišanje, brez predhodnega obvestila, možnosti obrambe ali javnega sojenja, odpeljali v mariborski zapor. Prepričan, da ga bodo po zaslišanju spet pripeljali domov, se ni niti poslovil. Šele ko je bil v mariborskem zaporu, je dobil sklep, da mu je Ljudsko sodišče v Murski Soboti v imenu ljudstva, glede na pričanje prič, ki so mu dokazale krivdo v odsotnosti, prisodilo štiriletno zaporno kazen, na katero se ne more pritožiti, ker mu je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga je potrdila priča, povabljena na sojenje, v celoti dokazano.

			Sodišča so v tistih časih sodila po lastni presoji, pod krinko »v imenu ljudstva,« ki ni imelo nobene vloge pri tem, pogosto brez dokazov in možnosti, da bi obtoženca branil zagovornik. Zanj obdolženci največkrat niti niso imeli denarja, sodišča, ki so delovala in sodila pod pretvezo »v imenu ljudstva,« saj so se tudi imenovala Ljudska sodišča, pa so imenovala zagovornika po dolžnosti, ki ni zastopal obdolženega, temveč sprejemal sklepe sodišča. Za njihove odločitve o višini in teži kazni je bilo pomembno mnenje in izjava miličnikov, kar je bilo edino merodajno, upoštevali pa so tudi izjave prič, ki so jih najeli sami, te pa so bili pogosto pod vplivom preiskovalcev pristranske, posebej če toženi ni imel uradnega zagovornika.

			Ko je bil oče v zaporu, je mati vložila prošnjo za razveljavitev sodbe, a brez fiškališa ni uspela. Kljub vsemu ni obupala, iskala je pravico povsod, kjer se je le dalo, in v tem vztrajala tako dolgo, da je dobila poštenega in vztrajnega zagovornika, ki je po zakonih in v zakonskih rokih vložil pritožbo, a je sodišče njegovo pritožbo najprej namerno založilo, potem pa zavrglo. Tekli so dnevi, meseci in leto, zagovornik pa ni in ni uspel s pritožbo.





Tako smo ostali sami in se razkropili po svetu


			S tem, ko so odvzeli prostost očetu, se je pri nas vse spremenilo. Prišel je konec solidnega življenja. Denarja ni bilo več, grunt je bil premajhen, da bi na njem pridelali toliko, da bi preživeli, tudi odvetnik je za svoje delo hotel plačilo, in čeprav znesek ni bil visok in je pokrival le nujne stroške, je to močno bremenilo naš proračun in iz dneva v dan slabšalo naš položaj. Začelo se je pomanjkanje, lakota, ki smo jo najbolj čutili prav otroci. Toda ker smo bili vajeni skromnosti, smo vse skupaj nekako prenašali, najtežje pa je bilo prenašati pomanjkanje hrane. Mati, starejša brata in sestra so hodili delat h kmetom, da so prislužili kaj krompirja, koruze, ali kolač kruha, kar je mati zaklepala v shrambo in nam delila po koščkih. Na jedilniku je bilo v glavnem mleko, ki smo ga imeli dovolj, ter krompir in žganci, ki so nam dali občutek sitosti.

			Tudi stari Jud je opazil naše težave in je nameraval stopiti k nam in nam ponuditi delo. Nekaj časa je odlašal, potem pa nekega dne le prikrevsal na naše dvorišče. Ko ga je mati zagledala, ni rekla ničesar. Ozrla se je po njem hladno in tuje. Postal je za trenutek pred durmi in potem stopil nazaj na dvorišče, kot da si je premislil.

			»Kaj bo novega?« ga je vseeno ogovorila mati, ki je medtem stopila na trnac.

			»Prišel sem vam ponudit uslugo.« Potem je za hip utihnil in čez čas, ko si naju je ogledal, dvignil palico, kot bi naju hotel opozoriti, Pazita, kaj bosta odgovorila, in ne da bi naju sploh še gledal, obrnjen proti vratom nadaljeval:

			»Vidim, da imate hude težave, kriv za to pa je vaš trmasti oče, ki se je pobratil s samim hudičem in vas pahnil v to brezizhodno nevolo. To, kar vam bom zdaj ponudil, sem vam sporočil že prej, saj veste kdaj.«

			Potem je za trenutek utihnil, kot da bi iskal besede, s katerimi bi naju prepričal. Še enkrat je zavrtel palico in nadaljeval:

			»Prišel sem vam ponudit sodelovanje, in to na način, da mi služite kot moji arendaši, da ne bom morda uporabil besede hlapci. Od arendašev bom zemljo vzel nazaj, vi pa mi jo boste obdelovali.«

			Mati ga je čemerno pogledala izpod čela in zabrusila:

			»Orali in sejali bomo z našimi kravami, našimi plugi, našim semenjem, ti želi in skratka delali vse, ti pa nam boš dal arendo, košaro krompirja, malo žita, mogoče par krajcarov, okrog pa se hvalil, da si se nas usmilil in nam pomagal.«

			Judovi v resnici niso živeli od zemlje, zato niso imeli ne krav, ne pluga, ne brane, skratka nič. Živeli so od podpore, ki jo je stari Jud dobival kot vojni invalid, ter arende, ki so jo dobivali za posojeno zemljo, nekaj denarja pa je prišlo k hiši s šivanjem. Hčerka je bila šivilja in je šivala, za kar je prejemala plačila. Denarja jim res ni manjkalo, pa tudi živeli so dobro, čeprav je bil stari Jud škrt in je gledal le, kako bi od koga izvlekel kaj denarja. Sicer so bili bolj sami svoji, so pa gledali vsakemu pod prste, da ne bi kdo imel več kot oni. Zato so radi tožarili, sodelovali z udbaši in miličniki, jih obveščali o vsem, kar se je v njihovi bližini dogajalo, zaradi česar so se jih vaščani izogibali.

			Mati je odklonila vsako sodelovanje z besedami, da bomo raje pomrli od lakote, kot da bi služili človeku, ki je izrabil povojno anarhijo in si pridobil finančno pomoč s pomočjo lažne priče, ki je potrdila, da je postal invalid ob eksploziji granate.

			Bil sem smrkavec, ki še ni vedel, kaj je prav in kaj ne, a rad sem bil vselej tam, kjer ne bi smel biti, in pripravljen, da storim kako neumnost. Tudi v tistem trenutku sem ves čas stal ob materi, požiral vsako besedo starega Juda, prikimaval materi. Judova ponudba pa mi ni šla do srca, zato sem vmes izrekel nekaj neprimernih besed in psovk, otroških, in tudi takšne, ki sem jih slišal iz ust starejših, ki pa jih nisem niti razumel. Postal sem besen na Juda, ki nam je izdal očeta in nam potem ponujal pomoč, in to še pod določenimi pogoji, da bi mu služili kot hlapci, obdelovali njegovo zemljo z našimi kravami, orali z našim plugom, mu želi, on pa bi nam za opravljeno delo ponujal miloščino. Poskočil sem od jeze in mu po nesreči skočil na poškodovano nogo, da je od bolečine zatulil. Potem sem stekel proč, pobral nekaj kamnov in jih zalučal vanj. Jud je še bolj zatulil, si pokril obraz, začel teči z dvorišča in spotoma zagrozil:

			»Ti smrkavec, za to boš še odgovarjal!«

			Hotel sem nadaljevati z obmetavanjem in mu izreči, še danes ne vem kaj vse, a me je mati pograbila za roko, stresla kamenje iz mojih rok, mi dala dlan na usta, da ne bi bleknil še kaj norega, in tiho prišepnila: »To ne smeš delati, ker te zato, ker si ga obmetaval s kamenjem in za vsako noro besedo, ki si jo izrekel, lahko pošljejo v poboljševalnico.«

			Tudi tega nisem razumel, zakaj bi me lahko za to poslali v poboljševalnico, saj je bil na našem dvorišču in to brez povabila, povedal pa sem mu samo to, kar sem slišal od drugih vaščanov, ki so o njem govorili grdo.

			Ko je Jud zapustil naše dvorišče, sem stekel za njim in mu še zavpil:

			»Da več ne stopite na naše dvorišče!«

			Jud se je na moje besede odzval presenetljivo mirno in počasi odkrevsal domov. Ko je Jud odšel in sva se oba z materjo nekoliko pomirila, se je mati pobožno prekrižala in skoraj zavpila:

			»Ta bo govoril o poštenosti in dobrem življenju, ki da bi nam ga omogočil, ta, ki ne dela nič, sedi na dvorišču, gleda v zrak ali se naslanja na ograjo, da se mu ne prevrže, poštar pa mu domov nosi podporo! Ta lopov nemarni bo govoril o poštenosti in dobroti, ki bi je bili deležni, če bi mu služili kot hlapci. Zanj skrbi država z denarno podporo, drugim, ki delamo in imamo žulje na dlaneh, pa v obliki obveze jemlje, kar smo pridelali, ka lejko davle takšnim, kak je on!«

			Potem me je zgrabila za roko in me povlekla s tako silo na trnac, da bi kmalu padel po tleh, in odhitela z menoj v hišo.

			Živeli smo od dela in ne miloščine, ki bi nam jo kdo dajal, a smo kljub revščini ohranili dostojanstvo in nismo nikoli pred nikomer jamrali in se pritoževali, ali jemali miloščine, ali česar nismo zaslužili s svojimi rokami. Ker je bila situacija skoraj nevzdržna in lakota vse močnejša, sta se brat Janez in nekaj za njim še sestra Anica, ki sta bila že toliko samostojna, da sta bila po lastni presoji sposobna skrbeti zase in živeti, kot so takrat živeli drugi, ki so odhajali iz vasi, odločila, da odpotujeta s trebuhom za kruhom.





*


			Prvi se je za odhod iz družine odločil brat Janez, ki se je preselil v Ljubljano. Njegova velika želja je bila, da bi se izučil za mizarja, se osamosvojil in delal to, kar ga je veselilo. Toda mati se je odločila, da bo Janez ostal doma, delal na kmetiji, v uk za mizarja pa je poslala brata Karčija. Janeza je to močno prizadelo, zato se je trdno odločil, da ne bo ostal na kmetiji, kjer bi vse življenje ob garanju trpel pomanjkanje. Počasi in skoraj v tajnosti se je pripravljal na odhod od doma in da bo poiskal srečo drugje. Dan za dnem se je sestajal z vrstniki, ki so prav tako kot on želeli oditi v svet, in razmišljal, kdaj in kam bi šel. Medtem je garal pri kmetih, vse dneve kopal in pobiral krompir, trgal koruzo, da bi si prislužil toliko, da si kupi obleko in čevlje. Ko so drugi delavci in hlapci šli domov h kosilu in počivat, je pogosto ostajal na njivi, kopal krompir in ga nosil v bližnjo koruzo, kjer ga je skril, zvečer pa nabiral v košaro in na glavi nosil domov.

			S prodajo si je prislužil toliko, da si je kupil obleko. Za čevlje ni bilo dovolj, pa tudi priložnosti za zaslužek ni bilo več. Ker brez čevljev ni mogel odpotovati v Ljubljano, kamor je nameraval oditi, je začel hoditi k sosedu Jožiju, po domače Sercovemu Pepiju, kjer se je učil za čevljarja. Nekaj dni je opazoval, kako je Pepi izdeloval čevlje. Ko je imel občutek, da bi mu lahko uspelo izdelati kaj preprostega, mu je začel izmikati žebljičke, dreto in nazadnje celo kopito za izdelavo čevljev. Seveda je ob tem trpel, saj se je zavedal, da kar dela, ni prav, je pa sklenil, da ko bo dobil prvo plačo, Pepiju povrne odtujeni material. Ker mu je ostalo nekaj denarja od obleke, nekaj pa ga je prislužil s prodajo jajc, ki jih je pobiral iz gnezd, je kupil najcenejše usnje in začel zbijati čevlje. Kakšni so bili, so pač bili, pa čeprav niso bili preveč podobni pravim čevljem, pa tudi levi in desni sta bila enaka in nista imela pravih pet, temveč le nabito trdo usnje, ki ga je dobil pri Pepiju.

			Ko so bili čevlji nared, je neopazno, tako kot je vzel, vrnil kopito, ki ga Pepi zato, ker jih je imel več, niti ni pogrešal. Ko je imel čevlje in obleko, nas je nekega večera pri večerji seznanil, da odhaja. Takoj po večerji je začel pripravljati star skoraj odslužen kovček, ki ga je našel na podstrešju, ga očistil in zdrgnil usnje s svinjsko mastjo, ki jo je ob priložnosti odtujil materi, da je izgledal vsaj malo bolj svež. Kovček ni bil velik, pa vseeno prevelik, saj vanj ni imel kaj dosti spraviti. Obleko je imel na sebi, čevlje na nogah, spodnjega perila tako nismo nosili, zato je vanj spravil samo nekaj majic, srajco, ki jo je dobil pri birmi in je bila takrat tako velika, da jo je lahko nosil več let, ko je šel k maši.

			Tista večerja se mi je globoko vtisnila v spomin, ker je bila to zame novica, ki me je pretresla, saj je bil Janez tisti, ki je znal postoriti vse, kar je bilo treba, hodil delat h kmetom, da je prislužil kaj denarja, in nam je v veliki meri nadomeščal očeta.

			Dan njegovega odhoda sam po sebi ni bil nič drugačen od drugih dni, meni pa se je zdelo, da je vse drugače. Odločitev sama po sebi ni bila nič posebnega, saj so pred tem iz vasi odhajali mladi in starejši, očetje in celo matere, eni na sezonsko delo, drugi za vedno in se niso vrnili nikoli več. Starši so se navadili na to, da so jih otroci zapuščali in odhajali iskat boljše življenje. Odhajanje od doma je postalo vsakdan, zato so se ljudje na odhode navadili in nihče ni jokal, ne žaloval, vsem je bilo skupno le to, da si najdejo delo, zaslužek in pošiljajo denar tudi domov.

			Ta večer smo se zbrali za mizo vsi razen očeta, ki je bil v zaporu. Mati je sedela na svojem mestu, kjer je navadno sedela, brat Karel in sestra sta še stala ob Janezu, ga gledala in nista mogla verjeti, da se je res odločil za odhod. Na mizi je bila polna skleda koruznih žgancev, zabeljenih z ocvirki, ki nam kljub lakoti niso prav teknili. V moreči tišini smo sedeli vsak na svojem mestu, v rokah držali vsak svojo žlico in čakali, kdo bo prvi zajel hrano. Želodci so bili prazni in potrebni hrane, zato smo kar naenkrat eden za drugim začeli zajemati hrano. Ko smo zajemali hrano iz skupne sklede, smo jo navadno dobesedno goltali in tekmovali, kdo bo zaužil več, tokrat pa smo zajemali počasi, se spogledovali in vsak zase skrivali žalost. Vsi smo jedli, le Janez ni pokusil hrane.

			»Zakaj pa ne ješ?« ga je vprašala mati.

			»Ni mi do hrane,« je na kratko odgovoril in se zagledal vanjo, kot da si želi za vselej zapomniti njen obraz; ali pa je morda molče v mislih grajal njeno odločitev, ker mu je odrekla šolanje. Oči so ga pekle, toda solz ni spustil. Z mimiko roke je pokazal, da hoče nekaj povedati v slovo, a mu je beseda ostala v grlu. Spet je nastala tišina. Tudi ostali smo kot po zapovedi eden za drugim odložili žlice, se zazrli v tla, čakali nekaj, kaj, sami nismo vedeli.

			Čez čas se je oglasila sestra, potrepljala Janeza po rami in brez oklevanja dejala:

			»Mogoče bom v kratkem prišla za teboj.«

			Mati je presenečeno dvignila pogled, a ni črhnila besede, nagrbančila je čelo in zazdelo se mi je, da so jo sestrine besede tako prizadele, da je za trenutek ostala brez zraka. Šele ob tej izjavi je začutila, da otrok ne bo mogla več držati doma. Da bodo odhajali drug za drugim.

			Potem se je vseeno opogumil Janez in mirno, kot da hoče opogumiti tudi vse ostale, dejal:

			»Kako prekleto se človek privadi na ta dom, to vas, na ljudi, ki te obdajajo. Poznaš vsak kot v hiši, v temi najdeš vsako njivo, ki jo obdeluješ in ji daješ življenje, zjutraj te zbudi petje petelina, mukanje krav, ki ti hočejo povedati, da jih je treba nahraniti, napojiti. Vse to te prevzame, da dobiš občutek, ali te celo prevzame strah, da se boš, ko prideš drugam v neznani svet, tam izgubil, umrl. Toda ko se zbudiš iz teh morečih misli, spoznaš, da vse skupaj le ni tako kruto. Koliko jih je iz te dežele ob Muri že odšlo v svet in živijo, ja, dobro živijo, tako dobro, da z denarjem pomagajo tudi domačim.«

			Potem je, kot je nenadno začel, nenadno tudi utihnil, vstal, zapustil kuhinjo, v kateri smo sedeli, jedli in klepetali, stopil na dvorišče in počasi nadaljeval svoj pohod naprej tja v ograd, na vrt. Kjer koli je obstal, se je oziral naokrog. Pobožal debla dreves, ki jih je posadil, potresel ograjo, ki jo je pred kratkim zbil, kot da bi se hotel prepričati, če bo vzdržala. Iz oslice je potegnil slamico, si jo vtaknil v usta, jo grizljal, kot da hoče še zadnjič začutiti okus po slami in ovohati vonj po njivi, kjer je zrasla. Počasi se je bližal skednju, se za trenutek usedel na voz, pocukal ročico, spet sestopil in počasi prišel do praga, sedel nanj, naslonil glavo med dlani in razmišljal, morda potočil tudi kakšno solzo. Kako dolgo je sedel na pragu, ne vem, ker me je spanec odnesel in sem zaspal.

			Zgodaj zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema, je mati s težkim srcem Janeza zbudila. Treba je bilo iti na vlak. Vstali smo vsi po vrsti in ga pospremili do sredine vasi, kjer se je zbralo tudi nekaj drugih družin, katerih fantje so isto jutro odhajali. Preden se je odločil odpraviti, je stopil k postelji, na kateri je spal, pregrnil odejo, se bežno ozrl po sobi, nato pa z globokim vzdihom dejal:

			»No, pa grem!«

			Na cesti se je še enkrat obrnil, pogledal domačijo in nato nadaljeval hojo. Vso pot je molče gledal predse, nosil svoj skromen kovček, v katerem je bilo le nekaj malega obleke, v bisagi, ki si jo je vrgel čez ramo, pa je imel nekaj malo hrane za na pot. Bila je še noč, ko smo prispeli na postajo, kjer je že čakal vlak, ki je peljal v Ljubljano.

			Ob prihodu na postajo je stopil do blagajne, si kupil vozovnico za denar, ki si ga je prislužil z delom, ter se takoj za tem napotil k vagonu, ki je bil odprt. Ni čakal, da vstopi v vagon skupaj z drugimi, ni se poslovil, kot da ne bi hotel pokazati svoje žalosti, brez slovesa je stopil na stopnico in že izginil nekje v notranjosti vagona, sedel na leseno klop drugega razreda, ki je bil rezerviran za reveže. Luči so gorele po mestu, po postaji se je vse bolj pojavljal ropot, ljudje so množično drli na vlak, ki je medtem že bil pripravljen za odhod.

			Ko je stopil iz postajne pisarne človek z rdečo kapo in dvignil nekakšen lopar, je lokomotiva zasikala, iz piščali se je oglasil glas, ki je prisotne opozoril, da bo vlak speljal. Nato je iz lokomotive siknila para s tako silo, da se je postaja v trenutku znašla v megli, in kolesa so se premaknila. Skozi okna, ki so bila spuščena, so molele glave, roke so mahale v pozdrav, med njimi sem iskal brata. Ni ga bilo k oknu, ni pomahal. Solze so se mi pojavile, oblile oči, zajokal sem na ves glas, stal kot prikovan in gledal vlak, ki je odhajal, in se izgubil v temi. Domov smo šli, kot da se ne poznamo. Vso pot smo molčali, šli smo naprej vsak s svojimi mislimi, ki so bile obtežene z izgubo.

			Zjutraj, ko sem se zbudil, sem pogledal na posteljo, kjer je spal Janez, a na mojo žalost je bila prazna. Vstal sem, si nadel skromno oblačilo in stopil na dvorišče, ter naprej tja v ograd, kot da bi pričakoval, da Janez tam že kosi travo, ali prekapa zemljo. Jesen je bila in na vrtu, kjer so rasle, so tri jablane, ki jih je posadil Janez, že odvrgle listje. Vse križem je ležalo in začelo trohneti v vlagi. Izpod listja je začela kukati nova, sveža trava, zdela se mi je čudovita, a hkrati žalostna. Kmalu je skozi vse to pričelo padati sonce in zdelo se je, kot da se že vrača pomlad. Kljub vsemu je bilo naenkrat vse mrtvo, jablane in ves vrt se mi je zdel tuj. Nekaj je manjkalo. Janez si je navadno žvižgal, ali po tiho pel. Tokrat pa nič. Tiho je bilo med vejami, ničesar ni bilo razen sinic, ki so poskakovale po vejah, čebljale kot spomladi in iskale hrano. V zraku so roji mušic in druge majhne stvarce brzele po kdo ve katerih opravkih. Gledal sem sem in tja in iskal nekaj, sam nisem vedel kaj. Mir je bil tako svečan, tako resen, da so mi prišle solze v oči. Jesensko jutranje sonce mi je s svojimi žarki božalo lice. Ni bilo več viharjev, ne bliskanja in grmenja, čutil sem le rahlo sapico, ki je tolažila mojo dušo.

			Janez je imel velike načrte. Rad bi se izučil za mizarja, a mu je mati načrte zavestno preprečila in v uk za mizarja poslala mlajšega brata Karčija.

			»Ti boš doma, delal boš na kmetiji,« je kar naprej govorila Janezu.

			Zdaj pa je odšel, da, odšel s trebuhom za kruhom v Ljubljano. Bo uspel, se bo znašel sam v tistem svetu? Rad sem ga imel, saj je znal narediti vse, bil je pravi ezermešter. Učil me je, kako moram živeti, delati in tudi to, kako se v določenih trenutkih upreti. Bil mi je kot oče. Ja, oče? Oče me tako ni maral, vedno se mi je izmikal, dober sem mu bil le, ko me je potreboval, da sem namesto njega splezal na drevo, ali pokal po bregu in sagal ribe, ki jih je ponosno metal na breg in se potem hvalil, koliko jih je ujel. Zdaj sem ostal sam. Sam, čeprav so bili doma še sestra in dva brata. Močno sem čutil to samoto. Še nikdar mi ni bilo pri srcu tako hudo kot takrat. V glavi so se menjavale misli. Najbolj me je skrbelo, ali bo Janez uspel, ali bo kos temu življenju.

			V sebi sem slišal mater, ki je Janezu kar naprej ponavljala:

			»Delaj, delaj. Delaj, saj bo vse, kar imamo, nekoč tvoje, in če boš priden in boš delal, boš lahko dokupil zemljo in gospodaril na njej.«

			Ali je mislila resno, ali je s tem hotela Janeza odvrniti od tega, da bi se učil za mizarja, ni nikoli prav pokazala. Čeprav sem bil majhen, najmlajši v družini, sem čutil, da je mati, čeprav nas je imela vse rada, Karčija imela najrajši, tudi zato je bil pri vsem prvi in zadnji. Janez s tem ni bil zadovoljen, zato se je lepega dne, ko je prišel na dopust iz Ljubljane Racov Pišta, ki je že dalj časa živel in delal v Ljubljani, odločil, da se mu bo, ko se bo vračal nazaj, pridružil in poskusil srečo po svoje.

			Tako se je tudi zgodilo. Pred očmi sem kar naprej videl vlak, ki je odhajal, slišal sikanje pare in lastni jok, se oziral okrog, a videl nisem ničesar drugega kot jablane, listje in travo, ki je kukala izpod listja.

			Potem sem se zravnal, parkrat smrknil, si v rokav obrisal solze in si po tiho dejal: »Ampak za božjo voljo, Pištek, pusti vse to in poskrbi zase, da se ti ne zgodi enako.« Še enkrat sem si obrisal oči, po domače iz nosu smrknil smrklje, najprej iz ene, nato iz druge nosnice, sedel na preperelo listje in sam ne vem zakaj, zapel.

			Morda zato, ker sem zagledal mater, ki je prihajala in ji nisem hotel izdati svoje žalosti, morda zato, ker sem to počel vedno, ko sem bil zavržen, ali obsojen za nekaj, česar nisem storil, pa sem dobil kazen, morda zato, ker sem pričakoval, da bo z menoj zapel Janez, ki je rad pel. Zame je bila pesem vedno uteha, prijetna sprostitev, ki mi je tudi takrat, ko mi je bilo najhuje, sprostila duha in okrepila upanje. Moj glas je bil mehak, nekateri so rekli, žameten. V pesem sem vselej, ko sem zapel, poskušal vnesti čim več topline, z njo odkrival bolečino in iskal moč za življenje. Življenje mi je prinašalo skrbi, žalost in obup, pesem pa posebno sprostitev in pogum. Med petjem sem obračal glavo sem in tja, opazoval, kako bo na to reagirala mati, ki pa se na moje početje ni odzvala, ni reagirala, ali vsaj pristopila in me vprašala, zakaj to počnem. Videl sem, da je mati brezčutno odšla nazaj v hišo, kar me je še bolj razžalostilo, saj sem iz njenega obnašanja razbral, da ji ni niti malo težko, ker jo je zapustil najstarejši sin. Morda ji je to celo godilo. V grlu me je zaradi njenega odnosa stisnilo in v trenutku me je minilo, da bi pel. Ozrl sem se naokrog, pomislil, morda pa si je Janez premislil, se vrnil in ga bom zdaj, zdaj zagledal. Toda kmalu sem spoznal resnico, ni ga in ga ne bo, njega, ki nam je nadomeščal očeta, njega, ki je garal doma in pri kmetih, da bi nam prislužil večji kos kruha. Bog ve, kje je, je prispel tja, kamor si je želel, ga je Racov Pišta pripeljal v Ljubljano?





*


			Po odhodu brata Janeza je minilo nekaj časa, a še vedno se mi je zdelo, da ga slišim, kako se v štali jezi nad kravami, a ko sem se zavedel, sem razočaran ugotovil, da je to samo prisluh. Minil je vsaj mesec, ko je poštar prinesel pismo. Prvo pismo, ki ga je po dolgem času poslal, je naslovil na sestro Aniko. Sestra je pismo brala tiho sama zase. Ker je bila zelo skrivnostna, sem čutil, da ji je pismo poslal Janez. Bil sem radoveden, zato sem kar naprej silil vanjo, naj mi pove, kaj piše in ali je v pismu s kako besedo omenil tudi mene, ali mi vsaj poslal kak pozdrav. V začetku mi ni hotela razkriti resnice, saj se je bala, da bi vse izblebetal, a ko sem le vztrajal, mi je na kratko razložila, da ji v pismu sporoča, kje je in kako se je znašel, da ima službo, zasluži dobro, živi pa v barakarskem naselju skupaj z delavci iz južnih jugoslovanskih republik, pa tudi nekaj Prekmurcev je tam. Na koncu ji je predlagal, naj pride za njim, ker da je v Ljubljani dovolj dela in življenje čisto drugačno kot doma. Ko je sestra prebrala pismo, ki je bilo dolgo, na kar štirih straneh papirja, ki ga je iztrgal iz črtnega zvezka, ga je skrbno pospravila, meni pa zabičala, naj bom tiho in materi ne črhnem besede o tem, da ji je pisal Janez.

			Ni trajalo dolgo, ko je na njen naslov spet prispelo pismo, katerega vsebine mi ni hotela razkriti, a sem po njenih reakcijah čutil, da je prišel čas tudi za njen odhod. Sestra je na skrivaj začela v stari kovček pakirati svoje obleke in vse skupaj skrivala pod posteljo, da mati ne bi opazila njenega početja. Ko je dobila tretje pismo, je pri večerji materi sporočila, da odhaja. Da ji je Janez preko prijatelja zrihtal službo v Kranju in da bo kmalu odšla. Mati ni črhnila besede, vstala je od mize in odšla v prednjo ižo. Sestrin odhod me ni navdal s tako žalostjo kot Janezov, saj sem že iz vsebine pisem, ki mi jih je sestra vedno zaupala, slutil, da se bo odhod slej ko prej zgodil.

			Po sestrinem odhodu smo ostali še trije bratje. Karči je bil priden učenec, vzljubil je svoj poklic in v njem dobesedno užival. Ko je bil že toliko vešč dela v mizarski stroki, je pri praktičnem pouku naredil svojo prvo samostojno pručko, ki jo je po ocenitvi prinesel domov. Občudoval sem izdelek in se v hipu odločil, da bom tudi sam mizar in delal lepo pohištvo. Karel je po treh letih končal šolo ter si pridobil poklic mizarja. Toda ker so bili doma pogoji za življenje težki, se je kmalu tudi sam odločil za odhod, in da bo poiskal srečo drugje, ter se preselil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot mizar. Hiša je bila vse bolj prazna. Od petih otrok sva ostala doma samo še brat Franc in jaz, ki pa sva bila še praktično otroka.





Je res tako strašen greh, če bi tudi siromak rad jedel?


			V hiši je ostajala praznina, ni bilo več iskrivega otroškega smeha, nagajanja, ne prepira, pa tudi pesem je bilo slišati vse bolj poredko. Najbolj pa smo pogrešali močne roke, ki bi lahko opravile težja dela. Sploh pa sem pogrešal Janeza, manj očeta, ki nam je zaradi nespameti naredil pravo sramoto in nas zaradi pohlepa spravil na kant. Nisem ga pogrešal, čeprav ni bilo več denarja, temveč, nasprotno, čutil sem odpor do njega, saj sem zaradi njega bil povsod nepridiprav, tam, kjer so me potrebovali kot delavca, pa izkoriščan. Ker se mati ni nikoli, ali le v redkih primerih, zavzela zame, sem že zgodaj okusil težo krivice in zapostavljenosti. Kamor koli sem šel, povsod so malone s prstom kazali name, se me izogibali z izgovorom, češ, jabolko ne pade daleč od drevesa. Nič ne more biti bolj grenko, bolj žalostno in usodno kot to, ko te kot otroka zaradi nepravilne odločitve staršev ožigosajo kot nepridiprava, lopova, zaradi česar dobiš občutek, da te nihče ne mara, da ti vsi želijo še slabše. V svoji samoti se nisem imel komu potožiti, na nikogar nasloniti. Vse, kar sem naredil, je bilo narobe, ljudje so me gledali zviška, me zapostavljali in me, ne da bi začutili, da to ni prav, zanemarjali in me potiskali k tlom. Ker pa sem bil tak, da se nisem dal podrediti, in da bi se izvlekel iz te godlje, sem postajal vse agresivnejši, hotel sem si izboriti prostor pod soncem s tem, da sem se, če je bilo potrebno, tudi stepel, tiste, ki so bili močnejši od mene, pa obmetaval s kamenjem ter tu in tam komu razbil glavo. Samota in prezir sta vnesla vame sovraštvo, sovraštvo pa mi je zavrlo čustva, zato sem postajal vse bolj agresiven. Žal sta se mi agresivnost in nepokorščina kot senca vrivali v dušo in um, zato sem ostajal še bolj sam, še bolj izločen iz družbe. Minil je čas miru, minil je čas, ko smo živeli dokaj solidno, vse bolj se mi je v mislih budil glas boga, ki je dejal, da mi ne sme podariti ljubezni in pohlepa, ker ljubezen in želja po boljšem življenju vodita v greh, greh pa vodi v pogubo, ali prezir, s čimer zgubiš dostojanstvo, spoštovanje, zgubiš prijatelje, pozabiš na boga, ga ne moliš in ne prosiš za pomoč, kar te oddaljuje od njega.

			Sicer sem bil takrat še premlad, da bi vse razumel, zato sem se velikokrat ponoči delal, da spim, a sem bedel in razmišljal o vsem, kar sem doživljal, še bolj pa me je begalo dejstvo, kakšna bo moja nadaljnja usoda in kje so meje nesramnosti ljudi. Če bi mi takrat kdo rekel, da se vzneseno srce mladosti naveliča vznesenosti, mu ne bi verjel. Vedel sem, da moje prave izkušnje še pridejo, in kot naiven otrok sem bil optimist, a žal mi je nato vse, kar je prišlo, preprečilo užitke, ki sem jih pričakoval, in ko sem ugotovil, da je vse, kar sem čakal, pravzaprav že mimo, se mi je groza zajedla celo v drobovje. Kolikokrat sem se razočaran in poln žalosti zazrl v nebo in se vprašal, kaj se je zgodilo, da je v mojih očeh nastala tema. Se je nebo pooblačilo, ali jaz v tistem razočaranju nisem videl svetlobe? Tudi če sem hotel videti svetlobo, me je bolel vrat, ki je postajal vse šibkejši in se je upognil, ni imel moči, da bi dvignil glavo in pogledal tja gor. Tudi oči so bile vse pogosteje solzne, kar mi je onemogočalo, da bi videl vso realnost. Vse je bilo zaman, prepričan sem bil, da je bilo vse vnaprej določeno, da se je vse, kar se je zgodilo, moralo zgoditi, in tudi, kar bo sledilo, se bo pač zgodilo, zato sem začel vse bolj verjeti v usodo, se ji predajati. Da ne bi obupal, sem navadno ob vseh situacijah globoko vdihnil in si rekel: »Jaz sem življenje, ki se je začelo, zato moram živeti naprej, pa kar koli se bo zgodilo.« Bolj ko sem razmišljal vse mogoče, bolj mi ni šlo v glavo, zakaj so miličniki odpeljali očeta in ga zaprli, če mu niso dokazali ničesar od tega, kar naj bi storil. To, da je skrbel za ljudi in jim prinašal stvari, ki so jih potrebovali, jim pošteno zaračunal in pošteno predal, ni kaznivo dejanje.

			Kolikokrat je prebredel reko Muro, pri čemer je postavil na kocko svoje življenje, saj bi ga lahko tok odnesel in bi utonil kot številni njemu enaki. Ali je to greh, če nekdo služi denar in s tem ne ogrozi nikogar, mu ne stori zla, ga ne ogoljufa, razen da je to v nasprotju z nekimi državnimi merili, državnim redom, pa čeprav tega postavljenega reda niso upoštevali niti uradniki, ki so imeli privilegije, saj so bili blizu vodilnim v režimu. Ker so upoštevali rek Vrana vrani ne izkljuje oči, za svoja dejanja, grehe, niso nikoli odgovarjali ali bili sankcionirani.

			Kaj je bilo s tem narobe, če so švercarji kupovali stvari v Avstriji, prenašali k nam, tu prodajali? Zame, ker nisem razumel režima in pravnega reda, je bilo to normalno, še posebej, ker oče ni kradel, nikogar goljufal. Njegovemu početju bi lahko rekli tudi uvoz. Ker je v takratni Jugoslaviji, takoj po osvoboditvi, primanjkovalo veliko stvari, trgovine so bile skoraj prazne, brez osnovnih potrebščin, zato jih je bilo treba, da bi zadovoljili potrebe ljudi, uvoziti, in ker to niso storile oblasti, so pač švercarji. Kaj so v resnici švercarji bili, pa tako ali tako nisem razumel. Mislil sem, da so to trgovci, ki nimajo trgovine in blago kupijo in ga takoj prodajo, zato ne potrebujejo prostora, kjer bi prodajali. S tem, da so tako trgovali, so naredili dobro delo, prebivalce preskrbeli z manjkajočo robo in služili denar, da so nahranili lačna usta, za razliko od pravih trgovcev pa tudi pogosto tvegali življenja.

			So mar bili miličniki, ki so delali “v imenu ljudstva” v korist države pošteni? »Sama ribarija,« sem pomislil, ko sem se spomnil pridige našega plivanoša, ki so med eno od maš s prižnice naznanili, da so se tudi v nebesih bogu angeli poreberili, se mu uprli, zato jih je bog spremenil v hudičke, glavnega angela, ki je vodil angelce v upor, pa v Luciferja, ki da bo moral ves svoj čas, dokler se ne bo pokoril, živeti v peklu. Ko sem razmišljal o tem, sem postal dvomljiv in v moji mali glavici, ki je bila zelo radovedna in nejeverna, premleval, zakaj se ne smejo mali upreti velikim? Zakaj so bili kaznovani angeli, če jih je k uporu nagovoril vodja, so se res uprli bogu? Tudi bog je zmotljiv, gotovo se je pri čem zmotil in da bi prikril svojo zmoto, kaznoval angele z izgonom iz raja, njihovega pobudnika pa spremenil v Luciferja. Za cerkev je bil upor angelov in njihovega vodje, ki je pred tem sedel na desni strani boga in naznanjal resnico božjo, največja izdaja, čeprav niso mogli biti prepričani, da do tega ni morda prišlo zato, ker se je bog zmotil, ali zato, ker se Lucifer z njim samo ni strinjal. Tudi zato, da bi ne prišlo do upora, je bog storil to, kar je bilo zanj moralno in modro, vprašanje pa, če je bilo pravično ali ne. To obsodbo so cerkveni dostojanstveniki sporočali naprej med vernike samo zato, ker je tako hotel gospod bog. Angela, ki ga je bog spremenil v Luciferja, so obsodili tudi oni, ne da bi se vprašali, zakaj se je uprl bogu, in to obsodbo zahtevali tudi od vernikov. Imel sem občutek, da so to storili tudi za to, da so s tem lahko grozili vernikom, žugajoč s svetim prstom, češ, če ne boste pridni, vas bo vzel Lucifer, odvedel v pekel, kjer mu boste morali služiti in zanj trpeti.

			Na podoben način so sodniki v imenu države, pardon, “v imenu ljudstva,” obsojali vse, ki se niso pokorili in so po mnenju ene osebe, ki se je prav tako kot bog lahko zmotila, zapirali nedolžne in jih spreminjali v jetnike. Za njih je bilo švercanje največji greh, čeprav so bili tudi sami umazani z različnimi grehi. Da bi zakrili svoje grehe, so s pomočjo miličnikov iskali žrtve, da so lahko s prstom kazali nanje in s tem zakrili tisto, kar so počeli sami, in na neki način tako vzdrževali red in preprečevali vse, kar je bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi. Vsako dejanje, ki je samo smrdelo po uporu proti državnemu redu, so kaznovali in obravnavali kot nekaj, kar bi lahko spodbudilo še več podobnih dejanj, ali sprožilo neposlušnost. Toda sodniki, ki so sodili “v imenu ljudstva,” čuvali pa državni red, svojih kršiteljev niso kaznovali z izgonom kot gospod bog, temveč so jih strpali v zapor, državljanom pa so njeni varuhi pridigali, da je to le vzgojni ukrep, vse, kar je v nasprotju z državo, pa kršitev. Reveži ne smejo bogateti, morajo delati v okviru zakonov, morajo dajati državi, kar je državnega, plivanoši, kar je cerkvenega, in ne smejo misliti drugače, kot so jih učili plivanoš in partijski voditelji. In država je živela, njeni uslužbenci pa so si poleg diktature izmišljali nove oblike, kako izžeti kmete in reveže na vasi, zato ker je gospoda v mestih potrebovala hrano. Da bi pomagali gospodi, ki so sicer bili »tovariši,« so si izmišljali obvezo, kar je pogosto prizadelo reveže, ki so pridelali komaj toliko, da so preživeli, pa tudi kmete, ki so pridelali več, zato pa so morali dati državi toliko več.

			Ker se je moj oče uprl in deloval drugače, v nasprotju s predpisi, čeprav ni ničesar kradel in je samo kupoval in nato prodajal, so se mu uradniki zoperstavili, ga pod pretvezo, da je nevaren protidržavni element, “v imenu ljudstva” kaznovali z zaporom, čeprav o tem ni odločalo ljudstvo, temveč sodniki, da bi pokazali, kaj se sme in kaj ne, in da slučajno ne bi pozabili, kdo je kdo v državi in kdo odloča “v imenu ljudstva.”

			Tudi zato ga ni nihče vprašal, zakaj je to počel (čeprav mu očitanega dejanja sicer niso mogli dokazati), zagotovo bi se branil, da je to počel samo zato, ker je želel izboljšati življenje nam malim, revnim, kupcem pa priskrbel samo, kar v Jugoslaviji ni bilo naprodaj, s čimer države ni oškodoval niti za dinar.

			Ja, moja mala, do takrat prazna glavica je postajala vedno bolj radovedna, čeprav moram priznati, da takratne filozofije, pridig partijskih aktivistov, ki so hodili okrog po vaseh, pridigali kot gospod plivanoš, razlagali zakone, nisem razumel. Plivanoš v cerkvi so nas učili eno, gospodje po vaseh drugo, zato sem včasih vse pomešal. Bolj ko so tekli dnevi v svobodi, bolj pogosto sem slišal besede birokrat, aktivist, kulak, najpogosteje pa so aktivisti predavali in kmete učili o razvoju države in s tem povezanim proletariatom, ki da potrebuje hrano, obleke, stanovanja, kar sem si predstavljal kot lačno skupino ljudi, ki so delali, gradili tovarne, ceste in je država za njih potrebovala denar in hrano. Za izobražence, ki jim je država omogočila, da so se izšolali, pa je bilo rezervirano, da nas učijo, v imenu države vodijo podjetja, tovarne, politiko in so najpomembnejši člen razvoja. Ker so bili ti sloji pomembni, sem si proletarce predstavljal, kot da so to navadni delavci, manjvredni ljudje, ki smejo le delati, nič govoriti, in naenkrat se mi je zazdelo, da v to skupino spadam tudi sam, saj za svoje delo nisem nikoli dobival poštenega plačila. Med »proletarce« pa so takratni kulaki, ki so se začeli dvigati nad kmete, prištevali tudi pijance, ki so cele dneve posedali po gostilnah ter modrovali o socializmu, proletariatu, zadružništvu, agrarni reformi, pili in uživali v brezdelju, ko so jih kulaki hoteli proti plačilu zaposliti, da bi jim delali na zemlji, pa so delo odklonili, ker so čakali, da pobegnejo v mesto, kjer se je tudi brez dela živelo bolje kot na podeželju. Ker se je zmanjševala delovna sila na kmetih, v mestu pa je bilo veliko brezposelnih, ki so čakali na zaposlitev in do takrat, ko so dobili službo, živeli od podpore in na račun kmetov, ki so državi morali dajati obvezo v obliki hrane, je bilo potrebno zaposliti hlapce in dekle.

			Bil sem otrok, zato sem komaj kaj dojel, a čutil sem, da so s tem, ko so očeta zaprli, čeprav mu, kot je zatrjevala mati, niso mogli dokazati nič takega, kar bi ga obremenilo, očeta kaznovali samo zato, da obdržijo red v državi, preprečijo samovoljo, v prepričanju, da če je to lahko storil bog, ko je svojega najboljšega angela zaradi neposlušnosti izgnal iz raja in ga spremenil v Luciferja, zakaj enako, čeprav niso verjeli v boga, ne bi ravnali tudi sami in s tem opozorili ljudi na to, kaj jih čaka, če se bodo pregrešili zoper državo. Morda pa so ljudi obsojali tudi zato, da bi s tem pokazali, kaj smejo in česa ne. Po vsem tem je bil tudi oče obsojen samo zato, ker se je uprl državi in deloval v nasprotju s hitro napisanimi zakoni.

			Odkar so očeta zaprli, ni bilo več nobenega dohodka. Na vrata domačije je potrkala revščina, z revščino pa se je k nam vselil občutek ponižanja in krivice. Zavedali smo se, da z revščino pride nasilje in odvisnost, z odvisnostjo pa se zmanjša samostojnost. Da bi ne zapadli v še večje težave, smo vsi družno delali vse, kar nam je kdo ponudil, samo da smo zaslužili kaj denarja, ki smo ga krvavo potrebovali, da bi plačali obveznosti, ter morda celo kupili kakšno krpico zemlje, ki bi jo obdelovali in si pridelali prepotrebno hrano. Toda brez denarja ni bilo zemlje, brez zemlje ni bilo kruha. Tisto malo, kolikor smo dobili za delo, je šlo za nakup prepotrebnih stvari, za moko, sladkor, sol. Tu se ni dalo ničesar spremeniti, zato nam je ostala zgolj vera, molitev. Mati je bila zelo verna, zato smo zvečer, ko je podojila kravo, druga je bila takrat breja, dobili za večerjo šalico mleka, tu pa tam koruzne žgance, kak kos koruznega kruha, vedno pa smo molili. Molili smo rožni venec v upanju, da bo bog uslišal našo prošnjo in nam podaril blagoslov, se usmilil lačnih ust in nam podaril vsakdanji kruh, ki ga vse bolj pogosto ni bilo, ko pa ga je mati spekla, je bil navadno koruzni. Iz spoštovanja ga je najprej prekrižala, poljubila, narezala na majhne koščke in nam jih razdelila z besedami: »Ne trosite drobtin na tla, ker je to božji dar,« zato smo se, ko smo ga jedli, nagibali nad mizo, da drobtine ne bi padale na tla. Bilo je tudi nič koliko večerov, ko smo šli spat lačni, le s šalico popitega mleka. Kakor koli smo hoteli tudi mi živeti dostojno življenje, se ni dalo ničesar spremeniti, ostala nam je zgolj vera, upanje in gole žuljave roke, ki smo jih ponujali vsem kmetom in povsod za skorjico kruha, kako košaro krompirja, koruze, če pa smo dobili za plačilo denar, je bil to božji blagoslov. Kaj nam je drugega preostalo, čakanje in upanje.

			Z vsakim dnem sem postajal bolj trden in odločen, da poskrbim zase. Nisem več jokal, tudi takrat ne, ko mi je od lakote krulilo v želodcu, ker smo bili več dni brez prave hrane in kruha, ali jedli trd kruh, ki smo ga za delo dobili pri kmetu, ker ga zato, ker je bil star in malo plesniv, niso več jedli. Lakoto smo največkrat krotili s krompirjem, ki smo ga zaslužili pri kmetih in ga je bilo še največ v kleti. Mesa ni bilo na mizi, razen ob večjih praznikih, ko je mati zaklala kakšno kuro, ki ni več nesla jajc, ali petelina. Da bi bilo hrane več, je s tem mesom skuhala različne paprikaše, in prikuhe, zraven dodala kuhan krompir. Vsak je dobil manjšo porcijo, da je ostalo še kaj za drugi dan. Tu in tam so bile na mizi pečene ribice, ki sva jih z bratom zvečer, ko naju ni nihče videl, da naju ne bi zatožil, s košaro nalovila v Mokošu.

			Ker smo bili že tako ali tako vsi skupaj ožigosani, da smo kradljivci, sem včasih res pomislil, da bi kradel, a sem v tistem hipu, ko sem se odločal za tak greh, pomislil, da bi s tem moje življenje zdrknilo na vrednost živali. Tudi zato sem se velikokrat poskušal vzdržati, a sta vse pogosteje bili skušnjava in lakota premočni, da bi se izognil skušnjavi, posebej ko sem se znašel v popolni priložnosti za greh. Kljub temu da sem se zavedal, da tega ne smem storiti, sem na skrivaj odrezal kak košček skrbno shranjenega kruha, kar je mati takoj opazila. Tu in tam sem iz gnezda vzel kakšno jajce, ki sem ga nato preluknjal in popil surovega, ali dve ali tri odnesel v trgovino, kjer sem jih zamenjal za bombone, ki sem jih hranil skrite v kleti in na skrivaj lizal več dni. Ja, bili smo ožigosani, bili smo zavrženi, bili smo drhal, ki si ne zasluži, da bi živela dostojno življenje, kar sva najbolj čutila midva z bratom.

			Ničkolikokrat sem obtežen z grehom stal pred materjo in ji zatrjeval, da nisem bil jaz tisti, ki si je privoščil krajo. Krivil sem brata Franca, ki se ni znal braniti in je molče sprejel vse moje obtožbe. Tudi zato, ker sem lagal, bi se najraje razjokal nad samim seboj, nad svojim življenjem. Tudi svetemu duhu, kot ga imenujemo, ki vse vidi in vse ve, se je gotovo zasolzilo božje oko, ko je gledalo moje početje. Toda kaj naj bi bil storil? Lakota in skušnjava sta bili močnejši od vsakega greha. Kolikokrat sem si v svoji žalosti dejal: »Grdo si, življenje, boš vedno tako grdo? Je res, kar pravijo gospod plivanoš, da nas čaka onstran tega lepše življenje? Če je to res, bi bilo bolje, da pojdem čim prej tja.«

			Ko sem dobro premislil, pa sem si rekel, ne, smrti pa še ne. Pa se je spet postavilo novo vprašanje. Naj grem za brati in sestro v svet? Ne, za to sem bil še premajhen, saj bi me lahko mnogi še bolj izkoriščali, ali bi se v svetu izgubil. Bom potem imel še kaj volje v sebi in se postavil zase in se rešil te večne revščine? Kako mučno mi je bilo, ko sem začel, da bi si potešil lakoto, doma krasti in lagati. Nisem pomislil, kaj bo rekla mati, v tistem trenutku nisem mislil na boga, ki me gleda iz nebes, nisem mislil na greh, nisem pomislil na svojega angela varuha, ki je gotovo jokal in trpel zaradi mojih dejanj, mislil sem le nase, na svoj prazni želodec, ki me je nagovarjal kot sam Lucifer, da se pregrešim, in da bi mu vsaj delno ustregel, sem počel, česar ne bi smel. Toda sam sebe sem vedno prepričeval, da to, kar počnem, ni kraja, da sem si samo vzel prepovedano, ker potrebujem. Ob vseh dejanjih sem si zabičal, da bom vedno molčal, mislil sem, da bom z molčanjem obranil sebe. Toda zaradi vsega tega sem se zameril bratu, ki se me je začel izogibati, ali pa mi je sledil, ko sem šel v skedenj, kjer je bila slama in so v njej imele kure gnezda. Ko sem bil sam, sem se vselej spraševal: »Kako pa naj živim, če ni hrane?«

			Tudi zato, ker sem to isto začel spraševati mater, se je ta že naveličala mojih vedno enakih vprašanj in ker tudi sama ni videla rešitve, se me je začela izogibati, ali se je naredila, kot da me ne sliši. Ko ji je bilo vsega dovolj in ni mogla prenašati moje tečnobe, mi je s prstom pokazala na potok Mokoš in rekla: »Pojdi in ujemi nekaj rib, pa bo kaj za pojesti!«

			Loviti ribe je bilo nevarno, če nisi imel dovoljenja za ribolov, so te miličniki, ki so v civilu hodili od vasi do vasi, lahko zasačili in obravnavali kot prekrškarja. V Mokošu so res plavale majhne, pa tudi nekoliko večje ribe, ki so navadno priplavale navzgor po potoku iz Mure. Posebej je bil potok poln, ko so se drstile. To je bil čas, ko smo vsi vaščani ponoči namakali kržake in jih lovili. Toda to dejanje je bilo tvegano, ker so od Satahovec do Gradišča in v obratni smeri hodili miličniki v civilu in tistemu, ki so ga ujeli, odvzeli kržak ter ga odpeljali na postajo milice, kjer so mu izrekli kazen, ki je bila največkrat kar denarna in ni bila majhna. Da bi mi vzeli očetov kržak, nisem smel niti pomisliti. Da bi me oglobili, še manj. Kje pa bi vzel denar za plačilo. Tudi zato nisem upal ribiti. Včasih pa je skušnjava bila le prevelika, takrat pa sem stal pri ograji in opazoval. Ko so miličniki odšli mimo in se oddaljili proti zgornjemu delu vasi, ali so koga zaradi ribolova odpeljali na postajo v Mursko Soboto, sem to izkoristil in s košaro v roki skočil v vodo ter na hitro ujel nekaj pesičev ter kakšno androgo ali klena, ki jih je bilo v vodi polno.

			Nikoli si nisem želel, da bi bil bogat, nikoli, da bi nosil lepe obleke, ker sem bil vajen skromnosti in zakrpanih hlač, kar je danes še kako moderno, v tistem času pa ponižujoče. Bil sem pač najmlajši, zato sem vedno dobil tisto, kar so ostali že dodobra ponosili, raztrgali, bil sem pač razcapanec. Bil sem oblečen v razcapane zakrpane hlače, da o srajcah in čevljih sploh ne govorim, saj so moji čevlji bili takšni, da sem jih moral prevezati z dreto, sicer bi mi podplati odpadli, so me pa vse-eno ščitili pred steklom, ki ga je bilo v blatu povsod veliko. Ker sem bil oblečen slabše kot otroci cigana Miške, so me nekateri otroci premožnejših staršev klicali kar »Cotavi,« kar me je prizadelo, a sem to sprejel kot realnost. Je pa res, da sem tudi sam hotel imeti kaj novega, če pa že ne novega, pa vsaj ne raztrganega, zato sem vse pogosteje mater spraševal, ali bom sploh kdaj tudi jaz dobil kake hlače, ki ne bodo ponošene in zakrpane. Odgovor je bil: »Ko boš šel k birmi, takrat ti bo boter kupil lepo obleko.»

