KATOLIŠKI misijoni
lrs misiones chtolichs
marec-april	19 8 7	marzo-abril
Pogled na mavrico, ki se razpenja nad bližnjim morjem pri Janeza Puhana misijonu v Manambondro na Madagaskarju. Zahajajoče sonce osvetljuje novo tamkajšnjo cerkev, ki jo je misijonarju pomagal zgraditi naš laiški misijonar Marko Vilfan.
Misijonske vizije
KITAJSKI SEN
Bilo je leta 1921.
Razgovarjala sta se kardinal Van Rossum, prefekt Propagande, in kitajski misijonar, belgijski lazarist Vincenc Lebbe.
Bilo je zgodovinsko srečanje. Lebbe se je zahvalil za prvo misijonsko okrožnico Maximum illud, ki jo je malo prej (1919) izdal papež Benedikt XV. Hoteli so jo preiti, tako je bila revolucionarna. Misijonsko vprašanje je treba osvoboditi kolonialnega vpliva in evropske kulturne zunanjosti. Cerkev mora postati vsem vse.
To je bila od prvega početka ideja Lebbeja, ki je hotel postati Kitajcem Kitajec. In to je tudi postal, imel velike uspehe, pritegni zlasti inteligenco, misijonarje starega kova pa odbil.
In ta trenutek je Van Rossum izrekel Lebbeju veliko besedo. »Jaz se vam moram zahvaliti. Zahvaljujem se vam iz vsega srca 2a vse, kar ste storili in pretrpeli, in predvsem za vašo pokorščino. Vaša pokorščina je vse rešila. Ne bi mogli podpreti vedenja duhovnika, katerega življenje ne bi bilo v vsem korektno. Ne morem Vam dosti izraziti hvaležnosti, da ste imeli vero in to pokorščino, da ste se brez obotavljanja podredili tudi takrat, ko je bilo vse postavljeno na kocko. To je zdaj Bog blagoslovil.“
Ideje Lebbeja je za vso Cerkev, ne le za kitajski misijon, Prinesla misijonska okrožnica. Zdaj sta Lebbe in Van Rossum govorila o posvečenju kitajskih škofov. V vsej zgodovini je bil Posvečen en sam kitajski škof in sicer 1685 v Kantonu. Mnogi so hili mnenja, da bo Cerkev morala čakati še dvesto let, predno bo hak Kitajec sposoben za škofa. Naj večji optimisti so trdili: petdeset let. Papež Benedikt res ni še upal posvetiti v škofe duhovnike, ki jih je 1a dan prefektu Propagande imenoval Lebbe. Pač Pa je kmalu po svojem nastopu to storil Pij XI., upravičeno imenovan „misijonski papež1*. Na vsej črti je podprl Lebbeja in Van Rossuma in imenoval kar šest škofov, večina od njih je bila že Psti dan na listi v pisarni Propagande.
Bilo je leta 1926, na misijonsko nedeljo 28. oktobra. Lebbe je sedel skrit za odličniki in jokal. Zvečer so novi škofje večerjali ^ njim. In vstal je njegov naj ljubši kandidat ter preprosto rekel: °rez Lebbeja bi mi ne postali škofje.
Za kitajski misijon se je pričela nova doba. Lebbe pa je ta an hvaležno vzdihnil: ena ura sreče odtehta leta gorja.
Toda kitajski misijonarji so še vedno oklevali. Veliko je bilo truda, veliko umiranja v devetnajstem stoletju. A misijon se ni premaknil z mrtve točke. Cerkev je bila še vedno tuja in vrh vseea še vedno pod varstvom kolonialnih sil.
Lebbe je ustanovil čisto kitajsko družbe Bratov Janeza Krstnika. Pravzaprav nikdar ni dejansko izstopil iz Misijonske družbe, Umrl pa je sredi naj večjih zmed — sredi boja med Japonci in nacionalnimi Kitajci, ki jih je vodil Čanghajšek, ter že tudi med njegovo armado in komunisti, ki so vdirali iz severa. Nekaj časa je tudi Lebbe bil njih jetnik.
Ko je umrl, je Čanghajšek razglasil narodno žalovanje. Ne le za to leto. Vsako leto naj bo en dan posvečen temu heroju krščanske ljubezni, ki so ga Kitajci poznali pod imenom Lei Ming Juans.
Vojna je minila. Misijonsko delo se je nadaljevalo. Toda Lebbejeva, Benediktova, Pijeva ideja še ni prodrla med misijonarje. In je prišla strašna vihra: izgon vseh tujih misijonarjev, pokol in preganjanje kristjanov, uničenje misijonskega dela.
Nekaj časa popolna — grobna tišina. Potem nastanek Domoljubnega združenja kitajskih katoličanov. Škofje so sami začeli posvečati nove škofe iz vrst kitajskih duhovnikov. Poleg tega združenja sta zaživeli dve ustanovi: Komite za cerkvena vprašanja in organizirala se je Škofovska konferenca. Vtis na Zapadu je bil zastrašujoč. Je to začetek odpada od Rima?
Danes šele postaja slika jasna.
Ko je tako imenovana kulturna revolucija med leti 1968 in 1976 uničila vsak zunanji pojav Cerkve, je zaživela v katakombah. Ko so pred leti začeli kitajski begunci hoditi domov k svojcem na obisk, je završalo po Evropi in Ameriki: kitajska Cerkev še živi. In kako!
Danes ni več javna tajnost, da je ob izgonu misijonarjev bilo tri milijone katoličanov, danes jih je šest milijonov. In to ne po zaslugi narodne Cerkve, ampak po zaslugi trdoživosti kristjanov.
Res. Danes se Kitajska odpira. Če je morda pretirana številka, da je spet odprtih tisoč katoliških cerkva, gotovo drži, kar je lani (od 16. aprila do 13. maja 1986) povedal šangajški pomožni škof Alojzij Jin Luxian na svojem obisku v Nemčiji, da jih je odprtih 700. On je govoril o sedmih semeniščih, posebno o bogoslovni fakulteti v Pekingu, ki je že nekaj časa odprta. Drugi jih štejejo deset. Govoril je o 1.200 kitajskih duhovnikih, ki javno vrše dušnopastirsko delo. V njegovi škofiji Šanghaj je 100.000 vernikov, ki se udeležujejo božje službe v 22 odprtih cerkvah. Veliko pa jih niti v mestu ne upa v cerkev in se še vedno udeležujejo tajnih maš.
Papež Janez Pavel II., ki je obiskal že skoraj vse misijonske dežele, kakor noben drug papež pred njim ne. Kdaj bo mogel stopiti še na Kitajsko?
Tudi Peking je zaživel. Leta 1985 so celo po televiziji kazali polnočnico v katedrali svetega Odrešenika, ki je bila odprta in jo je na novo blagoslovil pekinški škof Fu Tješan. Ta velika škofija naj bi imela 30.000 vernikov, kar je za nekdanje stanje premajhna številka. Zato sklepajo, da je večina še vedno v katakombah, ali iz strahu pred oblastjo ali zato, ker nočejo imeti stika z narodno Cerkvijo.
2e leta 1985 je vzbudil pozornost obisk treh škofov v Belgiji. Prišli so kitajski škofje iz Pekinga, Hanjanga in Notranje Mongolije. Razlog? Prvi, da dobe sredstva za semenišča, ne le za stavbe, tudi za učila. Drugi pa nedvomno, da previdno navežejo stik s Cerkvijo.
Ta pota so pripravljali tudi obiski evropskih škofov. Bili so na Kitajskem dunajski kardinal Konig, škof Georg Moser iz Ro-ttenburga, Etschegaray in filipinski kardinal Sin. On in pa šan-gajski pomožni škof Jin sta osebna prijatelja.
Morda besedo o škofu Jinu. Bil je že pred komunistično vlado rektor v semenišču Šešan, 40 km ven iz Šanghaja. Potem je bil 15 let v zaporu. Izpuščen 12 let ni smel pastoralno delati, a je spet postal rektor v na novo odprtem semenišču v Šešanu leta 1982. Leta 1984 pa ga je stari šangajški škof sam odbral in posvetil v pomožnega škofa.
O svoji škofiji je dejal, da ima 150 duhovnikov, kar je odločno premalo. Zato je zdaj primarno vprašanje: vzgoja duhovnikov. Poklici prihajajo iz starih kitajskih družin.
In kaj je zdaj z narodno cerkvijo?
Škof Jin je pojasnil. Domoljubno združenje kitajskih katoličanov je ohlapna organizacija, ki niti nima članstva, ampak v vsakem kraju le nekake odbore. Naloga je predvsem politična: urejanje odnosov med vlado in Cerkvijo. On sam niti ni član tega združenja. Druga ustanova je Komite za cerkvena vprašanja. V to društvo se vlada ne vtika. Ima pa pastoralni značaj. Še bolj neodvisna pa je tretja ustanova: škofovska konferenca.
V razgovorih — zlasti s kolnskim kardinalom Hoffnerjem — je škof Jin priznal, da so še vedno nerešena vprašanja: podtalna Cerkev in javna narodna Cerkev, odnos te javne Cerkve do Rima, ureditev diplomatskih odnosov med celinsko vlado in Vatikanom, kljub temu, da je trenutno na Formozi vršilec poslov na nuncia-turi.
On je mnenja, da se vse to da rešiti, če bo dobra volja.
Papež je dobro voljo pokazal že večkrat, posebno s svojo poslanico kitajskemu narodu 24. julija 1985. Tudi on je bil že tedaj mnenja, da se ovire in napetosti lahko premagajo.
Po dveh letih je ta možnost postala vse večja. Kaže, da do razkola ni prišlo in ne bo prišlo. Pij XII. je sicer obsodil imenovanje škofov brez dovoljenja Rima. Nikdar pa ni bila izrečena kakšna ekskomunikacija. Vrata so torej odprta. In vse kaže, da si prihajata nasproti uradna Cerkev in narodna kitajska Cerkev, prav tako pa — vsaj v željah — skrita Cerkev in javna.
Škof Jin je svaril pred dejanji, kot se je zgodilo lani. Iz For-moze je prišel duhovnik z dvojnim dekretom Rima: Za škofa, ki naj posveti imenovanega kitajskega duhovnika v škofa, in prav tako temu duhovniku imenovanje za škofa. Vse naj bi bilo tajno. Kaj je bil razlog, škof Jin ni povedal. A oba sta dekreta izročila v roke vladi. Ta je seveda protestirala proti temu, kajti v ustavi je zakon (paragraf 36), ki prepoveduje katerikoli tuji vladi posegati v življenje kitajskih vernikov, pa naj bodo kakršnekoli veroizpovedi. Vendar je isti škof mnenja, da ta zakon ni proti temu, je kitajska Cerkev del celotne katoliške Cerkve. Vsi — tudi °ni v narodni Cerkvi — hočejo ostati katoličani. Vsi priznavajo Papeža kot vrhovnega poglavarja Cerkve. Toda Kitajci razumejo Drugi vatikanski koncil kot korekturo Prvega, da so namreč krajevni škofje v mnogočem svobodni. Tako smatrajo, da izbira in imenovanje krajevnih škofov ni nujno podrejena papežu.
Od leta 1949, ko so tuji misijonarji morali zapustiti Kitajsko, °d leta 1958, ko je nastala tako imenovana Narodna cerkev, preko najtežjih časov preganjanj med letom 1966-1967, ko je divjala kulturna revolucija, pa do danes so nastale velike spremembe.
Ko bo ta članek zapisan v Katoliških misijonih, bo morda Položaj še bolj jasen. Seveda je treba svariti pred prevelikim optimizmom kakor tudi pred prevelikim strahom. Lepih medsebojnih odnosov si žele vsi: Rim, katakombska Cerkev, narodna Cerkev in tudi kitajski katoličani na Formozi. Če Kitajska znova ne doživi kak nov preobrat, potem smemo upati, da se bo položaj lepo razvijal.
In če zdaj pomislimo na vse preteklo misijonsko delo na Kitajskem, ki je drugo za drugim propadlo, moremo imeti upravičen občutek: kitajski misijon se šele pričenja. Veliko je bilo potrpljenja, veliko je ostalo ruševin. Posebno boleče so doživeli lzgon misijonarji sami. A Bog ima svoje načrte. Kakor je komunizem v svetu morda izziv krščanstvu, da se katoličani zavedo svoje naloge, da se kristjani zedinijo, tako je vsa ta — sprva nerazumljiva — zgodba kitajskega misijona v dvajsetem stoletju P°t do prečiščene kitajske katoliške Cerkve.
In po vsem tem smemo upati v ta ..kitajski sen“. Da se ures-nioi, pa je treba predvsem veliko moliti.
Franc Sodja C.M.
O BOLEZNI IN SMRTI S. KSAVERIJE PIRC
Naj starejše in najdalje živeče slovenske misijonarke s. Ksaverije Pirc OSU ni več na misijonskem polju. Po skoraj 94 letih življenja na zemlji in 64 letih misijonarjenja jo je Veliki misijonar poklical k sebi po zasluženo plačilo: ,,Dobra in zvesta služabnica, v malem si bila zvesta, čez veliko te bom postavil: pojdi v veselje svojega Gospoda". . .!
64 letna zgodovina ,..Katoliških misijonov" je tudi zgodba življenja te slovenske misijonarke. Kaže, da bodo z njeno smrtjo umrli tudi ,.Katoliški misijoni", vstajenja novega slovenskega misijonskega lista pa pokojnica ne bo več doživela na zemlji...
Dopisi tedaj matere Ksaverije Pirc OSU se v ,.Katoliških misijonih" prvič pojavijo v njih drugem letu življenja v številki 6 letnika 1924. Tedaj je bila m. Ksavcrija še na potovanju iz domovine preko Belgije v Marseille in naprej v Azijo; potovala je skupaj z drugo slovensko uršulinko m. Rafaelo Vurnik in s še dvema francoskima sosestrama; vse so bile potem ustanoviteljice uršulinskega misijona v tedanjem Siamu, od njih je pa zadnja umrla s. Ksaverija. S potovanja je s. Ksaverija svojim domačim v Slovenijo pisala vrsto pisem, ki so jih v letu 1924 ,.,Katoliški misijoni" objavili, številka za november leta 1924 je pa že objavila prvo pismo m. Ksaverije nar'avnosi ..Katoliškim misijonom". In temu prvemu njenemu pismu misijonskemu listu je sledilo nad 60 letno dopisovanje.
Ko so ..Katoliški misijoni" obhajali 60-letnico obstoja, jim je 10. novembra 1982 s. Ksaverija poslala sledeče voščilo, ki ga dobesedno ponatiskujemo:
,,60-letnica ,Katoliških misijonov'!“
Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec. Sledili so mi na Kitajsko v letih 1925 do 1928. Tedaj še ni bilo zrakoplovov, prihajali so v Sivatov po Trans-sihirijski železnici v rekordnem času 3 tednov.
Ko me je pokorščina poklicala nazaj v Bangkok, so K.M. takoj našli moj novi naslov. Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija,
In poSem — katastrofa. Vojna in povojna. - Ali bodo KM utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko.
Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč, veselje in pogum vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah. Vsako leto so lepši in bogatejši po vsebini.
Ad multos annos!
Bog podpiraj in poplačil j velikodušnega urednika in njegove so-trudnike - po božje!
S.	Ksaverija Pirc O.S.U.“
Pokojna s. Ksaverija Pirc z drugo slovensko uršulinko v Bangkoku, is. Novak pred eno svojih slik. Križ na obleki s. Pirc vsebuje ♦udi geslo uršulink: ,,Serviam“ — ,,Naj služim11. Vse življenje je služila Bogu, 64 let na Tajskem in Kitajskem.
Zdaj pač uživa plačilo pri Odrešeniku sveta!
BEATI MORTUI, QUI IN DOMINO MORIUNTUR!
V isti številki KM so ponatisnjene iz njenega članka v kanadski ,,Božji Besedi" naslednje misii, ki nam govore o njenem pričakovanju tega, kar je sedaj doživela:
,,življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki -Bogu. Gleda'a Ga bom, kakršen je. O. neskončna blaženost! Ne more biti več daleč... Veselite se z menoj!"
Že leta 1969 so ,,Baragovo misijonišče" oziroma njih ,.Katoliški misijoni" prejeli cd misijonarke obsežen tipkopis z njenimi risbami in s priloženimi številnimi fotografijami. To so bili dragoceni misijo-narkini spomini iz njenega tedaj 45 letnega misijonskega življenja.
V	skoraj 100 strani obsegajoči, bogato ilustrirani knjigi z večbarvno naslovno stranjo so ti misijonarkini zapisi pač najverodostojnejše ogledalo misijonarkinega življenja v misijonih. Knjigi so dali nas!ov: „Skoraj 50 let v misijonih".
Še isto leto je misijonarka obiskala domovino, a tudi izseljenstvo, najprej v Argentini, potem v Združenih državah in v Kanadi. Ljubezenska misijonska pozornost do izredne misijonarke med vsemi izseljenci, je bila zanjo nad vse prijetno presenečenje in dokaz o zvestobi slovenskih povojnih izseljencev Cerkvi in njenemu misijonskemu delu.
V	Argentini je živela pri družini dr. Jožeta Dobovška v Villa Lugano, obiskovala je slovenska središča, predavala v veliki dvorani Slovenske hiše, ki je tedaj še služila tudi za cerkev, pogosto je prišla v Slovensko vas in se srečala z Misijonskim zavodom, predavala v tamkajšnjem Hladnikovem domu. Ljubljanska ,,Družina" je ob njeni smrti omenila, da je bila misijonarka nazadnje v domovini 1. 1977, iz česar nam je potrjeno, da je misijonarka po prvem obisku domovine potem še enkrat obiskala domači kraj in zlasti svojo tedaj še živečo rodno in redovno sestro s. Katarino Pirc, pred desetimi leti.
Pred osmimi leti je s. Ksaverijo Pirc obiskal skupaj s salezijanskim misijonarjem Ivanom Kešprctom iz Madrasa urednik ,,Katoliških misijonov" na svojem prvem, azijskem obiskovanju slovenskih misijonarjev. Še preje jo je obiskal včliki prijatelj slovenskih misijonarjev, župnik Vinko Zaletel.
Kot rečeno, je misijonarka s. Pirc vseh teh 64 let življenja v misijonih dopisovala ..Katoliškim misijonom". Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha. Že na podlagi teh njenih pisem bi človek mislil, da bo misijonarka zlahka dočakala tudi stoletnico svojega življenja ,in bi jo verjetno res tudi doživela, če božja previdnost ne bi drugače poskrbela za njej tako zaželjeno gledanje Boga v večnosti.
Kako je do tega prišlo, nam je v dveh pismih sporočila njena tudi v Bangkoku (že nad 40 let) delujoča s. Frančiška Novak. Njeno prvo poročilo o tem se glasi:
„Naša draga s. Ksaverija leži v bolnici na oddelku za intenzivno terapijo.
18. januarja 1987 smo imeli praznik na naši šoli. Sestre iz druge naše šole „Vasudevi“, kjer deluje s. Ksaverija, so prišle na praznik
S- ksaverija Pirc prejema od vladnega zastopnika priznanje k njenemu nad 60 letnemu šolskemu delu pred višjimi letniki šole Vasudevi v šolski dvorani v Bangkoku.
ob osmih zjutraj za sveto mašo in nato na začetek razstave. Naše roge pionirke ni bilo med njimi. Sestre so mi povedale, da je morala 0stati doma radi klavirske ure nadebudnega fanta ob desetih in da bo Prišla na naš nraznik šele popoldne. Oglasil se je telefon: S. Ksaverija je sama napotila v sosedno cerkev sv. Jožefa k maši; na cesti na Pločniku je zijala luknja, ki je ona ni opazila, pa ji je leva noga zdrsnila vanjo, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. . .
Opoldne sem bila že pri njej v bolnici. Zavedala se je, da je stvar •osna, a mi je vendar z vso živahnostjo pripovedovala o svoji nesreči. 'el° šalila se je med pripovedovanjem, kako so jo župljani nesli s ^raja nesreče nazaj v njeno sobo, kjer jo je čakal njen učenec, kako s° jo previdno polagali na ležišče, kako je eden zgrabil roko, drugi n°go,. itd. Naslednji dan je štiri urna operacija dobro uspela. Počivala na oddelku za intenzivno terapijo dva dni, nato so jo spravili nazaj '7 Peto nadstropje te še nove, moderno zgrajene katoliške bolnice sv. r-udovika, francoskega kralja, ki je bila pred več kot šestdesetimi leti, -‘■oveda še v prvotnem stanju, prvo zatočišče štirih novodošlih uršulin-,'h misijonark, med njimi tudi naše s. Ksaverije. Kmalu so se poja-V1*° posledice operacije pri tako visoki starosti: Jesti skoraj ni več ^ogla, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala normalno diha-
nje. Vsak dan sem jo obiskovala, tako sem bila tudi ponoči 25. januarja pri njej. Našla sem jo zelo nemirno, ker je težko dihala. Zjutraj je prejela sveto maziljenje. V torek 27. januarja na praznik sv. Angele, so jo morali ponesti nazaj na intenzivno terapijo. Poskrbeli so za umetno dihanje, a ni bilo mogoče olajšati njenega trpljenja. Ob njei je vedno katera od nan, ponoči najraje jaz. Pravim ji, da ji skušam nadomestiti vso domovino in njeno ljubezen, in to rada sliši, a govoriti več ne more. V torek 3. februarja so ji predrli grlo. Po polurni zadevni operaciji zdaj malo lažje diha. Kako se bo vse to zavleklo in obrnilo, samo Pog ve. Včeraj zvečer je dobila še transfuzijo krvi.
Veliko sem molila z njo in tudi pela slovenske pesmi. Tako lepo mi je še skušala govoriti, ko sem se sklanjala nad njeno posteljo, pa sem jo komaj mogla slišati, ko je tako težko dihala. Nekaj dni nazaj je pa popolnoma onemela,, saj ima cevi v ustih in še grlo predrto.
