DUHOVNO ŽIVLJENJE LETO X. — ŠTEV. 172 LA VIQÄ ESPJRITUAL ANO X. — NUM. 178 MAJ 1 9 4 2 MAYO 1942 El mes de Mayo es el mes de las flores en Eslovenia. Nuestro pueblo, tan devoto de la Virgen Maria, dedico este mes a Ella, reuniendose todas las tardes alrededor de Su altar. Las flores simbolizan tambien el umor y sacrificio de las madres, a ellas dedico nuestro pueblo el mes de Mayo. A ellas dedieamos tambien el presente ntimero. Pričujočo številko posvečujemo našim materam. Tistim materam, katere so dale in dajejo srčno kri svojim otrokom. Tistim materam, katerim otroci niso le ta igračo in zabavo, temveč stopnice, po katerih, stopajo kvišku h ret strahu pred trpljenjem in se žrtvujejo nesebično. Tistim materam, ki so otrokom namestnice božje, ki oblikujejo otrokom srce in dušo v plemenitosti in vodijo svoje male k Jezusu z željo, da N jih k večni sreči pripeljale. Tistim materam, katerih ljubezen je toliko močna, da svoje otroke tudi kaznujejo; | Katerih volja je tako odločna, da ne odneha pred solzami in jokom; Katere znajo tako koriti, da sprejmejo otroci njihovo kaznovanje s hvaležnim poljubom, ter Našim dobrim materam, katerim smo sedaj neskončno hvaležni za lepe taute in za zaslužene kazni, za žrtve in ljubezen s katerimi so nas ' Mikovale za vredne ljudi, dobre otroke našega naroda in za večno srečo. 80 * [MADRE! . . . La horoina a quien no consagra el bronce sino e! carino. ]Mam61: Palabra de dos silabas pero que encierra una vida abnegada y llena de sacrificio. La madre es el ser mäs querido de la tierra y por mas sacrificios que el hijo pueda hacer, son pocos en Moža in ženo je hote! Stvarnik, očeta m mater je dal družini, da se podpirata v vza jemnem delu materina ljuheznjivost in to plota ter očetova resnost in prevdarnost. L takih posvečenih vezi rastejo najdragoce nejši cvetovi: pridni otroci, ki se od očeu uče resnosti in stanovitnost«., od matere pa požrtvovalne lju bežni. comparacičn con aquellos de su madre. Debemos quererla pues es ella la que su vida arriesga por sus hijos. Es eile la que consuela nuestras penas. nuestros dolores. Cuantas noches estuvo inclinada sobre nuestras cunas. llorando nuestra palidez. nuestra inquietud, nuestro dolor. Cuando la familia se revme alrededor de la madre: ique alegria reina en la časa! Nuestra buena madrecita eg como un hada benefica. Es nuestra mejor amiga. Comprendo čada vez mäs cuän grande ha sido el sacrificio de mi madre y mi carino hacia ella se prolonga die o dia. Cuanto Te agradezeo. mamita mia y en nombre de todos los hijos a nuestras queridas madres. VIDA Y. CEBRON El padre es la cr.beza y ta , madre cs cl corazon tlel hogar. La ctx)pcracion armčnica de cllos: la seriedad y prudenvia del padre con la amabilidad, 1 laboriosidad y pie.dad de ta X ' madre, forman las cunas de la-Si cuales salen hijos orgullo de 1« >-i^Lopadres y bendicion para la su-ciedad. DUHOVNO ŽIVLJENJE je meiečnik. Uredništvo: P a s c o 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 - 0095) Ki:či od 11—13 lire in po 8 uri zvečer, srede h in petkih ni dom:.. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413 Registre de Prop. Intelectual 81190 CERKVENI VESTNIK 3. MATA: Maša na Paternalu za : Antona Gregorič. Zapoje žalni zbor. Pri sv. Rez1 oh 12 uri za Marijo Nemec in Antona Pavletič. Molitve na Patemalu 10. MAJA: Maša na Avellanodi j za Marijo Kukovič. Pri sv. Rezi ob 12 uri za Mihaela Bajt. • i Molitve na Patern alu i H. MATA: VNEBOHOD. Maša 1 pri sv. Rozi ob 12 za Oskarja Per-SOljn. 17. MAJA: Maša na Patemalu za Leopolda Kralj. Pri sv. Rozi ob 12 uri za Ano in Matijo K Jakin 3.—, Grežar 1.—, Gabrijelčič 1.—, Furlan P, 1.—Domicelj 10.—, Vrabec 3.—, Pahor 3.—, Pirih 1.—, St-ular 1.—, Škufca J. 1.—, Reja Fr. 3.—, Fon K 1.—, Terbižan 3.—, Lisjak M. 1.—, Sulič P. 3.—, Trampuž 3.—, Marušič 1.—, Vuk 1.—, Kralj M. 1.—, Vuga 1.—, Lah 1.—< Leban 1.—, Bregant 1.—, Lipi-čar 1.—. Prosimo nadaljnih prispevkov. Rojaki ki ste oddaljeni pošljete naročnino lahko po pošti. Najenostavnejše je s poštno nakaznico (giro de Correo), ki ga 1 upi te na pošti in v pismu pošljete. Rojakom v LOMI NEGRI se toplo zali val'mo za točnost, s katero ste poravnali naročnino. V BAHIJI BLANKI izročite naročnino Pepetu Fcrlctiču. Rojaki iz CINCO SALTOS in BARI-I.OCHE, v TRELEWU in COMODORO RIVADAVIA ter v PLAZA HUINCUL pošljite kar po pošti. Letos je bilo nemogoče iti tako daleč po naročnino. Tudi rojaki iz PARANA in SANTA FE ter iz drugih krajev se domislite sami, kakor tildi tisti, kateri ste bliže. Denarna nakazila napišite na ime Juan Hladnik. Pridobite tudi kakega novega naročnika! Pošljite naslove novih naročnikov. EL MBS DE MAYO ENTRE ANGUSTIAS En E slo venia era el mes de May o el de las flores y de los cantos, dedicado a la Reina de las flores ,a Maria. En todos los pueblos se reiuiian en derredor del Altar de mes de Maria al toque de Angelus. Este rilo ya no liay quien podrä llevar flores perfumadas de a legla; los que quc-dan todavia en sus hogares ofrccerdn al Consuclo de los afligidos las pasionarias de sus pena s. Una gran pnrte del pue-blo, exilados a tierras desconocidas solo poclran derramar sus lägrimas amargas. Hemos rccibido de Sajonia cn Alenia-na una carta que destreza el corazčn. Uu padrc de familia cuenta el calvario por cl cual tuvo que pasar. Antes hombre de bučna posieiön perdiö todo. En su pro-scucia sc Ucvaroii su hacienda, los viverta, los depčsitos, ccsas de valor; luego lo sa-caron a el de su propia časa mas miserable que uiugun pordiosero de cuantos hau vcnido pidiendo limosna. Tal fuč la suolte de miliares de familia s, alejadas de sus hogares y luego seli arados los hi j os de los padres y las hijas entregadas a la deshonra. Nos lian venido referencias autčnticas sobre el procedev con las jövcncs que primero sc les aplicau los rayos clčctrlcos y luego se las entrega a las pasiones bestiales del cjčrcito ale-mfm. Mejor signe la Situation en la pnrte de Eslovenia ocupada por los Italianos. Hay una gran penuria de alimentos, pero no sc lian destruido los hogares y hay todavia sacerdotes, mientras en la parte ocupada por Alemanes no hay mas nin-gima funcioa religiosa por haber sido el:-minados todos los sacerdotes y confisca-dos los bienes de la Iglesia. No se sabe por momento cual fuč la-suerto que corriö dltimamente el ob: sp o de Maribor que se nego a acatar tinas exigencias del gobernador, declaraudo que solo la fticrza brutal podrä deblcgarlo, pero que čl jamäs consentiria. La persecucičn religiosa qv.c el nacismo empezö en la forma m äs violenta en Eslo-venia, donde dcsaparccieron todos los cul-tos religiöses, se va extendiendo paulati-na mente sobre Austria y Bohcmia. La situacičn en las demäs regiones de Yugoslavia lleva el caräeter de la oposi-ciön mäs cnei gica contra el Invasor. A bora con la llegacla de primavera coni Mizar äu tambičn mäs andaces las activida-des de los guerrillcros que siguen domi-nanclo una gran extensiön del pais y por las liltim" s noticlas aparecen amenazaudo seriamente la “Croacia libre” en la mišma Capital, en Zagreb. Este asunto es tanto mäs serio para el eje, por que los bfilgaros, los veti nos do los servios no son nada amlgos de la po-litica nazi por sentirse cslavos, adeuuis de eso se hacc čada vez mäs aguda la crlsls entre Hungria y Rumania, lo qiie a Hitler le causa una preocupacičn seria por negarsc esos aliados a contribnir con nuevas divisiones en el frente rušo y por desconfiar de ellos en los propios palses de ellos. Todo eso crea una situacičn mas favorablc para las aetividades del ejVrti-to guerrillcro de Mijailovicb. HIŠA NA PRODAJ 3 kvadre od prometne ulico Salta v L ANUSU, od koder vozi omnibus 15 minut do Av. Mitre in Pavčn (puente Barra-cas). Posebno pripravna za osebo ,ki dela na Avellanedi. Hiša je lesena, 2 sobi 4.20x4.20 m, prostorna galerija, zemljišče 8x37 metrov ,cena $ 2.500.— proti Gotovini. Pismene ponudbe na Jeronim o Nicolini calle Gibson 366, LLAVALLOL F.C.S. ni kar se bo odgovorilo katero soboto ali nedeljo bi se mogla ogledati hiša. Popolno materinstvo V marsikatero roditeljsko srce se vkrade v plašču ljubezni rodbinska sebičnost, ljubezen, ki se omejuje Zgolj na svojce, nasproti tujemu trpljenju pa je brez srca. Ljubosumno se oklepa otroka, a ne oklepa se ga zaradi njega — zaradi otroka samega. Oklepa se ga marveč zgolj iz samoljubnega razloga: “Moj otrok, moje meso, moja kri.“ V otroku obožuje in ljubi le sebe. Če bi nasprotovala otrokova sreča kdaj težnjam te samoljubne ljubezni, se ta “ljubezen" odloči zase — ne za otrokovo srečo. Taka ljubezen ne ve nič o samozataji, nič o vzgoji v duhovnost. Otrokova notranjost ji je tuja. Prava ljubezen pa ljubi otroka samo zaradi njega, ne le zaradi naravne zveze z njim. Daši veže na otroka svoje težnje in načrte, vendar ji je nad načrti in težnjami draga otrokova sreča. Še bolj čista, še bolj nesebična postane materinska in očetovska ljubezen do otroka v Bogu. Kdor veruje v Boga in ga ljubi, spoštuje otroka in skrbi zanj, ne kot za svojo, marveč kot za božjo last. Saj otrok njemu ni človekova last, tudi ne očetova niti materina, četudi ima iz njiju telesno življenje, temveč je božja last. Bog ga je dal, ko mu je ustvaril dušo. Taka očiščena, poduhovljena in posvečena roditeljska ljubezen res zatajuje sebe in svoje želje. Budno gleda, da ne zasede sama prvega mesta v otrokovem srcu. Išče in se trudi, teži in hrepeni le, da ljubi otrok prvega — pred vsemi drugimi in najbolj — svojega Boga. Vso svojo silo zastavi za to, da Bog zavzame prvenstveno mesto v otrokovi ljubezni. Materinstvo se ne dovrši s samim tcelsnim materinstvom. Ako hočeš biti res mati, se mora izražati materinstvo v vsem tvojem nadaljnjem življenju. V mislih, v trudu in naporu, v hrepenenju, povsod ti živi skrb za 'otroka. Skrb za vzrejo in vzgojo, za rast in razvoj otrokov ti polni dni in noči. Vprav do vrha pa razviješ in izpopolnjuješ naloge materinstva tedaj, ko gradiš otrokovo duhovno življenje, ko ga poglabljaš in usmerjaš k najvišjemu življenskemu cilju. Materinstvo, ki ostane samo telesno, je nepopolno. Da se razvije do viška, je vsakemu materinstvu potrebna tudi duhovnost. MILICA GRAFENAVERJEVA Z izgnanci okrog Afrike Piše FRANC GABROVŠEK Da vstrežem Tvoji radovednosti, hočem na kratko opisati svojo pot iz domovine do Londona. Tudi, če se malo zavleče, bo še vedno na kratkb, ker je bila ta pot v resnici dolga in na poti precej postaj. Za pot od Ljubljane do Londona je treba naravnost poldrugi dan, jaz pa sem hodil tako po ovinkih, da sem prišel v London čez šest mesecev. 