			S tem me ni potolažila, kajti do birme je bilo še dolgo, saj so takrat k birmi otroci šli šele v sedmem razredu, jaz pa šole še povohal nisem.





Delo je potrebno opraviti, pa naj so še tako šibke roke


			Tekli so dnevi, meseci in leta. Dan je bil dnevu enak, življenje vse težje, bolj ko sem odraščal, več je bilo nalog. Pomlad se je ravno prevesila v poletje. Oče je bil še vedno v zaporu, medtem pa je prihajal čas žetve, saj sta na njivi dozorevala žito in pšenica, ki ju je bilo treba požeti. Ker očeta ni bilo doma, pa tudi druge pomoči nismo mogli pričakovati, saj so veliki in tudi manjši lastniki zemlje imeli zaradi strahu pred točo veliko svojih opravil in hoteli žetev opraviti čim prej, da jim morebitna toča ne bi uničila pridelka, se je mati, kot že prejšnja leta, odločila, da bomo njivi tudi tokrat poželi kar sami.

			Toda tokratna žetev je bila nekaj drugega. Prejšnja leta je za koso prijel brat Janez, ki je kosil kot pravi mojster. Sestra je pobirala snopje, Karel in mati sta delala povrsle in vezala snopje, midva s Francem pa sva vlačila snopje na kup, da smo jih na koncu zložili v križe. Tokrat pa ni bilo več ne Janeza, ne Ančke, ne Karla, ostali smo samo mati, Franc in jaz. Nič ni pomagalo, morali smo delo opraviti, pa četudi nam je bilo hudo. Popoldne je mati vzela koso in jo odnesla k Racovemu Janošu, to je bil naš sosed, da so jo sklepali in nastavili, kot je morala kosa biti nastavljena na kosišče. Na kosišče so navezali lok, in ker nismo imeli pravega, so uporabili kar vejo, ki je imela rogovilo, jo z navadno dreto, ki so jo dobili tako, da so razmotali del stare vrvi, navezali na kosišče, drugi del pa zvili na večji ročaj in povezali tako, da je tvorila lok, ki je služil za to, da je slama lepše padala in jo je bilo lažje pobirati v bremena in nato povezati v snope.

			Ko je bila kosa nared, se je mati vse popoldne učila brusiti.

			Sprva je bila nerodna, obračala je koso sem in tja, se celo vrezala v prst, potem pa ji je brušenje steklo in še pred večerom je bila kosa pripravljena. Ko se je že zmračilo in smo opravili delo pri svinjah in kravah, jo je obesila na tram nad trnacom, da se ne bi kdo slučajno porezal. Zvečer smo po večerji zmolili kratki rožni venec, nato nama je z bratom pripravila posteljo, naju pospremila v sobo in nama rekla:

			»Zdaj pa le hitro zaspita, paščita se spati, ka ta lejko vgojno rano stanola, vgojno de trbelo rano stanoti in den de dugi in naporen.«

			Noč je bila res kratka, saj naju je mati zbudila, ko se je začelo daniti.

			»Vstanita,« je bil proseč njen glas. Čutil sem, da ji je hudo, ker naju je zbudila, ko so drugi otroci še sladko spali, a druge rešitve, kot da gremo na njivo, še preden bo začelo sonce žgati, ni bilo. Njiva, na kateri je bilo žito, ni bila široka, je pa bila dolga, in ker sem bil manjši od žita, do kraja nisem videl, a ko sem stopil na prste in jo premeril, se mi je zdelo, da nima konca, da je dolga in da drevja tam na koncu, kjer je bil zaton in v njem bistra voda, ne bomo nikoli dosegli.

			Mati je kosila, kakor je pač znala in zmogla. V začetku ji je špic kose uhajal v zemljo, toda iz ure v uro ji je šlo bolje. Pokosila je eno vrsto do polovice njive, nato odložila koso, vzela srp, nabirala požeto žito in ga zlagala na povresla, ki sem jih delal jaz. Ko je bilo snopje pripravljeno za vezanje, nama je pokazala, kako je treba vezati, nato vzela koso in nadaljevala. Rezala je red in se že približevala koncu proti vrbam, ki so rasle v Zatonu, midva z bratom pa sva se mučila z vezanjem snopov. Zvezal sem prvi snop, a ko sem ga hotel dvigniti, je razpadel. Poskusil sem drugič in tretjič, dokler se mi ni končno posrečilo snop pravilno povezati. Ko sem ga dvignil in ni razpadel, sem od veselja zavriskal.

			Potem je delo steklo. Tudi brat se je naučil vezati, zato sva z vezanjem hitro napredovala, in da ne bi mati prej pokosila do konca in prišla pobirat slamo, sva tekmovala, kateri bo prej naredil povreslo. Tekmovalni zanos nama je dal novih moči in nič več nama ni bilo težko. Do poldneva, ko je začelo sonce žgati, smo poželi pol njive, in se vmes še namakali v vodi na koncu njive v Zatonu. Sonce je vse bolj žgalo, a nas to ni motilo. Kljub vročini in naporu smo ponosno zrli na strnišče, ter na snopje, ki je ležalo lepo v vrsti. Snope smo pustili kar tam, kjer so bili, in se odpravili domov. Zmagovalno in s ponosom sem zapustil njivo, bil sem vesel, da mi je smrkavcu v tako kratkem času uspelo zvezati toliko snopov.

			Doma nas ni čakala pečenka, ne potica, ali kaj krepkega, kar bi seveda potrebovali, da bi si nabrali novih moči. Kosilo je bilo skromno, skleda mlečnih kumaric v sedenem mleku in krompir, kar je mati pripravila ponoči, ko sva midva z bratom spala. Obrok ni bil bogat, je pa dal nekaj novih moči za popoldansko delo. Popoldne smo z delom nadaljevali, a nam tokrat zaradi utrujenosti delo ni šlo več tako od rok kot dopoldne. Utrujenost pa vsaj pri nama s Francem ni bila glavni vzrok, da sva bila bolj počasna, vzrok je bila bolečina pod pazduho, zaradi znojenja in ostrih klasov, ki sva jih motala v povresla, kar se drugače ni dalo, kot da si en del slame stisnil pod pazduho, drugi del slame dal vzkriž in nato zasukal, da je nastal vozel. Tako pripravljeno povreslo sva dajala na tla, na katera je mati polagala slamo, ki sva jo potem vezala tako, da sva pokleknila na snop, ga stisnila in nato zavila povreslo, in del, ki je bil zavit, porinila podenj. A ker sva to delala povsem gola, sva imela krvava kolena, pod pazduho pa razjede, ki so pekle kot živi ogenj. Tudi materi kosa ni več rezala tako kot dopoldne, bila je topa, pa tudi moči v rokah ni bilo, zato se ji je večkrat zataknila s špico v zemljo.

			Tri dni smo želi žito, toda dela ni bilo konec. Čakala nas je še večja njiva pšenice. Noči so bile zaradi zgodnjega vstajanja vse krajše, vedno bolj se mi je zdelo, da spim manj in vse bolj sem bil utrujen, rane pod pazduho pa so se začele gnojiti. Toda drugo nam ni preostalo, kot da vztrajamo in delo končamo. Mati je opazila najine težave, a naju je bodrila in tako smo hodili vsako jutro na njivo, dokler končno ni bilo vse požeto. Kar cel teden smo vsak dan hodili na njivo, jedli kar na njivi, pili vodo iz Zatona, ki je bila takrat v vseh potokih čista, zdrava, brez pesticidov, ker smo takrat njive okapali in ne škropili. Ko smo prišli do konca njive, sva z bratom stekla v vodo, poraščeno s travo, se do vratu potopila in hladila. Tudi mati nama je sledila, le da se je samo polila, si namočila obraz in že hitela naprej z delom, vzela koso in podirala šop za šopom.

			Delali smo od jutra do večera, le v tisti največji vročini smo ali posedeli v senci dreves v Zatonu ali odšli domov, kjer je bilo treba nakrmiti krave in svinje. Ta opravila so bila obvezna tudi zvečer, ko je bilo potrebno še pospraviti štalo in svinjske hleve. Utrujenost je bila tako močna, da sem velikokrat pred večerjo zaspal kar naslonjen na mizo. Moje roke so bile polne žuljev, pod pazduho so zaradi znojenja in od povresel nastale rane. Vse je bilo pekoče, da se več nisem upal dotikati kolen in pazduh. Hvala bogu je prišla vmes nedelja, ko sva bila z bratom vsaj malo prosta. Prosti čas sva izkoristila za kopanje v potoku Mokoš, ki je bil v tistem času na zgornjem delu vasi zelo širok, globok, da se je dalo plavati. Otroci smo se poleti tu kopali, pozimi, ko je potok zamrznil, pa sankali z doma izdelanimi sankami, ki so bile iz lesa izdelane tako, da so imele drsni del, ki je bil zaobljena deska, na spodnjem delu je imela pribit hrbet stare kose, zgornji del pa spet deska, na kateri smo sedeli, ali klečali, in se s piki, to so bile kratke palice, izdelane iz ravnih, srednje debelih akacijevih vej, v katere smo na spodnjem delu zabili žeblje in jih zbrusili, poganjali po ledu.





*


			V ponedeljek se je začelo spet vse po starem. Že zjutraj smo pripravili voz za prevoz pridelka domov. Z bratom sva snela z voza leseni pod, konjice, raztegnila oje, da so bila kola daljša, namestila nanje lestvici in tako pripravljena kola porinila z gumle na dvorišče. Ker je ponoči deževalo in je bilo snopje vlažno, se je mati odločila, da počakamo do popoldneva, ko bo sonce snopje posušilo, kajti če poberemo suhega, lahko preprečimo, da bi ga v kopi napadla plesen. Ta dan je sonce res žgalo, zato sva z bratom odhitela v Mokoš, se do kosila kopala, potem pa po kosilu zapregla kravi, da bi šli na njivo. Mati je zaklenila vhodna vrata in se nama pridružila na vozu. Brat je pognal kravi in zapeljal z dvorišča, a nam je odhod preprečil oče. Stopil je pred kravi, ju zaustavil in ves utrujen vprašal: »Kam pa vi?«

			Ko sem ga zagledal, sem si najprej pomel oči, da bi se prepričal, ali nimam prividov. Ni bil privid, bil je oče. Kravi sta stali, midva s Francem pa sva skočila z voza, stekla k njemu, ga objela in oba na ves glas zajokala od sreče. Mati je še nekaj časa stala pri vozu, ga gledala, kot da ne verjame, da je to res on, nato pa z nasmeškom zmedena vprašala:

			»Kaj pa ti doma, so te izpustili, ali imaš dopust?«

			Oče na njeno vprašanje ni odgovoril, na kratko je velel, da izprežemo krave in voz porinemo nazaj do gumle. Ko smo storili, kot nam je velel, se je usedel na klop, na kateri je tako rad sedel in kadil. Z veseljem smo se mu pridružili in ko je pokadil svojo cigareto, je z nasmeškom na ustih materi odgovoril na njeno vprašanje:

			»Ker sem bil v zaporu priden, delal, kar so mi zapovedali, so mi obljubili, da bom lahko prej zapustil zapor, toda kdaj, mi ni vedel povedati nihče.«

			Potem je potegnil še en dim in nadaljeval:

			»Kljub vsemu še nisem upal na pomilostitev, a so me včeraj poklicali v pisarno zaporov in me seznanili s tem, da je fiškališ kljub nasprotovanju tožilca uspel s pritožbo skrajšati čas zapora, saj mi ves čas v nobenem primeru obtožnice niso mogli dokazati ničesar, kar bi me bremenilo, fiškališ pa je ves čas dokazoval, da sem zaprt brez konkretnih dokaznih obremenitev, saj so me samo ujeli pri mrtvašnici in nisem pri sebi imel ničesar, s čimer bi me lahko obremenili, tako da so obtožbe, da naj bi švercal, le sumi. Sodišče me je obsodilo le na osnovi priče, ki so jo določili sami, in glede na izjavo Juda, ki je na sodišču potrdil, da sva s Kalmanom vsak večer nekam hodila. Najbolj pa me je obremenil naš glavni prekupčevalec, ki so ga zaradi zvez obravnavali bolj kot pričo in ne kot prekrškarja. Preden so me izpustili, pa me je v zaporu obiskal fiškališ in mi razložil, da bi se lahko pritožil na odločitev sodišča in zahteval odškodnino za ves čas prestajanja kazni, toda proces bi bil dolg, tožba zoper državo pa utopija, zato mi je predlagal, naj raje podpišem izjavo, da se na sodbo in čas prestajanja kazni ne bom pritožil, sodišče pa bo njemu odobrilo izplačilo nastalih stroškov, da s tem ne bi bremenil našega proračuna. To isto mi je predlagal tudi šef zaporov, zato sem podpisal izjavo in si s tem priboril svobodo ter zapustil zapor. Kaj pa naj bi storil, saj sem se bal, da če ne podpišem, bom moral sedeti tako dolgo, da do konca odslužim prisojeno kazen.«

			Potem je za trenutek obmolknil.

			»Kam pa ste se namenili z vozom?«

			»Na njivo po snopje, treba je pridelek spraviti domov, da nam dež in toča ne uničita tega, kar smo pridelali.«

			»Kaj ste že poželi, kdo pa je žel?«

			»Mi,« sem bil hiter, »mi, mati, Franc in jaz,« sem se pohvalil, ne da bi pogledal mater ali Franca.

			»Ja, ste pa res bili pridni.«

			»Ja,« sem spet na kratko odgovoril, pokazal očetu žuljave dlani in rane pod pazduho.

			»Uh, to pa boli,« je bil njegov odgovor.

			Potem je oče vstal in mater smeje vprašal:

			»Imaš še kaj mojega za obleči, ali si vse dala ciganskomi Miški?«

			Odšel je v hišo, poiskal svoje obleke in predpasnik, ki ga je vedno nosil, ne glede na to, kaj je delal. Ker nam od kosila ni ostalo nič, mu mati ni imela kaj ponuditi, edino, kar je lahko storila, je bilo, da ga je vprašala, ali je lačen. Odkimal je, češ da je nekaj malega pojedel, preden je zapustil zapor, tako da ni lačen, čeprav je od obroka, ki ga je dobil, če ga je sploh dobil, minilo skoraj pol dneva. Medtem se je preoblekel.

			Spet smo zapregli krave in jih družno odpeljali na njivo. Tisti dan smo do večera spravili pod streho pšenico, ki je je bilo veliko manj kot žita, in ker je bila pšenica bolj občutljiva na dež, smo jo zložili v gumlo pod streho. Ko je bila pšenica pospravljena, smo zadovoljni v kuhinji sedli za mizo in čakali, da nam je mati pripravila večerjo. Za večerjo je bila prava poslastica, ajdovi žganci z ocvirki, ki jih je mati skrbno hranila v čebru. Potem smo dolgo v noč sedeli in se pogovarjali. Oče se mi je zdel na prvi pogled pretirano prijazen, morda tudi zato, ker smo zaradi njega pretrpeli veliko slabega.

			Zjutraj sva z bratom po dolgem času lahko spala nekoliko dalj. Potem pa je sledilo isto kot prejšnji dan. Vozili smo se na njivo, nalagali snopje in ga vozili domov. Ker v gumli ni bilo mesta za žito, smo to zložili pred gumlo v okroglo oslico, tako da je bilo klasje znotraj, riti snopov pa navzven, da v primeru toče ne bi posekalo zrnja. Pridelek je bil pospravljen in pripravljen za mlatitev.

			V vasi smo premogli samo en mašin za mlatenje snopja, zato je na mlatitev bilo treba čakati. Dnevi so tekli in vsak dan sta z materjo gledala v nebo, da nas ne bi presenetilo neurje, toda drugo nam ni preostalo, kot da smo čakali. Nekaj dni za tem, ko je bilo vse zloženo, je že zjutraj sonce žgalo tako močno, da smo komaj dihali. Mati je pogledovala proti nebu in opozarjala: »Danes bo še toča, dobro bi bilo pokriti žito.«

			Oče jo je ubogal in na vrh kupa zmetal koce, ki smo jih imeli za pokrivanje krav, ter cerado.

			Na severno stran, od koder smo pričakovali močan veter, je prislonil dolgo lestev, z južne strani je na kopico prislonil žrt in vse skupaj na vrhu kope povezal z verigo. Ko je bilo ogrodje postavljeno, je na dnu vse skupaj povezal z ožem in tako kopo zavaroval, da je veter ne bi razmetal. Kmalu so se začeli iz Babjega kota, tako smo imenovali severno stran neba, iz smeri Avstrije, valiti beli kopasti oblaki, ki so postajali vse večji in vse temnejši. Zapihal je veter, najprej prijeten, ki je hladil zrak. Potem pa je postajal vse močnejši in podil oblake vse bližje vasi. Vaški zvonar, ki je hodil v kapelico zvonit opoldne in zvečer zdravamarijo, je videl, da se pripravlja neurje, zato je stekel v kapelico in začel na vso moč klenkati. Zvonar je s klenkanjem poskušal razgnati oblake, kar mu je delno uspelo, toda veter, ki je v višini divjal z veliko hitrostjo, je oblake nesel nad vas s tako silo, da klenkanje ni bilo dovolj uspešno. Kljub vztrajnosti zvonarja je oblačina dosegla vas. Bliskanje in grmenje je bilo vse silovitejše. Strele so udarjale vse povprek. Sedel sem v kuhinji ob oknu, opazoval pot bliskov in naenkrat videl, kako je strela udarila v akacijo pri Bedičevih. Zasmrdelo je po žveplu in drevo se je razklalo na pol, kot da bi ga nekdo s sekiro razklal na dvoje.

			Ko sem videl, kako je strela razklala akacijo, sem stekel na trnac in začel vpiti:

			»Pri Bedičevih je udarila strela!«

			Oče in mati, ki sta medtem opazovala kopo, sta stekla v kuhinjo in ko sta videla, da je bilo poškodovano samo drevo, sta si v en glas oddahnila. Medtem so se oblaki spodili proti uri in tudi veter je popustil. Mati si je kot po navadi oddahnila, se pobožno prekrižala in komaj slišno zahvalila: »Hvala bogu, da ni bilo toče in smo obvarovali to revščino.«





*


			Več kot teden dni je stalo snopje povezano v kopi, pokrito s cerado, in čakalo na dan, ko je prišel mašin in je bilo na vrsti za mlatitev.

			Ker je bila v vasi samo ena mlatilnica, je po navadi lastnik danfara in mlatilnice, da ni izgubljal veliko časa, saj je danfar vlekel mlatilnico od hiše do hiše tako počasi, da si lahko hodil ob njem s počasnimi koraki, selil danfar od soseda do soseda. Tudi zaradi tega je sam določil, na katerem koncu vasi bo začel mlatiti in kje končal. Od hiše do hiše je prihajala mlatilnica, ali kot smo jo imenovali, mlatec, ki ga je vlekla in poganjala neke vrste lokomotiva, ki smo jo po domače imenovali danfar ali maganjar. Beseda je najbrž ostala od časov, ko so se v šolah učili madžarsko. To je bil stroj, podoben lokomotivi, ki je imel visok prekucni dimnik, ki so ga lahko prekucnili v primeru, ko je bila brajda pred hišo prenizka in ne bi mogli pod njo na dvorišče. Visok dimnik je imel še rešeto, ki je preprečevalo, da bi ob kurjenju v peči iskre letele v zrak in povzročile požar. Na stroju je bilo kolo z ročico, s katerim je mašinist vodil stroj, ko se je selil od hiše do hiše. Na zadnjem delu je bil večji leseni zaboj, v katerem je bila shranjena oprema in orodje. Veliki trup, v katerega so bile vdelana vratca, je služil kot kurišče, v katerega je mašinist metal drva, kuril, da se je v ceveh, ki so bile speljane iz kotla, napolnjenega z vodo, voda pod temperaturo spreminjala v paro, ta pa je poganjala stroj. Vse, kar je bilo na stroju, je bilo iz železa, ali medenine. Najbolj zanimivo na maganjaru je bilo veliko kolo, ki je bilo nameščeno ob strani in na katerega so namestili širok usnjeni jermen, drugi del pa zataknili na majhno kolo na mlatilnici in napeli tako, da jermen pri obratih ni padal s koles. Ko je bil danfar v pogonu in pod največjo parno napetostjo, se je od njega na vse strani dvigala para, ki je iz določenih delov dobesedno sikala.

			Skoraj ves avgust se je življenje vrtelo okrog mlatilnice, ki je delala od jutra do večera. Mlatilnico so navadno zvečer, ko so končali z delom pri zadnjem gospodarju, premestili tja, kjer so naslednji jutro že navsezgodaj začeli z delom. Ko se je začelo daniti, je mašinist, ki je upravljal s strojem, v kurišče naložil drva, napolnil rezervoar z vodo, zakuril in kuril tako dolgo, da je bilo dovolj pare. Ko je bilo pare dovolj, je potegnil za verigo, sprostil paro, ki je švignila skozi piščal, pritrjeno na parni ventil, in parkrat zapiskal. Piščalka je imela tako močan zvok, da jo je bilo slišati od enega do drugega konca vasi. Ko so vaščani slišali piščal, so, ne da bi jih kdo prosil, vzeli vile, grablje ali kakšno drugo orodje, ki bi ga lahko potrebovali, in šli tja, kjer se je mlatilo. Nikoli se ni zgodilo, da bi pri kateri hiši bilo premalo delavcev, ravno obratno, bilo jih je skoraj preveč.

			Gospodar, ali vert, kot se je imenoval lastnik, pri katerem so mlatili, je naredil razpored. Moški so opravljali težja dela, metali snopje na mlatec, nosili slamo in delali oslico; ženske so nosile pleve, ena od njih je na mlatecu rezala povresli in snope dodajala mašinistru, ki je snopje zrahljal in dajal v drumlin. Ko je bilo slame v oslici že toliko, da niso mogli več metati nanjo, se je pridala lestev, na kateri so si podajali vile s slamo in jo tako metali na oslico. Če je bilo moških, ki so opravljali to delo, premalo, so pod lestvijo stale ženske, ki so bile vajene težjih del in podajala slamo na oslico, kjer so si jo od rok do rok podajale tako dolgo, da je zadnja podajalka lahko vrgla slamo na oslico. Za pravilno zlaganje oslice je skrbel paler, ki je z dolgo raglo popravljal slamo in kontroliral, da je niso zložili krivo. Če je gospodar dal preveč pijače in so se tisti na vrhu zapili, se je lahko zgodilo tudi to, da se je oslica prevrnila, še preden je bila pokrita.

			Otroci smo ta čas kljub napornemu delu imeli najrajši. Čeprav je bilo treba vstati zelo zgodaj, nam ni bilo težko. Ko je bil mašin, so bile potice, bilo je meso, dobra hrana, ki nas je vabila. Hodili smo z mašinom od hiše do hiše, in pod svisla, navadno nad drvarnicami, klačili pleve. Delo je bilo naporno, saj je bila pod svisli neznosna vročina, ki je povzročila, da je znoj tekel curkoma, na vlažno kožo pa so se lepile pleve. To pa ni bilo najhujše, hujša je bila prašina, ki se je lepila na oči in kožo in polnila nos in pljuča. Kljub naporu ni nihče odnehal, saj smo vedeli, da bomo na koncu nagrajeni s pogačami, makovimi ali orehovimi. Vertinja je skrbela, da ni bil nihče žejen, vert pa je poleg tega da je kontroliral delo, skrbno nadzoroval, kako teče zrnje, skupaj z mašinistrom tehtal pridelek, odmerjal merico, ki jo je dobil lastnik mlatilnice in nato sam, če ni imel hlapca, polne vreče nosil na podstrešje, kjer se je zrnje sušilo. V tistem času se delo mašinistru ali vertu mlatilnice ni plačevalo z denarjem, ker je bilo denarja vedno premalo, temveč z zrnjem. Tudi za ostalo delo ni bil nihče nagrajen, delo se je odslužilo z delom, usluga za uslugo. Ko je bilo konec dela, je gospodinja prinesla na mizo, ki se je postavila pod brajdo, makove in orehove pogače, kolač kruha, svinjsko mast, ali zaseko, če je bila pri hiši, in čebulo, kar je bila prava pogostitev. Pri večjih kmetih, kjer je bilo treba delati ves dan, je bila vmes tudi malica v obliki kakšne mesne juhe, na koncu dela pa tudi pohano in pečeno meso, restan krompir in več vrst pogač.





*


			Poletje se je začelo počasi poslavljati, jutranja megla je naznanjala, da prihajajo mrzli dnevi. Koruza je bila že požeta in koruzinje in latje pospravljeno. Bilo je treba še preorati strnišče in pobrati repo, ki je ostala na polju. Njive, ki so bile prazne, je bilo treba preorati. Da bi delo teklo nemoteno, je bilo treba pripraviti plug, sklepati oralo, kar je opravil kovač. Oče je nabrusil otko, s katero smo čistili plug, ko se je nanj nabrala trava, ki je prekrivala zemljo. Ko je bilo vse pripravljeno, je oče plug naložil na kola in mi dejal: »No, zdaj pa bova šla na njivo, ti boš oral, jaz pa bom gonil krave.«

			Pogledal me je, kaj bom dejal na to.

			»Ja, bom,« sem brez oklevanja pristal.

			»Ne, ne, šalil sem se, plug te bo metal, pa se ti lahko še kaj zgodi.«

			Vztrajal sem in ga končno prepričal. Kaj kmalu sva bila s kravjo vprego na njivi, raztovorila plug in kolica, nanje pritrdila branovleke, ki so bili prej na vozu, vpregla kravi k plugu in se pripravila, da zaorjem svojo prvo brzdo. Oče je pognal kravi, za vsak primer z eno roko prijel za plug, da me ne bi vrglo v brazdo, jaz pa sem se z vso težo oprl na ročaje in zaoral svojo prvo brazdo. Stopal sem za plugom, držal za ročici in kljub svojim rosnim letom in kljub temu da v življenju še nisem kaj takega počel, še kar dobro rezal brazdo in obračal zbito zemljo, čeprav ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti. Premetavalo me je sem in tja, da sem bil enkrat na strnišču, drugič spet z obema nogama v brazdi. Delo ni bilo lahko. Preoral sem nekaj brazd, potem pa opešal. Roke so me močno bolele, pa tudi noge so razbolele opletale sem in tja po brazdi in strnišču.

			Oče se mi je muzal, ker je opazil, da ne zmorem več, zato je zaustavil kravi in mi predlagal, da sva menjala, jaz sem usmerjal krave, on pa oral. Krave so plug vlekle počasi, zato sva kar nekaj dni vsak dan hodila orat. Z očetom sva se ob delu presenetljivo dobro ujela in združila v eno. Bil je z menoj zadovoljen, toda vse bolj pogosto sem opazil, da me je, ko sva bila sama, pogledoval sumljivo in s skritim prezirom.

			Jesen se je vse bolj oblačila v meglo, zato je vsak dan ob jutrih postajalo hladneje in jesenski veter je vlekel čez že skoraj povsem prazno polje. Življenje je teklo spet po starih tirnicah. Ker sta bili pri hiši dve močni, žilavi roki, ki sta zamenjali drobne otroške rokice, je bilo vse lažje. Tudi midva z bratom sva imela več prostega časa.





Svinje ne damo, kravo pa še manj!


			Tekli so dnevi in bližal se je čas, ko so začeli kmete obiskovati aktivisti, sklicevali sestanke, na katerih so poročali, da bo zaradi pomanjkanja hrane v mestih, kamor se seli vse več ljudi iz vasi, treba pobirati obvezo. Obveza je bila obvezen način plačevanja davka, ki je bila v obliki pridelkov. Da bi povečala preskrbo s hrano v mestih in s tem povečala blaginjo tistim, ki so imeli denar, niso pa mogli ali znali hrane pridelati, je država uvedla obvezo. Kmetje so morali prijavljati svoj pridelek, kar so v imenu države opravljali občinski odborniki. Če so bili ti neuspešni, ali pa so tam, kjer je bilo pridelka malo in veliko otrok, ki so se jim zasmilili, pobrali premalo davščin, so to opravili šakucarji, ki niso poznali milosti, zato so bili strah in trepet na vasi.

			Po nekaj sestankih in pripravah je prišel čas obveze. Šakucarji so hodili od hiše do hiše ter popisovali vse, kar je kdo pridelal ali vzredil. Popisovali so količino žita in pšenice, število svinj, število krav in celo, koliko mošta, ki še ni zavrel, je bilo v pevnici. Hoteli so vedeti tudi to, koliko ima kako gospodinjstvo denarja, kar jim seveda ni nihče povedal, število družinskih članov. Višek pridelka, ki je po njihovi oceni presegal potrebe družine glede na število družinskih članov, so popisali, določili višino oddaje, ki so jo morali vaščani voziti na občino. Če se je kdo poskušal izogniti dajatvi, ali ni pravočasno oddal zahtevane obveze, so prišli šakucarji v spremstvu miličnikov in kar s tovornjaki odpeljali, kolikor se je njim zdelo, da je prav. Pogosto se je dogajalo, da so iz objestnosti pobrali več, kot je po popisu bila obveza.

			Pri nas zagotovo ni bilo ničesar preveč, predvsem pa ni bilo preveč denarja, imeli smo ga toliko, kolikor ga je mati dobila za kakšno kuro in jajca, ki jih je zbirala in jih prodala kupinarju, ki je hodil od hiše do hiše, imel na kolesu napravljene kište, v katere je zapiral kure, in posebej za to narejene zabojčke, obložene s slamo, v katere je zlagal jajca, da se med vožnjo po makadamu ne bi polomila. Ženske je nase opozarjal z močnimi vzkliki: »Ua, ua, jajc, jajc,« in se ustavljal pri hišah. Mati je jajca skrbno zbirala in ko je bilo dovolj za kak dinar, jih je prodala in zato kupila najnujnejše, sol, sladkor in včasih pol beklina belega kruha, če je še kaj ostalo, pa navadne klobase, ki sva se jih z bratom še posebej razveselila. Oče je večino denarja, ki ga je zaslužil s prodajo pižmovk, rib ali žabjih krakov, porabil za tobak in pijačo.

			Medtem so rubežniki že nekaj časa opravljali svoje delo in v imenu države pobirali davke. Ker je minilo že kar nekaj časa tudi od popisovanja, k nam pa ni bilo nikogar, sta mati in oče že mislila, da smo oproščeni davka. Toda kaj kmalu sta sprevidela, da temu ni tako.

			Tistega dne sva se z bratom Francem, ki je bil leto starejši od mene, igrala na trnaci, ko je na dvorišče pridrvel džip, na katerem sta sedela dva v usnjene jopiče oblečena aktivista. Ustavila sta tik pred nama ter že sede v vozilu vprašala po očetu. Vztrepetal sem, skoraj bi zajokal, ker sem mislil, da so spet prišli ponj. Oče je slišal prišleka, zato je prišel iz kuhinje, se naslonil na podboj vhodnih vrat in ju gledal. Še preden sta oba sestopila, je oče stopil na trnac in se hotel napotiti na dvorišče, a sta poskakala z džipa. Eden izmed njiju, bil je najbrž glavni, je bil oblečen v usnjen jopič, nosil hlače pumparice in visoke polakirane usnjene škornje, glavo pa mu je krasil črn klobuk. Prav ta je pristopil k očetu, z rame snel usnjeno torbico, segel vanjo, iz nje izvlekel nekakšne papirje in se skoraj zadrl: »Delamo popis za obvezo, ukazujem vam, da mi pokažete vse: pevnico, hlev, in štalo!«

			V hlevu smo imeli eno svinjo, ki jo je mati krmila, da bi jo pozimi zaklali in naredili koline. Bila je že debela, vendar ne še dovolj za koline. V štali sta slamo mesili dve kravi, ki smo ju imeli za mleko in delo na polju, ena je bila že breja, v pevnici pa je bilo kar precej mladega vina, ki je ravno prehajalo iz mošta v vino, zato je bilo čutiti še nasičenost s plini. Ne da bi prosil za dovoljenje, je tisti, ki je govoril zame nek čuden jezik in uporabljal čudne izraze, ki jih nisem razumel, saj smo v Prekmurju povsod govorili le prekmursko in tudi poslušali vse v prekmurščini, stopil najprej v štalo, popisal kravi, nato v livej h kopanjam, zapisal svinjo in velel očetu:

			»Ta svinja, mislim, da bo odtehtala potrebo po višini, ki jo morate dati kot obvezo. Svinjo bomo jutri odpeljali, bodite doma in pripravite vse potrebno, da ne bo problemov!«

			Potem je še enkrat pogledal v štalo, se čez čas pojavil na trnacu in osorno vprašal:

			»Telet nimate?«

			Odgovora ni čakal, pospravil je papirje, a jih je ponovno vzel v roke in velel očetu, naj odpre vrata v pevnico. Oče ga je ubogal, odprl vrata, a ko je stopil na prvo stopnico in zavohal plin, ki je prihajal iz notranjosti, je le zamahnil z roko, zaklel in vprašal:

			»Koliko vina imate v pevnici?«

			Oče je odgovoril, da približno petsto litrov.

			Šakucar je zapisal tudi to, pogledal očeta in se spet zadrl:

			»Stari, koliko si zatajil?«

			Potem je, ne da bi čakal na odgovor, skočil na vozilo, kjer ga je ves čas čakal drugi, ki je bil le šofer, in še enkrat zavpil:

			»Smo se razumeli, jutri pridemo s kamionom po svinjo, počakajte doma!«

			Potem sta se na dvorišču obrnila in odpeljala. Ko sta se odpeljala, je oče bolj sam sebi zaklel in odšel nazaj v kuhinjo. Vso popoldne sta z materjo molčala, potem pa šla na dvorišče, se dolgo pogovarjala in spet brez besed sedla k mizi v kuhinji in tuhtala. Zvečer smo po večerji morali otroci zgodaj v posteljo, zakaj, nismo niti slutili.

			Zjutraj je že navsezgodaj pred hišo ustavil tovornjak. Dva delavca sta prišla na dvorišče, šofer pa je nato za njima tovornjak vzvratno zapeljal na dvorišče. Na tovornjaku je bilo nekaj svinj, dve teleti in krava, ki je bila privezana takoj za kabino. Za tovornjakom se je na dvorišče pripeljal isti čudno govoreči človek, skočil z vozila in zapovedal delavcem, ki so se pripeljali s tovornjakom, naj stopijo do hleva in naložijo svinjo. Oče in mati sta stala kot vkopana, kaj sta razmišljala, bi težko zapisal, mislim pa, da sta se bala, kaj bo, ko svinje ne bodo našli. Delavca, ki sta ubogala glavnega, sta odšla k hlevskim vratom, a sta se vrnila in naznanila, da svinje ni. Rubežnik je zaklel in stopil sam preverit, ali je res, kar pravita. Ko se je vrnil, je dobesedno znorel. Pristopil je k očetu, vzel iz toka pištolo, ki mu je visela ob boku, jo v jezi prislonil očetu na sence in zavpil:

			»Kje je svinja?«

			Oče ni odgovoril, stal je kot pribit, mati je stekla stran, nas pograbila in nas napodila v hišo. Rubežnik je očeta zagrabil za vrat in še enkrat zavpil:

			»Kje je svinja, če ne poveš, ti prestrelim to butasto kmečko bučo!«

			In mu še tesneje pritisnil cev pištole na sence.

			»Ni je, zvečer smo jo spustili na prostost in je odšla na polje, lahko jo greste iskat, če jo želite odpeljati.«

			To je možakarja še bolj razjezilo, pustil je očeta in se dobesedno zapodil proti vhodnim vratom, med katerimi je stala mati. Odrinil jo je in zavpil nanjo:

			»Pokaži mi, baba, kje imaš špajzo!«

			Mati je pokazala s prstom na vrata na koncu hodnika.

			»Tam je špajza, kar premečite, vendar pazite, da česa ne polijete.«

			Mislila je na bučno olje, ki ga je še nekaj bilo v kanti za olje.

			Jezno je rubežnik odprl vrta, premetal tistih nekaj praznih, zakrpanih loncev, spet na glas zaklel in zavpil na mater: »Kaj je za tistimi vrati?« in s prstom pokazal na vrata v spalnico, ali kot smo takrat to imenovali, prednjo ižo.

			Odprla mu je vrata in rekla:

			»Poglejte, morda spi v postelji, ali pod posteljo!«

			To ga je dodatno razjezilo, zato je razjarjen zavpil:

			»Baba, zdaj se boš pa še norčevala, za to ti bo prekleto žal!«

			Mimogrede je pokukal še v kuhinjo, kjer smo sedeli otroci, prestopil prag s pištolo v roki in zavpil:

			»Povejte, kje sta mati in oče skrila svinjo, če mi ne boste povedali, vas bom vse odpeljal na postajo milice, kjer vas bodo prisilili, da jim boste povedali!«

			Bili smo tiho, saj res nismo vedeli, kam sta oče in mati skrila svinjo, ali sta jo res spustila in je pobegnila na polje, ali sta jo odpeljala k kakšnemu sosedu, ali kam drugam. Sumljivo pa mi je bilo, da v špajzi, ko je mati odprla vrata, ni bilo niti enega čebra. Ko me je šakucar pogledal izpod čela tako grdo, da sem se prestrašil, sem povesil glavo in zajokal. Kljub temu me je zgrabil za uho, ga zategnil in zavpil na ves glas:

			»Povej, smrkavec, kje je svinja?«

			Če bi vedel, bi morda že zaradi bolečine ali strahu izdal, a ker nisem vedel, sem ga pogledal vdano, proseče, si v rokav obrisal oči in smrkav nos, mislil pa na to, kje so čebri. Ker mu nisem odgovoril, je pustil moje uho, me odrinil in besen zapustil kuhinjo, stopil na dvorišče in še vedno s pištolo v roki vpil na delavce.

			»Najdite mi to svinjo, pa če jo boste iskali v gnoju!«

			Ko je omenil gnoj, se je oče nemirno prestopil in pogledal mater, česar pa rubežnik na srečo ni opazil.

			Spet se je spravil nad očeta, mu grozil, ga zmerjal, dokler ni v nervozi še enkrat zavpil:

			»Povej, ti smrdeči, ničvredni kmetavzar, ti, ki izhajaš iz rodu zabitih kmečkih staršev in si že okusil zapor, kje je svinja, če ne boš povedal, te bom odpeljal na postajo milice, ali v zapor, sicer pa ti bom prestrelil to smrdečo kmečko betico!«

			Med vpitjem in razgrajanjem se je oziral naokrog in čakal ostale, ki so iskali svinjo. Nikjer je ni, je bil odgovor enega od delavcev. Od besa je poskočil in ukazal delavcem, da namesto svinje naložijo kravo. Potem se je oče zganil, stopil med hlevska

			vrata in zagrozil:

			»To pa le preko mojega trupla!«

			Rubežnik je stopil do njega, ga zgrabil za srajco, potegnil tako močno, da je padel po tleh in se poškodoval po komolcih in kolenu. Medtem ko se je pobiral, je mati rotila delavca, ki je med tem pripeljal na trnac brejo Šeko:

			»Pa ja ne boste odpeljali breje krave?«

			Toda rubežnik je bil neomajen in velel delavcu, naj jo odpelje. Potem smo otroci planili iz kuhinje, stekli do krave, se je oklenili in vpili:

			»Ne, Šeke ne damo!«

			Delavec je obstal, pustil kravo in se umaknil. Ko sem se oklepal noge naše Šeke, sem pomislil, kaj bo kuhala mati, če nam odženejo Šeko. Če ostanemo brez mleka, nam bo predla še trša. Mleko je bilo vedno hrana za reveže, pili smo ga zjutraj, jedli opoldne in zvečer, zdaj mrzlo, zdaj toplo, največkrat pa sedeno. Včasih je bil na mizi mlečni močnik, ali koruzni griz, kuhan v mleku, tu pa tam, ko je Šeka dala več mleka, je mati naredila zmočaj, ki ga je sicer največkrat prodala, tu pa tam, sploh, ko je spekla kruh, smo ga dobili malo, da smo ga na tanko namazali na kruh, ki je bil po zmočaji tako dober, da se je topil v ustih in smo še dolgo potem čutili njegov okus. Ob mislih na vse to sem se še bolj oklenil Šekine noge.

			Drama s kravo bi se odvijala še naprej, a je medtem na dvorišče pripeljal drugi rubežnik, ki je rubil pri sosedu, slišal vik in krik in prišel pogledat, kaj se dogaja. Ko nas je videl na tleh ob nogah krave, je vprašal kolega, kaj se dogaja. Ta mu je hitel razlagati, vmes zaklel kot kanas in nam še naprej grozil. Drugi rubežnik je bil Prekmurec, doma iz sosednje vasi, ki je poznal našo revščino in je bil bolj umirjen in spoštljiv do otrok in ker je sam izhajal iz revne družine, je bil veliko bolj vljuden.

			Kolega, ki nam je hotel odpeljati kravo, je povabil nekaj metrov stran, mu nekaj dopovedoval, krilil z rokami, nekajkrat pokazal na nas otroke. Kaj mu je razlagal, nisem nikoli izvedeli, čutil pa sem, da se naš rubežnik počasi umirja, pospravil je pištolo v tok, pogledoval k nam, prikimaval in naposled velel delavcu, naj kravo vrne nazaj v hlev. Ni mu bilo treba, saj sem Šeko prijel za lanc, s katerim je bila privezana, in jo zmagoslavno z dvignjeno glavo odpeljal v hlev, jo privezal in na ves glas zajufkal. Delavci so poskakali v kabino kamiona, ki je odpeljal, za njimi pa je dvorišče zapustil tudi naš krvnik. Ko so odhajali, nam je eden od delavcev prijazno pomahal, naš krvnik pa je ob odhodu zavpil: »Še bomo prišli, naj me vrag, da bom dobil, po kar sem prišel!«

			Oče in mati sta si oddahnila. Mati se je pobožno prekrižala, zahvalila bogu in z glasom, v katerem sta se čutila strah in nemir, rekla na ves glas: »Pa smo zmagali, prvič je bil z nami bog,« in počasi stopila v hlev ter pobožala Šeko.

			Mati je bila vajena vsega hudega, znala prenesti in požreti še tako grenke pilule. Redko kdaj je zajokala, vsaj pred nami tega ni počela, da nas ne bi vznemirjala, tokrat pa so ji stopile v oči solze sreče in obupa hkrati. Oče je še vedno stal kot pribit, pogledal je komolca, raztrgane hlače na kolenu, kjer je bila vidna kri, ter zaskrbljeno dejal materi:

			»Ni še vsega konec.«

			Nisem razumel, kaj je mislil s tem, mati pa si je obrisala solze v fertuh in mu vrnila:

			»Ja, mislim, da naju čakajo še nevoule.«

			Nekaj ju je še vedno skrbelo, Kaj, nista smela povedati.

			Zvečer sem kot po navadi čistil hlev in gnoj nalagal na talige, da bi ga odpeljal na gnojišče, a ko sem prijel za ročaje, da bi ga odpeljal, mi je oče to preprečil z besedami: »Pusti gnoj na taligaj, ga bom jaz pozneje odpeljal in zložil.«

			Nekaj mi tu ni bilo jasno, vedno sem moral to delo opraviti do konca, tokrat pa tak preobrat. »Le kaj oče skriva pred mano?« sem si želel razkriti skrivnost. »Da ni svinja res zakopana v gnoj, kot je omenil rubežnik, ki sicer ni mislil resno? Kje so čebri za meso, so skupaj s svinjo zakopani v gnoj?«

			Ko je oče odšel, sem iz radovednosti stopil do gnojišča, opazoval kup in opazil, da je gnoj zložen drugače, kot je bil pred tem. Ker sem vsak večer opravljal to delo, zlagal gnoj v lepo kopico, ga stlačil, sem opazil, da je bil tokrat razmetan, ni bil zložen, kot je bil včeraj. Imelo me je, da bi vzel vile in premetal gnoj, a sem se bal, da ne bi storil kaj narobe, zato sem si premislil in ubogal očeta, postavil talige tik ob gnojišču in odšel v kuhinjo.

			Očeta je še vedno nekaj skrbelo, to sem opazil, ker se z materjo nista pogovarjala. Sedela sta vsak na svojem stolu in razmišljala. Po daljši tišini je mati le spregovorila:

			»Kaj bova zdaj, jutri se bodo gotovo vrnili, meso pa lahko zasmrdi.«

			 Oče jo je pogledal, ji z gibom glave namignil, naj bo tiho, in hitro spremenil temo pogovora. Vedno bolj sem bil prepričan, da pred nami nekaj skrivata, nekaj, kar ju skrbi in zaradi česar sta nemirna, nestrpna.

			Tudi to noč smo morali otroci zgodaj v posteljo. Nisem mogel zaspati, premetaval sem se sem in tja, in nisem in nisem mogel razumeti, zakaj mi oče ni pustil, da bi odpeljal gnoj na gnojišče, zakaj je gnoj razmetan, kje je svinja? Iz razmišljanja me je zmotila mati, ki je stopila v sobo, pogledala, če spimo, nas enega za drugim pokrila. Ko je vstopila, sem začel globoko dihati in se naredil, kot da spim. Prepričana, da vsi spimo, je odšla, za seboj zaprla vrata v spalnico in odšla v kuhinjo. Ko sem slišal, da je v kuhinji, sem skočil s postelje, priprl vrata in prisluškoval. Vrata v kuhinjo so bila odprta, in tudi zato, ker je mati bila prepričana, da vsi spimo, je začela govoriti bolj glasno.

			»Meso ne sme ostati tam, kjer je, ker se lahko pokvari. Bog ne daj, da pride v čebre gnojnica, potem lahko vse skupaj odpeljeva in zakopava v zemljo. Morava nekaj storiti. Kaj če bi meso skrila kar v špajzo, ker je špajzo pregledal, je gotovo ne bo več?«

			Po krajšem prepričevanju je velela:

			»Pridi, greva na delo!«

			Oče ni črhnil besede, vstal je, si natočil rdečega, ga na eks popil, si obrisal usta in odšla sta v temo. Neopazno sem jima sledil. Šla sta proti gnojišču, kjer je oče vzel v roke vile, ki sem jih zapičil v gnoj na taligah, in začel premetavati gnoj. Nisem čakal, kaj se bo naprej dogajalo, zdaj sem vedel, da je svinja zakopana v gnoj. Hitro sem se vrnil v spalnico, tiho zaprl vrata, da ne bi zbudil ostalih, se naslonil na dvoriščno okno in čakal, kaj bosta prinesla. Kmalu sem v temi zagledal obrise očeta in matere, ki sta prihajala. V rokah sta nekaj držala, nekaj težkega, kar sem ugotovil po tem, ko sta za trenutek predmet odložila in počivala. Ker je bila tema, nisem točno videl, kaj nosita. Skočil sem s postelje, priprl sobna vrata, se skril za njih in čakal. Ko sta končno odprla vhodna vrata v hodnik, sem skozi priprta vrata, ob svetlobi petrolejke, ki je prihajala iz kuhinje, videl, da sta nesla leseni čeber, v katerem je mati, ko smo imeli koline, hranila mast in meso. Takrat se mi je posvetilo. Ja, zato čebrov ni bilo v špajzi! Oče in mati sta prejšnji večer svinjo zaklala, jo razkosala, pospravila v čebre, zakopala v gnoj. Toda ni mi bilo jasno, kako sta čebre zaščitila pred gnojnico. Kolikokrat sta šla iz hiše in v hišo in kako dolgo sta pospravljala meso, ne vem, ker me je, še preden sta končala z delom, premagal spanec, zaprl sem vrata, da ne bi opazila prevare, se tiho splazil na posteljo in zaspal.

			Naslednjega dne še pred poldnevom se je na dvorišču ponovno pojavil rubežnik, a ne tisti grobijan, oblečen v usnjeno jakno, hlače pumparice in z lakiranimi škornji, temveč tisti iz sosednje vasi, ki je bil oblečen preprosto kot vsi takratni gospodje. Ko je oče videl vozilo na dvorišču, je stopil na prag in čakal. Rubežnik mu je pristopil, prijazno segel v roko, ga povabil do vozila, mu nekaj govoril, potem iz torbe vzel neke papirje jih položil na torbo, ponudil očetu svinčnik in ta je podpisal. Oče ga je povabil v hišo, kar je vljudno odklonil. Ker sem bil fantič posebne vrste, odlikovala me je radovednost, sem odprl okno v spalnici, od koder bi bolj slišal njun pogovor in slišal morda kaj več, a sta me pravočasno opazila in utihnila.

			Ko je rubežnik videl, da stojim ob odprtem oknu in prisluškujem, je pristopil, me skozi okno pobožal po laseh, se nasmehnil, kar me je še posebej spodbudilo, zato sem ga vprašal:

			»Kje je tisti grdi stric, ki me je vlekel za uho?«

			Ni mi odgovoril, nasmehnil se je, odšel do džipa, skočil nanj in odpeljal z dvorišča.

			»Kaj bi rad?« je bila radovedna mati.

			»Prišel je povedat, da je bil na okraju, kjer se je posebej pozanimal, kaj moramo storiti, ker ni bilo svinje, in kakšen bi moral biti naš prispevek, da ne bi spet njegov kolega, ki ga ni imel nihče rad, saj je bil povsod, kamor je prišel, zelo avtoritativen, kot da je on sam edina oblast in lahko počne, kar hoče, delal problemov. Povedal je, da sta glede na število otrok in količino zemlje za obvezo dovolj že dve vreči žita, če tega ni, pa lahko odslužim tudi z udarniškim delom. Podpisal sem, da bom obvezo odslužil z delom.«

			Mati se je prekrižala in izstrelila kot iz topa:

			»Presneti prasec, da bi ga vzel hudič,« mislila je na prvega rubežnika, ki je bil neobziren, prostaški in zaradi katerega sta morala z očetom ubiti svinjo, ko še ni bila dovolj debela in bi jo lahko krmila vsaj mesec ali dva, da bi imela debeli špeh.

			V tistem času so reveži zaradi pomanjkanja krme lahko letno skrmili le eno ali največ dve svinji. Krmili so jih vso leto in opazovali, kako se redijo, z dotikom roke ugotavljali debelost slanine. Če je bila slanina na hrbtu dovolj trda, je bila svinja godna za zakol, česar smo se najbolj veselili otroci, ker so bili takrat želodčki polni.

			Koline so bile v tistem času pravi praznik. Mesar, ki ni bil izučen, ampak se je naučil te veščine, je prišel že zgodaj, po navadi je pomagal še kak sosed ali sorodnik. Zjutraj, ko so se zbrali, so najprej popili šilce žganja, potem pa šli in svinjo zaklali. Pri nas smo navadno svinjo smodili s slamo. Daleč stran od hiše v ogradi, da zaradi visokega ognja ne bi prišlo do požara, so nastlali slamo, nanjo položili mrtvo svinjo, nanjo naložili kup slame in vse zažgali. Z dolgimi lesenimi ragljami so rahljali slamo, da je ta čim bolj gorela. Ko je bila koža na hrbtu osmojena, so jo obrnili na hrbet in vse ponavljali tako dolgo, da se je posmodil tudi trebušni del. Na koncu so svinjo zalivali z vodo in noži strgali, da je bila koža čista. Potem so jo ponovno obrnili na trebuh in očistili še ta del. Potem smo lahko otroci svinjo zajahali. Zakaj je bilo to dobro, nismo točno vedeli, prevladovalo pa je mišljenje, da potem koža odstopi od slanine in jo je lažje odluščiti.

			Ko je bilo delo v ogradu opravljeno, so svinjo odnesli v kuhinjo, kjer se je delo nadaljevalo. Medtem je gospodinja spekla kri, ki je bila prvi obrok. Ko smo pečeno kri pojedli, je sledilo delo. Bila je navada, da ko je mesar vzdolž hrbta zarezal v slanino, se je debelost slanine zmerila s prsti. Debelejša ko je bila slanina, bolj ponosna je bila gospodinja, zato so gospodinje med seboj tekmovale in se potem hvalile, koliko prstov slanine je imela svinja. V tistem času je bila slanina, iz katere so dobili mast, zelo pomembna, saj se je uporabljala za prehranjevanje, peko, cvrtje, za mazanje na kruh in za shranjevanje mesa, ki so ga gospodinje spekle, zložile v čeber in skrbno zalile z mastjo, da se ne bi pokvarilo. Nekaj slanine se je uporabilo za izdelavo zaseke in krvavic, za kar je bil najprimernejši godr, ali podbradek. Takrat ni nihče uporabljal olja za cvrtje, vse se je kuhalo, peklo in mazalo z mastjo, olje, od katerega sta se najpogosteje uporabljala bučno in sončnično, ki jih je imelo vsako gospodinjstvo, se je uporabljalo le za solate, ali za na zlevanke, ne pa za cvrtje ali kuhanje.

