V spomin tovarišici Milici Potočnikovi Preidealna, predobra si bila za ta realni svet, zato si ga ostavila stara komaj 23 leta. Dne 25. jun. je došla brzojavka o tvoji smrti. Akoravno ne povsem nepričakovano, — nas je globoko pretresla. Pohiteli smo vsi Tvoji ožji tovariši, da Te pokropimo in spremimo na Tvoj poslednji dom. Zelela in hrepenela si vedno priti v Trbovlje, a ne umret, vsaj si imela pred sabo še vso življenjsko pot. Tu, kjer živi tvoja zlata mamica, katera ti je bila vse in ti njej vse veselje in vsa nada — si želela učiti vzgajati in razvijati svoje bogate duševne zaklade v prid naroda. Lepa si bila tudi na mrtvaškem odru. Vsa bela med samim cvetjem, kot bi spala začasno — le rdečica je izginila s tvojih ličec — otožno mil smehljaj, ki te je spremljal vedno, tudi kadar ti je bilo hudo v duši, je krasil tvoje obličje tudi še, ko je prenehalo biti tvoje blago srce. Kruta in trda si smrt, najkrutejša pa takrat, ko posežeš v vrste nadebudne mladine in poikosiš komaj dobro vzcveli cvet! Milica je bila srčno dobra, nežnočuteča in zelo misleča mladenka in kljub svoji mladosti zelo odločna in značajna. Veliko smisla je imela za lepoto narave in rada je hodila po planinah. Še na Golniku je izjavila, kako hudo ji je, ker ne bo več smela hoditi na visoke hribe. Burnemu veseljačenju ni bila prijateljica. V šoli je vladala med njo in njenimi učenkami velika ljubezen, zato tudi tkrasni uspehi niso izostali. Učiteljstvu je bila najboljša tovarišica in zelo pridna in sposobna delav- ka. Za noben referat in za nikako predavanje ni pokazala najmanjše zadrege. Za vse jeimela najboljšo voljo in izvrstno zmožnost. Drugi izpit je naredila s prav dobrim uspehom, navzlic temu, da je bila že bolna. V mislih se je bavila z načrti, kako bi šla na pedagoško šolo in bi postala profesorica. Njena prikupljiva zunanjost je bila pravi odsev njene blage duše. Dostilkrat sem si prizadevala, da bi našla na njej kaiko senčno stran, pa se mi ni sponeslo. Bila je zares vzorna mladenka, vzoma učiteljica in vzorna hčerka. Najlepši dnevi so bili oni, kadac je zamogla preko kake nedelje pohiteti domov. Svojo »mamico« je naravnost oboževala. Kadar je snovala kake načrte za bodočnost, je večlkrat z nekako bojaznijo dodala: ako bom dočakala. Bila je pač slutnja, ki se je žal uresničila. Prihrumel je vihar in neusmiljeno podrl in strl komaj razvit cvet. Si li slutila, draga Milica, da si pred 4. leti v svoji odlični maturitetni nalogii napisala svoj nagrobni govor: »Prah si bil, v prah se povrneš« je bila vodilna nit tvoje naloge, katero je pri odprtem grobu prečitala tvoja sošolka. Morda si se zavedala, da nosiš v sebi smrtno kal, vsaj par mesecev pred maturo je že ugašalo tvoje življenje, le skrbna nega in tvoja trdna volja ti je podaljšala tek življenja še za štiri leta. Ob lanskem sklepu šol. leta si pohitela polna veselja in raznih načrtov domov, nikomur se ni zdelo, da si odšla za vedno iz Leskovca, dasi se že med letom nisi dobro počutila. Čez kakih 14 počitniških dni si mi pi^ sala z Golnika, da si takoj drugi dan počitnic bruhnila kri in se po zdravnikovem nasvetu zatdkla na Golnik po okrepilo. Do Božiča so pogosto prihajala pisma, pozneje vedno redkeje in za Veliko noč, ko si čestitala k praznikom, si se javila zadnjič in sporočila, da imas stalno vročino okrog 40°. Pred mesecem si želela, da so te prepeljali domov v Trbovlje, kjer si 24. junija po celoletni bolezni spokojno zaspala. Ob odprtem z belim cvetjem obsutem grobu se je poslovil z lepimi besedami najprvo njen šol. upravitelj g. Z-nidarčič in slednjič še njena prijateljica in sošolka g. Dorica Klemenc in njen katehet. Milica draga! Meni ostaneš nepozabna. Bila si najmlajša tovarišica na šoli, jaz pa najstarejša in vendar je naju vezala tako lepa harmonija, da si lepše ne morem predstavljati. Bila si mi prijateljica. Neizrekljivo žal mi je, da si odšla. — Blaženstvo, mir tvoji blagi duši, a tvojo neutolažljivo mamico naj potolaži dobri Bog! Angela Bavdek. t