Vsem misijonskim prijateljem to zaslužno misijonarko priporočam v molitev. S. Ksaverija je po padcu in nesreči rekla: ,,Te nezgode si nisem sama izbrala. . . “ Z vso silo svoje duše se je hotela vdati v božjo voljo. Tako gremo vsak po svoji poti večnosti naproti. Koliko važnosti imajo ti zadnji dnevi našega misijonskega potovanja po zemlji, ve samo Bog.“
Drugo pismo s. Novak nam poroča o smrti s. Ksaverija; napisano je bilo 20. februarja v Bangkoku:
,,Pred kratkim sem Vam pisala o nesreči in bolezni naše drage s. Ksaverije Pirc. Morda je že prišla do Vas novica o njeni smrti na prvo soboto 7. februarja ob šestih zvečer. Naj blaga misijonarka počiva v miru!
Trije tedni med padcem s. Ksaverije 18. januarja in smrtjo 7. februarja so bili izredno polni. Vsak dan sem bila pri njej v bolnici, razen v petek 23. januarja, ko sem mislila, da ji je bilo malo bolje. A je prav tisti dan veliko trpela radi posledic operacije. Najbrže bi je tudi slovenska beseda ne mogla pomiriti.
Operacija kolka je zelo dobro izpadla in rana se je lepo zacelila. A apetit ji je popolnoma odpovedal in polagoma tudi pljuča. Dali so ji kisik in je bilo zanjo to zelo hudo. Od praznika sv. Angele 27. januarja do smrti 7. februarja je bila v sobi za intenzivno terapijo. Ker je tista bolnica katoliška, mi je bilo dovoljeno, da ostajam pri bolnici vse noči. Tudi podnevi je bila vedno katera od sester pri njej. Govoriti skoraj ni mogla več, tako sem zlezla na stol ob njeni postelji in ujela njene zadnje slovenske besede: prošnjo za odpuščanje. . . in naj prevedem slovensko pesem Ave Marija v kitajščino, angleščino... Ker je dihala izredno težko, so ji predrli grlo, a tudi to ni dosti pomagalo in cev jo je le mučila. Vidno je pešala. V petek
6.	februarja je zjutraj še prejela majhen košček svete Hostije, ko sem bila pri njej, a se ni dosti zavedala. Zadnjo noč do sobote zjutraj sem bila spet pri rijej in tiho odšla, ne da bi s. Ksaverija to zaznala. Popoldne ob treh so telefonirali: bolnici peša srce. Vse štiri sestre iz šole ICularb Wattana smo hitele k njej. Dolgo sem ob njej slovensko
Ob velikem šolskem poslopju ,,Vosudevi" je nižjo slovbo, v koleri je sestrska molilnica 'n Pa soba blage pokojne s. Pirc, kjer je poučevala klavir, risala in še mnogokaj. . .
V kapeli zraven je ležala 5 dni, preden so jo ponesli na pokopališče...
molila Potem sem šla domov, da se pripravim za novo noč in za večerno sveto mašo. Bila sem v sosednji cerkvi, kjer je bila devet-n.®vnica k Mariji vedne pomoči, in že se je začela sv. maša, ko je Pr'šla sosestra povedat, da s. Ksaverija umira. Hitela sam k njej in Se ujela njen zadnji nogled, ko je odprla oko in izdihnila. Slovenska rn°litev jo je spremila na njeno največje potovanje. Nato sem hitela Pazaj k sv. maši, kot bi s. Ksaverija to hotela. Darovanje je bilo kon-cano, peli so Svet, svet, svet, napev, tako drag pokojnici. Ta sveta ma-‘a z Marijino pesmijo na koncu je bila za naju obe gotovo silno Pomembna. Ne bom pozabil?, s. Ksaverije. Da bi ji mogla biti vedno zvesta!
Truplo v belo oblečene misijonarke, izredno lepo in spokojno, Je Pet dni počivalo v stranski kapeli v Vasudevi, poleg pokojničine s°be. v nedeljo zvečer jc prišel slovenski misijonar o. Mirko Tružnjak 2 Samprahna, kjer je zdaj na čelu malega semenišča mladih beta-rramskih kandidatov z gora. Pogreb je bil v četrtek, 12. februarja Pa budistični praznik ,,vseh svetnikov11 ob polni luni, ko je šole prost Qan. Naše tajske sestre so vse lepo uredile. Maševal je nekdanji chi-■Tagmajski škof in z njim 16 duhovnikov v nabito polni cerkvi sv.
°zcfa o)-, ;$0ij v Vasudevi. Tja se je pokojna napotila k nedeljski Paaši 18. januarja, ko je na poti padla in si zlomila nogo. Mnogi so rekli, kako lahko bi živela in plodno delovala še veliko let, če ne
bi bilo te nesreče. A božja pota niso naša. Naša draga pionirka je lepo končala svoje dolgo življenje sicer po mučnem, a ne predolgem trpljenju, kot je pač bilo najbolje zanjo.
Pokojno smo spremili na pokopališče sv. Frančiška Ksaverija na Šilom Road, prav v srcu mesta, kjer počiva že sedem naših sester, med njimi dve so-ustanoviteljici uršulinskega misijona v Siamu; tam počiva tudi truplo hrvaške misijonarke s. Avguštine Jakčin iz Zagreba, med tem ko tudi bivša so-ustanoviteljica našega siamskega misijona s. Rafaela Vurnik počiva v Sloveniji.
Prepričana sem, da je s. Ksaverija Pirc že v nebesih, da je šla »naravnost v nebesa", brez popravnega izpita v vicah, ona, ki je bila navajena samo na odlične uspehe in je Boga tako iskreno ljubila."
Tako s. Frančiška Novak OSU o smrti s. Ksaverije.
Po »Družini" podajamo o pokojnici sledeče življenjske podatke:
Rodila se je v Borovnici pri Ljubljani leta 1893 in pri krstu dobila ime Ana. Končala je učiteljišče, posebej študirala klavir, slikarstvo pa pri Rihardu Jakopiču. Po končanem študiju je vstopila k uršulinkam in leta 1924 odšla v Siam kot misijonarka. Od tam je šla za nekaj let v Svvatov na Kitajsko, leta 1933 je pa spet prišla v Bangkok, kjer je ostala do smrti.
V naslednji številki z dne 22. februarja 1987 je »Družina" pod pomembnim naslovom »Služila je z veseljem" objavila zapis, ki ga je misijonarka sama pripravila ob smrti svoje sopotnice v misijone in sodelavke v Bangkoku s. Rafaele Vurnik, češ: »da ne boste v zadregi ob moji smrti, Vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let." Znamenitega misijonarkinega avtobiografskega zapisa do odhoda v misijone tu ne ponatiskujemo, ker smo ga objavili v »Katoliških misijonih" že leta 1984, ko nam ga je misijonarka v ta namen poslala.
Urednik »Družine" D. K. lepo zaključuje to njeno poročilo tudi s sledečimi besedami: »Najbrž jo že sedaj lahko postavimo ob naše največje misijonarje: Baraga, Knobleharja, Pirca, Kereca in druge. -Njeno delo bo ostalo izziv, koliko moči ima v sebi misijonska razsežnost današnje Cerkve na Slovenskem. Model je dovolj visoko, možnosti pa je v svetu veliko in preveč. Prav gotovo je v našem narodu dovolj fantov in deklet, ki so pripravljeni služiti z veseljem in prijaznim smehljajem na obrazu, kakor je to delala s. Ksaverija."
»Katoliški misijoni" se ob smrti njih nad 60 letne zveste življenjske sodelavke zatekamo k njej, ki smo o njej moralno gotovi, da je že pri Bogu, naj pri Njem doseže, da bi res številni slovenski mladi sledili njenemu zgledu. Naj bi njej v življenju tako dragi »Katoliški misijoni" doživeli svoje nadaljevanje v Sloveniji, v tam spet izhajajočem misijonskem listu, »Misijonskih obzorjih", ki naj na njeno priprošnjo obnove misijonsko pomlad, kakor so jo KM porajali v času njenega odhoda v misijone!
L.	L.
DOBER DAN, STVARSTVO!
(Iz pisma japonskemu profesorju zgodovine.)
V	Vzhodnem Murajama, v gobavcev naselbini, šel je mimo mene, slep,
sloneč na palici, s prsti v skrbnem povitku, dobro vedoč za pot;
vsako jutro - so rekli - hodi na ženin grob.
,.Dobro jutro!" vzkliknem, tudi strežnici ob njem;
s kretnjami odgovori, da ves je gluh in nem. Sonce pride objet ju, pot pa drsi naprej.
Kmalu sta le še senci z borom razpetih vej.
Ali vesta, da je davi Jezus z groba vstal?
V	dalji dvakrat tisoč let in palestinskih tal. Tam je k Vzhodnemu Murajama obrnjen Križ: veje dviga v nebo
v nedeljsko spokojen piš.
Ah, morda se mi nasmehneš, ker ne veruješ.
Dvakrat tisoč let ni strgalo resnice, veš.
Tisto jutro je sonce dvignilo pajčolan.
Ptički z bora zapeli stvarstvu so:
..Dober dan!"
Vzhodni Murajama: naselbina gobavcev skoraj nai robu velikotokijskega °zemlja proti zahodu; število gobavcev se stalno manjša, kar je tudi zasluga seruma Marianum, odkritje katoliške sestre-zdravnice.
laponsko ime kraja je Higaši Murajama, oboje pisaino po naše.
Vladimir Kos.
TRIDESET LET
„ BARAGOVEGA MISIJONIŠČA “
V ARGENTINI
Glavni oltar v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu. Marijin kip in razpelo sta delo kiparja Franca Ahčina. Arh. Jure Vombergur je oh koncilu notranjost cerkve takole uredil.
Na božični večer leta 1086 je poteklo trideset let, kar so se slovenski lazaristi naselili v Slovenski vasi v Lanusu, predmestju Buenos Aires, in tam ustanovili ,,Baragovo misijonišče", ki je bilo vsekakor pomen.bna ustanova za pospeševanje slovenskega misijonskega dela ne le v Argentini, ampak med Slovenci sploh, in kar želi biti vsaj v manjši meri še vnaprej.
LAZARISTI SO TAKOJ PRIČELI Z MISIJONSTVOM IN Z ,,KATOLIŠKIMI MISIJONI“
Prvi slovenski lazarist je prišel v Argentino že koncem leta 1947 in je poleg drugega svojega delovanja v novi slovenski izseljenski skupnosti tudi že pobudil ustanovitev slovenskega misijonskega krožka v tedanjem slovenskem središču na Viktor Martinez 50 v prostorih župnišča pri Sv. Juliji Prvi predsednik krožka je bil tedaj še laik Marko Mavrič, po njegovem odhodu v bogoslovje ga je pa nasledil Marijan Loboda.
V začetku je ta prvi slovenski lazarist bival pol leta v Lujanu, kjer njegovi sobrat j e oskrbujejo romarsko Marijansko narodno sve-
tišče. Od tam se je radi dela med Slovenci vozil po večkrat na teden, zlasti ob nedeljah, z avtobusom 70 km daleč v Buenos Aires, kjer
bil tedaj tudi dušni pastir novodošlih izseljencev v pomoč mons. Hladniku, ko Antona Oreharja še ni bilo v Argentino. V Lujanu je tudi že pripravil vse potrebno za izdajanje tiskanih izseljenskih ,,Katoliških misijonov*', katerih prva številka je izšla v začetku maja ob Priliki odhoda dr. Janeža na Kitajsko.
Ker je bilo potovanje iz Lujnna v Buenos Aires večkrat tedensko e malo prenaporno in zamudno, se je urednik ..Katoliških misijonov" naselil v provincialni hiši svojih argentinskih sobratov v mestu. Kma-\u je prišlo v Argentino še več slovenskih sobratov, ki so po raznih družbenih postojankah sodelovali kot dobrodošli pomočniki.
Kmalu se je pa porodila želja, da hi vsai nekateri slovenski lazaristi zaživeli skupaj v kaki družbeni hiši, če le mogoče v kaki slovenski naselbini. Po nekaj drugih poskusih so se odločili, da gredo med Slovence v novonustajajoči Slovenski vasi na področju fare zdaj pokoj-dega slovenskega izseljenskega duhovnika mons. Janeza Hladnika na robu občine Lanus.
Tako so pred dobrimi tridesetimi leti, dogovorno z argentinskimi družbenimi predstojniki, trije sobrat j e ustanovili slovensko lazaristov-sk° postojanko, in sicer najprej v hiši enega od vaščanov, kakih 250 m stran cd tedanjega že sezidanega Društvenega doma, kateremu so, skupaj z vaščani, za namene slovenskega dušnega pastirstva dogradili kapelico. Po dobrem letu so pa že zgradili lastno poslopje, ki so ga nazvali ,,Baragovo misijonišče", v katerem še sedaj žive, in kasneje še cerkev Marije Kraljice, prostore za farno šolo, Misijonski zaved, starostni Dom sv. Vincencija, športno stavbo, tiskarno in vse drugo. V tem času je prejšnja vikarija Slovenska vas postala župnija s kakimi 10.000 dušami, vključno kakih 500 prebivalcev S ovenske vasi in ie ta naselbina slovenskih lazaristov postala cerkveno pravno in lastninsko del jugoslovanske province Misijonske družbe, civilno pravno Pa Soeiedad de bien puhlico ,,Centro Misional Baraga".
Kct že povedano, smo tiskane ,,Katoliške misijone" začeli izdajati komaj nekaj mesecev po prihodu v Argentino, v času, ko je na Kitajcem že deloval slovenski ,,Baragov kitajski misijon", ki smo ga bili Pnnje iz Rima poklicali v življenje, kateri pa je po izgonu tudi slovenskih lazaristov s Kitajske prenehal in so se sobratje razkropili. Eden °d izgnanih sobratov, Karel Wolbang, je prišel v dežele Severne Ame-r'ke in je v Argentini izhajajoče ,,Katoliške misijone" zelo podprl, Pajbolj s tem, da je zanje pridobival naročnikov med novodošlimi in P ta rimi naseljenci. ..Katoliških misijonov" so bili sila veseli na Primorskem,, kjer je bil list zelo razširjen med prvo in drugo svetovno vojno, Pa tudi na Koroškem in drugod med izseljenci po svetu se je list razši-’*> tako da se je nekaj let tiskal v kar 4.000 izvodih, kar je terjalo Posebnega upravnika, zlasti ker so lazaristi kmalu začeli izdajati tudi misijonske knjige. V posebni misijonski pisarni v okraju Flores na mi Granaderos je vodil upravo najprej več let Marijan Loboda, po-m pa s pomočjo uradnice Lučke Kralj, poročene Jerman, sobrat Petek Janez.
V tistih časih je urednik KM organiziral Slovensko misijonsko zvezo, ki je bila pod pokroviteljstvom škofa Rožmana, tedaj živečega v ZDA. To pa ni bila le ustanova za pospeševanje misijonskega sodelovanja med Slovenci v Argentini (širjenje papeških misijonskih družb in Misijonske mašne družbe, ustanavljanje misijonskih krožkov po okrajih,, misijonske molitvene ure in proslave z igrami, misijonske tombole v pomoč slovenskim misijonarjem, itd.), ampak je vplivala na misijonsko delo tudi med Slovenci v zamejstvu in med izseljenci po svetu sploh, posebno pa se je zavzemala za vsestranske stike in pomoč slovenskim misijonarjem. Slovenska misijonska zveza je bila vez med vsemi Slovenci, ki so tedaj misijonsko čutili in delali, bodisi na misijonskem polju kot misijonarji bodisi v zaledju po zamejstvu in izseljenstvu. Ta Slovenska misijonska zveza je tudi pobudila Južnoameriško Baragovo zvezo za pospeševanje Baragove zadeve, kar je bistveno vplivalo na razvoj dela za proglašen j e Barage blaženim tudi v ZDA.
MISIJONSKO DELO ..BARAGOVEGA MISIJONIŠČA".
Ko so se slovenski lazaristi naselili v Slovenski vasi v Baragovem misijonišču, se je večina gori navedenega dela prenesla v to novo središče misijonske akcije. Tu so se potem izdajali in upravljali ,,Katoliški misijoni", se tiskale misijonske in druge duhovne knjige, od tu so odhajala pisma v svet k vsem slovenskim misijonarjem, tu so se zbirali darovi zanje, od tu so se jim pošiljali, semkaj so misijonarji pošiljali pakete z značilnimi stvarmi iz misijonskih dežel, da smo jih dali kot dobitke na misijonske tombole v pomoč misijonarjem. Iz Baragovega misijonišča so se vzdrževale zveze z ostalimi slovenskimi misijonskimi središči po zamejstvu in izseljenstvu. Od tu je s privatnimi sredstvi potoval urednik .Katoliških misijonov" osem let k slovenskim misijonarjem in misijonarkam, da jih je osebno doživel na njih delokrogih, tako enkrat v Azijo in trikrat v Afriko, potem pa tudi po slovenskem misijonskem zaledju v zamejstvu in izseljenstvu (razen v Avstralijo), da je o slovenskih misijonarjih predaval s pomočjo skioptičnih slik in filmov, ki jih je na potovanjih snemal.
Naj omenimo dve značilnosti tega misijonskega delovanja: Baragovo misijonišče je bilo ves čas enako zavzeto za vse slovenske misijonarje in misijonarke, brez razlike pripadnosti družbam ali škofijam, o čemer najbolje pričajo poročila o razdelitvi darov med vse misijonarje v vsakem letniku ,.Katoliških misijonov". Misijonsko delo Baragovega misijonišča je bilo še posebno pomembno v času, ko je bilo v Sloveniji skoraj vse misijonsko delo onemogočeno. V tistih časih so maloštevilni izvodi ,.Katoliških misijonov", ki so mogli prodreti preko rdeče zavese, bili svetal žarek vsem za misijonsko delo zavzetim slovenskim krogom, in upanje na boljše čase, tudi za slovensko misijonsko delo. In ti časi so počasi le prišli!
Ko so se razmere za cerkveno in versko življenje v domovini zadnje čase toliko zboljšale, da je bilo mogoče misliti na oživljanje misijonske misli in celo na misijonske poklice in so dejansko ti začeli
Sredi fotografije bolj spodaj je naselbina ,,Baragovo misijoniSče" v Slovenski vasi, katera Se razteza predvsem levo od slike. Cerkev, šola, Misijonski zavod, starostni dom, velika športna stavba, tiskarna, itd. Na levi strani je Hladnikov dom slovenske skupnosti z nogo-mefnim igriščem. Nezazidani pas je zemljišče, po katerem naj bi kdaj stekla avenido General Paz, ki bi bila za Slovensko vas in Baragovo misijonišče velika bližnica za vsepovsod.
odhajati v misijone, je Baragovo misijonišče po ,.Katoliških misijonih1' vsakega spremljalo na njegovi misijonski poti in mu pošiljalo pisma Jn pomoč in jih vključevalo v širšo slovensko misijonsko skupnost ln jih vezalo med seboj.
Kr. sta so v Sloveniku v Rimu in kasneje v Tinjah na Koroškem Organizirala vseslovenska misijonska simpozija in se je obeh udeležil _udi zastopnik Baragovega misijonišča. je tam v imenu Družbe izjavil, aa; bi bilo Baragovo misijonišče pripravljeno tudi odstopiti ,.Katoliške rrusijono“ slovenskemu medškofijskemu misijonskemu vodstvu, če bi v Sloveniji začel izdajati slovenski misijonski list, tudi če bi se drugače imenoval. Ko se je v Tinjah sklenilo in je tudi nadškof dr. Šuštar v imenu slovenskih škofov izrazil svoje odobrenje, da se dejansko začne z izdajanjem slovenskega misijonskega lista doma, se bodo KM do nad 60 letnem izhajanju v zelo težkih okoliščinah radi uitieknili novemu slovenskemu misijonskemu listu.
BARAGOVO MISIJONIŠČE IN DELO ZA NOVE MISIJONSKE
POKLICE.
,,Baragovo misijonišče" pa ni bilo pomembno le v pogledu širjenja misijonske misli po zamejstvu in izseljenstvu in v pogledu ljubezenske skrbi za slovenske misijonarje, ampak tudi v pogledu dela za nove slovenske misijonske poklice, za takozvani ,,slovenski misijon" na Madagaskarju in za pospeševanje laiških misijonarjev in misijonark.
Ko smo v Argentino došli slovenski lazaristi ustanavljali našo slovensko misijonsko postojanko, smo imeli ves čas pred očmi nekdanje Misijonišče Groblje pri Domžalah, ki je bilo med prvo in drugo svetovno vojno eno od slovenskih misijonskih središč, kjer so se izdajali v lastni Misijonski tiskarni ,.Katoliški misijoni" in druge misijonske tiskovine in se vzgajali novi misijonarji. S postojanke v Lanusu so izseljenski lazaristi skušali v nekem smislu obuditi v Argentini to misijonišče, obnoviti njegovo poslanstvo. Zato so takoj začeli misliti tudi na vzgojo misijonskega naraščaja in so začeli sprejemati gojence v Baragovo misijonišče Posebno ko je prišel tja na delo Franc Sodja, se je še posebej zavzel za Misijonski zavod in se je ta ustanova pod njegovim vodstvom zgradila ne le stavbno, ampak tudi duhovno, vsebinsko slovensko-misijonsko. Misijonišče je imelo prvenstveni cilj, v mladih Slovencih graditi močne osebnosti, sposobne ljudi, ki bi kasneje, ako bi Bog dal, sebe žrtvovali Bogu in svetu v misijonskem delu ali kjer koli pri apostolatu, zlasti misijonskem.
