' Kako so se slovenski poslanci nemškim ustavovercem v Gradcu poslovili. (Govora dr. Dominkuša in g. Hermana.) II. G. Heiman je 20. aprila 1877. vzboinici štajerskega deželnega zboia v Gradcu tako govoril: ,,Nisem bil več namenjen tukaj govoriti, vsaj je vsaka beseda od uaše strani zastonj. Vendar poročilo, katero natn je deželui odbor predložil o gospodarstvenem stanju ali bolje o gospodarstveni etiski, me sili k besedi. Jaz se z poročilom nikakor ne stiinjam, ker je preveč površno iu nepopolno. Gospodjc uamreč pravijo, da jc vse slabo. AH to že itak vcrao in čutimo. Ali poizvodeti je tieba, kaj je uzrok stiske in kateri so pomočki zoper njo, in o tem poiočilo molči. Toda že vem, zakaj gospodje molčijo. Strab jib je izpraševati 8vojo vest, bojijo se pravemu uzroku stiske v oči pogledati. Nečejo priznati, da so jo oni sami zakrivili po svoji liberalui, ustavoverni sistemi. Pred par leti so 8e glasno ponašali z gospodarstvenim napredkom kot nasledkom jihove sistcme, dnes pa se bianijo sedanji polom (krali) iu stisko priznati kct prvorojeno dete iste sisteme, čeravno ta povsod kričaje kaže na nje kot očcte. Izgovarjajo se rekoč, da drugod po Evropi razsaja jednaka stiska. Res, ali zakaj? Zato, ker tudi po drugod vladarijo liberalci našim podobni, kakor jajce jajcetu. Slaba vest jim oči zavezuje, da jim ni treba marsičesar pogledati, kar gotovo ue ostaja biez upljiva na naš gospodarstveni položaj. Zato bočem jaz par takih zadev omeniti in začnem z žalostno prikaznijo, da zadnji čas neverstvo v deželi močno naraiča. Mislim, da smo deželni poslanci dolžni tudi na to prikazen ozirati se. Ta bi bil slab državnik, ki nebi vedel, da- brez vere ne more obstati nobeno ljudsvo, nobena država. Brez vere ne vedo ljudje, zakaj so na svetu, čemu živijo! Država nima Cerkve, kojej je skrb za obstanek vere izročena, nadlegovati, v jeue pravice segati, vest ljudem izueuiirjati, jib pobujševati in mir v deželi motiti. Zato obžalujem, da dežclni odbor v tej reči molči, namesto da bi dižavi rekel, naj Cerkvo na toirn pusti in skrbi, da bo cerkvena in svetna gosposka pri ljudstvu uživala potrebno spo- jlilanje. Sola je druga važna naprava, ki neizmerno upljiva na blagostanje ljudi. Ali tudi tu-  kaj poročevalci tibo denejo. Ni jim prišlo na um izreči, kako potrebno je, da imajo pri solab tudi stariši, srenje, okraji, dežela in Cerkva pravično besedo. Se besedice ne črhuejo o velikih solskib stroških in o slabih uspehih. Po mojein prepričauju ni mlajina zarad šole na svetn, ampak solo smo osnovali zarad mlajine, da se v njej najpotrebniših in koristnih znanosti uči iu lepo izreja. Sol ne gre rabiti za strankarske koristi, za šireuje liberalizma in ustavoverstva, za izuevcienje Ijudstev jibovej prirojenej narodnosti ali za borbo zoper Cerkev. Žoper tako zlorabljeuje šole bi se imeli mi poslanci vzdigniti tem bolj, ker že skušn jc kažejo, da ljudje vsled novošeguega razsvetlikauja ne postajajo ne bolj pridui, pa ne bolj srečni. V deželi nam živi drugi narod — Slovenci, kos avstrijske raje, ki še vedno zastonj čakajo, da se jitn privoščijo pogoji, po katerib bi zamogli duševuo napredovati. Iraaino ministra naučuega na Duuaju (g. Strcmajer), ki vkljub § 19. ustauovuib postav dobro uineva pravičnim uarodnim zabtevam slavjanskib naiodov v Avstriji na pryte stopati. (Uobio na desnici). Kructje so v deželi tisti stun, ki je najšteviiniši, ki plačujc največ davkov, iu ta stan se drži po umetno sostavljcnib voliluib rcdih vedao v manjšiui — je tedaj druga raja v deželi. Gospodje poročevalci pa o tej reči uičesar ne vedo poročati. Ne zdi se jim vreduo pogledati na Slovence, ali na kmetc. Besedice ue zinejo o rastočej neyarno8ti ituetja in življenja v deželi, o pustošenjib oderubov, o splosnem ubožanju ljudi. Deželni odbor je tudi oči zatisail pred slabimi na- |sledki naše javne uprave ž njeniini dvojuimi gosposkaroi, brezštevilnimi postavami, zaukazi, uradi. !Lani je deželui zbor vlado dunajsko poprosil, naj skrbi za preuaredbo zamotane uprave. Vlada ni stoiila ničesar, deželni zbor pa molči. Bižčas molči zato, ker mu ni mar za sainostaluost naše dežele, ker večina tcga zbora vselej rada pripo- tnaga 7 to, da naša dežela vse važniše pravice zgublja oddajajoča jih centralističnej državi ali centralističnim ministrom na Dunaju, 0 katerej državi je poslanec Bainfeind dobro djal: rti centralistična država si nam pobrala deuarje, nravnost in mir, sedaj nimaš ti nič, nimamo mi nič, ne moreš pomagati ti, ne moremo pomagati nai". In kaj je konec ovega poročila, uspeh našega 61etnega zborovauja? No, finančni odsek nam daje odgovor nasvetovajč nam deželi naložiti 38 °/o deželne naklade in zraven še na posodo vzeti 200.000 gld. Ko bi mi poslanci bili možje podobni možatim Tirolcem, potem bi napravili do svitlega cesarja adreso in ga lepo poprosili rekoč: svitli cesar, dajte, da se 0 naših deželnih zadevab ne odločuje več pri miuistrih na Dunaju in pri natu tujih ljudeb, ampak, kakor je prav in pristojno, doma pri deželnem zboru; daj nam deželnega ministra, ki bo našerau deželnemu zboru odgovoren, da bo pred njim stala in ga vodila vlada sama, ne pa le jeni za- stopnik, ter da bodemo sklepati zamogli modie posta- vc in uvesti modro upravo za našo deželo, vse drngo se bo po sam sebi vdalo". Toda, ker imate Vi libe- ralni ustavoverni gospodje in podpoiuiki centra- listične sisteme tukaj večino, vera, da take adrese ne bodete sklenoli, ali vedeti vmate, da ste tudi Vi kiivi vse stiske in ste za njo odgovorni sami. Sicer pa ir.islim, da nam tudi najpopolniša poro- čila iz gospodarstvene stiske pomagala ne bodo. Kar nam pomagati zamore, je le bitra in te- meljita sptememba sedanje centralistične sisteme. Vi se nje še držite, ali jenega propada ne bodete zabrauili. Dnševna in nravna ničljivost in vseobčni srd, ki se iz nje rodi, jo vleče preinogočno k tlam". (Dobro na dcsnici).