			Žal se tokrat mati ni mogla hvaliti z debelostjo špeha, saj ga je bilo le malo več kot za tri prste. Ker je bilo špeja premalo, bo tudi masti malo, zato bo zabela bolj boga in še to je vprašanje, koliko časa bo zadoščalo. Že sama misel na to jo je delala žalostno, a hkrati je bila zadovoljna, da je vsaj to ostalo doma in niso odpeljali za mestno gospodo. Meso, ki sta ga rešila propada, saj bi, če bi moralo biti več dni zakopano v gnoju, zasmrdelo in se pokvarilo, kar bi bila prava katastrofa, je oče obrezal, naredil manjše kose, ki jih je mati v krušni peči popekla, dala v čeber, ki ga je predhodno temeljito oprala, posušila, prelila z vročo mastjo, vse skupaj pa sta potem z očetom odnesla v pevnico, ki je bila globoko v zemlji, ki je bila zato hladna, skrila za prazne sode in vrata za seboj zaklenila.

			Materi je bilo še posebej hudo, ker ni mogla pripraviti kolin, kar je bil vrhunec kmečkega praznika, ko so se zbrali sorodniki in sosedje. Na mizi je takrat bila najprej rezancova juha, potem svinjske mesne kosti s smetanskim hrenom. Po kratkem premoru je sledila bujta repa s pečenko ter prosenimi in ajdovimi krvavicami. Vse skupaj se je zalilo z domačim rdečim vinom. Na koncu kolin je bila slaščica, ki ni bila torta, temveč repni ali kisilakov retaš. Če je imela gospodinja več časa, pa tudi repna ali sirova idinjača. Tokrat pri nas ni bilo kolin, ni bilo veselo, ni bilo gostov, ne pesmi. Kako je očetu uspelo svinjo ubiti, ne da bi kdo slišal cviljenje, nisem nikoli zvedel, ker nam te skrivnosti ni nikoli izdal, pa tudi vrtal v to nisem.





*


			Tekli so dnevi in naša Šeka, krava, ki je skrbela za naša lačna usta, delala na polju, vlekla plug, naloženi voz, in bi skoraj bila žrtev rubeža ter končala v klavnici, in ki je bila večkrat, posebej pozimi, zaradi pomanjkanja krme, sestradana kot mi, se je pripravljala na telitev. Mati in oče sta že preračunala, kaj bosta kupila za denar, ki ga bosta dobila za tele, če ga bosta prodala. Dogovorila sta se, da če bo telička, jo bomo obdržali, če bo bikec, pa prodali. Bolj ko se je bližal čas kotitve, več noči je oče prespal v hlevu. Naredil si je leseni pograd, nanj nametal slamo, jo prekril s koco in na tem spal in stražil, saj ne, da bi se bal, ker je Šeka že večkrat skotila zdravo tele, toda nikoli se ne ve. Nesreča nikoli ne počiva, je govoril in se zapiral v štalo.

			Končno je prišel čas. Šeka se je pripravljala na telitev. Mati in oče sta odšla v štalo, meni pa je oče velel: »Ti tak nemreš pomagati, skoči po sosedovoga Janoša, oni znajo kak trbej to stvar opraviti!«

			Ne da bi kaj spraševal, sem odhitel k sosedu in že na pragu kričal:

			»Sosid Janči, krava nam koti, oča vas prosijo, či bi prišli babit!«

			Janči so si odvezali šorc, oblekli stari kaput in pohiteli z menoj. Ko sva prišla v štalo, je bil tam že tudi prvi sosed, Kovačov Joži, za njim je na pomoč pritekel še Bedičov Števan iz gostilne, kjer se je na kratko ustavil na špricarju, in prav takrat se je vrnil domov tudi Racov Lujzek. Janoš so opazili, da tele ni obrnjeno v pravo smer, zato so ga poskusili spraviti v pravi položaj. Lujz, ki je prav takrat vstopil v štalo in opazil težavo, je rekel, da je v oštariji koršmit, zato so mi Janoš veleli, naj za vsak primer, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidljivega, skočim po njega.

			Tekel sem, kar so me nesle noge in že pred oštarijo ujel gospoda koršmita, ki je ravno odhajal, ter mu zavpil: »Gospod koršmit, naša Šeka koti, pa nücamo vašo pomoč!«

			Koršmit je obstal, se zazibal in vprašal, kje sem doma.

			»Tan na brejgi!« sem pokazal s prstom v smer, kjer sem bil doma. Pajdaš, ki je bil z njim in ga je pripeljal, ga je pogledal, se na ves glas zarežal in hudomušno vprašal:

			»Boš še videl kravo?«

			»Hja, videl, pa tudi spoznal jo bom, saj ima menda roge. Ha, mali, ima roge?«

			»Ja, ima,« sem brez razmišljanja odvrnil.

			»Pridi,« mi je dejal in me potegnil na vozilo. »Je kdo že tam pri njej?«

			»Ja,« sem mu hitel naštevati, »oče, mati in sosed Janoš, Bedičov Štefan,« sem še hotel naštevati, a me je prekinil. »Mislim, da jih je že preveč, saj se jih bo krava še prestrašila, pa ne bo hotela skotiti.«

			Potem se je na ves glas zasmejal in kihnil.

			»Bog pomagaj,« sem se mu hotel prikupiti.

			»Veš, sinko, bog ti ne pomaga, če si ne boš pomagaš sam, boš prekleto slabo živel.«

			Spet se je zasmejal in nato utihnil. Pohiteli smo in kmalu bili na dvorišču. Počasi, z nerodnimi koraki, kot da bi res spil preveč, je stopil pred štalo, iz katere je bilo slišati zamolklo mukanje Šeke, ki je trpela bolečine. Vstopili smo, videl sem, kako se moški mučijo, a se jim je tele nekje zataknilo.

			»Pojdi v kuhinjo, to ni za tvoje oči,« mi je velela mati.

			Res sem odšel v kuhinjo in čakal. Dolgo sem čakal. Bilo je že pozno, ko je stopila v kuhinjo mati. Prišla je po toplo vodo, da so si gospod koršmit lahko umili roke. Bil sem radoveden, kaj je s Šeko.

			»Je že skotila?«

			Mati mi je samo prikimala in odhitela. Nisem zdržal, stekel sem za njo v hlev in zagledal majhno bitje, ki se je že poskušalo dvigniti na noge. Šeka ga je lizala.

			»Telička je,« mi je povedal brat Franc, ki je bil ves čas v hlevu.

			»Jo bomo obdržali?« sem bil radoveden.

			»Ja, obdržali jo bomo,« je odgovoril oče.

			Medtem so si moški umili roke, si nalili štamprli domače slivovke in modrovali:

			»Lepo tele.«

			Tudi gospod koršmit je potrdil, da je tele lepo, predvsem pa da je važno to, da je zdravo in da tudi Šeki ni bilo hudega. Bil sem srečen, zato sem pokleknil k Beciki, jo božal, objel okrog vratu in ker je bila njena dlaka bela, sem si zase rekel:

			»Breza boš, Breza ti bo ime.«

			 In tako je tudi ostalo, bila je Breza.





Očetova samost in sumničenja


			Povsod, kjer koli sva bila z očetom skupaj, na delu, pri počitku, ali ko smo sedeli za mizo, na kateri so bili za večerjo koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki ali smetano, sem opazoval očeta. Vse bolj se mi je zdel odtujen. Matere, ki je z nami otroki v času, ko je bil zaprt, garala, skoraj da ni več pogledal. Če ga je kaj vprašala, se je le na kratko obregnil in v mislih stopil nazaj v svoje življenje. Njegov obraz je bil vse bolj mrk, utrujen, zguban, upadel. Oči so bile globoko pod čelom, obraz pa je bil poln drobnih gubic. Leta v zaporu so pustile sledi ne samo na obrazu, temveč tudi telo ni bilo več tako zravnano, v um se je naselil dvom, ljubosumnost pa mu je razžirala srce. Vse to je poskušal skriti pred nami, a mu ni povsem uspelo. Na skrivaj sem ga opazoval. Spremenil se je v dejanjih in mišljenju. Pogosto je sedel sam in kadil. Ko pa mu je bilo vsega dovolj, se je odpravil, ali v gostilno, ali šel nastavit bobne za pižmovke, kakšno živo vabo za ščuko. Ko je šel k Merici, je uporabljal svojo ustaljeno pot iz ograda po mejaših. Zjutraj je vstajal ob zori, šel po isti poti pogledat pasti in vabo, prinesel par pižmovk in tu pa tam kako ščuko, ki jo je mati znala pripraviti tako okusno, da smo si oblizovali prste še dolgo potem.

			Ker Breze nismo prodali, ni bilo denarja. V hlevu smo imeli tri glave živine, hrane zanje pa malo. Ker Breze nismo prodali, se je oče odločil, da bo hodil na ribolov, ker je imel dovoljenje, saj je bil član Ribiške družine Murska Sobota in pozneje tudi radgonske družine, s čimer si je povečal ribiški rajon od Veržeja do Petanjec. Da bi ulovil več rib in jih prodal, je vsak dan prehodil vso to dolgo pot, kar mu je prišlo v kri. Začel je uživati v tem in vse pogosteje ostajal po cele dneve ob Muri, ribe, ki jih je ujel, prodal največ že spotoma, večino pa v gostilni, za kar je prejemal pošteno plačilo. Domov je prinesel le kako ščuko. V začetku je dal nekaj denarja tudi materi za nakup potrebnih stvari za kuhinjo, potem pa vedno manj, z izgovorom, da ni ničesar ujel. Denar, ki ga je dobil, je vse pogosteje odmeril za cigarete, ki jih je kadil vse več, rekoč, da z dimom odganja sumiče. Vse bolj je postajal zasvojen s cigaretami, ko jih ni mogel kupiti, je bil nervozen, tu in tam že kar agresiven. Čike, ki so mu ostali, ni nikoli zavrgel, zbiral jih je, celo v gostilni je zaprosil gospo, da čikov niso metali stran, temveč mu hranili, da jih je raztrgal in tobak zamotal v papir. Dokler smo smeli gojiti tobak doma v ogradu, je bilo vse v redu, ko pa je država to prepovedala in je bilo gojenje prekršek, si je moral tako tobak kot cigarete kupovati. Cigarete so bile takrat redkost in pravo bogastvo, zato je bilo zanje treba odšteti veliko denarja, za denar pa ujeti več rib, ki jih je spotoma prodal, tako da domov več ni prinesel ničesar.

			V vasi smo imeli zelo znano gostilno, kamor so prihajali gostje z vseh vetrov, največ gostov pa so predstavljali gospodje in gospe iz Murske Sobote ter bližnje in daljne okolice. Gostilna je bila znana po odlični pijači in še boljši, vrhunski hrani. Na jedilniku so bili žabji kraki, ribe, po katerih je slovela. Oče je to izkoristil in za njih lovil žabe in ribe. Tudi zato, da bi imela gostilničarka na zalogi te dobrine, je od doma odhajal vse pogosteje že zgodaj zjutraj in se vračal pozno zvečer, žal brez denarja, če ga je imel, pa ga je skrival, vedno pogosteje pa po ribolovu ostajal dolgo v noč v gostilni, popival, se družil z gosti in pajdaši iz vasi. Doma smo ga videli vse manj, ni več videl dela, saj zanj ni imel časa. Vse je spet ostalo na plečih matere, brata Franca in mene. Delali smo od zore do mraka, orali, spravljali pridelke, očeta pa videli zvečer, ko se je primajal domov. Ker mati tega ni več prenesla, sta se pogosto sprla, kar ga je jezilo in je postajal vse bolj nasilen.





*


			Nekega večera, ko sem bil že v spalnici, oče in mati pa sta se v kuhinji spet prepirala, mu je mati očitala, da več ne skrbi za družino in da so mu drugi več vredni, in slišal sem, kako se je branil: »Kaj mi imaš očitati, moji otroci so šli vsak na svoje, Franc ne potrebuje veliko, najmlajši pa tak ni moj, najbrž je bil spočet s kakšnim madžarskim vojakom.«

			Mati mu je vrnila z enakim očitkom, ali bolje povedano, z vprašanjem: »Kaj nisi našel nič bolj pametnega, kot da mi očitaš nekaj, za kar veš, da ne bi nikoli storila, kaj pa delaš ti, ko te ponoči ni doma?«

			Oče se je zganil, jo pogledal in nadaljeval: »Imela si veliko priložnosti, okrog hiše so hodili žandarji, Madžari in bog ve kdo še, ko sem moral pod prisilo oditi v madžarsko vojsko.«

			Mati je obmolknila, oče pa nadaljeval, kot da se hoče še prepirati. »Čista si, ja, duhovniku v cerkvi lažeš in olepšuješ stvari, sebi pa le priznaj.«

			Že sem hotel vstati, oditi v kuhinjo in očetu zabrusiti, da je nesramen, da sem slišal vse, kar je materi očital, toda mati je medtem vstala in prišla v spalnico. Jokala je. Naredil sem se, kot da spim, a to noč nisem zatisnil očesa. Očetov očitek me je močno prizadel in mi dal misliti, zakaj mi ni nikoli izkazal vsaj malo ljubezni, me pobožal, ali izrekel pohvalo. Tudi ko sva bila skupaj na njivi, v hlevu, ali na dvorišču, se je izogibal, da bi se gledala v oči, toda ker sem bil otrok, sem bil prepričan, da je tako prav. To noč sem spoznal, da sem očetu res v napoto, zato sem začel toliko bolj razumeti, zakaj sta se mati in oče pogosto sporekla prav zaradi mene.





*


			Od tistega dne naprej sem se začel očeta vse bolj izogibati. Že kot otrok sem se soočil z umazano hudobnostjo človeka. Četudi je sumil v moje poreklo, tega ne bi smel izreči na tak način. Na način, da me ne priznava, in to na glas, da sem lahko slišal na lastna ušesa. Od tistega dne očetu nisem več pogledal v oči, pa tudi pogovoru sem se izogibal. Da sem se mu izogibal, je opazil, a ni me vprašal zakaj. Ko je bil trezen, kar je bilo vedno bolj redko, in se je dalo z njim pogovarjati, sva se pogovarjala tako kot dva tujca, ki si nikoli ne pogledata v oči. Vse bolj sem dobival občutek, da postajam hlapec v lastnem domu, jaz pa sem si želel svobode, ljubezni. Rad bi vsaj en dan doživel ljubeč dotik, roko na glavi, poljub na lice. Ne, tega nisem dočakal. Nikoli ni bilo časa ne za igro, ne za cartanje, namesto tega se je zame našlo kakšno delo, da ja ne bi imel prostega časa za razmišljanje. Velikokrat sem bil lačen, pa nisem nergal. Kolikokrat sem si zjutraj želel mirno sesti za mizo, popiti toplo mleko, ali pojesti tople, dišeče žgance, pa ni bilo časa, ker sem moral najprej zmetati v štali, nato sem lahko le na hitro popil šalico mleka, pa na pašo, ali na njivo. Zaradi očetovega ravnanja in sumničenja sem vse bolj postajal tujec v domači hiši. Vse bolj sem čutil, da oče med naju postavlja zid, ki ga ne bo nikoli podrl, ali preskočil. Razšla sva se. Vse bolj sem imel občutek, da sem opravil z njim, vse, kar mi je ostalo, je bilo le upanje, kljub temu da sem si želel, da bi z očetom spregovoril kot s prijateljem.





*


			Jesen je vse bolj kazala svoje zobe, megla se je vedno dalj zadrževala nad dolino. Ob jutrih se je začela pojavljati slana, na naši njivi pa je še bila nepobrana repa, ki jo je bilo treba popipati. Vsak dan, ne glede na vreme in mraz, ki je vse bolj pritiskal in naznanjal, da se bliža zima, smo šli družno, seveda brez očeta, pipat repo, ki je bila pozimi nujna hrana tako živini kot nam. Kljub mrazu sva z bratom hodila bosa in pomanjkljivo oblečena. Zeblo naju je, noge so od mraza postajale pekoče, ali pa sva dobivala občutek premrlosti. Roke so po vsakem dnevu postajale bolj rdeče, ozeble. Tudi brat je zmrzoval, a je nekako lažje prenašal mraz. Ko smo pozno popoldne zapregli kravi, odhiteli na njivo, naložili repo, jo pripeljali domov, dela ni bilo konec. Po opravilu v hlevu smo sedli na voz in jo pozno v noč obrezovali. Nat smo metali na eno stran, da so jo imele krave za hrano, repo pa smo spravljali v klet, nekaj pa je je ostalo zunaj, kar smo zvozili v ograd, nasuli na kup, pokrili z debelo plastjo slame, na katero smo nametali zemljo in zakopali, da je bila čim dalj sveža in prezimila brez poškodb.

			Ko smo opravili s spravilom večjega dela repe in je na njivi ostalo le še za manjši voz, se je vreme poslabšalo. Pojavile so se prve snežinke, ki sicer niso pobelile polja, je pa postalo še hladneje, megla pa še gostejša. Ker smo morali delo dokončati, nam ni preostalo drugega, kot da se kljub mrazu podamo na njivo. Očeta spet ni bilo doma, zato smo šli na njivo sami, kjer smo bili vse do poldneva, ko smo se šli domov ogret in nekaj pojest. Kuhane hrane tako ali tako ni bilo, ker je bila mati ves čas z nama na njivi. Pojedli smo malo sedenega mleka, kos kruha in se z vprego odpravili nazaj, naložili repo in jo spravili domov. Tudi tega dne smo dolgo v noč obrezovali, potem pa, ko je bilo tega dela konec, sem še moral počistiti štalo, nastlati kravam, jih nakrmiti, nato pa spet dolgo v noč pospravljali zadnji pridelek. Komaj sem čakal, da bo dela konec, ker sem vse bolj čutil, da me mrazi. Iz nosa se mi je pocedil smrkelj, v grlu me je dražilo, počutil sem se slabo, glava pa je postajala vse težja. Nisem bil lačen, čeprav je bil želodec prazen, da bi se ogrel in odpočil, sem šel v posteljo. Pokril sem se s pernato blazino, a kljub temu me je zeblo.

			Pozno zvečer se je vrnil oče, spet zapit, kar je materi šlo že močno na živce, zato ni mogla biti tiho. Očitala mu je, da več ne skrbi za družino, doma več ne dela, da sem zaradi prehlada zbolel, ker sem pomanjkljivo oblečen, ona nima niti za sol, on pa da vse zapije. To ga je razjezilo. Začel je vpiti in prepir se je končal s klofuto, ki jo je primazal materi, potem pa je preprosto vstal in odšel nazaj v gostilno.





Ne, jaz nočem umreti!


			Pred menoj je bila še ena neprespana noč, nisem spal, počutil sem se slabo, doživel aroganco očeta, klofuto materi, ki je ves dan garala, pa tudi stenice, ki so zavohale znoj, so začele lesti iz skrivališč in me grizle po vsem telesu. V tistem času ni bilo jogijev, spali smo na slami, ki smo jo nabasali v strožok, tako se je imenovala žaklovina, zašita v velikosti postelje. Da je bila postelja udobnejša, smo slamo vsak dan rahljali, enkrat na teden pa zamenjali. Pred stenicami, ki so bile prisotne povsod, smo se branili s tem, da smo se namazali s petrolejem. Poleg stenic, ki so se hranile s krvjo, je mrgolelo bolh in uši, ščurkov in kebrov, ki so zvečer lezli iz svojih skrivališč, kot domače živali. Tudi pred ušmi smo se branili s petrolejem, tako da smo si namazali lasišče, ščurkov in kebrov pa ni bilo moč uničiti, ker so imeli legla v takšnih delih sten, do katerih ni bilo mogoče priti, zato smo jih ubijali kar po tleh, s tem da smo stopali nanje.

			Bolj kot poleti je bilo hudo pozimi, ko smo se umivali bolj poredko, saj kopalnic ni bilo. Bogatejši vaščani, kmetje in tisti, ki so hodili v službe, so imeli za umivanje ali kopanje posebne lesene kadi, reveži pa smo uporabljali škafe, večkrat zakrpane lavorje, poleti pa kadi, v katere smo v jeseni mleli grozdje, poleti pa zbirali deževnico in se v njej eden za drugim umili, vodo pa potem zlili na dvorišče.

			Zaradi vročine me je dajala mora, v pljučih mi je vrelo in poleg vsega sem začel še pokašljevati. Mati mi je skuhala čaj. Pil sem ga, pa ni pomagalo, nasprotno, stanje se je slabšalo.

			Zjutraj sem bil že ves moker, znojil sem se in bilo mi je slabo. Ko se je mati zgodaj zjutraj zbudila in slišala sumljivo pokašljevanje, je vstala, prišla k postelji, me pogledala in ko je videla bledico na obrazu, mi je položila dlan na čelo, jo odstranila in ugotovila:

			»Vroč si kot ogenj, treba bo iti k zdravniku, da te pregleda, sicer lahko umreš.«

			Nisem odgovoril, moje sivo zelene oči so se samo žalostno zazrle v mater in sam zase sem dejal:

			»Ne, jaz nočem umreti!«

			Čeprav sem bil majhen in nepoučen, je smrt pri meni že imela svoj pomen. Ni bila navadna stvar, čeprav sem pogosto slišal, ko je umrl kak otrok, da je najlepše, če človek umre mlad, ker pojde gotovo v nebesa in kot angel služi bogu. Čeprav je bilo povsod govora o tem, da je lepo v nebesih, jaz nisem hotel tja. Ljubil sem ta svet, kajti čeprav je bil grenak in trd, je bil tudi dovolj lep, da je moje srce hrepenelo po vsem, kar me na njem še čaka.

			Takrat ni bilo avtomobilov, te so imeli le gospodje v mestu, policisti in šakucarji. Kako me bo mati spravila do zdravnika, če je ta deset kilometrov daleč? Ni mi bilo treba dolgo čakati na odgovor. Šla je v kuhinjo, na štedilniku ogrela vodo, namočila vanjo brisačo, ki je bila hrapava, me z njo podrgnila po hrbtu in prsih, umila obraz in nato oblekla v bolj toplo in manj ponošeno obleko brata Franca, ki mi je bila sicer prevelika, je pa bila cela, brez krp. Ni odlašala več niti trenutka, odšla je k Forjanovim, se kmalu vrnila in mi velela, naj vstanem, se oblečem, ker me bodo odpeljali v Zdravstveni dom v Mursko Soboto, kjer me bo pregledal zdravnik Serdlaček.

			Serdlaček je bil takrat edini zdravnik v Zdravstvenem domu v Murski Soboti. Bil je priznani zdravnik, je pa bil po svoje strog in zahteval od bolnikov red in poslušnost. Da ga bolniki ubogajo in delajo točno po njegovih napotkih.

			Kmalu za tem, ko sem vstal in si nadel čevlje, je bil Forjanov Kalman že na dvorišču. Bil sem slaboten, noge me niso držale, kar je Kalman opazil, skočil s španika, vzel debelo koco, me zavil vanjo, dvignil v naročje in postavil na zadnji sedež za kočijažem. Vso pot je priganjal konje, da bi čim prej prispeli do zdravnika. Serdlaček me je pregledal, mi zmeril temperaturo, ki je bila malo pod devetintridesetimi stopinjami, predpisal zdravila, ki da jih moram jemati na vsakih šest ur, vmes pa je treba kontrolirati temperaturo. Mati je prebledela, kar je zdravnik opazil, se obrnil k njej in vprašal:

			»Je kaj narobe?«

			»Nika je nej naroube, somo pri iži nemamo toga, kak se pravi tistome, ka se z njim meri temperatura,« ni vedla povedati termometer, zato je v zadregi nadaljevala, »ja, tistome, ka se z njim meri toploto.«

			Mati je govorila po domače, tako kot je pač edino znala, saj so se takrat, ko je ona hodila v šolo, učili madžarsko, doma pa so gučali. Zdravnik je bil dobrosrčen, posodil ji je termometer, ji razložil, kako se tej reči streže, in nas odslovil z besedami:

			»Če temperatura čez noč ne bo padla, ga pripeljite jutri, da mu bom dal injekcijo.«

			Potem je zamahnil z roko, se spomnil, da nismo iz mesta, zato mi je dal eno injekcijo penicilina in rekel:

			»To je zdravilo, ki deluje proti bakterijam, napisal pa sem vam tudi recept za zdravilo, ki deluje podobno, dobite ga v apoteki, dajajte mu jih vsakih šest ur, tudi tablete delujejo proti bakterijam, tako kot injekcija.«

			Po teh besedah je materi v roko porinil recept, mi pogledal še jezik, požiralnik, me potipal po mandljih, ob tem mrmral nekaj nerazumljivega, nekaj po madžarsko, zmajeval z glavo, vstal in mater opozoril:

			»Otrok ima hudo pljučnico, zato morate skrbeti, da vročina ne naraste čez štirideset stopinj, če se bo temperatura še dvigala kljub zdravilom, ga bo treba odpeljati v bolnico, sicer je lahko smrtno nevarno, otrok lahko umre.«

			Na koncu me je pobožal po glavi, se mi nasmehnil in rekel pomirjujoče:

			»Nič se ne boj, saj ni tako nevarno, sicer pa vidim, da si ti fant, ki ima rad življenje in si vajen vsega slabega, zato boš to prebolel!«

			Imel sem občutek, da me tolaži, ker ve, kako hudo sem bolan, drugače ne bi matere opozoril na posledice. Medtem je Kalman na dvorišču Zdravstvenega doma obrnil španig z vprego, pripravil vse potrebno za odhod in čakal. Ker sem bil slaboten in so me noge komaj držale, je pustil konje, prišel naproti, me dvignil in odnesel do španika. Posadil me je na sedež, spet skrbno zavil v koco, da sem imel zunaj le oči, pokril še z drugo koco in že smo drveli proti domu. Očeta ni bilo doma, tako kot navadno je sedel v gostilni, popival in malo mar mu je bilo, kaj se doma dogaja. Spali smo vsi v prednji iži, tako so takrat imenovali sobo, ki je bila velika in so v njej bile tri postelje. Na eni sta spala oče in mati, na drugi brat, na tretji pa jaz. Na sredini je bila miza, ob steni kredenca, v kotu pa krušna peč, ob kateri sta bili dve klopi. Pozimi je bil na sredi sobe forjanek na drva, s katerim smo se greli.

			Da bi imel mir, ko bo oče pozno prišel domov, se je mati odločila, da mi postelje v mali iži, ali kot smo ta prostor imenovali po domače, štiberci. To je bila majhna soba med kuhinjo in špajzo. Do nje je bilo moč priti po preklitu, tako se je imenoval podolgovat predprostor, iz katerega so lesene stube vodile na podstrešje. Tačas ko sem čakal, da mati pripravi posteljo v mali iži, kjer je bilo mesto le za eno posteljo, malo omaro in stole, sem bil v kuhinji. Ko je bila postelja pripravljena, sem se počasi ulegel, se z blazino pokril do glave in poskušal zaspati. Mati mi je prinesla šalico mleka, a ga nisem spil. Ni mi bilo do hrane, čutil sem vse višjo vročino, kar je povzročalo vse težje dihanje.

			Ko je mati opazila spremembe na slabše, mi je prinesla tableto, vodo in potem čez čas izmerila temperaturo. Temperatura se je dvignila nad 39 stopinj Celzija in kljub tableti ni popustila. Moje telo je dobesedno gorelo, vso noč mi je mati devala na čelo brisače, namočene v hladni vodi, da bi me vsaj ohladila. Tudi to noč nisem spal, kljub temu da so se oči kar same od sebe zapirale in lepile. Veke so bile vedno težje, oči suhe, tudi sline ni bilo več, telo je gorelo.

			Zjutraj je bila vročina še vedno visoka, kljub temu da sem zaužil že nekaj tablet penicilina. To noč je oče prišel domov trezen, a kljub prigovarjanju matere, da bi me šel pogledat, ni premogel toliko moči, da bi prišel v sobo in me vsaj vprašal, kako sem, če me že pobožati in potolažiti ni znal. Bil sem sam v sobi in kljub slabosti, ki me je vse bolj obhajala, sem lahko razmišljal. In nekaj strašnega, silnega mi je šinilo v glavico. Zdelo se mi je, da oče samo čaka, kdaj me bo pobralo.

			Kar pa ni bila le strašna misel, bila je resnica. Tudi mati in brat sta vse bolj čutila, da me oče ne mara, da se me vse bolj odreka, a sta molčala, da tega ne bi še bolj začutil. Tudi med sorodniki se je šepetalo, da med menoj in očetom ni ljubezni, niti spoštovanja, a tega ni nihče upal ali želel izreči na glas. Čeprav sem si tudi sam zatiskal oči pred tem dejstvom, sem med ležanjem na hrbtu, zazrt v strop, vse bolj čutil ta prepad med seboj in očetom. Nisem bil vajen, da bi me kdo božal, me cartal, mi izrekel kako lepo besedo. Nikoli se ni nobena roka dotaknila mojega lica, da bi me pobožala, čeprav sem si to močno želel, prej sem čutil na licu roko, ki me je udarjala. Pri zdravniku sem prvič doživel, da me je tujec, ki me sploh ni poznal, pobožal, me potolažil in mi vlil upanje. Tudi mati, ki je bila vedno preobremenjena z delom in skrbmi, me kljub temu da je bila ljubeča mati, ni božala, ker tudi sama tega ni doživljala, saj so tudi v času njene mladosti, med njenim odraščanjem, vse misli bile usmerjene v obstanek, kar je preprosto pomenilo, kako preživeti.

			Od ležanja me je bolelo po vsem telesu, tudi zato sem se hotel vzravnati, morda celo vstati. A preden sem to poskusil, sem odprl svoje mrtve oči, ki so samo sekale, bile hladne, motne od vročine. Počutil sem se, kot da bi me kuhali v loncu, in ves prepoten sem se uspel le rahlo privzdigniti in zazreti v zaprta vrata, ki so me ločila od ljubezni in sovraštva. V moji mali glavi so se prepirali občutki. Eni so govorili o tem, da se moram boriti, drugi pa, da naj popustim in ker sem nezaželen, odidem v nebesa. Mislil sem, da če mi je usojeno umreti, se bom ločil od sveta ponosno. V um sem si vklesal besede našega plivanoša, ki je pri maši govoril, da čas našega zemeljskega bivanja ni vedno tam, kjer se potepa naše telo, temveč tam, kjer je naš duh, naša duša. Rodimo se tu, živeli pa bomo povsem drugje, tam, kamor nas vleče duša. Moja domišljija je dobivala videnja, mi čarala zgodbe, o katerih drugi otroci niso nikoli niti sanjali.

			V vročici sem si želel, da bi stopil tja ven, med travnike, na katerih sem pasel krave, tja onstran plota, onstran vsega grenkega, tja med zvezde, da bi podrl ograjo, ki jo je med naju postavil oče. A vselej, ko sem se odločal, kako in kaj, sem zaslišal notranji glas, ki mi je govoril, naj se borim, tudi zato, da doživim to, kar je vredno doživeti. V hipu sem videl toliko lepega, začutil slo po upanju, hotel doživeti vse, kar je bilo do takrat nedoživeto. Vse to me je priganjalo, naj odprem oči, gledam vse, kar je vredno, da se moje oči, če bom moral umreti, še zadnjič ozrejo po vsem tem in napasejo lepot, ki so se vse bolj odmikale. Spet sem se zbudil iz transa, pogledal okrog sebe. Tema in moreča realnost, postelja in moja vročica. Položil sem roki na prsa in se začel vzpodbujati. »Ne, ne smem umreti, moram živeti, preživeti,« sem si zabičal v mislih. »Moram se z vso silo vrniti med žive.«

			Od visoke vročine sem začel doživljati more. Pred mene so se postavljala nova in nova vprašanja. Kot na primer: »Kaj je človek?« Preko videnj, ki so bila v manjši meri že takrat prisotna, sem vselej dobil odgovor. Človek je tisti, ki blagoslavlja, prinaša stvari, prizanaša, odpušča, daje in je dober. Sploh pa, kaj pomeni biti dober? Do koga? Kako postaneš dober? Odgovor je nemogoč, ko pa smo ljudje polni napuha.

			Kaj sem imel jaz od vsega tega, če nisem imel ne sonca, ne radosti, če mi niso dali niti koščka svojega srca? Še tedaj, ko sem umiral, so mi odklanjali vse, še bolnico, za katero kljub borbi za obstanek ni bilo denarja. Ko je usihala moja moč, usahnil nasmeh z mojega lica, si tisti, ki bi se morali boriti skupaj z menoj, mi stati ob postelji, niso niti poskušali oprati svoje vesti. Spet in spet sem podoživljal človeka, tistega človeka, ki je poln napuha, nečimrnosti. Tudi zato sem razmišljal, da bi kljub vsemu potrkal očetu na njegovo srce in globoko, zelo globoko v njegovo majčkeno kamrico, kjer skriva košček dobrote, ki pa je nič kaj rad ne pokaže, ali podari.

			Od razmišljanja sem postajal utrujen, utrujen pa sem bil tudi zaradi vročine, ki je vplivala na mojo domišljijo, pritiskala na prsi, kot da na njih sedi stotine hudičev, ki bi radi mojo dušo. Komaj sem še dihal, čakal, če se bodo odprla vrata in mi kdo prinese požirek vode. Nikogar ni bilo, vsi so zaspali, zato sem tudi sam zaprl oči in poskušal zaspati. Spanca ni in ni bilo, bolj bedel sem kot spal, zato sem slišal vsak ropot, vsak premik in zjutraj navsezgodaj očeta, ki je vstal ter se odpravil na ribičijo, ali morda kam drugam, samo da se ne bi srečal z mojimi očmi, ki so si ga želele videti, kljub temu da sem ga začel vse bolj sovražiti, se mu odtujevati. Videti njegov pogled, ki bi se zapičil vame. Čakal sem, če bo odprl vrata, me vsaj pogledal. Kmalu je vse utihnilo, šel je spet na ribičijo, da si zasluži denar za cigarete in pijačo. Šel je tja k Muri, ki jo je ljubil bolj kot nas, mene in moje življenje.

			Dan je bil še vzdržen. Ležal sem, goltal zdravila, pil vodo, ki sem jo tokrat imel ob postelji in prosil boga, da konča s to igro, me vzame k sebi, če se je tako odločil, ali dovoli, da ozdravim.

			Do večera sem nekako premagoval težave in vročino, a bolj ko se je bližala noč, bolj je vročina naraščala, tako da je narasla na štirideset stopinj. Ves sem gorel, glava je bila, kot da imam na njej čelado, kot da me neke silne roke tiščijo k tlom, noge in roke so popuščale, telo je odpovedovalo.

			Usta so bila suha, zato sem bil kar naprej žejen, hrana pa mi ni dišala. Zaradi poslabšanja je bila mati vse pogosteje ob meni. Ni več vedela, kaj storiti, oblagala mi je čelo in prsi z brisačo, namočeno v hladno vodo, odhajala, spet prihajala, mi dajala predpisana zdravila, vročina pa ni popustila. Tudi to noč nisem spal, kljub temu da oči nisem mogel odpreti. Moje življenje je viselo na niti. Obdajala me je tema, ki se je vse bolj spuščala na oči, tesnoba je pritiskala na dušo, srce je začelo zastajati, pred očmi so se mi začele pojavljati podobe svetnikov, vrstili so se pogledi ljudi, ki sem jih poznal, ali so me na kak način izkoriščali, videl sem težake z motikami na ramenih, ki so stopali pred menoj, gledal reveže, velik vrt, obdan z jelšami, na katerih so peli slavčki, grulile grlice. Stal sem ob Muri, ki je šumela, kot da mi poje poslovilno pesem. V meni so se zbudili strahovi, videl sem jih, kako stikajo glave, slišal, kako pošepetavajo, kot da se odločajo, kaj z menoj. Srce je vse bolj zastajalo, strahovi so se spet zganili, približevalo se je zlovešče znamenje, na vidiku je bil konec tostranstva. Počasi se je v oči vrivala še močnejša tema. Kljub temu da sem na vso moč poskušal odpreti oči, jih obrniti levo ali desno, gor in dol, ni šlo, pa tudi luč je počasi ugašala. Od nekod daleč sem slišal tiho govorjenje žensk, ki so, ko so slišale, da umiram, prišle molit zame. Mnogih besed nisem razumel, sem pa skozi množično šepetanje razločil besede sosede Verunike, ki je tolažila mater.

			»Če je bog tako določil, da bo šel v nebesa, bo to gotovo zato, ker bog potrebuje angelčke, tvoj Pištek je še brez greha, je povsem nedolžen, brezmadežen, ni tak, kot mi starejši, zato bo sigurno šel v nebesa.«

			Toda v svoji nesreči sem si rekel, ne, ne bom umrl, hočem živeti, boril se bom.

			Druga soseda je bila drugačnega mnenja:

			»Njega bi pa res bilo škoda, tako priden fant je, kljub temu da je majhen in slaboten, prime za vsako delo, škoda bi ga bilo tudi zato, ker bo kmalu sposoben služiti kmetom, ali hoditi na delo kot težak, morda bi pa šel v šolo in se izučil kakega poklica.«

			Glasovi so bili vedno šibkejši, tema vse močnejša, nakar me je zmanjkalo. Od utrujenosti sem zaspal. Ženske so ob moji postelji pri prižgani žegnani sveči zmolile rožni venec, na koncu materi izrekle nekaj tolažilnih besed in odšle.

			Zjutraj sem se zbudil ves omotičen, brez moči, moje telo je gorelo. Nič ni moglo zbiti visoke vročine, zdravnik, ki ga je na materino prošnjo Kalman pripeljal kar domov, je priporočal, da me odpeljejo v bolnico, drugače da mi ni pomoči.

			»Bolnico?« je vzdihnila mati, »s čim pa naj plačamo?«

			Za bolnišnico ni bilo denarja. V tistem času bolnišnica ni bila zastonj, zato so si jo lahko privoščili le bogati, reveži pa so pač ali po čudežu ozdraveli ali umrli.

			Proti poldnevu je temperatura začela naglo naraščati in

			dosegla 42,5 stopinj. Nobeno zdravilo ni pomagalo. Ob postelji sta spet sedeli sosedi, ki sta bili kljub delu doma materi vedno v pomoč. Ko se je po vasi razširil glas, da sem hudo bolan in da bom najbrž umrl, so se spet zbrale tiste, ki so bile prejšnjo noč ob meni, prišle pa so še nekatere druge. Spet so molile in pozneje po molitvi modrovale. Kljub dnevu je bilo okrog mene spet vse temno, telo je začelo popuščati, duša se je pripravljala na odhod, a zgodil se je čudež. Ko je večina žensk po opravljeni molitvi odšla domov, po opravkih, sta ostali le sosedi, ki sta materi ves čas stali ob strani, jo tolažili in pomagali prestajati težke dneve.

			Materi je krvavelo srce, ko je gledala moje nebogljeno nepremično telo, ki je počasi umiralo. Ker ni mogla več gledati mojega boja za obstoj, pa tudi jokati pred mano ni upala, saj se je zavedala, da kljub šibki zavesti slišim, je zapustila spalnico, odšla na dvorišče, se naslonila na steno in na ves glas zajokala. Med ihto jo je naslonjeno na steno zmotil neki neznani glas. Vzravnala se je, si obrisale solze kar v rokav in se obrnila v smer, od koder je prihajal glas, ter ob sebi zagledala staro ciganko, ki jo je ogovorila z nepopisno pomirjujočim glasom: »Zakoj joučete, mati, ka se je zgoudilo, ka ste tak žalostni?«

			Mati je presenečena pogledala ciganko in kljub temu da je ni nikoli videla in ne poznala, ji je brez oklevanja začela pripovedovati o nesreči, ki jo je primorala jokati. Ciganka jo je mirno poslušala in ko je mati končala pripoved, ji je položila roko na ramo, jo pogledala naravnost v oči in velela:

			»Pokaži mi toga tvojoga pojbeka!«

			Stopili sta v spalnico in ciganka je pristopila k postelji, se sklonila nadme, položila dlan na moje čelo, jo čez čas dvignila, se obrnila k materi in vprašala:

			»Mate kaj jabolčnega jesiha!«

			»Nemamo, mamo pa v pevnici staro jabolčnico.«

			»Dobra bo, pojdite in prinesite vse, kelko je mate.«

			Mati je pohitela v pevnico, ki je bila globoko v zemlji in v katero se je prišlo skozi poševna vrata. Da bi čimprej prišla do steklenice, ki je bila na koncu v kotu za sodi, se je v temi spotaknila, padla in si odrgnila koleno. Kljub bolečini je tipala v temi, prišla do pletene steklenice, v kateri je bila vsaj še polovica jabolčnice. Prinesla jo je v sobo in pokazala ciganki. Ta je najprej opazila njeno krvavo koleno, zamahnila z roko in zatarnala: »Zdaj si se pa še poškodovala, ti nesrečnica.« Potem je kis poskusila, tako da je vtaknila prst v steklenico, jo nagnila, da je prst dosegel tekočino, si obliznila prst in dejala:

			»Dober je, zdaj pa nalijte jesih v lavor in ga ogrejte.«

			Mati je ubogala, odhitela v kuhinjo, kis nalila v pisker, ki ji je bil najbližji, počakala, da se je kis ogrel, potem poiskala lavor, vse skupaj prinesla v sobo, hotela predati ciganki, a ji je ta že zapovedala, kako naprej:

			»Zdaj pa prinesite kakši čisti velki prt, pa koco nücamo!«

			Prt je bil pri rokah, v omari, ni pa bilo koce. Vsa v skrbeh je mati komaj izustila:

			»Koce pa nimamo čiste, je lejko koca tista, ka z njo pokrivamo krave, kda čakajo, ka kaj nakladamo na voz, pa so vroče in mokre, ka se ne prehladijo?«

			»Lejko,« je na kratko odgovorila ciganka.

			Mati je kljub bolečini v kolenu pohitela v klet, ki je bila tik pred vhodom v hišo, poiskala dve koci, ju na trnaci močno stepla, da je odstranila kravje dlake in smeti, ki so bile ujete na njej, obe koci prinesla in ju položila k lavorju, v katerem je bil topel kis, in prikimala ciganki, kot bi ji hotela reči, tu je vse, kar si želela. Ciganka ji je vrnila pogled, iz katerega je bilo moč razbrati, jaz bom govorila, vi pa me boste ubogale in delale to, kar bom rekla. In ne da bi čakala odgovor, s prstom pokazala na sosedi in zapovedala: »Vidvi bosta dečkeca dvignili in ga držali, tij mati pa daj na postelo koco, te pa namoči prt v jesih, tak ka de fejst moker, te pa prt daj na koco!«

			Mati je storila tako, kot ji je ciganka zapovedala.

			»No, zdaj pa dajta vidvi tou dejtece na tej prt!«

			Sosedi sta me položili na prt, ki je bil moker.

			Potem je ciganka velela materi:

			»Zdaj pa dejtece zamotajte v prt in koco, tak ka de mel ven samo obraz!«

			Ženske so storile vse tako, kot jim je velela ciganka. Zavile so me tako, da sem imel roke ob telesu in vso telo zavito v rjuho in koco. Ko so končale in me pustile ležati, se je ciganka obrnila k materi, se ji nasmehnila in rekla:

			»Zdaj pa pokrijte dejtece z blazino, vgojno de se vaše dejtece zbudilo in bo melo menšo vročino.«

			Mati je ubogala, me skrbno pokrila, medtem sta sosedi odšli v kuhinjo in pustili mater in ciganko sami z menoj. Ko je mati storila tako, kot ji je ciganka zapovedala, se je obrnila, da bi se ji zahvalila in jo povabila v kuhinjo, a ciganke ni bilo več v sobi. Prepričana, da je v kuhinji in z ostalimi srka vino, ki je ostalo od sinoči, je tudi sama odšla za njimi. Ko je stopila v kuhinjo in ciganke ni bilo, je brž vprašala: »Ge je pa ciganica?«

			Sosedi sta se spogledali, zmignili z rameni in v en glas odgovorili: »Saj je bila s teboj v sobi, ko sva midve šli ven.«

			Mati je nemudoma stekla na dvorišče, ker je domnevala, da je ciganka šla na sveži zrak, a je na dvorišču ni bilo. Stekla je na cesto, vrtela glavo levo in desno, a o ciganki ni bilo ne duha ne sluha. Tako kot je nenadoma prišla, tako je tudi odšla, neopazno, kot duh. Mater je spreletelo, zato se je vrnila v kuhinjo malo prestrašena, malo radovedna, sedla na klop ob oknu, naslonila obraz med dlani, se s komolci naslonila na mizo in nekaj časa brez besed razmišljala. Ničesar ni razumela, zato je molčala, molčala, kakor molčijo vse matere, ko molijo za svojega otroka. Za njo so bile dolge, skoraj neprespane noči in v teh nočeh je premislila marsikaj. V nočeh je, namesto da bi spala, skozi okno gledala kos sinjega neba, na katerem se je tu in tam utrnila zvezda in ob vsakem utrinku ji je zatrepetalo srce, dih zastal, jo je v grlu stisnilo. Bala se je, da bi lahko to bila moja zvezda, ki je nehala svetiti, pritekla v sobo, in ko je videla, da še diham, si je oddahnila. Molčala je še naprej, sklonjena nad mizo, in tu pa tam, ne da bi kaj rekla, pogledala sosedi, ki sta prav tako molčali. Čez čas je mati ponovno dvignila glavo, položila dlani na krilo in kot iz topa izustila:

			»Kaj pravita, kdo bi lahko bila ta ciganka, sta jo že kdaj videli, občutek imam, da to ni bila ciganka, temveč angel varuh, preoblečen v ciganko, ki nam je prišel na pomoč, da Pištek ne bi umrl.«

			Sosedi sta se spet spogledali, na kar je Verunika nerodno hotela potlačiti strah, ki se je zavlekel mednje.

			»Ah, pustimo to,« je zamahnila z roko, »molimo, da bo vse v redu. Če je bil to čudež in mu pomaga bog, mu bo bog odpustil in mu olajšal trpljenje tako ali drugače.« Potem se je prekrižala in nadaljevala: »Kaj pa, če ni bog poslal te ciganke in je bila resnična, pa se je kje skrila in te bo okradla?«

			Tedaj je mati vstala in skoraj zavpila na Veruniko: »Kako moreš govoriti kaj takega, če je pa bilo vse tako resnično.«

			Potem sta obe sosedi istočasno, kot da bi se dogovorili, molče vstali, se pobožno prekrižali in brez besed odšli. Mati je spet ostala sama, očeta ni bilo doma, bedela je ob meni pozno v noč, sedela ob moji postelji, molila in prosila boga, naj me pusti na tem svetu.





Prebujenje – v strašno resnico …


			Prvi svit je pregnal moje privide. Ko je v kapeli zazvonilo jutranjo zdravamarijo, sem se začel prebujati. Nisem vedel, če sem v nebesih ali na zemlji. Glas zvonov se mi je zdel tako lep, kot da poslušam angelske zvoke. Potem sem slišal kričanje vrabcev, ki so se prepirali na jablani ob oknu, tam nekje se je oglasila grlica, odgovarjal ji je golob, ki je gnezdil v golobinjeku, narejenem iz desk, pod streho nad trnacom. Njemu so sledili še drugi. Grulili so, kot da se vsi veselijo mojega prebujenja. Od nekod je priletela še ena grlica, ki me je pozdravila s svojim gruljenjem. Nekje daleč se je oglašala kukavica. Vse to sem doživljal z zaprtimi očmi, ker so bile oči zaradi vnetja dobesedno zlepljene. Hotel sem si jih pometi, a roke so bile zamotane ob telesu, zato jih nisem mogel premakniti. Čez čas mi je vseeno uspelo odpreti najprej eno, nato še drugo oko.

			V sobi sem bil sam. Mati je bila v hlevu pri svinjah, ali v štali pri kravah. Usta so bila suha, brez kapljice sline, v trebuhu je krulilo od lakote. Hotel sem vstati, a ni šlo, bil sem preveč zamotan v rjuho in koco, pa tudi moči nisem imel toliko, da bi potegnil roke iz tesnega objema in odstranil koco. Ležal sem in čakal. Kmalu sem slišal korake. Med vrati se je prikazala mati, s strahom stopila k postelji in ko je zagledala moje odprte oči, od sreče dobesedno zatulila. Hotel sem jo prositi za vodo, a je stekla na dvorišče, poklicala sosedo Veruniko in ji zavpila:

			»Verunika, Pištek se je zbüdo!«

			Potem je pritekla nazaj k meni, me odmotala, mi sprostila roke in od veselja na ves glas zajokala. Tudi soseda je pritekla, da bi se prepričala, ali je res. Ko me je videla, se je pobožno prekrižala in rekla materi:

			»Lujzika,« (tako je bilo ime moji materi), »lekar je bil tisto včera resan angel, ki ga je v podobi ciganice poslal sam bog, moramo se jemi zahvaliti!«

			Spet se je prekrižala. Komaj sem uspel priti do besede.

			»Žejen sem,« sem izdavil.

			Mati je pohitela v kuhinjo, v velik pločevinasti lonček zajela vodo iz vedre in mi ga prinesla. Dvignil sem glavo, se naslonil na vzglavje in pil. Pil sem počasi, požirek za požirkom in zdelo se mi je, da se mi z vsakim požirkom vrača energija, ki mi je bila res že potrebna. Ko sem spraznil lonček, sem ga vrnil materi, ki se je sklonila nadme, me spet objela, se še enkrat pobožno prekrižala, križ pa je naredila tudi na meni od čela do stopal in čez obe rami, in v solzah radosti izdavila:

			»Zbudil si se, ti moj otrok, zbudil,« in nadaljevala, »hvala ti, gospod, da si nam poslal svojega angela, ki je čudežno rešil mojega otroka!«

			Zravnala se je, si obrisala oči, se nasmehnila, se obrnila k sosedi, ki je brez besed sedela na stolu in ni mogla verjeti, da sem živ, ter dejala:

			»Ja, to je res čudež, ciganka ni bila prava ciganka, ampak angel varuh, ki je v podobi ciganke opravil, kar mu je bog naročil.«

			Nisem razumel, kaj hoče s tem povedati, zato sem jo radovedno vprašal: »Kakšna ciganka, kakšen angel?« – saj nisem vedel, o čem govori.

			Sedla je na stol, na katerem je prebedela večino noči in mi hitela razlagati, kaj je doživela in kako sem ozdravel. Zgodba je bila dolga, kar me je zaradi izčrpanosti utrudilo, pa tudi premajhen sem bil, da bi lahko vse dojel in razumel, saj še moliti nisem znal, kako bi lahko dojel vse to, kar mi je o ciganki, bogu in čudežnem ozdravljenju hitela pripovedovati. Ker je bil lonček prazen, je vstala, odšla v kuhinjo, še enkrat napolnila star očrbinjen lonček z vodo, poiskala zdravilo, se vrnila in mi oboje ponudila. Moč se mi je vračala, zato sem bil toliko pri moči, da sem lahko sedel. Vstala je, mi podložila vzglavnik, podala vodo in prašek, ki sem ga dobil namesto tablet, dala termometer pod pazduho, spet sedla, sklenila roki v molitev in molila. Čez čas mi je izpod pazduhe potegnila termometer in ko je videla, da je temperatura močno padla, je spet od sreče vzdihnila. Vse skupaj, se mi je zdelo, je trajalo celo večnost. Šele ko sem se odžejal, sem vprašal po očetu. Ni mi takoj odgovorila, le zamahnila je z roko in šele čez čas rekla: »Kaj bi, pusti ga, saj veš, kakšen je, ni ga doma, zdaj bo vse do zime odsoten, ko bo zima, pa bo doma ali v oštariji.«

			Od takrat je postala mati še bolj pobožna, vsak večer je molila zahvalno molitev, se zahvaljevala bogu in angelu, vsako nedeljo hodila k maši. Oče, ki je bil ves čas mojega boja za življenje odsoten, se je še naprej obnašal, kot da se ne bi nič dogajalo. Seveda, saj mu je bilo malo mar, kaj bo z menoj. Ko se je tisti večer vrnil domov, mu je mati hitela razlagati, kaj se je zgodilo in da sem se zbudil, in baje je samo zamahnil z roko ter ji rekel: »Kaj mi to pripoveduješ, to se mene ne tiče, otroci so tvoja skrb in problem!«

			Nič ga ni ganilo, ničesar ni hotel slišati, skozi zobe je siknil le: »Čudežev ni, kakšen angel varuh, kakšen bog, bog je denar, sicer pa nas je že tako preveč na tem svetu.«

			»Pojdi ga vsaj pogledat,« ga je rotila mati.