Ko je prišla na Madagaskar pred nekako 20 leti slovenska usmiljenka Marjeta Mrhar, je začela prigovarjati, naj bi slovenski lazaristi in usmiljenke, ko že ne morejo na nekdaj tako zaželjeno kitajsko misijonsko zemljo, začeli odhajati v misijone na Madagaskar,, se je Baragovo misijonišče takoj zavzelo za to in je povabilo enega od sobratov, da se odloči za delo na Madagaskarju. Buh France je bil prvi slovenski lazarist-duhovnik na Madagaskarju. Njemu so sledili iz domovine številni sobratje in tudi škofijski duhovniki, pa tudi sestre usmiljenke. Tako jc Baragovo misijonišče bistveno sodelovalo pri začetku slovenskega misijonskega dela na Madagaskarju. Pa ne le pri začetku' Tja je usmerilo tudi dva od svojih prvih gojencev Petra Opeka, ki je sedaj župnik v Vangaindrano, in Rada Sušnika, ki je superior slovenskih lazaristov tamkaj. Zdaj se pa v Parizu pripravlja na odhod tjakaj š*e tretji gojenec Baragovega misijonišča Jože Adamič.
Gotovo je pa tudi za misijonsko bodočnost poslanstva Baragovega misijonišča važno sledeče dejstvo: V Misijonskem zavodu se je vzgojilo in kasneje v duhovnike formiralo še več slovenskih lazaristov, in zdaj spada v Baragovo misijonišče kar cela četa mladih moči, ki so vsi zavzeti za slovensko misijonsko poslanstvo Baragovega misijonišča, tako da je poskrbljeno tudi za nadaljevanje slovenskega misijonskega dela vsaj v ^Argentini, tudi če sedanji misijonski faktorji v njem obne-morejo in se umaknejo v večnost.
Franc Sodja je kot vodja Misijonskega zavoda vse gojence z načrtnim misijonskim programom vnemal za misijonsko sodelovanje in je uspel, da je odšlo na Madagaskar sodelovat s slovenskimi misijonarji vsaj za tri leta pet gojencev, najprej kar trije skupaj, potem v nasled-
njih dveh dobah po eden, ki so se vsi zelo obnesli in so tako krajevni škof kot misijonarji prosili za še nadaljne tovrstne sodelavce. ,.Zgledi vlečejo", zate je vodja slovenskega koroškega misijonskega dela usmeril na Madagaskar mladega obrtnika kot laiškega misijonarja, ki je pa moral radi obolelosti nazaj. V Sloveniji se je pa že v prvi dobi laiških misijonarjev odločil za triletno delo na Madagaskarju brat misijonarja Ivana Štanta, zadnja leta je pa prišel nadaljevat delo laiških misijonarjev drug laik iz Slovenije, brat misijonarja Lojzeta Letonja.. Tako od prve usmeritve laiških misijonarjev na Madagaskar pred več kot desetimi leti iz Misijonskega zavoda Baragovega misijonišča že ves čas tamkaj sodelujejo z misijonarji tudi slovenski laiki.
Pa tudi k najnovejšemu slovenskemu misijonskemu podvigu je »Baragovo misijonišče" vsaj delno pripomoglo: da namreč odhajajo na Pomoč misijonarjem tudi laiške sodelavke, kar je prav za prav uvedel v Zambiji tedanji tamkajšnji misijonar o. Jože Kokalj, ki je privabil tja nekaj profesionalno usposobljenih deklet, od katerih še sedaj ena tamkaj deluje kot višja bolničarka, Bariča Rous v misijonski bolnici Mpima Ko je usmiljenka s. Marjeta Mrhar cb preobilju dela v dispanzerju v Tangainonyju na Madagaskarju zahrepenela, da bi ji prišla pomagat kaka slovenska dekleta, je zdaj spet v Kanadi delujoči Franc Sodja potom torontskega slovenskega Apostolskega krožka pridobil vsaj za enoletno delo na otoku slovensko kanadsko dekle, ki je šlo na Madagaskar skupaj z bolničarko iz Slovenije; ko se pa le-ta po enem letu dela niti še ni poslovila od ,„rdečega otoka", je že prišla iz Toronta druga, bolničarsko izobražena na delo, in sicer za tri leta. In zdaj je prišla k s. Marjeti Mrhar še ena iz Slovenije, tako da so v dispanzerju v Tangainonyju na delu zdaj kar tri laiške misijonarke. In to je šele začetek.
»BARAGOVO MISIJONIŠČE" IN ..MISIJONSKA OBZORJA"
Morda najpomembnejša misijonska vloga Baragovega misijonišča oziroma izseljenskih lazaristov je bila v tem, da so najprej v begunstvu, Potem pa v izseljenstvu vzdrževali misijonski ogenj potom izdajanja »Katoliških misijonov" zunaj domovine vse dotlej, dokler po 40 letih domovina ne začne spet izdajati slovenski misijonski list, ki se je pred več kot 60 leti ob ustanovitvi in ves naslednji čas imenoval ..Katoliški rr>isijoni", zdaj pa se bo imenoval ..Misijonska obzorja", pa bo vseboval pač zelo izboljšano izdajo pionirskih ,.Katoliških misijonov". Za t° gre: za vsebino, za misijonsko zavzetost, za ogenj, ki naj tudi iz 'pga lista žari, ogreva in obseva temo nekrščanstva iz še vedno krščanske Slovenije doma in v svetu. Ne gre za ime, gre za veliko stvar božjega kraljestva na zemlji! Kakor se je iz Baragovega misijonišča razširjalo slovensko misijonsko zanimanje v luči gesla izseljenske misijonske akcije: „Svet Kristusu - Kristusa svetu!",, tako naj isto geslo in program vodi tudi novi slovenski misijonski list. ..Baragovo misijonišče" je nad vse veselo, da bo ob svoji tridesetletnici doživelo vsta-jnnje novega slovenskega misijonskega lista v domovini!
L.L. C.M.
POŽETO KLASJE...
(Nekaj srečanj slovenskih misijonarjev z M. Terezijo.)
O. JOŽE CUKALE S.J., Bengalija.
Uvod.
Terezija je čudež našega stoletja. Sveta žena Kalkute.
Ko so se njeni umirajoči in pohabljeni v hiši Mihaela Gomeza, ki je dal Materi zatočišče, namnožili, je zaprosila kalkutsko občino, naj ji oddelijo prostor, kamor bi nastanila tiste, ki jih je velemesto izvrglo. Sam guverner Bengalije, kristjan dr. Mukerdži, je podprl njeno prošnjo, zato so ji podarili romarsko zatočišče hindu-božjepotni-kov, ki podpira tempelj velike boginje Kali, na jugu Kalkute. Nirmala Hridoj - Brezmadežno Srce je danes svetu bolj poznan kraj kot Kali tempelj. Papež Janez Pavel II. ga je obiskal v svojem februarskem programu, ko se je s helikopterjem spustil na Kalkuto.
Kmalu so prenapeti mladi hindu obkrožili policijskega komisarja z zahtevo, naj zapodi s svetega kraja ,,tisto Evropejko" v sariju, ki zbira ,,izvržke“ ob boku velike boginje. Komisar jim je povedal to-le:
,,Obljubil sem vam in svojo obljubo mislim držati, a izpolnil jo bom pod enim pogojem: Povejte svojim materam in sestram, da sem pregledal njeno delo. Kadar bodo vaši ljudje zmogli, kar dela Mati Terezija za te zavržence, za te ljudi brez pravice in brez glasu, jo odslovim."
Komisar je ookazal na Mater Terezijo in jim zaprl usta z besedami: ,,Tu pred vami stoji živa boginja Kali."
1 . Prvo srečanje.
Kmalu ob začetku njenega apostolata smo se duhovniki v Kidder-purju, na eni pristaniških župnij svetega Ignacija iz Lojole, s p. C. Vrithoffom na čelu odločili, da povabimo M. Terezijo in njene sestre, naj odpro dispanzer. Na prostoru, zadaj za župniščem smo pozidali verando. Finančno so nam priskočili na pomoč nekateri imovitejši katoličani, tudi Irci so bili med njimi in škotska konvertitka ga. Marjeta Mc-Kenzie.
Z neko zadržanostjo sem se ji prvikrat približal. Morda je botroval tej zadržanosti pogovor s hrvatskimi Loretinkami in z našo s. Magdaleno? Ta navidezni plot je kmalu odstranila Mati sama. Zanimali so jo naši slumi, kjer me je njih uboštvo precej zaposlilo. Na svoje oči se je Terezija hotela prepričati o stanju kiderpurških zakotij.
Zagazili smo v	ulice, ozke med-ulice	in še	ožje	pri-ulice, kjer je
bilo zaradi smradu	treba vleči sapo skozi	usta,	bolj	kakor skozi nosnice. Iz neke napol	razpale kože sem zaslišal čuden vik in krik žensk
in povprašal neko	Anglo-Indijko, odkod	tak	vik.	Pozibajoč se na
svojih razdrapanih sandalah, se mi je pričela smejati in zmajala z glavo -: ,,Oj kako si še nedolžen, oče, naše ženske imajo pri sebi
Mladci in mladenke, tudi nekatoličani, z misijona o. Jožeta Cukala, ki nam je te slike poslal, pri požrtvovalni pomoči poplavljencem.
moške . .Ker je bilo podnevi, nisem opazil rdečih luči v liniji nizkih koč, kjer so ob vratih sloneli kosi ,,človeškega blaga" na prodaj . ..
Kmalu je prišla za menoj Mati Terezija in mi omenila željo. Potrebovala bi duhovnika, kateremu bi zaupala vodstvo Bratov Misijonarjev Ljubezni.
,,Svojih Sester vendar ne morem pustiti v te moralne mlake."
Iskreno priznam, da me je Terezijina ponudba, naj sprejmem, presenetila. Takrat se še nisem počutil dovolj trden in posledico živcev, ki mi jih je zdrobila vojna, sem čutil v svojih kolenih. Če se dobro spominjam, sem prosil odloga za premislek. Med tem je dobila pomoč v močni osebnosti p. Andrew-a, jezuita, ki je dobil odpust in vodi danes močno vejo svojih Bratov Misijonarjev.
Moja povezava z Misijonarkami Ljubezni je prehajala v svojo zrelost. Tudi Loretinke so ugotovile, da jih Terezija ni pustila ,,na cedilu". Pajčevine odtujenosti, ki jih je napredel čas nesporazuma, posebno ob odhodu Zagrebčanke, sestre Frančiške Ksaver iz Loreta v Terezijino kongregacijo, so se razblinile. Tudi s. Magdalena je prebolela svojo žalost spričo odhoda njenih so-sester. . .
Budge-Budge in Batangar, kamor sem odhajal vsako drugo nedeljo med Čehe in Bengalce, se je polnil z v bel šari oblečenimi mladimi sestrami. Včasih sem vzel avtobus, ki je bil takrat še redkost, največkrat pa župnikov oguljeni avto. Delodajalca vsakdo rabi in Terezija je imela sester na pretek. Napolnile so lično kapelo praškega Jezusa, pa tudi dvorano Kluba v Budge-Burge-u. Revščine ni bilo malo, brezposelnosti celo več, medtem ko je božja Previdnost polnila kašče sester. Bengalci raj še prosijo kakor nosijo, naj bodo revni ali petični. DAJ-DAM parola dobi svojo razsežnost, v svoji prvi polovici. Od početka in večkrat prav do danes stopajo sestre po stopinjah misijonarjev, ki so jim bili začrtali pota včeraj. To se pravi, da Cerkev zvečine nadaljuje s svojim karitativnim apostolatom brez dobrega načrtovanja. Usmiljeni Samarijani so se srečali s tistimi, ki so padli ob potu, udarjeni od krivic potrošniške družbe, pa tudi s prosjaki, ki so izvrstni igravci in te tudi fizično napadejo, če jim ne ustrežeš. Pred očmi sester in brez njih dovoljenja sem bil priča, ko so vad-ljali za lepe suknje in jih pulili drug drugemu iz rok, sestre pa zmerjali s priimki, da so rdele preko ušes. Kako vse drugače je potekal apostolat na severu med adibasijci z rančijskih planot. Revščina zares izmaliči človeka.
Dvakrat sem načel pogovor z Materjo Terezijo o problemu tako-zvanih ,,rižnili kristjanov". Na duhovniških sestankih sem hotel najti nekaj prijemov v njeno obrambo.
,,Večkrat slišim, da vaše sestre zavirajo družbeni napredek ubož-nih. Glas gre naokrog, da s podporami ubijajo inicijativo?"
,,Naj druge ustanove poskušajo spraviti revne na noge. Me rešujemo najubožnejše med ubožnimi, zavržene in tiste, ki umirajo od gladu iz objema smrti. Hočete reči, da ustvarjamo rižne kristjane, kajne?"
,,Mati, mene lahko izvzamete, rad bi dal odgovor tistim, ki napadajo." Spet. je prešla njena beseda v žametno mirni ton.
,,Ta beseda - „rižni kristjani" - me zbode. Je krivična. Sploh je ne bi smeli rabiti. Ali niso vsi apostolski delavci odvisni na primer °d podpor različnih dobrodelnih misijonskih agencij zapada? Na pr. Propagande? Misijonska Cerkev je Cerkev iztegnjenih rok in zakaj ne bi delila tam, kjer je potreba?"
Njen svetniško rezki glas se je lovil z drugim mehkožametnim glasom, kot je pač zahtevala misel. Odšel sem spet pokrepčan.
~ Iz Rodipurja v Morapaj mimogrede.
Bodipur je znana misijonska postaja, ki je najbolj oddaljena od civilizacije in zato najtežja. Nepričakovano sem padel vanjo. Ko sem zaradi izčrpanosti počival v Kalkuti, je nagovoril svoje duhovnike nionsignor Barber., češ da potrebuje duhovnika zaradi obolelega p. Sedeja, ki je žunnikoval med tistimi rokavi Gangesa že nad osem let. Ni čuda, da je Sedej omagal in mu po zdravniških izvidih ni bilo pomoči.
V	nekaj mesecih ga je rak popolnoma razdejal.
,,Ecce ego, mitte me." Izbral sem besede in jih kmalu pozabil.
V	desetih dneh dobim pismo generalnega vikarja, naj grem začasno hadomestovat misijonarja Sedeja.
Iz Bodipurja sem se včasih oglasil v Morapaju, kjer je garal p. Demšar in delala čudeže s. Magdalena. Ta čudodelnica je bila takrat Poznana po vsem širnem 24. Parganasu in čeprav je bilo mnogo učenih in misijonsko zavzetih sester Loretink v- bližini, je vse zasenčila Magdalena. P. provincijal Kokalj je lepo, a zelo nakratko pisal o njej v DRUŽINO, mene pa peče vest, da sem ji odmeril zelo skope vrstice.
,,Ah, oče Cukale, Bog vam odpusti," se je prisrčno po štajersko nasmejala (morda bolj po prekmursko'1, tako lepo se umete razpisati o Materi Tereziji, na ubogo Magdaleno pa vse pozabi. Pa naj bo, hočem ostati neznanka iz Nazareta, naj Terezija požanje slavo tega sveta." V njenih besedah ni bilo zamere, pač pa prikrita žalost neke misijonarke, ki se je kakor Terezija, s katero sta prišle 1929 v Kalkuto, popolnoma oredala svojim bolnim in revnim, a je njena ljuba so-sestra ,,uskočila" na drugo misijonsko polje.
Z Demšarjem sva skočila k njej na obisk. Bil ji je v veliko oporo. Kajti njen dispanzer s stotinami ljudi vsak dan, je hitro sušil njena sredstva. Kako hvaležna je bila za vsak najmanjši dar. Kako je molila s svojimi bolniki za dobrotnike! S kakšno ljubeznijo je govorila muslimanom in hindujcem o „LJUBEM JEZUSU". Vsakemu je dala v poljub križ razpetega Jezusa. Tudi meni, kadar sem jo obiskal. Vsakdo je pri njej ozdravel. Ako ne na telesu, se je vrnil duhovno okrepčan in obogaten. S svojimi sestrami se je srečavala ie zjutraj in zvečer. Mislim, da je nekaj povžila opoldne kar v dispanzerju, če me spomin ne vara.
O M. Tereziji govoriti sem se nalašč ognil. Mislim, da se ji bolečina razstanka s Terezijo do smrti ni zacelila. Svetniki rastejo
v svetost z mnogovrstno žejo. Kdo bi izmeril globine božjih skrivnosti, ki so zakopane v Njegovih svetnikih in njim zaupane?
Ni se m: pa posrečilo privabiti sester M. Terezije v daljni Bodi-pur. Njih načrt je bi) dotlej delo v mestih in predmestjih. 20 let pozneje so odš’e na bengalske poljane v Kumrokali h p. Gabriču. Tam so mu razgibale vse okrožje s svojimi karitativnimi deli.
3. Stiki s Terezijo se poglabljajo.
Videl sem M. Terezijo klečati v kapeli svetega Frančiška Ksa-verskega, ko je zrla na odprto krsto p. Janeza Ehrlicha, ki ga je srčni infarkt položil v prezgodnji grob. Šla je za krsto v procesiji, sklonjena nad svojim rožnim vencem.
Videl sem dolgo vrsto novink Matere Terezije v belih šari j ih na pokopališču, ko smo polagali v grob našega brata Poldeka Vidmarja. Solze Misijonark Ljubezni so pričale, kako drag jim je bil stari mož z belo brado, katerega so pogosto srečavale po kalkutskih ulicah.
Spet sem moral na posvet. Moji predstojniki so čudoviti ljudje, a nekatere stvari rajši zaupam Tereziji naravnost.
,.Prišel sem na ‘darsan’.“ Ona se smeje ..Daršan" je namenjen za bogove in za boginje . . .
,,Kaj bo dobrega?“ In že steče pogovor. Ko so me sestre nekoč pustile čakati v predveži, jim je strumno povedala, da duhovnik nikdar ne sme čakati nanjo, ker so zanj vrata zmerom odprta.
„V skrbeh so za vas, Mati.“ Poskušal sem jih braniti, ker je bila Mati tiste dni bolj bolehna.
„Bog skrbi zame.“ In pogovor je stekel naprej. Rada ima duhovnike in zanje veliko moli.
,,Svojim sestram večkrat povem: 'Duhovnik se dotika posvečenega kruha in vina, telesa in Kristusove krvi, Ve sestre,, se dotikate Kristusa v razbičanem telesu gobavca’.“
Na veliki sinodi škofov 1980. je vpričo svetega Očeta in vseh škofov nanje naslovila tele besede:
„V imenu zavrženih, pozabljenih in umirajočih mi Sveti Duh naroča tole: Naši ubogi potrebujejo svetih duhovnikov. To so mi naročali pred odhodom. Vsi uhogi, čeprav imajo denar, so lačni Boga, lačni tudi svetosti duhovnikov. Nič drugega jim ne bo utešilo žeje, nič drugega ne bo utešilo moje žeje . .
Izročila mi je več knjižic CORPUS CHRISTI MOVEMENT. To je Zveza Duhovnikov sodelavcev M. Terezije, Mednarodni sekretariat
Fr. Joseph Langford
Corpus Christi Fraternity
75 W. 168 Street. Bronx. NEW YORK 10452. USA.
(Sledi.)
ŠE NEKAJ Z MADAGASKARJA
MISIJONAR SE JE VRNIL.
Klemen štolcar, misijonar v Ranomeni na Madagaskarju, je odšel ze v začetku januarja domov na izreden dopust. Njegova mama je bila. bolna in je na praznik Svetega Rešnjega telesa 29. maja tudi umrla. Misijonarji slovenskega misijona smo bili stalno v pismeni zvezi z njim in pomagali vsem. ki so bili skupaj s trpečo mamo, z molitvijo. Tudi kristjani zlasti misijonske postojanke Ranomena so zelo zavzeto spremljali bolezen in se zanimali, kako je s Klemenovo mamo. Prav prizadela jih je vest o smrti mame njihovega Mompera. Lepo so se združili v molitvi pri nedeljski maši, ki se je tudi darovala za pokojno Klemenovo mamo.
Med tem se je tudi približal čas Klemenove vrnitve. Kristjani in drugi v Ranomeni so začeli spraševati, kdaj se bo Mompera vrnil. Tako smo čakali kar tri mesece, in to do 5. septembra. Za vrnitev je bilo Potrebno pripraviti lep sprejem. In to ni bila navadna vrnitev misijonarja z dopusta,, ampak je bilo tudi žalno srečanje z izrazi sožalja.
S Klemenom sva se odpravila iz Vangaindrana, kamor je prišel dva dni prej. V Ranomeni so že vedeli približno, kdaj bova prišjla. Prva srečanja so se začela že skoraj deset kilometrov pred Ranomeno, tako daleč so prišli naproti otroci. Klemen jih je prisrčno pozdravil in najrajši bi jih bil naložil na avto, toda zaradi velikega števila to ni bilo mogoče. Tako so se morali zadovoljiti kar z bomboni, kar jim je tudi veliko pomenilo, in on je nekaj časa vozil počasi, da so ga lahko spremljali peš. V Ranomeni so ga čakali starejši kristjani, tudi kafehisti iz podružnic so bili, ker so ravno imeli svoje redno srečanje. Takoj smo se napotili v cerkev, kjer smo po kratkem pozdravu in izrazu sožalja skupno zmolili desetko rožnega venca v zahvalo za rrečno vrnitev in za pokojno misijonarjevo mamo.
Glavno je bilo pa zvečer* ko so pripravili bedenje ,,DOBY“, kakor je navada, če kdo umrje. Zbrali smo se v cerkvi in začeli z molitvijo, nato smo peli in spet molili. To se je s kratkimi presledki Ponavljalo celo noč in zjutraj je bilo to sklenjeno z mašo, ki jo je daroval Klemen za nokojno mamo. Drugi del slovesnosti je bil pa v nedeljo popoldne, ko so različne skupine otrok, mladine in odraslih Pripravili pesmi in plese za izraz dobrodošlice Klemenu. Tu se je ludi lahko bolj pokazalo veselje nad vrnitvijo misijonarja.