27. marca je Beograd s svojim vojaštvom ‘vrgel vlado. Četudi je bil ta puč bolj notranje političen, vendar je postalo kmalu jasno, da gre Jugoslavija vojski nasproti. Nova vlada je izjavila, da priznava pogodbo z Nemčijo, ki jo je podpisala prejšnja vlada, toda vsaki dan se je jasneje videlo, da bo Nemčija udarila. V Sloveniji smo vedeli, da se naše meje proti združenim Nemcem in Italijanom ne dajo dolgo držati. Kaj potem, ko bomo okupirani? Na končno zmago zapadnih velesil je vsakdo računal, toda ali bo kdo pri tem mislil na naš slovenski narod in njegovo bodočnost? Vedeli smo, da je mnogo Slovencev v tujini, toda ti morajo stvoriti neko zvezo med seboj za rešitev naroda. Da bi se na tako narodno delo zunaj mislilo in da bi se to vršilo po nekem načrtu, so poslal inaši politični veljaki urednika Slovenca g. Kuharja in mene v svet. Midva naj bi tvorila vez med Slovenci iz domovine in Slovenci v tujini. Tako sva odšla iz Ljubljane 31. marca. Iskala sva po Beogradu potnih listov. Ker je zmešnjava že rastla, sva s te- ^ue es una madre? No digčtis: baile tantas veces, llevč tantas perlas, tuve tantos palacios, acumulč tal fortuna, fui la reina de tantos espectaculos, vi tantas ciudades . . . nada de eso es elogio de una madre. Decid mäs bien: tuve un Moisčs, dos Moisčs, tres, cinco. diez Moises: es decir uno, dos, diez hijos que saque de las aguas cenagosas del mundo a la gracia de Dios, y lleve al cielo. Entonces os alabaremos, aun-que vuestro nombre sea mäs ignorado que el de la madre de Moises. Moises fue el gran dirigente de su naeiön que librö de la servidumbre egipcia. iQueräis concebir bien lo que es una madre? Una madre es la trasfusion de si mišma en su hijo. Un continuo salir de si mišma y comunicarse a su hijo, para reproducir en 61 lo que es ella. De la madre son los miembrecitos del nino, de las entranas maternas se ha formado su cuerpo, el cora-zön materno fuä la fuente de donde broto su sangre, el seno materno fue la fäbrica donde se tejieron todas sus fibras. Ese nino no sabe reir, pero la madre, sonriendo sobre sus labios, le pegarä su sonrisa. No sabe mirar, pero la madre, mirändole a los ojos, le atraerä la mi-rada y le ensenarä a mirar. No sabe extender sus manitas, ni comer, ni decir una palabra, ni hacer nin-gün movimiento. Pero ahi estä su madre, que se lo irä ensenando todo, pegändole su propio modo de ser. Ella le ha de ensenar desde el principio a repri-mir sus caprichos y dirigir sus afeetos. a sufrir, a con-tentarse con lo que debe, a dejar lo que no le convie-ne, a tomar lo que le conviene, a reprimir los nacien-tes impetus, a vencer las primeras manas, a dominar los primeros caprichos, a rectificar los brotes torcidos del corazön y enderezar los afeetos torcidos del alma. VILLARIflO Žavo dobila v petek 4. aprila zvečer potrebne listine za odhod na Grško. Ob polnoči nas je odpeljal počasen vlak — bila je mobilizacija — proti jugu. Z nama se je vozila žena slovenskega ministra Kreka s spremljevalko in otrokom. Počasi smo se pomikali proti jugu med vojaškimi transporti. V nedeljo Zjutraj ob petih smo stali na postaji “Vojvoda Mišič" 12 Km pred Skopljem v Macedoniji. Naenkrat slišimo oddaljeno bobnenje. Kaj bi moglo biti? V daljavi vidimo neki dim. Kaj je to? Ni bilo treba dolgo premišljati. Nad nami se pojavita dve nemški letali. Iz enega iz majhne višine prileti bomba v ozadje postaje. Brez kake napovedi smo vedeli, da je vojska. Postaja je bila takoj razbita; na vlaku so se razletela stekla. Ubit je bil postajenačelnik in dva vojaka neke pekarske čete. Sreča v nesreči je bila, da se ni nič zgodilo vlaku, ki je stal zraven nas v postaji in vozil — municijo. Po dolgem obotavljanju smo odvozili v Skoplje. Poizvedovali smo, kdaj gremo naprej, pa nismo zaenkrat mogli ničesar zvedeti. Na postaji smo se malo osnažili v umivalnici in hoteli pogledati v mesto. Ko smo čakali po napadu na postajo “Vojvoda Mišič" smo brodili okrog postaje po blatu. Hotel sem v Skoplju dati očistiti čevlje. Snažilec mi je pred postajo ravno osnažil en čevelj, ko zapojo sirene alarm. Hočemo proč od postaje, ki je najbolj nevarna točka. Komaj napravimo kakih 200 korakov in stopimo v prostore hotela Srpski kralj, že so se razletela stekla. Bombe so padale na skladišča pri postaji in na poslopja ob Vardarju. Napad je hitro minil, dolgo pa je še trajal alarm. Ko smo potem ogledovali mesto, smo videli, da je gorelo katoliško župnišče in da je bila cerkev poleg vsa pretresena brez stekla in brez ometa. Kasno popoldne smo vendar dobili vlak, ki nas je oh Vardarju odpeljal proti meji. Kot smo kasneje zvedeli je bil zadnji. Pred napadi nas je obvarvala noč. Opolnoči smo prišli na obmejno postajo Djevdjelija. Hoteli smo v mestece, da prenočimo, toda vse prebivalstvo je zbežalo od doma. Tudi tu so doživeli ta dan napad in vedeli, da je bojišče blizu. V mestu torej s prenočevanjem ni bilo nič. Našli pa smo zavetišče, ki je bilo varno pred bombami. Tu je tekla solunska fronta 1917. Nemška artiljerija si je napravila močna betonska zavetišča ob Suhi reki kakih 500 m. od postaje. V ATENE Tu smo med vojaki prenočili. S spanjem je bilo seveda malo. Drugi dan smo prestopili mejo. Na grški obmejni postaji Idomerie so nas spet spodili iz vagonov pa smo morali do večera čakati v nekem gozdiču blizu postaje. Ta dan so bile naše čete 40 Km od nas pregažene od nemških tankov. Mi smo slišali le zamolklo streljanje topov. Bilo nas je kakih 30 beguncev: Grkov, Poljakov, Francozov in Jugoslovanov, ki so se umikali pred Nemci. Zvečer smo se odpeljali v Solun in ob polnoči prišli v hotel, kjer smo zvedeli telefonsko od našega konzula, da je bil Beograd bombardiran in ubit naš minister dr. Kulovec. Zjutraj ob 4 h zopet na vlak — proti Atenam. Bila je borba za prostore. Na intervencijo našega konzula smo vendar dobili primeren prostor. Vožnja do Aten je bila zopet dolga. 24 ur počasne vožnje in čakanja po postajah. Bil je to zadnji vlak, ki je vozil iz Soluna kot je bil zadnji iz Jugoslavije oni, ki nas je pripeljal na Grško. Kaj bi se dalo v rednih razmerah povedati o Atenah, tem slavnem grškem mestu! Sedaj pa je bilo mesto — na fronti. Vsako noč so nemški aeroplani napadali bližnji Pirej — atensko pristanišče — in prebivalstvo je iskalo zatočišča v katafizijonih — zavetiščih. Pa tudi kdor je ostal v postelji ni spaF, ker je celo noč pokalo. Zraven pa se je čutila vojska tudi — po gostilnah. Dobili smo malo in slabo. Tu smo ostali do Velike nedelje 13. aprila. Ta dan so nas Angleži naložili in s konvojem prepeljali v Aleksandrijo. Bila je to množica beguncev vseh narodnosti srednje Evrope. Na morju smo seveda nosili umazane rešilne pasove in čakali napadov. Imeli pa smo močno spremstvo angleških bojnih ladij. Drugi dan je bil res napad. Italijanska letala so priletela, toda v taki višini, da niso nič zadela. Bilo pa je neprijetno, ko smo videli, kako je 40 metrov od ladje padla bomba v vodo. V EGIPTU * Naša ladja “Comeronia” nas je iztožila v Aleksandriji. Obiskali smo tu slovenske šolske sestre, ki so nas telefonsko napovedale v Kairo. Tu smo bili od Slovencev sprejeti z vso ljubeznivostjo in gostoljubnostjo. Tu smo tudi zvedeli natančneje, kako nagel je bil nemški napad na Jugoslavijo. Komaj smo malo ogledali Kairo in okolico, že je bila jugoslovanska vlada za nami. Prišla je z aeroplani, morala pa takoj naprej v Port Said. Nismo seveda zamudili priložnosti, da si ogledamo svetovno znane piramide v Gizeh blizu Kaira. Čudovita je ta egiptovska dežela. Čudovita se nam je zdela, ko smo slišali o egiptovskem Jožefu, pa je še danes nekaj samosvojega. Ozek pas rodovitne zemlje ob reki Nilu, zemlje, ki jo morajo namakati iz reke, ker dežja ne poznajo; na obeh straneh 'pa peščena puščava. Še-le severno od Kaira se dežela razširi, toda puščava jo spremlja do morja. Ob Nilu stoji milijonsko mesto Kairo ,z velikim bogastvom in veliko revščino, 15 kilometrov proč pa se začenja nerodovitna puščava, ki je služila za grobove starim Egipčanom. Tu so sezidali faraoni mogočne stavbe — piramide — kot svoje nagrobne spomenike. Tisočletja občudujejo ta mogočna dela in bo preteklo še tisočletja, predno bo zob časa zglodal te čudovite mojstrovine. Pogledali smo seveda tudi kraj, kjer je po pripovedki bivala Marija, ko je moral Jezus bežati v Egipt, pogledali zadnji ostanek mesta Heliopolis, graniten obelisk s hieroglifi, najzanimivejše stvari v Kairu pa ni mogoče danes videti to je: muzeja. Izkopanine iz kraljevskih grobov, ki krasc te muzeje so danes po kleteh v skrivališčih pred aeroplani. OBLJUBA V SVETI DEŽELI Iz Kaira nas je pot peljala za vlado v Port Said ob koncu Sueškega kanala. Od tu pa dalje čez kanal in skozi puščavo — z moderno železnico seveda, ne s kamelami — v Jeruzalem. Vse narode, ki so se zapletli v vojno je Bog nagnal na to sveto mesto. Tu smo srečavali Poljake in Čehe, Avstralce in Novozelandce, Angleže in Francoze, črnce iz afriških kolonij in zarjavele sinove puščav. Mnogi so tu ob božjem grobu tudi res razumeli, kako strašno je če ljudje odpadejo od Boga in napravljajo sebe za božanstvo. Kako nujno mora priti potem do vojske in kako nujno je za mir življenje po naukih Gospodovih. Nas so nastanili — 50 Jugoslovanov — v Tanturju — starem samostanu pred Jeruzalemom in Betlehemom. Jugoslovani vseh treh narodov, vseh strank, vseh prepričanj so imeli tu priliko premišljevati o strašnih napakah, ki so pripeljale do tako nepričakovanega poraza naše države. ' Vsak razume, da smo skušali ogledati v Sveti deželi vse, kar se je dalo. Poromali smo večkrat v Betlehem in v votlino Gospodovega rojstva, še večkrat v Jeruzalem in njegova svetišča. Ogledali smo Cerkev božjega groba in posebej božji grob sam, kjer je še kamen pravega Gospodovega groba za altarno ploščo, ogledali Oljsko goro, odkoder je šel Gospod v nebo in Getzemani, kraj trpljenja, stopili smo na Sion, kjer je postavil Jezus zakrament Sv. Rešnjega telesa in kjer je prišel sv. Duh nad apostole. Škoda, da je Oljska gora in Sion v rokah — muslimanov. Zraven muslimanske mošeje so postavili benediktinci krasno cerkev, ki spominja na smrt Marijino na Sionu. V tej cerkvi smo obljubili Slovenci, da bomo vse storili, da postavimo oltar — v kripti, prelepi spodnji cerkvi — naš slovenski oltar — če ob koncu te vojne pridemo vsi Slovenci svobodni in zedinjeni v našo državo. Predaleč bi šel, če bi opisoval sedaj vse svete kraje, ki smo jih še obiskali. Naj bom res kratek. Nismo imeli daleč v lepo mestece Ain Karin, kjer je Marija zapela svojo pesem,-, “Moja duša poveličuje Gospoda” in kjer je bil rojen sv. Janez Krstnik; blizu nam je bila cerkev sv. Štefana, na mestu, kjer je bil kamenjan, blizu nova cerkev, kjer je Peter zatajil Gospoda, blizu čudovito lepo ohranjen tlak, Litostratos — kjer je bil Kristus obsojen. Pod samostanom Sionskih sester obiskovalci v kapeli s starim tlakom vzidavajo svoje spomine. Tudi slovenski begunci iz leta 1941 smo tu vzidali spominsko ploščo. Pregledali smo v Jeruzalemu spominske kraje, koder je stopal Gospod po križevem potu od Pilatove palače do Kalvarije. . . Pa naj zadostuje. Bili smo begunci; marsikaj je bilo neprijetno, toda ti sveti kraji so nam bili tako ljubi, da je to odtehtavalo vse drugo. Nismo se spodtikali nad Judi — modernimi in starimi —, nismo se menili za Arabce; ni nas pohujševalo, da se celo kristjani med seboj prerivajo, kdo bo imel več besede na svetih krajih. — Mi smo občutili lepoto in svetost krajev ki so za nas najsvetejši. Da končam š Palestino, naj povem le še, da smo pogledali tudi Omarjevo mošejo, ki stoji mogočno na kraju, kjer je bil nekdaj judovski tempelj, pod katerega ozidjem še danes joka to nesrečno in nesrečo razširjajoče ljudstvo, da smo videli Mrtvo morje in Jafo, Nazaret in Genezareško jezero, Kano galilejsko in Jakobov studenec. (Dalje sledi) * El