			Ker so bila vrata v spalnico in kuhinjo odprta, sem vse slišal, in kar sem slišal, me ni presenetilo, saj sem bil že vajen žaljivk na moj račun, ki so vse pogosteje prihajale iz očetovih ust.

			Vse bolj je bilo čutiti, da je med materjo in očetom nekaj hudo narobe, da med njima ni več spoštovanja, da o ljubezni niti ne govorim. Vsak spor, ki je nastal med njima, je navadno oče končal s stavkom:

			»Le kaj me ubijaš s tem smrkavcem, ki ga nikoli ne bom priznal za svojega.«

			Hotel sem vstati, oditi v kuhinjo in končno z očetom razčistiti zadeve, a sem si v zadnjem trenutku premislil, saj bi mi, če bi to res storil, lahko primazal tudi kakšno klofuto. A da več ne bi poslušal prepira, sem uspel zbrati toliko moči, da sem vstal, odšel do kuhinjskih vrat, prijel za kljuko in zavpil:

			»Zaprl jih bom, da vaju več ne bom poslušal!«

			Z vso silo sem zaloputnil vrata in se vrnil v spalnico. Ko sem odhajal nazaj v posteljo, sem slišal očeta, kako je zaklel, in ropot, kot da je z mize zletel pločevinast krožnik, ki ga je najbrž v jezi vrgel po tleh. Pustil sem vrata v spalnico odprta, da bi vseeno slišal, kaj bo sledilo. Sledila je tišina, oče je nervozno vlekel svojo cigareto in pohal dim, mati pa molčala.

			Po krajšem premoru se je oče ponovno zadrl: »Rekel sem ti že in ti bom ponovno rekel, ne igraj se z menoj. Bil sem dober, morda predober, koliko mraza, koliko strahu sem pretrpel, ko sem spravljal denar za hišo. Ko si ti spala v topli postelji, sem jaz bredel čez Muro, skakal čez Kučnico in čakal, kdaj me bo kak graničar počil. Dovolj imam tvojih očitkov, če boš nadaljevala tako, ti bom zavil vrat, ali odšel!«

			Mati mu seveda ni ostala dolžna in mu je v svojo obrambo zabrusila: »Ti lahko zaviješ vrat svoji priležnici in ne deri se na mene, saj nisem tvoja dekla, ki bi jo nadiral, izkoriščal, potem pa vrgel na cesto. Tudi jaz sem trpela, že vse od takrat, ko sem ti rodila prvega otroka, ko si bil od doma na fronti, ko si bil zaprt, pa tudi takrat, ko si švercal, sem morala delati doma, na njivah, travniku, pa še skrbeti za otroke, da niso umirali od lakote. Hvala bogu sem uspela, da niso umrli od lakote. Kolikokrat sem se umaknila, da je bilo več hrane za otroke, šla potem lačna v posteljo. Žal mi je, da se je zgodilo včasih tudi to, da nismo več dni imeli kruha, sedaj pa se boš postavljal kot heroj, da si samo ti trpel. Sram naj te bo!«

			Spet je iz očetovih ust priletelo nekaj psovk, nakar je vstal, stopil do vrat v spalnico, jih zaprl, da ga ne bi slišal, in zavpil: »Pojdi k vragu ti in tvoj smrkavec, pa naj živi, reveži tako ali tako ne potrebujejo veliko prostora, pa še kmetje bodo veseli, da bodo imeli hlapca,« si prižgal novo cigareto in obmolknil.

			Njegov obraz in način življenja je bil vse bolj podoben nekomu, ki se ni zavedal resnosti življenja. Življenje je začel jemati tako, kot da je dolžan skrbeti le zase.

			Tak je bil ves zadnji čas. Zaradi kajenja, ki je bilo pretirano, saj je dnevno pokadil po šestdeset, celo osemdeset cigaret, so bili prsti rumeni, oči globoke, na obrazu pa so se z vsakim dnem množile gubice. Razumel sem, da se mu je od takrat, ko so ga zaprli, življenje spremenilo, nisem pa mogel sprejeti njegovega odnosa do matere in mene.

			Po vsem, kar sem slišal, bi rad zajokal, a nisem mogel spustiti niti ene solze, rad bi zatulil, pa ni bilo glasu, glasilke so od vročine bile zlepljene. V meni je jokala duša in čutil sem, da je v meni nekaj na smrt ranjeno. Zagrabila me je vročica, da sem se tresel in se kar naprej spraševal, zakaj je oče tak, brez srca, ko pa je bil včasih vseeno skrben in ljubeč oče. Mati kljub vsemu ni obupala, temveč ga je še naprej rotila, naj me gre vsaj pogledat.

			Sedel je in razmišljal, dolgo ni črhnil besede, kot da se kesa za izrečene besede, ali je začutil, da ni prav, kar počne, tudi zato se je dal prepričati, vstal in se napotil v sobo. Zaradi vsega, kar sem slišal, sem si želel, da ga ne bi več nikoli videl, da bi odšel nekam daleč stran, da ga več ne bi klical oče. Ko sem zaslišal korake, ki so se po hodniku bližali spalnici, sem se urno pokril čez glavo in da po vsem, kar sem slišal, z njim ne bi bil iz oči v oči, sem se naredil, kot da spim.

			Izpod odeje sem slišal okorne korake. Ustavil se je že med vrati, ki so bila ves čas priprta, dvakrat narahlo zakašljal, kot da išče način, kako bi me opozoril, da je prišel, in ko je videl, da sem pokrit čez glavo in se nisem odzval na njegovo pokašljevanje, se je obrnil, morda vesel, da mu ni bilo treba spregovoriti besede, ali me vprašati, kako se počutim, ter hitro odšel po preklitu do kuhinje.

			»Kaj si že nazaj,« se je začudila mati.

			»Spi, pokrit je čez glavo, zato sem ga pustil, naj spi,« je na kratko odgovoril, oblekel suknjič, odprl vhodna vrata, jih za seboj na ves glas zaloputnil, še prej pa zavpil: »Jaz grem!«

			Mati ga ni vprašala, ne kam in ne kdaj bo prišel.

			Ležal sem, še vedno vročičen, in razmišljal, zakaj mora komaj sedemletni otrok, ki še ne zna niti moliti, niti brati, biti predmet prezira. Nisem vedel, čemu nad otroki toliko surovosti. Mar zgolj zaradi golega naključja in neizbežne surovosti, ki je bila za tisti čas značilna. Zakaj se rojeva toliko otrok, če potem starši nimajo časa zanje, da bi jih znali vzgajati, jim namenili nekaj časa, ljubezni? Je to bila posledica neizobraženosti? Zakaj se je pri nas dogajalo, kar se je dogajalo, če pa je oče nekoč skrbel za nas, zdaj pa še za kruh ni hotel skrbeti? Zakaj? Je kriv zapor? Mu je kdo kaj nalagal, da se je tako spremenil? Ga kdo namerno izkorišča, da dela ves dan za tistih nekaj špricarjev in par škatel cigaret? Ali je postal tak, ker tudi sam ni bil nikoli deležen ljubezni staršev, je mar tak zato, ker je tudi sam kot otrok moral služiti kruh kot hlapec, spal v hlevu, na slami in v krmi pod svisli? Toda, če je bil izkoriščan, bi moral zdaj vsaj svojim otrokom nuditi pomoč, ne pa jih maltretirati in puščati lačnih in brez sočutja, da o ljubezni sploh ne govorim. Ga ni nič izučilo dejstvo, da so zaradi njega dom zapustili hčerka in dva sinova, ki so šli v tuj kraj, kjer so si ustvarili družine? Še in še je bilo vprašajev, ki so se mi pojavljali in me spremljali kot blede sence.

			Poskušal sem se vzdržati in mu nisem zameril, če ni znal, ali zmogel izkazati ljubezni. Tudi večnega potepanja in odsotnosti mu nisem oponašal, saj sem se navadil na to in sprejemal vse, kot da očeta in njegove ljubezni sploh ne potrebujem. Nič čudnega, saj je nisem bil nikoli deležen, pa tudi, kaj bi z ljubeznijo, saj ne bi vedel z njo kaj početi. In kaj bo ljudem ljubezen, ko smo voljni storiti vse podlosti in se nikoli ne spametujemo. Potem pa nasilje, zlagana vzgoja otrok. Kakšna vzgoja neki? Laž, sama laž. Komu in čemu sem bil sploh potreben? Moj brat, ki je bil leto starejši, je pri osmih letih moral opraviti vsa dela kot odrasel moški, pa tudi tisti del, ki sem ga opravljal jaz, a ga zaradi bolezni nisem mogel. Že zgodaj zjutraj sva morala vstajati in delati ves dan. Je to ljubezen? Takrat, ko so se poleti drugi otroci kopali v potoku in brezskrbno tekali po vasi, sva midva morala garati do onemoglosti in zvečer šla spat s šalico mleka, ali par požirki žganikov. Če nama je uspelo v Mokošu ujeti kaj rib, smo imeli pravo pojedino, in to po najini zaslugi in ne po zaslugi očeta, ki je ribe prodajal. Je to ljubezen?

			Potem, ko sem se na novo rodil, se je v meni prebudila želja, da bi skozi moje priprte oči vstopil v moje srce drobec radosti. Zakaj taka misel? Zakaj so me obhajale nemogoče želje? Mogoče so tako razmišljali tudi številni drugi otroci, obsojeni na nasilje, nespoštovanje, revščino, ki je bila v mojem otroštvu v takrat zamočvirjenem svetu glavno orožje in kultura. Vse to se mi je vsiljevalo po tem, ko sem slišal tiste očetove besede, ki so prišle nepričakovano, a povsem zavestno iz njegovih ust. Od vseh vprašanj, ki so me vedno bolj bremenila, odgovora pa ni bilo, je postelja postala pretrda, neudobna, neprimerna, saj bi mi oče lahko očital celo, da spim na postelji, ki jo je prislužil on. Solze so medtem kar tekle, smrklji silili iz nosu, in ker nisem imel robčka, sem si vse skupaj obrisal v koco, ki je smrdela po kravji dlaki in mojem znoju.

			Bil sem vesel in žalosten hkrati. Vesel za to, ker se mi je vračala moč, žalosten pa zato, ker sem ostal in doživel tak šok. Toda mojih težav s tem, ko mi je padla temperatura, še ni bilo konec. Zdravnik, ki sem ga ponovno obiskal, je ugotovil, da sem istočasno prebolel pljučnico in zlatenico, zato je priporočal nadaljnje zdravljenje v bolnici, ker bo sicer zdravljenje trajalo zelo dolgo, brez zdravljenja pa so možne trajne posledice. Opozoril je mater še na to, da prihaja zima, ko bodo virusi še aktivnejši, bolj nevarni, moja odpornost napram virusom pa je skoraj nična. Za bolnišnico ni bilo denarja, zato nismo mogli niti pomisliti na to, da bi bil par tednov tam. Ker v bolnico nisem mogel, sta se na koncu dogovorila, da me bodo nekaj dni vozili na injekcije, ki da bodo povečale odpornost, v isti sapi pa je zdravnik dodal, da ne jamči, da bo vse skupaj uspešno. Po dogovoru med materjo in zdravnikom sem pomislil, kako me bo vsak dan vozila na pikanje, če pa so dnevi vse bolj mrzli, vsak čas pa lahko celo zapade sneg, ki je v tistem času pogosto zapadel že za vse svete. Toda druge izbire ni bilo.

			Mati me je vsak dan posadila na kolo in porivala po makadamski cesti tja in nazaj. Ker kolo ni imelo prtljažnika, sem sedel na štangi. Mati ni bila vajena voziti moškega kolesa, pa še na štangi je imela mene, ki bi ji bil pri pedaliranju napoti, zato je kolo porivala peš, tja in nazaj ob kolesu prepešačila vsak dan petnajst kilometrov, potem pa doma še opravila vse potrebno delo, ki ga je bilo nekaj manj, saj ni bilo treba na polje. Doktor Serdlaček jo je vsak dan opozarjal na posledice, do katerih lahko pride, če se ne bom do kraja pozdravil, toda ker denarja za bolnišnico ni bilo, sva pač tvegala.

			Ko je mati očetu povedala, da bi moral iti na zdravljenje v bolnišnico, se je samo obrnil, zamahnil z roko in molčal. Ni sicer rekel nič, zazrl se je v strop in kot da išče rešitev, molčal. Izgledalo je, kot bi ga vseeno zaskrbelo za moje zdravje, ali pa je razmišljal o tem, kje vzeti denar, da ga ne bi zmanjkalo za cigarete in pijačo. Oče je zavrgel poslednje vrednote v sebi, obsedla ga je misel, da je samo še denar nekaj vreden, da ga mora tisto malo, kolikor ga je zaslužil, obdržati zase, ker v Prekmurju takrat pot do denarja ni bila lahka. Tudi mestni reveži, ki jih ni bilo malo in so bili brez služb in denarja, so prihajali nazaj v vasi, se zadrževali ob Muri, ukvarjali s krivolovom in lovom na pižmovke, ki so zaradi tega bile skoraj iztrebljene, ribe in žabe pa so prinesle malo denarja za vse, ki bi radi na ta način obogateli. Če je nekoč s tem načinom lova zaslužil veliko, pa še švercal je, je zdaj bilo vse, kar je prislužil s celodnevnim ribarjenjem, daleč premalo za njegove lastne potrebe, kaj šele za plačilo bolnišnice. Oče in mati sta dolgo sedela, ne da bi črhnila besedo, in zrla vsak v svoj kot kuhinje. Potem je mati vstala in odšla, oče pa je še naprej sedel na svojem razmajanem stolu, si prižigal cigareto za cigareto, puhal dim in požiral slino. Ko se je mati vrnila, ji je, ne da bi jo pogledal, brez pomisleka bleknil:

			»Mislim, da bo za vse najbolje, če bom odšel od doma, nekam, kjer bom sam in živel v miru in brez očitkov.«

			Mati ni črhnila niti besede, ker je vedela, da bo vse, kar mu bo očitala, izvabilo svajo. Sicer pa je tak očetov predlog že kar nekaj časa pričakovala, saj je imel stavek Bom pa šel! vse pogosteje na jeziku.

			Toda ko je bil trezen in je razmišljal z lastno glavo, je ugotovil, da bi bil beg tvegan, zato je ostajal doma.

			Mati je ponovno vstala, se ozrla po očetu, in ne da bi kar koli rekla, spet odšla. Ko se je čez čas vrnila, je predlagala, da bi prodali eno njivo in denar namenili za plačilo stroškov zdravljenja.

			»Ne!« se je kratko obregnil oče, »nič ne bomo prodajali, šel bom od hiše, kam ne vem, morda kam v službo.«

			»Ja, to je najlažje zate, nič pa ne misliš, kaj bo z nami, od tvoje službe tako ali tako ne bi imeli nič koristi, saj bi vse sproti zapravil zase.« Še je hotela nadaljevati, a je le zamahnila z roko. Spet sta oba obmolknila. Negotovost je ležala nad obema in vsak zase sta se zamislila.

			Dnevi so tekli, mraz je vse bolj pritiskal na zemljo, noči so bile dolge. Ker smo šparali petrolej, smo hodili zgodaj spat. Ker sem bil že naveličan postelje, saj sem preležal dober čas, sem težko zaspal in pogosto razmišljal, kaj storiti, da se oče in mati ne bi zaradi mene prepirala in si belila glave.





Za škatulo cigaretlinov …


			Po moji čudežni ozdravitvi so vaščani vse pogosteje prihajali na obiske. Ženske so se ob moji postelji križale, kot da so pred Kristusom. Tudi vrstniki so prihajali z materami, mi prinesli kak kos kruha, jabolko, ali kos makove potice, ki sem jo imel rad. Eni so posedali ob meni na postelji, drugi so s seboj prinesli kako igračo, najbolj vesel pa sem bil, ko je prišel na obisk Kreftov Lujzek, ki je vedno s seboj prinesel drobne kamenčke in sva se kamenčkala. Te igre sem se naučil na pašniku, ko smo pasli krave.

			S seboj pa je imel tudi gumbe, ki jih je rad uporabljal za krecanje. Hotel je, da bi krecala, toda v sobi tega nisva mogla, ker je bila premajhna, na dvorišče pa še nisem smel. Z Lujzekom sva sicer krecanje dosti trenirala, zato sva večinoma obrala vse, ki so se šli z nama krecat. Včasih sva imela polne žepe gumbov, ki smo jih otroci na skrivaj rezali s starih oblek. Lujzeka sem imel rad tudi zato, ker je bil že takrat za glavo večji od mene in so se ga drugi otroci, ki so me zaradi moje majhnosti hoteli tepsti, bali.

			Počasi sem okreval, se počutil vse močnejši, a po priporočilu doktorja Serdlačeka sem moral še ostajati v zaprtem prostoru. Tudi zato so otroci, ki so dnevno prihajali k meni na obisk, prihajali v sobo in ko so odhajali, za seboj zapirali vrata. Nikoli nisem šel za njimi, da bi jih pospremil in preveril, če so zares odšli. Zgodil pa se je dan, ki mi je še posebej ostal v spominu in mi spet povzročil telesno in moralno bolečino.

			Jutro se je začelo s sončnimi žarki, ki so preplavili sobo. Obetal se je lep dan. Ljudje so izkoristili jasen, topel dan in pohiteli po še zadnjih opravkih na polju, zamudniki so orali zadnje brazde, drugi vozili domov snope koruzinja, tisti, ki so imeli na polju še kako krpo repe, pa so jo skubili.

			V vasi smo imeli cigansko družino Šarkezi, ki si je zgradila svojo skromno leseno bajtico na robu vasi na levi strani ceste, ki je vodila v travnike in naprej k brodu na Muri. Po tej cesti je bila najbližja pot iz smeri Hrastje-Mota proti Murski Soboti. Na desni strani ceste so bile tri gramoznice, v katerih je bila tudi do treh metrov globoka voda, v tej vodi pa so plavale različne ribe, ki jih je Miška, oče ciganske družine, majhen suhljat možic, ki je z vso odgovornostjo skrbel za številno družino, pogosto lovil s kržakom, da je nasitil družino.

			Miška je bil spreten tudi pri drugem delu. Po očetu je podedoval premični brus, ki je bil pritrjen na dve veliki kolesi in dva ročaja, da ga je lahko vozil od hiše do hiše in proti plačilu brusil nože. Ob tem, da je znal brusiti nože, je bil spreten tudi v popravljanju marel, znal pa je tudi krpati razno posodo. Ker denarja za novo posodo ni bilo, so številne gospodinje dale posodo krpati, da so jo lahko spet uporabljale. Treza, njegova žena, je bila velika, morda za glavo večja od moža, močna, da ne rečem debela ženska, ki je skrbela za hrano, da je nahranila šest otrok. Kuhala je navadno zunaj, sede na pručki in s cigareto v ustih. Treza je bila strastna kadilka, tudi zato je Miška povsod pobiral čike, jih prinašal domov, da si je tobak, ki ga je dobila iz čikov, tako da ga je odmotala iz papirja, zavijala v časopis, ali drug primeren papir. Ko je Miška imel več dela in zaslužil več denarja, pa je šla v trgovino in si kupila cel paklin cigaret. Navadno so se zadrževali zunaj, spali pa so v eni sobi, kjer so se s starši stiskale še tri hčerke, Albina, Anuška, Nadica, ter trije sinovi, Slavko, Panči in Geza.

			Slavek je bil zaposlen in je delal pri zidarju. Panči in Geza sta hodila okrog in si služila kak krajcar ali pijačo s petjem in fehtanjem, včasih pa je kateri šel z očetom in mu pomagal porivati brus, ki je po cesti ropotal in škripal tako močno, da so ga ženske slišale že od daleč in če so imele kaj za popraviti, so ga povabile na dvorišče. Tudi pri nas je bilo takrat kar nekaj loncev za zakrpati, zato je mati Miško povabila na dvorišče, mu prinesla lonec in skledo ter dva noža.

			Z Miškom je prišel tudi Geza, prišel do mene v sobo, nekaj časa pripovedoval, kako sta z očetom Miškom ujela ščuko, ki je bila večja od njega, da so jo jedli tri dni, pa o tem, kako je edini s palico preskočil Mokoš. Takrat smo fantje tekmovali poleg krecanja tudi v tem, da smo organizirali skok čez Mokoš s palico. Redkim je podvig uspel, zato se je toliko bolj hvalil s tem dosežkom. Ko se več nisva imela o čem pogovarjati, je še nekaj časa sedel ob meni, me spraševal to in ono, potem pa se je poslovil, vstal in hotel oditi. Povedal sem mu, naj za seboj zapre vhodna vrata. Poslušal sem, kdaj se bodo vrata zaprla, ker pa nisem slišal, da bi odprl in zaprl vhodna vrata, je pa bil znan, da je rad tudi kaj ukradel, sem vstal, počasi stopil pogledat, kje se zadržuje in ga zalotil v prednji iži.

			»Kaj pa delaš tu?« sem ga vprašal.

			Ker sem ga presenetil, ni rekel nič, le skomignil je z rameni in odhitel.

			Mater sem opozoril na to, da sem Gezeka zalotil v prednji iži in da nekaj naklepa, zato naj ga več ne spusti v hišo. Medtem ko je Miška brusil, krpal, mati pa je odšla v štalo, je Geza izkoristil priložnost in si ogledal okolico, videl na grenari priprto okno v prednjo ižo, ga še bolj priprl, tako da ni bilo več mogoče opaziti, da ni do kraja zaprto.

			Miška je končal delo ter piskre in noža izročil materi z besedami:

			»Zdaj te pa lejko rezali, pa kühali, mati!«

			Ker mati ni imela denarja za plačilo, mu je plačala s svinjsko mastjo in mlekom, za kar se je Miška vljudno zahvalil in skupaj z Gezekom odšel.

			Naslednje jutro po Miškovem obisku je oče že zgodaj odšel k Merici pogledat, če se je kaj ujelo na vabo, ali v bobne, ki jih je zvečer nastavil za ščuke in pižmovke. Franc je odšel v šolo, mati pa je šla s taligami po koruzinje na bližnjo njivo. Ker Šeka po telitvi še ni smela vleči koul, je mati vsak dan vozila koruzinje domov kar s taligami. Talige so bile lesena samokolnica, s katero smo vozili travo in vse drugo. Tudi tokrat sem doma ostal sam. Ker sem po vsaki dozi zdravila, ki sem ga vzel, postal utrujen in zaspan, sem zaspal.

			Geza si je takrat, ko je bil pri meni na obisku, ogledal omaro v prednji iži ter našel cigarete, tobak in pipo, a ker sem ga presenetil, ni utegnil ukrasti ničesar. Zjutraj je videl, da je mati na njivi, oče pa je šel k Merici, in vedel je, da očeta ne bo tako hitro domov. Geza, ki je bil edini v družini, ki so se mu stvari rade lepile na prste, je izkoristil odsotnost odraslih, neopazno splezal na grenar nad pevnico, odprl priprto okno, kar si je že prejšnjega dne pripravil, vstopil v prednjo ižo, odprl omaro in pobral vse cigarete, tobak in pipo, splezal nazaj skozi okno na grenar, na isti način kot takrat, ko je bil pri nas, za seboj zaprl okno, da se je zaskočilo in je bilo videti, kot da je normalno zaprto, ter s plenom odšel.

			Tokrat se je oče vrnil veliko prej kot navadno, ker mu je zmanjkalo cigaret, pa tudi v bobnih ni bilo nič pižmovk. Ščuko, ki se je ujela na vabo, je zavil v šerc in po najkrajši poti odhitel domov. Ker je bil za njegove razmere že predolgo brez kajenja, je na hitro odklenil vhodna vrata, se napotil v prednjo ižo, odprl omaro, da bi iz nje vzel cigarete, a je bila omara prazna, v njej ni bilo ne cigaret, ne tobaka, in ne pipe. Ni se takoj razburjal, ker je mislil, da jih je mati skrila kam drugam, zato je vzel čike, ki jih je hranil kar v predalu kuhinjske mize, si zamotal cigareto ter dim dobesedno požiral. Medtem se je tudi mati vrnila s koruzinjem, odložila talige, se zravnala in nato prišla na trnac.

			»Kje so moje cigarete, kam si mi jih skrila?« je bilo prvo vprašanje, ki ga je oče dobesedno izpljunil.

			Mati se je začudila:

			»Kakšne cigarete, saj jih imaš tam, kjer si jih imel vedno.«

			Potem je zaklel in privihral v malo ižo, me stresel, zbudil in zatulil:

			»Kje so cigarete, tobak in pipa?«

			Nisem takoj razumel, zakaj gre. Spet je zatulil:

			»Vprašal sem te, kje so cigarete?«

			Šele ko mi je povedal, da so iz omare izginile vse cigarete, sem pomislil na Gezeka. Nisem mu utegnil odgovoriti, že me je obtožil, da sem njegove cigarete gotovo komu dal. Povedal sem mu, da sem ves čas spal, da nikomur nisem dal njegovih cigaret, da pa sem pred dvema dnevoma zalotil ciganskega Gezeka, ki je štoral po prednji iži, ker je bil pri nas z Miškom, ko je ta krpal posodo in brusil nože.

			Oče ni rekel nič. Odhitel je, za seboj zaloputnil vrata tako močno, da so zažvenketale šipe na oknu, sedel na kolo in oddirjal do ciganov. Ko ga je Geza zagledal in zaslutil, kaj bo, je poskušal pobegniti, toda oče je bil hitrejši. Zgrabil ga je za vrat, ga zbil na tla, začel dušiti in vpil:

			»Kje imaš cigarete?«

			Geza se je nekaj časa branil, ko pa mu je začelo zmanjkovati zraka in je videl, da ga oče ne bo izpustil, je dejal:

			»Tam na mizi so.«

			Oče ga je spustil, mimo Treze, ki je prišla pogledat, kaj se dogaja, pohitel v prostor, pograbil z mize cigarete, ki jih Treza še ni pokadila, jih vtaknil v žepe in spet zavpil:

			»Kje imaš pipo, kje je tobak?«

			Gezeku ni preostalo drugega, kot da mu je izročil tudi to.

			Treza je gledala, kaj se dogaja in ni razumela ničesar, zato je vprašala očeta:

			»Kaj se je zgodilo?«

			Oče ji je povedal, da kadi njegove cigarete. To jo je močno prizadelo, saj ji je Geza rekel, da jih je kupil v trgovini za denar, ki mu ga je dala, da ji prinese cigarete. V jezi je Gezeku primazala klofuto in vpričo očeta zahtevala, da pove, kako je prišel do cigaret. Zlagal se jima je, da sem mu jih dal jaz, zato ker me je prišel pogledat in ker da se to mora nagraditi.

			Mati, ki očetove nenadne jeze ni takoj dojela, je medtem pri nas doma prišla do mene in me vprašala, kam je odhitel oče in ko sem ji povedal, da je šel k ciganom iskat Gezeka, ki mu je ukradel cigarete, tobak in pipo, se je zbala, da bo oče preveč nasilen in ga lahko poškoduje, zbala pa se je tudi zame, kaj bo, če oče cigaret ne dobi nazaj.

			Prijela se je za glavo in samo vzdihnila. Vedel sem, da bo hudo, ko se bo oče vrnil in ne bo cigaret.

			Oče se je res kmalu vrnil, cigarete, ki so ostale, vrgel na mizo, odšel iz kuhinje in se kmalu vrnil z vajetjo v roki.

			Pograbil me je za lase, vrgel s postelje, mi zasukal roke na hrbet, vrv ovil okrog zapestja, zavezal, me odpeljal v kuhinjo, porinil pod kuhinjsko mizo in ovil drugi del verige okrog nogače, jo zvezal ter vpil:

			»To je zato, da se več nikoli ne dotakneš mojih cigaret in da jih nikoli več ne boš dajal drugim!«

			Predno sem sploh razumel, kaj se dogaja, sem že ležal pod mizo, privezan kot pes, kar mi je s tem dejanjem tudi hotel pokazati, da namreč nisem vreden več kot navaden pes.

			Mati me je poskušala braniti, a jo je oče odrinil tako močno, da je padla in se udarila v glavo. Potem ko je vstajala, ji je zatulil:

			»To je zato, ker je Gezeku dal cigarete.«

			»Kako veš, da mu je dal, če je spal?« ga je rotila mati.

			»Geza mi je povedal, da mu jih je dal, zato ker ga je obiskal.«

			Mati je postregla kosilo, ki ga je skuhala že zjutraj, preden je šla na njivo, in prosila očeta, da me odveže. Oče se je naredil, kot da je ne sliši, zato sem ostal pod mizo. Mati ni prenesla tega, kar mi je storil oče, in je brez kosila odšla na dvorišče. Tudi brat, ki se je vrnil iz šole in ni vedel, kaj se dogaja, je odšel za njo. Oče je zmagoslavno sedel na svojem razmajanem stolu, se nažiral in vmes popil liter domačega rdečega vina, ki mu ga je morala mati že prej prinesti.

			Ležal sem na srteli pod mizo in jokal. Počutil sem se tako majhnega, tako pasje, da me je bilo sram samega sebe. Nisem mogel prenesti take obsodbe, še manj ponižanja, ki si ga je oče privoščil s tem, da me je izenačil s psom. Zvil sem se kot pes, ihtel, kar se je slišalo kot cviljenje psa, se čez čas obrnil, vsaj mislil sem si, da sem se obrnil, v resnici pa se je zganilo v meni moje srce, ki je začelo biti vse hitreje. Vročina še vedno ni povsem padla, jaz pa sem ležal na pol gol na tleh, ki so bile zbita iz blata. V kuhinji takrat še nismo imeli poda iz desk, temveč srtel, kot so takrat rekli takšnim tlom. Začelo me je zebsti, roke so zaradi stisnjene vrvi bolele, prsti, ki so dobili premalo krvi, so postali modrikavi. Stisnil sem zobe, nisem več jokal. V meni sta se budila bes in pomilovanje hkrati. Upor je vse bolj prevladoval v mojem umu. Ubil bi ga, če bi mogel, a sem si takoj premislil in sklenil, da bom tiho, ne bom govoril, v tistem trenutku sem mislil le na to, da bi umrl.

			Medtem je mati med njivami odhitela k ciganom, povedala Trejziki, kaj mi je oče zaradi tega, ker se mu je Geza zlagal, storil. Treza, ki je zaradi debelosti težko hodila, je skočila s svoje pručke kot v najlepših letih, stopila k Gezeku, mu zavila ušesa, ga porinila predse in zapovedala:

			»Z menoj greš in staremu Titaneku poveš, da si se mu zlagal!«

			Geza je v spremstvu matere in Treze, ki je mimogrede stopila v trgovino ter kupila škatlo cigaret, da jih vrne očetu, moral k nam, da pove očetu resnico. Treza je jezna in žalostna hkrati kljub debelosti stopala tako hitro, da se je celo telo pozibavalo, in maščoba valovila kot valovi na vodi. Ko so stopili v kuhinjo, kjer sem še vedno ležal, je Treza pred očeta vrgla škatlo cigaret in se zadrla nanj:

			»Te nej sram, za škatulo cigaretlinov si pripravljen mučiti, kje ti je srce. Jaz imam šest dece pa tega ne bi nikoli storila, še manj pa bolnemu diteti. Sram te naj bo, ti, Geza, pa povej staromi Titaneki, kak si prišo do cigaretlinov!«

			Geza se je nekaj obotavljal, a ko mu je Treza spet navila ušesa, povedal resnico, česar pa moj trmasti oče ni verjel, zato ga je Geza povabil na grenar in ga vprašal: »Ka vidite, je okno zapreto?« Oče je prikimal ter potrdil, da je zaprto. Geza je, da bi mu dokazal, da okno ni zaprto, pritisnil na okvir in okno se je odprlo. Potem je zlezel skozi okno, stopil do omare in pokazal, kje je našel cigarete. Potem je na enak način izstopil, za seboj zaloputnil okvir, ki se je zaskočil, in res je bilo videti, kot da je okno zaprto. Kljub dejstvom oče še vedno ni verjel njegovi izpovedi in priznanju.

			Treza je ves čas besno pogledovala očeta in v jezi zavpila: »Najraje bi ti prismodila klofuto,« a si kljub temu da je tehtala prek sto kilogramov in bila za glavo večja od očeta, tega ni upala. Vsa besna in razočarana se je obrnila, odbrzela iz kuhinje, kot da se ji mudi stran od nas, stran od očeta. Zgrabila je Gezeka za roko, ga porinila čez prag, da se je opotekel po stopnicah in komaj še ujel ravnotežje. Ko je odhajala, se je jezila na Gezeka in klela očeta.

			Ko je stopila čez prag preklita in še preden je zapustila hišo, se je sunkovito obrnila, naredila nekaj korakov nazaj do kuhinjskih vrat, ki so bila na stežaj odprta, dvignila roko, stisnila pest proti očetu in zavpila:

			»Pod mojo strejo mi več ne stoupi, ka mo te ven vrgla kot psa, za menej si tij nej človik, ti si zver, pa tudi Miška ti več nede pomagal vlečti saka, kda boš lovo ribe.«

			Ker ji oče ni ugovarjal, temveč je le sedel in vlekel svojo cigareto, se je obrnila, še enkrat zamahnila z roko, kot da mu hoče pokazati, da se zanj ne splača tratiti časa, in odšla.

			Jaz sem še vedno ležal pod mizo, na mrzlih tleh. Zeblo me je že tako močno, da sem se tresel. Čez čas, ko se je oče pomiril in imel svoje cigarete, je dovolil materi, da me odveže. Sam tega ni mogel, ali ni hotel, storiti zaradi ponosa in vzvišenosti. Franc, ki je ves čas hodil v kuhinjo in ven, je takoj, ko je slišal, da me lahko mati odveže, počepnil pod mizo, najprej odvezal tisti del, ki je bil zavezan za nogačo, potem sva se počasi skobacala na plan. Ker me je vse bolelo, sem se komaj zravnal. Potem mi je poskušal odvezati roke, a je bil vozel tako močan, da mu je morala pomagati mati. Ko sta mi osvobodila roke, je mati vzela s štedilnika koruzne žgance, jih dala v krožnik in dolila toplo mleko, da bi večerjal. Ni mi bilo do hrane, bil sem preveč prizadet. Oče je spraznil steklenico, izpil zadnji požirek vina, vstal in odšel iz kuhinje, kot da se ne bi nič zgodilo. Človek bi ob vsem skupaj pričakoval, da se bo vsaj opravičil, ali rekel kaj, s čimer bi pokazal, da mu je žal. Nisem pričakoval opravičila, ker mu to tako ali tako ni šlo nikoli iz ust.

			Oče do tega dne ni dvignil roke name, vedno je govoril: »Ne bom te tepel, ker če te bom udaril, bom najprej po tebi, potem pa po dreku!« Kaj je s tem mislil, nisem razumel. Toda ob vsem, kar sem doživel, mu več nisem zaupal, saj je bilo to, kar je storil, hujše in bolj boleče, kot če bi mi prisolil kakšno klofuto. V meni je vrelo, kuhalo, od užaljenosti in krivice, ki se mi je spet zgodila, mu nisem več zaupal. Bal sem se, da če me je bil v stanju primerjati s psom, mi lahko v bodoče stori še kaj hujšega in se na kak drug, še bolj brutalen način znese nad menoj. Tudi tega, kar mi je obljubil, da me ne bo tepel, nisem več verjel.

			Brez večerje sem zapustil kuhinjo, počasi odšel v svojo zadnjo ižo, za seboj zaprl vrata, se pokril čez glavo in zajokal. Krivica, ki se mi je zgodila, me je prizadela tako močno, da sem pomislil na samomor. Ob tako črnih mislih sem pokukal na mizo, ki je bila prazna, potem mi je pogled zastal na omarici kraj postelje, kjer sem imel še nekaj zelo močnih tablet, ki sem jih smel vzeti samo enkrat dnevno. »Ja, to je to,« sem si dejal, brez pomisleka vzel tablete, jih vse dal v usta, požrl, nato pa se ponovno pokril čez glavo in čakal, kdaj se bo začelo. Mati, kot da bi slutila, kaj se dogaja za vrati, je prišla v sobo. Ko je videla, da ni tablet, mene pa pokritega čez glavo, me je odkrila, dvignila, vrgla čez kolena, nato pa mi z vso silo porinila prst v požiralnik. Stisnil sem zobe, toda ni popustila, čeprav jo je bolelo. V želodcu se mi je obrnilo in v istem hipu je zletela iz mene grenka in penasta vsebina. Mati je še naprej dražila moje grlo in ko je videla, da sem izbruhal vsebino, ki je smrdela kot gnoj, je potegnila prst iz ust, stekla v kuhinjo po mleko, ki sem ga moral izpiti na dušek. Kmalu po zaužitju mleka se mi je v želodcu ponovno obrnilo in še enkrat sem izbruhal vse, kar je še ostalo v želodcu. Noč je bila spet dolga. Jaz nisem zaspal, ker sem imel želodčne krče, mati pa zato, ker je spet sedela ob meni, mi merila temperaturo in opazovala vsako spremembo. Očeta dolgo ni bilo iz gostilne, ko je prišel, se je dobesedno zmuznil v prednjo ižo, kar oblečen legel, pokril in kot da se ni zgodilo nič pretresljivega, zaspal.





Oče, sovražite me, zakaj, kaj sem vam storil?


			Trdno sem se odločil, da se z očetom pogovorim kot mož, a sem moral čakati kar nekaj dni, da se mi je ponudila priložnost, da mu kot otrok, ki je šele začel živeti in ki je bil potreben starševske ljubezni, postavim nekaj vprašanj, ali bolje rečeno, ga postavim pred dejstvo. Vsak dan, če je le lahko, se je izognil mojemu pogledu, še bolj pogovoru, kot da je slutil, kaj se mota v moji otroški glavici. Šele v nedeljo, ko je mati prišla iz cerkve, skuhala skromno kosilo in smo se po dolgem času vsi zbrali za mizo, se je v meni nekaj premaknilo. Hotel sem spregovoriti, a me je vedno prekinil s kakšnim vprašanjem, ki je bilo namenjeno materi ali bratu. Opazil sem, da mu ni do pogovora, a ker sem se odločil, da bom naredil konec temu sprenevedanju, sem odločno s povzdignjenim glasom bolj vprašal kot očital:

			»Oče, sovražite me, zakaj, kaj sem vam storil?«

			Takrat smo morali starše in vse starejše vikati, s čimer smo jim izkazovali spoštovanje.

			Opazil sem, da so očeta moje besede zmedle, še nikdar v življenju ga nobena stvar ni tako zmedla, kot ta moja naravnost izrečena trditev, ki je bila istočasno vprašanje, ki zahteva odgovor. Prav to je bilo tisto, čemur se je na vse kriplje izogibal, toda tokrat se ni mogel kar tako izmotati.

			»Ne,« je odvrnil, ne da bi me pogledal. Opazil sem, da se poskuša na vse kriplje braniti, še več, hotel se je umakniti. Vstal je, da bi odšel, a sem ga prehitel z besedami:

			»Bežite, kaj vas je strah, da bi sedeli kot mož in se pogovarjali, ali izpovedali smrkavcu, za katerega pravite, da ni vaš sin, in ga sovražite!«

			»Zakaj bi te sovražil?« je komaj izdavil, sedel nazaj na svoj razmajani stol, si prižgal cigareto in povlekel, kot da požira tobak.

			»Zavoljo vsega, kar ste pred dnevi očitali materi.«

			»Kaj sem očital?«

			Potem se je spet dvignil, da bi zapustil kuhinjo in prekinil pogovor, ki mu ni bil pogodu, a ga je tokrat prekinila mati:

			»No, pa poslušaj, ne beži pred vprašanji.«

			Sedel je nazaj na svoj stol, na katerem je lahko sedel le on, puhal dim in čakal, kaj bo sledilo. V prostoru je nastala tišina, jaz, mati in brat pa nismo molčali in smo radovedno buljili v očeta. Čez čas se je oče le oglasil z vprašanjem:

			»Kaj naj bi bilo res in kaj sem rekel?«

			Mati me je pogledala, kot da si je že dalj časa močno želela prav tega pogovora.

			»No, povej,« je čez čas, ko je videla, da omahujem, spregovorila in kot da je čutila potrebo po pogovoru, nadaljevala: »Povej, kaj te muči.«

			Bila je prepričana, da je vse, kar je počela in počne prav, pošteno in dobro, da v življenju ni nikoli prevarala očeta, kajti ves čas, ko je bil ujet na ruski fronti in pozneje zbežal iz lagerja, se lačen in prezebel skozi mesta na Madžarskem, ki so jih bombardirale zavezniške sile, počasi prebijal nazaj domov, ga je čakala in upala, da se vrne. Čakala ga je, se z menoj v naročju otepala ruskih vojakov, jim, ko so jo spraševali, kje ima moža, lagala, da je vaški partizan, česar so se bali in jih je misel, da bi bili kaznovani, odvračalo od nasilništva in morda celo posilstva, delala in skrbela za družino, da smo preživeli tiste hude čase.

			Opogumil sem se in nadaljeval obrnjen proti očetu: »Kaj bi storili vi, če bi kdo vam počel, kar vi počnete meni? Ničesar vam nisem hotel očitati in vam tudi ne bom, priznati pa moram, da težko prenašam, kar ste očitali materi, da nisem vaš sin, da je spočela s kakšnim madžarskim vojakom.«

			»Saj sem vedela, da si slišal, slutila sem, zato sem trpela in kar naprej tuhtala, kaj si misliš o meni.«

			»Nič ne mislim o vas, mati, mislim le na to, kaj me čaka v prihodnje, če ostanem doma. Ker me oče ne bodo priznavali za svojega sina, bom živel v lastnem domu kot hlapec. Zato vedno pogosteje razmišljam o tem, da tu nimam kaj iskati, saj bova trpela oba, oče zato, ker me ne marajo, jaz zato, ker me ne priznavajo za svojega sina. Če bom odšel od doma, pa se sprašujem, kam naj grem?«

			Oče je medtem gledal v tla in ni črhnil besede, zato sem nadaljeval: »Če grem služit h kmetu, ne bom mogel hoditi v šolo, se učiti, zato bom postal in vedno ostal hlapec. Če bom zbežal čez mejo, me bodo zaradi tega, ker sem otrok, vrnili in potem stlačili v poboljševalni dom. Kot hlapec ne bom deležen ne ljubezni, ne spoštovanja, sicer pa tega nisem bil nikoli deležen niti doma.«

			Oče je bil ves čas tiho. V obrambo si je eno za drugo nažigal svojo priljubljeno cigareto, Dravo, ki je smrdela, kot da se nekaj smodi, kot kakšna cota, na hitro potegnil dva ali tri dime, in kot da se je s tem opogumil, le zinil:

			»Ničesar mi ni žal in mi tudi ne bo. Ničesar nisem storil, kar bi lahko obžaloval, ali se zaradi tega moral izpovedati. Otroci ste zato na tem svetu, da ubogate starše, da poslušate, ste tiho, delate in če niste pridni in ubogljivi, ste za to lahko tepeni!«

			»Da niste storili nič slabega, ni res, že očitek, da nisem vaš sin, je hudo dejanje, to, da ste me iz otroka spremenil v psa, je že hud smrtni greh. Vem, da pač sam ne morem zaradi vaših dvomov živeti takšno življenje kot drugi otroci, toda dovolite mi, da vsaj živim kot človek in ne kot žival, ki jo, ko je ne potrebujemo več, zavržemo, ali zakoljemo in pojemo.«

			Oče je spet molčal, imel sem občutek, da sem ga zadel naravnost v srce, zato sem opogumljen nadaljeval:

			»Eh, oče, vi ne veste, kako to boli, čeprav sem še smrkavec, čutim vse, morda nekoliko drugače kot vi, ampak še enkrat vas vprašam, naj grem, ostanem in se bova večno gledala kot tujca, ali celo sovražnika, ali naj se ubijem? Mlad sem, vidite, otrok sem še in tako malo lepega sem doživel in imam od življenja. Vidim, da se ne kesate, na vašem obrazu ne vidim niti malo usmiljenja, da ne govorim o ljubezni. Za vse sem kriv jaz, ker sem prišel na svet ob nepravem času, ko ste odhajali na fronto, škoda, da nisem že pri porodu umrl. Samo jaz moram zato zdaj trpeti!«

			Oče je še vedno molčal, se presedal, parkrat hotel dvigniti, da bi odšel, a si je vedno premislil. Spet se je kot vedno, ko je bil trezen, obdal z molkom. Čutil sem, da je še daleč čas, ko bo oče res priznal svoje napake in zmote. Saj nisem od njega pričakoval, da se izpove, kot ljudje v cerkvi, ker v cerkev tako ni hodil in se izpovedoval, hotel sem le preveriti njegov ponos. Tokrat sem bil močan, trdnega značaja, za otroka v teh letih skoraj miselno odrasel, zato tudi pripravljen, da odidem ali umrem. Nič mi ni bilo žal življenja, saj je bilo takšno življenje trpljenje in ne življenje. Toda tudi takrat, ko mi je bilo najbolj hudo, sem si rekel, bog, če je to tvoja želja, da je moje trpljenje čiščenje duše, če se duša mora čistiti v telesu in odslužiti grehe v tem zemeljskem peklu, da potem lahko spet pride pred tebe čista, bom trpel, delal bom tako, kot mi boš ukazal, tako, kot boš ti želel, pa naj mi bo še tako hudo. Vem, da me boš potem za vse skupaj nekoč nagradil z dobroto na tem svetu in življenjem v nebesih. Krstili so me zato, da mojo dušo podarijo tebi, krstili so me zato, da bi dobil ime in božji dar, da bi živel v družini kot enakovreden član, zdaj pa me oče ne priznava. Ostal sem brez očeta, zato prosim z vsem srcem, bodi ti moj oče. V meni je postalo vse mrtvo. Vse se mi je odtujilo, zameglilo. Mora biti, ko pa ves svet, posebej pa še ljudje ob Muri v tem začaranem kraju, na katerega je še bog pozabil, skušajo ubiti življenje v sebi in človeku na različne neprimerne načine.

			Kar naprej sem razmišljal o tem, kaj pa če očeta le peče slaba vest, pa si tega ne upa ali ne more priznati, ali to komu zaupati. V cerkev ni hodil, da bi se izpovedal, ker je vedno govoril, da je plivanoš zato, da mu hodijo babe lagat, potem pa grešijo naprej, ker mislijo, da so jim stari grehi odpuščeni, novi pa spet bodo oproščeni, sicer mu pa tako nihče ne pove resnice, še najmanj pa babe, ki gredo v cerkev tudi zato, da potem lahko, ko pridejo iz cerkve, tutkajo, obirajo snahe in druge ter pozabijo, da so bile pri spovedi.

			Pogovor, ki sem si ga tako močno želel, se je spet izjalovil. Oče se je naposled dvignil, si nažgal novo cigareto, nekaj sam pri sebi zamrmral, zamahnil z roko proti meni, kot da bi s tem hotel reči: »Pojdi se solit, ti in tvoja smrkava filozofija,« in odšel iz kuhinje.

			Mati je pospravila posodo, jo oprala, midva z bratom pa sva še nekaj časa sedela. Ni mi bilo več ne za spati, ne za pogovor, napel sem možgane in razmišljal, zakaj mora nekdo preživljati vse slabosti, nositi na svojih plečih vso breme nesporazumov med starši? Zakaj je na svetu toliko krivice? Zakaj mora že otrok razmišljati tako kot sem jaz, ko pa bi se moral še igrati in uživati otroštvo?

			V meni je postajalo vse mrtvo, nič čudnega, ko je vse okrog mene, ne samo pri nas, temveč povsod, na vsakem koraku, bilo samo nasilje in so tisti, ki so imeli moč in oblast, na vsak način hoteli ubiti življenje v človeku, ga prisiliti, da se obnaša po nekih napisanih pravilih, če je bil proti tem, je bil ožigosan, izločen in za vse veke zapisan kot upornik. Kartoteke ljudem so pisali birokrati, ki so sedeli v pisarnah, poslušali aktiviste in spisali kartoteko, kot so jim poročali tisti, ki bi morali prvi stopiti v svojo dušo in se izprašati, ali celo izpovedati za vse grehe, ki so jih storili in pred javnostjo odlično skrivali, preproste, neizobražene, pridne, ubogljive in delovne ljudi, ki so bili poslušni in slučajno naredili v življenju kakšno nehoteno napako, pa so ožigosali kot manjvredne, jih zapostavljali, kar je marsikomu onemogočilo, da bi napredoval in si izboril boljši položaj v družbi. Pa ne samo posamezniki, zaradi njihovih napak so bile ožigosane cele družine, kar so posebej čutili otroci, ki so bili zapostavljeni in brez možnosti napredovanja. Življenje je bilo v tistem času le delo, skrb za preživetje, čemur bi prej lahko rekli životarjenje kot življenje, ono drugo, kar naj bi se imenovalo ljubezen, pozornost in spoštovanje, pa je bilo le delček nepremišljenosti, nekaj minljivega.

			Kako dolgo sem sedel in razmišljal, ne vem, poskušal sem razvozlati trdo zavezani vozel, izpovedati vse, kar me je pritiskalo k tlom, mi branilo, da bi svobodno stekel tja, kjer sta sreča, ljubezen. Na koncu pogovora sem dobil občutek, da sem s tem, ko sem želel resnico v očeh očeta, obsodil samega sebe. Ko sem se zavedel dejstev, sem opazil, da očeta več ni, da je odšel, v kuhinji pa se je čutilo le čudno razpoloženje. Mati je srepo bolščala predse, brat pa je še vedno sedel kot v začetku in zdelo se je, da se sploh ni premaknil. Moj poraz je bil popoln.

			V kuhinji je smrdelo po cigaretnem dimu, zrak je bil poln pare, v štedilniku je plapolal ogenj, na štedilniku pa vrela repa za svinje. Vstal sem in odšel v svoje kraljestvo, kjer sem lahko v miru premišljeval, jokal in klel hkrati. A vedno, ko mi je bilo najhuje, sem našel tolažbo v tem, da sem si dopovedoval:

			»Poglavitno je, da hočeš živeti, če misliš tako, ni pomembno, kako živiš, pomembno je, da živiš in misliš naprej, hočeš v prihodnost.«





*


			Od tistega dne smo vsi, ki smo živeli v tisti skromni hiši, bili molčeči, komaj smo še pogledali drug drugega, hodili smo drug mimo drugega s povešenimi glavami. Ko sem srečal očeta, ki se me je od takrat naprej še bolj izogibal, so mi po glavi začela rojiti vprašanja, zakaj je ravno meni treba tega, toda tolažil sem se s tem, da mora tako biti, da me je bog določil za trpljenje. Konec koncev pa človek ne more nikoli vedeti vnaprej, kaj ga čaka v življenju. Nihče si ne more izbrati staršev, ne kraja, kjer se bo rodil, ne načina življenja, še manj pa vere, po svoji želji, saj smo že ob rojstvu s krstom zapisani veri, ki nam morda ne ustreza. Lahko da če bi izbirali sami, bi si izbrali drugo vero. Tako, kot nam je usojeno, in tako, kot odločijo starši ob rojstvu, tako pač živimo in delamo. Edino, kar lahko storimo, je, da kujemo življenje, in to tako dolgo, da iz njega naredimo izdelek. Kakšen je ta izdelek, pa ni odvisno od usode, ali božje volje, temveč od naše izurjenosti, talenta, prizadevnosti. Tudi zato se mora življenje kovati, brusiti, da na koncu ponudimo nekomu to, kar si je želel, in nas za to pohvali. Kolikokrat sem se ob težavah vprašal, zakaj sem se moral roditi prav tu, v tem kraju, tem staršem? Tega dolgo nisem razumel, šele dolgo po tem sem v zrelih letih spoznal, da nihče ni rojen brez razloga. Vse, kar se z nami dogaja, je življenje duše. Mnogi so priznavali, da človek in njegova dejanja niso odvisna od njegove volje, temveč od volje njegove duše. Tudi zato se v življenju dogajajo stvari, ki jim nismo kos in jih nismo pričakovali, načrtovali, še najmanj pa hoteli.

			Takrat, ko sem bil otrok, so me na eni strani vzgajali starši s trdo roko, batinami, in me kaznovali za vsak najmanjši spodrsljaj, tudi če ni bil nameren, me silili v to, da sem moral delati in ni bilo časa za svobodo, igro, razposajenost, na drugi strani sta kaplan in plivanoš v cerkvi zahtevala, da molimo in se zaprisežemo bogu, kar ni bilo lahko, saj je bilo treba vse nekako uskladiti. Toda prav temu, da sem se navadil sprejemati oboje, se lahko zahvalim, da sem preživel vse viharje. Vedno bolj sem spoznaval, da je treba na vse pojave odreagirati mirno, če jih že ni mogoče preprečiti. Življenje je takrat pač bilo takšno, kot je bilo, neizprosno, težko, in preživeli so ga le najbolj trdi in odločni otroci. Že takrat sem se naučil, da moram biti skromen, strpen, sprejemati kompromise s polno zavestjo.

