338
Anton Medved: Bratska ljubezen.
Ko je bilo narejeno in podpisano kupno pismo in je Stempihar začel sekati seč ob poti, završalo je po Središču.
„Hudir! Hudir! Hudir!" vpil je Blisek in tekel h Krajčku.
„Ali veš? Hudir! Hudir! Stempihar je kupil ledino!"
„Brrr! — Uh!"
„Ravnokar sem zvedel! In Stempihar že stoji s sekiro nad sečjo!"
„Ali res?"
„Da! da! — Uh, šele sedaj mi je jasno, zakaj so todi okoli hodili in pretikali ta Stoklas, ta Ribnikar, ta župnik! — Oh, če to ni goljufija, potem tudi ne vemo, kaj je!"
„Pravcata goljufija! Tatvina!"
„Prav praviš: tatvina! — Ukradli so cerkvi in nam! O, ti ključarji! Ne da bi varovali cerkveno premoženje, še razmetavajo je in še takemu dajejo, kot je ta Stempihar. O, ubogi sv. Rok, kakšne varihe imaš!"
„Še psička bi mu prodali, če bi ga hotel kdo kupiti, da bi še sv. Rok več ne bil!" meni Kraj ček.
„0, hudir! hudir! — Tako ne smemo pustiti! Kaj hočemo začeti?"
Prišel je tudi Kadunjec.
„Vidiš! Vidiš, kaj si naredil? Polakomnil si se tistih krajcarjev, ki ti jih je Stempihar pokazal za prostor. — Na! Sedaj pa imaš! Kmalu bo vse njegovo! Le varuj, da še tebe ne izrine!" vpijeta soseda na Kadunjca.
„Kdo bi si pa bil mislil! Pa bi mi bila vidva povedala, kaj še bo!"
„Hudir! — Ko bi bil jaz to vedel! — Hudir, vrat bi. ti bil prej zlomil!"
„Do škofa pojdimo!" ukrene Kraj ček.
„Saj res! E, Stempihar, ne boš kusal tiste ledine, ne!"
Tako sklenejo Stempiharjevi sosedje, kar pa ni njemu veselja vsled dobre kupčije prav nič grenilo.
Seč je bila kmalu posekana in korenine izkopane. Dovažali so kamenje, pesek, les ter se pripravljali za zidanje.
Se več hrupa pa je bilo, ko sta bila oklicana Francek in Micika raz prižnico. To je bilo stikanja z glavami!
„Stoklas da hčer Stempiharju ? On, župan in ključar? — Mislili smo, da poišče boljšega!"
„Sedaj vemo vse!" vpijejo sosedje Stempiharjevi. „Ti ključarji so sami barantaci! Se sv. Roka nam prodad6! O-o, le čakajte, saj vemo, kje se dobi pravica!"
Pa je niso dobili, čeprav so jo neumorno iskali. Zato so vpili obupani:
„Saj ni več pravice na svetu!"
In ko sta nekdaj stala Krajček in Blisek blizu pred hišo, zravna se Stempihar izza kupa kamenja ter zakliče:
„Hehej! Soseda! Kdo je imel resničnejše sanje, vidva ali Stempihar, hahaha!"
Kakor bi ju bil z mrzlo vodo oblil, tako ju zdrgeta porogljivost Stempiharjeva.
„Hudir ga odnesi!" vsklikne Blisek in zbeži v hišo, Krajček je pa jezen stopal naprej.                                              (Dalje.)
Bratska ljubezen.
Velik se zbor je sešel, Vse glasno in zdušno je pelo;
Jaz sem na strani sedel In strmel na družbo veselo.
Jeden od družbe le gost Pogledal je enkrat me v strani,
Ali ni ta ni bil prost, Da z rddno me družbo seznani.
Jaz pa sem vzel svoj klobuk, Poklonil se družbi netrezni —
V postelji truden od muk O bratski sem sanjal ljubezni.
Anton Medved.