Jaz, ki sem se srečaval skozi tri mesce s kristjani in tudi drugimi 'z Ranomene, sem lahko videl, kako z veseljem pričakujejo svojega mompera. Klemen jim je prirastel k srcu, in to je bilo tisto, kar jih le navdajalo z veseljem, da se bodo spet srečali z njim. To veselje, ki so ga prej gojili v svojih srcih kot veliko željo, da bi se misijonar vrnil, je prišlo ob času njegovega prihoda na dan.
Lojze Letonja, Ranomena.
LAIŠKA MISIJONARKA POROČA.
Tangainony, 28. 9. 1986.
Cvetka Babič je srečno prišla na Madagaskar in že nridno dela v dispanzerju. Za silo se tudi že sporazumeva z bolniki. Ko sva jo šli z Dorti čakat v Farafangano sredi meseca julija, je Dorti prvič doživela pravi napad malarije in sva ostali skoraj pet dni na bolniškem dopustu pri sestrah v Ambatoabu. Cvetke pa ni bilo ne tisti dan, niti ne na naslednjem letalu. V velikih skrbeh sva poskušali zvedeti, kaj je temu vzrok, a telefon ni delal. Tako nama je šele pozneje razložila, da ji ni bilo nič hudega, ko se je z našimi visokimi gosti sprehajala po glavnem mestu ter uživala gostoljubje jugoslovanske ambasade, apostolskega pronuncija, itd. Z gosti je tudi pripotovala v Farafangano, kjer smo se zbrali skoraj vsi tukajšnji slovenski misijonarji. Seveda pa smo jo potem takoj spravili v Tangainony„ kjer je že naslednji dan začela deliti obroke našim podhranjenim otrokom, a po komaj enem tednu dela je že doživela enomesečen dopust. V avgustu smo imeli namreč dispanzer zaprt in počitnice sva preživeli v glavnem pri učenju malgaščine v Vangaindranu, šli pa sva tudi na nekatere* druge postojanke naših misijonarjev. Že prej sva z Dorti večkrat nameravali v Manambondro, a nama je to namero vedno kaj preprečilo. Tudi sedaj je Cvetko ponoči pred dogovorjenim odhodom zagrabila malarija in bruhala je, da je bilo kar hudo. No, čez en teden nama je le uspelo pokukati tudi v kraljestvo misijonarja Janeza Puhana-
Tudi Cvetka prihaja iz slovenske župnije Marije Brezmadežne v Torontu. Ima še dve starejši sestri: Marijo in Lojzko. Lojzka je-poročena, Marija pa dela med Indijanci v Winnipegu. Cvetka je končala študij biologije, potem pa je eno leto delala bolničarsko šolo prav z namenom, da pride na Madagaskar. Bog daj, da bi bila zdrava in da bi se hitro lepo vživela!
Sedaj že cel mesec september s sestro Marjeto na čelu vse pridno delamo v dispanzerju, kjer je vsak dan več bolnikov. Naši podhranjeni otroci kar pridno prihajajo. Nekateri se čudovito redijo, nekateri napredujejo zelo počasi, eni pa že delajo družbo angelcem v nebesih.
Sredi septembra smo v Tangainoniju zelo slovesno obhajali 75-letnico krščanstva v tem kraju med plemenom Zafisoro. Takrat je bilo namreč krščenih prvih dvanajst mladincev, iz tega pa se je razvila močna župnija s petindvajsetimi podružnicami. Zbrali so se verniki z vseh podružnic, pa tudi gostje z drugih župnij in velika množica ljudi je tri dni zapored vztrajala pri dobre tri ure trajajoči maši na prostem, na pripekajočem soncu. Slovesnosti so bile združene z mnogimi krsti, prvim obhajilom, birmo... Vsako popoldne so mladinske verske skupine pripravile kulturno zabavni program, zvečer pa koncert verskih pesmi. Slovesinost je bila mogočen izraz vere, ki se z nezadržno silo širi na Madagaskarju. In vendar Cerkev čaka še veliko dela, saj je na tem področju sprejelo krst komaj 10% ljudi.
Gdč. Anica Tomažič ob malgaški mamici, ki razkazuje svojega podhranjenega otročiča. Spodaj: Misijonarka s. Marjeta Mrhar in v ozadju Anica Tomažič pred njihovim dispanzerjem, h kateremu so prinesle mlade matere svoje otročiče, za katere iščejo in prosijo
pomoč.
Širjenje evangelija z vašo pomočjo.
,,-K.r.j je bolje, ali gasiti ogenj, ali preprečiti požar? Vsi vemo za odgovor. Toda če je požar že izbruhnil, ga je treba gasiti. Temu je v marsičem podobno naše delo s podhranjenimi otroci. Koliko močne volje, potrpljenja in vztrajnosti je treba, da se pozdravi hudo podhranjeni otrok! Treba mu je dajati dobro hrano in zdravila, istočasno pa tudi poučevati mamo o vzrokih bolezni in o pravilni negi otroka. Tega sva se lotili z Dorti Tratnik, sedaj pa nadaljujeva s Cvetko Babič. V kratkem pričakujemo še Mojco Legat in Heleno škrabec iz Slovenije. (Op. ur. Kot smo že sporočili,, se je morala Mojca Legat vrniti v domovino radi bolehnosti, še preden je prišla v Tangainony; dočim je Helena že prt njih na delu.) Tako bomo mogle naše delo še bolj razširiti in več časa posvetiti preventivi.
Bolj ko se uživljam v tukajšnje razmere, več trpljenja vidim na vsakem koraku. Malgašem res ni z rožicami posuto. Kmetijstvo je še tako primitivno, vse delajo le z rokami, pridelek pa jim večkrat uničijo ali poplave ali pa suša. Sedaj že par mesecev stradajo. Vsak dan sproti si iščejo hrano, da se nekako prebijejo skozi ,,sakave“ (stradanje, čas, ko jim vsega manjka). Stalno nam prinašajo nove podhranjene otroke. Koliko zadovoljstva in zadoščenja občutiva s Cvetko, ko si nekateri otročiči že po nekaj tednih opomorejo. In koliko žalosti,, ko nekaterih, hudo oslabelih ni več nazaj. . . Odgovorni ki bi morali skrbeti za razvoj in splošno blaginjo, skrbijo le za svoje želodce. Tako večina ljudi, zlasti na podeželju nima nikake možnosti za napredek, nimajo ne radija, ne televizije, ne znajo brati, nihče se ne potrudi k njim, da bi jih poučeval in vzpodbujal k umnejšemu kmetovanju, higijeni, pravilni prehrani in skrbi za zdravje.
Razdalje so tu velike, klima utrujajoča, časa pa imamo zelo malo. Zato smo zelo hvaležne za vašo pomoč, s katero upamo kmalu priti do avtomobila, ki bo vsem na misijonu v veliko korist, (op. ur.: Apostolski krožek v Torontu se je odločil, da bo poskrbel od MIVE dobro vozilo za delo naših laiških misijonark in za misijon v Tangainonyju sploh; krožek je doslej poslal v Avstrijo že nad 10.000 kanadskih dolarjev v ta namen, a upa, da bo ostalo prispevala MIVA na pobudo rektorja Jožeta Kopeiniga. . . ) Avtomobil bo služil za prevoz paketov z zdravili za dispanzer, paketov s hrano in obleko v pomoč revežem, prevažal bo v bolnico težje bolnike. En sam duhovnik tu skrbi za veliko župnijo s petindvajsetimi podružnicami, od katerih so mnoge zelo oddaljene. S pomočjo avtomobila jih bo mogel pogosteje obiskovati in jim uspešneje oznanjati veselo oznanilo, kar je najvažnejši temelj za vsestranski napredek. Me pa se veselimo, ker vidimo, da bomo s pomočjo avtomobila mogle veliko bolj uspešno preventivno delovati na podeželju. Po vaseh bomo hodile tehtat in cepit otroke, s pomočjo domačih sodelavk pa tudi izvajale zdravstveno vzgojo.
Bog naj Vam povrne vso pomoč in Vas naprej ohranjuje v velikodušnosti in razumevanju stiske bližnjega.“
Anica Tomažič.
TOŽBA VERNEGA AFRIŠKEGA PESNIKA
Po dolgem času sem spel vzel v roke Pesmi Leopolda Senghorja. Tako všeč mi je bila spodnja pesem, da sem jo del posloveni!, in jo morda ob priliki kje uporabite.
Vzeto iz cikla „Molitev za mir“, posvečen zakoncema Pompidou. Gospod, blagoslovi narod, ki mi je prinesel Veselo Oznanilo 'n odgrnil težko zaveso mojih oči luči vere.
Pozdravljam vas, bratje: tebe Mohamed Ben Abdallah, tebe Razafi-in tebe tam daleč, Pham-Manhg-Tuong,	[mahatratra,
vas iz Tihega oceana in vas v mogočnih gozdovih.
Vse vas pozdravljam s katoliškim srcem.
Ah! Saj dobro vem, da je marsikateri Tvoj poslanec preganjal moje duhovnike kot divjačino m neusmiljeno razbijal sveve podobe.
In vendar bi se dalo vse zlepa urediti.
Kajti te podobe so bile Jakobova lestev od tod do Tebe v nebesih, zvezde, ki naznanjajo sonce.
Vem, da so nekateri Tvoji poslanci blagoslavljali orožje nasilja in sklepali kupčije z bankirji.
Potrebno je bilo, da so bili med njimi tudi izdajalci in tepci.
Janez Puhan, Manambondro 3. IX. 1986.
Verne afriške množice v župniji p. Miha Drevenlka na severu Zambije.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
ARGENTINSKA MISIJONSKA TOMBOLA.
Kor o tej vsakoletni prireditvi rojakov Velikega Buenos Airesa okrog praznika Gospodovega Razglašanja vsako leto v ..Katoliških misijonih" bolj ali manj obš:rno poročamo in je ta 3ti. tombola potekala podobno kot prejšnje, naj tu omenimo le najpomembnejše.
Dne 4. januarja 1987 so se misijonski prijatelji najprej zgrnili v cerkev Marije Kraljice k maši za slovenske misijonarje, ki jo je daroval in pri maši tudi pridigal gost iz Ljubljane, dr. Anton Stres CM.
Ob 18 se je na polnih dvoriščih začela prireditev. Župnik Jože Bokalič CM je najprej pozdravil vse navzoče, potem je pa predal mikrofon Lojzetu Rezlju, ki je z njemu lastno spretnostjo vodil vso prireditev, dočim je bil dosedanji klicar številk, naš urednik, to pot pri komisiji.
Najprej je bilo žrebanje šestih dobitkov, ki so jih poslali slovenski misijonarji iz Kitajske, Tajske in Afrike in smo jih dali za „Bog plačaj" srečke. Rojaki so odnesli prav vse lepe stvari.
Klicanje številk za tombolo in oddajanje številnih dobitkov je potekalo brezhibno, le pred klicanjem za tombolskc dobitke ie padlo nekaj kapljic dežja, a se je prireditev lepo odvijala do konca. Če bi deževalo, bi igro nadaljevali v šolski dvorani lam zraven.
Glavni dobitek, televizijski barvni aparat, ki ga je z znatnim darom omogočil tradicionalni tombolski darovalec Luka Milharčič, je zadela hčerka klicarja številk Lojzeta Rezlja, gospa Irena Peršuh, in tako njen oče kot njen mož sta darovala za slovenske misijonarje vsak po 100 avstralov.
Vsem sodelavcem in udeležencem, posebno pa vsem že tradicionalnim darovalcem glavnih dobitkov, v imenu vseh slovenskih misijonarjev, najtoplejši BOG POVRNI!
MISIJONSKA SREČANJA IN POMENKI.
Nazadnje smo o teh zapisih delovanja misijonske organizacije MZA ..Misijonska srečanja in pomenki" v petkovi »Ameriški domovini" poročali v maj,'junijski številki »Katoliških misijonov". Tedaj smo imeli pred očmi te zapise do številke 674. Kasneje smo prejeli še več petkovih Ameriških domovin s temi misijonskimi zapisi, a v tem našem poročanju registriramo le tiste, ki poročajo o prireditvah odsekov v pomoč slovenskim misijonarjem. S tem pa ne mislimo omalovaževati vsega drugega, kar dela Misijonska anamkarska akcija, še najmanj pa, kar v teh zapisih poda globokih misijonskih misli sodelavec p. Vladimir Kos S.J. iz Tokija in kar poroča o slovenskih misijonarjih in misijonarkah in misijonskih dobrotnikih sobrat Karel VVolbang CM. Naša omejitev gre pred vsem na rovaš pomanjkanja prostora v vsaki številki »Katoliških misijonov", pa tudi radi tega, ker nam Misijonska znemkarska akcija (MZA) ne pošilja v objavo o svojem raznolikem delu zaokroženih poročil, saj jih sami, razen poročanja o prireditvah misijonar-
jem v pomoč, ne moremo sestavljati. Tudi bi bilo podrobnejše poročanje o delu jVIZA za mnoge naročnike Ameriške domovine, ki so obenem tudi naročniki KM, nezanimivo branje, ker itak vse natančneje poznajo in berejo v ..Misijonskih srečanjih in pomenkih". Z veseljem smo pred leti v našem listu objavili obsežno poročilo o celotnem delu te organizacije, ki sta ga na prvem misijonskem simpoziju v „Sloveniku“ podali predsednica organizacije Anica Tusharjeva in tajnica Sonja Ferjan, in bi tudi poročilo o delu MZA na simpoziju v Tinjah prav tako objavili, ako bi bilo prirejeno za objavo, kar pa ni bilo, ker je tajnica Sonja Ferjan na tem simpoziju, čeprav pred več kot še enkrat večjim forumom, podala le nekaj skopih številk. To vse pripominjamo kot pojasnilo severoameriškim bralcem ..Katoliških misijonov" z ozirom na obžalovanje voditelja Misijonske znamkarske akcije v zapisu 864, da ,.KM tako skopo poročajo o zelo živahnem in blagoslovljenem delu MZA“. To pojasnilo naj ho tudi zapisano za misijonsko zgodovino. Pričujoči zapis o najnovejših prireditvah MZA je itak zadnji, saj ga objavljamo v poslednjem letniku ..Katoliških misijonov", ker bo namesto njih v domovini začel izhajati nov slovenski misijonski list »Misijonska obzorja", pa piscu »Misijonskih srečanj in pomcmkov" dobronamerno priporočamo, da od časa do časa za ta »Misijonska obzorja" napiše in pošlje v objavo uredniku vsestransko poročilo o delu MZA, ki bo verjetno objavljeno in bo na ta način zadoščeno želji po obsežnejšem poročanju o tej organizaciji.
Zdaj pa o tem, kar najdemo v ameriških »Misijonskih srečanjih in pomenkih" v številkah, ki smo jih prejeli od zadnje tozadevne objave v KM. Ker plačujemo v Clevelandu le petkove Ameriške domovine in nam jih pošiljajo po morski poti, se marsikatera teh pošiljk izgubi na potu do nas, na žalost. Misijonska znamkarska akcija nam ne pošilja; Ameriških domovin, še manj pa po zraku.
Štev. 692 poroča »še o pikniku clevelandske MZA", o katerem je najbrže Poročala številka 691, ki nam pa ni došla, pa je moral doživeti izredno lep dosežek, saj je samo iz številke 692 možno razbrati, da je na tem pikniku 60 posameznih darovalcev za slovenske misijonarje darovalo skupno 2.597 dolarjev, za vzdrževanje domačih bogoslovcev v misijonih je pa 9 dobrotnikov darovalo 3.350 dolarjev.
številki 696 in 697 poročata o pikniku v Milvvaukeeju 27. julija 1986, dn je bilo dohodkov 6.332 dolarjev, izdatkov pa za uporabo »Triglavskega Parka" 250 dolarjev. Od čistega dobička je bilo namenjenih nekaj za vzdrževanje dveh domačih bogoslovcev, vse drugo pa za vse slovenske misijonarje ln misijonarke.
Zvesta sodelavka MZA je v Kanadi v kraju Windsor Mimi Martinčič, ki Vsako loto priredi med tamkajšnjimi rojaki misijonski piknik, o katerega sadu poročajo Misijonska srečanja in pomenki v številki 703: Čistih dohodkov ja bilo 2.550,34 kanadskih (od tega 346 USA) dolarjev v pomoč vsem slovenskim misijonarjem.
705 poroča o prodaji peciva, ki ga je na Misijonsko nedeljo 1986 organizirala v Mihvaukeeju tamkajšnja MZA in ki je rodila 856 USA dolarjev, ^av so dodali izkupičku julijskega piknika.
O morebitnih drugih podobnih prireditvah odsekov MZA, žal, ne more-ni° poročati, ker nam številke Ameriške domovine, ki so o tem pisale, niso
došle, kot že omenjeno. To le podčrtuje naš nasvet, naj bi MZA poročila o svojem delu v ZDA novemu listu ,,Misijonska obzorja" pošiljala z zračno pošto, da bolj gotovo vsa pridejo na naslov.
koroški »MISIJONSKI LIST“ za gospodovo razglašenje.
Izšel je za ta misijonski praznik in na naslovni strani poroča o dosežkih Akcije Treh Kraljev Katoliške otroške mladine Avstrije, katero akcijo je pred leti prav za prav sprožil slovenski salezijanski duhovnik Rovan na slovenskem Koroškem, pa se je razširila po vsej Avstriji. Del nabirk te Akcije po slovenskih župnijah je slovenski Dušnopastirski urad zadnja leta pošiljal ..Katoliškim misijonom" v njih sklad za vse slovenske misijonarje in je ta koroški prispevek navadno pomenil kar tretjino tega, kar se je nabralo v ta sklad iz slovenskega zamejstva in izseljenstva.
V zapisu Jožeta Kopeiniga „Iz uredništva" pisec najprej omenja nadškofa Šuštarja in Kopeiniga, obisk slovenskih misijonarjev v Zambiji in na Madagaskarju, potem pa napove izhajanje slovenskega misijonskega lista »Misijonska obzorja" v Ljubljani, pa tudi prenehanje take bogate vsestranske vsebine koroškega »Misijonskega lista", kot je polnila njegove strani zadnja leta; v prihodnje se bo ta koroški »Misijonski list" omejil spet le na objavljanje dosežkov koroških rojakov in njih akcije zai vzdrževanje domačih bogoslovcev.
Na isti in naslednji strani Misijonski list objavlja članek Franca Sodja CM »Upanje kitajske Cerkve", v katerih nam je pisec razgrnil doslej še prav malo poznano problematiko sedanjega katolištva na Kitajskem; njegov članek je poln optimizma glede bodočega razvoja
Četrta stran z naslovom »Dajte Boga v črne roke!" piše o tem, kako Afrika potrebuje več in več duhovnikov, če naj vera in Cerkev tamkaj rasteta iz evangelija. Peta in šesta stran objavljata pisma treh zambijskih novo-mašniltov, ki so jih podpirali Korošci, in pisma bogoslovcev od tam.
Sedma in osma stran prinašata v priredbi Franca Sodja izredno poučen članek indijskega duhovnika pod naslovom: »Bo prišlo odrešenje iz Azije?"
Naslednje tri strani so posvečene spet domačim bogoslovcem in redovnicam, dočjim na straneh 12 in 14 Jože Kopeinig objavlja nadaljevanje svojega »potopisnega stenograma" z Madagaskarja s številnimi slikami, kar je dragocen in izviren zapis ne le o potovanju, ampak tudi o doslej Še premalo poznanih in ne tako enostavnih razmerah na tem otoku. Kopeinigovo pripovedovanje doživetij med Malgaši je literarne vrednosti in mestoma naravnost ganljivo.
Stran 14 objavlja .Tanka Slabeta zapis »Obhajilo" na Madagaskarju. Predzadnja stran odpre »Okno v misijonski svet", zadnja pa razne pozive in vabila k raznovrstnemu misijonskemu sodelovanju.
PRIMORSKA »MISIJONSKA NEDELJA".
Kot priloga goriškega tednika »Katoliški glas" izide vsako leto za misijonsko nedeljo brošura na 18 straneh z dvobarvnim ovitkom »Misijonska nedelja", ki jo na misijonsko nedeljo delijo po Goriškem in Tržaškem. Tako čelna in zadnja stran ovitka objavljata veliki sliki iz življenja v misijonih,
Na misijonskem simpoziju v Tinjah se je srečala ob rektorju Doma Jožetu Kopeinigu skupina kar petih članov Misijonske družbe. Od leve na desno so: Ciril Demšar C.M., župnik Pri Vrbskem jezeru, Franc Sodja, sedaj v Torontu, naš urednik Ladislav Lenček, Jože Ko-Peinig, misijonar Franc Buh in dr. Drago Ocvirk, urednik novega lista ,,Misijonska obzorja"
notranji strani ovitka pa seznam vseh misijonskih darov po slovenskih župnijah in organizacijah Goriškega in Tržaškega, pa tudi vsega, kar so za misijone darovali v preteklem letu na Goriškem skupaj slovenski in italijanski verniki.
Notranjost brošure objavlja sledeče sestavke: Poslanica sedanjega pa-Peža za misijonsko nedeljo — Nova misijonska prisotnost goriške nadškofije — Tudi letos smo Slovenci na prvem mestu — Misijonarji goriške nadškofije — Polstoletni misijonski garač — Električar in mehanik za božje kraljestvo — Nadškof Šuštar je obiskal misijonarje v Afriki in na Madagaskarju — Razne vesti iz misijonskega sveta. Med besedilom je tudi precej fotografij, pred vsern iz slovenskega misijonskega življenja.
Članek v brošuri „Tudi letos smo Slovenci na prvem mestu", namreč v misijonskem darovanju v goriški nadškofiji, nam da misliti cb dejstvu, da slovenski verniki tamkaj ne podpirajo samo slovenskega misijonskega dela, ampak v taki ali še večji meri tudi škofijske misijonske akcije, če vpošte-vamo to, moramo biti res polni občudovanja in priznanja slovenskim Goričanom za tako velikodušno misijonsko sodelovanje ma vseh področjih! Bog obudi med tamkajšnjo mladino tudi še več misijonskih poklicev, ki so krona misijonskega prizadevanja kakega naroda!