			Spoštoval sem svoje starše, posebej mater, moram priznati, da sem ji s svojim gledanjem na svet delal skrbi, istočasno pa dal misliti, da ni vse nujno in ni vse brezpogojno, da sta vmes tudi svoboda odločanja in svoboda misli. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se imel za junaka, ali da bi si postavljal neke norme življenja, ki bi bile nedosegljive, a v moji drobni glavici se je neverjetno hitro razvijal um, ki pa zaradi nenehnega zapostavljanja in ignorance okolice, pa tudi staršev, ni prišel do izraza in sem bil vedno, še predno sem kaj hotel povedati ali komentirati, zavrnjen, »kaj pa ti veš.« Tudi zato sem postajal vse bolj molčeč, ubogljiv in zadržan. Ko pa sem se le hotel na vsak način izpostaviti in, morda zaradi slabšega besednega zaklada ali nepoučenosti, povedal kaj popačeno, sem bil tarča posmehovanja. Že kot žvalav otrok, kot so nas imenovali starejši, sem spoznal, da se norme življenja ne postavljajo zgolj iz miselnega spoznanja, temveč rastejo ob izkušnjah, vzponih, padcih, in grehih. Vsaka nesreča, vsaka krivica me je še bolj utrdila, vpletla v poseben svet nekje daleč od realnosti, nekje v svetu duhovnosti, in čeprav nisem ravno rad hodil v cerkev, sem živel z angeli, ki so mi povsod in vedno pomagali. S pomočjo duhovnosti sem spoznal, da je na svetu tako, da imajo starši od številnih otrok nekoga bolj, nekoga manj radi, da za ene skrbijo bolj, za druge manj, da je ta, ki nima starševske naklonjenosti, bolj pogosto prepuščen sam sebi, zato če želi preživeti, mora delati, razmišljati in molče trpeti.

			Zakaj tako? Je to zakon narave, ali je to del zavesti, s katero bi moral človek razpolagati, ali bolje povedano, bi jo moral imeti. Zavest, kdo pa jo še uporablja, čeprav je celota duševnih stanj in predmet psihologije in temelj filozofskih kategorij.

			Pa se je sploh zavedamo, ji dajemo njeno mesto? Nikoli ni bila vključena v dejanja. Mislim, da je zavest šla v pekel, če bi človek imel zavest, kot se hvali, se ne bi obnašal tako, kot se. Skrbel bi za otroke, soljudi, in ne bi bilo izkoriščanja, prevar, in duhovnost bi bila na višji ravni, kot je bila v času mojega otroštva, z leti pa se topi, izginja in prepušča mesto neduhovnosti ter materializmu, ki uničujeta svet.

			Koliko zapuščenih otrok je na tem svetu, ki tavajo okrog in iščejo ljubezen, spoštovanje, srečo. Jo najdejo, ali prej preminejo, ne da bi se kdo zavzel zanje. Koliko jih išče ljubezen in zavetišče pri odraslih, a žal naletijo na zid, ki jih loči od dobrote in ga sami ne morejo preplezati, ali porušiti, starejši, tisti, ki bi jim lahko ali celo morali pomagali, pa gredo naprej, stran od zidu, ne da bi vsaj poskusili pogledati, kaj se za tem zidom dogaja. Koliko otrok umre v vojnah! Koliko jih odnesejo reke, pogoltnejo valovi morja, ko bežijo od skromnega doma in iščejo nov svet, novo življenje, kjer bi bili vsaj podobni človeku.

			Zakaj? Mar zato, ker je pri človeku odpovedal naravni čut, razum? Tudi duhovne zavesti še nimamo dovolj, ker če bi jo imeli, bi pogledali v svojo dušo in se vprašali zakaj?

			Otroci so pravični, govorijo srčni jezik, zakaj jih potem starejši mučijo, zanemarjajo, tepejo in celo zapuščajo?

			Zakaj?





*


			Potem so tekli dnevi, moje zdravje se je vračalo, postajal sem močnejši, toda zaradi mraza, ki je že krepko stisnil, sem moral ostajati v postelji. Dnevi in noči so bili dolgi. Posebej dolge so bile zimske noči. Takrat ni bilo radia, ne televizije, ne telefona, saj še elektrike nismo imeli. Svetili smo s petrolejko, ki smo jo prenašali iz prostora v prostor. Ko je kateri nesel petrolejko v drug prostor, če je šel po kaj ali spat, je bila kuhinja v popolni temi, edina svetloba je prihajala od štedilnika, če smo odprli kurišče. Brati še nisem znal, pa tudi knjig ni bilo, pa kaj bi smrdljivi kmet s knjigo, saj so knjige brali le gospoda in bogataši, ki so si lahko kakšno kupili. Dolge večere smo si največkrat krajšali z molitvijo in pesmijo. Molili smo vsak večer, pred vsakim obrokom, ko je bila nevihta, poplava, molili tudi kar tako, da nam je bilo lažje in smo si s tem krajšali čas in se obenem duhovno krepili.

			Zima je pritisnila in ker so vode zamrznile, oče ni mogel na ribolov, ali lovit pižmovk, pa tudi denarja za gostilno ni bilo, zato je bil več doma, saj je s prihranki komaj lahko kupoval cigarete, kar ga je močno spremenilo. Spet je bil odvisen od tega, kar je mati dobila za jajca, ki jih je bilo tudi manj, ker še kure pozimi niso nesle tako kot poleti. Kmetje so temu šaljivo rekli, da so jim zamrznile riti. Včasih, ko ni bilo tako hladno, je šel lomit led, nastavljal pasti pižmovkam, ki pa so tudi bolj redko prišle iz svojih bivališč. Zaradi tega, ker denarja še za gostilno ni bilo, na kredo pa ni nikoli pil, kar je bila njegova dobra lastnost, se je zadrževal doma in postal spet tisti pravi oče, kot je bil nekoč. Z nami je posedal ob mizi v kuhinji, pa tudi zapel je z nami. Peli smo pobožne in ljudske pesmi. Po hiši se je spet razlegal smeh.

			Zima je vse bolj pritiskala, nametla je že več kot pol metra snega. Temperature so padle tudi pod dvajset stopinj pod ničlo, tako da je ponoči drevje od mraza pokalo. Takrat smo spali vsi v prednji iži, tudi jaz sem se preselil tja. Oče je na sredini sobe zmontiral forjanek, to je bila majhna okrogla litoželezna peč, v katero smo vso noč nalagali drva, ki smo jih hvala bogu imeli dovolj. Kurili smo vso noč, pa kljub temu so bile zjutraj šipe povsem zamrznjene. Na njih so bile vse mogoče rožice, debele tako, da jih največkrat tudi opoldansko sonce ni povsem odtalilo.

			Ko je zapadel prvi sneg, ki je kaj kmalu na debelo pokril pokrajino, so se vsi dela sposobni vaščani zbrali in z lesenimi lopatami očistili vse ceste po vasi in do pokopališča. Nikogar ni bilo treba prositi. To je bilo edino delo, pri katerem ni bilo razlik med bogatimi in revnimi.

			Da bi si krajšali zimske dni, so ženske lupale bučno seme, česale perje za blazine, moški so pletli košare, cekre, popravljali orodje, otroci pa smo poslušali razne prigode, ki so jih pripovedovali moški. Pred večerom pa sva z bratom morala sekati repo za živino. Delo, ki so ga pri večini hiš opravljali starejši, ki so imeli več moči v rokah, ni bilo lahko, posebej na začetku, ko je bila repa še cela, zato sva se z bratom pogosto prepirala, kateri bo sekal repo in kateri čistil hlev, ker je bilo čiščenje hleva lažje opravilo.

			Zima mi je povrnila moč in skoraj sem že pozabil vse, kar se je zgodilo. Bil sem pač tak, da sem se znal vzpodbujati in na ta način samozdraviti, pa tudi zamere so šle hitro v pozabo, kar mi je ostalo vse do danes. Zima je bila dolga, predolga, zato sem velikokrat, ko je bil lep sončen dan, sneg pa trd, dal na noge smuči, ki so bile izdelane doma. Navadno shoblane iz akacijevega lesa.

			Smuči sva z bratom delala kar sama. Najprej sva si izbrala primerno debelo in dolgo akacijevo vejo, ji odstranila lubje, jo preklala na dvoje, potem pa s sekirico oblikovala v desko. Ko je bila deska na grobo obdelana, sva spodnji del pohoblala, da je bil gladek. Ko sta bili deski pripravljeni, sem deščico, ki je navadno bila dolga kak meter in pol, ošpičil, da je res izgledala kot smuča. Sledilo je kuhanje desk. V ta namen sva zakurila v svinjski kuhinji, kjer je bil kotel, v njega nalila vodo, počakala, da je ta zavrela, nato postavila prednji del smučk vanj in pustila, da je voda nekaj časa vrela, smučki pa sta se kuhali. Po postopku kuhanja je bilo treba prednji del smučke zaviti navzgor, zato sva obe deščici dala med trame v gumli, ju nato enakomerno upognila, otežila in pustila čez noč. Les se je pod težo uteži lepo upognil in tako tudi ostal. Nato sva vsak na svoje smuči na sredini z žeblji pribila staro dotrajano zunanjo gumo od kolesa. Smuči nista bili kvalitetni, se je pa z njima dalo smučati. Da bi bolj drseli, sem ju namazal z lojem sveče, ali pa, če je bilo pri roki, kar s poscalom, to je bila maščoba, ki se je nahajala pri spolovilu prašiča. Palice so bile akacijeve. To je pomagalo, da sem lažje hodil po snegu, pa tudi tekel, se spuščal v grabe. Rad sem pozimi hodil naokrog. Pot me je vodila navadno tja čez Zaton in naprej prek Zagaj, Lenošč, do Merice, naprej do gozdička pred Malimi travniki in potem nazaj. V tem času je bilo videti malokaj, sem pa lahko opazoval številne sledi, ki so jih naredile živali.

			Na polju so največkrat bile sledi zajcev, jerebic in fazanov, ki so tekali sem in tja, kopali jame v sneg in pod njim iskali hrano. Tam naprej proti Zatonu, ki je bil poraščen z vrbami, jelšami, akacijo, vmes pa so se nad vsem mogočno dvigali topoli in hrasti, ki so dajali s svojimi plodovi hrano vevericam. Tam proti Merici, na robu gozda, ki je bil zasnežen, drevesa pa so se šibila pod snegom, in kjer so se večkrat v tropu pojavile srne. Obstal sem, obstale so tudi srne. Gledali smo si iz oči v oči. Nekaj časa smo se gledali, potem so se obrnile, odšle v gozd in mi pokazale bele riti. Tak izlet v naravo me je okrepil in predme postavil številna vprašanja.

			Premišljeval sem, kako čudovito bi bilo, če bi živali znale govoriti naš jezik in nas razumele. Ja, kako čudovito bi bilo, če bi se lahko, ko bi smučal ali stopil kar tako v gozd, na njivo, k vodi, pogovarjal z njimi, jim prisluhnil, se jim potožil, vsaj živalim, če se že ljudem ni bilo mogoče. Ob takih sprehodih na smučeh, ko sem bil sam v naravi, med živalmi, ki so v tem času prav tako kot jaz trpele lakoto, sem se potolažil, da nisem sam. Toda v moji otroški, radovedni glavici se je spet zapletlo na stotine vprašanj, pa nobenega pravega odgovora. Vse se mi je zdelo spet mrtvo, ja, čisto mrtvo, ker ves svet skuša ubiti življenje v človeku. Toda takoj se zastavi novo vprašanje. Kaj pa če zamenjujem življenje z nečim, kar sploh ni življenje, temveč je samo životarjenje? Sta tadva pojma res različna? Morda ja, morda ne. Nisem se mogel odločiti. A bolj ko sem razmišljal v tej samoti, v naravi, kjer me ni motil nihče, le živali, ki so mi prečkale pot, ali sfrfotale v zrak, bolj se mi je vse zapletalo. Vedel sem, da je življenje vsakdanjost, vse, kar je na to vezano, delo, trpljenje, živina, zima, pomlad, in vse, kar je s tem povezano. Zakaj pa potem lahko vse to doživljamo kot životarjenje? Je to košček otroške radovednosti, nepremišljenosti, hlastanje po nečem, kar nas lahko odvrne od duše, od dobrote?

			Vse skupaj se mi je zdelo smešno, zato sem se po dolgem času nasmejal. Smejal sem se vse močneje in na koncu krohotal. Če bi me kdo videl, bi mislil, da se mi je zmešalo. Medtem sem se že vrnil do Zatona, od koder se je najprej videla hiša ciganske družine, iz katere se je valil dim, potem pa se je v daljavi razkril del vasi.

			Spet sem se zatopil v misli in hotel iz uma iztrgati vse, kar sem si zapomnil v teh sedmih letih. Do doma je bilo še daleč, zato sem imel čas razmišljati. Naenkrat se mi je zazdelo, da je vse tako daleč, da me nekatere stvari iz preteklosti sploh niso več razburile. Stokrat sem premlel vsako drobnarijo. Kako da ljudje ne poznajo slabe vesti? Kaj vse bi si lahko očitali, če bi bili vsaj malo bolj realni? Tudi plivanoš, ki so nam v cerkvi naštevali nemoralne stvari, bi morali, če jim je bilo vsaj malo do morale, oceniti poleg drugih tudi sebe in se sprijazniti z dejstvom, da ni nihče popoln, tudi oni ne. Še in še vprašanj se je motalo po glavi.

			Bil sem tako zaposlen s svojimi mislimi, da sploh nisem opazil, da sem se bližal domu, se na koncu parkrat spustil po našem bregu, tja do Mokoša, ki je bil zamrznjen do tal, utrujen, zadovoljen in srečen odložil smuče na trnac, ter se poln vtisov vrnil v svoj brlog. Nisem šel v kuhinjo, temveč direktno v malo ižo, ki je bila moj mirni kotiček. Sezul sem gumijaste bataše, ki so nadomeščali udobne tople zimske čevlje, te so si lahko privoščili le bogatejši, in odmotal vnuče, to so bile platnene krpe, navadno iz doma izdelanega konopljinega blaga, ki so noge ščitile pred ozeblinami. Takrat so nogavice nosili redki, bolj gospoda v mestih. Potem sem kar oblečen legel, se pokril, dal roke pod glavo in spet razmišljal.

			Kako naprej, ostati doma, ali oditi od doma, bil sem v dvomih, brez pravega načrta, pa še tisti, ki sem ga imel, je bil nejasen, podoben sanjam. Pred menoj je bila tiha borba za obstanek, borba, ki se je začela že z rojstvom. Kakšne načrte sta imela starša z menoj, nisem vedel. Bom lahko ostal doma, ali me bosta poslala kam služit.

			Zvečer smo se kot po navadi zbrali pri mizi, molčali in iz skupne sklede zajemali koruzne žgance, ki so bili tokrat zabeljeni z ocvirki. Molčali smo, vsak je živel v svojem svetu, s svojimi mislimi, in zajemal z žlico sočne žgance. Ko je bila skleda prazna, je mati pospravila mizo, oprala posodo, prisedla in velela, da zmolimo za srečo mali rožni venec. Nihče ni nasprotoval, le oče se je namrdnil, ni pa rekel nič. Po molitvi sem izkoristil tisto malo časa, kolikor ga je ostalo, predno smo se spakirali v posteljo, stegnil vrat in odločno vprašal:

			»Kakšni so vajini načrti v bodoče?«

			Pogledal sem najprej mater, potem še očeta. Ko je oče slišal, kaj me zanima, se je najprej nerodno presedel, nato pa brez odgovora vstal in kot tolikokrat prej hotel oditi, da bi se izognil pomembnemu pogovoru. Prijel sem ga za roko z besedami:

			»Počakaj, da se pogovorimo.«

			Prvič v življenju me je ubogal, stopil do predala v kredenci, ga potegnil iz kredence, postavil na mizo, ponovno sedel na klop in začel iz predala pobirati čike, ki jih je prinesel iz gostilne, kjer so mu jih gospa gostilničarka zbirala, si zamotal cigareto, jo prižgal in izpuhnil nekaj zaporednih dimov. Potem je nastala tišina, ki sem jo prekinil z vprašanjem:

			»Če mislita, da sem vama v breme, mi povejta odkrito, če hočeta, bom šel, morda bo na spomlad kdo potreboval hlapca!«

			Pogledal sem očeta, ki je mirno kadil svojo cigareto. Zdelo se mi je, da je kaj takega pričakoval, zato ni kazal presenečenja, pa tudi veselja ni pokazal. Mati je zardela, saj tako naravnega vprašanja ni pričakovala. Tudi ona ni odgovorila, njen pogled pa se je za trenutek ustavil na očetovem obrazu. Spet tišina, moreča tišina. Slutil sem, da si oba želita, da bi šel služit in prislužil kaj tudi za njiju in brata. Njun molk je povedal vse in potrdil mojo domnevo. Končno se je opogumila mati in bolj kot z odgovorom postregla z vprašanjem:

			»Ja, kam bi pa šel, kdo te bo pa vzel, ko si pa tako majhen?«

			Nisem odlašal: »Lahko grem za hlapca, krave znam pasti, spucati hlev znam, počesati krave, tudi oral sem že, sicer pa sem vse to že delal tudi doma!«

			Potem se je oglasil oče: »Saj te ne silimo ...« in spet potegnil dim, ne da bi končal stavek.

			Prvič sem začutil nekaj prijaznosti v njegovih besedah, kakšna pa je v resnici bila njegova želja in namen, pa iz besed ni bilo moč prebrati.

			Ker je v prostoru naraščala napetost, je mati predlagala, da gremo spat, vzela petrolejko in odšla iz kuhinje, za njo sta odšla še oče in brat.

			Ostal sem v temi, sam s seboj. Zazrt v odsev ognja, ki je prihajal iz štedilnika, se nekajkrat pogladil po glavi in analiziral besede, ki smo jih izrekli.

			Kaj pomeni, da me nihče ne sili? Da sem premajhen? Zakaj potem tudi doma nisem premajhen za težka dela? Sem mar bil le številka, delovna sila, se bojita, da z mojim odhodom izgubita še enega norca za delo?

			Potem sem podoživljal, kako bo, če bom hlapec. Vstajati bom moral zgodaj, delati še več in tudi tepli me bodo, ker imajo pravico do tega. Čudna je bila takrat pravica, otroke so tepli vsi, starši, gospodarji, učitelji, pa tudi kaplan pri verouku. Oče ali mati tega nista delala, tepla nas nista, sta pa imela drugačno metodo, kazen, brez večerje spat, ali zjutraj vstajanje pred sončnim vzhodom, ki je bilo bolj boleče od udarcev.

			Med mojim razmišljanjem je ogenj v štedilniku dogorel, postalo je hladno, saj so bile noči pozimi nasploh zelo mrzle, zato sem se oprijemajoč stene splazil skozi kuhinjska vrata, jih za seboj zaprl, odšel v malo ižo, čeprav se v njej ni kurilo in je bila ledeno mrzla, si prižgal svečo in se odpravil v posteljo. Ko sem se dobro namestil, pokril s toplo blazino, sem upihnil svečo in hotel zaspati.

			Spanca pa ni in ni bilo. Po glavi so se mi motale razne nerešene zadeve. Marsikdo bi dejal, da to, kar sem razmišljal, ni za otroka. Res je bilo mučno, toda treba je bilo začeti razmišljati z lastno glavo. Še posebej, ker je prihajala pomlad in z njo morda usodna odločitev.





*


			Medtem je minila zima, odjuga je pobirala sneg, po Muri so plavale velike ledene plošče, povsod je bilo blato do kolen. Vsaka pomlad je s seboj prinesla veselje in tegobe. Ljudje so se bali poplav, ki so spet grozile. Pomlad je začela dihati s polnimi pljuči, Mura na srečo tokrat ni poplavila. Pri nas se je nadaljevalo vse po starem. Oče je spet zahajal k Muri, se potepal za pižmovkami, lovil ribe, vračal pozno domov, s to razliko, da nam je včasih prinesel kakšno ščuko in materi dal kaj za trgovino. Med nas se je spet vselil nemir, nič več ni bilo tako mirno kot pozimi. Spet je zavela nekje visoko, nerazumno za človeške čute, nezaznavno rahla sapica, ki se bo slej ko prej sprevrgla v vihar.

			Bolj ko se je prebujala narava, bolj sem čutil, da se bo nekaj zgodilo, in res se je. V nedeljo popoldne po kosilu je prišla na obisk gospa Giza, ki ni nikoli prej stopila na naše dvorišče. Njen mož je bil zaposlen v Mariboru, imel je lepo plačo, zato so živeli razkošno, gosposko življenje. Imeli so tudi zemljo, ki je nista uspela sama obdelati, zato sta je nekaj dala v sarende, drugo pa jima je pomagala obdelovati starejša sestra, ki ni bila poročena in sta jo obdržala doma kot deklo. Toda najemnik, ki je do takrat obdeloval njuno zemljo, ju je obvestil, da zaradi odhoda v mesto zemlje ne bo več obdeloval, saj je prodal še tisto malo svojega, in potrebno je bilo k hiši pripeljati dodatno delovno silo, zato sta se dogovorila, da bo gospod ostal v službi, da pa bosta za delo na zemlji najela hlapca. Tisti hlapci, ki so bili dovolj močni, so bili že oddani, ali pa so zahtevali redno plačilo vsak mesec, in to v denarju, gospodar pa se s tem ni strinjal, zato nista našla nikogar, ki bi bil pripravljen pod njunimi pogoji delati kot hlapec. Ker odraslih nista dobila, slišala pa sta od nekoga, da bi moja starša rada nekje zaposlila mene, je gospa s pretvezo, češ da bom pazil otroka, pasel živino in pospravljal v štali, prišla k nam, da bi vsaj v času, ko še nisem bil šoloobvezen, pazil na otroka, pasel krave, medtem ko bi ona in sestra delali na polju in vrtu.

			Ko jo je mati zagledala na našem dvorišču, se je začudila, stopila na trnac, si v fertuh obrisala roke in vprašala: »Kaj pa je tebe prineslo k nam?«

			Gospa je, ne da bi pozdravila, vprašala, ali lahko vstopi, da bi se lahko v miru pogovorili o tem, zaradi česar je prišla.

			Vstopili sta, se dolgo pogovarjali, kaj in o čem, nisem slišal, ker sem tačas bil zunaj. Čez čas se je na pragu pojavila mati, ki se mi je zdela s pogovorom zadovoljna, mi pomahala in velela:

			»Pištek, pridi malo v kuhinjo!«

			Potem se je obrnila in odšla tako nenadoma, kot je prišla. Ubogal sem jo in brez obotavljanja vstopil v kuhinjo. Gospa je s prekrižanimi nogami, kot so takrat sedele le gospe, sedela na klopi, s komolci naslonjena na rob mize in me, ko sem vstopil, premerila od pet do glave.

			»Sedi,« mi je velela mati in po njenem vedenju sem začutil, da jo nekaj skrbi. Sedel sem na star stol in niti na kraj pameti mi ni prišlo, kaj bi radi ženski, da sta me poklicali k sebi. Gospa me je še enkrat pogledala, si me nekaj časa ogledovala, zdaj z ene, zdaj z druge strani, da mi je postalo nerodno. Potem se je, ne da bi umaknila pogled z mojega telesa, obrnila k materi in velela: »Mislim, da je dovolj velik in močan za to delo.«

			»Kakšno delo?« sem zinil in pogledal žensko, za katero sem slišal, da med vaščani ni preveč priljubljena, ker je bila bahava, ošabna in samosvoja. O njej so govorili, da sestro izkorišča kot sužnjo, da ji mora delati zastonj in jo ima pri hiši samo zaradi zemlje, ki jo je podedovala, in če bi odšla, bi jim tako odtujila polovico zemlje.

			Spet me je premerila in dejala: »Če se boste odločili, da pride k nam, mu bomo bogato plačali.«

			Potem se je privzdignila, hotela oditi, a si je za trenutek premislila, še enkrat sedla na klop in nadaljevala: »Veš, Lujzika, mislim, da bo tvoj dečko kmalu urejen, da ne bo hodil okrog zakrpan in lačen. Vrh tega bi pri meni delal le lažja dela. Poleg tega, da bi pasel, pazil na otroka, bi hodil v trgovino in po vse, kar bi potrebovala v kuhinji. Včasih bi šel z menoj v Soboto, kjer bi nakupila več stvari in bi mi pomagal nesti domov. Jaz sama tega ne zmorem, on pa bi lahko nesel v nahrbtniku, ki ga je mož prinesel iz vojske.«

			Pogledala me je naravnost v oči in dodala: »Verjemi, da ti bo pri nas veliko boljše kot doma. Imel boš veliko več časa zase, ko boš opravil svoje delo, boš lahko delal, kar boš hotel. Nikdar te ne bom kregala, pa tudi silila te ne bom v tisto, kar ne boš želel sam, v nedeljo, ko se pri nas ne dela, pa boš lahko šel domov, ali kamor koli boš želel, najpomembnejše pa je, da boš imel lepo obleko in obutev, da ti bodo otroci v vasi zavidali.«

			Strmel sem vanjo, njene besede so me omamljale. Toda kljub lepim besedam sem si po tihem dejal: »Ne, pa saj ne smem od tod, tu je moj dom,« a v mislih sem se že videl pri njej: lepo oblečen, sit, brez težkega dela.

			Videl sem se, kako hodim ob njej, ko bova šla v mesto po nakupih. Ja, v Soboto bom hodil. Tam še nisem bil. Tam, pravijo drugi, si lahko kupiš vse, kar si zaželiš. Če bova lačna, bova stopila v gostilno, gospodinja nama bo naročila pečenko, kakršne na vasi ne dobiš nikoli.

			Potem je gospa spet vstala, se poslovila in ob odhodu, ko je stopila čez prag, še enkrat ponovila: »Pridi, če se boš odločil, ne bo ti žal.«

			Ko je odšla, se je mati vrnila, sedla poleg mene, nekaj časa molčala, kot da išče prave besede, s katerimi bi me spodbudila. Tišina, ki je trajala nekaj časa, je bila moreča in zdelo se mi je, kot da traja in traja. Ne jaz, ne mati, nobeden ni hotel začeti pogovora. Vsak zase sva buljila, mati v strop, jaz pa v tla. Čez čas se je mati le opogumila in v zadregi na kratko bleknila: »Si slišal, kaj je rekla, da boš dobil obleko, hrano in da te bo bogato plačala, da boš hodil z njo v mesto, se igral in imel veliko prostega časa, ob nedeljah pa boš prihajal domov.«

			Mikalo me je, da bi prispeval k boljšemu življenju vseh nas, predvsem pa da bi lahko očetu rekel, da sem tudi jaz nekaj zaslužil. Kot da bi mati brala moje misli, se je opogumila in nadaljevala: »Mislim, da bi bilo dobro zate in za nas, če boš šel k njim. Gospa je obljubila, da ti bodo plačali z denarjem, da boš imel dovolj hrane, delo pa tudi ne bo težko.«

			Sicer pa sem že dolgo razmišljal, da bi šel stran, nekam, kjer bi dokazal svoje sposobnosti, nekam, kjer bi imel svoj mir, zato nisem rekel nič, le prikimal sem.

			Materi je bilo videti na obrazu, da je bila zadovoljna z dogovorom, zato ni več spraševala, ali silila vame z dodatnimi vprašanji. Dvignila se je, odšla na dvorišče, jaz pa sem še kar naprej sedel na stolu, kot bi me kdo pribil nanj in razmišljal.

			Besede gospe so me omamile, toda v hipu sem pomislil, kaj pa, če so to bile le obljube, da bi me zvabila, potem pa bo vse drugače. Delno sem bil zadovoljen s tem, kar mi je bilo ponujeno, a sem se kljub vsemu bal, kaj pa, če so obljube lažne in me bo izkoriščala, kot izkorišča svojo sestro.

			Tudi mater je nekaj močno skrbelo, zato ni našla miru na dvorišču in se je vrnila v kuhinjo, spet sedla in čakala moj končni odgovor.

			»Ne vem, če bom šel, mislim, da je veliko tega, kar je obljubljala, lagala, samo da bi me dobila, potem pa ...«

			Nisem končal, ko me je mati že prekinila z besedami: »Slabše ti ne more biti, kot ti je sedaj, poskusi, vsaj do jeseni, ko boš moral iti v šolo, potem pa tako ne boš mogel biti več tam. Če bo tako, kot je obljubila, boš šel v šolo lepo oblečen, obut, da te ne bo sram in tudi zeblo te ne bo.«

			Ko je končala, me je pogledala, a sem vstal in brez odgovora zapustil kuhinjo.

			Dnevi so tekli, jaz pa sem, kljub temu da je gospa vsak dan prihajala in nagovarjala mater, naj me že končno pripelje, še vedno razmišljal, ali bi sprejel ponudbo ali ne. Na mojo odločitev je v veliki meri vplivala tudi obljuba in želja, ki sem jo sam izrazil staršem, da bi rad šel od doma in živel po svoje. Da ne bi požrl obljube, sem se, kljub temu da nisem verjel lepim besedam, odločil, da sprejmem izziv in se v ponedeljek preselim.

			Da bi se pripravil na novo življenje, nov izziv, sem imel še kar nekaj dni za pripravo, zato sem materi predlagal, da sporoči moji novi gospodarici, da počaka do ponedeljka, potem pa bom prišel. Tistih nekaj dni, od četrtka do nedelje, kolikor mi je še preostalo do odhoda, sem se zapiral v svojo sobo, ko me ni nihče videl, tudi jokal in se kar naprej spraševal, kaj sem storil bogu tako slabega, da me kar naprej kaznuje, kljub temu da sem bil na smrt bolan, pa me ni hotel vzeti k sebi. Kar naprej so vrele na dan besede, ki sem jih izgovarjal sam sebi: »Mrtvo je, vse je čisto mrtvo, še posebej, ker želijo vsi, ki jih imam rad in spoštujem, ubiti življenje v meni.«

			Ko sem gledal mater, se mi je zdelo, da ima slabo vest. Toda zakaj, kaj si lahko očita, ko pa je življenje revežev mrtvo in bolj životarjenje. Če je odločitev, da bom šel za hlapca, napaka, jo bom čutil jaz, nihče drug, ne mati, ne oče, saj bom trpel jaz in ne onadva.

			Prišla je nedelja. Vaščani so po kosilu poležavali v senci, ženske sedele pred ograjo ob cesti in tutkale. Tudi mati in Franc sta poležavala pod brajdo na vrtu pred hišo. Očeta ni bilo doma, ker ga tako ni bilo nikoli. Vedel sem, da je to zadnja nedelja, ko sem doma, zato sem spet kot tolikokrat prej ostal sam, zaprt v sobo ležal na postelji in razmišljal.

			Misli so me utrudile, premagala žalost, zato sem zaspal. Zbudil sem se pozno, ko se je že zmračilo. Ko sem odprl oči in globoko vzdihnil, se mi je zazdelo, da je v sobi smrad in je zadušno tako močno, kot bi se v njej ves čas, ko sem spal, podili mrtveci. Odprl sem okno in potem odšel na prag. Nebo je viselo nad menoj. Tisoče zvezd različnega sija, migetajoče, močno svetleče, ali ugašajoče, me je pozdravljalo, kakor bi mi hotelo povedati, da me imajo rade. V očeh so se zableščale solze, zato so se skrile zvezde, pa tudi misli so begale sem in tja, da jim skoraj nisem mogel slediti.

			Zavzdihnil sem, si obrisal solze kar v rokav ponošene srajce in si rekel: »Joj, kako hitro je prišel čas, ko bo treba spakirati tisto malo, kar imam, in se predati usodi, ki je ves čas krojila in tlakovala mojo vijugasto pot.« Tisto, kar mi je bilo še pred kratkim pomembno, sveto, je postalo le še iluzija. Vse je v hipu splahnelo, počilo, kot napihnjeni balon. Vse bolj sem imel občutek, da sem otrok brez ljubezni, otrok, pred katerim sreča beži v nepovrat, kot da se me ne želi nikoli dotakniti. Počasi so umirale sanje, sanje, ki so še pred nekaj tedni živele in mi dajale upanje, da bom kmalu šel v šolo, se učil in nekoč postal spoštovan in ne bom šel za hlapca. Umrlo je vse, kar je bilo lepega in vabljivega. Tedaj sem spoznal, da je pred menoj le ena pot, pot k družini, kjer bom, kljub lepim besedam in obljubam, služil kot hlapec, človek brez pravic.

			Pogledal sem še enkrat proti nebu, kjer so še svetile zvezde, in si zaželel, da bi še zadnjič sede na pragu domače hiše kaj zapel. Ja, zapel tisto pesem, staro, žalostno, ki so jo peli mladeniči, ko so odhajali od doma. Jaz moram oditi, vas vse zapustiti, jaz moram oditi od vas ... Pel sem najprej tiho, bolj mrmral zase, potem so se glasilke oglašale vedno glasneje. Besede so postajale vedno razločnejše in pesem je postajala vse izrazitejša. Oči so bile polne solz, telo pod stresom. Predanost besedilu je naraščala, zato nisem opazil, da je k meni na prag prisedla mati, ki je slišala petje, me prijela za roko, kot da bi mi hotela nuditi oporo. Pogledal sem jo in v tistem trenutku je zazvenel tudi njen glas. Pela sva dvoglasno in zdelo se nama je, da sva sama na tem širnem svetu, potem, da naju pesem vodi na pot, spet, da stopava po mehki poljski poti, po kateri sva hodila na njive, opazovala vrane, ki so krakale. Držala sva se za roke in pozabila na resnični svet, ki naju je obdajal.

			Odpela sva pesem, se spogledala, ker so bile moje oči solzne, mi je s tresočo roko obrisala solze, nato skrivaj še svoje oči. Ker je mati čutila mojo žalost, bolečino, je, da bi me potolažila, predlagala, da zapojeva tisto Marijino pesem, ki sva jo večkrat pela skupaj z drugimi verniki v cerkvi pri maši, pa tudi po večerji, ko smo bili navadno zbrani vsi skupaj ter pesem zapeli kot hvalnico za večerjo in pridelke, ki smo jih lahko uživali. Mati je začela, jaz sem ji sledil. Marija, mati moja, tolažba sladka meni, siroti zapuščeni … Zdelo se mi je pomembno, da izpovem svojo žalost s pesmijo. Srce se je moralo izkričati, ker je bilo prepolno bridkosti. Odpela sva polovico pesmi, potem sem se naslonil na materino ramo in ji rekel:

			»Ne morem več.«

			Čutil sem, da je vse bolj daleč tisti svet, v katerem bi želel živeti in ki sem si ga predstavljal, o njem sanjal in hrepenel. Z odhodom za hlapca je vseh sanj konec.

			Hlapec danes, hlapec jutri, hlapec večno, nič učenja, nič svobode, samo delo in kazni.

			Glavo sem imel naslonjeno na materino ramo in z vedno bolj otožnim, skoraj jokavim glasom, sva nadaljevala s petjem od tam, kjer sva prekinila, in pesem vseeno odpela do konca. Potem sva še nekaj časa brez besed sedela in v mislih bila vsak v svojem svetu. Bal sem se prihodnosti. Tako mlad, šibak, ko bi moral še uživati v materinem objemu, se igrati in živeti brezskrbno otroštvo, sem se poslavljal. Še enkrat sem globoko zajel zrak, ga izdihnil in počasi vstal. Ko sem bil na nogah, sem podal roko materi, ji pomagal, da je vstala, ter ji rekel: »Pojdiva spat, jutri bo treba iti!«

			Odšel sem v svojo sobo, za seboj zaprl vrata, sedel na stol in v mislih odpotoval daleč proč v svet, svet resničnosti, ki mi bo vzel mladost, me odtujil od želja, ki sem jih po tihem načrtoval. Sede na stolu sem se spomnil besed babice, ki mi je nekoč rekla. »Tisti, ki nimajo srečne preteklosti, ne smejo misliti na lepo prihodnost.«





Hlapec danes, hlapec jutri, hlapec večno


			Ponedeljkovo jutro je bilo obsijano s soncem. Žarki so pokukali skozi okno, kot da se me hočejo dotakniti in pred odhodom ogreti. To jutro sem si še posebej zapomnil. Bilo je jutro mojega odhoda v neznano.

			Mati je stopila skozi odprta vrata v malo ižo, kjer sem se obotavljaje pripravljal na odhod, me prijela za roko in pospremila čez prag z besedami: »Pridi, ne boj se, saj bo vse v redu, večkrat bom prišla pogledat, kako si. Če bom ugotovila, da je kaj narobe, boš šel takoj domov.«

			Molčal sem, ker ji, prvič, nisem verjel, drugič pa, kaj naj bi ji na to sploh rekel. Besed za to ni bilo, lahko bi se le jezil nanjo, nisem pa ji mogel ničesar zameriti, ker nisem bil ne prvi ne zadnji, ki je tako mlad moral s trebuhom za kruhom. Ko sem prestopil prag, sem se ji rahlo izmuznil iz rok. Mati je obstala, me pogledala in vprašala: »Si jezen name?«

			Še nikoli prej me podobno vprašanje ni tako zmedlo kot tokrat.

			»Ne,« sem odvrnil zmedeno in se skušal umakniti. »Zakaj bi bil jezen?«

			»Zavoljo vsega, kar si preživel ...«

			Nisem ji dovolil, da bi nadaljevala, a se ni pustila.

			»Saj sem vedela, kaj misliš o meni, a drago moje dete, so stvari, ki se jim ne moremo izogniti.«

			Korak mi je zastal, v grlu me je zaščemelo in ne da bi pomislil, kako se bo odzvala, sem brez milosti izustil:

			»Vi z očetom mislite samo na svoje preživetje, ob tem pa pozabljate na življenje drugih.«

			Spet sem se oddaljil in najraje bi zbežal. Zbežal nekam daleč proč, stran od vsega. Mati je pristopila bližje, v njenih očeh sem opazil solze, spet me je prijela za roko, me privila k sebi in s cmokom v grlu dejala:

			»Vem, da si jezen name, hotela sem, da bi ti bilo lepo, morda mi bo za to, kar sem storila, žal.«

			Čas je tekel, midva pa sva mencala, se prepirala in spet vzpodbujala. Po kratkem premoru je še dodala:

			»Oh, otrok moj, ti ne veš, kako mi je hudo, mlad si in tako malo lepega imaš v življenju. Tudi jaz trpim s teboj, skupaj s teboj moram trpeti zaradi stvari, ki jih nikoli nisem storila. Ja, vidiš, in v vsem tem mora nekdo trpeti in utoniti mora vsako upanje na boljše življenje.«

			O družini, kamor sem odhajal, smo vedeli le to, da so bogati, da živijo v izobilju, imajo vse, česar drugi nimajo. Vedeli smo pa tudi, da sta oba z gospodarjem skopuha, ki rada jemljeta, nerada pa plačujeta. Govoric, ki so se širile o njunem odnosu do hlapcev, ni nikoli upal nihče potrditi, niti zanikati.

			Ob vsem tem sem se spet zresnil. Gledal sem mater in čakal tisto odrešilno besedo, ki bi oznanila, da mi ni treba iti. Njene oči so bile zamišljene.

			»Eh,« sem dejal in na svoj obraz poskušal privabiti nasmeh, s katerim sem jo velikokrat znal potolažiti. Vrnil sem se za hip nazaj v svojo trdnjavo, pospravil posteljo, spet prijel za kljuko, stopil na hodnik, zaprl vrata in bratu Francu, ki je edini ostal doma, velel, naj se preseli na mojo posteljo, da ne bo samevala. S težkim srcem sem zapustil hišo, stekel v ograd, pogledal naokrog, kot da si želim zapomniti vsak detajl, vsak košček posebej. Ker pa sva bila pozna, me je mati poklicala, naj pridem. Še enkrat sem se poslovil od brata, ga objel in nato s solzami v očeh stopil za materjo.

			Počasi sem stopal po makadamski cesti mimo Kovačovih, Judovih, kjer sem se za hip ustavil, da bi Judu zabrusil kako žaljivko, a ga na mojo srečo ni bilo na trnaci, potem do brvi, ki je vodila prek potoka. Ko sva stopila na brv, na kateri sem rad sedel in si celil rane, si namakal noge v bistri mrzli vodi in opazoval ribe, ki so svobodno plavale sem in tja, sem se še enkrat obrnil, ozrl po domu in v srcu me je stisnilo.

			Stisnil sem zobe, pa tudi solze sem zadrževal, počepnil sem kot nekoč, namočil dlan v vodo, potem še z nogo podrsal po njej in nadaljeval pot.





*


			Čez čas sva prispela na dvorišče, kjer naju je že čakala gospa, ki naju je namesto pozdrava malone nadrla, češ da zamujava. Vsa namrščena naju je povabila v kuhinjo, ponudila stole, ki so bili postavljeni ob mizi. Stoli in miza so bili čisti, novi, da sem se bal usesti, na mizi pa so bile potice, meso in nekaj drobnega peciva. Nisem gledal stola, niti se ozrl po prostoru, oči so se zapičile v dobrote na mizi.

			»Sedita,« naju je povabila. Še preden sem se sesedel na stol, sem segel po makovi potici, ki je dišala tako močno, da me je odvrnila od vljudnosti. Mati je opazila, kaj hočem narediti, zato me je udarila po roki, s čimer me je hotela opozoriti, da moje dejanje ni vljudno. Gospa je opazila, da bi rad potico, zato je prijela skledo in mi ponudila. Jedel sem počasi, da bi prikril, kako mi tekne, ali bolje povedano, kako sem si želel zagristi v kos in čutiti okus maka, ki sem ga imel še posebej rad. Ko sta se z materjo dogovorili o nekaterih podrobnostih, predvsem o načinu plačila, naju je gospa odpeljala v sobo, kjer sta bili dve postelji, miza in dva stola.

			Pokazala je na posteljo in se obrnila k materi z besedami:

			»Tukaj na tej postelji bo spal vaš sin. Na tej postelji zraven pa spi moja sestra,« je pokazala na drugo posteljo.

			Postelji sta bili ločeni, vsaka ob svoji steni, vmes pa je bila miza z dvema stoloma.

			»Bivala bosta skupaj, hrano bosta dobila v kuhinji in jedla za skupno mizo, le takrat, ko ob koncu tedna pride domov mož, ki ima težave z vonjem po štali, bosta tudi jedla tukaj.«

			Ves čas, ko nama je gospa razkazovala prostor in se hvalila, kako mi bo pri njih lepo in udobno, sestre Trezike ni bilo na spregled. Ugibal sem, ali ne sme biti zraven, ali pa jo je zaposlila, da ne bi poslušala njenih laži, ali celo povedala kaj, česar ne bi smela. Po pogovoru med materjo in gospo sem zaslutil, da sestre ni imela za sestro, temveč jo je obdržala kot deklo res le zaradi njenega deleža zemlje, ki sta je vsaka polovico dobili po starših. Če njena sestra Trezika, tako ji je bilo ime, tega deleža ne bi imela, bi jo že davno spodila od hiše.

			Prvi dan, ko sem se nastanil in je mati odšla, naju je poklicala v kuhinjo in strogo, vzvišeno naznanila: »Vajino delo je v hlevu, na dvorišču, na polju, na vrtu. Skrbela bosta za red in čistočo, v kuhinjo lahko prideta le, ko vaju povabim, in to le v primeru, ko bom katerega potrebovala. Kuhinja je rezervirana zame. Vse, kar rabita, imata v sobi in v štali, v kleti in v hlevih pri svinjah. Ti, mali,« me ni ogovorila po imenu, čeprav je vedela, kako mi je ime, »boš, ko bom kam šla, popazil na hčerko, da je ne vlačim s seboj, pri tem ti bo pomagala Trezika, ki že ve, kako jo je treba previjati, ti pa jo boš zibal, da bo spala.«

			Potem je za trenutek utihnila in čez čas še dodala: »Mislim, da sta razumela.«

			Trezika me je odpeljala v štalo, kjer je bil leseni pograd, na katerem je spal hlapec, ki je bil pri njih pred menoj. Bil je starejši odrasel fant, ki je že rad pogledal za ženskami, pa tudi gospodinji je bil všeč, kar je opazil in ji začel dvoriti, se pogosto motovilil okrog nje, ji pomagal v kuhinji, prinašal drva in pogosto sta bila sama. Trezika mi je med drugim zaupala tudi to, da jo je sestra vse pogosteje pošiljala na njivo, da sta bila s hlapcem sama, zjutraj ga je hodila budit, kar ni značilno za odnos med gospodinjo in hlapcem. Velikokrat sta jo pustila doma in skupaj šla na njive, kjer sta se zadrževala včasih tudi do večera. Ker sta postajala s hlapcem vse bolj domača, se je v vasi začelo šuškati, da sta postala kot gospodinja in gospodar. Pa tudi hlapec, ki je včasih zvečer posedal v gostilni in se napil, je začel razlagati o odnosu z gospodinjo, ki da prehaja že v fazo, ko bo začel na skrivaj spati pri njej. Govorice so se širile, in čeprav nihče ni upal tega povedati na glas, je vest prišla na neprava ušesa gospodarjevega sorodnika, ki je gospodarja opozoril, kaj se dogaja med njegovo ženo in hlapcem. Gospodar je, da bi se prepričal, kaj je res, prišel nekega dne nenapovedano domov, našel hlapca pri mizi sedeti na njegovem stolu, kar ga je razjezilo in ga je brez milosti spodil.

			»Vidiš, zato je prej privolil v to, da vzame za hlapca otroka,« mu je razložila Trezika. »In ker sta tvoja oče in mati povsod ponujala tvoje usluge, je pripeljala tebe, da ne bi imela problemov, delati boš pa moral vse tisto, kar je delal prejšnji hlapec, ki je bil močnejši in starejši od tebe. Tudi spal ne boš skupaj z menoj, temveč te bo gospodinja kaj kmalu spodila v štalo. Pograd, ki je v štali, bo tvoja postelja.«

			Potem je še dodala: »Pojdi čim prej od tod, poišči si kaj boljšega; sestra je jezna, ker je izgubila prejšnjega hlapca, ki je bil pri hiši že tako domač kot gospodar, in bo vso svojo jezo zagotovo zlila nate.«

			Prvi teden je bil teden spoznavanja in prilagajanja novemu okolju, novemu načinu življenja. Trezika mi je razkazala njive, travnike, pokazala, kje bom pasel krave, kje bomo delali, pa tudi gozd, v katerem so rasla drevesa, ki so bila že zelo stara. Dnevi so bili delovni, a se mi je zdelo, da je vse lažje, kot sem mislil. Spal sem v sobi na jogiju, jedel iz krožnika in ne iz skupne sklede kot doma. Skratka, bilo je vse v najlepšem redu, zato sem vse bolj pozabljal na tisto, kar je govorila Trezika. Mislil sem, da me je le strašila.

			Dnevi so tekli, navadil sem se na novi dom in začel uživati. Zelo hitro je prišla sobota, dan, ko se je domov čez nedeljo vračal gospodar. Že zjutraj se je povsod na posestvu začela čutiti napetost. Gospa je zahtevala, da mora biti do večera, ko se bo vrnil gospodar, vse kot v škatlici, sicer bo problem. Da bi bilo vse tako, kot mora biti, in bi nas gospodar pohvalil, sva s Treziko ves dan hitela, počistila dvorišče, skidala gnoj, počesala krave, da ni bilo na njih niti mrvice nesnage. Ravno ko sva končala z opravki, nastlala kravam, podojila, odvezala tele, da se je nasesalo, ga privezala nazaj k jaslim ter se pripravila, da zapustiva hlev in se podava k večerji, se je na dvorišču pred nama pojavila gospodinja. Sprehodila se je po štali, pregledala vsak kot, pogledala, koliko mleka je v dujinci, potem dala roke na boke, se izprsila in hitela govoriti, ne da bi katerega pogledala. Njen pogled je bil nekam zbegan.

			»Vsak čas pride domov moj mož. Gotovo bo hotel videti, kako je v hlevu, pa tudi okrog hiše.«

			Potem je za trenutek utihnila, stopila med vrata in nadaljevala: »Ti, Trezika, pojdi, odreži kos kruha za malega, ker nocoj in jutri ne bo smel jesti pri mizi, ampak v štali. Ti boš kot vedno pripravila večerjo, prinesla vino, večerjala v svoji sobi. Ti, mali, pa boš nocoj in jutri spal kar tu v štali. Veš, moj mož ne prenese smradu po gnoju, saj nikoli ne dela v štali, zato ne smeš v hišo.«

			Pogledal sem jo, ne da bi karkoli rekel, le prikimal sem, mislil pa sem si, kako mora nekdo, ki živi na kmetiji, sovražiti smrad po gnoju, ko pa ga je na dvorišču velik kup? Opazil sem, da se je gospodinja svojega moža bala, zato je bila napeta in zbegana. Ko je vse pregledala in ugotovila, da je bilo delo opravljeno zadovoljivo, je odhitela v hišo, se spet vrnila in kot da bi se hotela prepričati, če sem razumel, še enkrat vse ponovila in me na koncu z zategnjenim glasom vprašala:

			»Si razumel?«

			»Ja,« sem na kratko odgovoril.

			Trezika me je pogledala, šla do oslice s slamo, naskubla velik šop slame, prinesla v hlev in mi postlala pograd. Ko je končala z delom, se je obrnila k meni, me pobožala in rekla:

			»Da ti bo bolj mehka postelja, sem ti dodala slamo, prinesla bom koce, da se boš lahko pokril.«

			Spet je nekam odšla, se kmalu vrnila z dvema kocama, eno je položila na slamo, drugo pa mi je porinila v roke:

			»Ta je še nova, s to se lepo pokrij.«

			Ves teden sva dobivala hrano, ki je bila bogata, včasih je bilo tudi meso. Ker je gospa rada pekla potice, so kak dan bile tudi na najinem jedilniku, ja, pa tudi spal sem lahko v sobi skupaj s Treziko. Zdaj, ko se je teden nagibal h koncu, pa sem doživel prvi šok in ugotovil, da so se Trezikina opozorila začela uresničevati. Trezika je odšla v kuhinjo pripravljat večerjo, jaz pa sem ostal v štali, si postlal, pregrnil koce, potem pa v pričakovanju, da mi kdo prinese večerjo, sedel na prag in čakal, kdaj se prikaže Trezika z obljubljenim kruhom in morda še s čim boljšim. Sedel sem na pragu štale, pogledoval v nebo, proti vhodnim vratom, potem proti cesti in čakal. Kaj sem čakal, sam nisem vedel. Gospodarja? Ne. Treziko? Ne. Čakal sem, če bom dobil kaj za svoj prazni želodec.





*


			Sonce je že davno zašlo, naredil se je večer, na nebu so se prižigale prve zvezde, ko se je na dvorišču pojavil gospodar. Imel sem občutek, da ga nekam zanaša, da korak ni tako strumen, kot sem pričakoval. Vedel sem že od prej, da je strog, da se ga je velikokrat do onemoglosti napil in potem brez razloga pretepal obe, ženo in Treziko. Gospa mu je prišla naproti, mu hotela pomagati nesti prtljago, a ji je prtljago iztrgal iz rok in brez pozdrava šel v hišo. Ura je bila že pozna, ko je pritekla Trezika, izpod fertuha potegnila večji kos kruha, mi ga dala in odhitela, kot da se boji, da bi je kdo ne videl.