camino de la dicha Solo hay un camino que proporciona la dicha y que hacia la dicha conduce: es el del sacrificio. Lela el otro dla en un diario: “En el Hospital Ra-mos Mejla fue internado N. N. Al oir dos detonaciones de revölver acudiö la esposa, que encontrd a sü ma-rido en un charco de sangre. Hay poca esperanza de salvar al herido . . iHabrä sido por conilictos familiäres? ihabrä sido por el hastio de la vida? iquizäs fue por celos? |Lo cierto es que no era por falta de recursos! |Es una de las tragedias que diariamente originan nuevas complicaciones y aumentan los sufrimien-tos de los que quedan! iQue modo mäs cobarde de resolver los proble-mas! Aqui estamos frente a una verdad infinitamente grande: entre la horca y la cruz Judas se acobardö ante la cruz y tomö el camino del suicidio, ahorcän-dose . . . Entre la horca y la cruz busca toda la hu-manidad el camino de su dicha. Por traicionar a la cruz, por acobardarse ante el caminito estrecho y escarpado, que conduce hacia la dicha verdadera, terminan tantas vidas en esas tragedias que presen-ciamos y las mäs horribles todavla, reservadas para la eternidad. SI. HAY UN CAMINO. En la antigüedad, en la äpoca del apogeo de la gloriosa Roma, se apoderö de la clase superior un escepticismo que les llevaba al suicidio. Fue la tra-gedia de una nacion en decadencia. Pero a eilos se les puede disculpar, por no haber conocido la salida segura de la obscuridad de la muerte y del sufri-miento. Desde que se irradiö por todo el mundo la Luz de la Noche Buena de Belen, tenemos todos a nuestro alcance la entrada a la Senda, por la cual podemos llegar a la dicha que anhela nuestro corazön. Jesucristo nos indico el Comino: “Yo soy la luz del mundo. El que me sigue no andarä en tinieblas, mas tendrä la lumbre de la vida" (Juan 8, 12) “Por-que ejemplo os he dado, para que como yo os he hecho, vosotros tambien hagais" (Juan 13, 15). Las palabras de Jesus y su ejemplo nos muestran con toda precisiön cual ha de ser el rumbo de nues-tra vida. Deslumbrados y trastornados pos sus incli-naciones, los hombres con mucha facilidad caen en errores. Algunos creen hallar la dicha en satisfacer sus instintos camales, reunciando al espiritu; otros proclamando la filosofia del “superhombre" descono-cen los limites del bien y del mal colocando en el altar el egoismo individual o nacional Esos, y muchos otros errores, son en los que fatalmente sigue cayendo la humanidad por no querer seguir el ünico Camino e imitar el sublime ejemplo de Jesucristo que vino, no sölo para redimirnos, sino tambien para darnos su palabra y el ejemplo de su vida. Escuchändolo e imitändolo čada cual conforme a las condiciones de su deber, quedaremos preservados de mil tragedias y gozaremos de paz interior. |Sil lEste es el gran deber de nuestra vida! En la medida en que nos empenamos para hacemos pare-cidos a Jesus en nuestro modo de vivir, realizamos el destino de nuestra vida. Algün dia, ya cumplida la medida de los ahos destinados, no se preguntarä por las riquezas juntadas, ni por los oficios desempenados. Todo eso no fuä mäs que un teatro Importante serä Sv. Ana, mati Marijina in vzor vsem materam. Dokler še moli mati za otroka, ni ta še izgubljen. Mnogo slovenskih sinov je vzela tujina. Dobra mati tam doma z rožnim vencem rešuje, kar tujina pogublja. * entonces: no que papel desempenaba uno, sino como lo realizo y en cuanto alcanzo semejanza con Jesus manso, humiide, desinteresado, sacrificado, cumplien-do la voluntad del Padre .... Con Jesus que “vino no para ser servido sino para servir y darse por nos-otros". LA LLAVE DE LA FELICIDAD iQue fräse encantadora! Quien pudiera contar todos los empenos de la gente, para encontrar aque-11a llave. Y no cabe duda que se pagaria a buen precio. |Si! Si pudiera alcanzarse esa llave con dine-ro, muclio costaria, pero pronto seria comprada. Pero la Providencia Divina resolvio este asunto en otra forma. Esa llave nos la presenta Jesucristo con su magnifico ejemplo: consiste en el sacrificio de si mismo. “Quien quiere salvar su vida la perderä, pero quien sacrifica su vida, la salvam". A los incredulos parecen estas palabras un disparate, iverdad? El creyente al contrario, comprende bien que los märtires no han hecho mal negocio al sacrificar su vida temporal para ganar la eterna Las mismas palabras de Jesus nos presentan otro aspecto del asunto. Sacrificar nuestra vida brinda tambien la “llave de la felicidad" temporal. iCuäl es la raiz mäs profunda de los sufrimientos? Hay a quienes sorprende la contestacion: “el egoismo". Comprendan o no comprendan, lo cierto es que no hay otra causa mäs profunda de los sufrimientos que el amor propio. Cuanto mäs egoista es uno, tanto mäs lejos de la dicha estä, ya que para 61, por quererlo todo para si. es una molestia insoportable el ver el bien ajeno. La envidia, el odio, los celos, la venganza, las intrigas, el mal genio, y mil otras zizanas del jar-din del demonio envenenan el corazon del egoista. Con todo el dinero y la suerte que puede tener en sus negocios, no puede alcanzar la unica llave de la felicidad que solo puede adquirirse con la gene-rosidad, con lo que un egoista no posee. Solo Dios, infinitamente sabio, pudo arreglar la humandad en una forma tan admirable. Cuanto mäs se busca uno a si mismo, cuanto mäs quiere que todo lo demäs le sirva a el, tanto menos alcanza lo que pretende. |Justo castigo, que para si mismo se busca con su propia malicia! LA LLAVE DE LA FELICIDAD ETERNA Y TEMPORAL ES EL SACRIFICIO DE SI MISMO. LA IMITACION DE JESUS OUE VINO PARA SERVIR Y NO PARA SER SERVIDO. En la medida que se logra extirpar del corazön ei amor propio, en cuanto se crece en la caridad y generosidad, en cuanto se da para hacer felices a los demäs se acerca a la dicha. Para gozar de la dicha hay que sembrarla. San Lorenzo al ser conducido al martirio tiene una sonrisa celestial en sus labios por-que sacrifica su vida a Jesucristo, mientras su per-seguidor se enfurece por verse defraudado de los tesoros que aspiraba y no pudiendo soportar la paz celestial de su victima inocente . LA DICHA DE LA MADRE |Qu6 bien arreglö Dios la vidal Por ser el hombre tan rebelde y tan egoista, inventö su Creador un modo especial de darle la lecciön de nobleza. Va-liendose de las pasiones del corazön humano uniö al hombre y a la mujer en un hogar comün, para con-tinuar desde alli la humanidad. Esa mujer, antes quizas llena de caprichos, egoista, vanidosa, sin ningün espiritu de sacrifiio |Que transiormaciön milagrosa sufriö desde el momenta de recibir en sus brazos a su hijito! Todos los afectos de ella. todo lo que tiene y puede, todo es para la criaturita. Asi lo dispuso la Providencia. Grande es la dicha de una madre que, con el sacrificio de si misma, entre dolores, diö la vida a su hijito. Pero si la maternidad de ella queda limitada solo a aquellos sacrificios naturales sin tener otro fondo sobrenatural, quedarä la dicha muy restringida y pronto se desvanecerä freute a las complicaciones de la vida. Pero cuando esta maternidad se inspira en el ejemplo divino de Jesucristo que se sacrificö a si mismo para darnos a todos la vida espiritual; cuando ella asume con la maternidad fisica tambien la maternidad espiritual, adquiriö la verdadera llave de la felicidad. Imitando a Jesucristo que se diö todo hasta la ultima goto de sangre, verä en sus hijitos las almas, por las cuales Jesucristo ha demostrado tanto amor. Ella harä todo para acercarlos a Jesus. Lägrimas de consuelo alegrarän el dia de la primera Comuniön de eilos. Quien podrčt comprender su inmensa dicha al oirle decir: "imamita, cuanto te quiero!" El padre y la madre alcanzan con suma facilidad la llave de la dicha en el sacrificio por los hijos. Pero si los padres son mezquinos y egoistas, si buscan mäs su placer y comodidad que la voluntad de Dios en el cumplimiento de su deber; si no se empenan en edu-car a sus hijos en el temor de Dios con palabras y ejemplo, si a sus hijos les quieren para si y no les conducen hacia Dios, si no sacrifican hasta su egoismo paternal en el altar de amor divino, se verän de-fraudados en el camino de su dicha. |De ahi vienen deshechos tantos hogares! EL CAMINO DEL AMOR La condiciön bäsica de la dicha de la madre es el sacrificio en el amor. Cuanto mäs eliminado el amor propio, cuanto mäs sublimada por el amor de Dios estä la vida de los padres, tanto mäs nobles son los resultados de su vida. La santa madre Sinforosa por cierto sufria horriblemente cuando presenciaba el martirio de sus siete hijos. Sin embargo fuö ella la que los alentaba en la dura prueba. Fuö indescrip-tible la dulzura de su sonrisa cuando ella. la ultima, sacrificö tambien su vida, para reunirse en la dicha eterna con los hijos que no podrä perder mäs Ya que el deber mäs esencial de la vida nuestra es conocer y amar a Dios Šobre todas las cosas el corazön humano solo puede encontrar su verdadera paz por este camino. Es por eso que ni los placeres, ni los honores ni los bienes dan la paz y la dicha que por el contrario inunda a aquellos que se consumen en el amor de Dios y del pröjimo. La condiciön del amor de los padres es camino natural, en el cual pot voluntad de Dios, la mayoria de los hombres ha de sacrificar su amor propio. Cum-plido bien su deber encuentran alli su felicidad. Hay .otras almas que pueden y deben dar a Dios un amor mäs purificado, y menos egoista todavia. Son aquellos que hasta renuncian al dulce halago de los labios de sus hijitos, al titulo de "popito" y “mamita". Al sacrificar los afectos de su corazön por las personas, se sacrifican para poder dedicarse mäs in-tegramente a la paternidad y maternidad espiritual, tomando por deber acercar a otras almas a la fuente de toda la dicha, a Dios Para que conozcan a Dios, para que lo amen mäs, para que se entreguen mäs a El los que los rodean, para eso se desgastan en una vida desinteresada. En cumplir esta misiön encuentran tambien su dicha que es tanto mäs gran-de cuanto mäs desinteresado es su sacrificio. Asi nos lo prometiö Jesus el Maestro del camino de la dicha. “Quien me ama, serä amado de mi Padre y vendremos a 61 y tomaremos habitaciön en 61". El impedimento mäs grande de la dicha es el amor propio. Cuanto mäs uno se busca a si mismo, tanto menos dicha y paz consigue. El demonio conoce bien este hecho. Ya que su tarea esencial es envene-nar el corazön humano, alejarlo de Dios, por eso apro-vecha con toda astucia el egoismo. De alli nacen tan-tas tragedias de los hogares y de las naciones. “A donde podremos ir, Senor, si no te seguimos, pues solo Tu tienes las palabras de la vida eterna" di-jo San Pedro, y lo dijo por todos los hombres de todos los siglos. * Sv. Amella, mati trem svetnikom. Santa Amelia, madre de 3 santos: San Alberto, Santa Gudula Santa Baineida * La madre ha de ensenar a su hijo la primera a cruzar sus manecitas y enviar los primeros besos y las primeras caricias a su hermanito el nino Jesus y a su otra madrecita la Virgen Maria. Ella le ensenarä las primeras oraciones al acostarse y al levantarse, le pre-pararä para la primera confesiön y en gran parte para la primera comuniön. Ella le ensenarä las