Brošura ..Misijonska nedelja" je učinkovit doprinos k misijonskemu čutenju naših primorskih rojakov ob vsakoletni misijonski nedelji.
,,Baragovo misijonišče" s ,,Katoliškimi misijoni" vošči vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam ter vsem misijonskim sodelavcem doma, v zamejstvu in izseljenstvu VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE!
MISIJONSKI OPAZOVALEC
»Katoliški misijoni" so veseli, da imajo celo v Angliji naročnike in po-verjenico, go. Gabrijelo Rehberger, ki vsako leto pošlje naročnino in darove "a slovenske misijonarje ter pojoča • misijonski prireditvi v Bcdfordu, nedaleč od Londona, katere se udeleže tudi londonski Slovenci. Takole se glasi njeno poročilo: „Med letom 1086 se je spet inabralo nekaj misijonskega denarja. Od tega je za naročnino na KM 35 liber, od izkupička tombole v Bedfordu, ki smo jo igrali dne 4. oktobra za. slovenske misijonarje, 96 Liber, ostalo pa so prostovoljni prispevki." Čestitamo gej. Rehberger in njenemu soprogu, da ves čas izseljenstva delata med tamkajšnjimi Slovenci za misijone, in se njima in vsem rojakom, posebno darovalcem, iskreno zahvaljujemo!
Tudi v stari Gorici so ob priliki misijonske nedelje 1986 imeli prireditev ket vsa leta. Tamkajšnji slovenski misijonski referent mons. dr. Kazimir Humar tole poroča: »Misijonska prireditev je bila letos matij veličastna. Zaradi Gregorčičeve proslave, ki je bila že prej določena za zadnjo nedeljo v oktobru in prav v Gorici, smo jo morali premakniti na mesec november. Pa še drug razlog je bil: Hote! sem pridobiti za prireditev kak misijonski program, zato sem povabil skupino tržaške Marijine družbe, naj pride gostovat v Gorico s svojo misijonsko igro. Pa so zadnji večer igralci oboleli. Tako smo morali dati na program prireditve misijonske filme. Finančni dosežek prireditve pa je bil radi običajnega srečolova približno tak kot lani. Izdali smo tudi priložnostni list »Misijonska nedelja". (O tem listu glej poročilo pod Misijonsko zaledje; op. ur.)
Tako mons. dr. Humar kot rektor Jože Kopeinig nam poročata o pripravah za slovenski misijonski list »Misijonska obzorja". Dr. Humar takole piše o tem: »Na srečanju v Ljubljani je bilo sklenjeno, da se »Katoliški misijoni" preselijo v Ljubljano z novim naslovom »Misijonska obzorja". Začasno naj bi revija izhajala kot priloga »Družine", pozneje naj bi se osamosvojila. (Moje osebno mnenje je, da bi se morala čim prej osamosvojiti, ker priloge časopisom nimajo iste teže kot samostojne revije.) Uredništvo ostane v rokah lazaristov, kot je prav. Od začetka bi revijo oz. prilogo urejeval dr. Drago Ocvirk, drugi bi mu pomagali. Ker Kranjci besedo držijo, ne dvomim, da bo zadeva stekla." — Rektor Jože ICopeiinig pa našemu uredništvu tole piše o tem: »Včeraj je bila v Ljubljani prva seja uredništva za novo misijonsko revijo. Prva številka bo izšla že meseca marca in nadalje v presledkih dveh mesecev. Bo priloga »Družine", a z boljšim papirjem, posebej tiskana, na 16 straneh. »Družina" z Dragom Klemenčičem je zelo naklonjena stvari in bo šla tehnično na roke, ne želi ne uredništva in ne uprave, pač pa želi nuditi vsestransko pomoč z vidika svojih izkušenj."
Take lepe misijonske vesti nam prihajajo tudi od drugod, tako na primer tudi iz argentinske Cordobe s 26. počitniške kolonije društva »Zedinjena Slovenija" v domu dr. Rudolfa Hanželiča. Tam so istočasno z misijonsko tombolo v Lai.usu otroci tudi igrali malo misijonsko tombolo v pomoč slo-
venskim misijonarjem in poslali izkupiček našemu uredništvu, zraven pa lepo okrašeno pismo s sledečim besedilom: »Dragi slovenski misijonarji! Slovenski šolarji se Vas, ki širite Kristusovo kraljestvo na zemlji, hvaležno spominjamo. Naši pozdravi so združeni z željo, da bi Vas Vsemogočni, kateremu zvesto služite, spremlja! v letu 1987.“ Sledi na dveh straneh nad 100 podpisov otrok počitničkarjev in njih plemenitih spremljevalk, slovenskih deklet. Vodstvu in otrokom se za ta dokaz misijonske ljubezni do naših misijonarjev v njih imenu iskreno zahvaljujemo!
Pred 50 leti smo pri »Katoliških misijonih" Južno Ameriko vsaj v krajih, kjer so še živeli ostanki prvotnih prebivalcev Indijancev, smatrali za misijonsko deželo in tiste, ki so med njimi delovali, imeli za misijonarje. Spominjamo se, da je bil med tedanjimi salezijanci tudi Franc Schnurer, Slovenec, ki je prišel v Chile v januarju 1931 in tam dosedaj deloval. Iz Santiaga nam je slovenska usmiljenka s. Andreja šubej poslala izrez iz časopisa, ki prinaša čez dva stolpca veliko sliko o veličastnem pogrebu, ki so ga ob njegovi smrti priredili sobratje in verniki ob somaševanju škofa in 30 duhovnikov ter v navzočnosti množic ljudstva. Naj požrtvovalni redovnik v miru počiva!
Iz skrajnega konca Chile ja, iz Punta Arena#, so se pa umaknile usmiljenke, ki so tam vodile bolnišnico in sta bili med njimi tudi dve Slovenki, s. Marija Camloh in s. Ljudmila Rus, kot nam piše s. Camloh. V tem mestu na skrajnem jugu Južne Amerike je pred več kot 50 leti delovala večja skupina slovenskih usmiljenk, ko so tam živeli še ostanki Ona Indijancev, a je več sester med tem tam umrlo. Ko je naš urednik obiskal tudi Punta A ren a s kot duhovni sobrat teh Vincencijevih hčera, je tam od Slovenk našel le šo gori omenjeni dve, ki zdaj živita v glavnem mestu Chileja, Santiagu.
Kmalu po drugem vseslovenskem misijonskem simpoziju v Tinjah, o katerem je naš list obširno poročal v zadnji številki lanskega leta, nam je 'z Ljubljane pisal udeleženec, bivši kitajski in vietnamski misijonar Andrej M a jcen SDII, ki nam zapiše nekatere vtise iz tistih lepih misijonskih dni v Tinjah: »Razveselil sem se, ko sem videl, kako so bili vsi udeleženci simpo-zija zavzeti za to, da se »Katoliški misijoni" prenesejo v Slovenijo, od koder so prišli. Zasijala je tudi »zelena luč" slovenskih škofov, ki list vabijo v Slovenijo. Kot star misijonar bi rad doživel, predno zatisnem svoje oči, ta lepi dan povratka slovenske misijonske revije v domovino. Molimo, je z lesnim, zaskrbujočim glasom pri zaključnem kosilu dejal mons. Mikuž. Naši sobratje so tudi zavzeti za to, posebno naš sedanji ravnatelj Ciglar, ki ima Precej organizacijskega in uredniškega talenta in je za misijone navdušen."
Iz ZDA se nam je že pred meseci oglasil najmlajši zambijski misijonar, hiz-uit o. Lojze Podgrajšek, ki pravi: »Jaz- sem trenutno za leto dni tu v San Franciscu v tretji probaciji, se pravi v zadnjem letu »uvajanja" v družbo, Preden bom položil zadnje zaobljube. Prihodnje leto se verjetno vrnem nazaj, ge pravi, gotovo grem nazaj v Zambijo, le da predstojnik more do-°čiti še leto dni nadaljnega študija tukaj."
Prav tako iz Združenih držav Severne Amerike nam je pisala tudi bivša misijonarka v Ghani, s. Silva žužek, ena od treh sester po rodu in družbeni Pripadnosti, ker so vse članice Družbe misijonskih zdravstvenih sester. Me-
seča oktobra nam je pisala o svojem zadržanju v ZDA radi zadobitve ameriškega državljanstva: „Te dni bom zaprosila za U.S.A. državljanstvo in moram biti tu, ker me lahko vsak čas pokličejo na kak razgovor s tem v zvezi. Moja nova misijonska postaja bo v državi Malavi, v mestu Phalombe. Zaposlena bom v lekarni tamkajšnje naše bolnišnice, poučevala naše bolničarke, itd. Upam, da mi ne bo treba predolgo čakati na državljanstvo, potni list Združenih držav, vizum za Malavi, itd. Ko vse to dobim, Vam bom sporočila, kdaj pridem v Argentino, kjer se bom ustavila za kratek čas, preden odidem v Afriko." Ker od septembra meseca nimamo od misijonarke glede dovoljenj nobenega sporočila, sklepamo, da ni še vsega uredila. V Argentini, od koder je odšla v misijone, jo pa (njeni sorodniki in misijonski prijatelji že nestrpno pričakujemo.
Iz Londona v Angliji nam je rodna in družbena sestra s. Silve, s. Terezija žužek tudi pisala, da se bo poslovila od Londona,, kjer je nekaj let delovala pastoralno, im da odide na delo v Južno Ameriko, v Peru: „14. novembra odpotujem v Pena. Tam imamo dve skupini sester, eno v Arequipa, drugo v Yanke, 3.500 m nad morsko gladino v Andih med primitivci." Sestri smo pisali na njen novi delokrog in jo prosili, da nam sporoči kaj več o razmerah tamkaj, pred vsem, ali so tisti primitivci že vključeni v katoliško Cerkev ali še ne. V prvem primeru bi bilo treba pogledati še, kako je z duhovniško službo med njimi, pa se bo pokazalo, ali je to misijonsko področje ali pa bolj apostolat med katoliškim prebivalstvom. ..Katoliški misijoni" namreč izhajajo v Južni Ameriki, ki je znana kot „najbolj katoliški kontinent" na katerem se pa kajpada še dobe primitivni rodovi, kjer Cerkev še ni zakoreninjena.
Iz Kafnade smo prejeli sporočilo, da. je bil naš odlični sodelavec Franc Sodja CM operiran na žolčnih kamnih in da so zdravniki dokončno ugotovili, da njegova bolezen ni bila rakova. Zdaj je gospod na okrevanju in mu vsi želimo, da se čim preje spet postavi na noge in nadaljuje s svojim misijonskim in duhovnim delovanjem.
Iz Mirna pri Gorici, ki spada v Slovenijo in Jugoslavijo, nam je brat Karel Kerševan CM v pismu iz srede decembra lanskega leta marsikaj zanimivega povedal, med drugim nam je sporočil nekatere netočnosti v članku ..Ognjišča" o njegovem bratu misijonarju Marcelu Kerševanu v Zaire. Takole poda brat Karel te podrobnosti: „Za misijonsko zgodovino naj tu navedem, kar sem sam doživel in pozneje še bral v hišni kroniki misijonske postajo Irebu v Zairu. Brat Marcel se je poslovil v Ljubljani 8. septembra 1933 in naslednje jutro z vlakom odpotoval skozi Trst proti Parizu. Na železniški postaji v Trstu so se zbrali vsi naši domači, da se od njega poslovijo, ker sam ni šel domov. V Pariz je šel, da se sreča z očetom generalom. Iz Belgije v Kongo (današnji Zaire, op. ur.) je odšel 27. novembra 1933 z ladjo „Leo-pold-ville" v Lobito (Angola). Iz. Lobito v Matadi (pristanišče v ustju Konga). Iz Matadi je 365 železnice do tedanjega glavnega mesta; Leopold-ville. Od tu navzgor je reka plovna 2.000 km globoko v notranjost. Postaja Irebu, kamor je bil tedaj Marcel namenjen z ladjo po reki navzgor, se nahaja 100 km pred Mbandako in je do tega kraja vodna pot (komercialna) dolga 700 km. V Irebu je Mareel dospel 17. KIL 1933. Tam je ostal do 1. 1938, da začne 100 km nižje, v Lukoleli, s pripravami (žgati opeko, pripravljati
stavbni les) za nove zgiadbe, zlasti za svojo drugo cerkev. Med tem ga je tudi napadel legar. Na okrevanju je bil takrat, kor v Evropi ni bilo mogoče, Pii salezijancih daleč v Katangi (sedaj Saba) v glavnem mestu, tedanjem Elisabethville, to je tam, kjer ste Vi obiskali dr. Slavka Snoja, ko je še
tam.“ — Bratu Karlu se zahvaljujemo za te zgodovinske podatke!
V	Sloveniji še vedno izhaja od časa do časa štiristransko glasilo »Barago na oit.ar“, in sicer kot priloga lista , Prijatelj". Glasilo izdaja Baragov odbor v Ljubljani in je zanj odgovoren vicepostulator dr. Jošt Martelanc. Jo glasilo, katerega številka 10 je izšla- v letu 1986 v Ljubljani, objavlja -številne zahvale Baragu za uslišanja na Baragovo priprošnjo. Na čelni strani glasila je risba barvnega okna v Zadobrovi, ki ga je izdelal T. Perko. Na zadnji strani je pa znana risba, ki kaže Baraga z Indijanci.
V	Torontu je natihem obhajal na praznik sv. Jožefa zato mašo bivši kitajski misijonar Jožef Časi CM, ki je šel tja na delo t:k pred zadnjo sve-Jovno vojno za F ra com Jerebom, Alojzijem Ruparjem, Dragom Pokornem in še preje, zdaj biseromašnikom Alojzijem Mlakarjem. To je bil veliki podvig slovenskih lazaristov pred vojno! Zlatcmašniku naše iskrer.c čestitke in še d°lgo življenje'
vsako leto, so imeli tudi lani poleti v Stični srečanje misijonarjev na dopustu. Na sliki razpoznamo (od leve na desno) vodjo misijonskega dela v Sloveniji mons. Mikuža, s' dr. Anico Grkman z Slonokoščene obale, Klemena Štolcerja z Madagaskarja, uršulinko s- Trojer, z.daj v Botsvvani v J. Ajfrikl, s. Marijo Pavlinič, zdaj v Fort Dauphinu na Madagaskarju, naslednji je verjetno sedanji salezijanski misijonar v Rwandi, Lisjak, hrbet nam Laže s. Tiburcija od medškof. misijonskega odbora, in zraven je sodelavka s. Laznik, za nio se vidi glava Roka Gajška z Madagaskarja, zraven pa stoji provincial jezuitov, sode-Idvec, Misij, odbora o. Jože Kokalj.
NASI MISIJONARJI PIŠEJO
OCEANIJA
Iz Papue Nove -Gvineje nam je sredi decembra lanskega leta pisal salezijanski brat JOŠKO KRAMAR iz kraja Vunapope:
„Še vedno čakamo, da Gospod prižge zeleno luč za začetek dela na novi misijonski postojanki. Podjetje, ki bi moralo' zvrtati vodnjak in zabiti cev, odlaša od meseca do meseca. Vidim pač, da Bog hoče preizkusiti našo vero v Njegovo moč, žal je najbr-že naša vera zelo šibka, zato prosim tudi Vas za molitveno pomoč. Škoda bi bilo, če bi merali iskati drugo zemljišče, kajti ta kraj je primeren in zemljišče nam je bilo darovano. Morda je v Gospodovih očeh preveč razkošno za Njegove uboge, preobširno, saj meri kar 20 hektarjev.
Šolsko leto v sirotišnici smo zaključili na Brezmadežno z lepo uspelim tekmovanjem iz znanja krščanskega nauka. Za konec je ostalo le 21 fantov, od teh je zadnji vztrajal cele tri ure, preden se je njegovemu poslednjemu tekmecu zataknilo. Zadnji trije so poleg svetega pisma prejeli še lepe nagrade. Za to tekmovanje so se fantje pripravljali od začetka leta.
AZIJA
TAIVVAN
Od tu nam je iz Lotunga pisal naš misijonski zdravnik, dr. JANEZ JANEŽ dine 25. januarja:
„Včeraj so v Lotungu pokopali p. Antona Crotti-ja, Vi ste ga tu srečali. Pred sedmimi meseci ga je zadela kap, pred nekaj dnevi se je stanje poslabšalo in je umrl. Sam nisem bil pri pogrebu, ker sem med pogrebom
moral štiri bolnike operirati. Gotovo se ga boste v molitvi spominjali.
čez mesec dni bodo patri kamili-janci (ki so lastniki bolnice, op. ur.) začeli podirati stari del bolnice in bodo dali zgraditi 11 nadstropno stavbo, ki bo stala nad 4 milijone ameriških dolarjev.
Sam se resno na rajžo pripravljam.
Ta teden bo kitajsko novo leto, vse bo jedlo, pilo, potovalo, letos kar skozi 5 dni...“
Pokojni p. Crotti je bil eden ustanoviteljev kamilijanskega misijonskega dela v Chaotungu na južnem Kitajskem in potem po izgonu iz. Kitajske tudi v Taiwanu, kamor je s kamilijanci šel v Lotung tudi naš misijonski zdravnik. Obiskovalec slovenskih misijonarjev se je v času svojega bivanja v Taiwanu pri dr. Janežu srečal za nekaj ur tudi s p. Crotti -jem, ki ni skrival svojih skrbi za dr. Janeževo zdravje in bodoče delovanje. No, zdaj on čaka vstajenja na ka-milijsnskem pokopališču pri Lotungu, dočim naš rojak še vedno operira.. •
Ko naš misijonar pripominja, da „se resno na rajžo pripravlja", s tem pač ne misli kakega potovanja v Evropo ali kam drugam, ampak mu je pred očmi, spričo smrti prijateljskega p. Crottija, tudi njegov odhod v večnost. Beg mu daj zdravja še dolgo vrsto let, tako prosimo slovenski misijonski prijatelji pa tudi številni kij tajski operiranci, ki jim je dr. Janež rešil življenje!
Iz Taivvana nam je pisala tudi slovenska misijonarka iz Družbe pomočnic vernih duš, s. ROZALIJA BRILEJ dre 25. januarja. Iz kraja Peipu nam pove tele novice o sebi:
Dr. Janež oktobra 1986 s kamilijanskim prokuratorjem in njegovo sestro, ko sta obiskala
Lotung.
»Moram Vam povedati, da se bom letos julija vrinila nazaj v Francijo, kajti naša družba bo ukinila postojanko v Pcipu, ki je bolj na deželi, 'n odprla novo bolj v mestu, kjer pa potrebujejo bolj mlade sestre, ki pa raje delajo v mestu kot na deželi. Zaenkrat ostanem v Franciji leto dni, 'la se odpočijem in duhovno obnovim; Po francosko rečejo tej prekinitvi dela „sabatik“. Po preteku tega leta hom Sla lahko nazaj, če bom še sposobna, g bo treba to dobro premisliti, saj nisem več mlada. Molite zame, da ostanem vedno in povsem vdana božji volji, tudi zdaj, ko bom precej čutila t° žrtev, zapustiti misijonsko delo."
TAJSKA
V sprednjem delu lista sporočamo misijonskim prijateljem o težki bo-lezni in smrti naše najstarejše misi-
jonarke s. Ksaverije Pirc, o čemer nam piše njena sosestra FRANČIŠKA NOVAK O.S.U., ko je bila s. Pirc še pri življenju. V pismu pa izraža še tele, tudi ne kaj vesele vesti:
,,V začetku novembra sem šla na obisk v Chiengmaj in potem na gorski mi si ion Mae-pon na duhovne vaje. Ko sem se vrnila v Chiengmaj, sem se skoro srečala s smrtjo in to po svoji neumnosti in neprevidnosti. Vst ipiia sem v napačni avtobus, da se peljatn v našo tamkajšnjo šolo. Ko rem opazila svojo pomoto, sem v želji, dr brž ujamem pravega, izsTopila, a pr: tem pozabila svojo torbo s fotografskim aparatom in vsem drugim. Pravi avtobus je v tem že odhajal, a sem stekla za njim, pri teni pa prniia. Pa hvala Bogu, Mariji in angelu varuhu, ni bilo nič hudega.
nič zlomljenega, le obraz mi je bil malo popraskan.
V začetku decembra me je pai draga s. Ksaverija posn« mala in padla po stopnicah pred obednico v njihovi šoli.. . Tedaj spet ni bilo nič zlomljenega, riti očala se ji niso razbili, le štirje šivi so ji morali zapreti rano nad obrvmi. Na njen god sem jo v bolnici obiskala in je bila vesela, da je skupaj z menoj obhajala svojega patrona sv. Frančiška Ksaverija. Komaj dobrih šest tednov pa tisti padec, ki jo bo morda stal celo življenje.. .!“
INDONEZIJA
7.	januarja nam je iz glavnega mesta te dežele, v katerem je zdaj spet njen delokrog, pisala uršulinka s. DEODATA HOČEVAR med drugim tudi tole:
„Sedrj imam tu več časa za socialno delo in pripravljanje katehume-nov za sv. krst. Pred božičnimi prazniki me je na primer ..Organizacija katoliških žena“ prosila, da se jim pridružim v pogledu socialnega dela, kar me zelo veseli. Že smo obiskale ječe, kjer je tudi nekaj katoličanov. Ne daleč od mesta je več velikih zaporov; za žene nad 20 leti, za može iste starosti, za fante pod 20 leti in tako tudi za dekleta. Med ujetniki je tudi več političnih jetnikov iz vzhodnega Timorja, ki so sledili upornikom v gozdove... Tam je še vedno boj. V drugih ječah — tako mi je rekla ena z otoka Timor — je tudi veliko katoličanov s Timorja; prosila me je, naj jih obiščem. Ker duhovnikom in redovnicam dopuščajo vstop, jih bom skušala obiskati.