			Bil sem lačen, zato mi je kruh teknil. Ko sem se okrepčal, sem legel na pograd, ki je bil lepo nastlan s slamo, in ko sem že zadremal, so se odprla vrata in med vrati sem zagledal gospodarja. Nekaj časa je stal, s petrolejko v roki, se majal sem in tja, potem pa zapovedal:

			»Stani in pridi v kuhinjo!«

			S temi besedami se je obrnil in odšel. Ker sem spal oblečen v tisto, kar sem imel oblečeno čez dan, se mi ni bilo treba oblačiti. Skočil sem s pograda in odšel za njim. V kuhinji sem smel sesti na stol, ki je bil sicer Trezikin. Miza je bila že pospravljena, ker so pravkar povečerjali, Trezika je pri štedilniku v lavorju pomivala posodo in jo zlagala ne pult, ki je bil takrat redkost v kmečkih hišah. Na gospodarjev ukaz sem sedel in se s svojimi otroškimi očmi prestrašeno zazrl v gospodarja. Ta me je nekaj časa gledal, si me ogledoval z vseh strani, potem pa spregovoril:

			»Ti si Titanekov, tisti navihani smrklavec?«

			Ni mi bilo jasno, zakaj me je označil s smrkavcem in zakaj navihanim. Gledal sem ga direktno v oči, tako da mu je postalo nerodno. Umaknil je pogled in nadaljeval:

			»Tak, zdaj si naš hlapec. Domov ne smeš, tožiti ne smeš, nihče ne sme vedeti, kaj se tu dogaja. Od danes naprej ne smeš v vas med deco, nikomur ne smeš povedati, kaj vse boš moral delati in kako boš plačan. Če boš dober, bom tudi jaz dober s teboj, plačilo bo odvisno od opravljenega dela. Ko me ne bo doma, moraš ubogati gospodinjo, če ne, bo, ko pridem domov, za vsako napako ali neposlušnost pela šiba.«

			»Šiba,« sem si rekel in kar nisem mogel verjeti, da me bo pretepal. Ko je gospa prišla k nam, je govorila samo o tem, kako bodo skrbeli zame, me oblekli, obuli, imel bom dovolj hrane in bom šel, kamor bom hotel, se igral, zdaj pa to. Grožnja s pretepanjem.

			Potem je gospodar nadaljeval:

			»Veš, kaj je hlapec?«

			Nisem odgovoril, ker nisem točno vedel, kaj ima v mislih.

			Nagnil je kozarec vina, ga spraznil, odložil, si kar v rokav obrisal usta in nadaljeval:

			»Hlapec je človek brez pravic, njegova pravica je delo, ne samo delo, garanje, za vse, kar naredi narobe, je lahko kaznovan, je brez zaščite, živi, je in spi v hlevu skupaj z živalmi in ko češe krave, kida gnoj in čisti dvorišče, uživa svojo svobodo.«

			Toda kakšna svoboda je to, mi je šinilo v glavo. Bolj ko sem ga poslušal, bolj se mi je zdel zoprn. Spet je spraznil kozarec, me pogledal z že dokaj motnimi očmi in trdim jezikom, ter še enkrat ponovil:

			»Ko me ne bo doma, boš ubogal gospodinjo, pazil na hčerko in delal vse, kar ti bo naložila gospodinja, če doma dela ne bo dovolj, te bo lahko poslala delat k drugim kmetom. Če ne boš ubogal, se me pazi, ko pridem domov, boš videl malega vraga! Tak, zdaj pa marš ven, smrdiš, kot da imam zraven sebe kup gnoja, in da te ne vidim več!«

			Odšel sem v štalo, kamor sem po mnenju gospodarja spadal, ne da bi slišal vsaj eno vzpodbudno besedo. Ker me je ponoči vedno bilo strah, sem za seboj zapahnil vrata in legel na pograd. Hotel sem zaspati, da bi s tem pozabil, kar mi je povedal, a spanca ni bilo. Po dolgem času me je spanec vseeno premagal in sem zaspal.

			Zjutraj, še preden je vzšlo sonce, je prišla Trezika ter poropotala po vratih tako močno, da so se še krave prestrašile in vstale. Skočil sem s pograda, ji odprl, stopil na prag, se raztegnil. Zunaj je napočilo lepo nedeljsko jutro. Hitel sem pospravljati v štali, česal krave, jim dal v jasli sveže pokošeno travo in čakal, če se bo kdo spomnil, da mi prinese kaj za pod zob. V hišo nisem upal, sem se pa prikradel do vhodnih vrat, ki so bila že odprta, in videl, kako gospodar in gospodinja v kuhinji sedita za obloženo mizo in zajtrkujeta. Hotel sem zavpiti, da sem lačen, a sem v istem hipu zbežal nazaj v štalo. Ko sta pozajtrkovala, sta se oblekla v svetašnji gvant in se, ne da bi mene kdo kaj vprašal ali mi povedal, odpravila v farno cerkev k maši.

			Gospod in gospa s hčerkico sta že odprla dverica na ograji, ko je prišla Trezika, ki je med tem časom pomila in pospravila posodo, me pograbila za roko, potegnila v hlev, in kot zvečer spet potegnila iz žepa kos z mastjo namazanega kruha, ki ga je vzela, ko sta se gospodar in gospa oblačila. Hvaležen sem se ji zahvalil. Hitro sem ga skril pod koco. Gospodar se je medtem vrnil in da ne bi morda hodil po hiši, ko jih ne bo, zaklenil vhodna vrata ter spet odšel. Ko sta pri plotu čakala Treziko, mi je gospod zažugal in zavpil:

			»Glej, da bo vse v redu!«

			Končno so odšli in ker sem opravil naloženo delo, sem sedel na pručko, ki jo je Trezika uporabljala, ko je dojila krave, obračal kruh in se vprašal, kaj bi bilo, če bi gospodar vedel, kaj je naredila Trezika. Ker sem bil močno lačen, sem vstal, postavil pručko pod kravo, vzel dojinco in čeprav nisem bil vešč tega opravila, začel dojiti. Kljub nerodnosti sem nadojil toliko mleka, da ga je bilo dovolj za šalico. Potem sem pogledal v kurnik, našel sveže jajce, ga razbil, dal v mleko in vse skupaj kar s prstom močno pošprudlal. Ko je bila hrana pripravljena, sem se udobno namestil na pograd, vzel kruh, ga grizel, zraven pa pil mleko, ki sem ga nadojil in podkrepil z jajcem. Bil sem sam, zato sem imel čas jesti počasi. Po obroku sem si privoščil počitek. Ulegel sem se kot po navadi na hrbet, dal roke pod glavo in razmišljal.

			Glede na to, kar sem slišal, se mi ne obeta nič dobrega, nič od tistega, kar je obljubljala gospa. Bilo je še prezgodaj, da bi se že odločil, naj ostanem, ali kar pobegnem? Zbežim zdaj, ko ni nikogar doma in me nihče ne bo videl. Toda kam naj grem, kam naj zbežim, domov? Ne, kaj si bodo mislili doma, da sem zdržal komaj teden dni in že pobegnil. Malo bom še potrpel, potem pa bomo videli, sem si rekel.

			Pred poldnevom so se moji krvniki vrnili od maše. Gospodinja je hitela pripravljati kosilo. Trezike ni bilo k meni, ker ji je morala pomagati. Medtem ko sta oni dve pripravljali kosilo, se je gospodar sprehodil po dvorišču, oziral sem in tja, kot da kaj išče. Bil je tako v svojih mislih, da me, ko je šel mimo štale, ni opazil sedeti na pragu. Kosilo je bilo pripravljeno in postreženo na mizo. Vonj iz kuhinje je bil tako močan, da so se mi cedile sline. Gospodar je vstopil, potem pa so družno sedli za mizo, uživali v hrani, jo zalivali z vinom, name pa pozabili. Čakal sem, da bom dobil vsaj kaj od tistega, kar jim je ostalo. Šele ko je bilo vse pospravljeno, je prišla Trezika, mi prinesla nekaj restanega krompirja, ki jim je ostal in ga je gospodinja hotela zavreči, toda na prigovarjanje Trezike, ki me je tokrat reševala, le privolila, da je lahko dala na krožnik in mi prinesla.

			Pospravil sem krompir, ki mi je teknil, odnesel krožnik pred vhodna vrata, ga dal na robnik stopnic, odšel nazaj, sedel kot po navadi na prag štale, naslonil glavo med kolena in v očeh so se mi zasvetile solze. Nisem bil lačen, saj sem si želodec napolnil, še boljše pa bi se počutil, če bi bil zraven še košček mesa, ali vsaj malo tople juhe. Jokal sem zaradi vsega.

			Mojo žalost je prekinila Trezika, ki je prišla in me pocukala. Pogledal sem jo naravnost v oči. Njene oči so bile široko odprte, tope, kalne, temne kot oblak. Zdelo se mi je, da je v teh kalnih očeh žalost, ki jo je težko skrivala. Nič mi ni več prinesla, ker ni smela, pa tudi rekla ni nič, odmaknila je roko, se obrnila in odšla. S tem, zakaj je prišla in kaj je mislila s tem, ko me je pocukala, si nisem belil glave, čutil pa sem, da je slišala nekaj, kar bi mi rada zaupala, a se je bala.

			Po kosilu sta gospod in gospa pred hišo na okrasnem vrtu pod brajdo razprostrla koci, se udobno namestila kot na pikniku in potem vse popoldne poležavala, se pogovarjala, nazdravljala, nagibala kozarce in gledala malo hčerkico, ki je že tekala po travi, trgala marjetice in tu pa tam nerodno padla na ritko. Ob pogledu nanje se mi je ponovno zahotelo, da bi stekel stran, daleč, nekam, kjer bi našel koga, ki bi me imel rad in mi pomagal. Moje otroške noge so bile kljub utrujenosti močne, pripravljene, da bi lahko bežal. Bežal, ja, a kam, bil sem hlapec, zato sem moral biti na pragu štale, ali na pogradu v štali. Kar naprej sem sanjal, da bi šel nekam daleč. Tudi ko sem pasel krave, ali delal v hlevu, mi je kar naprej razbijalo po glavi: »Krave so več vredne kot jaz, dobivajo vodo, hrano, vsak dan jih počistim, jim nasteljem, da ležijo na suhem, kaj pa jaz? Oh, ko bi bil že toliko velik, da bi lahko šel kamorkoli, ali tja, kamor me je volja, v svet, morda za bratoma in sestro. Potem sem pomislil, zakaj ne bi šel tja, kamor se drugi bojijo iti.

			Pozno popoldne se je začel gospod pripravljati za odhod. Preden je odšel, me je poklical k sebi in mi strogo zabičal: »Bodi tako, kot sem ti sinoči povedal, nobenih norij, nobenega bežanja, pa tudi krave morajo biti site in zdrave.«

			Ja, krave morajo biti site, kaj pa jaz, sem mu hotel postaviti vprašanje, a ko me je pogledal s svojimi motnimi očmi, ki so zrle vame izpod košatih obrvi in nagrbančenega čela, mi je beseda zamrla v grlu in sem mu lahko le prikimal.

			Po krajšem premoru, kot da išče besede, je nadaljeval:

			»Poleg omenjenih nalog boš bolj pogosto moral paziti na hčerkico, jo varoval in razvajal.«

			Da bi uspel vse to, bi moral imeti več rok, sem pomislil, ne da bi odmaknil pogled. Obšla me je groza, temu se bom uprl, pa naj bo, kar bo. Ne bom dovolil, da bi smrdel še po otroški scalini. Molčal sem, ker mu nisem mogel niti smel odgovoriti, pa kaj bi mu sploh smel reči, sam pri sebi pa sem pomislil, ja, rad bi vedel, kaj bi storil on, če bi bil na mojem mestu. Vedno mi govori o nekakšnih dolžnostih, kaj pa moje pravice? Na to pa je pozabil.

			Potem je gospodar brez besed vstal, kot da bi bral moje misli, ali bi mu celo bilo nerodno, ker sem mu ves čas pogumno zrl v oči, on pa enkrat v strop, drugič v tla. Tudi sam sem se dvignil, odšel na svoj pograd in razmišljal. Veliko sem mislil, to in ono, in od stalnega razmišljanja se mi je razvijal um, čeprav nisem mogel nikomur pokazati, da razumem stvari bolj, kot si kdo misli, a ker sem bil hlapec, sem moral razmišljati tako, kot so gospodarji zapovedali.





*


			Odšel je. Za teden dni sem se rešil njegovega grdega pogleda, sem si rekel sam pri sebi, v upanju, da bo vse spet, kot je bilo prvi teden. Žal sem se motil. Tudi gospodinja mi je nalagala vedno več dela in dajala vse manj hrane. Postelje v Trezikini sobi nisem smel več niti povohati, v hišo sem smel le takrat, ko sem se moral igrati s hčerkico, ali ko mi je to zaradi kakega opravila dovolila gospodinja. Vsako jutro sem moral peljati krave na pašo, pospraviti štalo, kidati gnoj, pometati dvorišče, kopati vrt, še skrbeti za njeno malo hčerko, ki je bila razvajena, zato se je, če ji ni bilo kaj po godu, kar naprej cmerila. Bila je živahna in radovedna, vse jo je zanimalo, vse ji je bilo novo, delala bi vse tisto, kar ji je bilo prepovedano, zato je moral stalno biti nekdo ob njej. Trezika je bila počasna, zato ji je bilo lovljenje male smrkljice pravo trpljenje. Da bi ji olajšal delo, sem jo lovil jaz in jo včasih, ko sem bil na njo jezen, na skrivaj našeškal po riti. Ko je po kosilu gospa počivala, sem moral dati malo v voziček in jo voziti sem in tja po dvorišču. Ker sem bil sam otrok, sem jo nekega dne po nerodnosti prevrnil. Padla je po tleh, na mojo srečo na travo, tako da ni utrpela poškodb, je pa vreščala, kot da jo koljem. Vedno je imela na voljo mleko, ki ga je lahko, ko se ji je zazdelo, podudala.

			Ker sem delal vedno več, sem bil kar naprej lačen, hrane pa je bilo vse manj, zato sem izkoristil vsako priložnost, ko malčica ni popila svoje porcije, da sem snel dudiko in si privoščil njen obrok, gospe pa se zlagal, da je sama podudala. Prepričana, da je pojedla vse, kar je bilo za njo pripravljeno, a je končalo v mojem želodcu, je gospa pripravljala vse več hrane. A ker je bila mala princeska vedno lačna, se je gospodinji vse bolj zdelo sumljivo, da mala toliko je, zato me je začela na skrivaj opazovati in ko sem bil nekega dne nepreviden in pil njeno mleko, me je zalotila. Brez vprašanja in brez opozorila mi je prismodila tako zaušnico, da sem padel. Ko sem se pobral, sem opazil, da se mi vrti in mi gre na bruhanje, iz nosa pa se mi je pocedila kri. Kot pijan sem se odzibal v štalo, legel na pograd in poskušal zadremati, toda v želodcu se mi je obrnilo in vse, kar je bilo v njem, sem izbruhal.

			Od takrat sem vse bolj postajal pravi hlapec, z minimalno hrano, ki sem je dobival le toliko, da sem preživel, delati sem moral vedno več, nikoli pa mi več ni zaupala hčerke. Nuja po hrani me je vedno pogosteje silila v prekršek. Vse pogosteje sem obiskoval kurnik, kradel jajca in jih pil surove, da sem obdržal vsaj malo moči. Teden je bil okrog in prišel je gospodar. Najverjetneje mu je gospodinja takoj potožila, kaj sem storil, da sem kradel mleko.

			Prišel je v hlev in me namesto pozdrava in brez vsakega vprašanja nabil s šibo.

			»Ti že veš, zakaj je bilo to!«

			Vse pogosteje sem šel spat brez večerje, lačen sem moral spati, zjutraj pa vstajati že navsezgodaj in delati. Bolj ko so me stradali, bolj sem kradel jajca, mleko, skrival kruh, ki mi ga je tu in tam skrivaj prinesla Trezika. Vsak dan je bil težji, vsak dan je prinesel novo gorje, zalezovali so me povsod, še jajc nisem mogel več ukrasti, tudi zato sem vse pogosteje mislil na pobeg, vleklo me je nazaj domov. Toda kaj naj rečem doma. Če bom rekel, da sem lačen, bo gospodinja to kategorično zanikala, še posebej, ker me je povsod in vselej oblatila kot požeruha; da ji poleg obrokov, ki jih redno dobivam, kradem jajca, mleko in hčerkino hrano. Če bom rekel, da ne zmorem več fizično, mi tega nihče ne bo verjel, ker bo spet zatrjevala, da večino dela opravi Trezika in da tudi ona pomaga. Kadar koli je odprla usta, se je zlagala, se delala, kot da je najboljša gospodinja na svetu in da se pri njih ne godi nič slabega, nihče pa ni prišel, da bi videl, kakšna je resnica, pa tudi če bi kdo prišel, mi je zabičala, da ne smem odgovarjati na vprašanja, da je za to odgovorna le ona. Ne vem, kaj bi bilo, če bi se spozabil in komu črhnil besedo proti njeni resnici. Njena trditev je bila sveta in edina, zato tudi, če bi hotel, ne bi mogel dokazati nasprotnega. Trezika pa je tako ali tako imela zavezana usta in si ne bi upala povedati resnice, ker bi bila kaznovana. Najbolj pa me je skrbelo plačilo. Če bom pobegnil, preden preteče mesec dni, ne bom dobil plačila, doma pa bom zato kaznovan. Vse to mi je branilo, da bi pobegnil, ali prekinil dogovor, ki sta ga mati in gospodinja sklenili, preden sem se preselil k njim.





*


			Dnevi so tekli, in čeprav sem bil ves čas tretiran kot hlapec, je teh nekaj mesecev minilo hitro. Sploh sem se veselil, da prihaja konec mojega hlapčevstva, ker bo kmalu čas, ko bo treba v šolo, če pa bi ostal hlapec, šole zagotovo ne bi obiskoval, ali bi več manjkal, kot bil prisoten pri pouku.

			Prišel je tretji avgust, moj rojstni dan. Že pred sončnim vzhodom sem vstal, hitel z deli, da bi čim prej opravil vse potrebno in nato praznoval svoj osmi rojstni dan. Trezika je kot po navadi prišla dojit. Že ko je prestopila prag štale, sem ji povedal, da je zame ta dan nekaj posebnega:

			»Veš, Trezika, danes imam rojstni dan in bil bi vesel in srečen, če bi ga lahko skupaj praznovala.«

			Ni mi odgovorila, stisnila mi je roko, me objela in mi čestitala, to pa je bilo tudi vse. Reva ni imela ničesar, kot sestra ni dobivala plačila, zato ni imela denarja, da bi mi kupila vsaj kak bombon. Da imam rojstni dan, je povedala gospodinji, vendar brez učinka. Gospodinja me je sicer prišla pogledat, toda namesto čestitke ali darila me je nadrla in mi predlagala, naj grem domov, pa naj mi doma dajo darilo.

			Sklonil sem glavo in se sprijaznil, na skrivaj pa upal, da bo prišla mati, mi čestitala in prinesla makovo potico, ki mi jo je vedno spekla. Makova potica je bila moja najljubša.

			Skrivaj sem hodil k ograji, pogledoval na cesto in čakal. Nikogar ni bilo. Nihče, ne gospodinja, ne mati, ne brat Franc, ki tako ali tako ni nikoli vedel za rojstne dneve nikogar v družini, oče pa mi ni nikoli čestital niti doma. Nihče se ni spomnil, ali se mu ni zdelo potrebno, da bi me razveselil vsaj s toplo besedo in stiskom roke.

			Sedel sem tako kot vedno, na pragu pred štalo, in čakal, morda pa bo gospodinja le prišla, mi vsaj enkrat izrekla kakšno spodbudno besedo, me spet, kot na začetku, ko sem prišel, povabila v kuhinjo in mi za razliko od običajnih dni zvečer dovolila, da prespim na postelji. Hodil sem v štalo, na dvorišče, k ograji, čakal, pa nič. Tudi proti večeru, ko sem opravil vsa dela, sem sedel na prag in še upal, da se bo kaj zgodilo. Da sem kot hlapec prvič doživel hladen tuš, me še ni preveč prizadelo, saj glede na odnos do mene in mojega dela tako ni bilo kaj pričakovati, bolj sem bil žalosten zato, ker sem ves dan čakal, da bo prišel kdo od naših in mi prinesel potico, ki sem jo dobil vsako leto in sem jo imel tako neizmerno rad. Tudi moji so pozabili na moj rojstni dan.

			Zvečer sem s težkim srcem opravil naloge hlapca in ko so se zaklenila vhodna vrata v hiši in so prve zvezde zasijale na nebu, sem zapustil svoje bivališče in stekel domov, na trnaci vzel pručko, jo odnesel pod okno in splezal na ozko polico okna. Držeč se za okvir okna sem lahko pogledal skozi okno. Ker je bila že noč, me ni nihče opazil. Prav takrat, ko sem splezal na polico, je mati pospravljala z mize. Kaj so večerjali, nisem mogel ugotoviti, a skozi razpoke v okvirju je dišalo po koruznih žgancih. Ja, tako pri gospodinji kot doma so povečerjali, jaz pa sem na svoj rojstni dan ostal brez večerje, lačen in pozabljen od vseh.

			Zajokal sem in malo je manjkalo, da bi zajokal na ves glas, kar bi mogoče kdo slišal, to pa bi me izdalo. Drugega mi ni preostalo, kot da sem splezal s police, vrnil pručko nazaj na svoje mesto in za trenutek obstal pred vhodnimi vrati. Podzavestno sem posegel po kljuki, da bi odprl vhodna vrata, a so bila že trdno zaklenjena. Hotel sem potrkati, a je roka nemočno obvisela. Bil sem sam z občutkom, da sem zavržen, od vseh zaničevan, da nimam kam, kjer bi našel vsaj delček ljubezni, spoštovanja. Zavedanje, da sem zavržen, osovražen, zaničevan, da nimam kam, mi je parala dušo.

			Večer je bil tih, miren, saj so ljudje po napornem delu spali. Od avgustovske vročine se je nekje daleč bliskalo. Noč je bila soparna in niti rosa, ki je padla na travo, je ni ohladila. Mlake in voda v potoku so začeli usihati, a kljub temu se je slišalo regljanje žab, na brajdah pa so se oglašale regice. Zaradi vsega tega sem še nekaj časa sedel in prisluhnil zboru, dihal soparo in čutil rahli veter, ki je pihal od ograda in skozi dvorišče. Vse je bilo tako živo, tako prijetno, da sem pozabil na rojstni dan, darila, vse je spet postalo tako vsakdanje, da sem naenkrat začutil olajšanje, a se kljub temu nisem mogel obraniti občutkov, ki so me navdajali. Sede na pručki sem pozabil na čas, ki je neusmiljeno tekel, in noč je razsvetlila luna, ki je vzšla.

			Ni mi bilo, da bi odšel, saj sem sedel na domačem dvorišču, na domači pručki, gledal v jasno nebo in razmišljal. »Naj grem nazaj, ali to noč odidem nekam? Kam pa naj grem? Vrata doma so zaprta, nikogar ni na tem svetu, ki bi me sprejel, ki bi mi ponudil ljubezen.« A že v naslednjem trenutku sem se vprašal: »Kaj je sploh ljubezen, ali biti ljubljen?« Bil sem premajhen, da bi našel odgovor na to vprašanje.

			Čas je tekel, zato sem počasi vstal, še enkrat vzdihnil, se ozrl po zaklenjenih vhodnih vratih z mislijo, ki mi je nenadoma šinila v glavo. »Moram živeti, preživeti, pa če še tako klavrno.« Potem sem zajel sapo in si žalosten odgovoril na svoje prejšnje vprašanje, ki se je nanašalo na ljubezen. Daleč je čas, ko sem bil ljubljen. Odkar ni bilo več babice, ki me je res ljubila in mi bila v oporo, so se me vsi odpovedali.

			Potem so se moje oči zasesale v nebo, kjer se je svetlikala rimska cesta. V hipu sem si zaželel, da bi bil tam, med angeli, svoboden, ljubljen. Zahotelo se mi je, da bi ostal in tako sedel, poslušal temo in užival v svobodi. Sredi užitkov, da sem lahko po nekaj mesecih ponovno sedel pred domačim pragom, me je nenadoma zmotil čuden zvok. Zazdelo se mi je, da je zaškripal ključ v vhodnih vratih, zato sem se zganil, si kar z dlanjo na hitro obrisal solze in stekel za vogal hiše in čakal. Nikogar ni bilo. Le zdelo se mi je.

			Ker mi kaj drugega ni preostalo, sem se vrnil nazaj v štalo, v kateri sem služil kot hlapec, za seboj spet zarignil vrata, legel vznak na hrbet, dal roki pod glavo, se zazrl v temni strop in razmišljal. »Kdo je kriv za vse, kar se dogaja? Oče, ki me nikoli ni maral? Mati, ki se mu ni upala upreti? Jaz, ker sem bil rojen med vojno?« Odgovora nisem dobil, zato sem ves obupan kar naglas preklel usodo in se vprašal, zakaj nisem takrat, ko sem bil na smrtni postelji, umrl.

			Vse skupaj me je utrudilo, uspel sem še globoko vzdihniti, zaprl oči in z vprašanjem, kaj je tu sploh vredno razmišljati, poskušal zaspati. Kljub temu da sem na silo zatiskal oči, spanca ni bilo. Bolelo je v prsih, srce je razbijalo, dihanje se je sprevrglo v piskanje, še posebej mi je bilo hudo, da se niti mati ni spomnila, da sem ta dan praznoval rojstni dan. Oči so postale utrujene in sem zaspal. Toda spanje je bilo nemirno. Premetaval sem se, da je pograd, ki je bil star in zbit s starimi deskami, škripal, kar je še krave delalo nemirne.

			Sanjal sem, da sem v nebesih, da od tam zrem na zemljo. Okrog mene sama svetloba, rože in hrana. Polno hrane. Hotel sem si postreči, a sem imel zavezane roke. Klical sem, naj mi nekdo odveže roke, da se najem. Nikogar ni bilo, nihče mi ni pomagal. Potem sem padel. Padal sem nekam globoko, tja med reveže, in na ves glas vpil, da nočem več nazaj. Sredi sanj sem se zbudil, moker od znoja, se obrnil in ponovno zaspal. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem si dejal: »Moram zdržati, saj bo kmalu konec te more.«

			Ker sem upal, da bo tudi meni nekoč posijalo sonce, sem premagal vse napore, ignoranco in zaničevanje, saj sem vedel, da bo kmalu prišel čas, ko bom moral v šolo, ki je bila obvezna, in bom tako zapustil štalo.





*


			Poletje se je že krepko nagibalo v drugi del. Bližal se je petnajsti avgust, ko je bilo v vasi proščenje, velka meša. Za ta praznik je bilo značilno, da so domovi vsako leto po tradiciji dobili povsem novo podobo.

			Že več dni pred samim praznikom so ženske pospravljale vso ropotijo, čistile v hišah in pripravljale jedi. Moški so snemali okna in vrata z ležajev, jih eno po eno nosili v potok Mokoš, kjer so ženske vse skupaj temeljito očistile, pobrisale, nakar so jih moški, ko so se na soncu posušile, nastavili nazaj na ležaje. Hiše so se preštrihale tako znotraj kot zunaj. Sploh cimprane hiše so dobile novo podobo, saj so jih preštrihali z apnom, da so se od beline kar svetile. Za boljši izgled so spodnji rob v višini pol metra pobarvali s črno barvo. Nekaj dni pred proščenjem so ženske in dekleta pletle vence, s katerimi so okrasile kapelo, ki je potem ostala okrašena še ves teden. Z dvorišča se je odstranilo vse, kar je kazilo izgled.

			Tudi jaz sem imel pri gospodarju v tem času veliko dela. Moral sem pospraviti dvorišče, skidati gnoj, počistiti trnac pred štalo in pred vhodom v hišo zložiti drva v drvarnici. Vse je moralo biti kot v škatlici. Vaščani smo vsak pred svojo hišo v dolžini funduša pometli vaško cesto. To je bilo nenapisano pravilo. Tudi jaz sem z brezovo metlo počistil cesto pred gospodarjevo hišo. Pri vsem sem bil sam, ker je Trezika imela drugo delo. Trezika je bila čustvena ženska in večkrat sem, ko je bila z menoj v štali, v njenih očeh zapazil solze zaradi mojega trpljenja. Vedela je, da trpim, da sem več lačen kot sit, zato mi je, če je bilo le mogoče, prinesla kaj za pod zob, ali mi dala malo mleka, ko je podojila. Če mi je odlila malo več mleka, ali dala, da sem ga spil kar iz dujence, je bilo mleka, ki ga je prinesla v kuhinjo, manj, kar je gospodinja opazila. Da bi se prepričala, zakaj je manj mleka, jo je začela na skrivaj opazovati. Ko je Trezika dojila, se je skrila za vrati štale in čakala. Ne da bi vedela za njeno namero, sva bila neprevidna, zato naju je zalotila. Ker mi mleka ni več mogla dajati, je zvečer po obroku, ko je pomivala posodo, ostanke hrane postrgala v posodo, kot da jih bo vrgla v pomije in mi na skrivaj prinesla v štalo. Ker ji gospodinja ni več zaupala, ji je na skrivaj sledila in ko je nek zvečer Trezika skrivaj vzela nekaj hrane in kot po navadi, ko je to lahko storila, prinesla v štalo, ji je gospodinja sledila, jo udarila po roki, da je vse skupaj padlo po tleh v gnojnico, in se vsa besna zadrla:

			»Da te več ne vidim s hrano v naročju, zanj je dovolj to, kar dobi, sicer pa mu je en obrok na dan dovolj, saj tudi pes ne dobi več, pa ne crkne. Če te bom še kdaj zalotila, boš tudi ti ostala brez hrane in se boš preselila k njemu v štalo.«

			Po tistem naju je začela ločevati. Tudi pri delu naju ni pustila skupaj, zato sva opravljala vsak svoje delo povsem ločeno, ko pa je opazila, da se Trezika motovili okrog mene in se z menoj pogovarja, jo je takoj poklicala k sebi v hišo in ji naložila delo. Tudi med dojenjem je prihajala v štalo in bila tam tako dolgo, da je Trezika končala in skupaj z njo zapustila štalo.

			Praznik velka maša, ki je bil največji cerkveni praznik v vasi, saj je bila kapelica posvečena Mariji, se je vse bolj približeval. Da bi ga čim bolj dostojno praznovali, so si tisti, ki so bili v službah, vzeli dopust, kmetje pa prosto, da bi čim lepše praznovali ta dan. Že nekaj dni pred praznikom je tudi moj gospodar prišel na dopust, kar mi ni bilo všeč, saj me je kar naprej priganjal, da sem komaj dohajal njegovim zahtevam. Če se mu je zahotelo in ko se ga je napil, sem mu moral zvečer celo umivati noge in ga praskati po hrbtu, če ni bil zadovoljen z mojo uslugo, me je pograbil za uho, dvignil, da sem zastokal, in mi pritisnil zaušnico. Včasih mi je primazal klofuto samo zato, da ne bi pozabil, da sem hlapec.

			Velko mašo smo najbolj težko čakali otroci, ker so takrat na obisk prišli daljni in bližnji sorodniki, nam kupili kakšne lecte, babe, srčeca, ali medeno pecivo. Še najbolj veseli pa smo bili ringišpila (vrtiljaka), ki je deloval na ročni pogon. Lastniki so navadno prihajali iz sosednje Hrvaške, pa tudi nekaj ciganov je razpolagalo s to napravo. Ob prazniku je cigan že dan prej postavil ringišpil. Ena vožnja je stala krajcar, tri pa dva krajcarja. Ringišpil je bil vedno zaseden. Ker vsi nismo imeli sreče, da bi nam kdo plačal vožnjo ali dve, smo morali, če smo se želeli peljati, ročno poganjati ringišpil, tako da smo na odru pod kriškami tekli in porivali, da se je ringišpil vrtel. Lastnik nas je spodaj naganjal z vzklikanjem: »Terajte, terajte, dobite mujštro!« Za eno vožnjo je bilo potrebno poganjati kar petkrat po pet minut, kolikor je ena vožnja sicer trajala.

			Tako kot vsi drugi sem se tudi sam pripravljal na praznovanje. Vedel sem, da denarja za ringišpil ne bo, sem pa bil pripravljen, da si bom vožnjo zaslužil s poganjanjem. Toda že navsezgodaj so se razblinile vse moje sanje. Gospodar je že zgodaj zjutraj prišel v štalo, me zbudil, mi zapovedal, naj vzamem talige, da bova šla v ograd nakosit travo za krave, ker se na ta dan ni gnalo na pašo. Ko sem s taligami navozil travo, sem moral v hlev, ga pospraviti, počesati krave, tokrat še bolj natančno, saj so čakali goste, sorodnike in gospodarjeve sodelavce. Seveda bodo vsi hoteli videti tudi, kaj je v hlevu. Ko je bilo vse nared, pri čimer mi je prvič pomagal tudi gospodar, ko sva torej končala in sem že mislil, da me bo pustil na ringišpil, mi je velel, naj prisedem k njemu na klop pod brajdo, na kateri so se začele barvati prve grozdne jagode. Dišalo je po jurki. Bil sem presenečen, da sem lahko sedel ob gospodarju, tam, kjer bodo lahko sedeli gospodinja, njuna hči in povabljenci. Toda presenečenje je trajalo le kratek čas. Ko se je gospodar udobno namestil, mi je dejal:

			»Danes bomo imeli veliko obiskov. Prišli bodo moji sodelavci, šef, sorodniki in znanci, kosilo bo tu pod brajdo, kjer bomo do večera. Poklical sem te sem, da ti povem, da pri mizi nisi zaželen. Da se mi ne motaš tu okrog, ker bi lahko motil goste. Ker nimaš primerne obleke, tudi k maši ne smeš, s tem odpade vožnja z ringišpilom. Z gosti bodo prišli tudi otroci, ki se bodo igrali, vozili s kolesi, da mi slučajno ne prideš mednje. Si razumel?«

			»Ja,« sem s cmokom v grlu odgovoril.

			»Tako, zdaj pa v štalo, ali v ograd, pa se mi do večera, ko bodo gostje odšli, ne prikaži!«

			Vstal sem na ukaz, šel v štalo in se na ves glas razjokal. Bilo mi je hudo, ker ne bom mogel na ringišpil. Tudi domov nisem smel, ne med ljudi, posebej pa me je prizadel tisti del, ko mi je velel, da se ne bom smel igrati z otroki, ki bodo prišli s starši na proščenje, ker smrdim po gnoju in ne sodim mednje. Še bolj od tega so me prizadele besede, da se ne smem motati okrog mize. Najbrž je s tem mislil povedati, kot pes, a je to shranil za sebe. Da sem vreden toliko kot pes, sem izkusil, ko sem bil privezan pod mizo kot pes, gospodinja me je hranila enkrat na dan, kot je hranila psa, zdaj je bilo to tretjič, ko mi je gospodar dovolil, da bom zvečer, za večerjo, lahko z mize pobiral ostanke kot pes.

			Ura je bila malo pred deseto, ko so se zbrali gostje. Gospodar in gospodinja sta se oblekla v najlepše obleke, tudi hčerko sta opicanila z oblekico, ki je močno odstopala od oblek ostalih povabljenih otrok in vaških deklic. Vsakega gosta posebej sta pozdravila, z njim pokramljala, se smejala in kazala, kako uspešna sta in kaj vse imata. Ko so se vsi povabljeni končno zbrali, so se družno odpravili proti kapelici. Ženske so nadaljevale pot h kapeli, moški pa so se mimogrede ustavili pri zunanjem šanku v gostilni, na hitro spili nekaj rund in sledili soprogam. Tudi otroci so šli, bilo jih je ducat, različnih starosti. Ko sem videl, da so odšli, sem stekel do ograje, se naslonil na vrata in žalosten gledal, kako otroci, moji vrstniki, v spremstvu staršev in sorodnikov tekajo sem in tja in gredo k maši.

			Potem sem zagledal na drugi strani Mokoša mater in brata, ki sta počasi stopala naprej, ne da bi kateri od njiju pogledal v smer, kjer sem žalosten opazoval ljudi, ki so šli mimo mene, kot da ne obstajam. Da me kateri od njiju vseeno ne bi opazil, sem počepnil in ju opazoval skozi odprtine med latami. Bila sta sama, ker oče ni nikoli hodil k maši, in je že sedel v gostilni ter se zalival s špricarji. Čepel sem tako dolgo, da sta se zgubila za gasilskim domom, potem pa pomešala med množico. Srce je bilo, kot bi kdo ropotal po prazni škatli, solze so kljub temu da sem jih hotel skriti, kar tekle. Zaradi počepa so me začele boleti noge, zato sem vstal in prav v tistem trenutku je zazvonil zvon v kapeli in oznanil začetek maše. Počasi, z bolečimi koleni sem se vrnil k štali, sedel na prag in razmišljal. Kaj vse se mi je motalo po glavi, ne vem, spomnim pa se, da sem se odločil, da bom zaradi vsega, kar sem doživljal, pobegnil. Pobit in užaljen nisem opazil Trezike, ki je prišla iz kuhinje čez dvorišče in ki prav tako kot jaz ni smela k maši, saj ji je gospodinja naročila, da mora do tačas, ko bodo prišli z gosti domov, pripraviti kosilo. V roke mi je porinila v časopisni papir zavit kos svinjske pečenke, kos kruha, kos potice in retaš.

			»Vzemi, skrij to, ali pojdi na konec ograda, kjer te ne bo nihče videl, in pojej, da ne boš lačen.«

			Bil sem vesel njenega darila, se ji zahvalil in že dirkal na konec ograda, kjer so rasle jablane, se udobno namestil in začel pojedino. Teknilo mi je in užival sem v hrani kot že dolgo ne. Ko sem se okrepčal, sem se zleknil na hrbet in se zazrl v sinje nebo. Zdelo se mi je, da visi nekam čudno, da je prazno, neskončno visoko, in spet razmišljal. Zakaj me nima nihče rad? Nikoli nisem nikomur storil nič takega, kar bi bilo vredno sovraštva. Če sem se rodil v času, ki ni bil primeren, nisem kriv jaz, ampak mati in oče. Ker me oče po tihem, pozneje pa vse bolj na glas, ni priznaval za svojega, sta se z materjo, ki mu je oporekala, vse pogosteje sporekla, jaz pa sem si želel ljubezni in svobode. Tudi sedaj, ko sem hlapec, zavržen od vseh, sem si želel ljubezni, svobode, kot jo imajo drugi otroci.

			Ko sem tako ležal v travi, zazrt v nebo, sem dobil občutek, da sem svoboden, da ležim sam, ne da bi me kdo tepel ali priganjal. Toda že v istem trenutku sem pomislil, kakšna svoboda je to, ko pa sem bil nenehno zaposlen in lačen. Če sem si zaželel, da bi sedel za mizo, zaužil z drugimi žgance z mlekom ali mlečni griz, ki mi je posebej teknil, so bile to le sanje in neizpolnjene želje. Najraje bi umrl, če bi s tem vsaj malo kaznoval vse, ki me mučijo. Ne, tega ne smem, ne, nočem umreti, ker za menoj tako ne bo nihče žaloval, morda bi bil celo kdo vesel.

			Potem me je premagala utrujenost in sem zadremal. Sonce je medtem prepotovalo nebo in se ustavilo visoko nad menoj. Od daleč sem slišal kričanje otrok, ki so se lovili po dvorišču, v zraku pa je dišalo po dobrotah. Spočil sem si, kot že dolgo ne, pa tudi moj trebuh, ki je bil poln, je bil zadovoljen. Počasi, previdno sem se skoraj po vseh štirih, da me ne bi slučajno kdo opazil, splazil bližje dvorišču in od tam opazoval goste, ki so se zapijali, jedli, se pogovarjali in vmes zapeli. Tudi od gostilne se je slišala glasba in veselo vriskanje.

			Dan je bil dolg, predolg. Sam v ogradu. Niti v štalo nisem mogel. Sence, ki so jih puščale jablane, so postajale vse daljše, gostje pa niso in niso odšli, temveč so se kar naprej naslajali z mesom, krompirjem, vse skupaj zalivali z vinom, peli, vriskali in na koncu še plesali na glasbo iz starega gramofona na veliko trubo, ki ga je gospodar nekoč, ko so šli na izlet, prinesel iz Ljubljane. Skrit za kupom gnoja blizu štale sem čakal na priložnost, da se zmuznem v svoje kraljestvo, zvalim na pograd. Ko sem opazil, da so otroci zbežali na cesto, gostje pa so jim sledili, sem se splazil v štalo, zaprl vrata, jih od znotraj zarignil z zapahom, da slučajno ne bi kdo prišel in me videl.

			Ležal sem na svojem pogradu in čakal, če se bo kdo usmilil svojega hlapca in če že nisem smel k mizi, prinesel kaj v štalo. Nikogar ni bilo. Trezika je bila ves čas zaposlena s pomivanjem posode, pospravljanjem in strežbo. Kljub bolečim nogam jo je gospodinja, ki je sedela ves čas z gosti, priganjala, da je reva dobesedno tekala sem in tja, samo da bodo vsi zadovoljni in potem doma in v službi gospoda hvalili, kako je bilo vse odlično. Ko so zadnji gostje zapustili dvorišče, je gospodar vstal od mize, se počasi, majavo sem in tja, saj je bil močno opit, primajal do štele, prijel za vrata, ki so bila od znotraj zarignjena, da bi jih odprl, in zavpil:

			»Odpri, ti mulc zarukani!«

			Ko sem mu odprl, me je zgrabil za uho, mi navil uro, da sem od bolečine zatulil, in zaukazal:

			»Zgani se in pospravi klopi in mizo ter pograbljaj pod mizo, da bo jutri vse čisto.«

			Že je hotel oditi, ko sem se opogumil in ga vprašal:

			»Lačen sem. Je kaj hrane ostalo tudi zame?«

			Zasukal se je, se na ves glas zakrohotal in siknil skozi zobe:

			»Glej, glej, lačen si, tudi jedel bi rad, poglej, mogoče je kaj pod mizo, če niso mačke odnesle, sicer bi pa lahko šel domov na večerjo, saj je tudi pri vaših proščenje.«

			Potem se je obrnil in hotel oditi. V prsih me je zabolelo, zasrbel me je jezik, zato sem skoraj zavpil:

			»Ne bom več služil pri vas, tudi domov ne bom šel, šel bom nekam, kam, ne vem. Toda z vami ne bom več, ker vi niste človek, vi ste ... vi ste hudič. Ne vem, zakaj ste danes šli k maši, zaradi drugih, da vidijo, kako ste pobožni, ali da ste lahko pokazali svojo novo obleko. Sram vas je lahko. Kaj ste sploh mislili, ko ste stali v prepolni kapeli in poslušali župnika. Veste ...«

			Hotel sem nadaljevati, a je v tistem trenutku stegnil roko in mi primazal tako klofuto, da sem padel, udaril z glavo ob tla in za hip izgubil zavest. Ko sem se zbudil, je stal pripognjen nad menoj, me tresel, gledal in vpil:

			»Zbudi se!«

			Prišel sem k zavesti, se pobral in zmedeno nadaljeval:

			»Vi nimate kaj iskati v cerkvi, pa tudi v nebesa ne boste prišli!«

			Spet je zamahnil, da bi me udaril, a si je premislil. Obrnil sem se, da bi odšel v svoj brlog h kravam, ki so me edine spoštovale, a sem še siknil:

			»Naj vam vse zgnije in pocrka.«

			Spet se je zadrl:

			»Marš, ti smrkavec umazani, ti mi boš solil pamet in grozil z nesrečo, ti mali komuništ.«

			Stekel sem stran, da me ne bi ponovno udaril. Ko sem ležal na pogradu, sem razmišljal, kaj je s tem mislil, da sem komuništ. Te besede še nisem slišal. S svojo odločnostjo in pogumom sem ga presenetil. Ni pričakoval kaj takega, zato se je pobral in brez besed odmajal v hišo. Ko je za seboj zaprl vhodna vrata, sem vstal, odšel, pospravil mizo in klopi, toda pod mizo ni bilo ničesar, kar bi bilo dobro za zaužiti. Same kosti in drobtine. Pograbljal sem smeti, jih odnesel na gnoj, opravil delo v štali. Medtem se je že zmračilo. Zaprl sem vrata in odločen, da ne bom več ostal, stekel čez dvorišče, kjer me je prestregla Trezika, ki mi je prinesla nekaj ostankov. Odrinil sem jo, stekel do ograje, odprl vratca in kar so me nesle noge, hitel naprej proti domu. Ko sem pritekel na dvorišče, sem se odločil, da o svoji odločitvi ne bom doma nikogar obvestil, temveč bom noč prespal kar na senu, ostalo pa prepustim poznejši odločitvi. Previdno sem se povzpel po lestvi na seno, ki je bilo zloženo pod svislami nad hlevom, se zakopal globoko vanj in noč prespal na senu doma.





*


			Zjutraj je že navsezgodaj prišla Trezika dojit, prepričana, da sem se vrnil, in že na pragu zavpila, naj vstanem. Ko je vstopila, je videla, da je ležišče prazno, a je še vedno upala, da me bo našla kje v ogradu, zato me je šla iskat. Ker me ni našla ne v ogradu ne pri svinjaku, je sklepala, da se nisem vrnil, kar je šla povedat gospodarju. Ko je gospodar slišal, da sem zbežal, je še ves omotičen od pijače in zatekel pod očmi zaklel kot stari kanas, se udaril po glavi, kot da je s tem hotel pokazati, da je naredil napako, ko me je udaril. Za trenutek je prevladala tišina, pogledal je gospodinjo, ni pa rekel nobene več. Tisto jutro je vse, kar sem delal jaz, morala opraviti Trezika, ker je gospodinjo od vina bolela glava, gospodar pa je bil od vina utrujen, pa še gnoj mu je smrdel.

			Zbudil sem se pozno, ko je sonce bilo že visoko na nebu, z bolečo glavo in praznim trebuhom, da me je zvijalo od lakote. Izkopal sem se izpod sena in se napotil k lestvi, da bi se po njej spustil v gumlo in si, preden me kdo opazi, poiskal kaj za pod zob. Ko sem stopil na prvi klin, sem zagledal gospodinjo, ki je prihitela na dvorišče in klicala mater.

			»Lujzika, Lujzika,« je na ves glas ponavljala. Mati jo je slišala in prišla na trnac. Ker ni vedela, kaj se dogaja, jo je vprašala:

			»Kaj pa vpiješ, kot da gori hiša?«

			Mati še ni končala stavka, ko je gospodinja vsa panična in besna nadaljevala:

			»Kje je, kje ga imate?«

			Materi je zastal dih, sedla je na klop in komaj slišno vprašala:

			»Jezus, kaj se je zgodilo, je s Pištekom kaj narobe?«

			Gospodinja se je ozrla naokrog, kot da me išče, in histerično nadaljevala:

			»Nič se mu ni zgodilo, pobegnil je, smrkavec nesramni. Ves čas je delal probleme in hotel samo hrano, ja, hrano. Nikoli mu ni bilo nič dovolj, zdaj pa je, ne vem zakaj, kar pobegnil.«

			Ko sem slišal njene laži, sem se zdrznil, s sebe stresel seno, si pomel oči, ki so bile polne prašine in se spustil po lestvi, stopil pred gospodinjo in zavpil:

			»Ti lažnivka lažniva, lažeš, da sem hotel samo jesti, hrano sem dobil le enkrat na dan, včasih pa za kazen niti tega.«

			Potem sem se obrnil k materi in ji na pol proseče oznanil, da ne bom več šel nazaj, ji hotel povedati vse, kar mi je ležalo na srcu, a me je gospodinja zgrabila za roko in poskušala zvleči s seboj. Z zadnjimi močmi se mi je uspelo iztrgati iz njene roke, se oddaljiti in na ves glas sem zavpil:

			»Pusti me, ne bom se več vrnil, raje umrem, kot da lačen delam ves dan, potem pa me še tepete.«

			Gospodinja se mi je približala in spet stegnila svojo dlan, me vpričo matere zgrabila za uho in jo navila kot kakemu smrkavcu.

			»Au,« sem zastokal, se ji iztrgal in zbežal.

			Ko sem bil na varni razdalji, sem še zavpil:

			»Mati, če me boste še silili k njim, bom odšel in skočil v Muro, da me odnese.«

			Potem sem se obrnil in v strahu, da pride oče, me ujame in pretepe, začel teči. Tekel sem, ne da bi se oziral. Tekel kot zmešan, brez cilja, proti Zatonu, kjer sem se ustavil, na kratko izdihal in ker sem opazil, da mi nihče ne sledi, počasi nadaljeval pot. Kam, nisem vedel, pa tudi mislil nisem na to, kam in zakaj, šel sem na slepo in mislil samo na to, da se umaknem in potem poiščem kaj hrane, ki je je bilo v gozdu povsod dovolj. Čeprav je minilo že nekaj časa, odkar sem zbežal, sem še vedno slišal za sabo besede gospodinje:

			»Čakaj, čakaj, še prosil nas boš, da boš lahko prišel nazaj.«

			Bil sem oblečen v kratke hlače, ki niso bile podobne hlačam, ampak krpam, saj so bile strgane še na riti, in v razcefrano, srajci podobno majico. Nisem izbiral poti in gledal, kod hodim, ker po cesti nisem upal, sem se prebijal k Merici kar vse povprek, tudi po koprivah, ki so me popekle po nogah in rokah. Ko sem se bližal Merici, sem razmišljal: »Kam?« Domov ne morem, za hlapca več ne grem, kam potem?

			Prišel sem do Merice, v kateri je bila zaradi narasle Mure voda precej globlja kot po navadi. Čez brv nisem upal, ker je bila visoko nad vodo, bila je ozka in brez oprijema, plavati še nisem znal, zato sem nekaj časa stal in razmišljal, kaj storiti, naj grem nazaj, ali prečkam Merico po kolovozu in si potem v travnikih poiščem kaj za pod zob. Odločil sem se, da jo bom prečkal kar po kolovozu, pa bo, kar bo. V začetku, ko sem zabredel v deročo vodo, mi je ta segala do kolen, ko pa sem prišel do sredine, mi je segala že do popka. Postalo me je strah, da me voda ne bi spodnesla in odnesla v tolmun, ki je bil tik ob kolovozu, v njem pa je bila voda globoka tudi do dva metra, zato sem se odločil, da bom šel nazaj in raje poskusil po brvi. Toda ko sem se hotel obrniti, da bi se vrnil na breg, me je spodneslo in sem padel.

			Poskušal sem se postaviti na noge, ki so bile zaradi sestradanosti mehke, nemočne, a mi kljub prizadevanjem ni uspelo. Padal sem, se z rokami lovil za dno, popil že nekaj vode. Tok me je počasi nesel proti tolmunu. Lovil sem se za vse, kar je bilo v vodi, a nič ni bilo tako trdno, da bi se rešil. Že sem pomislil, da je po meni, da bom utonil, da me bo voda potem odnesla daleč naprej, kjer me ne bo našel nihče, ker me nihče ne bo šel iskat. Voda me je prinesla tik do roba tolmuna, kjer je na mojo srečo v vodo molela veja vrbovega grma. Moč mi je pešala, a me je tok kot po čudežu odnesel do veje, ki sem jo ujel z desno roko, da sem se obdržal na gladini. V sili sem se potegnil nekoliko bližje, da sem lahko z levico zagrabil še drugo vejo tik ob bregu. Voda je vlekla, noge so bile že v globeli, glava pa nad vodo. Iz sebe sem iztisnil zadnje atome moči in se izvlekel na breg, kjer sem za hip obležal na trebuhu, ko pa se mi je vrnila moč in sem lahko bil prepričan, da sem rešen najhujšega, sem se obrnil na hrbet, zagledal v modro nebo in se od sreče, da sem preživel tudi to izkušnjo, zahvalil bogu.

			Ležal sem še nekaj časa. Cunje na meni so bile mokre in visele z mene kot razcefrane obleke poljskega strašila. Sonce je kljub avgustu pripekalo, zato sem se leže na bregu hitro posušil. Šele ko sem tako ležal, sem se zavedel, da sem že drugič preživel po nekem čudežu. V glavi so se motale vse mogoče misli. Bil sem preutrujen in premajhen, da bi vse razumel in da bi mogel dolgo in jasno razmišljati. Vajen sem bil vsega slabega, vajen tega, da me ni nihče božal, nihče ljubil, zato nisem pogrešal nežnosti, tudi zato sem se počutil najbolje, ko sem bil sam. Toda tokrat, ko me je voda počasi nesla proti tolmunu, sem si močno zaželel, da bi me kdo videl, mi priskočil na pomoč. Kolikokrat sem po tem kolovozu peljal krave na pašo, kolikokrat prečkal Merico, a nikoli, ko je bila voda tako deroča, saj smo ob narasli vodi hodili čez brv, krave pa so šle po vodi, spotoma pile in jim voda ni bila kos. Ko pa je bila voda zaradi deževja ali narasle Mure le previsoka, smo pasli krave kar ob cestah, in to na vajetih, česar nisem rad počel, saj so bile krave močne in so me vlekle sem in tja, da sem jih komaj zadrževal. Kako dolgo sem tako ležal, ne vem, vem le, da so se cunje na meni že dodobra posušile, čeprav sem še čutil vlago. Ker tu nisem imel česa čakati, sem vstal, se odpravil naprej do Malih travnikov, se ustavil ob robu gozdička, kjer smo navadno pastirji kurili ogenj in se ob njem pogovarjali, včasih tudi zapeli kakšno pastirsko pesem, v jeseni pa pekli krompir, koruzo in laške tikvi.