primeras nociones de bien y mal, de virtud y vicio, de pecado y de virtud, de cielo y de infiemo. Ella le dirä quiön es Jesüs y Maria. PO ARGENTINI SEM TER TJA La Gilda... Lahko bi sc imenovala tudi “Kurja vas” ali “Poljana”... Pa meni ni zanimalo toliko ime kraja kot nekatere druge stvari. Nemara se mi pa Dečmanov G uštel j pokaže od kod ? Saj sem mu pisal, da pridem to uro... Bil je namreč tisti čas na delu v Rio Cuarto, ki je le 12 km daleč in bi nemara mogel priti sem. . . Gusteljna ni bilo. .. Gcrgoletovim sem pisal. Po obrazu bi najbrže niti Eme ne spoznal več, drugega pa še nobenega videl nisem nikoli... Gledam kje bi bila kaka konjska vprega in kak človek, ki bi se zanimal zame... Pač so me zvedavo pogledovali vsi, toda nobeden se mi ni po naše predstavil in tudi nobene konjske vprege ni bilo nikjer videti... Ura je že proti večeru! Ven na estancio Taca je pa daleč, in kdo ve kje je. . . No, pa, kaj bi se človek gnjavil. Saj sem do danes že marsikaj prehodil in prevozil in če sem se kdaj zgubil, sem se vselej spet našel. Danes menda ne bo slabše. Saj Gilda ni nikako velemesto, to sem že preje vedel in tisto minuto tudi videl. Nekaj vegastih koč je delalo vtis kake male hribovske vasi, le da hribov ni nikjer blizu. Ali iščete cerkev, gospod, so pritekli otroci. Moja teta ima ključ, je hitel fantek. Kje pa je cerkev? sem se pozanimal in nategnil vrat, da opazim zvonik. Pa ga ni bilo nikjer. Tamle je! Tisto, poglejte, ne druga temveč tretja hiša, tista, ki se malo vidi s konca. .. Tamle pred mano je trgovina in gostilna. Kar tja sem krenil in povprašal, če poznajo Lojzeta Gergoleta in če ni bil te dneve kaj tukaj. Da ga že niso videli par dni, tako sem zvedel. Mačkov Žakelj! To pomeni torej toliko, kot da mojega pisma ni dobil. Zatorej ga ni na postaji. Pozvedel sem, kje je pošta. Kar na postajo so me poslali. Postajenačelnik je ob enem tudi poštar. Stopil sem nazaj na postajo, kjer je prav tisti čas postajenačelnik vršil nalogo poštarja. Prav tako, kot je bilo v Rovtah, ko je poštavca v nedeljo po maši in v delavnik po šoli klicala imena in delila pošto. Ko je bilo njegovo delo končano, sem se predstavil z vprašanjem, če ve za Lojzeta Gergoleta. Seveda ga poznam, tako mi je pritrdil. Koliko dni je, ko je odnesel pošto? Postajenačelnik je malo pomislil in nato pojasnil: pred dveini dnevi je odnesel pošto zanj njegov sosed. Še sc spominjam, da je bilo pismo z lepo visečo pisavo na stroj. . . Prav tisto pismo imam v mislih. Torej, ga je že dobil. Brez skrbi, gospod. Torej najlepša hvala in zbogom! Med tem se je nabrala kopica otrok, ki so me spremili do kapele in po vasi. Da ste jih videli te obraze! Tam od daleč sem slišal fantka, ki je kričal drugemu: “Porque le dicen padre?” Oni dvugi pa je klical nazaj: “Porque es padre!” Pa ^e sta bila oba tudi v kopici in prosila podobico, kot sem jih dal ostalim. Med tem sem pa reševal svoj položaj. “Peš bo daleč. Treba bo voza...” Stopil sem v gostilno, kjer sem si najprej izplaknil grlo,ki je bilo že do hudega suho. Kar hitro je postal živahen naš pogovor, ki ga je presekala novica: Ger-golet je tukaj. Gospod Janez, koliko je ura? me je vprašal potem, ko sva se pozdravila- Pol osme kaže moja. Pisali ste pa, da pridete ob osmih! Naši vlaki pa navadno vozijo z zamudo in ne pribitkom! Tedaj sem se domislil, da sem ves tako uro navedel v pismu. V naglici namreč sem gledal v voznem redu drugi dan, ko vozi vlak z drugim urnikom, tako da je Gergolet storil ne le svojo dolžnost, marveč je bil celo pol ure preje na mestu. Kje pa imate konja? sem vprašaje pogledal po cesti. Ali ga ne vidite? Tistile črni tamle! Pa tisti ni četveronožec, je četverokolec! Kaj mislite da smo mi v Gildi kar tako! Tudi tukaj se vozimo z avtomobilom. To je avto mojega soseda, ki se mi je ponudil za danes in .jutri, in tako smo že tudi za jutri preskrbljeni, če vas bo volja, da kam pohitimo. NA ESTANCIJO Skozi La Gildo drži široka cesta. Kdor to deželo pozna, že ve da “široka cesta” ne pomdni vselej tudi “dobre ceste”. Toda cesta je, in kdor ne more voziti naprej, lahko kar tam čaka. kdo mu bo pomagal iz luže ali jarka. Kadar bo šla pšenica v stročje bob pa v klasje, bo nedvomno vse argentinsko polje prepreženo z izbornimi cestami, toda dandanes je pa še marsikje treba brazdati po vegastih kolovozih, ki jih od časa do časa izravna stroj. Najin voznik se je nad cesto manj spodtikal kot pa jaz. Pritisnil je na motor, pa smo kretali in okretali brez nezgod, zavili iz glavne ceste vstran in krenili kmalu skozi mejne lese. Sonce je med tem že vtonilo za gore, ki jih je bilo videti na zapadnem obzorju. Tam iz dalje pa nas je pozdravljala skupina visokih dreves. Tamle je pri nas, je pokazal Gergolet. Brezbrižno so se pasle črede krav ob našem potu. Zahrzali so konji, ko smo zbrzeli mimo in se pognali v tek čez svoj prostrani pašnik. Še malo in smo postali pred hišo. Bil je že precej gost mrak. Psi, ki so zagnali preje svoj glasni lajež, so mene pač malo sumljivo ogledovali. Z veselim nasmehom je prihitela nasproti mama in mi predstavila družino: dva krepka sinova, Srečkota in Zorana, dve hčeri, Danic-o in Emico, in še najmlajšega Pepeta. To sta pa nečak Kacinova, sinova njegove sestre, ki žive v San Baslio, kamor bomo šli jutri, če bo prav, Je kakih 30 km daleč in je sedaj prav lahko iti. Kar noč je nastala med tem, tako, da ni bilo več. mogoče ogledati ničesar. Zato so me kar v hišo spremili. kjer me je že čakalo vse potrebno, da se otresem prahu in umijem, ker sicer bi res “v potu svojega obraza” večerjal. Zbrala se nas ji- polna miza. Pa ne samo krog mize je bil polen, temveč polna miza sama nam je ponudila marsikaj tečnega in okusnega in sem sc prepričal, da beseda o “debelih kokoših” v pismu s katerimi so me vabili, ni bila samo beseda. Tedaj šele. ko sem udobno sedel k mizi sem začutil, da je v mojem želodcu dosti praznega in smo jedli in pili in dobre volje bili, da smo pozabili, kdaj je bila polnoč po novi in po stari uri. Drugi dan tako ni bila v načrtu maša, ker ni tam nikjer blizu cerkve, kajti kapela v Gildi nima niti plaščev in zato bi tam nikakor ne mogel imeti maše. Menda si Gergoletovi marsikdaj kaj zapojo. toda malokdaj je najbrže bila slovenska pesem tako glasna kot oni večer. Kar pretesna nam je postala soba, pa smo stopili ven pred hišo, kjer nas je prijetni vetrič in božje nebo še bolj razigralo. Ene pesmi smo znali, drugih pa tudi ne. . . toda ni nam jih zmanjkalo ne posvetnih ne božjih dokler ni zaključil našega pevskega venčka "v Gradcu na plaeu en purgar stoji.Tako smo peli in modrovali a nazadnje je le bilo treba reči lahko noč. Kar na kratko sem si zmolil večerno molitev, in kar hitro sem se preselil v “drugo deželo”.«. Skozi divji boj so me nosile moje sanje. Avijoni so hreščali, z besnim pokom so udarjali topovi in >qmbe, z bliskom so treskale granate. . . . Tako je pokalo in bliskalo, da nie je zbudilo — pa niso bile sanje, marveč prava nevihta je treskala in razsajala okrog vogla. Z močnim sunkom je poganjalo ploho skozi odprto okno, ki ga je bilo treba zapreti. Bila je šesta ura zjutraj... In današnji načrt?... RAČUN BREZ KRČMARJA Da, načrt je šel po vodi! Nameravali smo pohiteti naslednji dan v San Basilio do IConičevih. Po njihovem pripovedovanju sem vedel, da bo tak naliv onemogočil pot čez potok svete Katarine.... Zares, kar po votli je šel načrt. . . Pa sem se obrnil v steno. . . Toda ne tako žalosten kot judovski kralj Ezekija, ko je zvedel, da bo umrl. . . Nisem se menil več ne za sanje ne za nevihto. Tudi poznega jutra nisem pozdravil. Zaspal sem tako, kot še deset let ne. .. Šele ob 10 uri sem se zbudil, ko so bili že v skrbeh, če se mi ni kaj zgodilo. Ko sem videl uro, me je bilo kar sram... To je ves, da nisem ničesar zamudil, toda mene še sedma ura nikdar ne najde na postelji, a danes me je pa deseta.. . Skozi pluskanje deževnih kapelj po drevju, ki mi je prineslo skozi okno ljubko melodijo deževnega jutra, je klepetala ura budilka: “kdor dolgo leži, kosilo zamudi... kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja”. . . Pa sem nevoljno premeril njeno očitanje v tisto, kar je bilo meni bolj po godu in je ob enem vsakomur na mestu kot prva misel vsako jutro: “Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo”.. .. Potem mi je ura ponavljala to pesmico. Pa nisem bil zaspanec samo jaz. Deževno jutro je tudi drugim spanje potegnilo čez navado drugih dni. Dež je nekoliko prestal in sem stopil, da si ogledam okrog vogla. Na dvorišču je vsepolno vsakojakega cvetličnega rastlinja. V sredi se košati palma, ob njej pa hruška... “Poglejmo no, je menil gospodar, če jo še kaj na njej. Včeraj so bile še tri zelene hruške”. Pa smo zastonj iskali na drevesu in po tleh. . . Same se niso pojedle, mačko jih pa tudi ni... Menda jih je vihar! Pa tako do hudega, da ni pustil ne peček ne peclja... Mene je pa ta hruškova zgodba spomnila deževnih juter, ko smo doma hiteli otroci pod “še-ničke” in “lovrenške” in drugo drevje zgodnega sadu, mati so se pa potem jezili, ker nismo jedli zelja, ker smo bili sadja siti... “guncvat! nabral bi jih, pa prinesel, da bi bile za predjužnik!” “Tega pa ne uganete, gospod Janez, kaj je tukaj spodaj”, je pokazal gospodar obod bencinskega soda. Kmalu se je razkrila skrivnost. Pepe je privzdignil obod. Plašno se je zvila v klobček vitka žival in me zabodla z ostrim pogledom in še jezno zarenčala. Lisica je, sem spoznal. Sicer ne “rujavka” temveč skoraj “sivka”, toda vedno lisico, ki so jo ujeli oni dan na polju. RACA HA VODI Malo naprej, je dež nalil precej veliko mlako. Tu je hijo. veselje za .ra.ee. Večjega praznika pač ni zanje! Zgovorno so kvakale in si pripovedovale vesele zgodbe. smo di je njihov način nekoliko smešen: vse so pripovedovale, poslušala pa ni kar nobena... Smešna žival, sem pomislil. Pa je žival! Kdo bi ji zameril. Slabše jo to, da je tudi ljudi takih, ki podobno kot race, imajo samo kljun za žlobudranje, nimajo pa ušes za poslušanje. In vendar nam je Gospod Bog dal en sam jezik, ki je z dvema ograjama zagrajen in dve ušesi, ki sta na široko odprti. . . Spomnil sem se pa še neke basni, ki .jo je napisal španski Iriarte o raci, ki sc je neki jako ponašala. Takole je modrovala sama s seboj, toda dovolj glasno, da so jo lahko drugi slišali: ‘‘Imenitnejšega bitja pa prav zares ni naredil Stvarnik kot sem jaz: hodim, plavam in frčim... Le kje je bitje, ki se more meriti z mano?” Ponosno je žakvakala samozavestna raca in zaničljivo pogledala na kačo. ki je od blizu poslušala lo račjo modrost. . . Basen ne pove, če je raca poslušala, kaj je nato povedala kača. Pač pa nadaljuje basen z besedmi koče: “Res je, da hodiš, — toda ne kot general. .. Plavaš res, — toda ne kot ščuka. .. Frčiš? toda ne kot orel!.. . Kaj vreden je tisti, ki zna eno stvar dobro, ne pa tisti ki se ponaša tla zna vse, pa vse le napol napravi!” Pisatelj pa pristavi še to, da zgodba ni zapisana v pouk racam in ne v pohvalo kačam, pač pa ljudem, ki se od bahave race po potrebi uče skromnosti. . . No, pa ni treba misliti, da so se race dale kaj zmotiti v svojem zadovoljnem kvakanju in žlofanju po luži. Tudi kokoši so se malo menile za naše modrovanje, pač pa so