Nedaleč od tistih ječ je bolnišnica za gobavce, saj jih je v Indoneziji veliko. Nekateri v novejšem času ozdravijo, a ljudje se jih le še boje, tako težko najdejo delo. Cerkev skuša tem revežem pomagati s tem. da je započela nekaj možnosti zaposlit-
ve za ozdravele. Nekaj teh možnosti lepo uspeva, drugje se je poskus ponesrečil. Z Vašim darom bom skušala tudi jaz vsaj malo priskočiti na pomoč."
IRAN
Iz Teherana v Iranu nam je pisala dne 6. oktobra s. CECILIJA RODE:
„Ko Vam pišem to pismo, ste gotovo že na Koroškem, na simpoziju o misijonih. Gospod in njegova milost naj Vas vse spremljata pri tem delu!
Že sedem mesecev sem v Teheranu. Oblast mi je dala vedeti, da moram zapustiti deželo. Sedem nas bo moralo oditi: trije salezijanci, en škof kaldejskega obreda, ena laiška misijonarka in dve sestri usmiljenki iz Isfahana, tudi jaz. Vsi pa smo še vedno v deželi, a brez dovoljenja... Z sosestro sva imeli že vse urejeno (letalsko vozovnico in druga dovoljenja), da zapustiva deželo za Veliki teden. A tu v Teheranu so naju zaustavili, posebno papeški nuncij in gg. lazaristi, in dejali, da ne smeva oditi. Njih namen je, da se vsi misijonarji združimo v pasivni opoziciji napram tem izgonom. Naša starejša sestra Francozinja, stara 82 let, ki je bila že 54 let v Iranu, je odšla domov julija meseca. Ni mogla več čakati v negotovosti.. . Pred kratkim sta pa morala na hitro zapustiti deželo dva belgijska misijonarja: en brat ter laiška misijonarka."
AFRIKA
BURUNDI
Iz dežele na tem kontinentu, v kateri izganjajo preje številne misijonarje med že zelo krščanskim ljudstvom, iz Burundija, imamo dve pismi naših salezijanskih misijonarjev, ki delujeta v kraju Rukago. To sta AVGUST HORVAT in njegov sobrat JOŽE MLINARIČ. Njuno pismo z
dne 13. VT. 1986. nam ve tole povedati o težkih tamkajšnjih misijonskih razmerah:
»Priložnost imam, da Vam takoj odgovarjam na Vaše pismo in se zahvalim za darove. Prisrčen Bog plačaj vsem dobrotnikom! Tvoje pismo je eno redkih, ki sem jih zadnje čase Prejel, kajti pošta ne prihaja več v redu. časopisi in revije pridejo, pisma pa ne.
Med vlado in Cerkvijo je pri nas še naprej napetost. Spet izganjajo misijonarje. Celo tisti, ki so šli na dopust z dovoljenjem, da se vrnejo v Burundi, ne smejo več nazaj. Tudi Jože je hotel oditi na dopust, a ko je zvedel, da se potem ne da nazaj, je dopust odložil, upajoč, da se stvari urede. Naši predstojniki in mi vendarle stojimo na stališču, ostati, dokler se količkaj da.
Zadnjič je v sosednji deželi Rwan-di umrl škof, ki je bil prvi škof te dežele, a je bil star že 82 let. Vendar oobem naših škofov ni smel1 na pogreb. Te dni so zaprli misijonarja Pidei donum, Italijana. Ob pogrebu bivšega župana je rekel, kako pokojni prosi odpuščanja vse, katerim je kaj slabega storil posebno v burnih letih okrog 1972. To ga je pokojni prosil pred smrtjo, preden mu je dal sveto odvezo. Tega misijonarja so takoj, ko je to povedal, izgnali iz province. Zatekel se je v drugo Provinco, a je mogel ostati tam le dva dni. Prišli so ponj in ga zaprli v mestu Ngozi, obtoženega, da je Prelomil spe vedno molčečnost. Na vse načine iščejo povode za preganjanje.
Na vsakem koraku se čuti ta pritisk oblasti. Sestre usmiljenke so vse svoje vodstvo preselile v sosednjo Rvvando. Drugi mesec bodo zaprle tudi postojanko v glavnem mestu Bu-jumburi, kjer si Ti iskal sestro Kav-me, ko si bil pri nas. Zdaj gre s. “Ogdana Kavčič večkrat v Rwando,
tudi trenutno je tamkaj. "Ima srečo, da vedno dobi vsa dovoljenja. Prej so usmiljenke tu imele šest postojank, zdaj bodo imele le še dve.
Mi tu smo pa najmočnejše zasedena župnija. Nikjer drugod ni več treh duhovnikov na fari. Edino naš pomočnik brat je odšel od nas v Rwan-do po želji predstojnikov. Pater Brazdi janec je prevzel njegovo delo s fanti v mestu. Vendar Bog ve, do kdaj bo to še šlo. Kot je pisal Jože zadnjič, je država prevzela vse srednje šole. Enostavno je.imenovala civiliste za ravnatelje; duhovniki in sestre, ki so dotedaj vodili, so se morali umakniti. V mnogih krajih :je tudi ekonoma in študijske prefekte oblast zamenjala s civilisti. Zdaj se "govori, da bodo podobno naredili tudi' z dispanzerji, ambulantami in raznimi mladinskimi centri.
Vprašuješ, kako moj sobrat Jože, ki ima pri nas vse gradnje na skrbi, gradi. Vse cerkve in cerkvice na podružnicah so zidane iz žgane opeke, kot si to sam videl v Jimbo, kjer si pač gledal njegovo največjo gradnjo. Ta zadnja cerkev, ki jo je začel graditi februarja meseca, je bila blagoslovljena na Binkošti. Vse je bilo zunaj pred cerkvijo. Generalni ekonom škofije, ki ga je škof za blagoslov pooblastil, ni mogel priti, zato je Jože sam vse opravil, midva z Brazilcem sva mu pa asistirala. Cerkev je pokrita z eternitom na železni konstrukciji. Vse naše stavbe, posebno cerkvene, so res trdno grajene, da bodo mogle še dolgo služiti svojemu namenu. Že sedaj se v opisani cerkvi vsako nedeljo ljudje zbirajo k molitvenemu bogoslužju.“
Naslednje pismo, ki sta ga pisala Avgust Horvat in Jože Mlinarič, nam podaja zahvalo za ponovno našo pošiljko pomoči, potem pa tele vesti:
„Tti mislijo, da je najbolje posnemati Vzhodno Evropo. Zato se zdaj
dogajajo stvari, kot so se v Jugoslaviji takoj po vojni. Poleg srednjih šol je oblast nacionalizirala tudi vse ljudske šole in šest malih semenišč, ki so jih spremenili v navadne mešane srednje šole. Škofje so na to odgovorili s posebnim pismom na duhovnike, redovnice in z drugim na vernike in jim sporočili, kaj se dogaja. Oblast je odgovorila tako, da je zaprl? obe katehistični šoli v državi. Prepovedala, je vsa katoliška društva, od katerih je bila Katoliška akcija zelo močna in vplivna. Obenem je zaprla tudi vse, kar je še ostalo od naših župnijskih šol. To so bile šole za tiste otroke, ki niso našli mesta v drugih šolah. Te naše šole niso bile priznane od države, vendar so se otroci le naučili brati in pisati, nekaj računanja in drugega znanja. Zdaj je oblast tudi vse to zaprla. Kako so bili žalostni, ko so zvedeli, da bodo morali ostati doma. Oblast je celo zaprla nekatere župnije, kjer od tedaj naprej ni več niti maše. Misijonarji morajo oditi, domači duhovniki so pregnani, nekateri pa v zaporu. Ljudje vse to gledajo s skrbmi, ;.okajo in molijo. Počasi bodo prav vsi misijonarji izgnani.
Preganjajo pa tudi tuje trgovce. Posebno ie bilo pri tem delu veliko Grkov, hindujcev in Arabcev, ki so bili nekateri izgnani, nekateri so pa sami od sebe odšli, saj se v negotovosti ne more delati.
Tu Ti pošiljam fotografijo s prvega svetega obhajila, pri nas. Po maši smo pivoobhajancem postregli s čajem in kruhom. Šolske klopi smo dali kar na dvorišče naše šole, ki je zdaj zaprta, in otroci so se z veseljem posedli in jedli in pili. Bili so zelo zadovoljni. Okrog vratu vsi nosijo rožni venec, ki ga skupaj z ljudmi prav radi molijo.
Z Jožetom greva, večkrat obiskat s. Bogdano Kavčič, ki je le kakih
50 km oddaljena od našega farnega središča. Nimajo stalnega duhovnika in zato tudi ne maše vsak dan.“
RWANDA
Iz Burundiju sosednje države Rwan-de nam piše 8. oktobra misijonarka usmiljenka s. ANKA BURGER, ki je bila, komaj je bila dobro začela z delom v Burundiju, od tam izgnana in se je umaknila v sosednjo Rvvando, kjer nadaljuje isto delo kot višja bolničarka, kot ga je mislila opravljati v Burundiju. Med drugim o sebi in o misijonu tole pove:
„Minilo je že več kot leto dni, odkar sem tu v Rvvandi. S prilagajanjem ni bilo posebnih težav. Tudi jezik je skoraj enak in zdaj se že za silo pogovarjam z ljudmi. Tudi obvezno prakso, ki sem jo opravila že v Burundiju, so mi tu priznali, tako da sem res mogla takoj začeti z delom tudi tu.
V	tem času je bilo veliko sprememb tu pri nas. Lani je bilo (radi izgonov iz Burundija) kar deset sester, celo dvanajst. Zdaj nas je pa samo še pet. Tu blizu nas je bila v začetku marca odprta nova, postojanka, kamor so odšle štiri sestre. Ta mesec bo pa odprta tudi nova postojanka v sosednji državi Zaire, ki bo spadala pod naš družbeni okraj.
V	Burundiju razmere nikakor niso rožnate za Cerkev in ne ve se, kako dolgo bodo preostale naše sestre še mogle ostati tam. No, tu nam res ne manjka dela. Veliko ljudi pride vsak dan po pomoč v dispanzer. Trenutno vlada epidemija dizenterije. V bolnici so skoraj vse postelje zasedene. Mi imamo, hvala Bogu, še za silo zdravil, zato še več bolnikov pride k nam. Ta bolezen je velik problem za našo državo. Veliko bolnikov umre, seveda pa zbolijo zlasti radi s'abe higijene. Dežela je res zelo zaostala, kajti zemlja je zelo hribovita in ne kaj
Ker nam iz Koleja Kristusova sestra Mojca Korničnik ne more poslati nobene slike, spet °bjavljamo fotografijo zairskega misijonarja br. Marcela Kerievana C.M., ki je pa narejena nekje v Evropi, kjer je bil na dopustu lansko leto.
rodovitna, zato je revščina še večja. "e pa tu tudi ogromno mnogoženstva, 2aradi česar je težav še več. Veliko otrok je podhranjenih, mnogokrat tudi iz. malomarnosti mater. Skušamo Poučevati starše, kaj vse je potrebno Za pravilno prehrano otrok. Skratka, skušamo pomagati, v kolikor je v Paših močeh, vendar velikokrat osta-Peino nemočni ob raznih problemih.
Julija meseca je bil tu posvečen en diakon iz inaše župnije. To bo prvi duhovnik, če Bog da. Prihodnje leto posvečen. Avgusta je bilo krščenih odraslih, 120 pa za Veliko noč. hi le bili dobri kristjani!"
ZAIRE
V veliki državi Zaire deluje poleg “''ata lazarista Marcela Kerševana
bolj v notranjosti dežele Kristusova sestra MOJCA KARNIČNIK, ki svojima prijateljicama v domovini iz misijona Kole piše med drugim tudi tole:
„r>anes je praznik Marije Vnebo-vzete. Tukaj v Zairu smo ga sicer slavili že preteklo nedeljo (vsi prazniki, ki pridejo na delavnik, se obhajajo na nedeljo), vendar čutim tudi danes praznično razpoloženje. In da mi bo še bolj praznično, sem pismo Vama prihranila za danes.
K lepemu razpoloženju mi je pripomoglo tudi poslušanje Marijinih pesmi in zvonjenja naših romarskih cerkva. Moram reči, da sem se čisto raznežila ob poslušanju. Dolgo že nisem slišala slovenske besede ali melodije, niti s plošče ali kasete ne.
Baterije so tu namreč tako strašansko drage, da jc skoraj greh poslušati muziko, pa še tako, zanič so, da se izrabijo po čisto kratki uporabi. Luč imamo pri nas na sončno enei"-gijo (samo v kuhinji, obednici in kapeli, a zelo slabotno). Pa sem razmišljala, kako bi bilo lepo, če bi mogli še tranzistor na kasete priključiti na sončno energijo. A kdo bi to napravil ? Edini človek, ki se tu na to spozina, je bil belgijski pater, ki je pa zdaj na dopustu. A jc kar nenadno padel med nas neki Američan, član U.S.A. organizacije, ki pomaga deželam v razvoju, in sem ga vpraša*,-la, če bi se to dalo napraviti. Včeraj-ije še enkrat prišel in mi to reč napravil, zato morem brezskrbno poslušati kasete. Pa še hajraznovrstnejše-ga semenja mi je prinesel.
Trenutno imam napol počitnice. V novicijatu sicer ni pravih počitnic, a smo vendar s poukom teden dni, dva, prekinili, ker novinke sadijo riž. Za S. september pa pričakujem skupino novih postulantk. Tako bodo med njimi tri skupine: postulantke, novinke prvega letnika in novinke drugega letnika. To pomeni, da se bo tudi moje delo z njimi pomnožilo. Sicer pa rada hodim k njim.
Če sem „na počitnicah", to ne pomeni, da imam kaj manj dela. Toliko stvari je čakalo na teh nekaj prostih dni! Uredila sem vrt, ki je bil zadnje čase zaradi suhe dobe precej zanemarjen. Bolj redno tudi zalivam. Trenutno imamo endivijo in kumarice, pa paradižnik v cvetju in z-elo> lepo papriko, ki pričenja dajati prve sadove. Te dni sem pripravila tudi zemljo z nanovo posejanimi semeni: paradižnik, zelje, endivijo, zeleno solato, rdečo peso, pa še kaj. Ne smem kaj dosti pričakovati, da bi se vse semenje prijelo in raslo, a nekaj bo prav gotovo iz tega. Pripravila sem tudi majhno njivo, kamor nameravam
posaditi stročji fižol. Tega tukaj v Koleju še nismo jedli. Je neke argentinske vrste. Vam bom pisala, če bo uspelo. Pripravljam pa še drugo ^njivo. kjer mislim posaditi sladki krompir, ki ima užitne tako liste kot gomolje. Mene vse to delo veseli, veliko pa pripomore k izboljšanju naše prehran0, za katero stalno jaz skrbim.
Ne skrbite za moje zdravstveno stanje, saj živim v družbi dveh zdravnikov in treh medicinskih sester. Bodo že poskrbeli zame, če bo potrebno. Delo, vročina, pa tudi malo več poti s kolesom, to je sicer terjalo nekaj kilogramov teže, pa to ni nič narobe. Tudi zaradi denarja še. nikoli nismo bile v resnični stiski. Kadar že vse kaže, da nam bo trda predla, vedno pride kaka pomoč. Bo že Bog tudi v bodoče poskrbel, kakor je še vedno doslej."
CENTRALNO-A KRIŠKA REPUBLIKA
Nad Zairom leži Centralno-afriška republika, v kateri delujeta dva slovenska misijonarja: Že še iz Toga nam dobro znani frančiškan p. HUGO DELČNJAK in p. Plaeid Prša, s katerim upamo, če Bog da, navezati stike, kot jih imamo z drugimi misijonarji.
P. Hugo nam pošilja pismo z dne 3. junija 1986, ki pravi v njem:
„Vsak mesec se vrnem za nekaj dni v Mobaye, kjer tudi najdem svojo pošto in nanjo odgovorim, seveda če nisem preveč len. Občudujem Vas, da sredi drugega dela vedno najdete čas, da odgovorite na vsako pismo nas misijonarjev in gotovo tudi na ona iz misijonskega zaledja!
Že dalj časa „prebavljam" v sebi članek o centralno-afriški Cerkvi, predstavo vsaj mojega sektorja, o rasti redovniških poklicev (pred vsem ženskih), a vedno si najdem izgovor za ,,jutri". Naslednji teden bom začel
Tile dve sliki nam je poslal frančiškan p. Hugo Delčnjak s svojega misijona v Centralno-°friški republiki. Prva ga kaže med prvoobhajanci na podružnici Kanologo, na drugi po kričuje kar pod palmami tudi odrasle, kot na primer 80 letnega starčka v Ngai.
z gradnjo prve cerkve v mojem sektorju, to je v naselju Mungago, in ta okoliščina bo še en razlog več, da bom še bolj zanemaril pisanje. Vendar Vam dam besedo (gorje mi, če jo pojem), da Vam bom sestavil v bodoče nekaj za našo misijonsko revijo."
TOGO
Zapadno od kolena, ki ga napravi afriški kontinent, kjer se začenja ožiti, leži več manjših držav, med njimi Togo in Slonokoščena obala, kjer imamo tudi slovenske misijonarje in misijonarke. V Togu delujeta dva frančiškana, p. Evgen Ketiš in p. Milan Kadunc. P. EVGEN KETIŠ
nam pogosto, čeprav le bolj kratko poroča.
Dne 26. novembra nam p. Evgen pove: ,,Za romarje v Santeju mislim postaviti streho čez prostor pred cerkvijo, kjer se zadržujejo in prisostvujejo maši, da jih afriško sonce ne bo preveč žgalo. Ta streha me bo stala kakih 12.000 dolarjev. Dar, ki mi ga od dobrotnikov obljubljaš, bo zato še posebno dragocen."
V pismu z dne 6. decembra, ki je vanj stlačil tudi več fotografij, ki jih objavljamo, pa nam poroča še tole:
,,Ker se pripravljam na dopust in obenem zapuščam središčno postajo Kande, kateri pripadam, se naj pred
K tejle sliki in k naslednjim iz Ketiševega misijonskega področja je misijonar napisal naslednje besedilo: ,,Spodaj: cerkev v Santeju, ki je bile zgrajena po dobroti Klaverjeve diužbe. — Ko sem se vračal iz Amerike, sem bil ,,obložen" s čekom dobrote, kateri mi je omogočil nabavo avtomobila (desno zgoraj), ki je bil pravi junak, saj sem z njim prevažal ves gradbeni materijah V misijonih se je treba znajtil Dragi dobrotniki v Ameriki, naj Vam Bog povrni vse z večnim življenjem! Daljna Avstralija! Samo Bog ve za vse skrite žrtve, ki ste jih doprinesli! Pet vetrnic (glej slika desno spodaj!) priča v Togu o Vaši plemenitosti! Naravna sila — veter izvabi iz globine zemlje čisto in bistro vodo, k! jo mnogi hodijo iskat km in km daleč. Ko Vam pišem te vrstice, se iskanje vode ie
točenja.“ K sliki no strani 118 je napisal misijonar sledeče: „Lepa je cerkvica ,,Kraljice miru v Santeju, toda vsak teden je treba priti v oddaljene vasi in oznanjati božjo besedo Pod milim nebom, toda pod senco kakega košatega drevesa. Pa Vam moram reči, da ie zelo prijetno tako v naravi, samo da je v sušni dobi težko dobiti drevo, ki ohrani listje. — Kaj pa trenutno počnem? Pred odhodom na dopust 26. aprila 1987 bomo
|L>: 1!
■/' f.

9Wrr«-
seveda imeli v februarju župnijsko romanje v Sanic. Že gledam, kako bi postavil nad verniki pod žgočim soncem kuto 18x18 m, ki bi stala okrog 10.000 USA dolarjev. Čeprav mi manjka kar precejšen del do te vsote, sem si rekel: ,,Fant, kar začni! Streha mera biti nad tem dvoriščem, da bodo mogli romarji v senci mirno poslušati božjo besedo. — Za nameček še tole fotografijo (Naslednja strani): Kakor sem pred nekaj leti zgradil za fante iz oddaljenih vasi internat v Ataloleju, tako je tudi Konde dobil še lepšo stavbo za internat, saj je Kante za tukajšnje pojme „mesto“. — Spodaj objavljamo še sliko
cerkve na sedežu misijona v Kante, ki jo je bil zgradil p. Hugo Delčnjak OFM, ko je še
deloval tamkaj.
Vami, mojimi misijonskimi prijatelji in podporniki, zahvalim Bogu za vse milosti, ki sem jih od Njega prejemal v teh 15 letih dela tu na Vašo priprošnjo. Enako tudi Bogu hvala za vse dobrine in darove, ki so nam omogočili oznanjevanje božje besede in lajšati človeško bedo.
Naj tudi pojasnim, zakaj slovenski frančiškani zapuščajo Kande. Kratko povedano: Leta so minevala, novih moči ni bilo iz Slovenije, škofija je morala iskati novih misijonarjev, da bi misijonsko delo moglo bolje steči. Novi misijonarji so prišli: Služabniki božje Besede. Že sedaj so številčno močnejši in v bodočnosti jih pride še nekaj. Tako sem končno mogel določiti datum 26. april 1987, ko bom zapustil Togo. Med potjo se bom ustavil v Centralno-afriški republiki pri o. Hugotu Delčnjaku., potem pa v Slovenijo. Kako bo z menoj v bodočnosti, Vam še ne morem povedati."
SLONOKOŠČENA OBALA
Na Slonokoščeni obali imamo Slovenci pač največjo skupino naših misijonarjev in misijonark. To sta dva škofijska duhovnika, brata Bajec, in so tri ali štiri Frančiškanke Brezmadežne, ki delujejo v misijonu Fres-eo in s katerimi sodeluje ena laiška misijonarka.