			Utrujen sem sedel na vejo vrbe, ki smo jo med pašo upognili, da smo se lahko pozibavali gor in dol, in razmišljal o svoji usodi. Ker je bil želodec prazen, sem se odločil, da stopim v bližnji gozd na Satahovski hatar, kjer so rasle robide, maline, ob Muri pa tudi zapuščene jablane, ki so sicer imele majhna, rekli smo jim loška jabolka. Jabolk žal ni bilo, zato sem se napotil globlje v gozd, iskal kupe vejevja, v katerem so se skrivali fazani, jerebice, pa tudi kak zajec. Ko sem tako v iskanju hrane taval med grmovjem, sem nenadoma na rami začutil močno moško šapo, ki me je skušala zagrabiti. Prepričan, da je prišel za menoj gospodar, ki je imel podobno šapo, sem se izmuznil in stekel, kar so me nesle noge. Nisem se oziral, slišal pa sem, da tudi tisti, ki me je pograbil, teče za menoj. Pred menoj se je nenadoma pojavila podrta vrba, ki sem jo poskušal preskočiti, a sem se spotaknil ob njo in padel. Ko sem se obrnil in vstal, je ob meni ves zadihan stal Komin. Bil je prava gorila, strah in trepet vseh moških, ki so se radi pretepali. Ne da bi karkoli dejal, me je s svojo veliko šapo dvignil in zavpil:

			»Kje so moje vile?«

			Nisem vedel, kaj hoče s tem povedati, zato sem ga s strahom vprašal:

			»Kakšne vile?«

			»A zdaj se boš pa še delal nori in me spraševal kakšne vile. Dobro znaš kakšne. Kama si je skril?«

			Spet mi ni bilo nič jasno, zato sem zmogel še toliko poguma in ga ponovno vprašal:

			»Kakšne vile?«

			»Ka si iskal pod tistin kupom vej? Tam sam mel skrite vile, ti pa si mi jih vkradno, koma si jih odneso, hitro povej, či nej te privežen k drevi, ka se boš, kda boš molo boga, spomno, kama si jih skril!«

			Ker res nisem vedel, nisem mogel odgovoriti. Ker mu nisem odgovoril, je vzel vrv, s katero je imel po vsej verjetnosti pred tem na štango zvezan kržak, s katerim je na skrivaj lovil ribe, me stisnil k deblu akacije, ki je bila vse do tal trnava, in ko me je stisnil na deblo, so se mi trni zapičili v napol goli hrbet, da sem na glas zastokal. Počasi je ovijal vrv okrog drevesa in mojega telesa in ob tem mrmral, da se bom že spomnil. Ko me je privezal, se je oddaljil in mi zavpil:

			»Upam, da si boš pozneje razvezal jezik, če ne, boš tu ostal privezan vso noč.«

			Potem je odšel. Tako privezan sem razmišljal, česa me sploh krivi. Ničesar nisem ukradel, ničesar videl. Kaj mi je storiti? Vedel sem, da je bil neusmiljen možakar, ki se je v vasi večkrat sprl in pretepal. Rad je hodil na ribičijo, na skrivaj namakal kržak, s seboj pa vzel kako orodje, da ni bilo sumljivo. Tokrat je imel s seboj vile, ki jih je medtem skril bogve pod kateri kup dračja in pozabil nanje, mene pa obdolžil, da sem mu jih ukradel. Bil sem privezan tako močno, da se nisem mogel premakniti. Hotel sem zavpiti na pomoč, a sem misel kaj hitro opustil, saj sem se zavedal, da v tem času v gozdu ni nikogar razen krivolovcev, ki pa so se sami skrivali. Naj čakam, da bo kdo po naključju prišel mimo? Sicer pa mi drugo ni preostalo, kot da čakam.

			Čez čas se je moj krvnik vrnil in v rokah držal vile, iz podšpičenega predpasnika pa so se videli repi rib, ki jih je na črno ujel. Pristopil je, me odvezal, sedel na bližnji panj in da bi se odkupil za storjeno gorje, opravičil. Ko sem mu razložil, da sem iskal hrano, ker sem lačen. je odvezal predpasnik, iz njega vzel večjo ribo in mi velel, naj naberem dračja. Medtem ko sem nabiral drva, je zakuril ogenj, nanj potem nametal dračje, ki sem ga prinesel, na veji nataknil dve ribi in ju postavil nad ogenj. Medtem ko sta se ribi pekli, sva se pogovarjala o vsem, kar ga je zanimalo. Razložil sem mu, zakaj sem tu in kako ni lepo biti hlapec. Ribi sta bili pečeni in čas je bil za pojedino. Riba se mi je v ustih kar topila, od zadovoljstva pa sem predel kot muca. Ko sva se najedla, je pogasil ogenj, se še enkrat opravičil, poslovil in me zaprosil, naj ga ne izdam, ker je ribil na črno, in počasi odšel s svojimi vilami, ki so mi povzročile gorje in me hkrati osrečile, saj že dolgo nisem jedel tako dobro.

			Počasi sem se vračal k Merici, spotoma pa se spraševal, kako čez. Po brvi, ki je bila za moje pojme preveč visoko, nisem upal. Tokrat bom moral, da me voda ponovno ne odnese. Na pol miže sem le prečkal vodo po brvi in ko sem srečno prispel na drugi breg, sem pretresen sedel pod akacijo in tuhtal, kaj storiti. Naj grem domov in me bodo vrnili k verti, ki me bo naprej pretepal? Naj se skrivam, toda kje in kako dolgo? Po krajšem razmišljanju sem se odločil, da bom za to noč poskusil dobiti zatočišče pri ciganski družini.

			Sonce je bilo že visoko, ko sem počasi vstal in se trdno odločil, da pojdem k ciganski družini in morda eno noč prespim pri njih, medtem pa bom našel pravo rešitev. Ko sem vstal in že mislil oditi, sem nedaleč stran zagledal sosedo Veruniko, ki se je s košaro v roki bližala po poti, po kateri bi moral oditi. Hotel sem zbežati, a je bilo že prepozno, zato sem se skril za drevo. Ker je bilo drevo predrobno za skrivališče, me je videla in že od daleč z nasmehom na ustih zavpila:

			»Ne skrivaj se, saj te vidim, sicer pa, zakaj bi se skrival, saj ti ne bom nič storila.«

			Zadovoljno se je smejala, se mi približala, naslonila na drugo drevo zraven mene, globoko vdihnila: »Ah, to mi pa paše.« Nato se je nekam začudeno obrnila k meni in radovedno vprašala: »Kaj pa delaš tu, nisi pri vertinji?«

			»Ne,« sem odvrnil, »nikoli več ne bom šel k njim za hlapca.«

			Soseda je bila neprijetno presenečena, ni ji bilo jasno, kaj sem ji hotel s tem povedati, kar sem opazil po njeni reakciji. Nisem je želel vznemirjati z vprašanji, še manj, da bi jo prosil za uslugo. Ko si je opomogla od šoka, me je le vprašala:

			»Zakaj pa praviš, da ne boš šel več za hlapca, ko pa si imel tam vse, kar si potreboval?«

			»Kaj ste rekli, da sem imel vse, kdo vam je to povedal?«

			»Ja, tvoja vertinja je gučala v bauti, ka ti nüdi vse, kak či bi bil njeni sin.«

			»Ja, če bi bilo to resan, ne bi pobegno.«

			Začudeno me je pogledala in ni mogla verjeti, da sem pobegnil. Sedla je na tla in me povabila k sebi.

			»Sedi in mi povej, zakaj si pobegnil, časa je še dovolj, da te bom poslušala in potem razkrinkala to lažnivko.«

			Sedel sem zraven nje, stegnil noge in ji začel pripovedovati. Povedal sem ji, kaj sem doživljal kot hlapec, kako sem preživel rojstni dan in proščenje, kako je malo manjkalo, da bi utonil v Merici. Še sem ji bil pripravljen povedati marsikaj, a sem najhujše zadržal zase. Poslušala me je in kar naprej zmajevala z glavo. Ker se je sonce že nagibalo za krošnje dreves in je senca postajala vse daljša, je vstala, me pobožala po glavi in se poslovila.

			»Zdaj pa morem iti, ka me ne zgrabi kmica, ideš z menof?«

			»Nej, nemrem z vami,« sem brez razmišljanja kar butnil. Začudila se je, kar sem začutil, zato sem ji pogledal naravnost v oči, s čimer sem se hotel odkupiti za neprijazen odgovor, nato pa pobesil glavo in jo sramežljivo zaprosil:

			»Sosida, vas lejko neka prosim?«

			»Ja, če de to v moji mouči, ti bom izpolnila željo.«

			Spet sem obmolknil, kot že tolikokrat, ko je šlo za hrano. Nikoli, ko sem bil lačen, nisem prosil za hrano, raje sem trpel, jokal in spal, da sem lažje prenašal vse zlo. Tudi tokrat mi beseda ni in ni hotela iz ust, a prijalo mi je, da se po dolgem času lahko s kom pogovarjam tako po domače in brez strahu. Verunika, tako smo jo klicali po domače, je opazila mojo zadrego, zato me je pustila, da zberem pogum. Po daljšem premoru sem končno le izdavil:

			»Znate, gnes ne vem, či mo spal doma, ka bom proso pri ciganih, ka bi tan prespal, ali pa mo domov prišo fejst kesno, ka me nede nišče vido. Sigurno bom lačen, zato vas prosim, či bi mi večer prinesli falat krüja in ga skrili v gumli v kišto za pleve, tan nede nišče najšo.«

			»Lačen si, tvoja vertinja pa se hvali po vesi, kak te krmi, ka se boji, ka se boš preveč zredil, pa ka ti je küpila novo obleko, čevlje, pa celo gumijaste bataše, ka po gnoji ne odiš bos.«

			»Ja, zato pa san tak razcotani in lačen.«

			Potem sva se razšla. Ko je naredila nekaj korakov, se je obrnila in skoraj zavpila:

			»Gda bom prišla domov, mu šla k Lujziki, kak da san jo prišla nekaj pitat, te ti bom pa nastavila krüj tam kak si mi naročo. Naj ti vrežen velki falat,« je še dodala, se zadovoljno zasmejala in že odhitela.

			Tudi jaz sem vstal, a ker je bilo še preveč svetlo in sonce še ni zašlo, noge pa so bile vajene, da sem kolovratil in jih mučil ves dan, sem še malo počakal. Nisem se hotel vdati ne gospodinji, ne materi, in ne očetovi milosti. Zakaj bi se vdal, lepo bi se mi smejali in me dražili z besedami:

			»Saj smo vedeli, lakota prisili vsakega, da poišče dom.«

			Ker sem pobegnil brez pristanka staršev, pa bi lahko pela tudi palica. Oče bi me zgrabil za uho, potegnil k sebi, me vrgel na kolena, potem pa pretepel, v najslabšem primeru pa spet privezal pod mizo. Ob vseh teh mislih sem se zdrznil. Zavedal sem se, da je moja usoda v rokah drugih, močnejših in starejših od mene. Postalo me je strah, še posebej, ko sem pomislil, kaj pa, če me bo Verunika izdala in bom žrtev prevare. Ob vsem tem več nisem mislil na svobodo, ki sem si jo vzel kar sam. Velka meša je bila kriva, da sta se vso trpljenje in obup zgrnila name. Prvi dan svobode je bil zaradi vseh dogodkov zelo dolg, nekaj strašnega je bilo v njem. Zamorjen sem se, da se ne bi prezgodaj približal domu, vrnil na breg Merice, sedel v travo, gledal ribe, kako svobodno plavajo sem in tja in veselo poskakujejo na valovih. Potem sem stopil k vodi, jo zajel v prgišče in se napil.

			Sonce je medtem že zahajalo, zato sem se počasi spravil na pot. Ko sem prišel do ciganske koče, so bili vsi zunaj, kurili ogenj, Treza pa je v kotlu kuhala nekakšen ciganski gulaž, ki je bil brez mesa, mi smo temu rekli krompirjev zos. Začimbe, ki jih je dodala, so jedi dale okus in vonj, ki je vabil slino na usta. Treza se je, ko me je zagledala, najprej začudila, nato pa me povabila, da prisedem. Vabilo sem z veseljem sprejel, sedel na štor, ki jim je služil namesto stolov, se udobno namestil in čakal, če mi bo kdo kaj ponudil. Treza je poklicala Gezeka, ki je bil jezen name in je ob mojem prihodu odšel v edini prostor, ki jim je služil kot kuhinja in spalnica. Ker se Geza ni takoj odzval, se je zadrla:

			»Geza, prinesi tisti plejnati tanjer, ka bum dala Pišteki malo našoga gulaža, ka de vido, kak je dober ciganski gulaž, ka ga sküha ciganica Treza.«

			Geza je prinesel krožnik, ga podal Trezi in ne da bi me pogledal, odšel nazaj v prostor. Treza je še malo pomešala, poskusila in se požmajala:

			»Mmm, dober.«

			Vzela je krožnike, medtem pa so se nama pridružili Albina, Slavek, Panči, Nadica in Miška. Anuške ni bilo doma, ker je delala pri kmetu, Geza pa se je mulil. Družno s to veliko družino smo pospravljali ciganski gulaž. Ker sem bil že spet pošteno lačen, mi je golaž teknil in povrnil moč. Ko smo povečerjali, sta Slavek in Panči odšla po vesi, Nadica in Albina pa pobrali posodo in jo pomili. Ob ognju smo ostali Miška, Treza in jaz. Ker sta opazila, da se mi nikamor ne mudi, me je le vprašala, zakaj nisem tam, kjer služim kot hlapec, ali pa doma. Najprej sem se ji mislil zlagati, potem pa le povedal resnico. Tiho in potrpežljivo sta poslušala mojo pripoved, kaj vse sem doživljal v teh zadnjih dneh. Ko sem končal, je zaklela in izrekla nekaj hudih besed na račun moje gospodinje. Ni pa pozabila dodati:

			 »Tvojega očo pa nega več k nam, un je nej nika bokši, še gnes te vidin kak si bil privezani.«

			Ker se je že precej zmračilo, sem vstal, da bi šel, a sta mi ponudila prostor, da pri njih prenočim. Zahvalil sem se jima za vse, se poslovil in odšel po ogradih proti domu. Najprej sem se približal jablani, obstal in opazoval dvorišče. Ker na dvorišču ni bilo nikogar, sem se priplazil do gumle, stekel k lestvi, da bi splezal nad štalo, a me je, ko sem stopil na prvi klin, presenetila mati, ki me je vsa zaskrbljena skrita v kotu čakala.

			Hotel sem zbežati, a me je prestregla, prijela za roko, stisnila k sebi in na ves glas zajokala. Kako dolgo sva stala objeta, ne vem, vem le, da sem jo, ko sem preživel prvi šok, vprašal po očetu, če je doma.

			»Ja, doma je.«

			Ko sem slišal, da je doma, sem se ji hotel strgati iz objema in zbežati. Zadržala me je in mi zagotovila, da bo vse v redu in naj se ne bojim.

			»V kuhinji je, maloprej je prišel domov ...« ni dokončala stavka, ko sem jo prekinil:

			»Je bil spet v gostilni?«

			Pogledala me je in rekla:

			»Ni bil v gostilni. Ko sem mu povedala, da si zbežal, te je šel iskat. Ves dan je hodil po gozdu in ker te ni našel, pred večerom obupan prišel domov. Potem je prišla k nama soseda Verunika, nama povedala vse, kar si ji potožil, in da si jo prosil skorjico kruha, kot tudi da boš ponoči prišel domov, zato smo se dogovorili, da te počakamo in sprejmemo nazaj domov. Ne boj se, ne boš več šel k tisti mrhi, ki te je izkoriščala. To bo drago plačala!«

			Verjel sem ji, vstopil, sedel na svoje mesto in zajokal. Mati me je pobožala, česar sem bil redko deležen, prinesla hleb kruha, da bi mi ga odrezala, a sem se ji zahvalil in povedal, da sem pri ciganih dobil veliko porcijo krompirjevega golaža. Do hrane mi ni bilo, bil pa sem utrujen, prestrašen, nezaupljiv.

			Od utrujenosti so se oči kar same od sebe zapirale, kar je mati opazila, me prijela za roko, odpeljala v malo ižo, kjer me je še vedno čakala moja postelja. V trenutku sem zaspal. Po dolgem času sem spet spal v postelji kot človek, pokrit z blazino, ki je bila čista in dišala po milu.

			Zbudil sem se šele, ko je bilo sonce visoko na nebu, skočil pokonci, misleč, da sem zaspal, toda ko sem videl, da sem v domači postelji, sem si oddahnil.

			Stopil sem na dvorišče oblečen samo v kratke razcefrane hlače, ki so mi ostale od hlapčevstva, nekajkrat zaokrožil, globoko vdihnil domači zrak in zadovoljno zaukal. Bil sem spet svoboden, no ja, vsaj hlapec nisem bil več, sem pa še vedno hodil po dvorišču, se ob vsakem ropotu skril, ker sem mislil, da je prišla gospodinja in me bo prisilno odpeljala nazaj. Takrat so gospodarji s svojimi hlapci lahko počeli, kar se jim je zahotelo, pri čemer hlapcem ni mogel pomagati niti ljubi bog.





Obrazi revščine in stradeža, a vendar tudi različna veselja in pričakovanje v iskrivih pogledih otrok


			V mislih svojih poznih let se nehote večkrat vrnem nazaj v preteklost. V hiši, v kateri sem živel, ni več preklita, ni male iže, toda kljub vsemu, ko obiščem brata, vidim vhodna vrata, kot sem jih poznal, odpiral in zapiral, oči se zazrejo v predprostor in v mislih se mi zariše podolgovat ozki preklit. Potem me misli dobesedno odnesejo v malo ižo, ki še obstaja, a ni več takšna, kot je bila, ko sem se kot otrok prebijal skozi trnje. Ko stojim sredi širokega hodnika, začutim v sebi nekakšno praznino. Slab občutek, ki me spominja na otroštvo. Nisem je imel preveč rad, celo bal sem se je. Ko sem ostal sam v sobi, se mi je zdelo, da se povsod nekaj premika. Če sem pogledal sliko na steni, sem videl popačen, grozljiv obraz, ki me je opazoval. Ničkolikokrat sem se z odejo pokril čez glavo in trepetal. Kolikokrat sem, ko sem bil sam doma, od strahu stekel na dvorišče, kjer sem bil svoboden in se mi je zdelo, da sem varen. Pa sem res bil? A vrnimo se v preteklost ...





*


			Vsemu pomanjkanju, delu in trdi vzgoji navkljub smo si namreč otroci znali življenje na različne načine polepšati, se zamotiti v igri in zabavi. Ker denarja za igrače ni bilo, smo si naredili preproste igrače, s katerimi smo se igrali. Vsak predmet nam je prišel prav, od dotrajanih koles biciklina, obročev talig, debelih hlodov, ki smo jih z ročno žago narezali v tanjše kolobarje in tako naredili potače, s katerimi smo se potačkali. Delali smo si preprosto izdelana kolica, ki so se zaradi dotrajanega materiala kaj hitro iztrošila in polomila. Noben neuspeh nas ni potrl ali odvrnil od nadaljnjega ustvarjanja. Do žebljev smo prišli tako, da smo jih pulili iz starih desk, jih ravnali in spet uporabili. Hobliča nismo imeli, zato smo les gladili z obrčnjakom, to je bilo rezilo, ki je imelo na koncu zaobljen lesen ročaj in smo ga morali vleči proti sebi, da smo les rezali in tako oblikovali. Za kako desko, smučko ali sani smo potrebovali več dni. Da nam je uspelo, je bilo potrebno veliko domišljije in vztrajnosti. Za izdelavo nam je prišlo prav vse, kar se je našlo pri hiši. Da bi bilo življenje pestrejše in čim manj stresno, smo si kar naprej izmišljali nove igre in izdelovali nove igrače.

			Med fanti je bil priljubljen šport, ali igra, ki smo jo imenovali potačkanje. Iz debelega okroglega hloda smo narezali kolute, ki so nadomestili kolo, ali potač. Tega smo metali po cesti. V igri sta sodelovala dva nasproti stoječa igralca. Prvi, ki je bil na vrsti na osnovi žreba, je vrgel potač po tleh tako, da se je ta zakotalil in brzel po cesti. Tam, kjer se je potač ustavil, je drugi tekmovalec vrgel potač nazaj in spet, kjer se je potač ustavil, je nadaljeval prvi. Igra je trajala tako dolgo, kolikor smo imeli časa na voljo. Tisti igralec, ki je svojega nasprotnika porinil čim dlje od začetka meta, je zmagal. Potačkanje se je navadno začelo na sredini vasi in končalo na enem ali drugem koncu vasi, odvisno od moči meta in dolžine potačkanja kolesa. Zmagal je tisti, ki je nasprotnika pognal do konca.

			Pogosti igri sta bili tudi svinjkanje, ki smo ga lahko igrali le na travniku, zato je bila najbolj priljubljena igra na pašnikih, ko smo pasli krave; ter krecanje. Doma smo pogosto rezali gumbe s starih oblek, si na ravnem terenu zarisali kocko, v katero smo s posebno tehniko z upognjenimi kazalci spravljali gumbe. Tisti, ki je bil najspretnejši, je na koncu imel polne žepe gumbov. V tej igri sem prednjačil in pogosto materi prinesel poln žep različnih gumbov, česar je bila seveda vesela. Ko so bili kakšni prazniki, ali ob nedeljah, pa so tisti, ki so imeli kolesa, dirkali. Pri naši hiši je bilo eno staro madžarsko žensko kolo, ki ga je oče našel in pripeljal domov, ko se je čez Madžarsko vračal z ruske fronte. Bilo je staro in potrebno popravila, a se je z njim dalo voziti. Ko sem z njim dirkal po makadamski vaški cesti, so šarvediji tako ropotali, da je bilo ropot slišati na drugi konec vasi, pa tudi na verigo sem moral paziti, saj je bila pretegnjena in se je rada strgala ali padla s položaja. Ni me motilo, glavno je bilo, da sem znal kolo voziti, s čimer sem se kot smrkavec posebej bahal, pa tudi zmagal sem včasih, ko ni bilo med dirkači tistih, ki so imeli boljša kolesa.

			Dekleta niso dirkala, se potačkala, krecala ali zganjala drugih vragolij, ker se to zanje po mnenju starejših ni spodobilo, zato so si delale punčke iz cunj, se igrale, da so učiteljice, zdravnice ali vile. Čeprav takrat še ni bilo radia, elektrike, televizorjev, računalnikov, o tem nihče ni upal niti sanjati, smo se znali, ko smo bili kako urico prosti, igrati in družiti na sto drugih načinov. Nikoli nam ni bilo dolgčas. Znali smo opazovati naravo. Poznali smo vsako ptico, prepoznali smo gnezda in ptice, ki so gnezdile v njih. Cenili vse, kar smo dobili, spoštovali vsako drobtinico kruha, ki smo ga dobili. Jedli smo ga počasi, tako skrbno in spoštljivo, da ni na tla padla nobena drobtinica, če se je to zgodilo, smo jo pobrali in pojedli.

			Obutev so imeli le otroci bogatih kmetov, in morali so si jo boksati in glancati, da se je svetila, zato so morali paziti, kje hodijo. Mi, ki nismo imeli čevljev, smo od zgodnje pomladi do zime hodili bosi in najraje izbirali kolnike, ki so bili od železnih šinj, vozov ter kravjih in konjskih kopit steptani in ob suši, ko se je zemlja pomešala, mehki, kot bi hodil po perju. Ti kolniki so bili posebej prijetni za bose noge, ker se nam je ob pritisku stopala nanje zdelo, da nas božajo. Zvečer pred spanjem smo si noge umili v potoku Mokoš, včasih, ko smo bili utrujeni in lačni, pa smo na posteljo smuknili kar z umazanimi nogami.

			Ob večerih, posebej jeseni, ko je bilo še toplo in so se noči daljšale, in ko so se možje zbirali v vaški gostilni, kjer so modrovali o tem in onem in se zalivali s špricarji, smo bili otroci skupaj z ženskami, ki so se po napornem dnevu rade zbirale enkrat pri eni, drugič pri drugi hiši, in smo se šli skrivalnice, lovili, ali sede na pragu hiš spremljali klepet, stiskali glave, se muzali; ko je sijala polna luna, pa opazovali drevesa, na katerih se je nabirala rosa, ki se je v mesečini svetlikala, kot da je na vejah mnoštvo biserov.

			Kljub lepoti narave, času občasne brezskrbnosti, pa je bilo povsod čutiti zaskrbljenost, ki se je vklesala v čas in se ogledovala v otroških očeh kot nadloga. Neznanje, poslušnost, vera v usodo, so pogosto krojili življenje in prispevali k temu, da je zaradi nevednosti, verske naravnanosti in vpliva plivanoša, ki je pri maši spodbujal rojevanje, na dvoriščih vreščal kup otrok. Otroci se med seboj nismo nikoli sprli, ne zaradi hrane, ne zaradi tega, če je bil kateri pri starših bolj priljubljen. Več ko je bilo otrok v družini, bolj smo si pomagali, si vse, kar je bilo pri hiši in na mizi, delili, spoštovali starše, jih vikali, jim po večerih pred spanjem v lavorju umivali noge in se imeli radi. Bili smo skromni in vajeni slabega. Ker nismo imeli igrač, razen tistih, ki smo si jih naredili sami, smo se največkrat lovili kar okrog oslice, ponoči pa dva po dva spali v eni postelji.





*


			Vsak letni čas je znal biti lep in zanimiv, vsak je imel svoje čare in prinašal radosti, pričakovanja in bolečine. Nič ni bilo pomembnejše, nič prednostno. Vse, karkoli je bilo ali se je dogajalo, nas je združevalo.

			Posebej veselo je bilo v jeseni, ko so lastniki travnikov na Novih in Starih travnikih pospravili krmo in je trava spet zrasla toliko, da so se na njej lahko pasle krave. To je bil za nas otroke čas iger in smeha, čas, ko smo spet postali pravi pastirci. Zakaj pravim, da smo ravno takrat postali pravi pastirci, če pa smo krave vodili na pašo vso leto? Res smo vso leto pasli zjutraj in popoldne, toda to je bilo ob robovih poljskih cest in na njivah, ki smo jih na razpisu dobili v uporabo od vaških odborov. Takšna pašnja je bila dokaj naporna, saj smo morali na vajetih držati po dve kravi hkrati, ki sta se obnašali različno. Ena je smukala travo po vrsti, druga izbirčnejša pa je hotela svoj gobec nastavljati le tam, kjer je bila trava bolj sočna, mehka, ali je kar naprej silila na njivo, in paziti smo morali, da niso popasle pridelka, ki je bil posejan na njivi.

			Bil sem majhen, slaboten, zato sem se, preden sem krave napasel, pošteno namučil in včasih, ko sta me kravi vlekli ena na eno, druga na drugo stran, jokal. Ker istočasno nisem obvladal obeh, se mi je pogosto dogajalo, da sta se mi kravi iztrgali iz rok in predno mi ju je z bičem uspelo spraviti nazaj na pot, popasli del posevka. Nihče me ni nikoli vprašal, zakaj sta mi kravi ušli, temveč sem, ker se je lastnik njive prišel pritožit, dobil po glavi. To opravilo je bilo od pomladi do jeseni vsakdanje in vsak dan sem bil podvržen graji, ali celo kakšni zaušnici. Tudi zato sem komaj čakal, da pride jesen in bo na paši več svobode in zabave, ker so se krave lahko pasle vse vprek, pastirci pa smo uživali v igrah in drugih vragolijah vse od popoldneva pa do sončnega zahoda.

			Na izbiro smo imeli dva velika pašnika. Eden se je imenoval Novi travniki, nahajal pa se je med Merico in Strugo. Drugi, veliko bolj priljubljen kraj, kamor smo najraje zahajali, pa so bili Stari travniki, ki so na vzhodu mejili na polje, na severu in zahodu je travnike obdajal obsežen mešani gozd, na jugu pa se je vila reka Mura. Krave so kljub svoji muhavosti vedele, kam morajo, zato jih nismo na pašo in domov vodili na vajetih, temveč spuščene in jih, če so hotele zaiti kam s ceste na njivo, opozarjali z biči. Prav vsak pastir je znal pokati z bičem, krave pa so vedele, da če se na zvok biča ne umaknejo na cesto, bodo z bičem dobile kar po hrbtih.

			Tudi med kravami so bile takšne, ki so na vsak način želele izstopati in so si prilaščale najboljši kos travnika, ker pa to drugim ni bilo pogodu, je med njimi pogosto prišlo do prepirov. Da bi si izborile svoj prostor pod soncem in bile enakovredne, so se tiste bolj mirne upirale, kar je pogosto privedlo do dvobojev. Udarjale so se z rogovi tako silovito, da je tu in tam kakšna ostala brez enega ali celo obeh rogov, ki so se med udarjanjem z glavami sezuli.

			Pastirci pa smo zaradi njihovih poškodb bili ponavadi deležni sankcij, zaušnic, ali še česa hujšega. Da ne bi s strahom prihajali s paše, še posebej pa zato, da bi preprečili »pejanje,« pa tudi, da nam med igro ne bi pobegnile na polje, ki je bilo tik ob pašnikih, in delale škodo na pridelku, smo krave, ko smo prispeli na cilj, na kratko podvezali z verigo ali vajetjo, kar je pač kdo imel in s čimer je krave pripeljal na pašo. To smo naredili tako, da smo jim en konec vrvi, na katerem smo naredili zanko, ali verige, dali okrog rogov, drugi del pa privezali pod kolenom ene od prednjih nog, da niso mogle dvigniti glave. Na ta način smo jim onemogočili, da bi se opirale na prednje noge in se rukale, ali kot smo takrat temu rekli »pejale«.

			Ko smo si na tak način zagotovili varnost in so se krave pasle, smo si med seboj razdelili delo. Eni smo bili zadolženi, da v gozdu tik ob robu pašnikov naberemo suhljad in zakurimo pastirski ogenj, drugi bolj zviti in iznajdljivi pa so morali poskrbeti za nekaj, kar smo dali v ogenj ali nanj. V tistem času je bilo moč na polju še najti marsikaj, kar nam je služilo za hrano. Na poljih je bil še nepobran krompir, tudi koruza, in čeprav je bila že malce trda za peko, je prišla prav, še najbolj veseli pa smo bili, če smo kje našli jedilne, ali kot smo jih takrat imenovali, laške tikvi. Ker nas je večina bila zadolženih za pripravo in ohranitev ognja, drugi pa za hrano, so bili tisti, ki so bili bolj bojazljivi, zadolženi, da so, medtem ko smo skrbeli za drva in hrano, pazili na krave.

			Kradli smo povsod in vse, kar se je dalo speči in pojesti. Krompir smo kopali s prsti, in to tako, da smo iz vsakega grma izbrskali le po dva ali tri gomolje, ostale pa pustili, da je bilje ostalo zeleno in zaradi naše spretnosti lastnik, tudi če je šel gledat na njivo, ni opazil, da v grmu pod krompiriščem, ki je ostalo zeleno, manjka nekaj gomoljev krompirja. Včasih, ko nas ni bilo dovolj za delo, smo to opravili kar na bližnjih njivah. Ko pa krompirja ali koruze v bližini ni bilo, smo šli daleč med polja. Ni nam bilo žal ne časa, ne poti.

			Krompir smo pekli v žerjavici, in to tako, da smo najprej v zemljo naredili večjo jamico, na katero smo naložili drva, in zakurili. Za dobro žerjavico je bilo potrebno nabrati veliko trdega akacijevega lesa. Ko je bilo žerjavice dovolj in je vročina pekla, smo del žerjavice, vendar le toliko, da je je v jami ostalo dovolj, razgrnili, na to položili plast krompirja, potem ostali del žerjavice, ki smo jo odstranili, pogrnili čez krompir in čakali. Ker smo vedno bili lačni, nismo vztrajali do konca, da bi bil krompir pečen. Ko je imel krompir na prvi pogled že lepo skorjico, smo bili s tem zadovoljni, čeprav je bil v notranjosti še surov. Izkopali smo ga izpod žerjavice, ga z noži, ki smo jih vedno nosili s seboj, postrgali še vročega, da smo ga komaj držali, obgrizli zunanji pečeni del, potem pa ostanek spet stavili v žerjavico in pekli naprej, da se je spet naredila lepa skorja. To smo ponavljali tako dolgo, dokler nismo naposled pojedli vsega.

			Da bi si zagotovili surovine za peko, smo krompir, da nas ne bi zasačili, nakopali kar mimogrede na njivah, mimo katerih nas je vodila pot. Ker so številni ob navadnih svinjskih bučah, da jih ne bi odkrili, pridelovali tudi laške tikvi, ki so bile še posebej okusne pečene na plamenu, smo prečesali vso njivo in natrgali po eno ali dve tikvi, jih spekli in si napolnili želodce. Polje je v tistem času bilo bogato tudi s koruzo, ki je sicer že dozorevala, bila trda, a za potešitev lakote dobra.

			Za nas pastirje je bil to najlepši čas, saj so bili želodci polni, čeprav so nas zaradi tega boleli, nas je napihovalo, pogosto povzročilo drisko, toda travniki so bili veliki, grmovja polno, in ni bilo problema opraviti potrebo kar za prvim grmom.

			Da bi se po dobri hrani in ker še ni bil čas, da bi živino peljali domov, zamotili, smo izkopali jamice in se šli pastirsko igro, ki se je imenovala svinjkanje. V igro smo se včasih tako vživeli, da nismo opazili, da se je sonce že nagnilo nizko nad drevesa. Da nas ne bi zajela noč, smo kravam hitro osvobodili noge, lance ali vajeti zamotali okrog rogov in pustili, da so družno zapustile travnike in ker so bile site, lepo mirno stopale po prašni cesti do Merice, kjer so se še napile vode, potem pa smo družno nadaljevali pot proti vasi.

			Ker smo pastirji poleg vsega morali znati tudi pokati z biči, smo med pašo vadili, kdo bo počil bolj glasno. Pokanje ni bilo enostavno, saj je v začetku, ko še nismo imeli dovolj znanja in izkušenj, konec vrvice biča pri zasuku pogosto oplazil hrbet, ali celo glavo, kar je bolelo. Da bi nas gospodarji pričakali in prevzeli živino, smo že pri Merici začeli pokati in pokali vse do vasi, pri tem pa spet tekmovali, kdo bo počil močneje. Ničkolikokrat pa smo, namesto da bi pokali z biči, raje peli. Ker smo morali, da bi nas vaščani slišali, peti glasno, je bilo naše petje bolj podobno kričanju kot petju.





Potem pa je bilo treba v šolo


			Tretjega avgusta sem dopolnil osem let, zato sem bil goden za šolo. Ker nisem imel kaj obleči in obuti, je mati šla k mojim delodajalcem, da mi plačajo za opravljeno delo. A namesto plačila jo je gospodinja hotela vreči iz hiše, češ da si nisem zaslužil niti groša, kaj šele za obleko.

			»Kaj ti je dala denar?« sem bil radoveden, ko se je vrnila.

			»Ne,« je na kratko odvrnila mati. »Povedala je, da si nisi zaslužil niti groša, ker nisi bil priden, da si kradel, da nisi delal, ampak se skrival in trošil veliko hrane, kar nam bo zaračunala in bomo morali mi plačati njej in ne ona nam.«

			Ko sem slišal te laži, sem stisnil jezik za zobe, dlan v pest in pogoltnil slino.

			Po velki meši, ki mi je spremenila življenje in ko sem dopolnil osem let, je poštar prinesel vabilo za vpis v šolo, sosedov Lujzek pa je dobil poziv za vojsko. Ko je videl, da je poštar prinesel podobno pismo tudi k nam, se je pošalil:

			»Kaj, tudi ti si dobil poziv za vojsko?«

			»Ne,« sem mu vrnil, »jaz bom septembra šel v šolo.«

			Po eni strani sem se šole veselil, ker pa sem vedel, da bo moja šola bolj delo doma kot v učilnici, sem to jemal kot dodatno obvezo.

			Nekateri moji vrstniki so se šole veseliti, posebej dekleta in fantje premožnejših staršev, ki so želeli, da bi si njihovi otroci pridobili čim več znanja in potem živeli boljše življenje. Jaz se šole nisem veselil, čeprav sem hrepenel po znanju, zaradi okoliščin; ker sta moja starša bila proti temu, da bi se učili, saj sta bila mnenje, da za kmeta ali delavca ni potrebna izobrazba in da otroci revnih staršev ne smejo postati kaj več kot le kmetje, hlapci, ali težaki.

			Otroci, ki so jih starši spodbujali k temu, da se učijo, doma niso delali, niso pasli krav ali pospravljali štale, ker so kmetje imeli za to hlapce in dekle. Tisti starši, ki so bili zaposleni v državnih službah, pa tako niso obdelovali zemlje, če so jo imeli, so jo dajali v najem, ali pa plačali kmetom, da so jim obdelali njive in pospravili pridelke, otroci pa so se učili in igrali.

			Ko sem pomislil, da bo poleg dela na polju, pri svinjah in v štali pri kravah, treba še hoditi v šolo, me je minilo veselje. Toda osnovna šola je bila obvezna, zato ni bilo milosti. Kar se mora, se pač mora, mati mi je rekla, v šolo boš šel takrat, ko doma ne bo dela, vmes boš pač manjkal.

			Kako je bilo prvi dan pouka, se ne spomnim. Vem le, da z menoj ni šel nihče od staršev. V šolo me je pospremil starejši brat Franc, ki je že hodil v drugi razred in je poznal pot v šolo, ki je bila majhna, saj je imela le tri razrede ter dve učiteljici, Moniko in Ivanko. V šolo, ki je bila oddaljena nekaj kilometrov, nas ni nihče vozil. Tja in nazaj smo hodili peš, pa tudi, ko je deževalo ali snežilo, ko je bilo vroče ali mrzlo, približno enako pomanjkljivo oblečeni. Da bi si skrajšali pot, smo si izbrali pot med njivami po mejaših, ki so bili široki, a velikokrat mokri in blatni.

			Edino, kar se spomnim, je, da sem bil najmanjši in da me je tovarišica Monika, ko mi je izročila tablico, griflin in gobo za brisanje tablice, pobožala po laseh in vprašala:

			»Povej, kako se pišeš in kako ti je ime?«

			Predstavil sem se tako, kot so me klicali:

			»Ime mi je Pišta, pišem pa se Titan.«

			Ker nas je bilo v razredu pet Štefanov, je tovarišica dodala:

			»Ker vas je pet Štefanov, te bom klicala kar mali Pištek,« in tako me mnogi, ki me poznajo, od takrat kličejo še danes.

			Učiteljici, Monika in Ivanka, sta se vsaka po svoje trudili. Črke in številke sta nam vbijali v glavo kot cimermani žeblje v rušt, previdno in vztrajno. Besede in števila sta pisali na trikotno tablo, ki je bila naslonjena na okvir, ki je bil prav tako trikoten in podprt s premično lato, da se je dala tabla po pouku zložiti. Včasih smo bili ob tabli malo grobi, bolj trdo pritiskali kredo, kar je spodmaknilo zadnjo podporno lato in se je tabla nagnila, ali celo prevrnila. S table smo prepisovali na svoje male tablice, da bi doma ponavljali, na drugo stran pa smo morali napisati domačo nalogo. Ker sem tablico nosil pod pazduho, sem do doma zdriblal skoraj vse, ko sem naredil domačo nalogo, pa na poti do šole tudi to.

			Ker sem moral doma delati do večera in prišel v šolo brez napisane naloge, sem se začel lagati, da mi je tablica padla iz rok v travo, ki je bila rosna in se je vse zbrisalo. Ko smo se naučili šteti do deset, je tovarišica Monika, ki nas je učila računati, z nami štela: ena, dva, in tako naprej, ko je preštela do deset, smo nadaljevali do devetnajst. Ko smo prišli do številke devetnajst, je vprašala:

			»Zna kdo, kaj pride za številko devetnajst?«

			Ker sem sklepal po neki logiki, da lahko za številom devetnajst pride desetnajst, sem hitro dvignil dva prsta. Tovarišica učiteljica me je vsa začudena pogledala, a vseeno radovedna, kaj bom bleknil, rekla:

			»No, mali Pištek, pa povej, kaj sledi.«

			Brez pomisleka sem kot iz topa izstrelil:

			»Desetnajst!«

			 Tovarišica ni takoj odgovorila, obrnila se je k tabli, da otroci ne bi videli njenega nasmeha, se čez čas vsa resna obrnila, mi pristopila, me potrepljala po rami in me popravila:

			»Ne, mali Pištek, ni tako, sledi dvajset!«

			Po razredu se je razlegel smeh, eni so se smejali mojemu neznanju, drugi pa, ker sem se osramotil.





*


			Tekli so dnevi, v šoli so zahtevali, da prihajamo redno k pouku, da delamo domače naloge, se učimo, doma pa so starši zahtevali, da delamo, ker jim je bilo pomembnejše, da je bilo opravljeno delo, šola pa le postranska neboditreba stvar. Ker sta moj oče in mati hodila v madžarsko šolo, in to le štiri leta, toliko, da sta se naučila pisati in brati, sta mislila, da tudi meni ni treba več kot to. Če doma nisem ubogal, sem bil tepen, če nisem šel v šolo, ali nisem naredil domače naloge, sem za kazen bil zaprt. V prvem razredu še ne toliko, ko pa sem obiskoval tretji razred, sem seveda postal že »fant« in si bolj privoščil razne vragolije, za kar sem bil vedno kaznovan. Šolo sem imel rad, tudi učil sem se rad, a kaj ko ni bilo časa za učenje. Ker sem velikokrat izostal od pouka, sem težko sledil snovi, pa tudi domačih nalog nisem imel, zato so poleg tega, da sem bil večkrat zaprt, letele še slabe ocene.

			Kazen, da sem moral ostati po šoli, ali zaprt, sta zahtevali tovarišici učiteljici, velikokrat pa na predlog tovarišic ravnatelj, ki je prišel pred koncem pouka v razred, določil največjega prestopnika za redarja, ki je moral skrbeti za red, in če je ravnatelj med tem časom, ko smo pisali naloge, slišal, da je v razredu galama, nered, kar je lahko slišal takoj, saj je stanoval v šoli tik ob razredu, ločila ga je le stena, je prišel v razred in se znesel nad redarjem, ga neusmiljeno pretepel s šibo. Ni pa bil tepen le redar, ko se je znesel nad njim, več ni izbiral posameznikov, temveč nas je šibal vse povprek.

			Šola je od nas zahtevala vse več. Tudi zato sem imel vedno manj svobode. Zjutraj sem moral opraviti delo pri kravah, jih nakrmiti, počesati, zmetati in jim nastlati, potem ni bilo več časa, da bi se temeljito umil, temveč sem po navadi imel le toliko časa, da sem si umil roke, obraz, obleka na meni pa je bila ista kot v hlevu. Ko sem se za silo umil, sem pograbil tablico, griflin in gobico stlačil v žep, in že bežal v šolo. Ko sem pritekel v razred, včasih pravočasno, največkrat pa, ko se je že začel pouk, sem bil ves oznojen, pa tudi vonj po gnoju se je zaril v mojo skromno, pokrpano obleko, zato sem zaudarjal po znoju, ki ga je podkrepil vonj po gnoju. Ker sem zaudarjal, so se me nekateri sošolci, predvsem tisti bogatih kmetov ali družin, ki jim ni bilo treba delati v hlevu in so prišli k pouku umiti, lepo oblečeni, izogibali. Posebej dekleta so se držale za nos, jaz pa tega vonja nisem čutil, ker sem pač bil pogosto v hlevu in je bil vonj zame normalen spremljevalec.

			Še posebej pa sem čutil zapostavljenost pri igri, kjer smo se v parih morali držati za roke, se igrali igro »Žiga-žaga.« Težko sem dobil par, edini, ki ga pri meni ni nič motilo, je bil Kreftov Lujzek, ki pa doma ni delal nič takega kot jaz. Zaradi vonja po gnoju in slabe obleke so se me izogibali in počutil sem se vse bolj osamljen. Sam sem tekel v šolo, sam domov, tisti, ki jih moj vonj ni motil, niso tekli z menoj, saj so imeli čas in so zato zgodaj šli v šolo in počasi domov. Ko sem pritekel domov, me je v kuhinji na mizi čakal listič, na katerem je pisalo:

			Mi smo na njivi, pridi za nami.

			Popoldne, ko so se drugi učili, sem moral peljati krave na pašo, zvečer skupaj z bratom pospraviti hlev, počesati krave, očistiti hleve in pokidati gnoj, potem pa pogosto zaradi utrujenosti brez večerje odšel spat. Lepa stvar. Vedno delo. Delo si je podajalo roko, kot smo si otroci pri igri »Žiga-žaga,« za učenje pa je pogosto zmanjkalo časa.

			Vse do tretjega razreda sem hodil v šolo zadnji trenutek, površno umit in na pol umazan, oznojen. V tretjem razredu pa sem se odločil, da temu naredim konec. Vstajal sem nekoliko prej, oblekel stare strgane hlače in majico, na hitro poopravil v štali, nato šel v kuhinjo, vzel toplo vodo, jo nalil v lavor in se redno umil z milom, ki ga je mati izdelovala kar doma. Nisem dišal, pa tudi vonja po gnoju ni bilo. Za šolo sem si oblekel čisto obleko, tisto, ki sem jo nosil k maši, pa tudi tekel več nisem, ker sem si vzel več časa, v šolo hodil počasi in pravočasno, kar pa mi kljub vsemu ni vedno uspelo. V razredu sem bil najmanjši, vedno zadnji v vrsti, a da zaradi tega ne bi zgubljal avtoritete in bil zapostavljen, sem znal biti poreden in včasih ušpičil kakšno norost, ali nastavil past. Da me za opravljeno delo, ki je imelo za posledico štosno situacijo, ne bi kdo izdal, sem zagrozil, da se bom vsakemu, ki me bo izdal, maščeval. Ker sem bil majhen, s tem še ni bilo rečeno, da sem bil fizično slab. Delo je krepilo moje mišice. Fantje, ki me niso jemali resno, so čutili mojo žilavost tako pri metanju kot premagovanju bremen. Ker sem bil v rokoborbi, ali kot smo temu takrat rekli, v metanju, spreten in žilav, sem premagoval veliko večje in na videz močnejše. Ko pa sem nekoč, ker me je zmerjal, dodobra pretepel Lujzeka, ki je bil za glavo večji od mene, in ga na koncu še vrgel na tla, sem kaj hitro dobival nove prijatelje.

			Lujzek je bil vedno urejen, saj je njegov oče na njivi odprl rudnik gramoza, ki ga je prodajal, zato so imeli denar in so si lahko privoščili kaj več kot drugi. Služba je bila sicer težka, ker takrat ni bilo bagrov, ne strojnih nakladalcev, a je z gramozom in nakapanjem zaslužil dovolj. Ker je bilo dela dovolj, je zaposlil tudi druge vaščane, da so mu pomagali. Eni so s krampi, ali kot smo jim takrat rekli, piki, rahljali material, drugi pa so z lopatami nalagali material na vozove, ki so jih vlekli konji, pa tudi krave. Delo je bilo težko, a dobro plačano. Mati je bila šivilja in je poleg tega, da je šivala drugim proti plačilu, skrbela tudi za to, da so bili vedno, posebej pa ob nedeljah, lično urejeni. Lujzek ni nikoli delal, zato je imel veliko časa za učenje. Njegova slaba lastnost je bila, da je bil pri vsem počasen, zato je učiteljici večkrat pošlo potrpljenje in mu je dala slabo oceno. To je Lujzeka vse pogosteje jezilo, zato je sklenil, da se bo tovarišici maščeval. Vztrajno je čakal na priložnost, ki se mu je ponudila, ko smo po nalivu šli na dvorišče, kjer naj bi se šli med dvema ognjema. Na dvorišču so bile še mlake, kar je Lujzek opazil in sklenil, da bo naredil nekaj, kar je že dolgo načrtoval. Ko je učiteljica prišla vštric z malo večjo mlako, se je Lujzek z vso silo odrinil, hkrati z obema nogama skočil v vodo in vso blato pošprical po učiteljici, ki se je hotela umakniti, se spotaknila in kot je bila dolga in široka, padla v mlako, kar si je sicer Lujz zapomnil, ker se je nad njim s šibo znesel ravnatelj, ki je skozi okno pisarne videl, kaj se je zgodilo.

			Že po pretepu sva se zbližala, od tistega dne pa sva postala nerazdružljiva, skupaj ušpičila kakšno pikro, zaradi česar so se nama pridružili še Kalman in Joži. Postali smo skoraj nerazdružljivi in nadelo se nam je ime »Štirje Mušketirji.«

			Skupaj, ali vsak zase, smo začeli nagajati. Pozabil sem na vse, kar sem doživljal, vse težke trenutke, hotel sem živeti drugače kot do takrat, zato sem se doma začel izogibati obveznostim, se izgovarjal na šolo, v šoli pa sem vse bolj užival. Nič več nisem smrdel po gnoju, ne po znoju, saj več nisem tekal v šolo. Če sem zamudil, sem pač zamudil, in zato odslužil kazen, ali pa, če sem bil zaprt, skočil skozi okno in zbežal. Postal sem odločen in tudi zato sem si rekel:

			»Ne, tako, kot je bilo, ne bo nikoli več!«





*


			Nekega dne sva z Lujzekom šla v šolo. Nikamor se nama ni mudilo. Ko sva prišla do šole, sva ugotovila, da se je pouk že začel. Za trenutek sva postala pod šolskim oknom, ki je bilo odprto, zato sva slišala, da je učiteljica vprašala, kdo manjka. Dragica, ki je bila najboljša učenka, je poročala: »Manjkata Pišta in Lujzek.«

			Spogledala sva se in eden drugega vprašala, kaj bova storila. Ugotovila sva, da če bova šla v razred, bova za kazen morala klečati v kotu pri tabli, po pouku pa bova zaprta. Če ne greva v razred, bova naslednji dan vprašana, ker ne bova vedela, kaj so se učili, pa bo priletel velik cvek.

			No, jaz sem se vseeno odločil, da bom šel noter, Lujzek pa je dejal, da bo pouk šprical. Počasi sem odprl vrata v razred, vstopil in se pobožno, s sklonjeno glavo, skoraj cmeravo poskusil opravičiti za zamudo. Nič ni pomagalo, učiteljica Ivanka mi je pokazala mesto, kjer smo klečali. Seveda sem ubogal, pokleknil tako, da sem bil obrnjen k oknu. Lujzek, ki je bil velik, za tista leta pravi orjak, se je približal oknu, prijel za polico in pokukal skozi okno. V razredu je bila popolna tišina, učenci in učenke so poslušali izvajanje učiteljice Ivanke, držali roke na hrbet, kar je bilo takrat obvezno, roke smo lahko sprostili in jih položili na klop, ko smo pisali, ali dvignili dva prsta in se javili za odgovor.

			Učiteljica je med učenjem hodila med klopmi gor in dol po razredu. Ko se je obrnila stran od okna, je Lujzek stegnil svoj vrat in pogledal skozi okno. Nekaj učencev je to opazilo, seveda tudi jaz, ker sem bil obrnjen k oknu, zato so se začeli muzati, nihče se ni upal nasmehniti na glas. Lujzek je kar naprej skakal in pogledoval skozi okno in kazal svojo skuštrano glavo, zato sem se zasmejal, kar je slišala učiteljica.

			Obrnila se je k meni, stopila korak, dva bližje, me prijela za uho in skoraj zavpila:

			»Kaj ti je tako smešno?«

			 Najprej sem molčal, potem pa napol jokaje, čeprav sem to le igral, odgovoril:

			»Saj se nisem smejal, le zakašljal sem.«

			»A tako, kašljal si?« In že sem dobil klofuto.

			»Vidiš, tako pa znam jaz zdraviti kašljanje. Po pouku pa se javi ravnatelju.«

			 Ko sem slišal, da se moram javiti ravnatelju, me je streslo. Vedel sem, kaj me v tem primeru čaka, šiba, batine in zapor.

			Po pouku nisem šel k ravnatelju, temveč smuknil mimo vhodnih vrat, skozi vrata v ograji, na cesto in jo urno ucvrl stran od šole, da me učiteljica ne bi videla. Kaj bo naslednjega dne, nisem pomislil.

			Nedaleč od šole sem zagledal Lujzeka, ki me je čakal.

			»Pridi, beživa!«

			Ustavila sva se šele, ko sva bila izven nevarnosti, da bi naju videla učiteljica ali ravnatelj. Čez čas sta za nama prisopihala še Kalman in Joži. Skupaj smo odšli do studenca, ki je bil naše skrivališče, in se skrili pred sošolci.