jo ubrale naravnost pod ogromen sklad koruze. PESEM PLODNEGA POLJA Spet in ponovno so prihajali deževni vali, pa se je spet zvedrilo, da smo stopili dalje na ogled estancije, ki je vsa oživela v svežem zelenju, ko je blagodejni dež poživel že osušeno rušo. Veternica je tekmovala z vetrom in sunkoma nalivala vodo v ogromni rezervoar iz katerega se napajajo živali. Tam zadaj za nizkim poslopjem, ki služi za žitno skladišče, so hrzali konji. Radovedno so stegnili vratove, ko so nas opazili; a tudi jaz sem radovedno pogledal. Sem mislil, da bo tam nekaj konjskih parov, pa je bilo kakih trideset konjičkov, ki so nas bistro gledali. “Toda to je le majhen del vseh konj, ki jih imamo. Vseh je 120, tako so mi pojasnili. Tele smo pripeljali včeraj, ker jih bomo danes in jutri rabili na delu. Drugi pa se pasejo. Saj ste jih videli sinoči doli ob potu!” Še naprej smo pogledali. Tam onstran ograje je bilo videti v visokem ščavju neko gibanje. “Ku-či! ku-či!. .. je zaklical gospodar in zategnil z glasom. Na daleč tja je oživelo visoko bilje in kmalu je pridrvela čreda prašičev, črno pisanih, ki so nas zvedavo in nezaupno gledali iz primerne razdalje. Ne verjamejo, da je zares, je menil gospodar. Na- Patos Vica s v estanciji Los Sanduces 8b NEKAJ ZA STARKE ZMOTNA VEST Glas vesti, to je spoznanje o pravilnosti ali nepravilnosti dejanja, mora biti vodilo življenja. Vedeti, da je kako dejanje napačno, a ga storiti kljub temu, to je greh. Po vesti se javlja dolžnost. Proti dolžnosti pa se oglašajo slaba nagnenja, strasti in slab zgled, kar človeka vleče na krivo pot. Zgodi se pa večkrat, da je razum napačno, zmotno poučen. Na razum vplivajo naziranja, sodbe, mnenja ljudi, ki z njimi človek občuje, pa tudi knjige in časopisi, ki jih čita. Vsa ta zunanjost, vse te sodbe, ki so prav dostikrat zmotne, tako prepoje človeka, da se notranji glasnik, ki bi v marsičem drugače veleval in drugače razsojal, nekako zaduši in zagluši, da se nekako sprijazni z njimi ter jih sprejme kot pravilne ip resnične. Človek ravna v takem slučaju sicer po vesti, a njegova vest je zmotna. Zmotna vest je posledica krivih naukov, zanemarjenega pouka, občevanja z nepoučenimi in zlobnimi ljudmi, posledica slabega, zmotnega beliva. Zmotnih nazorov, napačnega mnenja, neutemeljenih predsodkov, krivih naukov je danes vse polno med ljudmi, še več po knjigah in časopisih, zato je pa tudi mnogo napačnih in grešnih dejanj, grešnega početja med ljudmi, dasi jim vest radi tega morda prav nič ne očita. Taki ljudje morda celo še obsojajo druge, ki niso istega mnenja. Naj pojasnimo to dejstvo s preprostim zgledom iz življenja: Danes n. pr. je dokaj ljudi, ki takorekoč z mirno vestjo tiskajo, prodajajo, čitajo in podpirajo take časopise in knjige, ki spodkopujejo veljavo, ugled svete Cerkve, ki širijo nenravnost, ali priporočajo stvari, katere vera in nravnost obsoja. .. Dostikrat je v tem ravnanju tudi zlobnost in hudobija, nemalo- kdaj pa vendar tudi zmotna ali celo topa vest. Na Francoskem so svoj čas glasovali za proticer-kvenc postave: za ločitev Cerkve od države, za izgon redovnikov in redovnic, za razkristjanjenje šol, za razporoko, za ločitev veljavno sklenjenih zakonov, za konfiskacijo cerkva in cerkvenega premoženja, tudi taki poslanci, ki so bili vzgojeni v redovnih šolah in samostanskih zavodih. Zmotno vest so jim napravili plitvi časopisi in po njih ustvarjeno “javno mnenje’’, posebno pa občevanje z osebami proticerkvenega kova. Zmotna vest je navadno zadolžena, vest, vsaj v današnjih razmerah, ko imajo ljudje dovolj šol in dovolj prilike, da se pouče v verskih in nravstvenih vprašanjih. Iz tega pa je hkrati razvidno, kako važno je, da' iščemo pravega pouka tam, kjer ga sigurno najdemo, ne pa v časopisju. dvomljive vrednosti ali pa v izrazito protiverskem ter protinravnein časopisju. Ako bi danes kdo pri nas zagovarjal svoje grešno početje — tako ali tako — s tem, da ni bil poučen, bi se mu lahko reklo in povečini tudi moralo" reči: “Vedeti nisi hotel, ker se nisi dal poučiti, ko bi se bil lahko. Tvoja nevednost je pred Bogom neopravičljiva — zadolžena.” Kdor je v mladosti skrben za pouk v verskih in nravnih resnicah, komm' pozneje, ko izstopi iz šole, božja beseda ni deveta briga, kdor se varuje pokvarjene tovarišije in nevarnega beriva, bo ostal vsekdar poštenjak. Ravnal se bo v vsem in povsod po zapovedih božjih; sledil bo glasu svoje vesti, zaslužil bo priznanje vestnega človeka. Vestnost je lastnost, ki človeka priganja, da se v vseh stvareh in pri vseh opravilih posvetuje s svojo dobro vestjo. Kar mu vest nasvetuje kot dopustno ali celo potrebno, bo izvršil točno in natančno. Kdo je srečnejši od vestnega človeka, ki stori vselej le to, kar je dobro in častno! Spoštujejo ga vsi, sam vadilo jih kličemo popoldne in gredo potem nad koruzo. Žival ve, da ni še tista ura, zato se jim vse to zdi sum-ljivo; Šele, ko so odmaknili vrata so se prasci opogumili in se pognali proti izhodu in že se je vlila njihova čreda proti koruznemu skladu, kjer imajo vsak dan praznik po svojem prašičjem okusu. Kakih 120 lepih živali, že precej rejenih, je drvelo h okusnemu “kosilu”. Zadnja leta so na estanciji pridelali veliko lepe koruze. Gospodar estancije, mož nedostopen za novi način gospodarstva, se je komaj dal pregovoriti svojemu skrbnemu upravniku našemu rojaku Gergoletu, ki je točasno upravitelj te estancije, da je spremenil način gospodarstva. Vsi poskusi z žitom in poljedelstvom so se zadnje čase slabo obnesli. Žito in koruza je tako poceni, da ne plača niti dela. Začeli so zato z živinorejo, z živino za zakolj. Imamo kakih 200 govedi, ki so last gospodarjeva. Lani že so začeli s prašiči, katerih je letos že 120. To je pa last pol gospodarja pol pa upravnika in obetajo zato Gergoletu lep dohodek. Neprodani pridelek koruze, katere jo bilo dva velika sklada bo dala glavni pogoj prašičjereji. Koruza se hrani po ar- gentinskem polju v velikih skladih. Pobrana in izlička-na koruza se nagromadi v okrogle sklade pod milim rfe-bom. Sklad, po špansko “troje” je zgrajen slično kot naše apnence. V eni taki kašči nagromadijo koruzo, ki čaka kupca. Pač je je sedaj škoda za kurivo, ko pa lahko mnogo več da kot krmilo za prašiče, kateri imajo nepopisno veselje, ko rijejo po razmetanih češarkih in drobe zlato zrnje. Da ste jih videli, kako so mlaskali in grulili. Zato sem nameril fotografa, da si ohranim podobo tega “svinjskega praznika”. Dobro uro so rili in vrtali prasci dokler ni bila njihova mera polna. Niso se menili za dež, ki je še in še postrašil. Ko je bil njihov obed končan so se zapodili še v mlako in si postregli s pijačo in se nato brez ugovora vrnili v ograd, ki je njim odkazan. Tam na oni strani hiše nekje je zakikirikal petelin, na strelu je zagrulil golob; malo dalje tam so gagale gosi, katerih dolgi vratovi so se obrnili proti potu, po kateri je drvela “Amazonka” — Emica na konju, ki se je vrnila od soseda. Za njenim liscem, iskrim konjičkom, pa je hrzalo krasno žrebe. (Dalje sledi.)- Dor idiltcs ds'una eetancio ca Eio IV. El gran troje do malz, que pertito el Vnlcr comcrcial no clcjö de propordicnar un buen alimento a los chanchos. 8ti Ob spominu na rajno mater 13. maja bo minilo leto, ko so dokončali tek svojega Življenja. Gorje, ki ga je vojska navalila čez naš dom in naš narod je mater strlo in 13. maja so jih dobili zjutraj mrtvo. Koliko spominov, prelepih spominov na dobro mater! 14 nas je bilo. Le kako so mogli imeti mati tako veliko srce, da so ga za vsakega toliko imeli in da so za vsakega imeli celo srce! Bog dela v maternem srcu čudeže. Malodušne človeške matere se stražijo žrtve in se boje, da bo njihov dom premajhen in njihovo srce raztrgano, če bo zrastla družina. Naša mati so doživeli in dokazali, da jim je srce s številom otrok rastlo in ga je bilo vedno več za vsakega izmed nas. In vsaka nesebična .velikodušna mati, oprta na dobroto božjo lahko najde način, kako razmakniti tesne stene svojega srca in svojega doma. Tiste matere so to, ki so doumele svoje veličastno nalago materinstva, ki na najpopolnejši način posnema odrešilno delo Odrešenikovo, ki se je dal za vse. Vsega sc je dal, nič ni zase obdržal in še hladilnemu jesihu in blažilnemu vinu se je hotel odreči zato, da bi za grehe človeške. slabosti zadostil.... Nad tistimi materami in njihovimi družinami, ki se tako nesebično, tako velikodušno darujejo za svoje otroke kot se je naš Gospod za nas, vedno čuva On, ki je Oče iz čigar rok so nas naše matere sprejele, da nas Njemu odgoje in k Njemu pripeljejo. Tisti Oče nebeški je čuval nad našim domom in čuva nad vsakim domom v katerem je vera iskrena in neomajna. Da! Veliko je bilo srce materino! Marsikdaj orosi solza oko ob spominih njihove ljubezni. Pač nikdar se mi pa ni pokazalo to materino srce v taki lepoti kot oni dan, ko smo si slednjič roke podali, ko so njihove slabo zatajene solze glasno kričale bolest slovesa. “Sin moj! Pojdi! Vem da so tamkaj ljudje, kateri so potrebni duhovne tolažbe. Pojdi! Morda boš pa rešil kako dušo, da se ne pogubi! Moj blagoslov in moja molitev naj te spremlja! * * * “Ljubo doma, kdor ga ima". . . Bil sem šestleten otrok, ko so mati krpali naše otroške obleke, sedeč na klopi ob oknu, jaz sem jim pa “pomagal”. Vsaj zdelo se mi je, da je moje delo kaj koristno, če tudi je bil onemara več za oviro. Gotovo so nam marsikaj lepega povedali med tem, a v spominu mi je ostala beseda “Ljubo doma, kdor ga ima". Nisem doumel, kaj to pömeni; komaj slutil sem nekoliko. Saj pro-sjakov brezdomcev je bilo tudi tedaj dovolj in smo jih videli vsak dan. . . Pozneje, ko sem moral v svet in ven iz toplega doma polnega ljubezni v hladne učilnice tujih šol, se mi je mnogokrat sprožila bridka solza ob misli: Ljubo doma, kdor ga ima. Danes sem spreumel do kraja, kaj so hoteli mati povedati z onimi Slomškovimi besedami! Junaško so prenesli nešteto prebridkih prciskušenj in bolečih Zgub, pa so zmagali vselej... Ko je prišla nadnje poslednja preskušnja in so izgu- j)it uživa notranjo tolažbo in mir vesti, ki je za človeka večja sreča kot vse zunanje dobrine. Človek, ki se za opomine svoje vesti ne zmeni veliko, ho ravnal brezvestno. Brezvestnež je v nevarnosti, da mu vest polagoma odpove in popolnoma otopi, tla postane neobčutna. Kdor se namreč kljub očitkom vesti vdaja grehu in zlobnosti, kdor je takorekoč zakopan v hudobijo, postane nekako top. Vest mu otopi in se ne oglaša več; zato pa je tak človek sposoben za vse hudobije. Drugega poinočka zanj ni, kakor da ga domači priporoče božjemu usmiljenju in rasvetljenju božje miloiti. El dia 13 de Mayo so cumplird un afio de la rnueite de Francisca Hladnik, mami do P. Juan. Se cficiard pues ese dia a las 10 h un funeral en sufragio de su alma en la iglesia de Santa Bosa (Pasco y Belgrano). bili dom, ki so ga morali zapustiti na begu pred vojnim požarjem, je njihova odporna sila še vzdržala toliko ,da so pripeljali družino nazaj domov in nato je na opustošenem domu ugasnilo njihovo življenje. Ljubo doma, kdor ga ima! Danes smo brezdomci vsi. Naše dobre matere so se premnoge že preselile v večne domove od koder gledajo naše boje in nam iz višin pomagajo. Ne pozabljajmo jih, če so nemara kake naše