Oba BRATA BAJEC sta poslala misijonskim prijateljem za lanski božič lepo skupno pismo in dodala črte-ža obeh misijonov, v katerih delujeta, eden, Ivan, v kraju Guitry, drugi, Pavel, pa v kraju Niambezariia. Njuno poročilo se takole glasi:
,,Najini župniji se nahajata na jugu Slonokoščene obale v škofiji Gag-noa.
Župnija Guitry meri 2.100 km2. Po uradnem ljudskem štetju iz leta 1985 živi tu 88.660 prebivalcev, h katerim bi pa morali prišteti še nekaj tisoč več. Pravih domačinov je le okrog
30%, ostali so priseljenci iz srednje ali severne Slonokoščene obale. Kakih 25% priseljencev je iz nekdanje Zgornje Volte. Imamo pa tudi priseljence iz drugih afriških držav, pred vsem iz Ghane in Malija.
Število katoličanov v naši župniji cenimo na 3.000. Kaj bolj točnega bi bilo težko ugotoviti zaradi neprestanega preseljevanja ljudi iz vasi v mesta, iz severa na jug in obratno. Poleg tega je gotovo nekaj tisoč ljudi, ki se imajo za katoličane, čeprav niso krščeni, in kater h nekateri pridejo včasih v cerkev. Nekaj sto pa jih je, ki se pripravljajo na krst.
Protestantov je okrog 5.000. Potem je nekaj pripadnikov modernih ameriških in afriških sekt, okrog 10.000 muslimanov, ostali so animisti.
V župniji je uradno nad 50 katehi-stov. Nekateri zvesto opravljajo svojo službo, večina pa so še zelo slabo pripravljeni. Kaj napraviti zanje v teh razmerah, kjer sedaj živijo? Kaj napraviti za osnovnošolce, ki se zbirajo v 27 osnovnih šolah? Kaj napraviti za nad 1.000 srednješolci? Za tiste, ki so morali šolo pustiti? Za tiste, ki niso nikoli šli v kako šolo? Za ljudi, ki se imajo za katoličane, a si ne upajo napraviti odločilnega koraka? Za katoličane, ki omagujejo na poti ? In za vse ostale ? Trenutno sem edini duhovnik v župniji. Po svojih močeh mi pomagata dve ostareli francoski sestri.
Župnija Miambezaria je po ozemlju nekoliko manjša kot Guitry. Tu živi okrog 20.000 ljudi, ki so po večini domačini. Le nekaj je priseljencev iz severa dežele ali iz Zgornje Volte. Ker je župnija razmeroma mlada-, od leta 1972, je tu zelo malo kristjanov, morda nekaj sto. Ljudje so večinoma animisti, zato se tu zelo pogosto srečujemo s čarovništvom in drugimi oblikami praznoverja. V župniji imamo kakih 30 katehistov."
MISIJON FRESCO
1 KRŠČANSKA SKUPNOST
KATEHETA
BOLNIŠNICA ALI DISPANZER
& PORODNIŠNICA
VfS1' DAJANJE INJEKCIJ
HI SNE LEKARNE IN ZDRAVSTVENA VZGOJA
Djogro,
V 7črfbčr1
3-™
Vi Bonjour
\ Okromodou
£3 ŠIVALNI TEČAJ

\ Konoasso
Niadro.
<X AL FABETI Z I RANJ E
Dahi ri|
Zegban1
y Bolorouko
Port Gauthier
„—.	X Bohico
Zau7?kX/W;M ’■'* ffl ^CTfresco _
Kpata Abidou
/ Oassloko
16d ou
\	Zuzuoko
Village Fantis
Kosso^-A-3) Im Industrie
+T5ffl#* i tj:
Področje in označbe delovanja slovenskih Frančiškank Brezmadežne misijona Fresco na Slonokoščeni obali v Afriki. Po črtežu sester izrisal Stane
Snoj v Argentini.
Ena od Frančiškamk Brezmadežne je zdravnica in vodi bolnišnico v F resen, a je bila pred meseci na dopustu v Franciji in v Sloveniji. Iz Francije nam je pisala lepo pismo o razmerah njihovega misijonskega področja, pa ga kar tu objavljamo, saj je med tem sestra dr. ANICA STARMAN žc spet nazaj v afriškem delokrogu:
„Zdaj smo v Frescu kar štiri Slovenke. Lepo nam je, ko se dobimo skupaj, kot je to bilo na zadnjo Veliko noč, ko smo se pogovarjale in nasmejale ob velikonočni potici.
V Frescu se je žc malo spremenilo na boljše. Počasi in s potrpljenjem se daleč pride, doživljamo tudi tukaj. V bolnico bolniki radi prihajajo, čeprav nas ni tako malo za delo, saj spadajo v delovno ekipo trije bolničarji in dve babici, nam vendarle primanjkuje delovne sile, če hočemo z ljubeznijo in brez naglice sprejeti in zdraviti vsakogar.
Res sem vesela, da imam čudovite sodelavce. Skupaj skušamo poglobiti naše versko znanje; eni se pripravljajo na krst, drugi si vero poglabljajo.
Zdaj moremo sprejeti 28 bodočih mamic v porodnišnico in 14 težjih bolnikov z raznimi internimi obolenji. Po enem letu vztrajnega prizadevanja smo dobili celo rezervoar za vodo, tako je lažje držati vse čisto.
Poleg tega imam delo tudi med mladino. Veliko mladih, deklet in fantov, dijakov, si želi, da si vzamem čas tudi zanje, da se lahko pogovorijo, da jih nekdo posluša, saj so daleč od svojih staršev in domačih. Vsak je osebnost zase; kako sprejemati in poslušati okrog 100 mladine in v enem samem dopoldnevu... ?
Gospod Lenček, morda boste spet kaj prišli na obisk, da se skupaj sprehodimo po mestu in bolnici. Pa
še kakšno slovensko pesem bi zapeli, saj bi nas bilo kav pet.
Naša s. Claude, Francozinja, ki ste jo tudi Vi poznali, je bila izvoljena za provincijalno predstojnico in nas je zapustila vsaj za tri leta. Njej in še bolj nam je bilo težko, a se tolažimo, če Bog nekje zapre vrata, odpre okna. Z zaupanjem v Njegovo dobroto in očetovsko skrb gledamo v prihodnost. Spomnite se nas v molitvi, zelo jo potrebujemo v teh dneh."
Obiskovalca slovenskih misijonarjev, našega urednika, domala vsi misijonarji vabijo, da bi jih še enkrat obiskal. A on je Bogu hvaležen, da mu je zdravje in da so mu sredstva omogočala iti vsaj enkrat na misijonsko pot. Zdaj ga pa čaka le še eno potovanje, dokončno...
Tamkajšnje sestre, ki delujejo na misijonu Fresco, so nam poslale skupno pismo, v katerem navajajo zgodovino svoje skupnosti v Fresco. Iz tega izvemo, da je bila prva sestra Slovenka s. SERAFINA ČERNE; z njo sta sodelovali s. Marie-Claude, Francozinja, ki je sedaj provincijalka njihove Družbe frančiškank Brezmadežne, in pa Avstrijka s. Kristina, ki že ves čas v Fresco deluje. S. Serafina Černe se je radi pomanjkljivega zdravja morala po petih letih delovanja vrniti v Francijo.
Leta 197G sta jima prišli na pomoč dve francoski laični misijonarki, katerih ena je delovala tri leta, druga pa dve leti.
Sestra ŠTEFANA SEVER je prišla na delo leta 1978 in je ostala tam do leta 1982, ko se je morala radi zdravja vrniti v Avstrijo in sedaj tam študira babištvo ter se upa vrniti v Fresco.
V letu 1979 je prišla- sestra BERNARDA JURKOVIČ, ki je prevzela vodstvo dispanzerja in porodnišnice v Frescu podrejenemu Gbagbamu.
Najstarejša katoličana na misijonu slovenskih oblatinj sv. Frančiška Šaleškega v Južni Afriki; on ima že nad 100 let. . .
Isto leto je prišla tja delovat s. EMANUELA FRAS. ki je ostala tam do leta 1984.
Zdravnica ANICA STARMAN je že v letu 1977 delala kot novinka v Fresco, a v letu 1980 je prišla že z zaobljubami in prevzela vodstvo državne bolnišnice v Frescu.
V septembru leta 1984 sta prišla pomagat misijonu v Fresco mož in žena Picou. laika, ki veliko zaležeta tako misijonarju kot sestram.
Marca 1986 sta prišli v misijon s. HERMINA NEMSAK in laiška misijonarka, bolničarka BRANKA KLADNIK. Oktobra istega leta je prišla !>a še s. Idelfonza, za katere narodnost še ne vemo, a mislimo, da ni Slovenka.
Na tem misijonu je v času, ko je bil v Fresco na obisku urednik „Ka-toliških misijonov", poleg francoskega župnika, kateri je privabil na tj
misijon naše Frančiškanke Brezmadežna, kut sodelavec tudi slovenski škofijski misijonar IVAN BAJEC, ki sedaj deluje v Guitri, kakih 200 km stran od naših sester, pa jim more vendarle kaj pomagati in jim je prav sedaj namesto lesene hiše postavil zidano. V deželi deluje tudi Ivanov brat PAVEL BAJEC. Gotovo se naše sestre od časa do časa morejo s tema vrlima misijonarjema kaj pogovoriti, kar je pac dobro za vse.
JUŽNA AFRIKA
Od p. FRANCA BRATINA, ki deluje skupaj z bratom Valentinom Pozničem na misijonu v Glen-Covvie, smo z veseljem prejeli kar dve pismi v zadnjih mesecih in ju v naslednjem objavljamo:
„Zdaj sva z br. Pozničem skupaj. Na misijonu sv. Mihaela, kjer sem bil preje, je zdaj drug, mlajši misijonar.
."-'ploh imamo zdaj v našem misijonu več mladih misijonarjev, celo iz Amerike, tudi Južne in Srednje. Jaz pa čutim starost • oči pešajo in uho- prav tako, navadno r.c razumem, kaj drugi govorijo med seboj. Torej je dobro, da ste mo obiskali v pravem času, da sva se še mogla kaj pogovoriti.
Kaj je gb‘de bodočnosti črncev v Južni Afriki ? Ne smemo pozabiti, da so priš'i belci približno v istem času v Južno Afriko kakor črnci. In črnci so bi'i vedno v večini, pa si niso znali pridobiti vodilnih mest v deželi. Beici so bili vedno vodilni in so naredili deželo tako, kot je sedaj. Tudi oni so Afrikanci in nimajo id nikamor drugam, črnci so bolj ali manj s položajem zadovoljni, ker se jim bolje godi kot kjerkoli drugod v Afriki. Tudi politično prihajajo bolj in bolj do besede. Kaj pa, če pridejo komunisti? A’i bodo tedaj ljudje prišli do besede? Nadškof Tutu je postal bolj tih, odkar je v mestu Cap-town, in malo slišimo o njem. On je črnec in je prav, da se zavzema za orne. če pa svetuje, naj se oproste z nasiljem, je pač vprašanje, če ima prav..."
Naslednje pismo p. Bratine z dne 9. avgusta pa tole prinaša:
„Vaše pismo s čeki sem prejel. Bratu Pozniču sem oddal delež zanj in se Vam iz srca zahvaljuje. Oba se zahvaljujeva vsem dobrotnikom. Naj ljubi Bog vse blagoslovi!
Pred nekaj časa sem Vam poslal dve afriški »narodni noši“ tukajšnjih deklet, eno za mlajše in drugo za že zrele za možitev, pa jih menda niste prejeli, sicer bi me obvestili (res nismo prejeli iz Južne Afrike nič takega; škoda!).
Tu pri nas sedaj ne čutimo nobenih težav, celo dijaki hodijo redno v šolo. Tu pa tam slišimo o kakih atentatih daleč proč. V naših krajih, kjer je naš misijon, ni skoraj nobenih belcev.
Mi se s črnimi kar dobro razumemo. A kaj še bo, ne vemo. V božjih rokah smo."
Koncem junija nam je tudi br. VALENTIN POZNIČ kratko pisal:
„Zdaj sva s patrom Bratino vedno skupaj, kot tudi s patrom Brosigom, ki ga Vi poznate, ki je pa zdaj v domovini.
Tukaj je zopet zima; listje pada z dreves, drugače pa ni posebnega mraza.
P. Bratina more le s pomočjo kakega sobrata maševati, ker je pač star mož.
Naši zvonovi kar lepo zvonijo; seveda včasih ni elektrike, takrat pač ne. Poganja jih namreč električni tok."
Poleg teh dveh „kombonijcev“, kakor se sedaj imenuje družba, ki se je združila iz dveh vej, imamo v Južni Afriki tudi štiri slovenske sestre obla-tinje sv. Frančiška Šaleškega, ki so vse odšle v misijone že pred 50 leti ali več in imajo tudi že častitljivo starost,, pa še vedno vztrajajo pri misijonskem delu, ene bolj, druge manj, kakor jim moči dovoljujejo.
Najbolj slabotna je ona, ki živi ob morju v Port Nolloth in se imenuje s. ELIZABETA POGORELC, ki nam je v zadnjem času pisala dve pismi, eno z dne 3. septembra in drugo z dne 1. decembra. V prvem pismu nam tole pove:
»Naše šolsko leto se konča 3. decembra, naslednje se pa začne sredi januarja. Na naši šoli je 12 učiteljev, od teh ena sestra, za 310 otrok. Od otrok bi mogli mnogi nadaljevati šolanje, pa jim manjka sredstev. Mi sedemnajstim pomagamo, da pridejo do boljšega zaslužka, zraven pa kaj študirajo.
Evangelizacija napreduje, imamo katehumene vseh starosti. Se kar sami prijavijo, proseč za pouk. Odrasli imajo tedenski krščanski nauk, po-
sebrio na podlagi svetega pisma. V Port Nollothu je katoliška skupnost najmočnejša, ker je katoliških 38% prebivalstva, dočim je protestantov 34%, anglikancev 13%, še drugih 11 sekt ima manj kot polovico procenta.
Naši ljudje pa zelo težko živijo, ker je premalo zaslužka. Tako so mnogi lačni, podhranjeni, ti so vse pomoči potrebni.
Vlada je dala zidati 100 hiš s stanovanji, ki bodo imela vodo, stranišča in elektriko. Tisti, ki se bodo vanje naselili, bodo pač morali pustiti svoje kolibe in se vanje preseliti. Zdaj mesečno odplačujejo ta zidana stanovanja s tremi sobami, ko bodo odplačali, bodo hiše njihove. Prav gotovo so veseli tega napredka, le plačevanje jih stiska. Ali more kdo kaj pomagati od ameriških dobrotnikov?"
V naslednjem pismu nam sestra Pove, kako jo je Beg skoraj poklical k sebi:
»Bog me je opozoril, kako sem zdravstveno šibka. 8. julija zvečer sem se med razvedrilom kar sesedla; vse mi je odpovedalo, izgubila sem zavest. Naš misijonar mi je v nezavesti dal vse zakramente umirajočih in zraven molil. Gorečo molitev je dobri Beg uslišal: naslednji dan sem spet prišla k zavesti.
Tu imamo še mir, vendar se nekaj spreminja. Pred 4 meseci nam je vlada poslala 80 družin črnskih beguncev, ki niso kristjani, a izurjeni v kraji. Anglikanski škof jih je zbral ’z sosednjih držav in jim pomagal v Južno Afriko, da tukaj delajo nerede. Vlada jim pomaga, a pomnožili -so število naših brezposelnih, in ker jo vladna pomoč skromna, so reveži še bolj.
Tu je naše društvo Chero pokazalo, kaj more kulturnega. 60 nastopajočih je recitiralo, pelo in igralo. Bile je 500 gledalcev. Veseli smo bili lega . nastopa, ki ga je premogla le
Misijonar Rado Sušnik C.M. ob novem oltarju v kapeli Manašua; zdaj tam zidajo
edinost med njimi in združeno delo."
Iz kraja Heirachabis nam piše tudi dinga sestra oblatinja, s. VINCENCIJA NOVAK, ki nam vsem izreka zahvalo za darove in molitve. Poroča o nemirih v glavnem mestu, a da je v njenem kraju vse mirno; neredi se dogajajo le v velikih mestih."
Prejeli smo pa tudi pošto od dveh sester Šteh, ki sta tudi redovni so-sestri, obe oblatinji. Iz Koelenhofa nam piše v začetku julija s. BENIGNA ŠTEH:
»Gospod je vzel k sebi mejo staro sosestro, ki sem zanjo toliko let skrbela, ker si sama ni mogla nič pomagati. Ko sem 28. junija prišla od maše, je že končavala svoje življenje na zemlji. Prišla sem še pravočasno, da sem jo z molitvami spremljala v nebesa. 13 let je bila invalid in veliko trpela. 11 let sem skrbela zanjo. Naj počiva v miru! Jaz bcm pa kmalu spet katero onemoglo dobila, da ji bom pomagala; morda bo to celo moja sestra Alojzija, ki zelo težko
hodi, dasi še vedno dela kot kuharica v samostanski skupnosti v Ceresu.
Od 15. do 23. junija smo šle vse starejše sestre na duhovne vaje. bilo nas je 22. Druga polovica sester je pa šla zdaj na to duhovno obnovitev v Matjesklof, kjer ste bili na obisku s. Pogorelc. Afriški pater, oblat sv. Frančiška Šaleškega nas je vse navdušil za gorečnost, zvestobo, ljubezen do svetega poklica. On je provincial tukajšnjih oblatov."
Tudi s. ALOJZIJA ŠTEH n?m je pisala iz Ceresa, kjer jo je naš urednik obiskal pred leti:
„Naznanim Vam, da sem v redu prejela poslani ček z vošč li za mojo osemdesetletnico. Tisočkrat Bog plačaj! Vsi smo bili veseli, saj nam tako prav pride, ker je vse tako drago. Jaz sem še za silo zdrava, toda
delo mi ne. gre več tako hitro izpod rok. Sem še vedno pri gospodinjstvu in vedno številnim revežem pred vrati pomagam. Ceres je letoviški kraj, pa je tudi veliko revščine in sem vesela, da jim morem kaj pomagati.
Srčne pozdrave od naše sestre prednice, ki je bila vesela čeka, saj ga je prav lahko vnovčila."
M A D A G A S K A It
Iz Vangaindrana imamo tri pisma, najprej ono sedanjega superiorja RADA SUŠNIKA, ki ga je sredi meseca decembra 1986 pisal svojim staršem v Slovensko vas pri Buenos Airesu. Med drugim pove tudi za nas zanimive vesti:
..Sprašujete, kaj je z mojo nogo. O tem sem Vam pisal, pa kaže, da mojega pisma niste prejeli. 22. juni-
Po končani maši v novi cerkvi škof zapušča cerkev; ob njem superior Rado Sušnik; zdaj vidimo s slike, da bo nova cerkev v Vangaindrano res prostorna.
^orofonganski škof ob desetletnici škofovcnja in petindvajsetletnici mašnišlva prvič mašuje v novi cerkvi v Vangoindrano; ob njem Rado Sušnik.
J0, popoldne, ko sem se vračal iz An-kaiane, mi je na cesti spodneslo motorno kolo in sem dobil od motorja Udarec v mišico desne noge, 20 cm Ua<l peto. Bila je notranja krvavitev, vetidar ni bilo zunaj nič rane, samo
precej zatečeno. 8. julija so mi v Farafangani prerezali oteklino in je bilo za celo dlan strjene krvi notri. Tam sem se potem zdravil skoraj 4 tedne. Potem je bilo že dobro, sredi septembra sem že šel 10 km peš na
podružnico v Savshidjr. A v začetku oktobra je pa spet začelo zatekati, da sem bil znova tri tedne v Fiana-rantsoi. Zdaj upam, da bo vse to v novem letu le še spomin, saj že brez težav tekam okrog. Med gradnjo cerkve, oskrbovanjem ankaranskega področja in pripravo na gradnjo v Ma-našoi mi res ne ostane dosti časa, da bi skrbel še za nogo.
Stene nove cerkve v Vangaindrano so že skoraj končane in v ponedeljek in torek bi morali pokriti še zadnji del strehe. Prvič smo imeli mašo v novi cerkvi 9. novembra, ko smo praznovali 10 letnico imenovanja našega škofa in 25-letnico njegovega maš-niškega posvečenja. Obenem je bil krst nad 40 otrok. Stara cerkev bi bila pač čisto premajhna. . . Čeprav je nova cerkev precej večja, izgleda, da bo vsaj ob slovesnih praznikih že skoro premajhna. Obe sliki, ki Vam jih pošiljam, sta iz omenjene slovesnosti. Za posvečenje cerkve še nimamo datuma, vendar upamo, da bo enkrat avgusta ali septembra.
V Manašoi smo pa blagoslovili temeljni kamen v nedeljo 14. decembra. To bi naj bilo že 26. oktobra, ko je bila birma, pa se je zavleklo zaradi moje noge. Cerkev bo dolga 13.30 m in široka 13.60 m. Načrte je naredil naš „arhitekt“ Janko Slabe, iz Kanade mi je pa sobrat Tomaž Mavrič oziroma Apostolski krožek obljubil pomoč 20.000 kanadskih dolarjev, kar bi moralo biti dovolj za gradnjo; seveda potem pride še oprema. Kristjani morajo poskrbeti za pesek, kamenje, vodo in dva pomočnika, čeprav z delom še nismo začeli, so kristjani že zelo navdušeni in upam, da bodo tudi ostali, zlasti možje, ki smo jih krstili za veliko noč. V nedeljo smo imeli tudi krst osmih otrok, saj cerkev kot stavba nima smisla, če se ne gradi tudi živa Cerkev."
Tako torej podjetni misijonarji na
fari Vangaindrano grade kar dvo cerkvi, eno veliko v središču Vangain-dra.na na župniji in drugo, manjšo, kakih 5 km stran na podružnici, za katero že ves čas skrbi Rado Sušnik (kajpada poleg vsega drugega, kot na primer za vse področje ankaranske župnije, kjer je bil preje misijonar Kosmač, ki se je vrnil). Tako za dograditev vangaindranske cerkve kot za gradnjo one v Manašoi bosta misijonarja potrebovala še veliko po moči, ki naj jima ju tudi slovenski misijonski prijatelji posredujejo.