*


			Bolj ko se je bližal konec šolskega leta, bolj smo se družili, špricali pouk in nagajali. Ko smo šli v šolo, pa smo, da bi si skrajšali pot, izbrali bližnjice, hodili med poljem po mejaših, ki so bili v tistih časih široki in smo jih lahko uporabljali za pešpot. Na eni izmed njiv je bil skopan plitvi studenec, iz katerega so zajemali vodo, ko so delali cigel. Potem so ga delno zasipali, da v njem ni bilo vode, pa tudi globok ni bil, približno dva metra, mogoče kaj več, dalo pa se je vanj skočiti in iz njega splezati, zato smo ga občasno uporabljali kot skrivališče na poti domov, da smo pokadili kakšno listje, zamotano v novine.

			Dikline te poti niso uporabljale, vsaj ne takrat, ko je padal dež, saj so bili takrat mejaši blatni in spolzki. Hodile so po široki makadamski cesti, ene pa so se vozile v šolo že s kolesi. Nekega dne pa so Mariška, Irinka in Jožica hotele videti, kod hodimo mi, da bi tudi same ubrale krajšo pot in prišle prej domov. Sledile so nam ter nas zalotile pri kajenju, kar so povedale Dragici, ki je bila posebej dobro zapisana pri ravnatelju in ki nas je ravnatelju že naslednji dan tudi zatožila.

			Ravnatelj je bil postaven, že malo sive glave, odličen učitelj, a nadvse strog. Bog ne daj, da bi kdo storil kaj takega, kar je bilo proti pravilom, ali je bilo po njegovem mnenju nemoralno in v nasprotju s šolskim redom. Za učinkovito vzgojo je na pisalni mizi po navadi imel tri božje zapovedi: šibo, ki jo je nosil tudi v učilnico in jo uporabljal za tepež po riti, ravnilo, s katerim je delil hruške, in meter, ki ga je uporabljal za packe.

			Naslednje jutro, še preden se je začel pouk, je stopil v učilnico šolski sluga Karči, učiteljici Moniki nekaj zašepetal na uho, potem pa velel, da bi tovariš ravnatelj, takrat so bili vsi tovariši in tovarišice, radi govorili s Pištekom, ter s prstom pokazal name, potem je s prstom pokazal na Lujzeka, in izbral še Jožija in Kalmana.

			Spogledali smo se, vstali in stopili za šolskim slugom. Med potjo smo se spraševali, zakaj bi nas ravnatelj rad videl. Sluga je končno odprl vrata pisarne in že na pragu velel:

			»Tovariš ravnatelj, kak ste želeli, pripelal san vam falote!«

			Kar sem najprej zagledal, so bile namrščene oči pod košatimi obrvmi, kar mi je dalo vedeti, da se pripravlja nekaj hudega. Ravnatelj se je zagledal v nas, šel s svojim srepim pogledom od enega do drugega in zmajeval z glavo. Stali smo pred njim ponižno, kot štirje svetci pred bogom, in ko se je pogled ustavil na meni, mi je srh spreletel drobno telo.

			»Kristuš, pomagaj,« sem si tiho šepnil.

			Počasi je vstal, z mize vzel šibo, stopil korak naprej proti nam in vprašal:

			»No, moji kanjžari,« s tem ni mislil na merjasce, temveč nas je s to besedo hotel označiti kot grdobe, »kaj ste delali včeraj, ko ste šli domov?« Premeril nas je od pet do glave in dodal: »Mislim, da mi boste gučali po istini!« Ostali trije so bili tiho in se zazrli v tla, jaz pa sem se opogumil, pogledal ravnatelja naravnost v oči, pri srcu se mi je storilo milo, zato sem se žalostno nasmehnil. Kaj pa naj stori človek v tem primeru, razen da se žalostno nasmehne, ali zajoče. Toda ta smeh je ravnatelja razjezil, zato je brez oklevanja zamahnil s šibo. Da bi se obranil, sem se umaknil in obrnil stran, in zadel me je po hrbtu, da sem zastokal.

			»Zdaj se boš pa še smejal, ti smrkolin,« je zavpil in me še enkrat ošvrknil tako močno, da se je šiba, ki je bila že malce suha, zlomila.

			Nisem več ne zastokal, pa tudi zameril mu nisem. V tistem času je bil namreč to v prekmurski surovosti normalen vzgojni ukrep. Tudi gospod kaplan so pri verouku uporabljali šibo, ali dlan. Nič drugače ni bilo doma, kjer so nam starši poleg pretepanja z opravljanjem kmečkih del onemogočali, da bi se učili, češ da je za kmeta ali delavca dovolj to, da znaš pisati in brati, za gospoda pa tak ali tak vaški otrok ni rojen.

			V pisarni je za trenutek nastala tišina. Ravnatelj je hodil sem in tja, zlomljeno šibo vrgel v kišto za drva, z mize vzel ravnilo, z njim rahlo udarjal po svoji dlani in nekaj mrmral. V tem trenutku smo začutili vso svojo nebogljenost, nemoč, postali smo mokri kot snežaki na soncu. Čez čas, ko se je malce umiril, je spet poklical slugo in mu velel, naj pokliče Dragico. V tistem trenutku sem zaslutil, zakaj stojimo tam. Dragica nas je zašpecala, da smo kadili. Tišino so prekinila škripajoča vrata, ki so se odprla, in med njimi je stala Dragica.

			»Pridi naprej,« ji je prijazno velel ravnatelj, jo prijel za roko in se ji nasmehnil.

			Stopila je k mizi, se postavila ravnatelju ob bok, ponosno s prstom pokazala na nas in hotela nekaj izustiti, a jo je ravnatelj prestregel z besedami:

			»No, povej tem junakom, ker se sami ne spomnijo, kaj so delali včeraj.«

			Brez obotavljanja je oddrdrala:

			»Kadili so, tovariš ravnatelj, ja, kadili so!«

			»No, ste se sedaj spomnili, kaj ste delali?«

			Ker so bili ostali tiho, sem pritrdil.

			»Ja, res je, kadili smo, to smo včeraj počeli.«

			Ravnatelj sive glave je zanihal enakomerno, kot da išče ravnotežje, se nato umiril, nas ponovno premeril od pet do glave in bolj sam zase zamrmral:

			»Tak, tak, vi štirje faloti, tak, tak, nosa si še ne znate zbrisati, z zemle vas je komaj viditi, vi pa že kadite.« Bili smo tiho, zrli v tla in vsak po svoje doživljali tragedijo. Ravnatelj se je obrnil k Dragici in se ji prijazno zahvalil:

			»Lahko greš, zdaj vedo, zakaj so tu!«

			Dragica je z dvignjeno glavo zapustila pisarno, ravnatelj pa, ki je pred tem spet sedel za mizo, je vstal, se nam z ravnilom v roki približal in nadaljeval z vprašanji.

			»Kaj ste kadili?«

			Guč mi je v hipu šel težje iz ust, zato pa je Kalman začel.

			»Pišta nas je napelo, ka smo si nažigali, pravo je, ka bomo te bole moško zgledali.«

			»Ka ste si nažigali?« je bil še bolj radoveden ravnatelj.

			»V novine smu sukali süjo listje,« je nadaljeval Kalman.

			Ravnatelj je stopil k meni in mi zapovedal, naj mu pokažem, kak smo si sükali cigaretline.

			Najprej sem se poskušal braniti.

			»To je nej istina, ka pravi Kalman, vsi smo bili za to, enkrat je novine prineso eden, drugič pa drugi.«

			Ravnatelj je bil presenečen nad mojo obrambo, toda že v istem hipu je postavil novo vprašanje.

			»Kje ste vzeli novine?«

			Moj odgovor je bil kratek.

			»Jemali smo jih tu pri vas v pisarni, tiste, ki ste jih meli za podkuriti.«

			Ta odgovor je ravnatelja še bolj razjezil in v besu je izdavil:

			»Ka, tudi novine ste mi kradnoli, ka ste si lahko motali cigaretline.«

			Stopil je tik do mene in dvignil ravnilo, kot da me želi udariti.

			»Kdo je kradno novine?« je silil v mene.

			»Vsi, ko smo vam nosili drva, ka ste si lejko kürili, smo si vselej vzeli malo novin, enkrat eden, drugič drugi, malo smo zeli, ka ste nej opazili, listje pa smo nabirali na dvorišči, lipovo smo nabirali, ka je bole dišalo.«

			Ravnatelj je stopil k ladi za drva, v kateri so bile poleg drv tudi novine, vzel šop novin, nam raztalal vsakemu po eno polo in strogo zapovedal.

			»Zdaj pa zamotajte, ka bom vido, kak to vi delate.«

			Štirje mušketirji, stoječi pred ravnateljem, smo se spogledali, s komolci drug drugega spodbujali, kateri naj začne, in si prišepetavali:

			»Ti začni ... daj ti ...«

			Ker je ravnatelj opazil, da se ne moremo dogovoriti, je sam določil Kalmana.

			Kalman je vzel pol pole in začel motati.

			Gledal sem ga in nisem mogel zadržati smeha.

			»Hi, hi, hi ...« mi je ušlo.

			»Kaj se spet smejiš, bi rad dobil še eno po hrbti?«

			Nisem odgovoril, le Kalmanu sem namignil, naj zamota malo novin, ne cele.

			»No, če ti znaš bole, potem nam ti pokaži, kak se motajo cigarete,« je s prstom pokazal name.

			Ker je bil moj oča strasten kadilec, sem videl, kako je v novine motal tobak, ki smo ga pridelali doma v ogradi. Vzel sem majhen kos novin, jih zvil in vstavil v usta.

			Ravnatelj me je gledal in nato cinično pohvalil.

			»Ti pa znaš!«

			Ravnatelj je vzel iz žepa šibice, povabil Kalmana, ki je medtem zamotal svoje novine, da mu prižge, a ga je motilo naše hihitanje, kar ga je še bolj razkačilo.

			»Kaj se pa smejite, kot da bi vam kdo kazal nago rit, vi kanjžari?»

			»Hihi-hihi,« mi je še enkrat ušlo, ko sem gledal Kalmana, kako je nebogljen stal pred ravnateljem in čakal, kaj bo. »Pridi ti!« se je zadrl ravnatelj in s prstom pokazal name. V hipu me je minil smeh. Zastrmel sem se vanj in začutil, da me je v obraz zalil val krvi. Stopil sem naprej, dal zmotane novine v usta in čakal, da mi jih prižge. Ravnatelj je pristopil, prižgal zmotane novine, potem pa mi prisolil tako klofuto, da sem se zavrtel za tristo osemdeset stopinj, se poskušal ujeti za Kalmanovo roko, jo zgrešil in padel na tla. Še preden sem se pobral, je zavpil:

			»No, to je bilo žegnanje, zdaj bo sledila birma, vendar brez svetega duha.«

			Potem me je pograbil za uho, mi ga navil in me dvignil.

			»Zdaj boš videl svojega boga,« me je potegnil k mizi, sedel na stol, me vrgel čez koleno, dvignil meter in me udaril po zadnjici tako močno, da sem zatulil, pritisnil usta na njegovo levo bedro, globoko zajel sapo, nato nehote stisnil zobe in ga ugriznil v bedro tako močno, da je tudi on zatulil:

			»Smrkavec, zdaj boš pa še grizel kot pes?«

			Zgrabil me je za lase, me dvignil, mi prilepil še eno klofuto, odrinil, da sem se opotekel, vstal, odšepal do vrat, jih odprl na stežaj in zavpil:

			»Marš ven, da vas več ne vidim!«

			Odhiteli smo iz pisarne. Ko sem stopal proti razredu, sem razmišljal. Mar me bo ta smeh spremljal vse življenje, se mi bo vrinil v spomin, se ga ne bom nikoli otresel? Iz razmišljanja me je zdramil dotik roke. Glava mi je zakinkala in še v istem trenutku sem izustil:

			»Ti moj Jezušček libleni!«

			Mislil sem, da me je ponovno ujela ravnateljeva šapasta roka, a je bil šolski sluga, ki me je pobožal in mi dejal: »Vidiš, pred ravnateljem se ne smeš nikoli smejati, ker misli, da se smeješ iz njega.«

			Prijel me je za ramo, odprl vrata in nas pospremil s pogledom. Ničesar nisem rekel, le premaknil sem ustnici in s kolegi stopil v razred, kjer so nas čakali radovedni pogledi. Dekleta so se muzala, fantje so z nami sočustvovali, nihče pa ni upal niti pisniti. Učiteljica Monika je slutila, kaj se je dogajalo v pisarni, a ni rekla nič. Tudi mi smo molčali in z jezo pogledovali Dragico, ki je ponosno sedela v prvi klopi in se šopirila kot pav na kmečkem dvorišču. Z bolečino v hrbtu sem sedel na svoje mesto, si z dlanjo pokril obraz in tuhtal, kako se maščevati tej špeci.

			V odmoru smo naredili plan, ki smo ga domov grede uresničili. Po pouku sta z Mariško šle iz razreda med zadnjimi, kot da bi Dragica hotela pokazati, vidite, kaj pa mi morete. Odhiteli smo naprej, ju nekaj sto metrov od šole počakali, Mariško nagnali in ji zagrozili, da jo bomo pretepli, če nas bo zašpecala, Dragico pa obkolili, ji zvili roke na hrbet in odvlekli do studenca, kjer smo jo brez usmiljenja spustili v vodnjak.

			»To je zato, ker si nas zatožila!«

			Prosila nas je, da jo potegnemo ven. Nismo je poslušali, odplesali smo bojni ples in vpili:

			»Vidiš, to pa je naš kanjžarski ples!«

			Potem smo odšli. Kako je prišla iz studenca, nismo spraševali, vedeli smo, da se bo lahko rešila sama, saj je bil studenec obložen z brvmi, po katerih se je dalo priplezati na površje, smo pa, ko smo se proti večeru zbrali pri gasilskem domu, kjer smo se radi v prostem času zbirali in klepetali, izvedeli, da je prišla domov dolgo za nami in vsa umazana.

			Sicer pa nič ni pomagal ravnateljev krst, mi kanjžari, kot smo se potem preimenovali, smo medtem našli novo pot, po kateri ni smel hoditi nihče drug.





Jabolko


			Poletje se je že krepko prevesilo v jesen. Narava je ponujala plodove, ki so počasi zoreli. V naši vasi je malokatera domačija gojila sadno drevje, pri vsaki hiši pa so bile brajde, na katerih je okrog velke meše začelo zoreti grozdje. Domačini smo temu rekli: grozdje je začelo brneti. V tistem času je marsikomu bilo hudo. Služb ni bilo na pretek, večina vaščanov pa je razpolagala le z nekaj hektarji njiv, travnikov in gozda. Na njivah je zraslo bore malo, malo je bilo žita, malo pšenice, ječmen, koruza, v jeseni pa se je pridelovalo proso in ajda. Le večji kmetje so živeli življenju primerno življenje. Imeli so dovolj kruha in tudi drugih dobrin. Ker je vladala revščina, se je v tistih časih veliko pilo, in to najbolj domače vino, šmarnico, jurko, klinton, in tu pa tam je kdo imel tudi izabelo. Tudi pri nas doma so vse okrog hiše in tudi v ogradi, kjer bi človek pričakoval, da bo raslo sadno drevje, bile brajde. Tisto malo, kolikor je bilo v ogradi prostora, pa je oče posejal s tobakom, mati pa v enem delu pridelovala paradižnik, kumare, zelje in solato, tu in tam je posadila tudi kakšno papriko. Ker v tistem času denarja za pijačo ni bilo, potrebe pa so bile velike, saj se je pilo ob rojstnih dnevih, godovih, raznih praznikih, ko so bile koline, pa tudi pri žetvi in mlatitvi, je pač prav prišel vsak liter pridelanega vina.

			Pri sosedovih je bilo v primerjavi z našim gruntom malo drugače. Sosed ni kadil in tudi ni pil, bil je invalid, imel je pohabljeno nogo in se je izogibal pijače, da ne bi, ko bi se napil, padal in si jo še bolj pohabil. Tudi zato pri sosedovih niso imeli toliko brajd, imeli so jih dovolj samo za zobanje in manjšo količino vina, ki so ga ponudili pri obisku ali pri kmečkih opravilih in praznovanju. Janoš, kot smo soseda klicali otroci, je v ogradi zasadil češnjo, ki je zrasla tako visoko, da je ni bilo moč vse obrati, zato je pogosto, ko so češnje dozorele, vabil nas otroke, da smo zlezli nanjo:

			»Dokler boste brali češnje, morate žvižgati ali peti, potem ko pridete dol, boste tri četrt nabranih češenj dali meni, ostalo pa lahko pojeste ali odnesete domov.«

			Toda mi nismo peli, ne žvižgali, temveč najprej napolnili svoje želodce in potem cekre. Ko smo zlezli dol, smo mu dali polovico nabranih češenj, ostalo pa odnesli domov.

			Posadil je tudi jablano in hruško, in hruška je bila tik ob naši ograji, tako da je pol krošnje gledalo na našo stran. Ko so hruške zorele, sva z bratom vsako jutro pohitela pogledat, če je kaka hruška na tleh. Oče nama je namreč rekel, da je tisto, kar pade na našo stran, če sosed ne pobere, naše in da to ni kraja. Tudi zato smo tekmovali, kdo bo zjutraj prej vstal in pobral hruške. Pred hišo, na meji, je nekoč vzkalil domači kostanj, ki je prav tako prinašal plodove nam in njim, odvisno od tega, kdo je bil bolj zgoden, posebej ko je pihal močan veter in so kostanji padali, ne da bi jih bilo treba tresti. Tudi zato, ker smo si nekaj teh sadežev delili, čeprav sem vedel, da sosedu to ni bilo preveč pogodu, oče ni dovolil nikjer zasaditi nobenega drevesa, smeli smo imeti samo trto.

			V tistih težkih časih v šoli ni bilo tople malice. Jedli smo tisto, kar smo prinesli s seboj. Otroci bogatejših staršev so imeli za malico kos belega beklina in jabolko, revni pa smo med odmorom, ko je bil čas za malico, tekali po šolskem dvorišču, da se nam niso cedile sline.

			Dnevi so postajali vedno krajši in ob jutrih je bilo vse bolj mrzlo, narava se je začela pripravljati na zimo, tudi zato je drevje začelo odmetavati prve liste.

			Pot v šolo je bila vedno bolj naporna, ker smo nekateri hodili še bosi, nas je zeblo v noge, v učilnici pa še tudi niso kurili, saj je ravnatelj dovolil, da se začne kuriti, ko padejo prve slane. V šolo sem hodil po bližnjici, tudi zato, da pridem čim prej v šolo in domov. Steza, ki je bila ozka, en del speljana po mejaših, je potekala med živima ograjama dveh sosedov, ki sta imela lično urejeni kmetiji, eden izmed njiju pa je imel nasad jablan, na katerih so dozorevala jabolka. Ker se je bal, da bi mu jabolka kradli, je vedno, ko je vedel, da bomo šli mimo, stal na dvorišču, ali se sprehajal med jablanami.

			Vsak dan sem gledal lepa rdeča slastna jabolka in si želel, da bi vsaj eno lahko nesel v šolo, jo pred učenci pojedel in jim pokazal, da imam tudi jaz za malico sočno jabolko. Kljub lüštičnosti sem si rekel: »Kradel pa ne bom.« In res nisem nikoli niti poskusil, da bi kakšno odtrgal in zbežal. Tekli so dnevi in prišel je čas za obiranje. Na poti iz šole sem obstal pred živo ograjo, ki je bila visoka, da sem moral stopiti na prste, če sem hotel videti čez, in opazil sem, da so jablane prazne, pod njimi so bili hlapci in dikline, ki so jabolka potrgali in jih spravili v velike krblače. Ker je bil z njimi tudi gospodar, sem ga zaprosil za eno jabolko. Upal sem, da mi bo podaril kakšno, pa čeprav bo drobčkana.

			»Gospod Majči, bi mi šteli dati eno jabolko, tak se mi lüštajo.«

			Obrnil se je, kot da bi ga zadel s kamnom in se zadrl name: »Naj ti oča nasadi jablane, ne ka ma samo grozdje, te pa drügo ne dela kak pije in dela deco, za njih pa ne poskrbi.«

			Obrnil sem se, šel naprej in v očeh so se mi pojavile solze. Nisem jokal zato, ker nisem dobil, za kar sem ga prosil, temveč zato, ker je žalil očeta in s tem tudi mene, ki sem njegov otrok.

			»Kako so lahko ljudje tako grdi, brezsrčni, enega jabolka mi ne bi dal, to pomeni, da mi ne bi pomagal niti, če bi umiral od lakote.«

			V rokav sem si obrisal solze, nekajkrat smrknil in nadaljeval pot. Tisti dan se mi je močno vtisnil v spomin, kar mi ni dalo spati. Vso noč sem se v postelji premetaval in komaj ko sem se zbudil, sem slišal Majčijeve besede.

			Zjutraj je bilo treba vstati. Bil sem zaspan in žalosten hkrati, a sem vseeno vstal, šel v hlev, zmetal kravam, jim nastlal, nasekal repo, prinesel krmo in se nato vrnil v kuhinjo, vzel šolske potrebščine in ker sem bil že pozen, brez zajtrka odhitel v šolo. Ker sem bil pozen, sem seveda tekel, in to sam. Tekel na vso moč, da ne bi zamudil, ker je zamudi v šolo sledila kazen, in sicer zapor. Biti po šoli v zaporu pa bi mi spet nakopalo jezo staršev, saj me je, ko sem prišel domov, po navadi čakalo delo na polju, ali v hlevu pri govedu, ali v svinjaku. V šolo sem pritekel ves zadihan, a pravi čas.

			Po pouku sem se spet odpravil domov med prvimi, hitel sem, da me ne bi kdo kaj spraševal, pa tudi lačen sem bil, da mi je krulilo v želodcu.

			Ko sem šel mimo Majčijeve kmetije, ni bilo na dvorišču nikogar, ni jim bilo treba več stražiti, ker so jablane obrali. Iz dneva v dan je postajalo bolj hladno, zato je začelo listje odpadati in jablane so vse bolj kazale gole veje, na eni izmed vej na vrhu najvišje jablane pa je samevalo jabolko. Gledal sem ga in sklenil, da bom tokrat nesramen in ga bom ukradel. Ker ni bilo nikjer nikogar, sem v ograji pobral kos suhe veje in jo zalučal proti vrhu. Nisem bil dovolj močan, veja je padla pod jablano, zato je nisem upal še enkrat pobrati in zalučati. Pobral sem svojo iz blaga zašito culo, v kateri sem nosil šolske stvari, jo še enkrat pogledal in nadaljeval pot. Trdno sem se odločil, da bom naslednjega dne jabolko sklatil in ga pojedel.

			Rečeno, storjeno. Naslednjega dne sem se motovilil v šoli tako dolgo, da so vsi že odšli, potem pa se pripravil, da bom jabolko ukradel. Ko sem prišel do jablane, je jabolko še viselo. Nekaj časa sem se motovilil okrog po ogradi, da bi se prepričal, če je varno. Ker ni bilo na spregled nikogar, sem v ograjo skril svoje šolske stvari, skočil kvišku, da sem z rokami dosegel prvo vejo in nato počasi plezal proti vrhu. Ko sem priplezal do jabolka, ga odtrgal, sem zagledal Majčija, ki me je videl skozi dvoriščno okno, kako plezam na drevo, se oblekel in počasi prihajal v ograd. Časa, da bi splezal dol in pobegnil, je bilo premalo, zato sem kar obsedel in čakal. Počasi, kot da se mu nikamor ne mudi, je Majči prišel do jablane, pogledal navzgor, zmajal z glavo in zavpil: »Kaj delaš tam gor?«

			Od strahu mi je zmanjkalo glasu. Bil sem tiho, sedel na veji in razmišljal, kaj bom storil, če bo videl, da držim v roki njegovo jabolko. Res je opazil, da sem mu ukradel eno od tistih, ki so še ostala. Nekajkrat je zaokrožil okrog jablane in se spet zadrl: »Kaj imaš v roki, ne da si kradel jabolka, mali, či boš kradno jabolka, boš prišo v pekel.«

			Vedel sem, da bodo tokrat težave. Če bom splezal dol, me bo pretepel in mi vzel jabolko, če ostanem na veji, me lahko zadržuje do večera. Po krajšem razmisleku sem le zbral toliko poguma, da sem zavpil:

			»Ka te mislite, či bi bog rejsan kazno vse, šteri kradnejo, bi bile nebesa prazna, toga bi se pa Lucifer silno razveselil, ka bi mel pun pekel in bi lejko bogi napovedo vojno, jemi vzel njegovo kraljestvo. Ka mislite, ka bi pa te bog delo, ha. No vidite, zato bog ne kazni vse, či kaj naredimo slabo, sploj pa či si privoščimo kakšo jabolko.«

			Potem sem za trenutek utihnil, razmišljal, kaj sploh storiti, in ga gledal vdano, ponižno, kot da bi se mu hotel prilizniti.

			»Ja, ge si pa to vse čül, smrkavec, še boga neznaš moliti, misliš, da je bog tak nouri, ka nevej ka more storiti. K spovidi bi moral iti, smrkavec, namesto ka kradneš.«

			Nisem mu ostal dolžan, zato sem kar bleknil tisto, kar sem pogosto slišal iz očetovih ust.

			»Ja, te mislite, ka je spovid vse, ka tan vse povejo, lažejo samo, ka jih drugi vidijo, ka so šli k spovidi.«

			Dvignil je pest proti meni, kot da bi me želel udariti, a je le še dodal: »Ja, ge pa si vse to čül, smrkavec nemarni?«

			»Znate, ges san radoveden, zato man velka vüja in vse čujem, zato mi pravijo ljudje, ka san zijalo, to pa znate ka pomeni.«

			Nič več ni rekel, naredil je par krogov in nato čakal. Ker se ni umaknil, pa tudi dovolil mi ni, da bi splezal dol, sem mu zavpil: »Prišel bom dol, če me ne boste tepli in mi dovolili, da jabolko vzamem s seboj.«

			Za trenutek je nastala tišina, potem pa je spet zavpil: »Tepel te ne bom, jabolko pa mi boš vrnil, moje je, ker je zraslo na mojem.«

			To pa bo največja kazen, sem si dejal.

			»Ne, gospod Majči, pustite mi, da jabolko vzamem s seboj, vidite, kako visoko sem moral plezati, da jo dosežem, vi pa imate tako dovolj v pevnici.«

			Ni se dal prepričati. Vedel sem, da bo hudo, zato sem se odločil, da bom jabolko kar vpričo njega pojedel. Zagrizel sem vanj in zavpil: »Jabolko bom pojedel, pa četudi bom tepen.«

			Ko sem snedel jabolko, sem splezal nižje, se na zadnji veji, ki je bila še toliko visoko, da je Majči ni mogel doseči, ustavil in čakal. Ves čas pa me je bilo strah, da bo Majči poklical katerega od hlapcev, ki me bo potegnil z drevesa, ali pa bom moral tam sedeti vse do takrat, ko se bo Majči naveličal in odšel. Ne samo, da me je bilo strah, tudi zeblo me je že, podplati so me pekli, v mehurju pa sem začutil, da me tišči na vodo.

V tistem trenutku mi je šinilo v glavo, da bi to lahko bila moja rešitev. Izkoristil sem Majčijevo nepozornost, ko se je zagledal nekam proti hiši, hitro spustil hlače, poklical Majčija in ko se je ta z obrazom obrnil proti meni, na vso moč spustil vodo, da je brizgnila kot iz brizgalke in na mojo srečo s prvim curkom zadel Majčija naravnost v obraz in mu zalil oči. Zavpil je, se obrnil stran, z zaprtimi očmi, polnimi scaline, naredil nekaj korakov stran, da ga ne bi polil še kje drugje, pograbil predpasnik in se začel brisati. Izkoristil sem Majčijevo nemoč, hitro skočil na tla, stekel k ograji, pograbil svojo iz blaga sešito torbo in kar so me noge nesle, zadovoljen bežal. Ustavil sem se šele pri Bedičevih, se vsedel na tla in iz vsega srca smejal. Bil sem ponosen nase, ne samo zato, ker sem Majčiju ukradel jabolko, temveč še bolj zato, kako sem se v situaciji znašel in brez batin zaključil avanturo.





Zaključek


			Zaradi vse pogostejših izostankov in vragolij je bilo potem v redovalnici vse več slabih ocen, o čemer sta bila obveščena tudi oče in mati. Oče je izkoristil moje neznanje in slabe ocene zato, da mi je dajal vedno nove in nove zadolžitve z izgovorom, »če ti šola ne gre, pa delaj.« In moral sem tudi namesto Franca, ki je bil pravo nasprotje, miren in poslušen, in je imel tudi boljše ocene, pasti krave in delati na polju. Toda tudi pri tem sem postajal vse bolj nagajiv in površen. Ko sem moral okapati koruzo ali krompir, sem travo namesto da bi jo popipal, zakapal. Ko sem pasel krave na vajetih, sem jih spustil, kljub temu da sem jih pasel ob cesti in njivi, ki je bila posejana z repo. Seveda so krave šle v repo, za kar sem bil kaznovan.

			Bolj ko sem nagajal, bolj sem dobival kazni. Več ko je bilo kazni, bolj sem se izmikal delu, bežal v Zaton, v katerem je bila voda, porasla z vodno travo, v njej pa so se skrivale žabe, ki so kar naprej regljale. Leže na bregu v senci košatih vrb sem opazoval štorklje, ki so preletavale barje, se spuščale in nato čakale na svoj plen, našel svoj mir in daleč od domačije in obveznosti razmišljal. Kot otrok bi moral misliti na igro, zabavo, a mi nikoli ni bilo do tega. Nisem maral ne iger z žogo, ne drugih iger, razen tistih, pri katerih sem lahko kaj zaslužil, to pa je bilo krecanje, kjer sem bil izjemno uspešen in vse po vrsti obral in prikrecal polne žepe takšnih in drugačnih gumbov. Kot sem dejal, že takrat sem bil nekaj posebnega, sam svoj, poln energije in pripravljen ušpičiti kako hudo, za kar sem si spet prislužil kazen, v šoli klečanje v kotu, slabo oceno v vedenju, ali kak opomin, doma pa zaušnice. Ko sem bil kjerkoli in od kogarkoli kaznovan, sem se umaknil v samoto. Če je bila kazen v šoli, sem iz protesta drugi dan šprical, če je bilo doma, sem posedal daleč od ljudi tam v Zatonu, ležal na hrbtu, zrl v nebo in razmišljal, ko pa sem dobil močno zaušnico pri verouku, pa sem kljub temu, da me je kaplan naslednjič pred veroukom čakal pred kapelico, šel mimo njega, kot da ga ne vidim, in iz protesta nisem več hodil k verouku.

			Vse pogosteje sem v tistih časih, ko sem bil sam na paši ali delal v hlevu, na njivi, tuhtal to in ono in si poskušal razložiti mnoge nejasne reči. Ja, mnogo stvari nisem razumel, a sem jih poskušal dojeti. Nikoli pa nisem mogel razumeti in tega najbrž tudi nikoli ne bom doumel, zakaj in kako se sproži v človeku nasprotje, ki ga nato nenadoma sune z njegove do tedaj začrtane poti, po kateri bi rad prišel v raj, a se potem, ko zgreši pot, nikoli več ne vrne nanjo, ker je več ne najde. Zakaj mora nekdo vse življenje trpeti in za vsako najmanjšo napako dobivati kazni? Zakaj so eni več vredni kot drugi, čeprav živijo v istem kraju, istem obdobju, pod isto ureditvijo? Zakaj? Zakaj in nikoli konca vprašanj, še manj odgovori. Je to usoda, ki nas vrže s poti in nas totalno spremeni? Ker sem bil vedno povprečen in nisem nikoli hlastal po časti in diki, bil vajen skromnosti, sem si kljub vsemu želel, da bi v življenju uspel, da bi bil tak kot drugi, se na vse kriplje trudil, da bi razumel tudi tisto, kar mi je bilo tuje.

			 Nikoli nisem razumel, zakaj so tisti, ki so imeli to srečo, da so jim starši omogočili, da se izobražujejo, naenkrat postali sebični, častihlepni, komolčarski. Koliko nadarjenih mladih fantov in deklet zaradi kmečke pameti in miselnosti, če mi živimo tako, kot živimo, brez visokih šol, zakaj ne bi tako živeli tudi naši otroci, ni moglo naprej v šole, kar je izobražence povzdignilo nad ostale in so zato želeli, da se jih poveličuje, pa čeprav so o življenju vedeli manj kot tisti, ki so izkusili dolgo temo svoje mladosti. Jaz in meni podobni, za katere je veljalo, da bomo večni delavci, kljub temu da smo želeli več, se dvigniti iz pekla v nebesa, smo se morali zelo truditi, da smo dosegli prvi klin lestve, ki je vodila tja, kjer so kot bogovi bivali protekcionisti in nam dovolili le toliko, da smo obstali na tem klinu, in nič več, da ne bi kdo ogrozil njihovih nebes.

			Tudi malo izobraženi ljudje, tako je bilo in še danes ni nič drugače, ki delajo, ustvarjajo z rokami in manj z umom, so lahko dobri, pravični, ustvarjalni, a slabo plačani, brez veljave. Ker so zavrženi, podcenjeni, pri njih prevladuje občutek ponižanosti, zavrženosti, večnega podrejanje nekomu. Pripravljeni so sprejemati in nositi grehe drugih, poslušati laži, predvsem pa poskušajo skriti dneve in leta trpljenja.





*


			Ja, mnogo stvari nisem razumel, zato sem si jih predstavljal po svoje. Začel sem se vdajati malodušju, bil vse bolj nezadovoljen, se prepiral z vrstniki, šprical šolo in se vdal v usodo, misleč, kar bo, pa bo, slabše kot je, ne more biti. Vse pogosteje sem čutil spremembe, želje po uporu, tudi zato je v mene vstopil nemirni duh, ki je povzročil spremembe, kar sem čutil kot nekaj nerazumljivega, kot da se v meni vse spreminja, nekaj dogaja. V meni se je zbudil upornik. Zakaj, ko pa sem imel svoj cilj, svojo vizijo življenja. Hotel sem biti nekdo in nekaj, a sem kar naprej slišal neki neznani glas. Ta neznani glas, ki je prihajal iz mene, moje utrujene duše, me je nagovarjal, naj se uprem vsemu, naj stopim s poti, ki so mi jo kazali drugi, in uberem bljižnico, ki bo sicer napornejša, a bom hitreje prišel do želenega cilja. Tak preobrat me je vse pogosteje spravljal v obup in obremenjeval. Namesto da bi razmišljal kot razmišljajo otroci, sem razglabljal, zakaj se v človeku, čeprav si to ne želi, sproži nasprotje, ki ga odtuji, počasi poriva v prepad, ali nenadoma sune z njegove do tedaj začrtane poti, po kateri je hodil, prepričan, da bo po njej prišel v raj.

			Življenje me je naučilo, da moram biti vedno in povsod upornik in da lahko verjamem le vase in zaupam le sebi. Poskušal sem dojeti in odgovoriti na mnoga nejasna vprašanja, a namesto da bi si kakorkoli odgovoril, ali dobil odgovor od koga drugega, so sledila nova in nova vprašanja. Veliko vprašanj je bilo, na katera nisem dobil konkretnih odgovorov, zato sem toliko bolj verjel, da je za marsikaj kriva usoda, ki nas usmerja, varuje, lahko pa tudi vrže s poti in nas totalno spremeni, ali celo uniči. Bolj verni bi temu rekli drugače, da je to delo in rezultat božje volje.

			A sem se vseeno trudil, da bi našel koga, ki bi mi znal in hotel na vsa ta vprašanja odgovoriti. Po navadi sem na vljudno vprašanje dobil odgovor: »Kaj pa blebečeš, smrkavec mali!« Če sem kdaj kakšno, za njene pojme neprimerno vprašanje postavil učiteljici in mi nanj ni hotela ali ni znala odgovoriti, se je z odgovorom odgovoru pravzaprav izognila: »Za take odgovore si še premlad in jih tako ali tako ne bi razumel.« A kdo bi mi lahko na taka vprašanja odgovoril, če ne učiteljica. Toda učiteljica in ravnatelj sta me učila samo lepega vedenja, abecede in računanja, včasih pa kak vzgojni ukrep podkrepila s palico, ne pa, da bi odgovarjala na vprašanja, ki so bila obremenjujoča in morda včasih res preveč provokativna. Bi mi lahko odgovoril kaplan, ki me je učil verouk, ki se je izogibal vsakemu vprašanju, ki ni bilo povezano z vero in prepričanjem? Pri njem je prevladovala zahteva, da znaš moliti, da hodiš v cerkev in ljubiš boga, nikoli pa ni govoril o razlikah med ljudmi, zakaj do njih prihaja, ali o tem, kakšna je resnična morala. Če mi niso na vprašanja mogli ali hoteli odgovoriti učeni ljudje, kako bi to lahko storila mati ali oče, ki sta vedela le, da moramo delati, skrbeti za živino in preživeti. Bil sem pač sanjač in zijalo, ki je hotelo vedeti vse, kar se dogaja.

			Moja življenjska pot je bila polna sanj, vzponov in padcev. Veliko idej je bilo v moji popotovalni malhi, a vselej, ko sem doma omenil kaj takega, ker bi rad vzel iz te malhe, staršem ni bilo pogodu in sem moral odnehati. Želje so izginile kot sanje. Vse, kar bi mi lahko dalo nov zagon, je izginjalo kot jutranja meglica, ko je posijalo sonce. Ja, stanje, v katerem sem se znašel, me je prisililo, da sem postal sanjač z odprtimi očmi in hodil okrog kot pravo zijalo, kar mnogim ni bilo pogodu in so me ali zavračali, se mi smejali, ali mi privoščljivo govorili, da sem malo čez les. Vse sem prenesel, vse sprejemal za dobro, tudi zato, ker sem bil res velik sanjač, pesimist, a hkrati poln optimizma. Videl sem se že, kako se vzpenjam po poti navzgor, a ko sem že skoraj dosegel začrtani cilj, sem ponovno padel in zdrsnil na začetek. Zavedal sem se, da bo moja življenjska pot vijugasta, polna vzponov in padcev, da me bo vodila skozi trnje, da bom zaničevan, manjvreden in zapostavljen, a hkrati sem upal, da bom zmogel premagati vse ovire, vsa zaničevanja in podcenjevanja.

			Življenje, ki se je komaj začelo, se mi je zdelo kot nočna mora, sanje, v katerih sem podoživljal, da kot atlet na tekmovanju stojim na startnem mestu, čakam na znak starterja, da se takoj poženem v dir in zmagam. Startal sem dobro in se z vso silo zagnal naprej, a mi je že na startu nekdo podstavil nogo, da sem padel in ostal tam, potolčen, žalosten, razočaran. Spet sem bil primoran čakati na drugo priložnost. Kljub neuspehu, podtikanjem, udarcem, lakoti, zasmehovanju, zaničevanju in trdemu delu sem vztrajal, treniral, kot da se pripravljam na maraton, ja, življenjski maraton, ki bo dolg in težak, si pridobival nove izkušnje in potem vedno močnejši prihajal na start. Spet in spet sem moral zaradi drugih, ki so me na vse načine ovirali, odstopiti ali teči v ozadju, kjer me ni nihče oviral. Želel sem si zmage, zato je v meni rasla moč, srditost in rivalstvo. Začel sem razmišljati, da bom tudi sam moral uporabljati komolce in moč.

			Potem sem vadil in ko sem imel toliko moči in zaupanja vase, sem začel uporabljati komolce. Moj cilj, ljubezen, sreča, spoštovanje, se mi je vedno bolj zdel nedosegljiv, še posebej, če bodo zaradi prerivanja začeli boleti komolci. Vedel pa sem, da če bom vztrajal, bom nekoč dosegel vsaj nekaj od tega, kar sem si želel. Pred vsako tekmo, ki je bila pred menoj, sem tako razmišljal: »Naj tečem hitro, prehitim vse svoje nasprotnike, na sredini poti omagam in odstopim?« Ne, tega nisem hotel. »Naj tečem počasi, da me vsi prehitijo in pridem na cilj, ko bodo že vsi drugi pospravili nagrade?« Ne, to bi zmanjšalo moj ugled. Vprašanj je bilo vse več. Eno vprašanje je rodilo novo, pravega odgovora pa od nikoder.

			Ker sem v življenju moral tekmovati s številnimi, ki so bili boljši od mene, imeli veliko boljše pogoje za tekmo, svoje trenerje, maserje, jaz pa sam in brez pomoči, sem si moral pogoje ustvariti sam. Da bi jim bil enak ali celo boljši od njih, sem začel razmišljati z lastno glavo, iskal rešitve, kar me je krepilo tako na umski kot duhovni ravni. Bolj ko sem rasel duhovno, bolj so se zastavljala nova vprašanja, ki so se tikala mene in mojega obstoja. Vse pogosteje sem se spraševal, zakaj je moja duša izbrala to telo, ki sta ga ustvarila dva različna človeka, ki sta se razlikovala tako na duhovni kot materialni ravni. Je bila to božja kazen za grehe v prejšnjem življenju in jih bo treba v tem odslužiti? Zakaj so tisti, ki niso bili nič bolj nadarjeni od mene, imeli to srečo, da so se rodili staršem, ki so jim lahko nudili ljubezen, jim posvečali več pozornosti in jih razbremenili dela, da so imeli čas za učenje, igro in zabavo. Ker je bilo različno že samo razumevanje potreb po izobraževanju, so se razlike med nami samo povečevale, kar se je kazalo tako na standardu kot v družabnem življenju.





*


			Preskočil bom rano otroštvo in odpotoval v čase, ko sem se tudi sam moral odločati, ali v poklicno šolo, ali v kako srednjo šolo. Ko sem staršem omenil, da želim naprej v šolo, je bil prvi in zadnji očetov odgovor: »Za šolo ni denarja.« Vedel pa sem, da bom, če bom poslušal starše, ostal delavec, garač, česar sem se že naveličal. Da bi dobil štipendijo, ni bilo šans, saj so bile vse rezervirane za tiste, ki so imeli strice na položajih, otroci, ki nismo imeli strica na položaju in smo prihajali iz skromnih revnih družin, pa štipendije nismo mogli dobiti. Koliko nadarjenih mladih fantov in deklet je zaradi takih protekcij ostalo doma in z žuljavimi rokami obdelovalo zemljo ter pridelovalo kruh, da jim je potem država v obliki obveze lahko jemala. Razlike in privilegiji so omogočili, da so se začeli ustvarjati nižji, srednji in višji sloji. Rezultati razslojevanja so pri marsikaterem mladem vaškem fantu ali dekletu vzpodbudili željo po enakosti, zato so se začeli po lastnih možnostih, največkrat s praznimi želodci in brez štipendij, izobraževati. Delali so, da so si zaslužili denar za potrebe šolanja. Ker se je želja po izobraževanju med revnimi sloji mladih, obsojenih na večno garanje, večala, se je kljub nejevolji staršev začelo ozaveščanje in skrb za izobrazbeni dvig.

			Uspeh ni prišel sam od sebe. Da smo se dvignili iz zaostalosti, smo se morali toliko bolj truditi, premagati miselnost staršev in poleg garanja pokazati, da zmoremo, znamo. Ker je bila lestev, ki je vodila k boljšemu položaju, že zasedena s privilegiranci, protekcionisti, ki niso dovolili, da bi splezali višje in slučajno ogrozili zenit, ki je bil rezerviran za izbrano elito, smo ostali na prvem ali drugem klinu lestve. Večna borba za položaj je v ospredje vrgla tiste, ki so bili blizu tistim, ki so odločali o kadrovski politiki. Ta politika pa se je sprejemala na Komitejih Zveze komunistov, Socialistični zvezi in morda še kje pri predsedniku občine. Predsedniki, predvsem pa partijski sekretarji, so odločali o tem, kdo bo kaj dobil in kakšen bo njegov status, ne glede na izobrazbo. Pomembno je bilo, na katerem klinu lestve je bil tisti, ki so ga velmožje podpirali. Skozi vso zgodovino je dokazano, da znanost prinaša razvoj, da je nujno izobraževanje, da pa svet ne more obstati brez kmetov in proletariata, gonilne sile razvoja vsaj na področju dela. Neuki ljudje, ki so skozi zgodovino opravljali manj vredna dela, so bili in bodo glavni kreatorji uspešnega izvajanja uma, ker so že nekoč znali in tudi danes znajo teorijo spremeniti v prakso, brez katere ni izdelka. Predavanja in filozofiranje ne prinesejo izdelka, lahko so nadgradnja, dajo idejo, izdelek pa lahko ustvarijo le spretne roke.

			Kljub nekaterim napakam, ki so jih zagrešili takratni veljaki enopartijskega sistema, pa je bilo veliko stvari bolj demokratičnih kot danes, ko se tako radi trkamo po prsih in z velikimi usti govorimo o demokraciji, ki pa ima v primerjavi s »prejšnjim režimom« veliko napak. V prejšnjem režimu smo vaščani vse zadeve, ki so se sprejemale na občinah, obravnavali na zborih občanov. Odborniki so morali iti med ljudi ter jim prisluhniti in poročati o svojem delu. Delavci so v tovarnah preko delavskega sveta in upravnega odbora vplivali na politiko dela in razvoja. Če je bil direktor nesposoben, so ga menjali, delavci so delali naprej. Služba družbenega knjigovodstva SDK je bila strah in trepet računovodstev. Še bi lahko našteval oblike, na osnovi katerih so ljudje soodločali o razvoju. Ker sta bila disciplina in red, so mnogi, ki jim to ni odgovarjalo, samo obsojali, ali čakali na spremembe, ki bi jim omogočile nemoteno prisvajanje družbene lastnine, kar jim je v novem »demokratičnem« sistemu tudi uspelo. Spremenil se je družbeni sistem, ostale pa so navade, ljudje, ki so pod pretvezo, da podpirajo demokracijo, samo spremenili obleko, ki so jo oblekli na isto telo, in sedijo na isti riti kot prej.

			Zapišimo tisti nevljuden, a resničen pregovor: »Isto sranje, drugo pakovanje!« Če dobro razmislim, je temu res tako. Namesto nekdanjih političnih zvez so nastale stranke. Namesto predsednikov občin imamo župane. Namesto predsednikov zvez ali sekretarjev imamo strankarske liderje, ki skrbijo, da se njihova stranka prebije na vrh, prevzame vodenje, njihov predsednik postane predsednik vlade, sedijo na mehkih tapeciranih stolih, si izborijo privilegiran položaj, sredstva za visoke plače, poskrbijo, da na najvidnejša mesta v državi, ki imajo vpliv na razvoj, postavijo svoje ljudi, ne glede na to, ali so sposobni ali ne, pomembno je le to, da so naši in nam bo z njihovo pomočjo lažje vladati. Namesto prejšnjih delegatov imamo poslance, ki pridejo med volilce in z rožicami v rokah obljubljajo, kaj vse bodo naredili za njih, v resnici pa mislijo le na svoje plače in privilegije. Potem ko so izvoljeni, jih štiri leta ni med volilce, namesto da bi sedeli na sejah in opravljajo svoje obveznosti, pa sedijo kje v lokalih in sklepajo kupčije, ko so na sejah v parlamentu, pa zastopajo zgolj interes stranke, ki ji pripadajo, in zagovarjajo dogovore vrha stranke, ki jim diktira, kaj smejo in česa ne. V občinah imamo namesto odbornikov svetnike. Odborniki so za vsako glasovanje v občini morali imeti soglasje zborov občanov, krajanov. Kaj pa danes? Svetniki obljubljajo volilcem, potem pa sklepajo in sprejemajo sklepe v imenu stranke in nikoli ne vprašajo svojih volilcev za mnenje.

			Vse se zgodi in konča v stranki, tudi kadrovska politika, zato je vse videti kot nekoč, s to razliko, da se je povečal razkorak med proletariatom in inteligenco, ki hoče zase vse in vedno več, in ni nikoli zadovoljna s plačami, nikjer in nihče pa ne izpostavi, koliko delajo, v večini postajajo pravi birokrati, ki kradejo bogu čas, nihče se ne vpraša, koliko je njihova izobrazba prispevala k razvoju področja, za katero imajo in zahtevajo primerno plačilo. Uničen je srednji sloj, ki je v prejšnjem sistemu bil most med visokim in najnižjim slojem. Kje je morala teh ljudi, ki imajo visoke plače, zahtevajo še več, ob sebi pa imajo zaposlene operativce, ki opravljajo zanje manj vredna, a zelo pomembna in odgovorna dela in so za svoje delo plačani kot hlapci, tako da komaj živijo. Vse bolj se poglablja kriza potreb in realnosti. Zakaj se pri nas ne plačuje delo, ampak titule, ki si jih vedno več slave željnih celo kupuje? Moralo bi biti ovrednoteno delo in ne titula.

			Naša hiša, v kateri živimo, se bo kmalu podrla, ker smo jo od samoosvojitve sem gradili narobe. V temelje, ki jih predstavlja gospodarstvo, smo vložili premalo gradbenega materiala, ki smo ga šparali za streho, zato so temelji slabi. Zidovi, ki predstavljajo srednji sloj, operativo, storitve, ki so nujne za razvoj, so pretanki in brez protipotresnih železobetonskih stebrov, ki bi nas varovali pred potresi, zato so nestabilni, majavi. Streha, ki jo predstavlja javni sektor, v katerem so v večini zaposleni sicer potrebni profili, a žal za razliko od prejšnjih dveh, temelja in sten, ne ustvarjajo nove vrednosti, je pretežka. Ker se jim politika uklanja in vliva v streho vse več betona in težkih tramov, postaja streha vse bolj težka. Če se bo nadaljevalo tako, bo kmalu pretežka, zaradi česar se bo ob najmanjšem potresu naša hiša sesula v prah in pod seboj pokopala številne žrtve. Med žrtvami pa bodo spet v večini ljudje, ki predstavljajo temelje in zidove.

			Čas teče, družbene ureditve se spreminjajo, ostajajo pa reveži, ki živijo na robu preživetja, mi pa, kot takrat takoj po vojni 1945 in vse do leta 1948, pozabljamo na njih in hočemo vse le zase in za svoje potrebe, čeprav so želodci enaki, pa tudi cene za vse enake.

			Ko si na tleh in poskušaš čim prej pobegniti pred nečim slabim, neumevnim, najprej pogledaš v svojo ponižano dušo, ki jo vidiš kot svoj raztrgani obraz v ogledalu, ki se ti smili, ali pa tudi ne, odvisno koliko ga spoštuješ, koliko ceniš. Tisti, ki ne čutijo svoje duše, ne vidijo njene prisotnosti, so kot slepci, zato, ko se pogledajo v ogledalo, v njem ne vidijo sebe, svojega prezirajočega obraza, ampak s prstom kažejo na nekoga drugega, ki da jih gleda iz ogledala. Nimajo nikoli občutka, da so grešniki, ker hodijo pogosto k maši in spovedi, kjer župniku lažejo, se slinijo, kako so dobri, dajejo denar za maše in za cerkev. Ko opravijo vse to, predvsem pa se izpovejo, mislijo, da so se s tem očistili. A glej ga zlomka, z izpovedjo svojih grehov so začasno očistili dušo in naredili mesto za nove grehe, ki jih bodo lahko kopičili in nosili v sebi do nove izpovedi, kar se ponavlja in grehov in čiščenja ni nikoli konca, tako kot ni nikoli konca izkoriščanja, revščine in trpljenja enega sloja prebivalstva, ki se komaj prebija skozi življenje, da si lahko drugi privoščijo luksus, na račun prejšnjih.

			Se kdo resnično vpraša, kje je tu morala? Se kdo vpraša, kaj je drugače kot prej? Ne, vsak gleda le svoj žep, svojo denarnico, da je polna. Zakaj vse to? In ko sem med tem pisanjem pogledoval nazaj v preteklost, v tiste čase revščine in stradeža, ki naj jih dandanes ne bi bilo več, sem bil včasih zaprepaden, ker med preteklostjo in sedanjostjo nisem videl nobene razlike.

			Samo ljudje se menjujejo, eni umirajo, drugi se rodijo. Eni lajajo, drugi cvilijo, revščina pa ostaja in bo ostajala, dokler bo prevladovala miselnost, ki poglablja razlike in nas vedno znova vrača v stare čase.

			»Psi lajajo, karavana pa gre počasi, tiho ter brez zavesti in moralne bolečine naprej v nove čase, kam, ne ve nihče ... in bolje je, da ne vemo.«

			Zaradi zamejenosti in prostorske vezanosti kmečkega življenja, kakor ga opisuje Življenje s skorjico kruha, so določena stvarna poimenovanja, kadar zelo izrazito nastopajo v vlogi ledinskih poimenovanj, zapisana z veliko začetnico. Op. ur.