pomoči potrebne! Njihova prošnja pa bo pri nebeškem očetu veliko premogla, da nam bo on pomagal v naših osebnih potrebah in da nam bo naklonil, da bodo tudi naši domovi spet vstali obnovljeni iz razvalin. * * * 13. maja bo obletna sveta maša za rajno Frančiško Hladnik pri sv. Rozi ob 10 uri. Povabljeni ste k tej sveti daritvi za dušni pokoj matere g. kaplana Hladnika. Zgled otopelega brezvestneža imamo na francoskem zloglasnem pisatelju Voitairju. Zabredel je bil tako daleč, da je v pismu in besedi zasmehoval vero in Cerkev. Ko je resno za smrt zbolel, se mu je pač zbudila vest. Zaželel je duhovnika. Toda brezbožni tovariši so obstopili njegovo stanovanje ter dosledno svoji neveri in naukom Voltairjevim nikakor niso pustili duhovnika blizu. Voltaire je začel obupavati in besneti. Umrl je v obupu brez duhovnika in brez sv. zakramentov. Vest se mu je zbudila liki vulkan, ki dolgo časa miruje in počiva, a prejšnji zaničevalec Kristusove vere ni dobil prilike, da bi se bil spravil z Bogom. Traducciön de DARINKA ČEHOVIN CAPITULO CUARTO Los soldados habian comenzado a trahajar ya antes de salir Azbad del campamento de Hilbudi. Los grupos disperses se veian vigilados por jefes y oficiales. Toda la infantcria, tanto la de armas pesadas como la de ligeras, era observada atentamente por Hilbudi, mientras dirigia personalmcnte a la caballcria, revisando los equipos y probando si las espadas y los cuchillos de los soldados estaban bien afilados. Creian todos que cruzarian a mcdianoche cl Danubio. Los caballos, que ya habian comido, estaban preparados; echa-dos sobre paja, vestidos con todas sus armas, dormitaban los soldados. Hilbudi no quiso caer a ciegas sobre el territorio eslo-veno. Mandö a los mäs veloces jinetes a traves del Danubio para que averiguasen la posieiön de Svaruri y sus tropillas, porque le importaba mucho. Justiniano le habia notificado el triunfo del general Be-lisar sobre los vändalos y su ocupaciön de la ciudad de Car-tago en Africa. Mientras tanto el rey vandalo Gelimer iba reuniendo los Ultimos restos de su diezmado ejercito, el que scria derrotado con seguridad en poco tiempo por el pode-roso Beiisar. Por eso el Emperador proyectaba preparar gran-des festejos en Bizancio, para recibir al general y glorificar sus triunfos, para enseguida despues de ano nuevo. Necesi-taba dinero y viveres. Hilbudi podia conseguir suficiente can-tidad de ganado para convidar al ejercito triunfante, pero no dinero. La orden dada era golpear a los eslovenos en un combate para quitarles los animales, que serian enviados ca-mino a Bizancio. El Emperador firmo: Justiniano, Vencedor de los Alanos, Vändalos, Gobernador del Africa. No alegrö esta carta a Hilbudi. En verdad, el tachaba de bärbaros a los eslovenos, pero su nobleza comprendiö que era esa una excursiön de ladrones, humiliante pära todo ver-dadero soldado. Cuando debia perseguir a los ladrones eslovenos, cuando debia enfretarse con un gran ejercito, mucho lo satisfacia la tempestad guerrera. Pero ya los eslovenos estaban domesticados. Pastaban en paz los rebanos en sus tierras, no podia atacar el a pastores, dl, un guerrero, un general. Por todo eso a Hilbudi no lo enardecia la incursiön. Humildemente obedecia a una orden imperial, pero deseaba de todo corazön no tener que masacrar a pastores, mas topar con una poderosa resistencia de parte de los eslovenos. Mandö, pucs, a las avanzadas a traves del Danubio. Esperö noticias durante ese dia y aün el siguiente. El ejercito, en expcctativa, observaba las negras sombras que cruzaban por la frente de su comandante. Volvieron al anochecer los Ultimos enviados. Aquellos tres que pasaron tan cerca de Iztok, cazaron en cl bosque a un joven csloveno que por mucho tiempo resistiö a contestarles. Los soldados entonces lo cogieron por las manos y por los pies y lo colgaron entre dos ärboles, encendiendo fuego debajo de su vientre y quemän-dole la cintura con tizones llameantes. En medio de espan-tosos tormentos, reve 16 el csloveno que el castillo de Svarun estaba mäs allä de la montana, y que en el hab’a reunidos gran cantidad de rebanos y escondidas inmensas riquezas. El csloveno no cxplicö que los tales rebanos estaban formados por todos los guerreros eslovenos y antoves reunidos y no por ovejas y carneros. Trato asi de enganar a Hilbudi para que no llevara consigo en su temeridad a todos los soldados del fuertc y para que los eslovenos lo vencieran mäs facilmente. Cuando, a toda vista, el agonizante csloveno traicionö a Svarun, un bizantino sepultö en su corazön la espada y volviö al fuerte con los otros exploradores. Hilbudi se alegrö de las noticias. Eligiö al mejor grupo de infanteria y a unos caballos, que en caso de apuro, volverian räpidamente al fuerte a buscar al grueso del ejercito. Se alegrö, pues asi supo la ubicaciön del castillo en el cual debio cncontrar una defensa heroica. Lo alegrö tambien el hccho de ser el de Svarun, el jefe de los eslovenos. Seis oficiales dispusieron la tropa. Hilbudi entrö en su tienda y colgö de su cintura una pesada espada; puso sobre su caueza el mäs pesado- y hermoso yelmo. Era necesario resguardarla de las piedras que caerian mäs tarde de entre las alamenas del castillo. El yelmo estaba dividido en cinco partes plateadas separadas por botones de oro. En la parte delantera refulgia la cruz, engarzada con piedras preciosas. A la izquierda, estaba profundamente grabada una hoja de olivo; a la derecha, una corona. Las doradas letras alfa y omega brillaban bajo la cruz. Cuando saliö del fuerte ya esperaban las tropas delante del puente. A una sena de su mano las filas se mqvieron, los troncos del puente chocaron entre si y causaron un ruido sordo. Hilbudi no queria que los eslovenos los vieran, pues entonces enviarian sus ganados a los bosques oscuros, donde se-ria dificil hallarlos ;era por eso que cruzaron durante la no-che la llanura que los separaba de la garganta. Prohibiö sonar las trompetas durante el camino; re-comendö evitar que las espadas y las flechas entrechocaran e hicieran ruido. Con ligero paso las tropas cruzaban los altos pastös, que se desmenuzaban y deshacian bajo sus pies. Los guerreros hablaban quedamente y narraban alegres cuentos guerreros. En todas las mejillas se reflejaba la alegria y la despreocupaciön, como si fueran camino a una visita. Creian firmementc en su invencible Hilbudi que ya tres anos los conducia de victoria en victoria. En el campamento esloveno, despues de la llegada de Iztok en medio de la noche, se reunieron los patriarcas por (.onsejo de Svarun. Discuticron mucho sin llegar a unificar sus opiniones. Algunos aconsejaban eseonder a la tropa en el castillo, arrear alli el ganado que serviria de alimento y al sobrantc, llevarlo lejos de allä, a los escondidos bosques y gargantas en donde no lo encontraria Hilbudi. Apoyaban esto los patriarcas antoves. Los eslovenos a las ördenes de Svarun exigian que se levantaran inmediatamanete las tropas para ir por el empinado camino al eneuentro de Hibudi y echarlo de su posicion. Las opiniones se cruzaban; el tiempo huia. Entonces se irguiö el patriarca Radogost y hablö: — Hombres, las estrellas huyen tras el horizonte; Hilbudi jinetea hacia aqui mientras nosotros discutimos y espe-ramos ver las espadas bizantinas suspendidas sobre nuestras cabezas. Aconsejo que se presente Iztok, noble joven, hijo de nuestro jefe, con quien estän los dioses; que se pare entre nosotros y diga su sabia palabra. La Providencia le enseno al enemigo en la oscuridad de la noche; ella le inspire ahora un sabio consejo y nuestras grises cabezas se inclinen ante el radiante pensamiento del joven sobre cuya f rente arde una clara luz. Todos se sorprendieron, Svarun mäs que nadie. j Entrar un joven en la reuniön de los patriarcas! jNunca! j Jamäs! Se miraron, pero nadie se levantö para responder. Nadie lo contradijo. Radogost repitiö nuevamente: — j Se sorprenden! ^Callan? Yo les digo: j Los dioses quieren la palabra de Iztok! — ;Los dioses lo quieren!... — Murmuraron y sus-piraron en el Consejo. Radogost fue solo en busca de Iztok. Temeroso, časi asustado ,con la cabeza humildemente in-clinada entro Iztok en la solemne reunion. Svarun torno la palabra: — Mijo mio, la asamblea de los magnos y expertos gue-rreros de la celebre tribu de los antoves y tambien la de los eslovenos requiriö tu presencia con su silencio; con su silencio, te digo, porque nos hizo estremecer el consejo de Radogost. Dijo cjue a ti, un joven que apenas tiene la espada ensangren-tada por la sangre del jabali y del oso, te inspirara la Provi-dencia como debemos recibir a Hilbudi. Iztok juntč las manos y se inclinč profundamente: — Galope como el huracan. Aun no Ucgaron mis com-paneros. ^Quien sino los dioses ayudö a mi caballo? ^Por que murio en časa y no alli, lejos, en la garganta? ^para que nuestro ejercito durmiera tranquilo y no supiera que se acer-ca a el el demonio de todos los eslovenos: Hilbudi? La provv dencia encendiö a la luna para que pudiera distinguir el re-fulgir de las tropas. Morana huyö al bosque para no caer sobre mi caballo. A ellos sacrificare el mejor carnero. Si ustedes me llamaron, debiö inspirarlos el mismo Perun. Yo les digo: Patriarcas y magnates, valientes guerreros, vaya-mos con todo el ejercito al encuentro de Hilbudi. jSorprenda-moslo por las cuatro partes; numerosas deberän ser nuestras hachas para partir sus escudos; muchas nuestras lanzas para agujerear sus corazas; muchas nuestras espadas para cortar sus yelmos bizantinos! — ;Tü hablaste! Hombres: hablen ustedes. A este pedido de Svarun, se levantaron los patriarcas y dijeron a una sola voz: — j A Hilbudi! j Iztok es grande! En el acto todos se desparramaron por el fuertc para elegir a sus guerreros. Svarun tenia el supremo comando; a su alrededor se dispusieron los mas valientes heroes. De la cintura para arriba todos estaban desnudos. Todos habian lu-chado ya con fuerza, conquistando honor. Ese muro de pe-chos eslovenos debia dirigirse hacia el valle para caer sobre Hilbudi y cerrarle el pašo al castillo. Estaban armados con pesadas lanzas a las que tiraban con tal fuerza que hudian cualquier escudo y agujereaban cualquier loriga a mas de treinta pasos de distancia. Poderosas espadas pendian de gruesos cinturones; algunos llevaban tambien hachas, otros pequenos escudos. Todos iban a pie, tan solo el anciano Sva-run montaba a caballo y tenia, por sobre el cuero de cordero, una coraza, regalo de los hunos. La rnision mas pesada estaba en manos de Iztok a quien le fueron recomendados los jovenes, que debia llevar rapida-mente por sendero laterales, colinas y tupidos bosques, a atacar al ejercito de Hilbudi con flechas y emboscadas. Alrededor de Iztok hervia la juventud, con los carcajes Ilenos de flechas; probaba sus arcos en el prado y suspiraba por iniciar la lucha. Gada joven tenia en la cintura un corto cuchillo mm k ■ i »j Iztok en la reunion patriarcas en la cintura un para utilizarlo en la lucha curepo a cuerpo con los bizantinos. £ hacia donde huiria cuando anunciaran la La divisidn dirigida por Radogost, el mas valiente pa-j;-' eslovenos triarca, tenia el arma mäs