Fran Valenčič: Pod Tivoli.
391
f
Že dvajset let o njem več nisem cula. Gotovo ga lopata je zasula . . .
Gost moj ima cekinov polno pest . . . Sam satan mi preslepil bil je vest . . .
Stoji pred njim tam vina polna kupa. Jaz na skrivaj mu vsujem vanjo strupa . . .
Zakaj si zmešal pamet mi, o Bog ? Zakaj si, satan zvabil v svoj me krog ?
Izpil je, pa ni dolgo več govoril . . . In danes zjutraj strup ga je umoril . . .
Umira, vzdihne: »Jaz sem tvoj Andrej! Zakaj povedal nisem ti poprej ?!
Pritajil sem se samo, te poslušal; poslušal, gledal sem te in izkušal . . .«
Obesite me! Samo to želim, gospod sodnik! Naj skoro dotrpim!
A. Aškerc.
Pod Tivoli.
od Tivoli med kostanji            Ta hoja, kako je ponosna,
v cvetočih pomladnjih dneh,     ta pogled, kako je hladan,
tja hodi na sprehod devojka     kot starca častitljeva  starost,
po mehkih peščenih tleh.         ko mrzli zimski dan.
V vijoličasti obleki                  Kaj nimaš plamena li v prsih,
priziblje se lahno.                     kaj nimaš po žilah krvi?
Tako priplovejo sanje              Ne veš li kaj to je  —   ljubezen,
po noči mi v trudno glavo.      kaj gnev in vihar strasti ? —
Ozri se v oblok vesoljni opojnoprelestnih nočij!
v
Ce zvezda ugasne: Adijo!
Saj mnogo jih drugih gori . . .
Fran Valenčič.
^^-^E^