Pismo župnika vangaindranske župnije PETRA OPEKA CM je novejšega datuma, saj ga je pisal komaj 4. februarja tega novega leta. Piše našemu uredniku in pravi med drugim-
„Pri nas na Madagaskarju smo začeli leto, kot je za ta čas navadno, z vročino. Dežja je bilo veliko že od novembra naprej, sedaj se je pa vsaj pri nas deževje ustavilo. Voda je povsod še vedno visoka, dasi na našem področju vsaj ceste še niso pretrgane. Sedaj v februarju je pa začela vročina že bolj pritiskati. To je prineslo veliko „driske“. Pijejo vodo iz reke, ki je umazana, ne da bi jo preje kaj filtrirali ali zavreli. Ta čas je resnično težak na vseh področjih in želimo, da bi se čim preje končal-Poleg vsega so naši ljudje lačni, letos bolj kot lani. Žetev riža bo šele maja meseca. Kako bodo preboleli še tri mesece, je res vprašanje. Ko vidim to težko ekonomsko stanje in drug® težave, se vprašujem, kako bo z verO, ki jo oznanjamo. Ko je človek lačen, težko posluša duhovne stvari.
Zaenkrat te ljudi samo občudujem, da še toliko molijo in tudi za cerkvene zadeve še toliko žrtvujejo. Naša župnija je letos prispevala za škofij® več kot lani, tako da smo bili prvi v škofiji. Tudi v puščico smo lansko leto dobili več kot prejšnje leto. To
^ Vcmgaindrano se je župnijski odbor poslovil od dotedanje prednice s. Marije PavliŠič, je odšla za prednico v provincialno hišo še bolj na jug: v Fort Dauphin. — Levo stoji župnik Peter Opeka C.M.
Sem povedal prejšnjo nedeljo v cerkvi in pohvalil naše župljane, pa so 'ili tako veseli, da so kar v cerkvi Načeli ploskati. Resnično se čudim, 'xakt> zmorejo ljudje oboje: Da se Preživijo in da še za cerkev prispevajo... (Seveda, če bi le s tem, kar prispevajo, kupovali cement in Zelezo, potem bi morali delati več sto-'eti.j, preden bi končali našo novo
cerkev.)
Gradnja cerkve počasi, a stalno Napreduje. Sedaj delamo leseni strop v njej. Les mora priti iz Fianaran-*Soe, delavci so prišli iz Tananariva. Sanio prevoz nas bo stal zelo veliko.
to delo smo morali najeti strokov-nJake. Hvala Bogu, vedno se dobi
kaka dobra duša, da nam priskoči na pomoč.
V tem času moram veliko denarja potrošiti za zdravila. Bolnik gre v bolnico, kjer mu zdravnik napiše v knjižico, da potrebuje ta in ta zdravila. Kajpada gredo bolniki potem kar domov, ker nimajo denarja, da bi zdravila kupili. Če so ti bolniki kristjani, ki so pomembni za župnijo, ne morem, da jim ne bi pomagal. Z zdravim človekom lahko delaš, ne pa z bolnim. Ne morem človeku, ki se žrtvuje za župnijo, reči: »Pojdi v miru, Bog te bo že ozdravil!“ Čutim obveznost, da vsaj takim pomagam. Bog hoče, da je človek zdrav! Tukaj se mora misijonar najprej pobrigati za telo, da človeku sploh moreš govoriti o duši in o odrešenju."
PO MISIJONSKEM SVETU
Franc Sodja C.M.
POMOČ REVNIM DEŽELAM prinaša — vsaj trenutno — tele sadove: Revne dežele postajajo še bolj revne, bogate pa prav s to „pomočjo revnim" bogatijo. Samo en podatek. Bogate industrijske dežele so v tretjem svetu v razna podjetja vložile 160 milijard šilingov. Od tega pa so dobile nazaj dobička 250 milijord. Velikokrat uvažajo stroje in ustanavljajo podjetja, s katerimi tam ne morejo kaj počet’. Surovine, ki jih imajo na razpolago, izgubljajo ceno. Če je kakšen dobiček, gre nazaj deželi, ki je ,,pomagala". Tako je rekel v imenu vsega sveta zelo duhovito neki Bra-zilijanec:	uvažajo zlate avtomobile
za ljudi, ki nimajo čevljev in hodijo bosi.
V SUDANU so sc združili vsi kristjani: katoličani, kopti, pravoslavni in protestanti v zvezo, ki se bori proti temu, da bi bil koran državni zakon. Tako imenovani fundamentajistični islam skuša po vseh muslimanskih državah uvajati državni zakon, ki bi bil docela po koranu prikrojen. S tem je islam tako zelo državnai vera, da praktično druga verstva skoraj nimajo obstoja.
Ko je lani 18. marca prevzel vlado gcineral Sevvar al-Dahab, je nastalo novo upanje, da bo ta ostra muslimanska sti-uja izgubila vpliv na javnost. Toda iz nastopa vseh krščanskih verstev se da sklepati, da demokracija do zdaj ostaja le še v obljubi. Kaj se je dogajalo v letih islamskega režima, svetovna javnost premalo ve. Teden za tednom so kazensko sekali roke ali noge, obešali
ali križali ljudi, ker so v eni ali drugi stvari prekršili državni zakon. Poleg vsega tega je posebno jug Sudana trpel hudo lakoto in končno živel V nenehnem strahu. Saj je znano, da so katoličani pretežno na jugu dežele.
V	vseh teh zmedah je pogumno nastopal in še nastopal nadškof v Kartumu Gabriel Subeir Wako. Za seboj ni potegnil samo katoliške škofe in duhovnike, ampak tudi predstavnike vseh drugih krščanskih cerkva.
ETIOPIJA trpi predvsem zaradi treh stvari. Ko so vrgli Haile Salasija in je oblast prevzel marksistični režim, je bilo sprva navdušenje veliko. Konec je terorja in konec velike razlike bogatih in revnih. Že več kot deset let nova vlada ni rešila socialnih problemov. Pač pa je ostro začela boj proti vsem verskim skupnostim, najbolj proti katoliškim. Zaprtih je bilo več kot polovico cerkva. Trpela in še trpi zlasti krščanska mladina, ker jo pač hočejo osvojiti in prevzgojiti-škoda je tudi to, da koptska cerkev stoji nekako brezbrižna. Boji se zase. A ne pomisli, da pridejo tudi kopti na vrsto. In to že doživljajo. Najbolj pa je svetu znana tretja stiska, to je lakota. O tem se je svetovno časopisje najbolj razpisalo. Pomoč je bito poslana v veliki meri, a ni v toliki meri prišla do tistih, ki so je bil' najbolj potrebni. Spet veliko izkustvo pomoči tretjemu svetu.
V	MOZAMBIKU je rekel škof Vicira Pinto: Če ne morem preprečiti vojske in lakote, potem hočem storiti vsaj to, da bom z—narodom trpel zaradi enega in zaradi drugega. Največje
topljenje pa je prestal od prejšnjega kolonialnega režima, ki ga je tudi leta 1974 izgnal, o je Mozambik dobil svobodo, se je škof vrnil in je zdaj glasnik Cerkve v Mozambiku. Seveda Pa tudi on dobro čuti, kako je težko v takem težkem položaju vzdržati. Toda odločil se je, da ostane na svojem mestu.
V	NEPALU še vedno velja zakon, 'la je kaznovan na tri leta zapora, kdor koga od hinduistov ali budsto / spreobrne ali v muslimana ali v kristjana. čeprav so bili katoliški misijo-narji povabljeni, da bi organizirali socialno delo, jim je prepovedano Vsako misijoniranje. Ko pa se je izkazalo, da je število kristjanov od 500 poskočilo na 15.000 pripadnikov, se je začelo sistematično nadzorovanje. V deželi je do 90 odstotkov hin-'luistov, v ostali so pretežino bud:sti. statistike pa so negotove. Tako menijo, da je muslimanov 7 odstotkov, kar bi pomenilo, da mora biti hinduistov manj. Kristjanov pa statistično sploh ni.
Bogoslovcev je na svetu Vedno VEČ. To drži. A porast je 'adi tako imenovanega tretjegai sve-ta. Evropa in Severna Amerika sta še vedno na mrtvi točki, čeprav je tu in tam opažati premik navzgor, '-lasti v Južni Ameriki je bil porast v zadnjih desetih letih zalo velik. V Argentini kar za 200 odstotkov, v Braziliji 100 odstotkov, v Peruju 130,
V	Venezueli za 120 odslotkov. Tud nhsijonarji vedno bolj prihajajo že 1- »tretjega sveta", tako iz Latinske Amerike kakor iz Indije, Japonske, Afrike.
MTAJSKA SE ODPIRA. Toda Cerkev je previdna. Družba Božje Bese-(*e> ki je imela v Pekingu univerzo 1' ujen, ki se zdaj nadaljuje na For-•Uozi, je bila naprošena, da ustanovi Znanstveni institut v Pekingu. Seveda s pogojem, da ne bodo direktno
misijonarili. Kriptokutoličani so ved no številnejši. Mladi so pogumni in upajo, da bo šel ta razvoj naprej. Starejši rod je nezaupen. Preveč so pretrpeli, ko so spodili s celinske Kitajske vse tuje misijonarje, zlasti pa potem med kulturno revolucijo. A že samo dejstvo, da morejo na obisk katoliški duhovniki, Kitajci ali Ne-kitajci, je znamenje velike spremembe. Nekatere družbe kot jezuiti se pripravljajo na „dan in uro", ko bo spet mogoče priti na Kitajsko. Bridke izkušnje od Riccija do izgona misijonarjev so Cerkev izučile marsičesa. Vsa drža misijonskega dela je danes nova. Najidealnejše bi bilo. če bi med tolikimi kitajskimi kolonijami v svetu Cerkev dobila veliko poklicev, da bi Kitajski duhovniki sami šli v svojo domačo zemljo, ko se bo docela odprla. Tudi upanje, da tako imenovana , narodna kitajska cerkev" ni drugega kot prastari kitajski način preživetja, ni neutemeljeno.
V	PREMISLEK tistim, ki ne vidijo potrebe pošiljati misijonarje v misijonske pokrajine: Na s o tisoč prebivalcev prideta v Aziji le dva duhovnika, v Afriki štirje, v Latinski Ameriki 13, v Oceaniji 26, v Severni Ameriki 29, v Evropi 31. Dočim živi v Evropi in Severni Ameriki 45 odstotkov katoličanov, imajo na razpolago 77 odstotkov duhovnikov. V misijonskih deželah le 23 odstotkov duhovnikov opravlja redno dušnopastirsko in misijonsko delo.
V	VIETNAMU je med 56 milijonov prebivalcev 5 milijonov kristjanov, v večini so to katoličani... Položaj je težak. Pomanjkanje duhovnikov je vedno večje. Tuji misijonarji so bili izgnani, že posvečeni duhovniki se starajo. Kljub številnim poklicem zaradi šikan in nemogočih ovir le redki pridejo do posvečenja. Mladinska gibanja so prepovedana. Celo škofje težko dobe dovoljenje, da mo-
rejo obiskati svoje župnije. Kakih 250 duhovnikov je v zaporih ali v delavnih taboriščih. A vendar Cerkev vzdrži. Glavni steber je pogumni nadškof v Hue Nguyen Kim-Dien. Po geslu: Boga je treba bolj poslušati kot ljudi, se prizadeva, da Cerkev ne bi postala sužnja režima.
AFRIŠKA VERNOST, ki so jo včasih obsojali kot pogansko in barbarsko, čisto malikovalstvo, je po mnenju sekretarja škofovske konference v Zaire O. Bimwenyi-Kweshi podlaga za tako imenovano „afriško teologijo". Cerkev mora začeti s tem, kar so delali žev prvih dobah krščanstva.
Poiskati mora „semma verbi — semena besede", ki so v vsaki kulturi in v vsaki vernosti. Prav on je napisal
Indijski jezuit, ki se je povsem prilagodil domačim asketom.
knjigo z naslovom: Vse stvari govore o Bogu — podlaga afriške teologije. Spoznanje je jasno. Evropska kultura ni za Afrikance. Treba je presaditi evangelij v afriško kulturo, ki je vsa prepojena z mislijo na Boga. Po svoji duši. je črnec bolj „božji“ kot belec. Zato ima Cerkev prav v črni Afriki upravičeno veliko prihodnost.
AFRIŠKA CERKEV V ŠTEVILKAH. Leta 1900 je bilo v Afriki milijon in 100.000 katoličanov. Lani jih je bilo 64 milijonov, še leta 1960 je bil en afriški kardinal in 70 škofov, lani pa je Cerkev v Afriki štela že 14 kardinalov in 337 domačih škofov. In od leta 1960 se je število domačih duhovnikov dvignilo od 2000 na skoraj 7.000. Kontemplativnih samostanov je okoli 70. Domačih redovnic v apostolatu pa je 20.000. Gledano tudi statistično je afriška Cerkev obetavna.
V AFRIŠKI GVINEJI je Seku Ture praktično uničil vidno Cerkev. Že itak je Katoličanov v Afriški Gvineji le 2 odstotka. Ture je podržavil vse šole in bolnice, ki jih je mukoma gradil katoliški misijon. Pregnal je vse tuje misijonarje. Nazadnje je ostalo v vsej deželi le šest domačih duhovnikov. In kljub temu je Cerkev vzdržala. To predvsem po zaslugi laikov. Število vernikov so je podvojilo. Ko je bil Seku Teku v Clevelandu na operacijski mizi, je doma vojaška vstaja dokončala njegovo 26-letno tiranijo. Zavel je nov veter. Misijonarji se smejo vračati. Nova vlada je nastopila 3. aprila 1981. Danes je kljub vsem ruševinam tam preko trideset misijonarjev — duhovnikov. Tako po nastopu jev — duhovnikov. Takoj po nastopu je vlada prosila tudi katoliško Cerkev, naj pomaga graditi in obnoviti državo. Škof Sarah je dejal: to je zgodovinska ura za misijonsko delo Cerkve. Vstalo je novo upanje.
MISIJONSKI DAROVI
V	SKLAD KM ZA VSE
Argentina (v avstralih): Izkupiček otroške tombole na šolski koloniji v Cordobi, 190.
ZDA (v dol.): Anka Šega, 50.
Kanada (v kan. dolarjih): Zlata Bartol. 500; Jožef Kmetič, 200.
Gorica po dr. Kazimiro Humarju: 3,800.000 Lir in 40 USA dolarjev.
Trst, po Marijini družbi na Via Risorta (v lirah): Družina Simčič, 150.000; Foški Ivanka, 50.000; Coeeani Ana, 50.000; Kerti Ana, 50.000; Abram Marija, 20.000; za lačne: Furlan Fani, 15.000; Mozetič Lojzka, 10.000; N. N., 10.000.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Janeza Puhana in Petra Opeka na Madagaskarju, Zajc Cilka in Franja, vsaka po 400 franc, frankov; za s. Ksaverijo Pirc v Bangkoku, Fičur Elizabeta, 100.000 Ur; za s. Anico Miklavčič v Hongkongu, Vrh Pepca, Trst, 50.000 Lir; za Franca Buha na Madagaskarju, Andrej Goljevšček, 20 avstralov.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
Zlata Bartol, Kanada, 500 kanadskih dolarjev.
V	TISKOVNI SKLAD KM
F. Martinčič, Kanada, 20 kan. dol.; Stane Medved, Kanada, 20 k. dol.; Tone Adamič, Kanada,, 20 k. dol.; Anica Dolenc, 30 k. dol.; Mija Ferkul, 50 k. dol.; Jože Adamič, Argentina, 10 avstralov.
Po Francu Sodju CM so za razne nemer.e darovali v Avstriji in v Kanadi sledeči dobrotniki:
Za laiške misijonarje
Iz Toronta (v kanadskih dol.): Marko Jereb, 20; Marija Demšar, 20; John Kavčič ml., 20; Anton Mehle, 50; Tončka Kastelic, 100; Mija Ferkul, 40; razni neimenovani v Torontu, 1.194; Anica Dolenc, 50; Jože Jereb, 20; Milan Virnčec, 10; Ivan Preželj, 200; udeleženci duhovnih vaj, 1.000; Terezija Novak, 50.
Iz Buenos Airesa: Tone Bidovec, 50 USA dol.
Iz Gorice: Marijine sestre, 50.000 lir.
Iz Avstrije (v šilingih): N. N., Št. Jakob. 100; družina Švajger, 50; Lini Mihor, 1.000; Juli Kunčič, 1.000; Marija Lautenschlager, 6.000.
Iz Toronta, v kanadskih dolarjih:
Za prevoz kontejnerjev na Madagaskar, Misijonski krožek v župniji Marije Pomagaj, 4.700.
Za cerkev Radeta Sušnika v Manašui: Neimenovani dobrotniki, 1.250; hranilnica J. E. Kreka, 250; župnijska hranilnica, 250; župnija Marije Pomagaj, 500; plesna skupilna v župniji Brezmadežne, 100; misijonska večerja v župniji Brezmadežne, 1.500.
Za bogoslovce na Madagaskarju: N. N., 200; Tone Adamič, 300.
Za avto v Tangainony: Mija Ferkul, 1.0C0; Ludvik Stajan, 1.000; John Kavčič, 500: Ivan Rahonc, 60: Slovenska šola Brezmadežne, 100; Dorti Tratnik, 100; N. N., 300.
Za cerkev v Vahgaindrano: Angela Kus, 100.
Rok Gajšek, za avto; misijonska večerja v župniji Brezmadežne, 1.500.
Za hišo v Ranomeni: John Kavčič, Toronto, 500.
Za slovenske misijonarje na Madagaskarju: Ljuba Testen, 20; Anica Dolenc, 50; Misijonski krožek Marije Pomagaj, 450; Tončka Kastelic, 150; družina Bančič, 150; razni neimenovani, 680.
Poročilo dr. Kazimirja Humarja o darovih goriških Slovencev
(nekaj teh darov je že bilo sproti objavljenih v „K.M.“)
V SKLAD ZA SLOVENSKE MISIJONARJE (v lirah);
N.	N., Rupa 100.000, K. K., 25.000, Mladina, Ukve 100.000,	N.	N.	500.000,
N.	N., Rupa 150.000, P. S. 50.000, N. N. 50.000, N. N. 50.000,	A.	V.	100.000,
N. N. 20.000, Katarina Zgaga 100.000, N. N. 30.000, N. N., Trst 40.000, P. S.
50.000,	Sv. Ivan, Gorica 1,000.000, N. N., Peč 80.000, N. N., Rupa 30.000,
M.	K. 25.000, S. H. 65.000, P. Fr. 25.000, N. N. 15.000, S. J. 25.000, L. M.
25.000,	H. V. 25.000, H. F. 90.000, C. M. 25.000, F. M. 30.000, M. K. 20.000,
1C.	M. 25.000, B. Zofija 50.000; P. Sr. 50.000, N. N. 500.000,	B.	S.	100.000,
Sv. Ivan, Gorica 225.000, N. N.. Rupa 100.000, II. S. 30.000,	P.	S.	100.000,
N.	N., Doberdob 80.000, N. N., Gorica 50.000, N. N., Rupa 350, H. S. 40.000, V. Bratina 100.000, V. J. 50.000, Ida Koshuta 20.000, Br. Štef. 300.000, C. K-
20.000,	N. N. 30.000, N. N. 30.000, Sv. Ivan, Gorica 488.000, župnija Standrez
1.300.000,	S. P. 100.000, N. N. 60.000, V. J. D. 150.000, N. N. 100.000, N. N.
20.000,	N. N., družina 100.000, N. N., Peč 70.000, N. N., Peč 20.000, N. N., Števerjan 10.000, S. Mar. 200.0C0, Olga H. 100.000, B. Zofija 150.000, N. N.. Rupa 50.000, N. N. 20.000, M. R. 100.000, N. N. 200.000. — Skupno 8,018.000 Lir. — N. N. 40 USA dolarjev.
SKLAD ZA LAČNE
K. K. 20.000, N. N., Rupa 15.000, M. R. 50.000, Mladina,., Ukve 100.000, St. B-
100.000,	N. N. 100.000, Kuzmon Hilarija 50.000, B. Zof. 50.000, D. P. 10.000, K. K. 25.000, Zinka in Marta 400.000, N. N. 50.000, N. N. 10.000, N. N., Rupa
10.000,	N. N. 30.000, B. Zof. 100.000, M. R. 100.000,, N. N. 50.600, Ida K-25.C00, N. N. 200.000, N. N. 50.000, N. N. 20.000. — Skupno 1,565.000 Lir.
ZA GOBAVCE
M. R. 100.000, N. N. 200.000, Zinka in Marta 400.000, N. N., Podgora 150.000, B. Zof. 50.000, M. R. 100.000. — Skupno 1.000.000 Lir.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
Notranjost cerkve v Manambondro, katere sliko prinaša naslovna stran.
Gledano proti izhodu.
“KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, 1 826 Remedios de Escalada, Bs. As. Naročnina v letu 1987 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 30 kanads. dolarjev). Letalsko 10 dolarjev večl V Argentini 20 avstralov
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falc6n 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wo!bang CM, 131 Bircrmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbcrt, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave., Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. IM X 1 W6.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3.
Francija: s. Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07.
Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Malgaški misijonar Lojze Letonja CM z mladinci — in z nogometno žogo .. . ,,Vsem sem postal vse, da bi vse pridobil za Kristusa," je dejal Apostol Pavel in za njim to ponavlja naš misijonar.
Dircctor responsable, Lenček Ladislav Registra de Prop. Inf. N9 231 147 Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada (B)
	
Correo \rgentino , Lanus (B	FRANOUEO PAGADO
	Conccsičn N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
	Concesion N9 561 2