importante: la maža, el martillo guerrero, que se ensenorea terrible de los cascos enemigos. El que era alcanzado por ella en la cabeza, caia, si no muerto, desvanecido. Este grupo tenia la mision de irrumpir en la lucha en medio del desorden cuando se forma el tumulto. Otro ejercito estaba a las ordenes de Krok, el trompe-tero. Teman la mas grande variedad de armas junto a muchos cuernos. No eran verdaderos soldados pero si provocadores intrepidos; siervos y pastores, müsicos de las montanas que con terribles aulllidos, trömpeteos y ruidos acobardaban al enemigo. Tambien tenian los vigias una importante tarea. Debian ■ arrastrar.se imperceptiblemente a todas las alturas y vigilar para que Hilbudi, llevando la delantera, no atacara al cas-tillo. Bien sabian que los bizantinos solian moverse por las gargantas y hacer verdaderos caminos a traves de las mon-tanas, en vez de desplazarse por los valles. Una vez ordenadas las tropas Svarun režo una oracičn; despues diö una senal a la que el ejercito se desparramo por los caminos, sin ruidos, sin gritos ni murmullos ,como si fue-ra tragado por el oscuro bosque. El se movid el ultimo; sus hombres se arrastraban por lugares apartados, cruzaban arro-yos, no dejaban huclla tras si. Despues de tantas luchas, Svarun sabia ser previsor. Bien sabia que Hilbudi enviaba siempre dehnte suyo a vigias montados en veloces caballos. Si estos descubrieran en la hierba huellas de pisadas, Hilbudi se reti-raria rapidamente para vencerlos en alguna čelada. Cuando en la manana aparecio la aurora, Liubiniza salič del castillo acompanada por todas las jovenes, que se reunieron bajo el tilo a ofrecer a Perun un hermoso cordero por que favoreciera la victoria paterna. Unos pocos hombres guardaban al castillo, entre ellos estaba el mušico Radovan, que acurrucado en las alamenas apretaba el laüd bajo el brazo y temblaba pensando en lo que iria a pasar. Temia a la sangre, el grito guerrero “heria su delicado oido”, asi aseguraba. Estudiaba detalladamente derrota de los BOO IN NAROD V HITI,BRJEVI NEMČIJI Vatikanski list “Osservatore Romano" je v oni svojih zadnjih izdaj povzročil precejšnjo senzacijo med Italijani, ko je v njej ponatisnil nekatere odstavke iz na-cijslte knjige "Bog in narod”, katere se je v Nemčiji prodalo nad 180.000 izvodov, katero pa jo lo malo Italijanov videlo. Iz to knjige, kakor to navaja list, se raz-vidijo načrti, ki jih imajo naciji za uničenje krščanstva. Tako sc v njej povdar-ja, da ima Hitler izvojevati še eno bit-ko, namreč bitko za dušo Nemca, in v tej bitki, da je na eni strani Kristus, na drugi Nemčija, in, da si stojita zdaj nasproti simbola dveh dob namrečkriž in meč; križ pa ima dve krili, katoličanstvo in protestanstvo, in nacijski boj zdaj velja obema. V Nemčiji, pravi knjiga, išče Boga vsak po svojem načinu, a nihče se pri tem več no obrača niti proti Rimu, niti proti Jeruzalemu, češ, da je edino Nemčija za nje obljubljena dežela. SMRT ZA DOMOVINO Berlin, 14. januarja (Radio-NBC) — Berlinski radio je nedavno sporočil tra- -)----------------------------------------- gično in junaško zgodbo nekega hrvatske-ga polkovnika, ki se je pridružil jugoslovanski osvobodilni vojski; vest je prišla iz Zagreba. Polkovnik Stjcpan Nou-berger, ki je bil v "redni hrvatski vojski”, no pa pri vstaših, je bil poslan nekam v Bosno, da bi zatrl vstajo. Namesto tega se je s svojo četo pridružil četnikom. On in njegova četa so napadli vlak v katerem so bili predstavniki vstaške-ga vojaškega poveljništva. Neustrašenega polkovnika so pozneje vstaši ujeli v zasedi in obsodili so ga na smrt ter v Zagrebu ustrelili. Ob slovesu Pred petimi leti je prišel \ot najvišji predstavnik, naše domovine v Buenos Aires g. dr. Izidor Cankar, imenovan za poslanica, ministra Jugoslavije. Dr. Cankar je v slovenski javnosti širno znan. Deloval je \ot profesor umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi. Slovenski sin, odličen slovenski pisatelj in učenja\ ni bil manj navdušen \ot Jugoslovan. Buenos Aires je teš\a politična postojanka. Dr. Cankar je vedel to in je modro iskal načina, \a\o bi vse naše ljudi pridobil za pravo domoljubnost. Sedaj odhaja v Kanado. Ua\aj? Po bojnem viharju, \i je našo domovino zajel, bo spet nastala tišina. Tedaj -bodo sedli diplomati l{ zeleni mizi, da svet na novo urede. Tudi Slovenci moramo poskrbeti, da bo sedel \ zeleni mizi naš zastopni\, \i bo znal naše pravice braniti, k1 bo znal dokazati da je Trst slovenski, da je Gorica naša, da je Istra in Re\a naša, da je Gosposvetsko polje zihelj slovenstva. . . Zato je oilo odločeno, da zavzame Slovenec, mesto poslanica v K-'.n'idi, \i je blizu Waslingipna, kjer - se bo sklepal bodoči mir, Jpi je blizu Londona, l(jcr bodo zastavili vse sile tudi naš: nasprotniki. Teš\o -..dogo je vršil minister dr. Cankar. Sedaj.je odšel. A pri odhodu more imeti zavest, da ye napravil več kot l<^:teri\oli -njegov prednik- Med Slovenci je viden uspeh njegov šola na Paternalu in skupni slovenski tednik "Slovenski list". Srbi in Hrvatje so dobili dostopno glasilo' v tedniku "j-Jaša Slog a". Vsi Jugoslovani pa imamo na Docl( Suiju Jugoslovanski. dom. Tudi "Duhovno Življenje” je imelo v dr. Cankarju svojega zvestega bralca in podpornika, za kar mu izrekamo toplo zahvalo. Gospod minister je l(ot dragocen spomin na svoje delo v Argentini vzel s seboj tudi vse letnike "Duhovnega Življenja" lepo vezane in s tem na prav poseben način pokazal v kako velikih čislih ima našo revijo. To njegovo priznanje je posebno veliko vredno zato, ker ie dr. Cankar priznan pisatelj in je s tem izrekel naši reviji posebno pohvalo. Srečno pot in na svidenje v svobodni domovini! Urednik. Prijatelji in društva so priredili poslovilno večerjo, f(i je dala izraza hvaležnosti rojakov do g. ministra. Poleg raznih jugoslovanskih društev in obeh šol so se oglasili k besedi tudi zastopniki štirih slovenskih društev: Dom, Gospodarsko društvo, Samopomoč in Slovinska Krajina. Prav posebno važno vlogo pa so pri večerji imeli naši pevci. Pevski zbor Slovenskega doma je pod Jekšetovim vodstvom zapel v nepopisno navdušenje navzočih pač najlepše pesmi iz svoje bogate zbirke. DAVID DOKTORIČ: Glasbena kultura med primorskimi Slovenci DOKAZ NASE PRAVICE DO ŽIVLJENJA Najprej naj določim, kaj so meni “primorski Slovenci” v sledeči razpravi. Ta poj m naj mi služi v teh vrstah kot označba za vse Slovence, ki so ostali od 1. 1918. do današnjega dneva pod Italijo, kakor jaz menim in z menoj piav gotovo vsi Slovenci, pa še mnogi Neslovenci; proti vsakemu naravnemu , božjemu in človeškemu pravu, ker gorje svetu, če sprejmemo načelo pravice močnejšega in nasilja. Tako med Nemci kakor med Italijani znani pretirano nacionalistični krogi, ki ne morejo opustiti svojih sanj, danes manj kot kedaj, o imperiju in nadvladi svojega naroda nad drugimi, skušajo dati svojim roparskim težnjam po razširjenju svojih narodnih meja znanstveni videz; ustvarjajo cele lažiznanstvene teorije o človeških rasah, o potrebi živi jenskega prostora i npodobno. Pri tem se poslužujejo najrazličnejših sredstev: potvarjenja zgodovinskih dejstev, utaje resnice in najnesramnejših laži, da neuke mase, premamljene in prevarane, strme sprejemajo njih satanske zmote. To je takim ve’ikim narodom tem lažje, ker smo mi majhni, oni pa močni; njih tiskana propaganda j c tako mogočno orožje, da se naše skromne ugotovitve, čeprav še tako resnične, v svetovni javnosti sploh ne čujejo. In laž se predstavi vedno bolj zanimiva in bolj vleče nego resnica. Za nas je nad vse važno, da svetu kar naprej dokazujemo, brez prenehanja in brez prestanka, da imamo Slovenci neizpodbitne pravice do tega ozemlja, da imamo tu J’ primorski Slovenci z vsemi ostalimi Slovenci — ali je to komu prav ali ne, všeč ali ne, prijetno ali ne, — pravico do svojega lastnega narodnega življenja in do svobode. Če se je slovenski narod odločil, da se združi s svojimi brati Hrvati in Srbi v jugoslovansko državo, je to naša stvar in ne briga niti Nemce niti Italijane. Tudi primorski Slovenci imamo pravico združiti se s to državo. Vsako tuje vmešavanje v to našo narodno zadevo moramo smatrati za nasilje in se mu bomo, — če smo zdravi in vredni življenja, — danes, jutri in vedno z vsemi silami, smeli in morali upreti. Vsedanjem trenutku, ko je ves naš narod v domovini oviran, dati izraza svoji svobodni volji, leži vsa teža odgovornosti na izseljencih, ki morajo vtembolj kričati in se boriti, čimbolj hočejo naši sovražniki udušiti klice naših bratov doma. Če se ne moremo boriti z orožjem v roki, moramo iskati druge primerne načine, da priborimo naši domovini prav kmalu zopet svobodo. Če današnja uradna Italija s potvorbami, lažmi in krutim nasiljem skuša dopovedati svojemu, narodu in drugim, da je naša zemlja italijanska zemlja, (pozor pred “Italia libera”, v tem oziru so enaki uradni Italiji), moramo mi povdarjati Zgodovinsko dejstvo, da je naš narod to zemljo zasedel že v prvi polovici šestega stoletja in da smo že takrat nastopali kot zaveden slovenski narod, ko se še nikomur na svetu niti sanjalo ni o pojmu “ITALIJANSKI NAROD”. Da takrat naši pradedje niso trčili na “italijanski narod” nego na ljudsko mešanico raznih plemen pod vlado germanskih vojvod in da se je nekaka zavest italijanstva sosedov pričela ustvarjati mnogo stoletij kasneje. V imenu italijanstva zahtevati našo zemljo za Italijo, novodobno politično državno tvorbo, more samo neuk in zapeljan fanatik ali demagoški machiavellist slepar. S kakšnimi nasprotniki imamo opraviti, nam ookazuje vsa vrsta krivičnih ukrepov italijanskega kraljestva proti na-šemu življu na Primorskem in ne najzadnji poitalijančevanje naših pristno slovanskih priimkov. Ali bodo ti "kulturni” in "moderni” mogotci s takimi in podobnimi načini udušili tudi glas zgodovine? Ali se tega njihovega postopanja z nami ne bodo sramovali vsi bodoči italjanski rodovi? Kljub vsemu divjanju nasilja ta zemlja nosi naš pečat. In to dokazuje tudi naša slovenska glasbena kultura. NAŠA NARODNA PESEM rodna pesem. To je pesem, preprosta v svoji glasbeni obliki Posebno mesto v naši glasbeni kulturi zavzema naša na-in prirodna po svojem besedilu, ki jo je Sloven prinesel s seboj iz svoje 'pradomovine. Hvalil je z njo že v svoji poganski dobi svoje bogove, z njim se je pokristijanila in z njim je rastla v novo dobo. Naša sodobna narodna pesem je stopnja mnogostoletne-ga njenega razvoja iz napevov, ki imajo svoj izvor že v davno pozabljenem poganskem bogoslužju. Ob pokristjanjenju naših pradedov se je učila tudi v šoli gregorijanskega korala, kakor je stala skozi vsa stoletja do danes pod vplivom najrazličnejših, posebno umetniških, glasbenih struj, ki so se križale na našem ozemlju. Pred vsem je za našo sedanjo narodno pesem značilno njeno VEČGLASJE. Kaj ni narodna pesem: Mnogokrat, ko sedimo v prijateljski družbi in prepevamo po naši hvalevredni stari navadi narodne pesmi, sc oglašajo zahteve, kakor: “Zapojmo: Pogled v nedolžno oko, —- Luna sije, kladvo bije, — Slovan na dan, Od Urala do Triglava, U boj, u boj itd.” To niso: nikake narodne pesmi, nego umetni zbori dobro znanih skladateljev, zloženi za izvajanje po točno predpisanih in določenih glasovih. Mnogi taki zbori so bili svoj čas namenjeni v prvi vrsti vzbuditvi “narodne” zavesti, — rečemo jim tudi “budnice” —, zato jih mnogi napačno imenujejo "narodne pesmi”. Radi svoje umetne oblike take pesmi niso primerne za neprisiljeno družbo, kjer naj bi se vsi navzoči, pevci in nepevci, vešči ali nevešči, po naravnem, prirojenem posluhu veselili sodelovanja pri prepevanju lahkih, vsem od doma dobro znanih, že stoletja od starišev na otroke izročenih napevov, ki so nam tako ljubi, ne toliko radi kake umetnosti, nego radi tega, ker v vseh nas vzbujajo množico dragih spominov. GOJIMO NARODNE PESMI! Za študij naše narodne pesmi je največje važnost zbirka “Slovenske narodne pesmi”, ki jo je zbral in uredil iz tiskanih in pisanih virov Dr. Karel Štrekelj in po njegovi smrti končal Dr. Joža Glonar. Vsebuje 8686 besedil. Izhajala je ta knjiga od leta 1895 do 1923 v založbi Slovenske Matice. Površen pregled gradiva nam pove, da je prispevek Primorske jako bogat in dragocen. Že ta izdaja samih besedil je stala mnogo truda m žrtev, z napevi so težave neprimerno mnogo večje. Glasbeno gradivo, ki so ga razni marljivi nabiratelji po vsej naši domovini popisovali, je znanstveno večinoma še nepreiskano. Ko sem bil še v Gorici, se je za zbiranje rokopisov zanimal narodopisni oddelek ljubljanskega muzejo. Nekaj let tega je pa ljubljanska Glasbena Matica ustanovila svoj folklorni oddelek in njegovo vodstvo izročila Francu Maroltu, ki je kot dirigent akademskega zbora v lepi vrsti izredno uspelih koncertov prikazal zgodovinski razvoj in odlične glasbene lastnosti naše narodne pesmi s tako tehnično dovršenostjo, znanstvenim obvladanjem stroke in redko ljubeznijo do nje, da sc to mesto gotovo ni moglo' zaupati sposobnejši osebi. Ta folklorni oddelek naj bi skušal zbrati vse rokopisne in tiskane zbirke narodne pesmi, jih preiskati, obdelovati in napraviti dostopnejše znanstvenikom, umetnikom in celemu narodu. PRISPEVEK PRIMORCEV Narodna pesem je eden izmed najvažnejših spomenikov in dokazov pri ocenjevanju narodne prosvete. V koliko smo primorski Slovenci soudeleženi pri tej panogi slovenske kulture? Od tretje gimnazije dalje do konca svojih študijev sem živel v krogu goriških dijakov, vseh sinov kmečkih starišev, če ne v prvem vsaj v drugem kolenu, od katerih je vsak prinesel v našo mlado družbo del svoje kmečke domačije, iz katere je zraste! in s katero je bil še vedno zarašen z vsemi koreninami svoje mlade kipeče duše. Na skupnih sprehodih, veselih izletih, pri raznih naših zabavah, kjerkoli smo se shajali o počitnicah, oglašala se je naša narodna ali ponarodela pesem: "Škerjančki so peli” — "Je bi a meglica v jezeri” — “Je pa davi slanca pala” — “Vsi so prihajali” — “Soča voda je šumela” — “Oblaki so rudeči” — “Regiment po cesti gre” — “Delaj, delaj, dekle pušelc” — “Oj ta vojaški boben” — “V nedeljo zjutraj vstala bom” — “Na planincah solnčice sije” so bile vedno na dnevnem redu. Višek narodnega veselja in narodne pesmi je bila vedno nova maša. Spominjam se še živo Zlobčeve v Ponikvah na Krasu, Godničeve v Grgarju, Štantove v Mirnu in Beletove v Oseku. Kamorkoli sem po Primorskem prišel, od Triglava do Čičerije, in prehodil pa prevozil sem v šestindvajsetih letih kot študent, nadškofov kaplan in spremljevalec na birmova-nju, prosvetni in zadružni organizator, precej te zemlje, povsod so me pozdravljale več ali manj iste vsemu narodu znane pesmi. Slovenska narodna pesem je prav tako last Primorca kakor vseh drugih Slovencev. Kar tu iz svojih lastnih izkušenj pripovedujem, boste bralci vsi lahko izpričali, ker so to vsem od doma dovolj znane reči. Ali razen naših osebnih iskušenj imamo tudi nekaj pisanih in tiskanih dokumentov, ki dokazujejo življenje slovenske narodne pesmi na Primorskem. Josip Kocijančič iz Kanala je izdal v letih 1876 in 1877 dva zvezka slovenskih narodnih pesmi, Avgust Leban, tudi iz Kanala, je zložil v isti hletih “Venec IPAVSKIH narodnih pesmi” in Andrej (Hrabroslav) Volarič je nabral zbirko “KOBARIDSKIH” narodnih pesmi, ki je izšlti leta 1887. Marljivi nabiralci cerkvenih narodnih pesmi so bili Ivan Kokošar, Danilo Fajgelj in Janez Laharnar. Po njih nabrane in harmonizirane napeve je izdalo goriško Cecilijino društvo v štirih zvezkih od 1. 1885. do 1893. Ivan Kokošar je zapustil tudi obširno rokopisno zbirko, ki je bila po njegovi smrti izročena narodopisnemu oddelku ljubljanskega muzeja, iz katere so zajemali že razni naši skladatelji gradivo za svoje kompozicije^ med njimi Emil Adamič. (Nadaljevanje sledi) 31. maja se vrši shod v Lurdesu, Oh 15 uri začetek v votlini. V cerkvi sv. Roze se je 9. aprila izvršil obred poroke našega rojaka stavbenika Franca Klajriše\a, ki je popeljal pred oltar gdčno. Hebe Karmčn uizmond. Poroka je bila prav po naši domači šegi s sveto mašo a po tukajšnem običaju pred lepo belo okinčanim oltarjem in slavnostnim vhodom. Zbralo se je precejšnje število rojakov in prijateljev, ki so bili nato pozvani tudi k bogato obloženi mizi. Med povabljenimi gosti je bilo opaziti znatno število rojakov, ki so prišli v Argentino že pred več desetletji, tedaj kot nevestini stariši. Ženin g. Klajnšek je rojakom širno znan. Doma je od Maribora. V povojnih letih je po Goriškem dvigal domove iz razvalin in slednjič pristal v Argentini, kjer je sedaj ustanovil tudi lastno ognjišče. Nevesta Hebe Karmen Žižmond je slovenska hči rojena v Argentini in je bila deležna precejšnje izobrazbe. Njen oče, doma iz Prvačine, je že davno umrl, mati Katarina, rojena Bole, iz Slavine, si je dobila službo poštne uradnice in je hčeri edinki tako mogla dati primerno vzgojo. Pridružujemo se čestitkam rojakov in želimo vso srečo novoporočenccma, ki sta bila oba in upamo bosta tudi v nadalje ostala med najboljšimi prijatelji naše revije. V SOBOTO CELI DAN je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v FOTO SAVA San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606 j Fotografiral Sava, naš rojak Pcročenci, na domu ali v cerkvi ali v ateljeju; prvo-obhajanci, družinske slovesnosti; kličite FOTO SAVA. GLASOVI OD DRUGOD Niteröi, Brasil, 15 marca 19 tem poseben čut razumevanja za slovensko dobro stvar. Vsem tem, kakor tudi ostalim, k* so gmotno podprli stavbeno akcijo, izrekamo v imenu odbora srčna hvalo! A. Podlogar JUG. DRUŠTVO “SAMOPOMOČ SLOVENCEV“ sporoča naši javnosti in društvom, da od 1. maja naprej je društveni sedež v ul. CET^TEHERA 2249 (dve kvadri od Ar. Gobo. v bližini Parque Ghacabuco) v lastnih novih prost: ih. ODBOR Stavbeni odbor Jug. društva “Samopomoč Slovencev’ se najlepše zahvaljuje članu Antonu Berek, ker je od trimesečne podpore v njegovi bolezni, hvalevredno daroval znesek eno-mesečne podpore stavbeni blagajni. Srčna hvala tovarišu. DUHOVNO ŽIVLJENJE Pasco 431 Buenos Aires, Argentina CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCLDA Concesiön 2560. KAKO ZVEDETI, KAJ JE Z DOMAČIMI ! Mnogi rojaki že dolgo nimate nikakih podatkov o svui cih v domovini. Ker sedaj nobena osebna pisma ne pridejo, je mogoče dobiti kako vest potom “Cruz Roja Argentina' Pisarno ima na JUNCAL 1631-35. Treba se je osebno pred staviti. Na posebni tiskovini se more napisati 25 besed (m vštevši imena in naslov). Plačan je obenem tudi odgovor z enakim številom besed in stane to 3.50 S. Seveda je treba, odgovora čakati nekaj mesecev. V CORDOBI je bil osnovan odsek Jugoslovanske Narodne Obrane, kat«; remu je bil izbran za predsednika Franc Bartol. V odboru najdemo imena sledečih znanih rojakov: Fran Gec, Anton Stepan, Peter Jonke, Vever, Gregorič Andrej, Mozetič Rudolf. ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE t Obrnite se na || I SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIČAR GUTENBERG 3360 y A vda. SAN MARTIN Tel. 50-3036 •»> w j j Obrnite se v vseh pravnih zadevah na našega, prijatelja spretnega advokata Victor E. Clement 1 A B O G A D O Bstudio: SAN MARTIN 233, IV. Horario: 10—12, 15—17. Telef. 33-6435; 63-3253 x«’ <♦> -•« ■»>. -as- x»>- ■»> Prva Slovenca vojni žrtvi Amerike. Japonski napad na Havajske otoke jo zahteval dvoje mladih rojakov. Bila sta to \ i l>m Lovšin in .Jožef Ivanetič. H86HHMB8&Z9 V cvetu mladosti je zapustil svojo žalostne stnrišc Popi Silvio Lah star komaj 14 let, doma iz Dornberka. Postal je žrtev vlaka. Nadobudni mladenič je hodil v trgovsko Solo. Njegovi stariši žive v I.omas do Zamora, od koder jo hodil repi z vlakom. Vsako jutro je bil Popi pravi čas na postaji. 16. aprila pa ,ko je stopil v veljavo novi vozni rod, jo Popi čakal vlaka na istem pločniku, a je vlak prišel po drugem tiru. Ko jo mladenič prihitel čez stopnice, jo bil vlak že v gibanju in jo prišel pod voz, ki ga jo tako nevarno poškodoval, da jc pozneje na-. topila smrt. Izdihnil je 20. aprila. Popi jo bil vzoren mladenič ne le doma v delu temveč tudi v šolah. Zato jo bolest starišev tem bolj velika. Naj jim bo v tolažbo zavest, da je njihov Popi rešen premnogih bridkosti in da jo bil deležen svetniško smrti, ki ga je ponesla že v rajsko veselje. V uteho pa naj jim bo tudi sočutje premnogih rojakov, v imenu katerih izrekamo iskreno sožalje. MARIJIN MESEC Spet kliče nas venčani maj k Mariji, v nadzemeljski raj! V majniških nedeljah prihitite v čim večjem številu, da se spomnite cvetnega maja od doma in da dvignemo naše molitve do božjih višin za najlepši cvet, ki ga svet potrebuje: za mir. Višek majniške pobožnosti pa naj bo shod v Lurdu 31. maja popoldne. Začne se ob 1 •> uri. Zatisnila jo za vedno oči Marija Placcr stara 63 let, doma iz Lokve na K ra su. Prod 15 leti je prišla s svojima dvema hčerama v Ameriko in se jv ustali in s svojima hčerkama v Bc-rissu, kjer sta obe ustanovili svoji družini ena poročena Božeglav, druga. pa ltihtor. V lepem zadovoljstvu je živela pri svojcih, le marsikdaj je bridko trpela za zgubljeno domovino. Pred 10 mesec i jo jo zadela kap ia jo zn nehaj časa položila na posteljo. Kasneje se je spet dvignila ,toda govora ni več dobila nazaj in je 28. marca iztekla njena ura. Rojaki so v velikem številu prihiteli k mrtvaškemu odru dobre mamice in jo tudi v le. peni številu spremili na poslednjem potu na pokopališče v La Plati. Naj v 'miru počiva! Papežev dar Slovencem. Oče vsega krščanstva tudi trpečega slovenskega narodi?« ni pozabil. Že lani jc bilo poslanih v Sto venijo 40.000 Dolarjev. Lotos za Božič pa jc bilo spet nakazano v pomoč trpečim bratom 25.000 Dol. V celoti, je bilo zrinili vsem pokrajinam, ki so od vojne najhuje vdnrjenc 900.000 Dolarjev. H veti: oče jc dobil navedena sredstva iz prispevkov iz Amerike. Ugasnil jo 12. marca v Kortin M ercrdvs -J- C. g. .Tanez Zamjen, salezijanski duhovnik, doma M Domžal. Že priletni duhovnik je bil že pred 30 leti v misijonskem delu v Mehiki. Pozneje se je vrnil v domovino in več. lot. plodonosno deloval v Ljubljani, na Rakovniku in na Kodeljevem. 1923 jo spet šel v misijone. To pot je prišel v Patagonijo. Od 1929 leta jc deloval v salezijanskih vzgojnih zavodih, najprej v Bahiji Blanki pozneje pa v Kortin Mercedes, kjer je ugasnil nagle smrti po daljšem bolehanju. Bil jo blag duhovnik in močno priljubljen povsod, koder je deloval. Mnoge jo vodil proti nebesom in je po isti poti sam tudi tja pohitel. Naj v miru počiva!